(ob obletnici) »V jeziku je skrit lep kos narodne zgodovine. Iz jezika se dajo spoznati narodne prosvetne razmere in tvarna ter duhovna izobrazba. Narod, ki je sam ustvaril prosvetne naprave, jim je dal tudi svoje izraze. Če jih je dobil od tujega naroda, je sprejel z njimi navadno tudi tuje izraze. (...) Po jeziku se sodi kulturno stanje naroda. Čim večje je število tujih izrazov v kakem jeziku, tem večji je bil vpliv tuje omike. Tuje besede v jeziku so torej znamenje narodne siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da kulture ni imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da narod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze.« Tako je v svoji obravnavi Kako izgubljamo besede (1942) zapisal jezikoslovec Anton Breznik (1881–1943), duhovnik, profesor slovenščine na prvi slovenski gimnaziji v Šentvidu. Ko se je pripravljal na svoj poklic, je študiral tudi dela Frana Miklošiča, ki so ga sodobniki imenovali »največji slovničar 19. stoletja«.

 20. novembra 2023 mineva 210 let od rojstva dr. Frana Miklošiča, jezikoslovca svetovnega slovesa.  - Rojstna hiša v Radomerščaku pri Ljutomeru. - Spominska plošča na rojstni hiši.  

OD PRLEKIJE DO CESARSKEGA DUNAJA
Fran Miklošič je bil sin Prlekije, deželice bistrih ljudi, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje. Rodil se je 20. novembra 1813 na Radomerščaku, vasici južno od Ljutomera, središča Prlekije. Ko mu je bilo šest let, se je družina preselila v Ljutomer, kjer je imel oče gostilno in trgovino. Ljudsko šolo je obiskoval v Ljutomeru. Stric Martin, župnik v Središču ob Dravi, je nagovoril starše, da so nadarjenega sina dali na gimnazijo v bližnji Varaždin, po dveh letih pa v Maribor, kjer je leta 1830 maturiral. Bil je izredno nadarjen. Odlikoval se je zlasti v jezikih. Po maturi je šel študirat pravo in modroslovje v Gradec, tedaj kulturno središče štajerskih Slovencev. Veliko se je družil s svojim rojakom Stankom Vrazom, kasnejšim ilirskim pesnikom. Po končanem študiju prava (1836) se je posvetil filozofiji in dosegel doktorat. Ker ni dobil mesta rednega profesorja filozofije v Innsbrucku, je jeseni 1838 prišel na Dunaj, in sicer z velikim jezikoslovnim znanjem. Poznanstvo s Kopitarjem se je razvilo v trdno prijateljstvo. Miklošič je bil Kopitarjev učenec, kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Kopitar ga pridobil, da je maja 1844 postal njegov naslednik v dvorni knjižnici. Za to mesto ga je priporočalo znanje klasičnih jezikov, sanskrta, večine evropskih in slovanskih jezikov. V viharnem letu 1848 je stopil v javnost kot predsednik novo ustanovljenega društva Slovenija. Leta 1849 je bila na dunajski univerzi ustanovljena slavistična stolica, ki jo je zasedel Miklošič, najprej kot izredni, nato pa redni profesor. Večkrat je bil dekan filozofske fakultete, leta 1854 pa rektor ugledne dunajske univerze. Leta 1852 se je poročil in za vedno ostal Dunajčan, vendar po srcu zaveden Slovenec. Njegovo plodno življenje se je izteklo 7. marca 1891. Na osrednjem pokopališču nekdanje cesarske prestolnice je našel svoje zadnje počivališče.

Primerjalna slovnica slovanskih jezikov. Miklošičevo temeljno delo. Na slovensko šolstvo je Miklošič vplival s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole, ki so utrdila našo pisavo. - Miklošičev trg v Ljutomeru. -  Miklošičev park (s kipom) v Ljubljani.

MIKLOŠIČEVO RAZDOBJE SLAVISTIKE
Jezikoslovec France Bezlaj je ob 150-letnici rojstva Frana Miklošiča, ki ga imenuje največji slovenski jezikoslovec in najpomembnejši slavist, kar jih je doslej živelo, v slavistični reviji Jezik in slovstvo zapisal: »Brez nasilja lahko razdelimo dosedanji razvoj slavistike na tri okvirna razdobja. Prvo je bilo domoljubno zbirateljsko in je pripravljalo temelje. Iz tega časa poznamo imena kakor Dobrovsky, Kopitar ...« Z razvojem jezikoslovnih ved sredi 19. stoletja se začenja v slavistiki drugo, Miklošičevo razdobje. Vseh 36 let svojega publicističnega delovanja je bil osrednja osebnost v stroki. Povezal je slavistiko s sodobnim jezikoslovjem in njegove izsledke je presajal na slovansko gradivo. Zajel je pri tem vsa področja, kamor je segala znanstvena misel, sam zbiral gradivo, ga sam analiziral in obdeloval do zaključnih sintez in nekatere so obveljale kar za sto let. Težko je verjeti, da je vse to zmogel en sam človek. Miklošičevih del je 34 samostojnih knjig v 44 debelih zvezkih, drugih spisov, ki so po večini izšli v raznih publikacijah avstrijske akademije, je po številu nad 100. Celotni zbrani spisi bi obsegali okoli petdeset knjig po petsto strani. Njegovo književno delo je obsegalo skoraj vse panoge slovanske filologije: slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje ... Tretje obdobje, ki je nastopilo za njim, se je posvetilo samo tistim problemom, pri katerih Miklošič ni razpolagal z zadovoljivim gradivom ali ga niso zanimali. Miklošič se je že kot študent prava in filozofije v Gradcu ukvarjal s slavistiko in bil v stikih s Kopitarjem. Ko je leta 1838 prišel na Dunaj, ga je Kopitar vzljubil kot sina, Miklošič pa je s svojimi deli pripomogel, da je bil Dunaj v njegovem času priznano slavistično središče. »Usoda ga je izbrala,« piše Bezlaj, »da je bil v pravem času pravi mož na pravem mestu.«

Univerza na Dunaju, kjer je postavljen tudi Miklošičev doprsni kip. Bil je večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze. - Pokopan je na osrednjem dunajskem pokopališču.

NAJVEČJI SLOVANSKI JEZIKOSLOVEC
Po zaslugi Jerneja Kopitarja je Fran Miklošič maja 1844 dobil njegovo mesto v dunajski dvorni knjižnici. Že pred tem je opozoril nase s svojo temeljito in resno oceno Primerjalne slovnice Nemca Franza Boppa. Pokazal je na napake, ki jih je Bopp zagrešil, ker ni poznal slovanskih jezikov. Leta 1845 je v Leipzigu izšel njegov Etimološki slovar staroslovanskega jezika (z latinskim naslovom), ki vsebuje marsikatero še danes priznano etimologijo. Hvaležnemu spominu svojega učitelja Kopitarja, ki je umrl 11. avgusta 1844, je posvetil grško Življenje sv. Klementa Ohridskega. Ko je bila leta 1849 na dunajski univerzi osnovana slavistična stolica, je bil nanjo imenovan Miklošič. Že prvo leto je napisal za svoje študente tri učbenike in cerkvenoslovanski slovar. Dunajska akademija je leta 1848 razpisala nagrado za primerjalno slovansko slovnico. Miklošič se je takoj lotil dela in konec maja 1851 predložil svojo Slovnico slovanskih jezikov I–IV (Dunaj 1852–1875), ki je njegovo temeljno delo. V njej je najbolje in najobširneje obdelana stara cerkvena slovanščina, druge slovanske jezike primerja samo s staro cerkveno slovanščino, ne pa med seboj. V to primerjalno slovnico je vnesel več svojih drugih del. Drugo najpomembnejše Miklošičevo delo je Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886), ki je še danes vsakemu slovanskemu filologu in jezikoslovcu neobhodno potrebna knjiga. Fran Miklošič je s svojimi deli vplival na razvoj slovenskega knjižnega jezika, zlasti po zaslugi Frana Levstika, njegovega zvestega učenca. Miklošičeva slovnica je bila pri nas razsodnica v slovničnih prepirih. Po njegovih učenih slovničnih delih so slovenskemu jeziku dajali knjižno obliko. Za razvoj slovenskega jezika in šolstva so pomembna njegova Slovenska berila za višje razrede srednjih šol, ki so utrdila našo pisavo. V svojem delu Slovanska knjižnica (1870) je pozval Slovence, »naj skrbijo za tisti jezik, ki ga jim je Bog dal«.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2023), 42-43.

»Duhovnik sedanjosti in bodočnosti je tisti, ki more in mora z besedo, predvsem pa z vzgledom človeštvu vzklikati: Bratje, je resnica, je večnost, je smisel! Kaj je bolj veličastnega in danes bolj potrebnega kot biti zmožen in poklican reči: Bratje, vse, kar delate, za kar trpite, to, da sploh ste, je in ima smisel. Vaše hrepenenje v neskončnost bo in mora biti uresničeno! Je morda v današnjem času kaj lepšega kot ljudem povedati resnico o pravi vrednosti njihovega življenja, povedati resnico o pomenu družine, otroka ...? Je katera večja naloga kot poučevati ljudi: Vsi smo bratje, moramo se ljubiti! Prepričan sem in z menoj vsi bogoslovci, da ni lepšega, a niti odgovornejšega poklica od tega – duhovniškega!« Tako je v ljubljanskem bogoslovskem listu Razgovori leta 1966 izpovedal svoj življenjski credo Franček Križnik, 22-letni bogoslovec. Ta navdušeni pripravnik za delo v Gospodovem vinogradu z izrednimi darovi duha in srca je svoje poslanstvo dokončal kot žrtev prometne nesreče 28. marca 1980, v 36. letu življenja in devetem letu duhovništva.

»DEČEK JE ZELO NADARJEN ...«
Franček je bil najstarejši v revni kmečki družini s tremi otroki. Rodil se je 17. julija 1944 v Sotenskem (Šmarje pri Jelšah). Oče se je vrnil od partizanov kot invalid, breme skrbi za družino je padlo na materina ramena. Ko je bil Franček star dve leti, so ga izročili tetam in njihova hiša je bila njegov stalni dom. Od tod je hodil v šolo v Šmarje, pred poukom je vsako jutro stregel pri maši župniku Jakobu Richterju, učenemu duhovniku, ki mu je bil drugi oče, prijatelj in učitelj. Leta 1956 je v Celjskem dnevniku izšel dopis: »V okolici Šmarja pri Jelšah živi že več let pri svojem sorodniku deček revnejše kmečke družine, ki je dopolnil dvanajsto leto starosti in obiskuje 4. razred osnovne šole. Deček je zelo nadarjen, razgledan in igraje obvlada šolsko snov. Izredno rad čita knjige, ki mu jih posoja šmarski dekan, pa tudi sam poseduje že lepo zbirko knjižnih del. Četudi je telesno šibak, mu ni odveč nobena žrtev, ko vstaja ob četrti uri in odhaja v 45 minut oddaljene Šmarje, da ministrira v cerkvi.«
S sestro Treziko pri prvem svetem obhajilu.  - Ob zaključku osemletke s profesorjem Vladimirjem Kavčičem.   - Fanček Križnik kot bogoslovec in novomašnik. - Mašniško posvečenje je prejel po rokah škofa Maksimilijana Držečnika leta 1971.
Franček je bil glavni pisec šolskega glasila Šmarski rod, katerega mentor je bil profesor slovenščine Vladimir Kavčič. Po končani osnovni šoli je šel leta 1960 v semenišče v Zadar. Od tam je šestnajstletni fant z modrostjo zrelega moža pisal: »Šel sem iz svojega prepričanja, iz svoje lastne želje v semenišče, z zavestjo, da bom lahko kot duhovnik svojemu večno trpečemu slovenskemu narodu pomagal v veri in kulturi. To so moje čiste, iskrene, Bogu vdane želje.« Po maturi leta 1963 je odšel k vojakom v Skopje, ki ga je po hudem potresu pomagal obnavljati. Ko je odslužil vojaščino, se je jeseni 1965 vpisal v ljubljansko bogoslovje, ki je bilo tiste čase polno navdušenih fantov iz vseh koncev in krajev naše lepe domovine, rojenih iz mučeniške krvi.

V SLUŽBI RESNICE IN SVOBODE
Toda v Ljubljani ni ostal dolgo. Izredno nadarjenega in srčno dobrega Frančka je tedanji mariborski škof Maksimilijan Držečnik poslal na študij v Rim, kamor se je lahko napotil šele leta 1966, ko so mu odobrili potni list. Na papeški univerzi Gregoriana je študiral do leta 1969, ko je v neprijetnih okoliščinah moral zapustiti večno mesto. V rimskem obdobju je sodeloval pri listini Slovenija 1968, kam?, dokumentu zgodovinske vrednosti, ki ga je skupina slovenskih akademikov Ypsilon naslovila na slovensko javnost iz Rima, v njem pa dejansko napovedala vse to, kar smo več kot dvajset let kasneje doživeli z osamosvojitvijo. Študij je nadaljeval v Münchnu. »Še nikoli mi ni bilo žal, da sem odšel iz Rima,« je od tam pisal svoji mami.
Šmarje pri Jelšah, domača župnija.   - Med šmarsko mladino.  - S profesorji.
»Božja Previdnost vedno vse tako ukrene, kot je za nas nespametne ljudi najboljše.« Leta 1971 je po rokah blagega škofa Maksimilijana Držečnika prejel mašniško posvečenje in se pridružil zboru 53 novomašnikov, ki so tisto leto razveselili Cerkev na Slovenskem. Za novomašno geslo in svoje duhovniško vodilo je izbral Jezusove besede: »Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Po novi maši se je vrnil h knjigam, da bi dokončal doktorsko tezo. »V Ljubljani že čakajo name,« je leta 1975 pisal prijatelju Frančku Smoletu. Eno polno leto (1978–79) je urejal Družino – v službi resnice in svobode. V pismu omenjenemu prijatelju je zapisal: »Tisti redki izbranci v zgodovini, ki so si drznili vreči svetu resnico v obraz, so to svoje zaletavanje v zid tako ali drugače drago plačali. Resnica, ki je Kristus, se spričuje le na Njegovem križu. Resnica je netivo, je dinamit, je meč, je ofenziva proti laži, sebičnosti, hudobiji, nasilju. Resnica je revolucija svobode in pravice.« Mar ni to slutnja tistega, kar se je zgodilo 28. marca 1980 na cesti blizu Münchna? »So smrti, ki nas pretresejo do dna srca, kakor da se je z njimi zrušil del zgodovine, smrti, ki jim nekako na moremo verjeti,« je ob odprtem grobu dejal prošt Jožef Smej.

DVE OBLETNICI: ALOJZ REBULA, FRANČEK KRIŽNIK
Pred sto leti (20. julija 1924) se je v Šempolaju pri Trstu rodil Alojz Rebula, eden naših največjih besednih umetnikov, dvajset let kasneje (17. julija 1944) pa je v revni kmečki hiši blizu Šmarja pri Jelšah zagledal luč sveta Franček Križnik, srčen duhovnik in prodoren mislec, ki je žarel v ljubezni do slovenstva in krščanstva. Drug drugega sta hvaležno spoštovala. »Umetnik je zame skrivnost, ki se ji je treba približevati z nekim svetim strahom in spoštovanjem. Že od mladosti sem je bil pisatelj zame isto kot duhovnik,« je Križnik izpovedal v pismu Rebuli julija 1976, kmalu po prvem srečanju. Rebula pa je priznal: »Franček Križnik je bil eno od mojih velikih življenjskih srečanj ... V moje medleče zamejsko obnebje je zarezal kot meteor pristnosti in poguma.« Vse trenutke prijateljevanja z njim od oktobra 1975 do marca 1980 je zapisoval v svoj dnevnik. »Frančkov obisk zmeraj prinese praznik v hišo.« »Franček, to ni obisk, to je praznik v hiši.« Franček je »fant, kakršne danes Slovenija proizvaja enega na petsto tisoč«. Sobota, 29. marca 1980: »Ko zvečer odprem prijatelju Mariju, ga vidim vsega bledega. Saj novica, s katero prihaja, je pretresljiva, da bolj ne bi mogla biti: Franček je umrl v prometni nesreči pri Münchnu, skupaj z bogoslovcem Kastelicem ... Prva misel: atentat ...«
Predavatelj v Dragi. - Skupaj z mamo. - Alojz Rebula v Šmarju ob spominu na Frančka ob 10-letnici smrti. - Prijatelj Franček Smole je po Križnikovi nesrečni smrti pri založbi Družina objavil zbornik o njegovem življenju; s pomenljivim naslovom Zaustavljeni David.
Ob deseti obletnici Frančkove smrti je bilo v Šmarju pri Jelšah spominsko slavje. Alojz Rebula je z veseljem sprejel vlogo slavnostnega govornika, čeprav se je s Križnikom poznal le šest let in od njega hrani samo pet pisem. Zakaj? »Dejansko sem v tem majhnem in čokatem Štajercu svetlega panonskega obraza in ognjevite kretnje naletel na spoj intelekta in srca, kulturne in etične razsežnosti, politične zrelosti in civilnega poguma, kakršen se javlja na Slovenskem nekajkrat na stoletje.«

 S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2024), 42-43.

»Aforizmi so moj glavni odgovor na to, da strašno trpim, ker resnice ni. Vse življenje govorim tisto, kar mislim, da je prav, in že to je narobe. Še vedno! Pri nas je to še vedno prepovedano. Na Slovenskem je tisti, ki govori resnico, sovražni propagandist. Družba se ne spremeni v enem dnevu ali po enih volitvah, ampak se mora spremeniti vse tisto, kar je v ljudeh, v njihovih glavah. Metode partije so pri nas postale mentaliteta. Ljudje bodo morali pogruntati, da so v življenju druge reči pomembne. Pa tudi, da je pomembno, da človek ohrani čist obraz. Obraz, ki ni lažniv. Partija je ustvarila lažnivo družbo ... Morala je kompletno na psu, etika pa ne zaživi s spremembo režima, ampak nastane z vzgojo in samovzgojo ... Sem strog do Cerkve, ampak vem, da je krščanstvo ljudi učilo, kaj ni prav.« Tako je v pogovoru za revijo Sodobnost leta 2005 iskreno izpovedal aforist Žarko Petan; po njegovi smrti, 12. maja 2014, so pogovor ponatisnili.
Žarko Petan je odraščal v razburkanih časih; na sliki s svojo primarno družino.  - Oče je bil podjeten mož, ki je kupil znano mariborsko kavarno Astroia, od tod tudi navdih za scenarij za film Kavarna Astoria. - V kavarni na Dunaju.  

ŠOLANJE V CERKVENIH ZAVODIH NA HRVAŠKEM
Žarko Petan se je rodil v Ljubljani 27. marca 1929, v letu velike svetovne krize. Mati, Slavka Mermolja, je bila iz Sela na Vipavskem, oče Josip pa Štajerec, uspešen poslovnež. Ko je imel tri leta, se je družina preselila v Zagreb, kjer je oče vodil Veliko kavarno na Jelačićevem trgu. V glavnem mestu Hrvaške je končal osnovno šolo, potem ga je oče skupaj s šest let starejšim bratom Bogušem poslal v Senj. Stanovala sta v strogem privatnem zavodu. Pred vojno je oče kupil kavarno in hišo v Mariboru. Družina se je preselila tja, Žarko pa je ostal v Senju. Ko so 1941 prišli Nemci, so očetu kavarno vzeli. Oče je zbežal v Ljubljano, mati, ki je imela italijansko državljanstvo, pa je s sinovoma odšla v Zagreb. Po propadu Italije leta 1943 je z Bogušem odšla v Trst, Žarka pa so dali v internat šolskih bratov. Pokrovitelj tega cerkvenega zavoda je bil nadškof bl. Alojzij Stepinac. »Enkrat na teden smo hodili k maši v njegovo kapelo. Kot človek je bil odprt. V središču mesta je bil urad za Jude, kjer so kupovali zvezde, ki so jih morali nositi našite na obleki, in so bile drage. Nekoč sem videl tam nadškofa Stepinca, kako plačuje Judom te zvezde.« Po vojni so se vrnili v Maribor, tam je oče dobil nazaj kavarno, a kmalu so jo nacionalizirali komunistični oblastniki, kar ga je zelo potrlo. Žarko je v Mariboru končal srednjo šolo, nato pa je študiral ekonomijo na željo očeta, ki je upal, da mu bodo kavarno vrnili. Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je diplomiral leta 1957, potem pa je šel na igralsko akademijo (AGRFT), kamor ga je vleklo srce. Leta 1977 je tam diplomiral iz gledališko-radijske režije. Leta 1959 ga je vojaško sodišče v Beogradu »zaradi klevetanja države in vohunstva« obsodilo na sedem let zapora, a so ga leta 1961 zaradi pomanjkanja dokazov oprostili. »V beograjskem zaporu sem želel pisati, a nisem imel papirja. Tako sem začel v možgane zapisovati aforizme, ki so kratki in sem jih zapomnil.«
Bil je predan teatru, režiral je 114 gledaliških predstav. - Z ženo Vero.


»PO POKLICU SEM GLEDALIŠKI REŽISER«
»Če me vprašajo, kaj sem po poklicu, odgovorim: gledališki režiser. V svojem življenju sem počel marsikaj, ampak največ sem delal v teatru.« Gledališču se je zapisal z vsem srcem. Kot gledališki režiser je z majhnimi presledki delal od leta 1955 do leta 1994; enaindvajset let je bil redno nastavljen v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL). Bil je eden od ustanoviteljev gledališke skupine Oder 57. Režiral je v skoraj vseh slovenskih gledališčih, številnih jugoslovanskih ter v nekaterih tujih. V štiridesetih letih je režiral 114 predstav. Svojo poklicno pot režiserja je začel kot asistent Bojana Stupice pri njegovih predstavah v ljubljanski Drami. Svoj poklic je povzel v aforizem: Režiser je v gledališču bog, ampak igralci so na žalost ateisti.
Pred tem se je preživljal z novinarstvom; »preskok iz novinarstva v literaturo« je bil zanj nekaj samoumevnega. »Rekel bi, da se sploh nisem zavedal, da sem zajadral v literaturo. Satire sem pisal, kot bi pisal reportaže ali intervjuje.« Njegove humoreske in zlasti satire, ki jim je bil zvest do konca, so bile vedno vezane na aktualno problematiko. Posvečal se je tudi pisanju za otroke: prva knjiga je imela naslov Pravljice za Jasmin in jo je posvetil hčerki Jasmini, »pobudnika« za tri nove otroške knjige sta bila Jasminina dvojčka Jaka in Grega. Za otroke je napisal številne radijske igre. Seznam njegovih knjig je zelo dolg. Aforizem: Eni so izdali vero v Domovino in si polnili žepe, jaz sem izdajal knjige in polnil knjižne police.
Kmalu po osamosvojitvi je bil dve leti in pol generalni direktor RTV. »Te nelahke naloge sem se lotil resno, z ambicijo, da bi kaj spremenil. Žal mi razmere niso bile naklonjene. Najprej so me že po šestih mesecih odstavili, ustavno in vrhovno sodišče sta me vrnila na položaj generalnega direktorja, potem se mi je stolček ves čas majal, dokler me poldrugo leto pred iztekom niso nasilno upokojili ... Ostaja grenak občutek, da naši ljudje niso še zreli za demokracijo.«
Grob na ljubljanskih Žalah - Tri izmed številnih knjig aforizmov v nemškem in slovenskem jeziku.  - Knjiga Poznal sem jih - izbor vsega najboljšega, kar se mu je v življenju dogodilo: srečanja z izjemnimi posamezniki, pričevanja o dogodkih in prevratih, tako intimnih kot družbenih.  - Karikatura B. Pečarja.

AFORIZEM JE DUHOVITA RESNICA
Žarko Petan je doma in v tujini najbolj prepoznaven po svojih aforizmih. Do leta 2003 je izšlo 14 samostojnih knjig aforizmov v nemščini, v slovenščini pa 16. Prvo knjigo v nemščini je leta 1979 izdala založba Styria iz Gradca. Naslov: S prazno glavo se laže kima. »Vsi aforizmi, ki jih napišem, so resnični, kajti vedno pišem o stvareh, ki jih poznam.« V slogu aforista pravi, da imamo »srečno« državo: »Ker je komplicirana, obstaja veliko problemov in posledično tem za aforizme.« Kaj ga pri pisanju vodi, je povedal z aforizmom: Resnici sem pogledal v oči in videl, da mi je pomežiknila.
Aforizem je zelo stara književna zvrst; poznali so jo že v antiki, pozneje pa so jo oživili in ji dali filozofsko vsebino francoski moralisti. V aforizmih, ki so bujno cveteli v socializmu, sta se modrost in filozofija umaknili kritični udarnosti. Odmevne satirične in sarkastične aforizme so pod komunizmom pisali Čehi, Poljaki, Rusi/Sovjeti. Najbolj znan je poljski satirik Stanisław Jerzy Lec (1909–1966) s svojimi »eksplozivnimi« aforizmi v knjigi Nepočesane misli (1957). Žarko Petan je kot aforist svetovno znan. V nemški enciklopediji Brockhaus so pod geslom aforizem navedeni številni tuji in nemški avtorji aforizmov, kot edini v nekdanji Jugoslaviji je med njimi prav on. Povodov za pisanje aforizmov je imel vedno dovolj. Njegovo popotovanje in iskanje resnice se je končalo 2. maja 2014. »Tudi na pogrebu na ljubljanskih Žalah,« je zapisal p. Edvard Kovač, »smo poslušali njegove aforizme in pred nami je zasijal njegov smejoči in muzasti obraz.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2024), 42-43.

»Slovenci smo narod pevcev in vsi narodni običaji so prepleteni s pesmijo, pa če pogledamo tiste, ki spremljajo odločilne dogodke osebnega življenja, ali one, ki so v zvezi s koledarskimi prazniki vseh vrst, ne glede na vse druge priložnosti, ko se pesem še lahko oglasi. Prav nemogoče je govoriti o slovenskih ljudskih običajih, ne da bi omenjali pesmi. Enako pa tudi pesmim ne moremo odmisliti njih življenjskega okvira in jih obravnavati kot poseben pojav zunaj prostora in časa, zgolj kot predmet za učene raziskave. Nosilec pesmi je vendar človek, zato je tudi pesem po svoje nekaj živega.« Tako je o naši ljudski pesmi zapisala etnomuzikologinja Zmaga Kumer v svoji monografiji Pesem slovenske dežele (Obzorja, Maribor 1975), v kateri z izbranimi primeri iz vseh pokrajin in vseh vrst pesmi predstavi slovensko pesemsko izročilo.

»ZA ŠOLO TE JE ŠKODA!«
Luč sveta je zagledala na jurjevo, 24. aprila 1924. »Rojena sem Ribničanka, po mami, oče je prišel kot uradnik v Ribnico in tam je spoznal mamo, ki je bila učiteljica.« Poklic staršev je vplival na poznejše življenje hčerke edinke. Osnovno šolo je naredila v Ribnici, gimnazijo pa v Celju, kamor je bil prestavljen oče. »To so bila najlepša leta moje mladosti.« Po nemški zasedbi Celja jim je uspelo priti domov, v Ribnico, in tam je preživela huda vojna leta. Jeseni 1945 so prišli v Ljubljano, kjer je Zmaga študirala slavistiko in leta 1948 diplomirala. Njen cilj je bil poučevanje slovenščine na gimnaziji. Že od otroških let je imela veselje do glasbe, zato je ni hotela povsem opustiti. Profesor Marijan Lipovšek ji je svetoval, naj se vpiše na folkloristiko, sekcijo za glasbeno narodopisje, ki jo je ustanovil in vodil France Marolt (1891–1951).
Ribnica, rojstni kraj Zmage Kumer. - Zgodnje otroštvo, na desni Zmagina mama. - Cvetna nedelja, motiv iz knjige Pesem slovenske dežele. - France Marolt jo je pritegnil s folkloristiko.
Zaznal je njen talent in po nekaj predavanjih jo je vprašal, kaj namerava po končanem študiju. Odgovorila mu je, da bo profesorica na srednji šoli. »Za šolo te je škoda,« je dejal. »Pri meni je ravno mesto prazno, premisli, če hočeš ostati tukaj.« Službo je nastopila 1. februarja 1949, jo takoj vzljubila in v njej vztrajala do upokojitve (1988), pa tudi potem se ni mogla ločiti od svojega ljubljenega Glasbenonarodopisnega inštituta. »Svoje delo je vedno doživljala in sprejemala kot poklicanost in zato tudi kot poklic, ki ji je bil dan in ga je opravljala z največjim veseljem in entuziazmom,« je zapisal njen sodelavec Marko Terseglav. Posvečala se je vsem področjem etnomuzikologije, njena prva ljubezen pa so vedno bile pripovedne pesmi. Po diplomi na Glasbeni akademiji (1952) je z disertacijo Slovenske priredbe srednjeveške božične pesmi Puer natus in Betlehem je leta 1955 doktorirala. Kot znanstvena svetnica je z veseljem nadaljevala svoje raziskovanje slovenskega pesemskega izročila. Ljudska pesem je bila zanjo »odsev nepokvarjene duševne pokrajine preprostih ljudi«.

DOLGA POLICA NJENIH KNJIG
Sad njenega marljivega in vztrajnega dela je 35 knjig in okrog 450 naslovov strokovnih zapisov v slovenščini in nemščini. Februarja 2016 so v Muzeju v Ribnici odprli njeno spominsko sobo; stalno razstavo dopolnjuje publikacija Podobe ustvarjalnosti dr. Zmage Kumer, v kateri je njena sodelavka dr. Marija Klobčar sistematično predstavila njena najpomembnejša dela. Tukaj navajamo le nekatera. Svojo pripadnost Ribniški dolini, kjer ji je tekla zibelka, je izpovedala s knjigo Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini (1969). Na njeno pobudo je pri Slovenski matici zaživela zbirka Slovenske ljudske pesmi, znanstveno-kritična izdaja vseh doslej znanih slovenskih ljudskih pesmi z napevi, ki naj bi nadgradila Štrekljevo zbirko, toda doslej so izšle šele štiri knjige pripovednih pesmi. Koroška je bila njena druga domovina in poskrbela je za izdajo zbirke Ljudske pesmi Koroške (1986–1998), ki obsega pet knjig (za vsako dolino).
Glasbenonarodopisni institutv Ljubljani. - Za delovno mizo doma. S skladateljem Urošem Krekom. -  Zoisova nagrajenka, l. 1998.
Celovit pregled slovenske ljudske pesemske dediščine podajata obsežni knjigi Pesem slovenske dežele (1975) in Slovenska ljudska pesem (2002). Po uradni upokojitvi se je posvečala obravnavi posamičnih zvrsti ljudskih pesmi. V predgovoru svoje knjige Čez polje pa svetinja gre (Celjska Mohorjeva družba, 1994), ki vsebuje nabožne pripovedne pesmi, je zapisala: »Slovenija je bogata dežela ... Naše bogastvo je tudi ljudsko izročilo, ki mu je krščanstvo vtisnilo tako izrazit pečat, da ga ni mogoče prezreti. Ne samo, da je naša zemlja posejana s cerkvicami kakor nobena druga na svetu, tudi našega pesemskega izročila si ne moremo misliti brez nabožnih pesmi.« Pripravila je tudi pesmarici slovenskih ljudskih pesmi: Eno si zapojmo (1995) in Še en si zapojmo (1999). Na podlagi gradiva, zbranega na terenu, je nastalo njeno delo Slovenska ljudska glasbila in godci (1972), dopolnjena izdaja pa z naslovom Ljudska glasbila in godci na Slovenskem (1983).

SPOŠTOVANA DOMA IN V SVETU
Svojo ljubezen do zaklada ljudskega izročila je hotela posredovati mlademu rodu tudi s pedagoškim delom. Dolga leta (1953–1989) je predavala na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, nekaj let tudi na Akademiji za glasbo. Za svoje učence je sestavila učbenika: Uvod v glasbeno narodopisje (1968) in Etnomuzikologija (1977, 1988). Kot gostujoča predavateljica je bila povabljena na tuje univerze. Sodelovala je z najpomembnejšimi raziskovalci ljudske pesmi drugih narodov na strokovnih srečanjih ali kot članica različnih odborov. »Nikdar nismo imeli občutka, da smo iz malega naroda, temveč smo bili popolnoma enakopravni.« Skoraj tretjino svojih del je izdala tudi v tujini, kjer je bilo njeno raziskovalno delo zelo cenjeno, o čemer priča Herderjeva nagrada, ki jo je prejela leta 1992. Doma je bila leta 1998 za življenjsko delo nagrajena z Zoisovo nagrado, v okviru stroke pa z Murkovim priznanjem (1989) in Štrekljevo nagrado (2003). Pri svojem delu je bila v živem stiku z ljudmi. »V svojem poklicu ne bi imela uspeha, če se ne bi znala približati ljudem.« Na teren je prvič odšla leta 1952 kot vajenka s Tončko Maroltovo, in sicer v Vipavsko dolino in na Tolminsko. Poznali so jo v neštetih vaseh na vsem ozemlju, kjer je doma slovenski jezik. Poznali so jo tudi po radijski oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi, katere namen je bil poslušalcem predstaviti zaklad ljudskega izročila. Njen začetek sega v sredino šestdesetih let in je bila ena najbolj poslušanih oddaj na ljubljanskem radiu.

Folklorna skupina France Marolt. -  Tri od 35 Zmaginih knjig.Po upokojitvi (1988) si je za bivališče izbrala Dom počitka v Gornjem Gradu, vendar je še ustvarjala: prevajala je za mednarodno revijo Communio in za Karmel v Sori. V mislih se je pogosto vračala v rodno Ribnico, do odhoda na rajske poljane 27. decembra 2008. Njen nekdanji sodelavec Mirko Ramovš je zapisal: »Spominjamo se je kot velike žene, katere življenje so zaznamovale globoka vera, dobrodelnost in neizmerna predanost domovini.«

 S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2024), 40-41.

»Janez Polda je bil nedvomno eden izmed najboljših in najbolj popularnih slovenskih športnikov v povojnem času. Dosegel je doma in na tujem znamenite uspehe kot vrhunski skakalec, ki so ga uvrščali med najboljše v Evropi. Takšnega mesta si ni priboril samo s svojo izredno nadarjenostjo za smučarske skoke, ampak tudi s trdim delom in z mladostnim pogumom, s katerim je neštetokrat, na šaljiv ali resen način vplival tudi na svoje tovariše.« Tako je Janeza Poldo, eno prvih legend slovenskega smučanja, v uvodni besedi k povesti Polda pisatelja Janka Perata (Založba Lipa, Koper 1973) predstavil dr. Danilo Dougan, ki ga je kot smučarski delavec dobro poznal. Zmeraj je poskušal biti najboljši, vendar ni iskal lastne slave, šlo mu je za slavo domovine. Pogrešal pa je besedo priznanja in zahvale. V svoji zagrenjenosti se je vedno bolj zapiral vase. V tišini prostranih gozdov se je 20. marca 1964 za vedno umirilo njegovo srce.
Polda je že kot otrok kazal nadarjenost za skoke. - Žena Malči, ki ohranja spomine na moža in jih rada predaja mladim. - Rojstna hiša v Mojstrani. - Povečana letalnica v Planici (1936). -  Stanko Bloudek.

V ŠOLI OČETA IN UČITELJICE
»Samo doma, na posestvu, boš sam svoj gospod. Gospodar boš, podedoval boš vse to, kar je moje in kar je bilo mojih dedov,« je oče Janez Polda iz Mojstrane govoril sinu Janezu, ki se je rodil 25. maja 1924. Oče mu je bil tudi prvi učitelj smučanja: komaj je shodil, ga je že posadil na smuči. Janezov talent za smučarske skoke je odkrila njegova učiteljica Minca Zupan, dvakratna državna prvakinja v smučarskih tekih. Kupila mu je smuči in ga leta 1935 poslala v planiško skakalno šolo, ki jo je vodil skakalec Albin Novšak. Leto kasneje ga je spremljala na Jahorino pri Sarajevu, kjer je osvojil prvi naslov državnega prvaka. Leta 1934 so po načrtih inženirja Stanka Bloudka in Janeza Rožmana v Planici zgradili velikanko, na kateri je 15. marca 1936 17-letni Avstrijec Sepp Bradl skočil 101 meter daleč. Od tega dne se je 12-letni Janez Polda začel pripravljati, da ga prekosi. Vztrajno je vadil. Zaposlil se je v jeseniški železarni, februarja 1943 je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan na rusko fronto, kjer je bil ranjen. Vrnil se je domov in na skakalnice. Odgovorni so uvideli, da delo v tovarni ni primerno za njegov športni razvoj. Pomagali so mu, da se je na gozdarski šoli v Mariboru usposobil za logarja. Kot član državne reprezentance se je udeležil treh zimskih olimpijskih iger: leta 1946 v Sankt Moritzu, kjer je bil 41., v Oslu leta 1952 je bil 16., v Cortini d'Ampezzo leta 1956 pa je pristal na 24. mestu. V Planici, ki je med vojno samevala, je prvič nastopil sredi marca 1947 in vzbudil pozornost gledalcev. Naslednje leto je uresničil svojo zaobljubo, da bo prekosil rekordno daljavo Seppa Bradla leta 1936 (101 meter). Pristal je pri 120 metrih, a je pri doskoku z roko podrsal po snegu, zato skok ni bil veljaven. Pripomogel pa je, da je »orel iz Mojstrane« postal legenda smučarskih skokov, našega narodnega športa.
Polda je pri skokih želel posnemati ptice. - Leta 1948 je v Planici skočil dlje od svetovnega rekorda (120 m z dotikom).  -  Polda s Seppom Bradlom, svetovnim rekorderjem (101 m). - Polda kot nadzornik zaletišča v Planici.


“NOBEN PTIČ NIMA PERUTNIC NAPREJ”
Janez Polda je uvedel nov slog skakanja. Kot gozdar in lovec je bil v stiku z naravo. Opazoval je let ptic in svoje spoznanje prelil v znamenit izrek: »Noben tič nima perutnic naprej.« Hotel jih je posnemati, zato je pri skokih med letom držal roke nazaj. Takrat so letali še z rokami naprej. Zaradi te drže so mu sodniki na tekmah pogosto odbili nekaj točk. Vse to je zapisoval v svoj dnevnik. Vedno je govoril: »Skok moraš imeti najprej v glavi, potem šele v nogah.« Iz lastne izkušnje je vedel, da je skok skupek hitrosti, odskočne moči in leta, osnova pa je pravočasen odskok. Tekmoval je od leta 1947 do 1956. V tem času je večkrat postal državni prvak, trikrat je bil olimpijec, za čast svoje nacion (domovine) je nastopal na dveh svetovnih prvenstvih (Lake Placid, Falun).
Prvega maja 1949 je dobil odločbo za službo logarja – nadlovca v državnem lovišču, ki mu je omogočala urejeno življenje. Naslednji korak je bila poroka z Blejčanko Malči Ulčar, v kateri je našel močno oporo. Na Blejskem gradu sta si uredila skromno stanovanje, v katerem se jima je pridružil sin, ki sta mu dala ime Janez (ime, ki je prehajalo iz roda v rod). Leta 1953 se je za skoraj dve leti umaknil iz športa. V tem času je v Mojstrani zgradil hišo ter se posvetil družini in poklicu. V novem domu se je leta 1956 rodila hčerka Malči. Tako rad bi imel svojega fičota, zanj je napravil garažo. Potihoma je upal, da se bodo morda le spomnili nanj ter mu tako ali drugače omogočili, da se mu izpolnijo sanje. Zaman je sanjal, da ga bodo poskušali vsaj skromno nagraditi za vse, kar je storil. Sklenil je, da se umakne. Na njegovo odločitev je vplival tudi zdravnik, ki mu je odsvetoval prehude telesne in duševne obremenitve. Spoznal je, da se samo od slave ne da živeti, pa naj bo še tako vabljiva.
Grob na Dovjem. - Janez Polda med mojstranskimi olimpijci na glavnem trgu v kraju. - Znamka ob 100-letnici rojstva.

“ČAKALA SEM GA DOMA”
Od njegove tragične smrti mineva že 60 let, v spominih njegove žene Malči še vedno živi. Ko se je kot računovodkinja upokojila, se je lotila urejanja moževe zapuščine. Nikoli ni hodila z njim na tekme. Imel je majhen nahrbtnik, v katerega je dal smučarske čevlje, v roke je vzel smuči, ki jih je vzdrževal sam (danes to opravlja ekipa strokovnjakov), v drugo pa še manjšo torbo s svojimi osebnimi oblačili. »Čakala sem ga doma, skrbela za dom, za otroka. Strah me pa zanj ni bilo. Na njegov šport sem gledala z navdušenjem, ker sem vedela, koliko mu pomeni in kako uživa v njem.« Njen Janez je bil po značaju samosvoj, zaprt vase, molčeč. »Mož mi doma nikoli ni nič govoril o skokih in tekmovanjih, prav tako o pokalih in priznanjih. Odložil jih je v posebno omaro in pri tem je ostalo. O njegovih dosežkih in uspehih sem izvedela iz časopisov, od njega nič.« Iz časopisov je izrezovala vse, kar je pisalo o njem, ter skrbno shranila po časovnem zaporedju. »Rekla sem si: ker ni govoril, naj govori vsaj papir. Upam, da bo zbrano gradivo kdaj urejeno kot spominska zapuščina o njem.« Hči Malči podpira materino zamisel, da bi to zapuščino postavili kot muzejsko zbirko na ogled vsem v stari kmečki hiši nasproti njihovega doma v Mojstrani. Ob vhodnih vratih je na zidu ploščica z napisom Ulica Janeza Polde 1.
Po pripovedi 99-letne vdove Malči Polda so pripravili gledališko predstavo z naslovom Noben ptič nima perutnic naprej, s katero so se svojemu znamenitemu sovaščanu poklonili v kulturnem društvu na Dovjem. Za besedilo in dramaturgijo je poskrbela Nika Brgant, za režijo pa Marcel Gomboc, ki je v predstavi tudi upodobil odraslega Janeza Poldo. Krstna predstava je bila konec januarja 2023 v prosvetnem domu na Dovjem.
Janez Polda čaka vstajenja v svojem zadnjem zemeljskem domu na pokopališču ob cerkvi na Dovjem. Njegov nagrobnik – blok belega kamna, na katerem so pritrjene čaplje v letu – sta zasnovala nekdanja skakalca Bine Rogelj in Angelo Oman.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2024), 42-43.

(ob obletnici objave) Pred 190 leti, 22. februarja 1834, je France Prešeren objavil Sonetni venec kot zasebno prilogo k Ilirskemu listu. Z akrostihom PRIMICOVI JULJI je povedal, da je ta vzvišena pesnitev posvečena še ne osemnajstletni Juliji, hčerki bogate ljubljanske trgovske družine Primic. Dal ga je natisniti v treh različnih oblikah, od katerih je najlepšo namenil Juliji in najožjim prijateljem. »Edini kolikor toliko verjetni razlog za tako objavo,« piše Anton Slodnjak, odličen poznavalec Prešernovega dela in življenja, »je bil najbrž ta, da bi dal izvoljenki ob njenem godu (16. februarja) poseben dar ali vezilo.« Sonetni venec je nastal že pod vtisom Julijine zaroke z Jožefom Scheuchenstuelom, ki je Prešerna zelo prizadela. Ob izidu je zbudil v Ljubljani veliko zanimanje, pri Primičevih in Scheuchenstuelovih pa hudo zamero. Svoje razočaranje nad Julijo, ki jo je imel za ideal ženstva, je Prešeren izpovedal v pesmi Zgubljena vera: »Srce je moje bilo oltar, / pred bogstvo ti, zdaj - lepa stvar.«

NAJBOGATEJŠA NEVESTA V LJUBLJANI
Julija Primic je bila hči uspešnega ljubljanskega trgovca Antona Primica. Njegov oče Janez je iz Tržiča prišel v Ljubljano kot navaden kramar, toda bil je podjeten človek. Leta 1792 je kupil hišo na Mestnem trgu in odprl pravo trgovino. Ko je leta 1802 umrl, je premoženje zapustil sinu Antonu, ki ga je v nekaj letih podvojil. Leta 1807 se je poročil z Julijano Harti, tudi iz trgovske družine. V zakonu sta se rodila sin Janez Krstnik (1813) in hčerka Julija, ki je zagledala luč sveta 30. maja 1816. Ko je bila stara komaj dva meseca, je delavnega očeta Antona pri petintridesetih letih pobrala jetika. Trgovino je peljala naprej vdova Julijana. Spomladi 1832 je umrl še devetnajstletni sin Janez. Mati in hči sta živeli v Gledališki ulici v Ljubljani (danes Wolfova 6), kamor so se preselili leta 1822. Z njima je bila od leta 1833 do 1835 Ana Jelovšek, hčerka občinskega paznika, ki jo je Julijana Primic vzela za svojo. Leta 1835 je 12-letna Ana odšla služit k odvetniku dr. Blažu Crobathu, pri katerem je spoznala Prešerna in pozneje imela z njim tri otroke. To je bila prenagljena »tolažba« za neuresničljivo zvezo z Julijo. Ošabna mati Julijana je Prešerna poznala in ga je kot »gorenjskega kmetavzarja« zaničevala. Juliji je strogo prepovedala tudi slučajne stike z njim. Ljubljana je bila tedaj »dolga vas« in vse se je hitro razvedelo. Prešeren je v romanci Dohtar prvič izpovedal svoje bližanje šestnajstletni bogati lepotici. Toda še vedno je bil samo pisarniški pomočnik, njegova prošnja za samostojno advokaturo je bila dvakrat zavrnjena, zato pri Juliji ni imel nobene možnosti. Mati Primčevka je pregovorila sodnika Antona pl. Scheuchenstuela, nekdanjega Prešernovega predstojnika, da je njeno Julijo zasnubil za svojega sina Jožefa. Po slovesni zaroki (1833) ji je ta zabičal: »Zdaj sva zaročena in ne dovolim, da se v mestu kažete v družbi drugih moških!«
Relief Julije na  Wolfovi ulici 4 v Ljubljani. Relief je tako v bližini hiše, kamor so se Primičevi preselili po očetovi smrti tj. na Wolfovo 6.   - Prvotno trnovsko cerkev, v kateri je Prešeren opazil Julijo,  je leta 1753  zgradil arhitekt Candido Zulliani. Iz nje se je ohranilo le nekaj slik, med njimi sliki sv. Janeza Krstnika in sv. Antona, ki ju je naslikal Valentin Metzinger.  - Trnovska cerkev danes - Plošča z besedilom pesmi, ki opisuje srečanje pesnika in Julije v Trnovski cerkvi.   

»TRNOVO, KRAJ NESREČNEGA IMENA«
Spomin na prvo bližnje srečanje z Julijo je Prešeren obudil v sonetu Je od vesel‘ga časa, kjer v drugi kitici navaja točne podatke: »Bil vel'ki teden je: v soboto sveto, / ko vabi molit božji grob kristjana, / po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana, / v Trnovo, tje sem uro šel deseto.« To se je zgodilo 6. aprila 1833. V Ljubljani so frančiškani vpeljali navado, da je treba obiskati vsaj pet božjih grobov v spomin na pet Jezusovih ran. Pisatelj Ivan Sivec začenja svojo povest Julija iz Sonetnega venca (Karantanija, 2006) prav s tem srečanjem v Trnovem. Julija je šla tja s sestrično. Ko je poljubila Jezusovo rano, je takoj za njo storil to tudi neznanec, oblečen v frak. Sestrična ji je povedala, da je bil to Dohtar – Prešeren. To je Julijo vznemirilo, doma pa jo je mati ozmerjala: »Da te ni sram! Namesto da bi obiskala pet božjih grobov, si se nastavljala postopačem, kakor je tisti nevredni odvetniški fičfirič!«
Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer piše, da je »za Prešernovo poezijo nastopila nova doba, ko je pesniku iz ljubezni do Primičeve Julije vstalo novo življenjsko upanje ... Iz ljubezni do Julije so vzrasle Prešernu najlepše in najgloblje poezije, a izrasla je iz nje tudi nesreča njegovega življenja.« Enakih misli je tudi Anton Slodnjak, ki pravi: »Ljubezen do Julije, ki je bila Za Prešerna prvotno mogočna pobuda za ustvarjanje, je bila vedno večja ovira za pesnikovo življenje.« V Sivčevi povesti učeni in modri Matija Čop, Prešernov prijatelj in svetovalec, ob izidu Sonetnega venca govori Juliji: »Ko se bo začel direndaj okoli vas, mislite le na to, da brez vas te literarne umetnine ne bi bilo. In da ste se s Sonetnim vencem za vse čase zapisali v zgodovino slovenstva. Zdaj niste več le ena najlepših in najbogatejših ljubljanskih meščank, temveč tudi bitje z nebeškimi krili.«Magistrale so zadnji sonet sonetnega venca, sestavljen iz prvih oziroma zadnjih verzov vseh štirinajstih sonetov, za akrostihom PRIMICOVI JULJI. - Ivan Sivec je opisal Julijino zgodbo v knjigi Julija iz sonetnega venca.

OSAMLJENA ŽENA OB GOSPODOVALNEM MOŽU
Jožef pl. Scheuchenstuel je že ob zaroki Juliji dal vedeti, kdo bo pri njih ukazoval. Julija je bila zmedena. Mati jo je skušala pomiriti: »Jožefovega vedenja si nikar ne ženi k srcu. Zaroka še ni poroka. Poročila se boš šele čez pet, šest let.«
Poleti 1835 je Jožef peljal zaročenko k slikarju Matevžu Langusu na Stari trg. Ko je Prešeren videl njeno podobo, je umetniku dejal: »Julija že ni taka! Kje je njena duša?«
Nadvse slovesna poroka je bila 23. maja 1839 v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja. Njuno zakonsko zvezo je blagoslovil sam škof Anton Alojzij Wolf, družinski prijatelj Primičevih, ki so bili veliki dobrotniki Cerkve. Rodila je pet otrok, štiri hčerke, od katerih je bila materi podobna samo prva, nazadnje še sina, ki ga je ponosni oče težko pričakoval. Pred božičem leta 1849 je bil Jožef pl. Scheuchenstuel imenovan za predsednika okrožnega sodišča v Novem mestu. Na njegov ukaz, ki ni trpel ugovora, se je družina s taščo Julijano vred preselila v dolenjsko prestolnico. Jožef je kupil lepo ohranjen gradič Neuhof.
Novomeški gradič Neuhof, ker je Julija z možem in otroci preživela 13 let.  Julija Primic z družino (manjka ena od hčera).  Frančiškanska cerkev sv. Lenarta v Novem mestu. Julija se je po materini smrti pogosteje zatekala k molitvi v cerkvi in prejemala zakrament sprave.  Julija je pokopana na pokopališču v Šmihelu pri Novem mestu.

Spadali so pod župnijo Šmihel, toda k maši so hodili k frančiškanom v Novem mestu. »Novo mesto bo kmalu spoznalo, kakšne so moje sposobnosti!« se je hvalil Jožef. Kmalu so spoznali, da hujšega sodnika na Kranjskem še ni bilo. Prijelo se ga je ime Dolenjski Napoleon. Prijateljev ni imel. Za ženo ni imel časa, tudi z otroki se je redkokdaj ukvarjal. Še najbolje se je razumel s taščo, ki je leta 1855 umrla in so jo pokopali v Šmihelu. Po njeni smrti je Julija pogosteje zahajala v cerkev in k svojemu spovedniku patru Lacku, da bi našla srčni mir. Pokonci jo je držala le še želja dveh hčera, da bi bila pri njuni poroki, vendar tega ni dočakala. Z nasmeškom na ustnicah je izdihnila 2. februarja 1864. Vstajenja čaka na šmihelskem pokopališču, nedaleč od materinega groba. Po njeni smrti se je mož s četrto hčerko in sinom preselil v Gradec in tam leta 1873 umrl.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2024), 42-43.

»S težkim srcem, vendar zaupajoč v Gospoda, primem za pastirsko palico. Z zaupanjem me navdaja ne le to, da prevzamem vodstvo svoje priljubljene domače škofije. Po dolgoletnem delovanju sem v različnih službah priložnosti dovolj imel v vsakem obziru si skušenj nabrati ter deželo in ljudi spoznavati. Zato ne pridem pred Vas kot tujec, ampak kot tak, ki je z Vami živel in z Vami trpel in se že zdavnej z Vami seznanil ... Vaš sem in iz Vaše srede me je Gospod poklical, da Vas vodim na poti zveličanja ...« Tako je novi ljubljanski knezoškof Janez Zlatoust Pogačar nagovoril škofijske in redovne duhovnike ljubljanske škofije v pastirskem pismu 6. septembra 1875, dan po svojem škofovskem posvečenju. V njem je duhovnike kot svoje pomočnike v službi Gospodovi prosil, naj kot oznanjevalci Božje besede nenehno poglabljajo svoje znanje, pridigajo pa naj predvsem z lastnim življenjem. Še posebej naj se trudijo za vzgojo mladine. »Kdor se src mladine polasti, je prihodnost njegova.«

VRBA, DRAGA VAS DOMAČA
Pisatelj Franc Saleški Finžgar je v svojih spominih Leta mojega popotovanja (1957) zapisal: »Naša vas (Dosloviče) in še vseh drugih deset vasi sedanje brezniške župnije je imelo le okrog 1200 prebivalcev. In vendar je iz te župnije od leta 1800 (Prešernovo rojstno leto) do 1900 izšlo 120 izobražencev: duhovnikov, uradnikov, oficirjev in učiteljev. Med njimi Prešeren, Čop in škof Pogačar.« Janez Zlatoust Pogačar se je rodil 22. januarja 1811 v Prešernovi Vrbi v trdni kmečki družini. Po končani župnijski šoli na Bledu, od koder je bila njegova mati, je v Ljubljani obiskoval normalko in licej. Šola mu ni delala težav, zato se je poleg šolskih predmetov naučil tudi francoščine, italijanščine, pasivno tudi angleščine. Jeseni 1830 se je vpisal v ljubljansko bogoslovje in po štirih letih študija je bil 27. julija 1834 posvečen v mašnika. Škof Wolf ga je po novi maši poslal na Dunaj, kjer je kot gojenec zavoda Avguštinej poglabljal svoje teološko znanje in leta 1837 postal doktor teologije. Po vrnitvi v domovino je kot kaplan pri sv. Petru v Ljubljani zaslovel kot odličen pridigar. Kmalu je postal profesor več predmetov na ljubljanskem liceju. V šolskem letu 1846/47 je škof Anton Alojzij Wolf ustanovil malo semenišče, ki je po njem dobilo ime Alojzijevišče. Za ravnatelja je imenoval Pogačarja. Septembra 1846 je zavod sprejel pod svojo streho prvih 21 gojencev, ki so obiskovali ljubljansko normalko, v zavodu pa so poleg duhovne vzgoje dobili še pouk iz risanja in glasbe. Ravnatelj Pogačar je sestavil pravilnik in določil hišni red. Oboje je obveljalo do leta 1910, ko je zavod nehal delovati. Želel je, da bi se alojzniki odlikovali pred vsemi drugimi učenci. Alojzijevišče je vodil 12 let, do leta 1858, ko mu je škof poveril druge naloge; v tem času je kot vodja v zavod sprejel 140 gojencev, med njimi tudi kasnejšega pisatelja Frana Levstika.
Rojstna hiša škofa Janeza Zlatousta Pogačarja.  - Breznica je rojstna župnija škofa Pogačarja, tam je tudi postavljeno obeležje v njegov spomin.

DRAGOCENA MOČ PISANE BESEDE
Pogačar je kot profesor bogoslovja poudarjal, da se mora duhovnik nenehno izobraževati, pri tem je dragocena pomoč pisane besede. Leta 1848 je ustanovil dva tednika: Slovenski cerkveni list in Laibacher Kirchenzeitung (Ljubljanski cerkveni časnik). Prvi je že naslednje leto dobil ime Zgodnja danica, od leta 1852 pa vse do svoje smrti (1896) je bil njen urednik Luka Jeran, ki je bil povezan s slovenskimi misijonarji. Drugi pa se je preimenoval v Theologische Zeitschrift s prilogo Zeit und Ewigkeit (Čas in večnost). Za oboje je Pogačar pridobil nemške in slovenske sodelavce, veliko pa je pisal in njegovi prispevki pričajo o njegovi široki razgledanosti. Leta 1851 je postal stolni kanonik in škofijski nadzornik ljubljanskih šol. Šolstvu je posvetil veliko pozornost. Leta 1864 ga je cesar Franc Jožef imenoval za dekana ljubljanskega stolnega kapitlja. Oktobra istega leta je kot zastopnik škofa Jerneja Vidmarja odnesel v Rim predpisano poročilo o ljubljanski škofiji. Ko ga je škof Vidmar leta 1867 imenoval za vodjo bogoslovnega študija, se je z vso predanostjo posvetil izobrazbi in vzgoji bodočih duhovnikov. Leta 1869 je spremljal svojega škofa Vidmarja na 1. vatikanski koncil v Rimu in pozorno spremljal razprave na njem. Po vrnitvi iz večnega mesta ga je cesar imenoval za prošta stolnega kapitlja.
Janez Zlatoust Pogačar je bil, kot se za Prešernovega rojaka spodobi, vseskozi velik narodnjak. Vsa kulturna prizadevanja je podpiral s svojim peresom pa tudi z denarjem. Leta 1864 je podprl ustanovitev slovenske matice in bil izvoljen v njen odbor. »Kot prošt in kasneje kot škof si je dokaj uspešno prizadeval za slogo med slovenskimi strankami. Duhovnikom je odločno odsvetoval ukvarjanje s politiko z utemeljitvijo, da je njihovo temeljno poslanstvo oznanjevanje Božje besede« (Matjaž Ambrožič).Pogačarjev trg: po škofu Pogačarju je poimenovan tudi trg pred stolnico. - Škof Pogačar ni imel svojega škofovskega grba, uporabljal je kar škofijskega.  - Ustanovil je tudi župnijo Kopanj. - Češčenje Srca Jezusovega je imelo osrednje mesto v pobožnosti škofa Pogačarja. Tudi zato je podprl zidavo cerkve Srca Jezusovega, ki so jo na Taboru gradili lazaristi. Malo pred smrtjo jo je tudi posvetil.  - Pogačar je bil v šolskem letu 1846/47 prvi ravnatelj Alojzijevišča. Vodil ga je 12 let.
»IZ VAŠE SREDE ME JE GOSPOD POKLICAL«
Leta 1872 se je škof Vidmar ljubljanski škofiji odpovedal, toda šele konec maja 1875 je cesar Franc Jožef za njegovega naslednika imenoval Pogačarja, papež Pij IX. je imenovanje potrdil 10. avgusta in 5. septembra 1875 je Janez Zlatoust Pogačar prejel škofovsko posvečenje v ljubljanski stolnici. Lastnega škofovskega grba ni imel, uporabljal je škofijskega, njegovo škofovsko geslo pa je bilo: »Boga poznati, to je največja sreča.«
Svoje prvo pastirsko pismo je naslovil na duhovnike in v njem začrtal svoj pastoralni program. Pastoralno delo v škofiji je usmerjal z navodili in sporočili v uradnem škofijskem listu Laibacher Diozenblatt, ki ga je ustanovil takoj po nastopu. Versko življenje v škofiji je spodbujal s pastirskimi listi, ki jih je napisal 13, poleg 8 rednih v postu še 5 ob posebnih priložnostih. V njih se je dotaknil vseh problemov, ki so pestili njegovo škofijo. Pogosto je pisal o ljubezni do bližnjega, ki je »edino zanesljivo znamenje pravega učenca Jezusovga«. Zavzemal se je za spoštovanje dobrega imena bližnjega, naročal je skrb za misijone. Osebno je bil zelo pobožen, nravno strog, sicer pa veselega značaja. Osrednje mesto v njegovi pobožnosti je zavzemalo češčenje Srca Jezusovega, zato je podprl zidavo cerkve Srca Jezusovega, ki so jo na Taboru gradili lazaristi, in malo pred smrtjo jo je posvetil. Prisluhnil je potrebam vernikov in ustanavljal nove župnije. Na kulturnem področju je poskrbel za natis slovensko-nemškega slovarja; delo je zaupal Maksu Pleteršniku, ki ga je uspešno opravil.
Po vrnitvi z Dunaja je kot kaplan zaslovel s svojimi pridigami.  - 1848 je ustanovil Slovenski cerkveni list, ki se je po enem letu preimenoval v Zgodnjo danico.  - Pogačarjev grob v grobnici kapele Žalostne Matere Božje v stolnici.

Naglo mu je pešal vid in škofovska dela je opravljal s težavo. 1. julija 1883 je že hudo bolan posvetil cerkev Srca Jezusovega. Ob navzočnosti svojih najožjih sodelavcev je 5. januarja 1884 prejel zakramente za umirajoče, 25. januarja 1884 je zaspal v Gospodu. Vstajenja čaka ob škofu Wolfu v grobnici kapele Žalostne Matere Božje v ljubljanski stolnici.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2024), 42-43.

»Otroci imajo svoje poslanstvo ... Videl sem očeta – garača, ki je delal od ranega jutra do pozne noči … Delal je trdno, odločno, vestno in vneto ... Sinek je opazoval očeta. Gledal je njegove močne roke in občudoval njegov kleni, odločni, izklesani obraz. Oče je njegov vzor. Otrok spozna, da bo lahko dosegel ta vzor le, če bo delaven, pošten, skrben, odločen. Dober, pa vendar strog, možat in neizprosen, pa vendar mil in klen, kot je njegov oče. Zaslutil bo, da vse to njegov oče zmore, ker ga plemeniti svetost ljubezni do družine. Če ni otrok, potem ne morejo prehajati vzori očetov na nikogar ...« Tako je v svojem nagovoru o poslanstvu otroka ljubljanskim ženam iz Društva za podporo Otroški bolnišnici dejal Marij Avčin, takrat mlad otroški zdravnik. Ko je končal, se je njegov predstojnik in vzornik dr. Bogdan Derč pogladil po dolgi beli bradi in rekel: »Hvala, doktor Anton. Lahko bi postali duhovnik!«

»POSTAL BOM ZDRAVNIK ZA OTROKE«
Zdravnik in duhovnik imata podobno poslanstvo: prvi zdravi telesa, drugi duše. Marij Avčin, ki se je rodil 9. decembra 1913 v Ljubljani, je postal otroški zdravnik zaradi legendarnega Bogdana Derča, znanega pod imenom Brada. Bil je droben fantek, pravili so mu Muhca, in kot otrok je bil večkrat bolan. Ko so odpovedala domača zdravila, so nekoč poklicali Brado. S svojim rohnečim in hkrati milim nastopom je malega bolnika tako prevzel, da je sklenil: »Tudi jaz bom nekoč postal zdravnik za otroke!« Na poljanski gimnaziji je imel odlične profesorje. Po maturi leta 1932 se je vpisal na medicinsko fakulteto ljubljanske univerze, ki pa še ni bila popolna, zato je študij nadaljeval v Zagrebu in bil leta 1938 promoviran za doktorja vsega zdravilstva. Ko je opravil obvezno pripravniško službo, je moral iti v šolo za sanitetne častnike v Sarajevu, nato so ga kazensko poslali v Črno goro.(z leve) Dr. Marij Avčin je bil v mladih letih hitrostni drsalec in alpinist (1941).  - Prof. dr. Bogdan Derč (1880–1958) z nadimkom Brada je bil Mariju velik zgled. Derč je prvi slovenski pediater, prvi profesor pediatrije, velik človekoljub …  - Klinika na Vrazovem trgu (leta 1965), kjer so se od leta 1952 zdravili bolni novorojenčki, dojenčki in majhni otroci.
Pred začetkom druge svetovne vojne je začel delati v ljubljanski bolnišnici, najprej na kirurškem oddelku, nato pa na otroškem pri prof. dr. Bogdanu Derču. Po vojni je postal njegov asistent na otroški kliniki medicinske fakultete in honorarni predavatelj pediatrije. Po upokojitvi svojega predstojnika je bil postavljen za v. d. predstojnika klinike in katedre za pediatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Leta 1956 se je Pediatrična klinika preselila z Ulice stare pravde na Vrazov trg. Sodeloval je pri urejanju otroških bolnišnic v Sloveniji pa tudi drugod v tedanji Jugoslaviji. Že leta 1951 je v ljubljansko mestno otroško bolnišnico povabil učiteljico Bredo Juvančič, ki je uvedla šolanje bolnih otrok. Od tedaj se je šolsko delo na otroških bolnišnicah zelo uveljavilo. Zaslužen je tudi pri obravnavi telesno in duševno prizadetih otrok. Leta 1964 je z disertacijo Učinki krvnega sorodstva na potomstvo dosegel doktorat s področja pediatrije in bil začetnik genetskega svetovanja pri nas.

SLOVENSKI PEDIATRIJI PRIDOBIL UGLED
Strokovno se je izpopolnjeval v Veliki Britaniji, ZDA in na Danskem. Veliko je potoval, sodeloval je na mnogih domačih in tujih kongresih, konferencah in simpozijih. Seznam njegovih znanstvenih publikacij obsega nad 100 enot. Učil je generacije medicincev in otroških zdravnikov. Zanje je napisal učno knjigo o dednih boleznih. Vseskozi je pisal tudi za široki krog bralcev in objavljal poljudnoznanstvene članke v raznih revijah. Profesor dr. Marij Avčin je veliko pripomogel, da je slovenska pediatrija dosegla mednarodni ugled in veljavo. Priznanje njegovi strokovni dejavnosti potrjuje članstvo v domačih in tujih strokovnih združenjih. Kot mlad zdravnik prostovoljec (brez plače) je svoje znanje in ljubezen posvetil otrokom po zgledu svojega učitelja dr. Bogdana Derča. »Kmalu sem se privadil. Zajelo me je veliko dela. Dan in noč, vse nedelje in praznike, vse sončne dni, saj sem bil najmlajši. Le Brada je prihajal vsak dan, vsako jutro, me vodil, učil, svetoval ...« Svoje izkušnje in spoznanja je prelil v knjige Naš najmlajši (1948), Naš otročiček (1949), Naš šolar (1950), Naš bolnik (1952), Otrok od spočetja do pubertete (1956 – skupaj s Slavo Lunaček). Za svoje delo je prejel več nagrad, odlikovanj in priznanj: leta 1961 skupaj s sodelavci nagrado Sklada Borisa Kidriča, leta 1965 nagrado Sklada Štefana Kovača v Mariboru za raziskovalno delo med Cigani v Prekmurju. Dr. Avčin je bil prvi, ki je v Jugoslaviji dal velik pomen subspecialnim področjem pediatrije in poskrbel za neprekinjen pouk, igro in razvedrilo hospitaliziranih otrok.- Z ženo Andrejo in otrokoma Andrejem in Marjano.  - Bil je zavzet predavatelj. 
Nekaj let pred iztekom predpisanih pogojev je bil na lastno željo leta 1978 upokojen. Tudi po upokojitvi je redno sodeloval na pediatričnih strokovnih srečanjih, doma in na tujem. Na prvem slovenskem pediatričnem kongresu na Bledu oktobra 1994 je v svojem odličnem predavanju podal pregled razvoja pediatrije na Slovenskem. Podpiral je gradnjo Pediatrične klinike v Ljubljani, ki bo omogočala boljšo skrb za mlade bolnike. V kraljestvo večnega otroštva je odšel 31. marca 1995.

ZDRAVIL JE TUDI S PERESOM
Po upokojitvi smo spoznali otroškega zdravnika dr. Marija Avčina kot pisatelja. Leta 1989 je pri Mohorjevi družbi, naši najstarejši založbi, izšla njegova knjiga Doktor Anton. »Moje drugo ime je Anton ... Anton se spominja na vse lepo in vredno, kar mu je bilo dano doživeti, srečati in spoznati.« Za knjigo je izbral štiriindvajset zgodb in spominskih razmišljanj različne dolžine. Vsi zapisi so avtobiografski, vendar je to komaj opaziti, ker doktor Anton oči svojega srca obrača k majhnim, preprostim ljudem, posebno malim bolnikom. Veliko jih je iz skalnega črnogorskega sveta, kjer je nekaj časa opravljal svoje poslanstvo. Od slovenskih likov sta najbolj prepričljiva kuharica Johana (Muhca) in zdravnik dr. Bogdan Derč (Brada). Družinska kuharica Johana je bila ob materi njegova najboljša vzgojiteljica v otroških letih. Otroci z negovalnim osebjem na dvorišču Zavoda za zdravstveno zaščito mater in otrok v Ljubljani.  - Dr. Avčin je bil mojster ubesedovanja. Na slikah so tri njegova dela.
O psihologiji ni imela pojma, njen učbenik je bilo srce, polno modre ljubezni. Najdaljšo pripoved je posvetil doktorju Derču, ki je Antona v otroških letih zdravil in s svojo izvirno človečnostjo vplival na njegovo poklicno odločitev. »Za svoje delo ni bil mojster, nikdar od nikogar ali za karkoli odlikovan. Le njegova poslednja pot je pokazala, kdo je v resnici bil. Ta veličastna pot je pokazala, da ni zaman razdajal ne svojega velikega znanja ne svoje velike, nikdar razumljene ljubezni ne svojega srca, vedno nemirnega, vedno vzburjenega, vedno otožnega, ki je v neki noči v sanjah nehalo biti.« Najbolj pretresljivo pa je pričevanje o dveletnem fantku (Ninica), ki je do kraja izmučen zaprosil zdravnika, ki mu je hotel dati injekcijo: Prosim, ne več. In ko je njegova lučka komaj še tlela, je tiho zaprosil za ninico, za tisto, s čimer si otroci pokrijejo oči, da lažje zaspijo: Prosim ninico. Zdravnik je bil oče – pisatelj sam ...«
Leta 1994 je izšla njegova druga leposlovna knjiga Ljubljanske razglednice o Ljubljani njegovega otroštva. Obe knjigi je s svojimi zgovornimi risbami obogatila akademska slikarka Melita Vovk.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2023), 42-43.