Tominec Roman1Pater Roman Tominec je kot predavatelj krščanske in liturgične umetnosti na teološki fakulteti v Ljubljani triintrideset let vzgajal številne generacije slovenskih duhovnikov. Leta 1985 se je od svojih študentov poslovil s posebnim pismom: »Dragi mladi prijatelji. Skozi štiri semestre vašega akademskega študija sem kot profesor umetnostne zgodovine spremljal vaše oblikovanje in si prizadeval zbuditi v vas čut za vrednote umetnosti. Upam, da to moje delo ni bilo zaman. Ko se poslavljam od vas, vas prosim, imejte odprte oči za lepoto, ker je odsev večne Lepote, imejte srce za izročilo umetnosti na naši slovenski zemlji, tako na gosto posejani s cerkvicam in kapelicami kakor nobena druga dežela na svetu. Te cerkvice so spomeniki slovenske vernosti in so zrasle iz žuljev naših delovnih ljudi, ki tako kot danes niso oklevali, če je bilo treba žrtvovati čas, delo ali denar za gradnjo, obnovo ali olepšanje bogoslužnih prostorov. Vse to izročilo je vredno ljubezni, čeprav umetnostno ni zmeraj najbolj pomembno. Vključuje pa se dostojno v splošno krščansko umetnost in je del naše narodne kulture.«

Tominec Roman2ZA BRATOM PO STOPINJAH SV. FRANČIŠKA
Rodil se je 12. januarja 1900 kot šesti od devetih otrok, samih dečkov, ljubljanske delavske družine. Oče Janez je bil v službi pri železnici, mati Marija, roj. Stegnar, pa je imela več kot dovolj dela v družini. »Pri njej smo lahko občudovali strpnost in potrpežljivost,« je kasneje zapisal p. Roman, ki je pri krstu dobil ime Leon Oskar. Družina je bila zelo povezana s svojo župnijo, katere dom je bila cerkev Marijinega oznanjenja in so jo od leta 1785 vodili frančiškani. Najstarejši sin Janez, rojen leta 1892, je leta 1907 postal frančiškan in dobil ime Angelik. V duhovnika je bil posvečen leta 1914. Po njegovih stopinjah je bil leta 1915 med sinove sv. Frančiška sprejet Leon z redovnim imenom Roman. Noviciat je opravil v Brežicah, potem je obiskoval redovno gimnazijo v Kamniku, po maturi je nadaljeval bogoslovne študije na teološki fakulteti v Ljubljani ter bil leta 1922 posvečen v duhovnika. Po posvečenju je bil še eno leto študent v Ljubljani, po diplomi pa so ga predstojniki poslali na študij v München, ki ga je dokončal leta 1926 z doktorsko nalogo France Prešeren in nemška književnost (v knjižni obliki je izšla leta 1929 v Pragi). Kot teolog je posvetil posebno pozornost vplivu nemške književnosti na Prešernov svetovni nazor. Po vrnitvi z Bavarske je bil dvanajst let kaplan v rojstni župniji Marijinega oznanjenja, osem let zaporniški kurat. Med vojno je bil trikrat zaprt, nazadnje skupaj z bratom p. Angelikom izgnan iz Ljubljane. Po vojni je bil do leta 1951, ko je bil verouk še v šoli, profesor verouka na srednjih šolah. Po ukinitvi verouka v šolah je pri Marijinem oznanjenju uvedel verouk za osnovnošolce, dijake in študente. Leta 1959 je sprejel upravo župnije sv. Cirila in Metoda za Bežigradom, kjer je z mladostnim ognjem deloval skoraj do srečanja s sestro smrtjo 23. februarja 1991.

‘IZUMITELJ’ CERKVENEGA STENČASA
Ko je verski pouk leta 1952 moral iz šole, se je bilo treba znajti in prilagoditi. Pater Roman je pri frančiškanih na Tromostovju uvedel župnijski verouk za osnovnošolce, dijake in študente. »Verouk smo imeli v srednji izmed treh kapel za glavnim oltarjem cerkve Marijinega oznanjenja,« se spominja Maja Ficko, ena iz množice njegovih učenk. »Klopi so bile vedno polne. Del kateheze je bil vedno rezerviran za vprašanja, ki smo jih napisali na listke in jih puščali na oltarju naše veroučne učilnice, da jih je naslednjič z nami obdelal.« Njegova ‘genialna iznajdba’ je bil cerkveni stenčas. Ko so ljubljanske srednješolce nekoč ob treh zjutraj v nedeljo peljali na izlet in bi seveda ostali brez maše, je pater Roman šel vprašat škofa Vovka in on mu je rekel, da lahko mašuje ob dveh zjutraj, mora pa biti pri maši najmanj trideset ljudi. »Šel sem poiskat lepenko pa še neki čopič in namalal sem prvo obvestilo: “Sveta maša bo na željo študentov in dijakov zjutraj ob dveh. Obvestite se med seboj.” Tisto noč je bila cerkev neverjetno polna. Ko sem videl, kakšno moč ima stenčas, sem s tem bolj resno začel.« Stenčas se je kmalu pojavil po številnih cerkvah. Leta 1954 je uvedel redna verska predavanja za študente in izobražence, kamor je kot predavatelje vabil priznane teološke in tudi druge univerzitetne profesorje. Brata pater Angelik in pater Roman Tominec, ki sta se med seboj dopolnjevala, sta v svojem času veljala za “apostola Ljubljane”. Po značaju je bil Angelik bolj duhovnik za moške, Romana pa so za svojega spovednika in duhovnega voditelja izbrale predvsem ženske. Zaradi svoje razgledanosti in širine srca je bil pater Roman vsa leta iskan duhovnik, prijatelj in svetovalec. Bil je aristokrat in humanist v najlepšem pomenu besede.Tominec Roman3

ŽIVLJENJE V SLUŽBI RESNICE, LEPOTE, DOBROTE
Leta 1951, zadnje leto, ko je teološka fakulteta še delovala v sklopu ljubljanske univerze, je pater Roman postal honorarni predavatelj, leta 1954 pa privatni docent za krščansko in liturgično umetnost. S kakšno ljubeznijo je to poslanstvo opravljal, je izpovedal v svojem poslovilnem pismu leta 1985. Na teološki fakulteti je ustanovil in uredil seminar artis sacrae (svete umetnosti), za katerega je oskrbel lepo zbirko knjig s področja cerkvene in liturgične umetnosti. Sodeloval je pri umetnostni opremi ‘svoje’ župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda: poskrbel je za barvna okna, ki so bila prva dela slikarja in duhovnika Staneta Kregarja; po načrtih arhitekta Toneta Bitenca je bil poleg cerkve zgrajen moderen zvonik, v katerem so dobili prostore veroučna šola, pevski zbor, ministranti, župnijska knjižnica. Umetnikom je bil svetovalec pri ustvarjanju in oblikovanju sakralnih predmetov, zlasti kelihov, monštranc, svečnikov in liturgičnih oblačil. Vzor ustvarjalca na področju sakralne umetnosti je bil zanj mojster Jože Plečnik. O njem je tudi pisal. Strokovne razprave s svojega področja je objavljal v Zborniku razprav teološke fakultete, Bogoslovnem vestniku, Novi poti, Cerkvi v sedanjem svetu. Kot mojster peresa se je v mlajših letih posvetil leposlovju: pisal je črtice, povesti in celo roman v treh delih. Od vseh njegovih spisov sta najbolj znani knjigi poljudno asketične vsebine Naša ljubezen tebi, Gospa (1934) in Skrivnost poslednjega usmiljenja (1943), ki jo je pisal v zaporu. Nadškof Šuštar je v svoji homiliji ob njegovem pogrebu poudaril, da nam je pater Roman zapustil oporoko “biti znamenje usmiljenja in dobrega Boga”.

ČUK, Silvester. p. Roman Tominec (1900–1991). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 38-39.

Lenic Stanislav1»Pokojni škof Stanislav Lenič je bil najprej in najbolj dušni pastir v najboljšem pomenu besede. Po dolgih in hudih letih v zaporu je postal župnik v Sodražici, kjer ga imajo verniki in duhovniki ribniške dekanije v najboljšem spominu. Tudi ko je postal škof, je bilo njegovo največje veselje pridigovanje in spovedovanje, srečanja in pogovori z ljudmi, posebno z mladino, s ključarji, z župnijskimi pastoralnimi sveti, pevci, bolniki in drugimi ljudmi. Bil je v polnem pomenu ljudski škof, vzet iz ljudi in postavljen za ljudi. Najbolje se je počutil med ljudmi,« je ob smrti dr. Stanislava Leniča, ljubljanskega pomožnega škofa, pred tridesetimi leti napisal nadškof Alojzij Šuštar. »Škof Lenič je bil ena zadnjih velikih prič dogajanj med vojno in po vojni, krivic, nasilja in trpljenja, ki ga je tudi sam doživel. Posebno so ga bolele krivične obdolžitve na račun škofa Rožmana. Ponovno je poudarjal, da osebno vsem odpušča in da želi, da bi prišlo v slovenskem narodu do sprave in odpuščanja.«

NAMESTO V ŠOLE JE ŠEL ZA PASTIRJA
Stanislav Lenič se je rodil 6. novembra 1911 v Župeči vasi v župniji Cerklje ob Krki kot najmlajši od štirih otrok zakoncev Martina in Marije roj. Mladkovič. Ko je imel štiri mesece, je oče odšel v Ameriko, da bi mogel kaj dokupiti k malemu posestvu; ko mu je bilo nekaj nad pet let, je umrla ljubljena mati. »Na pokopališču so nas otroke razdelili med sorodnike in nismo več šli na svoj dom,« je zapisal svojih Spominih. Stanko je večkrat menjal varuhe, nazadnje je prišel k mamini teti in bil tam za pastirja. Kaplan Matej Tomazin je bistremu štirinajstletnemu ministrantu omogočil šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu, ki jo je z odliko končal in se vpisal v bogoslovje. Mašniško posvečenje je prejel 4. julija 1937. Postal je prefekt v dijaškem zavodu Marijanišče. Jeseni 1940 ga je škof Rožman poklical na škofijo za tajnika, kar je ostal do konca avgusta 1947, ko je bil aretiran in obsojen na dvanajst let ječe; prestal jih je osem, dve v samici. Ko je tam s strahom pričakoval, kako žalosten bo veliki teden, je doživel izredno milost Božje bližine. Spomladi 1955 je prišel iz zapora in škof Vovk ga je imenoval za župnika v Sodražici in tam je ostal devet let. »To so bila moja najlepša duhovniška leta.« Leta 1964 ga je nadškof Jožef Pogačnik poklical v Ljubljano in ga imenoval za generalnega vikarja. Konec novembra 1967 je bil imenovan za pomožnega škofa, škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1968. Bil je zvest pomočnik in svetovalec nadškofoma Pogačniku in Šuštarju. V začetku leta 1990 je v svojem stanovanju nesrečno padel in bil priklenjen na bolniško posteljo do 4. januarja 1991, ko se je vrnil k svojemu Gospodu, ki mu je vse dni z veselim srcem služil.Lenic Stanislav2

ŠKOF ROŽMAN NI BIL NIKDAR POLITIK
»Bog me je postavil v tak čas, da sem veliko doživel in mnogi, tudi moji predstojniki (nadškofa Pogačnik in Šuštar), so mi že ponovno naročali, naj bi napisal svoje spomine zaradi zgodovine, ki je danes, žal, tako enostransko in črno-belo podana,« začenja novembra 1981 svoje (kratke) spomine škof Stanislav Lenič. V njih precej prostora odmerja škofu Gregoriju Rožmanu, s katerim je kot tajnik pet let doživljal viharne čase med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo pri nas. Poudarja, da Rožman ni bil nikdar politik. Po svoji naravi je bil človek z dobrim in mehkim srcem. Kot katoliški škof je bil Rožman odločen nasprotnik brezbožnega komunizma po načelu papeža Pija XI.: »Z brezbožnim komunizmom ne bo v nobeni stvari sodeloval, komur je mar krščanske kulture.« Kot človek in kristjan pa je bila njegova stalna misel: “Pomagati ljudem.” Pri tem nikdar ni gledal na prepričanje prosilca. Nekega dne je Leniču zaupal: »Po vojni me bodo najbrž obsojali, da sem sodeloval z okupatorjem. Nihče pa ne ve, koliko notranjega odpora me vedno stane, ko grem pred okupatorja. Pa grem, da pomagam nesrečnim ljudem.« In ta njegova slutnja se je uresničila. Škof Rožman je med vojno veliko ljudi rešil iz zaporov, po vojni pa je bil za plačilo obsojen. Ob koncu vojne, maja 1945, je bil trdno odločen, da svoje škofije ne zapusti, ker je imel čisto vest. Na Koroško je odšel, da se sreča z zavezniki, in bil je prepričan, da se bo kmalu vrnil v Ljubljano. Ko je škof Stanislav Lenič leta 1988 odšel v pokoj, je v javnosti (v mnogih časopisih) povedal veliko resnic in postavil na laž krivične obtožbe škofa Rožmana in Cerkve na Slovenskem med vojno.Lenic Stanislav3

NJEGOVA SRČNA DOBROTA JE OZDRAVLJALA
Ko je leta 1967 postal ljubljanski pomožni škof, so bile njegove glavne naloge: skrb za duhovne poklice, delo za prenovo bogoslužja po koncilu in skrb za Slovence po svetu. Leničeva posebna skrb je veljala duhovnim poklicem, najprej v ljubljanski nadškofiji, kasneje pa v vsej Sloveniji. Kot predsednik Slovenskega medškofijskega liturgičnega sveta je s sodelavci poskrbel za prevode pokoncilskih bogoslužnih knjig. Po službi je bil škof, po srcu pa je ostal župnik v najboljšem pomenu: dobro je poznal razmere v vseh župnijah velike ljubljanske nadškofije, ki jih je zelo rad obiskoval ob birmovanjih in praznovanjih. Najbolje se je počutil med ljudmi in njegova srčna dobrota je takoj našla ključ do src. Med ljudmi in predvsem med duhovniki je deloval kot dobri oče, pomirjajoče in z veliko mero humorja. S tem je ozdravil številne hude rane. Škof Lenič je bil tudi odličen pridigar. S svojo slikovito govorico in ognjevito besedo je ogrel in pritegnil ljudi. Ko je bil župnik v Sodražici, je pripravil v župniji ljudski misijon in cel teden so govorili misijonarji. Ljudje so rekli: »Kdaj bo že konec tega misijona, da bomo spet slišali našega župnika!« Veliko pozornosti je posvečal Slovencem po svetu, zlasti po letu 1978, ko je bil imenovan za njihovega narodnega ravnatelja. Lenic Stanislav4»Moje delo je predvsem, da jih obiskujem, birmujem otroke slovenskih izseljencev, da imam na čim več krajih slovenske maše.« Obiskoval jih je zelo rad in kamor je prišel, je bil praznik. V tej službi je prehodil ves svet od Avstralije prek Evrope do ZDA in Kanade, zadnja leta se je omejil na Evropo. Udeleževal se je letnih sestankov naših duhovnikov, oskrbnikov slovenskih izseljencev. Pozorno jim je prisluhnil in jim z zahvalo za njihov trud vlival novih moči.

ČUK, Silvester. škof Stanislav Lenič (1911–1991). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 38-39.

Rozanc Marjan1»Redko kaj lahko človeka zagrabi in prekvasi tako kot knjiga. Vse druge dogodivščine in celo neposredni in intenzivni odnosi z ljudmi največkrat nimajo niti pol toliko moči, vsaj moja in še marsikatera skušnja je taka. Nedolžno in prikupno dekle sem lahko vzljubil na prvi pogled, naivnega prijatelja sem lahko pomiloval, naduteža preziral ali celo sovražil, vendar je bilo vse to nazadnje le ljubezen, pomilovanje in prezir, ki mojega življenja niso trajneje prekvasili. Nasprotno pa je lahko kaj takega storila že povprečna knjiga, najmanj tako, kot da je v njej povzeta globlja in trajnejša človeška skušnja.« Tako je na začetku svoje knjige Roman o knjigah (Slovenska matica, Ljubljana 1983) zapisal Marjan Rožanc. To njegovo zrelo delo “je svojevrstna spojitev pisateljevega življenja in sočasnega duhovnega zorenja ob knjigah in pisateljih. Poglavja so zato vsebinske in časovne faze življenja in použivanja knjig; od Franceta Bevka na začetku do Henrija Millerja na koncu” (Aleksander Zorn).

PROLETARSKA DRUŽINA S KNJIGAMI
Marjan Rožanc se je rodil 21. novembra 1930 za bratom Viktorjem v predmestni proletarski družini v Slapah pri Devici Mariji v Polju. Oče Viktor in mati Otilija sta bila strežnika v takratni umobolnici na Studencu. V njihovi družini je imela pomembno vlogo knjiga. »Sredi proletarske revščine je imela knjiga nekakšno obeležje socialne promocije.« Leta 1934 se je družina preselila v ljubljansko Zeleno jamo, ki je odločilno zaznamovala njegovo zgodnjo mladost. Po osnovni šoli in nižji gimnaziji je s 14 leti postal pomožni delavec v kartonažni tovarni. S končano grafično šolo se je zaposlil v tiskarni Ljudske pravice. Leta 1950 je odšel na odsluženje vojaškega roka v šolo rezervnih oficirjev v Požarevac. Tik pred iztekom vojaščine je bil na vojaškem sodišču v Beogradu obsojen na tri leta in pol strogega zapora “zaradi sovražne propagande”. Po vrnitvi je bil nekaj časa brez zaposlitve, potem pa je našel službo arhivarja pri časniku Večer v Mariboru. Takrat je začel pisati. Prva njegova daljša novela je bila objavljena leta 1956 v Sodobnosti, zanjo pa je dobil honorarja za šest takratnih mesečnih plač! To mu je omogočilo, da se je preselil v Ljubljano in se posvetil pisanju, status svobodnega književnika je pridobil leta 1960. Tega leta se je poročil z Janjo Kacjan, leta 1972 sta dobila hčerko Tonco, ki je kljub motnji sluha postala balerina – članica ansambla ljubljanskega Baleta. Bil je član uredniškega odbora revije Perspektive, vodil je eksperimentalno gledališče Oder 57, ki je prenehalo delovati spomladi 1964, ko je oblast prepovedala njegovo igro Topla greda. Leta 1980 je kupil staro kmečko hišo v Volčjem Gradu na Krasu, kjer je preživel večino svojega časa in ustvarjalnega dela. Njegovo nemirno iskanje Smisla se je izteklo 18. septembra 1990.
Rozanc Marjan2
SLIKAL JE SVOJ NOTRANJI SVET
Seznam Rožančevih del, ki obsega novele, romane, eseje in drame, je obsežen. Že v prvih pripovednih besedilih so pomembne avtobiografske prvine, ki se nanašajo zlasti na pisateljevo intimno pripadnost socialnemu in duhovnemu okolju ljubljanske Zelene jame, v katerem je odraščal. To se odraža v noveli Pravljica; snov je kasneje razširil in poglobil v romanu Ljubezen (1979), ki je eno njegovih osrednjih del. V njem spominsko obnavlja usodo svoje mladostne druščine ter vzdušje v Zeleni jami med okupacijo. Vodilna tema romana je mladostnikova čista ljubezenska zavezanost svojemu okolju in ljudem ne glede na tragične ločitve zaradi vojne. V začetnih novelah, ki so zbrane v knjigi Mrtvi in vsi ostali (1959), pa piše o svojih zaporniških izkušnjah; v tista leta se vrača tudi z romanom Hudodelci (1981). Avtobiografski je Roman o knjigah (1983), v katerem Rožanc povezuje spominsko zgodbo o knjigah in pisateljih, ki so ga duhovno oblikovali. V romanu se prepletata spominska pripoved in esejistično razmišljanje. Za Rožančevo prozo je značilno, da se v pripovedi pojavljajo obsežni in samostojni esejistični vložki. Z esejistiko se je ukvarjal od sredine šestdesetih let, ki jo je objavljal v revijah pa tudi v samostojnih knjigah (Iz krvi in mesa, Manihejska kronika, Evropa, Brevir). Tematika obsega ključna vprašanja novodobnega evropskega humanizma. – Od leta 1993 podeljujejo Nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično knjigo. »Zadnje obdobje Rožančevega ustvarjanja je značilno po tematiki, ki zadeva duhovno razsežnost človekovega bivanja in s tem pogosto nemočno napetost med spoznanjem in zahtevami življenja. Tako Marjan Rožanc v svojih poslednjih pripovedih vedno več prostora nameni premišljevanju in duhovnemu iskateljstvu« (Helga Glušič).

“MOJE ŽIVLJENJE JE PRIČAKOVANJE”
Rozanc Marjan3V svojem Romanu o knjigah Marjan Rožanc pove, da so močan vpliv na njegovo duhovno življenje poleg velikih pisateljev imeli tudi globoki duhovni pisci, npr. Sören Kierkegaard in Teilhard de Chardin. Dolgo je prijateljeval s Tarasom Kermaunerjem. Zadnja leta je bil njegov prijatelj frančiškan p. Edvard Kovač. V zborniku Interpretacije, posvečenem Marjanu Rožancu (Nova revija, Ljubljana 1991), je o njem kot iskalcu Boga zapisal: »Osrednja tema Rožančevega bogoiskateljstva je ljubezen. Toda to je ljubezen, ki noče posedovati in zato v sebi vključuje tudi ločenost od ljubljenega bitja. Začne se s samim začetkom stvarstva. Dalje je to razodeta ljubezen, kar pomeni podarjena, ljubezen … In končno je ta ljubezen molitev, ki ob oboževanem bitju pisatelja odrešuje in mu pomaga, da ima rad vsakega človeka in začne verjeti v neskončnost te ljubezni.«
Tri mesece pred smrtjo je Rožanca v njegovem Volčjem Gradu obiskal pisatelj Branko Hofman. V pogovoru, objavljenem v navedenem zborniku, je Rožanc dejal: »Moje življenje je pričakovanje, čakanje, bedenje.« Na vprašanje o trpljenju je odgovoril: »Mislim, da ni fizičnega trpljenja, ki ne bi bilo hkrati duhovno, in ni duhovnega, ki bi ne bilo hkrati fizično.« Nadaljeval je: »Zavest o smrti je najbolj avtentična zavest o življenju, čeprav pred boleznijo nisem tega jemal čisto resno. Tako globokih odnosov, kakršne sem vzpostavil z ženo, odkar veva za mojo bližajočo se smrt, ne bi sicer nikoli vzpostavila. Smrt samo pa lahko premagaš samo na en način – da se sprijazniš z njo.«

ČUK, Silvester. Marjan Rožanc (1930–1990). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 88-89.

Bevk France1»Vedno sem zadovoljen in sem prepričan, da nisem mogel nič boljšega napraviti, kot iti v misijone delat. Ni na svetu denarja in časti, da bi zapustil svoje bolnike, ki so moj raj, ker sem v njem popolnoma srečen, če se na tem svetu lahko kdo srečen imenuje. Vem, da nikdar nisem pred človekom padel na kolena, to storim le pred Bogom. Zato mi je Bog naklonil čast, da smem tako dolgo delati v misijonih, kjer imam toliko in tako lepega dela, da se drugim zdravnikom kaj takega še sanjati ne more.« Tako se je izpovedal slovenski misijonski zdravnik dr. Janez Janež, ki je deloval med Kitajci 42 let. Kot vrhunski kirurg se je odpovedal plači. Delal je zastonj po zaobljubi ob čudežni rešitvi 28. maja 1945 na Koroškem. Od tam, kjer bi moral z 12.000 domobranci v smrt, je šel, da tisočem Kitajcev rešuje življenje. »Dr. Janez Janež je močan dokaz, kako Bog v svoji previdnosti vodi pota človeškega življenja,« je zapisal nadškof Alojzij Šuštar, »kako si izbira orodja za življenjsko pričevanje svoje dobrote, kako jim daje moči, da morejo biti do konca zvesti svojem poslanstvu.«

ZDRAVIL BOM ČLOVEŠKA TELESA
Njegova izredno bogata življenjska pot se je pričela 14. januarja 1913 pri Janeževih (po domače Pletarjevih) v Dolskem pri Ljubljani. V družini so bili še bratje Franc, Karel in Viktor ter sestra Mimi. Mati Ana je bila globoko verna žena. Bila je presrečna, ko je videla, kako Janezek streže pri maši in srčno je upala, da bo nekoč stal pred oltarjem kot duhovnik. Po osnovni šoli v domačem kraju je prosil očeta, da bi šel študirat na gimnazijo v Ljubljano. Oče ga je vprašal, zakaj; »sam ne vem, zakaj sem bleknil: “Hočem biti misijonar na Kitajskem!”« Bil je resen dijak in mnogi so mislili, da bo po maturi šel v bogoslovje. Tistim, ki so se odločili za to, je dejal: »Vi boste zdravili duše, jaz pa telesa.« Odločil se je za študij medicine na veliko žalost matere. Začel je v Ljubljani, nadaljeval je v Zagrebu, za doktorja medicine je bil promoviran 28. maja 1937 na medicinski fakulteti v Gradcu. Na Dunaju se je specializiral za transfuzijo. Dobil je službo na kirurškem oddelku Ljubljanske javne bolnišnice. Med vojno je pomagal vsem, ki so bili pomoči potrebni. Prišel je maj 1945. Po zaupnih kanalih je zvedel, da je na seznamu za likvidacijo, zato se je pred tistimi, ki bi to storili, umaknil na Koroško. Ko je videl, da Angleži izročajo domobrance partizanom – v smrt, se je skril v njivo rži in tako ostal pri življenju. To je bilo 28. maja 1945, na osmo obletnico zdravniške diplome. »Razumel sem, da mi je vse, kar bom živel naprej, podarjeno. In v rži sem sklenil: če se rešim, bom dal vse, kar mi bo ostalo, misijonom, potrebnim in revnim.« Priložnost za uresničitev te zaobljube se je ponudila prav kmalu.

BREZPOGOJNI “DA” MISIJONARJU KERECU
Prišel je v Rim, kjer se je mudil misijonar Jožef Kerec, apostolski administrator škofije Čaotung, ki je iskal zdravnika za svoj misijon. Janež je njegovo povabilo brez oklevanja sprejel. Najprej je odšel v Argentino, kjer se je pripravljal na svoje poslanstvo. Z misijonskim križem je 23. maja 1948 z ladjo odpotoval na Kitajsko. V Čaotungu je našel domačo druščino: msgr. Jožefa Kereca in slovenske redovnice ter italijanske redovnike kamilijance. Bolnišnica je bila skoraj brez potrebnim inštrumentov in zdravil, z neizurjenim osebjem. Takoj se je vrgel na delo. Sam je vzgajal osebje za operacijsko sobo. Uspehi so se kmalu pokazali. Začelo se je govoriti o čudežnem zdravniku. Bolniki so prihajali z vseh strani. »Vesel sem, ker delam za uboge, revne in potrebne.« Ljudje so ga klicali Tin hao (odlični). Lepo sta se ujemala z msgr. Kerécom. »Brez njega ne bi videl Kitajske. Bil je velik človek, osebno je bil skromen in veliko je molil. Če je vedel, da imamo kakšno težko operacijo, je gotovo prišel med operacijo molit rožni venec.« Decembra 1949 so v Čaaotung prišli ‘rdeči’. Kereca so nasilno zadržali v Kunmingu, bivanje v škofijski hiši so mu počasi spremenili v zapor. Doktorja Janeža so pustili mirno delati, ker je bil edini zdravnik. »Praktično je ves misijon v njegovih rokah, vse na tihem lepo vodi in me o vsem sproti obvešča,« ga je pohvalil Kerec. »Njegova zgodba bo ena najlepših strani v slovenski misijonski zgodovini.« Skoraj štiriletnega dela v Čaotungu je bilo konec 10. januarja 1952, ko so bolnišnico obkolili komunistični borci, vse preiskali in osebje zaprli. Odvedli so jih v Kunming in 14. aprila 1952 so bili izgnani iz Kitajske. Prišli so v Hongkong in pričelo se je novo obdobje.Janez Janez2

“RAD BI DELAL DO KONCA”
Vabili so ga na več strani, odločil se je za Tajvan. Vesel je bil, da bo mogel ostati med Kitajci. Na Tajvan je prispel 15. junija 1952. Ustavil se je v mestecu Lotung, kjer so delovali italijanski redovniki kamilijanci. Od japonskega zdravnika so kupili leseno bolnišnico in v njej je Janež ustanovil kirurški oddelek z 12 posteljami. Mesec dni po prihodu je opravil prvi kirurški poseg in čez teden dni so že vsi vedeli za dr. Fana, ki dela čudeže. »Našel sem toliko dela kot še nikdar in nikjer v življenju. Včasih imam tudi po deset operacij na dan.« Bolnišnica je iz leta v leto rasla in se širila. Leta 1963 so podrli staro leseno poslopje in sezidali novo stavbo, naslednje leto so odprli bolničarsko šolo, iz katere je prišlo vsako leto 50 diplomiranih bolničark. Po 25 letih je imela bolnišnica v Lotungu 480 postelj na petih oddelkih (od kirurgije do porodnišnice). Leta 1990 so odprli moderno 11-nadstropno bolnišnico, ki so jo poimenovali Dr. Janez Memorial Building, v kateri pa dr. Janez Janež ni deloval, le njegovo ime je bilo nekaj časa na vratih, kjer naj bi delal. Leta 2007 jo je blagoslovil ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik.
Malo pred smrtjo je dejal: »Eno bi rad, da bi se zrušil in umrl v operacijski sobi. Hočem delati do konca in ne bi rad bil na stara leta komu v breme.« Dokler je mogel, je skrival svojo bolezen: pljuča so bila popolnoma uničena. 14. septembra 1990 je s težavo končal operacijo, ki je bila zadnja. 7. oktobra je prosil za sveto popotnico. »Dobil sem potni list za nebesa, zdaj lahko odidem.« Poslovil se je 11. oktobra 1990 ob 8.45. Njegovo telo je ležalo v okrašeni kapeli bolnišnice teden dni, da se je množica hvaležnih ljudi od njega poslavljala. Na njegovo željo so ga položili k večnemu počitku na katoliškem pokopališču v Lotungu.

ČUK, Silvester. dr. Janez Janež (1913–1990). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 88-89.

* 22. september 1917, Stražišče pri Prevaljah, † 5. marec 2009, Ljubljana.

Gradisnik Janez1»Skrb za lepo slovensko besedo je bila eno glavnih gibal v mojem življenju; tako z veseljem sprejemam priznanje, poimenovano po pesniku, ki je ustvarjalno presegel raven jezika. kakršen je zadoščal za rabo preprostega ljudstva, in povzdignil slovenščino med tedanje razvite evropske jezike ter je usposobil za vrhunsko pesniško izražanje. Prešeren, vnet za čast dežele, se je kakor le redki njegovi sodobniki zavedal, kakšen je pomen jezika kot narodotvornega dejavnika in najbolj vidnega znamenja narodove samobitnosti.« Tako je zapisal Janez Gradišnik v svoji zahvali ob podelitvi najvišjega slovenskega kulturnega priznanja – Prešernove nagrade leta 2008 “za življenjsko delo na področju književnosti, knjižnega prevajanja, pisateljevanja in jezikoslovja”. Dodati je treba še njegovo potrpežljivo delo pri urejanju revije Prostor in čas, ko se je moral na zunaj spopadati z oblastjo, na znotraj pa z nazorskimi razhajanji med sodelavci. Na vseh področjih je bil temeljit, vztrajen, vrhunski. Letos mineva sto let od njegovega rojstva.

PRI PETIH LETIH JE ŽE ZNAL BRATI
Življenje in delo Janeza Gradišnika je lepo orisal France Pibernik v dokumentarni monografiji, ki je kmalu po njegovi smrti izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Rodil se je 22. septembra 1917 v kraju Stražišče pri Prevaljah na Koroškem. Mati Amalija je bila doma s trdne kmetije, oče Ivan pa je bil orožniški podčastnik. Zaradi njegovega poklica se je družina večkrat selila. Leta 1920 je bil premeščen v Slovenj Gradec, kjer so ostali šestnajst let. Stanovali so v hiši, v kateri se je rodil skladatelj Hugo Wolf. Tu sta se Janezu pridružila brata Bogomir in Franc (Branko) ter sestra Marija. Ko je jeseni 1923 s šestimi leti šel v osnovno šolo, je že znal brati. Po končani osnovni šoli bi se rad vpisal na gimnazijo v Mariboru, toda moral se je zadovoljiti s slovenjgraško meščansko šolo. Leta 1931 je prišel na mariborsko učiteljišče; leta 1936, ko se je družina preselila v Maribor, mu je bil omogočen študij na pedagoški fakulteti ljubljanske univerze, kjer je diplomiral leta 1940. Ves čas študija, od srednje šole dalje, se je sam izobraževal, z vso vnemo se je učil jezikov (nemščine, francoščine, italijanščine, angleščine), že takrat se je ob spisih Antona Breznika ogreval za materinščino. Kot študent se je vključil v Kocbekov krog krščanskih socialistov. Avgusta 1939 se je udeležil 2. akademskega kulturno socialnega tedna v Bohinju, na katerem so sodelovali najodličnejši predstavniki tedanjega slovenskega katoliškega izobraženstva. Jeseni 1940 je šel na služenje vojaškega roka v Sarajevo. Po razsulu jugoslovanske vojske aprila 1941 je prišel v nemško ujetništvo. Poleti 1942 je prišel k svojim, ki so bili izgnani na Hrvaško. Ves okupacijski čas je bil brez prave vesti o dogajanju v Sloveniji. Vojna leta je imel za izgubljena leta.

VRHUNSKI PREVAJALEC LITERARNIH UMETNIN
Konec vojne je dočakal v ustaškem zaporu v Zagrebu. Junija 1945 so zagrebški Slovenci povabili Kocbeka za govornika na mitingu. Ob tej priložnosti je Kocbek nagovoril Gradišnika, naj pride k njemu za osebnega tajnika na ministrstvo za Slovenijo v Beograd. Avgusta se je v zagrebški cerkvi sv. Marka poročil z anglistko Ružo Tremski; v zakonu sta se jima rodila sinova Bogdan (1946) in Branko (1951). Z novim letom 1946 so ministrstvo za Slovenijo ukinili in Gradišnik je dobil službo v uredništvu DZS. V tem času je v reviji Novi svet objavil noveli Nekega dne v aprilu ter Obletnica mature, izbor njegovih novel je izšel v knjigi Pot iz noči (1949). Leta 1951 je pri DZS izšla znamenita Kocbekova zbirka novel Strah in pogum; Gradišnik je bil odpuščen iz službe in zaradi stikov s Kocbekom je prišel na seznam Udbe. Poklicno se je posvetil prevajanju, ker je bil to njegov vsakdanji kruh. Prevajal je različna besedila, ne samo literarna, ampak tudi strokovna. Z mojstrskima prevodoma romana ‘Oči in svetloba’ francoskega pisatelja Vercorsa in novele ‘Starec in morje’ Ernesta Hemingwaya si je prislužil ime v slovenski literarni javnosti. Mikalo ga je lastno pisateljsko ustvarjanje, ki pa ga je oviralo stalno in zahtevno prevajanje. Nastajal je dolg seznam vseh mogočih prevodov, nad to množico se dvigajo najvišji vrhovi svetovne književnosti. Njegova največja mojstrovina je prevod jezikovno večplastnega romana ‘Ulysess’ irskega pisatelja Jamesa Joycea (1967). Za to ‘težaško’ delo je prejel nagrado Prešernovega sklada (1969) in Sovretovo nagrado (1986). Po razpadu prvega zakona se je leta 1974 drugič poročil z literarno zgodovinarko in prevajalko Katarino Bogataj, dragoceno sodelavko pri pisanju in prevajanju.Gradisnik Janez0

MODRI UREDNIK IN JEZIKOSLOVEC
Leta 1969 je začela izhajati revija Prostor in čas, ki jo je ustanovila skupina 62 nazorsko in generacijsko zelo različnih ljudi. V njej so sodelovali katoličani in marksisti. Glavni urednik je bil Janez Gradišnik, odgovorni urednik pa pisatelj Vladimir Kavčič. Reviji je bilo usojenih samo šest let življenja. Zaradi svoje nazorske odprtosti je postala trn v peti vladajoči partijski garnituri. Leta 1974 so bili pritiski tako hudi, da revije ni bilo več mogoče obdržati. Gradišnik je vseh šest  let držal revijo na nogah, modro krmaril med boji z oblastniki in razhajanji med sodelavci. Za revijo je žrtvoval šest let svojega življenja z zavestjo, da pomaga slovenskim ljudem do bolj demokratičnega kulturnega življenja. »V teh letih nisem imel nič časa zase, nisem prevedel nobenega literarnega dela.«
Ob podelitvi Prešernove nagrade leta 2008 je Janez Gradišnik zapisal, da je bila “skrb za lepo slovensko besedo eno glavnih gibal” v njegovem življenju. »Čeprav ni šel skozi visoke jezikovne študije, saj slavistike ni mogel študirati, je z vztrajnim prizadevanjem v povojnem času postal vodilni praktični jezikoslovec z nesporno avtoriteto« (France Pibernik). Z jezikovnimi problemi se je srečal ob prvih prevodih in že v petdesetih letih je v reviji Jezik in slovstvo in drugod začel objavljati članke, v katerih je opozarjal na najpogostejše napake v naši publicistiki. Neutrudno je opozarjal na eno največjih nevarnosti, ki preti domači besedi, to je nepotrebno hlapčevanje tujim jezikom. Izdal je tudi vrsto knjig, v katerih je dopolnil pogled na žgočo problematiko naše materinščine v sodobnih družbenih razmerah: Slovenščina za Slovence (1967), Slovenščina za vsakogar (1974), Še znamo slovensko? (1981), Za lepo domačo besedo (1985), Naš jezik (1985), Slovensko ali angleško? (1993).
Dočakal je častitljivo starost – 92 let. Po novem letu 2009 je naglo pešal in 5. marca je umrl. Vstajenja čaka na ljubljanskih Žalah.
Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 9, str. 52-53.

Bevk France1»Dragi duhovljani! Morda vam danes zadnjič govorim s tega mesta. Morda, pravim. V tem hramu bo morda za dolgo utihnila molitev v vašem jeziku. Jezus je bil zapodil kupce iz templja, a danes so kupci zapodili Jezusa. Težko mi je to povedati, srce se mi krči, a zamolčati vam ne morem več. Toda prosim vas, le eno vas prosim, rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! Ne dajte si ga vzeti, ne pretrgajte vezi z Bogom! Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne. Pride dan, ko ga bo usoda zopet poveličala. Pride, zakaj Bog je pravičen, le v njega lahko zaupamo. Tisti, ki so bili ponižani, bodo povišani ...« To je znamenita zadnja pridiga beneškega duhovnika, ki se je uprl odloku, da mora v cerkvi moliti in pridigati v italijanskem jeziku. V romanu Kaplan Martin Čedermac je France Bevk postavil spomenik vsem primorskim, posebno beneškim duhovnikom, ki so pod fašizmom ohranjali slovenski jezik. Pisatelj jih je podpiral s svojimi knjigami. Rodil se je pred 130 leti, umrl pa je pred 50. leti in sicer prav na svoj 80. rojstni dan.

V ŠOLE PO NASVETU DUHOVNIKA
France Bevk je bilo otrok bajtarske družine iz Zakojce v Cerkljanskih hribih. Oče Ivan, čevljar, je bil dvakrat poročen. V prvem zakonu z Marijo Čufer se je rodilo osem otrok, France, rojen 17. septembra 1890, je bil najstarejši. Ljudsko šolo je obiskoval na uro oddaljenem Bukovem. Na prigovarjanje deda so ga poslali za trgovskega vajenca v Kranj, od koder se je vrnil po nekaj mesecih. Doma je pomagal očetu čevljariti ter hodil h kmetom na dnino. Na nasvet cerkljanskega dekana Franca Knavsa, ki je vedel, da je fant nadarjen za pisanje, je odšel na učiteljsko pripravnico v Podgori pri Gorici, šolanje je nadaljeval na učiteljišču v Kopru in Gorici. Prvo učiteljsko službo je nastopil v Orehku blizu doma, zatem pa v Novakih. Leta 1917 je bil poslan na fronto. Po vojni ni več deloval kot učitelj, posvetil se je pisanju in uredniškemu delu, sprva v Ljubljani, od leta 1920 pa v Gorici. Postal je (so)urednik družinske revije Mladika, urejal je politični list Goriška straža in humorističnega Čuka na pal‘ci. Po nastopu fašizma je bilo delovanje skoraj onemogočeno, a je kljub preganjanju vztrajal. Leta 1934 je bil obsojen na tri leta konfinacije, po 40 dneh je bil izpuščen na prizadevanje slovenskega PEN kluba. Ves čas je deloval kot svoboden pisatelj. Leta 1926 je postala njegova žena goriška učiteljica Davorina Bratuž; njuna hčerka Jerica je zgodaj umrla, kar je oba zelo prizadelo. Septembra 1943 je odšel v partizane, po vojni je imel visoke politične funkcije, čeprav ni bil v partiji. Leta 1953 je postal član SAZU, vendar ne zaradi svojega pisateljskega dela, temveč zaradi njegovih kulturnih zaslug za zatirano Primorsko. Umrl je 17. septembra 1970 v Ljubljani, pokopali so ga na pokopališču v Solkanu, saj si je v oporoki želel počivati v grobu hčerke Jerice. Leta 1971 je bila tam pokopana tudi žena Davorina.

Bevk France2VISOKA SKLADOVNICA NJEGOVIH KNJIG
Po več kot sto napisanih literarnih delih, od katerih so mnoga doživela več izdaj in številne ponatise, je France Bevk (do nastopa Ivana Sivca) veljal za najbolj plodovitega slovenskega pisatelja. Manj je znano, da je za njegov vstop na slovensko literarno prizorišče značilna njegova poezija, v kateri je čutiti vpliv Murna in Župančiča. Svoje pesništvo je v glavnem sklenil z zbirko Pesmi (1921). V prozi je začel s krajšimi besedili z obsodbo vojne in vsega, kar je v človeku zločinskega. Deloma jih je zbral v knjigah Faraon (1922) in Rablji (1923). Nato se je posvetil pisanju obsežnejših novel, povesti in romanov z meščansko, kmečko, narodnostno ter moralno tematiko. V prvi dobi prevladuje motivika meščanskega sveta, kasneje pa se vedno močneje oglaša domačijska snov, ki je lahko postavljena v sodobnost, pogosto tudi v preteklost. Ta snov je rasla iz ljudskega izročila, pisateljevih doživetij rojstne pokrajine, družbene in narodne stvarnosti. Ob Rutarjevi Zgodovini Tolminskega (1882) je Bevk dobil navdih za trilogijo Znamenja na nebu (Krvavi jezdeci, 1927, Škorpijoni zemlje, 1927, Črni bratje in sestre, 1929). Z zgodovinsko prozo, s katero se je približal Ivanu Preglju, je Bevk opisoval preteklo trpljenje svojih rojakov. »Vendar se eno delo dviga v Bevkovem opusu posebno visoko nad vse, Kaplan Martin Čedermac (1938, pod psevdonimom Pavle Sedmak), podoba duhovnika, ki se mora boriti s cerkveno in svetno oblastjo, da lahko svojim ljudem reši jezik in jih s tem ohrani slovenstvu. To je prava visoka pesem primorski duhovščini, ki je desetletja reševala tudi slovenstvo na skrajnem zahodu slovenskega etničnega ozemlja« (Marijan Brecelj).

NAJLEPŠE KNJIGE ZA OTROKE
Bevk je veliko pisal za mladino že pred drugo svetovno vojno, po njej še veliko več, tako da je seznam teh njegovih del izredno dolg. »Njegov prisrčni odnos do otrok mu je pomagal, da je ustvarjal to, kar jih je zanimalo in kar jim je bilo za vzgojo potrebno. Za najmlajše je pripovedoval pravljice, večje je vodil po svetu, jih učil lepega vedenja ali jim pripovedoval o svojem življenju. V mladinska dela je nevsiljivo vpletal spoznanja o naravi, družbi in življenju ter toplo domoljubje« (Francka Varl Purkeljc). Za mladino je začel pisati prej kot za odrasle. Leta 1912 je izšla knjižica Veseli god, leta 1920 knjiga Pastirčki pri kresu in plesu (otroške pesmi in igre). V povestih Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna je mlade bralce povabil v cerkljanske hribe med revne bajtarje in dninarje, kjer so morali otroci, ki jih je bilo veliko, že zelo zgodaj oditi od doma služit kot pastirji ali kot pestrne (varuške otrok) pri bogatejših kmetih. V povesti Tonček nastopa deček, ki ga v mestu tepejo, ker govori slovensko. Med Bevkove najlepše mladinske knjige spada povest Lukec in njegov škorec (1931), v kateri spoznamo veliko ljubezen med živaljo in otrokom. V zgodbah z naslovom Otroška leta Bevk obuja spomine na lastno mladost v številni družini, ki je bila trpka, a tudi srečna, ker so bile želje majhne. O sebi kot trgovskem vajencu pripoveduje v knjigi Tatič. Pretežni del najlepšega in umetniško najboljšega, kar je napisal za otroke, je nastalo v tridesetih letih. Po vojni je tem delom pridružil povesti s tematiko vojnega dogajanja v očeh otrok. V teh letih se je veliko srečeval z mladimi bralci, ko je skupaj z drugimi pisatelji obiskoval šole po Sloveniji.

ČUK, Silvester. France Bevk (1890–1970). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 96-97

* 12. september 1798, Koseze pri Moravčah, † 26. marec 1884, Trst

Koseski Jovan Vesel1»Sodbe o Koseskem so se z leti spreminjale. Vedno manj so mu bile naklonjene, vedno manj so govorile o njegovi poeziji in vedno več o tem, koliko slabši je od Prešerna. Sodbe segajo od patetičnega brezglavega navdušenja do zavračanja, polnega sovraštva,« je zapisal slavist Kozma Ahačič v svoji knjigi Izvirne slovenske pesmi Jovana Vesela Koseskega (Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 2006), v kateri podrobno razčlenjuje pesmi Koseskega. Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer je o Koseskem izrekel dokaj pravično sodbo: »Sodobnike je opajala mogočna ritmika njegovih verzov, posebno njegovih zvenečih heksametrov (...) in odkritosrčen, zdrav patos narodnega ponosa; stari in mladi so jih brali s solznimi očmi. Danes so nam njegove pesmi skoro od kraja neužitne; moti nas njegova gostobesednost, kopičenje istovrstnih izrazov, zlasti pa nezadostno znanje slovenščine, ki ga vodi v slovnične napake« (Kratka zgodovina slovenskega slovstva, 1917). Bil je Prešernov sodobnik in glavni pesnik Novic. Pokličimo ga iz pozabe ob 220-letnici njegovega rojstva.

Z TRDNEGA KMEČKEGA DOMA V DRŽAVNO SLUŽBO
Jovan (Janez) Vesel je bil rojen 12. septembra 1798 v hiši trdnega kmeta Martina v Spodnjih Kosezah pri Moravčah in po rojstni vasi si je kot pesnik privzel vzdevek Koseski. Prva dva razreda normalke (ljudske šole) je obiskoval v Ljubljani, na gimnazijo je odšel v Celje, leta 1818 je končal študij filozofije na ljubljanskem liceju. V tem času se je seznanil z Vodnikom, Čopom in Prešernom in objavil svoje prve pesmi: v tedniku Laibacher Wochenblatt je 17. januarja 1817 izšel njegov nemški hvalospev tedanjemu deželnemu glavarju, 5. junija 1818 pa je ta list na naslovnici prinesel slovensko in nemško besedilo njegove pesmi Potažva/Der Trost. To je bil prvi sonet v slovenskem slovstvu. Po končani gimnaziji je študiral pravo, najprej na Dunaju in nato v Gradcu (1818–1823). Kot diplomirani pravnik je stopil v državno službo. Najprej je bil praktikant pri policijskem ravnateljstvu v Ljubljani, zatem uslužbenec pri finančnem ravnateljstvu za Primorsko v Trstu, Tolminu in Gorici, nazadnje finančni svetnik pri isti ustanovi v Trst. Tam se je poročil s hčerko bogatega veletrgovca, imela sta dva sina in pet hčera. Hči Julija se je poročila s koroškim Slovencem Pavlom Kugejem, ki je svoj priimek potujčil v Kugy; njun sin je bil znameniti gornik Julius Kugy. Leta 1852 je zaradi nespretne operacije tura na licu tako zbolel, da so mu otrpnili udi. Po zdravljenju v toplicah si je telesno opomogel, duševne moči pa so mu hudo opešale. Leta 1869 je postal častni član Slovenske matice, katere predsednik je bil njegov veliki častilec Janez Bleiweis, in po njegovi zaslugi je ta izdala zajetno knjigo Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesla Koseskega (1870). Njegovo življenje se je izteklo 26. marca 1884 v Trstu, kjer je tudi pokopan. Kritika ga je kot pesnika pokopala že daleč pred njegovo smrtjo.

Koseski Jovan Vesel2TRI OBDOBJA PESNIŠKEGA USTVARJANJA
Jovan Vesel se je kot začetni pesnik oglasil v javnosti že kot 19-letni gimnazijec. Iz tega časa so predvsem njegove nemške pesmi, objavljene v tedenski prilogi dnevnika Laibacher Zeitung. Pomembnejše pa je to, da je tam ‘zagledal beli dan’ prvi sonet v slovenščini (tudi v nemški različici). Slovenski naslov Potažva (Tolažba) mu je svetoval Valentin Vodnik. Ko je odšel na Dunaj študirat pravo, je pesnikovanje povsem opustil. Na pesniški oder se je zmagoslavno vrnil leta 1843, ko so začele izhajati Bleiweisove Novice. V slavnostni prilogi so Novice 4. septembra 1844 prinesle njegovo pesnitev Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano. Obsega štirideset kitic v treh sklopih. Pesnik na vse pretege hvali vladarja, vsak sklop sklene z verzom: »Hrast se omaje in hrib / zvestoba Slovencu ne gane.« Koseski je postal glavni pesnik Novic. V pesmi Bravcem h koncu leta 1845 v spomin je zapel: »Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos. / Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.« Maja 1846 je v Novicah izšla nova uspešnica – hvalnica z naslovom Kdo je mar?, ki v sedmih kiticah opisuje in poveličuje kmeta, ki ga imenuje ‘slovenski oratar’. Koseski je bil prvi slovenski pesnik, ki se je lotil prevajanja del iz zakladnice svetovne književnosti (nemške, ruske, italijanske). Njegovemu neusmiljenemu kritiku Franu Levstiku je ugajal njegov prevod Schillerjeve Pesmi o zvonu. Drugo, najbolj uspešno ustvarjalno obdobje Koseskega se zaključi z letom 1852, ko je zaradi bolezni moral odložiti pero. Ko si je telesno za silo opomogel, je njegova pesniška moč usahnila in mladi rod (Levstik, Stritar) ga je začel v javnosti uspešno napadati. V novi izdaji njegovih Poezij leta 1866 je Stritar razglasil Prešerna za največjega slovenskega pesnika, Koseskega pa ni niti omenil.

“BITI SLOVENSKE KRVI, BODI SLOVENCU PONOS”
»Prvi rodoljubni spevi njegovi so velepomembni v dobi našega narodnega preporoda,« je ob stoletnici rojstva Koseskega zapisal Makso Pirnat v listu Dom in svet. »Z njimi je navdušil Koseski svoje rojake za narodno delo, budil je z njimi narodno zavest.« To zaslugo mu priznava tudi literarni zgodovinar France Koblar v svojem zapisu v Slovenskem biografskem leksikonu: »Pomemben je zaradi domovinskega in religioznega zanosa, s čimer si je tedaj pridobil veliko slavo. Vzpodbudne izreke iz njegovih pesmi so pogosto ponavljali slavnostni govorniki v času narodnega prebujanja. Postavljali so ga ob Prešerna ali celo nad njega. Bleiweis ga je imenoval Dichterfürst (pesniški knez), nekateri novičarji pa Orfej slovenski ali mojster pevcev. Marijan Rupert je v razstavnem katalogu ob 200. obletnici pesnikovega rojstva (1998) umestil avtorja v prostor in čas. Po njegovi oceni, je najpomembnejši dosežek Koseskega “prav gotovo v tem, da je Slovencem vlil do tedaj nepoznano literarno in zgodovinsko samozavest in razblinil občutek kulturne podrejenosti ter spodbudil k ustvarjanju vrsto mladih pesnikov. Bil je mojster v uporabi heksametra in končno – jezikovna kritika Koseskega je prispevala k razmišljanju o razvoju slovenskega jezika”. Od njegovega celotnega dela se je v zavesti bralcev ohranila le zbirka njegovih najbolj ‘udarnih’ gesel, ki so služila svojemu namenu predvsem v obdobju čitalnic. Ob stoletnici rojstva (1898) so na njegovi rojstni hiši odkrili spominsko ploščo, na kateri je pod njegovimi življenjskimi podatki njegov verz: “Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos!”

ČUK, Silvester. Jovan Vesel Koseski (1798–1884). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 42-43

Janezic Stanko1»Življenje je nekaj čudovitega: venomer kipi, se poraja, raste, se razcveta, sadove prinaša, umira in se znova rodi. Kot dan je življenje. Jutranjo zarjo sončen poldan sledi in otožen večer in temna noč. Kot leto je življenje. Pomlad je vsa v brstju in cvetju. Poletje se sonči v zorenju. Jesen ponuja težke sadove. Zima pa kloni v predsmrtni onemoglosti. Ali ni tudi pri človeku tako? Igrava otroška radost se spreminja v prešeren fantovski vrisk in v sanjav dekliški smeh, ki prehaja v moško resnobo in materinsko skrb, polno moči in svetih sadov, končno pa se vsako v sivo starost izgublja. Tako bi morda kakšen pesnik začel peti svoj slavospev življenju. In bi resnico pel.« Tako je svojo dolgo življenjsko pot ‘videl’ Stanko Janežič kot mlad duhovnik v svojem razmišljanju, namenjenem mladim. Vse svoje dneve, vsa svoja leta, vsa obdobja svojega življenja je napolnil z zvesto službo Bogu in ljudem kot duhovnik, teolog ter pisatelj in pesnik. Hvalnico življenja je pričel peti pred sto leti.

“TU ČAKA VSTAJENJA IN POLNOST ŽIVLJENJA”
Rodil se je 4. avgusta 1920 kot zadnji od štirinajstih otrok kmečke družine na Pavlovskem Vrhu (zdaj Veliki Brebrovnik), ki spada pod župnijo Sv. Miklavž pri Ormožu. Oče Anton je bil ugleden mož in v njihovi hiši so se radi ustavljali mnogi duhovniki. Svojo mater Ano je Stanko prištel med svete žene. Po ljudski šoli v domači fari je eno leto obiskoval meščansko šolo v Ormožu, potem je odšel v Maribor na klasično gimnazijo, stanoval pa je v dijaškem semenišču. Po maturi je jeseni 1940 v stopil v mariborsko bogoslovje. Ko so (6. aprila 1941) Štajersko zasedli Nemci, je študij nadaljeval na teološki fakulteti v Ljubljani. Maja 1945 se je pred komunisti umaknil na Koroško, od tam pa je odšel v Italijo in bil v Zermanu pri Trevisu 17. junija 1945 posvečen v duhovnika. Jeseni je šel delovat med slovenske vernike na Tržaškem. Od leta 1954 do 1960 je na Papeškem Vzhodnem inštitutu v Rimu študiral vzhodno (ekumensko) teologijo in pod mentorstvom Tomaša Špidlika doktoriral z disertacijo Posnemanje Kristusa pri Tihonu Zadonskem. Po vrnitvi v Trst je deloval v župniji Mačkolje, vodil je Ekumenski center, ob nedeljah je imel ognjevite pridige pri radijski maši za Slovence iz župnijske cerkve v Rojanu. Dejavno se je vključil v kulturno dejavnost tržaških Slovencev. Leta 1969 se je vrnil v Maribor, kjer je postal profesor za osnovno in ekumensko bogoslovje na tamkajšnjem oddelku slovenske teološke fakultete. Z veseljem je opravljal številne druge naloge, dokler so mu dopuščale moči. Že nekaj let pred smrtjo je dal na pokopališču pri Sv. Miklavžu postaviti nagrobnik v obliki križa s podobo Vstalega in z napisom: Tu čaka Vstajenja in polnost življenja dr. Stanko Janežič, duhovnik, teolog, pesnik in pisatelj. Ko se je 8. septembra 2010 njegovo zemeljsko popotovanje končano, so vanj vklesali letnici 1920 in 2010 – rojstva za ta svet in za večnost.Janezic Stanko2

PESNIŠKA ZBIRKA – PESNIŠKI MOLITVENIK
Stanko Janežič je zgodaj prijel za pero. Že od vsega začetka piše prozo in poezijo. Prve pesmi so se mu porodile že v četrtem razredu (nižje) gimnazije, objavljal jih je v rokopisnem zavodskem listu Brazde. O božiču leta 1939 so v ugledni reviji Dom in svet izšle njegove tri prleške črtice. Ob maturi je njegov razred izdal literarni almanah Majolika. Med vojno je v Ljubljani objavljal v Slovenčevem koledarju, po letu 1945 pa je s svojimi črticami in pesmimi bogatil slovenske zamejske revije. Po vrnitvi v domovino (1969) najdemo njegovo poezijo in prozo pa tudi teološke spise v raznih revijah. Ob stoletnici Lampetove revije Dom in svet (1988) je začel izdajati letni zbornik Dom in svet, kjer je precej njegovega. Bil je ustanovitelj in urednik (1992–2004) Slomškove založbe v Mariboru. V njegovi knjižni beri je največ (deset) pesniških zbirk. Zadnja, Izbrane pesmi (Maribor 1993), prinaša izbor okoli 200 najznačilnejših pesmi iz vseh njegovih prejšnjih zbirk, ki ga je pripravil pesnik sam. V njej je obširen esej literarnega zgodovinarja Denisa Poniža o Janeževi liriki (Pesem in svet). To so pesmi »Goric materinske ljubezni, starševskega garanja, očetovske modrosti in preudarnosti, sestrske in bratske ljubezni«. Najbolj mu je bila pri srcu zbirka Božja obzorja (Maribor 1990). Sam jo je predstavil: »V njej so zbrane skoro vse moje religiozne pesmi. Pisal sem jih kar štiri desetletja. Razdeljena je na šest delov: Nočna iskanja – Jutranji klici – Dnevne hvalnice in prošnje – Prazniške pesmi – Eno v Kristusu in Duhu – Večerne pesmi. (…) Pesmi je mogoče brati v samoti ali v občestveni skupnosti. Želijo biti vabilo k razmišljanju, k iskanju luči ter k doživljanju Božje navzočnosti.«

SLOMŠKOV UČENEC V ŠOLI EDINOSTI
Stanko Janežič je bil iskren in neutruden ekumenski delavec. Tudi doktoriral je na temo ekumenizma, prizadevanja za edinost med kristjani. Pobudniki tega gibanja so bili protestanti in anglikanci na začetku 20. stoletja, Katoliška cerkev se je vključila vanj z drugim vatikanskim koncilom. Pri nas jo je ‘prehitel’ blaženi Anton Martin Slomšek, ki je leta 1852 ustanovil Bratovščino sv. Cirila in Metoda, ki naj bi zlasti z molitvijo pomagala poživljati edinost med kristjani. V Slomškovem času so govorili o ‘zedinjenju’ – vrnitvi nekatoliških kristjanov v Katoliško cerkev, da pa pri ekumenizmu gre za zbližanje kristjanov med seboj, ne za vrnitev. V tem duhu je vedno deloval Stanko Janežič, Slomška je posnemal s širino svojega duha in vztrajnim prizadevanjem z govorjeno in pisano besedo. Apostolatu edinosti je posvetil več svojih del, med katerimi zavzema posebno mesto Ekumenski leksikon (Mohorjeva družba, Celje 1986), ki ga je pospremil s kratkim uvodom, v katerem je med drugim zapisal: »Leksikon diha, upam, zdrav ekumenizem in naj bi bil, kljub pomanjkljivostim, dobrodošel ekumenski vodnik ne le med katoličani, temveč v vseh krščanskih skupnostih na Slovenskem.« Dolga leta je bil predsednik Slovenskega ekumenskega sveta, urejal je ekumenski zbornik Kraljestvo Božje oziroma V edinosti. Svojo zadnjo knjigo Med nebom in zemljo (2010) je ‘zapečatil’ s svojo duhovno oporoko: »Poslavljam se od tega sveta, od teh mojih 90 let in se vračam v zemljo, iz katere sem izšel, in odhajam v nebo, po katerem sem neprenehoma hrepenel in je moj pravi dom.«

ČUK, Silvester. Stanko Janežič (1920–2010). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 8, str. 88-89

Zajemi vsak dan

Dostojanstvo vsakega človeka in njemu ustrezna poklicanost najdeta svoje odločilno merilo v povezanosti z Bogom. Marija je najpopolnejši izraz tega dostojanstva in te poklicanosti.

(sv. Janez Pavel II.)
Sobota, 15. Maj 2021
Na vrh