Visoka Ponca (2275 m)

Najlepši pogled nanjo je prav iz Rateč in Podkorena, nekateri jo imenujejo tudi Rateška Ponca. Njen vrh je najvišji v grebenu Ponc, ki poteka po nekdanji državni meji v smeri proti jugu in ga lahko mirno razglasimo za najlepši visokogorski greben pri nas. Njena pobočja so strma tako na slovenski strani, kjer se končujejo v Planiški dolini, kot tudi na italijanski strani, s planinama Tamar in Jezersko planino, kjer sta v bližini tudi slikoviti Belopeški (Mangartski) jezeri. Visoka Ponca stoji daleč zunaj osrednjih grebenov Julijcev, zato je imenitno razgledišče. Nanjo sta speljani dve zahtevni zavarovani poti (s Srednje Ponce in via normale od koče Zacchi) in ena plezalna smer (ferrata). Zelo privlačen je tudi celoten greben (glej druga izhodišča 2: zahtevna krožna pot), vendar pa se tako dolge in zahtevne ture s silno zahtevnim začetkom (via della vita) in koncem (ferrata z Visoke Ponce) lahko lotijo le redki in zelo izkušeni planinci. Odločil sem se, da tokrat opišem pot iz Tamarja preko vrha Srednje Ponce. In vesel sem bil, da na tej poti nisem bil sam.

OPIS POTI

S parkirišča pri skakalnicah se odpravim proti Tamarju po mkd cesti, ki se ponekod rahlo vzpenja, ter poteka nekaj časa skozi gozd, deloma pa čez razgledna pobočja. Nekoliko višje se s poti v levo odcepi pot skozi Grlo (na Slemenovo špico, Malo Mojstrovko in Vršič), jaz pa grem kar naprej po cesti vse do planinskega doma v Tamarju. Najprej se ustavim pri kapeli in se priporočim “svetemu angelu, ki je priča Božje prisotnosti”, nato pa grem po cesti mimo doma in se za njim usmerim na pešpot za oznakami Jalovec, Ponce. Pot poteka skozi gozd in kmalu sem na razpotju, kjer krenem desno. Pot me pripelje iz gozda, grem čez suho strugo, potem pa se začnem vzpenjati v ključih čez nasuto kamenje in ob robu grape proti veliki votlini, ob jeklenici se vzpnem v gozd in naprej v naslednjo grapo. Nekaj časa hodim po gozdu, potem se pot spet nekoliko obrne v levo in me mimo manjše votline pripelje ponovno v gozd skozi katerega se kar nekaj časa strmo vzpenjam. Nad gozdom pot vijuga med ruševjem po strmem pobočju in kmalu se spremeni v ozko stezico, ki me pripelje na pobočje med dvema vzporednima grapama (Škednje). Z orientacijo nimam težav, steza je sicer slabo nadelana, saj se zaradi strmine zelo ruši, vendar je dobro označena. Spet hodim ob robu manj izrazite grape, ki jo vmes enkrat prečkam in se še naprej vzpenjam med macesni in ruševjem. Pri prostrani krnici Pod Pečmi sem na gozdni meji, pot zavije daleč desno in se prične vzpenjati na V pobočja Srednje Ponce. Najprej je na vrsti strm skalni skok, čez katerega si pomagam z jeklenicami. Pot se poravna, zavija desno in preči pobočje proti S. Hodim preko strmih grap, dokler ne pridem na prostrano pobočje Srednje Ponce, ki je v spodnjem delu še travnato, proti vrhu pa vedno bolj kamnito. Po desni strani pobočja je v ključih speljana pot proti vrhu. Dobro je treba spremljati markacije, ker pot ni nadelana in ji je ponekod težje slediti. Zgoraj postane pobočje spet bolj strmo in v pomoč je tudi nekaj jeklenic.

Pod vrhom steza zavije v levo in se prične strmeje vzpenjati vse do glavnega grebena Ponc. Na grebenu sem, najprej si oddahnem, in ves vzhičen zrem proti Jalovcu, Mangartu ... kakšni pogledi. Šele tedaj opazim, da se moram do vrha Srednje Ponce še nekoliko vzpeti in da bo od tam razgled še lepši. Greben je sicer širok, kamnit, lahko se sprehajam po njem: najprej se razgledam po naših gorah, potem na drugo stran proti Mangartu, Višu ... No, pogled proti severu me opomni, da še ni čas za veselje, saj tam stoji moj zadnji današnji cilj - Visoka Ponca, s katerega se gotovo vse še lepše vidi. Z vrha Srednje Ponce se najprej spustim na manjše sedlo, potem pa levo navzdol na italijansko stran grebena (za oznakami V. Ponca). Nekaj časa se previdno spuščam, potem pa se pot usmeri desno prosti skalnemu robu, okrog katerega si pomagam z jeklenico. Še nekoliko se spustim v grapo pod strme stene Visoke Ponce, po katerih je speljana plezalna smer po tej italijanski strani (ferrata). Nekoliko nižje je križišče poti, z leve se pridruži pot od koče Luigi Zacchi (via normale). Pot nato preči pobočje proti SV in me pripelje do Planiške škrbine (2156 m), kjer se ponovno odpre pogled na slovensko stran - in od koder lahko kot z balkona ogledujem S pročelja V in Z Julijcev in se oziram v dolino Tamar. Na škrbini pot zavije v levo in se strmo vzpne ob jeklenici po zelo ozkem grebenu. To je najbolj izpostavljen del poti, ki se nato pomakne na južno stran grebena, najprej preči strmo pobočje proti severovzhodu, nato pa zavije rahlo v levo in se strmo vzpne po skalnatem pobočju proti vrhu. Pred veseljem vrha še eno opozorilo na previdno hojo po izpostavljenem in krušljivem grebenu. Na vrhu sem - razgled me preseneča: do Velikega Kleka in Dolomitov - do naših velikanov Mangarta, Jalovca, Prisojnika, Škrlatice ... čez hribe in doline. Sredi dneva se mi še nikamor ne mudi, čeprav vem, da je tudi do izhodišča še dolge tri ure hoje, kajti za pot navzdol je še bolj potreben zanesljiv in ne prenagljen korak. Kljub napornemu vzponu in morda še bolj spustu lahko pod planiško velikanko sklenem: osemurno visokogorsko potovanje po “ozki meji med nebom in zemljo” je bilo res čudovito doživetje. Samo pritrdim lahko izbranim besedam Stanka Klinarja v njegovi knjigi Sto slovenskih vrhov: »Kdor bo spoznal ta svet, (...) ga bo imel v tihi kamrici srca zapisanega za zmeraj. Morda bo pomislil z Avguštinom: “Zase si nas ustvaril, Gospod ...”«

 piše Marko Čuk

marko.cuk@ognjisce.si

• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
•