Zadnikar Marijan1»Včasih me kateri mojih številnih prijateljev in znancev skoraj začudeno vpraša, čemu sem ubral tako nenavadno življenjsko pot … Sam zase pa dobro vem, zakaj sem se vse življenje tako rad oziral nazaj v daljna stoletja in poskušal osvetliti nekatera izbrana vprašanja iz zgodovine slovenskega naroda. Kot umetnostni zgodovinar sem namreč izbral iz zgodovine umetnosti na Slovenskem tisti del, ki ga zlasti v stavbarstvu in z likovno opremo, najbolje ohranjajo stare slovenske cerkve in cerkvice božje. Vse življenje sem jih rad obiskoval in raziskoval, in so bile blizu mojemu srcu, kakor bi rekel Plečnik … Od vsega mi je bilo še najbliže stavbarstvo in zlasti njegova plemenita sestra cerkvena arhitektura, ki že stoletja trdno in nepremakljivo stoji na zemlji, na kateri smo doma, kakor bi bila zrasla iz nje … Obiskoval sem cerkve kot umetnostni zgodovinar, kot Slovenec in kot kristjan.« Tako je svojo ljubezen do slovenske zemlje izpovedal umetnostni zgodovinar Marijan Zadnikar na zadnji strani njemu posvečenega zbornika Preden odidem (1998).

OBISKOVAL IN RAZISKOVAL SEM CERKVE
Zadnikar Marijan2Rodil se je 27. decembra 1921 v Novem mestu v hiši na Glavnem trgu, ki je bila dom njegove matere Hanice Zurc. Oče Josip Zadnikar je bil iz stare ljubljanske pasarske družine. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Ljubljano, tam je Marijan nabiral znanje: obiskoval osnovno šolo na Grabnu, gimnazijo pa v Vegovi ulici, kjer je leta 1940 maturiral. Oče ga je nagovarjal, naj se izšola za (podeželskega) učitelja, kjer bi bil z vsem dobro preskrbljen. Odločil se je za študij umetnostne zgodovine pri uglednem profesorju Francetu Steletu, ki je bil njegov učitelj in vzornik, kasneje pa tudi prijatelj. Začetek njegovega študija je kmalu prekinila druga svetovna vojna z internacijo v Italiji (poldrugo leto). Po vrnitvi v Ljubljano je bil pred nadaljevanjem študija nekaj časa poštni uradnik, dve leti je prepeval v Operi. Leta 1947, še pred diplomo, se je zaposlil na predhodniku republiškega Zavoda za varstvo narave in kulturne dediščine, ki mu je ostal zvest do upokojitve leta 1982. Ena prvih zahtevnih nalog, ki so mu jo naložili leta 1947, je bil ogled in popis cerkva na Kočevskem po vojnem viharju. Popisali so jih okoli 50, deset let kasneje ni bilo skoraj nobene več. Leta 1949 je prejel diplomo in se pod Steletovim mentorstvom lotil doktorata, ki ga je končal leta 1955 z disertacijo Romanska arhitektura na Slovenskem. Kot umetnostni zgodovinar-konservator je raziskoval umetnostne spomenike po vsej Sloveniji. Z gradivom, ki ga je nabral, se je posvetil znanstvenim raziskavam. Za delovno področje si je izbral našo romansko arhitekturo, najstarejšo še obstoječo srednjeveško arhitekturo.

SAMOSTANSKA ARHITEKTURA NA SLOVENSKEM
Zadnikar Marijan3Srednjeveška arhitektura na Slovenske je samostanska in sicer arhitektura treh najstarejših redov: benediktincev, cistercijanov in kartuzijanov. Benediktinci so imeli pri nas eno samo naselbino – v Gornjem Gradu. Svojo romaniko je Zadnikar leta 1950 začel z raziskavo stiškega samostana, ki je najpomembnejši spomenik romanske arhitekture v Sloveniji in ima evropski pomen v okviru zgodnjega cistercijanskega stavbarstva. Sad tega dela je bila knjiga Romanska Stična (1957). V njej je predstavil romansko jedro stiške cerkve in samostana, Stični je odmeril daljše poglavje že v svoji disertaciji. Kot sad poglobljenih raziskav je leta 1977 izšla bogato opremljena knjiga Stična in zgodnja arhitektura cistercijanov. Stična je bila njegova velika ljubezen in leta 1978 ga je samostan sprejel med svoje familiare (družinske člane). Ko je pisal o Stični, je ostajal po več dni v kloštru, z menihi je jedel in molil. Knjiga Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije (1972) je pionirsko delo na tem področju, saj je bila arhitektura kartuzijanov dotlej še povsem neobdelana. Kartuzija Žiče pod Konjiško goro, ki je bila ustanovljena okoli leta 1160, je bila ena prvih naselbin kartuzijanskega reda izven Francije, njegove matične dežele. Za Žičami sta na naših tleh zaživeli kartuziji Jurklošter (1170) in Bistra pri Vrhniki (1260), kasneje še Pleterje (1403). Marijan Zadnikar je skupaj z nemškim umetnostnim zgodovinarjem Adamom Wienandom izdal knjigo Kartuzijani: red molčečih menihov (Köln 1983), v kateri je objavil obsežno razpravo o zgodnji kartuzijanski arhitekturi.

“LEPOTE SLOVENSKIH CERKVA”
Zadnikar Marijan4»Eno najlepših odkritij je bilo Hrastovlje, ki smo ga okoli leta 1950 tako rekoč na novo odkrili,« je povedal Zadnikar v pogovoru za Ognjišče (februar 1983). Tam je okroglih deset let spremljal zahtevno delo odkrivanja znamenitih fresk istrskega mojstra Janeza iz Kastva (1490). Izpod njegovega peresa je izšlo več knjig o tem edinstvenem umetnostnem spomeniku, ki je postal svetovno znan po letu 1983, ko so bile hrastovske freske objavljene v znani ameriški reviji Life. V omenjenem pogovoru je kot temeljit poznavalec dejal, da je na Slovenskem okoli 2.500 cerkva. Od teh je spomeniško pomembnih nekaj sto, ki jih v spomeniški službi razvrščajo po kategorijah. V prvo kategorijo spadajo tiste, ki so nacionalnega pomena. Za Mohorjevo družbo je dr. Marijan Zadnikar napisal dve knjigi Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, ki sta izšli v visoki nakladi 58.000 izvodov; v prvi (1973) je predstavil 58 najlepših cerkva, v drugi (1975) pa 37. Leta 1972 mu je univerza podelila naziv ‘znanstveni svetnik’ za področje umetnostne zgodovine, ki je po stopnji enak rednemu univerzitetnemu profesorju. Leta 1997 je postal član SAZU. Ob sedemdesetletnici (1991) mu je nadškof Alojzij Šuštar v stiški samostanski kapeli podelil odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Cerkve na Slovenskem. Pri založbi Ognjišče je leta 1985 izšla njegova knjiga Lepote slovenskih cerkva (istega leta tudi v nemščini, ob ponatisu pa še v angleščini). Ko se je 7. oktobra 2005 njegova življenjska pot ustavila, je imel za sabo 54 samostojnih knjig, vsega okrog 600 bibliografskih enot. Lahko je rekel: »Moje življenje le ni bilo zaman.«

ČUK, Silvester. Marijan Zadnikar (1921–2005). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 38-39.

Crnilogar Otmar1»V duhovniškem življenju so tudi bleščeči trenutki, ki pomagajo korakati naprej tja v Božjo dalj. Je trenutek mladih, ki se ob duhovniku poveselijo, trenutek možakarjev, ki duhovnikovo besedo jemljejo zares, trenutek mater z dojenčki, ki nam jih bodo zaupali k verouku. Je trenutek, ko duhovnik zaklene cerkvena vrata, oči pošlje v zvezdnato nebo in zavzdihne: Sveta noč, blažena noč ... je res težko uganiti, kdo je srečnejši, pevci, verniki ali mašnik. V tem je lepota duhovniškega bivanja, ko duhovnik podpira ljudi, ljudje podpirajo njega. Kaj bi si Bog lahko še lepšega izmislil? Potem ko je nebeški Oče poslal v svet Sina in se je ta vrnil v nebesa, je naročil nam duhovnikom, naj nadaljujemo njegovo delo.« Tako je nagovoril sobrate duhovnike na duhovnih vajah v Ljubljani leta 1997 Otmar Črnilogar. Bil je »človek mnogih talentov«, kot je naslov zbornika o njem (2019): profesor grščine in latinščine, prevajalec Svetega pisma, navdušen planinec, nadarjen slikar, predvsem pa duhovnik, do konca zvest svojemu poslanstvu.

»DUHOVNIK SEM BIL IN RAD SEM BIL«
Otmar Črnilogar se je rodil 15. novembra 1931 v Šebreljah nad Cerknim zidarju Janezu in njegovi ženi Justini Dobravec kot prvi od štirih otrok. Prve razrede osnovne šole je obiskoval v domačem kraju. Duhovnik Ivan Rejec, domačin, ga je pripravil za nadaljnje šolanje v goriškem malem semenišču. Višje razrede je dokončal na semeniški klasični gimnaziji v Pazinu v Istri, kjer so se šolali tudi slovenski fantje. Po maturi leta 1951 je študiral bogoslovje na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil 29. junija 1957 posvečen v duhovnika. Zaradi izredne nadarjenosti so mu predstojniki obljubili, da bo šel v Pariz študirat patrologijo (cerkvene očete), takratni apostolski administrator Mihael Toroš pa ga je takoj po novi maši imenoval za upravitelja župnije Marijino Celje nad Kanalom. Crnilogar Otmar3Otmar se je z vsem mladostnim žarom posvetil ljudem, ki so ga vzljubili. Med njimi je ostal le dve leti. Jeseni 1959 je bil poslan v Vipavo, kjer je bil vikar pri obolelem dekanu, profesor latinščine in grščine na Srednji verski šoli, ob tem pa je na Univerzi v Ljubljani študiral klasično jezikoslovje. Pridobljeno znanje je posredoval svojim dijakom v Vipavi, dolga leta je bil tudi profesor latinščine na Teološki fakulteti v Ljubljani. Temeljito znanje grščine in latinščine mu je služilo tudi pri prevajanju za cerkvene potrebe, zlasti tistih knjig Svetega pisma, ki so bile napisane v grščini. Pri vsem svojem vsestranskem delovanju pa je bil najprej duhovnik. Leta 1967 je postal župnik v Podragi, kjer je s svojimi ljudmi delil dobro in hudo skoraj 32 let – vse do svoje smrti 27. aprila 1999. Njegove zadnje besede so bile: »Duhovnik sem bil in rad sem bil.«

PETNAJST NAJLEPŠIH LET
Crnilogar Otmar4Leta 1981 ga je tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar povabil v skupino prevajalcev, zadolženih za prevod celotnega Svetega pisma iz izvirnih jezikov. Nastajal je petnajst let, kot večina drugih večjih izdaj po svetu. Zahtevno delo je vodil in usklajeval Koordinacijski odbor, ki so ga 30. decembra 1980 ustanovili slovenski škofje. Nova zaveza je izšla leta 1984, ob 400. letnici Dalmatinovega prevoda, tega leta so začeli prevajati svetopisemske knjige Stare zaveze, celotno Sveto pismo pa je izšlo leta 1996 kot Slovenski standardni prevod (SSP). Prevod je bil zamišljen kot skupinsko delo, Otmarju Črnilogarju, uglednemu profesorju grščine, so poverili prevod svetopisemskih knjig, katerih izvirni jezik je grški. Njegov delež pri Stari zavezi sta Knjiga modrosti in Sirahova knjiga (obe sta izšli v posebni knjižni izdaji pri Ognjišču, 1995). Pri Novi zavezi pa predvsem pisma: apostola Pavla 1. in 2. pismo Korinčanom, 1. in 2. pismo Timoteju, pismo Titu, dalje pismo Hebrejcem, 1. in 2. Petrovo pismo, 1., 2. 3. Janezovo pismo Judovo pismo. »Prevajanje Svetega pisma imam za največje delo v svojem dosedanjem življenju in za silno zaupanje, ki sem ga bil deležen od predstojnikov – morda celo od Boga samega,« je zapisal leta 1994. Crnilogar Otmar2»Predvsem sem se v veliki šoli, pravzaprav največji šoli prevajanja Svetega pisma naučil predvsem to, da se v našem lepem slovenskem jeziku da vse povedati.« Leta prevajanja Svetega pisma so bila garaška leta, obenem pa, po njegovem mnenju, najlepše obdobje njegovega življenja. Sodeloval je tudi pri prevajanju koncilskih odlokov ter nekaterih bogoslužnih knjig.

ZAHTEVNA OTMARJEVA POT
Kot duhovnik, profesor in prevajalec je bil Otmar Črnilogar mož knjige. Štiri leta svojega življenja (1971–1975) je posvetil Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski knjižni založbi kot tajnik, da bi jo iztrgal iz režimskega primeža in ji dal novega poleta, toda odgovorni so vse poskuse v kali zatrli. Kot vzgojitelj mladega rodu pa je bil “zatreskanec v gore”. Zanje je vnemal svoje semeniške dijake in druge mlade. »V gorah smo se krepili v solidarnosti, vzdržljivosti, odrekanju, potrpežljivosti in pogumnosti,« je povedal eden njegovih podraških ministrantov. »Vzgajal nas je v vseh pogledih, še posebno nam je vsadil spoštljiv odnos do narave.« Ko je leta 1959 prišel v Vipavo, je ognjevito nastopil na občnem zboru Planinskega društva in bil izvoljen za predsednika, ki ga je v veliko ‘grozo’ partije uspešno vodil pet let. V času njegovega vodenja je bila urejena Furlanova plezalna pot na Gradiško Turo. (1969) Smer je Črnilogar preplezal in določil skupaj z alpinistom Tonetom Sazonovim. Pri njeni postavitvi so pomagali vipavski semeniščniki, ki so na svojih ramenih v strmino prinašali vodo in gradbeni material. Otmarjeva je bila tudi zamisel planinsko-romarske poti mimo desetih cerkva – od Podrage do Štjaka in nazaj. Ob pomoči župnij so jo uredili vipavski planinci in leta 2005 pripravili prvi pohod. Leta 2019, ob 50-letnici Furlanove poti in 20. obletnici Črnilogarjeve smrti, so vipavski planinci odprli zelo zahtevno Otmarjevo plezalno pot v hvaležen spomin na svojega nekdanjega predsednika. Za svoje delo v planinstvu je Otmar Črnilogar prejel srebrni častni znak Planinske zveze Slovenije.

ČUK, Silvester. Otmar Črnilogar (1931–1999). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 40-41.

Bevk France1»Vedno sem zadovoljen in sem prepričan, da nisem mogel nič boljšega napraviti, kot iti v misijone delat. Ni na svetu denarja in časti, da bi zapustil svoje bolnike, ki so moj raj, ker sem v njem popolnoma srečen, če se na tem svetu lahko kdo srečen imenuje. Vem, da nikdar nisem pred človekom padel na kolena, to storim le pred Bogom. Zato mi je Bog naklonil čast, da smem tako dolgo delati v misijonih, kjer imam toliko in tako lepega dela, da se drugim zdravnikom kaj takega še sanjati ne more.« Tako se je izpovedal slovenski misijonski zdravnik dr. Janez Janež, ki je deloval med Kitajci 42 let. Kot vrhunski kirurg se je odpovedal plači. Delal je zastonj po zaobljubi ob čudežni rešitvi 28. maja 1945 na Koroškem. Od tam, kjer bi moral z 12.000 domobranci v smrt, je šel, da tisočem Kitajcev rešuje življenje. »Dr. Janez Janež je močan dokaz, kako Bog v svoji previdnosti vodi pota človeškega življenja,« je zapisal nadškof Alojzij Šuštar, »kako si izbira orodja za življenjsko pričevanje svoje dobrote, kako jim daje moči, da morejo biti do konca zvesti svojem poslanstvu.«

ZDRAVIL BOM ČLOVEŠKA TELESA
Njegova izredno bogata življenjska pot se je pričela 14. januarja 1913 pri Janeževih (po domače Pletarjevih) v Dolskem pri Ljubljani. V družini so bili še bratje Franc, Karel in Viktor ter sestra Mimi. Mati Ana je bila globoko verna žena. Bila je presrečna, ko je videla, kako Janezek streže pri maši in srčno je upala, da bo nekoč stal pred oltarjem kot duhovnik. Po osnovni šoli v domačem kraju je prosil očeta, da bi šel študirat na gimnazijo v Ljubljano. Oče ga je vprašal, zakaj; »sam ne vem, zakaj sem bleknil: “Hočem biti misijonar na Kitajskem!”« Bil je resen dijak in mnogi so mislili, da bo po maturi šel v bogoslovje. Tistim, ki so se odločili za to, je dejal: »Vi boste zdravili duše, jaz pa telesa.« Odločil se je za študij medicine na veliko žalost matere. Začel je v Ljubljani, nadaljeval je v Zagrebu, za doktorja medicine je bil promoviran 28. maja 1937 na medicinski fakulteti v Gradcu. Na Dunaju se je specializiral za transfuzijo. Dobil je službo na kirurškem oddelku Ljubljanske javne bolnišnice. Med vojno je pomagal vsem, ki so bili pomoči potrebni. Prišel je maj 1945. Po zaupnih kanalih je zvedel, da je na seznamu za likvidacijo, zato se je pred tistimi, ki bi to storili, umaknil na Koroško. Ko je videl, da Angleži izročajo domobrance partizanom – v smrt, se je skril v njivo rži in tako ostal pri življenju. To je bilo 28. maja 1945, na osmo obletnico zdravniške diplome. »Razumel sem, da mi je vse, kar bom živel naprej, podarjeno. In v rži sem sklenil: če se rešim, bom dal vse, kar mi bo ostalo, misijonom, potrebnim in revnim.« Priložnost za uresničitev te zaobljube se je ponudila prav kmalu.

BREZPOGOJNI “DA” MISIJONARJU KERECU
Prišel je v Rim, kjer se je mudil misijonar Jožef Kerec, apostolski administrator škofije Čaotung, ki je iskal zdravnika za svoj misijon. Janež je njegovo povabilo brez oklevanja sprejel. Najprej je odšel v Argentino, kjer se je pripravljal na svoje poslanstvo. Z misijonskim križem je 23. maja 1948 z ladjo odpotoval na Kitajsko. V Čaotungu je našel domačo druščino: msgr. Jožefa Kereca in slovenske redovnice ter italijanske redovnike kamilijance. Bolnišnica je bila skoraj brez potrebnim inštrumentov in zdravil, z neizurjenim osebjem. Takoj se je vrgel na delo. Sam je vzgajal osebje za operacijsko sobo. Uspehi so se kmalu pokazali. Začelo se je govoriti o čudežnem zdravniku. Bolniki so prihajali z vseh strani. »Vesel sem, ker delam za uboge, revne in potrebne.« Ljudje so ga klicali Tin hao (odlični). Lepo sta se ujemala z msgr. Kerécom. »Brez njega ne bi videl Kitajske. Bil je velik človek, osebno je bil skromen in veliko je molil. Če je vedel, da imamo kakšno težko operacijo, je gotovo prišel med operacijo molit rožni venec.« Decembra 1949 so v Čaaotung prišli ‘rdeči’. Kereca so nasilno zadržali v Kunmingu, bivanje v škofijski hiši so mu počasi spremenili v zapor. Doktorja Janeža so pustili mirno delati, ker je bil edini zdravnik. »Praktično je ves misijon v njegovih rokah, vse na tihem lepo vodi in me o vsem sproti obvešča,« ga je pohvalil Kerec. »Njegova zgodba bo ena najlepših strani v slovenski misijonski zgodovini.« Skoraj štiriletnega dela v Čaotungu je bilo konec 10. januarja 1952, ko so bolnišnico obkolili komunistični borci, vse preiskali in osebje zaprli. Odvedli so jih v Kunming in 14. aprila 1952 so bili izgnani iz Kitajske. Prišli so v Hongkong in pričelo se je novo obdobje.Janez Janez2

“RAD BI DELAL DO KONCA”
Vabili so ga na več strani, odločil se je za Tajvan. Vesel je bil, da bo mogel ostati med Kitajci. Na Tajvan je prispel 15. junija 1952. Ustavil se je v mestecu Lotung, kjer so delovali italijanski redovniki kamilijanci. Od japonskega zdravnika so kupili leseno bolnišnico in v njej je Janež ustanovil kirurški oddelek z 12 posteljami. Mesec dni po prihodu je opravil prvi kirurški poseg in čez teden dni so že vsi vedeli za dr. Fana, ki dela čudeže. »Našel sem toliko dela kot še nikdar in nikjer v življenju. Včasih imam tudi po deset operacij na dan.« Bolnišnica je iz leta v leto rasla in se širila. Leta 1963 so podrli staro leseno poslopje in sezidali novo stavbo, naslednje leto so odprli bolničarsko šolo, iz katere je prišlo vsako leto 50 diplomiranih bolničark. Po 25 letih je imela bolnišnica v Lotungu 480 postelj na petih oddelkih (od kirurgije do porodnišnice). Leta 1990 so odprli moderno 11-nadstropno bolnišnico, ki so jo poimenovali Dr. Janez Memorial Building, v kateri pa dr. Janez Janež ni deloval, le njegovo ime je bilo nekaj časa na vratih, kjer naj bi delal. Leta 2007 jo je blagoslovil ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik.
Malo pred smrtjo je dejal: »Eno bi rad, da bi se zrušil in umrl v operacijski sobi. Hočem delati do konca in ne bi rad bil na stara leta komu v breme.« Dokler je mogel, je skrival svojo bolezen: pljuča so bila popolnoma uničena. 14. septembra 1990 je s težavo končal operacijo, ki je bila zadnja. 7. oktobra je prosil za sveto popotnico. »Dobil sem potni list za nebesa, zdaj lahko odidem.« Poslovil se je 11. oktobra 1990 ob 8.45. Njegovo telo je ležalo v okrašeni kapeli bolnišnice teden dni, da se je množica hvaležnih ljudi od njega poslavljala. Na njegovo željo so ga položili k večnemu počitku na katoliškem pokopališču v Lotungu.

ČUK, Silvester. dr. Janez Janež (1913–1990). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 88-89.

* 22. september 1917, Stražišče pri Prevaljah, † 5. marec 2009, Ljubljana.

Gradisnik Janez1»Skrb za lepo slovensko besedo je bila eno glavnih gibal v mojem življenju; tako z veseljem sprejemam priznanje, poimenovano po pesniku, ki je ustvarjalno presegel raven jezika. kakršen je zadoščal za rabo preprostega ljudstva, in povzdignil slovenščino med tedanje razvite evropske jezike ter je usposobil za vrhunsko pesniško izražanje. Prešeren, vnet za čast dežele, se je kakor le redki njegovi sodobniki zavedal, kakšen je pomen jezika kot narodotvornega dejavnika in najbolj vidnega znamenja narodove samobitnosti.« Tako je zapisal Janez Gradišnik v svoji zahvali ob podelitvi najvišjega slovenskega kulturnega priznanja – Prešernove nagrade leta 2008 “za življenjsko delo na področju književnosti, knjižnega prevajanja, pisateljevanja in jezikoslovja”. Dodati je treba še njegovo potrpežljivo delo pri urejanju revije Prostor in čas, ko se je moral na zunaj spopadati z oblastjo, na znotraj pa z nazorskimi razhajanji med sodelavci. Na vseh področjih je bil temeljit, vztrajen, vrhunski. Letos mineva sto let od njegovega rojstva.

PRI PETIH LETIH JE ŽE ZNAL BRATI
Življenje in delo Janeza Gradišnika je lepo orisal France Pibernik v dokumentarni monografiji, ki je kmalu po njegovi smrti izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Rodil se je 22. septembra 1917 v kraju Stražišče pri Prevaljah na Koroškem. Mati Amalija je bila doma s trdne kmetije, oče Ivan pa je bil orožniški podčastnik. Zaradi njegovega poklica se je družina večkrat selila. Leta 1920 je bil premeščen v Slovenj Gradec, kjer so ostali šestnajst let. Stanovali so v hiši, v kateri se je rodil skladatelj Hugo Wolf. Tu sta se Janezu pridružila brata Bogomir in Franc (Branko) ter sestra Marija. Ko je jeseni 1923 s šestimi leti šel v osnovno šolo, je že znal brati. Po končani osnovni šoli bi se rad vpisal na gimnazijo v Mariboru, toda moral se je zadovoljiti s slovenjgraško meščansko šolo. Leta 1931 je prišel na mariborsko učiteljišče; leta 1936, ko se je družina preselila v Maribor, mu je bil omogočen študij na pedagoški fakulteti ljubljanske univerze, kjer je diplomiral leta 1940. Ves čas študija, od srednje šole dalje, se je sam izobraževal, z vso vnemo se je učil jezikov (nemščine, francoščine, italijanščine, angleščine), že takrat se je ob spisih Antona Breznika ogreval za materinščino. Kot študent se je vključil v Kocbekov krog krščanskih socialistov. Avgusta 1939 se je udeležil 2. akademskega kulturno socialnega tedna v Bohinju, na katerem so sodelovali najodličnejši predstavniki tedanjega slovenskega katoliškega izobraženstva. Jeseni 1940 je šel na služenje vojaškega roka v Sarajevo. Po razsulu jugoslovanske vojske aprila 1941 je prišel v nemško ujetništvo. Poleti 1942 je prišel k svojim, ki so bili izgnani na Hrvaško. Ves okupacijski čas je bil brez prave vesti o dogajanju v Sloveniji. Vojna leta je imel za izgubljena leta.

VRHUNSKI PREVAJALEC LITERARNIH UMETNIN
Konec vojne je dočakal v ustaškem zaporu v Zagrebu. Junija 1945 so zagrebški Slovenci povabili Kocbeka za govornika na mitingu. Ob tej priložnosti je Kocbek nagovoril Gradišnika, naj pride k njemu za osebnega tajnika na ministrstvo za Slovenijo v Beograd. Avgusta se je v zagrebški cerkvi sv. Marka poročil z anglistko Ružo Tremski; v zakonu sta se jima rodila sinova Bogdan (1946) in Branko (1951). Z novim letom 1946 so ministrstvo za Slovenijo ukinili in Gradišnik je dobil službo v uredništvu DZS. V tem času je v reviji Novi svet objavil noveli Nekega dne v aprilu ter Obletnica mature, izbor njegovih novel je izšel v knjigi Pot iz noči (1949). Leta 1951 je pri DZS izšla znamenita Kocbekova zbirka novel Strah in pogum; Gradišnik je bil odpuščen iz službe in zaradi stikov s Kocbekom je prišel na seznam Udbe. Poklicno se je posvetil prevajanju, ker je bil to njegov vsakdanji kruh. Prevajal je različna besedila, ne samo literarna, ampak tudi strokovna. Z mojstrskima prevodoma romana ‘Oči in svetloba’ francoskega pisatelja Vercorsa in novele ‘Starec in morje’ Ernesta Hemingwaya si je prislužil ime v slovenski literarni javnosti. Mikalo ga je lastno pisateljsko ustvarjanje, ki pa ga je oviralo stalno in zahtevno prevajanje. Nastajal je dolg seznam vseh mogočih prevodov, nad to množico se dvigajo najvišji vrhovi svetovne književnosti. Njegova največja mojstrovina je prevod jezikovno večplastnega romana ‘Ulysess’ irskega pisatelja Jamesa Joycea (1967). Za to ‘težaško’ delo je prejel nagrado Prešernovega sklada (1969) in Sovretovo nagrado (1986). Po razpadu prvega zakona se je leta 1974 drugič poročil z literarno zgodovinarko in prevajalko Katarino Bogataj, dragoceno sodelavko pri pisanju in prevajanju.Gradisnik Janez0

MODRI UREDNIK IN JEZIKOSLOVEC
Leta 1969 je začela izhajati revija Prostor in čas, ki jo je ustanovila skupina 62 nazorsko in generacijsko zelo različnih ljudi. V njej so sodelovali katoličani in marksisti. Glavni urednik je bil Janez Gradišnik, odgovorni urednik pa pisatelj Vladimir Kavčič. Reviji je bilo usojenih samo šest let življenja. Zaradi svoje nazorske odprtosti je postala trn v peti vladajoči partijski garnituri. Leta 1974 so bili pritiski tako hudi, da revije ni bilo več mogoče obdržati. Gradišnik je vseh šest  let držal revijo na nogah, modro krmaril med boji z oblastniki in razhajanji med sodelavci. Za revijo je žrtvoval šest let svojega življenja z zavestjo, da pomaga slovenskim ljudem do bolj demokratičnega kulturnega življenja. »V teh letih nisem imel nič časa zase, nisem prevedel nobenega literarnega dela.«
Ob podelitvi Prešernove nagrade leta 2008 je Janez Gradišnik zapisal, da je bila “skrb za lepo slovensko besedo eno glavnih gibal” v njegovem življenju. »Čeprav ni šel skozi visoke jezikovne študije, saj slavistike ni mogel študirati, je z vztrajnim prizadevanjem v povojnem času postal vodilni praktični jezikoslovec z nesporno avtoriteto« (France Pibernik). Z jezikovnimi problemi se je srečal ob prvih prevodih in že v petdesetih letih je v reviji Jezik in slovstvo in drugod začel objavljati članke, v katerih je opozarjal na najpogostejše napake v naši publicistiki. Neutrudno je opozarjal na eno največjih nevarnosti, ki preti domači besedi, to je nepotrebno hlapčevanje tujim jezikom. Izdal je tudi vrsto knjig, v katerih je dopolnil pogled na žgočo problematiko naše materinščine v sodobnih družbenih razmerah: Slovenščina za Slovence (1967), Slovenščina za vsakogar (1974), Še znamo slovensko? (1981), Za lepo domačo besedo (1985), Naš jezik (1985), Slovensko ali angleško? (1993).
Dočakal je častitljivo starost – 92 let. Po novem letu 2009 je naglo pešal in 5. marca je umrl. Vstajenja čaka na ljubljanskih Žalah.
Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 9, str. 52-53.

Bevk France1»Dragi duhovljani! Morda vam danes zadnjič govorim s tega mesta. Morda, pravim. V tem hramu bo morda za dolgo utihnila molitev v vašem jeziku. Jezus je bil zapodil kupce iz templja, a danes so kupci zapodili Jezusa. Težko mi je to povedati, srce se mi krči, a zamolčati vam ne morem več. Toda prosim vas, le eno vas prosim, rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! Ne dajte si ga vzeti, ne pretrgajte vezi z Bogom! Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne. Pride dan, ko ga bo usoda zopet poveličala. Pride, zakaj Bog je pravičen, le v njega lahko zaupamo. Tisti, ki so bili ponižani, bodo povišani ...« To je znamenita zadnja pridiga beneškega duhovnika, ki se je uprl odloku, da mora v cerkvi moliti in pridigati v italijanskem jeziku. V romanu Kaplan Martin Čedermac je France Bevk postavil spomenik vsem primorskim, posebno beneškim duhovnikom, ki so pod fašizmom ohranjali slovenski jezik. Pisatelj jih je podpiral s svojimi knjigami. Rodil se je pred 130 leti, umrl pa je pred 50. leti in sicer prav na svoj 80. rojstni dan.

V ŠOLE PO NASVETU DUHOVNIKA
France Bevk je bilo otrok bajtarske družine iz Zakojce v Cerkljanskih hribih. Oče Ivan, čevljar, je bil dvakrat poročen. V prvem zakonu z Marijo Čufer se je rodilo osem otrok, France, rojen 17. septembra 1890, je bil najstarejši. Ljudsko šolo je obiskoval na uro oddaljenem Bukovem. Na prigovarjanje deda so ga poslali za trgovskega vajenca v Kranj, od koder se je vrnil po nekaj mesecih. Doma je pomagal očetu čevljariti ter hodil h kmetom na dnino. Na nasvet cerkljanskega dekana Franca Knavsa, ki je vedel, da je fant nadarjen za pisanje, je odšel na učiteljsko pripravnico v Podgori pri Gorici, šolanje je nadaljeval na učiteljišču v Kopru in Gorici. Prvo učiteljsko službo je nastopil v Orehku blizu doma, zatem pa v Novakih. Leta 1917 je bil poslan na fronto. Po vojni ni več deloval kot učitelj, posvetil se je pisanju in uredniškemu delu, sprva v Ljubljani, od leta 1920 pa v Gorici. Postal je (so)urednik družinske revije Mladika, urejal je politični list Goriška straža in humorističnega Čuka na pal‘ci. Po nastopu fašizma je bilo delovanje skoraj onemogočeno, a je kljub preganjanju vztrajal. Leta 1934 je bil obsojen na tri leta konfinacije, po 40 dneh je bil izpuščen na prizadevanje slovenskega PEN kluba. Ves čas je deloval kot svoboden pisatelj. Leta 1926 je postala njegova žena goriška učiteljica Davorina Bratuž; njuna hčerka Jerica je zgodaj umrla, kar je oba zelo prizadelo. Septembra 1943 je odšel v partizane, po vojni je imel visoke politične funkcije, čeprav ni bil v partiji. Leta 1953 je postal član SAZU, vendar ne zaradi svojega pisateljskega dela, temveč zaradi njegovih kulturnih zaslug za zatirano Primorsko. Umrl je 17. septembra 1970 v Ljubljani, pokopali so ga na pokopališču v Solkanu, saj si je v oporoki želel počivati v grobu hčerke Jerice. Leta 1971 je bila tam pokopana tudi žena Davorina.

Bevk France2VISOKA SKLADOVNICA NJEGOVIH KNJIG
Po več kot sto napisanih literarnih delih, od katerih so mnoga doživela več izdaj in številne ponatise, je France Bevk (do nastopa Ivana Sivca) veljal za najbolj plodovitega slovenskega pisatelja. Manj je znano, da je za njegov vstop na slovensko literarno prizorišče značilna njegova poezija, v kateri je čutiti vpliv Murna in Župančiča. Svoje pesništvo je v glavnem sklenil z zbirko Pesmi (1921). V prozi je začel s krajšimi besedili z obsodbo vojne in vsega, kar je v človeku zločinskega. Deloma jih je zbral v knjigah Faraon (1922) in Rablji (1923). Nato se je posvetil pisanju obsežnejših novel, povesti in romanov z meščansko, kmečko, narodnostno ter moralno tematiko. V prvi dobi prevladuje motivika meščanskega sveta, kasneje pa se vedno močneje oglaša domačijska snov, ki je lahko postavljena v sodobnost, pogosto tudi v preteklost. Ta snov je rasla iz ljudskega izročila, pisateljevih doživetij rojstne pokrajine, družbene in narodne stvarnosti. Ob Rutarjevi Zgodovini Tolminskega (1882) je Bevk dobil navdih za trilogijo Znamenja na nebu (Krvavi jezdeci, 1927, Škorpijoni zemlje, 1927, Črni bratje in sestre, 1929). Z zgodovinsko prozo, s katero se je približal Ivanu Preglju, je Bevk opisoval preteklo trpljenje svojih rojakov. »Vendar se eno delo dviga v Bevkovem opusu posebno visoko nad vse, Kaplan Martin Čedermac (1938, pod psevdonimom Pavle Sedmak), podoba duhovnika, ki se mora boriti s cerkveno in svetno oblastjo, da lahko svojim ljudem reši jezik in jih s tem ohrani slovenstvu. To je prava visoka pesem primorski duhovščini, ki je desetletja reševala tudi slovenstvo na skrajnem zahodu slovenskega etničnega ozemlja« (Marijan Brecelj).

NAJLEPŠE KNJIGE ZA OTROKE
Bevk je veliko pisal za mladino že pred drugo svetovno vojno, po njej še veliko več, tako da je seznam teh njegovih del izredno dolg. »Njegov prisrčni odnos do otrok mu je pomagal, da je ustvarjal to, kar jih je zanimalo in kar jim je bilo za vzgojo potrebno. Za najmlajše je pripovedoval pravljice, večje je vodil po svetu, jih učil lepega vedenja ali jim pripovedoval o svojem življenju. V mladinska dela je nevsiljivo vpletal spoznanja o naravi, družbi in življenju ter toplo domoljubje« (Francka Varl Purkeljc). Za mladino je začel pisati prej kot za odrasle. Leta 1912 je izšla knjižica Veseli god, leta 1920 knjiga Pastirčki pri kresu in plesu (otroške pesmi in igre). V povestih Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna je mlade bralce povabil v cerkljanske hribe med revne bajtarje in dninarje, kjer so morali otroci, ki jih je bilo veliko, že zelo zgodaj oditi od doma služit kot pastirji ali kot pestrne (varuške otrok) pri bogatejših kmetih. V povesti Tonček nastopa deček, ki ga v mestu tepejo, ker govori slovensko. Med Bevkove najlepše mladinske knjige spada povest Lukec in njegov škorec (1931), v kateri spoznamo veliko ljubezen med živaljo in otrokom. V zgodbah z naslovom Otroška leta Bevk obuja spomine na lastno mladost v številni družini, ki je bila trpka, a tudi srečna, ker so bile želje majhne. O sebi kot trgovskem vajencu pripoveduje v knjigi Tatič. Pretežni del najlepšega in umetniško najboljšega, kar je napisal za otroke, je nastalo v tridesetih letih. Po vojni je tem delom pridružil povesti s tematiko vojnega dogajanja v očeh otrok. V teh letih se je veliko srečeval z mladimi bralci, ko je skupaj z drugimi pisatelji obiskoval šole po Sloveniji.

ČUK, Silvester. France Bevk (1890–1970). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 96-97

Tavcar Ivan1»Zemlja domača – ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi vzame zemlja, se mi je tudi vzelo življenje. Ko si oglodan do kosti, ko te povsod preganjajo, kakor bi se bile gobe razpasle po tvojem telesu, te sprejme domača zemlja z istim obrazom, kot te je sprejela nekdaj, ko so te še v zibel polagali. Nisi doživel spomladi, da bi te ne bilo objemalo njeno cvetje, in ne jeseni, da bi ti ne bila sipala svojih sadov. Mogoče, da je težko umreti – moja vera to ni ! – ali toliko zapišem, da bi raje umrl sredi domače doline, bodisi od gladu, nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe!« S tem razmišljanjem Izidorja, pisarja visoške kronike, je pisatelj Ivan Tavčar izpovedal svojo ljubezen do domače, slovenske zemlje, ki ji je ostal zvest do konca. Najlepšo hvalnico ji je zapel v poznih letih z idilično povestjo Cvetje v jeseni.

OD STARE KMEČKE HIŠE DO DVORCA
Njegov dom je bila stara, prijazna kmečka hiša ‘pri Kosmovih’ v Poljanah nad Škofjo Loko, kjer se je rodil 28. avgusta 1851. Oče Janez in mati Neža roj. Perko sta poleg Ivana imela še dva sina in dve hčeri. Prve šolske nauke je prejel v domači šoli. Učitelj je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka pošljejo v ljubljanske šole. Očetova brata duhovnika Ignac in Anton sta obljubila podporo. Kot gojenec Alojzijevišča naj bi šel po stopinjah svojih stricev, zaradi težjega ‘prestopka’ je bil iz zavoda izključen in eno leto je bil na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu in takrat je prijel za pero. Po maturi v Ljubljani (1871) je odšel na Dunaj študirat pravo. Kot gimnazijec in študent je vse počitnice preživel pri stricu Antonu, župniku na Raki, ki ga je imel rad kot svojega sina in ga je podpiral kljub temu, da se je obrnil proč od semenišča. Po končanem študiju je bil nekaj časa pripravnik v raznih odvetniških pisarnah, leta 1884 pa je kot šesti slovenski odvetnik odprl svojo pisarno v Ljubljani in jo vodil vse do smrti. Kmalu po prihodu v Ljubljano je postal odbornik mestnega sveta, leta 1909 podžupan, zatem deset let (1911–1921) ljubljanski župan. Več let je bil deželni in državni poslanec. Leta 1887 se je poročil s 17 let mlajšo bogato dedinjo in narodno zavedno Franjo Košenini; s pomočjo ženine tete je leta 1893 kupil dvorec in posestvo Visoko. Kot vodilni politik in ugleden književnik je moralno in gmotno podpiral številna društva in ustanove. Zadnja leta je bolehal in opustil javno delovanje, veliko časa je preživel na Visokem. Umrl je 19. februarja 1923 v svoji hiši na Bregu v Ljubljani. Pokopan je v družinski grobnici na Visokem.Tavcar Ivan2

ZMERAJ MANJ, VEDNO BOLJE
»Značilno za Tavčarja je, da je v zrelih in poznih letih pisal zmeraj manj, največja in najboljša dela pa ustvaril šele v tem času,« sodi literarni zgodovinar Janko Kos. Po njegovem pregledu na kratko predstavljamo pisateljsko rast in zorenje Ivana Tavčarja. Objavljati je začel že kot študent, v mladostnem obdobju (1871–1885) je pisal novele, povesti in romane po zgledu nemškega družabno zabavnega pripovedništva. Potem se je začel obračati k umetniško višjima zvrstema: novelam in povestim iz kmečkega okolja in zgodovinskim novelam, povestim in romanom, snov iz kmečkega sveta (Med gorami, V Zali) je postavil na pokrajino in ljudi svoje ožje domovine – v Poljansko dolino in okoliške hribe, o Tavčarjevih zgodovinskih povestih in romanih (Vita vitae meae, Grajski pisar, Visoška kronika) je Janko Kos zapisal: »Čustvo, strast in nagon so v vseh dobah glavna sila v človeku, močnejša od zunanje nujnosti socialnih okoliščin. To pride najbolj do izraza v dobah, ki jih označujejo razgibano življenje, fanatizem, nasprotja med verami in ideologijami. Takšno dobo je našel Tavčar v časih slovenske reformacije in protireformacije.« Njegovo najpomembnejše delo je roman Visoška kronika (1919), za Kosa “morda najboljši slovenski roman”. K pisanju ga je ‘podkurila’ misel pisatelja Ivana Preglja, naj ga Bog varuje, da bi po svojem petdesetem letu še kaj pisal ali pisaril. Med pisanjem je Izidorju Cankarju povedal, da si je Visoško kroniko zamislil kot trilogijo o Visokem: prvi del se peča s prvo generacijo (okoli leta 1695), drugi del bi obravnaval dobo Marije Terezije, tretji pa Napoleonove čase. »Ali bom živel toliko časa, ne vem, verjetno ne.«Tavcar Ivan3

“UMRETI HOČEM KOT KATOLIČAN”
Pisatelj Franc Saleški Finžgar je leta 1918 postal župnik v Trnovem. Patronat trnovske fare je imelo mesto Ljubljana. Kot trnovski župnik je moral večkrat uradno do Ivana Tavčarja kot mestnega župana in patronskega gospoda in tako sta se še bolj spoznala. V svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) piše, da je Tavčar kot patronski gospod rad prihajal v trnovsko cerkev na velike praznike. »Naročil mi je vselej tudi Baragov molitvenik Dušna paša. Trdil je: “To so najlepše slovenske mašne bukve. Baraga je znal, vi, mladi, pa nič kaj prida podobnega ne spišete.” Imel sem vtis, da je razen vsebine zelo cenil Baragovo slovenščino.
Važno se mi zdi, da po čisti pravici spregovorim o tem, kako je Tavčar skrbel za pripravo na svojo smrt. Zadnji dve leti pred smrtjo je začel bolehati. Ko sem bil leta 1922 pri njem in sva se pogovarjala o tem, za kar sem prišel, mi je nenadoma rekel: “Oča trnovski, skrbi za to, da bom umrl kot katoličan, zakaj kot tak hočem umreti.” Zavzel sem se in mu rekel: “Kar želite, vam rad storim …Torej spovednika si želite?” – “Hočem z Bogom napraviti obračun.” Res ganjen sem se poslovil. Potoma sem premišljeval, koga bi mu poslal na posvet …« Generalni vikar Andrej Kalan je Tavčarju svetoval, naj se pripelje v zavod Marijanišče, kjer ga bo čakal spovednik, star pater, Kalan pa bo zanj daroval sveto mašo in ga obhajal. »Prišel je in vse se je zgodilo, kakor sta bila domenjena.«

ČUK, Silvester. Ivan Tavčar (1851–1923). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 36-37.

Jeric Ivan01»Bil sem že petnajst let priča narodni borbi v Prekmurju. Imel sem vpogled v strašno trdnjavo madžarstva, ki so si jo Madžari zgradili v petdesetih letih v Slovenski krajini. Vsak uradnik, vsak učitelj, orožnik, financar, vsak šolan človek, vsak obrtnik in trgovec je bil prešinjen z madžarskim duhom. Kdo bo to trdnjavo zrušil in zavzel, poslovenil? In pri tem delu, v tej borbi za poslovenjenje vsega javnega življenja sem hotel sodelovati. Da bo Prekmurje ne samo državno-pravno, politično in gospodarsko, marveč tudi miselno, kulturno in zavestno pripojeno k ostalim bratom Slovencem. Tako da bodo naši zanamci novih tisoč let vztrajali v zvestobi svojemu slovenskemu narodu, če bi nas kdaj zgodovina zopet podjarmila Madžarom.« Tako je razmišljal leta 1919 Ivan Jerič, ko se je odločil za duhovniški stan, “ker v njem lahko narediš za ljudi največ dobrega”. Kako je to uresničeval, je iskreno izpovedal v pričevanjski knjigi Moji spomini (Zavod sv. Miklavža, Murska Sobota 2000).

“ŽIVETI MORAMO IN NE ŠTUDIRATI”
Ivan Jerič se je rodil 4. junija 1891 kot tretji od devetih otrok v zavedni prekmurski družini Mihaela Jeriča in Marije roj. Rous v Dokležovju. Šest razredov ljudske šole je obiskoval v domači vasi. Želel je nadaljevati šolanje na gimnaziji, toda zaradi pomanjkanja gmotnih sredstev je moral ostati doma. Oče mu je rekel: »Živeti moramo in ne študirati.« Nekaj časa je pomagal očetu na kmetiji, nato pa je delal pri gradnji železniške proge Murska Sobota–Hodoš, pri izgradnji elektrarne blizu Gradca in pri regulaciji Mure. Prijatelja sta ga nagovorila, naj nadaljuje s šolanjem. Vpisal se je na meščansko šolo v Lendavi, nato pa v gimnazijo. Leta 1913 je moral prekiniti šolanje, ker je odšel na služenje vojaškega roka v Bosno. Bil je priča atentata na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija 1914, ki je zanetil požar prve svetovne vojne in je zajel tudi njega. Kot komandir telegrafskega voda se je vojskoval najprej na srbski, nato pa na soški fronti. »Nedopovedljivo srečo občutiš v srcu, ko se po več kot štirih letih vojne voziš zdrav in s celimi kostmi proti domu,« je zapisal v svojih spominih. Po posredovanju Jožefa Klekla ga je škof Jeglič sprejel v svoje zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Škof ju je ljubeznivo sprejel, pri pogovoru je ob novici, da je bilo Prekmurje na mirovni konferenci v Parizu prisojeno Jugoslaviji, kar vriskal od veselja. Leta 1920 je Ivan tam dokončal gimnazijo pri dopolnjenih 29 letih. Po maturi se je brez oklevanja vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru in po štirih letih študija je 29. junija 1924 prejel mašniško posvečenje z drugimi dvanajstimi sošolci, med katerimi je bil Jakob Aleksič, kasnejši profesor Svetega pisma stare zaveze. Jeric Ivan02

KAPLAN, UREDNIK, POSLANEC, ŽUPNIK IN DEKAN
Po novi maši je bil nastavljen za kaplana v Ljutomeru, kjer je ob duhovniških opravilih našel čas za kulturno delo. Z mladimi je pripravljal gledališke predstave. Izreden uspeh je dosegel Pasijon, ki so ga uprizorili kar šestkrat in je poglobil duhovno življenje v župniji. Leta 1926 je bil premeščen za kaplana v Mursko Soboto, Jožef Klekl pa mu je poveril urejanje ‘svojega’ prekmurskega tednika Novine, ki so oblikovale mnenje širokih množic in ohranjale slovenstvo v krajini. Urejal jih je dve leti, v Soboti, pri župniku Janezu Slepcu, pa je ostal do leta 1929. Leta 1927 so bile državne volitve. Vodstvo Slovenske ljudske stranke (SLS) je za poslanskega kandidata določilo njega, a je ponudbo odločno odklonil, ker ga politika ni zanimala in je bil kot kaplan srečen. Nazadnje je le pristal. »Za svoj poslanski program sem vzel: boj za popolno gimnazijo v Murski Soboti, za izvedbo pravične agrarne reforme, za okrožno sodišče, za odpravo brezposelnosti kmečkih (sezonskih) delavcev.« Na vseh področjih je bilo njegovo delovanje dokaj uspešno. Poslanec je bil do začetka leta 1929, ko je kralj Aleksander parlament razpustil. Tega leta je Jerič postal upravitelj župnije Dolnja Lendava. Leta 1931 pa je bil imenovan za župnika v Lendavi in dekana Lendavske dekanije. Znal je prisluhniti ljudem. Leta 1935 je postal župnik v Turnišču, kjer je glavno Marijino svetišče v Prekmurju. Zelo si je prizadeval za lepa romanja, ki verne ljudi povezujejo med seboj. Tam je ostal do leta 1945 in se po štirih letih zapora (1946–1950) med svoje vernike v Turnišču zmagoslavno vrnil in jim z veseljem služil. Leta 1957 je prišel v soboško župnijo kot duhovni pomočnik in občasno župnik. Zelo se je zavzemal za širjenje verskega tiska.Jeric Ivan03

GENERALNI VIKAR IN ZAPORNIK
Ivan Jerič je bil narodno zelo zaveden, k čemur je pripomogla vzgoja v domači družini. Bil je v stiku z Matijo Slavičem in drugimi delegati na mirovni konferenci v Parizu. Po priključitvi so glede cerkveno-upravne ureditve nekateri bili mnenja, da se za Prekmurje ustanovi posebna škofija s škofom iz vrst domačih duhovnikov. Jožef Klekl st., tedaj najbolj znan prekmurski duhovnik, je škofu Jegliču kot zastopniku Jugoslovanske škofovske konference predlagal, naj Sveti sedež imenuje lavantinskega škofa za apostolskega upravitelja Prekmurja. To se je uresničilo šele 1. decembra 1923. Jerič je v svojih spominih zapisal: »Po osvoboditvi je Prekmurje moralo štiri leta čakati na slovenskega škofa, po madžarski okupaciji leta 1941 pa samo šest tednov, da je prevzel škofovsko oblast madžarski škof. Po ponovni osvoboditvi Prekmurja leta 1945, ko je sombotelski škof mene imenoval za svojega generalnega vikarja na prekmurskem ozemlju, sem takoj prosil Sveto stolico preko beograjske nunciature, naj mariborskega škofa imenuje za prekmurskega apostolskega administratorja.« Jerič je bil generalni vikar od 29. aprila 1945 do 20. avgusta 1946, ko je bil aretiran. Njegovo delo za slovenstvo v Prekmurju so novi oblastniki ‘nagradili’ s štirimi leti zapora! Leta 1965 se je preselil v Bakovce, kjer je zadnjih deset let goreče deloval. Končal je knjigo Moji spomini, s katero je iztrgal pozabi velik del svetne in cerkvene zgodovine Prekmurja. Po zlati maši (1974) se je zaradi naraščajoče slepote vrnil na svoj rodni dom v Dokležovju, od tam pa se je 21. decembra 1975 preselil v večni dom.

ČUK, Silvester. Ivan Jerič (1891–1975). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 36-37.

 Vurnik Ivan1»Moja tiha želja je bila že od vsega začetka delati za čast slovenskega naroda, pokazati tujim narodom, da imamo tudi mi svojo duhovno vsebino, ki ni nič manj vredna, kot so one nam tujim narodom,« je zapisal Ivan Vurnik leta 1907, na začetku svojega študija arhitekture na Dunaju. Ob podelitvi Prešernove nagrade leta 1966 za življenjski prispevek k razvoju arhitekture na Slovenskem pa je dejal: »Moj idealni cilj je bil od vsega začetka ustvariti pri nas tipično slovensko arhitekturo. Sam sem ustvarjal tako, kakor vsak ptič iz svojega čuta poje … Moja deviza je bila: vedno iz sebe ustvarjati in vsako priložnost izrabiti za povečanje ugleda slovenske arhitekture v tujini. To sem tudi dosegel.« Ivan Vurnik je skupaj z Jožetom Plečnikom in Maksom Fabianijem začetnik moderne slovenske arhitekture in urbanizma. Po njegovi zaslugi je novoustanovljena univerza v Ljubljani (1919) dobila oddelek za arhitekturo, na katerem sta s Plečnikom vsak s svojimi pogledi na umetnost vzgajala mlade slovenske arhitekte. Svojo zamisel slovenskega narodnega sloga v arhitekturi je uresničeval s sodelovanjem svoje žene Helene, slikarke.

“JANEZ VURNIK TRETJI”
Ivan (Janez) Vurnik je bil rojen 1. junija 1884 kot drugi otrok podobarja Janeza Vurnika ml. in Terezije roj. Ažman v Radovljici. Od njunih osmih otrok je poleg Ivana, bodočega arhitekta, ostala pri življenju samo hči Marija (Marica), rojena 1. januarja 1898, ki je kot redovnica uršulinka Rafaela Vurnik postala zelo spoštovana misijonarka na Tajskem. Vurnikov rod izvira iz Stare Oselice, od tam je leta 1841 prišel v Radovljico Janez Vurnik st. in zasnoval kamnoseško in podobarsko delavnico, v kateri so izdelovali predvsem opremo za cerkve. Po njegovi smrti (1899) jo je prevzel Janez Vurnik ml., z njegovo smrtjo (1911) pa je zamrla. Hiša v Radovljici, kjer so se naselili leta 1841, pa še stoji. Ivan (Janez Vurnik Tretji) je po osnovni šoli v rojstnem kraju obiskoval gimnazijo v Kranju in Ljubljani. Po maturi leta 1907 se je vpisal na arhitekturni oddelek Tehniške visoke šole na Dunaju. Njegova profesorja K. Mayreder in C. König sta bila klasicistično usmerjena arhitekta, Maks Fabiani ga je proti koncu študija leta 1911/12 vpeljal v mojstrsko šolo Otta Wagnerja na Akademiji za upodabljajočo umetnost. Poleti 1912 je za tri mesece odšel v Rim, kjer je preučeval dela italijanske umetnosti vseh dob. Med prvo svetovno vojno je nekaj časa delal na Dunaju, bil poklican k vojakom, urejal vojaška grobišča v Srbiji. Leta 1919 se je za stalno preselil v Ljubljano. Ko so polagali temelje slovenske univerze, se je zelo prizadeval, da so na Tehniški fakulteti uvedli oddelek za arhitekturo. Zavzemal se je, da bi za predavatelja prišla že slavna arhitekta Maks Fabiani in Jože Plečnik. Fabiani je povabilo odklonil, Plečnik pa je prišel in leta 1921 prevzel predavanja iz kompozicije in nauka o slogih, Vurnik večino ostalih predmetov.Vurnik Ivan2

VURNIKOVA IN PLEČNIKOVA ‘ŠOLA’
Leta 1925 je Ivan Vurnik sprejel vodstvo arhitekturnega oddelka, ki se je formalno razdelil na Vurnikovo in Plečnikovo ‘šolo’ (seminar), in ga vodil do leta 1946. S Plečnikom sta, vsak s svojimi, večkrat s povsem nasprotujočimi pogledi, postavljala temelje arhitekturnega in urbanističnega oblikovanja. Vurnik se je usmeril v socialno arhitekturo. »Glavni problem,s katerim se jaz pečam v svojem seminarju, je vprašanje, kako ustvariti polnovredno stanovanje v obliki enodružinske hišice z vrtom za tako ceno, da ga bo mogel plačati tudi preprost delavec.« Tako je nastalo Delavsko naselje v Betnavski ulici v Mariboru. Naredil je urbanistični načrt za Kranj, ki je bil deloma uresničen, in za nekatera druga slovenska mesta, ki pa so ostali na papirju. Jože Plečnik se je kmalu po prihodu v Ljubljano na pobudo mestnega stavbnega urada lotil izdelave Regulacijskega načrta za Ljubljano. Zanj je bilo bistvo urbanizma umetniško oblikovanje prostora, zato je dal večji poudarek estetskemu doživljanju kot pa uporabnemu. Pri svojih načrtih je Plečnik Ljubljano obravnaval kot prestolnico države Slovenije. Strokovno rivalstvo med Vurnikom in Plečnikom je doseglo vrhunec ob zasnovi univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Redovnica s. Darinka Bajec, ki jo je z Vurnikom povezovalo umetniško sodelovanje in prijateljstvo, je o odnosu Vurnik – Plečnik povedala: »Vurnikova bolečina je bila, da se ni mogel rešiti izjave: “Ljubljana pozna le enega boga. To je Plečnik.” Plečnika pa je prav malo brigalo, kaj si kdo o njem misli. Delal je BOGU v čast. Bolečina zavisti je bila daleč od njega.«Vurnik Ivan3

IVAN IN HELENA VURNIK
Mladi arhitekt Ivan Vurnik se je 13. novembra 1913 poročil z akademsko slikarko Heleno Kottler, Dunajčanko poljskega rodu. Bila je mojstrica vseh slikarskih in grafičnih tehnik ter uporabne umetnosti. »Že po par tednih sporazumevanja sva se dogovorila, da greva skupaj v življenje in delo za dvig slovenske kulture na polju upodabljajočih umetnosti.« Skupaj s Heleno je hotel izoblikovati in uveljaviti slovenski narodni slog, za kar je iskal navdih v narodnem izročilu. Prvo skupno delo zakoncev Vurnik, ki sta se po poroki preselila v Ljubljano, je bila preureditev škofijske kapele v Trstu. Pravi vrhunec pa najbrž predstavlja oblikovanje prezbiterija in glavnega oltarja župnijske cerkve sv. Katarine v Topolu nad Medvodami ter fasade in notranjščine stavbe Zadružne gospodarske banke v Ljubljani. Helena je z možem sodelovala predvsem pri delih za cerkvene naročnike. Pri oblikovanju izstopajo njeni mašni plašči. Za komplet ornatov, namenjenih škofu Jegliču iz leta 1923, je leta 1938 na razstavi v Berlinu prejela nagrado za umetno obrt. Leta 1916 se jima je rodila hči Mira, ki je postala zdravnica, leta 1922 pa ju je razveselilo rojstvo sina Nika, ki je 19-leten padel pod italijanskimi streli v Tivoliju. Leta 1957 se je upokojil in z ženo Heleno sta se preselila v Radovljico, v njegovo rojstno hišo. Na dvorišču cerkve na Brezjah je uredil Marijino kapelo, skupaj z ženo in redovnicama Pavlo in Darinko Bajec oblikoval več mozaikov in medaljonov na fasadi. Po daljši bolezni je 4. aprila 1962 umrla žena Helena. Julija 1963 se je poročil z Mileno Perušek, svojo mladostno ljubeznijo. Spomladi 1971 je zbolel za pljučnico, bil nekaj časa v jeseniški bolnišnici, v večni dom pa je odšel iz svojega rojstnega doma 8. aprila 1971.

ČUK, Silvester. Ivan Vurnik (1884–1971). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 38-39.

Zajemi vsak dan

Čutila sem, da je bolje govoriti z Bogom kakor o njem, kajti v duhovne pogovore se primeša toliko samoljubja.

(sv. Terezija Deteta Jezusa)
Sreda, 26. Januar 2022
Na vrh