Vsako leto se 9. maj praznuje kot ‘dan Evrope’: 9. maja 1950, natanko pet let po porazu nacizma in koncu druge svetovne vojne v Evropi, je francoski zunanji minister Robert Schuman prebral deklaracijo o ustanovitvi (francosko-nemške) Skupnosti za proizvodnjo premoga in jekla, s katero je sprožil proces evropskega združevanja. Trdnejši temelji so bili postavljeni z Rimskim sporazumom o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, ki so ga 25. marca 1957 podpisali zastopniki šestih zahodno evropskih držav (Belgije, Francije, Italije, Luksemburga, Nizozemske in Zvezne republike Nemčije). Na proslavitvi te obletnice so se zbrali visoki predstavniki vseh držav članic Evropske unije. Dan pred praznovanjem šestdesetletnice jih je sprejel papež Frančišek. V svojem nagovoru je dejal, da so ‘očetje Evrope’ – Francoz Robert Schuman, Nemec Konrad Adenauer in Italijan Alcide de Gasperi – gradili skupnost na temelju krščanskih in človeških vrednot. Večkrat je poudaril, da lahko “Evropa znova najde upanje”, če se teh vrednot zave, jih spoštuje in uresničuje.

“Meni je politika že od otroštva pomenila moje življenje, moje poslanstvo.”

Vse tri ‘očete ustanovitelje’ je poleg želje po Evropi miru in sodelovanja povezovala tudi globoka vera in pri vseh njihovih naporih so jih vodila evangeljska načela. Vsi trije so bili krščanski možje in so svojo vero izpričevali z zglednim življenjem. Politika je bila zanje nesebično služenje, plemenito poslanstvo.Alcide de Gasperi se je rodil 3. aprila 1881 v italijanski družini nedaleč od mesta Trento na Južnem Tirolskem, ki je bilo takrat pod Avstrijo. Gimnazijo je obiskoval v Trentu, potem pa je na univerzi na Dunaju študiral jezikoslovje in se vključil v politično delovanje v vrstah krščanskih socialistov. Po diplomi se je zaposlil kot katoliški časnikar pri listu Voce cattolica (Katoliški glas), ki se je pod njegovim uredništvom preimenoval v Il Nuovo Trentino (Novi Trentinec). Zagovarjal je kulturno samostojnost Trentina v sklopu z nemško Tirolsko, vendar ni postavljal pod vprašaj pripadnosti celotne Tirolske Avstro-Ogrski. Leta 1911 je bil izvoljen za poslanca v dunajskem parlamentu. Ko je bila avstro-ogrska monarhija proti koncu prve svetovne vojne že v razsulu, je skupaj s slovanskimi poslanci podpisal deklaracijo o samoodločbi narodov. Besedilo so izoblikovali poslanci Jugoslovanskega kluba na zamisli, ki ji je utiral pot Janez Evangelist Krek, 29. maja 1917, zato je znana kot Majska deklaracija. De Gasperi se je leta 1919 vključil v Italijansko ljudsko stranko, ki jo je ustanovil duhovnik Luigi Sturzo. Leta 1921 je bil na njeni listi izvoljen za poslanca v rimskem parlamentu. Po odstopu don Sturza je postal glavni tajnik stranke. Leta 1922 se je poročil s Francesco Romani; rodile so se jima štiri hčere: Maria Romana, Lucia, Cecilia in Paola, na katere je bil oče Alcide zelo navezan. Sprva je podpiral Mussolinijevo vlado, odločno pa se je uprl prihodu fašizma na oblast. Leta 1927 je bil obsojen na štiri leta ječe, vendar je bil predčasno izpuščen. Pred stalnim policijskim nadzorstvom se je zatekel v Vatikansko knjižnico, kjer se je ob delu poglabljal v študij. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in leta 1942 sodeloval pri ustanavljanju nove stranke – Krščanske demokracije (Democrazia cristiana). Po vojni je bil najprej minister za zunanje zadeve, decembra 1945 pa je postal predsednik vlade, zadnje v Kraljevini Italiji, kajti 2. junija 1946 so se Italijani opredelili za republiko, zato je bil tudi predsednik prve republikanske vlade. 10. avgusta 1946 je nastopil kot vodja italijanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Priznal je, da sta Italija in Nemčija izgubili vojno ter dejal: »Ko se pred tem svetovnim zborom oglašam, čutim, da vse, razen vaše osebne vljudnosti, govori proti meni.« Njegov govor je izzvenel v ledeno hladnem ozračju. »Tega se dobro spominjam,« pravi njegova prvorojenka, 94-letna Maria Romana. »Moj oče je moral veliko delati, da je naši državi povrnil verodostojnost. In uspelo mu je.«
Januarja 1947 ga je spremljala na potovanju v ZDA, kamor je šel prosit za pomoč italijanskemu gospodarstvu, ki je bilo popolnoma na tleh. »Spominjam se njegovega klica na neki ameriški radijski postaji: “Pomagajte nam, ker imamo kruha samo še za deset dni”.« Američani so se velikodušno odzvali in tudi Italija je bila vključena v načrt gospodarske pomoči Evropi, ki je začel veljati leta 1948 in nosi ime po tedanjem zunanjem ministru ZDA Georgu Marshallu. Po tem načrtu so dobivale do leta 1952 pomembno gospodarsko podporo številne evropske države. Na volitvah 18. aprila 1948 je Krščanska demokracija dosegla zgodovinski uspeh – 48% in De Gasperi je bil imenovan za predsednika prve vlade Republike Italije. S tako večino bi njegova stranka lahko vladala sama, toda De Gasperi je v vlado povabil liberalce, socialne demokrate in republikance. Na lokalnih volitvah v Rimu leta 1952 so ga iz Vatikana nagovarjali, naj se poveže s skrajno desnico, da bi tako preprečili izvolitev ‘rdečega’ župana v Večnem mestu. Teh namigov ni poslušal, ker je bil trdno prepričan, da se demokracija gradi in vzpostavlja iz sredine. »Prav meni, ubogemu kristjanu, se je namerilo, da sem moral papežu reči ne!« mu ni bilo vseeno.

Alcide de Gasperi je bil velik zagovornik združene Evrope in istih misli kot Schuman in Adenauer. »Čeprav so bili očetje ustanovitelji tedaj že v letih,« razmišlja De Gasperijeva hči Maria Romana, »jih je vodila miselnost, ki je prehitevala čas in je bila usmerjena v bodočnost narodov, ki so jim bili postavljeni na čelo po strašnem uničenju celotne Evrope. Mislim, da ni bilo slučajno, da so bili kristjani zares, ne samo po krstu, in so bili prepričani v politiko kot delo za skupni blagor.« Alcide de Gasperi ni dočakal podpisa rimskega sporazuma. »Za našo družino je bil 25. marec 1957 pomemben, ker je pomenil uresničenje, čeprav samo delno, načrta, za katerega je moj oče delal dolgo časa.«

Predsednik vlade je ostal do avgusta 1953. Umrl je 19. avgusta 1954 v svoji hiši blizu rojstnega kraja, kamor je rad zahajal s svojo družino. Svojo dušo je izdihnil z vzdihom: »Jezus! Jezus!« Pet dni pred smrtjo je rekel svoji hčeri Marii Romani: »Zdaj sem storil vse, kar je bilo v moji moči, moja vest je mirna. Glej, Gospod ti da delati, dopusti ti, da delaš načrte, ti daje moč in življenje. Potem pa, ko misliš, da si nujno potreben in nenadomestljiv, ti nenadoma vzame vse. Da ti razumeti, da si samo koristen, reče ti: zdaj je dovolj, lahko greš. Ti pa nočeš, rad bi se predstavil v onostranstvu z do potankosti dokončano nalogo. Naša majhna človeška pamet se ne more sprijazniti s tem, bi prepustila drugim nedokončano nalogo svojega prizadevanja.« Za državni pogreb so njegovo krsto odpeljali v Rim z vlakom. Vlak se je pogosto ustavljal, da so ljudje lahko počastili velikega državnika in kristjana. Vstajenja čaka v preddverju rimske bazilike sv. Lovrenca, nagrobnik je izdelal kipar Giacomo Manzù. Leta 1993 so v Trentu odprli škofijski postopek za njegovo beatifikacijo in Alcide de Gasperi ima naziv Božji služabnik.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2017) 05, str. 42.

“Svojim domačim sem novomašni blagoslov podelil po vatikanskem radiu.”

»V mojem življenju je imela pomembno vlogo podobica Srca Jezusovega. Pri begu od doma, kjer me je okupator že iskal, sem naletel pri Litiji na obmejno nemško stražo. Preiskava je bila neizogibna. Ker na vprašanja nisem znal odgovarjati ne po slovensko ne po nemško, sta stražarja napravila osebno preiskavo. V nahrbtniku sta našla suho sadje, kruh in nekaj obleke. Nenadoma pa se je vojak nasmehnil, ko je našel v mojem žepu košček papirja. Prepričan je bil, da bodo osebni podatki o tem mutcu. A kaj je našel? Podobico Srca Jezusovega, ki mi jo je pri slovesu stisnila v žep mama. Smeh se je spremenil v pomilovalni prezir, ki ga je izrazil z besedami: “Pojdi, slovenski osel, naprej!”« To prigodo je pisateljici Zori Tavčar v pogovoru za tržaško Mladiko povedal Maksimilijan Jezernik, ki je med drugo svetovno vojno ob nemški okupaciji Štajerske študiral v Rimu. Študij je končal s trojnim doktoratom: iz filozofije, teologije in civilnega prava. Ostal je v Rimu in opravljal številne odgovorne službe. Nazadnje je bil ‘oče’ in rektor slovenskega papeškega zavoda v Rimu. Predstavljamo ga ob njegovem odhodu v večno domovino.

Zibelka mu je tekla na Gornji Ponikvi pri Žalcu v trdni kmečki družini Kresnikovih. Rodil se je 22. februarja 1922. Družino, v kateri je bilo devet otrok iz dveh očetovih zakonov, je povezovala globoka vera. Maksimilijan je bil bister učenec in tudi kmečko delo ga je veselilo. Oče ga je izbral za svojega naslednika na kmetiji, zato je nerad sprejel predlog domačega župnika na pobudo bogoslovca Ivana Zupanca, ki je pri njem odkril duhovniški poklic, naj ga pošlje na gimnazijo v Maribor. V štajerski prestolnici je ostal sedem let, zaradi vojne pa je moral zadnji, osmi letnik in maturo opraviti v Ljubljani. Brez oklevanja se je odločil za bogoslovje. Skupaj z nekaj drugimi mariborskimi bogoslovci je bil sprejet v zavod Propaganda Fide v Rimu in se vpisal na teološko fakulteto papeške univerze Urbaniana, kjer je zaključil študij z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel na veliko noč, 17. aprila 1949. »Naslednji dan sem pel novo mašo v zavodu in podelil novomašni blagoslov domačim po vatikanskem radiu.«
Takoj po končanem študiju je postal profesor na univerzi Propaganda Fide ter podravnatelj zavoda, leta 1966 pa je postal njegov rektor, leta 1974 pa še tajnik papeške univerze Urbaniana. Ta univerza ima v misijonskih deželah veliko pridruženih visokošolskih ustanov. Jezernik je v petdesetih in na začetku šestdesetih let kot študijski delegat obiskal veliko misijonskih dežel (svoja doživetja je zbral v knjigi Rim, Atene, Nairobi). Zelo močno je bil povezan z rimskimi Slovenci. Ko so leta 1963 ustanovili društvo ‘Slomšek’, je bil od vsega začetka njihov duhovni asistent in urednik glasila društva Med nami. Bil je duša društvenega dogajanja, vabil je slovenske škofe na društvene shode ali kot mašnike k mesečni nedeljski sveti maši. Za rimske Slovence so bili nepozabni letni izleti v okoliške rimske hribe.

Ko je kot mlad bogoslovec med vojno prišel v Rim, je videl, da imajo številni narodi v večnem mestu svoje študijske zavode. Vedno bolj je čutil potrebo, da tak zavod dobimo tudi Slovenci. Zamisel se je začela uresničevati po prvem obisku škofa Antona Vovka leta 1960. O ustanovitvi zavoda za mlade slovenske duhovnike, kjer bi lahko bivali in študirali na rimskih univerzah, se je pogovarjal s p. Antonom Prešernom, ki je bil ugledna in vplivna osebnost. Dosegel je, da je bil 22. novembra 1960 uradno ustanovljen zavod Slovenik (z uradnim imenom Collegium slovenum in Urbe). Prvi rektor je bil p. Prešeren, po njegovi smrti (7. marca 1965) pa ga je nasledil Maksimilijan Jezernik. Med rojaki po svetu je dobil donatorje in z njihovo pomočjo je kupil hišo na Apijski cesti, ki so jo obnavljali in dograjevali, da so lahko leta 1973 Slovenik slovesno blagoslovili. Dosegel je, da je postal papeški zavod z vsemi pravicami, ki sledijo iz tega naslova. Prijazno hišo so s svojimi deli obogatili mnogi slovenski umetniki. Slovenik je postal prijetna oaza domovine v večnem mestu, kjer so poleg stanovalcev-študentov našli zavetje tudi slovenski romarji. Največji dan za Slovenik in njegovega rektorja je bil 22. november 1990, ko ga je ob njegovi 30-letnici obiskal papež Janez Pavel II., ki je maševal v kapeli Marije Pomagaj, Kraljice Slovencev, zavetnice zavoda.

Maksimilijan Jezernik je opravil pomembno nalogo kot postulator v postopku za razglasitev božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška za blaženega. Zavzel se je za prevajanje vsega gradiva v italijanščino. Vesel je bil, ko je videl, da njegovo prizadevanje rodi sadove. 19. septembra 1999 je bil med množico 200.000 ljudi na Betnavski poljani eden najsrečnejših, ko je zaslišal papeža Janeza Pavla II.: »S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi …« Tako se je uresničilo voščilo njegove mlade sorodnice ob zlati maši na Pónikvi nekaj mesecev prej: »Nam Pónikva s Slomom rodila je svetnika, / a Pónikva pri Žalcu njegovega glasnika. / Ob jubileju zlatem Vam Bog je dal radost, / da smeli doživeti ste Slomškovo svetóst.« Zdaj je izpolnjena tudi njena želja, s katero se pesmica konča: »A ko življenjska knjiga nekoč se Vam zapre, / naj v družbi s svetim Slomškom se večnost Vam odpre.« Rektor Slovenika je Maksimilijan Jezernik ostal do leta 2001, v naslednjih letih je vedno bolj oglašala bolezen, ki ga je leta 2012 pripeljala v Dom sv. Jožefa v Celju, kjer je svetilka njegovega življenja 21. aprila 2015 ugasnila v 94. letu zemeljskega popotovanja.

S. Čuk, Maksimlijan Jezernik. "Svojim domačim sem novomašni blagoslov podelil po vatikanskem radiu": Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2015), 38-39.

“Najbolj si srečen, ko se daruješ za druge”

(* ob obletnici) »Postal sem duhovnik z željo, da bi bil dober župnik, pozneje sem moral ubrati druga pota, ki mi jih je Bog pokazal. Odgovornost razumem prav v sprejemanju tistih predlogov, ki jih kaže Bog, in ne tistega, kar bi človeku najbolj prijalo. Svoje duhovno življenje razumem v tem, da spreminjam svoje delo v molitev, delo, ki ga opravljamo, pa je molitev, prenesena v življenje. Izrednega pomena je tudi vera v Božjo previdnost. Stalno vidim Božjo roko, ki je vodila vse moje delo.« Tako je ob tridesetletnici revije Ognjišče (1995) povedal njen ustanovitelj in dolgoletni urednik Franc Bole. Ko se ga spominjamo ob devetdesetletnici njegovega rojstva, spoznavamo, da to niso bile prazne besede, ampak vsebina njegovega življenja.
Rodil se je 9. avgusta 1932 kot najmlajši od petih otrok (eden je umrl kot dojenček). »Hvaležen sem staršem, ki so mi dali dobro krščansko vzgojo, podprto z osebnim zgledom.« V otroštvu se mu je izpolnila želja, da je postal mašni strežnik, ki je potem prerasla v mnogovrstno služenje z darovi, prejetimi od Boga. Osnovno šolo je imel v italijanščini, srednjo v hrvaščini, šele na teološki fakulteti je zajemal sveto znanost v slovenščini, ko se je pripravljal na duhovniški poklic. »Uvidel sem, da si najbolj srečen takrat, ko se daruješ za druge. Spominjam se duhovnih vaj pred posvečenjem. Takrat sem jih res doživel kot Božji klic, kot tisto dokončno odločitev, da se hočem darovati Bogu in ljudem.« To darovanje se je začelo z odpovedjo višjemu študiju in prevzemom župnije Postojna, kjer se je kot gorčično zrno 18. aprila 1965 rodilo Ognjišče. Tako je začel uresničevati načrt širiti Jezusovo oznanilo tudi s tiskano besedo, ki ga je že dolgo nosil v srcu. »Ognjišče hoče biti list, ki povezuje v veliko družino vse, ki želijo graditi prihodnost.« S svojim Predalom dobrote spodbuja bralce k dejavni ljubezni do bližnjega. »Življenje je treba gledati z odprtimi očmi in spoznati tudi bedo ljudi. Mi kristjani ne smemo iti mimo njih, kot da jih ni … Tudi če nimamo veliko, smo lahko milijonarji, milijonarji dobrote, saj nas bodo dobra dela priporočala pred Bogom.« Oblastnikom je bila trn v peti vsaka organizirana dobrodelna dejavnost Cerkve in so jo skušali zatreti. »Pomembno je verovati v neke ideale in biti pripravljen žrtvovati se zanje. Po naravi sem optimist, zato me težave zlepa ne spravijo na tla,« odgovarja oče urednik v duhu apostola Pavla. Otipljiva spodbuda bralcev za služenje trpečim so izpovedi trpečih bratov in sester. »Postati moramo občutljivi za trpljenje drugih in se ne naveličati tega dela, ker je plemenito, ker je krščansko.« Sad teh spodbud je bilo slovensko romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje, prvo leta 1969. Tudi to ima vzgojni namen. »Poseben pečat našim romanjem daje množica mladih in tudi starejših pomočnikov, ki se z ljubeznijo posvetijo trpečim. Nihče ne more Bogu reči naš Oče, če ne reče brat, sestra.« Po osamosvojitvi Slovenije je Poštni predal prerasel v Slovensko Karitas, Franc Bole je bil njen direktor. Iskal je poti, kako uresničiti zamisel slovenskega katoliškega radia za oznanjevanje z govorjeno in živo besedo – in leta 1994 se je oglasil Radio Ognjišče, najprej iz Kopra in kmalu nato iz Ljubljane. »Ko smo ustanavljali revijo Ognjišče, seveda nismo mogli niti sanjati o radiu. Zdaj je to mogoče in lahko bomo dosegli veliko več ljudi. Ne samo verske oddaje, vse, kar plemeniti, vzgaja in nas navaja k lepšemu življenju, je oznanjevanje Jezusove vesele novice.« Njegovo zvesto služenje se je končalo 18. februarja 2020, nekaj tednov pred izbruhom covida. ‘Svojega’ romanja na Brezje se je zadnjikrat udeležil 15. junija 2019. Takrat je dejal: »Včasih sem veliko obhajal in poskrbel tudi za maziljenje, zdaj pa se usedem in čakam, da pridejo in drugi mene mazilijo, ker sem potreben.« Lahko smo prepričani, da te je nebeški Oče za tvojo ljubezen do njegovih otrok mazilil z oljem veselja – ker si vreden!

S. ČUK. Franc Bole: “Najbolj si srečen, ko se daruješ za druge”: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2022), 91.

»Naš čas zahteva zrele osebnosti, sposobne, da potem, ko so doumele vrednoto svetosti, skušajo le-to uresničiti v vsakdanjem življenju,« je dejal papež sv. Janez Pavel II. 19. maja 1996 pri maši na mariborskem letališču ob svojem prvem obisku Slovenije. Vzor take zrele osebnosti je bila Božja služabnica Cvetana Priol, ki se je rodila pred sto leti, 19. februarja 1922, kot prva od treh hčera globoko verne družine Priol v Mariboru. Oče Josip je bil ravnatelj Vinarske in sadjarske šole, mati Amalija pa se je po poroki povsem posvetila družini. Svoji prvorojenki sta dala ime Cvetana po glavni junakinji povesti Darovana, hčere poganskega čarovnika, ki se je po krstu zaobljubila, da bo služila samo Bogu. V tem je Cvetana kasneje videla napoved svojega popolnega darovanja Bogu. Osnovno šolo so vse tri Priolove deklice obiskovale pri šolskih sestrah, Cvetana se je po končani klasični gimnaziji posvetila študiju glasbe, ki ga zaradi neprestanih bolezni ni mogla dokončati. Med drugo svetovno vojno je živela v Gradcu, kamor so Priolovo družino pregnali Nemci. Jeseni leta 1944 je morala z vsemi drugimi študentkami na prisilno delo v tovarno tankov v Kapfenbergu pri Gradcu, kar je uničujoče vplivalo na njeno zdravje. Po vojni so se Priolovi vrnili v Maribor, Cvetana je poučevala klavir na tamkajšnji glasbeni šoli ter nadaljevala študij glasbe na Akademiji za glasbo v Ljubljani, ki ga zaradi bolezni morala opustiti. Leta 1947 se je pričel križev pot njenega življenja, ki je trajal vse do smrti, 11. avgusta 1973. Prestajala ga je po raznih bolnišnicah in zdraviliščih. Tam je imela ob sebi ljudi, ki Boga niso poznali, ki so ga celo sovražili¸ob Jezusu, ki so ga začutili ob Cvetani, pa so spoštljivo umolknili. Pri vsem trpljenju je bila vedno vesela, imela ga je za dar iz nebes, kot dokaz Božje brezmejne dobrote do nje, za kar se je Bogu brezmejno zahvaljevala. Prelomnica v njenem življenju je bil pomladni dan leta 1939, ko se je sedemnajstletna v mariborski stolnici pri oltarju Svetega križa, kjer je zdaj grob blaženega Antona Martina Slomška, popolnoma darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Svoje življenje je Bogu darovala za Cerkev, za duhovnike, za misijone, za rešitev duš. Od leta 1947 do 1968 je pisala duhovni dnevnik. Te dragocene zapiske je že leta 1970 hotel izdati p. Jakob Laura, njen duhovni voditelj, pa takrat ni bilo mogoče. Prvič so izšli leta 1997 pri Slomškovi založbi v Mariboru pod naslovom Darovana, dopolnjena izdaja pa leta 2004 pri isti založbi z naslovom Cvetana Priol na poti svetosti, skupaj z Založbo Ognjišče pa leta 2017 z enakim naslovom. Leta 2004 se je pričel škofijski postopek za njeno razglasitev za blaženo.
»Cvetana je bila v marsičem zelo podobna sv. Tereziji Deteta Jezusa,« je zapisal Adolf Mežan v svojem orisu njenega življenja in duhovne podobe. »Obema je bil poklic - ljubezen. Obe sta darovali Bogu svoje življenje za vzvišene cilje. Obe sta veliko trpeli in trpljenje vdano prenašali. Obe sta bili goreči v apostolatu. Obe sta bili navdušeni za misijone. Obe sta zelo ljubili Cerkev in sta visoko cenili duhovnike. Obe sta gojili duhovno otroštvo. Obe sta obljubili, da bosta po smrti delili pomoč iz nebes ljudem na zemlji. Obe sta bili mistikinji. Cvetanin duhovni dnevnik in Terezijina Povest duše sta si po vsebini in slogu močno podobni. Podobni sta si bili tudi po imenu. Sveti Tereziji Deteta Jezusa so rekli tudi Mala Cvetka. Torej: Cvetka - Cvetana. Pa še bi lahko naštevali podobnosti med njima. Zato bi lahko rekli, da je Cvetana Priol slovenska Mala Terezija.«

Molitev za beatifikacijo Božje služabnice:
Vsemogočni Bog, Oče luči,
od Tebe prihaja vsak dober dar;
hvala Ti za Božjo služabnico Cvetano,
ki je svoje življenje darovala za Cerkev
in je tudi v bolezni in trpljenju / zvesto služila tvojemu klicu.
Podeli ji čast oltarja,
da bomo po njenem zgledu sprejemali svoj križ
in v upanju na vstajenje gradili Tvoje kraljestvo.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

S. Čuk, Cvetana Priol, slovenska Mala Terezija: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2022), 90.

Žale, poslednji dom Ljubljančanov, s čudovitimi vežami za rajne in z mnogimi prelepimi spomeniki, so njegovo delo. Za Križanim, ki je odtrgal desnico s križa in z njo usmiljeno blagoslavlja, nekaj metrov na desno počiva veliki slovenski arhitekt prof. Jože PLEČNIK. Sam ima na grobu preprost slovenski kamen, ki je vanj vklesan križ in ob njem ime in letnici: ARH. JOŽE PLEČNIK 1872-1957.
Ljubljana je vsa njegova. V svoje rodno mesto je prišel šele po prvi vojni. Takoj jo je hotel imeti lepšo. Tako kot je o njej sanjal v tujini. Ko se je vrnil domov, je bil zrel mož. Iskal je odtenke Božje lepote v snovi, ki jo je znal z nadarjeno roko uporabiti in prenarediti tako, da je še lepše in zgovorneje spregovorila o Bogu.
Boga je iskal tudi v tihih pogovorih z Njim. »Morebiti starši molijo zame in ti tudi zame,« piše bratu Andreju, duhovniku, »zato ne preneha docela v meni gnada. Da se v raztrganem življenju mojem zatekam v najhujših navalih k nebesom, da mi vroče solze mnogokrat blaže bolečino. Več ti ne morem povedati. Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.«
Tako piše zrel mož, ne otrok ali pobožna ženica! Ker zna moliti s srcem in ker je pobožnost prepojila zadnje vlakno njegove plemenite duše, zato moli vsa njegova umetnost.
Pod njegovimi rokami vse poje: les, kamen, železo, beton. Vse govori o neizmerni Božji ljubezni. Plečnik je naš Frančišek Asiški. Tako je naraven in pošten, da mu je sleherna stvarca Božji poslanec. Les mu je brat, železo je brat, kamen je brat, pevec Božje slave.
Njegova čista in ponižna duša povsod vidi Božje sledove. Kakor mnogokrat, se vidi tudi tukaj: malo znanja napihuje, veliko znanja pripravlja ponižno pot Bogu.
Ko je s svojimi umetniškimi očmi in čisto dušo okoli sebe videl vse polno Božjih sledov, je hotel vse svoje najboljše sposobnosti uporabiti prav v Božjo slavo. Najlepše stvaritve njegovega genija krasijo cerkve po Slovenskem in drugod. Vsako podrobnost je natančno izdelal, vsaki je vedel najgloblji pomen. Tabernakelj je studenec žive vode, monštranca je drevo življenja, kelih Božje srce …
Svojemu bratu Andreju piše: »Kadar pa Boga v rokah držiš, reci mu, da ga ljubim, reci mu, da ne maram denarja, reci mu, da ne lažem - ne On to ve, da naj moji želji življenje da: fantazijo, moč in ponižnost naj vsadi v mene, da bodo moja dela v čast njegovo.«
Za svoje delo ni nikoli delal računa. »Eh, pustite, kaj bi tisto; to je moje veselje in moje življenje!« S snovjo ni štedil. Hotel je povsod imeti najboljše. »Za Gospoda Boga nobena stvar ni prelepa!«
V osebnem življenju je bil skromen. Imel je revno posteljo, na roke stesano. Na nočni omarici najpreprostejšo električno svetilko, pod njo pa rožni venec, Hojo za Kristusom in Novo zavezo.
Učencem je dal to oporoko: »Živite preprosto, delavno in čisto življenje.«

PLEČNIKOVI “UTRINKI”
Kmalu po njegovi smrti 7. januarja 1957 je Mohorjeva družba v svojem Književnem glasniku (februar 1957) napovedala dragoceno knjigo, ki bi Plečnika predstavila v njegovi besedi. Zapisali so: »Plečnikovega kulturnega pomena za Slovence ne bi mogli v celem doumeti, če bi ga poznali samo kot oblikovalca neštetih presenetljivo lepih in trajnih arhitekturnih spomenikov in načrtov. Slovenskemu ljudstvu ga je treba predstaviti tudi v njegovi besedi, v njegovih utrinkih, domislicah, izrekih. Tak kot je bila njegova arhitektura, njegove misli o lepoti, njegove zamisli, načrti, takšen je bil Plečnik tudi kot človek: plemenit, iskren, bister, jedrnat. Iz razgovorov z mnogimi ljudmi vseh poklicev bo uredništvo Mohorjeve družbe izbralo Plečnikove izreke, utrinke njegove življenjske modrosti in jih strnilo v knjigo, ki naj pokaže velikega umetnika tudi v njegovem modrovanju o delu, o življenju, o poštenosti, o resnici, o mnogih drugih stvareh.«

Knjiga žal ni izšla, ostalo je le pri napovedi, ki ji je bilo za vzorec ‘priloženih’ nekaj Plečnikovih ‘utrinkov’; odbrali smo nekatere.

• Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.
• Vsem pa in vam tudi povem: če ne bi delal, bi ne rastel. Rastel pa sem, to vem.
• Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda.
• Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje.
• Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase.
• Najlepše je, ako človek lahko reče: Jaz sem naredil, kar sem mogel in kar sem znal. Imam čisto vest in vse drugo mi nič mar.

več:

ČUK, Silvester. Kamen govori o Bogu. (Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš). Ognjišče, 1965, leto 2, št. 4, str. 23.23.

ČUK, Silvester. Jože Plečnik. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1992, leto 28, št. 1, str. 28-29

ČUK, Silvester. Plečnikova hiša. (Domače ognjišče). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 52-53

papeževe misli na svetovnem srečanju družin - "Danes nas je toliko na tem slavju in to je že samo po sebi nekaj preroškega, neke vrste čudež v sedanjem svetu, ki se je naveličal ustvarjati nove delitve, nove razdore, nove polomije. Ko bi le bili vsi preroki! Ko bi se le vsakdo od nas odprl čudežu ljubezni v blagor lastne družine in vseh družin sveta – govorim o čudežih ljubezni – da bi tako premagali pohujšanje slabotne in utrujene ljubezni, zaprte same vase, nestrpne v odnosu do drugih! Zastavljam vam vprašanje, na katero naj vsak sam odgovori – zakaj sem izrekel besedo nestrpna: ali pri nas doma kričimo ali se pogovarjamo z ljubeznijo in obzirnostjo? To je dobro merilo naše ljubezni.« Tako je v svojem neposrednem in preprostem slogu dejal papež Frančišek pri sklepnem evharističnem slavju na osmem svetovnem srečanju družin v parku Benjamina Franklina v Filadelfiji 27. septembra 2015. To je bilo zadnje ‘dejanje’ njegovega pastirskega obiska na Kubi in v ZDA od 19. do 27. septembra 2015. Sam je povedal, da je bil glavni razlog za to njegovo potovanje, deseto po vrsti, prav svetovno srečanje družin.

Svetovno srečanje družin v Filadelfiji se je pričelo 22. septembra, papež Frančišek se je družinam z vseh celin pridružil zadnja dva dneva, 26. in 27. septembra. Posebej je nagovoril škofe, ki so sodelovali na tem srečanju družin. Spodbudil jih je naj kot dobri pastirji posebej skrbno varujejo družine. »Pastir ostaja buden in pomaga ljudem, da v trenutkih malodušja, razočaranja in neuspehov dvignejo pogled. Lahko bi se upravičeno vprašali: ali smo v svojem pastoralnem delu pripravljeni ‘izgubljati čas’ z družinami? Ali smo pripravljeni biti ob njih ter z njimi deliti skrbi in radosti? ... Naj nam Bog podeli dar obnovljene bližine družine in Cerkve.«
V soboto, 26. septembra zvečer, je papež Frančišek sodeloval pri molitvenem bedenju v parku Benjamina Franklina. Čeprav je imel za sabo že več kot teden dni napornih srečanj in številnih govorov, je bil kot prerojen, ko se je s papamobilom peljal skozi množico, ki ga je navdušeno pozdravljala. Ko smo spremljali to njegovo potovanje, smo videli: kadar je imel pred seboj tiste, ki veljajo za ‘velike’, je bil zelo resen in zadržan; pri srečanjih z ‘malimi’ pa se je razživel kot ljubeči oče. Za molitveno bedenje so pripravili raznovrsten program, pri katerem so se menjavala pričevanja družin z vsega sveta ter glasbene in plesne točke. Papež Frančišek je v svojem kratkem nagovoru poudaril, da je Bog Stvarnik “svet zaupal družinam” in da ima družina “božje državljanstvo”, ker je bila rojena v raju. Opozoril je na vlogo otrok in starih ljudi v družini: narod, ki ne skrbi zanje, bo izgubil prihodnost in bo ostal brez spomina na preteklost.

Zakoncem, ki jih je imel pred seboj, je ‘dal nalogo’: nikoli ne končajte dneva sprti!
Svetovno srečanje družin se je končalo z mašo v parku Benjamina Franklina v nedeljo, 27. septembra. Papež Frančišek je svojo homilijo navezal na božjo besedo tiste nedelje, v kateri tako Mojzes kot Jezus grajata sodelavce in učence zaradi ozkosrčnosti. »Bog hoče, da vsi njegovi otroci sodelujejo na prazniku evangelija. Ne ovirajte tega, kar je dobro – pravi Jezus – nasprotno, pomagajte, da raste. Dvomiti o delovanju Duha, zbujati vtis, da ne deluje v tistih, ki niso iz naše skupine, ki niso kakor mi, je nevarna skušnjava.« Poudaril je, kar vedno ponavlja, da se vera razodeva v drobnih vsakdanjih pozornostih. »Vera odpira okno dejavni navzočnosti Svetega Duha in nam kaže, da sta sreča, svetost vedno povezana z majhnimi dejanji. Kdor vam da piti kozarec vode zaradi tega, ker ste Kristusovi – pravi Jezus, majhno dejanje – ne bo izgubil svojega plačila (Mr 9,41). Majhna dejanja, ki se jih človek nauči doma; dejanja v družini, ki se izgubljajo v vsakdanjosti, ki pa pripomorejo, da je vsak dan drugačen. To so dejanja mame, stare matere, očeta, starega očeta, sina, brata. so dejanja pozornosti, prisrčnosti, tankočutnosti. Recimo kot topla jed, ko čakamo na večerjo, kot zajtrk, ki nas že čaka, ko zgodaj zjutraj vstanemo. To so družinska dejanja. To je blagoslov pred spanjem, objem, ko po napornem delavniku pridemo domov. Ljubezen se kaže v majhnih dejanjih, v pozornosti za vsakdanje malenkosti, ki pomagajo, da ima življenje vedno pridih domačnosti. Vera raste, kadar jo oživlja in oblikuje ljubezen. Zato so naše družine, naši domovi resnične domače Cerkve: so primeren kraj, kjer vera postane življenje in življenje raste v veri.« Homilijo je sklenil z voščilom: »Nam vsem naj Bog podeli, da bi bili preroki veselja evangelija, evangelija družine, družinske ljubezni, da bi bili preroki kot Gospodovi učenci, in naj nam podeli milost, da bi bili vredni čistosti srca, ki je odprto za evangelij.« Na koncu je oznanil, da bo naslednji svetovni dan družin leta 2018 v Dublinu, glavnem mestu Irske.

Ko se je vrnil v Rim, ni odšel ‘domov’ v Vatikan, ampak najprej v baziliko Marije Snežne, da se je Božji Materi zahvalil za njeno varstvo na tem napornem potovanju. Na splošni avdienci v sredo, 30. septembra je kratko povzel svoje vtise in povedal: »Višek potovanja je bilo srečanje družin, ko se je skozi prizmo družin obzorje razširilo na ves svet.« Odločno je zatrdil, kaj je družina v božjem načrtu: »Svetopisemski humanizem nam postavlja pred oči tole sliko: človeški par, združen in rodoviten, ki ga je Bog postavil v vrt sveta, da ga obdeluje in ohranja.«
piše: Silvester ČUK

Pričevanje, Ognjišče (11) 2015, str. 38

* 18. februar 1918, Sv. Katarina pri Zadru; 20. oktober 2000, Maribor

Betlehemski čudež

Zdenko Lovše je svojo življenjsko pot, na katero je stopil 18. februarja 1918 v Zadru, kjer je bil takrat v službi njegov oče, dokončal 13. oktobra 2000 na Dunaju. Čutil se je Mariborčana, kaj­ti njegovi so se leta 1923 naselili v štajerski metropoli. Po kon­čani gimnaziji je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil v vojnih razmerah zaradi pomanjkanja duhovnikov, ker so jih Nemci izgnali, pred koncem študija posvečen v duhovnika 18. maja 1941. Po posve­čenju je pomagal v škofijski pisarni in opravljal duhovniško služ­bo pri Sv. Petru pri Mariboru, dokler ga niso Nemci leta 1942 za­prli. Dvakrat je stal z zavezanimi očmi v vrsti talcev, toda Bog ga je rešil.

 Po vojni je bil nekaj časa profesor verouka na gimna­ziji in duhovni pomočnik pri Sv. Rešnjem telesu v Mariboru, dokler ga niso zaprli. Po zaporih v Ljubljani, na Žalah in v Medvodah je bil imenovan za škofijskega arhivarja in nato za župnijskega upra­vitelja v Gornjem Gradu. Pri njegovem delu so ga na vse načine ovi­rali, zato se je leta 1959 preselil v Avstrijo. Kot župnik je de­loval v okolici Innsbrucka in v dunajski nadškofiji. Leta 1962 je na bogoslovni fakulteti insbruške univerze promoviral za doktorja bogoslovja. Kot upokojeni župnik je do svoje smrti živel na Duna­ju, vstajenja pa čaka na božji njivi na Gorci - pri Sv Petru pri Mariboru, kjer so ga pokopali 20. oktobra 2000.

Ko smo se vrnili s težkega dela, je bil že sveti večer. Ne poznam ga, ki bi mogel opisati to čudovito blaženo stanje, ki se je raz­lilo po vseh barakah. Bog sam ve, kakšni spomini so napolnjevali srca očetov, bratov, nedolžnih in zadolženih kriminalcev, Ciganov, južnih bratov... Posebno pa so doživljali božični večer moji so­bratje, ki bi to noč stali pred oltarjem in obhajali polnočnico.
Duhovniki nismo imeli svoje barake, ampak so nas namenoma raz­kropili, da smo bili še bolj osamljeni. Bilo nas je enaindvajset: jezuiti, lazaristi, razni profesorji...
Po neužitni "čorbi", ki naj bi bila večerja, je bila zapoved: "Pogasi luči! Spanje!" Luč za lučjo je ugašala in neusmiljena tema je objela taborišče sredi gozda. Le ena baraka je svetila in iz nje je zadonelo:"Sveta noč, blažena noč..."
Takrat se je prebudilo celotno taborišče. Kakor na povelje so se ponovno začele prižigati luči, čeprav se je iz stolpov oglaša­lo:"Pogasi luči! Tišina!"
Glasovi arestantov so se pridružili knapom in začelo se je ro­manje v tisto barako, kjer je stalo božično drevesce, razsvetljeno s svečkami, jaslice ob častni straži trboveljskih rudarjev.
Božične pesmi so se vrstile druga za drugo. V baraki so kuhali čaj (kdo ve, kje so ga dobili) in ga delili v majhnih ameriških dozicah za kavo. Bile so prave bratske agape. Celo muslimani so se ta večer čutili eno z nami, ki smo se radovali božjega rojstva.
Od duhovnikov ni nihče poromal k jaslicam, ker so se upravičeno bali, da bi ves sum padel nanje, saj so imeli jezuite še za poseb­ne "hudiče" in sva jim bila kos samo še dr. Dokler in jaz. Edini, ki ga je radovednost premamila, je bil lazarist Čontala. Ta je oz­nanjal in pripovedoval drugim sobratom o čudežu na betlehemskih poljanah v Medvodah...
Slavje je trajalo vso noč, do jutranje zore, ko smo videli, da je taborišče obdano z dodatnimi vojaškimi enotami, ki so imele strojnice. Ozna je to smatrala za očiten upor kazenskega tabori­šča. Na sam božični dan ni smel nihče iz barake in tako je po sili razmer postal prost dan.
Začelo se je zasliševanje. Posebna komisija oznovcev je prišla v rudarsko barako. Prvo povelje je bilo: "Skini jaslice in božično drevo!" Odgovorilo jih je štirideset: "Nam niso napoti!"
Nato se je oglasil nekdo: "Radi bi videli tistega, ki bo prvi zagrabil." Bili so kot en mož - železna falanga. Drugo vprašanje: "Kdo jih je postavil?" Kakor eden so odgovorili: "Ne vemo." Ozna je pozvedovala naprej: "Ko ste prišli z dela, jih še ni bilo. Torej jih je moral nekdo postaviti. Kdo?"
"Bile so tukaj!"
Ker množično zasliševanje ni prineslo nikakega uspeha, so se lotili posameznikov in skušali izigravati enega proti drugemu. Ker pa ni bilo izdajstva, so rekli, da so to gotovo organizirali farji. Zato so morali na zaslišanje vsi duhovniki. Toda nihče ni imel pojma, kdo bi to bil. Huda je bila nevihta in razburjenja nič koliko, pa je šlo vse mimo. Jaslice so ostale v baraki rudarjev na častnem mestu do novega leta in so jih ves čas pridno obiskovali. Kdo jih je po­spravil in kam, se ni vedelo.
Sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč... kakšna je tvoja moč!

ČUK, Silvester. Zdenko Lovše. (Pričevanje). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 1, str 27.

Papež Frančišek je obiskal Palermo na Siciliji - ob 25. obletnici smrti duhovnika Pina Puglisija, ki ga je ubila mafija. Tu je njegova zgodba, ki smo jo objavili leta 2013 v rubriki Pričevanje.

 * 15. septembra 1937, Brancaccio, Palermo, Italija; † 15. septembra 1993, Brancaccio, Palermo, Italija

Rodil se je 15. septembra 1937 v Palermu kot tretji od štirih otrok v preprosti družini, katere bogastvo je sta bili močna vera in prisrčna ljubezen. Oče je bil čevljar, mati šivilja. V otroških letih je bil strežnik in ob dobrem župniku se je ogrel za duhovniški poklic. Po končanem bogoslovnem študiju je bil posvečen v duhovnika 2. julija 1960, ko še ni dopolnil triindvajset let. Za novomašne podobice je izbral pomenljiv napis: »O Gospod, daj, da bom pripravno orodje v tvojih rokah za rešenje sveta.« Kot mlad duhovnik – pravili so mu '3P' (Padre Pino Puglisi) – je deloval v raznih župnijah rojstnega mesta. Povsod je posebno skrb posvetil otrokom in mladini.

V letih 1970–1978 je bil župnik v hribovski vasi Godrano, 40 kilometrov od Palerma. Dejal je: »Sem duhovnik na najvišjem položaju v škofiji.« Rad se je šalil tudi na svoj račun. Imel je velika ušesa in široke dlani. Razlagal je, kot volk v Rdeči kapici, da ima velika ušesa zato, da bolje posluša, velike dlani, da bolj nežno poboža, dolge noge, da hitreje hodi in takoj pride na pomoč potrebnim. »Kaj pa plešasta glava?« so ga vprašali. »Da bolje odseva božja svetloba.« Ko se je vrnil v Palermo je opravljal različne službe: bil je podravnatelj malega semenišča, vodil je Središče za duhovne poklice, na raznih šolah je poučeval matematiko in verouk, bil je asistent pri več katoliških mladinskih organizacijah. Konec septembra 1990 je bil imenovan za župnika v palermski četrti Brancaccio, ki jo obvladuje mafija.

Takoj se je začel boriti proti njej in sicer tako, da se je zavzemal za otroke in mlade, ki so bili prepuščeni ulici in so bili lahek plen mafije. Z raznimi dejavnostmi in z igrami jim je skušal dokazati, da je mogoče postati vreden spoštovanja ne zaradi nasilja, s katerim obvladuješ ljudi, temveč zaradi vrednot, ki so v tebi. S tem si je nakopal bes mafijskih prvakov in imeli so ga za oviro, ki jo treba odstraniti. Njihovih groženj se ni ustrašil in o tem ni nikomur pripovedoval. Svojim prijateljem pa je svetoval, naj ne hodijo k njemu, zlasti ne v večernih urah, ker bi postavljali v nevarnost svoje življenje. Ko je prišel v Brancaccio je vedel, kaj ga čaka. »Sprejel sem iz pokorščine in iz ljubezni. Sicer sem pa takšen: brž ko mi povedo, da tjakaj noče nihče iti, me nemudoma nekaj spodbudi, da se tja poženem prav jaz.«

Konec januarja 1993 '3P' ustanovi center Oče naš za vzgojo v človeškem dostojanstvu in za evangelizacijo. Grožnje mafije se stopnjujejo, njega pa krepijo besede, s katerimi je papež Janez Pavel II. 9. maja 1993 v Agrigentu obsodil mafijo: »Bog je nekoč dejal: Ne ubijaj! Ne more človek, ne more kateri koli človek, kakršna koli človeška združba, mafija, ne more spremeniti, ne more poteptati te najsvetejše Božje pravice ...

V imenu Kristusa, križanega in vstalega, tega Kristusa, ki je Pot, Resnica in Življenje, se obračam do odgovornih: spreobrnite se! Nekega dne bo prišla Božja sodba!« Zvesti Kristusov pričevalec je slutil, da mafija že steguje roke po njem. V svojih javnih nastopih je mafijce, ki so sejali strah med ljudi, povabil, naj pridejo, da se pogovorijo. Namesto tega pa so 15. septembra 1993, na njegov 56. rojstni dan, poslali dva morilca. Po napornem dnevu se je zvečer pripeljal domov s svojim starim avtomobilom. Ko je izstopil iz vozila in šel proti vratom, ga je nekdo poklical. Obrnil se je in njegov pajdaš ga je zahrbtno ustrelil v tilnik. Mafijska eksekucija! Kasneje so morilca aretirali. Povedal je, da je duhovnik, ko sta se mu z drugim mafijskim ubijalcem približala, z nasmehom na ustnicah dejal: »To sem pričakoval.«

Njegov pogreb 17. septembra je bil hvaležno slovo od mučenca. Na njegovem grobu je napis: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Janezov evangelij 15,13). Pet let po njegovi smrti se je začel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega in sicer kot mučenca. Mafija, ki je dejansko praktični ateizem, čeprav si rada nadeva 'pobožno' masko, ga je dala umoriti iz sovraštva do vere. 28. junija 2012 je papež Benedikt XVI. podpisal odlok o njegovi razglasitvi za blaženega. 15. aprila 2013 so njegove posmrtne ostanke prenesli s pokopališča v stolnico. Slovesnost njegove razglasitve za blaženega, mučenca mafije, je bila 25. maja 2013 v Palermu ob navzočnosti nad 100.000 ljudi.

ČUK, Silvester. (Pričevanje). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 7, str. 67.