• Košutica

    Košutica

    Košutica (ali Ljubeljska Baba) je gora vzhodno od Ljubelja, na meji z Avstrijo. Od glavnega grebena Karavank je odmaknjena nekoliko proti SZ – od grebena Košute (Veliki vrh – 2088 m) jo na V loči Hajnževo sedlo (1701 m), na Z pa od Palca in Vrtače prelaz Ljubelj (1369 m).

    Preberi več
  • Mangart

    Mangart

    Mangart je ena najveličastnejših gora v Julijskih Alpah (četrta najvišja, za Triglavom, Montažem in Škrlatico). Celotno mangartsko pogorje tvori naravno pregrado med dolino Koritnice na J in Mangartsko dolino na S, ki leži že v Italiji.

    Preberi več
  • Vrtača

    Vrtača

    Vrtača je vzhodna soseda Stola, drugi najvišji vrh v Karavankah, imenujejo jo tudi Visoka Vrtača; med domačini na južni strani (Žirovnica, Bégunje) je znana kot Nemški vrh.

    Preberi več
  • Vogel

    Vogel

    Leži v vencu Sp. Bohinjskih gora in nanj se lahko povzpnemo tako s primorske kot tudi z bohinjske strani. Na S strani je visokogorsko smučišče, vendar je tudi poleti zelo obiskan. Nad Bohinjsko kotlino (Na Rjavo skalo - 1535 m visoko) obiskovalce pripelje tudi gondola..

    Preberi več
  • Rodica in Črna prst

    Rodica in Črna prst

    Rodica in Črna prst se dvigata vsaka na svojem koncu grebena Spodnjih Bohinjskih gora, nad Bohinjsko Bistrico na bohinjski in Stržiščem na primorski strani.

    Preberi več
  • Jalovec

    Jalovec

    Jalovec je šesta najvišja gora v Sloveniji. Z vrha, ki se strmo spušča proti trem alpskim dolinam (Loška Koritnica, Tamar in Zadnja Trenta), je lep razgled na najvišje vrhove Julijskih Alp..

    Preberi več
  • Škrlatica

    Škrlatica

    Škrlatica je najvišji vrh gorskega masiva med dolinama Velika Pišnica in Vrata in druga najvišja gora v Sloveniji. Najlepši pogled na njeno strmo S steno, ki pada v krnico Velika Dnina (19oo m) je s poti na Vršič (SZ).

    Preberi več
  • Pršivec

    Pršivec

    Pršivec je gora, ki se strmo in visoko vzpenja iznad S obale Bohinjskega jezera, se ponosno ogleduje v njem in zakriva pogled proti višjim vrhovom s Triglavom na čelu.

    Preberi več
  • Ciprnik in Vitranc

    Ciprnik in Vitranc

    Ciprnik je razgledni vrh na pobočju med dolino Male Pišnice in Planice in je nepogrešljiva kulisa planiške skakalne arene ... SV vrh gore predstavlja Vitranc, ki pa se je s svojimi smučarskimi progami zelo uveljavil v svetu alpskega smučanja.

    Preberi več
  • Stol

    Stol

    Stol s svojo široko kopasto in s številnimi dolgimi žlebovi razbrazdano podobo ponuja zelo dovršeno gorsko kuliso blejski kotlini in gorenjski deželi, nad katero kraljuje.

    Preberi več
  • Visoka Ponca

    Visoka Ponca

    Visoka Ponca (it. Ponza Grande) je gora v Julijskih Alpah, na meji med Italijo in Slovenijo. Njena mogočna skalnata podoba na S zaključuje greben med Planico in Mangartsko dolino.

    Preberi več
  • Stol (Kobariški) in V. Muzec

    Stol (Kobariški) in V. Muzec

    Stol (domačini mu pravijo Stu) - Kobariški, da se razlikuje od tistega v Karavankah - je najvišji vrh razpotegnjenega pogorja med Julijskimi Alpami ter predalpskim svetom.

    Preberi več
  • Uršlja gora

    Uršlja gora

    Uršlja gora je razgledna gora, visok skalni osamelec na skrajnem V robu Karavank, med Mežiško in Mislinjsko dolino. Zaradi neporaščenega vrha se je gora sprva imenovala Plešivec, od postavitve cerkve sv. Uršule leta 1602 pa Uršlja gora.

    Preberi več
  • Dobrča

    Dobrča

    Dobrča je gora, ki se med Tržičem in Begunjami na Gorenjskem strmo dviga iz gorenjske ravnine. Zemljepisno je to najjužnejši odrastek Stola (Karavanke), čeprav geološko spada v Kamniške Alpe.

    Preberi več
  • Vrh Korena, Veliki Zvoh, Krvavec

    Vrh Korena, Veliki Zvoh, Krvavec

    V pogorju "skupine Krvavca", v predgorju Grintovcev, na grebenu, kjer se vrstijo vrhovi Krvavec (1853 m), Veliki Zvoh (1971 m) in Vrh Korena (1999 m), ki je najvišji vrh, ki ni dvatisočak.

    Preberi več
  • Čemšeniška planina

    Čemšeniška planina

    Masivni hrbet Čemšeniške planine se začenja V od Trojan in se od Z proti V razteza vse do Vrhov (nad Čebinami). S svojo lego in višino je meja med Savinjsko dolino in Zasavjem, vendar jo na Savinjski strani navadno imenujejo Velika planina.

    Preberi več
  • Skuta

    Skuta

    Skuta je po višini tretja najvišja gora v Kamniških Alpah (za Grintovcem in Kočno), in je zaradi drznih oblik, vitkosti in predvsem veličastnega razgleda, ki ga ponuja, in pogledov v globino, po mnenju mnogih najlepša gora celotnega gorstva.

    Preberi več
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • 10
  • 11
  • 12
  • 13
  • 14
  • 15
  • 16
  • 17

Visoka Ponca (2275 m)

 201207 velikaponca 00

Najlepši pogled nanjo je prav iz Rateč in Podkorena, nekateri jo imenujejo tudi Rateška Ponca. Njen vrh je najvišji v grebenu Ponc, ki poteka po nekdanji državni meji v smeri proti jugu in ga lahko mirno razglasimo za najlepši visokogorski greben pri nas. Njena pobočja so strma tako na slovenski strani, kjer se končujejo v Planiški dolini, kot tudi na italijanski strani, s planinama Tamar in Jezersko planino, kjer sta v bližini tudi slikoviti Belopeški (Mangartski) jezeri. Visoka Ponca stoji daleč zunaj osrednjih grebenov Julijcev, zato je imenitno razgledišče. Nanjo sta speljani dve zahtevni zavarovani poti (s Srednje Ponce in via normale od koče Zacchi) in ena plezalna smer (ferrata). Zelo privlačen je tudi celoten greben (glej druga izhodišča 2: zahtevna krožna pot), vendar pa se tako dolge in zahtevne ture s silno zahtevnim začetkom (via della vita) in koncem (ferrata z Visoke Ponce) lahko lotijo le redki in zelo izkušeni planinci. Odločil sem se, da tokrat opišem pot iz Tamarja preko vrha Srednje Ponce. In vesel sem bil, da na tej poti nisem bil sam.

    Izhodišče: Planica - parkirišče pri skakalnicah, na začetku poti proti Tamarju (953 m)
    Dostop do izhodišča: Gorenjsko avtocesto zapustim na izvozu Jesenice - zahod (Hrušica) in zavijem levo proti Kranjski Gori in mimo nje naprej proti Ratečam. Na križišču pri vasi Rateče se levo odcepi cesta v Planico in dolino Tamar. Cesta, ki se počasi vzpenja, nas kmalu pripelje do velikega parkirišča pri skakalnicah v Planici.
    Čas hoje: Planica - Dom v Tamarju (1108 m): 45 min; Dom v Tamarju - Srednja Ponca (2228 m): 3 h; Srednja Ponca - Visoka Ponca: 45 min; skupaj 4 h 30 min; vrnitev po isti poti slabe 3 h
    Višinska razlika: 1322 m
    Zahtevnost: do Srednje Ponce je naporna in ponekod izpostavljena, dobro označena pot; v zgornjem, kamnitem delu je treba imeti tudi nekaj smisla za orientacijo, ker pot ni uhojena. S Srednje na Visoko Ponco zelo zahtevna zavarovana pot, ni za vrtoglave.
    Priporočam: dobro planinsko obutev in palice; čelado.
    Čas obiska: od konca junija do oktobra.
    Zemljevid: Julijske Alpe - zahodni del, 1:50.000; Jalovec in Mangart, 1:25.000; Kranjska Gora 1:35.000

OPIS POTI

S parkirišča pri skakalnicah se odpravim proti Tamarju po mkd cesti, ki se ponekod rahlo vzpenja, ter poteka nekaj časa skozi gozd, deloma pa čez razgledna pobočja. Nekoliko višje se s poti v levo odcepi pot skozi Grlo (na Slemenovo špico, Malo Mojstrovko in Vršič), jaz pa grem kar naprej po cesti vse do planinskega doma v Tamarju. Najprej se ustavim pri kapeli in se priporočim “svetemu angelu, ki je priča Božje prisotnosti”, nato pa grem po cesti mimo doma in se za njim usmerim na pešpot za oznakami Jalovec, Ponce. Pot poteka skozi gozd in kmalu sem na razpotju, kjer krenem desno. Pot me pripelje iz gozda, grem čez suho strugo, potem pa se začnem vzpenjati v ključih čez nasuto kamenje in ob robu grape proti veliki votlini, ob jeklenici se vzpnem v gozd in naprej v naslednjo grapo. Nekaj časa hodim po gozdu, potem se pot spet nekoliko obrne v levo in me mimo manjše votline pripelje ponovno v gozd skozi katerega se kar nekaj časa strmo vzpenjam. Nad gozdom pot vijuga med ruševjem po strmem pobočju in kmalu se spremeni v ozko stezico, ki me pripelje na pobočje med dvema vzporednima grapama (Škednje). Z orientacijo nimam težav, steza je sicer slabo nadelana, saj se zaradi strmine zelo ruši, vendar je dobro označena. Spet hodim ob robu manj izrazite grape, ki jo vmes enkrat prečkam in se še naprej vzpenjam med macesni in ruševjem. Pri prostrani krnici Pod Pečmi sem na gozdni meji, pot zavije daleč desno in se prične vzpenjati na V pobočja Srednje Ponce. Najprej je na vrsti strm skalni skok, čez katerega si pomagam z jeklenicami. Pot se poravna, zavija desno in preči pobočje proti S. Hodim preko strmih grap, dokler ne pridem na prostrano pobočje Srednje Ponce, ki je v spodnjem delu še travnato, proti vrhu pa vedno bolj kamnito. Po desni strani pobočja je v ključih speljana pot proti vrhu. Dobro je treba spremljati markacije, ker pot ni nadelana in ji je ponekod težje slediti. Zgoraj postane pobočje spet bolj strmo in v pomoč je tudi nekaj jeklenic.

    Druga izhodišča in smeri

    od Zg. Belopeškega jezera (937 m) (via normale); do izhodišča: Rateče - čez mejni prehod proti Trbižu/Tarvisio - kmalu levo cesta proti Belopeškim jezerom/Laghi di Fusine) - parkirišče pri Zg. Mangartskem (Belopeškem) jezeru; od tam proti koči Luiggi Zacchi (dobro uro, lahko tudi po gozdni cesti), od tam za oznakami ‘Ponza di Mezzo, Ponza Grande’, skozi rušje pod strma pobočja Ponc (jeklenice); pod stenami Visoke Ponce pot zavije desno čez grapo - razpotje: levo direktna zelo zahtevna plezalna pot (it. ferrata) na Visoko Ponco, mi pa na pot desno proti Srednji Ponci; pod Planiško škrbino srečamo z desne pot iz Tamarja; od tam do vrha Visoke Ponce tako kot v glavnem opisu; v zgornjem delu zelo zahtevna označena pot, viš. razlika 1338 m; 3 h 45 min.od Zg. Belopeškega jezera (937 m) zelo zahtevna krožna pot: vzpon in spust po plezalni, vmes prečenje celotnega grebena; od koče Zacchi do vstopa v ferrato Via dela Vita in se po njej na Vevnico (2340 m) (3-4h). Z vrha po zelo zahtevni poti na sedlo Strug in naprej po grebenu čez vrhove Strug (2265 m), Zadnja Ponca (2242 m) in od tam čez Srednjo Ponco na vrh (kot v glavnem opisu). Z Visoke Ponce sestop po ferrati, ki se nižje združi z Via normale; nazaj do koče Zacchi; ena najzahtevnejših smeri (Via della vita), samo za izkušene; izredno zahtevna označena pot, viš. razlika 1338 m; dobrih 7 h.

Pod vrhom steza zavije v levo in se prične strmeje vzpenjati vse do glavnega grebena Ponc. Na grebenu sem, najprej si oddahnem, in ves vzhičen zrem proti Jalovcu, Mangartu ... kakšni pogledi. Šele tedaj opazim, da se moram do vrha Srednje Ponce še nekoliko vzpeti in da bo od tam razgled še lepši. Greben je sicer širok, kamnit, lahko se sprehajam po njem: najprej se razgledam po naših gorah, potem na drugo stran proti Mangartu, Višu ... No, pogled proti severu me opomni, da še ni čas za veselje, saj tam stoji moj zadnji današnji cilj - Visoka Ponca, s katerega se gotovo vse še lepše vidi. Z vrha Srednje Ponce se najprej spustim na manjše sedlo, potem pa levo navzdol na italijansko stran grebena (za oznakami V. Ponca). Nekaj časa se previdno spuščam, potem pa se pot usmeri desno prosti skalnemu robu, okrog katerega si pomagam z jeklenico. Še nekoliko se spustim v grapo pod strme stene Visoke Ponce, po katerih je speljana plezalna smer po tej italijanski strani (ferrata). Nekoliko nižje je križišče poti, z leve se pridruži pot od koče Luigi Zacchi (via normale). Pot nato preči pobočje proti SV in me pripelje do Planiške škrbine (2156 m), kjer se ponovno odpre pogled na slovensko stran - in od koder lahko kot z balkona ogledujem S pročelja V in Z Julijcev in se oziram v dolino Tamar. Na škrbini pot zavije v levo in se strmo vzpne ob jeklenici po zelo ozkem grebenu. To je najbolj izpostavljen del poti, ki se nato pomakne na južno stran grebena, najprej preči strmo pobočje proti severovzhodu, nato pa zavije rahlo v levo in se strmo vzpne po skalnatem pobočju proti vrhu. Pred veseljem vrha še eno opozorilo na previdno hojo po izpostavljenem in krušljivem grebenu. Na vrhu sem - razgled me preseneča: do Velikega Kleka in Dolomitov - do naših velikanov Mangarta, Jalovca, Prisojnika, Škrlatice ... čez hribe in doline. Sredi dneva se mi še nikamor ne mudi, čeprav vem, da je tudi do izhodišča še dolge tri ure hoje, kajti za pot navzdol je še bolj potreben zanesljiv in ne prenagljen korak. Kljub napornemu vzponu in morda še bolj spustu lahko pod planiško velikanko sklenem: osemurno visokogorsko potovanje po “ozki meji med nebom in zemljo” je bilo res čudovito doživetje. Samo pritrdim lahko izbranim besedam Stanka Klinarja v njegovi knjigi Sto slovenskih vrhov: »Kdor bo spoznal ta svet, (...) ga bo imel v tihi kamrici srca zapisanega za zmeraj. Morda bo pomislil z Avguštinom: “Zase si nas ustvaril, Gospod ...”«

 piše Marko Čuk

marko.cuk@ognjisce.si

Zajemi vsak dan

Novo življenje, ki smo ga pri krstu prejeli, je v naših rokah; na nas samih je, da si ga ohranimo in ne izgubimo.

(Gregorij Rožman)
Torek, 30. Maj 2017

Zanimivosti ...

  • Prva kapela v Tamarju jr bila zgrajena že leta 1899, a jo je po treh letih podrl plaz. Verniki so se ob vznožju mogočnega Jalovca vseeno redno zbirali in leta 1936 na pobudo tedanjega rateškega župnika zgradili kapelo Marije Pomagaj. Načrte za kapelo je naredil arhitekt Skupic iz Ljubljane, blagoslovil pa jo je 23. avgusta 1936 škof Gregorij Rožman. Leta 2002 je bila kapela prenovljena, umetnik p. Marko I. Rupnik pa jo je opremil z mozaikom. V kapeli je v juliju in avgustu redna maša ob nedeljah ob 15. uri.
  • “Sveta angela pričujeta o neminljivosti božje ljubezni, ki sega v vse, kar biva (angel drži v roki najstarejši simbol neminljivosti Boga) in ji ni nič ni nedostopno (angel drži v rokah zemeljsko oblo). Tudi v najskritejši kotiček gora, kamor se povzpne človek, se spusti angel Očetove ljubezni, da odrešuje.”
  • Ob vznožju Zadnje Ponce nad dolino Tamar izvira iz skalne stene potok Nadiža, ki v dolini kmalu ponikne in ponovno privre na dan v Zelencih (med Ratečami in Podkorenom), kot izvir Save Dolinke.
  • Dom v Tamarju je odprt vse leto, v letni sezoni pa je odprta tudi koča Luiggi Zacchi, oddaljena dobro uro hoda od parkirišča pri gornjem Belopeškem (Mangartskem) jezeru na italijanski strani.
  • Verigo Ponc (Mala, Visoka, Srednja in Zadnja Ponca, Strug in Vevnica in navezavo na Mangart in Jalovec - V koncu špica in Kotova špica) je Kugy imenoval ‘nebeški most’.
  • Visokogorsko potovanje po ozki meji med nebom in zemljo.

Ognjišče na Facebooku

Na vrh