Pozar Tone1»Glede Prešernove vernosti nisem dvomil ne tedaj ne danes. Po mojem je bil po prepričanju kristjan, čeprav ne vedno praktičen vernik. Izhaja iz krščanske družine, ki je dala vrsto duhovnikov (brat Jurij in več stricev). Če prebiramo njegove poezije brez predsodkov, ne najdemo nobene žal besede proti veri. Nasprotno, preseneča nas bogastvo krščanskega izrazoslovja, verskih simbolov, ki so domači. V mnogih pesmih izpričuje vero v krščanske vrednote. Besedo Bog je zapisal sedemdesetkrat, od tega štirikrat v Zdravljici. Kako bi mogel to storiti, če ne bi imel Boga poprej zapisanega v svojem srcu? Vrhunec pa je izrazil v Krstu, ko je zapisal, “da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, da ljubi vse ljudi, svoje otroke” … V svetovnem slovstvu ni lepše definicije Boga.« To je odlomek disertacije Prešernov verski problem, s katero je Anton Požar leta 1944 dosegel naslov doktorja slavistike na univerzi v Padovi. Zaklad znanja je 38 let delil mladim fantom, povečini bodočim duhovnikom, na Srednji verski šoli v Vipavi, predhodnici tamkajšnje Škofijske gimnazije.

ŠOLAL SE JE “V INOZEMSTVU”
Luč sveta je zagledal 27. maja 1912 v kmečki hiši v Petelinjah na Pivškem in bil po tedanji navadi še isti dan krščen v župnijski cerkvi v Šempetru (Pivka). Pet razredov osnovne šole je opravil v letih 1918–1923. Župnik je očeta nagovoril, da je bistrega Tončka septembra leta 1923 napotil v “inozemstvo” – v Šentvid nad Ljubljano, kjer je ob pomoči dobrotnikov in podpori domače hiše nadaljeval šolanje na škofijski klasični gimnaziji. Ko fašistični oblastniki slovenski študirajoči mladini meje zaprli, se je Tone ‘vtihotapil’v Jugoslavijo in tam ostal do mature leta 1931. Jeseni je vstopil v centralno semenišče v Gorici, kjer so bili zbrani bogoslovci štirih narodnosti: Slovenci, Hrvatje, Furlani in Italijani. Po štirih letih študija ga je 29. junija 1938 tržaški škof Alojzij Fogar posvetil v duhovnika. Nastopil je službo kaplana v obsežni fari Hrenovice, kjer je zbiral okrog sebe mladino ter jo navduševal za slovensko besedo ter lepo cerkveno in ljudsko. Enako je ravnal na naslednjih postajah: v Matenji vasi-Štivanu in Lokvi na Krasu. Tam so ga fašisti “iz varnostnih razlogov” aretirali in poslali v internacijo. Tudi tam je nadaljeval študij slavistike na univerzi v Padovi in ga leta 1944 zaključil z doktoratom. Po vojni je deloval v Lokvi in Divači, a so ga komunistični skrajneži pregnali, prav tako iz Tinjana v Istri. Leta 1949 je nastopil službo upravitelja svoje rodne župnije Šempeter na Krasu (Pivka). Pogumno se je lotil dela: ob sodelovanju z arhitektom Jožetom Plečnikom in slikarjem Stanetom Kregarjem je obnovil župnijsko cerkev, cerkveno petje je dvignil na visoko raven in vodil kar tri zbore.Pozar Tone3

UČITELJ IN VZGOJITELJ BODOČIH DUHOVNIKOV
Po devetih letih uspešnega delovanja v rodni fari ga je dr. Mihael Toroš, apostolski administrator tržaško-koprske škofije, konec avgusta 1958 imenoval za ravnatelja Srednje verske šole (klasične gimnazije) v Vipavi in obenem za profesorja slovenskega in latinskega jezika. S tem se je začelo njegovo 38 let trajajoče plodno profesorsko in vzgojiteljsko delo na SVŠ – škofijski gimnaziji. Po imenovanju za apostolskega administratorja tistega dela goriške nadškofije, ki je po vojni prišel pod Jugoslavijo (oktobra 1947), si je dr. Mihael Toroš kot prvenstveno nalogo zastavil ustanovitev malega semenišča za potrebe Cerkve na Goriškem. To mu je kljub vsem težavam uspelo. 25. avgusta 1950 je Toroš izdal odlok o ustanovitvi semenišča. Za njegov ‘dom’ so izbrali mogočno župnišče v Vipavi. Septembra 1952 je semenišče, ki je delovalo kot dijaški dom, sprejelo prvih 19 gojencev, ki so obiskovali nižjo gimnazijo v Vipavi, višjo pa v Ajdovščini. Leta 1954 je ob ‘tržaški krizi’ semenišče zasedla vojaščina, leta 1955 je bilo ponovno odprto. Ko je oblast leta 1959 načrtovano ukinila višjo gimnazijo v Ajdovščini, je Toroš v Malem semenišču ustanovil Srednjo versko šolo za pripravljanje duhovnikov. Tako je nastalo prvo povojno malo semenišče v Sloveniji z internatom in privatno šolo s programom državne klasične gimnazije. Takoj se je odprlo potrebam mariborske škofije, leta 1962 pa še ljubljanske nadškofije. Srednja verska šola v Vipavi, iz katere je izšlo okoli 200 duhovnikov vseh slovenskih škofij, je delovala do šolskega leta 1990/1991, do rojstva Škofijske gimnazije Vipava.Pozar Tone2

DALMATINOVA BIBLIJA – SVETA KNJIGA SLOVENSTVA
Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki je leta 2005 izdalo knjižico dr. Anton Požar. V njej izvemo, kako se vtisnil v spomin tistih, ki so z njim živeli in delali. Škof Jurij Bizjak, ki je bil več let duhovni voditelj v vipavskem semenišču, je zapisal: »Poleg strokovnega znanja je imel v spominu tudi malo enciklopedijo splošnega znanja. Vedel je izredno veliko reči in je lahko takoj stresel iz rokava celo vrsto podatkov z različnih področij.« Profesor Adolf Mežan, diplomirani slavist, ki je v vipavski Srednji verski šoli tudi poučeval slovenščino, je pohvalil Požarjev (ciklostilni) učbenik Oris slovenskega slovstva (1. in 2. del). »Slovensko književnost je znal s krščanskega kota lepo oceniti in osvetliti. Pri pouku je zelo prodorno podajal slovensko literarno in kulturno zgodovino. Profesor Požar je kot ravnatelj v skromnih razmerah oblikoval in zelo povzdignil Srednjo versko šolo v Vipavi. Dobil je ustrezen profesorski kader. Od nas profesorjev je zahteval strokovnost in primerno strogost, zahtevnost do dijakov. Tako je dosegla SVŠ za tiste čase zelo visoko raven in dijakom nudila visoko izobrazbo.« Silvo Fatur, pivški rojak, profesor in ravnatelj postojnske gimnazije je občudoval njegovo “spoštljivo predstavljanje Dalmatinove Biblije, ki jo je bil svoj čas našel nekje na Koroškem onstran meje, zdaj jo je nosil od poslušalca do poslušalca, od slavista do slavista, pri čemer se je moral velike knjige vsak dotakniti. Bilo je kot obred, kot priseganje zvestobe sebi, saj Dalmatinova Biblija po profesorjevem mnenju ni bila le sveta knjiga krščanstva, marveč tudi sveta knjiga slovenstva.”

ČUK, Silvester. dr. Anton Požar (1912–1996). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 38-39.

* 3. junij 1723, Cavalese, Val di Fiemme; † 8. maj 1788, Pavia

Scopoli Antonio1»Čeprav je bil med Slovenci tujec, smo mu dolžni veliko hvale, ker je našo domovino znanstveno preiskoval ter njeno lepoto in zanimivosti razkril učenemu svetu.« Mož, ki mu je te besede zahvale ob stoletnici smrti namenil Fran Kocbek, je Giovanni Antonio Scopoli, Italijan iz Južne Tirolske, in velja za utemeljitelja naravoslovne znanosti na Slovenskem. Dobrih petnajst let je kot prvi rudniški zdravnik deloval v Idriji, kamor je prišel leta 1754 in takrat je zapisal: »Ta kraj, ki je dobil ime od bližnjega lijaka, sestoji iz zelo revnih, tja v hribe postavljenih rudarskih koč. Ko sem ga od daleč zagledal, se je mojega srca polastila slutnja vseh nezgod, ki sem jih potem skoro šestnajst let prebivati moral v tej ječi. Namesto plače je imel zdravnik pravico trgovati z vinom. Jezik kranjskega ljudstva mi je bil popolnoma neznan.« Da bi si “olajšal težo prežalostnega življenja”, se je posvetil raziskovanju narave. Njegova idrijska leta so bila najbolj uspešna za znanstveno in publicistično delo. Kot znanstvenik je po navadi tiste dobe pisal v latinščini. Z našo domovino sta povezani njegovi knjigi Flora Carniolica (1760, 1772) in Entomologia Carniolica (1763) o rastlinah in žuželkah na Kranjskem.

PRVI RUDNIŠKI ZDRAVNIK V IDRIJI
Giovanni Antonio Scopoli se je rodil 3. junija 1723 v mestecu Cavalese na Južnem Tirolskem. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, srednjo v Trentu, nato pa študiral medicino v Innsbrucku. Po diplomi (1743) je kot zdravnik deloval v domačem mestu, v Trentu in Benetkah. Leta 1749 se je poročil, zatem je bil dve leti na Štajerskem ter se pripravljal na izpite na dunajski univerzi, da bi kot zdravnik lahko deloval po vsem cesarstvu. Leta 1753 je z odličnim uspehom opravil izpit in leta 1754 dobil službo prvega šolanega  zdravnika pri rudniku živega srebra v Idriji. Med potovanjem je družina doživela brodolom, ob katerem so bile uničene vse njegove knjige in instrumenti, a je prejel od cesarice odškodnino 500 goldinarjev. V Idriji je dobil brezplačno stanovanje in 700 goldinarjev letne plače. Rudniška uprava ga ni sprejela s posebnim veseljem, ker je zahteval primerne pogoje za delo in novega pomočnika v lekarni, ki jo je želel posodobiti. Spremljale so ga tudi nesreče: dvakrat je pogorel, umrla mu je žena ter dva otroka; leta 1758 se je drugič poročil. Delo rudniškega zdravnika mu ni prinašalo pravega zadoščenja, zato se je začel vedno bolj posvečati naravoslovju. Leta 1763 je prevzel pouk kemije in metalurgije za učence rudarstva v Idriji. To je opravljal do leta 1769, ko je odšel za profesorja mineralogije in metalurgije na Slovaško. Zaman se je potegoval za mesto profesorja naravoslovja na dunajski univerzi. Leta 1776 so mu ponudili mesto profesorja kemije in botanike na univerzi v mestu Pavia, ki jo je z veseljem sprejel. Napisal je učbenike za oba predmeta ter univerzi oskrbel malakološke zbirke, kabinet za rudnine ter ustanovil botanični vrt. Bil je zelo cenjen in tam je uspešno deloval vse do svoje smrti 8. maja 1788.

TRIJE POMEMBNI SADOVI IDRIJSKEGA OBDOBJA
Scopoli je po navadi tiste dobe pisal v latinščini; izdal je 21 znanstvenih knjig, od katerih omenjamo tri, ki so izšle za časa njegovega  službovanja v Idriji. Ob svojem zdravniškem delu je kot navdušen botanik prepotoval Kranjsko v vseh smereh. Sadove svojih opazovanj in spoznanj je prelil v knjigo Flora carniolica (Kranjske rastline). Izšla je na Dunaju leta 1760, dopolnjena izdaja 1772. V njej je opisal 756 vrst cvetnic in 256 necvetnic. Pri znanih rastlinah je dodal še takratna kranjska (slovenska) imena, pri zdravilnih rastlinah pa kratke zapiske, ki so bili sad njegove zdravniške prakse. To je bilo prvo znanstveno delo o naravi Slovenije s prvim slovenskim botaničnim imenoslovjem. Drugo njegovo pionirsko delo je bila knjiga Entomologia carniolica (Kranjske žuželke), ki je izšla na Dunaju leta 1763. V njej je obdelanih 1153 vrst, prevladujejo žuželke, upoštevane pa so tudi druge skupine členonožcev. V obeh je upošteval dvojno imenovanje, ki ga je uvedel švedski naravoslovec Carl Linné. Scopoli mu je poslal svojo knjigo o žuželkah, Linné je bil vzhičen in pisal mu je: »Za prejeti izvod sem plačal 3 zlatnike carine, napravil pa mi je več veselja, kot če bi prejel 100 zlatnikov.« Tretje znamenito delo iz Scopolijevih idrijskih let je knjiga De Hydrorgyro Idriensi (O idrijskem živem srebru), tiskana leta 1761 v Benetkah. Knjiga ima tri dele: prva razprava govori o živem srebru, druga o idrijskem vitriolu, tretja pa o merkurializmu – zastrupitvi idrijskih rudarjev s hlapi živega srebra. Zapis natančno predstavlja njihove težave: tresenje, slinjenje, suhi kašelj, težko dihanje, nemirno spanje. Navaja tudi rešitve teh težav, zato velja ta Scopolijeva razprava za temeljno delo o medicini dela.Scopoli Antonio2

DOPISOVANJE MED LINNÉJEM IN SCOPOLIJEM
Švedski naravoslovec Carl Linné (1707–1778) je bil profesor medicine in botanike na univerzi v Uppsali, dvorni zdravnik in ‘knez botanikov’. V naravoslovju je uvedel dvojno poimenovanje: vsaka rastlinska ali živalska vrsta je označena z dvojnim imenom: prvo pomeni njen rod, drugi pa vrsto. Strokovna imena so v glavnem latinska. To je olajšalo znanstveno sporazumevanje med naravoslovci. Scopoli je v svojih delih sprejel Linnéjevo dvojno poimenovanje rastlin in živali. »Linnéjeve rodove sem večinoma sprejel, ne zato, ker jih je postavil velik mož, kajti to je prazna vera, sovražnica resnice, kuga znanosti, temveč ker sem jih po lastnih opazovanjih spoznal, da so nadvse utemeljeni.« Oba naravoslovca sta si dopisovala in si izmenjavala izkušnje. Ohranilo se je 13 pisem, ki jih je Linné pisal Scopoliju, in 17 Scopolijevih pisem Linnéju. Po svojem značaju in svoji slavi vzvišeni Linné je bil v svojih pismih Scopoliju ljubezniv, prijateljski, včasih kar navdušen nad njegovimi odkritji. Ko mu je Scopoli poslal svojo knjigo o kranjskem rastlinstvu, se mu je zahvalil: »Brez dvoma se bom iz nje veliko naučil, pri vas so najredkejše rastline Evrope, ki so poznane le maloštevilnim botanikom.« Scopolijeve zasluge za botaniko so bile najlepše kronane s tem, da se po njem imenuje kranjski volčič (Scopolia carniolica). Ob stoletnici njegove smrti (1888) so odkrili spominsko ploščo na hiši, kjer je stanoval in ordiniral, ob dvestoletnici so na obnovljeni hiši postavili še obeležje, posvečeno dopisovanju med Scopolijem in Linnéjem, trg pred njo se imenuje Scopolijev trg. Po utemeljitelju slovenske botanike in entomologije se imenuje glasilo Prirodoslovnega muzeja Slovenije Scopolia.

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 42-43

Dolenc Joze1»Današnji človek ima več prostega časa, zato je tem nevarneje, če več tega prostega časa presedi ob radijskem ali televizijskem sprejemnikom, v kinu ali ob časopisu kot ob zdravem razvedrilu, sprehodih v naravi in ob knjigi, ki mu odpira estetski čut, pospešuje njegovo strokovno in splošno razgledanost (…), mu daje možnost premišljevanja in duhovnega srečanja z ljudmi in svetom. Radio, film, televizija in časopis hitro posredujejo dogodke po svetu, hkrati pa slabijo človekov občutek za zbranost, kritičnost in nevarnost, da vodijo v površnost in plitvost. Res je, da človek hitro veliko zve, se pouči o dogodkih in stvareh (…). V širino in globino kulturne izobrazbe nas vodi predvsem knjiga.« Te misli je leta 1969, pred več kot pol stoletja, ko se je radio že uveljavil, televizija pa je bila še v povojih, zapisal v Književnem glasniku Mohorjeve družbe urednik Jože Dolenc. Sam ni napisal nobene izvirne knjige, ogromno knjig pa je prevedel in veliko je o knjigah pisal.

OSTAL JE ZVEST SVOJEMU PREPRIČANJU
Življenje in delo uglednega rojaka Jožeta Dolenca, književnika, urednika in prevajalca, je v glasilu Železne niti (2013), zborniku Selške doline, ki ga enkrat na leto (od 2004) izdaja Muzejsko društvo Železniki, lepo predstavil Anton Sedej. Po njem povzemam glavne podatke. Zibelka mu je tekla v Železnikih, kjer se je rodil 20. aprila 1912 v številni delavski družini, ki je bila gostaška brez zemlje kot večina družin tistega časa v delavskem okolju Železnikov. Prvo šolsko modrost je prejel v domačem kraju, potem pa je šolanje nadaljeval na škofijski gimnaziji v Šentvidu. Ko je bil v prvem razredu, je umrl oče Peter in materi Tereziji zapustil šest nepreskrbljenih otrok! Jože, ki je bil od rane mladosti vajen dela in reda, je bil prizadeven dijak in študent. V študentskih letih je v Selški dolini organiziral in vodil Krekovo mladino. Po maturi leta 1938 se je jeseni kot bogoslovec vpisal na Teološko fakulteto, pred posvečenjem pa je izbral življenje katoliškega laika. Nato se je vpisal še na Filozofsko fakulteto, kjer je študiral slovenščino in svetovno književnost. Po diplomi je nastopil službo v programskem delu Radia Ljubljana. Med vojno se je kot krščanski socialist vključil v odporniško gibanje in zaradi tega je bil proti koncu vojne interniran v Dachau. Po vrnitvi domov je bil urednik pri Slovenskem poročevalcu. Tam je spoznal Marto Moravec, s katero se je kasneje poročil. V službi je bil neprestano pod pritiskom, naj vstopi v partijo, on pa je ostal zvest svoji veri in svojemu prepričanju, česar ni nikoli skrival, zato je kmalu ostal brez dela, kateremu je bil z vsem srcem predan. Razočaranje je bilo hudo, saj so mu obrnili hrbet najožji sodelavci.Dolenc Joze2

NEUTRUDNI UREDNIK PRI MOHORJEVI
Ko je ostal brez vsega na cesti, je dalj časa zaman iskal novo zaposlitev. Končno se je zatekel k Mohorjevi družbi, kjer je sprva dobil skromno službo korektorja. Leta 1953 pa je ob dr. Stanku Cajnkarju postal urednik mohorskih izdaj. Njegova naloga je bila tudi ‘poprava’ za tisk ne dovolj zrelih rokopisov in seveda priprava vsakoletnega koledarja, ki je ‘glavna knjiga’ mohorskega letnega knjižnega daru. V vseh letnikih koledarja ne manjka njegovih člankov z raznih področij, spominskih in drugih, ki jih je napisal kot urednik. Mnogi so bili naprošeni, da to store, pa niso napisali ničesar, pa je moral to storiti urednik sam. Stanko Cajnkar je ob Dolenčevi šestdesetletnici zapisal: »Nalašč sem odprl Koledar za leto 1970, ki mi je bil slučajno pri roki. Kar zapovrstjo sledijo njegovi spominski članki – v celem kar 23 prispevkov, za katere je bilo treba zbrati precej gradiva.« Niti za časa Finžgarjevega urednikovanja Mohorjev koledar ni imel toliko religiozne vsebine kot v letih, ko ga je urejal Jože Dolenc. Veliko je prispeval tudi pri sestavljanju knjižnega programa in pridobivanju literarnih in strokovnih sodelavcev. Ko so leta 1956 obnovili nekdanji Književni glasnik, ga je urejal on in zanj napisal večino prispevkov in razvil se je v majhno literarno revijo. Za Mohorjevo je pripravil in uredil zbornike Božič na Slovenskem (1969, prenovljena izdaja 1989), Slovenski romar (1987) in Velika noč na Slovenskem (1990). Pri založbi Ognjišče sta izšli knjigi Marija v slovenskih legendah (1987) in Ruski božič (1988), ki ju je uredil lože Dolenc.Dolenc Joze3

PREVAJALEC, SVETO PISMO IN LETO SVETNIKOV
Jože Dolenc ni napisal nobene izvirne knjige, zato njegovega imena ni v leksikonih pisateljev, veliko pa je prevajal; Leksikon prevajanja (Lipa, Koper 1985) našteva 38 naslovov knjig in drugih prevodov iz nemščine, angleščine in italijanščine. Prevajal je za različne založbe (Mladinska knjiga, Cankarjeva založba, Prešernova družba). Značilno za vse njegove prevode je, da jim je napisal uvod in jim dodal izčrpne opombe. Mnogo prevodov krajših novel in črtic je objavil v raznih koledarjih. Kot prevajalec je imel posebno veselje s sprehodi po pravljičnih svetovih: prevajal je najlepše antične pripovedke in pravljice raznih narodov. Najbrž ga je pravljični svet privlačil zato, ker v njem ni nasilja in krivic, ki so se pogosto dogajale njemu. V tem svetu zmagujejo poštenost in pravičnost, zvestoba in dobrota. Ogromno skritega garaškega korektorskega dela je Jože Dolenc opravil pri prevajanju celotnega Svetega pisma, ki je izhajalo v letih 1958–1961. Pri vseh štirih knjigah je kot diplomirani teolog in slavist sodeloval s prevajalci, sodeloval je tudi pri ekumenski izdaji Svetega pisma (1974). Jože Dolenc je po zanesljivih tujih virih napisal dolgo vrsto svetniških življenjepisov, ki so kot Leto svetnikov v štirih knjigah (1968–1973) izhajali pri Zadrugi katoliških duhovnikov (razširjena izdaja v petih knjigah, Mohorjeva, Celje 1999–2001). Po smrti dr. Maksa Miklavčiča (1971), začetnika tega pomembnega dela, ga je skoraj sam pripeljal do konca, v nebeški zbor svetnikov ga je Gospodar življenja poklical 21. julija 1994. Skupaj s svojo ženo Marto čaka vstajenja na ljubljanskih Žalah.

ČUK, Silvester. Jože Dolenc (1912–1994). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 40-41.

Usenicnik Ales2022 01»Pravili so mladeniču, da je ideal življenja SLAVA. Kako so ga varali! Slava je mnogokrat kakor senca življenja. Z življenjem izgine. A če tudi traja nekaj vekov, kaj mu hoče prazno ime? In če ga misel na slavno ime vendarle veseli, koliko vekov bo pa živelo? A kaj so veki, kaj je čas? Kar je svet v neskončnosti, to je čas v večnosti. Bežna sled, bežen hip! In prišel bo čas, ko ne bo več na zemlji živega bitja. Ko bi mu obetali, da bo živelo njegovo ime do konca sveta, gotovo bo zamrlo na mrzlih ustnicah zadnjega človeka. In potem? Nič, dim. In dim naj bo ideal, vreden vsega hrepenenja človeške duše?« vprašuje Aleš Ušeničnik v svoji Knjigi o življenju in odgovarja: »Človeški duh stremi po neskončnosti in večnosti, zato moremo le v neskončnosti in večnosti iskati resnične ideale svoje duše.« Filozof in teolog Aleš Ušeničnik je bil eden najbolj prodornih mislecev svojega časa. Skoraj pol stoletja je bil s svojo mislijo in s svojim ugledom duhovni voditelj našega naroda.

NAJBOLJŠI V LJUBLJANI, ŠE BOLJŠI V RIMU
Aleš Ušeničnik se je rodil 3. julija 1868 v revni bajtarski družini v Poljanah nad Škofjo Loko. Gospodar življenja mu je v zibelko nasul bogate darove duha. Po osnovni šoli v Poljanah in Škofji Loki je bistri deček nadaljeval šolanje na gimnaziji v Ljubljani kot gojenec Alojzijevišča, zavoda za vzgojo duhovniških kandidatov in katoliških izobražencev. V času gimnazijskega študija je Aleš pisal izvrstne latinske, grške, slovenske in nemške naloge. Bil je tudi nadarjen pesnik. Veljal je za nespornega prvaka in užival je velik ugled ne le pri sošolcih, ampak tudi pri profesorjih. Po maturi leta 1888 ga je Ivan Tavčar, sedemnajst let starejši rojak, takrat že uveljavljen pisatelj in ugledna osebnost, sicer pa liberalec, vabil na Dunaj, verjetno na klasične jezike ali slavistiko, in ga skušal postaviti na čisto drugo pot kot je bila tista, ki jo je izbral Aleš: odločil se je za duhovniški poklic kot njegov dve leti starejši brat Franc. Tedanji ljubljanski škof Jakob Missia je leta 1887 dosegel, da je papeški zavod Germanik v Rimu sprejel brezplačno tudi dva gojenca iz ljubljanske škofije. Najprej je tja odšel Franc, naslednje leto pa še Aleš. Bivanje v Germaniku in študij na Gregoriani sta imela odločilen vpliv na smer vsega poznejšega Aleševega življenja in dela. O samem sebi kot o tretji osebi je zapisal: »Mojega prijatelja je Božja previdnost srečno privedla v Rim v neprecenljivi šoli Družbe Jezusove in sv. Tomaža Akvinskega.« Študij in vzgojo je jemal resno in pridobil si je ugled najbolj nadarjenega gojenca v Germaniku. Svetniški profesor dogmatike L. Billot je o njem dejal, da ima “angelski razum”.Usenicnik Ales2022 02

PRILJUBLJEN PROFESOR
Študij filozofije je zaključil leta 1891, leta 1894 je bil posvečen v duhovnika, doktorat iz teologije pa je dosegel leta 1895. Tega leta se je vrnil v Ljubljano. Škof ga je imenoval za kaplana v Škofji Loki, kjer pa je ostal le mesec dni. Leta 1896 je postal stolni vikar v Ljubljani. V bogoslovnem semenišču je predaval filozofijo in osnovno bogoslovje namesto Kreka, po smrti Frančiška Lampeta (1900) je prevzel predavanja iz dogmatike in sociologije. Ko je bila leta 1919 ustanovljena slovenska univerza, je Aleš Ušeničnik postal profesor filozofije na teološki fakulteti vse do upokojitve (1937). Večkrat je bil njen dekan, v akademskem letu 1922/23 tudi rektor ljubljanske univerze. Leta 1937 je bil med ustanovnimi člani Akademije znanosti in umetnosti (AZU), poznejše SAZU; komunistična oblast ga je leta 1948 črtala s seznama akademikov. Svetniški kandidat dr. Anton Strle (1915–2003) je o Ušeničniku kot svojem profesorju zapisal: »Na predavanja je prihajal točno kakor ura in nikdar brez kar najboljše priprave. Odlično je predaval tako čisto filozofijo kot teologijo. Kot profesor dogmatike je za podlago predavanjem vzel latinski učbenik. Knjigo je imel odprto pred seboj in kake zapiske na majhnih lističih, a govoril je prosto, le sem pa tja je pogledal v knjigo. Predaval je v latinščini, zadnja leta, ko so prihajali bogoslovci iz realnih gimnazij, v slovenščini. Začel je čisto tiho in zelo mirno, polagoma pa je prešel v močnejše in živahnejše podajanje. Svoje slušatelje je vzgajal k samostojnosti. “Človek pač more in mora misliti, kar so mislili veliki duhovi, a vedno mora tudi sam misliti.” Zelo je poudarjal razumske osnove krščanskega verovanja.Usenicnik Ales2022 03

MODROSLOVEC IN PISATELJ
Usenicnik Ales2022 04Temeljno znanstveno področje Aleša Ušeničnika je bila filozofija. Velja za največjega slovenskega neotomista, pripadnika katoliške ‘šolske’ filozofije, ki nosi ime po sv. Tomažu Akvinskem (1225–1274), največjim krščanskim filozofom. Med filozofskimi panogami je Ušeničnik največ pozornosti posvečal teoriji spoznanja ali spoznavoslovju. Ogromno je tudi pisal; ni bilo nobenega kulturnega pojava, do katerega ne bi zavzel stališča v duhu katoliških načel. »Skoraj vse, kar sem pisal, sem pisal iz znanosti in z znanstveno vestnostjo, vendarle ne iz znanstvene ambicije, temveč zato, da bi slovenska inteligenca bolj in bolj doumela resničnost in lepoto svojega krščanskega svetovnega nazora in ga bila vesela,« je zapisal v prvi knjigi svojih Izbranih del. V deseto, zadnjo knjigo (1941), je uvrstil Knjigo o življenju, ki jo je bil napisal leta 1916, sredi strahot prve svetovne vojne. Janez Janžekovič, ki je napisal podobno knjigo z naslovom Smisel življenja (Mohorjeva, 1968), je zapisal: »Knjiga o življenju je brez dvoma najlepša Ušeničnikova knjiga. V njej so se v čudovitem skladju mogle uveljaviti vse vrline našega misleca: iz nje nam govori kot duhovnik in filozof, kot učenjak in umetnik.« Ušeničnik je gojil posebno skrb za lepo slovenščino. Janez E. Krek je dejal: »Ko Aleš ne bi storil za modroslovje nič drugega, kakor da je ustvaril za Slovence filozofski jezik, ki je odličen, jasen, bi bila njegova zasluga neprecenljiva.« S starejšim bratom Francem, ki je tudi bil bogoslovni profesor, sta živela skupaj v Alojzijevišču (sedanji teološki fakulteti). Aleš se je preselil v večnost 30. marca 1952, Franc se mu je pridružil čez dobra dva tedna. Vstajenja čakata v preprostem skupnem grobu na ljubljanskih Žalah.
 
ČUK, Silvester. Aleš Ušeničnik (1868–1952). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 38-39.

Trsar Marijan1»Slikar ni vsak, ki slika, ampak le tisti, ki premore lastno vizijo in hkrati sposobnost, da jo identično uresniči v oblikah in barvah. Zato niti ni najnujnejše posebej občutljivo oko, prepotrebno pa je notranje zrenje, drugače povedano: lastna sugestivna imaginacija in kajpada tej imanentna moč, da jo z izraznimi sredstvi ustrezno predstavi. (…) Slikati brez takega namena ali kažipota je zatorej komaj tehnicistično izživljanje. Je obrt, spretnost, ki se lahko povzpne do mojstrstva, ne more pa se dvigniti v maziljeno kategorijo osebno izpovedovane umetnosti,« je zapisal Marijan Tršar, eden vidnejših sodobnih slovenskih likovnih ustvarjalcev, ki se je ukvarjal tudi z likovno teorijo in kritiko. Napisal je več knjig o likovni problematiki. Zanimiva so njegova avtobiografska pričevanja, v katerih obuja spomine na svoje lepo otroštvo, predstavi svojo študijsko pot, naslika pošastne podobe pekla treh taborišč, ki so zaznamovala njegovo življenje, a njegovega srca niso zastrupila s sovraštvom.

UMETNIŠKI POKLIC – VZVIŠENA SLUŽBA LEPOTI
Trsar Marijan3Marijan Tršar je bil rojen 17. februarja 1922 v Dolenjskih Toplicah, kjer je kot financar služboval njegov oče. V rojstnem kraju je preživljal svoje otroštvo. Nepozabne spomine nanj je predstavil v dvanajstih prisrčnih zgodbah, ki slikajo življenje vaških otrok v letih po prvi svetovni vojni. V Toplicah je začel hoditi v šolo, tam je bil (skupaj s starejšo sestro) pri birmi, potem pa se je družina preselila v Ljubljano. Tam je obiskoval klasično gimnazijo. Po maturi se je odločil za umetniški poklic, ki se mu je kazal kot “vzvišena služba lepoti”. Ker ni mogel iti na Akademijo v Zagreb, mu je Božidar Jakac svetoval, naj se vpiše na umetnostno zgodovino, zraven pa hodi k njemu v slikarsko šolo. Proti koncu dijaških let je spoznal Franceta Balantiča, “pravega pesnika”. Skupaj z njim naj bi mladi pesniki, med njimi tudi Marijan Tršar, objavili pesniški almanah, a načrt je ustavila druga svetovna vojna. Ob začetku vojne je kot navdušen “branitelj domovine” padel v ustaško taborišče v Zagrebu, med vojno je prestajal muke italijanskega taborišča Gonars, takoj po vojni pa je šel skozi pekel komunističnega taborišča Teharje, “kjer sta se srd in jeza zgostila v maščevanje”. Leta 1945 je nadaljeval študij na tedaj ustanovljeni Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani in leta 1951 diplomiral pri profesorju Gojmirju Antonu Kosu in zatem končal še grafično specialko pri Božidarju Jakcu. Leta 1979 je postal redni profesor na ALU, istega leta pa je na beograjski univerzi končal magisterij iz umetnostne zgodovine s temo Vasilij Kandinski, slikar in teoretik. Kot slikar se je sprva posvečal predvsem grafiki, nato oljni tehniki in akvarelu. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi leta 1993 Jakopičevo nagrado, leta 1996 pa častni znak svobode RS. V svet večne Lepote, ki ji je s svojim delom zvesto služil, je odšel 18. oktobra 2010.

VSAKO STVARITELJSTVO JE BOGOISKATELJSTVO
Trsar Marijan4Marijan Tršar je bil vsestranski umetnik, ne le slikar. V šestdesetih letih se je uveljavil kot likovni kritik. Redno je spremljal slovensko likovno ustvarjalnost v Naših razgledih, svoje študije je objavljal v raznih strokovnih revijah. Predstavljal je slovenske in jugoslovanske umetnike. Imel je tudi pisateljski dar. Napisal je otroško igrico Zgodba o dedku Mrazu (1965), napisal in ilustriral je otroški povesti Indijanci, gusarji in detektivi (1964) in Zgodbe o psu Riku (1969), v zrelih letih je spregovoril o sebi v avtobiografskih pripovedih Otroštvo (Dolenjska založba, 1993), Moja akademijska leta (Mohorjeva družba, 2012) in Dotik smrti (Nova revija, 2000). Njegov kritični, teoretski in literarni opus obsega več kot 800 enot.
Njegovo likovno ustvarjanje tako v grafiki kot v slikarstvu se je iz začetnega realizma prek kubističnih del, nazadnje pa se je prek zgledov italijanskih in francoskih modernistov približalo avantgardni abstraktni smeri. »Od nekdaj je bila gonilo vseh mojih načrtov in dejanj nekakšna nenasitljiva radovednost,« je povedal kot naš ‘gost meseca’ (Ognjišče, 11/2002). »Nenehno iskanje, približevanje izsanjanim idealom, ki jih nikoli ne boš dosegel, so pač ideali. Toda nekje sem zapisal, da je že iskanje smisla lahko smisel življenja. Podobno v umetnosti: vsak želi postati največji, najbolj popoln in najbolj sugestiven, a je malo možnosti, da bi to dosegel. Toda bistveno je, da se trudiš za ta vzvišeni cilj, za to nedosegljivo popolno lepoto. Ta je hkrati več kot zgolj estetska kategorija, saj v višku prehaja v etično, postane resnica. V prenekaterih pogovorih z ustvarjalci se mi je to potrdilo, strinjali smo se, da je vsako stvariteljstvo, torej tudi slikarstvo, pravzaprav bogoiskateljstvo. Človekovo bistvo nenehno hrepeni k najvišji popolnosti, pa naj jo imenujemo Lepota ali resnica.«

TRIJE “DOTIKI SMRTI”
Trsar Marijan2»Pričujoči zapiski naj bi bili pričevanje o treh življenjskih doživetjih, ki so se mi neizbrisno vtisnila v spomin in me komaj polnoletnega razvojno značajsko oblikovala. Prvi dve sta iz vojnih let, zadnje pa iz mesecev po njej,« pove Marijan Tršar na začetku svoje knjige Dotik smrti (2000). Ta tri “doživetja” so bila tri taborišča: ustaško Zagreb 1941, fašistično Gonars 1942 in komunistično Teharje 1945. Najhuje je bilo v Teharjah, kjer so mučitelji “z nepojmljivimi krutostmi, s sadističnim izživljanjem nad nemočnimi jetniki presegli vse presežnike hudobije”. V ta pekel je bil pahnjen maja 1945, ko je bil z domobranci vrnjen iz Koroške. On ni bil domobranski vojak ali policist, ampak je ves svoj čas posvečal umetnosti: risal je in slikal ter objavljal ilustracije in risbe po časopisih in revijah. Očitali so mu, da se ni držal kulturnega molka, ki so ga zaukazali komunistični oblastniki. Njegov glavni greh pa je bil, da je leta 1944 z lesorezi ilustriral Sonetni venec Franceta Balantiča, nadarjenega pesnika in najdražjega prijatelja, ki je kot protikomunistični borec 24. novembra 1943 zgorel v Grahovem. Pri komunistih v Teharjah je vladalo skrajno ideološko sovraštvo, ki je bilo organizirano in podpihovano. »Rdeči stražar, ki ni bil vsaj zadirčen do jetnika, če ga že ni žalil in pretepal, je postal sumljiv nadrejenim.« Prvi dve taboriščni zgodbi je Tršar pisal v prvi osebi, najbolj krvavo Teharje pa kot risar v tretji. Tudi tam je risal: najprej za stenčas, potem je portretiral vojake in oficirje in s tem si je rešil življenje, vendar je bil kot taboriščnik vse življenje zaznamovan in zapostavljen. Svoj cikel risb in grafik iz Gonarsa in Teharij je podaril Zavodu sv. Stanislava, ob svoji osemdesetletnici (2002) pa še cikel 20 platen z motiviko slovenskega holokavsta. Trsar Marijan5
 
ČUK, Silvester. Marijan Tršar (1922–2010). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 38-39.

Zadnikar Marijan1»Včasih me kateri mojih številnih prijateljev in znancev skoraj začudeno vpraša, čemu sem ubral tako nenavadno življenjsko pot … Sam zase pa dobro vem, zakaj sem se vse življenje tako rad oziral nazaj v daljna stoletja in poskušal osvetliti nekatera izbrana vprašanja iz zgodovine slovenskega naroda. Kot umetnostni zgodovinar sem namreč izbral iz zgodovine umetnosti na Slovenskem tisti del, ki ga zlasti v stavbarstvu in z likovno opremo, najbolje ohranjajo stare slovenske cerkve in cerkvice božje. Vse življenje sem jih rad obiskoval in raziskoval, in so bile blizu mojemu srcu, kakor bi rekel Plečnik … Od vsega mi je bilo še najbliže stavbarstvo in zlasti njegova plemenita sestra cerkvena arhitektura, ki že stoletja trdno in nepremakljivo stoji na zemlji, na kateri smo doma, kakor bi bila zrasla iz nje … Obiskoval sem cerkve kot umetnostni zgodovinar, kot Slovenec in kot kristjan.« Tako je svojo ljubezen do slovenske zemlje izpovedal umetnostni zgodovinar Marijan Zadnikar na zadnji strani njemu posvečenega zbornika Preden odidem (1998).

OBISKOVAL IN RAZISKOVAL SEM CERKVE
Zadnikar Marijan2Rodil se je 27. decembra 1921 v Novem mestu v hiši na Glavnem trgu, ki je bila dom njegove matere Hanice Zurc. Oče Josip Zadnikar je bil iz stare ljubljanske pasarske družine. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Ljubljano, tam je Marijan nabiral znanje: obiskoval osnovno šolo na Grabnu, gimnazijo pa v Vegovi ulici, kjer je leta 1940 maturiral. Oče ga je nagovarjal, naj se izšola za (podeželskega) učitelja, kjer bi bil z vsem dobro preskrbljen. Odločil se je za študij umetnostne zgodovine pri uglednem profesorju Francetu Steletu, ki je bil njegov učitelj in vzornik, kasneje pa tudi prijatelj. Začetek njegovega študija je kmalu prekinila druga svetovna vojna z internacijo v Italiji (poldrugo leto). Po vrnitvi v Ljubljano je bil pred nadaljevanjem študija nekaj časa poštni uradnik, dve leti je prepeval v Operi. Leta 1947, še pred diplomo, se je zaposlil na predhodniku republiškega Zavoda za varstvo narave in kulturne dediščine, ki mu je ostal zvest do upokojitve leta 1982. Ena prvih zahtevnih nalog, ki so mu jo naložili leta 1947, je bil ogled in popis cerkva na Kočevskem po vojnem viharju. Popisali so jih okoli 50, deset let kasneje ni bilo skoraj nobene več. Leta 1949 je prejel diplomo in se pod Steletovim mentorstvom lotil doktorata, ki ga je končal leta 1955 z disertacijo Romanska arhitektura na Slovenskem. Kot umetnostni zgodovinar-konservator je raziskoval umetnostne spomenike po vsej Sloveniji. Z gradivom, ki ga je nabral, se je posvetil znanstvenim raziskavam. Za delovno področje si je izbral našo romansko arhitekturo, najstarejšo še obstoječo srednjeveško arhitekturo.

SAMOSTANSKA ARHITEKTURA NA SLOVENSKEM
Zadnikar Marijan3Srednjeveška arhitektura na Slovenske je samostanska in sicer arhitektura treh najstarejših redov: benediktincev, cistercijanov in kartuzijanov. Benediktinci so imeli pri nas eno samo naselbino – v Gornjem Gradu. Svojo romaniko je Zadnikar leta 1950 začel z raziskavo stiškega samostana, ki je najpomembnejši spomenik romanske arhitekture v Sloveniji in ima evropski pomen v okviru zgodnjega cistercijanskega stavbarstva. Sad tega dela je bila knjiga Romanska Stična (1957). V njej je predstavil romansko jedro stiške cerkve in samostana, Stični je odmeril daljše poglavje že v svoji disertaciji. Kot sad poglobljenih raziskav je leta 1977 izšla bogato opremljena knjiga Stična in zgodnja arhitektura cistercijanov. Stična je bila njegova velika ljubezen in leta 1978 ga je samostan sprejel med svoje familiare (družinske člane). Ko je pisal o Stični, je ostajal po več dni v kloštru, z menihi je jedel in molil. Knjiga Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije (1972) je pionirsko delo na tem področju, saj je bila arhitektura kartuzijanov dotlej še povsem neobdelana. Kartuzija Žiče pod Konjiško goro, ki je bila ustanovljena okoli leta 1160, je bila ena prvih naselbin kartuzijanskega reda izven Francije, njegove matične dežele. Za Žičami sta na naših tleh zaživeli kartuziji Jurklošter (1170) in Bistra pri Vrhniki (1260), kasneje še Pleterje (1403). Marijan Zadnikar je skupaj z nemškim umetnostnim zgodovinarjem Adamom Wienandom izdal knjigo Kartuzijani: red molčečih menihov (Köln 1983), v kateri je objavil obsežno razpravo o zgodnji kartuzijanski arhitekturi.

“LEPOTE SLOVENSKIH CERKVA”
Zadnikar Marijan4»Eno najlepših odkritij je bilo Hrastovlje, ki smo ga okoli leta 1950 tako rekoč na novo odkrili,« je povedal Zadnikar v pogovoru za Ognjišče (februar 1983). Tam je okroglih deset let spremljal zahtevno delo odkrivanja znamenitih fresk istrskega mojstra Janeza iz Kastva (1490). Izpod njegovega peresa je izšlo več knjig o tem edinstvenem umetnostnem spomeniku, ki je postal svetovno znan po letu 1983, ko so bile hrastovske freske objavljene v znani ameriški reviji Life. V omenjenem pogovoru je kot temeljit poznavalec dejal, da je na Slovenskem okoli 2.500 cerkva. Od teh je spomeniško pomembnih nekaj sto, ki jih v spomeniški službi razvrščajo po kategorijah. V prvo kategorijo spadajo tiste, ki so nacionalnega pomena. Za Mohorjevo družbo je dr. Marijan Zadnikar napisal dve knjigi Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, ki sta izšli v visoki nakladi 58.000 izvodov; v prvi (1973) je predstavil 58 najlepših cerkva, v drugi (1975) pa 37. Leta 1972 mu je univerza podelila naziv ‘znanstveni svetnik’ za področje umetnostne zgodovine, ki je po stopnji enak rednemu univerzitetnemu profesorju. Leta 1997 je postal član SAZU. Ob sedemdesetletnici (1991) mu je nadškof Alojzij Šuštar v stiški samostanski kapeli podelil odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Cerkve na Slovenskem. Pri založbi Ognjišče je leta 1985 izšla njegova knjiga Lepote slovenskih cerkva (istega leta tudi v nemščini, ob ponatisu pa še v angleščini). Ko se je 7. oktobra 2005 njegova življenjska pot ustavila, je imel za sabo 54 samostojnih knjig, vsega okrog 600 bibliografskih enot. Lahko je rekel: »Moje življenje le ni bilo zaman.«

ČUK, Silvester. Marijan Zadnikar (1921–2005). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 38-39.

Crnilogar Otmar1»V duhovniškem življenju so tudi bleščeči trenutki, ki pomagajo korakati naprej tja v Božjo dalj. Je trenutek mladih, ki se ob duhovniku poveselijo, trenutek možakarjev, ki duhovnikovo besedo jemljejo zares, trenutek mater z dojenčki, ki nam jih bodo zaupali k verouku. Je trenutek, ko duhovnik zaklene cerkvena vrata, oči pošlje v zvezdnato nebo in zavzdihne: Sveta noč, blažena noč ... je res težko uganiti, kdo je srečnejši, pevci, verniki ali mašnik. V tem je lepota duhovniškega bivanja, ko duhovnik podpira ljudi, ljudje podpirajo njega. Kaj bi si Bog lahko še lepšega izmislil? Potem ko je nebeški Oče poslal v svet Sina in se je ta vrnil v nebesa, je naročil nam duhovnikom, naj nadaljujemo njegovo delo.« Tako je nagovoril sobrate duhovnike na duhovnih vajah v Ljubljani leta 1997 Otmar Črnilogar. Bil je »človek mnogih talentov«, kot je naslov zbornika o njem (2019): profesor grščine in latinščine, prevajalec Svetega pisma, navdušen planinec, nadarjen slikar, predvsem pa duhovnik, do konca zvest svojemu poslanstvu.

»DUHOVNIK SEM BIL IN RAD SEM BIL«
Otmar Črnilogar se je rodil 15. novembra 1931 v Šebreljah nad Cerknim zidarju Janezu in njegovi ženi Justini Dobravec kot prvi od štirih otrok. Prve razrede osnovne šole je obiskoval v domačem kraju. Duhovnik Ivan Rejec, domačin, ga je pripravil za nadaljnje šolanje v goriškem malem semenišču. Višje razrede je dokončal na semeniški klasični gimnaziji v Pazinu v Istri, kjer so se šolali tudi slovenski fantje. Po maturi leta 1951 je študiral bogoslovje na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil 29. junija 1957 posvečen v duhovnika. Zaradi izredne nadarjenosti so mu predstojniki obljubili, da bo šel v Pariz študirat patrologijo (cerkvene očete), takratni apostolski administrator Mihael Toroš pa ga je takoj po novi maši imenoval za upravitelja župnije Marijino Celje nad Kanalom. Crnilogar Otmar3Otmar se je z vsem mladostnim žarom posvetil ljudem, ki so ga vzljubili. Med njimi je ostal le dve leti. Jeseni 1959 je bil poslan v Vipavo, kjer je bil vikar pri obolelem dekanu, profesor latinščine in grščine na Srednji verski šoli, ob tem pa je na Univerzi v Ljubljani študiral klasično jezikoslovje. Pridobljeno znanje je posredoval svojim dijakom v Vipavi, dolga leta je bil tudi profesor latinščine na Teološki fakulteti v Ljubljani. Temeljito znanje grščine in latinščine mu je služilo tudi pri prevajanju za cerkvene potrebe, zlasti tistih knjig Svetega pisma, ki so bile napisane v grščini. Pri vsem svojem vsestranskem delovanju pa je bil najprej duhovnik. Leta 1967 je postal župnik v Podragi, kjer je s svojimi ljudmi delil dobro in hudo skoraj 32 let – vse do svoje smrti 27. aprila 1999. Njegove zadnje besede so bile: »Duhovnik sem bil in rad sem bil.«

PETNAJST NAJLEPŠIH LET
Crnilogar Otmar4Leta 1981 ga je tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar povabil v skupino prevajalcev, zadolženih za prevod celotnega Svetega pisma iz izvirnih jezikov. Nastajal je petnajst let, kot večina drugih večjih izdaj po svetu. Zahtevno delo je vodil in usklajeval Koordinacijski odbor, ki so ga 30. decembra 1980 ustanovili slovenski škofje. Nova zaveza je izšla leta 1984, ob 400. letnici Dalmatinovega prevoda, tega leta so začeli prevajati svetopisemske knjige Stare zaveze, celotno Sveto pismo pa je izšlo leta 1996 kot Slovenski standardni prevod (SSP). Prevod je bil zamišljen kot skupinsko delo, Otmarju Črnilogarju, uglednemu profesorju grščine, so poverili prevod svetopisemskih knjig, katerih izvirni jezik je grški. Njegov delež pri Stari zavezi sta Knjiga modrosti in Sirahova knjiga (obe sta izšli v posebni knjižni izdaji pri Ognjišču, 1995). Pri Novi zavezi pa predvsem pisma: apostola Pavla 1. in 2. pismo Korinčanom, 1. in 2. pismo Timoteju, pismo Titu, dalje pismo Hebrejcem, 1. in 2. Petrovo pismo, 1., 2. 3. Janezovo pismo Judovo pismo. »Prevajanje Svetega pisma imam za največje delo v svojem dosedanjem življenju in za silno zaupanje, ki sem ga bil deležen od predstojnikov – morda celo od Boga samega,« je zapisal leta 1994. Crnilogar Otmar2»Predvsem sem se v veliki šoli, pravzaprav največji šoli prevajanja Svetega pisma naučil predvsem to, da se v našem lepem slovenskem jeziku da vse povedati.« Leta prevajanja Svetega pisma so bila garaška leta, obenem pa, po njegovem mnenju, najlepše obdobje njegovega življenja. Sodeloval je tudi pri prevajanju koncilskih odlokov ter nekaterih bogoslužnih knjig.

ZAHTEVNA OTMARJEVA POT
Kot duhovnik, profesor in prevajalec je bil Otmar Črnilogar mož knjige. Štiri leta svojega življenja (1971–1975) je posvetil Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski knjižni založbi kot tajnik, da bi jo iztrgal iz režimskega primeža in ji dal novega poleta, toda odgovorni so vse poskuse v kali zatrli. Kot vzgojitelj mladega rodu pa je bil “zatreskanec v gore”. Zanje je vnemal svoje semeniške dijake in druge mlade. »V gorah smo se krepili v solidarnosti, vzdržljivosti, odrekanju, potrpežljivosti in pogumnosti,« je povedal eden njegovih podraških ministrantov. »Vzgajal nas je v vseh pogledih, še posebno nam je vsadil spoštljiv odnos do narave.« Ko je leta 1959 prišel v Vipavo, je ognjevito nastopil na občnem zboru Planinskega društva in bil izvoljen za predsednika, ki ga je v veliko ‘grozo’ partije uspešno vodil pet let. V času njegovega vodenja je bila urejena Furlanova plezalna pot na Gradiško Turo. (1969) Smer je Črnilogar preplezal in določil skupaj z alpinistom Tonetom Sazonovim. Pri njeni postavitvi so pomagali vipavski semeniščniki, ki so na svojih ramenih v strmino prinašali vodo in gradbeni material. Otmarjeva je bila tudi zamisel planinsko-romarske poti mimo desetih cerkva – od Podrage do Štjaka in nazaj. Ob pomoči župnij so jo uredili vipavski planinci in leta 2005 pripravili prvi pohod. Leta 2019, ob 50-letnici Furlanove poti in 20. obletnici Črnilogarjeve smrti, so vipavski planinci odprli zelo zahtevno Otmarjevo plezalno pot v hvaležen spomin na svojega nekdanjega predsednika. Za svoje delo v planinstvu je Otmar Črnilogar prejel srebrni častni znak Planinske zveze Slovenije.

ČUK, Silvester. Otmar Črnilogar (1931–1999). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 40-41.

Bevk France1»Vedno sem zadovoljen in sem prepričan, da nisem mogel nič boljšega napraviti, kot iti v misijone delat. Ni na svetu denarja in časti, da bi zapustil svoje bolnike, ki so moj raj, ker sem v njem popolnoma srečen, če se na tem svetu lahko kdo srečen imenuje. Vem, da nikdar nisem pred človekom padel na kolena, to storim le pred Bogom. Zato mi je Bog naklonil čast, da smem tako dolgo delati v misijonih, kjer imam toliko in tako lepega dela, da se drugim zdravnikom kaj takega še sanjati ne more.« Tako se je izpovedal slovenski misijonski zdravnik dr. Janez Janež, ki je deloval med Kitajci 42 let. Kot vrhunski kirurg se je odpovedal plači. Delal je zastonj po zaobljubi ob čudežni rešitvi 28. maja 1945 na Koroškem. Od tam, kjer bi moral z 12.000 domobranci v smrt, je šel, da tisočem Kitajcev rešuje življenje. »Dr. Janez Janež je močan dokaz, kako Bog v svoji previdnosti vodi pota človeškega življenja,« je zapisal nadškof Alojzij Šuštar, »kako si izbira orodja za življenjsko pričevanje svoje dobrote, kako jim daje moči, da morejo biti do konca zvesti svojem poslanstvu.«

ZDRAVIL BOM ČLOVEŠKA TELESA
Njegova izredno bogata življenjska pot se je pričela 14. januarja 1913 pri Janeževih (po domače Pletarjevih) v Dolskem pri Ljubljani. V družini so bili še bratje Franc, Karel in Viktor ter sestra Mimi. Mati Ana je bila globoko verna žena. Bila je presrečna, ko je videla, kako Janezek streže pri maši in srčno je upala, da bo nekoč stal pred oltarjem kot duhovnik. Po osnovni šoli v domačem kraju je prosil očeta, da bi šel študirat na gimnazijo v Ljubljano. Oče ga je vprašal, zakaj; »sam ne vem, zakaj sem bleknil: “Hočem biti misijonar na Kitajskem!”« Bil je resen dijak in mnogi so mislili, da bo po maturi šel v bogoslovje. Tistim, ki so se odločili za to, je dejal: »Vi boste zdravili duše, jaz pa telesa.« Odločil se je za študij medicine na veliko žalost matere. Začel je v Ljubljani, nadaljeval je v Zagrebu, za doktorja medicine je bil promoviran 28. maja 1937 na medicinski fakulteti v Gradcu. Na Dunaju se je specializiral za transfuzijo. Dobil je službo na kirurškem oddelku Ljubljanske javne bolnišnice. Med vojno je pomagal vsem, ki so bili pomoči potrebni. Prišel je maj 1945. Po zaupnih kanalih je zvedel, da je na seznamu za likvidacijo, zato se je pred tistimi, ki bi to storili, umaknil na Koroško. Ko je videl, da Angleži izročajo domobrance partizanom – v smrt, se je skril v njivo rži in tako ostal pri življenju. To je bilo 28. maja 1945, na osmo obletnico zdravniške diplome. »Razumel sem, da mi je vse, kar bom živel naprej, podarjeno. In v rži sem sklenil: če se rešim, bom dal vse, kar mi bo ostalo, misijonom, potrebnim in revnim.« Priložnost za uresničitev te zaobljube se je ponudila prav kmalu.

BREZPOGOJNI “DA” MISIJONARJU KERECU
Prišel je v Rim, kjer se je mudil misijonar Jožef Kerec, apostolski administrator škofije Čaotung, ki je iskal zdravnika za svoj misijon. Janež je njegovo povabilo brez oklevanja sprejel. Najprej je odšel v Argentino, kjer se je pripravljal na svoje poslanstvo. Z misijonskim križem je 23. maja 1948 z ladjo odpotoval na Kitajsko. V Čaotungu je našel domačo druščino: msgr. Jožefa Kereca in slovenske redovnice ter italijanske redovnike kamilijance. Bolnišnica je bila skoraj brez potrebnim inštrumentov in zdravil, z neizurjenim osebjem. Takoj se je vrgel na delo. Sam je vzgajal osebje za operacijsko sobo. Uspehi so se kmalu pokazali. Začelo se je govoriti o čudežnem zdravniku. Bolniki so prihajali z vseh strani. »Vesel sem, ker delam za uboge, revne in potrebne.« Ljudje so ga klicali Tin hao (odlični). Lepo sta se ujemala z msgr. Kerécom. »Brez njega ne bi videl Kitajske. Bil je velik človek, osebno je bil skromen in veliko je molil. Če je vedel, da imamo kakšno težko operacijo, je gotovo prišel med operacijo molit rožni venec.« Decembra 1949 so v Čaaotung prišli ‘rdeči’. Kereca so nasilno zadržali v Kunmingu, bivanje v škofijski hiši so mu počasi spremenili v zapor. Doktorja Janeža so pustili mirno delati, ker je bil edini zdravnik. »Praktično je ves misijon v njegovih rokah, vse na tihem lepo vodi in me o vsem sproti obvešča,« ga je pohvalil Kerec. »Njegova zgodba bo ena najlepših strani v slovenski misijonski zgodovini.« Skoraj štiriletnega dela v Čaotungu je bilo konec 10. januarja 1952, ko so bolnišnico obkolili komunistični borci, vse preiskali in osebje zaprli. Odvedli so jih v Kunming in 14. aprila 1952 so bili izgnani iz Kitajske. Prišli so v Hongkong in pričelo se je novo obdobje.Janez Janez2

“RAD BI DELAL DO KONCA”
Vabili so ga na več strani, odločil se je za Tajvan. Vesel je bil, da bo mogel ostati med Kitajci. Na Tajvan je prispel 15. junija 1952. Ustavil se je v mestecu Lotung, kjer so delovali italijanski redovniki kamilijanci. Od japonskega zdravnika so kupili leseno bolnišnico in v njej je Janež ustanovil kirurški oddelek z 12 posteljami. Mesec dni po prihodu je opravil prvi kirurški poseg in čez teden dni so že vsi vedeli za dr. Fana, ki dela čudeže. »Našel sem toliko dela kot še nikdar in nikjer v življenju. Včasih imam tudi po deset operacij na dan.« Bolnišnica je iz leta v leto rasla in se širila. Leta 1963 so podrli staro leseno poslopje in sezidali novo stavbo, naslednje leto so odprli bolničarsko šolo, iz katere je prišlo vsako leto 50 diplomiranih bolničark. Po 25 letih je imela bolnišnica v Lotungu 480 postelj na petih oddelkih (od kirurgije do porodnišnice). Leta 1990 so odprli moderno 11-nadstropno bolnišnico, ki so jo poimenovali Dr. Janez Memorial Building, v kateri pa dr. Janez Janež ni deloval, le njegovo ime je bilo nekaj časa na vratih, kjer naj bi delal. Leta 2007 jo je blagoslovil ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik.
Malo pred smrtjo je dejal: »Eno bi rad, da bi se zrušil in umrl v operacijski sobi. Hočem delati do konca in ne bi rad bil na stara leta komu v breme.« Dokler je mogel, je skrival svojo bolezen: pljuča so bila popolnoma uničena. 14. septembra 1990 je s težavo končal operacijo, ki je bila zadnja. 7. oktobra je prosil za sveto popotnico. »Dobil sem potni list za nebesa, zdaj lahko odidem.« Poslovil se je 11. oktobra 1990 ob 8.45. Njegovo telo je ležalo v okrašeni kapeli bolnišnice teden dni, da se je množica hvaležnih ljudi od njega poslavljala. Na njegovo željo so ga položili k večnemu počitku na katoliškem pokopališču v Lotungu.

ČUK, Silvester. dr. Janez Janež (1913–1990). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 88-89.

Zajemi vsak dan

Če zveš, da kdo stori kaj slabega, in če veš to edino ti, ne govori o njem slabo. S tem bi sprožil samo slabe govorice.

(Friderik Baraga)
Četrtek, 7. Julij 2022
Na vrh