LETA 1722 UMRL HIPOLIT NOVOMEŠKI

SLOVNIČAR, PREVAJALEC IN KAPUCINSKI REDOVNIK (* 1667)

Menda je študiral pri jezuitih v Ljubljani, ok. 1684 postal kapucin 'štajerske pokrajine', ki je obsegala tudi Kranjsko, bival v raznih samostanih te province, opravljal razne samostanske službe in končno bil izvoljen za gvardijana v Kamniku . Za knjige se je navdušil ob zapuščini Matije Kastelca (v novomeškem samostanu) in pridigah sobrata Janeza Svetokriškega. Sklenil je, da bo pripravil koledar, najprej naj bi bil za interno uporabo kapucinov, pozneje se je odločil za tiskano izdajo, ki jo je do leta 1712 je uredil za tisk slovar v dveh knjigah (latinsko-nemško-slovenski), a ni izšla. Za ponatis je pripravil slovnico Adama Bohoriča 'Grammatica latino-germanico-slavonica' (1715). V novi priredbi lekcionarja 'Evangelia inu lystuvi' je objavil več srednjeveških ljudskih cerkvenih pesmi. Predelal je priročnik Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana v prevodu Matije Kastelica in ga objavil pod naslovom Bukvice od Slejda inu Navúka Kristusa nášega Izveličerja (1719).

LETA 1889 ROJEN IVAN ZORMAN

PESNIK PREVAJALEC IN GLASBENIK († 1957)

Z družino se je konec 19. stol. dvakrat selil v Ameriko, ustalil se je v Clevelandu, kjer je študiral angleščino, francoščino in italijanščino ter glasbo. Kot pianist je nastopal po raznih gledališčih in koncertnih dvoranah, organist in pevovodja je bil tudi v slovenski župniji sv. Lovrenca v Newburghu pri Clevelandu, na slovenski šoli pa je poučeval slovensko književnost. Je prvi pomemben prevajalec slov. poezije v angleščino. Tako je seznanjal potomce ameriških Slovencev z glavnimi predstavniki slovenske poezije, izdal je tudi antologijo slovenskega pesništva. Velik je tudi njegov skladateljski opus, uglasbil je številne pesmi.

LETA 1894 ROJEN JOŽEF BAŠA-MIROSLAV

SLOVENSKI PESNIK IN NOVINAR NA MADŽARSKEM († 1916)

Slovenski pesnik in novinar na Madžarskem (madžarsko Bassa József). Njegov brat je bil pisatelj Ivan Baša. Baša je v svojih pesmih, v katerih je izpovedoval predvsem tisti del svoje biti, ki ga je vezal na rod, domovino, in tudi poezijo, okorni ritem dotedanjih verzifikacij suvereno in izjemno melodično vpel v trohejsko, jambsko in redkeje amfibraško valovanje ter prekmurščino usposobil za resnejše pesniške naloge.

LETA 1909 ROJEN VILKO NOVAK

ETNOLOG, SLAVIST, LITERARNI ZGODOVINAR, UREDNIK, PREVAJALEC († 2003)

Na god rožnovenske Matere Božje, 7. oktobra 2003, je mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej podelil profesorju dr. Vilku Novaku, svojemu staremu prijatelju, v Duhovniškem domu Mane nobiscum (Ostani z nami) v Ljubljani, zakramenta sprave in bolniškega maziljenja ter mu podelil sveto popotnico. Ob omembi zadnje želje njegove mame, naj ji na grobu zapojejo: "Ti nebeško Detece, sliši, česar prosim te: Daj nam vsem v nebesa priti, angelcem se pridružiti", se je Vilko blaženo nasmehnil. Še zadnji stisk roke, njegov šepetajoči glas: Bog plati in Zbogom ter obljuba škofa Smeja: "Vilko, ne bomo te zapustili. Ostanimo združeni v molitvi!" Škof Smej je svojega umrlega prijatelja pospremil k večnemu počitku na božji njivi župnije Ljubljana Vič. Takrat je v svojem nagovoru med drugim dejal: "Če rečeš Prekmurje in njega del Porabje, ki je na Madžarskem, si hkrati rekel: VILKO NOVAK." Tega velikega Prekmurca se spominjamo ob obletnici rojstva.

... več o njem v obletnici meseca 05_2009

.

LETA 1915 ROJEN FRANC DOLINAR

duhovnik, cerkveni zgodovinar, arhivar, PREROK SLOV. DRŽAVE († 1983)

Rojen v Ljubljani, kjer je hodil v osnovno in kasneje klasično gimnazijo. Ob prepovedi Slovenske ljudske stranke (1929) je protestiral proti kralju, zato so ga izključili iz klasične gimnazije. Študij je nadaljeval v Škofovih zavodih, hkrati je leta 1939 končal tudi študij teologije na TEOF v Ljubljani. Po posvečenju je postal prefekt v Škofijskih zavodih v Šentvidu, vmes pa je do 1943 študiral cerkveno zgodovino in pravo na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Maja leta 1945 se je iz Ljubljane umaknil na Koroško in nato v Rim, kjer je nadaljeval študij zgodovine. Leta 1968 je nastopil službo v tajnem Vatikanskem arhivu, kjer je delal tudi v času, ko so odkrili (Jože Markuža leta 1971) enega od treh ohranjenih izvodov Trubarjeve Cerkovne ordinge (Cerkvenega reda, 1574). Pisal je v Meddobje (glasilo Slovenske kulturne akcije) vrsto zgodovinskih študij, esejev in kritik. Med pomembnimi sta eseja o Grivcu in  Slomšku. Izšle so tudi tri njegove knjige: Slovenska državna misel, Odsotnost slovenske državne misli v prevratu 1918 in zbirka esejev, razprav in člankov Slovenska katioliška obzorja (1990). Leta 1980 se je preselil v Gorico, pokopan pa je v Sovodnjah, saj mu totalitarni režim v Sloveniji ni odpustil njegovega odklonilnega stališča do komunizma. Imenujemo ga prerok slovenske države, saj si je tudi po zaslugi njegovega delovanja  ideja slovenske samostojne države začela utirati svojo pot med mlajše slovenske izseljence, vizionarje in zagovornike samostojne slovenske države (dr. Cirila Žebota, Franca Jeze ...).

nekaj njegovih misli:

• Slovenska zgodovina bi bila manj nesrečna, če bi Slovenci imeli pogum do identitete.
  
• V politični strategiji moremo Slovenci imeti samo en cilj, neodvisno slovensko državo. V tem pomenu je samo in zgolj samoslovenska res slovenska politika.
  
• Dokler ni samosvoje slovenske države, Slovenci politično žive še vedno v predzgodovini.
  
• Očetom, ki so nam v letu 1918 izbojevali svobodo, čeprav ne v polni meri, moramo biti prepričano hvaležni; brez njih dejanja tudi njih sinovi ne bi mogli slovenskega problema bolj globoko in jasno spoznati. Odgovornost za prihodnja pokolenja pa nalaga vsem kritično presojo naše zgodovine.
  
• Slovenci imamo svojo magno charto v samodržavno zedinjeni Sloveniji. Naši predhodniki v letu 1848 so jo uvideli z jasnovidnostjo mladih src. Kadarkoli v poznejši zgodovini nismo znali ohraniti primata slovenski državni misli, smo zmerom morali pozneje obžalovati svojo nezvestobo.

LETA 1942 UMRL GREGOR EINSPIELER

DUHOVNIK, POLITIK, IZGNANEC IZ RODNE KOROŠKE (* 1853)

Izšel je iz rodbine Einspieler iz Sveč pri Bistrici v Rožu, ki je v 19. stol. dala šest zavednih slovenskih duhovnikov. Najbolj znan je Andrej (1813–1888), soustanovitelj Mohorjeve družbe. Njegov nečak Gregor je kot duhovnik služboval v različnih koroških farah. Od leta 1906 do 1919 je bil prošt v Tinjah, od koder se je moral umakniti pred napadi nemškutarjev. Po smrti strica Andreja je nadaljeval njegovo delo. Po plebiscitu je bil iz Koroške izgnan, in prevzel je župnijo Sv. Jurij v Slovenskih goricah.

LETA 1954 UMRL BARON ANTON CODELI

KRANJSKI IZUMITELJ, VELEPOSESTNIK, PLEMIČ IN POLITIK (* 1875)

Codelli se je rodil v Neaplju, vendar se je z družino kmalu preselil v Ljubljano, kjer je pri 16 letih podedoval graščino Turn na Kodeljevem. Za nekaj časa se je posvetil študiju prava, vendar ga je vedno bolj zanimala tehnika, zato se je v celoti posvetil strojništvu in avtomobilski tehniki. Postal je pomemben izumitelj in leta 1898 prvič patentiral svoj električni vžigalni sistem za motorna vozila. Kasneje se je posvetil raziskovanju in načrtovanju različnih naprav, kot so motorna kosilnica, motorni čoln, rotacijski motor, kompresor in planetno gonilo. Prav tako je bil eden izmed pionirjev na področju razvoja televizije. Največje navdušenje doma je požel leta 1898, ko se je iz Dunaja v Ljubljano pripeljal z avtomobilom Benz Velo Comfortable, ki je bil prvi avtomobil na slovenskem. Umrl je na današnji dan v Švici.

LETA 1962 UMRLA GIANNA BERETTA-MOLLA

ITALIJANSKA ZDRAVNICA, ŽENA IN MATI, SVETNICA (* 1922)

25. aprila 1994 je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo Gianno Beretta-Molla, vzorno zakonsko ženo in mater štirih otrok. Da bi omogočila življenje četrtemu, je darovala svoje življenje. Ko je bila razglašena za blaženo, je njen mož zapisal: "Poklekujem pred njo, zaročenko, nevesto, ženo ter čudovito in močno materjo, ki se je v svoji ljubezni do življenja in do bitja, ki ga je nosila pod srcem, znala povzpeti do najvišjih vrhov ljubezni, ki nam jih je nakazal Kristus." Ta žena, ki je živela evangelij v vsakdanjosti in nam s tem kaže "uresničljivo" pot svetosti, je bila 16. maja 2004 prišteta med svetnike. Naj bo vzornica krščanskih zakoncev, posebej mater. Njena Pisma možu - ohranilo se jih je 73 - odpirajo novo in pomembno poglavje krščanske duhovnosti: pot svetosti pelje tudi skozi vsakdanje življenje sredi sveta, v življenju žene in matere. V vseh njenih pismih čutimo v ozadju "gospodinjskih" skrbi neko svetlo božje ozračje. To nadnaravno dediščino je prinesla iz svoje družine, v kateri je bila dvanajsti otrok.

... več o njej si preberite v pričevanju 04_2004

nekaj njenih misli ...

• Dobro vem, da bo kdaj tudi hudo, toda če se bomo vedno imeli tako radi, kakor se imamo radi sedaj, bomo z božjo pomočjo zmogli vse prenesti.
  
• Biti poklican za družinsko življenje, ne pomeni, zaročiti se pri štirinajstih letih. Že zdaj se moraš pripravljati na družino. Ne moreš se podati na to pot, če ne znaš ljubiti.
• Ljubiti pa pomeni prizadevati si poboljšati sebe, ljubljeno osebo, premagati svojo sebičnost in se darovati.
  
• Ko si visoko v gorah in je nad tabo jasno nebo in te obdaja belina snega, neizmerno uživaš in slaviš Boga. Pietro, ti dobro veš, kako srečna sem, kadar sem v stiku s tako lepo naravo in bi jo rada ure in ure občudovala.
  
• Kako rada bi bila zate močna žena, ki jo hvali Sveto pismo, pa se čutim tako slabotno! Torej se bom oprla na tvoje močne roke. Ob tebi se počutim tako varno.
  
• Pogosto se sprašujem, Pietro, ali sem te vredna, ko se počutim tako majhna, čeprav srčno želim, da bi te osrečila. Tedaj molim takole: "Gospod, ti vidiš moja čustva in mojo dobro voljo, torej posreduj in mi pomagaj, da postanem žena in mati, kakor hočeš ti."
  
• Kadar mislim na najino veliko obojestransko ljubezen, se znova in znova zahvaljujem Gospodu. Zares je ljubezen najlepše čustvo, ki ga je Gospod posadil v srca ljudi.
  
• Le še nekaj dni naju loči od prejema zakramenta ljubezni in to me navdaja z globokim ganotjem. Postala bova božja sodelavca pri stvarjenju, tako mu bova lahko darovala otroke, ki ga bodo ljubili in mu služili.
  
• Ko je sinoči padre Mariano na televiziji govoril o pravi zakonski ljubezni, je dejal, da je "prava ljubezen tista, ki ne traja samo en dan, ampak vedno''. Poročena človeka, ki sta se vedno ljubila, bosta, ko prideta v nebesa, začutila, da je bil čas, ko sta se imela rada, kratek, in razveseljevala ju bo misel, da imata pred sabo vso večnost, da se ljubita.

LETA 1973 UMRL JACQUES MARITAIN

FRANCOSKI SPREOBRNJENEC, NAJVEČJI KATOLIŠKI FILOZOF 20. STOLETJA (*1882)

Pred sto leti, 25. junija 1905, sta v Parizu "dva otroka dvajsetih let" stopala po neštetih stopnicah, ki vodijo na grič Montmartre, vrh katerega stoji znamenita cerkev Srca Jezusovega. Namenjena sta bila na obisk k možu, ki je v bližini tega svetišča stanoval in kateremu sta dva tedna prej pisala, če smeta priti. Tisti mož je bil po sodbi ljudi čudak; bil pa je tudi popoln siromak, toda po milosti in veri silno bogat. Ime mu je bilo Leon Bloy: bil je pisatelj, ki pisal romane, v katerih je pokvarjenemu svetu brezobzirno kričal resnico v obraz. "Kaj bo povedal nama, ki tudi blodiva v temi nevere?" sta se spraševala ta dva mlada obiskovalca - Jacques Maritain in njegova žena Raissa, poročena dobrega pol leta. Oba sta bila strastna iskalca resnice. Ob srečanju z Bloyem sta začutila, da je smisel življenja biti svetnik. Ko sta s tega "usodnega" obiska prišle domov, sta zapisala: "Ne da se povedati, kaj vse nama je razodel v nekaj besedah, še bolj pa po tem, kar je nevidno in neslišno izžarevala njegova tako samosvoja osebnost: krščansko ljubezen, usmiljenje in skrb, kaj bo z nama - sploh nedopovedljiva čustva, ki so tega izrednega človeka prevzemala, ko je videl najini ubogi, goli, blodeči duši."

... več o njem si preberite v pričevanju 06_2005

nekaj njegovih misli ...

• Kristjan ne daje svoje duše svetu. A mora iti k svetu, mora govoriti svetu, mora biti v svetu in najgloblje v svetu...
  
• Nevidno ozvezdje duš, posvečenih kontemplativnemu življenju, in to v samem svetu, v samem naročju sveta, to je, glejte, navsezadnje naš zadnji razlog, da smemo upati.
  
• To, kar je treba predvsem in zmerom reči ljudem, je, naj ljubijo Boga, naj vedo, da je Bog ljubezen... Ljubezen daruje iznad zakona. Ljubezen ustvarja zaupanje, svobodo duha, enakost, domačnost.
  
• Ubogi bebci , ki dušo v svoji hudobiji mečejo v smetnjak, si domišljajo, da razumejo človeka, pa ne vedo, da je človek nedoumljiv, ker je njegova duša po podobi Boga, Nedoumljivega.
  
• On, katerega ime je nad vsemi imeni, večno Zmagoviti, je gotov, da bo na koncu dobil igro, kakor jo sicer dobiva vsak trenutek, tudi kadar se zdi, da jo izgublja.
  
• Kristus je umrl za Vzhod in za Zahod - Bog objema Vzhod in Zahod v isti neustvarjeni ljubezni... Cerkev je vesoljna, ker je rojena iz Boga, vsi narodi so doma v njej, križane roke njenega Učenika so razprostrte nad vsemi rasami in civilizacijami...
  
• Skriti žar božjih prijateljev, glejte, predvsem to ima vrednost za življenje vesolja. Samo ljubezen, poplava ljubezni lahko reši narode. Danes je ljubezen izgnana iz javnega življenja.
  
• Bog je bolj pozoren za dejanje ljubezni ali za četrt ure molitve kot za trušč imperija, ki se zruši, ali za socialno revolucijo.
  
• Ena sama misel, če je pravilna, nas reši napora neštevilnih poskusov.
  
• Krščanstvo je ljudi naučilo, da je ljubezen vredna več kot inteligenca.
  
• Hvaležnost je najbolj žlahtna oblika plemenitosti.
  
• Rodili smo se, da bi težili k popolni ljubezni, k ljubezni, ki objema vse ljudi, ki ne pušča prostora sovraštvu do enega samega človeka in ki preobrazi vse naše bitje.
  
• Nekdaj je zadoščalo pet dokazov za božje bivanje; sodobnemu človeku se zdijo nezadostni in hoče imeti šestega, najbolj prepričljivega: življenje tistih, ki verujejo v Boga.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1749 ROJEN JOHANN WOLFGANG GOETHE

KRALJ NEMŠKIH PESNIKOV, PISATELJ, DRAMATIK, ... FILOZOF († 1832)

Literarna zgodovina ne pozna tako vsestranskega besednega umetnika kot je bil Johann Wolfgang Goethe, ki je ustvaril, vrhunska dela kot pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in teoretik. Poseben pomen ima njegova dramatična pesnitev Faust, ki je nastajala skoraj šestdeset let. Vsebuje močne alegorične in simbolne sestavine, napisane v različnih verznih in kritičnih oblikah, deloma tudi v prozi.

nekaj njegovih misli:

• Dolžnost je trda, pa ravno v dolžnosti mora človek pokazati, kaj je v njem. Samovoljno zna živeti kdorkoli.
  
• Kako boš spoznal samega sebe? Nikoli le z razmišljanjem, pač pa z delavnostjo. Skušaj izpolnjevati svoje dolžnosti, pa boš videl, koliko veljaš.
  Oh, kakšna razlika je, če presojamo sebe ali druge!
  
• Plemenite misli in čisto srce - to dvoje si moramo izprositi od Boga.
  
• Kdor hoče res kaj, treba da se zbere. / Ni mojstrstva brez omejitve, mere, / in samo zakon nam svobodo daje.
  
• Domišlja si mladi rod in je mnenja, / da svet se z njegovim rojstvom začenja.
  
• Rože so kot lepe besede in pisava narave. S tem nam Bog dopoveduje, kako nas ima rad.
  
• O mnogih stvareh se lahko pogovarjam samo z Bogom.
  
• Nehvaležnost je zmeraj znamenje majhnosti. Nikoli še nisem srečal velikih ljudi, ki bi bili nehvaležni.
  
• Ne učimo se spoznavati ljudi, če pridejo oni k nam; mi moramo iti k njim, da izkusimo, kako živijo.
  
• Ko srce poje, upa, hoče, blodi, / le k tebi, bistvu svojemu želi, / le tam živeti morem, kjer si Ti.
  več:

LETA 1851 ROJEN IVAN TAVČAR

PISATELJ, PRAVNIK IN POLITIK († 1923)

Doma iz Poljan nad Škofjo Loko, po mnenju nekaterih najboljši slovenski pisatelj v predcankarjevem obdobju. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu, v dijaškem lističu Slavec, v Slovanu, v Stritarjevem Zvonu, in v Zori. Široko razgledan in izobražen je kljub doktoratu iz prava obdržal občutek za preprostega človeka, kmeta, saj je tudi sam izhajal iz kmečkega okolja in korenin ni pozabil, čeprav se je povzpel na sam vrh meščanskega življenja. V obdobju umetniškega pripovedništva je uporabljal realistične motive, zlasti v obravnavi vaškega življenja. Najpomembnejši njegovi deli sta Visoška kronika in Cvetje v jeseni. Učencem in dijakom pa je znan tudi po zbirki kratkih pripovedi Med gorami, napisal pa je še: V Zali, Izza kongresa, Grajskem pisarju in še nekaj drugih pripovednih del.

več o njem v rubriki Mojstri besede 05_2009

nekaj njegovih misli:

• Hodi z zbranim duhom v božjo cerkev in ne nosi Boga samo na jeziku, nego ga imej tudi v srcu!
  
• Naj si še tako zapuščen in osiromašen, te veže trdna veriga na nekaj, česar se vsak hip ne zavedaš: ta nekaj je -zemlja, na kateri si se rodil. To je naša edina neskaljena prijateljica, vedno ti kaže en in isti obraz in zvesta ti ostane, če jo še tolikokrat zatajiš.
  
• Lepota je vedno enaka in ista, pa vendar nikdar dolgočasna. Če si ohranite čut za to lepoto, vas življenje, pa naj je še tako dolgo, ne bo nikdar dolgočasilo.
  
• Brez bojev ni napredka, ga v preteklosti ni bilo in ga tudi v bodočnosti ne bo.
  
• Večja skrb prevpije manjšo skrb, večja bolečina prežene manjšo bolečino.
  
• Moje mladostno prepričanje je bilo, da bi bil svet čisto drugače ustvaril kakor ga je ustvaril Gospod Bog. Ali to ni nič novega: naši mladeniči žive gotovo v ravno istem prepričanju!
  
• Nevihte so dostikrat ravno tako potrebne, kakor so potrebni sončni dnevi. Brez bojev ni napredka, ga v preteklosti ni bilo in ga tudi v bodočnosti ne bo.

LETA 1866 ROJEN MATEJ HUBAD

PEVSKI PEDAGOG IN ZBOROVODJA († 1937)

Po končanem šolanju na Dunaju je bil Matej Hubad, doma iz Skaručne pod Šmarno goro, v prvih desetletjih 20. stoletja osrednja osebnost slovenskega glasbenega življenja kot direktor Glasbene matice v Ljubljani. Bil je odličen pevski pedagog in zborovodja. Zbor Glasbene matice je dvignil na visoko koncertno raven.

LETA 1877 UMRLA ZELIJA MARTIN

ŽENA LUDVIKA MARTIN, MATI SV. TEREZIJE IZ LISIEUXA, SVETNICA (* 1831)

"Najina želja, da bi bila eno, je ostala nespremenjena in vedno enaka. On mi je bil vedno tolažnik in največja opora. Ko pa sva dobila otroke, so se pota najinih misli nekoliko spremenila. Živela sva samo zanje. Bili so najina sreča, ki je nikjer nisva našla toliko kot pri njih. Vsemu drugemu sva se zlahka odpovedala, svet s svojim vrvenjem naju ni nič mikal. Zame je bilo to veliko plačilo in umiritev. Hotela sem imeti veliko otrok, da bi jih vzgojila za nebesa." Tako je svoji šestnajstletni hčerki Pavlini 4. marca 1877, pol leta pred svojo smrtjo, pisala Zelija Martin, mati sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je bila skupaj s svojim možem Ludvikom na misijonsko nedeljo (njuna sveta hčerka je zavetnica misijonov), 19. oktobra 2008, v Lisieuxu razglašena za blaženo. 18. oktobra 2015, v času zasedanja škofovske sinode, pa je zakonca Martin papež Frančišek prištel med svetnike. S služenjem bližnjemu sta zvesto pričevala v svoji družini, »tako da sta dan za dnem gradila okolje, napolnjeno z vero in ljubeznijo«. Velik del nagovora med bogoslužjem je Frančišek namenil še enemu sporočilu: z jasnimi besedami je spomnil, da stremljenje po zemski oblasti v katoliški Cerkvi ne bi smelo imeti prostora. Postopek za beatifikacijo zakoncev Martin je temeljil zlasti na 218 pismih, ki jih je napisala Zelija med letoma 1863 in 1877. Iz njih žari bogato notranje življenje te izredne žene in tudi vsakdanje življenje družine.Ta pisma so povzeta v knjigi Povest družine Martin, ki je pred leti izšla pri založbi Ognjišče. Ko se danes spominjamo smrti Zelije Martin je to priložnost, da jo vzamemo v roke kot majhno spodbudo in potrditev vsem tistim, ki v slovenskem prostoru pričujejo o lepoti in veličini zakonske zveze, kakor si jo je zamislil Stvarnik

več: Silvester Čuk, Zakonca Zelija in Ludvik Martin. (Pričevanje). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1, str. 18-19 in v knjjigi Povest družine Martin

o zakoncema Martin:

• Dobri Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje. (sv. Terezija iz Lisieuxa)
  
• Če je svetnica Mala Terezija, je po mojem velika svetnica tudi njena mati. Veliko je prestala v svojem življenju in vse težave je sprejemala z vdanostjo v Božjo voljo. Kako zelo se je žrtvovala! O kaj vse bi mogla pripovedovati o tej vdanosti v Božjo voljo in o njeni dobroti ... (služkinja Luiza)

razmišljanje sv. Zelije:

• Tako sem srečna s svojim možem. Življenje mi dela prijetno. Da, moj mož je res svetniški človek! Vsaki ženi bi privoščila takega moža. To je moja iskrena želja za novo leto.
• Sprejela sem svojo usodo in trudim se, da bi storila vse4, kar se spodobi človeku pred smrtjo. Nobenega trenuitka ne smem izgubiti od teh dragocenih dni, ki mi še ostajajo. Pomagaj mi prositi za potrpežljivost in vdanost...

LETA 1886 ROJEN AVGUST PAVEL

PESNIK, PISATELJ, ETNOLOG, JEZIKOSLOVEC, LIT. ZGODOVINAR ... NA MADŽARSKEM († 1946)

"Na robu gozda je nekaj osamljenih hrastov. / Pod zavetjem enega od njih se je družinica / zbrala okrog naše matere / ter na kolenih pomolila / za roso neba, za kruhek sirotam, / za odpuščanje vseh grehov, / za mir in srečno smrt." Tako je v avtobiografski pesmi Mama nam je pripovedovala zapisal Prekmurec Avgust Pavel in sicer v madžarščini (prevedel p. Pavel Berden). Deloval je namreč v madžarskem okolju, kot srednješolski profesor v Sombotelu, čeprav si je močno želel dobiti svoji izobrazbi primerno službo v slovenski domovini. "Bil je prvi vseučiliško šolan jezikoslovec in slovstveni zgodovinar v naši krajini (Prekmurju)," je o njem zapisal Vilko Novak. "Stalno je v njem živel pesnik, ki je najprej nastopil v domačem narečju in med vojsko budniško napovedoval lepšo prihodnost svojemu narodu."

več:
S. Čuk, Avgust Pavel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2006), 38-39.

LETA 1899 UMRL STANKO PIRNAT

PRAVNIK IN  SKLADATELJ, POSPEŠEVALEC ZBOROVSKEGA PETJA (* 1859)

Po ljudski šoli v rodnih Štorah je obiskoval gimnazijo v Celju in v Ljubljani, nato pa je na Dunaju študiral pravo. Kot notarski kandidat je služboval v več slovenskih krajih, nazadnje je bil samostojni notar v Stični in Mokronogu. Pirnat je že kot gimnazijec pod Foersterjevim vodstvom pel na ljubljanskem stolnem koru, na Dunaju pa je vodil slovenski pevski zbor. Na Ptuju je ustanovil slovensko pevsko društvo in mu bil zborovodja. Bil je tudi skladatelj; nekaj njegovih skladb, zloženih v slovenskem duhu, je izdala Glasbena matica v Ljubljani.

LETA 1901 ROJEN MIRKO RUPEL

LITERARNI ZGODOVINAR, JEZIKOSLOVEC IN BIBLIOTEKAR († 1963)

"Najotipljivejši dokaz dejavnosti naših protestantov so njih knjige. V 44 letih so izdali okoli 50 slovenskih tiskov. Cerkev so založili z vsemi potrebnimi, šolo z najnujnejšimi pomagali." Tako je zapisal slavist Mirko Rupel, največji strokovnjak za slovensko književnost v dobri reformacije, protireformacije in baroka, o čemer je veliko pisal. Njegovo življe­njsko delo je monografija o Primožu Trubarju (1962). Kar je z marljivim raziskovanjem dognal, je tudi posredoval mladim kot profesor in vzgojitelj. Bil je človek reda, razlagal je jasno in živahno, na svoje učence je bil ponosen, saj je iz njegovih razredov izšlo več vidnih slavistov in književnikov. Njegovo ime je globoko za­pisano v zgodovino osrednjega slovenskega knjižnega hrama - Na­rodne in univerzitetne knjižnice (NUK), katere ravnatelj je bil ... Posodobil je njeno organiziranost, uva­jal mednarodno dogovorjene bibliotekarske postopke ter povezoval NUK s sorodnimi ustanovami doma in po svetu.

... več o njem v obletnici meseca 08_2001

LETA 1960 UMRL ANTON LAJOVIC

SKLADATELJ IN SODNIK (* 1878)

Prvo glasbeno izobrazbo je prejel na šoli Glasbene matice v Ljubljani, nadaljeval pa na Dunaju, kjer je študiral pravo. Leta 1911 je opravil sodniški izpit ter služboval v raznih slovenskih krajih. Bil je redni član Akademije znanosti in umetnosti od njene ustanovitve (1940). Kot skladatelj je oblikoval svoj lasten slog. Njegov glasbeni opus obsega okrog 40 samospevov, 20 zborovskih skladb, 2 kantati, 5 simfoničnih pesnitev in druga dela. Kot eden glavnih predstavnikov slovenske moderne je vplival na mlajši rod glasbenih ustvarjalcev.

o njem:

• Anton Lajovic se uvršča med najpomembnejše skladatelje slovenske generacije, ki je nastopila po vstopu v 20. stoletje in prelomila s tradicijo. Bil je glasnik novega duha, pripravljal je pot slovenski glasbeni moderni in spodbujal na novo nastopajoče mlade slovenske ustvarjalce, da so odločneje vstopali v fazo naprednega oblikovanja, ki se je razodelo v dvajsetih in tridesetih letih. (Dragotin Cvetko)
• Vi ste začeli novo dobo slovenske glasbe? - Ko se je moje tehnično znanje okrepljevalo, se mi je zdelo, da bi moral kot edini človek med Slovenci, ki je imel precej tehničnega znanja, v vsaki obliki prinesti vsaj nekaj dobrega in tako postaviti naši glasbi neki temelj. (...) Sem za enkrat zadovoljen, če sem s priličnim uspehom opravil delo Janeza Krstnika (predhodnika) v naši glasbi." (Izidor Cankar, Obiski)

... več o njem v obletnici meseca 08_2010

LETA 1980 UMRL BENO ZUPANČIČ

PISATELJ, PUBLICIST (* 1925)

Najznačilnejši pripovednik mladega rodu slovenskih realistov. V mladih letih se je navduševal nad slikarstvom in kiparstvom, v najstniških letih je napisal nekaj pesmi, vendar jih nikoli ni objavil. Prozo je začel pisati po vojni, zelo dejaven pa je bil tudi kot publicist. S slogom in izbiro teme malega človeka je bil dedič socialnega realizma, kasneje pa je postalo njegovo pisanje že bolj modernistično. Piše odkrito, življenjsko, neposredno, kritično in samokritično, uporablja humor, ironijo, žargon. Pogosti so motivi in teme, povezani z življenjem v ilegali v okupirani Ljubljani in v taborišču, ukvarja se s psihološkimi in etičnimi vprašanji človeka med vojno in po njej. Sam je svoj postopek pisanja opisal kot lepljenko. Vedno in povsod je zbiral in si zapisoval na listke razne dogodke, situacije, misli, citate ter šele potem vse to gradivo razvrstil in oblikoval v sklenjeno obliko. V njegovih delih je veliko avtobiografskega, največ v romanu Plat zvona. Po noveli Veselica in romanu Sedmina sta bila narejena filma, novele Pogreb, Življenje in smrt in Brez naslova in junaka pa so bile ekranizirane za televizijo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1622 UMRL FRANČIŠEK SALEŠKI

TEOLOG IN CERKVENI UČITELJ, SVETNIK, ZAVETNIK KATOLIŠKIH ČASNIKARJEV (* 1567)

Doma iz Savoje, študiral v Parizu, kjer si je nabral odlične izobrazbe, notranje je dozorel, napredoval v duhovnem življenju, poleg tega pa si je pridobil znancev in prijateljev, ki so bili kasneje vodilni v francoskem javnem življenju. Po doktoratu iz prava v Padovi je bil leta 1593 posvečen, bil je odličen pridigar in spovednik.  Skupaj s svojim bratrancem šel v Savojo spreobračat kalvince, zagrizene sovražnike katoličanov. Ljudje so se bali prihajati k njunim pridigam, zato je Frančišek začel tiskati kratke in ognjevite letake v obrambo katoliške vere in Cerkve in jih je z velikim uspehom širil med ljudmi. Bil je zelo izobražen mož, ki je imel čut za lepo oblikovanje misli. Pisanje mu je postalo potreba in užitek. Iz njega se je razvil v oblikovnem pogledu prav pomemben pisatelj, ki ima odlično mesto v francoskem slovstvu, vsebinsko pa so njegovi spisi pomembni za ves katoliški svet. Zato ga je papež Pij IX. leta 1877 razglasil za cerkvenega učitelja, Pij XI. pa leta 1923 za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev.

več:
S. Čuk, Sv. Frančišek Saleški (1567-1622) učitelj zdrave pobožnosti: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2007), 84.

nekaj njegovih misli

• Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.
  
• Človek je krona vesoljstva, duh je krona človeka, ljubezen je krona duha, ljubezen do Boga pa krona vse ljubezni. Zato je ljubezen do Boga najvišji cilj, zadnja popolnost in največja odlika vesolja.
  
• Neka malo bolj živčna oseba me je vprašala, kaj bi lahko storila za mir na svetu. Odgovoril sem ji: »Začnite s tem, da nekoliko bolj narahlo zapirate vrata!«
  
• Imejte potrpljenje z vsem, predvsem pa sami s seboj; ne dajte se zbegati zaradi vaše nepopolnosti in imejte zmerom toliko poguma, da se vzdignete nad to.
  
• Stari modrijani so priporočali malo govorjenja. To se ne pravi, rabiti malo besed, temveč ne rabiti veliko nepotrebnih. Pri govorjenju se ne oziramo na število besed, ampak na njih vrednost.
  
• Ne povešajmo nikdar oči, če nismo prej ponižali svojega srca. Ne delajmo se, kakor bi bili radi zadnji, kadar v resnici ne bi bili radi.
  
• Kakor jutranje, tako tudi večerne molitve ne smemo nikoli pozabiti. Z jutranjo odpiraš okna svoje duše Soncu pravice, z večerno pa jih zapiraš pred teminami pekla.
  
• Ljubezen ima dve roki: ena objema Boga, druga pa bližnjega.
  več:
  

LETA 1877 ROJEN JULIJ NARDIN

SLOVENSKI FIZIK, IZUMITELJ († 1959)

Rojen v Gorici, diplomiral iz matematike in fizike na Dunaju in bil od leta 1905 do 1913 profesor na prvi slovenski realki v Idriji, nato na ljubljanski klasični gimnaziji in tehniški srednji šoli in redni profesor na ljubljanski medicinski fakulteti. Ustanovil je fizikalni inštitut in postal njegov prvi vodja. Ukvarjal se je z novostmi v fiziki in tehniki, sodi med pionirje v letalstvu in elektrotehniki in začetnike kibernetske misli na Slovenskem. Ukvarjal se je tudi z vetrnimi napravami, h katerim se je vedno znova vračal. Kot teoretik je sodeloval z začetnikoma slovenskega letalstva Franjem Bratino in Edvardom Rusjanom ter leta 1911 tudi sam izdelal letalo.

LETA 1910 ROJENA PIA MLAKAR

BALETNA PLESALKA IN KOREOGRAFINJA († 2000)

Žena našega največjega baletnika Pina Mlakarja, s katero sta "korakala v dvoje" (Pas de deux) - na plesnem odru in v življenju - od leta 1929. Leto prej jo je spoznal na  baletni šoli Rudolfa Labana v Hamburgu ... Njeno pravo ime je bilo Marie Louise Scholz, bila je doma iz Hamburga in skoraj štiri leta mlajša. Bila je ljubezen na prvi pogled. Povabil jo je na morje, na jadranje. S pisnim pristankom njene matere sta se 6. avgusta 1929 na Rabu poročila (poročna priča je bil Edvard Kocbek). Še naprej sta ostala prizadevna in uspešna učenca baletne umetnosti. Začela sta z baletnimi nastopi v deželnem teatru v Darmstadtu, bila sta solista, koreografa in vodji baleta v mestu Dessau pri Leipzigu, v tesni mednarodni konkurenci sta prejela odličje v Parizu (1932), v sezoni 1932/33 sta prvič nastopila v Ljubljani in s plesnim večerom Mlada pota izjemno uspela. "Njun ples raste iz notranje potrebe po izrazu," je zapisal kritik. Po vojni leta 1946 sta Pino in Pia prevzela umetniško vodstvo ljubljanskega baleta in delala z njim dvajset let. Vtisnila sta mu svoj osebni pečat in dosegla, da je slovenski balet postal resnično del slovenske gledališke kulture.

več:
S. Čuk, Pino Mlakar, Pravi ples je tudi prava molitev: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2006), 22-23.

LETA 1913 UMRL IGNACIJ ŽITNIK

DUHOVNIK, ČASNIKAR IN POLITIK (* 1857)

Po končanem bogoslovju v Ljubljani je bil leta 1883 posvečen v duhovnika, nato pa je nadaljeval študije v Rimu, kjer je postal doktor cerkvenega prava. Po vrnitvi v domovino se je začel ukvarjati s časnikarstvom in s politiko v Slovenski ljudski stranki, kjer je bil ves čas na strani J. E. Kreka in je veljal za enega najbolj razgledanih politikov. Kot poslanec državnega zbora na Dunaju se je zavzemal za pravice Slovencev in za njihove gospodarske koristi.

LETA 1913 UMRL JULIJ KLEINMAYR

IN PRVA ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA  (* 1847)

V Višnji Gori rojeni Julij Kleinmayr je bil po študiju zgodovine in slavistike na Dunaju in v Gradcu srednješolski profesor v Celovcu, Kopru, Gorici. Pisal je literarno zgodovinske in biografske članke, zbiral ljudske pesmi. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva (1881), prva v slovenščini, sestavljena po zgodovinskem zaporedju pisateljev in njihovih del. Zaradi njenih pomanjkljivosti so jo sodobniki odklanjali.

LETA 1917 UMRLA STANISLAVA SKVARČA

URŠULINSKA PESNICA IN UČITELJICA (* 1848)

Mati Stanislava (Marija) Sk­varča z Vira pri Domžalah je zelo mlada postala redovnica uršulinka. Bila je široko razgledana in pravili so ji ‘živa biblioteka’. Na uršulinski zunanji šoli v Ljubljani je 35 let poučevala slovenščino, zgodovino in zemljepis. Uveljavila se je tudi kot pesnica: svoje pesmi je objavljala v mladinskem listu Vrtec in v Zgodnji danici. Ona je odkrila pesniški talent pri deklici Ivanki, kasnejši uršulinki m. Elizabeti Kremžar, ki velja za eno najvidnejših slovenskih religioznih pesnic.

LETA 1923 UMRL ALEXANDRE-GUSTAVE EIFFEL

FRANCOSKI INŽENIR (* 1832)

V osnovni šoli se je dolgočasil, toda študij humanistike in znanosti ga je bolj pritegnil in ob stricu inovatorju se je navduševal za tehniko. Hotel se je vpisati na eno najpomembnejših inženirskih šol v Franciji, ker pa ni bil dovolj dober se je vpisal na bolj poklicno usmerjeno šolo, kjer je diplomiral iz kemije. Delal je pri železničarskem inženirju, izdelal prvi načrt železniškega mosta in postal kmalu glavni inženir Compagnie Belge, njegovi projekti so vzbujali zanimanje, toda dela je bilo vedno manj, zato je začel delati kot neodvisni inženir, obiskal je tudi Sueški prekop, ki ga je gradil Ferdinand Lesseps, pomagal graditi razstavno dvorano ... Kasneje je odprl svoj lastni biro dobil dve pomembni deli: železniško postajo v Budimpešti, zelo inovativen projekt in most čez reko Douro v Portu na Portugalskem. Za Svetovno razstavo v Parizu leta 1889, je Eiffel konstruiral stolp, ki je postal zaščitni znak Pariza. Eifflov stolp je do leta 1931 veljal za najvišjo zgradbo na svetu (300,5 m; z anteno 320,8 m).

LETA 1925 UMRL SERGEJ ALEKSANDROVIČ JESENIN

RUSKI PESNIK VASI IN POLJA (* 1895)

Rojen v revni kmečki družini je kmalu pokazal svoj velik talent za verze in pri desetih letih napisal prvo pesem. S svojimi pesmimi polja in narave je postal vodilni pesnik nove poezije, navezan na patriarhalno vas in nerazumevanje mestnega življenja, civilizacije in napredka. Od tu se je rojevala njegova tragičnost, ki je tako odmevala v njegovem življenju. Vas se je pred njegovimi očmi spreminjala in hirala in obubožala do kraja v kolektivizaciji, v prisili. Postal je eden najznamenitejših ruskih pesnikov, njegov lik in delo še vedno odmevajo v ruski kulturi. Tudi v Tonetu Pavčku je pustil neizbrisno sled – pravil mu je – moj Jesenin.

»Pride in poje in vse, kar prime v roko, kar se ga dotakne, zapoje in še dolgo potem, ko mlad odide na drugi svet, še zmeraj pojejo o njem ne le njegove pesmi,  a zagotovo tudi jesen, kobila rdeča, ki si češe grivo, jagnje, mesec, ki se igra na  travniku, mali javorček, ki sesa mami zeleno vime, veter-menih, ki poljublja v grmih rdeče rane nevidnega Kristusa, oteleteno nebo, ki liže svojega rdečega telička ... Čudiš se, ne načudiš.  ... Razmišljam o tem Jeseninu od njegovih prvih pesmi pri desetih letih do zadnje v Petrogradu, napisani s krvjo v hotelski sobi »Na svidenje, preljuba, srečno, srečno!« - in vedno bolj vem, da ni ne nov ne revolucionaren ne intelektualistično privlačen ne filozofsko prodoren ne stilno nenavaden - je zgolj čist, preprost, prostodušno naiven izpovedovalec, ki poje iz duše, po duši in za duše. Je usoda pesnika v pesmi, ki je ostala, živa in mlada po njem, kot tisto vredno, ki ne propade nikoli. (...) (Tone Pavček)

Jeseninova misel in nekaj verzov (prevod Tone Pavček):

• Nič ti ni dano brez žrtev. Niti ene same skrivnosti ne spoznaš brez koraka v smrt.
  
• Beli sneg trosi krhlika, / rože se v rosi blišče. / V polje med žita velika / trumoma vrane lete. // Venejo svilnate trave / in diši smolnati bor. / Oj, ve ravnine, dobrave, / jaz od pomladi sem nor! // Zdaj vesele srce moje / svetle skrivnostne vesti. / Zdaj o nevesti le pojem, / v mislih sem zmeraj pri nji. // Trosi, krhlika, sneg, trosi! / Polni se, gozd, s petjem ptic! / V polje v drncu znosim, / nežnih zasejem cvetlic. //  Spet tukaj sem, spet sem doma, / kjer vse zamišljeno je, nežno. / Za holmom kodrasta tema / mi maha z roko belosnežno. / Sivine čadastega dne / razkuštrano drsijo mimo, / večerna žalost nehote / vznemirja me nepremagljivo. // Nad kupolo cerkvenih glav / je senca zarje zmeraj večja. / O znanci iger in zabav, / nikoli vas ne bom več srečal! // V pozabo leta so odšla / in bogvekam še mi za njimi / in samo voda brbota / kot prej pod delavnimi mlini. // In cesto na večer v megli / ob zvenu zlomljenega šaša / prst molim zanje, ki jih ni, / ki čas jih v nepovrat odnaša.
  
• O daljave, ve zlate v dalji!  / Vse izniči vsakdanji pepel. / In kvantal sem in sem škandalil  / zato, da bi bolj silno gorel. // Pesnikov dar - nežnost, dobroto  / zaznamuje usoden pečat. / Belo vrtnico s črno kroto  / na zemlji poročil bi rad. //
  
• Niso se ujeli, razpleli načrti, / skrite nakane rožnatih dni. / A če gnezdili v duši so črti, / so torej živeli angeli v nji.  // Zato hočem nemirne čudi, / ko bom zapuščal tuzemski kraj, / poprositi v zadnji minuti  / nje, ki bodo z mano tedaj - // da za vse grehe na poti težaški, / za mojo nevero v blagodat, / polože me v ruski rubaški / pod ikone za zmeraj spat.

LETA 1937 UMRL MAURICE RAVEL

FRANCOSKI SKLADATELJ (* 1875)

Maurice Ravel je že s sedmimi leti kazal nadarjenost za glasbo. S štirinajstimi se je vpisal na konservatorij (klavir in kompozicija), med osemnajstim in dvajsetim letom je napisal Antični menuet s katerim je vzbujal občudovanje tedanjih glasbenikov. Odzivi kritikov so bili negativni, toda Vodne igre so jih prepričale o bolj pristnem Ravelu, ki je leta 1902 napisal še Godalni kvartet v F-duru, po tem mojstrskem poskusu v komorni glasbi, pa se je lotil klasičnih oblik (Trio, Sonata za violino in violončelo). Po Habaneri se je vračal k španskim temam (Burkeževa podoknica, Španska rapsodija), to tematiko pa je uporabil tudi v najbolj slavnem Boleru. Pomembna je tudi njegova opera Španska ura, med baleti pa poleg Bolera še Dafnis in Hloa, Valček in Čarovna beseda. Za njegova dela sta značilna ritem in instrumentalna barvitost.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1683 ROJEN RENE-ANTOINE DE REAMUR

FRANCOSKI FIZIK IN NARAVOSLOVEC († 1757)

Termometer ali toplomer je naprava, s katero merimo temperature. Navadno je to zaprta steklena cevka, v kateri je živo srebro ali obarvan alkohol, nad njim je vakuum. Celzijev ima skalo 0-100 stopinj. Francoski fizik in naravoslovec Rene Reamur je izdelal po njem imenovani termometer, katerega skala med lediščem in vreliščem vode je razdeljena na 80 delcev.

LETA 1683 UMRL JOŽEF RABATTA

DVANAJSTI LJUBLJANSKI ŠKOF, GROF (* 1620)

Izhaja iz furlanske plemiške rodovine, ki se je priselila iz Toskane. Oče Anton je bil gospod kanalski, od 1622 baron dornberški, od 1634 grof. Mlad je stopil v red malteških vitezov, bil na vojni s Turki, potoval po evropskih državah in se ustalil na Dunaju (poveljnik telesne straže, vzgojitelj ...) toda leta 1664 se je odločil, da postane duhovnik in še isto leto ga je cesar Leopold I imenoval za ljubljanskega knezoškofa, papež Aleksander VII. pa je njegovo imenovanje potrdil 23. junija 1664. Rabatta je zahteval dosledno spoštovanje odlokov tridentinskega koncila, vodenje statusa animarum in temeljito pripravo dušnih pastirjev na pridigo in katehezo. Zavzel se je za slovensko pridigo pri ljubljanskih avguštincih in podpiral bratovščine, zlasti Bratovščino svetega Rešnjega telesa. To je posebej poudaril tudi v svojih poročilih v Rim. Čeprav je na letnih sinodah in pogostih vizitacijskih potovanjih odločno nastopal proti ostankom protestantizma, je svojim duhovnikom dovolil uporabo slovenskega prevoda Dalmatinove biblije. Leta 1665 je naročil Schönlebnu naj pripravi drugo izdajo slovenskega lekcionarja. V času vladanja škofa Rabatta so bile mnoge cerkve v ljubljanski škofiji barokizirane. Dokončal je letno rezidenco v Goričanah in leta 1674 prenovil ljubljansko stolnico. Bil je zbiralec geografskih kart in knjig. Leta 1679 je objavil nasvete za dušno pastirstvo in napisal pravila, kako ravnati v času kuge. Pokopan je v Scarlichijevi grobnici v ljubljanski stolnici.

LETA 1823 ROJEN JOŽEF JERIČ

DUHOVNIK; ČEBELAR, ČASNIKAR († 1888)

Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil posvečen 1847. V letih 1859-73 je bil župnik v Dobovcu, kjer se je ukvarjal z umnim kmetovanjem, zlasti s čebelarstvom. Zatem je bival v Ljubljani bil med soustanovitelji in 1876-83 predsednik Čebelarskega društva na Kranjskem, urednik Slovenske Čebele, 1882-87 oz. 1888 je urejal in izdajal Slovenca in ga 1883 razširil v dnevnik, bil med pobudniki Katoliške bukvarne (1879), Katoliške tiskarne (1883) in Katoliškega tiskovnega društva (1887).

LETA 1823 ROJEN ERNEST RENAN

FRANCOSKI FILOZOF, PISATELJ, JEZIKOSLOVEC († 1892)

Doma v Bretaniji, v otroštvu izgubil očeta, mati in sestra sta ga vzgajali in mu omogočili odlično izobrazbo v semenišču. Toda leta 1945 je Renan zapustil Cerkev, diplomiral iz filozofije, dve leti potoval po Italiji, doktoriral in 1862 izdal roman Jezusovo življenje, ki je mnogim omajal vero v resničnost evangelija, saj je Renan v knjigi evangelij podal pozitivistično, kot roman. Jezusa je predstavil kot enkratno in neponovljivo zgodovinsko osebo, genialnega človeka, velikana duha, preroka, človeka z najvišjo zavestjo Boga ... Renan je tudi trdil, da ne obstaja nikakršen nadnaravni svet, kar naj bi po njegovem dokazovala znanost ... toda prav dogodki tistega časa so Renanove trditve najbolj zanikali. »Sredi te scientistične evforije so se namnožile manifestacije prav tega "neobstoječega" nadnaravnega sveta - od dogodkov (Lurd, Fatima, Medžugorje) do oseb (Mirjam Bauardy, Terezija Neumann, Marta Robin, pater Pij), je zapisal pisatelj Alojz Rebula. Istega leta, ko je izšla knjiga Jezusovo življenje, so bila namreč potrjena prikazanja v Lurdu ... V pravem trenutku sta nam bila v lurški votlini dana obrambni ščit in močan protistrup, ki sta za nas danes prav tako ali še bolj dragocena kot takrat. Jezus Kristus je za kristjane veliko več kot glavni junak Renanove knjige: je Božji Sin, Mesija, naš Odrešenik, Jezus Kristus. Verovati moramo vanj, če se hočemo vsaj malo približati skrivnosti njegove človeške in Božje poti.

LETA 1860 ROJEN ANTON KOSOVEL

UČITELJ IN ZBOROVODJA, OČE PESNIKOV SREČKA IN STANA († 1933)

Kmečki sin iz Črnič na Vipavskem je po maturi na učiteljišču v Kopru (1881) služboval najprej v Šempasu, nato v Dutovljah na Krasu, v Sežani je postal vodja šole, tam se je tudi poročil. Tam sta se rodila sinova Stano (1895) in Srečko (1904), ki sta se uveljavila kot pesnika, predvsem genialni Srečko. Oče Anton je v letih 1908–1925 deloval v Tomaju, kjer je leta 1925 zgradil družinsko hišo. V vseh službenih krajih je vodil pevske in deloma cerkvene zbore. Hči Karmela (1899–1990) je bila glasbena umetnica.

LETA 1915 ROJEN bl. KARL LEISNER

DUHOVNIK IN MUČENEC, BLAŽENI († 1945)

V zloglasnem nacističnem taborišču Dachau, ki je začelo 'delovati' že leta 1933, je bilo med množico jetnikov tudi 2720 duhovnikov iz vse Evrope, med njimi tudi okoli 30 iz Slovenije. Duhovniki-taboriščniki so bili v posebnih barakah, ločenih za duhovnike nemške in poljske narodnosti, bila pa je še skupna 'baraka narodov'. Duhovnike so ločili od drugih zapornikov zato, da niso mogli vršiti svojega poslanstva in sotrpinom vlivati poguma ali jih pripravljati na smrt. V eni od barak za duhovnike so na posredovanje papeža Pija XII. smeli imeti kapelo, kjer je en duhovnik ob nedeljah maševal, drugi pa so bili pri maši. Decembra 1944 se je v tisti kapeli zgodilo nekaj izrednega: 29-letni nemški diakon Karl Leisner, ki je bil v Dachauu od leta 1940 in je bil hudo bolan, je v največji tajnosti prejel mašniško posvečenje in daroval svojo prvo sveto mašo, ki je bila zanj tudi edina v življenju. Tega pričevalca je papež Janez Pavel II. med mašo na olimpijskem stadionu v Berlinu 23. junija 1996 kot mučenca razglasil za blaženega. Med duhovniki, ki so pri tem slavju sodelovali, je bil tudi Maks Ledinek, ki je bil v Dachauu od aprila 1943 do 29. aprila 1945, ko so ameriški vojaki osvobodili Dachau, in je umrl kot upokojeni župnik v Zrečah 23. decembra 1982. V pogovoru za Ognjišče julija 1975 je dejal, da je bilo to doživetje zanje kot sončni žarek božje bližine v mrazu in temi sovraštva. Duhovniki so peli v 'mednarodnem zboru'.

več:
S. Čuk, Blaženi Karl Leisner: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2012), 16-17.

njegova zahvala za rešitev iz Dachaua

• O znova pridobljena ljubezen in človeško dostojanstvo! Mi ubogi taboriščniki. Hoteli so nam ubiti dušo. O Bog, kako se ti zahvaljujem za rešitev v kraljestvo ljubezni in človeškega dostojanstva. Da, tudi v Dachau je bilo izkazano veliko pristne preizkušane ljubezni in dostjanstva v trpljenju, pa vendar, kako revne so bile naše zunanje možnosti. - In kako grdo sovraštvo in otopelost, ki je človeka obdajalo proti volji. Gospod, daj, da te bom vedno bolj ljubil. Ljubezen in zadoščevanje! Zahvaljujem se ti za vse, odpusti mi moje slabosti!
  
  
• Tako sem vesel, da smem blagoslavljati. Bog, kmalu me spet popelji k svojemu oltarju, da bom smel tebi, preljubi Oče, darovati tvojega ljubljenega Sina. O, kako hrepenim po tem! Spet hočem ozdraveti za Kristusa in njegovo kraljestvo, njegova srčno ljubljena Mati mi bo pomagala...

o njem:

• Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mladim ljudem, ki živijo v okolju, zaznamovanem z nevero in brezbrižnostjo, bila spodbuda in vzor (sv. Janez Pavel II. ob razglasitvi za blaženega, 1996)

LETA 1915 ROJEN KAZIMIR HUMAR

DUHOVNIK , ORGANIZATOR, PUBLICIST, NEUTRUDEN DELAVEC NA BOŽJI NJIVI († 2001)

Duhovnik dr. Kazimir Humar, doma iz Vrtojbe, je bil vsestranski delavec slovenskega vernega občestva na Goriškem. Bil je pobudnik za ustanovitev slovenske skavtske organizacije, na goriških slovenskih srednjih šolah je poučeval različne predmete in bil katehet. Pripravil je tudi nekaj učbenikov. Bil je med ustanovitelji mladinske revije Pastirček, sodeloval je pri tedniku Slovenski Primorec, ki se je leta 1949 preimenoval v Katoliški glas. Dajal mu je jasen in odločen 'glas' s svojim uredniškim delom in s svojimi zapisi.

več:
F. Bole, Zlatomašnik dr. Kazimir Humar - petdeset let pobudnik duhovnega in kulturnega življenja med goriškimi Slovenci: Gost meseca, v: Ognjišče 7-8 (1990), 6-10.

njegove misli:

• V petdesetih letih je bilo v domovini hudo: duhovnike so zapirali, cerkve so spreminjali v muzeje, skladišča, ... tega si ni upal nihče zapisati. Mi smo pa lahko o tem poročali in se marsikomu zamerili. Imeli pa smo o srečo, da smo bili finančno neodvisni, naš časopis je živel le od darov za naročnino in od prostovoljnega dela sodelavcev. In tako smo si lahjko privoščili povedati vso resnico.
  
• Vse moje zadolžitve in dejavnosti so prišle čisto slučajno: Katoliški glas, Pastirček, Goriška Mohorjeva, tisk, Katoliški dom, skavti, telovadnica, poučevanje na raznih šolah, misijoni ... vedno sem bil na razpolago in kjer sem videl potrebo, tam sem pomagal ...
• Ne smemo pozabiti, da je svoboda lahko tudi nevarna, saj je svoboda za dobro in svoboda za zlo, tudi tisto zlo, ki ga prinaša potrošniška miselnost.

LETA 1928 ROJEN JOŽE TISNIKAR

SLIKAR († 1998)

Rojen v Mislinji je moral po očetovi smrti v tovarno. Pri vojakih je bil bolničar in po končanem služenju se je preselil v Slovenj Gradec, kjer je delal v bolnišnici (pomoč pacientom), kasneje pa je delal v secirnici (do upokojitve). Iz tega delovnega okolja je tudi črpal umetniški navdih za svoje umetnine, ki so sprva zbujjale nelagodje in grozo, toda če razumemo slikarjevo povezavo življenja in smrti, ki si podajata roki, si jih lahko razlagamo tudi drugače. Tisnikar je bil slikar samouk, ki je v začetku delal pod mentorstvom ak. slikarja Karla Pečka. V Slovenj Gradcu se je takrat odvijalo bogato likovno dogajanje, sem so prihajali tudi tuji umetniki in Tisnikar je vse to opazoval in delal primerjave. Najprej je skušal kopirati stare mojstre, toda s tem ni bil zadovoljen, skušal je odkriti svoj izraz in prepoznaven je postal prav po tem. Vodilo ga je njegovo tragično občutje življenja, v likovn izpoved, ki bi ji težko našli primerjavo v slovenskem likovnem prostoru. Likovna izpoved mu je res postala azil, se je zatekal v trenutkih krize. Spoznanje o človeški minljivosti in eksistencialno razmišljanje je Tisnikarja vodilo, da se je izpovedoval ... Leta 1970 je prejel Nagrado Prešernovega sklada za slikarska dela, razstavljena v letu 1969. Priznan in cenjen je bil tudi v tujini. Najbolj je poznan po svojih upodobitvah krokarjev in po temačnih podobah mrtvih, pogrebov, krajin in avtoportretov. Je eden najbolj samosvojih slovenskih slikarjev, karizmatična osebnost, a še vedno samoten »potnik« in s komerkoli neprimerljiv. Nima vzornikov in ne posnemovalcev, kajti polje njegove ustvarjalnosti – smrt kot ikonografska tema – je za mnoge tabu, ki se mu niti ne morejo niti nočejo približati, vsaj ne na način, kakršnega je osvojil Tisnikar. Likovna kritika ga je umestila v temni modernizem.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 814 UMRL KAREL VELIKI

FRANKOVSKI KRALJ, IN RIMSKI CESAR (* 742)

Sin Pipina Malega, ki velja za začetnika dinastije Karolingov. Frankovski vladar (od leta 768) in od leta 800 tudi rimski cesar. Carolus Magnus, si je najprej podjarmil in pokristjanil Sase, kasneje še Lagobarde, leta 788 pa bavarskega vojvodo Tasila, s tem pa tudi Slovence. Leta 812 (aahenski mir) je tudi Bizanc priznal Karla kot enakopravnega zahodnega cesarja. Državo je razdelil na mejne grofije oziroma marke, spodbudil je fevdalni sistem, državno oblast je centraliziral. Karel Veliki je vladal 45 let in samo dve leti sta bili brez vojne! Tudi vse Slovence je edini v vsej zgodovini združil v okviru ene države.

Zelo si je prizadeval za kulturni dvig tedanje Evrope. Temu njegovemu prizadevanju pravimo »karolinška renesansa«. Karel se je v mladosti naučil brati, pisanje pa mu je vse življenje delalo težave. Izredno je cenil izobražene ljudi in zbiral jih je okoli sebe, da so mu svetovali. Najbolj je vplival nanj blagi menih Alkuin, dolgo časa njegov dvorni kancler. Za nas je ta mož pomemben zato, ker je kralja poučeval, kakšna naj bo misijonska metoda oznanjevalcev krščanstva. »Človeka je mogoče k veri pripeljati, ne prisiliti. Tisti, ki jih pošiljate, naj bodo poučeni z zgledom apostolov: naj bodo pridigarji, ne roparji.« Iz frankovskih dežel so v tistem času prihajali misijonarji tudi med naše prednike in Alkuinove nasvete so v glavnem še kar spoštovali. Sicer pa Karel Veliki ni bil ravno svetnik: bil je štirikrat poročen, na svojo družino je bil zelo navezan, vendar pa se je trudil, da bi živel po krščanskih načelih. Ne samo to: tudi škofom, duhovnikom in redovnikom je predpisoval, kako naj živijo, da ne bodo dajali pohujšanja. Štiri leta pred smrtjo je za svojega naslednika kronal sina Ludovika, in mu dal koristen in še posebno danes upoštevanja vreden nasvet: »Izbiraj samo zveste in bogaboječe ministre, ki jih je groza hinavske naklonjenosti.«

o njem v zgodbi:

Kaj pomaga človeku, če si pridobi ves svet, v: Ognjišče 11 (2022), 69., 103.
in v knjigi:
Zgodbe za veselje so življenja (zbral in uredil B. Rustja), Ognjišče, Koper, 2022, 120.

LETA 1225 ROJEN SV. TOMAŽ AKVINSKI

PRVI CERKVENI UČITELJ  († 1274)

»Tomaž Akvinski se med sholastičnimi učeniki najbolj odlikuje; on je knez in mojster vseh. Ker je tako spoštoval stare svete učenike, je tako rekoč povzel učenosti njih vseh. Tomaž je njihove nauke kakor raztresene ude enega telesa zbral in združil, jih v čudovitem redu sestavil in z obilnimi podatki tako pomnožil, da po vsej pravici velja za posebno oporo in okras katoliške Cerkve.« Tako je leta 1880 zapisal papež Leon XIII. v svoji okrožnici, s katero je ukazal naj vse bogoslovne šole poučujejo filozofijo v duhu Tomaža Akvinskega in po njegovih spisih, med katerimi je najpomembnejša Summa Theologica (Vse o teologiji). Za štirimi cerkvenimi očeti prvih krščanskih stoletij je bil Tomaž prvi, ki ga je Cerkev leta 1567 razglasila za cerkvenega učitelja. Papež Leon XIII. ga je leta 1880 postavil za zavetnika cerkvenih šol, zlasti bogoslovnih (teoloških) fakultet.

... več o njem v rubriki pričevalec evangelija 01_2012

nekaj njegovih misli:

• Sprejmem te (Jezus), ti cena mojega odrešenja. Iz ljubezni do tebe sem študiral in delal; tebe sem oznanjal in učil (Tomaž Akvinski ob prejemu svete popotnice).
  
• Bolje je šepati na poti za Kristusom, kakor izven te poti krepko hoditi. Saj tisti, ki na poti šepa, se približuje cilju, čeprav počasi. Tisti pa, ki hodi izven poti, se tem bolj oddaljuje od cilja, čim hitreje teče.
  
• Boga častimo z molkom; ne zato, ker o njem ne bi mogli ničesar vedeti ali ničesar povedati, temveč zato, ker uvidimo, da smo neznansko daleč od tega, da bi ga doumeli.
  
• Najmanjše spoznanje, ki ga je mogoče doseči o najvišjih stvareh, je bolj zaželeno kakor najširše spoznanje o manjših rečeh.
  
• Katero koli dejanje ljubezni zasluži večno življenje.
  
• Velika skrivnost svetosti je v tem, da veliko ljubimo.
  
• Ni večje usluge, kakor voditi ljudi od zmote k resnici.
  
• Razumnost nima naloge obravnavati najvišje stvari, ki so predmet modrosti, ampak narekuje poti, po katerih naj človek pride do modrosti.
  
• Gospod, naredi red v mojem življenju: daj, da spoznam, kaj želiš, da storim; daj mi, da to dovršim, kakor je treba in kakor je koristno napredovanju moje duše.
  
• Usmiljenje je samo v sebi največja krepost. Usmiljenju je namreč lastno, da se daje drugim in da blaži bridkosti drugih.

LETA 1763 ROJEN JOŽEF WALLAND

GORIŠKI ŠKOF, NADŠKOF IN METROPOLIT ILIRSKI († 1834)

Doma je bil v Novi vasi pri Lescah, šolal se je v Ljubljani, bogoslovje je študiral v Gradcu in po posvečenju (1789) je bil najprej kaplan v Kresnicah (1791) in Velikih Laščah ter katehet v Ljubljani. Leta 1798 je postal profesor moralne in pastoralne teologije na liceju, 1805 stolni kanonik in nadzornik ljudskih šol. Kasneje je nekaj časa služboval v Trstu. Po vrnitvi v Ljubljano je bil 1818 imenovan za goriškega škofa. Zelo je skrbel za nove duhovne poklice, odprl semenišče za Primorje in bogoslovno učilišče v Gorici.  1830 je papež Pij VIII. povzdignil Gorico v nadškofijo, njega pa v nadškofa in metropolita ilirskega (podrejeni so bili ljubljanski, tržaško-koprski, poreško-puljski in krški škof. Sodi med naše najpomembnejše cerkvene osebnosti in hkrati tudi med naše pomembne narodnobuditeljske duhovnike in šolnike. Zaslužen je za razvoj osnovnega, višjega in visokega šolstva. Njegov nečak Jernej Legat je leta 1834 postal tržaško-koprski škof.

več:
S. Čuk, Jožef Walland (1763-1834): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2023), 38-39.

LETA 1784 ROJEN MATIJA VERTOVEC

ŠENTVIŠKI FAJMOŠTER, AVTOR ZNAMENITE VINOREJE  († 1851)

"Vino je poseben dar Božji, k razveseljenju - po besedah sv. pis­ma - človeškiga serca; naj ga pije človek z mero in o pravim ča­su, k oživljanju svoje dušne in telesne moči, da se bo v njem, kakor z oljem v svetilu, zubeljc življenja k poterjenju zdravja in zdaljšanju življenja, podpiral." Tako je v svojem najbolj zna­menitem delu Vinoreja zapisal šentviški "faj­mošter" Matija Vertovec, ki je bil svojim vernikom ne le "dušni skrbnik", ampak tudi učitelj in svetovalec v svetnih rečeh. Po Jezusovih besedah: "Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik" (Jn 15, 1) pravimo, da so duhovniki "delavci v Bož­jem vinogradu". Matija Vertovec je bil priden delavec v duhovnem vinogradu kot vnet oznanjevalec božje besede in tudi v pravem vi­nogradu kot učitelj vinogradništva in kletarstva

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2001

LETA 1853 ROJEN VLADIMIR SERGEJEVIČ SOLOVJOV

RUSKI FILOZOF IN PESNIK († 1900)

Vladimir Sergejevič Solovjov  je ruski filozof, pesnik, pisatelj ..., ki je odigral pomembno vlogo v razvoju ruske filozofije in poezije konec 19. stol. pomemben pa je tudi za rusko duhovno renesanso v začetku 20. stol. Rodil se je leta 1853 in Božjo modrost je videl že kot otrok in mislim, da je to ena temeljnih razsežnosti njegovega življenja in njegove misli - to je tista vizija, ki jo ima Bog pred stvarjenjem sveta. On ustvarja, ker ima idejo o tem, kar ustvarja. In ta ideja je Božja modrost. Veliki nemški teolog Hans Urs von Balthasar o Solovjovu pravi, da je s sv. Tomažem Akvinskim največji krščanski mislec drugega tisočletja, ki je uspel povezati misel v eno najbolj celovitih organskih vizij. Za Solovjova kulturno, cerkveno, teološko življenje temelji v duhovnem življenju: človek lahko pride do spoznanja dobrega, lahko se z voljo trudi, da bi delal dobro, toda kako, če pa sam ni dober. Človekova volja želi dobro, ker pa tega nima, ga ne more uresničiti ... Za Solovjova je svoboda temeljna razsežnost ljubezni in svobode zunaj ljubezni ni. Če je v srčiki naše vere Sveta Trojica, je to ljubeč svoboden odnos. In če je temeljna dogma naše vere za Sveto Trojico združenje človeške in božje narave v Kristusu, se je to zgodilo v eni osebi. Vsa zgodovina človeštva se steka k Bogu – Človeku. Solovjov je tudi pesnik, ima čudovit jezik in s tem načinom jasno pokaže, kako pomemben je simboličen pristop. Naša miselnost  je simbolična miselnost in lepo je zadnji vrhunski domet, izhaja pa iz dobrega in resničnega ... Tudi za p.  Špidlika je bila zelo pomembna misel, da je prav umetnost največji sogovornik krščanstva in teologije.  Zaradi simbola, zaradi bližine simbolične miselnosti, simboličnega izražanja. Solovjov si je prizadeval za ekumenizem zanj krščanstvo ni prepričljivo, ker smo razdeljeni. Razdeljenost kristjanov je izdaja prave vere. Zato je šel živet za nekaj časa med protestante in katoličane. Živel je v Džakovu pri katoliškem škofu Strossmayerju. Napisal je tudi svojo veroizpoved, v kateri je izpovedal vero »v vesoljnost Cerkve pod rimskim škofom«. Leta 2010 je bilo Solovjovo leto, ko  so se o velikem ruskem mislecu v krščanskem svetu vrstili številni simpoziji, seminarji in predavanja, da bi, »pomagali k srečanju med pravoslavnimi in modernim svetom«. Solovjov pravi, da je gledati na sebe skozi drugega kriterij človekove veličine, svetosti in lepote.

njegova misel:

• Razum in vest kažeta, da je naše navadno smrtno življenje slabo in bedno, ter zahtevata njegovo izboljšanje. Človek, ki je pogreznjen v to slabo življenje, mora, da bi ga poboljšal, najti oporo izven njega. Verujoči človek jo najde v religiji. Naloga religije je preroditi in posvetiti naše življenje, združiti ga z Božjim življenjem. To je predvsem Božje delo, vendar se ne more uresničiti brez nas; naše življenje se ne more preroditi brez našega lastnega sodelovanja. Religija je bogočloveško delo, naloga, ki je naložena tudi nam samim. V vsakem delu pa je potrebno najprej osvojiti določene osnovne prijeme in dejavnosti, brez katerih ni mogoče napredovati. Tudi za religijo so nujno potrebne takšne začetne dejavnosti. Naloga religije je torej poboljšati naše sprevrženo življenje.

LETA 1863 UMRL FRANC MALAVAŠIČ

pisatelj, pesnik, urednik in publicist (* 1818)

Franc Malavašič je objavil nekaj pesmi, posnemajoč Prešerna. Najbolj se je uveljavil s svojimi prevodi in priredbami 'ljudskih' povesti, večinoma Christopha Schmida (Erazem iz Jame, Lažnivi Kljukec). Leta 1849 je ustanovil list Pravi Slovenec, prvi slovenski družinski list s podobami, v katerem je poveličeval Prešerna kot 'edinega' v slovenskem slovstvu, prej pa je častil Koseskega.

LETA 1879 ROJEN RADIVOJ PETERLIN-PETRUŠKA

pesnik, urednik, popotnik in potopisec († 1938)

Nemirni je dvakrat pobegnil od vojakov v Črni gori; drugič se je preko Italije prebil v Rusijo, kjer je bil 14 let domači učitelj pri bogatih posestnikih in v tem času veliko potoval po prostrani Rusiji in po Evropi. Leta 1919 se je vrnil v domovino ter bil uradnik, novinar in urednik. Pisal je preproste, lahkotne pesmi, v katerih živi podoba nestalnega popotnika in bohema. Izdal jih je v treh knjigah: Po cesti in stepi (1912), Znamenje (1925) in Popotne pesmi (1934), večinoma izbor iz prejšnjih dveh knjig.

LETA 1887 ROJEN ARTHUR RUBINSTEIN

AMERIŠKI PIANIST POLJSKEGA RODU († 1982)

Rojen v Lodžu, v družini poljskih trgovcev, študiral v Varšavi in Berlinu, kjer je leta 1900 debitiral kot solist. Kasneje je veliko koncertiral po Evropi in ZDA in odrasel v enega največjih pianistov dvajsetega stoletja. Med drugo svetovno vojno se je preselil v ZDA, bil je velik svetovljan in umetnik s sijajno tehniko in natančno, temperamentno interpretacijo. Kot veliki virtuoz je obvladal širok repertoar: od Bacha, Mozarta in Brahmsa do Liszta, Stravinskega, Ravela in Debussyja. Izjemen je bil tudi v preigravanju del romantičnih skladateljev, predvsem del  F. Chopina. Njegovi spomini so izšli v dveh knjigah. (1973 in 1980).

njegova misel:

• Jezusovo življenje, njegov nauk, njegova žrtev in njegova vera so dali svetu najžlahtnejši dar dar ljubezni: ljubezni do bližnjega, ljubezni do revnega; usmiljenje, ponižnost, skratka, vse kreposti, ki plemenitijo človeško bitje.

LETA 1893 ROJEN P. ALEKS BENIGAR

MISIJONAR IN SVETNIŠKI KANDIDAT († 1988)

Papež Janez Pavel II. je med obiskom na Hrvaškem 3. oktobra 1998 v narodnem svetišču Marija Bistrica razglasil za blaženega zagrebškega nadškofa kardinala Alojzija Stepinca. V postopku za tako razglasitev je pomemben skrbno in nepristransko napisan ter na zgodovinskih dejstvih sloneč življenjepis kandidata. Pri Stepincu je to delo opravil človek, v katerem se je pretakala slovenska  kri - p. Aleksa Benigar. "Moji starši so bili Slovenci. Oče je rojen v Trnovem (Ilirska Bistrica), mama pa v Radečah pri Zidanem mostu. Jaz in vsi moji bratje smo rojeni v Zagrebu. Torej sem po izvoru Slovenec in ponosen sem na to," je zapisal 7. avgusta 1983 p. Benigar v pismu neki gospe. Oba starša sta v Radečah tudi umrla. Prav tako se je vedno počutil Slovenca (p. Duda), čeprav si je dopisoval v hrvaščini, vendar je želel biti vsem vse. Zavedal se je, da bo svojemu narodu lahko največ dal, če bo živel po evangeliju. Obvladal je slovenščino, zato je tudi lahko bral frančiškansko revijo Cvetje z vrtov sv. Frančiška, ki je imela posebno stran, namenjeno misijonom. Tu je slovenski frančiškan p. Peter Baptist Turk (1874-1944) objavljal zanimiva poročila o svojem misijonskem delu na Kitajskem ter o potrebi po novih misijonarjih. P. Aleksij se je prav ob branju teh poročil navdušil za odhod v misijone in pozneje postal njegov sodelavec na Kitajskem.

... več o njem v rubriki pričevanje 11_1998

LETA 1921 UMRL LUKA SVETEC

DOMOLJUBNI PESNIK  POLITIK, PISATELJ IN JEZIKOSLOVEC (* 1826)

Luka Svetec, ki je kot pravnik služboval v raznih krajih na Hrvaškem in v Sloveniji, je bil vnet domoljub in je svojo ljubezen do domovine prelival v pesmi. Pisal je tudi o jezikovnih vprašanjih; kot kritik je odklonil pesmi Simona Jenka, ki so jim vsi priznavali veliko umetniško vrednost.

LETA 1945 UMRL FRAN GOESTL

ZDRAVNIK IN PSIHIATER (* 1865)

Zdravnik psihiater Fran Goestl je bil kot študent medicine na Dunaju med ustanovitelji dijaškega lista Vesna in je vanj tudi pisal. Po diplomi je opravil specializacijo iz psihiatrije. Leta 1907 je postal primarij ljubljanske umobolnice na Studencu. Delal je tudi kot sodni izvedenec in pisal poljudne znanstvene članke. Napisal je poljuden pregled psihiatrije z naslovom Misterij duše (1924). Za slovensko deželno gledališče je prevedel več besedil.

LETA 1980 UMRL CIRIL KOSMAČ

PRILJUBLJENI PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC (* 1910)

"Zmeraj pravim, da je poglavitno pisateljevo delo in ne njegovo življenje. Vendar moram odkritosrčno priznati, da tudi mene zanima življenje pisatelja, čigar knjigo berem," je dejal Ciril Kosmač, eden naših najboljših novelističnih pisateljev. Rodil se je na Slapu ob Idrijci, šolo je obiskoval v Gorici in Tolminu, kjer je opravil malo maturo. Ker je sodeloval v organizaciji TIGR, je bil kot eden prvih Slovencev aretiran, vendar so ga leta 1931na tržaškem procesu oprostili zaradi mladoletnosti. Prebegnil je v Ljubljano, kjer je sodeloval pri različnih organizacijah in časopisih. Nato je odšel v Francijo, kjer je deloval bolj politično. V Franciji je bil kot štipendist francoskega zunanjega ministrstva, v Parizu pa je delal na jugoslovanskem veleposlaništvu. Med vojno je bil v partizanih, po njej pa urednik in dramaturg pri Triglav filmu. Od leta 1961 pa je bil član SAZU. Kosmača uvrščamo v povojno slovensko pripovedništvo, in sicer v socialni realizem. V njegovih novelah je motiv smrti prevladujoč motiv. Najraje pripoveduje o rodnih krajih, o stiskah in upanju, o sebi in ljudeh okoli sebe, o ljubezni do domačega kraja in o raznarodovalnih pritiskih tujcev, o dobrih, malih čudakih z velikimi srci, o drobnih srečah in velikih nesrečah. Pripoveduje z značilnim humorjem, fantastičnimi, grotesknimi in avdiovizualnimi prvinami, slogovno mojstrsko in modernistično. Njegov miselni svet je zgrajen vertikalno, v razsežnostih domišljijskega sveta in ne v ravnini opisne resničnosti. Njegove prispodobe so zakoreninjene v ljudski jezikovni kulturi. Kosmač je bil zaljubljen v svojo dolino. Vedno je govoril, da so njegovi domači ljudje umetniške besede vredni junaki in ovekovečil jih je v svojih pripovedih, romanih in na filmskem platnu.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2010

njegova misel:

• Pelin je grenak, žajbelj je grenak, encijan je grenak, rutica je grenka, brinje je grenko. Vse, kar ima kaj zdravja in moči v sebi, je grenko. In tudi življenje, ki je kaj vredno, je grenko.

LETA 2002 UMRLA ASTRID LINDGREN

ŠVEDSKA PISATELJICA, 'MAMA' PIKE NOGAVIČKE (* 1907)

Otroci vsega sveta poznajo švedsko pisateljico Astrid Lind­gren po številnih knjigah, name­njenih prav njim. Zlasti so se jim priljubile zgodbe o Piki Nogavič­ki — pegasti deklici s štrlečima kitkama, ki je polna vseh muh. Astrid Lindgren je ob svoji osemdesetletnici (1987) razkrila, da se morajo otroci za rojstvo Pike Nogavičke zahvaliti njeni hčerki Karin. »Bilo je teta 1941. Karin je imela sedem let in je zbo­lela. Ko je z vročino ležala v po­stelji, sem sedela ob njej in morala sem ji — kakor vse matere svojim otrokom — pripovedovati zgod­be. Nekega večera mi je rekla: 'Mami, povej mi kaj o Piki Noga­vički!' Debelo sem pogledala. To šaljivo ime si je Karin sama izmisli­la in k takemu imenu so se prile­gale samo zabavne zgodbe, ki sem si jih sproti izmišljala.« Tri leta kasneje je te zgodbe zapisala in jih podarila hčerki za deseti rojstni dan. Rokopis pa je poslala tudi neki založbi, ki ji ga je z obratno pošto vrnila! Leta 1944 je neki drugi založbi, ki je izdajala knjige za deklice, poslala zgodbo Mala Britt si olajša srce ter zanjo prejela drugo nagrado. Leto kas­neje je za neki natečaj otroške knjige ponovno poskusila srečo s Piko Nogavičko - in osvojila prvo nagrado.

»Od takrat se je začela zma­goslavna pot Pike Nogavičke in drugih mojih malih junakov v svet,« je povedala pisateljica, ki je  poleti živela v svoji hišici v Furusundu severno od Stockholma, pozi­mi pa v stockholmskem stanova­nju. Doma je bila iz Vimmerbyja na jugu Švedske, kjer se je rodila 14. novembra 1907 kot kmečki otrok z imenom Astrid Ericsson. Po uspehu Pike Nogavičke je bila v letih 1946-1970 urednica za mladinsko literaturo pri osrednji švedski založbi. Napisala je okoli 40 del za otroke. V slovenščini poleg Pike Nogavičke poznamo še naslednje njene knjige: Detek­tivski mojster Blomkvist, Erazem in potepuh (tudi televizijska nada­ljevanka), Najboljši Kljukec na svetu, Ronja, razbojniška hči.

Poleg hčerke Karin, ki ji je dala pobudo za Piko Nogavičko, je imela še sina Larsa. Otroka sta ji podarila sedmero vnukov. Ven­dar se pri pisanju ni navdihovala ob njih. »Moja otroka in moji vnuki so prvi poslušalci mojih zgodb, ampak z njihovim nastankom ni­majo nič opraviti ... Zelo dobro se spominjam svojega lastnega otro­štva. Človek lahko piše le o tem, kar je sam doživel.« Njena dela so bila posneta na filmski trak in prirejena za televizijo, prinesla so ji tudi številna mednarodna priz­nanja. V svojem dolgem življenju je (z izjemo ene same knjige) pisa­la samo za otroke. »Otroci potre­bujejo knjige, ob katerih se lahko razživi njihova domišljija. Danda­nes otroci gledajo filme, poslušajo radio, sedijo pred televizijskimi sprejemniki, prebirajo risanke (stripe) - vse to je zanje razvedri­lo in vpliva tudi na njihovo domi­šljijo,, vendar pa so to le površna doživetja. Otrok, ki je s svojo knjigo sam, ustvarja ob branju nekje v globini skrite kamrice svo­je duše lastne podobe, ki vse pre­segajo. ..«

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1634 KRŠČEN ANTONIO TARSIA

ORGANIST, GLASBENIK IN SKLADATELJ († 1722)

Rojen v Kopru, kjer je že kot deček pel v stolnici, leta 1662 pa je postal stolni organist. Po letu 1710 je deloval kot skladatelj, ki je pisal v glavnem za praktično rabo, za bogoslužje v stolnici: maše, večernice, skladbe za božič, veliko noč, praznik sv. Nazarija ... To so vse baročne skladbe za različne zasedbe, namesto orgel uporablja navadno basovsko godalo (violon ...), čutiti je vpliv beneške glasbe in belcanta. Veliko je tudi prepisoval kompozicije beneških skladateljev 17. stol., njegovi notni zapisi so shranjeni v glasbenem arhivu stolnice v Kopru. Je eno najsvetlejših imen koprske glasbene preteklosti, ocenjujejo ga kot odličnega praktika, ki je zapustil bogato glasbeno zapuščino.

LETA 1741 UMRL ANTONIO VIVALDI

ITALIJANSKI SKLADATELJ, VIOLINIST, DIRIGENT(* 1678)

Rojen v Benetkah kot sin violinista, leta 1703 je bil posvečen v duhovnika, nekaj let je bil učitelj violine, potem dirigent šolskega orkestra in skladatelj. Potoval je po Evropi in umrl na Dunaju, kjer je tudi pokopan. Bil je najvidnejši italijanski skladatelj baročne glasbe za orkester, tudi velik inovator v glasbi, saj je utemeljil moderno obliko solističnega koncerta. Ustvaril je 344 koncertov za instrument in orkester, napisal 61 simfonij in godalnih orkestrov ... Med koncerti so najbolj znani njegovi Štirje letni časi, ohranjenih je tudi 46 oper in več oratorijev ..

LETA 1750 UMRL JOHANN SEBASTIAN BACH

NEMŠKI SKLADATELJ IN ORGANIST (* 1685)

Eden največjih glasbenikov v zgodovini, je bil neprekosljivi mojster orgelskih skladb. Med njegovimi številnimi deli pa zavzemata posebno mesto dva velika pasijona - po Janezu in po Mateju, ki ju pogosto izvajajo.

več:
S. Čuk, J. S. Bach in evropsko leto glasbe: Priloga, v: Ognjišče 3 (1985), 29-36.

o njem:

• Ne Bach (potok), marveč morje bi se moral imenovati. (Beethoven)
  
• Rekel sem si: kakor da se večna harmonija pogovarja sama s seboj; kakor je bilo morda v božjih prsih tik pred stvarjenjem – tako vzburkana je bila tudi moja notranjost in bilo mi je, kakor da nimam in ne potrebujem ne ušes, še manj pa oči in drugih čutov. (Goethe)
  
• Zdi se, da njegovo delo na tem področju zajema vse možnosti čiste orgelske skladbe. Vse, kar je bilo odtlej napisano, je samo bleda senca njegovih sijajnih zamisli. (Bachov življenjepisec C. H. Parry)
  
• Orgle so bile sredstvo, ki mu je najbolj ustrezalo za izražanje čustev, ki so valovala v njem. V njihovi družbi je plaval v prosti povezanosti z najvišjimi spoznanji, ki so ga navdihovala. (prijatelj Terry)
  
• Ta teden sem trikrat poslušal Matejev pasijon božanskega Bacha, vsakokrat z občutkom neizmernega občudovanja. Kdor je krščanstvo popolnoma pozabil, ga tu resnično sliši kakor evangelij. (Friedrich Nietzsche)
  
• Najvrednejše, kar smo podedovali z Bachovo glasbo, je pogled do skrajnih meja popolnosti, ki je je človek zmožen, in spoznanje poti, ki vodi k njej: da mora človek neizbežno, s popolno odgovornostjo speljati, kar spozna za pomembno; da mora, če hoče doseči popolnost, prerasti vsako nujnost. Če je neki glasbi uspelo, da je vse naše bistvo usmerila k plemenitosti, je naredila, kar more narediti. Če je skladatelj pritiral svojo glasbo tako daleč, da je zajela to najboljše, je dosegel naj višje. In Bach je to najvišje dosegel. (skladatelj Paul Hindemith ob dvestoletnici Bachove smrti)

LETA 1867 ROJEN ALFONZ LEVIČNIK

duhovnik, katehet in nabožni pisatelj († 1966)

Šolal se je v Logatcu, Kranju in Ljubljani, leta 1892 je bil posvečen v duhovnika in kmalu nato v Gradcu postal doktor teologije. Nekaj časa je bil škofijski tajnik, nato katehet na gimnaziji v Kranju, na realki v Idriji in v Ljubljani. Pisal je nabožne, vzgojne in tudi prosvetne članke. Pomembni sta njegovi učni knjigi za verouk: Zgodbe sv. pisma novega zakona za srednje šole, (Ljubljana, 1924) in Zgodbe sv. pisma starega zakona za srednje šole (Ljubljana, 1926).

LETA 1897 UMRL JANKO KERSNIK

PISATELJ, POLITIK IN NOTAR (* 1852)

"Skoraj vselej, kadar sem napisal skromno povest, se mi je pripetilo, da je bil po njej razžaljen ta ali oni... In vendar sem imel vselej pošteno voljo govoriti in slikati le resnico, risati človeka v njegovem dejanju in življenju, bodisi grof ali prosjak, svečenik ali potepin." Tako je v črtici Mamon o svojem pisateljskem delu potožil Janko Kersnik, najvidnejši predstavnik realizma v slovenski književnosti. Zagovarjal je načelo, da mora pisatelj prikazovati "ne golo resnico sámo, ampak golo resnico pod zlato prozorno tenčico idealizma". Spominjamo se pisatelja, ki je v svojih delih znal prikazovati nastajajoče slovensko malomeščanstvo pa tudi vrline in napake našega kmečkega človeka.

več:
S. Čuk, Janko Kersnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (1997), 28-29.

njegova misel:

• O pomembnosti posameznih človekovih dejanj odloča življenje samo, trenutek za trenutkom.

LETA 1904 ROJEN LUDVIK MRZEL

PISATELJ, PESNIK IN PUBLICIST, ŽRTEV TABORIŠČ TOTALITARNIH SISTEMOV († 1971)

Pesnik Ludvik Mrzel je kot gimnazijec sodeloval v rudarski stavki v Trbovljah in bil zato izključen iz šole. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in bil zaradi odpeljan v italijanska in nemška taborišča. Po vojni je bil na dachavskih procesih obsojen na 12 let zapora, od tega je sedem let prebil na Golem otoku. Za njegovo najboljše delo velja zbirka novel Bog v Trbovljah (1932)V njih je pisatelj izrazil svoje razočaranje nad marksizmom in komunizmom, nad katerima je bil kot dijak in študent tako navdušen.

LETA 1914 SE JE ZAČELA PRVA SVETOVNA VOJNA

Vzrok za začetek prvega svetovnega spopada je bil atentat na avstrijskega nadvojvodo Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo 28. junija 1914 v Sarajevu. Avstro-Ogrska je odgovornost zanj pripisala srbski vladi,in ji mesec kasneje, na današnji dan, poslala ultimat z nesprejemljivimi zahtevami in Srbiji tako napovedala vojno. Tako je svet stopil v do tedaj največjo vojno.

LETA 1946 UMRL FERDO VESEL

SLIKAR (* 1861)

Slikarstvo je študiral na Dunaju in v Munchnu, sodeloval je pri ustanavljanju Ažbetove slikarske šole in vodil tudi svojo ter veliko potoval. Njegovo ustvarjanje je razpeto med realizmom (muenchenska realistična šola) in modernejšimi poskusi impresionizma. Ideal mu je bilo "življenje v slikah", ki ga je gledal skozi lirično prizmo. Med njegovimi deli najdemo folklorno motiviko, portrete, krájine in tihožitja. Ena njegovih najbolj znanih slik je Kmečka svatba.

LETA 1978 UMRL BOŽO VODUŠEK

PESNIK, PREVAJALEC, ESEJIST, JEZIKOSLOVEC IN LITERARNI ZGODOVINAR (* 1905)

Najprej je na filozofski fakulteti diplomiral iz romanistike, ker pa ni dobil profesorske službe v Sloveniji, je študiral še pravo in delal v pravniških službah v raznih krajih, nazadnje kot samostojni odvetnik v Črnomlju. Pesniti je začel zgodaj, prvo pesniško zbirko Odčarani svet, ki je ena najboljših slovenskih pesniških knjig v prvi polovici 20. stoletja, pa je izdal šele leta 1939. Pesniško je izšel iz kroga katoliškega ekspresionizma, v tridesetih letih pa se je preusmeril v kritični novi realizem ter uporabljal klasične pesniške oblike, zlasti sonet. Po drugi svetovni vojni je postavljal most med nekdanjim in novim ekspresionizmom.V slovenski književnosti zavzema Božo Vodušek posebno mesto: njegova poezija je izraz človekovega osebnega iskanja in odkrivanja, pravzaprav iskateljstva, saj to iskanje že vnaprej nima določenega konca (Boris Paternu). Svojo filozofijo iskateljstva je kasneje dopolnil s filozofijo sizifovstva, brezupnega prizadevanja. Bil je tudi odličen prevajalec.

več:
S. Čuk, Božo Vodušek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2005), 34-35.

nekaj njegovih pesniških razmišljanj:

• Drevesa, odrešena vsakega samovoljnega giba, / o čudovite oblike moje trudnosti, / vas samo sonce obliva in veter upogiba, / ne poznate neovrnljive pogubnosti, / ki jo vsako dejanje v sebi skriva. // Drevesa, simboli čistosti, nepokvarjenosti / mojemu divjemu, zbeganemu hotenju, / drevesa, sladke podobe svetlobne prežarjenosti, / vsa predana brstečemu življenju, / o, vi svetli stebri, polni neskončne podarjenosti!  (Drevesa - odlomek)
  
• Marija, kako smo si hladni in tuji: / tako ni med materjo in otroci. / A kaj, ko smo vse preveč otroci / sveta - nagli čolni v divji struji.
  
• O da sem hlapec, ki le tebi služi, / in romar, ki samo po tvojih stezah hodi, / nikdar v goščavo bolno ne zablodi, / dokler bel gost na poti v Emavs se mu ne pridruži.
  
• Ko boš v neizmernem zvoku / spel globino in višino, / se bo na svetlem oboku / sklonil Bog v tvojo bližino.
  
• Drzen glas uho dosega: / Vkrcajte se za Neznano! / V smer neugledanega brega / je krmilo naravnano!
  
• Ko te bodo položili v grob, / ne boš nič večji, nič manjši, kakor si, / ne boš nič svetlejši, nič temnejši, kakor si, / vse tvoje rane bodo šle s teboj.

LETA 1993 UMRL JANEZ MILČINSKI

PRAVNIK IN ZDRAVNIK, STROKOVNJAK ZA SODNO MEDICINO (* 1913)

Rodil se je v Ljubljani v družini mladinskega sodnika in pisatelja Frana Milčinskega. Najprej je v Ljubljani študiral pravo, štiri leta zatem (1940) pa je v Zagrebu končal študij medicine. Po vojni je bil imenovan za profesorja sodne medicine in predstojnika novo ustanovljenega Inštituta za sodno medicino. Dvakrat je bil rektor Medicinske fakultete, enkrat dekan Univerze v Ljubljani. Bil je član številnih združenj doma in po svetu. Kot strokovnjak je pomagal pri naravnih in množičnih nesrečah (Longarone, Skopje).

LETA 2008 UMRL FRANC PEDIČEK

PEDAGOG, PSIHOLOG, ANTROPOLOG (* 1922)

Rodil se je v Malečniku, v Mariboru obiskoval klasično gimnazijo, med vojno je študiral teologijo, po čudežno prestani vojni pa pedagogiko, filozofijo in psihologijo. Na gimnaziji v Ljubljani je poučeval psihologijo in filozofijo. Uvedel je šolsko svetovalno službo in veliko predaval po šolskih zbornicah in staršem. Odločno je zavračal prevlado politike nad pedagoško stroko. Na partijski ukaz se je moral leta 1971 umakniti iz javnega življenja. Njegova pedagoška smer se imenuje antropološka pedagogika.

LETA 2013 UMRL ERSILIO TONINI

ITALIJANSKI ŠKOF IN KARDINAL (* 1914)

Kadar je bilo na italijanski državni televiziji na sporedu kakšno "omizje", kjer učene glave razpravljajo o raznih perečih vpra­šanjih, je bil med udeleženci skoraj vedno tudi kardinal Ersilio To­nini. Ljudje so mu radi prisluhnili, ker je iz njega govorila z živ­ljenjem potrjena zdrava evangeljsko-kmečka modrost. "Ko bom umrl in bom odšel h Gospodu, ga bom prosil, naj me pu­sti, da grem pozdravit svojo mamo in svojega očeta. Mislim, da mi bo to dovolil. Ko ju bom videl, se jima bom, tresoč se od sre­če, zahvalil: dragi starši, kako resnično je bilo vse, kar ste me učili, in kako res je, da Gospod nikoli ne zapusti svojih ot­rok."

več:
S. Čuk, Kardinal Ersilio Tonini: "Na televiziji tako kot v spovednici": Pričevanje, v: Ognjišče 9 (1999), 58-59.

nekaj njegovih misli:

• Obstaja morda kaj pomembnejšega, kot je naše živ­ljenje? Toda kakšen smisel ima življenje, če človek ne ve, kam naj se usmeri? Poznamo toliko življenj, ki so kot plamenček, ki se prižge, zažari, potem pa ugasne...
  
• Našega Gospoda Jezusa Kristusa ni mogoče spreje­ti tako, kot sprejmemo priimek očeta ali matere ali navade svo­jega okolja. To je odnos ljubezni! Človek se zaroči iz ljubezni, ne zaradi običaja, zaroči se zaradi osebnega poznanstva, zaradi osebne privlačnosti, ker je pretehtal, da je ona ustvarjena zanj in on zanjo.
  
• Najboljše, kar premoreš, je v tebi, tvoja vrednost je v tebi, tvoj mir je v tebi; v svoji notranjosti si lep ali grd, v svoji notranjosti čutiš, ali kaj veljaš ali ne. Privošči si torej nekaj tišine, da prisluhneš glasu Boga in da rečeš: "Oče, daj, da spoznam tvojega Sina!"
  
• Vsemogočni Stvarnik sveta, ki je napravil milijarde zvezd in neskončna ozvezdja, posluša tebe, posluša te pozorno, kot da bi bil edini! Lahko si otrok, lahko imaš štiri­deset ali osemdeset let, lahko si papež ali pometač, za Boga si dragocen in on te posluša, se zanima zate.
  
• Postani ponižen, kot bi moral biti vedno, do svoje matere in do svojega očeta, kajti če ne bi bilo njiju, tudi tebe ne bi bilo; najprej sta te sprejela, sta te pričako­vala, sta te v mislih pestovala in se ob tem radovala, in kaj vse sta potem storila zate, da odrasteš.
  
• Jutranja in večerna molitev ni samo običajna pobožna vaja: je izraz iskrenosti in poštenja, priznanje, da je zame Bog na začetku in na koncu.
  
• Tudi moje telo je zakrament, znamenje, ki v sebi skriva nekaj višjega. Če je torej tako, potem se moramo po­našati tudi s svojim telesom! In dejansko bo naše telo vstalo od mrtvih kot Kristusovo telo. Iz tega sledi, da telesa ne smemo omalovaževati.
  
• Eden od darov, ki jih prejme kristjan, je prav dar ponotranjenosti. Kristjan ima svoj pogled vedno uprt v globi­no svoje duše. In sicer zato, ker se vedno pogovarja in vedno po­sluša, ker ve, da ga nekaj skrivnostno, skoraj nezavedno vodi, in zato se ne boji, zato zaupa.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1577 ROJEN PETER PAUL RUBENS

FLAMSKI SLIKAR (* 1640)

Rojen v Nemčiji, kasneje živel v Amsterdamu. Učil se je pri flamskih slikarjih in se izpopolnjeval v Italiji. Bil je bogat meščan, ugleden in spoštovan slikar in diplomat. Je najvidnejši predstavnik flamskega baročnega slikarstva, mojster velikih kompozicij v razkošnih in žarečih barvah. Tematsko je slikal zgodovinske in verske motive, alegorije in pokrajine, vrh pa je dosegel v portretih. Najbolj znana dela: Avtoportret, Kristus na križu, Snemanje s križa, Velika poslednja sodba, Zmagoslavje Marije Medičejske ...

LETA 1586 UMRL PRIMOŽ TRUBAR

PROTESTANTSKI DUHOVNIK, REFORMATOR IN PRVI SLOVENSKI PISATELJ (najverjetneje * 1508)

Primož Trubar velja za začetnika slovenske književnosti. Prevedel ali priredil je 26 knjig. Mirko Rupel, odličen poznavalec slovenske reformacije, sodi: "Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakor Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo." Škof blaženi Anton Martin Slomšek, ki je zelo ljubil slovenski jezik, je v Drobtinicah leta 1862 pohvalno zapisal: "Trubar, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe vrstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili. Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obrnil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu obrne."

več o njem:
ČUK, Silvester. Primož Trubar, oče slovenske književnosti. (Priloga). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 7, str. 40-47
ČUK, Silvester. Primož Trubar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1996, leto 32, št. 6, str. 24

LETA 1801 UMRL JANEZ MARTIN KREMSER-SCHMIDT

SLIKAR - V AVSTRIJI IN PRI NAS (* 1718)

Zanj je značilna svetlotemina, ki jo občudujemo na Correggiovih in Rembrandtovih slikah. Poleg teh dveh sta nanj vplivala še Castiglione, in Rubens. Na Slovenskem so znane K.-Schmidtove slike: sedem oltarnih v Velesovem; šest slik v Gornjem gradu; po ena v Pungartu v Kranju, v Dolu (sv. Marjeta), v Slov. Bistrici (sv. Jernej); stenska slika v nekdanji hiši o. Gabriela Gruberja ... Za slov. slikarstvo ima K.-Sch. velik pomen, ker je ikonografično in stilistično vplival na L. Layerja in je vsa Layerjeva delavnica je črpala iz njegovih del.

LETA 1867 ROJEN LUIGI PIRANDELLO

PISATELJ, NOBELOVEC (+ 1936)

Italijanski pisatelj in dramatik Luigi Pirandello je svoje knjižno ustvarjanje začel z manj pomembno poezijo, nadaljeval z realističnimi novelami in romani iz življenja preprostih ljudi na rodni Siciliji (Pokojni Matija Pascal). Najpomembnejša pa so njegova dramska dela, ki veljajo za začetek modernih struj v evropski dramatiki. Vseh dram je nad 40, zbrane so v desetih knjigah z naslovom Maschere nude (Gole maske). Leta 1934 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

LETA 1873 ROJEN ALEXIS CARREL

FRANCOSKO-AMERIŠKI KIRURG, ZNANSTVENIK († 1944)

Mož, ki ga predstavljamo, je bil znanstvenik na področju medicine. Po spletu okoliščin, katerih "nitke" ima v rokah Bog, je leta 1903 namesto svojega kolega spremljal bolniški vlak v Lurd. "Bom vsaj na lastne oči videl, kakšni so ti čudeži, o katerih govorijo katoličani," si je dejal. Rekel je, da bo veroval, če bo "postavljen pred dejstvo". Dejstvo čudežnega ozdravljenja je res doživel in pošteno je priznal, da medicinska veda za to nima odgovora. Toda verovati še ni mogel, kajti vera je milost, za katero je dovzetno le ponižno, otroško srce. Za milost vere je iskreno molil. V svoji knjigi Potovanje v Lurd piše, da je v noči po doživetju čudeža šel v lurško baziliko in nebeško Mater prosil: "Premila Devica, pomočnica nesrečnih, ki ponižno kličejo k tebi, ozri se name! Verujem vate. Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne zmorem ga še videti in še vedno dvomim. Toda moja največja želja in najvišji cilj mojega hrepenenja je, da bi veroval, veroval z vsem srcem in brez pridržka."

več:
S. Čuk, Alexis Carrell. Če bom v Lurdu videl čudež, bom veroval, Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2010), 14-15.
v odlomku iz knjige Iskalci in pričevalci (Ognjišče, Koper 1984)

nekaj njegovih misli:

• »Premila Devica, ki pomagaš vsem nesrečnim ljudem, ko te ponižno prosijo, ozri se name! Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne morem še jasno videti, še vedno dvomim. Toda moja največja želja, moje najvišje hrepenenje je, da bi veroval.« Moral bo prehoditi še dolgo pot, da bo spet prišel do vere otroštva. Čudež je dejstvo milosti, vendar človeku pušča prosto voljo. Pomeni Božji odgovor: Tukaj sem, ker si me klical; išči me, da me najdeš!« (molitev v Lurdu)
  
• Človekova vrednost ni v tem, da zna in razume, ampak v tem, da ljubi.
  
• Odgovor vere je neprimerno bolj zadovoljiv kot odgovor znanosti.
  
• Življenje ni v tem, da nekaj razumemo, življenje je v tem, da ljubimo, da pomagamo drugim, da molimo, da delamo ... Moj Bog, da bi ne bilo prepozno ... Daj, da ne bi bila že napisana zadnja stran te knjige mojega življenja. Naj bo tej revni knjigi dodano še kakšno poglavje ...

LETA 1889 UMRL JAKOB MAKSIMILIJAN STEPIŠNIK

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF IN ŠKOF (* 1815)

Škof bl. Anton Martin Slomšek je bil nemškim nacionalistom trn v peti, zato si je po njegovi smrti avstrijska vlada prizadevala, da je prišel za škofa v Maribor mož nemške miselnosti. To je bil Jakob Maksimilijan Stepišnik, sin slovenskih staršev, ki pa se je ponemčil. Rojen je bil v Celju in po končanih študijih na Dunaju je postal bogoslovni profesor. Že pri Št. Andražu je predaval pravo, cerkveno zgodovino, prav tako tudi po preselitvi v Maribor (1859-1862). Leta 1862 je bil imenovan za škofa Lavantinske škofije. Vernike, ki so bili v veliki večini Slovenci, je nagovarjal v slovenskem jeziku. Njegovo 26 letno škofovanje je za škofijo zelo važno, saj je bilo treba še veliko urediti po preselitvi v Maribor, saj Slomšek v treh letih ni uspel storiti vsega, nemški liberalizem pa se je hotel uveljaviti tudi v cerkvenih rečeh. Udeležil se je tudi prvega vatikanskega koncila (1869), ki ga je sklical papež Pij IX., ustanavljal je nove samostane in dijaško semenišče. V tem času je bilo v škofiji zgrajenih precej novih cerkva, v škofijo je poklical številne redovnike.

LETA 1903 ROJEN PAVEL BLAZNIK

ZGODOVINAR (+ 1984)

Zgodovino in zemljepis je študiral na ljubljanski univerzi, kjer je doktoriral (1928) z disertacijo Kolonizacija Selške doline. Že pred vojno in po njej je bil profesor zgodovine na gimnaziji v Celju, pozneje pa je bil znanstveni sodelavec SAZU. Njegovo raziskovalno delo je bilo od vsega začetka usmerjeno v gospodarsko, predvsem agrarno zgodovino srednjega in novega veka in sistem podložništva na Slovenskem. Veliko se je ukvarjal predvsem z zgodovino Škofje Loke. Najpomembnejša dela: Srednjeveški urbarji za Slovenijo freisinške škofije, Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803). Leta 1937 je ustanovil Muzejsko društvo Škofja Loka in ga dolgo vodil.

LETA 1914 JE STREL GAVRILA PRINCIPA

SPROŽIL SVETOVNO VOJNO

Prvo svetovno vojno so povzročila skrajno zaostrena nasprotja med imperialističnimi silami, ki so ustanovile dve nasprotni vojaški zvezi: antanto (Anglija, Francija in Rusija) in trojno zvezo (Nemčija, Avstro-Ogrska in Italija). povod zanjo je bil atentat na avstrijskega prestolonaslednika nadvojvoda Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija 1914, na katerega je streljal bosanski študent Gavrilo Princip.

LETA 1949 UMRL MATEJ STERNEN

SLIKAR, GRAFIK IN RESTAVRATOR (* 1870)

v svojih delih je veliko upodabljal človeško figuro, predvsem portret in ženski akt. Poleg oljnega in stenskega slikarstva, s katerima se je največ ukvarjal, je odlično obvladal tudi risbo, sodi pa tudi med prve slovenske grafike in skupaj z Jamo, Groharjem in Jakopičem med slavno »četverico« slikarjev slovenske moderne. Sternen se je bolj kot katerikoli drug od četverice oklepal figuralne motivike in je že v svojem zgodnjem obdobju ustvaril eno od ikon tistega časa, sliko Rdeči parazol, v kateri se poigra z barvnimi preobrazbami in odsevi.

LETA 1980 UMRL LINO LEGIŠA

JEZIKOSLOVEC IN SLOVSTVENI ZGODOVINAR; (* 1908)

V pravopisni komisiji Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je leta 1962 pripravila novo izdajo Slovenskega pravopisa 1950, je bil tudi Lino Legiša. Ta neutrudni delavec je bil tudi urednik in soavtor odlične Zgodovine slovenskega slovstva, ki obsega sedem knjig in je izhajala pri založbi Slovenska matica v letih 1956-1971.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1641 KRŠČEN JANEZ VAJKARD VALAVASOR

KRANJSKI PLEMIČ, POLIHISTOR, ČLAN KRALJEVE DRUŽBE († PRED 16. NOVEMBROM 1693)

Glavno delo Janeza Vajkarda Valvasorja je zajetna Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre des Herzogstums Krain, 1689), toda izdal je še številna druga manjša dela, zlasti so pomembne njegove krajepisne knjige, ki obsegajo Kranjsko in Koroško. Na gradu Bogenšperk pri Litiji je uredil veliko knjižnico, zbirko grafičnih listov. V bakrorezni delavnici je leta 1678 zaposlil nad deset domačih in tujih mojstrov in začel tiskati zbirke bakroreznih podob.

LETA 1835 ROJEN IVAN NABERGOJ

POSESTNIK IN POLITIK († 1902)

Rojen na Proseku pri Trstu, bil je državni in deželni in mestni poslanec in v tistem času voditelj tržaških Slovencev. Končal je le osnovno šolo, toda izobraževal se je sam, pomagal je pri gradnji miramarskega gradu, spoznal nadvojvodo Maksimilijana, pisal v Bleiweisove kmečke in rokodelske novice in sodeloval pri čitalniškem in taborskem gibanju na Tržaškem ... Bil je tudi govornik na šempaškem taboru in se zavzemal za samostojnost in enakost slovenskega jezika v javnem prostoru ter rabo slovenskega jezika na Univerzi v Ljubljani. Na Tržaškem si je prizadeval za slovensko šolstvo po vaseh, pomagal je ustanavljati gospodarske organizacije in petnajst let vodil društvo Edinost.

LETA 1883 ROJEN VACLAV TALICH

ČEŠKI DIRIGENT IN PEDAGOG († 1961)

Študiral je na konservatoriju v Pragi, nato pa je kot violinist in dirigent deloval v Odesi, Tbilisiju in Pragi. Leta 1908 je prišel v Ljubljano in postal dirigent na novo ustanovljene Slovenske filharmonije. Odločal se je zlasti za dela slovenskih in slovanskih avtorjev. Dirigiral je tudi operetne predstave v Deželnem gledališču, ustanovil godalni kvartet, bil prvi kapelnik v Operi ter nasploh razširil glasbeno dejavnost v mestu in dvignil njeno raven. Po štirih letih je odšel iz Ljubljane in pozneje vodil Češko filharmonijo v Pragi ter Slovaško v Bratislavi.

LETA 1895 ROJEN ANTON RAVNIK

KLAVIRSKI PEDAGOG, PIANIST IN ZBOROVODJA († 1989)

Mož, ki se je v zgodovino slovenske glasbe zapisal kot klavirski pedagog, pianist in zborovodja, je po ljudski šoli v rojstni Bohinjski Bistrici nabiral glasben znanje v Ljubljani in zatem v Pragi, kjer ga je zajela prva svetovna vojna. Po šestletnem ujetništvu v Rusiji je glasbeni študij končal v Ljubljani kot učenec svojega starejšega brata Janka (r. 1891). Bil je učitelj klavirja na srednji glasbeni šoli, po vojni pa redni profesor na Akademiji za glasbo, kjer je vzgojil vrsto odličnih slovenskih pianistov.

LETA 1896 ROJEN JANEZ VEIDER

DUHOVNIK IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR († 1964)

Po mašniškem posvečenju leta 1921 je opravljal dušnopastirsko delo po raznih župnijah. Leta 1941 je bil imenovan za spirituala uršulink v Ljubljani, obenem pa je študiral umetnostno zgodovino. Študij je končal z doktorsko disertacijo Stara ljubljanska stolnica. V letih 1945–1949 je predaval umetnostno zgodovino na teološki fakulteti v Ljubljani. Bodoče duhovnike je spodbujal, naj skrbno varujejo in ohranjajo umetnostne spomenike po naših cerkvah.

LETA 1901 ROJEN ANTON VODNIK

PESNIK, ESEJIST, UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN UREDNIK († 1965)

Rodil se je na današnji dan v Podutiku nad Ljubljano, klasično gimnazijo končal v Šentvidu v Ljubljani, študiral umetnostno zgodovino, doktoriral o kiparju Francescu Robbi. Kot študent je urejal mladinsko revijo Križ na gori (1924-27), nekaj let je bil član uredniškega odbora Doma in sveta, kjer je sodeloval kot pesnik, kritik in esejist. Svoje pesmi je objavljal tudi v Ljubljanskem Zvonu, Mladiki, Mentorju ... Je eden najvidnejših predstavnikov pesniškega rodu med obema vojnama. Pri nobenem pesniku ne najdemo toliko pesmi o smrti, ki mu je že od nekdaj izbrana nevesta, ki ga vabi na svoje trate, zvesta, premila ... Poezija je bilo področje, na katerem se je bojeval, ustvarjal, njegovi so tudi čudoviti opisi večernih zarij, domačega vzdušja, ljubezni, narave, o letnih časih, o bridkih usodah med vojno ... Njegove pesmi so izšle v številnih zbirkah, nazadnje tudi obsežen izbor njegove poezije (Sončni mlini). So zelo bogate, izredno ponotranjene in zato morda večkrat težke, terjajo zbranost in poglobitve v notranji svet. V njih najdemo veliko simbolov iz Svetega pisma, ljudskega in krščanskega verovanja ... njegove pesmi segajo v vrh naše poezije, to dokazuje tudi to, da so ga veliko prevajali ... Veliko delo pa kje naredil tudi kot esejist, kritik in urednik. Uredil je Antologijo slovenske sodobne lirike, pri Mohorjevi družbi je bil tudi lektor in »tehnični urednik«...

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

• O večer, z očmi kot vijolice, / ne zapusti nas v naši tesnobi! / Naj hodimo v tvoji svetlobi, / naj toplo zaspimo ob tvoji luči - / oh, naj nas ne muči / strah pred tujino, / pred novo temno bolečino.
  
• Današnji rod je bil poklican v življenje, da se bori zoper temo za luč sveta. Ali bo dovolj močan? To ni pravo vprašanje. Vprašanje je le: ali bo dovolj zvest.
  
• Mogoče / večer je od Boga poslan, / da preizkuša skrivnosti naše duše: / če ohranili v sebi smo pojoče / melodije davnih, davnih sanj.
  
• V očeh, otroško okroglih, / se mu neskončnost utrinja - / morda se spominja / neke davne / prečudne ljubezni / med nami ...

LETA 1921 ROJENA s. ANGELA KOTNIK

USTANOVITELJICA DRUŽINe KRISTUSA ODREŠENIKA († 2007)

Že od otroških let je globoko čutila s Cerkvijo kot z mističnim Kristusom, zlasti v letih po vojni, ko je bila Cerkev pri nas preganjana. Po navdihnjenju je spoznala, da je rešitev v doslednem življenju po evangeliju in služenju ubogim. Iz tega spoznanja se je rodila skupnost posvečenega življenja Družina Kristusa Odrešenika (DKO), ki je bila leta 2000 povzdignjena v svetni inštitut in dobila pravila. Sestre DKO z zaobljubami evangeljskih svetov darujejo Kristusu Odrešeniku sebe, svoje življenje in delo.

LETA 1981 UMRL STEFAN WYSZYNSKI

POLJSKI ŠKOF, PRIMAS IN KARDINAL, "OČE" PAPEŽA POLJAKA (* 1901)

Takoj po vojni je bil imenovan za škofa v Lublinu, kasneje je postal varšavski nadškof in primas Poljske (1948). Kardinal pa je postal 12. januarja 1953, vendar ga je komunistični režim za nekaj časa celo interniral v samostan, kljub temu pa se vseskozi zavzemal za spravo med državo in Cerkvijo. "Častiti in ljubljeni kardinal primas, dovoli, da ti čisto prepro­sto povem, kar čutim: na Petrovem sedežu bi ne bilo tega papeža Poljaka, če bi ne bilo tvoje vere, ki se ni ustrašila ne ječe ne trpljenja; če bi ne bilo tvojega junaškega upanja, tvojega brez­mejnega zaupanja v Mater Cerkve; če ne bi bilo Jasne Gore in naše narodne zgodovine," je dejal papež Janez Pavel II., ko je 23. ok­tobra 1978, dan po nastopu najvišje službe v Cerkvi sprejel svoje rojake. Kardinal Wyszynski mu je ob izvolitvi, 16. oktobra, "prerokoval", da bo Kristusovo Cerkev povedel čez prag 3. tisočletja.

več o njem preberite v pričevanju 10_2001

nekaj njegovih misli:

• Pravim ti: služil boš samo svojemu Bogu, kajti človek je preveč plemenit, da bi služil komur koli, razen Bogu.
  
• Vse ima svoj smisel v križu. Zato ni brez križa nobena cerkev; nobene daritve, nobenega posvečenja in nobene službe ni brez križa. Ni mogoče vzdržati in zmagovati brez križa. Vsak, kdor zmaga, zmaga v križu.
  
• Če so tla prekrita s travo, jih celo najmočnejši vihar zlepa ne more odnesti, četudi bi bila peščena. Če pa tla postanejo puščava, so silno lahko ranljiva.
  
• Kristjani nimamo sovražnikov. Imamo samo brate, ki zaenkrat še nočejo vedeti za vezi, ki nas združujejo.
  
• Od evharistije se naučimo, da se nikoli ne zgodi nič takega, da ljubezen ne bi mogla še kaj povedati. Toda na ljubezen moramo gledati kot na nekaj, kar ne izhaja iz nas, temveč iz Boga, ki je Ljubezen in nenehno seje semena svoje ljubezni ter jih obilno trosi v srca ljudi.
  
• Utrudljivo delo skušati prepričati druge, da Boga ni, najpogosteje dejansko ni nič drugega, kot nenehen spomin na Boga. Bog ostaja uganka in nerešljiv problem, ki se na koncu razreši ali v pre­kipevajočo ljubezen ali v strastno sovraštvo.
  
• Pozabil sem vse hudo, ki so mi ga storili. Mi kristjani si ne smemo dovoliti najmanjšega čustva zagrenjenosti do kogar koli.
  
• Drznost ni najvišja krepost. Največji kreposti sta ljubezen in modrost. Danes potrebujemo predvsem modrosti.

LETA 2004 UMRL SERGEJ VRIŠER

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, MUZEOLOG, KONZERVATOR (* 1920)

Po osnovni in srednji šoli v Mariboru je do zloma Jugoslavije leta 1941 študiral na Vojaški akademiji v Beogradu. Po vojni se je zaposlil kot tehnični risar, zatem pa se je posvetil študiju umetnostne zgodovine v Ljubljani. Po diplomi je bil kustos, nato pa ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Mariboru. Kot umetnostni zgodovinar je sistematično raziskoval baročno kiparstvo (kamen in les) na celotnem slovenskem ozemlju. Zbral in uredil je tudi prvo in edino sistematično zbirko kostumov (oblačil) na Slovenskem.

iskalec in zbiralec Marko Čuk