Avcin Marij1»Otroci imajo svoje poslanstvo ... Videl sem očeta – garača, ki je delal od ranega jutra do pozne noči … Delal je trdno, odločno, vestno in vneto ... Sinek je opazoval očeta. Gledal je njegove močne roke in občudoval njegov kleni, odločni, izklesani obraz. Oče je njegov vzor. Otrok spozna, da bo lahko dosegel ta vzor le, če bo delaven, pošten, skrben, odločen. Dober, pa vendar strog, možat in neizprosen, pa vendar mil in klen, kot je njegov oče. Zaslutil bo, da vse to njegov oče zmore, ker ga plemeniti svetost ljubezni do družine. Če ni otrok, potem ne morejo prehajati vzori očetov na nikogar ...« Tako je v svojem nagovoru o poslanstvu otroka ljubljanskim ženam iz Društva za podporo Otroški bolnišnici dejal Marij Avčin, takrat mlad otroški zdravnik. Ko je končal, se je njegov predstojnik in vzornik dr. Bogdan Derč pogladil po dolgi beli bradi in rekel: »Hvala, doktor Anton. Lahko bi postali duhovnik!«

»POSTAL BOM ZDRAVNIK ZA OTROKE«
Zdravnik in duhovnik imata podobno poslanstvo: prvi zdravi telesa, drugi duše. Marij Avčin, ki se je rodil 9. decembra 1913 v Ljubljani, je postal otroški zdravnik zaradi legendarnega Bogdana Derča, znanega pod imenom Brada. Bil je droben fantek, pravili so mu Muhca, in kot otrok je bil večkrat bolan. Ko so odpovedala domača zdravila, so nekoč poklicali Brado. S svojim rohnečim in hkrati milim nastopom je malega bolnika tako prevzel, da je sklenil: »Tudi jaz bom nekoč postal zdravnik za otroke!« Na poljanski gimnaziji je imel odlične profesorje. Po maturi leta 1932 se je vpisal na medicinsko fakulteto ljubljanske univerze, ki pa še ni bila popolna, zato je študij nadaljeval v Zagrebu in bil leta 1938 promoviran za doktorja vsega zdravilstva. Ko je opravil obvezno pripravniško službo, je moral iti v šolo za sanitetne častnike v Sarajevu, nato so ga kazensko poslali v Črno goro.Avcin Marij2(z leve) Dr. Marij Avčin je bil v mladih letih hitrostni drsalec in alpinist (1941).  - Prof. dr. Bogdan Derč (1880–1958) z nadimkom Brada je bil Mariju velik zgled. Derč je prvi slovenski pediater, prvi profesor pediatrije, velik človekoljub …  - Klinika na Vrazovem trgu (leta 1965), kjer so se od leta 1952 zdravili bolni novorojenčki, dojenčki in majhni otroci.
Pred začetkom druge svetovne vojne je začel delati v ljubljanski bolnišnici, najprej na kirurškem oddelku, nato pa na otroškem pri prof. dr. Bogdanu Derču. Po vojni je postal njegov asistent na otroški kliniki medicinske fakultete in honorarni predavatelj pediatrije. Po upokojitvi svojega predstojnika je bil postavljen za v. d. predstojnika klinike in katedre za pediatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Leta 1956 se je Pediatrična klinika preselila z Ulice stare pravde na Vrazov trg. Sodeloval je pri urejanju otroških bolnišnic v Sloveniji pa tudi drugod v tedanji Jugoslaviji. Že leta 1951 je v ljubljansko mestno otroško bolnišnico povabil učiteljico Bredo Juvančič, ki je uvedla šolanje bolnih otrok. Od tedaj se je šolsko delo na otroških bolnišnicah zelo uveljavilo. Zaslužen je tudi pri obravnavi telesno in duševno prizadetih otrok. Leta 1964 je z disertacijo Učinki krvnega sorodstva na potomstvo dosegel doktorat s področja pediatrije in bil začetnik genetskega svetovanja pri nas.

SLOVENSKI PEDIATRIJI PRIDOBIL UGLED
Strokovno se je izpopolnjeval v Veliki Britaniji, ZDA in na Danskem. Veliko je potoval, sodeloval je na mnogih domačih in tujih kongresih, konferencah in simpozijih. Seznam njegovih znanstvenih publikacij obsega nad 100 enot. Učil je generacije medicincev in otroških zdravnikov. Zanje je napisal učno knjigo o dednih boleznih. Vseskozi je pisal tudi za široki krog bralcev in objavljal poljudnoznanstvene članke v raznih revijah. Profesor dr. Marij Avčin je veliko pripomogel, da je slovenska pediatrija dosegla mednarodni ugled in veljavo. Priznanje njegovi strokovni dejavnosti potrjuje članstvo v domačih in tujih strokovnih združenjih. Kot mlad zdravnik prostovoljec (brez plače) je svoje znanje in ljubezen posvetil otrokom po zgledu svojega učitelja dr. Bogdana Derča. »Kmalu sem se privadil. Zajelo me je veliko dela. Dan in noč, vse nedelje in praznike, vse sončne dni, saj sem bil najmlajši. Le Brada je prihajal vsak dan, vsako jutro, me vodil, učil, svetoval ...« Svoje izkušnje in spoznanja je prelil v knjige Naš najmlajši (1948), Naš otročiček (1949), Naš šolar (1950), Naš bolnik (1952), Otrok od spočetja do pubertete (1956 – skupaj s Slavo Lunaček). Za svoje delo je prejel več nagrad, odlikovanj in priznanj: leta 1961 skupaj s sodelavci nagrado Sklada Borisa Kidriča, leta 1965 nagrado Sklada Štefana Kovača v Mariboru za raziskovalno delo med Cigani v Prekmurju.Avcin Marij3 Dr. Avčin je bil prvi, ki je v Jugoslaviji dal velik pomen subspecialnim področjem pediatrije in poskrbel za neprekinjen pouk, igro in razvedrilo hospitaliziranih otrok.- Z ženo Andrejo in otrokoma Andrejem in Marjano.  - Bil je zavzet predavatelj. 
Nekaj let pred iztekom predpisanih pogojev je bil na lastno željo leta 1978 upokojen. Tudi po upokojitvi je redno sodeloval na pediatričnih strokovnih srečanjih, doma in na tujem. Na prvem slovenskem pediatričnem kongresu na Bledu oktobra 1994 je v svojem odličnem predavanju podal pregled razvoja pediatrije na Slovenskem. Podpiral je gradnjo Pediatrične klinike v Ljubljani, ki bo omogočala boljšo skrb za mlade bolnike. V kraljestvo večnega otroštva je odšel 31. marca 1995.

ZDRAVIL JE TUDI S PERESOM
Po upokojitvi smo spoznali otroškega zdravnika dr. Marija Avčina kot pisatelja. Leta 1989 je pri Mohorjevi družbi, naši najstarejši založbi, izšla njegova knjiga Doktor Anton. »Moje drugo ime je Anton ... Anton se spominja na vse lepo in vredno, kar mu je bilo dano doživeti, srečati in spoznati.« Za knjigo je izbral štiriindvajset zgodb in spominskih razmišljanj različne dolžine. Vsi zapisi so avtobiografski, vendar je to komaj opaziti, ker doktor Anton oči svojega srca obrača k majhnim, preprostim ljudem, posebno malim bolnikom. Veliko jih je iz skalnega črnogorskega sveta, kjer je nekaj časa opravljal svoje poslanstvo. Od slovenskih likov sta najbolj prepričljiva kuharica Johana (Muhca) in zdravnik dr. Bogdan Derč (Brada). Družinska kuharica Johana je bila ob materi njegova najboljša vzgojiteljica v otroških letih. Avcin Marij4Otroci z negovalnim osebjem na dvorišču Zavoda za zdravstveno zaščito mater in otrok v Ljubljani.  - Dr. Avčin je bil mojster ubesedovanja. Na slikah so tri njegova dela.
O psihologiji ni imela pojma, njen učbenik je bilo srce, polno modre ljubezni. Najdaljšo pripoved je posvetil doktorju Derču, ki je Antona v otroških letih zdravil in s svojo izvirno človečnostjo vplival na njegovo poklicno odločitev. »Za svoje delo ni bil mojster, nikdar od nikogar ali za karkoli odlikovan. Le njegova poslednja pot je pokazala, kdo je v resnici bil. Ta veličastna pot je pokazala, da ni zaman razdajal ne svojega velikega znanja ne svoje velike, nikdar razumljene ljubezni ne svojega srca, vedno nemirnega, vedno vzburjenega, vedno otožnega, ki je v neki noči v sanjah nehalo biti.« Najbolj pretresljivo pa je pričevanje o dveletnem fantku (Ninica), ki je do kraja izmučen zaprosil zdravnika, ki mu je hotel dati injekcijo: Prosim, ne več. In ko je njegova lučka komaj še tlela, je tiho zaprosil za ninico, za tisto, s čimer si otroci pokrijejo oči, da lažje zaspijo: Prosim ninico. Zdravnik je bil oče – pisatelj sam ...«
Leta 1994 je izšla njegova druga leposlovna knjiga Ljubljanske razglednice o Ljubljani njegovega otroštva. Obe knjigi je s svojimi zgovornimi risbami obogatila akademska slikarka Melita Vovk.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2023), 42-43.

Pirc Franc0»Le pomislite, koliko koristi imate od sadja. Vživajte surovega ali kuhanega, vselej vam veliko odrine. Če ga posušenega shranite, vas ob hudi letini varuje lakote. Če ga v mesto prodate ali mošt iz njega stlačite ali pa žganje iz njega skuhate, vam bo veliko zaleglo in vam dohodke povečalo. Lepo sadje nas tedaj razveseljuje, nam k živežu pomaga, nam premoženje povečuje in nas ob hudi letini lakote varuje. Prizadevajte si tedaj, kmečki gospodarji, vse pripravne prostore z žlahtnim drevjem zasajati, ker boste od tega sami velik dobiček vživali, vaši otroci pa vam bodo hvaležni in še po smrti bodo radi za vas molili.« Tako je po lastnih izkušnjah zapisal duhovnik Franc Pirc v uvodu svoje knjige Krajnski vertnar (1830), prve slovenske knjige o sadjarstvu. V prvi polovici svojega dolgega življenja je deloval kot duhovnik in umni sadjar v domovini, nekaj krajšo drugo polovico pa je posvetil misijonskemu delu med ameriškimi Indijanci, kamor ga je privabil zgled junaškega misijonarja Friderika Baraga. Oznanjal jim je evangelij in jih skušal tudi gospodarsko dvigniti.

 Pirc Franc1“OČE UMNE SADJEREJE NA KRANJSKEM”
Rodil se je 20. novembra 1785 v Kamniku, osnovno izobrazbo je dobil pri tamkajšnjih frančiškanih, srednjo šolo pa je pod francosko Ilirijo obiskoval v Ljubljani. Valentin Vodnik ga je navdušil za materni jezik in pesnikovanje. Po končani srednji šoli (1810) je študiral bogoslovje in bil 13. marca 1813 posvečen v duhovnika (duhovnika sta bila tudi njegova mlajša brata Janez in Simon). Nekaj mesecev je bil kaplan v Šmartinu pri Kranju, zatem sedem let vikar v Beli Peči (župnija Kranjska Gora). V letih strašne lakote 1816 in 1817, ki je posebno prizadela Gorenjsko, je Pirc spoznal, kaj pomeni sadje v ljudski prehrani. Kot župni vikar v Pečah pri Moravčah (1820–1830) je prepotoval Kranjsko in sosednje dežele, da bi se poučil o gojitvi sadnega drevja in vinske trte. Na cerkveni zemlji je uredil drevesnico ter posajal jabolčne in hruškove pečke in orehe. Kmetom je brezplačno delil cepiče. Leta 1830 je izdal prvi del svoje knjige Krajnski vertnar, ki je z drugim delom doživela več izdaj. V Podbrezjah na Gorenjskem je služboval samo pet let (1830–1835), a je zapustil trajne spomenike svoje dejavnosti. Takoj je uredil obsežno drevesnico, iz katere je oddajal po 8000 drevesc letno. Iz nje so še desetletja kasneje zalagali zasebne, župnijske in šolske drevesnice na Kranjskem. Sezidal je novo župnišče in na travniku pod njim zasadil velik sadovnjak. Njegov sadni izbor je štel nad 700 sort. Naročal je: »Vsak učitelj mora biti sadjar in poklican, da napredne zamisli o sadjarstvu širi na deželi in uči kmete.« S svojim delom in s svojimi spisi si je prislužil naziv “oče umne sadjereje na Kranjskem”.

Pirc Franc2ZA BARAGOM MED AMERIŠKE INDIJANCE
Misijonska poročila, katera je dunajski Leopoldinski družbi pošiljal Friderik Baraga, ki je odšel v misijone leta 1831, in njegova pisma so Pirca tako prevzela, da je sklenil iti po njegovih stopinjah, čeprav je bil že v petdesetem letu. Odpovedal se je župniji, razprodal in razdal je vse svoje reči in 16. junija 1835 zapustil domovino, na ameriška tla je stopil 4. septembra. Odšel je v Detroit k škofu Reseju, ki ga je namenil za pomočnika Baragu v pokrajinah ob Velikih jezerih. Zaradi hudega mraza ni mogel do njega, zato je svoje poslanstvo začel na misijonski postaji La Croix. Med Indijanci je delal s pomočjo tolmača, kmalu pa se je naučil njihovega jezika, tudi s pomočjo dotedanjih Baragovih indijanskih spisov. V njegovem delovanju je bil na prvem mestu pouk v veri, ustanavljanje misijonskih postaj, gradnja cerkva in šol ter prizadevanje za človeški dvig Indijancev. Pirčevo misijonsko delovanje v Ameriki obsega dve obdobji: od 1835 do 1852 v pokrajini ob gornjem delu Michiganskega jezera in od 1852 do 1873 v Minnesoti. Leta 1837 je odpotoval v Le Point k Baragi, katerega je škof Rese postavil za generalnega vikarja za misijone med Indijanci in takrat sta se slovenska misijonarja prvič srečala v Ameriki. Leta 1851 je bila v Minnesoti ustanovljena škofija St. Paul. Pirc se je takoj ponudil, da pride pomagat kot misijonar za Indijance in škof mu je izročil v upravo severni del Minnesote. O svojem delu je pridno poročal v domovino in njegova pisma so objavljala razna glasila, predvsem katoliški list Zgodnja Danica. Leta 1864 je obiskal domovino, da bi pridobil nove sodelavce. Odzvalo se je 16 mladih misijonarjev, med njimi Jakob Trobec iz Polhovega Gradca, ki je kasneje postal tretji škof v škofiji St. Cloud. ‘Oče’ te škofije in mesta z enakim imenom je bil naš misijonar.

INDIJANCI SO MU PRAVILI “DOBRO SRCE”
Po teh letih delovanja v Minnesoti je izdal nemško knjigo Indijanci v Severni Ameriki (1855), ki ima tri dele: v prvem opisuje življenje staroselcev plemen Otava in Očipve, v drugem popisuje zgodovino pokristjanjevanja staroselcev, v tretjem pa opis lastnega misijonskega dela. Indijancem je ne le oznanjal evangelij, ampak se je tudi trudil, da bi jih iz nestalnih lovcev in ribičev naredil za poljedelce in obrtnike. Sam jih je učil obdelovati zemljo, jim preskrboval razna semena, začel v veliki meri saditi krompir, ki se je dobro obnesel in je postal glavna hrana. Seznanjal jih je tudi z živinorejo. S tem je pripomogel, da so se ustalili v nekem kraju in bivali v hišah namesto v šotorih. Razumel se je tudi na zdravilstvo. Ob epidemiji črnih koz leta 1846 je v misijonski postaji Arbre Croche cepil okoli 900 Indijancev. S takim prizadevanjem si je pridobil njihovo zaupanje, nakopal pa si je sovraštvo belih, zlasti trgovcev in vladnih agentov, ki so z žganjem zastrupljali Indijance, da bi zasedli njihovo zemljo. Indijanci so mu pravili Dobro srce.Pirc Franc3
Leta 1871 se je moral zaradi starostnih težav, predvsem hudo opešanega vida, umakniti z misijonskega polja. Odločil se je za vrnitev v domovino. V Ljubljano je prispel 3. oktobra 1873. Avstrijske oblasti so mu določile pokojnino, kakršna je pripadala upokojenim župnikom. Prve mesece je preživel kot gost frančiškanov v domačem Kamniku, potem pa se je naselil v ljubljanskem stolnem župnišču, od koder je vsak dan hodil maševat v stolnico. Umrl 22. januarja 1880 v 95. letu življenja. Leta 1892 so prebivalci mesta Rich Point glasovali za preimenovanje v Pierz v spomin na Franca Pirca, ki je poleg Barage in Knobleharja najbolj markantna osebnost naše misijonske zgodovine.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2020), 88-89.

Miklosic Fran0(ob obletnici) »V jeziku je skrit lep kos narodne zgodovine. Iz jezika se dajo spoznati narodne prosvetne razmere in tvarna ter duhovna izobrazba. Narod, ki je sam ustvaril prosvetne naprave, jim je dal tudi svoje izraze. Če jih je dobil od tujega naroda, je sprejel z njimi navadno tudi tuje izraze. (...) Po jeziku se sodi kulturno stanje naroda. Čim večje je število tujih izrazov v kakem jeziku, tem večji je bil vpliv tuje omike. Tuje besede v jeziku so torej znamenje narodne siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da kulture ni imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da narod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze.« Tako je v svoji obravnavi Kako izgubljamo besede (1942) zapisal jezikoslovec Anton Breznik (1881–1943), duhovnik, profesor slovenščine na prvi slovenski gimnaziji v Šentvidu. Ko se je pripravljal na svoj poklic, je študiral tudi dela Frana Miklošiča, ki so ga sodobniki imenovali »največji slovničar 19. stoletja«.

Miklosic Fran1 20. novembra 2023 mineva 210 let od rojstva dr. Frana Miklošiča, jezikoslovca svetovnega slovesa.  - Rojstna hiša v Radomerščaku pri Ljutomeru. - Spominska plošča na rojstni hiši.  

OD PRLEKIJE DO CESARSKEGA DUNAJA
Fran Miklošič je bil sin Prlekije, deželice bistrih ljudi, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje. Rodil se je 20. novembra 1813 na Radomerščaku, vasici južno od Ljutomera, središča Prlekije. Ko mu je bilo šest let, se je družina preselila v Ljutomer, kjer je imel oče gostilno in trgovino. Ljudsko šolo je obiskoval v Ljutomeru. Stric Martin, župnik v Središču ob Dravi, je nagovoril starše, da so nadarjenega sina dali na gimnazijo v bližnji Varaždin, po dveh letih pa v Maribor, kjer je leta 1830 maturiral. Bil je izredno nadarjen. Odlikoval se je zlasti v jezikih. Po maturi je šel študirat pravo in modroslovje v Gradec, tedaj kulturno središče štajerskih Slovencev. Veliko se je družil s svojim rojakom Stankom Vrazom, kasnejšim ilirskim pesnikom. Po končanem študiju prava (1836) se je posvetil filozofiji in dosegel doktorat. Ker ni dobil mesta rednega profesorja filozofije v Innsbrucku, je jeseni 1838 prišel na Dunaj, in sicer z velikim jezikoslovnim znanjem. Poznanstvo s Kopitarjem se je razvilo v trdno prijateljstvo. Miklošič je bil Kopitarjev učenec, kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Kopitar ga pridobil, da je maja 1844 postal njegov naslednik v dvorni knjižnici. Za to mesto ga je priporočalo znanje klasičnih jezikov, sanskrta, večine evropskih in slovanskih jezikov. V viharnem letu 1848 je stopil v javnost kot predsednik novo ustanovljenega društva Slovenija. Leta 1849 je bila na dunajski univerzi ustanovljena slavistična stolica, ki jo je zasedel Miklošič, najprej kot izredni, nato pa redni profesor. Večkrat je bil dekan filozofske fakultete, leta 1854 pa rektor ugledne dunajske univerze. Leta 1852 se je poročil in za vedno ostal Dunajčan, vendar po srcu zaveden Slovenec. Njegovo plodno življenje se je izteklo 7. marca 1891. Na osrednjem pokopališču nekdanje cesarske prestolnice je našel svoje zadnje počivališče.

Miklosic Fran2Primerjalna slovnica slovanskih jezikov. Miklošičevo temeljno delo. Na slovensko šolstvo je Miklošič vplival s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole, ki so utrdila našo pisavo. - Miklošičev trg v Ljutomeru. -  Miklošičev park (s kipom) v Ljubljani.

MIKLOŠIČEVO RAZDOBJE SLAVISTIKE
Jezikoslovec France Bezlaj je ob 150-letnici rojstva Frana Miklošiča, ki ga imenuje največji slovenski jezikoslovec in najpomembnejši slavist, kar jih je doslej živelo, v slavistični reviji Jezik in slovstvo zapisal: »Brez nasilja lahko razdelimo dosedanji razvoj slavistike na tri okvirna razdobja. Prvo je bilo domoljubno zbirateljsko in je pripravljalo temelje. Iz tega časa poznamo imena kakor Dobrovsky, Kopitar ...« Z razvojem jezikoslovnih ved sredi 19. stoletja se začenja v slavistiki drugo, Miklošičevo razdobje. Vseh 36 let svojega publicističnega delovanja je bil osrednja osebnost v stroki. Povezal je slavistiko s sodobnim jezikoslovjem in njegove izsledke je presajal na slovansko gradivo. Zajel je pri tem vsa področja, kamor je segala znanstvena misel, sam zbiral gradivo, ga sam analiziral in obdeloval do zaključnih sintez in nekatere so obveljale kar za sto let. Težko je verjeti, da je vse to zmogel en sam človek. Miklošičevih del je 34 samostojnih knjig v 44 debelih zvezkih, drugih spisov, ki so po večini izšli v raznih publikacijah avstrijske akademije, je po številu nad 100. Celotni zbrani spisi bi obsegali okoli petdeset knjig po petsto strani. Njegovo književno delo je obsegalo skoraj vse panoge slovanske filologije: slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje ... Tretje obdobje, ki je nastopilo za njim, se je posvetilo samo tistim problemom, pri katerih Miklošič ni razpolagal z zadovoljivim gradivom ali ga niso zanimali. Miklošič se je že kot študent prava in filozofije v Gradcu ukvarjal s slavistiko in bil v stikih s Kopitarjem. Ko je leta 1838 prišel na Dunaj, ga je Kopitar vzljubil kot sina, Miklošič pa je s svojimi deli pripomogel, da je bil Dunaj v njegovem času priznano slavistično središče. »Usoda ga je izbrala,« piše Bezlaj, »da je bil v pravem času pravi mož na pravem mestu.«

Miklosic Fran3Univerza na Dunaju, kjer je postavljen tudi Miklošičev doprsni kip. Bil je večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze. - Pokopan je na osrednjem dunajskem pokopališču.

NAJVEČJI SLOVANSKI JEZIKOSLOVEC
Po zaslugi Jerneja Kopitarja je Fran Miklošič maja 1844 dobil njegovo mesto v dunajski dvorni knjižnici. Že pred tem je opozoril nase s svojo temeljito in resno oceno Primerjalne slovnice Nemca Franza Boppa. Pokazal je na napake, ki jih je Bopp zagrešil, ker ni poznal slovanskih jezikov. Leta 1845 je v Leipzigu izšel njegov Etimološki slovar staroslovanskega jezika (z latinskim naslovom), ki vsebuje marsikatero še danes priznano etimologijo. Hvaležnemu spominu svojega učitelja Kopitarja, ki je umrl 11. avgusta 1844, je posvetil grško Življenje sv. Klementa Ohridskega. Ko je bila leta 1849 na dunajski univerzi osnovana slavistična stolica, je bil nanjo imenovan Miklošič. Že prvo leto je napisal za svoje študente tri učbenike in cerkvenoslovanski slovar. Dunajska akademija je leta 1848 razpisala nagrado za primerjalno slovansko slovnico. Miklošič se je takoj lotil dela in konec maja 1851 predložil svojo Slovnico slovanskih jezikov I–IV (Dunaj 1852–1875), ki je njegovo temeljno delo. V njej je najbolje in najobširneje obdelana stara cerkvena slovanščina, druge slovanske jezike primerja samo s staro cerkveno slovanščino, ne pa med seboj. V to primerjalno slovnico je vnesel več svojih drugih del. Drugo najpomembnejše Miklošičevo delo je Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886), ki je še danes vsakemu slovanskemu filologu in jezikoslovcu neobhodno potrebna knjiga. Fran Miklošič je s svojimi deli vplival na razvoj slovenskega knjižnega jezika, zlasti po zaslugi Frana Levstika, njegovega zvestega učenca. Miklošičeva slovnica je bila pri nas razsodnica v slovničnih prepirih. Po njegovih učenih slovničnih delih so slovenskemu jeziku dajali knjižno obliko. Za razvoj slovenskega jezika in šolstva so pomembna njegova Slovenska berila za višje razrede srednjih šol, ki so utrdila našo pisavo. V svojem delu Slovanska knjižnica (1870) je pozval Slovence, »naj skrbijo za tisti jezik, ki ga jim je Bog dal«.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2023), 42-43.

Kek Franc1Na pokopališču v Ločni v Novem mestu se je 22. oktobra 1994 zbrala množica pogrebcev: v blagoslovljeno zemljo so položili zemeljske ostanke mučencev – nad pol stoletja po njihovi nasilni smrti. 21. oktobra 1943 so partizani pobili sedemnajst uglednih Novomeščanov in drugih Dolenjcev, med njimi duhovnika Franca Keka, profesorja verouka na novomeški gimnaziji. V smrt so odhajali z molitvijo. Mrtve so morilci pometali v brezno. Po več kot petdesetih letih se je izpolnilo upanje sorodnikov in vseh miroljubnih ljudi, da bo le prišel čas, ko bodo lahko njihove zemeljske ostanke prenesli v blagoslovljeno zemljo. »Dolgujemo jim dostojen pogreb, zahvalo in občudovanje,« je dejal takratni novomeški prošt Jože Lap, ki je vodil žalno slovesnost. »Današnji pogreb ni samo spomin na rajne, temveč tudi molitev za žive, tudi za tiste, ki so delali in še delajo krivico, da bi našli modrost in spravo. Najhujša zaostalost je sovraštvo, zato molimo, da bosta zmagala ljubezen in sporazumevanje.«

“ZA DRUGE SMO, NE ZASE”
Kek Franc2Njegova življenjska pot se je pričela 20. avgusta 1895 v kmečki družini na Studencu pri Trebnjem. Pri štirinajstih letih je prišel v Novo mesto na gimnazijo. Po končanem šestem razredu leta 1914 je zaradi začetka prve svetovne vojne moral k vojakom. Služil je pri 17. pešpolku (»pri Janezih«) in kmalu postal podčastnik. Vsa štiri vojna leta je v zaupanju v Boga prenašal trpljenje in preizkušnje vojaka na fronti. Na Tirolskem ga je zasul snežni plaz in rešil se je skoraj po čudežu. Sam je dejal, da so bila dolga vojaška leta zanj dragocena šola: kot podčastnik se je naučil prijateljskih odnosov z možmi in fanti, kar mu je kasneje zelo koristilo pri delu z mladino in vsem duhovniškem delu.
Že v gimnazijskih letih je v svojem srcu sklenil, da postane duhovnik. Vojaško življenje ga je v tem sklepu utrdilo. Ko je leta 1918 utihnilo orožje, je vstopil v ljubljansko bogoslovje in po predpisanih letih študija in vzgoje je bil 10. julija 1921 posvečen v duhovnika. Eden od njegovih sošolcev je dejal, da v semenišču ni bilo bolj veselega in družabnega bogoslovca. Po novi maši je bil tri leta kaplan v Dragatušu v Beli krajini, nato pa še dve letih v Škofji Loki. Leta 1927 je postal kapiteljski vikar v Novem mestu, leta 1934 je bil umeščen za kanonika tamkajšnjega kapitlja, že od leta 1930 pa je bil profesor verouka na novomeški gimnaziji. Povsod, kjer je deloval, je bil priljubljen. Bil je goreč in moder duhovnik, velik ljubitelj mladine in skrben vzgojitelj. Kot vikar je ustanovil in urejeval župnijski list Križ, ki je povezoval vernike novomeške, šmihelske in prečenske fare. Deloval je tudi kot odbornik v dobrodelnih, prosvetnih in vzgojnih društvih. Zaradi njegove delavnosti, vestnosti in poštenosti so ga vsi spoštovali. Lik pravega duhovnika je označil z besedami: »Za druge smo, ne zase.« Tega gesla se je vedno držal.

VEROUČITELJ IN VZGOJITELJ MLADIH
Kek Franc3Profesor Ivan Dolenec, ki je bil v letih 1939–1945 ravnatelj gimnazije v Novem mestu, v svojih spominih Moja rast (1973, 1991) z velikim spoštovanjem piše o Francu Keku kot veroučitelju, članu njegovega profesorskega zbora. 27. februarja 1944 je imel Dolenec na spominski svečanosti žrtvam, ki so padle med partizansko vlado v Novem mestu (jeseni 1943), spominski govor, v katerem je spregovoril o Francu Keku kot veroučitelju. »Meni se zdi ena najtežjih nalog, ki more doleteti duhovnika, ta, da postane veroučitelj na srednji šoli ... Veroučitelj se večkrat prav težko uveljavi pred dijaki, posebno v višjih razredih, ki z bistrim očesom najdejo vse šibke strani na vsakem učitelju, prav posebno pa mnogi kritično gledajo veroučitelja. Treba je velikega znanja, široke razgledanosti in pedagoškega takta, da veroučitelj premaga predsodke proti sebi in proti svojemu predmetu. Tudi med profesorji gledajo nekateri tovariši veroučitelja postrani, češ, kaj pa je tebe treba bilo. Kek je imel vse potrebne lastnosti, da so ga cenili dijaki in profesorji; nič ne tajim, da sem si kot ravnatelj štel v srečo, da imam na zavodu takega veroučitelja.«
Že leta 1932 je začel zbirati dijake ter jih uvajal v delo Katoliške akcije, ki je mlade spodbujala k apostolatu in katoliški odločnosti. Mnoge je rešil verske mlačnosti in jih ohranil verne. Več mladih duhovnikov se mu je zahvalilo za milost duhovniškega poklica. Z dijaki je bil prijateljsko povezan med šolskim letom, pa tudi v počitniških mesecih. Vodil jih je na taborjenje na Kum, h Kolpi in k morju. Veliko svojih dijakov pa tudi drugih novomeških fantov in mož je pod italijansko zasedbo s svojim posredovanjem rešil internacije, lakote in smrti. Za internirance je posredoval na tak način, da ni nikomur škodoval.

NAJVIŠJA ODLIKA – ČAST MUČENIKA
Kek Franc4Po kapitulaciji Italije 3. septembra 1943 so Novo mesto zasedli partizani in ostali do prihoda Nemcev 21. oktobra 1943. Teh šest tednov partizanske vlade spada med najtežje čase, ki so jih doživeli Novomeščani med drugo svetovno vojno. Vsi so okusili strahote bombardiranja, mnogi bridkost ječe in grozo pobojev nedolžnih ljudi. Duhovnika Franca Keka so zaradi njegovega vpliva na ljudi partizani zaprli takoj po svojem prihodu v Novo mesto. Naslednji dan so ga izpustili, ga spet zaprli in ponovno izpustili. Grozo drugega in tretjega bombardiranja je prestal v ječi. V noči med 3. in 4. oktobrom so ga z drugimi jetniki odvedli v požgano graščino Breitenau pri Prečni, kjer so stradali in prezebali. Zaman je čakal, da bi ga zaslišali. Prepričan je bil, da mu ne bi mogli dokazati nobene krivde. 15. oktobra so jetnike prepeljali v šolo v Birčni vasi. Tam se je 20. oktobra začelo »likvidiranje« jetnikov. Zgodaj zjutraj so odvedli osem jetnikov z oboroženim spremstvom v smeri proti Novemu mestu. Čez malo časa se je zaslišalo regljanje strojnice. Ko so partizani 21. oktobra slišali, da se bližajo Nemci, so v Birčni vasi izpustili kakih 70 moških in vse ženske, izbrali pa so 10 ali 11 moških in jih vzeli s seboj. Med njimi je bil tudi profesor Kek. Vodili so jih v gozd Padež, jih še isti večer postrelili in mrtve pometali v pet metrov globoko Mihovško brezno pri Podgradu. Kronika Marijine kongregacije bogoslovcev in duhovnikov v Ljubljani navaja kot smrtni dan profesorja Franca Keka 21. oktober 1943. Na spominski podobici, izdani po njegovi mučeniški smrti, je zapisano: »Za vero in narod goreče si molil, vztrajno si delal, si grozno trpel in sveto umrl. Zdaj diči te božja najvišja odlika: slava in čast mučenika in našega vsem priprošnjika.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2023), 42-43.

Kalinsek Felicita1Med opravili domačega gospodinjstva je kuhanje gotovo najbolj važno v vsakdanjem življenju. Naj ima gospodinja še teko lepe lastnosti, naj bo še tako prijazna, ustrežljiva in potrpežljiva, je družine vendarle ne bo vzljubila in tudi ne bo našla pri hiši zadovoljstva, če ne bo znala dobro kuhati, če bo postavljala na mizo skoraj venomer eno in isto jed, v petek in svetek, in še to neokusno pripravljeno, nesoljeno, preslano, zasmojeno, na pol kuhano, preredko ali pregosto itd. Posebno slabo pa je pri hiši, kjer se gospodinji skoraj nikoli ne posreči peka. – Kuhanje je nadvse važno opravilo za vsako družino, zato se mu morajo priučiti ne le kuharice, ki si s tem služijo kruh, marveč tudi gospodinje na deželi. Prav bi bilo, da bi si vsaka nevesta med drugimi potrebščinami oskrbela tudi knjigo Kuharica. Po njej se bo z dobro voljo temeljito priučila kuhanju.« Tako nas nagovarja Felicita Kalinšek, redovnica, šolska sestra, v kratkem predgovoru Slovenske kuharice, najbolj znane najbolj razširjene slovenske kuharske knjige. ‘Pozabljeno’ sestro Felicito predstavljamo ob 150-letnici rojstva.

ŠTIRIDESET LET  UČITELJICA KUHANJA
Od šestih otrok, ki so se rodili v družini Tomaža Kalinška in Uršule Kern v Podgorju pri Kamniku, so kar tri hčere postale redovnice v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Terezija je zagledala luč sveta 5. septembra 1865. Po zgodnji očetovi smrti je skrb za družino padla na ramena matere Uršule, ki je bila odločna, delavna in pobožna žena, kar je nedvomno vplivalo pri odločitvi hčera za redovniški poklic. Prva je ta korak naredila Marija, najmlajša, pozneje sestra Ladislava, ustanoviteljica splitske province šolskih sester. Kongregacija šolskih sester je bila ustanovljena na pobudo bl. škofa Antona Martina Slomška; pot ji je začrtala ustanoviteljica in prva vrhovna predstojnica mati Margareta Puhar. Prve sestre so prišle v Maribor iz Gradca leta 1864, leta 1869 se je mariborska podružnica osamosvojila z materno hišo v štajerski prestolnici. Terezija Kalinšek je v noviciat pri šolskih sestrah v Mariboru vstopila leta 1892. Dobila je redovno ime Felicita; prve zaobljube je položila leta 1893, večne pa leta 1896. Takrat so šolske sestre imele v Mariboru šolo za dekleta; sestra Felicita se je šolala za učiteljico, a je v drugem letniku prevzela vodstvo samostanske kuhinje.
Kmetijska družba za Kranjsko je leta 1898 ustanovila gospodinjsko šolo v Ljubljani. Pri iskanju učnega osebja so se ustanovitelji obrnili na šolske sestre v Mariboru, ki so v svojih šolah uvajale tudi pouk o kuhanju. V Ljubljano so poslali takrat 33-letno sestro Felicito Kalinšek, ki je sprejela službo učiteljice kuhanja in ji ostala zvesta vse do smrti, 21. septembra 1937. V teh štiridesetih letih so se v njeni kuharski šoli mojstrile stotine deklet z vseh koncev naše domovine in iz vseh družbenih slojev.Kalinsek Felicita2

‘SLOVENSKA KUHARICA’, ZANESLJIVA VODNICA
Ob poučevanju se je sestra Felicita nenehno strokovno izpopolnjevala, preizkušala je nove in nove recepte ter še neuveljavljene načine shranjevanja živil. Kmalu je bil njen ugled tolikšen, da so ji zaupali pripravo nove izdaje prve izvirne slovenske kuharske knjige Magdalene Pleiweis (s polnim naslovom: Slovenska kuharica ali Navod okusno kuhati navadna in imenitna jedila). Prvič je izšla leta 1868 v Ljubljani in je bila tako priljubljena, da je do leta 1902 doživela pet ponatisov. Sestra Felicita je knjigo dopolnila in predelala, zato je bilo v šesti izdaji poleg imena avtorice že zapisano tudi njeno ime. Uvodnim stranem je dodala prave enciklopedične elemente (npr. razlago kuharskih izrazov), dodala nekaj poglavij, recepte pa razdelila na 31 oddelkov – od juh do konzerviranja sočivja. Število receptov je naraslo na 2203. Iz Kuharice so izginile stare mere in izrazi, pojavila so se nova živila: bobri, polži, školjke, bučke, ajda in zlasti vse vrste zelenjave in sadja. Zanimivo je njeno navodilo, kako izdelati samokuhalnik (neke vrste lonec-ekonom), ki bo dobrodošel zlasti kmečkim gospodinjam. V osmi izdaji leta 1935 je sestra Felicita dodala obširno poglavje o gobah in število receptov se je pomnožilo za dobrih 500. Knjiga je takrat prvič izšla pod imenom s. Felicite Kalinšek. Pod njenim vodstvom je Slovenska kuharica do druge svetovne vojne doživela dvanajst izdaj. V že omenjenem predgovoru je zapisala: »Da je Slovenska kuharica popolnoma zanesljiva vodnica pri kuhanju, je najboljši dokaz to, da so vse priporočene jedi praktično preizkušene in je navodilo napisano tako, kakor se je poskus obnesel.«Kalinsek Felicita3

OD VALENTINA VODNIKA DO SESTRE NIKOLINE
Prvo kuharsko knjigo v slovenskem jeziku nam je priskrbel Valentin Vodnik, ki je svoje Kuharske bukve (1799) v glavnem sestavil in prevedel iz nemških kuharic. Prvi izvirni ‘učbenik’ kuhanja je bila že omenjena Slovenska kuharica, ki jo je sestavila Magdalena Pleiweis in zapisala njena prijateljica Neža Lesar. O njeni priljubljenosti govori dejstvo, da je po prvi izdaji leta 1868 do leta 1902 doživela pet ponatisov. Tega leta so zaprosili sestro Felicito Kalinšek, naj to kuharico posodobi in dopolni. To nalogo je uspešno opravila. Za njo je urejanje Slovenske kuharice prevzela s. Izabela Gosak in v njeni priredbi je izšla osemkrat. Od osemnajste do triindvajsete izdaje jo je urejala sestra Vendelina Ilc (1916–2003). Pri šolskih sestrah v Mariboru je nekaj časa poučevala na gospodinjski šoli, bila deset let ravnateljica kmetijsko-gospodinjske šole v Št. Rupertu pri Velikovcu na Koroškem, potem pa je v Repnjah pod Šmarno goro dvanajst let vodila kuharske tečaje. V knjigah Kuharica sestre Vendeline, Pecivo sestre Vendeline, Božič s sestro Vendelino je predstavila najboljše recepte iz svoje prakse ter mnoge skoraj pozabljene preproste domače jedi. Kuharico sestre Felicite je za osemnajsto izdajo (1980) posodobila in preuredila. Sodelovala je tudi pri naslednjih izdajah, vse do devetindvajsete. Vredna naslednica sestre Felicite in sestre Vendeline je sestra Nikolina Rop, ki je odlična učiteljica kuhanja v Repnjah in je (pri založbi Družina) izdala že osem knjig kuharskih receptov z naslovom 100 receptov s. Nikoline. »Mislim, da se osnove kuhanja dobi v domači družini,« pravi s. Nikolina. »Da si mlada gospodinja, ko gre na svoje, upa še kaj novega poskusiti, to lahko dobi na tečaju.«

S. Čuk, sestra Felicita Kalinšek (1865–1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2015), 48-49.

Arnez A Janez1»Oba moja življenjska ideala, samostojna slovenska država in slovenska katoliška univerza, sta se uresničila še za časa mojega življenja. Ustanovitev samostojne demokratične države je bila predpogoj za izvršitev kulturne in znanstvene iniciative slovenskih katoličanov. Oboje pa je nastalo na ruševinah totalitarnega komunističnega režima, ki se je sesul v vzhodnem delu Evrope.« Tako je v knjigi svojih spominov (Drobci minljivosti, Družina, Ljubljana 2012) zapisal dr. Janez Arnež, profesor ekonomije v ZDA, s Slovenijo v srcu. Leta 1958 je s prijatelji ustanovil Studia slovenica in začel izdajati knjige za predstavitev slovenskega naroda svetovni javnosti. Zbiral je prepovedani slovenski tisk, ki je izhajal na tujem, in dragoceno arhivsko gradivo. Ves ta zaklad je prinesel s seboj, ko se je leta 1991 vrnil v domovino. V večni dom je odšel 18. decembra 2021, v 99. letu bogatega življenja.

ŠOLANJE DOMA IN V TUJINI
Janez Alfonz Arnež se je rodil 2. avgusta 1923 v Ljubljani. V osnovno šolo je hodil k šolskim sestram v Marijanišču, na klasični gimnaziji se je pridružil katoliški mladinski organizaciji mladci pod vodstvom profesorja Ernesta Tomca, kjer so se učili zvestobe katoliškim načelom in narodu. Šolska vzgoja je bila strogo jugoslovansko usmerjena, proti slovenstvu. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: »Križ in slovenska zastava, vedno sem hodil za njima, nikoli nisem menjal strani.« Leta 1942 se je po maturi vpisal na pravno fakulteto univerze v Ljubljani, na teološki pa je poslušal predavanja filozofije. Arnez A Janez2V New Yorku v ozadju dvojčka, ki ju danes ni več.- Trije ustanovitelji Studia Slovenica: Janez A. Arnež, Erik Kovačič, Valentin Leskovšek. - Z ženo v prostorih Studia Slovenica.  
Jeseni leta 1943 se je po zaprtju univerze pridružil primorskim domobrancem, vendar ne kot vojak. Deloval je v Trstu: za slovensko gimnazijo v Gorici je zbiral knjige, v tržaški knjižnici pa sestavljal sezname objavljenih del o slovenskih jezikovnih vprašanjih. Iz Trsta se je umaknil v begunsko taborišče Riccione pri Riminiju. Od tam je kmalu odšel na univerzo v Bologno in se vpisal na študij ekonomije. Ni želel ostati v Italiji, začel je iskati dovoljenje za vstop v Belgijo, kjer bi študiral ekonomijo na ugledni univerzi v Louvainu. Jeseni 1946 mu je uspelo priti tja in se je kar dobro znašel. Ob študiju je delal v uredništvu mednarodne bogoslovne revije. Na tamkajšnji univerzi je leta 1948 diplomiral iz političnih ved, nato pa tudi ekonomije. Leta 1951 se je preselil v ZDA, kjer je v Clevelandu, ameriški Ljubljani, kmalu navezal prijateljske stike z mnogimi slovenskimi izseljenci. Leto in pol je delal v tovarni, da se je naučil angleškega jezika, nato pa se je zagrizel v študij. Na univerzi Yale v New Havenu je opravil magisterij iz ekonomije, na univerzi Laval v kanadskem Quebecu pa je doktoriral z disertacijo o jugoslovanski kmetijski politiki. »Tako sem prišel na cilj svojega delovanja v tujini: na katoliškem kolegiju sv. Jožefa v New Yorku sem od leta 1959 do leta 1990, ko sem stopil v pokoj, poučeval ekonomijo.«

PREDSTAVITI SLOVENIJO SVETU
»Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je bila v težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki. Začel sem premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini,« je povedal v pogovoru z urednikom Ognjišča aprila 2012. Po drugi svetovni vojni se je pomen ZDA in angleškega jezika močno povečal. Treba je bilo poskrbeti za predstavitev Slovenije in slovenskega naroda svetovni javnosti v angleškem jeziku. Leta 1958 je izdal prvo knjigo v angleščini z naslovom Slovenija v evropskih zadevah, s katero je hotel Američanom podati nekaj točk, da bi bolje razumeli slovensko zgodovino. Ta knjige je bila temeljni kamen ustanove Studia slovenica. V tem obdobju je začel sodelovati z Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki je bila zadolžena tudi za zbiranje tiska slovenskih izseljencev po svetu, ki je bil pod komunističnim režimom prepovedan. Tudi to je del slovenske kulture in je zelo pomembno, da se ohrani. Fond se je z leti dopolnjeval in danes ustanova hrani največjo zbirko kulturne dediščine slovenskih izseljenskih skupnosti v Evropi, Severni in Južni Ameriki ter Avstraliji. Obsega nad 1300 škatel arhivskega gradiva, okoli 4000 knjig in najpopolnejšo zbirko izseljenskega časopisja. Ustanova hrani tudi dragocene arhive nekaterih slovenskih političnih osebnosti. Namesto zahvale za plemenito delo, ki ga je opravljal na svoje stroške, je pogosto naletel na težave. Leta 2008 je ustanova Studia slovenica in njen ravnatelj dr. Janez Arnež skupaj z arhivistko Andrejo Klasinc Škofljanec za svoje delo prejela Aškerčevo nagrado Arhivskega društva Slovenije »za izjemne prispevke na področju zbiranja, varovanja in ohranjanja arhivske dediščine slovenskih izseljencev«.
Arnez A Janez3
Še v visoki starosti je vozil avto. - Z ženo, p. Krizologom in sinom Janezom na njegovi novi maši.-  Knjiga Drobci minljivosti je izšla leta 2012, založba Družina.

ZA DRUŽINO TUDI ARHIV DOMA
Na praznik slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, 5. julija 1961, se je Janez Arnež na Vrhniki poročil z Marijo Petkovšek, študentko matematike. Njun zakon je bil blagoslovljen s petimi otroki, ki so bili rojeni v ZDA, šolali in vzgajali pa so se v Sloveniji. V ženi je našel tudi močno oporo pri svojem delu. Družina se je leta 1971 preselila v Slovenijo. V Brdih je kupil staro hišo, ki so jo s skupnimi močmi obnovili. Ko je najstarejši sin Janez (ki se je po letih znanstvenega dela odločil za duhovniški poklic – posvečen je bil leta 2016) hodil v osnovno šolo na Dobrovem, je učiteljica rekla, da ni Boga. Udaril je po klopi in odločno dejal: »Bog je!« Takoj so sklicali razredni sestanek, ki ga je obsodil.
Leta 1990 je dr. Janez Arnež stopil v pokoj. Bil je trdno odločen, da bo svoj pokoj preživel v Sloveniji in bo domov prepeljal celotno svojo zbirko. Želja se mu je uresničila leta 1991, ko je v samostojno državo Slovenijo pripeljal prvi kontejner svoje obsežne zbirke, ki se od leta 1992 nahaja v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. Arhiv, ki ga je pripeljal v Škofove zavode, je postal del Katoliškega inštituta. »Zdaj se zame začenja nova doba. Čaka me naporno delo urejanja tega ogromnega gradiva.« Ko je bila urejena knjižnica ustanove Studia slovenica, jo je 3. junija 2003 blagoslovil tedanji ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. »Navzočih je bilo nekaj prijateljev, ki so pomagali s svojim vplivom, da je ustanova preživela svoj smrtni boj,« je ob tem zapisal Arnež. Na vprašanje, ali je ravnal smiselno, ko se je posvetil zbiranju slovenske emigrantske literature, je odgovoril: »Osebno sem bil od začetka prepričan, da je to delo bilo potrebno, pomembno za slovensko narodno in katoliško skupnost.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2023), 38-39.

Grmic Vekoslav1»Vera in nevera sta kakor sestri dvojčici. Človek se iz določenih razlogov, ki jih razum sam večkrat ne pozna, odloči za eno od njiju, ne da bi lahko popolnoma odstranil drugo. Vero spremlja nevera in nevero vera. Podobno velja za veliko upanje in brezup, ali za ljubezen in zavračanje drugačnosti ali samoljubje. So ljudje, ki se imajo za verne, a so v resnici neverni, in so drugi, ki se imajo za neverne, a so v resnici verni, kajti vera je predvsem bivanjska vrednota, življenje. Kakor imamo anonimne vernike, tako imamo tudi anonimne nevernike.« Tako je o veri razmišljal škof Vekoslav Grmič, izviren iskalec Boga in plodovit bogoslovni pisatelj. Med vsebinami, ki so mu predstavljale največji izziv in o katerih je najobširneje pisal, so poleg vere bile: Cerkev, človek, vest, Bog. O svojem iskanju je zapisal: »Razum je človeku svetilka na življenjski poti, vest in vera pa ga vodita pri izbiri prave poti.«

POTOVANJE SKOZI ČAS
»Človekovo življenje je potovanje skozi prostor in čas,« je zapisal Vekoslav Grmič. Njegovo življenje se je začelo 4. junija 1923 v Dobretincih v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Rodil se je v družini, ki je dala tri duhovne poklice (brat Franc je bil salezijanski duhovnik, sestra Terezija redovnica). Gimnazijo je začel v Mariboru, zadnja dva letnika pa je zaključil na Ptuju, maturiral je leta 1944. Po maturi je bil mobiliziran v nemško vojsko. Jeseni 1945 se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Po končanem bogoslovnem študiju ga je mariborski škof Maksimilijan Držečnik 29. junija 1950 posvetil v duhovnika. Kot dušni pastir je nato deloval 17 let na Vranskem (1951–1968) kot kaplan, župnijski upravitelj in župnik. Grmic Vekoslav2Ob rednem duhovniškem delu se je posvečal študiju, ki ga je leta 1961 zaključil z doktorsko disertacijo Teološke vsebine strahu v eksistencializmu, v kateri je obravnaval vpliv te filozofske smeri na tedanjo teologijo. S tem se je usposobil za učiteljsko službo na Teološki fakulteti, kjer je prevzel predavanja nekaterih dogmatičnih predmetov; na fakulteti je deloval vse do leta 1996. Na izviren in njemu lasten način je kot profesor »osvetljeval vero z lučjo časa, čas pa je razsvetljeval z lučjo vere« (škof Kramberger v pogrebni homiliji). Leta 1968 je bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa. Po škofovskem posvečenju je postal ravnatelj mariborskega bogoslovja ter predavatelj in prodekan mariborske enote Teološke fakultete. Škof Maksimilijan Držečnik mu je zaupal vrsto odgovornih služb. Po Držečnikovi smrti leta 1978 je za dve leti in pol prevzel vodstvo škofije kot kapitularni vikar.

“OZNANJUJTE EVANGELIJ”
Ko je Vekoslav Grmič 21. marca 1968 prejel škofovsko posvečenje, je za svoje geslo in tudi svoj program izbral besedi iz Jezusovega naročila apostolom pred njegovim odhodom s tega sveta: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15). Svoje škofovsko geslo je skušal uresničevati vse življenje z govorjeno in pisano besedo. Geslo »Oznanjujte evangelij« ima globok pomen ne le za škofe, naslednike apostolov, ampak tudi za vse duhovnike, saj izraža glavni namen in smisel vsega njihovega delovanja. Škof Grmič je oznanjal s svojimi pridigami, v katerih je skušal razkriti vse skrite globine evangelija. Grmic Vekoslav3V zborniku Znamenje ob Grmičevi 80-letnici je dr. Ivan Rojnik v razlagi njegovega gesla zapisal: »Evangelij je škofu Grmiču merilo za presojanje vseh vprašanj, ki zadevajo človekovo osebno in družbeno življenje ter njegov odnos do narave.« V njegovih pridigah in nagovorih kakor tudi v številnih knjigah se ponavljajo nekatere ključne teme. Zelo rad razmišlja o veri. Zanjo se moramo vedno znova odločati. Potrebna je skromnost in iskreno priznanje, da smo vsi le iskalci resnice.« S svojimi pridigami je vzbujal upanje, ko je poudarjal: »Bistvo evangeljskega sporočila je dobrota, ljubezen, ki jo je Kristus s svojim življenjem, oznanilom v besedi in dejanju postavil za temelj vseh zapovedi.« Prizadeval si je za dialog med vernimi in nevernimi ter drugače mislečimi. Kot teolog je 22. novembra 1868 v Idriji sodeloval na zgodovinski javni tribuni, ki jo je pripravil tamkajšnji Klub mladih, s temo Ali je Bog mrtev? S katoliške strani je bil ob škofu Grmiču filozof Janez Janžekovič, na nasprotni strani pa sta bila marksist Zdenko Roter in sociolog Marko Kerševan.

“ŠLO MU JE ZA ČLOVEKA”
Papež sv. Janez Pavel II. je v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik (1979) zapisal, da je pot Cerkve človek. Že pred tem je škof Grmič poudarjal, da mu gre za človeka, zato je bil za mnoge izviren in sprejet, mnogi pa ga niso razumeli, ker je znal biti oster in izzivalen. Ko je leta 1980 mariborski škof postal Franc Kramberger, se je škof Vekoslav Grmič odpovedal vsem dotedanjim funkcijam. Ohranil je le profesorsko službo. Bival je v svojem stanovanju v bogoslovju, dokler ni zaradi bolezni prišel v dom za starejše duhovnike. Svojo v trpljenju očiščeno dušo je izročil Bogu 21. marca 2005. Vstajenja čaka v duhovniškem grobu na mariborskem Pobrežju. Nad grobom beremo svetopisemski stavek: »Tisti, ki so mnoge poučili v pravičnosti, so kakor zvezde za vso večnost« (Dan 12,3). Spominski zapis, objavljen v Sporočilu slovenskih škofij, uradnem listu Katoliške cerkve na Slovenskem, na kratko pove, kako je škof Vekoslav Grmič oznanjal evangelij: »Hotel je biti v tesnem stiku z ljudmi našega časa. Grmic Vekoslav4Zanimal se je za najbolj pereča družbena in politična vprašanja. Njegovo glavno prizadevanje je bilo posvečeno dialogu z družbenim in kulturnim okoljem, zato je iskal stične točke med krščansko teološko in moralno mislijo ter sodobnimi miselnimi tokovi. Tradicionalne krščanske vrednote je želel približati ljudem. Šlo mu je za človeka. Bil je globoko prepričan, da ima Jezusovo evangeljsko sporočilo odrešujočo in osvobajajočo moč tudi za sodobnega človeka. V iskanju dialoga je včasih zastopal drugačno mnenje, kot je prevladovalo v Katoliški cerkvi, vendar se od njenih temeljnih resnic in vrednot ni nikoli oddaljil.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2023), 36-37.

Zablatnik Pavle1»Vse to, kar je predmet narodopisja, me je podzavestno mikalo in zanimalo že od mladih nog. Doraščal sem še v patriarhalnih razmerah, v strnjeno slovenski občini, kjer so ljudje na vasi še skrbno čuvali stara izročila kot dragoceno kulturno dediščino svojih prednikov, kjer so našega človeka na podeželju skozi vse letne čase in mimo vseh mejnikov človeškega življenja od zibelke do groba še živo spremljale stare šege in navade, kjer se je domača pesem še razlegala po hribih in dolinah ter se ubrano oglašala pod vaško lipo, pri delu na polju, ob setvi in žetvi, ob košnji, na paši, ob teritvi, preji in drugih kmečkih opravilih, ki jih mlajši rod ne pozna več.« Tako je korenine svoje ljubezni do narodopisja predstavil Pavle Zablatnik, vodilni narodopisec koroških Slovencev, ki je s svojim vsestranskim delovanjem kot duhovnik, profesor in kulturni delavec močno vplival na razvoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem po drugi svetovni vojni.Zablatnik Pavle2

»MENE JE UK VESELIL«
»Rodil sem se 4. decembra 1912 kot kmečki sin na južnem Koroškem v idilični vasici Bilnjovs v bilčovski župniji in občini. Obiskoval sem pol ure oddaljeno dvojezično šolo v Bilčovsu. Učni jezik je bila nemščina, ker pa smo otroci od doma znali samo slovensko, nas je moral učitelj prva dva razreda postopoma uvajati v nemščino s pomočjo slovenščine. Verouk pa je bil izključno slovenski. Mene je uk veselil, zato so me starši poslali študirat na gimnazijo v Celovec.« Po starem cesarskem zakonu so tam v višjih razredih imeli tedensko dve uri slovenščine. Po maturi leta 1933 se je odločil za študij bogoslovja in po petem letniku je leta 1938 pel novo mašo v domači župniji. Takoj zatem je odšel na župnijo Št. Lenart pri Sedmih studencih. Leta 1939 je postal upravitelj župnije Šmarjeta pri Velikovcu, kjer je imel hude spopade z nacističnimi mogotci. »Za vas smo se med vojno zelo bali, saj ste ves čas bili z eno nogo v ječi,« mu je leta 1945 povedal škof Kostner. Po prestani hudi bolezni je dobil študijski dopust. Na filozofski fakulteti univerze v Gradcu je študiral filozofijo in psihologijo, slavistiko in klasično filologijo. Študij je zaključil leta 1951 z doktoratom filozofije na podlagi narodopisne disertacije o duhovni ljudski kulturi koroških Slovencev. Kot profesor je najprej poučeval na realni gimnaziji v Celovcu, leta 1957 je bil premeščen na tedaj ustanovljeno Zvezno gimnazijo za Slovence v Celovcu, kjer je poučeval slovenščino, latinščino in grščino ter ruščino in stenografijo. Za to šolo je priredil dva učbenika in štiri slovenske čitanke. Leta 1968 je postal ravnatelj slovenske gimnazije in to ostal do upokojitve leta 1977. Pod njegovo vlado se je Slovenska gimnazija leta 1975 preselila v novo šolsko poslopje.Zablatnik Pavle3

PRAVA LJUBEZEN – DRUGI POKLIC
»Zanimanje za narodopisje se mi je v Gradcu na vsem lepem sprevrglo iz golega konjička v znanstveno zanimanje,« je dejal in povedal, da je kot študent imel seminarski referat z narodopisno temo in profesorji so mu svetovali, naj napiše doktorsko tezo o šegah in navadah koroških Slovencev in mu določili tudi naslov Duhovna ljudska kultura koroških Slovencev (v nemščini). Gradivo zanjo je zbiral na terenu z zamudnim zapisovanjem podatkov. To je nadaljeval tudi ob profesorski službi, tedaj že oborožen z magnetofonom. Kot delavec na terenu »je znal izkoristiti prednosti svoje osebe. Domačinu (in duhovniku) je bilo mogoče izvedeti in zapisati narodno blago, ki bi ga tujemu, neznanemu raziskovalcu zlasti stari ljudje nikoli ne zaupali in bi šlo z njimi v grob,« je zapisal etnograf dr. Niko Kuret, po katerem se je Zablatnik zgledoval pri pisanju svojih dveh knjig, ki sta izšli v redni knjižni zbirki Mohorjeve založbe: Od zibelke do groba, šege in navade na Koroškem (1983), in Čar letnih časov v ljudskih šegah na Koroškem (1985). Ljudje so ga poznali iz radijskih oddaj Iz ljudstva za ljudstvo, s katerimi je začel leta 1955. V njih je prinašal pogovore z rojaki iz cele južne Koroške ter predstavljal šege in navade koroških Slovencev iz vseh treh dolin. Njegove narodopisne serije so izhajale v mesečniku Družina in dom, ki ga izdaja Mohorjeva in je bil Zablatnik nekaj časa njegov urednik. Zelo pomembno delo je opravil s svojimi članki o slovenski ljudski kulturi, ki jih je objavljal v nemškem jeziku. Z njimi je razbijal predsodke Avstrijcev in gradil mostove med narodoma na Koroškem. Zablatnik Pavle4

DUHOVNIK MED LJUDMI
Pri Mohorjevi družbi v Celovcu je leta 2004 izšel zbornik predavanj in prispevkov s simpozija o dr. Pavletu Zablatniku, ki je bil maja 2003 v njegovi rojstni fari Bilčovs ob deseti obletnici njegove smrti. 17 avtorjev s Koroške in iz Slovenije je iz različnih kotov osvetlilo lik tega velikega koroškega narodnjaka. Koroška duhovnika Jože Kopeinig in Jože Valeško sta predstavila Pavleta Zablatnika v njegovem duhovniškem poslanstvu, ki mu je bil pri vsej svoji vsestranski dejavnosti zvest do konca. Na župnijo je bil poslan takoj po novi maši. Po želji škofa je bil vedno na razpolago za dušnopastirsko delo. Kot profesor je iz svojega bivališča v Celovcu oskrboval razne župnije. Kot upokojenec je na škofovo prošnjo sprejel pomoč v Št. Janžu v Rožu in v Glinjah pri Borovljah. »Njegove pridige so bile jedrnate, preproste in za ljudstvo razumljive,« je povedal tajnik Krščanske kulturne zveze Nužej Tolmajer. »Po maši se je rad srečeval z ljudmi in se takoj vključil v tako imenovane pomašne razprave na sejmišču pred cerkvijo, ki so trajale včasih več ur ... Bil je zelo vesele in vedre narave. V družbi je bil zelo prijeten in zabaven.« Ob njegovi smrti je neutrudni duhovnik Jože Kopeinig zapisal: »Vplival je na druge, na nas: s tem, kar je bil – bil pa je dober ko kruh; s tem, kar je delal – bil je učen kakor modrijan; s tem, kar je govoril – govoril je besede razumevanja in dobrote.« Škof Egon Kapellari je izrekel zahvalo: »Doktor Zablatnik je bil prisrčen človek, ki je lahko zgradil mostove in ki jih je tudi ohranjal – posebno mostove med deli prebivalstva na Koroškem.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2023), 38-39.

Zajemi vsak dan

Ko odpremo svoje srce Božji ljubezni, nam ga on odpre za ljubezen do bratov in sester ter nas spodbudi za to, da bomo zgodovino oblikovali po Božjem načrtu.

(sv. Janez Pavel II.)
Nedelja, 10. December 2023
Na vrh