LETA 180 UMRL MARK AVRELIJ

RIMSKI VOJSKOVODJA, CESAR IN FILOZOF (* 121)

Eden največjih vladarjev v zgodovini rimskega cesarstva je umrl na današnji dan na bojišču pri Vindoboni (Dunaju) ali Sirmiju (Sremska Mitrovica). Mark Avrelij, ki je med letoma 161 in 180 vladal ogromnemu imperiju, izstopa tudi kot ena največjih intelektualnih avtoritet zahodne civilizacije. Čeprav je bil velik vojskovodja, je v sebi gojil močno hotenje po miru in ga med drugim izrazil v filozofskih zapisih. Moč za spopadanje z vsakdanjimi težavami je črpal iz stoične filozofije. Svoja razmišljanja je strnil v Dnevniku (tako je njegovo delo ob prevodu v slovenščino poimenoval Anton Sovre), v katerem je izrazil napetost, ki jo je čutil razpet med cesarskim položajem in občutki nezadostnosti, ki so ga prežemali.

nekaj njegovih misli:

• Življenjska naloga ni v tem, da stojiš na strani večine, temveč da živiš v skladu z notranjimi zakoni, ki jih spoznaš.
  
• Koliko časa pridobi tisti, ki se ne zmeni za to, kaj mislijo, govorijo in delajo drugi, temveč skrbi samo za to, če so njegova lastna dejanja pravična, blaga in dobra.
  
• Ljudje si iščejo oddiha na podeželju, na morju, v gorah. Tudi ti imaš večkrat podobne želje. In vendar se lahko vsako uro umakneš v samega sebe! Saj ne najde človek nikjer tišjega in mirnejšega zavetja kot v svoji duši.
  
• Popolnost dosegaš, če preživiš vsak dan, kakor da je zadnji, brez zmešnjave, brez strahopetnosti, brez hlinjenja.
  
• Zazri se v svojo notranjost! Tam notri je tvoj izvir dobrote, ki nikdar ne neha žuboreti, če ga nikoli ne nehaš iskati.
  
• Če si potrt zaradi tega, ker je veliko slabih ljudi, obrni svoje misli na dobre ljudi, ki jih srečuješ.

LETA 461 UMRL SVETI PATRIK

ZAVETNIK IRSKE, KRŠČANSKI MISIJONAR, SVETNIK (* 385)

Sveti Patrik, glavni zavetnik Irske, je bil po rodu Anglež, ta častni naziv pa si je zaslužil kot oznanjevalec evangelija na tem otoku. Tam so zrasli številni samostani, od koder so irski menihi v zgodnjem srednjem veku odhajali med ljudstva na evropski celini kot glasniki blagovesti odrešenja za vse. Kar je bilo v njihovih navadah in običajih dobrega, so spoštljivo ohranili, zato so jim ljudje radi prisluhnili. Tudi naše prednike so učili, "da smo Očeta enega sinovi, / ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, / da ljubit' mor'mo se, prav uk njegovi," ko je zapisal France Prešeren v Krstu pri Savici.

... več o njem si preberite v pričevalcu evangelija 03_2009

njegove misli:

• Nenehno se zahvaljujem svojemu Bogu, ki me je ohranil zvestega v preizkušnjah, tako da morem danes z zaupanjem kot živo hostijo darovati svoje življenje Kristusu, svojemu Gospodu. On me je varoval v vseh stiskah.
  
• Danes spet vstajam z močjo Boga, ki me podpira. Njegova moč naj me drži pokonci, njegovo oko naj gleda zame, njegovo uho naj posluša zame, njegova beseda naj govori zame. Po poti, ki mi jo kaže Bog, hočem hoditi, njegov ščit naj me varuje

LETA 1712 ROJEN JOŽEF STRAUB

SLOVENSKI BAROČNI KIPAR († 1756)

Jožef Straub je izšel iz würtemberške kiparske družine (kiparja sta bila tudi njegova brata Janez Krstnik in Filip Jakob). Leta 1743 se je naselil v Mariboru, kjer je živel do smrti kot eden najmočnejših baročnih mojstrov z izrazito osebnim naglasom in monumentalno močjo. Njegova dela krasijo številne cerkve predvsem na Štajerskem. Leta 1743 je izklesal kužno znamenje na Glavnem trgu v Mariboru.

LETA 1883 UMRL ANDREJ GOLLMAYR

ŠKOF, PREVAJALEC SVETEGA PISMA (* 1797)

Izšel je iz mogočnega rodu Gollmayrjev v Radovljici, ki je dala celo vrsto duhovnikov in nabožnih pisateljev. Andrej se je rodil leta 1797, šolal se je v rojstnem mestu in v Ljubljani, kjer je bil leta 1821 posvečen v duhovnika. Škof Wolf ga je poslal na Dunaj, od koder se je vrnil kot doktor bogoslovja in sprejel različne pomembne službe. Leta 1854 je postal goriški knezonadškof. Njegova prva skrb so bili duhovniški poklici, zato je ustanovil malo semenišče, za bogoslovne profesorje je izbral vzorne duhovnike.

LETA 1934 ROJEN JOŽE SNOJ

PESNIK, PISATELJ IN ESEJIST

Rojen v Mariboru, pred Nemci je družina bežala na Dolenjsko, pred komunisti pa v Ljubljano, kjer je leta 1960 diplomiral iz slavistike in primerjalne književnosti, deset let je bil novinar in lektor pri Delu, potem urednik pri DZS. Najprej je začel pisati pesmi, potem pripovedno prozo, tudi za mladino. V svojih pesmih se je v sedemdesetih začel navezovati na slovensko ljudsko pesništvo, v naslednjih letih pa je veliko bolj transcendenten (Duhovne pesmi) skušal je izražati ne samo svoje občutje, ampak tudi to, kar je za človeka neizrekljivo. Poezija mora pred Bogom umolkniti, in če skuša še govoriti, bo njena beseda vedno jecljajoča (Bajanja o Bogu). Tako je njegova poezija osebnoizpovedna v najlepšem pomenu besede. Njegova dvanajsta pesniška zbirka Poslikava notranjščine, je po mnenju kritikov vrh njegovih duhovnih pesmi. Ob njegovi 80-letnici je pri založbi Miš izšel izbor njegovih pesmi In cel boš, podoben otok, ki prinaša sto pesmi iz njegovega obsežnega pesemskega opusa trinajstih pesniških zbirk, objavljenih med letoma 1963 in 2008. V svojih leposlovnih delih razkriva svoj krščanski humanizem. Njegovi romani (Gavžen hrib in Fuga v križu) spregovorijo o najbolj bolečem obdobju slovenske zgodovine, ko pisatelj z globokim občutkom za človeka osvetli bratomorno vojno. Literarna kritika ga pozdravlja predvsem kot romanopisca, ki je izoblikoval slovensko različico evropskega modernističnega romana. Pomembna so tudi njegova esejistična dela (Med besedo in Bogom, Ubijanje zemlje), veliko pa je napisal tudi za otroke in mladino (Škorček norček, Lajna drajna, Stop za pesmico, Pesmi za punčke in pobe ...) Za svoje delo je prejel številne nagrade, tudi Prešernovo za življenjsko delo (2012),Rožančevo za zbirko esejev Med besedo in Bogom ... Slovenska javnost ga pozna kot enega izmed pobudnikov in rednega soustvarjalca Nove revije. Njegova razprava iz znamenite 57. številke, v kateri spregovori o sodobnem slovenskem katoličanu, kako lahko soustvarja ključni trenutek slovenske zgodovine, je bila še posebej odmevna. Šest let po osamosvojitvi je tudi za Ognjišče pojasnil nekatera stališča 31 izobražencev, ki so na slovensko javnost naslovili pismo Ura resnice za Slovenijo (Ognjišče 08_1997)

nekaj njegovih misli:

• Sporočilo vsake prave poezije, umetnosti je, da obstaja presežnost, ki je nepresegljiva! 'Sestra' pesem in 'sestra' vera sta si tu najbližji, saj kaj je tisto neizrekljivo nepresegljivo drugega kot Bog sam!
  
• V vsem svojem pisanju sem poskušal priklicati v svojo in bralčevo zavest pričujočnost božjega. Še posebno uporno in zavzeto tudi zato, ker mi je komunistično enoumje, v katerem sem preživel večino svojega življenja, to prepovedovalo. Upesniti in oteti pozabi roško tragedijo, nedoumno strašen nastop Boga skoznjo, je postal moj poglavitni pesniški cilj.

in verzov:

• Ko sem bil še otrok / in si me vsako noč / uspaval v budnost / si v jok nabiral zle slutnje / preden si mi zaspal / v naročju // velik, prevelik oče sem postal tedaj zate, / da bi se lahko, o Bog, / upiral / mojemu premočrtnemu polnočju / in si, samega sebe truden, / prespal tudi že dan / in dva / in se končno nisi več zbúdil // in zapustil si me / kalejdoskopskega vsèga / in imel sem čas / sukati čas brez tebe / - njegovo čarno simetrične jalove / lége // in še ga imam za kak dan / ali morda dva / in ne vem ne ure ne dneva // namučil si me / namučil sem se / namučil (Duhovne pesmi- Ime Sina)
  
• Ozelenel je zrak. / V ozonu / mrtva trupelca rose. // Nebo se je obtesalo / v sinjino, / na njem / obledela bronza / naših imen. // Samo marmorni stebriči / naših rok / nas podpirajo. // Roke in kri. / Pazite na roke in kri: / kri rdeča - roke bele. // Roke in nebo. // Pazite na roke in nebo: / roke sinje - nebo grabežljivo. / V nedojemljivem kraju / bo mirna voda / vsemu / zadnji / očiščujoč / požirek. (Ozon pomladnih duš)

LETA 1981 UMRL ANTONIO SANTIN

ŠKOF, NADŠKOF, TEOLOG (* 1895)

Rodil se je v Rovinju v revni družini ribiča Giovannija. Starši so mu nekako le omogočili, da je odšel v malo semenišče v Koper. Ko se je začela prva svetovna vojna ga je škof poklical v goriško bogoslovje, ki so ga premestili v Maribor. Po končani teologiji je bil leta 1918 posvečen, nato nekaj časa kaplan, po prvi svetovni vojni župnik v Puli, ki je prišla pod italijansko oblast Leta 1933 je postal škof na Reki, čez pet let pa škof tržaško-koprske škofije. Deloval je v korist Judov in Slovencev, ki so bili zatirani pod fašizmom, menil je, da je treba oznanjati v jeziku vernikov ... Do slovenskih duhovnikov in vernikov je skušal biti po možnosti pravičen, čeprav vsi niso mogli vedno razumeti njegovega zadržanja in strogo političnih izbir. Okolje na Tržaškem pa ni bilo prijazno, zastrupljeno s proticerkvenim zadržanjem tistih težkih povojnih let, zato mu je bilo izredno težko krmariti med vsemi nevarnostmi ... Doživljal je dramo istrskega eksodusa, odšel je v Pulo, preden so mesto izročili Titovem nadzoru, da bi tolažil ljudi, ki so množično zapuščali mesto ... Doživel je osvoboditev in okupacijo Trsta s strani Titovih čet, ni si več upal v Istro, saj so ga 19. januarja 1947 napadli v Kopru, zato je šel tja birmovat dr. Jakob Ukmar, ki ga je spremljal Miroslav Bulešić, ki so ga 24. avgusta 1947 po birmi v Lanišču umorili, Ukmarja pa pretepli ... Sem bil in ostajam katoliški duhovnik, vedno sem si prizadeval ostati pravičen. Za to sem se trudil v težkih časih, kadar je bilo težko obdržati slovanski jezik v cerkvah, in se postaviti v bran slovanskih duhovnikov in težko je bilo zagovarjati načela, kot so pravice slovanskega prebivalstva... Če sem se včeraj postavil v bran preganjanih Judov in Slovanov, se danes postavljam v bran pregnanih Italijanov iz njihove zemlje...

LETA 1994 UMRLA EVELINA PAHOR

UČITELJICA IN PROSVETNA DELAVKA

Luč sveta je zagledala 11. septembra 1916 v kraški družini v Trstu, tri leta za bratom Borisom, slavnim pisateljem, ki je bil nanjo zelo navezan. Leta 1947 je opravila učiteljsko maturo in poučevala na raznih šolah v Trstu in okolici. Kot učiteljica se je potrudila, da je svojim učencem nudila več, kot je zahteval poklic. Zanje je pisala igrice in z njimi nastopila na radijskem odru. Pred vojno je bila katehistinja za osnovnošolske otroke. Bila je tudi zavzeta delavka za edinost kristjanov.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1631 ROJEN MARKO IZ AVIANA

PATER KAPUCIN, PRIDIGAR, ČUDODELNIK, REŠITELJ KRŠČANSKE EVROPE, BLAŽENI († 1699)

Na belo nedeljo, 27. aprila 2003, je papež Janez Pavel II. razglasil šest novih blaženih italijanskega rodu, med katerimi je tudi furlanski kapucin p. Marko iz Aviana (1631-1699). Sveti oče je dejal, da je "v njegovi duši žarela želja po molitvi, tišini in češčenju božje skrivnosti... Neoboroženi prerok božjega usmiljenja je bil zaradi zgodovinskih okoliščin prisiljen dejavno braniti svobodo in enotnost krščanske Evrope. Evropsko celino, ki se v teh letih odpira novim možnostim sodelovanja, spominja, da bo njena enotnost trdnejša, če bo temeljila na skupnih krščanskih koreninah." Znamenitega kapucinskega pridigarja, imenujejo "apostol odpuščanja", "glasnik miru", "rešitelj Evrope" . V polni meri mu pristaja predvsem zadnji naziv, saj je kot pridigar s svojimi ognjevitimi besedami septembra 1683 dosegel, da so se poveljniki vojaških čet na Dunaju, ki ga je oblegala silna turška vojska, zedinili in prepustili, da jih v odločilni boj vodi poljski kralj Jan Sobieski. Pred odhodom v boj je p. Marko maševal za njegov uspešen izid in Sobieski mu je pri maši 12. septembra 1683 na Kahlenbergu stregel. Dosežena je bila zmaga. Jan Sobieski je po njej izrekel: "Venimus, vidimus et Deus vicit" (Prišli smo, videli in Bog je zmagal). Tri leta pozneje je pater Marko iz Aviana odigral zelo pomembno vlogo pri osvobajanju madžarskega mesta Budim in Beograda (1689) izpod turškega jarma. Tako je bila od Evrope odvrnjena islamska nevarnost.

več:
S. Čuk,. Blaženi pater Marko iz Aviana. Rešitelj krščanske Evrope: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2003), 16-17.

nekaj misli patra Marka:

• Pogosto ponavljaj: trdno verujem, moj Bog, trdno verujem, popolnoma trdno!
  
• Imej vero! Imej vero! Pogosto prosi za odpuščanje svojih grehov in potem si izprosiš od Boga vsakršno milost. Podelil ti jo bo, kajti ima te rad!
  
• Naš Gospod in Bog naj nam nakloni tiste darove, duhovne in telesne, osebne in splošne, ki bodo njemu v čast in našim dušam v korist - v skladu z njegovo Božjo voljo!
  
• Ljubimo edinole mir: mir s Teboj, mir z nami samimi in mir z vsemi našimi bližnjimi.
  
• Glejte, da ne boste dajali pohujšanja! Pokažite s svojo bogaboječo držo, da ne obstaja naša katoliška vera v besedah in praznih obljubah, ne v neki mrtvi veri, ampak v živi veri, ki se kaže v dejanjih ljubezni.
  
• Kadar nisem zavzet z razgovorom z ljudmi, sem sam s svojim Bogom in zdi se mi, da sem v nebesih.
  
• Bog vse vidi in vse ve. Njegova božja moč lahko vse popravi. V obupnih primerih moramo prav tako zaupati v božjo dobroto. Manj ko zadoščajo človeška sredstva, toliko bolj se moramo z vsem zaupanjem zatekati k božjim.
  
• Ne morem biti v raju (miru samostana) proti božji volji. Bog naj napravi iz mene to, kar mu je drago. Bog pozna namen vseh mojih del in ravnam se tako, kot je čista božja volja.
  
• Moja preljuba Mati Marija, ob spominu Jezusove oporoke na križu, ko te je zaupal Janezu in Janeza tebi, se ti priporočam in te ponižno prosim: vedno skrbi zame, kot skrbi mati za svojega sina, da zaradi tvojega varstva ne bi nikoli grešil in ne bi padel v oblast zla. Posebej mi stoj ob strani v uri moje smrti, o Marija, in obvaruj mojo dušo hudih skušnjav in večnega pogubljenja.

LETA 1828 UMRL FRANC KAVČIČ

klasicistični slikar (* 1755)

Slikar Franc Kavčič (Caucig), rojen v Gorici, je največji predstavnik hladnega klasicizma na Slovenskem. Po osnovni izobrazbi je šel študirat na Dunaj, od tam pa na dvorne stroške v Italijo. Po vrnitvi na Dunaj je opravljal različne službe, nazadnje je bil profesor na likovni akademiji. Glavnino njegovega opusa zavzemajo risbe po naravi. Snov za svoja dela je zajemal iz antike in svetopisemskih knjig (Salomonova sodba – v Narodni galeriji v Ljubljani). Izdelal je tudi več oltarnih podob in portretov.

LETA 1879 ROJEN FRANC SMODEJ

DUHOVNIK, POLITIK IN ČASNIKAR ( † 1949)

Bogoslovje je študiral v Celovcu, služboval kot kaplan v Rožu in Podjuni, kjer je bil in vodil pevske zbore, bil tudi stolni kaplan v Celovcu, deloval tudi na političnem področju, nekaj časa predsednik narodnega sveta od 1918 tudi komisar za Koroško, deloval za priključitev Koroške Jugoslaviji, po plebiscitu pa se je vrnil v Slovenijo, nekaj časa urejal Slovenca, vojno je prebil v Srbiji, kjer je imel pisarno za pomoč Slovencem, ki so bili izgnani v Srbijo ...

LETA 1880 ROJEN RUDOLF CVETKO

ČASTNIK IN SABLJAČ, PRVI SLOVENEC Z OLIMPIJSKO MEDALJO († 1977)

Rojen v Senožečah, kmalu se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Rudolf diplomiral na kadetski šoli kot učitelj sabljanja in telovadbe delal na vojaškem inštitutu v Dunajskem Novem mestu. Na OI v Stockholmu 1912 je nastopal v avstrijski reprezentanci in osvojil srebrno medaljo v disciplini sablja. Po upokojitvi je vodil sabljaško sekcijo pri Iliriji v Ljubljani in skrbel za razvoj tega športa pri nas med obema vojnama.

LETA 1889 ROJEN FRAN ALBREHT

PESNIK, PRIPOVEDNIK, PREVAJALEC IN PUBLICIST († 1963)

Kamničan Fran Albreht,pesnik, pripovednik, prevajalec in publicist, je izdal dve samostojni pesniški zbirki (Mysteria dolorosa, Pesmi življenja), ki razodevata, da je bil 'očaran' od Župančiča. V socialni poeziji se je najbolj približal ekspresionizmu. Njegove poglavitne slovstvene zasluge so bile od leta 1920 urejanje Ljubljanskega zvona in raznih zbornikov ter v knjižnih in gledaliških kritikah.

LETA 1917 UMRL AUGUSTE RODIN

FRANCOSKI KIPAR (* 1840)

Francoski kipar, risar in slikar Auguste Rodin je bil pionir moderne umetnosti in najvplivnejši kipar 20. stoletja. Rodil se je v Parizu v delavski družini in prve risbe je ustvaril pri desetih letih. Velja za začetnika impresionizma v kiparstvu. Med njegova najbolj znana dela spadajo Mislec, Balzac, Calaijski meščani, Vrata pekla in Poljub. Poleg Poljuba je najznamenitejši Mislec, lik močnega moškega, ki sedi in z roko podpira glavo ter je zatopljen v misli. Izvorno je prikazoval Danteja, pesnika Božanske komedije.

LETA 1923 USTANOVLJENA GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA

NADŠKOF SEDEJ PODPIŠE USTANOVNO LISTINO

Knezoškof dr. Frančišek Borgia Sedej je ustanovil družbo kot versko ustanovo, potrdil izbrani odbor in za voditelja imenoval dr. Josipa Ličana. Njeno delovanje je bilo versko usmerjeno, z njo sodelujejo duhovniki in verniki, imela je pravico, da se ob nasilnem raznarodovanju zateče pod zaščito cerkvene oblasti. To je morala GMD pogosto delati, saj so jo fašistične oblasti postavile na seznam prevratniških društev. Na dnevnem redu je bilo plenjenje že izdanih knjig ... Tretji občni zbor leta 1927 je določil smernice: GMD je verska ustanova, ki skrbi za versko-vzgojne vsebine, izdaja priročnike in družinske knjige, da se bodo otroci naučili slovensko brati in pisati, izdaja naj tudi strokovne knjige, da bo ljudi gospodarsko osveščala, hkrati pa tudi leposlovna dela, da bo utrjevala ljubezen do slovenske knjige. V prvih petdesetih letih svojega obstoja je GMD poslala med bralce 1.274.700 knjig. Njen največji podvig je bila izdaja Primorskega slovenskega biografskega leksikona (od leta 1974 v snopičih). Tudi danes Goriška Mohorjeva izdaja redno zbirko in druge knjige ...

več:
B. Rustja, Sto let Goriške Mohorjeve družbe: Priloga, v: Ognjišče 11 (2023), 44-49.

LETA 1924 ROJEN JOŽE RAJHMAN

DUHOVNIK, TEOLOG, LITERARNI ZGODOVINAR († 1998)

Doma iz Sromelj pri Brežicah, šolal se je v Celju. Po vojni je najprej študiral slavistiko in romanistiko, potem se je vpisal na teologijo in nadaljeval študij na filozofski fakulteti (diplomiral iz slovenščine in francoščine). Leta 1972 doktoriral iz filoloških ved z disertacijo Primož Trubar v letu 1550, 1974 pa še iz teoloških ved. Bil je predavatelj duhovne in pastoralne teologije na mariborskem oddelku teološke fakultete in zunanji sodelavec Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Raziskoval je jezikovno, literarnozgodovinsko in teološko izročilo slovenskih protestantov 16. stoletja (največ se je ukvarjal s Primožem Trubarjem) in o njem napisal šest monografij, predaval na številnih simpozijih, veliko pisal (480 bibliografskih enot) ...

njegove misli:

• Če so božje zahteve visoke, je hkrati globoko tudi božje razumevanje za človekove slabosti. In prav to je, kar človeka usposablja za hojo.
  
• Učlovečenje, krščanski napor za počlovečenje sveta je nikoli dokončana naloga. Postali smo kristjani, da bi postali boljši ljudje, s tem pa hkrati tudi bolj božji.
  
• Ni lahko zapustiti uhojenih poti, ni lahko kot prerok iti v neznano. Toda prav tu nam je iskati božjo voljo in z Marijo reči: "Zgodi se mi po tvoji besedi!"
  
• Vsak dan bi morali zapeti Marijin hvalospev. Kot molimo očenaš, kot molimo zdravamarijo. S svojimi besedami bi ga morali zapeti. Ali bi ga znali zapeti po Marijinem napevu?
  
• Naša vera mora v 'areno življenja', med ljudi, v svet. Je živa in raste le v dotiku z življenjem sveta. Tu spoznava nevarnosti, se ob njih oblikuje, le tu je končno varna.
  
• Biti človek je isto kot biti bitje, ki zaupa. Od trenutka, ko se pojavi na zemlji, se uči zaupati - ne vase, temveč v ljubezen matere in očeta, v dobroto ljudi, ki spremljajo njegovo rast.
  več ...
  

LETA 1958 UMRL IVO ŠORLI

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN PUBLICIST (* 1877)

Ivo Šorli je po študiju prava postal notar in je služboval v raznih krajih po Istri in nato v Sloveniji. V svojih povestih in romanih (Človek in pol, Pot za razpotjem, Zadnji val) je opisoval kmečko življenje na Tolminskem. Za večino njegovih del je značilen zmerni realizem.

LETA 1979 UMRL IVAN MATIČIČ

PISATELJ (* 1887))

Pisatelj Ivan Matičič je zagledal luč sveta v Ivanjem selu pri Rakeku. Po osnovni šoli na Uncu so ga starši poslali v Ljubljano, a po dveh letih je moral zaradi revščine šolo pustiti in se zaposlil kot stavec v tiskarni. V tiskarstvu je delal tudi po prvi svetovni vojni, začel pa je tudi pisati. Objavil je več zgodovinskih in ljudskih večerniških povesti (Moč zemlje, Fant s Kresinja, Petrinka). Po njegovih stopinjah je šla tudi hči Nada, ki je spomine na očeta popisala v knjigi Moja hoja z očetom (1987).

več:
S. Čuk, Ivan Matičič (1887-1979): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2019), 40-41.

LETA 1985 UMRL AVGUST ČERNIGOJ

SLIKAR IN GRAFIK (* 1898)

Slikar Avgust Černigoj, ki se je rodil v Trstu, je bil na Slovenskem najvidnejši predstavnik konstruktivizma, smeri abstrak­tne umetnosti, za katero so značilne geometrične oblike. S poslikava­mi in opremo mnogih cerkva na Primorskem (Štivan, Knežak, Drežnica) je dokazal, da je tudi velik mojster figurativne umetnosti. "Kot človeka in kot umetnika so Černigoja pretežni del življenja spremljale trde in težavne življenjske razmere, ki so terjale neizpro­sno borbo za obstanek," piše umetnostna zgodovinarka Brina Čehovin.

več:
S. Čuk, Avgust Černigoj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (1998), 20-21.

LETA 1995 UMRL TONE KOZLEVČAR

GLASBENIK, BARITONIST, EDEN USTANOVITELJEV SLOVENSKEGA OKTETA (* 1914)

Baritonist Tone Kozlevčar je bil med ustanovitelji slavnega moškega zbora Slovenski oktet leta 1951. Slovenski oktet je izvajal predvsem slovenske ljudske in umetne pesmi in njen sloves ponesel po širnem svetu. Tone Kozlevčar pri Slovenskem oktetu prepeval več kot četrt stoletja. Zaslovel je kot mogočen Ribničan Urban v znani pesmi, ki velja za 'ribniško himno'. Bil je pobudnik Tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, njegovem rojstnem kraju.

LETA 2008 UMRLA ZLATA VOLARIČ

pesnica, pisateljica, pravljičarka,  in ilustratorka (* 1930)

Kot otrok je živela v Halozah, nato v Prekmurju, med vojno so bili odpeljani v koncentracijsko taborišče, po vojni se je izšolala za učiteljico, potem pa ob delu končala Pedagoško fakulteto v Mariboru. Od leta 1965 je z možem in hčerko živela v Kranju. Veliko je pisala (pravljice, povesti, detektivke, poezijo), svoja in moževa dela tudi ilustrirala in razmnoževala. Od oktobra 1998 pa do svoje smrti (2008) je s svojimi svojevrstnimi zgodbami in risbami sodelovala pri Ognjišču (38 zgodb).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1714 UMRL JANEZ SVETOKRIŠKI

(TOBIJA LIONELLI) KAPUCINSKI BAROČNI PRIDIGAR IN PISEC (* 1647)

»Homilija (pridiga) se mora hraniti iz Božje besede. A ne le homilija, tudi celostno evangeliziranje sloni na Besedi, ki jo slišimo, premišljujemo, živimo, obhajamo in izpričujemo. Sveto pismo je izvir evangelizacije.« Tako naroča papež Frančišek v svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija. Sveti Frančišek Asiški pa je v svojem Vodilu(redovnih pravilih) zapisal: »Svarim in opominjam brate, da so besede v njihovem pridiganju dobro preudarjene in dostojne, v korist in spodbudo ljudstva; naj jim oznanjajo pregrehe in čednosti, kazen in slavo, in to s kratkimi govori, ker kratkih besed je bil Gospod na zemlji.« Kapucinski red, ki je ena izmed vej reda Manjših bratov, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški, in ga je potrdil papež Klemen VII. leta 1528, je pridiganje smatral za svojo poglavitno nalog. K nam so kapucini prišli leta 1607, ko je bil ustanovljen njihov samostan v Ljubljani, kmalu pa tudi v drugih mestih. Ljudem so se priljubili kot odlični pridigarji. Najbolj je zaslovel Janez Svetokriški, ki velja za enega največjih slovanskih baročnih pridigarjev. Svoje pridige je izdal v petih zajetnih knjigah z naslovom Sacrum promptuarium (Sveti priročnik). Kapucinski brat Janez Svetokriški, v svetu Tobija Lionelli, je z njim dobro stoletje za Dalmatinom dosegel drugi vrh slovenskega knjižnega ustvarjanja, zato mu "gre ne le naslov očeta slovenskega cerkvenega govorništva, temveč tudi častno mesto v zgodovini slovenskega slovstva" (Mirko Rupel

... več o njem v prilogi 10_2014

njegova misel:

Ta svet je ena komedija; inu ravnu kakor per komediji se ne gleda, kdo je krajl ali gospud ali kmet, temuč kdo zna dobru svojo peršono naprej prnesti (inu velikukrat ta, kateri ima peršono eniga kmeta per komediji, vekši šenkingo doseže, kakor ta, kateri ima krajlevo peršono) – taku tudi če en kmet, en delavc & c. dobro živi v svojim stanu, more tulikajn lona si zaslužit per Bogu kulikajn en krajl ali duhovni.

LETA 1757 UMRL RENE-ANTOINE DE REAMUR

FRANCOSKI FIZIK IN NARAVOSLOVEC (* 1683)

Termometer ali toplomer je naprava, s katero merimo temperature. Navadno je to zaprta steklena cevka, v kateri je živo srebro ali obarvan alkohol, nad njim je vakuum. Celzijev ima skalo 0-100 stopinj. Francoski fizik in naravoslovec Rene Reamur je izdelal po njem imenovani termometer, katerega skala med lediščem in vreliščem vode je razdeljena na 80 delcev.

LETA 1849 FREDERIC CHOPIN

POLJSKI SKLADATELJ IN PIANIST (* 1810)

Chopin je priznan kot največji poljski skladatelj in eden izmed največjih skladateljev za klavir, za katerega je napisal veliko večino svojih del. Njegov prvi učitelj je bil Wojciech Żywny, pod mentorstvom katerega je Chopin že z osmimi leti igral na koncertu. Študiral je klavir in kompozicijo pri Josefu Elsnerju. Leta 1829 je z velikim uspehom nastopil na Dunaju, leta 1831 pa se je odselil v Pariz, kjer se je družil z Berliozom, Lisztom, Mendelssohnom in drugimi umetniki. Kot skladatelj je bil predstavnik romantike. Zelo znane so tri Chopinove sonate. Njegova prva sonata je bila napisana leta 1827 in je v C molu, njegovo drugo sonato v B molu je napisal leta 1837, njegovo tretjo sonato v H molu pa leta 1844. Chopin je zelo znan tudi po svojih etudah. Napisal je 24 etud, ki veljajo za ene izmed najtežjih ...

več:
S. Čuk, Frederik Chopin živi že 200 let: Priloga, v: Ognjišče 3 (2010), 26-33.

o njem:

• Ploskanje je trajalo neskončno dolgo, a ni moglo zmanjšati naše osuplosti spričo njegovega genija in umetnosti, ki je s popolnoma novim izrazom razodel toliko poetičnih čustev. (Franz Liszt ob koncertu leta 1832 v dvorani Pleyel)
• Klobuk dol, gospodje - genij! Priklanjam se Chopinovi samorasli genialnosti, njegovemu mojstrstvu! (Robert Schumann)
• Chopin je za klavirsko glasbo tako pomemben kot Beethoven za simfonijo, Mozart za opero, Händel za oratorij in Schubert za samospev (...) z njim se je rodila sodobna klavirska glasba (David Ewen)

LETA 1901 UMRL JAKOB ALEŠOVEC

PISATELJ, DRAMATIK, SATIRIK IN NOVINAR, PISEC PRVE SLOVENSKE KRIMINALKE (* 1842)

Najbolj znano in tudi najbolj zrelo delo Jakoba Alešovca je satirična avtobiografija Kako sem se jaz likal (1884), v kateri smeši nemškutarstvo. Postal bi bil čevljar, kot je bil njegov oče, če mu učitelj in župnik ne bi omogočila študija, ki ga pa ni končal. Alešovec je sprva pisal v nemščini, po letu 1866 v slovenščini. Napisal je tudi prvo slovensko kriminalko Iz sodniškega življenja (1875).

... več o njem preberite v obletnici meseca 10_2001

LETA 1912 ROJEN ALBINO LUCIANI - JANEZ PAVEL I.

ITALIJANSKI KARDINAL, PAPEŽ, BLAŽENI († 1978)

Leto 1978 je šlo v zgodovino kot "leto treh papežev": 6. avgusta je umrl Pavel VI. in kardinali so 26. avgusta za njegovega naslednika izvolili beneškega patriarha Albina Lucianija, ki si je privzel ime Janez Pavel I. in je s svojim nasmehom brž osvojil srca ljudi, toda Cerkev je vodil samo 33. dni. 29. septembra je svet pretresla vest, da je papež ponoči umrl, zadet od srčne kapi. 16. oktobra smo dobili novega papeža Janeza Pavla II., prvega Slovana na Petrovem sedežu. Ko je mati Terezija 29. septembra 1978 slišala novico o nenadni smrti papeža Janeza Pavla I., je o njem dejala: "Bil je najlepši bož­ji dar. Žarek sonca božje ljubezni, ki sveti v temo sveta... Njegova smrt je skrivnost, ki jo moramo sprejeti, človeških razlag ni. Nje­gov mimohod je pokazal, kako je Cerkev živa. Bil je človek, vedno poln veselja in ljubezni. Ni veliko govoril - nasmehnil se je in os­vojil svet..."

več:

S. Čuk, Papež Janez Pavel I.: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (1998), 62-63.
S. Čuk, Blaženi papež Janez Pavel I.: Priloga, v: Ognjišče 10 (2022), 44-49.

nekaj njegovih misli:

• Kakor obstajajo različne knjige, tako obstajajo tu­di različni škofje. Nekateri so podobni orlom in krilijo visoko z mojstrskimi spisi. Drugi so kakor slavčki, ki čudovito lepo prepevajo božjo hvalo. Spet drugi so podobni skromnemu kraljičku, ki na zad­nji vejici cerkvenega drevesa samo ščeblja in skuša povedati kakšno misel o vseh mogočih tematikah.
  
• Ena sama ladja smo, polna različnih narodov, ki jih več ne ločujejo razdalje ali običaji. Ladja pa je sredi razburkanih va­lov. Če nočemo doživeti hudih pretresov, velja pravilo: vsi za ene­ga in eden za vse. Vztrajati moramo pri tem, kar nas povezuje, in odklanjati, kar nas ločuje.
  
• Naj povem še, kakšna naj bo vzorna ljubezen do Boga, ki jo živimo sredi sveta. Možje in žene v svetu naj bi imeli peruti, da bi z ljubeznivo molitvijo vzleteli proti Bogu, hkrati pa trdne noge, da bodo ljubeznivo hodili z drugimi ljudmi.
  
• Kristjan bi se moral potruditi, da gleda v vsa­ki stvari njeno boljšo plat, kar bi morala biti njegova značilnost. Mar evangelij ne pomeni veselega oznanila? Zato je kristjan sam ve­der in širi vedrino okrog sebe.
  
• Na obličju svojega bližnjega moramo iskati Kristu­sov obraz. Samo to načelo nam zagotavlja, da zares ljubimo vse lju­di ter premagujemo nepriljubljenost, ideološke razlike in celo na­vadno človekoljubje.
  
• Svet je treba poboljšati s prizadevanjem za pravičnost in odpravo vseh legel zla? Tako je. Vendar naj začne človek poboljševati sam sebe.
  
• Ljubezen do Boga in ljubezen do ljudi sta sestri dvojčici, ki ena brez druge ne moreta obstajati ... V ljubezni je treba napredovati, ljubezen je čudovito potovanje
  
• Bog, ki bi moral prešinjati vse naše življenje, nam je dejansko postal kakor neskončno oddaljena zvezda, ki se nanjo oziramo samo v nekaterih trenutkih. Mislimo, da smo verni, ker hodimo v cerkev. Kadar pa smo zunaj cerkve, hočemo živeti kot večina tistih, ki ne hodijo v cerkev.
  
• Večkrat je mogoča le ljubezen malega novčiča ... Nikdar me ljudje niso nagnali ali pretepli, mnogi ljudje pa me motijo z močno navitimi radijskimi aparati ali vsaj s cmokanjem pri skupni mizi. Pomagati, kolikor se da, biti prijazen, pokazati razumevanje: to pomeni ljubiti bližnjega.
  
• Verovati se pravi predati se Bogu tako, da spremenimo svoje življenje.
  
• Bistvo krščanstva je Bog, ki ljubi. Kdor tega ne razume, ne razume krščanstva. Božja ljubezen ne obupa in ne mine.

LETA 1912 ROJEN FERDO GODINA

KNJIŽEVNIK in UREDNIK († 1994)

Rodil se je v kmečki družini v Dolnji Bistrici. Po gimnaziji v Ljubljani in Mariboru je v Ljubljani študiral pravo. Pravniškega poklica ni nikoli opravljal. Pred vojno se je preživljal kot književnik, po vojni z raznimi javnimi službami. Pisal je samo o Prekmurju, o življenju malih ljudi, ki jih je dobro poznal. Zapustil je nad trideset knjig. Njegovo najbolj znano delo je roman Bele tulpike (1945). Lojze Kozar je o njem zapisal, da je v svojih delih zelo stvarno presojal povojno življenje v Prekmurju.

LETA 1912 ROJEN JOŽE UDOVIČ

SLOVENSKI PISATELJ IN PESNIK († 1986)

Pesnik Jože Udovič, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva, je bil, po besedah njegovega prijatelja Janeza Gradišnika, "ena izmed osrednjih osebnosti sodobnega slovenskega slovstva". Svojo prvo pesniško zbirko je izdal šele na pragu petdesetih let. Knjigi je dal metaforičen naslov Ogledalo sanj, ki ga je sam pojasnil: »Sanje tu ne pomenijo odmika od resničnosti človeka in od resničnosti sveta; nasprotno, beseda mi je sinonim za ustvarjalno domišljijo, ki je ena najdragocenejših človekovih zmožnosti, za tisto stanje, ki je v njem notranjost zelo budna in neprenehoma snujoča. Sanje so torej sinonim za pesniško ustvarjanje, ki poraja pesniške organizme in pesniške podobe, to pa so nekake osebne osvetlitve sveta, so nekakšna pesniška spoznavanja. V njih se družita zunanji svet in notranja realnost v nove podobe in ustvarjata nov smisel.« Janez Gradišnik je zapisal, da so Udovičeve pesmi "med najmočnejšimi izrazi iskanj našega časa in nosilke spoznanj, ki jih potrebujemo v svojem življenju".

... več o njem v rubriki obletnica meseca 10_2012

nekaj njegovih misli:

• V stvareh, ki so odvisne samo od njega, ima človek navadno tisto, kar zasluži. Žal. Ko bi nas gledalo iz višine nepristransko oko in presojalo naša drobna dela in bolj ali manj drobne neumnosti, bi gotovo spoznalo, da pogosto nismo vredni tistega, kar imamo, da imamo in kar lahko še gledamo.
  
• Tam, kjer te je doletelo, / si odslej doma, / tam je tvoja zemlja, / dobil si jo v last do konca, / samo na nji / lahko živiš.
  
• Zasveti se besede smeh, / kjer čas v brezčasnosti odmeva, / v zvenenju duši razodeva: / stvari so v tebi, ti v stvareh.

LETA 1919 ROJEN JOŽE MAVSAR

DUHOVNIK v ZDA, PRELAT, PODAL MORILCU ROKO SPRAVE († 2002)

Eden najhujših zločinov, ki so jih med drugo svetovno vojno zagrešili partizani, je bil umor desetih članov družine Mavsar iz Šentruperta na Dolenjskem; sedmih 27. decembra 1942, treh pa pozneje. Tragedijo je preživel Jože, ki je bil leta 1944 posvečen v duhovnika in je deloval v ZDA. Morilcem svoje družine je odpustil in že leta 1969 je napisal pismo enemu od morilcev. To je javno izpovedal ob obisku domovine leta 1993, ko se je z njim osebno srečal in mu ponudil roko sprave. “Bog me je čudovito blagoslovil za to spravo.”

LETA 1923 UMRL ANDREJ ČEBOKLI

PESNIK, PISATELJ (* 1893)

Svojo življenjsko pot je začel v Kredu pri Kobaridu, kjer je hodil v osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval v Gorici kot gojenec malega semenišča do višje gimnazije, ko je stanoval zasebno. Namesto na študij prava v Gradcu je moral na fronto, kar ga je zaznamovalo dušno in telesno. Po vojni se je vpisal na študij slavistike in romanistike na ljubljanski univerzi, a je za posledicami vojne leta 1923 umrl. Pesmi je začel pisati že kot gimnazijec, obsežnejša in pomembnejša je njegova kratka proza, objavljena v raznih revijah.

LETA 1967 UMRL p. ODILON MEKINDA

Frančiškanski duhovnik, PROFESOR, pravi Frančiškov sin, ljubitelj živali (* 1884)

Rodil se je leta 1884 v Martinjaku pri Cerknici. Po bogoslovnem študiju v Celovcu in Gorici, je na papeški univerzi Gregoriana dosegel doktorat iz filozofije in zgodovine. Bil je vsestransko izobražen, zanimal se je za vse. Govoril je 12 jezikov, opravljal je visoke službe v kapucinskem redu. Na kapucinskih šolah je poučeval latinščino, grščino, hebrejščino, filozofijo. Po zgledu sv. Frančiška je bil velik ljubitelj živali, ki jih je ‘pogladil in pokrižal’.

LETA 1977 PAPEŽ PAVEL VI.

OBNOVI STARO KOPRSKO ŠKOFIJO

Z bulo V prvih letih je papež Pavel VI., ki bo prištet med blažene obnovil staro koprsko škofijo in združil ozemlje dotedanje apostolske administrature v novo koprsko škofijo, ki jo je pridružil ljubljanski cerkveni pokrajini (metropoliji). Janez Jenko je postal prvi redni škof obnovljene koprske škofije, v katero spadajo ozemlja goriške nadškofije, tržaško-koprske in reške škofije, ki pripadajo Sloveniji. Spomin na ta dogodek ima velik pomen. S tem dejanjem je Sveti sedež po mednarodni ureditvi meja med takratno Jugoslavijo in Italijo lahko ustanovil na našem ozemlju novo škofijo. To je pridružil slovenski cerkveni pokrajini (metropoliji). Tako je bilo ozemlje celotne Slovenije prvič v zgodovini združeno v enotno cerkveno pokrajino, kar je ugodno vplivalo na gibanja in težnje za državno samostojnost.

msgr. Franc Bole ob 30-letnici razglasitve obnovljene in razširjene koprske škofije (2007)

»V tridesetih letih, odkar ima koprska škofija na novo določene meje, moramo ločiti čas pred osamosvojitvijo Slovenije in čas po njej. Pod komunizmom smo bili prikrajšani za svobodno delovanje v javnosti in smo bili pod posebnim nadzorom in omejitvami, čeprav so vsi morali priznati, da je duhovščina na Primorskem najbolj sodelovala z osvobodilno vojno, zato da se reši nacionalnega pritiska fašizma. Kljub svinčenim časom je bila koprska škofija zelo dejavna na mnogih področjih, zlati na pastoralnem področju mladine in na medijskem področju in je to nadaljevala tudi po političnih spremembah. Osrednji informativni časopis Družina je začela izdajati administratura v Novi Gorici (Toroš) leta 1952. Od leta 1960 do 1964 so v goriški duhovniki začeli izdajati ciklostilni list za višje veroučne skupine Veslajmo, ki je bi zaplenjen. Vinko Kobal je leta 1965 začel s tedni duhovnosti v Stržišču za mlade in drugih središčih, ki še zdaj zberejo med počitnicami nekaj sto udeležencev. Ista skupina duhovnikov je izdala nekaj katekizmov v ciklostilni tehniki. Odhajali so s skupinami na taborjenja. To se je dogajalo tudi v Postojni. Tam je začel izhajati list namenjen mladini Farno Ognjišče, ki je prvo leto (1965) izhajal v ciklostilni tehniki, ker ga nobena tiskarna ni hotela sprejeti v tisk. Potem se je preimenoval v Ognjišče in kmalu dosegel visoko naklado 80.000 izvodov in je tudi zdaj (2007) najbolj bran mesečnik (223.000 tisoč bralcev). Ob Ognjišču so nastale še druge dejavnosti, založba z izdajanjem knjig, posebej za mladino, audio, video kasete in DVD. Izdajamo še eno revijo za mlade, Sončno pesem, organiziramo vsakoletnega romanja invalidov in bolnikov na Brezje. Imamo karitativna dejavnost Predal dobrote. Na šolskem področju je administrator Mihael Toroš leta 1950 ustanovil semenišče v Vipavi, kamor so prihajali semeniščniki tudi iz drugih škofij. Iz tega se je leta 1991 razvila Škofijska gimnazija s državno koncesijo. V Vipavi smo zgradili novo gimnazijo. Tiskovno društvo Ognjišče je po osamosvojitvi začelo z Radiom Ognjišče, ki zdaj oddaja preko 22 oddajnikom širom po Sloveniji. Prvi v Sloveniji smo začeli oddajati na internetu in tudi preko satelita.

LETA 1979 NOBELOV ODBOR ODLOČI:

MATI TEREZIJA PREJME NOBELOVO NAGRADO ZA MIR

"Tokrat pa bo nagrada prišla v prave roke!" so rekli vsi, ko je Nobelov odbor pri norveškem parlamentu 17. oktobra 1979 sporočil, da Nobelovo nagrado za mir za leto 1979 prejme mati Terezija iz Kalkute. "Nagrado bom sprejela v večjo čast božjo in v korist naših ljudi, najbolj ubogih med ubogimi," je dejala nagrajenka. Za svoje uboge je porabila visoko denarno vsoto, povezano z nagrado; ko je 10. decembra 1979 prišla v Oslo po nagrado, je najprej izrazila željo, naj denar, ki bi ga potrošili za slavnostno večerjo, nakažejo za uboge. V zahvalnem govoru po prejemu nagrade pa je povedala, kar ji je narekovalo srce: "Mislim, da danes mir najbolj ruši prav splav, ker je to neposredna vojna, pravo ubijanje z materine strani. V Svetem pismu beremo, kako Bog jasno pravi: 'Tudi če mati pozabi na svojega otroka, jaz te ne bom pozabil. Zapisal sem te na dlan svoje roke.' Zapisani smo na dlani roke Boga, tako smo mu blizu. Tudi tisti nerojeni otrok je zapisan na dlan božje roke. Najbolj me prizadene začetek tega stavka: 'Tudi če mati pozabi'... Največje zlo in največji rušilec miru je danes prav splav. Tudi nas, ki tu stojimo, so naši starši želeli. Ne bi bili tu, če nas naši starši ne bi želeli."

»Nobelovo nagrado za mir sprejemam v imenu revežev. Jezus je dejal: '... lačen sem bil ..., žejen sem bil ..., tujec sem bil ..., nag sem bil ...', ko pomagam ubogim, pomagam Njemu ...«

LETA 2006 UMRL MIHA MATE

PISATELJ, PREVAJALEC, HUMORIST, UREDNIK (* 1942)

Rojenice so mu položile v zibelko izreden smisel za humor. Čeprav je bil ‘bajtarski’ otrok, je gledal na življenje z vesele plati. Po študiju slavistike v Ljubljani je služboval v Beogradu, zatem pa v Ljubljani. Bil je sodelavec pri Pavlihi in leta 1972 izdal knjigo ribniškega humorja Široka usta. Kot mladinski pisatelj se je prvič preizkusil leta 1976 s knjigo Leskova mladost in takoj osvojil mlade bralce. Seznam njegovih mladinskih (in drugih) del je zelo dolg. Njegovo geslo je bilo: “Humor pomaga živeti.”

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1179 UMRLA sv. HILDEGARDA IZ BINGENA

BENEDIKTINSKA OPATINJA, MISTIČNA PISATELJICA, GLASBENICA IN ZDRAVILKA, SVETNICA (* 1098)

Med slovesnim bogoslužjem 7. oktobra 2012 na Trgu sv. Petra v Rimu ob začetku škofovske sinode o novi evangelizaciji je papež Benedikt XVI. razglasil dva nova cerkvena učitelja: sv. Hildedegardo iz Bingena (1098-1179), benediktinsko opatinjo, mistično pisateljico, glasbenico in zdravilko, španskega teologa in ustanovitelja univerze sv. Janeza Avilskega (1500-1569). O sv. Hildegardi je dejal, da je bila velika žena, "prerokinja, ki govori tudi današnjemu času, in sicer s svojim pogumnim razločevanjem znamenj časa, s svojo ljubeznijo do stvarstva, s svojim zdravljenjem, s svojo poezijo in glasbo ter s svojo ljubeznijo do Kristusa in njegove Cerkve, čeprav ranjene z grehi duhovnikov in vernikov." Izrazil je željo, da ni Sveti Duh obudil v Cerkvi svete in pogumne žene, kot je bila sv. Hildegarda, ki bi dale svoj dragocen prispevek k njeni prenovi in rasti. Ko je govoril o tej izredni ženi, je omenjal apostolsko pismo papeža bl. Janeza Pavla II. O dostojanstvu žensk (1988), v katerem je poudarjena dragocena vloga žene v življenju Cerkve.

... več o njej preberite v rubriki pričevanje 11_2012

nekaj njenih misli:

+ Bog te vidi in te pozna in te nikdar ne bo zapustil

+ Volja je kakor ogenj, ki vsako delo speče kot kruh v peči. Kruh se namreč peče zato, da bi z njim nahranili in okrepili ljudi za življenje. Tako je tudi volja moč celotnega dela.

Videnje prevzame vse moje bitje: ne vidim s telesnimi očmi, ampak se mi to pojavi v duhu skrivnosti ... Poznam globoki pomen tega, kar je predloženo v psalteriju, v evangelijih in v drugih knjigah, ki se mi pokažejo v videnju. To gori v mojih prsih in moji duši kakor plamen in me uči, kako v globini razumeti besedilo.

+ Za duhovno življenje je treba skrbeti z veliko predanostjo. Spočetka je napor grenak. Zahteva namreč odpoved zunanjim rečem, ugodju mesa in drugim takim stvarem. Če pa se sveta duša pusti prevzeti od svetosti, se ji bo sam prezir do sveta zazdel sladek in ljubek. Treba je samo pametno paziti, da se duša ne ukloni pregreham.

LETA 1837 ROJEN JOHANNES FRISCHAUF

AVSTRIJSKI MATEMATIK, GEODET IN ALPINIST ( † 1924)

Obiskovalci Savinjskih Alp se ustavijo v Frischaufovem domu na Okrešlju (1378 m), ki stoji med macesni ob mrzlem studencu v ledeniški krnici. Koča, ki je bila postavljena leta 1908, je bila poimenovana po dr. Johannesu Frischaufu, ki je bil sicer tujec, toda vnet častilec Savinjskih Alp in velik prijatelj Slovencev.

LETA 1890 ROJEN IN 1970 UMRL FRANCE BEVK

PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK, PREVAJALEC IN UREDNIK ( UMRL NA SVOJ 80. ROJSTNI DAN)

Najplodovitejši slovenski pisatelj, ki ga umrl prav na svoj osemdeseti rojstni dan, je otroštvo preživljal na Cerkljanskem, med hribi, kjer je prisluškoval žgolenju ptic, vetru v mogočnih gozdovih in šumenju reke. Vse to je vplivalo na njegovo pretanjeno literarno žilico, s pomočjo katere je znal ubesediti življenje kot nihče drug. Za večino njegovih povesti in romanov je značilen umirjen realizem, bogata pripoved, predvsem o življenju ljudi na Primorskem. Med njegova najboljša dela sodi roman Kaplan Martin Čedermac (1938).

... več o njem v rubriki Mojstri besede 08_2009

nekaj njegovih misli:

- Vsak človek ima svojega angelca in svojega hudobca. Že k zibelki priletita, se prepirata za njegovo dušo. Kateri jo bo dobil? Nato ga spremljata vse življenje in se tepeta zanj.

- Eno je hudo: imeti srce in ne smeti biti človek. Pa to ni najhujše. Največje zlo je, imenovati se človek in biti brez srca.

- Domovina ni samo zemlja, na kateri prebivamo, je mnogo več: kri je, ki je Bog ni dal, da bi jo po nepotrebnem zapravljali ... Kadar tedaj ljubimo domovino, ne ljubimo samo sončnih pobočij, zelenih gozdov, oljčnih gajev, ampak predvsem kri, ki se nam pretaka po žilah.

- Tisti, ki so bili ponižani, bodo povišani ... Toda božje pravice in dobrote bodo deležni le tisti, ki so si znali ohraniti, kar so prejeli iz božjih rok.

- Ena sama beseda je, ki vsebuje lepoto vseh vekov, ki je bolj vesoljna kakor svet, bolj neizračunljiva kot večnost, bolj zagonetna kakor človeška duša, bolj jasna kakor cvet, ki je pred teboj... Ta beseda je: Bog.

- Pravice ne boš dobojeval z nasiljem in s krvjo. Ljubezni ne pridobiš z mržnjo.

- Pri Materi na skali / ljubezni smo iskali, / smo Jezusa našli, / ga v srce zaklenili, / lepo ga poprosili /ljubezni vseh ljudi.

- Vstali smo s Teboj. Grobovi so danes vrtovi. Tvoja roka nas je dvignila. Ne zaide nam sonce nikdar več!

- Kar daš komu izmed ubogih, daš Bogu. Kaj misliš, da bi storil Kristus na tvojem mestu? Ako rešiš tisoč ljudi, si sezidal tisoč cerkva, zakaj v vsaki duši je Bog.

LETA 1926 ROJEN JEAN-MARIE LUSTIGER

PARIŠKI NADŠKOF IN KARDINAL († 2007)

"Rojen sem bil kot Jud. / Prejel sem ime Aron / po dedu mojega očeta. / Ko sem po veri in krstu / postal kristjan, / sem ostal Jud / kot apostoli. / Za svoje svete zavetnike sem imel / velikega duhovnika Arona, / apostola Janeza, / Marijo, polno milosti. / Papež Janez Pavel II, / me je imenoval za 139. nadškofa Pariza. / Ustoličen sem bil 27. februarja 1981. / Tukaj sem izvrševal svoje poslanstvo. / Vsi, ki hodite tod mimo, molite zame. Aron Jean-Marie kardinal Lustiger, pariški nadškof.« Tako je bivši nadškof francoske prestolnice kardinal Jean-Marie Lustiger je že leta 2004 napisal kot nagrobni napis, v katerem je povedal vse o sebi. " Svoje zadnje bivališče - čakalnico za vstajenje - je dobil v pariški stolnici Notre-Dame. "Kardinal Lustiger je bil velika osebnost v duhovnem, moralnem, intelektualnem in verskem življenju Francije," je o njem dejal nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_2007

nekaj njegovih misli:

Za ljubezen do sovražnika je potrebno več moči kot za boj proti njemu. Med kristjani je potreben porast ljubezni. Kristjani naj živijo tako ljubezen, ki jim bo omogočila, da postanejo znamenje ljubezni za tiste, ki ne vedo, kaj pomeni ljubiti

+ Na moč zla je mogoče odgovoriti samo s še večjo močjo ljubezni.

+ Judje in kristjani so varuhi razodetja edinega Boga in njegovega načrta, da vse ljudi nekoč privede skupaj.

LETA 1971 UMRL FRANCE MAGAJNA

SADJAR, PISEC HUMORESK IN UREDNIK (*1895)

Pri Magajnovih v Gornjih Vremah so imeli kmetijo in trgovino, zato se je France, starejši brat pisatelja Bogomira, v Trstu izučil za trgovca, v Novem mestu pa za naprednega kmeta. V letih 1913–1922 je bil v Ameriki, kjer se je preživljal s težaškimi deli in tudi s pisanjem. Po vrnitvi domov je prevzel kmetijo. Objavljal je članke strokovne vsebine (predvsem o sadjarstvu). Pridno je prevajal in tudi pisal. Večinoma je dajal literarno obliko ljudskim anekdotam v knjigi Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih (1952).

pripravlja Marko Čuk

LETA 1506 POSTAVILI TEMELJE BAZILIKE SV. PETRA V RIMU

Simbol Rima, 'večnega mesta', ki je sedež naslednika apostola Petra, poglavarja vesoljne Cerkve, je veličastna bazilika tega apostola. Temelje zanjo so postavili 18. aprila 1506, ko je Cerkev vodil papež Julij II. Načrte zanjo je naredil arhitekt Bramante.

LETA 1812 ROJEN JOSIP DROBNIČ

DUHOVNIK, KULT. ORGANIZATOR, PUBLICIST, PREVAJALEC († 1861)

Rodil se je leta 1812 pri Sv. Emi ob Sotli, gimnazijo je obiskoval v Celju, licej v Gradcu, nato pa bogoslovje v Celovcu in leta 1839 postal duhovnik. Kot kaplan je deloval v raznih župnijah, nazadnje (od leta 1857 do smrti) je učil slovenščino v Gradcu. Kot dijak je zbiral narodne pesmi za Stanka Vraza, ki ga je pridobil za ilirske ideje. Za našo književno zgodovino je njegova največja zasluga, da je leta 1850 v Celju ustanovil Slovensko bčelo, prvi leposlovno-poučni list v slovenskem jeziku.

LETA 1893 ROJEN IGO GRUDEN

PESNIK IN PRAVNIK († 1948)

»Priljuden in nasmejan, okroglega života in prav takih besedi, veder pristaš šegavega dovtipa in žlahtne kapljice, vselej malce dostojanstven, pravi južnjaški grande po kretnjah in nastopu, neutruden tovariš pri dolgih nočnih razgovorih, odprte glave, odprtega razgleda v svet, pravi sin svoje primorske dežele, evropski po svoji kulturi, ves ljudski po svojem čustvovanju, nemara nekoliko sentimentalen v svojem humanizmu, toda zmerom poln posmeha za drobne ničevosti dnevnega življenja – tako se je gibal na svoja zrela leta v družbi Igo Gruden, veselo otožni Nabrežinec, bivši Narcis, ljudski pevec Krasa, Goriške in Primorja.« Tako je označil pesnika Iga Grudna pisatelj Filip Kalan v spremni besedi (Življenje in delo Iga Grudna) k izboru Grudnovih pesmi, ki ga je po njegovi smrti pripravil Fran Albreht (1950). Glasnik zasužnjene Primorske je znal prisrčno zapeti tudi otrokom.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 04_2013

nekaj njegovih verzov ...

• Iz bolečin v spoznanje sem moža dozorel, / da v ženi kot sopotnik človek le ostane, / ljubeče sklonjen vdano nad boleče rane, / ko plamen sreče nam telesne je dogorel.
  
• Skozi srce so mi šle vse tegobe sveta, / narodov vseh bolečine sprejelo je vase, / sredi samot in viharjev je težke te čase / vedno iskalo v človeku le pot do srca.
  
• Gledam vsako jutro, vsak večer / na drevo, cvetoče kraj potoka; / mimo njega gre voda nemir, / a nobena zanj ni pregloboka, / kot si v meni ti in mi na dnu tvoj odsev še v snu vso noč trepeče: val za valom mimo tebe teče, v meni preko tebe brez miru.
  
• Ko da sem stopil / s srcem pobožnim pod gotski obok v katedralo, / v sence nevidnih kadilnic, med tiho snovanje / sklenjenih rok in pogledov prosečih, / vzdihov neslišnih in ustnic negibno molečih, / v čudni omotici ves sem, o, ves se potopil / v vonj dihajočih jutranjih dreves, / v pesem pojočih daljav, v valovanje nebes, / v nemo snovanje zemlje, v labirinte brezdanje / lastnega bitja.
  
• Večer / med vejami pokojnimi razmrežen / z vonjavami opojnimi v brezbrežen mir ... / Nad tihimi daljavami neskončen, vseobsežen / razmah negibnih lir: glasu nikjer / in ne trepeta in ne vzdiha ne šepeta — / samo bolest / brezkončnih cest, / samotnim dušam nemo razodeta, / in sen poeta / nad vsem / kot nežen, vseobjemajoč objem / v zamaknjenem zenitu sveta.
  
• Roka je v roki in v srcu srce je / in duša se duši je v dno potopila . . . / kot večno bi v večnost po poti hodila, / več se nad nama ne ganejo veje.
  
• Roke slabotne in koščene, / od vesel vse ožuljene; / oči vse motne in steklene / in od skrbi izbuljene; / od bede lica vsa izpita, / obraz od solnca ves ožgan: / dva ribiča molče strmita / čez tihi, daljni ocean . . .
  
• Ozri se kamor koli, same krize: / duha, srca, morale in miru. / Vseh kriz že sit človeka človek grize, / državniki pa krog zelene mize / kot mesečniki v težkem, blodnem snu / se z narodi igrajo brez strahu.
  
• Kriknil je ptič preko trat, preko polj, / padel kot kamen v megleno obzorje; / ruši nad Krasom se, pada v Primorje, / grad moj z oblaki pogreza se v morje / bliže, moj^dom, si mi bolj in bolj . . .
  
• Blizu mi je vsaka vejica in bilka, / sestre bi jim rekel, cvetu rekel brat, / sapica najtišja kot bregov znanilka, / ki jih je nemirno šlo srce iskat: / bomo kdaj k obali našli pot domov? / Skoro, skoro pali bomo vsi čez krov.
  
• Komur v srce so moje pesmi segle, / naj ve, da so priložnostno zapete; / če taval v njih bi kakor sredi megle, / bi tudi res bile iz megle snete.

LETA 1941 UMRL IVAN HRIBAR

BANČNIK, POLITIK, LJUBLJANSKI ŽUPAN (* 1851)

Bančni uradnik je bil leta 1851 izvoljen v mestni svet, na prehodu v 20. stol. pa je bil 14 let ljubljanski župan (1896-1910). Po potresu 1895 je želel Ljubljano spremeniti v sodobno mesto, jo uveljaviti kot središče slovenskega ozemlja in tudi navzven. Lotil se je načrtnega razvoja mesta: z zgraditvijo mestne elektrarne so leta 1898 v Ljubljani zasvetile električne luči, po ulicah je vozila električna cestna železnica, zgradili so nove mostove, palače, nove bolnišnice, ljudsko mestno kopel, mestno ubožnico, nove šole... Veliko je naredil na gospodarskem in tudi kulturnem področju saj je bil tudi pesnik in prevajalec ... Zasluge je imel tudi pri ustanovitvi ljubljanske univerze, zato je bil leta 1941 imenovan za njenega častnega doktorja. Italijanska okupacija Ljubljane ga je tako strla, da je naredil samomor: ogrnjen z jugoslovansko zastavo je skočil v Ljubljanico.

LETA 1955 UMRL ALBERT EINSTEIN

JUDOVSKO-NEMŠKI FIZIK IN MATEMATIK (* 1879)

Albert Einstein je eden največjih znanstvenikov v zgodovini človeštva. Poznamo ga predvsem po njegovi relativnostni teoriji, ki je upoštevala novo lastnost prostora in časa – težnost. Njegovo znanstveno iskanje je vodila, kot je sam dejal, 'božanska radovednost'.

nekaj njegovih misli:

• Človeka, ki je notranje svoboden, človeka, ki se ravna po svoji vesti, je sicer mogoče uničiti, ni ga pa mogoče zasužnjiti ali iz njega narediti slepo orodje.
  
• Dve stvari sta brezmejni: vesolje in človeška neumnost - ampak kar zadeva vesolje, nisem še povsem prepričan.
  
• Če se mnogi sramujejo že revnejše obleke in stanovanja, koliko več bi se jih moralo sramovati predvsem revnih idej in nazorov.
  
• Ne moremo govoriti niti o velikih odkritjih niti o pravem napredku, dokler je na svetu še kakšen nesrečen otrok.
  
• Kaj je smisel življenja? Poznati odgovor na to vprašanje, pomeni imeti vero.
  
• Dokler smo mladi, veljajo vse naše misli ljubezni - pozneje pa vsa naša ljubezen velja mislim.
  
• Cepljenje drv je tako priljubljeno zato, ker pri tej dejavnosti takoj vidimo uspeh.
  
• Vse bolj cenim dobroto in ljubezen do bližnjega. Ves naš poveličevani tehnološki napredek - in naša civilizacija - je kakor sekira v rokah zločinskega obsedenca.
  
• Strinjam se s svojim rojakom Jezusom Kristusom: raje sam trpim, kakor da bi povzročal trpljenje drugim.
  
• Zares obstaja na tem svetu ena sama točka, kjer ne vidim nobene teme – to je osebnost Jezusa Kristusa. V njem se nam je Bog najjasneje razodel. Njega častim.
  
• Bistvo religioznosti je v tem, da si sposoben vživeti se v sočloveka, se veseliti njegovega veselja in trpeti njegovo trpljenje.
  
• Naj bodo dobri in pošteni ljudje še tako brez moči, je samo zaradi njih življenje vredno življenja.
  
• Ne vem, kakšen se zdim svetu, a sam sebi se zdim kakor deček, ki se igra na obali in je vesel, ko tu in tam najde kak bolj gladek kamen ali lepšo školjko, medtem ko veliki ocean resnice leži še nedotaknjen pred njim.

LETA 1965 IZŠLA PRVA ŠTEVILKA OGNJIŠČA

Leta 1965 je bila velika noč 18. aprila. Verniki župnij Koper in Postojna so tedaj za največji krščanski praznik dobili poseben "pirh": župnijsko glasilo z naslovom Farno ognjišče, ki je hotelo biti več kot zgolj oznanila (tem so bile odmerjene tri zadnje strani od skupnih štiriindvajsetih). Novorojeno Farno ognjišče je bilo po obliki dokaj skromno - ciklostilno razmnoženo, opremljeno z okornimi risbami - vsebinsko pa je imelo že precej takega, kar se je ohranilo vse do danes. Tedanji postojnski župnik Franc Bole, uredniktega lističa, je napisal takle "rojstni list": "Danes smo prvič obiskali vaš dom s pisano besedo. Cerkev je bila prva, ki je tisku dala veliko moč. Prve tiskane vrstice, prve tiskane knjige in prvi časopisi so plod neutrudnega dela Cerkve. Na to smo ponosni. Danes ima svoj list tako rekoč že vsak športni klub, vsaka večja tovarna, vsaka večja skupnost. Končno je tudi naša župnija skupaj s koprsko začela izdajati svoj list. Po zunanjosti je skromen, kakor so skromna sredstva, s katerimi razpolagamo Zato pa želimo, da bi bil vsebinsko čim bolj bogat. Povezati hočemo našo faro (župnijo) v eno družino, zato tudi naslov Farno ognjišče. V njem boste našli tako potrebno duhovno hrano. Naša fara hoče iti s časom v korak, zato se ne pohujšujte, če bo obleka in vsebina našega lista skušala biti moderna. Tudi Božji Učitelj bi bil v našem času kar se le da sodoben, moderen. Oznanjamo njegovo resnico, ki je zmeraj moderna. List bo skušal modernim ljudem naše župnije dajati odgovor na pereča vprašanja, ki jih mučijo. Predvsem se bo oziral na potrebe mladih, ker je njihova vera in njihovo življenje v največji preizkušnji. V Farnem ognjišču boste našli odgovore na svoje dvome in vprašanja, članke za poglobitev svoje vere, iskrice za premišljevanje, vesti iz sodobnega verskega življenja in še... Vsakokrat bomo poročali tudi o našem farnem življenju, o naših načrtih, naših željah, o sporedu naših župnijskih pobožnosti ter o tem in onem, kar vas kot žive župljane mora zanimati... List vam je na razpolago v cerkvi - dokler ne bo pošel, seveda... List lahko vzame vsakdo. Širite ga in še drugim ga priporočajte. Naj gre tja, kamor ne more naša živa beseda. Naj bo vaš resnični prijatelj, saj prihaja k vam, da vam vošči vse dobro ravno za praznike."

več:
S. Čuk, Plamenček preraste v ogenj: Naših 35 let, v: Ognjišče 4 (2000), 32-33.
S. Čuk, Štirideset let Ognjišča: Priloga, v: Ognjišče 4 (2005), 43-50.
S. Čuk, Petdeset let Ognjišča: Zlati jubilej (posebna priloga), v: Ognjišče 4 (2015), 10-25.
Franc Bole. Uresničevalec evangelija, Ognjišče, Koper, 2020.

o Ognjišču (ob zlatem jubileju 2015):

• Prvih letnikov doma nismo imeli. Potem pa, ko smo otroci zrasli in začeli segati po branju, je v hišo prišlo tudi Ognjišče. Navadno sem ga bral od konca, od strani z Indijančkom in s humorjem naprej. Ko sem precej pozneje spovedoval, sem vsak mesec v spovednico vzel tudi Ognjišče. Vedno je bilo dovolj priložnosti, da sem revijo prebral v celoti. Opazil sem, da raste skupaj s svojimi bralci. Želim ji, da bi znala tudi v prihodnje odkrivati načine, kako nagovarjati mlade in vse druge za lepo, dobro in plemenito. (Stanislav Zore, LJ škof in metropolit)
  
• »Tedaj je vstal prerok Elija kakor ogenj in njegova beseda je žarela kakor plamenica« (Sir 48,1). Isti pisec piše o preroku, da je bil vzet v ognjenem viharju, na vozu z ognjenimi konji (Sir 48,9). O Ognjišču pa lahko rečemo, ne da je bilo vzeto, temveč, da se je spustilo z neba v ognjenem viharju, na vozu z ognjenimi konji, in v 50 letih po dolgem in počez neštetokrat v diru prevozilo našo deželo in obiskalo slehernega rojaka po vsej širni zemlji in vsakemu vžigalo srce za zemeljsko in za nebeško domovino. Zatorej iskrene čestitke vsem iskrim vpregam in izkušenim kočijažem, številnim posadkam in častnim spremljevalcem, ki v družbi krilatih nebeščanov udarjajo na bobne, godejo in pojejo: »Delajmo, delajmo zlata kolesa, da se pripeljemo v sveta nebesa. Angelci godejo, kol'kor le morejo, da se nebesa tresejo ...!« (Jurij Bizjak, koprski škof)
  
• V dobi odraščanja sem rad bral odgovore ‘očeta urednika’, ki je spraševalcem izvrstno pojasnjeval verska in tudi druga življenjska vprašanja. Danes najprej pogledam strip o Indijančku in se vedno sprašujem od kod izvirne ideje za njegove prigode. Nato preberem pronicljiva in kritična razmišljanja sedanjega urednika. Sledi branje drugih vsebin, ki traja nekaj dni. Če je ognjišče simbol ljubečega doma, je za Cerkev na Slovenskem revija Ognjišče kamin, kamor se prihaja gret mnogo ljudi. Naj ogenj Svetega Duha še dolgo gori v tem kaminu! (Peter Štumpf, soboški škof)
• Ognjišče mi je všeč, ker povezuje stari in novi rod, ker v osrednjih komentarjih spregovori o perečih vprašanjih, hkrati pa prinaša v zavest pomembne, dostikrat že pozabljene osebnosti iz naše in svetovne kulture. Všeč mi je, ker govori o naši polpreteklosti, ker odkriva svetle, a tudi temne plasti naše sedanjosti, kar oboje skupaj edino omogoča orientacijo za prihodnost. Revija pa se mi zdi pomembna tudi zato, ker ob kršitvah etičnih vrednot v družbi opozarja na posledice. - Možnost, da ljudje v stiski pridejo v stik s teologi in psihologi, se mi zdi neprecenljiva. Morda bi kazalo objavljati še več miselnega gradiva, tako da bi bralci, ki naj bi na religioznem polju “bili vedno pripravljeni, da vsakemu, ki hoče vedeti razlog za upanje”, znali dali odgovor, znali utemeljiti svoja stališča tudi na drugih področjih. Da bi zlasti mlade, in to ob preprosto formuliranih besedilih – povabili k iskanju  “prvih počel in zadnjih vzrokov”. Če kdaj, je to nujno danes, ko človeštvo izgublja, oziroma se zdi, da načrtno in namenoma uničuje osnovne vrednote. (Zorko Simčič, pisatelj)
• Ognjišče. Zadišalo je po črni kuhinji mojih starih staršev. Tam skuhano mleko in ocvrto jajce je bilo boljše od vsakih nebes. Revija me je takoj presenetila. Premišljene rubrike, kratki in daljši prispevki, vesti iz krščanskega sveta, verske vsebine, leposlovna besedila, celó šale; vse še v črno-beli tehniki, a ne črno-belo! Predvsem pa tista pisma in odgovori nanje! Pa življenjske stiske bolnih ljudi! Je v tem izpovedovanju in iskanju rešitev kaj mene ali mi je dano živeti zunaj vseh preizkušenj? Vsa leta lovi Ognjišče korak z drugimi dobrimi revijami; razgrinja anatomijo človeških navad, razvad, grehot in žarenja dobrote. Zaslužilo bi vsestransko razčlenitev najmanj na ravni diplomske naloge. Meni ohranja okus po zlatorumeni smetani z domačega ognjišča. (Berta Golob, slavistka)
• Spomini na prvo branje revije Ognjišče nedvomno segajo v čas mladosti, ker je že s svojo zunanjo podobo pritegnila pozornost in potem oprema člankov z mnogimi fotografijami. Letom primerno je bilo tudi zanimanje za posamezne članke, vedno pa sta bila deležna pozornosti t.i. priloga in Indijanček, o katerem sem potem, ko sem prišel k Radiu Ognjišče, slišal, da je to ‘delo’ očeta Franca. Revija je bila sprva namenjena mladim, v zadnjih letih, morda celo desetletju, pa je kar za vse generacije. In morda je prav v tem tudi izziv za prihodnost: naj Revija Ognjišče postane hoteno in zavestno revija za družino, za vse generacije. (Franci Trstenjak, direktor Radia Ognjišče)

 iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1818 ROJEN FRANC MALAVAŠIČ

PESNIK, PREVAJALEC in ČASNIKAR, USTANOVITELJ PRVEGA SLOVENSKEGA DRUŽINSKEGA LISTA - PRAVI SLOVENEC († 1863)

Franc Malavašič je objavil nekaj pesmi, posnemajoč Prešerna. Najbolj se je uveljavil s svojimi prevodi in priredbami 'ljudskih' povesti, večinoma Christopha Schmida (Erazem iz Jame, Lažnivi Kljukec). Leta 1849 je ustanovil list Pravi Slovenec, prvi slovenski družinski list s podobami, v katerem je poveličeval Prešerna kot 'edinega' v slovenskem slovstvu, prej pa je častil Koseskega.

LETA 1830 ROJEN FRANC JOŽEF I.

AVSTRIJSKI CESAR († 1916)

Avstrijski cesar je postal leta 1848, od leta 1867 pa je bil tudi ogrski kralj. Ime je bilo izbrano namenoma: da bi obudil spomin na svojega pra-pra strica, cesarja Jožefa II., ki je bil veliki reformator. Leta 1854 se je poročil z Elizabeto (Sisi), ki ji bilo le 16 let; ki pa se ni nikoli prilagodila življenju na dvoru, bila je popotnica in modna navdušenka, zato je tudi na Dunaju niso videli pogosto. Franc Jožef je vladal v času, ko je Avstrija začela izgubljati položaj velesile v Evropi, izgubljala je tudi ozemlja (Lombardijo in Benečijo), lotila pa se je osvajanja Balkana (leta 1878 je zavzel Bosno in Hercegovino). Bil je konservativen vladar, podpiral pa je gospodarski in kulturni razvoj dežele, večkrat je bil tudi v naših krajih ... Dve leti po njegovi smrti in porazu v 1. svetovni vojni, je Avstro-Ogrska razpadla.

LETA 1838 ROJEN JERNEJ KRIŽAJ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC Manzonijevih Zaročencev († 1890)

Rojen v Orehku pri Postojni se je šolal v Trstu, kjer se je dobro seznanil z italijanskim jezikom. Po mašniškem posvečenju leta 1866 je služboval po raznih župnijah v hrvaški in slovenski Istri, nazadnje pri Sv. Antonu nad Koprom. Svoje pesniške prvence, ki se jim pozna Prešernov vpliv, je objavil v Slovenskem glasniku. Bolj se je uveljavil kot prevajalec iz ruščine, predvsem pa iz italijanščine: Silvia Pellica in Leopardija. Prevajal je tudi znameniti Manzonijev roman Zaročenca.

LETA 1850 UMRL HONORE DE BALZAC

FRANCOSKI PISATELJ (* 1799)

Pisatelj Honoré de Balzac (plemiški "de" si je nadel sam!), eden največjih francoskih pripovednikov, realist, je skoraj vse svoje pripovedno delo združil v ciklus Človeška komedija, ki naj bi kakor sociološka študija prikazoval vse plasti francoske družbe v zadnjih letih cesarstva. Ciklus, ki obsega 24 romanov in več novel, je razdeljen na Študije nravi, Filozofske študije in Analitične študije. V njej nastopa več kot 3000 različnih oseb. Nekaj njegovih najbolj znanih del: Oče Goriot, Izgubljene iluzije, Blišč in beda kurtizan, Teta Liza, Striček Pons ...

LETA 1898 ROJEN JANKO KRALJ

POLITIK, PUBLICIST IN UREDNIK († 1968)

Po študiju prava je deloval na domačem Goriškem in sicer v duhu krščanskosocialnega gibanja; njegovi članki in razprave so bili posvečeni vprašanjem naroda ter socialnim in idejnim nasprotjem v družbi. Veliko je pisal o pojavu komunizma. Spisal je tudi knjižico Boji malega naroda. V njej opisuje trpko usodo in boje irskega naroda za neodvisnost. V zaključku je pokazal na podobnost slovenske in irske usode. Bil je obsojen na pet let konfinacije. Po kapitulaciji Italije (1943) je odšel v Rim.

LETA 1901 ROJEN JEAN GUITTON

KATOLIŠKI FILOZOF, SOGOVORNIK ISKALCEV BOGA (u 1999)

Eno leto po začetku našega stoletja se je pričelo in eno leto pred njegovim iztekom se je končalo življenje Jean Guittona, največjega katoliškega filozofa sodobnosti. S predavanji, po­govori in številnimi spisi je dokazoval, da med vero in raz­umom (znanostjo) ni nasprotja. Znamenita je njegova misel: "Treba je spet vzpostaviti most med sodobnimi ljudmi brez vere in verniki brez sodobnega mišljenja: da bi prvi našli Boga, drugi pa naredili korak naprej na zem­lji." Bil je globok mislec, po značaju zelo umirjen, znal je pozorno prisluhniti sogovorniku, zato so ga vsi spoštova­li. Francoski predsednik Mitterrand ga je v zadnji bolezni po­vabil k sebi, da se je z njim pogovarjal o smrti. Papež Janez XXIII. ga je poznal iz časov, ko je bil apostolski nuncij v Parizu in povabil ga je na koncil kot prvega laika. Guitton je na koncilu tudi nastopil (4. decembra 1963) z odmevnim govorom o ekumenizmu. S papežem Pavlom VI. ga je vezalo iskreno pri­jateljstvo in Guitton ga je vsako leto 8. septembra obiskoval; sad teh obiskov je bila knjiga Pogovori s Pavlom VI. (1966), ki je bila prevedena v številne jezike. Ta veliki modrijan je bil dekan Francoske akademije znanosti in umetnosti ("nesmrtnih"), katere član je postal leta 1961.

... več o njem si preberite v rubriki pričevanje 04_1999

... nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog je zelo daleč in zelo blizu obenem. Zelo daleč zaradi svoje veličine in neskončnosti, zelo blizu zaradi svoje ljubeznivosti in zaupnosti. Zaradi tega ga mora­mo vedno iskati in ga lahko vedno najdemo; iščemo in najdemo ga lahko v nas samih vsak trenutek.
  
• Razum in vera si ne nasprotujeta, marveč se do­polnjujeta; razum nam pomaga živeti na tem svetu, vera pa nas pripravlja na srečanje z Bogom in na združitev z njim. Veruje­mo, da bolje razumemo, in trudimo se razumevati, da bi bolje verovali.
  
• Bog ne zahteva od nas, da bi bili po­polni, ampak da si prizadevamo, da bi taki postali. Imeti mo­ramo dober namen in dobro voljo: volje in namena, ki sta skri­ta v srcih, pa nihče ne pozna. Ljudje, o katerih mislimo, da so podli in hudobni, so morda v globini svojih src že na poti k dobremu.
  
• Kdor upa, se loti dela, četudi to presega dolžino njegovega življenja. Zasadi želod, ki bo postal mogočen hrast šele čez veliko let.
  
• Ko govorimo o drugih, skušajmo molčati o njihovih napakah in raje govorimo o njihovih dobrih lastnostih.
  
• Tolažiti sočloveka ne pomeni veliko govoriti, ampak ga tiho in neopazno spremljati. Beseda, ki je ostala na ustnicah, govori glasneje kot izgovorjena. Tolažiti pomeni pokazati drugim, da smo z njimi.
  
• Ko ne moremo ničesar več storiti, se hrabrost imenuje potrpljenje. Potrpljenje je težje od poguma. Pogum lahko izbere svoj čas, svojo nalogo, svojega sovražnika. Potrpežljiv človek pa ne more izbirati svojega trpljenja, prenašati ga mora v vsakem trenutku.
  več:
  

LETA 1905 ROJEN OSKAR HUDALES

PISATELJ († 1968)

Rodil se je na Žagi pri Bovcu, med prvo svetovno vojno se je družina morala preseliti na očetov dom v Rečico ob Savinji. Šolanje je nadaljeval v Radmirju. Ta svoja mlada leta je imenitno popisal v knjigi Mladost med knjigami. Po končani gimnaziji v Celju je študiral na učiteljišču v Mariboru in ga končal 1924. Poučeval je v Kapli na Kozjaku in v Šmartnem ob Paki. Po medvojnem pregnanstvu (v Srbiji) je živel v Mariboru. Pisal je pravljice (Zlati krompir) in mladinske pripovedi, pa tudi povesti in romane za odrasle: Križar Lenart, Ugrabljeni bogovi, Med dvema svetovoma ...

LETA 1913 ROJEN JOŽE KASTELIC

PESNIK, LITERARNI KRITIK, PREVAJALEC IN ARHEOLOG (u 2003)

Doma iz Šentvida pri Stični, je študiral klasične jezike in zgodovino starega veka. Doktoriral je z disertacijo o antiki v Prešernovem pesništvu. V mladosti je pisal pesmi, uveljavil se je z literarnimi kritikami, pomembni so njegovi komentarji grških in latinskih klasikov. V drugi polovici življenja se je bolj posvečal arheologiji. V letih 1945–1968 je bil ravnatelj v Narodnem muzeju.

1934 V ŽENAVLJAH NA GORIČKEM

ZASILNO PRISTANE STRATOSFERSKI BALON (luftbalon)

Belgijska raziskovalca Max Cosyns in Nere van der Elst sta vzletela na današnji dan zjutraj in raziskovala različne meteorološke pojave. Toda neugoden veter ju je odnesel proti jugu, čez Avstrijo, proti Sloveniji in po štirinajstih urah sta morala zasilno pristati v Ženavljah na Goričkem. Presenečeni domačini so ju sprejeli za dva dni, v vas je prišlo veliko ljudi, da bi videli to čudo, ki je v nedeljo zvečer pristalo na njivi fižola. Telefoni in žice so se pregrevale, vse evropsko časopisje in radijske postaje so poročale o tem dogodku z Goričkega ... Čez dva dni so balon odpeljali v Ljubljano, od tam pa z letalom v Zagreb. Za ta svoj podvig (zasilni pristanek ?) sta dobila tudi številna priznanja (jugoslovanski kralj Aleksander, belgijski kralj Leopold), v Ženavljah pa so postavili tudi bronast spomenik (v obliki balona) in občina Gornji Petrovci na današnji dan praznuje občinski praznik.

LETA 2002 UMRL JOŽE POGAČNIK

SLOVENIST, LITERARNI ZGODOVINAR IN TEORETIK (* 1933)

Doma iz Kovorja pri Tržiču, leta 1958 je v Ljubljani diplomiral iz slavistike, v Zagrebu pa doktoriral z disertacijo o Josipu Stritarju (1964). V sedemdesetih letih je postal redni profesor na filozofski fakulteti, kasneje je predaval tudi v Osijeku, med vojno na Hrvaškem pa v Mariboru. Od leta 1997 je bil tudi redni član SAZU, prejel je tudi Herderjevo nagrado in številna druga mednarodna priznanja. Njegov stric je bil Jože Pogačnik, urednik revije Mladika, Finžgarjev sodelavec in pesnik, kasnejši ljubljanski nadškof in metropolit, kar je tudi zaznamovalo njegovo življenje. V pogovoru za Ognjišče je tako opisal svojo mladost: »Izhajam iz kmečke družine, ki je zelo cenila kulturo. Na podstrešju smo imeli praktično vso slovensko literaturo, zlasti pa knjige, ki jih je od začetka izdala Mohorjeva družba. Takoj ko sem se naučil brati, sem se že v domači hiši srečal s slovensko književnostjo. Vendar ni samo stric Jože, mlajši očetov brat, zasedal pomembno mesto v Cerkvi na Slovenskem; tudi iz materine rodbine izhaja več intelektualcev, med njimi tudi znamenit pravnik, prvi diplomat stare Jugoslavije v Ženevi. To okolje me je nekako usmerilo v študij in raziskovanje, skratka v poklic, ki sem si ga izbral. ... Dejansko je nekatere pri meni motilo stričevo mesto, ki ga je zavzemal v Cerkvi. Že v gimnaziji mi je grozila nevarnost, da ne bi mogel maturirati. Tudi pozneje me je neprestano spremljala ta sorodstvena zveza. Tistim, ki so bili sovražno razpoloženi do mene in do mojega dela, je prav prišla tako imenovana Slodnjakova afera leta 1959. Ta odlični profesor me je želel imeti za asistenta in bilo je dogovorjeno, da po vrnitvi iz vojske jeseni leta 1959 začnem delati pri njem. Seveda mi je bilo to onemogočeno. Kajti z ene strani sem bil razglašen za slodnjakovca, z druge pa za nečaka cerkvenega znanstvenika in moral sem odmisliti službo v Sloveniji.

... več o njem preberite v rubriki gost meseca 10_1999

njegovo razmišljanje:

• Držim se latinskega izreka: Nulla dies sine linea, da torej vsak dan kaj napišem. In če vsak dan delaš po pet, šest ur, se v enem letu nabere kar precej gradiva. Nikakor nisem človek, ki bi ždel samo v knjigah, saj imam družino in sem se ukvarjal tudi z mnogimi stvarmi. Je pa res, da je v meni neka posebna volja in vztrajnost. Osebno so me odpori spodbujali k delu. Več kot je bilo odporov, več sem delal. Na ta način sem kljuboval tistim, ki so me hoteli uničiti. Kajti mene je bilo nekaj let v Sloveniji prepovedano celo citirati. Zgodilo se je, da so od avtorjev zahtevali, da iz strokovnih knjig izbrišejo moje ime. To je bila prefinjena taktika prejšnjega režima, da o nezaželenih ljudeh ne govori. Na žalost pa se to v neki meri dogaja še danes.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1737 UMRL ANTONIO STRADIVARI

ITALIJANSKI IZDELOVALEC VIOLIN (* 1644)

Violina, sopransko godalo v glasbenem orkestru, je bila "rojena" okoli leta 1520 v severni Italiji. Zaradi prodornega zvoka je bila od 17. stoletja naprej vodilno godalo v komorni in orkestralni glasbi. Najslavnejši izdelovalec violin in godalnih instrumentov vseh časov je bil Antonio Stradivari, verjetno učenec Nicola Amatija. Leta 1680 pa je v Cremoni odprl lastno delavnico in začel izdelovati violine. Ni jih delal serijsko, ampak je spreminjal način gradnje, poskušal z različnim lesom, debelino, lakom ... Najbolj so cenjeni modeli, ki jih je naredil med leti 1698 in 1725. V svojem času je naredil okrog 1100 stradivark, danes jih je ohranjenih še kakšnih 600 in imajo izjemno ceno. Menda sta mu pri izdelavi pomagala tudi sinova, vsaka violina pa je imela svoje ime.

LETA 1803 UMRL JOHANN GOTTFRIED HERDER

NEMŠKI PESNIK, PREVAJALEC, ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI (* 1744)

Nemški kulturni zgodovinar in filozof J. G. Herder, ki je bil po študiju filozofije in teologije protestantski pridigar, je poleg filozofskih razprav pisal tudi o ljudskem pesništvu, ki ga je razglasil za prvinsko umetnost. Veliko je prispeval k pravilnemu vrednotenju ljudskega pesništva. Izdal je zbirko Stimmen der Volker in Liedern (Glasovi ljudstev v pesmih), v kateri je v prevodu objavil tudi ljudske pesmi slovanskih narodov.

LETA 1842 ROJENA ERNESTINA JELOVŠEK

DRUGOROJENKA ANE JELOVŠEK IN FRANCETA PREŠERNA († 1917)

Ernestina je drugorojeni otrok Ane Jelovšek in Franceta Prešerna. Ob njenem rojstvu je imela nezakonska mati Ana Jelovšek devetnajst, oče, pesnik France Prešeren, pa dvainštirideset let. Imela je težko mladost in bedno življenje. Očeta je idealizirala. Spomine nanj po pripovedi svoje matere je začela pisati (v nemščini) na pobudo pravnika Radoslava Razlaga. Besedilo, ki ga je večkrat dopolnjevala in spreminjala, je izšlo v slovenskem prevodu Spomini na Prešerna leta 1903 po zaslugi pesnika Antona Aškerca.

LETA 1923 ROJEN LUDVE POTOKAR

PISATELJ IN PUBLICIST († 1965)

Doma iz Cikave pri Grosupljem, gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, bolj kot šola ga je zanimala narava, kultura, ljudski odri. Med okupacijo se je znašel v italijanskem zaporu, bil v taborišču, po vrnitvi se je pridružil vaškim stražam, pisal v revijo Slovensko domobranstvo (črtica Umirajoča pomlad), z Vetrinjskega polja vrnjen, z zvijačo pobegnil na Koroško in se v Gradcu vpisal na botaniko, toda bil je velik boem in želel si je postati pisatelj. V tem graškem obdobju je nastajal tudi njegov roman Krivi vir, pripoved o predvojnem družbenem dogajanju v rojstnem okolju ( Šmarje-Sap). Julija 1948 se je odpravil čez lužo – v Kanado. Nekaj časa je delal na farmi, nadaljeval je s pisanjem in skušal izdati Krivi vir. S posredovanjem sorodnika je prišel v ZDA, občasno je sodeloval v Ameriški domovini, leta 1952 pa je prevzel urejanje posebne priloge Kanadska Ameriška domovina ... Vrnil se je v Kanado, delal kot vzgojitelj, kasneje živel v osami in tragično umrl. Krivi vir je ostal v tipkopisu, objavljen je bil šele leta 1995 v izbranem delu Onstran samote

LETA 1936 UMRL PETER LIPPERT

JEZUITSKI DUHOVNIK, TEOLOG, PISATELJ (* 1879)

Duhovni pisatelj, ki je znal izredno prisluhniti mladim: vsem mislim, željam, dvomom, bojem, iskanjem in upom nemirnega srca. V slovenščini so izšla njegova pisma dobrim ljudem Od duše do duše (leta 1931 jih je prevedla Dora Vodnik). Zanimivo je, da niso bila namenjena samo mladim ljudem, pa vendar je v njih našel mlad človek odgovore na vprašanja, ki so se pojavljala v prvi dobi slovenskega mladinskega gibanja. Lippert je znal tako lepo govoriti in pisati o najbolj znanem in najbolj pozabljenem, o največjem in najmanjšem iz naše vere in našega srca, da je marsikomu prišlo kakor novo razodertje, je zapisal ob knjigi Vital Vodušek. »Zaslutil je najbolj skrito misel in govoril potem o njej res iz duše v dušo ... Iste besede smo morda že skrivali v duši, samo povedati jih nismo znali in si jih nismo upali. Zato se nam je zdela tako preprosto resnična trditev, da vsaka duša čisto po svoje gleda Boga, o katerem smo verovali, da je nespremenljiv in večno neodvisen od našega pojmovanja in hotenja. Misel o ljubezni in zapovedi smo hoteli z Lippertom kar izkričati med ljudi. In spet se nam je zdelo, da ni nihče lepše opisal naše poti in molitve, po kateri iščemo in najdemo Boga ... Leta 1981 je pri Družini izšla tudi knjiga Trpeči človek se pogovarja z Bogom.

nekaj njegovih misli:

• Bog ve, če ne živi v tvoji okolici prenekateri človek, za katerega si ti tam prav zanj, ne da bi se tega zavedal; človek, ki potrebuje prav tvojo molitev, tvoj zgled, tvojo pomagajočo roko, tvojo prijazno besedo.
  
• Človek je velik in ubog hkrati. Če si prizadeva uresničiti kakšno veliko misel, jo skrivi, da postane v njegovih rokah mračna, žalostna in majhna. Lahko pa rečemo tudi nasprotno: za vsem, kar dela, je neka svetla slutnja, neki oddaljeni sij, odsev nečesa velikega.
  
• Čim dlje se kako bitje oddalji od Tebe, tem močnejša je njegova moč ljubezni. Čim bližje pa je Tebi, tem bolj žareče, toplo, ustvarjalno postane, tem večje in mogočnejše.
  
• Sveta ne bomo prižgali z gorečimi svečami, prižgali ga bomo z gorečimi srci.
  
• Le redkokdaj si upamo spregovoriti o svojih resnih vprašanjih, skrbeh, spoznanjih in radostih in sicer zaradi bojazni, da bi nas ne razumeli ali pa se nam celo posmehovali.
  
• Koliko srečanj vsak dan! Kadarkoli sem natančno pogledal človeka z ljubečimi očmi, sem Te videl iti mimo.
  
• Čestokrat sem zašel, Ti pa si me vedno spet našel. Vse poti poznaš, po katerih sem tekel. Bil sem svoje čase slab, Ti pa si dober vse večne čase.
  
• Gospod, čim više se vzpenjajo tvoja živa bitja na lestvici tukajšnjega življenja in popolnosti, tem bolj se stopnjuje njihova življenjska bolečina.

LETA 1970 UMRL STANE SEVER

PRVAK SLOVENSKIH GLEDALIŠKIH ODROV (* 1914)

Eden največjih mojstrov slovenske gledališke umetnosti je bil igralec in pedagog Stane Sever. Na odrskih deskah pa tudi pred filmskimi in televizijskimi kamerami je ustvaril dolgo vrsto likov. Bil je prvak ljubljanske Drame. Zaradi nezdravih razmer v slovenskem gledališkem prostoru jo je zapustil in nastopal po raznih slovenskih krajih pod nazivom Gledališče enega.

LETA 1989 UMRL ANTON RAVNIK

KLAVIRSKI PEDAGOG, PIANIST IN ZBOROVODJA (* 1895)

Mož, ki se je v zgodovino slovenske glasbe zapisal kot klavirski pedagog, pianist in zborovodja, je po ljudski šoli v rojstni Bohinjski Bistrici nabiral glasben znanje v Ljubljani in zatem v Pragi, kjer ga je zajela prva svetovna vojna. Po šestletnem ujetništvu v Rusiji je glasbeni študij končal v Ljubljani kot učenec svojega starejšega brata Janka (r. 1891). Bil je učitelj klavirja na srednji glasbeni šoli, po vojni pa redni profesor na Akademiji za glasbo, kjer je vzgojil vrsto odličnih slovenskih pianistov.

LETA 1991 UMRLA KATJA ŠPUR

pesnica, pisateljica in prevajalka (* 1908)

Ob imenu te žene, doma iz Prlekije, piše, da je bila pisateljica, pesnica, prevajalka in publicistka. Gimnazijo je obiskovala v več mestih, zatem pa študirala filozofijo prav tako na več univerzah. Pred vojno je bila zaposlena pri časniku Jutro. Med vojno je bila internirana v Ravensbrücku skupaj z Vero Albrehtovo in leta 1977 so izšle njune Ravensbriške pesmi (uredila Erna Muser). Po vojni je bila v prosvetni službi. Bila je pesnica in pisateljica tradicionalnega realističnega tipa.

LETA 1997 UMRL MICHEL QUOIST

FRANCOSKI DUHOVNIK IN PISATELJ (* 1918)

Po končani teologiji je študiral še sociologijo, kar mu je pomagalo, da je znal prisluhniti ljudem, zlasti mladim. Zanje je napisal knjigi Dnevnik Anamarije in Danyjev dnevnik, v katerih dekleta in fante uvaja v odgovorno ljubezen in služenje življenju. Obe knjigi sta izšli pri Ognjišču: Dnevnik Anamarije prvič že davnega leta 1971, trenutno pa je v prodaji enajsta izdaja (2013), ki je bila nekoliko predelana (skrajšana). Danijev dnevnik je prvič izšel leta 1972, zadnja (prenovljena) izdaja pa je iz leta 2008 in je prav tako še vedno v prodaji ... Poleti 1997 je izšel pri Ognjišču ponatis Quoistovih molitev (prva izdaja leta 1980), ki so nastale leta 1954, pa so še vedno žive in življenjske. Veliko jih je bilo objavljenih tudi v Ognjišču ... Nekaj jih najdemo tudi v Zakladnici molitve 2.

nekaj Quoistovih misli:

• Gospod, ne prosim te za čas, da bi storil to in ono. Prosim te za milost, da bi v času, ki mi ga podarjaš, naredil tisto, kar hočeš, da storim.
  
• Eden izmed krajev, kamor te vabi Bog, kjer Bog govori s teboj, je precej bližje, kot si misliš. Je v tebi, sredi tebe. Ustavi se. Zapri oči. Utihni. Prisluhni.
  
• Naučiti se ljubiti pomeni, da se naučiš bolj dajati kot jemati; se pravi, da se bogatiš zato, da lahko bogatiš in da končno vse bolj sprejemaš Njega, ki je ljubezen.
  
• Jezus, pomagaj mi, da v sili ne obupam, da ne bežim pred svojo dolžnostjo. In če mi moč oslabi in bom padel, mi pomagaj, da znova vstanem.
  
• Božja vsemogočnost se izraža samo v popolni ljubezni. Na križu ni več nobene 'moči' v človeškem merilu. Ničesar, če to ni Ljubezen.
  
• Biti kreposten ne pomeni, da nikdar ne padeš, ampak da vselej vstaneš in si vedno prizadevaš stopati naprej.
  
• Telo je prvi poslanec ljubezni. Drugemu pravi: rad te imam, z nasmehom, s pogledom, z roko, z ustnicami in z besedami.
  
• Če v polnosti živiš sedanji trenutek, je to edini način, da "dobro izkoristiš svoje življenje".
  več:
  

in še njegova molitev

Gospod, prosim te, pomagaj mi, / da se enkrat za vselej otresem / svojega pretvarjanja in postavljaštva. // Oprosti mi, da sem preveč gledal na to, / kakšen vtis vzbujam, kakšnega se pokažem, / in na to, kaj o meni mislijo in govorijo. // Oprosti mi, ker sem hotel biti podoben drugim, / pri tem pa sem pozabljal biti jaz; / ker sem drugim zavidal njihove darove, / pozabljal pa sem razvijati svoje lastne. // Oprosti mi za čas, ki je odtekel, / ko sem igral svojo namišljeno vlogo, / in za čas, ki sem ga zapravil, / ko bi moral graditi svojo osebnost. / Pomagaj mi, da bi se na stežaj odprl bratom. / Tedaj, Gospod, boš mogel po njih / priti k meni kot svojemu prijatelju. / In iz mene boš naredil tisto "osebo", / ki si jo zamišljaš v svoji ljubezni, / o dobri Oče, ker bom tvoj sin / ter brat vsem mojim bratom in sestram. (Molitev za pristnost)

LETA 2021 UMRL JANEZ A. ARNEŽ

EKONOMIST, BIBLIOTEKAR IN PUBLICIST (* 1923)

Dr. Janez Arnež je rojen Ljubljančan in v največjem slovenskem mestu je prejel tudi prvo izobrazbo (pravo in filozofija). Val revolucije ga je vrgel iz domovine. Zaradi tega ni bil zagrenjen, ampak to sprejel kot izziv ter je nabiral znanje na različnih evropskih univerzah (Bologna v Italiji in Louvain v Belgiji). Dokler ni pristal v ZDA, kjer je naredil magisterij iz ekonomije, v Kanadi pa doktorat. Zaposlen je bil v več finančnih podjetjih v New Yorku, v Kongresni knjižnici v Washingtonu in na katoliškem kolegiju sv. Jožefa v New Yorku, kjer je več kot trideset let poučeval ekonomijo. Poleg strokovnega dela je imel za življenjsko nalogo, da angleško govorno področje seznanja s slovensko problematiko ter zbira gradivo Slovencev po svetu. Zato je ustanovil Studia Slovenica in zbral bogat arhiv, in po osamosvojitvi Slovenije (1991) v Ljubljano pripeljal obsežno zbirko izseljenskega gradiva, knjižnega in arhivskega. V Zavodu sv. Stanislava, je tako zbranih nad 60.000 knjig, okoli 700 naslovov periodičnega tiska in kar 1.500 škatel arhivskega gradiva. Tam je tudi zbirka umetniških del izseljenskih umetnikov (300 umetniških del).

več:
B. Rustja, dr. Janez Arnež, Za moralno dolžnost sem imel, da pomagam Sloveniji: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (2012), 10-15.
S. Čuk, Janez Arnež (1923-2021): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2023), 36-37.

njegova misel:

• Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je bila v težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki. Začel sem premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1455 UMRL bl. FRA ANGELICO

ITALIJANSKI RENESANČNI SLIKAR, BLAŽENI (* 1395)

Brez dvoma je v nebesih precej ljudi, ki so bili v dneh svojega življenja na zemlji slikarji ter so s svojimi umetninami olepšali številne bogoslužne in druge prostore ali svoje umetniške darove kako drugače postavili v službo Boga in ljudi. Uradno 'potrdilo' o 'članstvu v akademiji zveličanih ', najvišjem in edino resnično nesmrtnem zboru, pa je katoliška Cerkev podelila samo enemu od njih. Papež Janez Pavel II. je namreč s posebnim pismom, ki nosi datum 3. oktobra 1982, objavljeno pa je bilo šele 25. junija 1983, določil, da se sme poslej vsako leto 18. februarja, na njegov 'rojstni dan za nebesa', z bogoslužno molitvijo in daritvijo javno obhajati spomin italijanskega renesančnega slikarja Giovannija da Fiesole (ok. 1400–1455), po vsem svetu znanega pod imenom Fra Angelico ali Beato Angelico. S tem sklepom je potrdil naslov 'blaženi', ki ga je temu 'angelskemu mojstru' ljudstvo podelilo takoj po njegovi smrti, ki ga je zaradi evangeljske preprostosti in angelske miline njegovih slik ter zaradi svetosti njegovega življenja začelo imenovati Beato Angelico (blaženi Angelik). To bogoslužno dejanje je prvi opravil sveti oče sam, ki je 18. februarja 1984 v rimski dominikanski cerkvi Santa Maria Sopra Minerva, kjer je Beato Angelico umrl in kjer je pokopan, njemu na čast daroval sveto mašo, h kateri so povabili umetnike in druge kulturne delavce.

več:
S. Čuk, Beato Angelico - slikar med blaženimi; v: Ognjišče 2 (1984), 24-25.

LETA 1546 UMRL MARTIN LUTHER

NEMŠKI TEOLOG IN VERSKI REFORMATOR (* 1483)

Rojen v Eislebnu v družini rudarskega mojstra Hansa Lutra. V svojih spominih omenja, da je kmečkega rodu. Starša sta bila zelo stroga in Luter pripoveduje, da sta ga do krvi pretepla zaradi kraje enega oreha. V Mansfeldu je hodil v mestno šolo, leta 1497 pa ga je oče poslal v stolno šolo v Magdeburg in leto zatem se je preselil k sorodnikom v Eisenach, kjer je nadaljeval šolanje. Svojih učiteljev se spominja z grenkobo, pogosto so uporabljali palico. Leta 1501 se je vpisal v novo univerzo v Erfurtu in čez štiri leta postal magister filozofije. Na željo očeta se je odločil za nadaljevanje študija na pravu, toda ko ga je v nevihti opazila strela in v smrtni stiski je klical na pomoč sv. Ano, kateri se je priporočil in se odločil, da bo postal menih. V življenjski stiski je tako dozorel ta sklep, postal je avguštinski menih in profesor svetega pisma ... Zvesto je izpolnjeval svoje meniške obveznosti, leta 1511 romal v Rim, naslednje leto postal doktor filozofije, počasi pa je v svojih predavanjih izoblikoval svoj nauk. Spoznal je, da sam ne more biti dober, da vedno ostaja grešnih ga je verjetno privedlo do tega, da je začel učiti: samo vera in samo milost nas moreta opravičiti pred Bogom ... Po njem nosi ime Luteranska Cerkev in sicer zaradi lažjega razlikovanja od drugih protestantskih Cerkva. Marsikje raje uporabljajo izraz evangeličanska Cerkev, kajti po Luthrovem nauku je Cerkev le tam, kjer se oznanja evangelij. Pri nas je evangeličanska Cerkev v Prekmurju.

več o reformaciji:
F. Perko, Pred 500 leti se je rodil Martin Luter začetnik reformacije, ki je povzročila razdeljenost zahodne Cerkve: Ognjišče 11 (1983), 6-10.

Lutrova misel:

• Bogu ne moremo narediti nobenega večjega in boljšega dela in ne moremo mu izkazati bolj žlahtnega češčenja, kakor storimo tedaj, če se mu zahvalimo.

o njem:

• Luter gotovo ni bil svetnik v običajnem pomenu besede, prav tako pa ni bil hudič, kakor so ga včasih prikazovali katoličani. Bil je močna osebnost, globoko veren, pol notranjih stisk, ki jih je hotel reševati s pomočjo vere. Bil je izredno eruptiven, nagel, hkrati pa odločen in nepopustljiv v svojih stališčih. Hotel je prenoviti v stoletjih zaprašeno in preležano Cerkev. V spletu zgodovinskih okoliščin pa je postal začetnik reformacije. (France Perko, Ognjišče 11_1983)

LETA 1564 UMRL MICHELANGELO BUONARROTI

ITALIJANSKI KIPAR, SLIKAR, ARHITEKT IN PESNIK (* 1475)

Ta vsestranski genij - slikar, kipar in pesnik - se je navdihoval iz Svetega pisma. Ob petstoletnici njegovega rojstva je papež Pavel VI. dejal, da je "klasični in poganski umetnosti vdihnil vzvišenega krščanskega duha". Ena njegovih največjih umetnin je kip Pietá v baziliki sv. Petra v Rimu.

več:
S. Čuk, Michelangelo Buonarroti, navdih vere in Svetega pisma, ob 500-letnici rojstva: Ljudje in diogiodki naših dni, v: Ognjišče 4 (1975), 10-13.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kar hočem, rad bi hotel, o Gospod! / Od srca loči žar tančica leda, / ki žar gasi, zategadelj beseda / nasprotna delom mojim je povsod.
  
• Življenja mojega nemirni tok / na trhlem brodu skoz vihar morja / prispel v pristan je, kjer za dela zla / in dobra kliče nas k računu Bog.
  
• Kar hočem, rad bi hotel, o Gospod! / Od srca loči žar tančica leda, / ki žar gasi, zategadelj beseda / nasprotna delom mojim je povsod.
  
• Kakor ti delovni dan, ki si ga koristno preživel, naklanja prijeten spanec, tako se lepo življenje izteka v spokojno smrt.
  
• Všeč mi je: ker pred smrtjo sem spoznal, / kako je kratko vsako radovanje. / Boli me: ker za milost, odpuščanje / v poslednji uri mnogo je težav.
  
• Vso krivdo naj izpere tvoja kri, / bolj ko se staram, bolj podpri otroka / in prizanesi vse mi čez in čez.
  
• Umetnost mi je bila boginja in gospodarica. Ah, kako sem se motil! Resnične lepote ni brez večnosti, kakor ne toplote brez ognja. Kar je minljivo, modrega človeka ne more umiriti.
  
• Ljubezen so perutnice, ki jih je Bog dal človeku, da bi mogel poleteti k njemu.
  
• Življenje je vredno več kot premoženje. Bodite mirni, ne delajte si sovražnikov, ne zaupajte nikomur razen Bogu in ne govorite o nikomer ne dobro ne slabo, ker ne vemo, kako bo na koncu.

LETA 1774 UMRL KAREL MIHAEL ATTEMS

PRVI GORIŠKI ŠKOF (* 1711)

Attemsi so bili ena najuglednejših goriških plemiških rodbin, ki se je v teku zgodovine razdelila na več vej. Številni Attemsi so se odlikovali kot visoki državni uradniki, dvorni svetovalci, de­želni oblastniki, generali, cerkveni dostojanstveniki. Karel Mihael Attems, prvi goriški nadškofi se je odlikoval po izobrazbi, srčni plemenitosti in nadpastirski vnemi. Ta "mož po božji volji" je trikrat prehodil vso škofijo, se srečeval z verniki in z njimi govoril v njihovem jeziku.

več:
S. Čuk, Karel Mihael Attems: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2001), 22-23.

LETA 1745 ROJEN ALESSANDRO VOLTA

ITALIJANSKI PLEMIČ IN FIZIK († 1827)

Profesor fizike v Paviji (kjer je ostal 20 let) je bil eden prvih pionirjev raziskovanja električnih pojavov. Napoleon ga je zaradi njegovih dosežkov povzdignil v grofa. Ta bistri mož je tudi izumitelj električne baterije (galvanskega člena). Izdelal je tudi prvi kondenzator. Po njem se imenuje fizikalna enota za merjenje napetosti električnega toka (V) in instrument za merjenje električne napetosti (voltmeter).

LETA 1895 ROJEN HERIBERT SVETEL

SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1962)

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v rojstni Ljubljani (sedmi razred pri benediktincih v Št. Pavlu na Koroškem), vsa leta se je učil tudi glasbe. Po maturi je v Pragi študiral pravo, študij pa dovršil v Ljubljani. Ob svojem poklicnem delu se je posvečal glasbi, nekaj časa v ljubljanski operi. Po drugi svetovni vojni je bil dirigent mariborske opere, kjer je naštudiral vrsto opernih in baletnih del. Poleg komične opere Višnjani je zložil več scenskih skladb, med njimi kantato Legenda o Mariji in pastirici Urški.

LETA 1918 ROJEN ZDENKO LOVŠE

DUHOVNIK IN ZAPORNIK († 2000)

Duhovniki, ki so bili v hudih časih po drugi svetovni vojni lju­dem pomočniki in tolažniki, so bili oblastnikom napoti. Zato so si zoper nje izmišljali lažne obtožbe ter jih obsojali na dolgoletne zaporne kazni. Večina njih je te kazni prestajala v raznih delovnih taboriščih. Eno takih je bilo v Medvodah, kjer so zapor­niki gradili elektrarno. Tam je bil med zaporniki tudi pred nedav­nim umrli duhovnik dr. Zdenko Lovše, čigar spomini z naslovom Ne jaz, ampak Bog, so pred nekaj meseci izšli pri založbi Družina. Odlomek iz te njegove knjige-pričevanja govori o doživetju božič­nega praznika v krutih okoliščinah kazenskega taborišča. Zaprtim trboveljskim knapom je Zdenko Lovše, ki se je izkazal ko odličen scenarist na proslavi Dneva republike (29. novembra), na njihovo željo narisal jaslice, potem ko so se knapi zakleli, da raje umrjejo, kot da ga izdajo. Ti "grobi" možje so domiselno priskrbeli vse, kar spada k božičnemu praznovanju: drevesce, okra­ske, sveče...

več:
S. Čuk, Duhovnik - zapornik Zdenko Lovše. Betlehemski čudež v Medvodah: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2001), 72-73.

LETA 1923 ROJEN BOJAN ŠTIH

KRITIK, ESEJIST IN PISATELJ († 1986)

V Ljubljani je diplomiral iz zgodovine, najprej je delal pri Naših razgledih, kasneje je bil ravnatelj SNG Drame (1961-70) in uveljavil zahteven repertoar, s sodobnimi svetovnimi in slovenskimi deli. Veliko je provokativno pisal o kulturi, pomembne so tudi ocene in študije domačih in tujih knjižnih izdaj; pisal je tudi leposlovna dela: Knjiga ki noče biti requiem (1981); To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen (1983).

več:
S. Čuk, Bojan Štih (1923-1986): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2016), 52-53.

njegove misli:

• Človek bodi človeku prijatelj, tovariš in bližnji, zato naj človek pomaga človeku, kadar je ta v stiski.
  
• Da, da, tisti, ki imamo grda telesa, vedno govorimo o lepoti naše duše, a tisti, ki imajo lepa telesa, se na dušo niti ne spomnijo.

razmišljanja iz Intervjuja s Cirilom Zlobcem (Sodobnost 1981):

• V moje delo je bilo položeno upanje, da moramo imeti Slovenci dobre revije, odlično gledališče in zgleden film. Tako sem delal pri Naših razgledih, v gledališčih, v Sodobnosti, v filmu itd. Je bilo precej optimizma in tudi navdušenosti, kdaj pa kdaj tudi nore, v vsem mojem delu. Ob vsem tem pa sem vedno poskušal vzpostaviti dobre odnose z ustvarjalci, bojeval sem se proti inkasantom na kulturnem polju, proti korupciji, proti neznanju in proti provincialni samovšečnosti. Imel sem veliko konfliktnih situacij, toda večinoma z lenuhi, šarlatani in intriganti, ki pa so se skrivali za visoko doneče politične fraze samoupravljanja in socializma.
  
• Mislim, da postajamo čedalje bolj brezbrižni in neobčutljivi za vse, kar je »gnilega v državi danski«. Svojim mislim in kritičnim pogledom pa ne pripisujem nobene izjemnosti. Kritično so me učili misliti v gimnaziji profesorji, ...učili so me misliti prijatelji, mati in oče. In tudi življenje in življenjske izkušnje. ... Moram vam priznati, da velikokrat resnično ne vem, ali je moje pisanje koristno in potrebno in če je sploh kaj vredno. Pripadam viharniški dobi in generaciji. Nekaj tega je še zdaj v meni. Vem, da to viharništvo ni prijetno ne za tiste, ki vladajo, in ne za tiste, ki so vladani.
  
• (o prihodnosti) Odločilna bo vloga znanja in znanosti. Racionalno gospodarstvo, v katerem bo kmet spet prišel do svojih pravic in veljave. Šolstvo, ki bo otroka in mladeniča in mladenko naučilo svobodno misliti. Kultura (tudi delo je kultura), ki nam bo dajala moč in vero. Spoštovanje zgodovine in vsega, kar so nekdanji rodovi ustvarili. Varovanje dežele in njenih naravnih vrednosti. Odprtost in svetovljanstvo. Pridnost in tisto, čemur pravimo poštenost. Strpnost in socialno solidarnost. Vidite, to so cilji, za katere je vredno živeti in se bojevati. Človek živi med zemljo pod nogami in zvezdami nad glavo. Ta njegova eksistenca je življenje. Tragično. Smrtno. Večno pa lahko postane le v delu, fantaziji in poeziji. Odkrivajmo to možnost in pred nami je spodbudni, animatorsko utopični program, kot pravite. Jaz verujem vanj. (leta 1981)

LETA 1932 UMRL JANKO LEBAN

PISATELJ, PUBLICIST, GLASBENIK (* 1855)

Njegova življenjska pot se je pričela v Kanalu ob Soči, kjer je bil oče Valentin učitelj. Po njegovih stopinjah je šel tudi Janko, najmlajši med sinovi (rojen 1855), ki je zaslovel kot pisatelj, pesnik in glasbenik, brat Avgust (1879) je znan predvsem kot glasbenik, Fran pa se je uveljavil kot pravnik. Janko je po diplomi na učiteljišču v Kopru poučeval po šolah na Primorskem, po letu pa na Kranjskem. Veliko je pisal za mladino, oglašal pa se je tudi s pedagoškimi članki. Umrl je v Kandiji pri Novem mestu.

LETA 1941 UMRL JANKO BARLE

DUHOVNIK, ZGODOVINAR, PISEC IN ETNOBOTANIK (* 1869)

Pisatelj, etnograf, etnolog, zgodovinar in glasbenik Janko Barle, rojen v učiteljski družini v Budanjah pri Vipavi, je mladost preživel v Podzemlju v Beli Krajini. Srednjo šolo in bogoslovje je študiral v Zagrebu, kjer so mu zaupali pomembne službe na škofiji. Deloval je na številnih področjih, tudi na glasbenem in velja za reformatorja cerkvenega petja na Hrvaškem.

LETA 1950 UMRL LOVRO KUHAR - PREŽIHOV VORANC

PISATELJ (* 1893)

"To, kar človek doživlja v mladih letih, kar se kali skozi otrokovo dušo, to ostane odločilno pri odraslem, iz tega rastejo nagibi, dejanja." Tako je zapisal Prežihov Voranc-Lovro Kuhar, ki je bil - kot samouk - velik pisatelj. Življenje ga je hudo premetavalo in ga zaneslo na 'breg' komunizma, vendar je Voranc tudi svoje 'partijstvo' iskreno postavil v službo zatiranih. V tem je bil podoben svojemu mlajšemu bratu Alojzu, duhovniku in dvakratnemu doktorju, ki ga je pri njegovem delovanju gnala ljubezen do ljudi. "Korenine te ljubezni so v krščanski vzgoji doma," piše profesor Tone Sušnik, ki Prežihe spremlja že štirideset let. "Bog in sveti križ božji je bilo vedno pred jedjo in po njej, zahvaliti se za vsako dobroto..." Med bratoma Lovrom in Lojzom je bilo po rojstvu manj kot dve leti razlike. Zrasla sta iz silno trdih tal, vendar sta se, vsak po svoje, čudovito razcvetela. O pisatelju Lovru-Vorancu (to je koroški 'Lorenc') smo se v šoli veliko učili, ker je bil za povojni režim 'naš človek', pa čeprav ni bil 'rdeč po vseh predpisih'. Lojz, odličen duhovnik, dober časnikar in sposoben politik, pa je bil zamolčan, da kot 'far' ne bi jemal časti bratu revolucionarju! Šele leta 1992 je smela njegova rojstna hotuljska župnija dostojno proslaviti njegov spomin.

več:
S. Čuk, Prežihov Voranc: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7-8 (1993), 76-77.

LETA 1969 ROJEN 2009 UMRL TOMAŽ HUMAR

ALPINIST († 2009)

Gore je "srečal" v srednji šoli in od takrat so bile njegova velika ljubezen. Alpinist je postal leta 1990, gorski reševalec pa 1993. Preplezal je več kot 70 prvenstvenih smeri, prejel več priznanj in nagrad, najbolj odmevni vzpon pa je opravil 1999 čez južno steno Daulagirija, do grebena (8000 m) solo na alpski način. Oktobra 2000 se je doma pri delu ponesrečil in po prvih črnih napovedih leta 2001 ponovno začel s plezanjem. Čaka ga tretji polčas, je dejal. Leta 2005 je doživel novo rojstvo – s helikopterjem so ga rešili iz stene gore Nanga Parbata. Čez dve leti ni imel te sreče, poškodovan je ostal v steni 7227 metrov visokega himalajskega vrha Langtang Lirung, ko so do njega prišli reševalci, so ga našli mrtvega.

več:
M. Turk, Tomaž Humar: Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2002), 58-59.

njegove misli:

• Največja vrednota zame je človeško dostojanstvo. To je edino in največ, kar smo prinesli s seboj na svet in kar moramo ohranjati in spoštovati.
  
• Verjamem, da je vsak od nas prišel na svet z določenim poslanstvom, ne zato, da bo enkrat umrl.
  
• Prišli smo s solzami in odšli bomo s solzami. Vse, kar smo vmes nagrabili, je naš človeški napuh. Ostanejo pa dejanja, ki so za vedno zapisana.

LETA 2020 UMRL FRANC BOLE

duhovnik, urednik Ognjišča, ustanovitelj založbe, radia (* 1932)

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je oče Franc skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo ... tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.

Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) ... in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.

Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno ... Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil ... vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti ... Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)

o Francu Boletu lahko še več preberete na naši spletni strani:
Franc Bole, urednik revije Ognjišče
Franc Bole, začetnik Založbe Ognjišče
Franc Bole - oče romanja invalidov in bolnikov na Brezje
Franc Bole in dejavna ljubezen do bližnjega

Pogreb pokojnega msgr. Franca Boleta

knjiga: Franc Bole uresničevalec evangelija kjer je predstavljeno njegovo veliko delo, in spomini nanj (Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...)
Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

nekaj misli "očeta urednika":

• Postal sem duhovnik z željo, da bi bil dober župnik, kasneje sem moral ubrati pota, ki mi jih je Bog pokazal. Odgovornost razumem prav v sprejemanju tistih predlogov, ki jih kaže Bog, in ne tistega, kar bi človeku najbolj prijalo.
  
• Če se poglobimo v Kristusov nauk, njegov zgled, njegovo žrtev, lahko rečemo: edino Bog, ki ljubi z neskončno ljubeznijo, lahko naredi kaj takega.
  
• Če vse svoje upanje postavimo na človeka, bomo prej ali slej razočarani. Zato nam je Bog tako potreben.
  
• Medsebojno razumevanje je os, okrog katere se vrti kolo sreče. Če tega ni, ne pomaga na veliko bogastvo ne dobra služba ne ugoden položaj.
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk