"Na televiziji tako kot v spovednici"

Kadar je na italijanski državni televiziji na sporedu kakšno "omizje", kjer učene glave razpravljajo o raznih perečih vpra­šanjih, je med udeleženci skoraj vedno tudi kardinal Ersilio To­nini, ki je pred nedavnim dopolnil 85 let, pa je še izredno čile­ga duha. Ljudje mu radi prisluhnejo, ker iz njega govori z živ­ljenjem potrjena zdrava evangeljsko-kmečka modrost.

"Ko bom umrl in bom odšel h Gospodu, ga bom prosil, naj me pu­sti, da grem pozdravit svojo mamo in svojega očeta. Mislim, da mi bo to dovolil. Ko ju bom videl, se jima bom, tresoč se od sre­če, zahvalil: dragi starši, kako resnično je bilo vse, kar ste me učili, in kako res je, da Gospod nikoli ne zapusti svojih ot­rok." Tako je zapisal in to rad ponavlja Ersilio Tonini, ki se je rodil 20. julija 1914 v kraju Centovenere pri mestu Piacenza. Bil je tretji od petih otrok staršev, ki sta bila pobožna, delav­na in ne posebno premožna kmeta. Globoka in dejavna vera je za vedno zaznamovala njegovo življenje. Že v otroških letih je za­čutil v svojem srcu duhovniški poklic. Ko mu je bilo osem let, mu je mama rekla: "Dragi moj fant, pripravi se, kajti Gospod te bo potreboval!" Pri enajstih letih je vstopil v semenišče v Pia­cenzi, kjer je končal srednjo šolo in bogoslovje ter bil 18. ap­rila 1937 posvečen v duhovnika, ko še ni dopolnil 23 let. Mati njegove prve daritve ni dočakala, umrla je po operaciji, ko mu bilo osemnajst let, očeta pa je pred njegovimi očmi do smrti po­vozil tovornjak leta 1950. Takoj po novi maši je mladi Ersilio postal podravnatelj semenišča. Leta 1939 so ga poslali študirat v Rim, kjer je na lateranski univerzi dosegel doktorat. Po šti­rih letih se je vrnil v Piacenzo in bil profesor italijanščine, grščine in latinščine ter duhovni voditelj katoliških študentov. Leta 1947 je postal urednik časopisa Giornale Nuovo, tednika ško­fije Piacenza, in vstopil na področje "medijev", kjer je ostal vse do danes in ima pomembno vlogo: kar pride izpod njegovega peresa, je vredno branja, kar pove, je dobro pretehtana modrost. Maja 1953 postane župnik v mestecu Salsomaggiore, kjer posveča posebno skrb mladim in zanje ustanovi oratorij.

Leta 1968 se vrne v semenišče kot ravnatelj, toda že maja naslednje leto je imenovan za škofa v Macerati, kjer sedem let zavzeto prenavlja škofijo po smernicah drugega vatikanskega koncila. Veliko pozor­nost vzbudi njegova "agrarna reforma": cerkveno zemljo razdeli kmetom, da jo obdelujejo. Konec leta 1975 mu papež Pavel VI. za­upa vodstvo stare in zahtevne nadškofije Ravena. Za svoj "dvo­rec" si izbere sobo v zavodu Male družine svete Terezije Deteta Jezusa, hiši božje previdnosti, ki nudi zavetje nekaj več kot stotim hudo prizadetim osebam vseh starosti, v njej je tudi prostor za ostarele in osamljene duhovnike. Njegova soba je polna knjig, predvsem italijanskih in nemških, zadnje čase tudi angle­ških, kajti pri osemdesetih letih se je naučil angleščine, da je čim bolj na tekočem, ko ga prosijo, da piše uvodnike in komen­tarje v razne časopise in revije ali ga povabijo pred televizij­ske kamere. "V javnosti govorim enako kot v spovednici," poudar­ja ta cerkveni mož asketske postave, ki mu na ustnicah vedno igra nasmešek. S svojo človeško toplino in kmečko neposrednostjo je znal osvojiti srca ljudi svoje "rdeče" škofije kakor tudi svojih bralcev in poslušalcev po vsej Italiji. Njim se je posvetil, ko se je 1990 odpovedal vodstvu škofije. Imenujejo ga "veliki sporočevalec italijanske Cerkve na pragu tretjega tisočletja". 26. novembra 1994 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala. "Mislim, da to imenovanje ni bilo nagrada, saj nisem naredil nič izrednega, temveč mi je bilo to odlikovanje dano zaradi po­slanstva, ki ga vršim, ker se je izkazalo, da je iskrena izmenja­va mnenj in ocen skrivnost pričevanja v sodobnem svetu."

(pričevanje 09_1999)

* 11. januar 1917, Puštal, † 17. julij 2000, Dimapur, Indija

Bralci Ognjišča so se s Pavlom Bernikom srečali maja 1975, ko je kot gost meseca med drugim povedal, da leta in leta ne sreča nobenega rojaka, da bi se z njim pogovoril. "Slovensko govorim samo z Bogom." O njegovi "misijonski metodi" veliko pove droben dogodek, ki ga je povedal v pogovoru s p. Jožetom Kokaljem. "Po prihodu v Indijo smo se bogoslovci učili domači jezik in smo šli v vas k ljudem. Srečal sem skupino mladih, vsi so prestrašili in zbežali, ostal je le en osemletni deček. Približal sem se mu in se z njim prijazno pogovarjal. Čez nekaj let je prejel krst. Pred nekaj meseci (1989) sem ga srečal in obiskal na domu, kjer ima številno družino. V njegovi vasi je le njegova družina katoliška. Rekel mi je, da je bil za njegovo željo po krstu odločilen prav pogovor z menoj pred tolikimi leti."

Pavel Bernik se je rodil 11. januarja 1917 v kmečki družini v Puštalu pri Škofji Loki kot četrti v družini z enajstimi otroki. Trije so umrli v detinski dobi, trije bratje pa so žrtve komunističnega nasilja med drugo svetovno vojno. Prvih pet razredov osnovne je obiskoval v Škofji, kjer je pri sestrah uršulinkah prvič slišal o misijonih. Po petek razredu so ga poslali v Ljubljano, kjer je bil dijak na klasični gimnaziji in gojenec pri salezijancih na Rakovniku. "Dobro sem se počutil pri salezijancih in po petem razredu gimnazije sem prosil za vstop v salezijansko družbo." Z zanimanjem je prebiral misijonske strani v Salezijanskem vestniku. "Za misijone sem se odločil leta 1934 z namenom, da bi me poslali v Indijo.

To mi je tudi uspelo. Kot sedemnajst let star fant, salezijanski klerik, študent, sem odpotoval ob koncu tistega leta in prispel v Indijo 7. januarja 1935." V Indiji je dokončal gimnazijo, filozofijo in teologijo ter bil 30. januarja 1944 posvečen v duhovnika. Za vodilo na duhovniški in misijonarski poti si je izbral besede apostola Pavla: "Živeti je zame Kristus in umreti dobiček" (Flp 1,21). Novo mašo je "pel" v semeniški kapeli; enajst let pozneje je imel ponovitev nove maše v župnijski cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki ob svojem prvem obisku domovine (1955).

Ko je kot zlatomašnik leta 1993 zadnjič obiskal domače kraje, je na vprašanje tedanjega škofjeloškega župnika Alfonza Grojzdka povedal: "Svoje misijonsko in duhovniško delovanje bi razdelil na tri obdobja. Kot mlad duhovnik sem deloval najprej v malem in pozneje v velikem škofijskem semenišču, katerega vodstvo je bilo zaupano salezijancem. Pozneje sem imel enako delo pri vzgoji salezijanskega naraščaja na raznih stopnjah, od višje gimnazije do bogoslovja ... V bogoslovju sem poučeval lep predmet: cerkvene očete. Vsa ta leta sem imel ob koncu vsakega tedna ter ob nedeljah in praznikih lepo priložnost za dušnopastirsko delo po cvetočih župnijah velikega mesta Madrasa na jugu in Shillongu na severu.

Tretje - vmesno obdobje mojega misijonskega delovanja je bilo v letih 1964 do 1974 in sicer v Nagalandu, gorski državici Indije, ki je malo manjša od Slovenije.Tam se je misijonsko delo začelo leta 1950. Prvi katoličan v Nagalandu je bil krščen leta 1952. Jaz sem prišel tja leta 1964, za menoj je prišlo pozneje še nekaj duhovnikov domačinov iz južne Indije. Delo je lepo napredovalo. Leta 1973 je postal Nagaland skupaj s sosednjo državico Manipur škofija z okoli 50.000 katoličani." Prebivalci Nagalanda so veljali za bojevito ljudstvo. Ko so sprejeli evangelij, so se zelo umirili. Bernik je še srečal "lovce na človeške glave": ko so sovražnike ujeli, so jim odsekali glave ter jih odnesli s seboj v spomin na zmago. Po letu 1975 je naš misijonar opravljal pomembne vzgojne naloge v raznih krajih, nazadnje v Salezijanskem študijskem središču v mestu Dimapur, kjer je poučeval liturgiko, salezijansko duhovnost in Sveto pismo. Vsako jutro in vsak večer je dolgo ure presedel v spovednici. Za veliko noč leta 1996 je pisal svoji nečakinji v Piran: "Oba potna lista, ki ju imam, indijski in slovenski, sta veljavna do leta 2003. To bi bilo za moja zemeljska potovanja več kot dovolj." Čutil je, da se bliža dan, ko bo prejel "potni list" za nebesa. To se je zgodilo 17. julija 2000.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2010) 12, str. 14.

* 31. avgust 1914, Bohinjska Bistrica, † 15. julij 2007, Toronto

Svojemu mrtvemu bratu Janezu, jezuitu, piše: "Znala sva uživati veličastni mir naših planin, znala vsrkavati vase njih milino, naučila pa sva se živeti tudi sredi groze viharjev." Rodil se je 31. avgusta 1914 v Bohinjski Bistrici v kmečki družini, ki se je že nekaj rodov ukvarjala tudi z usnjarsko obrtjo. Po štirih letih osnovne šole v domačem kraju je šel v meščansko šolo na Jesenice. Na prigovarjanje tamkajšnjega kateheta je čez dve leti v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi leta 1935 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Svojemu mrtvemu bratu piše: "Sam veš, kako naju je mama opominjala, naj dobro premisliva, preden se odločiva za duhovništvo. Bila je seveda ponosna in vesela." V želji, da bi šel kot misijonar na Kitajsko, je že sredi prvega letnika bogoslovnega študija prestopil k lazaristom. Mašniško posvečenje je prejel 13. julija 1941. Med vojno je kot duhovnik deloval v Ljubljani, Beogradu, Gevgeliji, Peči. Upal je, da se mu bo izpolnila želja iti v misijone in v ta namen je končal enoletno bolničarsko šolo. Toda čakal ga je drugačen "misijon".

Jeseni 1947 so rdeči oblastniki Sodja zaprli, ker so zvedeli, da je v poletnih mesecih 1945 v lazaristovski hiši na Taboru v Ljubljani skrival bogoslovca, ki se je rešil kočevske ječe in je kasneje pobegnil čez mejo. Sedem mesecev so ga držali v samici, hoteli so ga streti in do kraja ponižati. Tudi "pred vrati pekla" (tako je dal naslov knjigi, v kateri pripoveduje o tej izkušnji) je ostal človek in duhovnik. Krepila ga je goreča molitev, nepretrgan stik z Bogom in zaupanje vanj ter trdna volja, da ostane zvest Cerkvi in svojemu duhovniškemu poklicu. Po sedmih mesecih samice in zasliševanj so Sodja zaradi "zločina proti narodu in državi" obsodili na pet let strogega zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic. Svoje jetništvo je preživljal v raznih zaporih, kjer je bilo tudi veliko drugih duhovnikov. Njegova jetniška Kalvarija se je končala leta 1952.

Po ilegalnem prebegu čez mejo ("Med dvema stražarjema sem po njivi sadil čebulo in prišel v Italijo") je bival osem let v Kanadi. Mikalo ga samotarsko življenje kartuzijanov, vendar se mu poskus takega življenja v francoskem samostanu Selignac ni obnesel. Leta 1966 je Franc Sodja prišel v Buenos Aires, kjer je zastavil vse svoje moči za svoje rojake ter jim s svojim delom pomagal ohranjati vero in zavest slovenstva. Prevzel je vodstvo Misijonskega zavoda v Slovenski vasi, Lanus, v predmestju Buenos Airesa, čeprav je, kot je sam zatrjeval, prišel v Argentino predvsem zato, da bi pisal. Res se je udejstvoval pri Slovenski kulturni akciji, pisal je za list Katoliški misijoni in skupaj z Ladislavom Lenčkom je bil duša misijonskega dela. Čeprav je govoril, da ni bil pripravljen za vzgojitelja, se je v tej vlogi odlično izkazal. "Pri vsakem je iskal osebne sposobnosti in tam poskušal razviti izpopolnjevanje," je zapisal Andrej Rot, eden njegovih gojencev. "Zavod naj bi bil družina, kjer vsak res brani družinske interese in kjer ima vsak tudi svojo vlogo in nalogo." Nekdo drug pa je o njem dejal: "Kot dijaki smo čutili, da nas vzgaja svetnik. Kar nam je govoril, je trikrat prej sam živel."

V Argentini je ostal do leta 1982, ko se je vrnil v Kanado, kjer živi še sedaj. Ko je v 74- letu zbolel za rakom, se je začel poslavljati od sveta in tedaj je nastala njegova knjiga Pisma mrtvemu bratu in tam je zapisal: "Janez, povedati ti moram novico: Zdaj sem jaz na poti k tebi." Toda ure njegovega zemeljskega pričevanja se še niso iztekle.

(Silvester Čuk, pričevanje, Ognjišče 11_2004 – tri leta pred njegovo smrtjo)

* 19. julij 1835, Gora nad Sodražico; u. 23. februarja 1896, Gora nad Sodražico

"Rada trpim, ker vem, da moram za nebesa trpeti."

"Magdalena Gornik je petnajstletna deklica, hči revnih kmečkih staršev, ki se ukvarjajo izključno s poljedelstvom in veljajo v kraju za poštene kristjane. Že od svojih najnežnejših let je kazal ta otrok prijazno in tiho skromnost in je pri krščanskem nauku kot pri pripravi na prvo spoved in prvo obhajilo izpričal opazno znanje verskih resnic. Njena zamaknjenja, ki imajo vse značilnosti svetih zamaknjenj, so se začela avgusta 1848... Vsebina zamaknjenj so slikoviti dogodki iz Jezusovega trpljenja: strah na Oljski gori, bičanje, kronanje, križanje in smrtni boj na križu. Pri tem začnejo krvaveti njene stigme, ki jih vidno nosi." Tako je leta 1851 ribniški dekan Ignacij Holzapfel poročal ljubljanskemu škofu Alojziju Wolfu o "zamaknjneni deklici" z Gore pri Sodražici. Ob stoletnici njene smrti (1996) je France Baraga v Koledarju celjske Mohorjeve družbe izrazil obžalovanje, da se "do danes še nihče lotil objave njenega življenjepisa". Tega zahtevnega in blagoslovljenega dela se je lotila Martina Kraljič, študentka teologije. Njena diplomska naloga je "narasla" v knjigo, dragoceno pričevanje o tej Jezusovi izvoljenki.

Ko prebiramo to knjigo, kar ne moremo razumeti, da je (bila) ta izredna mistikinja tako dolgo čisto pozabljena. Njeno življenje je bilo polno zamaknjenj in hudega trpljenja, sedeminštirideset let je prebila brez hrane. Pri vsem tem pa ni bila nič "čudaška", temveč prav blizu vsakdanjemu dogajanju. Ko bi bila Magdalena Gornik pripadnica kakšnega "velikega" naroda, bi jo poznal ves svet. Vse kaže, da se zdaj začenja uresničevati njena prerokba, za katero je vedel škof Stanislav Lenič, več let župnik v Sodražici, "da se bodo čez šest rodov začeli goditi čudeži na njeno priprošnjo". Enega je doživela že Martina Kraljič, avtorica te knjige, ki jo je izdala v samozaložbi. Za tisk ni imela denarja, pa je njeno zadrego (po dobrih ljudeh) čudežno rešila pozabljena mistikinja in zamaknjenka, o kateri je pisala.

Njeno življenje je po svoji knjigi na kratko opisala v Koledarju goriške Mohorjeve družbe za leto 2005. Magdalena Gornik se je rodila 19. julija 1835 kot tretji od sedmih otrok preproste kmečke družine v zaselku Janeži in bila še isti dan krščena v cerkvi Marije Snežne na Gori nad Sodražico. "Mala Magdalena je bila povsem običajna deklica. Staršem je rada pomagala pri delu, do ljudi je bila prijazna in ljubezniva. Rada je bila v družbi svojih vrstnic. Že kot otrok je gojila posebno ljubezen in spoštovanje do Jezusa v najsvetejšem zakramentu." Bog je na poseben način posegel v njeno življenje spomladi leta 1847. Mati jo je poslala na njivo po krmo za prašiče. Ko je prišla blizu njive, je pred seboj zagledala neznano ženo, ki se ji je po prisrčnem pogovoru predstavila kot Jezusova mati in mati vseh ljudi. Poučila jo je, naj Jezusa ljubi , kolikor more, in mu daruje vsako delo. Na dan prvega obhajila ji je dal Jezus začutiti del svoje ljubezni. Njene telesne moči so začele slabeti, vedno močneje pa je čutila Jezusovo bližino. Leta 1847 je začela obiskovati nedeljsko šolo, a je tako hudo zbolela, da je morala ostati v postelji. Nobeno zdravilo ji ni pomagalo. Avgusta 1848 pa je z drugim Marijinim prikazanjem čudežno ozdravela. Marija ji je obljubila, da bo, če bo trdno zaupala v Boga, od njega prejela vse, tudi hrano za svoje življenje. Odtlej Magdalena do konca svojega življenja ni zaužila nobene telesne jedi, hranila se je s skrivnostno nebeško jedjo.

Pri Magdaleni so se začele vsak dan dogajati nenavadne reči: zamaknjenja, videnja, stigme (znamenja Jezusovih ran), mistično obhajilo, dar spoznavanja notranjega stanja duše... To se je hitro razvedelo in ljudje so v procesijah prihajali na Goro, kar je vznemirilo svetne oblasti, ki so zahtevale pojasnila od cerkvenih oblastnikov. Leta 1852 je sodraški župnik Jožef Lesjak s škofovim dovoljenjem izvedel cerkveno preiskavo. Magdalena je bila 40 dni v župnišču v Sodražici. Ob koncu preiskave je škofu poročal: "Pri vseh svojih opazovanjih nisem mogel odkriti nobene prevare. Zelo bi bil zadovoljen, ko bi se najtrdovratnejši nasprotniki hoteli kot člani raziskovalne komisije prepričati o resnici zadeve." Med temi nasprotniki so bili nekateri duhovniki. "Ko sem jim pripovedoval o dogodkih na Gori, so gledali name večinoma kot prenapeteža ali celo lažnivca."

Leta 1867 se je Magdalena s svojima sestrama preselila na Bloke k župniku Janezu Kapleneku, kjer so ostale vse do njegove smrti leta 1863. Mistični pojavi (stigme, čudežna jed, mistično obhajilo) so se še vedno videli in pretresali ljudi. V zamaknjenih je veliko trpela, a je vse trpljenje rada vzela nase za odrešenje duš. Leta 1893 se je preselila nazaj na Goro in 23. februarja 1896 je umrla v sluhu svetosti. Duhovnik Dominik Janež, ki je Magdaleno pokopal, je v svojem pismu (verjetno škofu Jegliču) zapisal molitev: "Počivaj v miru, blaga Magdalena! Trpela si tukaj s Kristusom, na križ bila pribita, gotovo se že veseliš v svetih nebesih. Prosi za nas, da tudi mi tako voljno trpimo, kot si ti, da tudi mi tako častimo Sveto Rešnje telo, tako slavimo Devico Marijo, kot si jo častila ti." Njen grob iz leta v leto obiskuje vedno več ljudi. To je prošnja, da bi od ljudi "pozabljena" Magdalena Gornik dosegla tudi uradno priznanje svetništva, ki ga je, kot smo lahko prepričani, pri Bogu že dosegla.

(pričevanje 11_2008)

19. julija 1896 v kraju Cardross na Škotskem; 6 januarja 1981

Življenjska zgodba Archibalda Josepha Cronina je zgodba moža, ki je odkrival Boga v vsakdanjem stiku s preprostimi ljudmi, med katerimi je opravljal svoj zdravniški poklic. Rodil se je 19. julija 1896 v kraju Cardross na Škotskem kot edini otrok očeta Patrika Cronina, trgovskega potnika, sina irskih priseljencev, ki je bil katoličan, in anglikanske matere Jessice Montgomery. Oče je umrl, ko je bil Archibald star sedem let. Z mamo sta šla živet v Dumbarton na dom njenih staršev, ki pa Archibada niso sprejeli, zato je odšel k očetovim katoliškim sorodnikom. Kmalu pa je bil pri materi, ki je kot prva ženska na Škotskem postala zdravniška nadzornica. Na šoli v Dumbertonu se je Archibald uveljavil ne le kot odličen učenec, ampak tudi kot športnik, nogometaš. Njegovi tovariši so vedeli, da je katoličan, zato so mu dali vzdevek "mali papež". Po končani osnovni in srednji šoli se je leta 1914 vpisal na medicinsko fakulteto; med prvo svetovno vojno je študij prekinil in se kot prostovoljec priglasil k vojakom. Tri leta je bil sanitetni podčastnik pri mornarici. Po vojni je študija nadaljeval in ga uspešno dokončal. Njegov profesor kirurgije mu je pri vajah pogosto ponavljal: "Ti ne boš nikoli dober kirurg!" in mu vcepil občutek manjvrednosti.

Ko mu je kot mlademu zdravniku uspela zahtevna operacija, je bil kompleks manjvrednosti premagan. "Lahko rečem, da je pot moje kariere začrtala prav ta težka ura. Premagati sem moral najtežjo oviro: strah in nezaupanje vase. Od tistega dne si nisem nikoli več rekel: 'Ne morem', ampak : 'Naredil bom, kar je v moji moči.' Ob tisti operacijski mizi sem se naučil najvažnejše reči: tudi takrat, ko e zdi, da je vse izgubljeno, lahko svoj poraz spremenimo v zmago, če mu kljubujemo s pogumom in se ne umaknemo." Leta 1921 se je poročil z Agnes Mary Gibson, ki je bila tudi zdravnica in nekaj časa sta delala skupaj.

Rodili so se jima trije sinovi: Vincent, Patrick in Andrew. Leta 1924 je bil imenovan za zdravstvenega nadzornika v angleških rudnikih. V štirinajstih mesecih se je spustil v okoli 500 rudnikov in od blizu spoznal težke razmere, v katerih so delali in živeli rudarji. Ta svoja spoznanja je kasneje vpletel v svoj zajetni roman Zvezde gledajo z neba (1935). Zaradi slabega zdravja je moral pustiti svojo zdravniško službo in lotil se je pisanja. Po izrednem uspehu, ki ga je dosegel s svojim prvim romanom Klobučarjeva graščina (1931) je sklenil, da bo poslej pisanje njegov življenjski poklic. Izpod njegovega peresa so leto za letom prihajale nove knjige, ki so bile vse po vrsti uspešnice. V njih so sestavine realizma, romantike in družbene kritike. Po njegovih delih je bilo posvetih 14 filmov in več televizijskih nanizank.

V svojem zdravniškem in pisateljskem poklicu se je poglabljal v skrivnosti človeškega srca in počasi odkrival Boga. "Ko sem še opravljal poklic zdravnika, sem v nekem mestu na severu Anglije zdravil uglednega moža, ki se je vse življenje ponašal s tem, da je brezverec. Sprl se je v svojo hčerko edinko, ki se je poročila z zelo vernim možem. Na stara leta, ko je čutil, da se mu bliža smrt, pa je pogosto prihajal na njen dom in se z zetom pogovarjal o verskih vprašanjih. Pogovor je vedno končal s stavkom: 'Nikar si ne delaj utvar, da mislim kaj drugače - tudi zdaj ne verujem v Boga!' Nekega dne mu je hči, kot v nekem razsvetljenju, na to odgovorila: 'Veš, oče, Bog pa veruje vate!' Ta hčerina pripomba je pometla vse očetove pomisleke ... Stavek, ki ga je izrekla ta mlada žena, velja za nas vse, najsi bo naše mišljenje takšno ali drugačno, najsi ravnamo tako ali drugače, vedno smo in ostanemo Božji otroci. In Bog nas pričakuje."

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2011) 1, str. 20.

* 7. februar 1478, London, Anglija, † 6. julij 1535, London

Thomas More je ena najbolj priljubljenih zgodovinskih osebno­sti v Angliji ne le med katoličani, ampak tudi med anglikanci za­radi njegove zvestobe glasu vesti za ceno življenja. Rodil se je 7. februarja 1477 v Londonu. Njegov oče John je bil ugleden sod­nik in sinu Thomasu je omogočil najboljše tedanje šole. Na zname­niti univerzi v Oxfordu je dve leti študiral klasične jezike, nato pa je v Londonu nadaljeval študij prava. Že kot študent je pisal angleške in latinske pesmi, njegovo najbolj znano delo pa je Utopija (o idealni državi). Pri triindvajsetih letih je bil že odvetnik, tri leta zatem tudi član parlamenta. Obetala se mu je sijajna kariera. Thomas pa sam v sebi še ni bil prepričan, če je izbral pravo pot. Razmišljal je o tem, da bi postal duhovnik ali celo redovnik kartuzijan. Prišel je do spoznanja, da ga Bog kliče v družinsko življenje. V srečnem zakonu z Jane Colt je postal oče štirim otrokom: trem deklicam in dečku. Kmalu mu je ljubljena Jane umrla in nekaj kasneje se je Thomas poročil z ne več mlado vdovo, ki je v hišo pripeljala hčerko iz prvega zakona. Thomas More je - proti tedanji navadi - svojim hčerkam omogočil kar se da temeljito izobrazbo. Vsak dan je ena od hčera pri mizi glasno brala Sveto pismo, vsak večer se je družina skupaj s slu­žinčadjo zbirala k skupni molitvi.

Leta 1509 je angleški prestol zasedel Henrik VIII. Brž je za sve­tovalca in tajnika izbral Thomasa Mora. Kralj je bil sprva dober katoličan in je v obrambo katoliške vere celo napisal spis proti Lutru. Še preden je kralj imenoval Thomasa za državnega kanclerja, kar je bila druga služba v državi (1529), ga je vprašal za svet glede njegovega zakona s Katarino Aragonsko, ki mu ni mogla rodi­ti naslednika. More se je posvetoval s teologi in pravniki, potem pa kralju iskreno odgovoril: "Zakon s Katarino je veljaven!" Kralj ga je vseeno imenoval za kanclerja, upajoč, da ga bo počasi pri­dobil zase, vendar se je uštel. Ko je Thomas videl, da kralj trma­sto vztraja pri svojem, mu je vrnil zlato verigo kanclerja in kralj je njegovo odpoved sprejel. Leta 1533 je kralju naklonjeni škof Cramner razglasil Henrikov zakon s Katarino za neveljaven in kmalu zatem so za kraljico kronali mlado dvorjanko Ano Boleyn. More se slovesnosti ni udeležil in to je kralja zelo razjezilo. Papež je Henrikov drugi zakon razglasil za neveljaven in je kralja izobčil. Henrik mu je odgovoril tem, da se je razglasil za poglavarja Cerk­ve na Angleškem. Vsak podložnik je moral priseči zvestobo kralju v cerkvenih zadevah. 13. aprila 1534 so k prisegi poklicali tudi Thomasa Mora. Gredoč tja je opravil spoved, bil pri maši in obha­jilu in poslovil se je od svojcev. Ker ni prisegel, so ga vrgli v ječo. Sprva so ga smeli obiskovati njegovi domači, ki so ga ho­teli pregovoriti, da bi se uklonil, a so ob njegovi mirni in ved­ri trdnosti kmalu odnehali. Kasneje so vse obiske prepovedali, a tudi to ga ni zlomilo. 1. julija 1535 ga je sodišče obsodilo na smrt. Thomas je sodnikom dejal: "Čeprav ste bili na zemlji sodni­ki moje obsodbe, želim, da bi se onstran mogli vsi srečati za na­še večno odrešenje." 6. julija 1535 je z besedami: "Umiram kot zvest kraljev služabnik, predvsem pa zvest služabnik Boga" polo­žil glavo na tnalo. Ko ga je papež Pij XI. leta 1935 prištel med svetnike, je vzkliknil: "Kako popoln človek!"

(pričevanje 06_2000)

* 9. januar 1881, Firence; umrl 8. julij 1956 Firence

Kristusova zgodba je postala njegova

Zibelka mu je tekla v mestu Firence, ki velja za umetnostno prestolnico Italije: tam so se rodili ali živeli znani umetniki Dante, Boccaccio, Fra Angelico, Leonardo da Vinci, Michelangelo. Rojen je bil 9. januarja 1881 v obrtniški družini. Oče Luigi, nekdanji Garibaldijev vojak, je bil borbeno proticerkven republikanec, mati Erminia Cardini pa je dala sina na skrivaj krstiti. Mali Giovanni je bil čuden otrok: skoraj se ni znal smejati in zaradi te njegove resnosti so mu že sedemletnemu dali vzdevek "stari". Edino veselje in kar prava strast njegovega otroštva in mladosti so bile knjige. Dolgo časa se je hranil s knjigami iz knjižnice starega očeta, ki je bil svobodomislec. V njih ni zasledil ničesar o Bogu, pa tudi v njihovi hiši se o njem ni govorilo, drugam pa ni zahajal. Ko mu je bilo trinajst let in pol, je dobil dovoljenje, da sme iti v mestno knjižnico (navadno so tako dovoljenje dajali šele šestnajstletnikom). "Svetnik, ki se mu odprejo nebeška vrata, ni tako vesel, kot sem bil jaz tisti dan, ko sem prvič smel v knjižnico," je zapisal pozneje. Požiral je knjige. Toda zdelo se mu je, kot da bi pil morsko vodo: bolj ko je "pil" iz knjig, bolj žejen je bil. Videl je tudi, da so v tistih debelih enciklopedijah mnoge "luknje", in pri petnajstih letih je začel pisati novo enciklopedijo, v kateri bo mogoče najti odgovore na čisto vsa vprašanja. Z osemnajstimi leti je končal šolanje na učiteljišču, toda poučeval je le nekaj let, potem pa se je zaposlil kot knjižničar. Pri dvajsetih letih ni bil več tisti "stari" iz otroštva, temveč je postal prav prijeten družabnik, k čemur so pripomogli prvi literarni uspehi, ki so mu vlili samozavest. Kljub svoji mladosti je veljal za vodilno osebnost firenškega literarnega kroga. Skupaj s prijatelji je v trinajstih letih ustanovil in vodil tri književne revije (Leonardo, Anima, Lacerba) in veliko pisal, ob čemer je seveda moral razmišljati. Začelo mu je presedati "živalsko sprejemanje življenja". Ali je življenje res nesmisel, se je spraševal, potem pa samemu sebi odgovarjal: "Jaz, Papini, bom to življenje spremenil!" V sebi je čutil silno željo, da bi bil močan, da bi vsem ljudem omogočil srečo. Toda še samega sebe ni mogel osrečiti. V njem se je vse močneje oglašalo tisto, kar je izpovedal v svoji avtobiografski pripovedi Propadel človek (1915). "Jaz sem mrtva stvar in ne človek. Potipajte me: mrzel sem kot kamen, hladen kot grob. Tukaj je pokopan človek, ki ni mogel postati Bog... Zame ni ničesar več, sem popoln nihilist." Zavest nemoči je bila tista "špranja", skozi katero so v njegovo srce začeli prodirati žarki božje svetlobe. "Prosim in kličem, ponižno na kolenih, z vso močjo svoje duše za nekaj gotovosti za atom resnice," je zapisal v svoji knjigi Drugo rojstvo, ki je izšla dve leti po njegovi smrti (1958), v kateri opisuje svoje blodnje in iskanja od mladih let do svojega spreobrnjenja. Naznanil ga je ob izidu knjige Kristusova zgodba (1921). Na podlagi pričevanj evangelijev in tudi apokrifov pripoveduje zgodbo Jezusovega življenja s prošnjo, da se Kristus usmili blodnega človeštva (knjiga se končuje z rotečo molitvijo iskalca resnice, ki je natisnjena v stolpcu na levi strani). Prevzet od Jezusovega uboštva je zapisal: "Na svetu so taki ubogi, ki nikoli niso bili sposobni kaj pridobiti. Drugi so ubogi zato, ker zvečer razdelijo tisto, kar so čez dan zaslužili: in več ko razdajo, več imajo. Njihovo bogastvo raste sorazmerno s tem, ko ga delijo. Jezus je eden takih ubogih..." Prav gotovo mu ne dela časti to, da se je klanjal Mussoliniju, ki je njegovo "vdanost" poplača s tem, da je postal profesor italijanske književnosti univerzi v Bologni (1935), nato pa še član italijanske akademije. Svojo zmoto je javno obžaloval in po padcu fašizma leta 1943 je v samostanu La Verna postal frančiškanski tretjerednik. Tudi po vojni je veliko pisal. Znamenita je njegova knjiga Pisma papeža Celestina vsem ljudem (1946), v kateri graja naše "malodušno krščanstvo", ki se razkazuje v obredih in pobožnostih, ne uresničujemo ga pa z življenjem. Po spreobrnjenju je Papini veljal z vernika in imeli so ga za katoliškega pisatelja. Po dolgi bolezni je povsem dozorel kot človek in kot kristjan in Gospodar življenja ga je poklical k sebi 8. julija 1956.

Čuk S., pričevanje, v: Ognjišče (2006) 7, str. 22.

* 20. november 1912, Reichenau an der Rax, Avstro-Ogrska, † 4. julij 2011, Pöcking, Nemčija

Vrednote, prepojene s krščanstvom, bi morale biti temelj Evrope

Pogrebne slovesnosti so se zvrstile v petih krajih; vstajenja čaka v 'cesarski grobnici' (Kaisergruft) v kapucinski cerkvi na Dunaju. Zadnji je bil tam položen k zadnjemu počitku njegov ded, cesar Franc Jožef I., ki je vladal celih oseminšestdeset let (1848–1916) avstro–ogrski monarhiji, tudi našim dedom. To poteka po posebnem obredu. Krsta s pokojnim se ustavi pred zaprtimi vrati kapucinske cerkve. Eden od pogrebcev s palico potrka na vrata. Glas kapucina v notranjosti vpraša, kdo je. Trkajoči predstavi pokojnika z njegovimi vladarskimi naslovi. Glas iz notranjosti odgovori, da ga ne pozna. Ponovno potolče po vratih in na vprašanje, kdo je, pokojnika predstavi z drugimi častnimi naslovi. Odgovor se glasi: "Ne poznam ga." V tretje pa ga predstavi samo z imenom ter doda "smrtnik in grešnik". Tedaj se vrata cerkve odpro. Ottu von Habsburg so se odprla 16. julija 2011.

Od leta 1916, po smrti cesarja Franca Jožefa, je bil kot prvorojenec njegovega naslednika cesarja Karla I., prestolonaslednik. Po prvi svetovni vojni habsburška monarhija razpadla in Republika Avstrija je leta 1919 nacionalizirala imetje cesarske družine, odpravila plemiške naslove, članom monarhije pa prepovedala politično udejstvovanje v domovini. Otto von Habsburg se je rodil 20. novembra 1912 nadvojvodu Karlu Avstrijskemu (ki je postal cesar Karel I.) in kneginji Ziti Burbonski (kasnejši cesarici). Šolanje je začel po starih avstrijskih učnih načrtih, ki so vključevali tudi madžarščino in hrvaščino. Po razpadu monarhije je cesarska družina odšla v izgnanstvo v Švico, nato pa na portugalsko Madeiro, kjer je oče, zadnji avstrijski cesar Karel I. leta 1922 umrl "kot cesar in kristjan", star komaj 35 let (papež Janez Pavel II. ga je oktobra 2004 razglasil za blaženega). Svoj položaj je prepustil takrat komaj devetletnemu sinu Ottu. Vdova z otroki se je za nekaj časa preselila v Belgijo, kjer je Otto študiral in na univerzi v Louvainu leta 1935 dosegel doktorat iz družbenih ved. Bil je nadarjen za jezike in je tekoče govoril in pisal vse svetovne jezike in latinščino. Bil je odločen nasprotnik Hitlerja. "Če ste prebrali Mein Kampf, ne morete dvomiti, da nas bo ta človek zapeljal v vojno," je opozarjal svoje rojake. Po nemški zasedbi Belgije in Francije se je družina umaknila na varno v ZDA. Otto se je leta 1944 vrnil v Evropo. Leta 1951 se je nadvojvoda Otto von Habsburg poročil s princeso Regino Saško. V srečnem zakonu se jima je rodilo sedem otrok: pet hčerk in dva sinova. Od leta 1954 je družina živela v bavarskem mestecu Pockingu. Na avstrijska tla je smel Otto stopiti šele leta 1966, potem ko je pet let poprej podpisal izjavo, da se odpoveduje vsem pravicam prestola in brezpogojno sprejme ustavo Republike Avstrije. Svoje politične cilje je usmeril k združevanju Evrope, toda ne kot zgolj interesne skupnosti, temveč kot družine narodov, ki se zaveda svojih krščanskih korenin. Veliko je tudi pisal: njegova bibliografija obsega 37 knjig v devetih jezikih, posvečenih zgodovini, socialni politiki, predvsem pa vprašanjem evropskega združevanja. Bil je soustanovitelj Panevropske unije in v letih 1973–2004 njen predsednik. Leta 1979 je postal bavarski poslanec v evropskem parlamentu, kjer se je odločno zavzemal za krščanske vrednote. Ko se je razprava nekoč dotaknila vprašanja kloniranja (umetnega izdelovanja človeških zarodkov), je brez ovinkov dejal: "Človek je vendar božja podoba na zemlji – tako nas uči krščanska vera – in kar počnemo /s kloniranjem/, pomeni kratko malo uničenje te podobe. Tovrstni poskusi jasno kažejo, da je svet brez vere pravi pekel." Ob razpadu Jugoslavije se je zavzemal za diplomatsko priznanje Slovenije in Hrvaške. Bil je tudi vnet zagovornik širitve Evropske unije na Vzhod. Ko je nehal biti evropski poslanec, so ga vabili na vse strani, da bi ljudem spregovoril o združeni Evropi, kakor si jo zamišlja on, ki deluje v politiki kot iskren in prepričan kristjan. Evropa brez krščanskih korenin zanj ni bila razumljiva, zato je gotovo z grenkobo v srcu doživljal njeno oddaljevanje od njih. Iz javnosti se je umaknil po smrti svoje ljubljene žene Regine (3. februarja 2010). Veliki Evropejec, ki je dosegel častitljivo starost svetopisemskih očakov, kaže pot, na katero bi morala stopiti Evropa, da bi postala resnična družina narodov, povezana z duhovnimi in materialnimi vezmi.

(pričevanje 08_2011)