• Uršlja gora

    Uršlja gora

    Uršlja gora je razgledna gora, visok skalni osamelec na skrajnem V robu Karavank, med Mežiško in Mislinjsko dolino. Zaradi neporaščenega vrha se je gora sprva imenovala Plešivec, od postavitve cerkve sv. Uršule leta 1602 pa Uršlja gora.

    Preberi več
  • Dobrča

    Dobrča

    Dobrča je gora, ki se med Tržičem in Begunjami na Gorenjskem strmo dviga iz gorenjske ravnine. Zemljepisno je to najjužnejši odrastek Stola (Karavanke), čeprav geološko spada v Kamniške Alpe.

    Preberi več
  • Vrh Korena, Veliki Zvoh, Krvavec

    Vrh Korena, Veliki Zvoh, Krvavec

    V pogorju "skupine Krvavca", v predgorju Grintovcev, na grebenu, kjer se vrstijo vrhovi Krvavec (1853 m), Veliki Zvoh (1971 m) in Vrh Korena (1999 m), ki je najvišji vrh, ki ni dvatisočak.

    Preberi več
  • Mangart

    Mangart

    Mangart je ena najveličastnejših gora v Julijskih Alpah (četrta najvišja, za Triglavom, Montažem in Škrlatico). Celotno mangartsko pogorje tvori naravno pregrado med dolino Koritnice na J in Mangartsko dolino na S, ki leži že v Italiji.

    Preberi več
  • Stol (Kobariški) in V. Muzec

    Stol (Kobariški) in V. Muzec

    Stol (domačini mu pravijo Stu) - Kobariški, da se razlikuje od tistega v Karavankah - je najvišji vrh razpotegnjenega pogorja med Julijskimi Alpami ter predalpskim svetom.

    Preberi več
  • Skuta

    Skuta

    Skuta je po višini tretja najvišja gora v Kamniških Alpah (za Grintovcem in Kočno), in je zaradi drznih oblik, vitkosti in predvsem veličastnega razgleda, ki ga ponuja, in pogledov v globino, po mnenju mnogih najlepša gora celotnega gorstva.

    Preberi več
  • Visoka Ponca

    Visoka Ponca

    Visoka Ponca (it. Ponza Grande) je gora v Julijskih Alpah, na meji med Italijo in Slovenijo. Njena mogočna skalnata podoba na S zaključuje greben med Planico in Mangartsko dolino.

    Preberi več
  • Pršivec

    Pršivec

    Pršivec je gora, ki se strmo in visoko vzpenja iznad S obale Bohinjskega jezera, se ponosno ogleduje v njem in zakriva pogled proti višjim vrhovom s Triglavom na čelu.

    Preberi več
  • Vogel

    Vogel

    Leži v vencu Sp. Bohinjskih gora in nanj se lahko povzpnemo tako s primorske kot tudi z bohinjske strani. Na S strani je visokogorsko smučišče, vendar je tudi poleti zelo obiskan. Nad Bohinjsko kotlino (Na Rjavo skalo - 1535 m visoko) obiskovalce pripelje tudi gondola..

    Preberi več
  • Jalovec

    Jalovec

    Jalovec je šesta najvišja gora v Sloveniji. Z vrha, ki se strmo spušča proti trem alpskim dolinam (Loška Koritnica, Tamar in Zadnja Trenta), je lep razgled na najvišje vrhove Julijskih Alp..

    Preberi več
  • Škrlatica

    Škrlatica

    Škrlatica je najvišji vrh gorskega masiva med dolinama Velika Pišnica in Vrata in druga najvišja gora v Sloveniji. Najlepši pogled na njeno strmo S steno, ki pada v krnico Velika Dnina (19oo m) je s poti na Vršič (SZ).

    Preberi več
  • Rodica in Črna prst

    Rodica in Črna prst

    Rodica in Črna prst se dvigata vsaka na svojem koncu grebena Spodnjih Bohinjskih gora, nad Bohinjsko Bistrico na bohinjski in Stržiščem na primorski strani.

    Preberi več
  • Vrtača

    Vrtača

    Vrtača je vzhodna soseda Stola, drugi najvišji vrh v Karavankah, imenujejo jo tudi Visoka Vrtača; med domačini na južni strani (Žirovnica, Bégunje) je znana kot Nemški vrh.

    Preberi več
  • Ciprnik in Vitranc

    Ciprnik in Vitranc

    Ciprnik je razgledni vrh na pobočju med dolino Male Pišnice in Planice in je nepogrešljiva kulisa planiške skakalne arene ... SV vrh gore predstavlja Vitranc, ki pa se je s svojimi smučarskimi progami zelo uveljavil v svetu alpskega smučanja.

    Preberi več
  • Stol

    Stol

    Stol s svojo široko kopasto in s številnimi dolgimi žlebovi razbrazdano podobo ponuja zelo dovršeno gorsko kuliso blejski kotlini in gorenjski deželi, nad katero kraljuje.

    Preberi več
  • Košutica

    Košutica

    Košutica (ali Ljubeljska Baba) je gora vzhodno od Ljubelja, na meji z Avstrijo. Od glavnega grebena Karavank je odmaknjena nekoliko proti SZ – od grebena Košute (Veliki vrh – 2088 m) jo na V loči Hajnževo sedlo (1701 m), na Z pa od Palca in Vrtače prelaz Ljubelj (1369 m).

    Preberi več
  • Čemšeniška planina

    Čemšeniška planina

    Masivni hrbet Čemšeniške planine se začenja V od Trojan in se od Z proti V razteza vse do Vrhov (nad Čebinami). S svojo lego in višino je meja med Savinjsko dolino in Zasavjem, vendar jo na Savinjski strani navadno imenujejo Velika planina.

    Preberi več
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • 10
  • 11
  • 12
  • 13
  • 14
  • 15
  • 16
  • 17

Stol (2236 m)

201307 stol 00a

Vzpon z naše strani ni zahteven, sodi med najlažje in najlepše ture v Karavankah, pod Malim Stolom stoji tudi Prešernova koča, najvišja oskrbovana planinska postojanka v Karavankah. Z vrha je razgled izreden: do Snežnika in Pece, mimo Julijskih Alp do Dolomitov ter Visokih in Nizkih Tur; Gorenjska in Koroška je kot na dlani. Premalo prostora imam, da bi lahko zapisal vse, kar se o Stolu da povedati. Tudi tako čudovit dan, ki mi je bil podarjen, je bil prekratek, da bi si lahko ogledal vse, kar sem želel. Na vrh sem sprva nameraval s S strani, po plezalni, pa so mi zaradi snega to odsvetovali, zato sem izbral klasično krožno pot z juga: gor po Žirovniški, dol pa po Zabreški poti.

     Izhodišče: Poljana (križišče pred Završniškim jezerom) (620 m)
    Dostop do izhodišča: Avtocesto LJ – Jesenice zapustim na izvozu Lesce, se peljem po regionalni cesti mimo Vrbe proti Žirovnici, na križišču zavijem desno in kmalu levo za Moste ... med hišami, pod železniškim mostom in na vrha klanca desno proti Završnici ... Čez nekaj časa (2 km) sem na Poljani, pri odcepu za Valvasorjev dom (levo). Nekoliko naprej parkiram na urejenem parkirišču. Za manj pripravljene: z avtomobilom do Valvasorjevega doma je 5 km – mkd ceste (sredi junija so jo popravljali).
    Čas hoje: Poljana – Valvasorjev dom: 1 h; Valvasorjev dom – Žirovniška planina: 20 minut; Žirovniška planina – Prešernova koča: 2 h, Prešernova koča – Stol: 15 min. – Vrnitev: Stol – Zabreška planina: 2 h; Zabreška planina – Valvasorjev dom 30 min; Valvazorjev dom – Poljana 45 min. Skupaj krožna pot s postanki 6–7 h.
    Višinska razlika: 1616 m (od Valvasorja 1055 m)
    Zahtevnost: lahka označena pot
    Priporočam: dobro planinsko obutev, palice
    Čas obiska: v kopnih mesecih, v poletni vročini se odpravite na pot dovolj zgodaj; pozimi le izkušeni in opremljeni planinci
    Zemljevid: Begunjščica in Stol, 1:25.000; Karavanke – osrednji del, 1:50.000.

OPIS POTI

Odločitev, da začnem v dolini pri jezeru (Poljana) ni bila težka, čeprav imam tokrat več pomislekov o svoji telesni pripravljenosti, vendar se tolažim, da včasih tudi enourno jutranje ogrevanje dobro dene. In že ubiram prve korake po mkd cesti v smeri proti Valvasorjevemu domu. Kmalu grem s ceste levo preko brvi na prostrani pašnik, kamor je pastirica spustila živino, ki si še radovedno ogleduje visoko sočno travo. Nekaj besed o vremenu (... megle danes zagotovo ne bo) me reši še zadnjih skrbi, ob voščilu za srečno pot še pogled proti vrhu in že se lahko posvetim hoji in občudovanju narave ...
S pašnika gre pot v gozd, po zelo strmem kolovozu se hitro vzpnem na sedlo med vzpetinama Sivo rebro in Smolnik. Še nekaj časa grem po kolovozu, potem pa me oznake usmerijo desno na pešpot, ki se prečno vzpne čez pobočje. Pot je dobro nadelana, široka, sprva peščena, potem bolj kamnita, zavija v levo in se vzpenja prečno čez vedno bolj strma pobočja. Grem mimo počivališča (Počivav) ... prezgodaj je še, morda bo prišlo bolj prav ob vračanju. Ob poti opazim posebna ‘spodbudna’ sporočilca (vroče, žeja, trpite ...) z označeno nadmorsko višino, ki se počasi že bliža prvemu tisočaku ...
Pot je še naprej široka, višje me pripelje do gozdne ceste, (levo Ajdna in Potoška pl.), od tu dalje imam nekaj več težav z bližnjicami, v zadnjem delu nenačrtovano zaidem na cesto in se, da ne bi izgubljal časa, kar po njej odpravim do Valvasorjevega doma (bom pa ob vr­nitvi šel tako, kot je predpisano). Od Valvasorjevega doma grem desno po stezi, ki pelje v gozd, kmalu se vzpne do manjšega razpotja, kjer spet zavijem desno. Pot me pripelje iz gozda, se vije po pobočju pod Monštranco, kjer se moram večkrat ustaviti in se zares razgledati (od Triglava po vsej gorenjski Deželi ...).
Še hodim preko pobočja, kmalu sem na razpotju na Žirovniški planini. Zavijem levo navzgor (Stol – Žirovniška pot) in tu se pravi vzpon šele začne (levo gre pot proti Zabreški planini, kjer se bom popoldne vračal). Pot kmalu zavije v gozd in nekaj časa vijugam po gozdu, ki je vse redkejši, spet se lahko oziram v dolino, potem pa ponovno zavijem v gozd, kjer me najprej čaka skladovnica sveže pripravljenih drv in prošnja naj se ‘primem kakšnega polena’ in ga odnesem do Prešernove koče. Glede na moje začetno ‘jamranje’ o kondiciji, sami uganite, koliko polen sem nesel (?)... Morda pa več prihodnjič...
Nad gozdno mejo steza postaja vse bolj kamnita ... Zavija levo čez bolj izpostavljeno pobočje, še nekajkrat se obrne desno in levo in čez cvetoče trave pridem na Prižnico – počivališče, s katerega je imeniten pogled na Gorenjsko. Od tu se pot še naprej vzpenja po pobočju, poraslem z ruševjem, začenja se pravo visokogorje. Steza čez travnato sedelce zavija desno, na zahodno pobočje, še prej je tu odcep levo (za Potoški Stol in Vajnež-Belščico). Levo pod menoj je še zasnežena grapa Med Stoli, po kateri se nekateri najbolj zgodnji pristopniki že spuščajo v dolino.

    Druga izhodišča in smeri

    - s Poljane po Zabreški poti - do Valvasorja in naprejdo razpotja na Žirovniški planini tako kot v glavnem opisu - naprej prek J pobočij Stola - Stara planina z Betonsko bajto - pot med ruševjem - mimo počivališča pri Janezu - prek razglednega pobočja do Finžgarjeve skale - levo na travnato ramo, vijuganje proti vrhu do Prešernove koče - od tam čez vrh M. Stola in sedelce na ‘veliki’ vrh; viš. razlika: 1616 m; lahka označena pot; 4 h 40 min
    - s Trat / Johannsenruhe (1226 m) po plezalni poti; do izhodišča: čez Ljubelj na avst. stran - izvoz Bistrica v Rožu / Feistritz (pred mostom čez reko Dravo) - v Bistrici levo za Rute / Bärental - do večjega parkirišča; od zapornice po cesti in peš poti do razpotja (levo Celovška koča / Klagenfurter Hutte in lažji pristop na vrh Stola) - desno čez melišča v plezalni del poti - zahteven začetek: skobe, jeklenice - na glavni greben - levo po slovenski strani na vrh; viš. razlika 1010 m; zelo zahtevna označena pot; 3 h
    - s Trat / Johannsenruhe (1226 m) mimo Celovške koče; do razpotja kot zgoraj, od tam levo skozi gozd in čez travnike do Celovške koče - desno travnata pobočja in melišča proti Prešernovi koče - na naši strani mimo Svačice na pot z Ljubelja - desno pod Celovško špico (2105 m), do sedelca med M. in V. Stolom - od tam na vrh; viš. razlika: 1010, delno zahtevna označena pot; izhodišče - Celovška koča 1 h 15 min, Celovška koča - Stol 3 h 15 min
    - z Ljubelja (1058 m) po zgornji poti; proti Zelenici, Vrtači, Stolu - po smučišču - Dom na Zelenici - smer Vrtača, Stol - pod grebenom Na Možeh - desno proti Palcu (možic) - razpotje: desno odcepi pot na Vrtačo ter proti Stolu in Svačici preko Vatelce - naravnost - čez trave - strm žleb ... v desno odcepi pot proti Celovški koči in Svačici, med Srednjo pečjo 1920 in grebenom Orlic do sedelca med M. in V. Stolom; viš. razlika: 1178 m, delno zahtevna označena pot, Ljubelj - Zelenica 1 h 20 min, Zelenica - Stol 3 h 30 min.

Ko se vzpnem na bolj peščeno pobočje M. Stola, lahko med hojo že spremljam dogajanje na vrhu Stola: kar nekaj planincev je že na cilju, drugi pa se še vzpenjajo proti vrhu. Pot je vedno bolj razgledna in počasi se pred menoj pokaže Prešernova koča. Grem po grebenu nad njo, do vrha Malega Stola in se spustim na sedelce Med Stoloma, (desno Celovška koča in Zelenica) potem pa se začnem prečno vzpenjati po kamniti poti po pobočju V. Stola. Kmalu sem na vrhu, kjer se najprej pomudim ob žigu in skrinjici, potem pa grem na avstrijsko stran do križa in še malo navzdol po grebenu ...
Razgledi z vrha me tako premamijo, da se odločim še za dva kratka izleta po grebenu, najprej proti Z proti Potoškemu Stolu in naprej proti Vajnežu-Belščici. Navdušen nad grebensko potjo ga sklenem obiskati prav kmalu še enkrat in ga prav posebej tudi predstaviti bralcem. Vrnem se po sneženi dolini med Stoloma in se s sedelca odpravim še malo proti V. Najprej se hočem spustiti do Celovške koče, vendar pa me bolj vleče po naši strani, predvsem bi si rad onkraj Orlic ogledal Celovško špico (2103 m) in predvsem Svačico (1953 m), ki jo tudi želim samostojno obiskati.
Vrnem se nazaj k Prešernovi koči in malce mi je žal, da si nisem vzel še kakšen dan, da bi prehodil cel greben, tako pa je treba v dolino. Odločim se za Zabreško pot, ki se od koče spušča po J pobočju gore. Sprva je kamnita, potem pa so pobočja vedno bolj travnata in prav prijetno mehko se je spuščati po travnatih bližnjicah. Pot se obrača nekoliko proti levi na V ramo gore, od koder se lepo vidi Roblek. Tu se svet nekoliko poravna, potem pa pot nad skalami zavije ostro desno in se spušča prečno prek pobočja pod Čelom. Ves čas imam pred seboj kot na dlani gorenjsko Deželo, Blejsko jezero ... Triglav.
Pot gre mimo Finžgarjeve skale, kmalu se obrne levo in umakne v gozd. Nekoliko nižje se med ruševjem skriva zanimivo počivališče (Janez), ki je prav takrat zasedeno, zato grem kar naprej – spet v gozd, skozi katerega se v naslednjem odseku pot zelo strmo spušča. Gozd se nekoliko razredči, prihajam na Staro planino, se spustim mimo ‘Betonske bajte’, in pod njo me spet zagrne gozd. Pot je dobro (na novo) markirana, nad Zabreško planino se ponuja tudi direktna smer do Valvasorjevega doma, vendar si raje ogledam planino in grem proti Žirovniški planini po spodnji poti.
Kmalu sem spet pri Valvasorjevem domu. Zdaj pridejo prav tudi številne bližnjice, saj vse pripeljejo na cesto, ki pelje proti Ajdni. S ceste se spet spustim na široko nadelano pot, ki se mi zdaj precej bolj vleče kot zjutraj. Končno sem spet na pašniku, kjer živina po obilni paši počiva v senci. Do jezera v Završnici je le še kratek spust po cesti. Ogledam si še urejeno okolico jezera, poiščem nekaj zanimivih pogledov proti vrhu Stola in sklenem, da se bom prav kmalu vrnil, da številnim lepim doživetjem današnjega dne dodam še tisto, za kar je danes v osrednjem delu Karavank zmanjkalo časa ...

 piše Marko Čuk

marko.cuk@ognjisce.si

Zajemi vsak dan

Novo življenje, ki smo ga pri krstu prejeli, je v naših rokah; na nas samih je, da si ga ohranimo in ne izgubimo.

(Gregorij Rožman)
Torek, 30. Maj 2017

Zanimivosti ...

  • Iz vasi pod Stolom so odšli v svet mnogi možje, ki so v kulturni in narodni zgodovini Slovencev odigrali pomembne vloge. Tu so rojstne hiše dr. Franceta Prešerna, Matija Čopa, Franca Saleškega Finžgarja, Janeza Jalna in Janšev čebelnjak. Te in druge kulturne spomenike danes povezuje Pot kulturne dediščine Žirovnica.
  • Završnica je ime potoka, ki si je utrl pot po dolini, ki ji domačini pravijo ‘Zavrh’, kjer je bilo nekdaj zelo živahno, saj je Završnica poganjala več žag, mlinov, kovačijo in predilnico.
  • Završnica z umetnim jezerom je priljubljena izletniška točka in izhodišče za vzpon na najvišji vrh Karavank Stol, Ajdno, planine pod Stolom, Zelenico, Vrtačo in druge ture.
  • Na pobočjih Stola najdemo znamenito cvetje: murko, planiko, vseh vrst jegliče in najznačilnejšo: Zoisovo vijolico, ki jo je našel Karl Zois, manj znani brat barona Žige Zoisa.
  • Med obema vrhovoma, kjer se sneg zadrži še dolgo v poletje, je razvita združba snežnih kotanjic z alpskimi zvončki in z »gozdovi« zelnate vrbe, ki jo je znani botanik Linné imenoval najmanjše drevo na Zemlji.
  • S Stolom je tesno povezan pisatelj in duhovnik Franc Saleški Finžgar (1871–1962), doma iz Doslovč pod Stolom. V Letih mojega popotovanja (1934) pripoveduje o svojem življenju v kočici Murki, ki si jo je stesal v Zabreški planini in se vanjo umaknil, da bi imel mir.
  • »Gozd za hrbtom me je varoval vetrov, razgled na Bled in po vseh gorah do vrha Triglava res imeniten. Tam sem se ugnezdil.« Ob 30. obletnici Prešernove koče na Stolu (31. julij 1949) je imel mašo prav on in s svojo značilno pristno ognjevitostjo in domačnostjo nagovoril planince.
  • Z pisateljem Finžgarjem pa nima nobene povezave Finžgarjeva skala, ime je namreč dobila po domačinu Janezu Finžgarju, ki je pod Čelom pomagal v reševalni akciji in v zimskih razmerah čudežno preživel padec preko skal, zato je kasneje na eno od njih v zahvalo, da je ostal živ z rdečimi črkami zapisal: Finžgar – 1912. leta – Bogu v zahvalo.
  • Kranjska podružnica Slovenskega planinskega društva je 31. julija 1910 odprla svoj hram na mogočnem Stolu in ga poimenovala po Prešernu, čigar dom stoji “v odsevu belih pobočij poglavarja Karavank”, kakor je zapisal Planinski vestnik pred več kot sto leti (1910).
  • Na Stolu se je konec 19. stol. mladim hribolazcem, imenovanim Piparji, porodila misel o ustanovitvi slovenske planinske organizacije, predhodnice današnje Planinske zveze Slovenije. Zamisel so uresničili leta 1893.
  • Valvasorjev dom (1181 m) je velika moderna stavba pod J pobočjem Belščice, izhodišče za vzpone na Stol z juga.
  • Ob 100–obletnici Prešernove koče je izšla knjiga Stol, mogočni sosed, ki s slikami in besedili pripoveduje o Prešernovi koči, Stolu, planinah in ljudeh izpod Stola.
  • Področje pod Stolom je bilo poseljeno od začetka starejše železne dobe. To dokazujejo tudi različna arheološka najdišča kot so na Sv. Lovrenc nad Zabreznico, rimska villa rustica pri Rodinah in Jama pod Žičico, poznoantična naselbina Ajdna, poznoantično in staroslovansko grobišče v Smokuču in staroslovanski grobišči pri cerkvah na Bregu in v Mostah.

Ognjišče na Facebooku

Na vrh