• Skuta

    Skuta

    Skuta je po višini tretja najvišja gora v Kamniških Alpah (za Grintovcem in Kočno), in je zaradi drznih oblik, vitkosti in predvsem veličastnega razgleda, ki ga ponuja, in pogledov v globino, po mnenju mnogih najlepša gora celotnega gorstva.

    Preberi več
  • Dobrča

    Dobrča

    Dobrča je gora, ki se med Tržičem in Begunjami na Gorenjskem strmo dviga iz gorenjske ravnine. Zemljepisno je to najjužnejši odrastek Stola (Karavanke), čeprav geološko spada v Kamniške Alpe.

    Preberi več
  • Pršivec

    Pršivec

    Pršivec je gora, ki se strmo in visoko vzpenja iznad S obale Bohinjskega jezera, se ponosno ogleduje v njem in zakriva pogled proti višjim vrhovom s Triglavom na čelu.

    Preberi več
  • Ciprnik in Vitranc

    Ciprnik in Vitranc

    Ciprnik je razgledni vrh na pobočju med dolino Male Pišnice in Planice in je nepogrešljiva kulisa planiške skakalne arene ... SV vrh gore predstavlja Vitranc, ki pa se je s svojimi smučarskimi progami zelo uveljavil v svetu alpskega smučanja.

    Preberi več
  • Visoka Ponca

    Visoka Ponca

    Visoka Ponca (it. Ponza Grande) je gora v Julijskih Alpah, na meji med Italijo in Slovenijo. Njena mogočna skalnata podoba na S zaključuje greben med Planico in Mangartsko dolino.

    Preberi več
  • Škrlatica

    Škrlatica

    Škrlatica je najvišji vrh gorskega masiva med dolinama Velika Pišnica in Vrata in druga najvišja gora v Sloveniji. Najlepši pogled na njeno strmo S steno, ki pada v krnico Velika Dnina (19oo m) je s poti na Vršič (SZ).

    Preberi več
  • Jalovec

    Jalovec

    Jalovec je šesta najvišja gora v Sloveniji. Z vrha, ki se strmo spušča proti trem alpskim dolinam (Loška Koritnica, Tamar in Zadnja Trenta), je lep razgled na najvišje vrhove Julijskih Alp..

    Preberi več
  • Stol (Kobariški) in V. Muzec

    Stol (Kobariški) in V. Muzec

    Stol (domačini mu pravijo Stu) - Kobariški, da se razlikuje od tistega v Karavankah - je najvišji vrh razpotegnjenega pogorja med Julijskimi Alpami ter predalpskim svetom.

    Preberi več
  • Vogel

    Vogel

    Leži v vencu Sp. Bohinjskih gora in nanj se lahko povzpnemo tako s primorske kot tudi z bohinjske strani. Na S strani je visokogorsko smučišče, vendar je tudi poleti zelo obiskan. Nad Bohinjsko kotlino (Na Rjavo skalo - 1535 m visoko) obiskovalce pripelje tudi gondola..

    Preberi več
  • Uršlja gora

    Uršlja gora

    Uršlja gora je razgledna gora, visok skalni osamelec na skrajnem V robu Karavank, med Mežiško in Mislinjsko dolino. Zaradi neporaščenega vrha se je gora sprva imenovala Plešivec, od postavitve cerkve sv. Uršule leta 1602 pa Uršlja gora.

    Preberi več
  • Čemšeniška planina

    Čemšeniška planina

    Masivni hrbet Čemšeniške planine se začenja V od Trojan in se od Z proti V razteza vse do Vrhov (nad Čebinami). S svojo lego in višino je meja med Savinjsko dolino in Zasavjem, vendar jo na Savinjski strani navadno imenujejo Velika planina.

    Preberi več
  • Košutica

    Košutica

    Košutica (ali Ljubeljska Baba) je gora vzhodno od Ljubelja, na meji z Avstrijo. Od glavnega grebena Karavank je odmaknjena nekoliko proti SZ – od grebena Košute (Veliki vrh – 2088 m) jo na V loči Hajnževo sedlo (1701 m), na Z pa od Palca in Vrtače prelaz Ljubelj (1369 m).

    Preberi več
  • Mangart

    Mangart

    Mangart je ena najveličastnejših gora v Julijskih Alpah (četrta najvišja, za Triglavom, Montažem in Škrlatico). Celotno mangartsko pogorje tvori naravno pregrado med dolino Koritnice na J in Mangartsko dolino na S, ki leži že v Italiji.

    Preberi več
  • Vrh Korena, Veliki Zvoh, Krvavec

    Vrh Korena, Veliki Zvoh, Krvavec

    V pogorju "skupine Krvavca", v predgorju Grintovcev, na grebenu, kjer se vrstijo vrhovi Krvavec (1853 m), Veliki Zvoh (1971 m) in Vrh Korena (1999 m), ki je najvišji vrh, ki ni dvatisočak.

    Preberi več
  • Vrtača

    Vrtača

    Vrtača je vzhodna soseda Stola, drugi najvišji vrh v Karavankah, imenujejo jo tudi Visoka Vrtača; med domačini na južni strani (Žirovnica, Bégunje) je znana kot Nemški vrh.

    Preberi več
  • Rodica in Črna prst

    Rodica in Črna prst

    Rodica in Črna prst se dvigata vsaka na svojem koncu grebena Spodnjih Bohinjskih gora, nad Bohinjsko Bistrico na bohinjski in Stržiščem na primorski strani.

    Preberi več
  • Stol

    Stol

    Stol s svojo široko kopasto in s številnimi dolgimi žlebovi razbrazdano podobo ponuja zelo dovršeno gorsko kuliso blejski kotlini in gorenjski deželi, nad katero kraljuje.

    Preberi več
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • 10
  • 11
  • 12
  • 13
  • 14
  • 15
  • 16
  • 17

Mangart (2.679 m)

201110 mangrt 12

Mangart je ena najveličastnejših gora v Julijskih Alpah (četrta najvišja, za Triglavom, Montažem in Škrlatico). Celotno mangartsko pogorje tvori naravno pregrado med dolino Koritnice na J in Mangartsko dolino na S, ki leži že v Italiji. Južna pobočja so travnata, prekinjajo jih številne pečine in grape, na S stran pa se prepadno spušča v strmi steni, ki se lahko v vsem primerja s triglavsko. Še več – planincu se v Mangartskih (Belopeških) jezerih ponuja še njena zrcalna podoba. Najbolj pogosto izhodišče za vzpon je Mangartsko sedlo (2055 m) in planinci imajo to srečo, da jih tako visoko (najvišje v Sloveniji) pripelje slikovita stara italijanska cesta, ki je v novejšem času do vrha asfaltirana. Zaradi kratkega in razmeroma lahkega dostopa, je Mangart zelo obiskan, privlači pa tudi zaradi imenitnega razgleda, saj je s prostranega vrha lep razgled na Zahodne Julijce, kot na dlani sta Viš in Montaž pa tudi drugi vrhovi V Julijcev. Z Mangartskega sedla vodita na Mangart dve smeri, slovenska in italijanska. Tudi jaz sem se sklenil povzpeti po prvi, ki je bolj zahtevna in se vrniti po drugi, lažji. Le izhodišče sem pomaknil nekoliko nižje, nad Mangartsko planino, tako za ogrevanje, sem si rekel. Pa mi ni bilo žal, zato ta - v času avtomobilov manj uporabljeni 'uvod' - priporočam tudi vam.

    Izhodišče: Na mangartski cesti, (1470 m visoko), v ovinku za prvim predorom, kjer planinska pot nad Mangartsko planino prečka cesto (markacije), dobre 4 km od odcepa s predelske ceste pri novem mostu v Mlinču. Nekateri boste turo začeli tudi čisto tam spodaj (in hodili dobre pol ure dlje), morda pa se bo kdo na Mangart odpravil iz vasi Strmec (3 ure do Sedla). Nič pa ne bo narobe, če si izberete 'klasično' izhodišče (Mangartsko sedlo) in si tako pot skrajšate za eno uro.

    Dostop do izhodišča: Pod Mangart se lahko pripeljemo iz Bovca, Trente (prek Vršiča) ali čez prelaz Predel (preko Kranjske Gore, Rateč, italijanskega Trbiža/Tarvisio in mimo Rabeljskega jezera). V prvih dveh primerih se peljemo skozi Log pod Mangartom proti Predelu in za novim mostom pri Mlinču zavijemo desno na slikovito cesto (12 km), ki nas v številnih serpentinah in skozi predore popelje 2010 m visoko. Če pa pridemo čez Predel, na mangartsko cesto zavijemo levo, slaba dva km pod prelazom.

    Čas hoje: Izhodišče – Mangartsko sedlo 1 h; Sedlo – vrh Mangarta (po eni ali drugi smeri) slabi 2 h, sestop po italijanski 1 h 30 mini – krožna pot do izhodišča 5 h 30 min; do Mangartskega sedla slabe 4 h.

    Višinska razlika: 1209 m, s sedla 624 m

    Zahtevnost: Slovenska pot je zavarovana plezalna pot in sodi med zahtevne. Italijanska je lažja, le na polici nad S steno je nekoliko bolj izpostavljena (sneg).

    Priporočam: planinsko obutev in palice, čelado.

    Čas obiska: V poletni visokogorski sezoni: od julija do prvega snega septembra ali oktobra.

    Zemljevid: Jalovec in Mangart, 1 :25.000. PZS in Julijske Alpe - zahodni del, 1.50.000

    Vodnika: Mihelič, T. Julijske Alpe. Ljubljana: PZS, 2009; Mašera A. 55 zavarovanih plezalnih poti. Ljubljana: Sidarta, 2011.

OPIS POTI

Na moja 'razgibavanja' za predstavitev v Ognjišču se v zadnjem času odpravljam večinoma sam, tokrat pa je moje povabilo sprejel Miha. Vesel popotniške družbe že med jutranjo vožnjo po italijanski avtocesti predlagam, da si pot nekoliko podaljšava in si navsezgodaj privoščiva še slabo uro ogrevanja proti Mangartskemu sedlu. Miha je takoj 'za', zato pustiva avtomobil ob cesti nad Mangartsko planino (glej izhodišče) in čez nekaj minut že 'grizeva' na V pobočje Planje, presekava nekaj ovinkov znamenite ceste, se vzpenjava nad predore ... Potem se pot položi in obrne proti V, ponudi nama nekaj minut prijetnega sprehoda čez slikoviti in z macesni porasli greben Mesnovke. Pogled na široko mangartsko piramido, ki je vedno večja, naju spomni, da bo prav kmalu drugače. Sonce se že nekaj časa trudi, da bi poslalo kakšen žarek mimo širokih Mangartovih 'ramen' tudi na naju. Spustiva se v grapo, potem pa spet briševa roso s trav po strmem pobočju, ki se dviga pod Visoko špico. S cesto se spet srečava pred (zadnjim) predorom, lahko bi se ji tudi ognila in se podala na mulatjero nad njo, toda to si prihraniva za popoldan. Ob prvih sončnih žarkih se razgledujeva navzdol po dolini Koritnice in se po cesti odpraviva proti koči (1906 m), kjer je že zelo živahno. Prvi planinci so že visoko nad nama v skalovju, okrog koče pa je še veliko takih, ki jih gore zanimajo zgolj kot kulisa za reklamna sporočila. Vzpenjava se po bližnjici od koče proti Sedlu (2055 m), in kmalu s ceste 'zlezeva' na travnat greben. Od tu se pot vzpenja po J pobočju Travnika (2200 m) pod skalni rob in naprej pod vznožje Rateškega Malega Mangarta (2262 m). Na vrsti je prvi resnejši vzpon čez stopničasto skalovje na sedelce, s katerega se ozirava na S italijansko stran. Pod nama so Belopeška jezera, lahko pa si tudi od blizu ogledava vso vratolomnost 'ferrate' Via italiana, katere zadnji del se vzpenja prav mimo sedla in se višje pridruži italijanski smeri. Še naprej greva navzgor in potem desno do razpotja. Od tu greva desno na slovensko pot, (levo italijanska). Skoraj vodoravno prečiva melišča pod zahodno steno Mangarta do vznožja grape, ki zareže v steno od leve proti desni navzgor. Ob vstopu v grapo si nadeneva čeladi, saj je v tem strmem delu velika nevarnost padajočega kamenja. Čakajo naju prve jeklenice in klini, kmalu tudi najbolj izpostavljeno mesto. Pot gre zelo strmo navzgor in je dobro zavarovana, ves čas si je treba pomagati z rokami ... Nekoliko višje je izdolbena v steno in preči grapo. Dobre pol ure se že ukvarjava s plezanjem, potem se grapa razširi, in svet postaja vedno bolj krušljiv. Ko se v zadnjem navpičnem vzponu povzpneva na desno Mangartovo 'ramo' (škrbino), si nekoliko odpočijeva in se razgledujeva proti Z. Pot se nato obrne na levo stran in postane postopoma manj zahtevna. Hodiva po precej krušljivem vršnem pobočju, ki je vedno širše. Kmalu zagledava križ in doseževa prostorni vrh - eno najlepših razgledišč v naših gorah. Toliko je vsega, kar bi moral prepoznati in si zapomniti, da sem preveč zbegan, da bi znal odgovoriti na vsa vprašanja, zato razgrnem zemljevid ... Za sestop si izbereva lažjo, Italijansko smer. Greva proti V in se v ključih hitro spuščava, nižje prečiva razgledno travnato pobočje in na razpotju (desno Jalovec in preko Vevnice do Ponc) zavijeva levo, se spuščava mimo večjih skal proti melišču, ga brez težav prečiva, v spodnjem delu spusta pa se spuščava čez zavarovane gladke plošče. Na robu gredine že vidiva sedlo, še malo in spet sva na razpotju, kjer sva dopoldne krenila na slovensko plezalno smer. Do sedla se spustiva čez travnata pobočja. Z vrha sedla pa se potem po mulatjeri spustiva proti Z in spodaj doseževa cesto, ter se po bližnjicah in cesti vrneva na izhodišče.

    DRUGA IZHODIŠČA

    1. Italijanska pot. Izhodišče Mangartsko sedlo (2055 m) ali nižje z mangartske ceste (kot zgoraj) - pot do razpotja slovenske in italijanske je ista kot zgoraj – od tam levo na Italijansko stran gore – po skalnem pobočju strmo navzgor - vzpon čez strme skalne plošče (jeklenica) in vodoravno prečenje v levo na V stran gore - melišče (zgodaj poleti je tu še sneg) – polica nad S steno - desno na greben in razpotja (levo po grebenu Jalovec, Tamar - markirana pot po V grebenu). Desno – čez travnato pobočje – čez grapo in v ključih čez zadnjo strmino nad dolino Koritnice; viš. razlika 624 m (od koče); zahtevna označena pot; Sedlo - razpotje 30 min, razpotje - Mangart 1 h 30 min.

    2. Belopeška jezera - Mangart ('ferrata' Via Italiana) Izhodišče: Belopeška jezera (929 m) - iz Kranjske Gore - mejni prehod Rateče - proti Trbižu/Tarvisio - levo Belopeška jezera/Laghi di Fusine – parkirišče pri Zg. jezeru – po cesti proti bivaku Nogara – razcep: desno po strmih travnatih pobočjih (levo koča Zacchi) – od bivaka Nogara levo (Via Italiana), vstop v plezalni del prek stene Malega Rateškega Mangarta – ena sama navpičnica, jeklenica in široke skobe - izhod na greben - spust ob jeklenici do Italijanske poti z Mangartskega sedla - po njej na vrh; viš. razlika: 1750 m; izjemno zahtevna in primerna samo za najbolj izurjene gornike z obveznim samovarovanjem; čas hoje: 5 h 30 min.

    3. Iz Koritnice čez Mali Koritniški Mangart (2393 m). Izhodišče Loška Koritnica (780 m) – iz Loga takoj za mostom desno, parkirišče pred zapornico. Desna cesta, ob potoku – proti zavetišču pod Špičkom - razpotje: desno proti Kotovem sedlu, mi levo proti Mangartu - pod stenami Vevnic - prečenje strmih pobočij proti Z - skozi okno v Hudo škrbino - po strmih pobočjih do Italijanske poti z Mangartskega sedla in po njej na vrh; viš. razlika: 1899 m; zelo zahtevna označena pot; čas hoje: 7 h.

Zajemi vsak dan

Če se bo človek zelo bal greha, se ne bo bal drugih stvari. Zelo se bo bal Boga, a istočasno ga bo ljubil. Če ljubi Boga, se ne bo bal ljudi na zemlji.

(Friderik Baraga)
Nedelja, 25. Junij 2017

Ali ste vedeli ...

  • ... da so cesto na Mangartsko sedlo (12,2 km) zgradili z javnimi deli v dveh letih v času velike gospodarske krize med obema vojnama (1938). Cesta je zdaj v celoti asfaltirana, pripelje do višine 2072 metrov in je naša najvišja gorska cesta.
  • .... da so prvo kočo na sedlu zgradili Čehi, sledili so jim gorniki iz Beljaka in Trsta, nazadnje pa še domačini iz bovškega planinskega društva, ki danes skrbijo za kočo na Mangartskem sedlu.
  • ... da se je prvi povzpel na Mangart grof Franz Hohenwart leta 1794. Eden prvih pristopnikov je bil tudi Valentin Stanič.
  • ...da je 'ferrata' Via Italiana najtežja zavarovana in tudi najbolj strma in izpostavljena pot v Julijskih Alpah.
  • ... da na Mangartski ovčji planini (1295 m) že pet stoletij domujejo pastirji s svojimi čredam in izdelujejo sir po starodavnem izročilu svojih dedov in pradedov.
  • ... da je leta 2000 se je s pobočja Stovže nad Mangrtskim potokom odtrgal velik zemeljski plaz, ki se je zaradi velike količine vode spremenil v drobirski tok in povzročil pravo razdejanje v Logu pod Mangartom in okolici.
  • ... da ležita v Mangartski dolini, ki je od leta 1971 narodni park, dve ledeniški jezeri (Mangartski ali Belopeški).

Ognjišče na Facebooku

Na vrh