• Veliki Draški vrh

    Veliki Draški vrh

    Veliki Draški vrh se strmo dviga nad dolino Krme v grebenu V od Tosca, z mogočno S steno, ki jo plezalci zelo cenijo, v Bohinjsko dolino pa kaže svojo značilno piramidasto obliko.  Nenavadno je, da nanj ni speljana nobena označena pot, čeprav gre prav mimo njega vsem dobro znana ‘triglavska magistrala’, vendar je malo takih, ki ga opazijo in vedo, da je z J strani lahko dostopen in ima tudi za poletne popotnike ‘lepo besedo’. ...

    Preberi več
  • Pršivec

    Pršivec

    Pršivec je gora, ki se strmo in visoko vzpenja iznad S obale Bohinjskega jezera, se ponosno ogleduje v njem in zakriva pogled proti višjim vrhovom s Triglavom na čelu.

    Preberi več
  • Sv. Trojica na Pivškem

    Sv. Trojica na Pivškem

    Sv. Trojica je vrh na Pivškem - med Postojno in Pivko, na levi strani - kot ogromna kopica sena ali ‘lonica’, kot jim pravijo domačini ... se ponosno vzpenja nad Pivškim podoljem – zadnja leta spet s cerkvijo na vrhu. Z vrga je čudovit razgled na Postojnsko kotlino in po širnem Pivškem podolju – vse tja do morja ... pa na okoliške vrhove: Vremščico, Nanos, na slemena Javornikov, Snežnik, Učko ... Julijce, Dolomite ...

    Preberi več
  • Stol (Kobariški) in V. Muzec

    Stol (Kobariški) in V. Muzec

    Stol (domačini mu pravijo Stu) - Kobariški, da se razlikuje od tistega v Karavankah - je najvišji vrh razpotegnjenega pogorja med Julijskimi Alpami ter predalpskim svetom.

    Preberi več
  • Čemšeniška planina

    Čemšeniška planina

    Masivni hrbet Čemšeniške planine se začenja V od Trojan in se od Z proti V razteza vse do Vrhov (nad Čebinami). S svojo lego in višino je meja med Savinjsko dolino in Zasavjem, vendar jo na Savinjski strani navadno imenujejo Velika planina.

    Preberi več
  • Vrtača

    Vrtača

    Vrtača je vzhodna soseda Stola, drugi najvišji vrh v Karavankah, imenujejo jo tudi Visoka Vrtača; med domačini na južni strani (Žirovnica, Bégunje) je znana kot Nemški vrh.

    Preberi več
  • Škrlatica

    Škrlatica

    Škrlatica je najvišji vrh gorskega masiva med dolinama Velika Pišnica in Vrata in druga najvišja gora v Sloveniji. Najlepši pogled na njeno strmo S steno, ki pada v krnico Velika Dnina (19oo m) je s poti na Vršič (SZ).

    Preberi več
  • Vrh Korena, Veliki Zvoh, Krvavec

    Vrh Korena, Veliki Zvoh, Krvavec

    V pogorju "skupine Krvavca", v predgorju Grintovcev, na grebenu, kjer se vrstijo vrhovi Krvavec (1853 m), Veliki Zvoh (1971 m) in Vrh Korena (1999 m), ki je najvišji vrh, ki ni dvatisočak.

    Preberi več
  • Jalovec

    Jalovec

    Jalovec je šesta najvišja gora v Sloveniji. Z vrha, ki se strmo spušča proti trem alpskim dolinam (Loška Koritnica, Tamar in Zadnja Trenta), je lep razgled na najvišje vrhove Julijskih Alp..

    Preberi več
  • Dobrča

    Dobrča

    Dobrča je gora, ki se med Tržičem in Begunjami na Gorenjskem strmo dviga iz gorenjske ravnine. Zemljepisno je to najjužnejši odrastek Stola (Karavanke), čeprav geološko spada v Kamniške Alpe.

    Preberi več
  • Visoka Ponca

    Visoka Ponca

    Visoka Ponca (it. Ponza Grande) je gora v Julijskih Alpah, na meji med Italijo in Slovenijo. Njena mogočna skalnata podoba na S zaključuje greben med Planico in Mangartsko dolino.

    Preberi več
  • Skuta

    Skuta

    Skuta je po višini tretja najvišja gora v Kamniških Alpah (za Grintovcem in Kočno), in je zaradi drznih oblik, vitkosti in predvsem veličastnega razgleda, ki ga ponuja, in pogledov v globino, po mnenju mnogih najlepša gora celotnega gorstva.

    Preberi več
  • Begunjščica

    Begunjščica

    Begunjščica je skoraj deset km dolgo pogorje v Karavankah, ki se razteza od Stola na Z do Šentanske doline na V. Ima več vrhov, najvišji je v sredini Veliki vrh, na V je Begunjska Vrtača (1997 m).

    Preberi več
  • Košutica

    Košutica

    Košutica (ali Ljubeljska Baba) je gora vzhodno od Ljubelja, na meji z Avstrijo. Od glavnega grebena Karavank je odmaknjena nekoliko proti SZ – od grebena Košute (Veliki vrh – 2088 m) jo na V loči Hajnževo sedlo (1701 m), na Z pa od Palca in Vrtače prelaz Ljubelj (1369 m).

    Preberi več
  • Rodica in Črna prst

    Rodica in Črna prst

    Rodica in Črna prst se dvigata vsaka na svojem koncu grebena Spodnjih Bohinjskih gora, nad Bohinjsko Bistrico na bohinjski in Stržiščem na primorski strani.

    Preberi več
  • Mangart

    Mangart

    Mangart je ena najveličastnejših gora v Julijskih Alpah (četrta najvišja, za Triglavom, Montažem in Škrlatico). Celotno mangartsko pogorje tvori naravno pregrado med dolino Koritnice na J in Mangartsko dolino na S, ki leži že v Italiji.

    Preberi več
  • Stol

    Stol

    Stol s svojo široko kopasto in s številnimi dolgimi žlebovi razbrazdano podobo ponuja zelo dovršeno gorsko kuliso blejski kotlini in gorenjski deželi, nad katero kraljuje.

    Preberi več
  • Vogel

    Vogel

    Leži v vencu Sp. Bohinjskih gora in nanj se lahko povzpnemo tako s primorske kot tudi z bohinjske strani. Na S strani je visokogorsko smučišče, vendar je tudi poleti zelo obiskan. Nad Bohinjsko kotlino (Na Rjavo skalo - 1535 m visoko) obiskovalce pripelje tudi gondola..

    Preberi več
  • Uršlja gora

    Uršlja gora

    Uršlja gora je razgledna gora, visok skalni osamelec na skrajnem V robu Karavank, med Mežiško in Mislinjsko dolino. Zaradi neporaščenega vrha se je gora sprva imenovala Plešivec, od postavitve cerkve sv. Uršule leta 1602 pa Uršlja gora.

    Preberi več
  • Ciprnik in Vitranc

    Ciprnik in Vitranc

    Ciprnik je razgledni vrh na pobočju med dolino Male Pišnice in Planice in je nepogrešljiva kulisa planiške skakalne arene ... SV vrh gore predstavlja Vitranc, ki pa se je s svojimi smučarskimi progami zelo uveljavil v svetu alpskega smučanja.

    Preberi več
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • 10
  • 11
  • 12
  • 13
  • 14
  • 15
  • 16
  • 17
  • 18
  • 19
  • 20
 

Vrtača (2181 m)

201506 vrtaca 01

Na poti z morja mi šele pogled na kuliso gora, ki se izrisujejo pred menoj v prebujajoče se pomladno jutro, ponudi dokončen odgovor, kaj bo moj današnji cilj. Stol in Begunjščica pritrjujeta, da snega ni več veliko in se lahko odpravim ‘v goste’ na goro, ki se nekako sramežljivo skriva za obema omenjenima in morda prav zato bolj obiskanima vrhovoma ... Ko se vozim mimo Završniškega jezera, se budijo spomini: kako je bil ob vzponu na ‘prvaka Karavank’ dan prekratek za vso lepoto, ki se mi je ponujala, in sem zapisal, da se v pogorje Stola kmalu spet vrnem. Nista minili dve leti in zdaj sem res tu, peljem se v dolino Završnice, na izhodišče poti k njegovi ‘vzhodni sosedi’ ... Med spomini se sprva precej položna cesta obrača proti SV in na določenih mestih precej strmo vzpne ... vleče se in vleče, vožnje in sedenja imam dovolj, zato sklenem, da avtomobil raje pustim nižje ob poti in si nekoliko ‘pretegnem ude’ ...

    Izhodišče: spodnja Smokuška planina (pri Žagi) (920 m), ali dober km naprej (15 min hoje), pri Tinčkovi koči (1070 m).

    Dostop do izhodišča: Avtocesto LJ – Jesenice zapustim na izvozu Lesce, peljem se mimo Vrbe, na križišču zavijem desno proti Žirovnici in kmalu levo za Moste. Cesta se prebija med hišami in pod železniškim mostom, nato se vzpne vrh klanca, od koder zavijem desno proti Završnici ... Čez nekaj časa (2 km) sem na Poljani, pri odcepu za Valvasorjev dom (levo), peljem se naravnost mimo akumulacijskega jezera, naprej po dolini potoka Završnica do spodnje Smokuške planine (iz Žirovnice 7 km)

    Čas hoje: vzpon: Smokuška planina (pri Žagi) – 15 min – Tinčkova koča – 1 h – Dom pri izviru Završnice – 2 h – Vrtača; skupaj: 3 h 15 min; vrnitev: Vrtača – 1 h – Šija ( 15 min – Srednji vrh) – 30 min – Dom pri izviru Završnice – 45 min – Tinčkov dom – 15 min izhodišče; skupaj vrnitev: 2 h 45 min; celotna pot skupaj: dobrih 6 ur

    Višinska razlika: 1261 m

    Zahtevnost: delno zahtevna označena pot

    Priporočam: dobro planinsko obutev, palice

    Čas obiska: v kopnih mesecih, v poletni vročini se odpravite na pot dovolj zgodaj

    Zemljevidi in vodniki: Stol in Begunjščica, 1:25.000. PZS; Karavanke – osrednji del 1:50.000

S spodnje Smokuške planine že lahko opazujem osončeni Srednji vrh ... po cesti se odpravim proti Tinčkovi koči, do izhodišča, kjer navadno začenjajo tisti, ki se na Vrtačo odpravljajo iz doline Završnice. Sicer pa to izhodišče ni ‘glavno’, več se jih na Vrtačo odpravi z nekdanjega mejnega prehoda Ljubelj in potem preko Zelenice (glej druga izhodišča 1). Tinčkova koča ostaja za menoj, skrita med ‘sveže zelenimi’ macesni, hitro se vzpenjam čez travnato pobočje do kamnite poti, kjer se najprej razgledam po dolini, kažipoti pa me vodijo desno proti izviru Završnice. Pot je kar strma in kmalu sem pri lesi, ki je še odprta, ker živine še ni na planini. Tu se desno odcepi pot za Roblekov dom in Begunjščico, meni pa kažipot ‘predpisuje’ še 45 minut do Doma pri izviru Završnice. Še naprej grem po kolovozu, ki se strmo vzpenja skozi gozd, višje pa me pripelje na prostrano zgornjo Smokuško planino. Tu se pot poravna, pred menoj se odprejo obsežni pašniki, še nekoliko se je treba vzpeti, potem se pa ‘po sredi’ planine sprehodim proti Domu pri izviru Završnice. Tu srečam kar precej pohodnikov, ki zgodaj dopoldne potrebujejo ohladitve in za to je tu dobro poskrbljeno, saj je nekoliko naprej, v smeri proti Zelenici, izvir Završnice (Mrzli studenec) in tu vode in osvežitve navadno ne manjka .... Od koče gre pot desno mimo izvira proti Zelenici, levo pa proti Stolu in Vrtači. Ta se takoj strmo vzpne, potem pa spet nekoliko položi v travnati dolini med Srednjim vrhom in Vrtačo. Strmina še ne popušča, vzpenjam se skozi redek gozd, nekoliko ‘zavijugam’ po pobočju, pogled nazaj odkriva severno podobo Begunjščice, desno zgoraj pa je nad menoj razpotegnjen greben Vrtače. Še nekaj časa grem navzgor, potem pa se naenkrat znajdem na sedlu Šija (1693 m), kjer je označeno razpotje. Poti vodijo na vse strani: tista, ki pelje naprej proti zahodu, se celo spušča, toda kmalu ugotovim, da je to spodnja pot proti Stolu, levo pelje ‘sveže očiščena’ na Srednji vrh (obiskati ga nameravam ob vračanju), tista desna pa je očitno prava ..., saj pelje proti Stolu (zgornja) in Vrtači. Vzpnem se skozi rušje in kmalu sem spet pri kažipotu – na zgornji poti Zelenica–Stol. Tu imam zdaj dve možnosti: lahko grem med redkim rušjem naravnost navzgor po komaj vidni stezici (levo gre proti Stolu dobro uhojena steza), ki precej skrajša pot, saj se zgoraj priključi markirani poti, ki prihaja z Zelenice in pelje na Vrtačo. Če pa bolj zaupate markacijam in se bojite, da boste zašli, je bolje, da naredite ovinek: s tega razpotja krenete po markirani stezi desno (v smeri Zelenice), ta se bo nekaj časa celo spuščala prek pobočja skozi redko grmovje in gozd, ob prehodu na melišče pa boste opazili možica in na kamnu oznako, kjer se levo navzgor odcepi pot proti Vrtači.

    Druga izhodišča in smeri

    • z mejnega prehoda Ljubelj (1058 m)– proti Zelenici – desno Stol in Vrtača – na J pobočja Vrtače, skozi gozd in prek melišč – desno navzgor (naravnost Stol)– skozi pas rušja, nato v ključih na travnata pobočja – z leve nemarkirana steza s Šije – naprej kot v glavnem opisu; delno zahtevna označena pot; viš. razlika 1123 m; Ljubelj – Zelenica 1 h 20 min, Zelenica – Vrtača 2 h 10 min, skupaj: 3 h 30 min.
    • od Tinčkove koče (1071 m) čez Malo glavo – do Doma v Završnici – proti Zelenici (5 min), levo na markirano pot Zelenica – Stol – desno proti krnici Suho rušje – prek melišča na sedelce v grebenu Vrtače – na vršno rebro Male glave – na vrh; zahtevno brezpotje; viš. razlika 1111 m; 3 h

    • iz doline Poden/Bodental na avstrijski strani (1052 m); do sem: skozi Ljubelj – levo proti vasi Žabnica/Bodental – za vasjo Slovenji Plajberk/Windisch Bleiberg levo proti Žabnici v dolino Poden – od tu smerokazi za Celovško kočo/Klagenfurter Hütte – od tam na sedlo Belščica, mimo sedla Vrtača in mimo Vatelce po Z grebenu, zahtevna označena pot, viš. razlika 1129 m, 4 h 45 min

Najprej se nekaj časa prebija skozi pas rušja, potem pa vijuga po pobočju, kljub strmini je tako speljana, da se pohodnik ne upeha preveč. Tu ni pametno preveč hiteti, bolje se je nekoliko ustaviti in razgledati okoli sebe: pod nami je dom pri izviru Završnice, še dalje po dolini proti vzhodu je Zelenica, nad obema se dvigajo S pobočja Begunjščice, na njenem Z robu se svetlika streha Roblekovega doma, med Begunjščico in Stolom se lesketa Blejsko jezero, meni najbližje pa je na Z mogočni Stol, ki razkazuje svoja vzhodna pobočja ... Steza se počasi obrača na zahodno pobočje, proti stranskemu grebenu Vrtače. Ta del poti je za hojo zelo prijeten, nekoliko več previdnosti je potrebno le na kratkem kamnitem prehodu, kjer si je treba nekoliko pomagati z rokami, potem pa steza zavija spet levo in se vzpne na ‘ramo’ JZ grebena. Tu malce postojim, pogled se prvič danes odpira proti severu, lepo je vidna steza prek melišča, ki pelje ob Z grebenu, mimo sedla Vrtača, Vatelce ... na sedlo Belščica, kamor prihaja pot z avstrijske strani (Celovška koča). Ta del grebena med Stolom in Vrtačo (Orlice in Svačica ...), sem ‘raziskoval’ ob vračanju, vendar pa je tu še toliko zanimivega, da bom Svačico (1953 m) predstavil posebej ob kakšni drugi priložnosti. Zdaj je treba najprej osvojiti današnji cilj.
Pot na vrh Vrtače se s te zahodne ‘vrtaške rame’ obrne desno in strmo vzpne po travnatem in zagruščenem pobočju, kjer je treba biti zelo previden, saj je pot nekoliko izpostavljena in je potreben trden korak. No, tudi gledanje pod noge je v hribih lahko koristno, saj lahko tako pohodnik opazi tudi kakšno visokogorsko rožico in res je bilo ob prepadnem robu kar nekaj planik. Ko zlezem na glavni greben, se mi zdi vse lažje, čeprav je na njem še nekaj snega, vendar je poti po grebenu lahko slediti. Hoja po takem grebenu je precej razgibana, zdaj se je treba strmo vzpeti, zdaj spet spustiti, pri tem pa je treba biti zbran, in paziti pri težjih prehodih prek skal in škrbin ... Ko se spustim na sedlo pod vrhom, je pred menoj le še zadnji strmi vzpon na vrh ... Nekaj časa se pomudim pri kovinskem cepinu na avstrijski strani, potem pa obsedim še pri naši skrinjici in uživam v čudovitem razgledu, ki sem ga opisoval že med potjo, vendar pa je z vrha spet enkraten in v tako lepem vremenu lahko rečem samo ...neverjeten. Z Vrtače sem se tokrat vračal po isti poti, čeprav sem vmes naredil še nekaj ovinkov, ki pa jih bom, kot rečeno, razkril kdaj drugič. Ko sem pred odhodom z vrha občudoval verigo Karavank in ugotavljal, koliko zanimivih vrhov me še čaka – od Vajneža do Košute – lahko tudi tokrat končam z ugotovitvijo, da se moja ljubezen do Karavank še ne bo tako hitro ohladila.k

 piše Marko Čuk

marko.cuk@ognjisce.si

Zajemi vsak dan

Brez spoštovanja staršev si odrežemo lastne korenine. In brez spoštovanja staršev ni samospoštovanja.

(Anselm Grün)
Torek, 19. Marec 2024

Zanimivosti ...

  • Vrtača je vzhodna soseda Stola, drugi najvišji vrh v Karavankah, imenujejo jo tudi Visoka Vrtača; med domačini na južni strani (Žirovnica, Bégunje) je znana kot Nemški vrh.
  • Ime Vrtača je razburjalo tudi Rudolfa Badjuro (1881–1963), našega organizatorja planinstva in potopisca, ki se nikakor ni mogel sprijazniti, da bi gora imela ime ‘vrtača’, saj to nikakor ne more pomeniti ‘vrh’ ali ‘gora’, ampak je pravo nasprotje tega.
  • Z gorenjske in koroške dežele je Vrtačo zelo težko opaziti (le iz okolice Radovljice in Bleda), saj se z juga skriva za Stolom in Begunjščico, s severa, iz Roža, pa za Žingarico, in Psinjskim vrhom ...
  • Na zahodu se Vrtača z nasekanim skalnatim grebenom veže prek Svačice in Orlic s Stolom, na vzhodu pa pada s strmo steno v krnico Suho ruševje.
  • Vrtača je se na severno (avstrijsko) stran prepadno spušča v dva kilometra dolgi in pol kilometra visoki severni steni, ki je največja v Karavankah. Ob njenem vznožju je še dolgo v pomlad odlična smuka.
  • Severna stena Vrtače, ki zapira dolino Poden, je tudi velik izziv za plezalce in v njej so številne plezalne smeri.
  • Na pobočjih Vrtače je tudi edino nahajališče vrtaške zvončnice, križanca med Zoisovo in trebušasto zvončnico.
  • Avstrijci so na vrh Vrtače postavili dvometrski kovinski cepin z ovito vrvjo, simbol alpinistov.
  • Tinčkova koča, ena izmed ‘Jagrskih bajt’, se imenuje tako po alpskem smučarju Tinetu Muleju, ki je zastopal bivšo državo na zimskih OI v St. Moritzu leta 1948 in v Oslu leta 1952, in je bil tudi lovski čuvaj.
  • Dom pri izviru Završnice (1425 m) stoji na zgornji Smokuški planini pod Pungartom na Zelenici, neposredno ob izviru Završnice, pod mogočnima Begunjščico in Vrtačo. Objekt je bil zgrajen leta 1952 kot karavla nekdanje JLA.
  • Kraj, kjer v več izvirih priteče na plan potok Završnica se imenuje Mrzli studenec, malo nižje pa stoji Dom pri izviru Završnice.
Na vrh