* 24. december 1887, Ivanje selo, † 17. januar 1979, Ljubljana

Maticic Ivan1»Celo obdobje z očetom sem preživela na Mirju v Ljubljani. Zato je bilo moje otroštvo obsedeno z več ali manj skrivnimi željami postati kot oče “človek, ki piše življenje”. Ko se je to kasneje uresničilo, je oče večidel svojih knjig že napisal. Bil mi je vzor kot človek, kot samorastnik in neuklonljiv duh: pri pisateljevanju me je pritegnil njegov jezik, čeprav ga nisem v ničemer posnemala ... Prav najino v bistvu različno pisateljevanje in pogledi, v mnogočem pa vendar podobni odnosi na literarnem in družbenem prizorišču je dala pobudo za nastanek Moje hoje z očetom.« Tako je nastanek svoje knjige o pisatelju Ivanu Matičiču, svojem očetu, ob stoletnici njegovega rojstva predstavila hči Nada (1922–2004), ki je hodila po očetovih stopinjah dobesedno (z nogami) in duhovno (s peresom). V njej ne govori samo o očetu in sebi, ampak tudi o družini in družbi ter o dobi, v kateri je živel ta (pre)malo poznani in priznani pisatelj. Ta spominski zapis mu posvečamo ob štiridesetletnici smrti.

OTROK SREČE, ROJEN NA SVETI VEČER
Njegova ožja domovina je bila Notranjska, zibel mu tekla v Ivanjem selu pri Rakeku.  Rodil se je 24. decembra 1887, na sveti večer, kar naj bi bil po ljudski veri obet za srečno in dolgo življenje. Tri dni zatem, na dan svetega Janeza Evangelista, je bil krščen.  Po osnovni šoli na Uncu so ga starši poslali v Ljubljano, kjer je najprej hodil dve leti v šolo na Grabnu, nato pa na klasično gimnazijo, ki pa ji je moral po dveh letih dati slovo; oče in mati s kopico otrok (bilo jih je devet)  ga nista mogla vzdrževati v šoli. Jeseni 1902 je našel delo v tiskarni, kjer se je izučil za stavca. Svoj poklic je opravljal najprej v Kamniku, tri leta v Celovcu, zatem v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je služboval kot telefonist na raznih frontah.  Konec maja 1919 je bil odpuščen iz jugoslovanske vojske in kmalu zatem se je poročil in z ženo sta imela tri otroke; dva sta se uveljavila kot umetnika: hči Nada (1922) je postala pisateljica,  sin Janez (1926) pa priznan skladatelj.  Z družino je veliko zahajal v hribe. Zanjo je služil kruh najprej kot korektor v Učiteljski in Zvezni tiskarni, nato pa dolga leta kot delovodja v Jugoslovanski tiskarni. Jeseni 1947 je bil nastavljen v Grafični industrijski šoli in na Grafičnem tehnikumu, kjer je predaval tehnologijo in vodil korektorske tečaje. S področja svoje stroke je sestavil Slovarček slovenskih tiskarskih izrazov za tiskarne in knjigoveznice. Zadnjih deset let je zbiral gradivo za knjigo Tiskarstvo na Slovenskem od Gutenberga do 1965. Uresničila se je napoved ‘sojenic’ ob krstu: da bo dolgo živel in veliko hudega in dobrega preživel. Na zadnjo pot je odšel 17. januarja 1979 v 92. letu blagoslovljene starosti.

NJEGOV PISATELJSKI SVET: NAŠA ZGODOVINA, NOTRANJSKA
Ivan Matičič je zgodaj prijel za pero. Prvo črtico mu je objavil celovški tednik Mir leta 1910. V razdobju med obema vojnama je svoje krajše leposlovne spise objavljal v raznih revijah. Po zapisih, ki jih je beležil na fronti, je objavil svoje spomine na krvavo vojno v knjigi Na krvavih poljanah (1922). V povesti Na mrtvi straži (1926) je segel v slovensko zgodovino, v čas bojev s Turki. V letih 1931–1937 je pisal svoje najobsežnejše delo, roman Živi izviri, v katerem je zajel posamezna obdobja slovenske zgodovine od leta 850 do prve polovice 20. stoletja. Živi izviri pomenijo vso tisto slovensko preteklost, iz katere so se napajali rodovi z živo zavestjo slovenstva in mu dajali moč, da je prenašal najhujša nasilstva z junaštvo in mučeništvom, ki je seme novega življenja. Roman je bil napisan kot spodbuda k zvestobi narodu. V povesti Petrinka (1943) je Matičič opisal notranjsko kmečko ženo, ki z ljubeznijo vztraja v boju za svojo družino. Povest je tudi podoba družbenih razmer na Notranjskem v času pred prvo svetovno vojno, ko je boj za obstanek mnoge silil, da so šli za kruhom v daljni svet. V njegovo domače okolje je postavljena tudi povest Fant s Kresinja (1944) o kmečkem fantu, ki se odpove študiju in mestu in se posveti zemlji. Njegovi povesti Dom v samoti in Rezinka sta izšli v zbirki Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi, prva leta 1944, druga pa leta 1966 in v njej je zajel širši prostor več vasi v osrčju Notranjske ter skušal v zgodbo vplesti čim več življenja in dela v gozdu in doživetij v naravi. Ivan Matičič je napisal tudi nekaj dramskih del (Kalvarija, Molk, Grunt, Prvi val) ter precej veselih radijskih iger, ki so bile na sporedu v slovenskih oddajah tržaškega radia v letih 1959–1963.Maticic Ivan0

“PREPREČEVANJE VERE JE NESMISELNO”
Svoje najpomembnejše delo, roman Živi izviri je Matičič izdal leta 1937 v samozaložbi, ker ga zaradi občutljive teme (nasilja fašizma na Primorskem) nobena založba ni tvegala sprejeti. Leta 1977, štirideset let po prvi izdaji, je roman izšel pri založbi Mladinska knjiga, ki pa mu je prinesel veliko grenkobe. »Spreminjali so mi besede, glej, vsakemu stavku so kaj črtali, veliko staroslovanskega sloga je šlo, izpustili so tudi svetopisemska besedila kot moto poglavij, stavke pa na splošno tako razmrcvarili, da niso več podobni moji dikciji ... Presneti vrag, čemu je bilo tega treba? Zakaj pa je bila knjiga nagrajena, če je bilo zdaj treba celo popravljati moj jezik?« Primer: v stavku V tropih so gazili ljudje k fari, k svetemu izpraševanju in po pokoro, da se bodo tem spodobneje pripravili na prihod Gospodov – so izvrgli besede “svetemu” in “na prihod Gospodov”. Njegova hči Nada je bila profesorica slovenščine. Ko sta se nekoč z očetom pogovarjala o partijskem ukazu, da verni učitelji ali tisti, ki hodijo v cerkev, ne smejo poučevati, si je dobro zapomnila in zapisala očetove odločne besede: »Ko smo prišli pod komunizem, so začeli pritiskati na vero – hoteli so vernikom vzeti vero. Toda če že hočejo vzeti vero, s čim jo lahko zamenjajo? Z rajem na zemlji? Kajti človeštvo že od svojega obstoja fantazira o taki družbi, ki bo popolna. Želi so blagoslovov, ne razdejanja. Želi si Nekaj, ne Nič. Komunizem raja na zemlji – to vidimo – ne more nuditi. Ne zdaj, ne kdaj pozneje. Človeški strah pred uničenjem je velikanski, zato mu je potrebna velika močna vera. Tudi v nebesa, v onkraj. Preprečevanje vere je nesmiselno in nekoristno.«

ČUK, Silvester. Ivan Matičič (1887-1979). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 40-41

* 6. december 1868, Podgorica (Dobrepolje), † 31. december 1937, Ljubljana.

Jaklic Fran01»Včasih me prime, da bi vse pisarjenje popustil in se lotil realnejših stvari, človek začne obupavati nad svojo zmožnostjo in dostikrat sem se že pokesal, ker sem kdaj v ta namen prijel pero. Da imam res nekaj daru božjega, pravi mi samo to, da mi je pisanje igrača – nikako napenjanje živcev in domišljije. Pisanje naj je resno delo, idejalno! Res, toda le, ako človek nima drugih stvarij, ki mu more duha in ga odganjajo od dela. Bodi idejalen, če moreš, če pa te tlači vedno materijalna beda!« Tako je 6. februarja 1895 v pismu Frančišku Lampetu, ustanovitelju in uredniku leposlovne revije Dom in svet in svojemu slovstvenemu vzgojitelju, potožil Fran Jaklič, mlad učitelj v Dobrepolju. V Domu in svetu je leta 1888 izšla Jakličeva črtica ‘Kranjske muhe so pa hude!’, njegovo prvo natisnjeno delo. Kmalu je postal glavni pripovednik te revije in ji ostal zvest do leta 1902, ko se je posvetil organizacijskemu in političnemu delu, potem pa se je spet vrnil. Tega vsestransko delavnega, globoko vernega moža predstavljamo ob 150-letnici rojstva.

V ŠOLO JE ŠEL NERAD, A POSTAL JE UČITELJ
Na svet ga je ‘prinesel Miklavž’ – rodil se je namreč 6. decembra 1868 v Podgorici v Dobrepolju kot nezakonski otrok kmečkega dekleta Marije Jaklič in učitelja Antona Ravnikarja. Očeta ni poznal, mati pa mu je umrla za jetiko, ko je imel manj kot devet let. Za osirotelega dečka so se zavzeli strici in tete, najbolj pa babica, ki mu je nadomeščala mater in ga usmerjala v šolanje v Ljubljani. Kot otrok si je poškodoval desno nogo in njegovi so rekli: za kmečko delo ne bo, naj študira, da bo lažje živel. Leta 1881 so ga vpisali v četrti razred prve mestne šole v Ljubljani in mu priskrbeli stanovanje. »Doma bi rad ostal, na vasi, pri fari, med sebi enakimi ... Šel sem v šolo, ker sem moral iti.« Zaradi težav z matematiko v tretjem letu gimnazije se je prepisal na učiteljišče. Ko si je v tretjem letniku ‘prislužil’ popravni izpit iz matematike, je šolo opustil in šel k stricu v Trst, a se je kmalu vrnil ter po srečnem naključju dobil službo pomožnega učitelja v raznih krajih. Leta 1892 je opravil maturo na učiteljišču v Kopru, naslednje leto pa nastopil učiteljsko službo v Dobrepolju, kjer je (s prekinitvami) ostal do leta 1919, od leta 1908 kot nadučitelj. Pri svojem poslanstvu se je zavzemal za vzgojo otrok v duhu krščanskih in narodnih vrednot. Leta 1899 se je poročil z učiteljico Ivano Arko, po rodu iz Ribnice. Od njunih devetih otrok so tri hčere postale učiteljice, Helena, osma, pa je bila profesorica in pisateljica. Leta 1919 se je zaradi političnih nesoglasij z družino preselil v Šentjanž na Dolenjskem, kjer je kupil staro hišo z mlinom in posestvo. Tri leta zatem je vse prodal in odšel v Ljubljano. V Mostah je zgradil hišo, v katero se je družina vselila leta 1925. Tam je pisal svoje zgodovinske povesti do 31. decembra 1937, ko mu je Božja dekla smrt iztrgala pero iz rok.

“LEJTE SLIKE NAŠIH LJUDI!”
Fran Jaklič je o svojem pisateljskem delu zapisal: »Lejte slike naših ljudi! Pisal sem jih sebi v zabavo. Zadovoljen bom, ako še koga drugega razveselim vsaj za trenutek.« Uveljavil se je kot eden najbolj plodovitih piscev kmečke povesti. Največ je pisal o vaškem življenju in nadaljeval izročilo svojih bližnjih rojakov Frana Levstika in Josipa Jurčiča. Kot Jurčičevega učenca so ga mikali predvsem vaški posebneži in originali. Pred bralci je razgrinjal Suho krajino z njenimi ljudmi ob vsakdanjih in izrednih dogodkih. Najrajši je risal, kako se ljudje ženijo in možijo in nekatere njegove povesti (Sin, Nevesta s Korinja) so podobne narodopisnim študijam. Podpisoval se je pod različnimi psevdonimi, največkrat Podgoričan. Večina njegovih spisov je bila objavljenih v Domu in svetu, družinski in vzgojni reviji, ki jo je leta 1888 ustanovil Frančišek Lampe in jo urejal do prezgodnje smrti leta 1900. »Zavrnil ni nobene stvari, zato sem sodil, da ima le malo sotrudnikov,« je v svoji skromnosti zapisal Jaklič. »Sam sem se pač zavedal, da nimam zmožnosti in sposobnosti, kakršno naj bi imel resničen slovenski pisatelj.« Nekaj časa je pisal tudi za ‘levi’ Ljubljanski zvon, pri katerem so takrat sodelovali vsi vidnejši slovenski literati. Zaradi javnega dela v zadružništvu in politiki je pisanje zanemarjal. Leta 1900, že po Lampetovi smrti je za Dom in svet napisal povest O ta testament. V letih, ko je bil Jaklič deželni in državni poslanec, je vladala literarna suša. Po upokojitvi (1924) se je spet oglasil in sicer z zgodovinskimi povestmi (Zadnja na grmadi, V graščinskem jarmu, Peklena svoboda, Ob srebrnem studencu). Po številu naslovov jih je neprimerno manj kot kmečkih, po obsegu pa skoraj enako, ker so Jakličeve zgodovinske povesti povprečno dvakrat daljše od njegovih kmečkih povesti.

Jaklic Fran02

URESNIČEVALEC KREKOVIH ZAMISLI

Leta 1893, ko je kot učitelj nastopil v svojem domačem kraju Dobrepolje, se je seznanil z Janezom Evangelistom Krekom, takrat kaplanom v Ribnici. Spodbudil ga je delu za kulturni in gospodarski napredek svojih krajev. »Pozimi istega leta sem ustanovil Bralno društvo, predhodnik kasnejšega Prosvetnega društva. V društvu so se zbirali vsako nedeljo možje in fantje od prve maše do večera. Brali so časopise in knjige, katere sem preskrbel za svoj denar sam. Bralno društvo je bilo ognjišče vsega izobraževalnega, a potem tudi gospodarskega in političnega dela.« Ob podpori Kreka je Jaklič junija 1894 ustanovil prvo vaško posojilnico na Slovenskem in si nakopal hude nasprotnike. Sovražili so ga vsi oderuhi in bivši občinski ‘paše’. Leta 1896 je v Dobrepolju zaživelo Kmetijsko društvo, dve leti zatem je bila zgrajena zadružna mlekarna, ki je pomenila velik gospodarski korak v Dobrepoljski dolini. Dobrepoljsko zadružništvo je bilo tako uspešno, da je postalo vzor več drugim slovenskim občinam. Zavzeto organizacijsko delovanje je Jakliča vodilo v politiko v vrstah Katoliške narodne stranke, ki se je leta 1905 preimenovala v Slovensko ljudsko stranko. Leta 1901 je bil izvoljen za deželnega, leta 1907 pa še za državnega poslanca. Obe funkciji je obdržal do konca prve svetovne vojne leta 1918. Organizacijsko je deloval tudi na šolskem področju. Leta 1900 je bila v Ljubljani ustanovljena Slomškova zveza katoliških učiteljev kot odgovor na društva učiteljev z liberalnimi nazori. Fran Jaklič je bil njen predsednik do leta 1918. Urejal je tudi šolski časopis Slovenski učitelj, glasilo katoliških učiteljev.

ČUK, Silvester. Fran Jaklič (1868-1937). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 42-43

* 29. marec 1874, Kamnik, † 26. julij 1934, Unec pri Rakeku

Maister1"Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vsem Spodnjim Štajerskim! Kdor bi se v področju moje oblasti upiral mojim poveljem, pride pred moje vojaško sodišče!"

OSVOBODITELJ MARIBORA IN ŠTAJERSKE

Ob koncu prve svetovne vojne in razpadu stoletne avstroogrske monarhije, ko je bilo jasno, da se bodo kmalu risale nove državne meje, je mariborski občinski odbor razglašal Maribor za del nemške Avstrije. Po ljudskem štetju leta 1910 je v obeh mariborskih okrajih (levi in desni breg Drave) nad 80% prebivalcev govorilo slovensko. Major Rudolf Maister, poveljnik mariborskega črnovojniškega okrožja, zaveden Slovenec in povezan z vodilnimi slovenskimi politiki, je uvidel: ponuja se edinstvena priložnost, da ozemlje, kjer živijo Slovenci, postane sestavni del bodoče jugoslovanske države. Treba ga je nemudoma zasesti z vojaštvom in tam vzpostaviti slovensko oblast. Na sestanku častnikov v mariborski meljski vojašnici 1. novembra 1918 je odločno nastopil in izrekel besede, zapisane zgoraj. Na nemške častnike so naredile silen vtis in priznali so mu vrhovno poveljstvo. "S tem je bil postavljen temelj za vse nadaljnje akcije v smeri utrditve severne meje" (Lojze Ude). Še istega dne se je s pooblastilom Narodnega sveta za Štajersko, ki ga je povišal v generala, s 15 častniki in 87 vojaki polastil Maribora in prevzel poveljstvo nad vso Spodnjo Štajersko. Do konca novembra mu je uspelo zbrati okoli 4.000 slovenskih vojakov in 200 častnikov. 23. novembra je v nekaj urah razorožil nemško varnostno stražo.

Maister2Zasedel je slovensko narodnostno ozemlje na Štajerskem, koder je bila kasneje zarisana meja z Avstrijo. Nameraval je zasesti tudi Koroško, pa mu vlada v Ljubljani tega ni dovolila. kako zgrešeno je bilo to, pove izjava maršala Focha, vrhovnega poveljnika zavezniških sil, članu slovenske delegacije na mirovnih pogajanjih v Parizu: "Kar imate zasedenega svojega ozemlja in če vlada tam red, ostane vaše." General Maister se je moral jeseni 1919 kot poveljnik policijskih sil umakniti s Koroškega, ki je po nesrečnem plebiscitu 10. oktobra 1920 prišlo pod Avstrijo. Zatem je bil mestni poveljnik Maribora. Zaradi narodne zavednosti je bil preganjan v stari Avstriji, tudi v novi državi kot čvrst Slovenec ni bil zaželen, zato je bil leta 1923 brez pravega razloga upokojen, ko mu je bilo komaj 49 let. Ostal je v Mariboru, kjer je spodbujal kulturno, še posebej literarno življenje.

PESNIK IN LJUBITELJ KNJIG

Maister3Med poklicnimi vojaki redko zasledimo pesnika in resničnega ljubitelja knjig. Rudolf Maister je bil taka izjema. Najbrž je postal vojak po čudnem spletu življenjskih okoliščin. Rodil se je 29. marca 1874 v Kamniku. Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu in Kranju, kjer je končal tudi nižjo gimnazijo. Po prvih dveh razredih višje gimnazije v Ljubljani je zaradi očetove smrti vstopil v vojaško šolo (domobransko kadetnico) na Dunaju. Že kot četrtošolec (štirinajstletnik) je v Kranju ustanovil in urejal dijaški list Inter nos (Med nami). Leta 1890 je bil v Vrtcu natisnjen njegov prvi spis. V Ljubljani je postal član tajnega dijaškega literarnega društva Zadruga (vanjo so bili včlanjeni Cankar, Kette, Murn, Župančič in mnogi drugi), ki mu je ostal zvest tudi med šolanjem na Dunaju. Vse življenje je bil povezan s slovenskim kulturnim ustvarjanjem in političnim snovanjem. Kot častnik je služboval pretežno na Slovenskem: skoro petnajst let v Ljubljani, nekaj časa v Celovcu, od leta 1913 do razpada Avstro-Ogrske pa v Celju in Mariboru. V letih 1909-1912 je bil v Galiciji, kjer je zbolel za tuberkulozo, tako da ni bil več sposoben za frontno službo in to ga je pripeljalo v Maribor v poveljstvo črnovojnikov.

Maister4Pesniti je začel že v gimnazijskih letih; pesmi je objavljal večinoma pri Ljubljanskem zvonu pod psevdonimom Vojanov. Leta 1904 je izšla njegova prva pesniška zbirka Poezije, ki prinaša predvsem radožive ljubezenske pesmi. Druga zbirka Kitica mojih (1929) pa je bolj rodoljubna: pesnik se predstavi kot glasnik osvobodilnih prizadevanj svojega naroda in lepot slovenske zemlje. Pesnik Janko Glazer, dolgoletni ravnatelj mariborske osrednje knjižnice, je kot strokovnjak pregledal bogato knjižnico generala Maistra, potem pa zapisal sodbo: "Za Maistra kot zbiratelja knjig je značilno... da je bil s slovensko knjigo zvezan z globoko in živo ljubeznijo tudi notranje... Svojo zbirko je v teku desetletij izpopolnil v eno največjih in najlepših zasebnih knjižnic na Slovenskem." General in pesnik Rudolf Maister je umrl na Uncu 26. julija 1934.

Slika generala Maistra bi bila pomanjkljiva in nepravilna, če bi videli v njem samo moža dejanja, ne pa obenem tudi moža besede in duha, če bi ob njem kot vojaku in organizatorju pozabili na ljubitelja duhovnih vrednot in iskatelja lepote, na zbiratelja knjig in pesnika. (Janko Glazer)

ČUK, Silvester. Rudolf Maister. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1994, leto 30, št. 3, str 20-21.

* 22. november 1914, Vrhnika, †? junij 1945, Teharje

Kunstelj France0Leta 1994 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva; tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je v svoji kratki spremni besedi zapisal, da je “bila sestavljena in izdana predvsem v blag spomin našim duhovnikom, ki so končali svoje življenje v tako različnih okoliščinah in so tako odlično izpričali zvestobo svojemu narodu. Ne bi bilo prav, če bi nanje pozabili. Že skoraj pol stoletja je, kar so nas zapustili. Več desetletij se jih na ta način nismo mogli spomniti. Naj vsaj zdaj veje iz te knjige globoko spoštovanje do njih in njihove žrtve.” Med duhovniki, redovniki redovnicami in bogoslovci ter nekaterimi krščanskimi laiki, katerih kalvarija je v knjigi opisana, je tudi France Kunstelj, mlad, goreč duhovnik in obetajoč pisatelj. Njegovo življenje se je končalo s krvavo žrtvijo v komunističnem uničevalnem taborišču Teharje. Njegovo književno delo je bilo do leta 1990 prepovedano, njegovo ime zamolčano. Iz pozabe ga je ‘priklical’ literarni zgodovinar France Pibernik; pripravil je izbor njegovih del (črtic, novel), ki so izšla v knjigi Luč na mojem pragu (Mohorjeva družba, Celje 1994).

MIKALO GA JE GLEDALIŠČE, POSTAL JE DUHOVNIK
Rodil se je 22. novembra 1914 na Vrhniki v kmečki družini s skromno posestjo: oče Jakob je za družino z osmimi otroki služil kruh na žagi, mati Ana pa se je ubadala s kmečkim delom. France je bil v otroških letih pastirček, pomagal je pri kmečkih delih. Že tedaj je čutil posebno veselje do igre in odra, kar je izpovedal v avtobiografskem zapisu Igra življenja. Kljub revnim dohodkom so starši Franceta poslali v šole v Ljubljano. Eno leto je bil na državni klasični gimnazijo, potem pa vse do mature na škofijski gimnaziji v Šentvidu. Šolo je zlahka zmagoval, zato se je veliko posvečal izvenšolskim dejavnostim. Veliko je pisal, ukvarjal se je tudi z gledališčem, ki je bilo njegova velika ljubezen. Po maturi junija 1935 ga je srce vleklo v svet gledališča, vendar se je po treznem premisleku odločil za vstop v bogoslovje. V prvem letniku je bil nekoliko zamorjen, ob zgledu pisatelja Finžgarja, katerega je obiskoval kot sodelavec pri Mladiki, je spoznal, da mu duhovniški poklic ne bo onemogočil pisateljskega in gledališkega dela, pa se je sprostil in se dejavno pripravljal na duhovniški poklic. Mašniško posvečenje je zaradi vojne prejel predčasno, na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, ko so tuje vojske napadle Jugoslavijo. Novo mašo je imel na Vrhniki 20. aprila; za pridigarja si je izbral Finžgarja, ki pa ni tvegal priti na Vrhniko. Po novi maši ga je škof Rožman poslal za kaplana v Mirno na Dolenjskem, kjer je deloval med mladimi in se je uveljavil kot odličen cerkveni govornik. Kmalu so se v Mirenski dolini pojavili partizani. Neki večer so odpeljali Kunstlja s seboj in ga vso noč zasliševali, vendar so ga naslednji dan izpustili. Imel je srečo, saj so partizanski likvidatorji samo v letu 1942 v Ljubljanski pokrajini pobili 17 duhovnikov. Zaradi varnosti se je umaknil v Ljubljano.Kunstelj France6

“KAKRŠEN JE ČLOVEK, TAKA JE NJEGOVA BESEDA”
Njegovi pisateljski začetki segajo v višje razrede gimnazije v Šentvidu, ko je v internem listu Domače vaje objavil več svoji črtic, ki spominjajo na njegovega vrhniškega rojaka, največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. »Osebe in dogajanja je našel v domačem okolju,« piše France Pibernik, »našel je tiste male ljudi, ki jih je življenje postavilo ob stran in ogoljufalo tudi za drobne stvari, slikal je njihovo življenjsko stisko, brezizhodno revščino .... Rad se je ustavljal ob otroškem doživljanju vsakdanjika, ob mladostniku in njegovih problemih, tudi dekliškem svetu, in skozi drobne prigode kazal na socialne krivice.« Leta 1936 se je začelo njegovo izredno rodovitno literarno ustvarjanje. Takrat je bila v ljubljanskem bogoslovju močna literarna skupina: France Kunstelj, Jože Cukale, Viktor Zorman, Tone Polda, Janez Kmet, France Lokar, Karel Mauser. Izdajali so rokopisni list Mlada setev. Urejal ga je France Kunstelj, ki je v enem od uvodnikov zapisal: »Kakršen je človek, taka je njegova beseda: pomlad v srcu, ljubezen v duši, sonce in toplota v besedi.« To se odraža v vsem njegovem pisanju. Pogosto se je dotaknil problemov podeželskih delavcev, ki so imeli delo od danes do jutri, poglabljal se je v svet telesno in duševno prizadetih, ki pa so duhovno bogati. Objavljal je v Mentorju, Dom in svetu, Mladiki in v drugih katoliških listih. Zadnja je bila objavljena njegova novela Na Stopah v Slovenčevem koledarju 1944. Zdi se, da je njegova literarna zapuščina izgubljena. Njegovo leposlovno delo je v knjižni obliki izšlo samo v zdomstvu. Leta 1975 je v Argentini izšel izbor njegovih črtic in novel pod naslovom Butara. Podoben izbor je končno izšel pri nas pod naslovom Luč na mojem pragu (1994).

“PRIPRAVLJEN SEM SE DAROVATI KRISTUSU”
Tako je v svoji prošnji za sprejem v ljubljansko bogoslovje zapisal abiturient France Kunstelj. Gotovo si ni predstavljal, kakšno bo to darovanje. Leta 1942 se je pred grožnjo partizanske likvidacije iz Mirne umaknil v Ljubljano, se naselil v trnovskem župnišču in se, da ne bi izgubljal časa, vpisal na slavistiko. Po naročilu škofa Rožmana je leta 1943 šel v Rim v karitativni akciji. Po vrnitvi je bil nastavljen kot vojaški kurat za domobransko postojanko Mirenske doline, dejansko pa je to službo opravljal v Rovtah nad Logatcem. »Na svojem novem mestu je uporabil vse svoje zmožnosti, da je znal ustvarjati dobro voljo.« Z domobranci, slovensko narodno vojsko, se je maja 1945 umaknil na Koroško, pa je bil z njimi iz Vetrinja vrnjen v trpljenje in smrt. Tisti, ki se jim je osrečilo pobegniti iz Teharij ali so ostali živi, so povedali, kako so se nad njim znesli rdeči rablji. Ko je sotrpinom, ki so jih vodili v smrt, z znamenjem križa dajal odvezo, zakrament Božjega usmiljenja, so spoznali, da ja duhovnik. Kot obsedeni so zarjuli: “Čakaj, hudič, ti bomo že pokazali!” Odgnali so ga v bunker, od koder so ga nato privlekli z zdrobljenimi prsti, iz zapestja mu je tekla kri. Kljub temu je z razmesarjeno desnico še vedno delil odvezo svojim sotrpinom, obsojenim na smrt. Svojemu duhovniškemu poslanstvu je ostal zvest do konca kljub zverinskemu mučenju. To pričevanje vere se je dogajalo neznanega dne meseca junija leta 1945. »Kunstljevo truplo leži pod nasutimi plastmi industrijskih odpadkov, ki naj bi prikril sramoten zločin nove oblasti, ki je prihajala v imenu tako imenovane svobode« (France Pibernik).

ČUK, Silvester. France Kunstelj (1914-1945). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 11, str. 48-49

* 16. november 1618, Ljubljana, + 15. oktober 1681, Ljubljana

Schoenleben Janez 01Ljubljanski rojak Janez Ludvik Schönleben je bil velik oznanjevalec Marijine slave. Kar je napisal o Mariji, razodeva veliko učenost in močno ljubezen. Njegovo učenje o Marijinih odlikah je bilo v tistem času velika novost, potrjeno je bilo skoraj dve stoletji pozneje z razglasitvijo verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju leta 1854. Med pričevalce Marijine slave je vključil vse Slovence, ko je v svoji knjigi o Mariji Palma virginea (Deviška palma) zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar (če izvzamem nekaj malega drugovercev), ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju. Vsi, učeni in neučeni, plemstvo in preprosto ljudstvo, moški in ženske, po samostanih in med svetom, vsi, prav vsi, se tisti dan pred praznikom brezmadežnega spočetja postijo in praznik svečano obhajajo.« Spomin na Schönlebna in njegovo delo je ostal dolgo časa živ, njegove knjige so poznali doma in po svetu. Eden glavnih vzrokov, da je pri nas zatonil v pozabo, je, da je vsa svoja dela objavil v nemščini in latinščini – v slovenščini samo Evangelije inu listove (1672).

OD JEZUITSKEGA UČENCA DO CERKVENEGA DOSTOJANSTVENIKA
Leta 1617 je prišel iz Württenberškega v Ljubljano mizar in rezbar Ludvik Schönleben in se poročil s Slovenko Suzano Kušlan. 16. novembra 1618 se jima je rodil sin Janez Ludvik, kasneje pa še tri hčere; Ana je bila mati zgodovinarja Janeza Gregorja Dolničarja in stolnega dekana Janeza Antona, graditelja sedanje ljubljanske stolnice. Vzgoja v družini je bila v glavnem slovenska, kar je potrdil Janez Ludvik, ki je v predgovoru svojih postnih pridig zapisal, da jih je govoril nemško, čeprav nemščina ni njegov materin jezik. Šolal se je pri jezuitih pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Po končani gimnaziji je vstopil v jezuitski noviciat. Višje filozofske in teološke šole je obiskoval na Dunaju, v Gradcu in Linzu. Ko je bil leta 1648 posvečen v duhovnika, je nekaj časa na Dunaju pridigal in spovedoval. Iz tega časa je njegov prvi natisnjeni govor o Mariji. Zatem so ga predstojniki pošiljali v razne druge kraje, tudi v Ljubljano. Želel se je posvetiti pisanju in znanstvenemu delu, zato je leta 1653 izstopil iz jezuitskega reda. V oporoki je zapisal: »Karkoli imam, imam od njih, in kar vem, vem od njih.« Naslednje leto je bil umeščen za dekana stolnega kapitlja v Ljubljani. V tej službi je veliko pridigal in pisal. Rad bi imel več časa za pisanje, zato je leta 1669 prevzel župnijo v Ribnici na Dolenjskem in s tem povezano službo dolenjskega arhidiakona. V Ribnici so dozorela njegova glavna zgodovinska dela, pripravljal pa je tudi natis svoje edine slovenske knjige – lekcionarja. Leta 1676 se je odpovedal Ribnici in se vrnil v Ljubljano ter se posvetil izključno znanstvenemu delu – raziskovanju zgodovine. Smrt mu je dobesedno iztrgala pero iz rok 27. marca 1681, pokopali so ga v cerkvi sv. Jakoba. Napovedal je: »Rojen sem leta 1618, umrl bom leta 1681!«

Schoenleben Janez 00PRIDIGAL JE LATINSKO, NEMŠKO IN SLOVENSKO
Janeza Ludvika Schönlebna kot govornika in pridigarja je predstavila Monika Deželak Trojar v knjigi Janez Ludvik Schönleben (1618–1681). Oris življenja in dela. 2017. Ljubljana: ZRC. Povzemam njene glavne misli. Za njegove pridigarske uspehe je zaslužno predvsem njegovo šolanje pri jezuitih. Na svojih šolah so zelo poudarjali pomen obvladovanja govorniških veščin. V svojem jezuitskem obdobju (1635–1645) je Schönleben pisal predvsem latinske priložnostne govore, v letih službe stolnega dekana v Ljubljani (1654–1667) je veliko pridigal kot slavnostni in priložnostni govornik. Pridigarsko zelo bogato je bilo ribniško obdobje (1667–1676), po vrnitvi v Ljubljano se je njegova pridigarska dejavnost zmanjšala. Glede jezika Valvasor pojasnjuje, da je Schönleben pridigal tako v nemščini kot v slovenščini. Vsaj za Ribnico je gotovo, da je pridigal tudi v slovenščini. Da je bil vešč slovenskega jezika, priča tudi njegova priredba lekcionarja. Po vsebini lahko njegove natisnjene pridige razdelimo v tri skupine: praznične oziroma svetniške pridige, postne govore in nedeljske pridige. Schönleben je svoje pridige označil kot duhovno literaturo, postne pridige tudi kot asketično branje. Glede zgradbe pridig se je držal pravil jezuitske pridigarske šole. Njegove pridige imajo tri glavne dela: uvod, ki nakaže vsebino, jedro, ki razčleni v uvodu napovedano vsebino, ter zaključek, ki povzame bistvo pridige. Temelj njegovih pridig je bilo Sveto pismo, takoj za njim navaja dela cerkvenih očetov. Schönlebnove pridige so izrazito razumske. Čeprav je gojil klasično jezuitsko govorništvo, pa je v njegovem pridigarskem slogu zaznati vpliv prihajajočega baroka.

OSEMINTRIDESET KNJIG, LE ENA SLOVENSKA
Janez Ludvik Schönleben je objavil 38 knjig in zvezkov latinskih in nemških pridig, bogoslovnih razprav ter arheoloških in zgodovinskih spisov. Njegove najpomembnejše bogoslovne razprave se nanašajo na nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju in so napisane v latinščini, ker so namenjene tedanjim tujim teologom. Kot mlad jezuitski pater je imel leta 1649 na Dunaju ognjevit govor o Brezmadežni. V času, ko je bil stolni dekan v Ljubljani, je začel sestavljati obsežno delo, v katerem je hotel zbrati in objaviti vse, kar so dotlej napisali v zagovor Marijinega brezmadežnega spočetja. Zamislil si je pet zvezkov teh dokazov, vendar je leta 1659 v Celovcu izšel le tretji. Njegovo najbolj znano marijansko delo je knjiga Palma virginea (Deviška palma, 1671) V zadnjem obdobju svojega življenja se je posvetil zgodovini. V letih 1669–1674 je pisal kroniko kranjske dežele; leta 1681 je izšel prvi del pod naslovom Carniolia antiqua et nova (Stara in nova Kranjska), zgodovina do leta 1000.
Njegova edina slovenska knjiga je bila nova izdaja lekcionarja Evangelia inu lystuvi, ki ga je po naročilu in ob sodelovanju škofa Tomaža Hrena, pripravil Janez Čandek leta 1613. Schönleben si je knjigo zamislil kot priročnik za duhovnike. V njej je poleg evangelijev združil mali katekizem in zbirko cerkvenih pesmi, ki jih je povzel iz protestantskih pesmaric in iz ust pojočega ljudstva. Knjigo so leta 1672 natisnili v Gradcu, ker v Ljubljani ni bilo tiskarne. Zajetna knjiga (447 strani) je bila lepo opremljena: skoraj vsakemu nedeljskemu evangeliju je bila dodana odlična lesorezna podoba.

ČUK, Silvester. Janez Ludvik Schönleben (1618-1681). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 42-43

* 15. marec 1867, Begunje pri Cerknici, † 5. oktober 1938, Ljubljana

Debevec Joze1»Pred vsem vedi, da mora profesor ne le poučevati, ampak tudi vzgajati, to je razvijati, krepiti mora v učencu vse zmožnosti: umstvene in nravne, voljo, srce in glavo, da bo na tem svetu koristen ud človeške družbe in da doseže tudi svoj večni namen. Ali ni to res vzvišen poklic? Zato pa mora imeti bodoči profesor čist namen. Kdor postane profesor samo zato, da si služi kruh, ali pa, ker si obeta prijetno življenje, on ni pravi profesor, ampak – najemnik.« Te misli so iz pisma očeta, učitelja na Notranjskem, sinu Ivanu na Dunaj, ki se odloča za profesorski poklic. S tem pismom se konča vzgojna, avtobiografska povest v pismih Vzori in boji pisatelja duhovnika Jožeta Debevca, ki je kot dolgoletni gimnazijski profesor ta načela uresničeval. Iz pisem, ki jih dijak Ivan (pisateljev drugi jaz) pošilja očetu in vrstniku Josipu v Novo mesto, spoznavamo vzdušje med narodno zavednimi slovenskimi dijaki v drugi polovici 19. stoletja. V našo kulturno zgodovino se je zapisal kot avtor prvega slovenskega prevoda celotne Dantejeve Božanske komedije, bisera svetovne književnosti.

"PROFESOR MORA IMETI LJUBEZEN DO MLADINE”
»Poučeval je jezike. Vsi njegovi nekdanji učenci zatrjujejo, da je bil med najboljšimi učitelji, kar so jih imeli,« je v otroškem listu Vrtec zapisalo hvaležno pero ob njegovi smrti. »Znal jim je s svojim zanimivim poučevanjem vzbuditi ljubezen do predmeta in je hkrati s svojo dobroto pridobil tudi njihova srca.« Rodil se je 15. marca 1867 v Begunjah pri Cerknici. Po očetovi in ljudski šoli v rojstnem kraju je desetleten odšel v Ljubljano. Zaradi bolezni je zamudil sprejemne izpite za gimnazijo, vendar je bil po uvidevnosti vodstva sprejet. Po maturi leta 1887 je odšel na Dunaj študirat klasično in slovansko jezikoslovje, a že naslednje leto je vstopil v bogoslovje v Ljubljani. Po mašniškem posvečenju leta 1890 je deloval kot kaplan na Breznici, zatem v Trnovem v Ljubljani ter študijski prefekt v ljubljanskem bogoslovju. Kot gojenec Avguštineja na Dunaju je študij teologije kronal z doktoratom. Na univerzi v Gradcu se je z diplomo iz klasičnega in slovanskega jezikoslovja usposobil za srednješolskega profesorja. Poleg klasičnih jezikov je poučeval tudi slovenščino, ki je bila njegova velika ljubezen. Najprej je bil suplent v Ljubljani, nato profesor v Kranju, od leta 1910 do upokojitve (1924) pa na klasični gimnaziji v Ljubljani. Med njegovimi dijaki je bil tudi Jakob Šolar, poznejši duhovnik in ugleden slavist, ki so se mu vtisnile v spomin “vse tiste prelepe ure, ko smo ob njegovi besedi goreli od navdušenja za lepoto in pozabili, da smo v šoli”. Mlade je vzgajal tudi s pisano besedo v Mentorju, Domu in svetu (dvakrat, 1919 in 1937, je bil njegov urednik), zlasti pa s svojo knjigo avtobiografskih pisem Vzori in boji. Njegova življenjska pot se je iztekla 5. oktobra 1938 v Ljubljani.Debevec Joze2

ZA VZORE SE JE TREBA BOJEVATI
Vzgojna povest Vzori in boji, ki je izhajala v Domu in svetu v letih 1896–1897, v knjigi pa leta 1918, podrobno spremlja gimnazijska leta dijaka Ivana do odhoda na dunajsko univerzo. “Mlado Ivanovo srce ves čas teži za vzori, zlasti za dvema, vero in domovino ..., a za vzore se je treba bojevati ... Zato naslov Vzori in boji,” beremo v uvodu (Odkod in kam). Zelo je poudarjena zvestoba Bogu in veri ter ljubezen do domovine. Sedmošolec Ivan piše očetu, da so ustanovili društvo ‘Pobratimija’ in si zadali naloge “buditi si med seboj narodno zavest, vaditi se v lepi naši materinščini, uriti se v govorništvu, izobraževati se v pisateljevanju in kritiki, pripravljati se sploh za družabno in socialno življenje”. Povest je dragocena kulturna slika ljubljanskega dijaškega življenja v osemdesetih letih. Prikazuje tedanjega gimnazijca, navezanega med letom na šolo, o počitnicah pa potujočega po deželi, njegova spoštljiva srečanja z vzorniki: Levstikom, Jurčičem in Gregorčičem. Že omenjeni Jakob Šolar je ob Debevčevi sedemdesetletnici (1937) zapisal, da “njegova avtobiografska dela sodijo med odlične literarne stvaritve”, ker lepo predstavlja pisemsko obliko kot pri nas zapostavljeno literarno vrsto. »Za dr. Debevca je ta knjiga značilna prav v vseh pogledih: vsa njegova osebnost, vse njegove ljubezni in zoprnosti so nam podane ... Njegova moč je v prijetnem zaupnem kramljanju, ki je pismu bistveno. Iz pisem ti odseva živo čuteč, estetsko izobražen človek, ki mu je umetnost, zlasti literarna, vir neprecenljivih duhovnih užitkov.« Z isto leposlovno tehniko je v nadaljevanju z naslovom Do zmage (1901–1902) slikal življenje slovenskih visokošolcev na Dunaju, a ne več s tako živimi barvami. Pisal je tudi raznovrstne knjižne razprave, kritike in ocene.

NJEGOVO ŽIVLJENJSKO DELO – PREVOD DANTEJA
Najpomembnejše delo Jožeta Debevca je prvi popolni slovenski prevod Dantejeve Božanske komedije (Divina Commedia), ki ga je z večjim presledkom prinašal Dom in svet od 1910 do 1925. Ob koncu prevoda je v tem listu pojasnil, zakaj in kako se je lotil prevajanja tega nadvse zahtevnega besedila. Spraševal se je: »Ali naj imamo prevod zato, ker jih imajo že vsi drugi narodi, tudi skoraj vsi slovanski? Ali naj s prevodom samo to dokažemo, da je naš jezik prav tako zmožen za izražanje najvišjih misli kakor drugi? Ne tajim, nekoliko sta vplivala name tudi ta dva razloga; vendar zadnji in najgloblji je bil ta, da bi bil – kakor pri drugih narodih – prevod kažipot v deželo duhov.« Dobro se je zavedal, da bi pesnika moral prevajati pesnik in občudoval je Župančičev prevod dveh spevov Pekla. »Ker se ni lotil prevoda noben pesnik, ne preostaja drugega, kakor to, da vzame nase to ogromno delo kak suhoparen filolog.« Prevajal je tako, da je vsak spev najprej čim bolj natančno in razumljivo prestavil v prozo, šele potem je iskal pravo pesniško obliko. Njegov prevod je bil ‘raztresen’ v trinajstih letnikih Doma in sveta. Dobro se je zavedal: »Dokler ne izide v knjigi, ga ni.« Hkrati pa se je vprašal, kdo bi to knjigo bral. »Ne tajimo: le majhno število, morda te-le tri vrste izbrancev: tisti, ki ljubijo družbo velikih duhov iz preteklosti; tisti, ki vedo, da dela velikih mož niso nič drugega kakor izraz njih trpljenja, in morda tisti, ki žele človeštvu srednjega veka pogledati v dno duše.« Pred nedavnim umrli pesnik in pisatelj Andrej Capuder, mojster drugega prevoda celotne Dantejeve Božanske komedije (Založba Obzorja, Maribor 1972), je Debevčev jezikoslovno zvesti prevod, na katerega so se naslanjali kasnejši prevajalci (Debeljak, Gradnik), pohvalil s krščanskim “Bog ti plačaj!”

ČUK, Silvester. Jože Debevec(1867-1938). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 42-43

* 12. september 1798, Koseze pri Moravčah, † 26. marec 1884, Trst

Koseski Jovan Vesel1»Sodbe o Koseskem so se z leti spreminjale. Vedno manj so mu bile naklonjene, vedno manj so govorile o njegovi poeziji in vedno več o tem, koliko slabši je od Prešerna. Sodbe segajo od patetičnega brezglavega navdušenja do zavračanja, polnega sovraštva,« je zapisal slavist Kozma Ahačič v svoji knjigi Izvirne slovenske pesmi Jovana Vesela Koseskega (Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 2006), v kateri podrobno razčlenjuje pesmi Koseskega. Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer je o Koseskem izrekel dokaj pravično sodbo: »Sodobnike je opajala mogočna ritmika njegovih verzov, posebno njegovih zvenečih heksametrov (...) in odkritosrčen, zdrav patos narodnega ponosa; stari in mladi so jih brali s solznimi očmi. Danes so nam njegove pesmi skoro od kraja neužitne; moti nas njegova gostobesednost, kopičenje istovrstnih izrazov, zlasti pa nezadostno znanje slovenščine, ki ga vodi v slovnične napake« (Kratka zgodovina slovenskega slovstva, 1917). Bil je Prešernov sodobnik in glavni pesnik Novic. Pokličimo ga iz pozabe ob 220-letnici njegovega rojstva.

Z TRDNEGA KMEČKEGA DOMA V DRŽAVNO SLUŽBO
Jovan (Janez) Vesel je bil rojen 12. septembra 1798 v hiši trdnega kmeta Martina v Spodnjih Kosezah pri Moravčah in po rojstni vasi si je kot pesnik privzel vzdevek Koseski. Prva dva razreda normalke (ljudske šole) je obiskoval v Ljubljani, na gimnazijo je odšel v Celje, leta 1818 je končal študij filozofije na ljubljanskem liceju. V tem času se je seznanil z Vodnikom, Čopom in Prešernom in objavil svoje prve pesmi: v tedniku Laibacher Wochenblatt je 17. januarja 1817 izšel njegov nemški hvalospev tedanjemu deželnemu glavarju, 5. junija 1818 pa je ta list na naslovnici prinesel slovensko in nemško besedilo njegove pesmi Potažva/Der Trost. To je bil prvi sonet v slovenskem slovstvu. Po končani gimnaziji je študiral pravo, najprej na Dunaju in nato v Gradcu (1818–1823). Kot diplomirani pravnik je stopil v državno službo. Najprej je bil praktikant pri policijskem ravnateljstvu v Ljubljani, zatem uslužbenec pri finančnem ravnateljstvu za Primorsko v Trstu, Tolminu in Gorici, nazadnje finančni svetnik pri isti ustanovi v Trst. Tam se je poročil s hčerko bogatega veletrgovca, imela sta dva sina in pet hčera. Hči Julija se je poročila s koroškim Slovencem Pavlom Kugejem, ki je svoj priimek potujčil v Kugy; njun sin je bil znameniti gornik Julius Kugy. Leta 1852 je zaradi nespretne operacije tura na licu tako zbolel, da so mu otrpnili udi. Po zdravljenju v toplicah si je telesno opomogel, duševne moči pa so mu hudo opešale. Leta 1869 je postal častni član Slovenske matice, katere predsednik je bil njegov veliki častilec Janez Bleiweis, in po njegovi zaslugi je ta izdala zajetno knjigo Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesla Koseskega (1870). Njegovo življenje se je izteklo 26. marca 1884 v Trstu, kjer je tudi pokopan. Kritika ga je kot pesnika pokopala že daleč pred njegovo smrtjo.

Koseski Jovan Vesel2TRI OBDOBJA PESNIŠKEGA USTVARJANJA
Jovan Vesel se je kot začetni pesnik oglasil v javnosti že kot 19-letni gimnazijec. Iz tega časa so predvsem njegove nemške pesmi, objavljene v tedenski prilogi dnevnika Laibacher Zeitung. Pomembnejše pa je to, da je tam ‘zagledal beli dan’ prvi sonet v slovenščini (tudi v nemški različici). Slovenski naslov Potažva (Tolažba) mu je svetoval Valentin Vodnik. Ko je odšel na Dunaj študirat pravo, je pesnikovanje povsem opustil. Na pesniški oder se je zmagoslavno vrnil leta 1843, ko so začele izhajati Bleiweisove Novice. V slavnostni prilogi so Novice 4. septembra 1844 prinesle njegovo pesnitev Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano. Obsega štirideset kitic v treh sklopih. Pesnik na vse pretege hvali vladarja, vsak sklop sklene z verzom: »Hrast se omaje in hrib / zvestoba Slovencu ne gane.« Koseski je postal glavni pesnik Novic. V pesmi Bravcem h koncu leta 1845 v spomin je zapel: »Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos. / Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.« Maja 1846 je v Novicah izšla nova uspešnica – hvalnica z naslovom Kdo je mar?, ki v sedmih kiticah opisuje in poveličuje kmeta, ki ga imenuje ‘slovenski oratar’. Koseski je bil prvi slovenski pesnik, ki se je lotil prevajanja del iz zakladnice svetovne književnosti (nemške, ruske, italijanske). Njegovemu neusmiljenemu kritiku Franu Levstiku je ugajal njegov prevod Schillerjeve Pesmi o zvonu. Drugo, najbolj uspešno ustvarjalno obdobje Koseskega se zaključi z letom 1852, ko je zaradi bolezni moral odložiti pero. Ko si je telesno za silo opomogel, je njegova pesniška moč usahnila in mladi rod (Levstik, Stritar) ga je začel v javnosti uspešno napadati. V novi izdaji njegovih Poezij leta 1866 je Stritar razglasil Prešerna za največjega slovenskega pesnika, Koseskega pa ni niti omenil.

“BITI SLOVENSKE KRVI, BODI SLOVENCU PONOS”
»Prvi rodoljubni spevi njegovi so velepomembni v dobi našega narodnega preporoda,« je ob stoletnici rojstva Koseskega zapisal Makso Pirnat v listu Dom in svet. »Z njimi je navdušil Koseski svoje rojake za narodno delo, budil je z njimi narodno zavest.« To zaslugo mu priznava tudi literarni zgodovinar France Koblar v svojem zapisu v Slovenskem biografskem leksikonu: »Pomemben je zaradi domovinskega in religioznega zanosa, s čimer si je tedaj pridobil veliko slavo. Vzpodbudne izreke iz njegovih pesmi so pogosto ponavljali slavnostni govorniki v času narodnega prebujanja. Postavljali so ga ob Prešerna ali celo nad njega. Bleiweis ga je imenoval Dichterfürst (pesniški knez), nekateri novičarji pa Orfej slovenski ali mojster pevcev. Marijan Rupert je v razstavnem katalogu ob 200. obletnici pesnikovega rojstva (1998) umestil avtorja v prostor in čas. Po njegovi oceni, je najpomembnejši dosežek Koseskega “prav gotovo v tem, da je Slovencem vlil do tedaj nepoznano literarno in zgodovinsko samozavest in razblinil občutek kulturne podrejenosti ter spodbudil k ustvarjanju vrsto mladih pesnikov. Bil je mojster v uporabi heksametra in končno – jezikovna kritika Koseskega je prispevala k razmišljanju o razvoju slovenskega jezika”. Od njegovega celotnega dela se je v zavesti bralcev ohranila le zbirka njegovih najbolj ‘udarnih’ gesel, ki so služila svojemu namenu predvsem v obdobju čitalnic. Ob stoletnici rojstva (1898) so na njegovi rojstni hiši odkrili spominsko ploščo, na kateri je pod njegovimi življenjskimi podatki njegov verz: “Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos!”

ČUK, Silvester. Jovan Vesel Koseski (1798–1884). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 42-43

* 6. julij 1874, Brežice, † 26. avgust 1948, Kapelski Vrh

Poljanec Ljudmila1»Brez šale in s šalo: so in so bili ljudje, ki skoraj zamerijo Bogu, da je ustvaril žensko, to potrebno nepotrebno zlo; a da je ženska vsaj interesanten predmet, to se večinoma priznava ... Žensko srce! Mari si ne mislimo, da je v tem srcu pravi dom za ljubezen? “Ljubeče žensko srce” – ta zveza se nam zdi povsem prirodna ... Tako pojo moški pesniki o ženskah. Dolgo je trajalo, preden so si upale tudi ženske v pesmih izdajati svoje tajnosti; z njihovimi pesmimi je izginila iz slovstva enostranost, saj smo viškom vedeli, kako čuti mož pesniško napram ženi, a da se ni moglo neposredno verodostojno soditi, kako čuti ženska napram moškemu.« Tako razmišlja literarni zgodovinar Josip Tominšek v Ljubljanskem zvonu v svoji pohvalni oceni pesniške zbirke Poezije Ljudmile Poljanec, ki je izšla leta 1906. »Te pesmi se kar same bero in čutijo,« je zapisal, »zdi se mi tudi, da bi se lahko pele, ker so ‘pesmi’ v ožjem pomenu, lirika od prvih verzov do zadnjih.« To malo znano pesnico predstavljamo ob 70-letnici njene smrti.

HOTELA JE POSTATI REDOVNICA
Rodila se je 6. julija 1874 v Brežicah, kjer je bil oče učitelj. Po njegovi zgodnji smrti se je mati, vdova s petimi otroki, preselila na posestvo na Kapeli pri Radencih. Takrat štiriletna Ljudmila je tam obiskovala ljudsko šolo in že tedaj napisala nekaj pesmic. Šolanje je nadaljevala v Radgoni, nato pa je po volji matere do devetnajstega leta vodila družinsko gospodinjstvo. Silna žeja po znanju jo je vodila v Maribor, kjer je bivala v samostanu šolskih sester in obiskovala tamkajšnje učiteljišče. Hotela je celo postati redovnica, toda po dveh letih je odšla, ker si je življenje v samostanu predstavljala drugače. Naslednji dve leti je obiskovala državno učiteljišče v Ljubljani in leta 1898 maturirala. Eno leto je bila učiteljica v Marijanišču v Ljubljani, kjer je Frančišek Lampe, vodja zavoda in urednik revije Dom in svet, postal pozoren na njen pesniški talent in objavil njene prve pesmi. V letih 1899–1920 je poučevala v ljudski šoli na Kapeli. Vmes je nekaj časa kot izredna študentka poslušala predavanja iz slavistike, germanistike in pedagogike na dunajski univerzi, vendar študija ni dokončala, ker ji je deželni svet ukinil dopust. Leta 1920 je v Mariboru opravila izpit za meščanske šole in še isto leto dobila službo na dekliški meščanski šoli v Mariboru. Po upokojitvi leta 1927 je bila vključena v kulturno življenje v Mariboru. Leta 1942 se je odselila na svoje posestvo na Kapeli. Domači orožniki, njeni bivši učenci, so jo rešili pred deportacijo v Nemčijo. Bila je tesno povezana s tamkajšnjimi kmeti, z njihovim delom in težavami. Vse do smrti je ohranila bistrino duha in ljubezen do ljudi. Po dolgotrajni bolezni je umrla 26. avgusta 1948 na družinskem posestvu. Vstajenja čaka na kapelski božji njivi.

Poljanec Ljudmila2“PESMI SO POSTALE KNJIGA”
Ljudmila Poljanec je bila ob Vidi Jeraj vidnejša slovenska pesnica pred prvo svetovno vojno, po mnenju uglednega literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka “bolj nadarjena od Jerajeve”. Njen prvi mentor je bil Frančišek Lampe med letoma 1898 in 1902 je objavljala v ‘njegovem’ mesečniku Dom in svet pod psevdonimoma Posavska in Ljudmila ter v ženskem časopisu Slovenka pod psevdonimi X, Y, Zagorska in Bogomila. Od 1902 do 1905 je objavljala v Slovanu ter družinskem listu Domači prijatelj kot Nataša. Nato je od leta 1903 pisala za Ljubljanski zvon, ki sta ga urejala Anton Aškerc in Fran Zbašnik ter ji dajala nasvete. Otroške pesmi je objavljala v Angelčku in Zvončku. Leta 1906 so izšle njene Poezije, ki jih je Josip Tominšek toplo pozdravil: »Pesmi so zdaj postale knjiga in prej skromna Nataša stoji pred nami kot izrazita pesnica Ljudmila Poljanec.« Knjiga je razdeljena v poglavja: Pesmi in romance, Intermezzo, Ob Adriji in sonetni cikel Epilog. Vsebuje otožne lirske pesmi, ki se navezujejo na ljudsko pesništvo in imajo klasično zunanjo formo, nekaj je tudi epskih ljubezenskih romanc. V mnogih pesmih čutimo dih impresionizma, ki je bil tisti čas prisoten v slovenskih slikarskih in literarnih krogih. Precej njenih pesmi so navdihovala njena potovanja. Mnoge (moške) kritike so bile odklonilne. »Pesmi Poljančeve so pesmi ženske,« je zapisala v Slovenski ženi Marica Govekar, »zato morda moški ne morejo prodreti v njihovo globino. Najbrž se sploh niso mudili pri njih, češ, kaj more napisati lepega – ženska! Jaz pa sem prepričana, da bo vsaka ženska občutila resnično doživetje Ljudmiline pesmi. Izvzete so seveda tiste ženske, ki so že tako moderne, da ne priznavajo več svojih pristno ženskih čustev.«

POTOVALA JE NAJRAJE SAMA
Ljudmila Poljanec je bila razgledana žena. Vse življenje je veliko brala, ne samo literarna dela, da bi v službenih letih svojim učenkam odkrivala lepote slovstva. Tudi prek časopisov je vneto spremljala dogajanje v življenju slovenskega naroda. V letih študija na dunajski univerzi se je družila z bodočim literarnim zgodovinarjem Francetom Kidričem in njegovim kolegom Ivanom Prijateljem ter s slikarjem Ferdom Veselom; prijateljevala je z nekaterimi slovenskimi literati, najbolj je bila povezana z Antonom Aškercem, ki je bil kot urednik Ljubljanskega zvona tudi njen pesniški mentor. Dunaj ji je ostal v lepem spominu in skoraj vsake počitnice je preživela v prestolnici nekdanjega cesarstva. Veliko je tudi potovala in sicer najraje sama. Cilji njenih potovanj so bila mesta na vzhodu in zahodu: Beograd, Sofija, Carigrad, Pariz, Praga. Rada se je udeleževala glasbenih prireditev v Salzburgu.
Po hladnem sprejemu Poezij je njena muza skoraj utihnila, peresa pa ni odložila. Leta 1923 je izdala božično igro s petjem in deklamacijami Pot k domu, ki so uprizorili na različnih krajih. Vseh pet slik te igre povezuje misel, da na sveti večer vsakdo, ki je pregnan, hrepeni po toplini doma. Leta 1926 so izšle njene štiri mladinske knjižice: Zmeraj radostni veseli, Na domačem dvorišču, Naše domače živali, Knjiga s podobami za mladino. Dramatizirala je Prešernov Krst pri Savici, ki je ostal v rokopisu. Njeno zadnje delo je igrica Mati v treh slikah: Mati pri zibeli, Mati in bolno dete, Mati in otroci pri igri. Uglasbil jih je skladatelj Vasilij Mirk. Med njenimi pesmimi, ki so bile uglasbljene, sta ponarodeli Ko so fantje proti vasi šli in Tam na vrtni gredi.

ČUK, Silvester. Ljudmila Poljanec (1874−1948) (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 42-43

Zajemi vsak dan

Edini razlog, da človek postane kristjan, je ta, da s tem lažje pošteno živi, da se drži Božje postave, da Boga bolj ljubi in mu služi ter tako pridobi večno srečo v nebesih.

(Friderik Baraga)
Sobota, 19. Januar 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh