Cop Jaka1»Prepotoval sem mnogo tujih dežel in obiskal njihova gorstva. V daljavah in višavah tujine sem še globlje občutil ljubezen do svoje zemlje in lepoto našega gorskega sveta, v katerem sem preživel mladost in najlepše ure svojega življenja. Res so tuje gore mogočne, velike in lepe, toda kje je še na tako majhnem delu sveta združeno toliko raznolikosti, tihe domačnosti in vznemirljive lepote, kje je še toliko divjih in nedostopnih sten, z bohotnim gorskim cvetjem posutih livad in grozljivega vzdušja neviht in megla? Kje naj bi še našel tako dobre ljudi, kot so ljudje pod našimi gorami, ki sem jim dolžan zahvalo za gostoljubje na svojih samotnih gorskih potovanjih.« To ljubezensko izpoved je na začetku svoje knjige Raj pod Triglavom (1968) zapisal Jaka Čop, zaljubljenec naših gora, ki jih je fotografiral v vseh letnih časih, nasmejane v soncu in razbičane od neviht. S svojimi fotografskimi monografijami je ljudem odpiral oči za naš prelepi gorski svet in jih navdušil zanj.

VSI ČOPI SO BILI NAVDUŠENI PLANINCI
Jaka Čop se je rodil 26. oktobra 1911 na Jesenicah. Oče Jakob je bil ključavničarski mojster na železnici, mati Ivana je bila lastnica jeseniške kavarne. Po opravljeni meščanski šoli v domačem kraju se je na gostinski šoli v Ljubljani izučil za natakarja. Tega poklica zaradi poškodbe kolena ni mogel opravljati. Zaposlil se je v Železarni, kjer je do upokojitve služil kruh v tehničnem biroju. Vsi Čopi si bili navdušeni planinci. Tudi Jaka se je že zgodaj posvetil goram. Zanimanje zanje so mu poleg očeta, ki je bil gorski vodnik in oskrbnik koče na Golici, in strica Joža, vrhunskega alpinista, vzbujali tudi obiskovalci domače kavarne, ki so se vračali z gora. Cop Jaka2Jaka je prehodil vse slovenske gore, bil je na mnogih vrhovih v Visokih Turah, v Dolomitih, Karnijskih in Centralnih Alpah pa tudi v gorstvih drugih dežel. Najljubši pa so mu bili Julijci, ki jih je prehodil neštetokrat v vseh letnih časih. Zaradi že omenjene poškodbe se ni mogel posvetiti alpinizmu, postal pa je dober planinec in odličen gorski fotograf. Cop Jaka3Prvo planinsko fotografijo je posnel že pri desetih letih. Kot član fotoamaterskega odseka kluba Skala je naglo napredoval. Kot fotograf krajinar je bil romantično navdihnjen lirik. Pri srcu mu je bila črno-bela fotografija. Po letu 1950 je pričel snemati tudi barvne diapozitive. Njegove fotografije so izšle v šestih knjigah: Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1968), Viharniki (1970), Kraljestvo Zlatoroga (1989), Slovenski kozolec (1993) ter Trenta in Soča (1996). Na večni Triglav se je povzpel 5. januarja 2002, v častitljivem 92. letu svetopisemskih očakov.

UČITELJ IN VZGOJITELJ MLADIH GORNIKOV
Jaka Čop je bil zelo priljubljen med gorniškimi tovariši, kar potrjujejo zapisi v Planinskem vestniku ob njegovih življenjskih jubilejih. Člani Planinskega društva Jesenice, njegove družine, so ob njegovi šestdesetletnici zapisali: »Izredno lepa lastnost njegovega značaja je v tem, da je znal ljubezen do gorskega sveta prenašati tudi na druge ljudi. Dvakrat: ko je gore približal v vsej svoji lepoti tudi ljudem, ki jim ni bilo dano, da bi sami lahko uživali te lepote, in neposredno, ko je neštetokrat vodil mlade ljudi in otroke po gorskih stezah in jim vcepljal ljubezen do gora, cvetja do tovarištva in lepega obnašanja. Veliko gornikov našega gorenjskega kota je zakoračilo prvič v gore pod Jakovim vodstvom, veliko jih je pri Jaku dobilo prve napotke za planinstvo in mnogi od teh so postali kasneje znani alpinisti …« Kasneje je skozi svojo pravljico o Zlatorogu predstavil gorski svet okoli 70.000 šolarjem, po raznih krajih Slovenije je imel dobro obiskane razstave svojih črno-belih fotografij. Ob njegovi osemdesetletnici je Janez Krušic opozoril na njegov izreden čut in smisel za igro “svetlobe in senc na obrazih naših gora” Devetdesetleten je svojega obiskovalca Jožeta Miheliča poučeval, da gorska fotografija niso gole skale: »Življenje in njegovo pestrost moraš fotografirati: kakšen cvet pa lišaj na macesnovi veji, žival, ki se je prikazala, delo na planini, oblake. Brez oblakov ni nič. Zaradi njih je pogled z istega mesta vedno drugačen.« Na njegovo vprašanje, kako da toliko hodi po hribih, je odvrnil: »Veš, to je pa zato, ker imam doma čisto majhno sobo. Ko sonce posije vanjo, moram pa jaz ven!«Cop Jaka5

PRIČEVANJA O ČASU, KI JE MINIL
»Največja želja moje mladosti je bila poklekniti na trentarsko zemljo in zajeti v dlani hladen požirek Soče.« Uresničila se mu je po drugi svetovni vojni, ko je bila Primorska spet del matične domovine. Obiskoval je Gregorčičevo Vrsno, privlačilo ga je samotno Stržišče in druge vasi pod Črno prstjo. V njegovih knjigah je shranjena nekdanja vsakdanjost. Če ne bi bila fotografsko zapisana, ne bi verjeli, da se je dogajala pred petdesetimi, šestdesetimi leti. Te fotografije so pričevanja o času, ki je minil. Na njih so obdelana polja, ki so zdaj travniki ali z grmovjem zaraščena gmajna, kjer se kosi največ samo še zato, da se seno skuri, sadovnjake, ki postajajo jalovi, in travnata pobočja gore, ki jih zdaj požira gozd in skriva podrtije senikov. Nič manj razkrivajoči niso posnetki drugih gorskih vasi, ki izumirajo.Cop Jaka4
V zapisu Stoletnica rojstva Jaka Čopa Elizabeta Gradnik navaja njegovo izjavo o začetkih fotografskega ustvarjanja: »Vem samo to, da so bili filmi nekaj časa tako dragi, da sem zaslužil le za osem filmov na mesec. Vse bi zapravil, če bi kupoval tudi kemikalije, a sem jih večinoma kar sam sestavil. Povečevalnika pa dolga leta sploh nisem imel, sem le preslikaval. Tudi slike sem dolga desetletja delal sam. Za temnico mi je bila kuhinja ali pa kar stranišče.« Tam beremo tudi prijazno dogodivščino. Ko je nekoč s fotoaparatom romal po hribih, sta se ob njem ustavila mlada ženska in otrok. Ženska ga je prosila, da bi otroka slikal, toda nima denarja. »Bi vam pa dala klobaso za sliko, če bo prav.« Tako je posnel svoj prvi klobasni motiv, kasneje jih je bilo še več. »Fotografije so mi revni ljudje najlažje plačevali s klobaso, meni pa je bilo takšno plačilo daleč najljubše.«

S. Čuk, Jaka Čop (1911-2002): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2021), 38-39.

Trsar Marijan1»Slikar ni vsak, ki slika, ampak le tisti, ki premore lastno vizijo in hkrati sposobnost, da jo identično uresniči v oblikah in barvah. Zato niti ni najnujnejše posebej občutljivo oko, prepotrebno pa je notranje zrenje, drugače povedano: lastna sugestivna imaginacija in kajpada tej imanentna moč, da jo z izraznimi sredstvi ustrezno predstavi. (…) Slikati brez takega namena ali kažipota je zatorej komaj tehnicistično izživljanje. Je obrt, spretnost, ki se lahko povzpne do mojstrstva, ne more pa se dvigniti v maziljeno kategorijo osebno izpovedovane umetnosti,« je zapisal Marijan Tršar, eden vidnejših sodobnih slovenskih likovnih ustvarjalcev, ki se je ukvarjal tudi z likovno teorijo in kritiko. Napisal je več knjig o likovni problematiki. Zanimiva so njegova avtobiografska pričevanja, v katerih obuja spomine na svoje lepo otroštvo, predstavi svojo študijsko pot, naslika pošastne podobe pekla treh taborišč, ki so zaznamovala njegovo življenje, a njegovega srca niso zastrupila s sovraštvom.

UMETNIŠKI POKLIC – VZVIŠENA SLUŽBA LEPOTI
Trsar Marijan3Marijan Tršar je bil rojen 17. februarja 1922 v Dolenjskih Toplicah, kjer je kot financar služboval njegov oče. V rojstnem kraju je preživljal svoje otroštvo. Nepozabne spomine nanj je predstavil v dvanajstih prisrčnih zgodbah, ki slikajo življenje vaških otrok v letih po prvi svetovni vojni. V Toplicah je začel hoditi v šolo, tam je bil (skupaj s starejšo sestro) pri birmi, potem pa se je družina preselila v Ljubljano. Tam je obiskoval klasično gimnazijo. Po maturi se je odločil za umetniški poklic, ki se mu je kazal kot “vzvišena služba lepoti”. Ker ni mogel iti na Akademijo v Zagreb, mu je Božidar Jakac svetoval, naj se vpiše na umetnostno zgodovino, zraven pa hodi k njemu v slikarsko šolo. Proti koncu dijaških let je spoznal Franceta Balantiča, “pravega pesnika”. Skupaj z njim naj bi mladi pesniki, med njimi tudi Marijan Tršar, objavili pesniški almanah, a načrt je ustavila druga svetovna vojna. Ob začetku vojne je kot navdušen “branitelj domovine” padel v ustaško taborišče v Zagrebu, med vojno je prestajal muke italijanskega taborišča Gonars, takoj po vojni pa je šel skozi pekel komunističnega taborišča Teharje, “kjer sta se srd in jeza zgostila v maščevanje”. Leta 1945 je nadaljeval študij na tedaj ustanovljeni Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani in leta 1951 diplomiral pri profesorju Gojmirju Antonu Kosu in zatem končal še grafično specialko pri Božidarju Jakcu. Leta 1979 je postal redni profesor na ALU, istega leta pa je na beograjski univerzi končal magisterij iz umetnostne zgodovine s temo Vasilij Kandinski, slikar in teoretik. Kot slikar se je sprva posvečal predvsem grafiki, nato oljni tehniki in akvarelu. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi leta 1993 Jakopičevo nagrado, leta 1996 pa častni znak svobode RS. V svet večne Lepote, ki ji je s svojim delom zvesto služil, je odšel 18. oktobra 2010.

VSAKO STVARITELJSTVO JE BOGOISKATELJSTVO
Trsar Marijan4Marijan Tršar je bil vsestranski umetnik, ne le slikar. V šestdesetih letih se je uveljavil kot likovni kritik. Redno je spremljal slovensko likovno ustvarjalnost v Naših razgledih, svoje študije je objavljal v raznih strokovnih revijah. Predstavljal je slovenske in jugoslovanske umetnike. Imel je tudi pisateljski dar. Napisal je otroško igrico Zgodba o dedku Mrazu (1965), napisal in ilustriral je otroški povesti Indijanci, gusarji in detektivi (1964) in Zgodbe o psu Riku (1969), v zrelih letih je spregovoril o sebi v avtobiografskih pripovedih Otroštvo (Dolenjska založba, 1993), Moja akademijska leta (Mohorjeva družba, 2012) in Dotik smrti (Nova revija, 2000). Njegov kritični, teoretski in literarni opus obsega več kot 800 enot.
Njegovo likovno ustvarjanje tako v grafiki kot v slikarstvu se je iz začetnega realizma prek kubističnih del, nazadnje pa se je prek zgledov italijanskih in francoskih modernistov približalo avantgardni abstraktni smeri. »Od nekdaj je bila gonilo vseh mojih načrtov in dejanj nekakšna nenasitljiva radovednost,« je povedal kot naš ‘gost meseca’ (Ognjišče, 11/2002). »Nenehno iskanje, približevanje izsanjanim idealom, ki jih nikoli ne boš dosegel, so pač ideali. Toda nekje sem zapisal, da je že iskanje smisla lahko smisel življenja. Podobno v umetnosti: vsak želi postati največji, najbolj popoln in najbolj sugestiven, a je malo možnosti, da bi to dosegel. Toda bistveno je, da se trudiš za ta vzvišeni cilj, za to nedosegljivo popolno lepoto. Ta je hkrati več kot zgolj estetska kategorija, saj v višku prehaja v etično, postane resnica. V prenekaterih pogovorih z ustvarjalci se mi je to potrdilo, strinjali smo se, da je vsako stvariteljstvo, torej tudi slikarstvo, pravzaprav bogoiskateljstvo. Človekovo bistvo nenehno hrepeni k najvišji popolnosti, pa naj jo imenujemo Lepota ali resnica.«

TRIJE “DOTIKI SMRTI”
Trsar Marijan2»Pričujoči zapiski naj bi bili pričevanje o treh življenjskih doživetjih, ki so se mi neizbrisno vtisnila v spomin in me komaj polnoletnega razvojno značajsko oblikovala. Prvi dve sta iz vojnih let, zadnje pa iz mesecev po njej,« pove Marijan Tršar na začetku svoje knjige Dotik smrti (2000). Ta tri “doživetja” so bila tri taborišča: ustaško Zagreb 1941, fašistično Gonars 1942 in komunistično Teharje 1945. Najhuje je bilo v Teharjah, kjer so mučitelji “z nepojmljivimi krutostmi, s sadističnim izživljanjem nad nemočnimi jetniki presegli vse presežnike hudobije”. V ta pekel je bil pahnjen maja 1945, ko je bil z domobranci vrnjen iz Koroške. On ni bil domobranski vojak ali policist, ampak je ves svoj čas posvečal umetnosti: risal je in slikal ter objavljal ilustracije in risbe po časopisih in revijah. Očitali so mu, da se ni držal kulturnega molka, ki so ga zaukazali komunistični oblastniki. Njegov glavni greh pa je bil, da je leta 1944 z lesorezi ilustriral Sonetni venec Franceta Balantiča, nadarjenega pesnika in najdražjega prijatelja, ki je kot protikomunistični borec 24. novembra 1943 zgorel v Grahovem. Pri komunistih v Teharjah je vladalo skrajno ideološko sovraštvo, ki je bilo organizirano in podpihovano. »Rdeči stražar, ki ni bil vsaj zadirčen do jetnika, če ga že ni žalil in pretepal, je postal sumljiv nadrejenim.« Prvi dve taboriščni zgodbi je Tršar pisal v prvi osebi, najbolj krvavo Teharje pa kot risar v tretji. Tudi tam je risal: najprej za stenčas, potem je portretiral vojake in oficirje in s tem si je rešil življenje, vendar je bil kot taboriščnik vse življenje zaznamovan in zapostavljen. Svoj cikel risb in grafik iz Gonarsa in Teharij je podaril Zavodu sv. Stanislava, ob svoji osemdesetletnici (2002) pa še cikel 20 platen z motiviko slovenskega holokavsta. Trsar Marijan5
 
ČUK, Silvester. Marijan Tršar (1922–2010). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 38-39.

Kramolc Luka1»Radi bi peli Slovenci in Slovenke, Bog da bi znali! Česar človek ne zna, tega se mora učiti; tudi šola veselega petja mora biti pri poštenih, dobrih ljudeh. Nate jih torej čednih pesmic lično zbirko. Radi se jih učite, pa še rajši jih popevajte, da si polepšate svoje življenje, poslajšate svoje veselje, pa tudi polajšajte svoje trpljenje. Vesela pesem žalostno srce razvedri – mila pesem ohladi njegove rane. Lepa pesem je Božji dar,« je v uvodu svoje knjige Šola lepega petja (1853) zapisal blaženi Anton Martin Slomšek. »Petje ima lepšati življenje, požlahtnjevati vse naše dejanje in nehanje. Kjer ljudje radi lepo pojo, tamkaj je dobro biti; med hudobnimi ljudmi ni lepih pesmi.« Te njegove spodbude si je vzel k srcu Luka Kramolc, ki je vse svoje življenje posvetil pesmi in petju: kot profesor glasbe na srednjih šolah in kot zbiratelj starih slovenskih ljudskih pesmi, posebej skrbno na Koroškem, kjer mu je pred 130 leti tekla zibelka.

MESTNI PROFESOR JE OSTAL “ŠENTANELSKI PAVER”
Slovenska pesem je v boju proti ponemčevanju na Koroškem odigrala pomembno vlogo: v ljudeh je krepila samozavest in jim vlivala pogum. Pesmi je posvetil svoje življenje Luka Kramolc, ki se je rodil 14. oktobra 1892 v hribovski vasici Šentanel nad Prevaljami v glasbeni družini: oče Boštjan, izobražen kmet, je bil cerkovnik in organist. Pisatelj Ksaver Meško, ki je bil v letih 1901–1906 župnik v Šentanelu – Sv. Danijelu nad Prevaljami, – mu je postavil spomenik v črtici Tiste stezice. Ob očetu je Luka že v domači hiši, kjer so imeli klavir in družinski pevski zbor, vzljubil glasbo. Kramolc Luka2Po Meškovem nasvetu so Luka vpisali na orglarsko šolo v Celju, ki jo je po treh letih končal z odliko. Pot ga je vodila na Akademijo za glasbo na Dunaju. Leta 1920 ga je Matej Hubad povabil v Ljubljano za tajnika in učitelja mladinskega petja na konservatoriju Glasbene Matice, hkrati pa je tam tudi študiral ter leta 1924 diplomiral. Od tedaj je poučeval glasbo na raznih ljubljanskih srednjih šolah, sodeloval je pri sestavljanju raznih šolskih pesmaric v prostem času pa je zbiral stare slovenske ljudske pesmi, jim zapisoval melodijo in jih objavljal. Izdal je okoli trideset zbirk, v katerih je poskrbel, da je častno zastopana koroška ljudska pesem. Pripravil je snemanje koroške ovceti (svatbe) v Šentanelu ter snemanje božične pastirske igre ter kolednikov. Čil in zdrav je delal do zadnjega, zato je vse presenetila vest, da je 12. februarja izpel svojo življenjsko pesem. »Njegovi znanci in prijatelji,« je zapisala Zmaga Kumer, »se bomo spominjali predvsem človeka, ki je prinesel vedrino in sonce, kamor je prišel, saj je iz njega sijala dobrota človeka, ki je blizu zemlji in z vsem srcem služi lepoti.«

LJUBIL JE KOROŠKO IN SVOJ ROJSTNI KRAJ
Kramolc Luka3Med zbiratelji, prireditelji in harmonizatorji koroških narodnih pesmi zavzema po širini svojega delovanja Luka Kramolc prvo mesto. Leta 1954 je Mohorjeva družba v Celju izdala najboljše pesmi pevca in vižarja Franca Ledra-Lesičjaka, ki jih je zbral, izbral in priredil Luka Kramolc. Med njimi je najbolj znana in priljubljena Pesem od rojstva, ki jo radi pojo vsi zbori – od najbolj skromnega do najbolj imenitnega. Več kot petdeset let je živel in ustvarjal v Ljubljani, ves čas s Koroško v srcu. »Rad je zahajal v svoj rojstni kraj in ljubil ga je zvesto, goreče, kakor sin svojo mater, kakor fant ljubico,« je ob njegovem odhodu v večnost zapisala etnomuzikologinja Zmaga Kumer, ki si je štela v čast, da je lahko sodelovala z njim »Bil je srečen med svojimi rojaki in domača koroška pesem mu je bila od vse muzike najljubša, najlepša.« Želja, da bi tudi drugi Slovenci spoznali in vzljubili Koroško v njeni pesmi, ga je gnala k zbiranju in raziskovanju. S posebno vnemo je ugotavljal avtorje besedil in napevov pesmi, ki jih pojo po Koroškem, in dopolnjeval znanje o koroških bukovnikih. Če je šlo za Koroško, mu ni bila nobena pot odveč in nič pretežko. Njegovo zadnje obsežno delo je bila pesmarica z naslovom Koroške viže za mlade pevce; v njej je zajel pozabljene koroške vižarje, pevce, zbiratelje in zapisovalce iz vseh štirih koroških dolin. Lepo je pričevanje dr. Zmage Kumer o Luku Kramolcu kot človeku. »Nikoli ga nismo videli slabe volje ali potrtega, komaj kdaj resnega. Ponavadi je prišel široko nasmejan, pripravljen, da vsak hip razdere krepko šalo ali pove anekdoto.«

TUDI NJEGOVA “SLOVENSKA PESMARICA”
Kramolc Luka4Po upokojitvi se je Luka Kramolc posvetil zbiranju in sestavljanju Slovenske pesmarice, ki jo je načrtovala Celjska Mohorjeva družba. Uredniško nalogo je zaupala njemu in skladatelju Matiju Tomcu. Izšla je v treh knjigah kot del rednega knjižnega daru za leta 1963, 1964 in 1969. Mohorjeva družba ima bogato tradicijo s svoji pesmaricami: od Slomškove Šola veselega petja (1853), prek Cvekove (1904) do Aljaževe Slovenske pesmarice v dveh zvezkih, ki je doživela tri izdaje (1896, 1911, 1925). S sedanjo sta urednika otela pozabljenja nekaj biserov naše stare pevske umetnosti. V prvem delu pesmarice so z notami in celotnim besedilom objavljene pesmi iz Bele krajine, z Dolenjskega, Notranjskega, Primorskega in Benečije. V drugi knjigi so pesmi z Gorenjskega, s Koroškega, Štajerskega, iz Prlekije in Prekmurja. Izbor pesmi je (načelno) upošteval vse skladatelje, pesnike in ljudske vižarje s posamezne slovenske pokrajine. Koroška je zastopana z enaintridesetimi pesmimi; osem v Kramolčevi priredbi (najbolj znane: Pesem od rojstva, Tam, kjer teče bistra Zilja, Nmau čriez jizaro …). V tretjem delu so zbrane narodne pesmi iz vseh slovenskih pokrajin, prirejene v preprostem dvoglasju ali kvečjemu troglasju, tako kot so jih ljudje peli. V knjigo so uvrščene pesmi, ki so se še kakšno desetletje po drugi vojni pele. zdaj pa izginjajo. »Nekdaj je ljudska pesem spremljala slovenskega človeka od zibeli do groba, v sreči in nesreči, v veselju in žalosti, pri delu in počitku,« je zapisala Zmaga Kumer na začetnih straneh tretje knjige. »Pesem je spremljala tudi letne običaje … Seveda ne smemo pozabiti nabožnih pesmi, med njimi so nekatere iz najzgodnejšega obdobja slovenske zgodovine.«

S. Čuk, Luka Kramolc (1892-1971): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2022), 38-39.

Menart Janez1»Poezija je bledi odblesk tistega, kar vsakdo čuti, a ne zna nihče povedati. Tisto neizrazljivo ‘nekaj’ se izlije iz srca, otrdi v črke in se spet omehča v svojo prvobitnost, ki pride skozi oči in možgane v drugo srce. A dveh enakih src ni na svetu. Zato je pesem pogostoma le približno tisto, kar je hotel povedati pesnik, in je pretežno le vzgib za sprostitev in usmerjanje bralčevega notranjega življenja. In to je tista magična moč, ki oživlja pravo poezijo, da ne more zastareti.« Tako je o poeziji, ki ji je “nekje na dnu posvetil vse svoje dni”, zapisal pesnik Janez Menart v knjigi Statve življenja (Cankarjeva založba, Ljubljana 1979), ki vsebuje izbor pesmi iz vseh njegovih dotedanjih zbirk. O svojem pesniškem ustvarjanju pa je dejal: »Moje pesmi so bile zmerom namenjene ljudem, ki berejo, kar pač berejo, zaradi notranje potrebe in jim gre predvsem za neposredno sporočilo.« Pesmi Janeza Menarta so med bralci zelo priljubljene zato, ker spada med tiste pesnike, ki pišejo iz življenja, to se pravi o svojem doživljanju sebe in sveta.

“NIKOLI NISEM IMEL PRAVEGA DOMA”
Menart Janez2Za svojo knjigo Statve življenja je Janez Menart napisal dolg uvod z naslovom Kje so tiste stezice in v njem brez zagrenjenosti pripoveduje o svojem težkem otroštvu in mladosti. Rodil se je 29. septembra 1929 v Mariboru kot drugi otrok Ivana Menarta, ki je bil avtomehanik, in Leopoldine, gledališke igralke in bralke v lutkovnem gledališču. Ko je zbolela, je s hčerko Jerico stanovala pri svojih starših, Janez pa je zaradi njene bolezni živel na kmetih pri starih starših po očetovi strani. Ko mu je bilo sedem let, je izgubil očeta. Po smrti stare matere je stanoval v Ljubljani s svojo materjo in sestro. Materi se je zdravje poslabšalo, zato je bila nekaj časa v mestni hiralnici, otroka pa sta našla zavetje v internatih. Janez v katoliškem zavodu Marijanišče (po vojni Dom Ivana Cankarja). Bil je odličen učenec in dobil je štipendijo, da je lahko nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji. Pri petnajstih letih mu je umrla mama in ostala sta sama z dve leti starejšo sestro. Po maturi leta 1948 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral slovenski jezik in književnost, primerjalno književnost in ruščino. Prvo službo je dobil pri Triglav filmu kot lektor, dramaturg in vodja lutkovnega oddelka, nato je bil urednik dramskega oddelka pri TV Ljubljana, od leta 1979 do upokojitve (1991) je bil programski vodja knjižnega kluba Svet knjige. Leta 1956 se je poročil z Antonijo (Tonko) Jelenič, učiteljico slovenščine, doma iz Bele krajine. Rodila se jima je hčerka Barbara. Proti koncu življenja je bil operiran na srcu, ki se je umirilo 22. januarja 2004. »Ne, ves ne bom prešel. Telo bo pokopano, / a duh moj živel bo še mnogo let / in v mislih bom ljudem, dokler nad mano / blestel bo mavrični slovenski svet« (Exegi monumentum/Postavil sem spomenik).

“SI ISKREN, RESNIČEN PESNIK”
Menart Janez3»Po materini smrti, ko sem ostal duševno prepuščen samemu sebi, se je v meni prebudilo nagnjenje do pesmi.« Sošolec Peter Ovsec je zvezke njegovih pesmi dal v roke svojemu bratu Janezu, takrat že znanemu pesniku. Ko jih je prebral, je Menartu dejal: »Si iskren, resničen pesnik, ki bo pisal iz bolečine in spoznanj!« V Domu Ivana Cankarja je bila pesniška druščina, ki je začela izdajati glasilo Mi mladi. Kot študenti so ustanovili Klub mladih kulturnih delavcev, v katerem se je Menart zbližal s prijatelji pesniki Kajetanom Kovičem, Tonetom Pavčkom in Cirilom Zlobcem. Leta 1953 so se predstavili javnosti z zbirko Pesmi štirih, s katero so napovedali novo obdobje v zgodovini slovenskega pesništva z uveljavljanjem intimizma. Med četverico je bil najbolj samonikel Janez Menart, ki je že imel notranje zaključen pesniški svet. Leta 1955 je nastopil s svojo prvo samostojno zbirko Prva jesen. V pesmih se romantični ideali prepletajo z vsakdanjo izkušnjo in govorico sodobnega človeka. Zbirka Časopisni stihi (1960) je ‘zgrajena’ po zasnovi dnevnega časopisa. Sledile so nove zbirke: Bela pravljica, Semafori mladosti, Srednjeveške balade, izbor Statve življenja (1979) in še druge. »Pri pisanju pesmi se trudim v prvi vrsti za to, da bi bila pesem razumljiva predvsem meni samemu, da bi verze napisal tako, da bi v njih čim bolj natančno izrazil tisto, kar bi rad povedal.« Za mnoge njegove pesmi je značilen ironičen in satiričen ton. »Satirik mora imeti smisel za humor, razen tega pa mora biti tudi sam občutljiv in ranljiv, kajti le v tem primeru bo vedel, kako mora napisati, da bo puščica res zaskelela.« S satiro se je spotikal predvsem ob stvari, ki so bile družbeno pomembne in so ogrožale mirno sožitje.

DOBER PREVAJALEC JE “MALI AVTOR”
Menart Janez5Janez Menart se je uveljavil tudi kot odličen prevajalec in posredovalec literarnih umetnin, zlasti poezije, svetovno znanih ustvarjalcev. Največ je prevajal iz angleščine in francoščine. Prvi ga je izzval angleški pesnik Lord Byron: leta 1956 je prevedel njegove Pesmi, leta 1975 pa še Pesnitve. Soneti, ki jih je zapel nesmrtni angleški dramatik William Shakespeare, so v tekočem Menartovem prevodu doživeli kar tri izdaje. Med Francozi mu je bil najbližji srednjeveški François Villon in njegov Veliki testament. V lepo posodo slovenskega jezika je pretočil lirične francoske speve Alfreda de Musseta in Jacquesa Preverta. »Prevajati sem začel zelo zgodaj, kmalu po prvih objavah izvirne poezije. Mislim, da mora imeti vsak narod v svojem jeziku prevedena vsaj največja dela svetovne književnosti, vsaj pesniška. Zato je pri maloštevilnih narodih dolžan prevajati vsak, ki se čuti sposobnega. Jaz se. Zato prevajam, kolikor le morem. Menart Janez4Prevajam iz pesniškega užitka. Ker je največ užitka pri najtežjih pesmih, prevajam res najrajši težke pesnike … Dober prevajalec je zmerom nekakšen ‘mali avtor’, brez katerega avtor v prevajalčevem jeziku sploh ne obstaja.« Uredil je antologijo slovenskega pesništva Iz roda v rod duh išče pot (1969) in Pesmi dolenjske dežele (1984).
Za svoje ustvarjanje je prejel številne slovenske literarne nagrade: Župančičevo (1965, 1988), Sovretovo (za prevajalske dosežke: 1975, 1988), Prešernovo (1979; leta 1975 je to nagrado zavrnil). Leta 1983 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in bil v letih 1985 do 1993 tajnik njenega Razreda za umetnost. Leta 2010 je celjska Mohorjeva družba izdala Menartov Dnevnik 1953–2000, s katerim je povedal veliko tistega, česar se je v življenju naučil.

S. Čuk, Janez Menart (1929–2004): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2019), 44-45.

Pogacnik Jozef1»Po komaj osmih mesecih, odkar je nadškof Anton Vovk odšel po plačilo, je mene slabotnega, nevrednega in grešnega Bog poklical za pastirja ljubljanske nadškofije. Vi se veselite tega. Jaz se ne veselim. Vi radi vidite škofa, lepo oblečenega, s krasno mitro na glavi. Jaz tega ne vidim. Vi vidite čast, jaz vidim breme. Vi mislite na odliko, jaz mislim na službo. Velika tolažba pa mi je tole: že vse mesece, odkar me je sveti oče postavil za administratorja ljubljanske nadškofije, naravnost čutim, kako me vaša molitev izdatno podpira in me nekako nosi čez vse težave. Brez vaše molitvene opore bi bil nezmožen nositi breme svoje službe,« je v svojem nagovoru vernikom in duhovnikom na dan umestitve v ljubljanski stolnici 5. aprila 1964 dejal nadškof Jožef Pogačnik. »S svojim geslom Glej, tvoj sin! sem vodstvo nadškofije izročil Marijinemu varstvu. Če bo v našem čolnu Gospod in bo nad njim žarela zvezda Marija, bo, upam, Božji blagoslov iz nebes rosil na nas in bomo mogli, čeprav slabotni, izpolnjevati vsak svojo dolžnost.«

PESNIK V JEZUITSKI ŠOLI
Pogacnik Jozef2Njegova življenjska pot se je začela 28. septembra 1902 v Kovorju pri Tržiču; oče je bil kmet in mlinar, zato je v njegovem škofovskem grbu narisan mlin. Po ljudski šoli v rojstni vasi je odšel v Ljubljano v Marijanišče in ostal v zavodu vse do mature na klasični gimnaziji leta 1922. Poleg šole, ki jo je zmagoval z odličnim uspehom, je veliko bral, se ukvarjal z literaturo. Ko je bil sedmošolec, mu je Dom in svet priobčil prve tri pesmi. Objavljal jih je tudi v drugih revijah, leta 1931 jih je izbral za zbirko Sinje ozare, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v Celju. Ko je leta 1970 na povabilo iste založbe pripravil novo zbirko z naslovom Pesmi mladih let, je dodal 20 novih pesmi. »Nagibal sem se k študiju slavistike. Končno sem se, ne brez hudih notranjih bojev, odločil za teologijo. Le v njej sem videl trden in dokončen odgovor na življenjska vprašanja, ki so me vedno zanimala, in odgovor nanje da življenju šele poln smisel,« je povedal našim bralcem ob svoji zlati maši (1977). Jeseni 1922 je odšel na slovečo jezuitsko teološko fakulteto v Innsbrucku, kjer je imel študijske kolege z vsega sveta in odlične profesorje, strokovnjake v raznih teoloških panogah. 25. julija 1927 je bil v Innsbrucku posvečen v duhovnika, dve leti zatem je študij zaključil z doktoratom in se vrnil domov. Škof Jeglič ga je poslal za kaplana v Kranj, kjer je učenega doktorja z veseljem sprejel zlasti mladi rod. V Kranju je ostal tri leta. Pisatelj F. S. Finžgar, župnik v ljubljanskem Trnovem, urednik Mohorjeve, je iskal človeka, ki bi mu lahko zaupal tako pomembno delo. Pri škofu je dosegel, da je Pogačnik prišel k njemu za kaplana in začel ga je uvajati v uredniško delo.

UREDNIK, VZGOJITELJ, GOSPODAR, ZAPORNIK
Pogacnik Jozef3Leta 1934 je Finžgar prepustil pol mlajšemu Pogačniku uredništvo knjig Mohorjeve družbe in revije Mladika. Ob prijateljski roki izkušenega starega urednika je delo lepo steklo. Veliko ‘drobnega‘ je sam napisal, mladim pesnikom je ocenjeval njihove prve poskuse ter vodil literarno šolo v Mladiki. Svetoval je, kaj naj se prevaja, kaj izdaja, bral in ocenjeval rokopise in opravljal korekture. Ko se je Finžgar leta 1937 poslovil od župnije, je Pogačnik prevzel vodstvo karitativnega zavoda Marijanišče, ki je obsegal sirotišnico z ljudsko šolo, srednješolski internat in učiteljiščniški dom, posebej pa je bila še gospodinjska šola in velika ekonomija. Ob pomoči sodelavcev je bil dober gospodar, vsem je moral biti tudi duhovni vodja. Napisal za dve odlični veroučni knjigi za srednješolce, Družinski molitvenik, ki ga je opremil mojster Plečnik. Leta 1945 je bil imenovan za stolnega kanonika v Ljubljani. Ko je po drugi svetovni vojni pri nas zavladal komunistični režim, ki sta mu bili vera in Cerkev trn v peti, ga je zadela usoda številnih slovenskih duhovnikov: januarja 1946 je bil aretiran, jeseni obsojen na 9 let zapora, znižan na 5 let, leta 1949 pogojno izpuščen, pa po ‘igricah’ tedanjih oblastnikov spet aretiran in zaprt. V trpljenju je zorel za nove naloge. Ko je po smrti ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana 16. novembra 1959 v Clevelandu (ZDA) apostolski administrator škof Anton Vovk v decembru 1959 postal redni ljubljanski škof, je Jožefa Pogačnika imenoval za svojega generalnega vikarja, leta 1963 si ga je od bolezni izmučeni nadškof Vovk v Rimu izprosil za pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 7. aprila 1963. Ko je nadškof Vovk 7. julija umrl, je bil Pogačnik imenovan za apostolskega administratorja nadškofije, 5. aprila 1964 pa je prevzel vodstvo krajevne Cerkve kot redni ljubljanski nadškof.

OPOROKA: MOLITEV IN NEDELJSKA MAŠA
Pogacnik Jozef4Sodeloval je na drugem, tretjem in četrtem zasedanju drugega vatikanskega koncila, po koncilu pa je poskrbel za izdajo slovenskih prevodov koncilskih dokumentov in dveh dragocenih sadov koncilske liturgične prenove: misala in brevirja – oltarne mašne knjige in molitvenega bogoslužja. Ko je papež sv. Pavel VI. leta 1968 ustanovil slovensko cerkveno pokrajino, je nadškof Jožef Pogačnik postal njen prvi metropolit. Kot najožji sodelavec nadškofa Vovka je škofijo dobro poznal. Vedno si je želel, da bi bila v vsem urejena. »Predvsem je pomembno, da imam dobre sodelavce.« Znal je brati znamenja časov. Po vojni se je prebivalstvo iz hribovskih župnij selilo v mesta in treba je bilo misliti na ustanovitev novih župnij – nadškof Pogačnik jih je ustanovil 18, ki so potrebovale tudi nove cerkve. Njegova velika skrb in ljubezen so bili duhovniški poklici. Takrat je bilo nekaj ‘obilnih letin’, saj je v štirinajstih letih svojega škofovstva posvetil kar 251 novih duhovnikov.
Breme vodstva ljubljanske nadškofije je 13. marca 1980 preložil na ramena svojega naslednika Alojzija Šuštarja, na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 1980, se je po maši v nadškofijski kapeli ustavilo njegovo srce. Pogrebno slavje, 28. marca 1980, na cvetni petek, je bilo njegova ‘velika noč’, izpoved vere v vstajenje. V svoji duhovni oporoki nam naroča: »Kar je za telo dihanje, je za dušo molitev. Ne začnimo dneva, ne da bi se Bogu kratko priporočili za srečen dan. Zvečer se vsaj kratko Bogu zahvalimo, da smo dan srečno preživeli … Nedeljska maša naj nam pride v navado. Kakršna je nedelja, tako je tudi življenje in taka tudi smrt.«

S. Čuk, Jožef Pogačnik (1902–1980): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2020), 88-89.

Vega Jurij1»Najlepše plačilo za moje dosedanje matematično delovanje sprejemam z dovoljenjem, da smem svetu javno povedati, da sem postavil temelj svoji književni izobrazbi na ljubljanskem liceju. Vstop na to učilišče sodi med najsrečnejše dogodke v mojem življenju. Takoj po koncu študija sem dobil službo cesarsko-kraljevega navigacijskega inženirja; opravljal sem jo več let. Iz določenega nagnjenja sem stopil v vojaško službo in sklenil sestaviti z višjim dovoljenjem novo matematično učno knjigo za uporabo v cesarsko-kraljevem artilerijskem oddelku. To knjigo bi lahko koristno uporabljali tudi prijatelji matematike izven vojaškega stanu. Da nisem zgrešil svojega namena, priča priznanje, ki ga je bila deležna knjiga med učenim svetom, in potrjuje tudi korist, ki jo zajemajo iz knjige moji učenci.« Tako je v posvetilu kranjskim stanovom v četrtem zvezku svojih predavanj zapisal naš slavni matematik Jurij Vega takoj naslednji dan, ko mu je bil podeljen baronski naslov (22. avgusta 1800).

“OD PLUGA SI PRIŠEL DO KRONE”
“... bil povzdignjen med barone,” pravi o Juriju Vegi ponarodela pesem, ki ga slavi od rojstva do smrti. Rodil se je 23. marca 1754 v Zagorici pri Dolskem v kmečki družini s trdnimi slovenskimi koreninami, v kateri so bile ob Juriju še tri sestre; domu se je reklo pri Vehovcu po družinskem priimku Veha. Čarobni svet črk in številk je bistri Jurček odkrival v župnijski šoli. Kaplan Anton Sevšek ga je pripravljal za vstop v ljubljanske šole, ki so jih vodili jezuiti. Gimnazijski pouk so v Ljubljani uvedli leta 1587; ko se je Vega šolal pri njih (1767–1773) je imela gimnazija šest razredov in okoli petsto dijakov (njegov sošolec je bil Anton Tomaž Linhart, prvi slovenski dramatik). V višjih razredih je bil ves pouk v latinščini, v nižjih pa so si morali profesorji (duhovniki) pomagati s slovenščino. Glavni predmet je bila latinščina, drugo znanje (zgodovina, zemljepis, naravoslovje, matematika) je bilo precej zapostavljeno. Jurij Veha je vse razrede izdeloval z odliko, najbolj pa je blestel v matematiki. Šolanje na liceju je zaključil z diplomo leta 1775. Postal je navigacijski inženir, kar je ostal pet let. Ni znano, kje je ta čas živel in kaj je delal. Po nasvetu prijatelja grofa Barba je 7. aprila 1780 z novim imenom Georg Vega vstopil v vojaški stan, v katerem je naglo napredoval od navadnega vojaka do višjega častnika predvsem zaradi svojega dela na topniški šoli, kjer je poučeval matematiko, fiziko in balistiko. Ob dvajsetletnici vojaške službe 22. avgusta 1800 mu je cesar Franc podelil dedni baronski naslov. 17. septembra 1802 je brez sledu izginil, 26. septembra so našli njegovo truplo v Donavi. Veliko se je šušljalo o umoru iz koristi ali iz zavisti.Vega Jurij2

ODLIKOVAN ZA VOJAŠKE ZASLUGE
V znanstvenem svetu je Jurij Vega znan kot genialen matematik, zlasti po svojih znamenitih logaritmovnikih, dedni baronski naslov pa je prejel predvsem za vojaške zasluge. O tem priča tudi njegov plemiški grb: na srčastem ščitu pod baronsko krono je goreča granata, ob njem sta na obeh straneh cesarska topa in dva možnarja, strelni orožji, ki ju je on izpopolnil. V prošnji za podelitev baronskega naslova, ki jo je oddal cesarju 31. julija 1800, navaja dva svoja nastopa na bojišču, v katerih se je najbolj izkazal. Ob izbruhu vojne prti Turkom leta 1788 je prosil cesarja Jožefa II.,da bi se kot prostovoljec pridružil cesarski vojski pod poveljstvom feldmaršala Lavdona. »Potem ko sem dobil dovoljenje, sem kot topniški stotnik sodeloval pri obleganjih Beograda in po svojih močeh pripomogel k tako hitremu zavzetju te utrdbe.« Leta 1793 je bil zmagovalec v bojih s Francozi. »Pri obstreljevanju neosvojljive utrdbe Fort Louis sem poveljeval topništvu ter s svojo hrabrostjo in modrostjo pripomogel, da smo jo osvojili, za kar sem bil prejel odlikovanje Marije Terezije.«
Jurij Vega spada med utemeljitelje balistike, vede o gibanju vrženega ali izstreljenega telesa. Pri obleganju nasprotnikovih utrdb je rad uporabljal težko obstreljevalno orožje – možnarje. Ti so imeli kratke debele cevi precejšnjega kalibra. Nabijali so jih močneje kot druge topove in bolj strmo dvigali, tako so njihovi izstrelki leteli po zelo strmih krivuljah in padali zviška na cilje, ki so bili nedosegljivi navadnim topovom. Vojne proti Turkom se je Vega udeležil z namenom, “da bi znanost lahko koristila pri vodenju oborožitve”.

LOGARITMOVNIKI, VEGOVO ŽIVLJENJSKO DELO
Vega Jurij3Po letu 1792, ko je za nekaj časa utihnilo orožje, se je Jurij Vega vrnil na Dunaj in se posvetil svojemu življenjskemu delu: logaritemskim tablicam, s katerimi si je zagotovil trajno mesto v zgodovini uporabne matematike. Za očeta logaritmov velja škotski matematik John Napier (1550–1617). Njegove prve logaritemske tablice, ki jih je izdal leta 1614, so bile brž razgrabljene. Na tedanjo znanost so imele podoben vpliv kot elektronski računalniki na sedanjo. »Pri iznajdbi matematičnega postopka, ki spreminja množenje in deljenje v seštevanje in odštevanje, potenciranje in korenjenje pa v množenje in deljenje, se je Napier opiral na spoznanja starejših matematikov« (Sandi Sitar). Vega se je delu z logaritmi posvetil, da bi zadostil potrebam v šolah in v znanosti. Za te namene je načrtoval tri logaritmovnike: malega (priročnik), srednjega (tablice) in velikega. Vsi trije so bili prvič natisnjeni v Leipzigu. Leta 1793 je izšel Vegov mali logaritmovnik z logaritmi naravnih števil in trigonometrijskih funkcij, izračunanimi na sedem mest. To je verjetno v največ izvodih razmnožena matematična knjiga, ki še izhaja. Malemu je leta 1794 sledil veliki z naslovom Popolna zakladnica logaritmov (Thesaurus logarithmorum completus), ki obsega 713 stani velikega formata. S pomočjo desetmestnih logaritmov iz te knjige so znanstveniki in tehniki reševali najzahtevnejše račune skoraj dve stoletji. Leta 1797 je izšel Srednji, sedemmestni logaritmovnik, ki ga je pripravil na podlagi svojega zelo izpopolnjenega logaritmovnika iz leta 1783. S svojimi logaritmovniki si je pridobil več slave in zaslug kot z orožjem.

S. Čuk, Jurij Vega (1754–1802): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2022), 38-39.

Kalinsek Felicita1Med opravili domačega gospodinjstva je kuhanje gotovo najbolj važno v vsakdanjem življenju. Naj ima gospodinja še teko lepe lastnosti, naj bo še tako prijazna, ustrežljiva in potrpežljiva, je družine vendarle ne bo vzljubila in tudi ne bo našla pri hiši zadovoljstva, če ne bo znala dobro kuhati, če bo postavljala na mizo skoraj venomer eno in isto jed, v petek in svetek, in še to neokusno pripravljeno, nesoljeno, preslano, zasmojeno, na pol kuhano, preredko ali pregosto itd. Posebno slabo pa je pri hiši, kjer se gospodinji skoraj nikoli ne posreči peka. – Kuhanje je nadvse važno opravilo za vsako družino, zato se mu morajo priučiti ne le kuharice, ki si s tem služijo kruh, marveč tudi gospodinje na deželi. Prav bi bilo, da bi si vsaka nevesta med drugimi potrebščinami oskrbela tudi knjigo Kuharica. Po njej se bo z dobro voljo temeljito priučila kuhanju.« Tako nas nagovarja Felicita Kalinšek, redovnica, šolska sestra, v kratkem predgovoru Slovenske kuharice, najbolj znane najbolj razširjene slovenske kuharske knjige. ‘Pozabljeno’ sestro Felicito predstavljamo ob 150-letnici rojstva.

ŠTIRIDESET LET  UČITELJICA KUHANJA
Od šestih otrok, ki so se rodili v družini Tomaža Kalinška in Uršule Kern v Podgorju pri Kamniku, so kar tri hčere postale redovnice v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Terezija je zagledala luč sveta 5. septembra 1865. Po zgodnji očetovi smrti je skrb za družino padla na ramena matere Uršule, ki je bila odločna, delavna in pobožna žena, kar je nedvomno vplivalo pri odločitvi hčera za redovniški poklic. Prva je ta korak naredila Marija, najmlajša, pozneje sestra Ladislava, ustanoviteljica splitske province šolskih sester. Kongregacija šolskih sester je bila ustanovljena na pobudo bl. škofa Antona Martina Slomška; pot ji je začrtala ustanoviteljica in prva vrhovna predstojnica mati Margareta Puhar. Prve sestre so prišle v Maribor iz Gradca leta 1864, leta 1869 se je mariborska podružnica osamosvojila z materno hišo v štajerski prestolnici. Terezija Kalinšek je v noviciat pri šolskih sestrah v Mariboru vstopila leta 1892. Dobila je redovno ime Felicita; prve zaobljube je položila leta 1893, večne pa leta 1896. Takrat so šolske sestre imele v Mariboru šolo za dekleta; sestra Felicita se je šolala za učiteljico, a je v drugem letniku prevzela vodstvo samostanske kuhinje.
Kmetijska družba za Kranjsko je leta 1898 ustanovila gospodinjsko šolo v Ljubljani. Pri iskanju učnega osebja so se ustanovitelji obrnili na šolske sestre v Mariboru, ki so v svojih šolah uvajale tudi pouk o kuhanju. V Ljubljano so poslali takrat 33-letno sestro Felicito Kalinšek, ki je sprejela službo učiteljice kuhanja in ji ostala zvesta vse do smrti, 21. septembra 1937. V teh štiridesetih letih so se v njeni kuharski šoli mojstrile stotine deklet z vseh koncev naše domovine in iz vseh družbenih slojev.Kalinsek Felicita2

‘SLOVENSKA KUHARICA’, ZANESLJIVA VODNICA
Ob poučevanju se je sestra Felicita nenehno strokovno izpopolnjevala, preizkušala je nove in nove recepte ter še neuveljavljene načine shranjevanja živil. Kmalu je bil njen ugled tolikšen, da so ji zaupali pripravo nove izdaje prve izvirne slovenske kuharske knjige Magdalene Pleiweis (s polnim naslovom: Slovenska kuharica ali Navod okusno kuhati navadna in imenitna jedila). Prvič je izšla leta 1868 v Ljubljani in je bila tako priljubljena, da je do leta 1902 doživela pet ponatisov. Sestra Felicita je knjigo dopolnila in predelala, zato je bilo v šesti izdaji poleg imena avtorice že zapisano tudi njeno ime. Uvodnim stranem je dodala prave enciklopedične elemente (npr. razlago kuharskih izrazov), dodala nekaj poglavij, recepte pa razdelila na 31 oddelkov – od juh do konzerviranja sočivja. Število receptov je naraslo na 2203. Iz Kuharice so izginile stare mere in izrazi, pojavila so se nova živila: bobri, polži, školjke, bučke, ajda in zlasti vse vrste zelenjave in sadja. Zanimivo je njeno navodilo, kako izdelati samokuhalnik (neke vrste lonec-ekonom), ki bo dobrodošel zlasti kmečkim gospodinjam. V osmi izdaji leta 1935 je sestra Felicita dodala obširno poglavje o gobah in število receptov se je pomnožilo za dobrih 500. Knjiga je takrat prvič izšla pod imenom s. Felicite Kalinšek. Pod njenim vodstvom je Slovenska kuharica do druge svetovne vojne doživela dvanajst izdaj. V že omenjenem predgovoru je zapisala: »Da je Slovenska kuharica popolnoma zanesljiva vodnica pri kuhanju, je najboljši dokaz to, da so vse priporočene jedi praktično preizkušene in je navodilo napisano tako, kakor se je poskus obnesel.«Kalinsek Felicita3

OD VALENTINA VODNIKA DO SESTRE NIKOLINE
Prvo kuharsko knjigo v slovenskem jeziku nam je priskrbel Valentin Vodnik, ki je svoje Kuharske bukve (1799) v glavnem sestavil in prevedel iz nemških kuharic. Prvi izvirni ‘učbenik’ kuhanja je bila že omenjena Slovenska kuharica, ki jo je sestavila Magdalena Pleiweis in zapisala njena prijateljica Neža Lesar. O njeni priljubljenosti govori dejstvo, da je po prvi izdaji leta 1868 do leta 1902 doživela pet ponatisov. Tega leta so zaprosili sestro Felicito Kalinšek, naj to kuharico posodobi in dopolni. To nalogo je uspešno opravila. Za njo je urejanje Slovenske kuharice prevzela s. Izabela Gosak in v njeni priredbi je izšla osemkrat. Od osemnajste do triindvajsete izdaje jo je urejala sestra Vendelina Ilc (1916–2003). Pri šolskih sestrah v Mariboru je nekaj časa poučevala na gospodinjski šoli, bila deset let ravnateljica kmetijsko-gospodinjske šole v Št. Rupertu pri Velikovcu na Koroškem, potem pa je v Repnjah pod Šmarno goro dvanajst let vodila kuharske tečaje. V knjigah Kuharica sestre Vendeline, Pecivo sestre Vendeline, Božič s sestro Vendelino je predstavila najboljše recepte iz svoje prakse ter mnoge skoraj pozabljene preproste domače jedi. Kuharico sestre Felicite je za osemnajsto izdajo (1980) posodobila in preuredila. Sodelovala je tudi pri naslednjih izdajah, vse do devetindvajsete. Vredna naslednica sestre Felicite in sestre Vendeline je sestra Nikolina Rop, ki je odlična učiteljica kuhanja v Repnjah in je (pri založbi Družina) izdala že osem knjig kuharskih receptov z naslovom 100 receptov s. Nikoline. »Mislim, da se osnove kuhanja dobi v domači družini,« pravi s. Nikolina. »Da si mlada gospodinja, ko gre na svoje, upa še kaj novega poskusiti, to lahko dobi na tečaju.«

S. Čuk, sestra Felicita Kalinšek (1865–1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2015), 48-49.

Jesenko Fran1Zamisel Triglavskega narodnega parka, ki nas vabi na obisk posebej v teh poletnih mesecih, je stara že nad sto let. Pobuda Albina Belarja iz leta 1908 je bila uresničena leta 1924, ko so naravoslovci dosegli, da je bila Dolina Triglavskih jezer zavarovana kot Alpski varstveni park. Med najbolj vnetimi zagovorniki je bil Fran Jesenko, prvi profesor botanike na Univerzi v Ljubljani. V svojem navdušenju ga je imenoval kar Triglavski narodni park, čeprav je bil Triglav še zunaj tedanjega parka, ki mu je poleti 1924 skupaj s svojimi študenti začrtal meje. Predstavil ga je v časniku Jutro 30. maja 1926. Omenil je prizadevanja mnogih držav, da bi varovale nekatera svoja področja kot “prirodne rezervate, kjer se razvija favna in flora brez vsakega kulturnega vpliva – kjer živi in raste vse tako, kakor je Bog dal, nedotaknjeno, neokrnjeno, v svojem naravnem razvoju in v svoji naravni lepoti. Imenujejo se narodni parki, ker so v resnici last celega naroda”.

“ŽIVLJENJE TVOJE SLAVOSPEV JE DELU”
Tako je v svoji pesmi V spomin profesorju Jesenku ob njegovi tragični smrti zapisal pesnik Anton Debeljak. Fran Jesenko se je rodil 14. marca 1875 v obrtniški družini v Škofji Loki. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, po maturi je odšel na Dunaj, kjer je študiral naravoslovje. Leta 1900 je doktoriral z disertacijo Odnosi med jakostjo svetlobe in anatomsko zgradbo asimilirajočih organov. V študijskih letih je prejemal štipendijo deželnega predsedstva Kranjske, po končanem študiju pa se je preživljal z inštrukcijami na Dunaju, na Češkem, v letih 1904–1908 pa v Egiptu, kjer je na pobudo dunajskega botaničnega društva raziskoval floro v dolini Nila. Zatem je do začetka prve svetovne vojne deloval na dunajski visoki šoli za kulturo tal. V teh letih si je pridobil ugled z raziskavo genetike križanca med pšenico in ržjo. Strokovno se je izpopolnjeval v Parizu in Stockoholmu. Prepotoval je skoraj vso Evropo ter govoril in pisal šest jezikov, še več pa jih je obvladal pasivno. Med vojno je bil na fronti kot konjeniški častnik, ob padcu s konja si je poškodoval lobanjo in posledice je čutil do konca življenja. Po vojni je nekaj časa predaval na zagrebški univerzi, od leta 1920 pa na ljubljanski, kjer je bil 17. aprila 1921 imenovan za rednega profesorja za botaniko. Nadaljeval je raziskave o genetiki žit. Na ljubljanski univerzi je predaval skoraj trinajst let; v tem času ni objavil nobenega znanstvenega članka, pač pa je organiziral botanični inštitut ter bil učitelj prvim biologom, diplomiranim na naši univerzi. Svoje fante je navdušil za lepoto gora in urejanje Triglavskega narodnega parka. Ko jim je 12. julija 1932 tja gor nesel hrano in druge stvari, je nesrečno omahnil in dva dni zatem umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Težko je pustiti delo!«

ŽELEL JE KMETOVALCEM POMAGATI
Jesenko Fran2V znanstvenem svetu si je Fran Jesenko pridobil ime in ugled, ko mu je po dolgoletnem vztrajnem delu uspelo pridobiti plodne križance med pšenico in ržjo. Do leta 1912 je bil Jesenko asistent pri svojem profesorju Gustavu Czermaku na dunajski Visoki šoli za kmetijstvo, kjer se je usposobil za privatnega docenta botaniške genetike. V ta leta spadajo njegovi izsledki s poskusi križanja rži in pšenice. Na mednarodni konferenci za genetiko v Parizu leta 1911 jih je predstavil učenemu zboru. Boris Štupar, časnikar Jutra, je ob njegovi smrti zapisal, da je po končanem referatu k Jesenku pristopil ruski učenjak Meister, ga objel in rekel: »Vam se je torej posrečilo uresničiti moje življenjske sanje!« Nemški znanstveni tisk je to odkritje čudovite skrivnosti narave pripisalo profesorju Czermaku. Strokovna debata je nedvomno dokazala, da je to sad vztrajnega dela našega raziskovalca, ki se ni ustavil. Četrti rod tega križanca pšenice, ki ga je vzgojil, ima dolg klas z devetdesetimi zrni, je odporen proti boleznim in pozebi ter daje izvrstno moko. To je pokazal na kmetijski razstavi v Ljubljani leta 1928. Svoje raziskave je nadaljeval do svoje smrti. Z njimi je želel kmetovalcem pomagati pridelati več in bolj kakovostne pridelke.
Po njem se imenujejo najvišja priznanja za dosežke na področju biotehniških ved v Sloveniji, ki jih Biotehniška fakulteta podeljuje od leta 1973. Podelijo se tri nagrade: Jesenkova nagrada za življenjsko delo, Jesenkova nagrada za najboljšega diplomanta doktorskega študija in Jesenkova nagrada za najboljšega diplomanta magistrskega študija.

NJEGOVA BUDNICA: “NAJLEPŠA JE MLADOST”
Jesenko Fran3Leta 1924 je bila Dolina Triglavskih jezer zavarovana kot Alpski varstveni park. Nekateri domačini so se sklicevali na pašne pravice in še naprej tam pasli. Jesenko se je v svoji predstavitvi parka skliceval na botanične, geološke in zoološke dragocenosti v okolišu planin. Zapis je sklenil s prepričanjem, da bodo nadaljnje raziskave odkrile še mnogo večjo vednost o živi in neživi naravi parka, njegov pomen za izobraževanje in navsezadnje za estetsko uživanje, kar bo končno prepričalo tudi Bohinjce, ki “bodo zadovoljno gledali, kako uživajo domačini in tujci krasoto tega planinskega sveta, ki je neposredno nad njih vasjo”, s čimer bo popolnoma dosežen namen zagovornikov varovanja in bo “to krasno ozemlje v pravem pomenu besede naš Triglavski narodni park”. Ugledni botanik Viktor Petkovšek, v letih 1927–1932 Jesenkov študent, je zapisal: »V poletnem času smo vsako leto odhajali, včasih za ves mesec, k Triglavskim jezerom, kjer je najel profesor za študente lovsko bajto pri VI. jezeru. Vendar tu za lenuharjenje ni bilo časa, kajti že zgodaj zjutraj je pred kolibo zadonela profesorjeva pesem budnica: “Zato pa rečem jaz, najlepša je mladost …” Jesenko Fran4Kmalu potem smo bili ob lepem vremenu že na poti proti Lepi Špici, Kanjavcu, Bogatinu, Lanževici ali Pršivcu in se pozno popoldne utrujeni in lačni vračali v ‘hišo Jesenkovo’.« 12. julija 1932 se je profesor Fran Jesenko čez Komarčo odpravil k svojim študentom, toda do njih ni prišel. Po usodnem padcu je dva dni zatem v bolnišnici umrl, 16. julija so ga na pokopališču v Stari Loki položili v grob njegovih staršev.

S. Čuk, Fran Jesenko (1875-1932): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2022), 36-37.

Zajemi vsak dan

Mati Brezmadežna, najbolj glasna Božja beseda, beseda upanja, tolažbe in moči.

(Marjan Turnšek)
Četrtek, 8. December 2022
Na vrh