LETA 1515 ROJEN SV. FILIP NERI

NEBEŠKI ZAVETNIK HUMORISTOV († 1595)

»Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem,« je svojim poslušalcem naročal rimski duhovnik Filip Neri. Bil je izredno vedre narave in imel je smisel za humor. Slavni nemški pesnik Goethe ga je imenoval ‘humoristični svetnik’ - in res ga imajo humoristi za svojega nebeškega zavetnika. Zdrav humor je v tem, da se znaš pošaliti tudi na svoj račun. Filip Neri, ki je imel nadpovprečne umske in srčne darove, se je pogosto nalašč obnašal tako, kot da je malo ‘prismuknjen’.

več:
S. Čuk, Sv. Filip Neri (1515-1595), v: Ognjišče 5 (2010), 19.

nekaj njegovih misli:

• Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem. Prava pot, da v kreposti napredujemo, je v tem, da vztrajamo v veselosti.
  
• O Bog, v globini svojega srca se ti zahvaljujem, da stvari ne tečejo tako, kot bi hotel jaz!
  
• Nobenega jasnejšega dokaza božje ljubezni ni, kakor križ in zoprnosti.

LETA 1784 ROJEN JAKOB PRAŠNIKAR

duhovnik, učitelj in dobrotnik bl. Antona Martina Slomška († 1841)

Doma je bil iz Kolovrata nad Izlakami. Bogoslovje je začel v Ljubljani, končal pa v Gradcu, kjer se je ob Janezu Nepomuku Primicu navdušil za slovenstvo (Societas slovenica). Po duhovniškem posvečenju je bil najprej kaplan v Poljčanah, potem pa v letih 1811-1815 župnik na Ponikvi, kjer je začel z nedeljsko šolo, v kateri je zbiral dečke, ki jih je učil brati in pisati. Med prvimi učenci je bil Anton Martin  Slomšek. Župnik je videl njegovo nadarjenost in starše pregovoril, da so ga poslali v šole v Celje. Ko je Slomšku umrla mati, ga je materialno podpiral, njegov dobrotnik je ostal tudi po njegovem odhodu za župnika v Olimje. Še posebej potem, ko je Slomšku umrl še oče. Zato je imel Slomšek novo mašo kar v Olimju, za pridigarja pa je izbral Prašnikarja. Tudi kasneje sta ostala povezana. Slomšek je ob blagoslovitvi spomenika na njegovem grobu na Sp. Polskavi (1842) dejal, da je bil Prašnikar njegov oče, učitelj in prijatelj.

LETA 1894 ROJEN JOŽE KROŠL

DUHOVNIK, TEOLOG IN PIONIR PASTORALNE SOCIOLOGIJE PRI NAS († 1978)

Mariborski duhovnik Jože Krošl, doma iz Brežic, velja za pionirja pastoralne sociologije pri nas. To je pomožna teološka veda, ki po načelu “opazuj, presodi, delaj” pripravlja pot za oznanjevanje evangelija v sodobnem svetu. Na njegovo pobudo so v mariborski škofiji že leta 1957 ustanovili pastoralno sociološki svet. Mariborski škof Maksimilijan Držečnik je na drugem vatikanskem koncilu spregovoril o pomenu pastoralne sociologije v sodobni pastorali.

LETA 1899 ROJEN ERNEST HEMINGWAY

AMERIŠKI PISATELJ, NOBELOVEC 1954 († 1961)

Ameriški pisatelj Ernest Hemingway je bil med prvo svetovno vojno kot mladenič na soški fronti, najprej kot vojni poročevalec, nato kot sanitetni prostovoljec. Svoje izkušnje je opisal v romanu Zbogom orožje (1929). Vedno je pisal na podlagi lastnih doživetij. Med njegova najbolj znamenita dela spada novela Starec in morje (1952), ki mu je leta 1954 prinesla Nobelovo nagrado za književnost.

pisateljeva misel:

• Ko človek ljubi, se želi česa naučiti, nečemu služiti, se za kaj žrtvovati.

LETA 1919 ROJEN FRANCE FILIPIČ

PESNIK, ZGODOVINAR, UREDNIK, PUBLICIST († 2009)

Mariborčan France Filipič je konec druge svetovne vojne dočakal v nemškem koncentracijskem taborišču, kar je vplivalo tudi na njegovo pesniško, pisateljsko in publicistično ustvarjanje. Objavil je več pesniških zbirk. Tematika njegovih pesmi so vojna, koncentracijska taborišča, v novejših zbirkah pa tudi sodobno družbeno življenje. Uredil je zbornik slovenskega leposlovja Z očmi, zazrtimi v svobodo (1966) s tematiko taborišč ter slovensko-angleško antologijo mariborskih pesnikov Neka druga dežela (1964).

LETA 1924 ROJEN ALOJZ REBULA

PISATELJ, ESEJIST IN PUBLICIST, ADADEMIK, KRŠČANSKI MISLEC († 2018)

Rojen v Šempolaju pri Trstu. Po gimnaziji je študiral klasične jezika na ljubljanski univerzi, kjer je leta 1949 tudi diplomiral. Na srednjih šolah v Trstu je poučeval latinščino in klasično grščino. Poročen je s pisateljico Zoro Tavčar. Napisal je več romanov, povesti, novel, nekaj dram ... je vsestranski pisec in ga uvrščajo v sam vrh slovenske literature ... Stalno piše dnevnik in nekaj jih je izšlo tudi v knjižni obliki. Je pa tudi prevajalec. Napisal je dve knjigi teoloških razmišljanj ter se še oglaša s svojimi aktualnimi komentarji. Znan je po svojem izvirnem pisateljskem slogu. Zaradi splošne razgledanosti in izobrazbe imajo številni ljudje njegovo pisanje za težko.

Odkar se je približal krščanstvu, svoje vere ni nikoli skrival, ampak je velikokrat predaval katoliškim izobražencem, duhovnikom ter se velikokrat oglašal v verskem tisku. Tudi v času, ko to ni bilo zaželeno. Pri Ognjišču je leta 1985 izšla njegova knjiga petih iger Savlov demon.

več:
F. Bole. prof. Alojz Rebula: Mislim, da bo Sveto pismo ostalo vedno na častni polici slovenskih knjig: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1985), 6-10.
B. Rustja. Alojz Rebula: Kažipot h krščanstvu (...): Gost meseca, v: Ognjišče 7 (2004), 8-12.
M. Erjavec. Alojz Rebula: Moj pogled, v: Ognjišče 7 (2014), 54-56.

nekaj njegovih misli:

• Kakor si vere človek ne vzame sam, ampak mu jo daje Bog, tako si je tudi ne ohrani sam, ampak mu jo ohranja Bog.
  
• Mir srca je zavest, da je tvoja preteklost blagoslovljena, kakršna koli je že bila, če si poklical nad njo božje usmiljenje.
  
• Krščanstvo mora mlad človek vdihavati. Iz naše dobrote, iz našega veselja, iz naše vere v vstajenje.
  
• Kristjanova sreča je v veri, da je tistemu Nevidnemu ime Ljubezen, kot ga je označil nekdo, ki je slonel na Kristusovih prsih.
  
• Skrivnost trpljenja postane v krščanski perspektivi milost. Še več: postane privilegij. Snov, ki se po nadnaravni kemiji spreminja v slavo vstajenja.
  
• Najvišje priporočilo slovenske narodne zavesti bo slej ko prej Cerkev, pa naj jo ‘ankete’ umeščajo na lestvici javnega mnenja, kamor hočejo.
  
• Križ bo vladal nad človekom do konca. Le da bo za kristjana križ, na katerega se je dal pribiti njegov Učenik; ta bo posvečen, osmišljen, še več, odrešenjski križ.
  
• Vera je tem globlja, čim manj je fanatična. Tem močnejša, čim strpnejša je. Tem pristnejša, čim bolj je človeška.
  
• Če bo kristjan iz dneva v dan samo za las manj sebičen, manj sam sebi pomemben, manj sam sebi moder, bo s tem opravil najtehtnejšo akcijo, ki jo kot kristjan zmore.
  
• Na oltar srca si lahko vsakdo, kdor veruje Vanj, postavi križanega ali vstalega Kristusa, saj je zmeraj isti Gospod.
  
• Brez daru čudenja smo stari in dolgočasni, kakor je tudi svet star in dolgočasen.
  
• Bistvo krščanstva je pričakovanje, njegovi glagoli se spregajo v futuru, v veličastnem marširanju smo.
  
• Krščansko uresničevanje sploh ne pozna razkoraka med mislijo, besedo in dejanjem, ker je za kristjana vse samo dejanje.

... še več misli Alojza Rebule

LETA 1969 JE AMERIŠKI VESOLJEC NEIL ARMSTRONG

KOT PRVI ČLOVEK STOPIL NA LUNO

Neil Armstrong je prvi človek, ki je stopil na površino Lune. Ves svet soglaša, da je to eden največjih dogodkov v zgodovini človeštva. Skupaj z Armstrongom sta bila v odpravi še pilot Komandnega modula CM-107 (Kolumbija (Columbia)) Michael Collins in pilot Lunarnega modula LM-5 (Orel (Eagle)) Edwin Aldrin. V vesolje so poleteli s Kennedyjevega vesoljskega središča 16. julija ob 9. uri 32 minut po tamkajšnjem času in v štirih dneh prepotovali 400.000 kilometrov do Lune. 20. julija ob 13. uri in 15 min sta se Armstrong in Aldrin z lunarnim modulom ločila od matične ladje v kateri je ostal pilot Collins. Po 102 urah in 15 minutah, sta ob 16. uri in 17 minut pristala na Luni v Morju tišine. Armstrong je 20. julija 1969 ob 22. uri in 56 minut (21. julija ob 3. uri zjutraj po srednjeevropskem času) po lestvi sestopil na Lunina tla in povedal stavek: To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo. Čez nekaj časa je prišel na Luno tudi Aldrin, fotografirala sta se in obesila ameriško zastavo – pobrala nekaj vzorcev in na kraju pristanka poustila ploščico z napisom: »Tu so ljudje s planeta Zemlja prvič stopili na Luno. Prišli smo v miru za vse človeštvo.«Na Luini sta preživela 2 uri in 31 minut, potem pa sta se v zgornjme delu lunarnega modula izstrelila proti komandni kapsuli. Združila sta se z njo in po 8 dneh, treh 3 in 18 minutah so pristali v Tihem oceanu.

več:
S. Čuk, Prve človekove stopinje na Luni, v: Ognjišče 9 (1969), 20-24.
M. Erjavec; U. Kopavnik, Majhen korak za človeka ... : Glavna tema: Mladinska priloga, v: Ognjišče 7 (2019) 66-71.

LETA 1972 UMRL STANKO ŠKERLJ

JEZIKOSLOVEC, LIT. ZGODOVINAR (* 1893)

Iz rodnega Novega mesta se je po maturi (1911) podal na Dunaj in se posvetil študiju romanske in germanske filologije. Kot doktor romanistike je služboval na gimnaziji v Ljubljani ter se strokovno izpopolnjeval. V letih 1930-1946 je bil profesor italijanskega jezika in književnosti na univerzi v Beogradu. Od leta 1946 do upokojitve (1960) pa je bil profesor romanske filologije na filozofski fakulteti v Ljubljani. Po njegovi zaslugi od leta 1955 izhaja jezikoslovni časopis Linguistica.

LETA 1989 UMRL DANILO LOKAR

ZDRAVNIK IN PISATELJ ‘VEČERNIH UR’ (* 1892)

Danilo Lokar, po poklicu zdravnik, ki je najdlje deloval v svoji rojstni Ajdovščini, se je kot pisatelj uveljavil zelo pozno: njegova prva knjiga Podoba dečka (zbirka novel) je izšla šele 1956, ko je imel 64 let. Tej so v naslednjih tridesetih letih sledile številne nove knjige, v katerih je povedal marsikaj o sebi in svojem poklicu. Dočakal je častitljivo starost 97 let.

več:
S. ČUK. Danilo Lokar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2009), 76-77.

LETA 1994 UMRL JOŽE DOLENC

UREDNIK, PREVAJALEC, KNJIŽEVNIK (* 1912)

Zibelka mu je tekla v delavskem okolju Železnikov, kjer je hodil v osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na škofijski gimnaziji v Šentvidu in kot prizadeven študent je v Selški dolini vodil Krekovo mladino. Po maturi je izbral bogoslovje in teologijo, pred posvečenjem pa se je odločil za življenje katoliškega laika. Študiral je slovenščino in svetovno književnost in po diplomi delal na Radiu Ljubljana. Proti koncu vojne je bil interniran v Dachau, po vrnitvi so ga silili v partijo ... ostal je sebi zvest in brez službe, ki ji je bil z vsem srcem predan. Po tem hudem razočaranju se je zatekel k Mohorjevi, kjer je postal urednik mohorskih izdaj. Pisal je članke, veliko je pomagal pri sestavljanju knjižnega programa in pridobivanju sodelavcev. Uredil je številne zbornike (Božič na Slovenskem, Slovenski romar, Velika noč na Slovenskem ...), za Ognjišče je pripravil knjigi Marija v slovenskih legendah in Ruski božič. V življenju ni napisal nobene knjige, je pa veliko prevajal, prevodom je napisal tudi uvod in jim dodal izčrpne opombe. Mnogo je objavljal v različnih koledarjih. Veliko delo je opravil kot korektor pri prevajanju celotnega Svetega pisma, ki je izhajalo v letih 1958-1961. Še posebej pomembno pa je njegovo delo pri izdaji Leto svetnikov (1968-1973 - štiri zajetne knjige), ko je po smrti Maksa Miklavčiča skoraj sam to pomembno delo pripeljal do konca.

več:
S. ČUK. Jože Dolenc (1912–1994): Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2022), 40-41.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1835 ROJENA MAGDALENA GORNIK

SLOVENSKA MISTIKINJA, BOŽJA SLUŽABNICA († 1896)

"Magdalena Gornik je petnajstletna deklica, hči revnih kmečkih staršev, ki se ukvarjajo izključno s poljedelstvom in veljajo v kraju za poštene kristjane. Že od svojih najnežnejših let je kazal ta otrok prijazno in tiho skromnost in je pri krščanskem nauku kot pri pripravi na prvo spoved in prvo obhajilo izpričal opazno znanje verskih resnic. Njena zamaknjenja, ki imajo vse značilnosti svetih zamaknjenj, so se začela avgusta 1848... Vsebina zamaknjenj so slikoviti dogodki iz Jezusovega trpljenja: strah na Oljski gori, bičanje, kronanje, križanje in smrtni boj na križu. Pri tem začnejo krvaveti njene stigme, ki jih vidno nosi." Tako je leta 1851 ribniški dekan Ignacij Holzapfel poročal ljubljanskemu škofu Alojziju Wolfu o "zamaknjneni deklici" z Gore pri Sodražici. Ob stoletnici njene smrti (1996) je France Baraga v Koledarju celjske Mohorjeve družbe izrazil obžalovanje, da se "do danes še nihče lotil objave njenega življenjepisa". Tega zahtevnega in blagoslovljenega dela se je lotila Martina Kraljič, študentka teologije. Njena diplomska naloga je "narasla" v knjigo, dragoceno pričevanje o tej Jezusovi izvoljenki.

več:
S. Čuk, Magdalena Gornik: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2008), 34-35.
B. Rustja; M. Erjavec, Magdalena Gornik: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 6 (2023), 99.
G. Čušin, Draga moja Gornikova Lenčka: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 6 (2023), 98.
knjiga: N. Rupena, Jaz, Magdalena, Ognjišče, Koper 2023.
pobarvanka: N. Rupena, Rada bom šla po tej poti, Ognjišče, Koper 2023.

njene misli, molitve:

• Ko bi vedeli, kako nas Jezus ljubi, bi se povsem spremenili.
• S kakšno pobožnostjo bi moral biti pričujoč pri tem opravilu (sveti maši). O, ko bi ti vedel, kaj se godi tukaj na oltarju, bi si gotovo prizadeval priti sem z drugačnim srcem...
• Ljubi Jezus! Bom trpela, bom,. Vsa trpljenja, katera mi ti pošiljaš, hočem voljno prenašati, da le enkrat k tebi pridem.

LETA 1855 UMRL MATEVŽ LANGUS

SLOVENSKI SLIKAR IN FRESKANT (* 1792)

Saj ste že slišali Župančičevo pesem Žebljarska, posvečeno Žebljarjem iz Krope? Njen ritem ponazarja enolično delo teh garačev, ki so že od nekdaj delali 'pri tekočem traku'. Ta napor so poznali tudi v nižje ležeči Kamni Gorici, ki je prav tako kot Kropa star železarski kraj. Železarstvo je bilo tod razvito že v rimski dobi, v srednjem veku je cvetelo fužinarstvo, v drugi polovici prejšnjega stoletja pa je spričo rastoče železarske industrije začelo usihati. Nekaj časa je Kroparjem in Kamnogoročanom dajala vsakdanji kruh železarska obrt.

Sin kovača-žebljarja je bil tudi Matevž (Matej) Langus, ki se je rodil pred dvesto leti - 9. septembra 1792 - v Kamni Gorici. Težko delo ob ognju in nakovalu je očetu izpilo življenjske moči, ko je bilo Matevžu komaj deset let. Tedaj je moral on, še nedoleten otrok, z delom v kovačnici preživljati sebe in svoje. Kot osemnajstletnik je v bližnji Radovljici opazoval celovškega slikarja (bolj pleskarja kot umetnika) Jana Schreibersa, ki je slikal sobe grofu Thurnu. Mojster je opazil vedoželjnega fanta in ga povabil, naj gre z njim v Celovec, kjer ga bo naučil teh umetnij. Toda Matevž se je čutil odgovornega za preživljanje domačih, zato se je vrnil h kovaškemu delu. Ko je za časa Ilirskih provinc Napoleon začel novačiti vojake, je Matevž pred vojaško suknjo pobegnil v Celovec. Pri Schreibersu je ostal šest let in se poleg slikanja naučil branja, pisanja in nemškega jezika.

več:
S. Čuk, Matevž Langus: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1992), 24-25.

LETA 1882 ROJEN JAKOB KELEMINA

LIT. ZGODOVINAR, TEORETIK, FOLKLORIST (+ 1957)

Na univerzi v Gradcu je doktoriral iz germanistike z disertacijo o srednjeveških romancah o Tristanu in Izoldi. Leta 1920 je postal docent, leta 1926 pa redni profesor germanistike na Univerzi v Ljubljani. Sprva je predaval nemški jezik in književnost, po letu 1945 je zasnoval tudi študij anglistike. Velja za ustanovitelja slovenske znanstvene germanistike. Na področje narodopisja je posegel s knjigo Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (1930).

LETA 1896 ROJEN ARCHIBALD CRONIN

škotski pisatelj, novelist, ZDRAVNIK S PERESOM († 1981)

"Če sem kot študent medicine kdaj mislil na Boga, sem to delal z nekim vzvišenim nasmeškom, ki je kazal prezir znanosti do tega preživelega mita. Ko sem kot zdravnik prišel med rudarje v Walesu, sem imel priložnost pogum in predanost teh mož, ki so morali delati v zelo težkih pogojih. Prvikrat sem prodrl v kraljestvo duha! Minila me je moja vzvišenost in to je bil, čeprav se tega še nisem zavedal, moj prvi korak pri iskanju Boga. Nikdar ne bom pozabil prizora, ki sem mu bil priča v nekem premogovniku. Zaradi eksplozije zemeljskega plina je zasulo štirinajst rudarjev. Pet dni so ostali pod zemljo. Peti dan so reševalci končno odprli pot do njih in iz globine smo zaslišali slabotno, a razločno lete teh mož. Peli so staro versko himno Gospod, naše upanje in naša rešitev. Ko so jih reševalci spravili ven, izčrpane, toda nepoškodovane, je vsa množica, ki se je zgrnila k vhodu v rudnik, enoglasno zapela njihovo himno. Takrat sem občutil le bežno ganjenost, ko pa zdaj gledam na ta dogodek nazaj, moram priznati, da je naredil name globok vtis." To je pričevanje Archibalda Josepha Cronina, zdravnika in po vsem svetu priljubljenega pisatelja, čigar življenjska pot se je iztekla 6 januarja 1981.

Izšolal se je za zdravnika, pa se je moral svojemu poklicu, ki ga je veselil, ker mu je omogočal stike z ljudmi, zaradi bolezni odpovedati in večji del svojega življenja je posvetil pisanju. Kot pisatelj je bil "še bolj zdravnik", kajti po njegovem je pravi zdravnik samo tisti, ki zdravi ne samo telesa, ampak tudi srca, duše. Pri "zdravljenju" s pisateljskim peresom se je držal načela, da mora biti pisatelj "glasnik upanja", ki v svojih spisih oznanja zmago dobrega nad zlom. Zaradi tega so bralci njegova dela sprejemali z navdušenjem in prevajali so jih v številne jezike. Tudi v slovenščini imamo lepo število njegovih romanov.

več:
S. Čuk, Archibald Cronin: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2011), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Prepričan sem, da človek dobi od življenja samo toliko, kolikor sam vloži vanj.
  
• Vsakdanje življenje zahteva močno vero.

LETA 1858 ROJEN JULIUS KUGY

SLOVENSKI PRAVNIK, GORNIK, PLANINSKI PISATELJ IN HUMANIST, OČE ALPINIZMA V JULIJSKIH ALPAH († 1944)

"Dr. Julij Kugy je med našimi turisti najbolj znana, a tudi najzanimivejša oseba. Okrog 50 let ima mož na plečih, a čim bolj stari, tem bolj ljubi visoke ture in drzno plezanje. Menda ga sploh ni v Avstriji vztrajnejšega turista od njega! Prehodil je Bog ve kajkrat vse vrhe Julijskih Alp in vse gorovje, kar se ga zazna raz Triglav." Tako je o znamenitem tržaškem planincu in planinskem pisatelju, ki mu posvečamo ta spomin ob obletnici njegove smrti, zapisal Josip Abram-Trentar. S Kugyjem se je seznanil kot vikar v Trenti (1901-1904). Oba sta bila velika ljubitelja gora in med njima se je skovalo dosmrtno prijateljstvo.

več:
S. Čuk, Julius Kugy: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2004), 42-43.

Kugyjeve misli:

• Imejte na široko odprta vsa vrata, vratca in okna pa tudi srce, da bi lahko vselej in neovirano prišlo k vam srečno prijateljstvo in resnična, prava, topla človeška ljubezen:
  
• Srečen mož, ki mu ob zamirajočem večeru na koncu dolge poti visoko nad vsemi zemskimi sencami zasijejo pisane rožnate luči' njegovih idealov v prav takšnem siju kot nekoč, ko je začel svojo pot!
  
• Človek mora biti zadovoljen s tem, kar je dosegel in kar je dosegljivo. Ukloniti se življenju, kakršno je, biti hvaležen za to, kar mu je dalo, in namesto da bi visokoleteče pričakovali in terjali, raje biti potrpežljiv, skromen, zaupati in se zadovoljiti v nezahtevni preproščini
  
• Ne moreš vsega plačati. Kar je največ vredno, ostane neporavnano. Le iz vsega srca se lahko zahvališ, seveda pa je treba za kaj takega pravih ljudi.
  
• Ni potrebno, da v gorah vsakič dosežeš kak vrh, naučiti se moraš tudi, da te premagajo in se skromno zadovoljiš z dosegljivim.
  
• Delo bodi čvrsta osnova in podlaga, s katere se dvigamo ojekleneli, trdni, močni in veseli v višine naših idealov.
  
• Tišina gora tke v mirni sreči pobožno prisluškujoče duše. V višavah je vendar zmeraj nedelja ali kakor je po svojih željah lepo dejal neki srečnež, ki je razumel in vedel: "Vsak dan nedelja, sredi tedna pa praznik!"
  
• Znamenje v gorah. Pomudi se tu! Zbrano in pobožno dvigni svojo dušo in se zahvali za to priprošnjo znamenje Stvarniku vsega tega gorskega veličastja.

Triglav je bil idealna gora mojih mladih let, prav kakor je Trenta bila njihova idealna visokogorska dolina. Najvišji je v Julijcih. Iz Zlatorogove čarobne dežele se je tihotapil v moje sanje in jih prevzemal leta in leta. Nobeni drugi gori nisem postavil toliko oltarjev kot njemu. Kako mi je drhtelo srce in mu v vročem koprnenju hitelo naproti, da je le zazvenelo njegovo s starodavnostjo posvečeno, z bajkami ovito, božjo bližino oznanjajoče ime! Ali niso tiho stopale mirno mene rojenice in me blagoslavljale, ko sem že v davno minulih svetih triglavskih nočeh ves spokojen dremal ob svojem tabornem ognju? (Julius Kugy, Julijske alpe v podobah, 1934)

LETA 1914 UMRL JANEZ PUCH

SLOVENSKO-AVSTRIJSKI INŽENIR, IZUMITELJ, MEHANIK, INDUSTRIALEC (* 1862)

Janez Puh (tudi Puch), ki se je rodil v Sakušaku (občina Juršinci pri Ptuju). Puh se je kot izučen ključavničar leta 1889 naselil v Gradcu, tu dobil obrtno dovoljenje ter leta 1891 začel tovarniško izdelovati kolesa. Delavnica je leta 1897 prerasla v tovarno koles Styria. Leta 1901 je Puh izdelal poskusno motorno kolo in avtomobil, leta 1903 pa je začel proizvajati motorna kolesa in 1904 avtomobile. V letu njegove prehitre smrti (1914) je Puhovo podjetje Puchwerke d.d. izdelalo ok. 500 avtomobilov in več kot 5000 motornih koles. Janeza Puha so odlikovale številne značajske lastnosti, med drugim tudi dar za podjetništvo. Pa tudi skrb za človekovo varnost v prometu.

V njegovem rojstnem kraju so ustanovili Društvo rojaka Janeza Puha in Muzej Janeza Puha, v Ljutomeru Prleško društvo za ohranjanje tehnične kulture in dediščine 'Johann – Janez Puch'. V Gradcu pa si lahko ogledate Muzej Janeza Puha (Johann Puch Museum).

več:
M. Erjavec, Puhov muzej: Na obisku, v: Ognjišče 7 (2022), 75-77.

LETA 1951 UMRL IVO ČESNIK

ODVETNIK, PISATELJ, ZVEST SODELAVEC MOHORJEVE DRUŽBE (* 1885)

Luč sveta je zagledal leta 1885 v Sanaboru nad Vipavo. Na Dunaju je študiral najprej slavistiko in umetnostno zgodovino, nato pa presedlal na pravo. Bil je odvetnik v Novem mestu, po vojni je živel v Švici. Pri Dom in svetu je sodeloval od 1907 do 1913. Privlačil ga je oder. Leta 1914 je izdal izvirno burko Pogodba, kmečko komedijo s petjem, ki so jo podeželski odri veliko igrali. V letih med obema vojnama je pisal največ za Mohorjevo družbo. Zadnja objava v Mohorjevem koledarju 1945 je bil potopis Vipavska dolina.

LETA 1970 UMRL ALOJZIJ TOME

DUHOVNIK, KATEHET (* 1889)

Ljubljančan Alojzij Tome je po gimnazijski maturi najprej študiral pravo na Dunaju, nato pa bogoslovje. Po mašniškem posvečenju je bil nekaj let kaplan, od 1920 do 1929 pa katehet pri uršulinkah v Škofji Loki. Po specializaciji v zavodu za gluho mladino v Münchnu je postal katehet na Državnem zavodu za gluhoneme v Ljubljani in občasno učil bogoslovce ravnanja z gluhimi. Pripravil je dva molitvenika za gluhoneme in Katekizem za gluhoneme (1939). Njegovi gluhi otroci so vsako leto 4. maja praznovali obhajilno slavje.

LETA 1985 UMRL STANE MIKUŽ

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, KRITIK, PUBLICIST (* 1913)

Lepote tega našega sveta je zagledal v Šmarju pri Ljubljani. Za svoj poklic umetnostnega zgodovinarja se je pripravljal na likovni akademiji v Ljubljani. Bil je zvest učenec Izidorja Cankarja. Študij je dokončal z doktorsko disertacijo o slovenskem baročnem slikarju Frančišku Jelovšku (1949). Po vojni je predaval umetnostno zgodovino najprej študentom likovne akademije, leta 1952 pa je postal učitelj za občo zgodovino umetnosti novega veka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Veliko je o umetnosti tudi pisal.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1304 ROJEN PESNIK FRANCESCO PETRARCA

ITALIJANSKI PESNIK († 1374)

Kakor je imel naš največji pesnik France Prešeren svojo Primicovo Julijo, kateri je posvetil svoje številne pesmi, tako je imel italijanski renesančni pesnik Francesco Petrarca svojo Lauro de Sade, ki jo je spoznal kot študent prava v Avignonu. Njej je posvetil vso svojo ljubezensko liriko (Canzoniere). Z njo, zlasti z motivi neuslišane ljubezni, je močno vplival na evropsko liriko v času renesanse.

Petrarkova misel in nekaj verzov

• Ljudi zanima osvajanje visokih gora in raziskovanje morskih globin ter kroženje zvezd, pozabljajo pa nase in na globine svoje duše.
  
  
• Bog z vami, mesec, dan in srečno leto / in doba, ura, čas in milo mesto, / kjer dvoje očes je zalih našlo cesto / mi v dušo, ki jo zdaj drže zajeto! // Bog s tabo, moje prvo zlo presveto, / gorje, ki ga zaljubljen nosim zvesto, / in s tabo, lok, ki vame streljaš cesto, / da v ranih krči se srce zadeto! // Bog z vami, o glasovi brez števila, / ko klical sem ime božanske žene, / o vzdihi, solze, poželenja sila! // Bog z vami, listi, kjer pojo, do ene, / vse pesmi slavo njej, a misel mila pozna edino njo, druge nobene!
  
  
• O, blažen bodi čas pomladnih dni / in blažen mesec, leto, blažen kraj, / kjer bil od dvoje lepih sem oči / tako prevzet, da sem njih suženj zdaj. // In blažen prvi grenko sladki vzdih / ki z Amorjem me v eno je spojil, / in blažen lok, puščice, ki od njih / v srce krvave rane sem dobil. // In blažene želje, solze in vzdihi / in še besede mnoge, brez števila, / ki z njimi klical drago sem ime. // In blaženi naj bodo vsi ti stihi, / ki njo slave, in misel, ki le nje, / le nje se je za vselej oklenila. (Sonet 61)

LETA 1822 ROJEN GREGOR JOHANN MENDEL

AVSTRIJSKI AVGUŠTINSKI REDOVNIK IN PIONIR GENETIKE (* 1884)

V matični knjigi je zapisano, da se je rodilo na današnji dan, čeprav je sam rojstni dan praznoval 22. julija. (zato različni podatki) Marljivi avguštinski redovnik in srednješolski profesor Gregor Mendel je leta 1865 v zatišju samostanskega vrta v Brnu na Češkem odkril zakone dednosti. To odkritje, ki se biologi njegove dobe zanj niso zmenili, je 35 let kasneje pomenilo začetek nove, pomembne znanosti — genetike. Življenje vseh živih bitij, ki se razmnožujejo, se začne z življenjem ene same drobcene celice, ki nastane z združitvijo moške in ženske spolne celice. Ta celica ima v sebi nekakšen kontrolni mehanizem, ki usmerja njeno rast tako, da iz nje nastane bitje, podobno staršem. Novo bitje ne bo povsem podobno staršem: razlike pogojuje deloma okolje, v katerem živi, deloma pa po dedovane lastnosti Jedro celice vsebuje določeno število mikroskopsko majhnih nitk, ki jim pravimo kromosomi (človeška celica ima npr. 46 kromosomov, konjska 66, pasja 78, celica neke vrste raka pa kar 254). Ti se dele, ko se deli celica. Vsak kromosom sestavljajo nizi majhnih enot, ki jim pravimo geni in jih ni mogoče videti niti z najbolj natančnimi mikroskopi. Prav ti geni po mnenju biologov določajo, kakšen organizem se bo razvil iz jajčeca. Znanost, ki proučuje zakone dednosti se zato imenuje genetika in njen utemeljitelj je češki redovnik iz reda avguštincev pater Gregor Mendel.

več:
S. ČUK. Mendel - rodil se je pred 150 leti: V samostanskem vrtu je odkril velike zakone življenja, v: Ognjišče 8 (1972), 7-9.
S. ČUK. Pater Gregor Mendel – oče genetike: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2022), 89.

LETA 1865 UMRL MATEJ MEDVED

GRADBENI MOJSTER (* 1796)

Sedanja ljubljanska stolnica je bila zgrajena v letih 1701–1707. Načrte zanjo je napravil italijanski jezuitski arhitekt Angelo Pozzo; predvideval je tudi kupolo nad križiščem glavne in stranske ladje. Ta je bila zgrajena leta 1841 in sicer po načrtih gradbenega mojstra Mateja Medveda iz Cerkelj na Gorenjskem. S svojimi zidarji je delo začel aprila 1841, junija pa so na vrhu stopnice že pritrdili križ. Graditelju Medvedu je kupola prinesla veliko slavo. Kupolo je v letih 1843–1844 poslikal Matevž Langus.

LETA 1903 UMRL LEON XIII.

PAPEŽ IN PESNIK (* 1810)

Ko je bil Joahim Pecci leta 1878 izvoljen za naslednika Pija IX., ki je bil najdlje – 32 let – na Petrovem sedežu, je bil star 68 let. Kot papež si je privzel ime Leon XIII. in je vodil Cerkev 25 let, do svojega 93. leta! Znan je zlasti kot papež, ki je izdal prvo okrožnico s socialno tematiko (Rerum novarum, 1893). Med številnimi drugimi njegovimi okrožnicami je za Slovane pomembna okrožnica o slovanskih apostolih sv. Cirilu in Metodu (Grande munus, 1880).

LETA 1912 ROJEN VINKO ZALETEL

DUHOVNIK IN POTOPISEC († 1995)

Maturiral na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani, bil v bogoslovju v Ljubljani in leta 1936 posvečen. Najprej je bil kaplan v Tržiču pri Antonu Vovku, potem v Ljubljani v Trnovem ko je bil tudi katehet na gimnaziji. Leta 1945 je odšel iz Slovenije na Koroško, kjer je služboval v različnih župnijah. V Šentjakobu v Rožu je vodil bogato slovensko kulturno prosvetno dejavnost: predaval, režiral slovenske igre, tudi za celovški radio. Leta 1957 je postal župnik v Vogrčah pri Pliberku. Veliko je potoval po vseh celinah, obiskoval je slovenske izseljence in jim utrjeval narodno in versko zavest, pripravljal jim je predavanja (več kot 2000 jih je imel) s svojo bogato zbirko diapozitivov (ok. 30.000). Izšlo je tudi več njegovih potopisov. Za prosvetno delo je leta 1985 v Celovcu prejel Tischlerjevo nagrado.

... več o njem v rubriki gost meseca, Ognjišče 7/8_1991

LETA 1914 ROJEN ERSILIO TONINI

ITALIJANSKI ŠKOF IN KARDINAL († 2003)

Kadar je bilo na italijanski državni televiziji na sporedu kakšno "omizje", kjer učene glave razpravljajo o raznih perečih vpra­šanjih, je bil med udeleženci skoraj vedno tudi kardinal Ersilio To­nini. Ljudje so mu radi prisluhnili, ker je iz njega govorila z živ­ljenjem potrjena zdrava evangeljsko-kmečka modrost. "Ko bom umrl in bom odšel h Gospodu, ga bom prosil, naj me pu­sti, da grem pozdravit svojo mamo in svojega očeta. Mislim, da mi bo to dovolil. Ko ju bom videl, se jima bom, tresoč se od sre­če, zahvalil: dragi starši, kako resnično je bilo vse, kar ste me učili, in kako res je, da Gospod nikoli ne zapusti svojih ot­rok."

več:
S. Čuk, Kardinal Ersilio Tonini: "Na televiziji tako kot v spovednici": Pričevanje, v: Ognjišče 9 (1999), 58-59.

nekaj njegovih misli:

• Obstaja morda kaj pomembnejšega, kot je naše živ­ljenje? Toda kakšen smisel ima življenje, če človek ne ve, kam naj se usmeri? Poznamo toliko življenj, ki so kot plamenček, ki se prižge, zažari, potem pa ugasne...
  
• Našega Gospoda Jezusa Kristusa ni mogoče spreje­ti tako, kot sprejmemo priimek očeta ali matere ali navade svo­jega okolja. To je odnos ljubezni! Človek se zaroči iz ljubezni, ne zaradi običaja, zaroči se zaradi osebnega poznanstva, zaradi osebne privlačnosti, ker je pretehtal, da je ona ustvarjena zanj in on zanjo.
  
• Najboljše, kar premoreš, je v tebi, tvoja vrednost je v tebi, tvoj mir je v tebi; v svoji notranjosti si lep ali grd, v svoji notranjosti čutiš, ali kaj veljaš ali ne. Privošči si torej nekaj tišine, da prisluhneš glasu Boga in da rečeš: "Oče, daj, da spoznam tvojega Sina!"
  
• Vsemogočni Stvarnik sveta, ki je napravil milijarde zvezd in neskončna ozvezdja, posluša tebe, posluša te pozorno, kot da bi bil edini! Lahko si otrok, lahko imaš štiri­deset ali osemdeset let, lahko si papež ali pometač, za Boga si dragocen in on te posluša, se zanima zate.
  
• Postani ponižen, kot bi moral biti vedno, do svoje matere in do svojega očeta, kajti če ne bi bilo njiju, tudi tebe ne bi bilo; najprej sta te sprejela, sta te pričako­vala, sta te v mislih pestovala in se ob tem radovala, in kaj vse sta potem storila zate, da odrasteš.
  
• Jutranja in večerna molitev ni samo običajna pobožna vaja: je izraz iskrenosti in poštenja, priznanje, da je zame Bog na začetku in na koncu.
  
• Tudi moje telo je zakrament, znamenje, ki v sebi skriva nekaj višjega. Če je torej tako, potem se moramo po­našati tudi s svojim telesom! In dejansko bo naše telo vstalo od mrtvih kot Kristusovo telo. Iz tega sledi, da telesa ne smemo omalovaževati.
  
• Eden od darov, ki jih prejme kristjan, je prav dar ponotranjenosti. Kristjan ima svoj pogled vedno uprt v globi­no svoje duše. In sicer zato, ker se vedno pogovarja in vedno po­sluša, ker ve, da ga nekaj skrivnostno, skoraj nezavedno vodi, in zato se ne boji, zato zaupa.

LETA 1919 ROJEN EDMUND PERCIVAL HILLARY

RAZISKOVALEC, ALPINIST, ČLOVEKOLJUB († 2008)

Najbolj je poznan po tem, da sta skupaj s Šerpo Tenzingom Norgayem kot prva 29. maja 1953 stopila na vrh Everesta. V naslednjih himalajskih odpravah v letih 1956, 1960-1961 in 1963-1965 je stopil še na vrhove 10 gora. Kot član Transantarktične odprave britanske zveze držav je 4. januarja 1958 stopil tudi na južni tečaj, leta 1985 je z Neilom Armstrongom z letalom pristal še na severnem tečaju in postal prvi človek, ki je stal na obeh polih in na Everestu.

Ustanovil je Himalajski sklad (Himalayan Trust), ki je v revnih predelih Himalaje gradil šole in bolnišnice, sodeloval je tudi pri drugih humanitarnih in okoljevarstvenih projektih. To je označil za svoj najpomembnejši življenjski dosežek. Bil je tudi veleposlanik v Nepalu, Indiji in v Bangladešu. Umrl je v starosti 88 let zaradi odpovedi srca.

LETA 1922 ROJEN VOJAN TIHOMIR ARHAR

PESNIK, PISATELJ, PUBLICIST († 2007)

Iz rodne Prlekije je odšel na gimnazijo v Celje pa v Ljubljano. Po vojni je na ljubljanski univerzi študiral zgodovino, zemljepis in psihologijo. Od leta 1953 je delal kot bibliotekar v NUK, kot profesor in svetovalec. Pesniti je začel v študentskih letih. V njegovem pesniškem opusu prevladujejo krajše literarne vrste, predvsem uganke in pesmice s priljubljenimi motivi za otroke. Slavil je tudi sv. Bernarda, očeta cistercijanov, zato je postal častni član (familiar) Cistercijanske opatije Stična.

LETA 1932 ROJEN VLADIMIR KAVČIČ

PISATELJ, UREDNIK († 2014)

Rodil se je v Podgori v Poljanski dolini, a otroštvo je preživljal pri sorodnikih v Žireh. Po osnovni in srednji šoli se je vpisal na pravno fakulteto. Ta poklic si je izbral zato, da se je lahko čim bolj posvetil pisanju, kar mu je uspelo ob raznih službah, ki jih je opravljal. Pisati je začel že v gimnaziji. Glavni tematski izvor njegove proze je druga svetovna vojna, še posebej otroško doživljanje vojnih grozot. Za Kavčičeva dela je značilno odpiranje tabuiziranih tem (domobranci, dachavski procesi).

LETA 1937 UMRL GUGLIELMO MARCONI

ITALIJANSKO-IRSKI INŽENIR (*1874)

Ko je 12. februarja 1931 začel oddajati Radio Vatikan, je bil ob tedanjem papežu Piju XI. Guglielmo Marconi, italijanski elektroinženir, ki je ogromno prispeval k razvoju radijske tehnike. Radio je odlično sredstvo za oznanjevanje evangelija ljudem našega časa. Od leta 1948 so na Radiu Vatikan tudi slovenske oddaje.

LETA 1945 UMRL PAUL VALERY

FRANCOSKI PESNIK, ESEJIST IN FILOZOF (* 1871)

V Montpellieru je študiral pravo in se v Parizu seznanil s pesnikom Mallarméjem, ki je zelo vplival nanj. Preselil se je v Pariz in leta 1917 nenadoma zaslovel s svojimi pesmimi, tako da je veljal za največjega francoskega lirika svojega časa. Pomembni so tudi njegovi esejistični spisi. Raziskoval je različne pojavne oblike človeškega duha in zavračal vsako transcendenco. Njegove pesmi so izšle leta 1992 tudi v slovenščini (prevod Borisa A. Novaka)

nekaj Valeryjevih misli:

• Človek, ki je sam, je vedno v slabi družbi.
  
• Bogatiti se moramo med seboj z našo različnostjo.
  
• Človek je neskončno bolj zapleten kot njegove misli.
  
• Resen človek nima veliko idej. Človek z idejami ni nikoli resen.
  
• Sreča ima zaprte oči.
  
• Zgodovina je znanost o stvareh, ki se ne ponavljajo.
  
• Knjige imajo enake sovražnike kot človek: ogenj, vlago, živali, čas in svojo lastno vsebino.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1374 UMRL FRANCESCO PETRARCA

ITALIJANSKI PESNIK (* 1304)

Kakor je imel naš največji pesnik France Prešeren svojo Primicovo Julijo, kateri je posvetil svoje številne pesmi, tako je imel italijanski renesančni pesnik Francesco Petrarca svojo Lauro de Sade, ki jo je spoznal kot študent prava v Avignonu. Njej je posvetil vso svojo ljubezensko liriko (Canzoniere). Z njo, zlasti z motivi neuslišane ljubezni, je močno vplival na evropsko liriko v času renesanse.

njegova misel in nekaj verzov

Ljudi zanima osvajanje visokih gora in raziskovanje morskih globin ter kroženje zvezd, pozabljajo pa nase in na globine svoje duše.

Bog z vami, mesec, dan in srečno leto / in doba, ura, čas in milo mesto, / kjer dvoje očes je zalih našlo cesto / mi v dušo, ki jo zdaj drže zajeto! // Bog s tabo, moje prvo zlo presveto, / gorje, ki ga zaljubljen nosim zvesto, / in s tabo, lok, ki vame streljaš cesto, / da v ranih krči se srce zadeto! // Bog z vami, o glasovi brez števila, / ko klical sem ime božanske žene, / o vzdihi, solze, poželenja sila! // Bog z vami, listi, kjer pojo, do ene, / vse pesmi slavo njej, a misel mila pozna edino njo, druge nobene!

O, blažen bodi čas pomladnih dni / in blažen mesec, leto, blažen kraj, / kjer bil od dvoje lepih sem oči / tako prevzet, da sem njih suženj zdaj. // In blažen prvi grenko sladki vzdih / ki z Amorjem me v eno je spojil, / in blažen lok, puščice, ki od njih / v srce krvave rane sem dobil. // In blažene želje, solze in vzdihi / in še besede mnoge, brez števila, / ki z njimi klical drago sem ime. // In blaženi naj bodo vsi ti stihi, / ki njo slave, in misel, ki le nje, / le nje se je za vselej oklenila. (Sonet 61)

LETA 1591 UMRL JAKOB PETELIN – GALLUS

SLOVENSKI SKLADATELJ (* 1550)

Ko je umrl, so njegovi prijatelji – člani humanističnega kroga, h kateremu je tudi sam pripadal – izdali veliko osmrtnico s štirimi žalostinkami. Imela je naslov: Na grob Jakoba Handla, Kranjca, slavnega umetnika praktične glasbe, ki je pobožno zaspal v Kristusu v Pragi ... poleg tega je bila na osmrtnici tudi podoba v lesorezu, in okrog njegove podobe pomemben napis: Imenoval se je Iacobus, njegov priimek je bil Handl, tako se je vedno podpisoval na koncu predgovorov k izdajam svojih skladb. Njegovo umetniško ime je bilo Gallus, tako so ga imenovali (dictus), sledi, da je bil Carniolus – to pomeni Kranjec (iz Vojvodine Kranjske, ki je v Avstrijskem cesarstvu obsegala Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko. Ko mu je bilo 30 let je že izdal štiri zvezke skladb (po štiri maše v vsakem). Gallus je bil tudi avtor številnih motetov (zbirka 374 motetov, ki je namenjena petju za vsak dan cerkvenega leta). Pomembna pa je tudi zbirka Harmoniae morales, izbor 53 madrigalov v treh knjigah. Po smrti je brat Jurij zapisal: Kdo še ni sam spoznal, kaj je v glasbi zmogel Jakob Handl, mož blagega spomina, in kakšna milina preveva dela, ki jih je uglasbil? Temu bo dokaz pričujoča knjiga Maralia, delo izredne glasbene nadarjenosti.« Gallus je bil uspešen in cenjen skladatelj, vendar je na domačih tleh po smrti utonil v pozabo. Prvi je opozoril nanj skladatelj Kamilo Mašek, ki je leta 1859 zapisal, da bi se Gallus lahko pisal po slovensko Petelin, v polni luči pa ga je spet prikazal glasbeni zgodovinar Josip Mantuani. Med leti 1985 in 1996 (ob 400-letnici smrti) pa je SAZU izdala njegova dela v dvajsetih zvezkih.

... več o njem v prilogi 7-8_1991

LETA 1811 ROJEN WILLIAM MAKEPEACE THACKERAY

ANGLEŠKI PISATELJ († 1863)

Rojen v Indiji, kjer je preživel tudi svoje otroštvo, velja za očeta tako imenovanega viktorijanskega romana. Bič svojega peresa je zavihtel nad malomeščanskimi višjimi sloji. Njegovo najpomembnejše delo je roman Semenj ničevosti (1847/48), s katerim je pisatelj v marsičem postavil ogledalo tudi današnjemu času, saj se 'semenj ničevosti' nadaljuje.

LETA 1817 UMRLA JANE AUSTEN

ANGLEŠKA PISATELJICA S HUMORJEM IN IRONIJO (* 1775)

Za eno najboljših del evropskega romanopisja sploh velja roman Prevzetnost in pristranost angleške pisateljice Jane Austen (1813). Poleg tega je v svojem kratkem življenju (42 let) napisala še več drugih romanov, v katerih je s humorjem in z ironijo prikazovala življenje višjih srednjih slojev na angleškem podeželju, njihovo omejenost, častihlepnost in hinavščino.

LETA 1870 ROJEN JOSIP PAVČIČ

SKLADATELJ, UGLASBIL ŽUPANČIČEVE PESMI († 1949)

Glasbenik in skladatelj Josip Pavčič se je rodil v Velikih Laščah. Njegov oče Josip (+ 1895) je bil učitelj in organist ter skladatelj mnogih nabožnih pesmi. Glasbeno se je šolal v Ljubljani in na Dunaju. Od leta 1901 do upokojitve 1925 je deloval na moškem učiteljišču v Ljubljani, obenem je poučeval klavir v šoli Glasbene matice in zasebno. Več njegovih cerkvenih skladb je bilo objavljenih v Cerkvenem glasbeniku. Največjo priljubljenost si je pridobil s solo pesmimi, zlasti na verze iz Župančičeve pesniške zbirke Ciciban.

LETA 1879 ROJEN DAMIR FEIGEL

PISATELJ IN PRIMORSKI KULTURNI DELAVEC († 1959)

Pisatelj Damir Feigel, rojen v Idriji, je najprej za razne časnike pisal humoreske s satirično ostjo, ki so izšle tudi v knjigah (Pol litra vipavca, Bacili in bacilke, Postrani klobuk). Potem pa je pisal večinoma daljše povesti ali romane z motivi znanstvene fantastike in tehničnih čudežev (Pasja dlaka, Faraon v fraku, Čudežno oko, Supervitalin).

LETA 1897 ROJEN MIRKO BRUMAT

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC ( † 1950)

Rojen v Gorici, kjer je končal gimnazijo in odšel v bogoslovje v Stično (1915), posvečen v Innsbrucku je postal kaplan v Solkanu (1921-22), kasneje je stolni kanonik in vikar v Gorici. Opravljal je številne službe: profesor slovenščine v malem semenišču, petja v bogoslovju, delegat za misijone in predsednik družbe sv. Rafaela za slovenske izseljence, voditelj vseh Marijinih družb (1935-1950). Bil je osrednja osebnost, ki je povezovala duhovnike na Goriškem, neustrašen v borbi za narodne pravice v času fašizma in velik nasprotnik komunizma. Objavljal je v številnih časopisih, bil je urednik mesečnika Svetogorska kraljica, urejal je Slovenskega Primorca in bil od leta 1949 do smrti urednik Katoliškega glasa. Pisal je tudi vzgojne knjižice za mladino, šmarnice, iz dušnopastirskih potreb pa se je ukvarjal tudi z glasbo, ...

LETA 1913 UMRL KAREL GLASER

LITERARNI ZGODOVINAR, PRVI SLOVENSKI ORIENTALIST IN PREVAJALEC (* 1845)

V Hočah pri Mariboru rojeni Karel Glaser je bil po študiju klasični filolog in slavist. Služboval je kot gimnazijski profesor, najdlje v Trstu. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva, ki je v letih 1894–1900 v štirih knjigah izhajala pri Slovenski matici in je naša prva vidnejša literarna zgodovina. Bil je prvi slovenski orientalist, preučeval je sanskrt in staroindijsko književnost, iz nje tudi prevajal, zlasti drame.

LETA 1918 ROJEN NELSON MANDELA

JUŽNOAFRIŠKI POLITIK IN DRŽAVNIK, BOREC PROTI APARTHEIDU, NOBELOVEC 1993 († 2013)

Nelson Rolihlahla Mandela se je na današnji dan v majhni vasi Južnoafriške republike. Ime Rolihlahla, ki mu ga je dal oče, pomeni "potegniti vejo drevesa", kar bi lahko pomenilo tudi "rogovilež". Angleško ime Nelson je dobil ob vstopu v šolo, mladi mož pa je bil  prvi član družine, ki se je šolal. Pri 21 letih se je vpisal na univerzo, zaradi spora z vodstvom in da bi se izognil dogovorjeni poroki, pa je pozneje pobegnil v Johannesburg in ob delu vpisal študij prava. V gospodarski prestolnici takratne Južnoafriške unije je študiral pravo in se vpletel v politični boj ter se včlanil v Afriški narodni kongres. V njem se je začel hitro prebijati med voditelje osrednje organizacije temnopolte večine, postal je tudi politično dejaven proti vladajoči svetlopolti manjšini. Skupaj s 155 ostalimi aktivisti je bil obtožen veleizdaje, obsežen sodni postopek pa se je končal z oprostitvijo vseh obtoženih. Čeprav je bil Mandela sprva nasprotnik uporabe nasilja, so ga dogodki, ko so bili leta 1960 ustreljeni neoboroženi demonstranti, skupine proti apartheidu pa so bile prepovedane, privedli do tega, da je s somišljeniki sprejel nujnost nasilnega boja proti apartheidu. Čez dve leti je za več mesecev odšel iz države in bil ob vrnitvi aretiran zaradi nezakonitega izstopa iz države in pozivanja k stavki ter obsojen na pet let zapora. Kmalu je bil znova obsojen, tokrat na dosmrtno ječo zaradi načrtovanja oboroženega boja. K njegovi izpustitvi 11. februarja je po skupno 27 letih zapora pripomogla močna kampanja Afriškega narodnega kongresa in mednarodni pritisk. Njegova izpustitev na prostost je pomenila začetek konca apartheida v tej afriški državi. A Mandela se ni odločil za maščevanje zaradi preživetega trpljenja in tako je Južnoafriško republiko obvaroval pred krvavo državljansko vojno. Le tri leta po izpustitvi je za zasluge pri odpravi apartheida prejel Nobelovo nagrado za mir, leta 1994 je postal tudi prvi temnopolti južnoafriški predsednik.

"Čas, da si ozdravimo rane je prišel. Trenutek, da premostimo ovire, ki nas razdeljujejo je prišel. Čas, da gradimo, je na nas. Dosegli smo politično osvoboditev. Mi moramo izpolniti obljubo, da osvobodimo vse naše ljudi iz suženjstva revščine, pomanjkanja, trpljenja, spolnih in drugih oblik diskriminacij. Mi se posvetimo gradnji popolnega, pravičnega in trajajočega miru. Razumemo, da ni lahke poti do svobode. Dobro vemo, da noben od nas ne more sam doseči uspeha. Zato moramo skupaj stremeti kot združeni narodi za spravo, za gradnjo naroda, za rojstvo novega sveta. Naj bo pravica za vse. Naj bo mir za vse. Naj vlada svoboda." (Mandela leta 1994, ko je bil izvoljen za prvega temnopoltega predsednika Južnoafriške republike)

LETA 2003 UMRL FRANC HUSU

PUBLICIST, prevajalec Prešerna v italijanščino (*1915)

Prvi od osmih otrok slovenske kmečke družine s Proseka pri Trstu je postal redovnik klaretinec italijanske province, v kateri je opravljal pomembne službe. Napisal je prvi temeljit življenjepis sv. Antona Marija Clareta (1807–1870). V svojem prevajalskem delu se je posvetil slovenski literaturi. Osem let je prevajal in pilil Prešernov Krst pri Savici, ki je izšel v Ljubljani v dvojezični izdaji (1972). V italijanščino je prelil tudi celotne Prešernove Poezije (1976).

... več o njem v rubriki gost meseca 1978

LETA 2004 UMRLA KSENIJA VIDALI

OPERNA PEVKA IN GLASBENA PEDAGOGINJA (* 1913)

Ksenija Vidali, rojena v Škednju pri Trstu, je po očetovi smrti odraščala pri babici v Kubedu v Slovenski Istri. Od mladih nog je sodelovala pri raznih zborih. Poklicno pot operne pevke je nastopila leta 1937 v ljubljanski Operi, kjer je bil dirigent Demetrij Žebre, ki je kmalu postal njen soprog. Kot prva zvezda liričnega repertoarja je Ksenija gostovala na številnih evropskih opernih odrih. Po upokojitvi je bila vzgojiteljica številnih mladih pevcev.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1844 ROJEN JANEZ VRTIN

MISIJONAR, SLOVENSKI ŠKOF V MARQUETTU (ZDA), BARAGOV NOVOMAŠNIK IN NASLEDNIK

Edini duhovnik, ki ga je škof Friderik Baraga posvetil v svoji stolnici v Marquettu (31. avgusta 1866) je bil bogoslovec Janez Vrtin iz Doblič pri Črnomlju, ki je na njegovo prošnjo prišel v misijone. Po odpovedi Slovenca Ignacija Mraka leta 1879 je postal drugi Baragov naslednik in škofijo je vodil do leta 1899. V njegovem času so zgradili v Marquettu novo stolnico z grobnico pod glavnim oltarjem, v katero so položili krsto z ostanki svetniškega škofa Baraga.

LETA 1917 ROJEN SAMO HUBAD

DIRIGENT († 2016)

Samo Hubad, sin Mateja Hubada, skladatelja in glasbenega pedagoga, se je po glasbenem študiju v Ljubljani in Pragi uveljavil kot simfonični in operni dirigent. Odlikoval se je po tem, da se je znal vživeti v zamisli skladateljev. V vsem svojem aktivnem obdobju je bil vodilni slovenski dirigent. Dirigiral je v operi in baletu SNG v Ljubljani, dolga let je bil šef dirigent Slovenske filharmonije, stalni gostujoči dirigent v Zagrebu in drugod. Dirigiral je več kot 60 orkestrom po vsem svetu.

LETA 1944 ROJEN FRANČEK KRIŽNIK

DUHOVNIK V SLUŽBI RESNICE IN SVOBODE († 1980)

Rodil se je v Sotenskem (Šmarje pri Jelšah) kot najstarejši v revni kmečki družini s tremi otroki. Po končani osnovni šoli je šel leta 1960 v semenišče v Zadar. Po maturi leta 1963 je odšel k vojakom v Skopje, čez dve leti se je vpisal v ljubljansko bogoslovje. Tedanji mariborski škof Maksimilijan Držečnik ga je poslal na študij v Rim, kjer je na papeški univerzi Gregoriana študiral do leta 1969 in nato študij nadaljeval v Münchnu. Leta 1971 je po rokah škofa Držečnika prejel mašniško posvečenje  Eno polno leto (1978–79) je urejal Družino – v službi resnice in svobode. Ta navdušeni pripravnik za delo v Gospodovem vinogradu z izrednimi darovi duha in srca je svoje poslanstvo dokončal kot žrtev prometne nesreče 28. marca 1980, v 36. letu življenja in devetem letu duhovništva.

več:
S. Čuk, Franček Križnik (1944-1980): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2024), 42-43.

LETA 1964 dr. JANEZ JENKO

POSTANE APOSTOLSKI ADMINISTRATOR za slovenski del goriške nadškofije in tržaško-koprske škofije v Sloveniji

Po drugi svetovni vojni so na Slovenskem obstajali tudi trije deli ozemlja, ki so cerkveno spadali pod škofije, ki so imele sedež zunaj meja tedanje Jugoslavije: Goriško nadškofijo, Tržaško – koprsko in Reško škofijo. Škofje omenjenih škofij niso mogli vršiti svoje službe na ozemlju, ki je pripadalo drugi državi, zato je Sveti sedež ustanovil tri ustrezne apostolske administrature.

Administracija slovenskega dela reške škofije je obsegala dekaniji Trnovo (Ilirska Bistrica) in Hrušico (administratorji: Karel Jamnik, župnik in dekan v Trnovem, dr. Josip Srebrnič, škof na Krku, ljubljanski škof msgr. Anton Vovk, g. Albin Kjuder, župnik in dekan v Tomaju)

Administratorji slovenskega dela goriške nadškofije so bili: dr. Franc Močnik, župnik v Solkanu, dr. Mihael Toroš, profesor bogoslovja v Gorici (tudi upravitelj poreško-puljske škofije) in delegat Andrej Simčič, župnik in dekan v Solkanu. 20. aprila 1964 pa je Sveti sedež imenoval novega apostolskega administratorja dr. Janeza Jenka, dotedanjega generalnega vikarja v Beogradu.

Apostolski administrator dela tržaško-koprske škofije je bil najprej dr. Franc Močnik, potem ljubljanski škof msgr. Anton Vovk in nazadnje dr. Mihael Toroš in njegov delegat Albin Kjuder, župnik in dekan v Tomaju.

več o zgodovini koprske škofije

LETA 1995 UMRL JUAN MANUEL FANGIO

ARGENTINSKI DIRKAČ FORMULE 1 (* 1911)

Fangio, z vzdevkom El Maestro, je zmagoval v prvem desetletju Formule 1. Osvojil je pet naslovov svetovnega prvaka s štirimi popolnoma različnimi moštvi - Alfa Romeo, Maserati, Mercedes in Ferrari, kar za zdaj ni uspelo nobenemu drugemu dirkaču, štiri zaporedne naslove prvaka in štiriindvajset prvenstvenih zmag, na vsega dvainpetdesetih prvenstvenih dirkah Formule 1. Ti dosežki ga uvrščajo med najboljše dirkače v zgodovini Formule 1. - S petimi naslovi prvaka je bil dolgo rekorder po število naslovov prvaka, njegov dosežek je izboljšal Michael Schumacher v sezoni 2003 s svojim šestim naslovom prvaka.

LETA 1995 UMRL FRANCE DOBROVOLJC

BIBLIOGRAF IN LITERARNI ZGODOVINAR, RAZISKOVALEC IVANA CANKARJA (* 1907)

France Dobrovoljc je bil po diplomi iz romanistike in slavistike gimnazijski profesor, zatem pa ravnatelj Slovanske knjižnice in tajnik Slovenske matice. Temeljito je raziskoval življenje in delo Ivana Cankarja, sodeloval pri izdaji njegovih Zbranih spisov in uredil Cankarjev album (1972).

LETA 1996 UMRL BRATKO KREFT

DRAMATIK, PRIPOVEDNIK, KNJIŽEVNI IN GLEDALIŠKI ZGODOVINAR, REŽISER (* 1905)

Prlekija, deželica na severovzhodu Slovenije, ki obsega del Slovenskih goric, Mursko in Ptujsko polje, katere središče je Ljutomer, je rodila lepo število znanih Slovencev. Med njimi je tudi pisatelj, dramatik in literarni zgodovinar Bratko Kreft. Veliko se je ukvarjal z gledališčem. Med njegovimi najuspešnejšimi deli je igra Kranjski komedijanti (o uprizoritvi Linhartove Županove Micke leta 1789).

LETA 2000 UMRL PAVEL BERNIK

DUHOVNIK SALEZIJANEC, SLOVENSKI MISIJONAR Z INDIJSKO DUŠO

"O življenjski usodi dobrih in skromnih, a po srcu velikih ljudi največkrat ne vemo dosti. Niso se rodili človeštvu, da bi razmišljali o sebi. Svoje delo in poslanstvo so posvetili drugim, razširjali so med ljudmi dobroto, znanje, ljubezen in prijazno besedo. Med te izjemne ljudi štejemo tudi misijonarje. Eden od njih je Pavel Bernik, salezijanec, škofjeloški rojak, slovenski misijonar z indijsko dušo." Tako je dejal 8. novembra 1993 tedanji škofjeloški župan Peter Havlina ob podelitvi listine častnega občana občine Škofja Loka misijonarju Pavlu Berniku, ki je ob svoji zlati maši obiskal svoje rojstno mesto. O tem marljivem in tihem apostolu, ki je posvetil 66 let svojega življenja Indiji, kjer je deloval sv. Frančišek Ksaverij, zavetnik katoliških misijonov, bomo veliko zvedeli iz zbornika Pavel Bernik, misijonar z indijsko dušo, ki je izšel ob desetletnici njegove smrti v zbirki Misijonska pričevanja, katero ureja Tone Ciglar. V knjigi je opisano njegovo življenje in delo, veliko povejo njegova pisma in zlasti številna pričevanja ljudi, ki so ga osebno poznali.

... več: Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2010) 12, str. 14.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1054 PRIDE DO RAZKOLA V CERKVI:

MED VZHODNO (PRAVOSLAVNO) IN ZAHODNO (KATOLIŠKO) CERKVIJO

Svetniški papež Leon IX. (1049-1054) je hotel zgladiti nasprotja med Rimom in Carigradom in je v Carigrad poslal mirovno odposlanstvo. ki ga je vodil kardinal Humbert. Cesar Konstantin je želel spravo, patriarh Mihael Cerularij pa je bil do papeževih odposlancev sovražno razpoložen. Vzkipljivi kardinal Humbert je 16. julija 1054 izobčil patriarha in somišljenike. Ta datum velja za začetek razkola med vzhodno (pravoslavno) in zahodno (katoliško) Cerkvijo.

LETA 1193 ROJENA SV. KLARA ASIŠKA

ITALIJANSKA SVETNICA, KRŠČANSKA MISTIKINJA, REDOVNA USTANOVITELJICA REDA KLARIS, ZAVETNICA TELEVIZIJE († 1253)

»Način življenja reda ubogih sester, ki ga je ustanovil sv. Frančišek, je tale: Spolnjevati sveti evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa z življenjem v pokorščini brez lastnine in v čistosti.« Tako se začenja Vodilo sv. Klare za redovnice, ki se po njej imenujejo klarise, in ga je potrdil papež Inocenc IV. 9. avgusta 1253, dva dni pred njeno smrtjo. To dragoceno listino njene neomajne zvestobe uboštvu po zgledu sv. Frančiška, za katero se je morala dolgo boriti, so ji dali v grob kot znamenje njene največje zmage. Luč sveta je zagledala v Assisiju na današnji dan kot prvorojenka viteza Favaroneja in plemkinje Ortolane. Sedemnajstletna se je odločila za Božjega Ženina, za katerega jo je navdušil rojak Frančišek, ki je z nekaj tovariši izbral pot uboštva, ljubezni do Boga in bližnjega. Vedela je, da bo njena odločitev za popolno uboštvo izzvala pri sorodnikih odpor, je v noči na 19. marec 1212 v spremstvu prijateljice zbežala iz domače hiše v cerkvico Matere Božje ('pocijunkulo'), kjer je pred oltarjem odložila sijajno obleko in nakit ter sprejela iz Frančiškovih rok spokorno obleko, tančico in pas. Konec aprila 1212 ju je Frančišek spravil v San Damiano, kjer je kmalu zatem nastal prvi ženski samostan Frančiškove družine, kamor sta prišli še najmlajša sestra Beatrice in ovdovela mati Ortolana. Opatinja Klara, ki je sama sebe imenovala "nevredna Kristusova dekla in sadika blaženega očeta Frančiška", je bila duhovna mati redovne družine pri Sv. Damijanu do smrti. Redovnice niso imele stalnega vodila, živele so po navodilih , ki jih je sproti dajal sv. Frančišek. Klara je sestram razdelila dan na molitev, delo, dejanja ljubezni do bližnjega, pokorila in počitek. Preživljajo naj se z delom, ki se jim vsako jutro sproti odkaže, in z miloščino. Pokore pa naj se zlasti z molkom in postom. Klara je bila do sebe – kljub boleznim, ki so mučile, zelo stroga, sestre pa je opozarjala, naj ne pretiravajo s spokornimi vajami. Svojim redovnicam je bila Klara najlepši zgled. Čeprav je bila opatinja, je stregla pri mizi, skrbela za bolne sestre, opravljala vsa hišna dela. Za Klaro je bil ideal življenje v popolnem uboštvu, tudi samostan ni smel imeti nobene lastnine. Že dve leti po smrti (1255) je bila razglašena za svetnico. Pogosto jo upodabljajo z monštranco v roki, ker je bila velika častilka sv. Rešnjega telesa. Papež Pij XII. jo je leta 1958 razglasil za zavetnico televizije, ker je o božiču 1252 po nadnaravni 'televiziji' spremljala praznične obrede. Pri nas je samostan klaris v Nazarjah.

nekaj njenih misli:

• Duša vernega človeka, duša, ki je vredna več od vsega ustvarjenega, je po božji milosti postala večja kot nebesa.
  
• Prav gotovo veste, da Gospod obljublja in daje nebeško kraljestvo samo ubogim, kajti če kdo ljubi časne stvari, izgubi sadove ljubezni.
  
• Medtem ko nebesa skupaj z vsem stvarstvom ne morejo zaobseči Stvarnika, pa je edinole verujoča duša Stvarnikovo prebivališče in sedež in sicer samo zaradi ljubezni, ki je hudobni nimajo.
  
• Le kako se more človek pritoževati zaradi trpljenja, če ima pred očmi Jezusa, pribitega na križ?
  
• Samo ubogim Bog obljublja in daje nebeško kraljestvo, zakaj če človek naveže srce na stvari tega sveta, so zanj sadovi ljubezni izgubljeni.
  
• Zares velika in hvale vredna zamenjava: zapustiti zemeljske dobrine zaradi nebeških; pridobiti si nebesa namesto zemlje; za eno stvar prejeti stokratno in imeti v posesti blaženo večno življenje.

LETA 1847 UMRL FRANC VERITI

DUHOVNIK, NABOŽNI PISEC (* 1771)

Nabožni pisec Franc Veriti je bil italijanskega rodu, za duhovnika je bil posvečen v Vidmu (Udine), služboval pa je po raznih slovenskih krajih, nazadnje kot kanonik v Novem mestu. Priučil se je slovenščine tako dobro, da je začel pisati nabožne knjige, ki po domače razlagajo svetopisemske odlomke, ki so jih v cerkvi sicer prebirali v slovenščini, razlagali pa le redki duhovniki. Matija Čop ga je pohvalil, da je, čeprav tujec, “s prizadevnim študijem jezika postal rodoviten kranjski pisatelj”.

LETA 1872 ROJEN ROALD AMUNDSEN

NORVEŠKI POLARNI RAZISKOVALEC, PRVI ČLOVEK NA JUŽNEM TEČAJU († 1928)

Norveški polarni raziskovalec Roald Amundsen (1872-1928) je bil prvi človek, ki je dosegel južni tečaj, najjužnejšo točko na Zemlji. Preletel je severni tečaj (21. maja 1923), preplul je prehod severno od Amerike na poti od Atlantskega oceana do Beringove morske ožine ter prehod severno od Evrope in Azije. Umrl je v letalski nesreči, ko je poskušal rešiti italijansko polarno odpravo.

LETA 1879 ROJEN ALFRED ŠERKO ST.

ZDRAVNIK, NEVROPSIHIATER († 1938)

Rojen v Cerknici, študiral na Dunaju, promoviral iz filozofije, pod vplivom nemškega nevropsihiatra Richarda von Kraffta-Ebinga in avstrijskega nevrologa in ustanovitelja psihoanalitilčne šole psihologije Sigmunda Freuda je nadaljeval študij na medicinski fakulteti. Zanimale so ga osnove psihiatrije ... Nekaj časa je delal na dunajski kliniki za živčne bolezni, pozneje v Gradcu, po prvi vojni pa je postal redni profesor anatomije in fiziologije na medicinski fakulteti v Ljubljani, eden izmed 18 prvih rednih profesorjev Univerze v Ljubljani, kasneje tudi njen rektor. Raziskoval je anatomijo in fiziologijo živčevja ter o tem napisal slovenska učbenika. Sin Alfred je po končanem študiju medicine (1934) diplomiral še iz geografije (1940) in se po drugi svetovni vojni ukvarjal z raziskovanjem krasa in bil prvi upravnik Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.

LETA 1881 ROJEN VEKOSLAV ŠPINDLER

KULTURNI DELAVEC, POLITIK IN ČASNIKAR († 1866)

Doma v Moravcih, šolal se je v Bučkovcih in Mariboru, študiral na Dunaju, vendar prava in medicine ni končal. Posvetil se je časnikarstvu, političnemu in kulturnemu delovanju: bil glavni tajnik Narodne stranke za Štajersko, prav tako tudi med ustanovitelji Prosvetne zveze narodnih društev za Štajersko in Koroško v Celju, tajnik Narodnega sveta v Celju in glavni tajnik Samostalne demokratske stranke za Štajersko ... Po vojni je bil referent za knjižničarstvo v mariborskem okrožju, veliko pa je tudi pisal, predvsem pesmi in črtice (v Zarjo, Ilustrovani narodni koledar, Ljubljanski zvon ..., izdal je tudi pesniško zbirko), kasneje pa je tudi prevajal (iz češčine).

LETA 1893 ROJEN ALOJZIJ ZUPANC

DUHOVNIK, PISEC DRAGOCENIH ŽUPNIJSKIH KRONIK († 1974)

Luč sveta je zagledal 16. julija 1893 v Znojilah pri Krki. Leta 1913 je bil med prvimi maturanti Škofovih zavodov v Šentvidu, leta 1917 je bil posvečen v duhovnika. Še isto leto je postal kaplan v Dolenjskih Toplicah, po dveh letih je odšel v Žužemberk, nato pa je postal župnik v Šmihelu pri Žužemberku in tam ostal 51 let, vse do smrti. Župniji je vtisnil globok pečat. Bil je izvrsten poznavalec preteklosti Suhe krajine, napisal je kronike skoraj vsem župnijam v svoji dekaniji. V svojih zajetnih rokopisih je zapustil pravi zaklad.

LETA 1899 ROJEN BOŽIDAR JAKAC

SLIKAR IN GRAFIK († 1989)

"Vse moje delo, vse moje risbe in skice so nastale iz likovnega interesa, so pa nehote postale dokumentacija časa - tekoči mo­ment doživljanja je bil od nekdaj moj način in smisel dela. Tako je vse moje delo nekak likovni dnevnik," je zapisal Božidar Ja­kac, veliki slovenski slikar in grafik, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

"Rojen sem bil v pokrajini, ki je ena najbolj čudovitih, kar jih ima naša slovenska zemlja." To je mehka Dolenjska: lepoto njenih oblik in barv je zagledal 16. julija 1899 v Novem mestu. O svojem rodu pripoveduje v monografiji, ki jo je pripravila Do­lenjska založba za njegovo devetdesetletnico, pa njenega izida ni dočakal, ker je 20. novembra 1989 umrl (knjiga je izšla 1990).

... več o njem preberite v obletnici meseca 07_1999

LETA 1921 UMRL JOSIP KRIŽAN

SLOVENSKI MATEMATIK, FIZIK IN FILOZOF (* 1841)

Živel in delal je večinoma na Hrvaškem za slovensko psihologijo pa je pomemben, ker je leta 1885 izdal knjigo Nauk o čustvima (v hrvaščini), prav tako tudi prvi slovenski učbenik logike (Logika, Maribor 1887), ki ustreza takratnemu pojmovanju logike ... Napisal je veliko število poljudno-znanstvenih člankov iz vremenoslovja, fizike in psihologije. V Domu in svetu je objavljal zanimive članke iz astronomije.

LETA 1985 UMRL HEINRICH BOLL

NEMŠKI PISATELJ, NOBELOVEC (* 1917)

Heinrich Boll se je rodil v Kölnu in ni imel prav lahkega otroštva. Oče mu je umrl proti koncu prve svetovne vojne in moral je s svojim delom preživljati družino. Med drugo vojno je moral tudi sam v vojsko, na francosko in rusko fronto, kjer je bil štirikrat ranjen. Kasneje je pisal o "strašni usodi vojaka, ki si želi, da bi vojno, katero vojskuje, izgubili". Iz vojne je prišel globoko pretresen in ta doživetja so ga spodbudila, da je začel pisati. Opisoval je usode nemških ljudi, najprej v krajših delih, ki so "zadela" bolečo točko tolikih drugih ranjenih vesti in so bila dobro sprejeta. Med prvim svojim romanom Vlak je prišel po voznem redu (1949) in zadnjim Angel je molčal (1992 - izšel po smrti) je izdal okoli 50 del, ki se odlikujejo po človeški zavzetosti, kritičnosti in nekem jedkem humorju, s katerim se spravlja nad grehe sodobne potrošniške družbe. Predvsem pa hoče ljudi pripraviti k razmišljanju, da ne bi postali slepo orodje stehnizirane in razčlovečene družbe, kar bi nujnio pripeljalo v nove vojne. To je v osnovi krščansko sporočilo: naj bi ljudje nikdar več ne zgrmeli v prepad zla, to je vojne. Njegovi romani so še: Kje si bil Adam? Konec službene vožnje, Klovnovi pogledi, Hiša brez čuvajev, Kruh otroških let, Biljard ob pol desetih...Skupinska slika z gospo, Izgubljena čast Katharine Blum ali Kako nastane in kam lahko vodi nasilje ... Leta 1972 je za svoje literarno ustvarjanje prejel tudi Nobelovo nagrado.

več:
S. Čuk, Heinrich Boll. Nobelov nagrajenec za književnost: Aktualnosti, v: Ognjišče 12 (1972), 28-29.

njegova misel:

• Zame obstaja učlovečeni Bog. In ker človeka, slehernega človeka, v vseh njegovih razsežnostih jemlje resno, moram tudi jaz ravnati tako.

LETA 1989 UMRL HERBERT VON KARAJAN

AVSTRIJSKI DIRIGENT (* 1908)

Med največje glasbenike 20. stoletja spada avstrijski dirigent Herbert von Karajan, ki je nastopal za dirigentskim pultom vseh pomembnejših evropskih opernih hiš in filharmonij, od Berlina do Milana in Londona. Leta 1967 je v Salzburgu ustanovil Velikonočni festival. Veliko njegovih poustvaritev klasične glasbe so posneli na plošče.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1015 UMRL KIJEVSKI KNEZ SV. VLADIMIR

Leta 1988 je Rusija, takrat še komunistična Sovjetska zveza, proslavljala tisočletnico krščanstva. Velike zasluge za to ima kijevski knez sv. Vladimir, ki je povabil misijonarje iz Bizanca, potem ko je leta 988 sam prejel sveti krst.

LETA 1606 ROJEN REMBRANDT

HOLANDSKI SLIKAR IN GRAFIK, SLIKAR ČLOVEŠKIH ZNAČAJEV († 1669)

Rembrant (s polnim imenom Rembrant Harmenzoon van Rijn) je eden največjih umetnikov vseh časov. V središču njegovega ustvarjanja je bil človek raznih narodnosti in starosti. Navdihoval se je tudi ob Svetem pismu. Znana je njegova slika vstalega Jezusa z učencema v Emavsu.

LETA 1799 ROJEN IGNACIJ HOLZAPFEL

DUHOVNIK IN PESNIK, DOBROTNIK GLUHONEMIH

Tržičan Ignacij Holzapfel ('Lesnika') je bil v gimnaziji v Ljubljani eno leto pred Prešernom, v bogoslovju pa je bil sošolec Friderika Barage. Kot duhovnik je deloval v različnih krajih, nazadnje je bil dekan v Ribnici. Za Krajnsko čbelico je napisal nekaj okornih pesmi; Prešeren mu je namenil "puščico" "Lesničnjeku in Levičnjeku". Izkazal se je kot dobrotnik: ljubljanski gluhonemnici je zapustil 50.000 goldinarjev.

LETA 1850 ROJENA MARIA FRANCESCA CABRINI

AMERIŠKA REDOVNICA ITALIJANSKEGA RODU, SVETNICA († 1917)

Ta močna žena, ki pa je bila po postavi krhka in bolehna, se je rodila na današnji dan v kraju Santangelo pri Lodiju v Lombardiji kot petnajsti otrok kmečkih staršev. Ko je bila kot sedemletna deklica pri birmi, je živo začutila, da jo Bog kliče k apostolskemu in misijonskemu delu. Zaradi šibkega zdravja je noben samostan ni hotel sprejeti. Redovnica je postala po drugi poti. Škof iz Lodija jo je prosil, naj uredi razmere v dobrodelnem zavodu, ki sta ga dve lahkomiselni redovnici skoraj uničili. Frančiška je kmalu dosegla tak uspeh pri negi in skrbi za svoje sirote, da je škof podprl njeno zamisel, da ustanovi novo redovno skupnost. Njena pravila je potrdil papež Leon XIII. leta 1887. Materi Cabrini je svetoval, naj gre misijonarit med italijanske izseljence v Ameriki. Poslušala je njegov nasvet. Ko je s skupino svojih redovnic prišla v New York, ji je bilo devetintrideset let. Brž se je lotila dela, kot smo že zvedeli. Svojim sestram je zmerom ponavljala: »Delajmo, delajmo, spočile se bomo že v večnosti!« Leta 1909 je dobila ameriško državljanstvo. Njene ustanove so rasle po deželah Severne, Srednje in Južne Amerike, po številnih evropskih državah in celo v Avstraliji.

... več o njej preberite v rubriki pričevalec evangelija 12_2007

njene misli:

Moj Bog, zahvaljujem se ti, da ne gre vse tako, kot bi hotela jaz.

Delajmo, delajmo... spočile se bomo že v večnosti. Delajmo pošteno in pravično in Gospod bo naše delo blagoslovil.

LETA 1858 ROJEN ANTON DANILO

SLOVENSKI GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER IN PUBLICIST († 1947)

Pravo ime tega odličnega igralca, režiserja in publicista, je Anton Cerar, priimek Danilo je umetniški, ki ga je potem prevzela tudi njegova soproga Avgusta. Bil je vsestranski igralec in med tistimi, ki so postavljali temelje slovenskega gledališča. Poleg žene Avguste (1869-1958) je po njegovi poti šla tudi hči Mira (1899-1979).

LETA 1869 ROJEN IVAN ZAJEC

KIPAR († 1952)

Kiparstva se je učil pri očetu na Igu, po njegovi smrti pa je s pomočjo denarne pomoči sorodnice študiral na Dunaju in bil med najboljšimi učenci. Obvladal je tudi klesanje in še nekatere druge veščine in že na akademiji je prejel številna priznanja. Navduševal se je nad mojstrovinami renesančnega kiparstva in jih tudi kopiral, nekaj časa je delal tudi pri Meštroviću, med obema vojnama pa je poučeval modeliranje in kiparstvo v Ljubljani. Njegovo najbolj znano delo doma je Prešernov spomenik v Ljubljani.

LETA 1871 UMRL ANTON UMEK-OKIŠKI

PESNIK (* 1838)

Celovški gimnazijski profesor Anton Umek, ki si je po rojstnem zaselku Okič pri Boštanju privzel vzdevek Okiški, je zgodaj začel pisati pesmi. Izdal je tudi tri knjige: zajetno pesnitev Slovanska blagovestnika Ciril in Metod (1863), ep Abuna Soliman (1863) o Ignaciju Knobleharju, slovenskem misijonarju v Sudanu, in zbirko lirike Pesmi (1865).

LETA 1904 UMRL ANTON PAVLOVIČ ČEHOV

RUSKI PISATELJ,MOJSTER LIRIČNE DRAME (* 1860)

Ko slišimo ime ruskega pisatelja in dramatika Antona Pavloviča Čehova, nam takoj pride na misel njegova znamenita drama Češnjev vrt, ki je prišla na odre po vsem svetu. Čehov je bil eden najpomembnejših ruskih književnikov ob koncu 19. stoletja, mojster kratke proze. Še večji je njegov pomen za razvoj svetovne dramatike: dramo je spremenil v niz rahlo povezanih liričnih pripovednih in razpoloženjskih prizorov.

 njegova misel:

Če hočeš razumeti življenje, nehaj verjeti, kar ljudje govorijo in pišejo. Opazuj raje samega sebe in ustvari si svoje lastne misli.

LETA 1941 UMRL AVGUST ŽIGON

LITERARNI ZGODOVINAR, TEORETIK, BIBLIOTEKAR IN PREŠERNOSLOVEC (* 1877)

"Od opredelitev, s katerimi je poskušala literarna veda določiti bistvo Prešernovega pesniškega dela, se zdi še zmeraj najbolj daljnosežna tista, ki jo je zapisal Avgust Žigon v spisu France Prešeren, poet in umetnik (1914). Tu jo je zaokrožil v trditev, da se je Prešernu – podobno kot pred njim edino še Goetheju – posrečilo doseči sintezo antike in moderne oziroma klasike in romantike, s čimer je mišljena predvsem združitev objektivnosti in subjektivnosti, narave in duha," sodi literarni zgodovinar Janko Kos. Literarni zgodovinar in teoretik Avgust Žigon, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove tragične smrti, je šel v zgodovino slovenske književnosti s svojo "arhitektonsko teorijo", ki jo je povzel iz umetnostne zgodovine in je po njej razlagal Prešernove pesmi. Žigon s svojim pojmovanjem Prešerna v slovenski literarni vedi ni uspel, spodbijal ga je zlasti ugledni prešernoslovec France Kidrič. Strokovnjaki so si edini, da je Žigon trajno pomemben v nekaterih novih osvetljavah in predvsem v objavah dragocenega arhivskega gradiva.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 07_2011

LETA 1991 UMRLA ERNA MUSER

PESNICA, PREVAJALKA IN PUBLICISTKA (* 1912)

Pesnica, publicistka, urednica in prevajalka Erna Muser, rojena v Trstu, je bila s svojim pisanjem glasnica žensk. Veliko je pisala o Zofki Kvedrovi, zlasti v spremni besedi k njenim knjigam Vladka, Mitka, Mirica in Njeno življenje. Med drugo svetovno vojno je bila internirana v nemškem ženskem taborišču Ravensbruck; po vojni je uredila zbornik pričevanj Ravensbruck.

LETA 2007 UMRL FRANC SODJA

DUHOVNIK, LAZARIST, PESNIK IN PISATELJ, PREROK USMILJENJA PRED VRATI PEKLA (* 1914)

"Ko sem pred leti hodil h kiparju Goršetu v Sveče na Koroškem, sem bil vselej pozoren na majhen lesen kip v njegovem muzeju, ki ga je mojster imenoval Prerok. Ob njem sem nehote pomislil na Franceta Sodja... Zame je Prerok predstavljal Sodja," je v uvodu h knjigi Franceta Sodja Pred vrati pekla, katere tretja izdaja je izšla leta 1992 v Sloveniji, zapisal dr. Franc Rode, Sodjev redovni sobrat lazarist. Taras Kermauner pa je Sodju zapisal: "Sodja svetuje - z zgodbo svojega življenja: edino pri Njem kot trpečem in odrešujočem boste našli milost, mir, varnost, smisel."

Svojo življenjsko zgodbo je Franc Sodja podal v svoji knjigi Pisma mrtvemu bratu (Ljubljana 1991). "Po mojem je to ena najboljših duhovnih avtobiografij, kar jih je napisal Slovenec, pa še marsikdo drug," sodi dr. Franc Rode. "Sodja osupljivo globoko zareže v življenje. Vidi se, da je iz rase pristnih mistikov. Posebnost Sodjevega dela je v tem, da knjigo piše mistik iz alpskega sveta, kar je čista redkost. Mistiki namreč povečini prihajajo iz planjave ali iz puščave. Sodja pa je fant z gora in v tem je vsa posebnost in izvirnost njegovega izrednega pričevanja."

več o njem preberite v rubriki pričevanje, Ognjišče 11_2004

in v rubriki obletnica meseca, Ognjišče 08_2014

... preberimo nekaj njegovih modrih besed, porojenih iz globoke povezanosti z Bogom.

+ Morda bi bilo življenje bogato, če bi vsako jutro pred premišljevanjem očistili sebe sebičnih namenov, ki so včasih takoj vidni in jih niti na zunaj ne moremo prikrivati.

+ Najlepše bi bilo, če odpuščanja ne bi bilo treba. Če bi izpolnili v celoti Jezusovo zapoved ljubezni vsi, bi resnično ne bilo treba odpuščati.

+ Za dialog je treba notranje zrelosti, iskrenosti, plemenitosti, širine duha, zmožnosti poslušanja in veliko potrpežljive ljubezni.

+ Bog ti je podaril kratek čas življenja na zemlji, da v preizkušnjah bolečinah in trpljenju z vsemi svojimi sposobnostmi izpoveš eno samo besedo: ljubim.

+ Če smo razumeli načrt in željo Gospodovo, potem moremo reči, da imamo nebesa že na zemlji. Kaj drugega pa so nebesa kot življenje v Bogu; mi pa že na zemlji počivamo v Bogu, če živimo življenje svojega poklica.

+ Vsako jutro stopi pred Gospoda, kot da šele tisto jutro pričenjaš življenje, in mu obljubi zvestobo, in vsak večer pri izpraševanju vesti, ko prosiš odpuščanja za pogreške, spet upri pogled vanj s trdno voljo, da drugo jutro pričneš z novo gorečnostjo.

+ V sanjarjenju o velikih delih premnogi zapravljajo čas in pozabljajo, da je sedanji trenutek preprostega življenja tisto, kar moram posvetiti, da bom svet.

+ Za vse velja: čim manj govori in prepričuj z razlogi, pač pa pridigaj z dobroto, mirom in veseljem in spreobračaj s svojim požrtvovalnim življenjem!

+ Ljubezen brez trpljenja je dvomljive vrednosti. Trpljenje brez ljubezni je mrtvo, neplodno. Le ljubezen in vdano trpljenje gradita osebnost in rešujeta svet

+ Najbolj poganska dežela že ima vsaj nekaj ljudi, ki hodijo od vasi do vasi z bogastvom nadnaravnega življenja in iz njihovih duš Kristus sam blagoslavlja pogansko okolico.

+ Razpeti med rojstvom in smrtjo si gradimo večnost. Od prvega trenutka so naša srca žejna večne ljubezni.

+ Mlad komaj sanjaš, kaj te čaka, na stara leta moraš priznati, da je človek neštetokrat najtežje breme sam sebi.

... več misli Franca Sodje

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1779 ROJEN FRANC SERAFIN METELKO

DUHOVNIK, SLOVNIČAR, PREVAJALEC ŠOLSKIH IN NABOŽNIH KNJIG († 1860)

Teologijo je študiral v Ljubljani, po posvečenju je bil ljubljanski stolni katehet. Leta 1817 je postal profesor slovenščine na ljubljanskem liceju. Napisal je knjigo (1825), v kateri je objavil svojo različico slovenske abecede, ki naj bi nadomestila tedaj uporabljano bohoričico. Upošteval je zahtevo Jerneja Kopitarja, ki je predvideval za vsak glas svojo črko. Ker je imela metelčica preveč in prezapletene znake (nekatere črke so bile prevzete iz cirilice), ni prišla v redno uporabo. Prepovedana je bila leta 1833.

LETA 1789 ZAČETEK FRANCOSKE REVOLUCIJE

Z zavzetjem mestne trdnjave in zapora Bastilje, se je na današnji dan začela francoska revolucija. To je bil največji politični in socialni preobrat na podlagi razsvetljenstva, katerega glasniki so bili predstavniki prebujajočega se meščanstva, ki so ostro napadali absolutizem francoskih kraljev. Ludvik XVI. je po 175 letih spet sklical deželne stanove in poslanci tretjega stanu (meščanstva) so se proglasili za ustavodajno skupščino, množice pa so napadle Bastiljo. Narodna skupščina je izdala odlok o pravicah človeka in državljana, in tako odpravila vse stanovske privilegije (fevdalizem). Odpravili so monarhijo in razglasili republiko, leta 1793 je bil usmrčen kralj. Leta 1995 se je z novo ustavo revolucija končala.

LETA 1795 UMRL ANTON TOMAŽ LINHART

DRAMATIK, PESNIK, ZGODOVINAR IN ŠOLNIK (* 1756)

Za pravega začetnika slovenske dramatike velja Anton Tomaž Linhart, ki se je rodil leta 1756 v Radovljici. V mladih letih je bil gojenec jezuitov in cistercijanov, velja za pravega začetnika slovenske dramatike. Na pobudo barona Žige Zoisa je napisal prvi dve slovenski odrski deli. Po nemškem vzoru je priredil igro Županova Micka, po francoski predlogi pa je napisal komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Obe njegovi igri prevzameta gledalce še danes. Poleg obeh dram je Linhart izdal tudi pesniško zbirko v nemščini Cvetje s Kranjskega, in Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije, nedokončano delo, napisano v nemščini, zato velja tudi za enega začetnikov slovenskega zgodovinopisja.

LETA 1815 ROJEN JAKOB VOLČIČ

DUHOVNIK IN ZBIRATELJ NARODEGA BLAGA († 1888)

Rojen v Gorenji vasi pri Retečah v vasi Sv. Andrej pri Škofji Loki, kot duhovnik tržaško-koprske škofije je služboval najprej v slovenski, do smrti pa še v hrvaški Istri. V Istri je nabiral ljudsko blago in ga objavljal v slovenskem in hrvaškem tisku (Kmetijske in rokodelske novice, Slovenski glasnik, Slovan). Zbiral je pesmi, pregovore, raziskoval običaje in vraže.

LETA 1905 UMRL JANEZ TRDINA

PISATELJ IN ZGODOVINAR (* 1830)

Janez Trdina velja za začetnika in mojstra folklorne proze v slovenski književnosti. Do visoke stopnje jo je razvil v svojih Bajkah in povestih o Gorjancih (1882-1888). "Vse te bajke so se zarodile v moji fantaziji, ali v narodnem duhu, poleg narodnih nazorov, spominov in poročil... Trudil sem se, da stare narodne nazore pomnožim in obogatim z idejami napredujočega časa: z rodoljubjem, svobodoljubjem, slovenstvom, slovanstvom, s hrepenenjem po prosveti in vseh drugih zakladih, ki pospešujejo človeško blaginjo. Obenem pa sem se odločil udrihati po praznoverju, ki se je obesilo na pravo vero Kristovo in jo tišči k tlom ter preti, da jo ugonobi s svojimi izmišljotinami." Tako je zapisal v svoji nadvse zanimivi avtobiografiji Moje življenje.

več:
S. Čuk, Janez Trdina: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2005), 40-41.

njegove misli:

• Dejal sem sam sebi: »Izpolnjeval bom svoje dolžnosti, živel pošteno in si ohranil čisto vest, pa se mi ne bo treba bati nikogar in še najmanj pravičnega in predobrega božjega Očeta.«
  
• Pred smrtjo se ne bom vprašal: čemu sem živel? Če ne telesno, vsaj v duhu bom povzdignil proti svojemu Bogu roke in oči in molil: Prisrčna ti hvala, blagi Oče, da si me ustvaril in mi podaril dovzetno dušo, ki je spoznala tvoj prelepi svet in tvojega človeka ... in vzvišen poklic in namen njegov.
  
• Kdor ljubi naravo, ne more biti nikoli povsem nesrečen.
  
• Kar je ljudi na svetu, nima nobeden vzroka druge zaničevati, sebe povzdigovati.

LETA 1912 ROJENA MIRA MIHELIČ

PISATELJICA IN PREVAJALKA († 1985)

»Ali si sploh upam pogledati sebi v obraz, ne takšni, kakršna sem danes, temveč tisti davno izgubljeni majhni deklici, potem dekletu, pa mladi ženi, nato pisateljici, ki je po kdo ve kakšnem čudežu odkrila svoj pravi poklic? Ali si upam povedati vse o sebi, torej tudi o svojih najbližjih, ali sem si to kdaj resnično upala?« je zapisala Mira Mihelič na prvi strani svoje avtobiografije Ure mojih dni (Pomurska založba, 1985), ki je izšla malo pred iztekom njenega rodovitnega življenja. »V svojih knjigah sem povedala veliko o sebi, toda vsakdo ne more povedati vsega, kakor sem ugotovila, ko sem brala spomine raznih pisateljev in pisateljic ... Nikoli ne bom povedala laži, včasih pa bom – usmiljeno – kaj zamolčala.« Povedala je veliko o svojem otroštvu in mladosti, o svojem zgodnjem zakonu in materinstvu, o trpljenju, ki ga je prestala med drugo svetovno vojno, pa o pisateljskem delu in delovanju v pisateljskih združenjih. Ob njeni smrti je pesnik Ciril Zlobec zapisal, da “smo izgubili več, kot smo bili za njenega življenja pripravljeni priznati, da je njena resnična vrednost”.

več:
S. Čuk, Mira Mihelič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2012), 50-51.

njena misel:

• Tako ali drugače: otroci so žrtve svojih staršev in tragično je, da postanejo potem naše žrtve. Sicer ne zmerom, res pa je, da nosimo v sebi dediščino in zmote prejšnjih rodov.

LETA 1912 ROJEN JULIJ SAVELLI

NARODNO PREBUDNI DELAVEC, OČE SLOVENSKE PESMI V ARGENTINI († 1993)

Po gimnaziji v Celju je na Univerzi v Ljubljani ob študiju prava študiral glasbo in sodeloval pri Akademskem pevskem zboru Franceta Marolta. Leta 1945 se je umaknil v Argentino in kmalu ustanovil Slovenski pevski zbor Gallus, ki ga je vodil 40 let; za njim ga vodi hčerka Anka. Zbor je močna opora slovenstva in vere med našimi rojaki v Argentini. Julij Savelli je leta 1992, ob svoji 80-letnici, prejel odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Slovenske škofovske konference.

LETA 1918 ROJEN INGMAR BERGMAN

ŠVEDSKI GLEDALIŠKI IN FILMSKI REŽISER († 2007)

Filmska legenda, ki se je v zgodovino zapisal s filmi Sedmi pečat, Molk, Kriki in šepetanja,, Prizori iz zakonskega življenja, Fanny in Alexander (štirje oskarji), Bille August, Sarabanda. Tematika njegovih filmov je bila zelo življenjska: medčloveški odnosi, zakonsko življenje, odnos med sinom in materjo, družbeni odnosi. V njegovih filmih je tudi veliko njegovih osebnih razmišljanj, razumskih in etičnih vprašanj, tudi vprašanje vere in nevere (po izgubi vere v Boga), nekateri filmi so tudi zelo mračni (zakonci v krizi, razklane osebnosti, odsotnost Boga). Poleg filma je bil zelo povezan tudi z gledališčem (Strindbergove igre), režiral pa je tudi v operi.

o njem:

• Ingmar Bergman je bil morda največji filmski umetnik, gledano v celoti, od odkritja filmske kamere. (Woody Allen)

njegova misel:

• Delanje filmov je zame instinkt, potreba, tako kot hrana, pijača ali ljubezen.

LETA 1932 UMRL FRANC JESENKO

BOTANIK IN GENETIK (* 1875)

Doma iz Škofje Loke, po končani srednji šoli v Ljubljani, je na Dunaju študiral naravoslovje. Kot skrbnik za dva arabska princa je veliko potoval po Evropi in tudi na Arabski polotok in v Egipt in preučeval puščavske rastline. Po letu 1909 je bil tudi predavatelj na visoki kmetijski šoli na Dunaju (danes univerza). Po prvi vojni se je vrnil domov in postal predavatelj in profesor na Univerzi v Zagrebu, v Ljubljani je sodeloval pri organizaciji botaničnega inštituta in postal leta 1921 prvi profesor botanike na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani. Najbolj pomembno je njegovo delo na področju križanja pšenice in rži, bil pa je tudi eden od glavnih pobudnikov ustanovitve Triglavskega narodnega parka. Na ljubljanskem Rožniku je v njegov spomin poimenovana botanična učna pot, v Ljubljani pa ulica; Biotehniška fakulteta v Ljubljani od leta 1972 podeljuje Jesenkova priznanja za dosežke v biologiji na Slovenskem.

več:
S. Čuk, Fran Jesenko (1875-1932): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2022), 36-37.

LETA 1967 UMRL ALOJZ GRADNIK

PESNIK, SODNIK IN PREVAJALEC (* 1882)

Spominjamo se smrti pesnika Alojza Gradnika, čigar lirika je razmišljujoča. "Čustvene in duhovne stalnice Gradnikovih pesmi so: ljubezen, smrt, življenje, zemlja, narava, domovina, mati, Bog" (F. Zadravec). Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je o njem zapisal: "Že v mladih letih je zaslutil, da se človek začne odkrivati v svojem bistvu šele spričo ljubezni in smrti. In prikazovanju tega poglavitnega trenutka v svojem in vsakterem človeškem bivanju je po prilično dolgih učnih letih posvečal poglavitno ustvarjalno pozornost."

več:
S. Čuk, Alojz Gradnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2002), 16-17.

nekaj njegovih verzov, misli:

• O Bog, ko padem, naj odpadem zrel, / naj me tvoj dih pred žetvijo ne sname, / naj ne bom gnil in trpek in ko slame / in listja osušen pepel.
  
• Samo smrt svobode zor je: / v nji spet najdeš, kar si ljubil, / večnosti ti vrne morje / kar si ljubil in izgubil.
  
• Bila pomlad je in bilo je poletje, / zoreli so in dozoreli klasi, / siveli so in osiveli lasi, / poišči zdaj pred zimo si zavetje!! // Odloži jo, če je že prazna kupa! /Če vina ni, boš moral jo v osami / polniti samo s svojimi solzami. / O blažen, blažen tisti, ki še upa!
  
• Samo en gost je, ki še mora priti. / Ne bo povedal, ob kateri uri, / ne bo zahteval jesti in ne piti / in samo tiho bo zaklenil duri.
  
• »Kolikokrat sem rekel mu: „Razum, / povej, razreši mi: odkod in kam? " / In čakal sem zaman in bil sem sam / in vedno bolj mi venel je pogum. / Zdaj ne sprašujem več in le srca / utrip poslušam, sok njegov in tok, / ko vzburjen trka: „Zunaj je tvoj Bog, / odpri mu vrata ...

... še več Gradnikovih misli

LETA 1972 UMRL FRANC (p. KRIZOSTOM) SEKOVANIČ

frančiškanski duhovnik, pesnik, urednik, filozof (* 1895)

Na Bledu rojeni Franc Sekovanič je v mladih letih postal frančiškan z redovnim imenom Krizostom. Poleg raznih služb v svojem redu je urejeval mladinske nabožne liste Lučka z neba, Luč, Lučka. Pisal je pesmi, črtice, povesti in igrice. Pod naslovom Otroške igrice je izdal 8 knjižic (1931–1939) odrskih prizorov s pesmicami, v posebni zbirki pa pesmi Božji smehljaji (1943). Več njegovih pesmi je uglasbenih in jih pojemo pri bogoslužju (Tam stoji pa hlevček, Na kamelah jezdijo, Marija, ti pomagaj nam, Mogočno se dvigni, Pridi, ljubi Jezus).

LETA 1973 UMRL STANKO LEBEN

Romanist, prevajalec, vpeljal študij španščine, literarni kritik (*1897)

Literarni zgodovinar, kritik in prevajalec Stanko Leben je bil med prvo svetovno vojno na fronti in v ujetništvu, nato je v Ljubljani študiral romanske jezike in filozofijo. Nekaj časa je poučeval na srednjih šolah, od leta 1938 do upokojitve (1956) je na ljubljanski univerzi predeval romansko jezikoslovje ter vpeljal študij španščine. Bil je med ustanovitelji literarne revije Sodobnost (1933–1941). Veliko je prevajal iz romanskih jezikov ter objavljal razprave s področja romanske književnosti.

LETA 1987 UMRL STANKO GOGALA

PEDAGOG, PROFESOR (* 1901)

Po osnovni šoli v rojstnem Kranju in gimnaziji v Ljubljani je na tamkajšnji univerzi končal filozofski študij z doktoratom. Pred vojno je poučeval na raznih srednjih šolah, po vojni pa je bil univerzitetni profesor za občo pedagogiko in didaktiko. Uvrščajo ga med predstavnike kulturne pedagogike, ki vzgojo pojmuje kot doživljenjski kulturni proces. O pedagoških vprašanjih je veliko pisal. Na Drugem evharističnem kongresu v Ljubljani leta 1935 je sodeloval s predavanjem Eden je vaš učenik.

njegova misel:

• Naloga in dolžnost šole bi bila, da bi znala stopiti v stik z življenjem, da bi tako lahko začutila mladostnika, njegova razmišljanja, težave ter o tem z njim tudi spregovorila. Učenec bi v svojem razvoju moral pridobiti resen in stvaren odnos do življenja. V mladih namreč prevladuje praktični interes in šolsko delo postaja toliko težje, kolikor bolj se postavlja v ospredje predmete, ki so precej oddaljeni od realnosti.

LETA 1994 UMRL FERDO GODINA

KNJIŽEVNIK in UREDNIK (* 1912)

Rodil se je v kmečki družini v Dolnji Bistrici. Po gimnaziji v Ljubljani in Mariboru je v Ljubljani študiral pravo. Pravniškega poklica ni nikoli opravljal. Pred vojno se je preživljal kot književnik, po vojni z raznimi javnimi službami. Pisal je samo o Prekmurju, o življenju malih ljudi, ki jih je dobro poznal. Zapustil je nad trideset knjig. Njegovo najbolj znano delo je roman Bele tulpike (1945). Lojze Kozar je o njem zapisal, da je v svojih delih zelo stvarno presojal povojno življenje v Prekmurju.

iskalec in zbiralec Marko Čuk