LETA 1845 UMRL MATIJA AHACEL

UREDNIK, PESNIK IN PUBLICIST (* 1779)

Rojen v Gorenčicah na Koroškem , leta 1801 postal na celovškem liceju nadomestni učitelj matematike, pozneje pa je vodil stolico za kmetijstvo in od 1825 učil naravoslovje. Od leta 1811 je bil član in od 1820 tudi tajnik koroške Kmetijske družbe. Po uvedbi slovenščine v celovškem bogoslovju (1821) je za bogoslovce nakupil slovenske knjige. Matija Ahacel je s Slomškovim sodelovanjem leta 1833 izdal Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, prvo slovensko posvetno pesmarico z notami (pesmi Mihaela Andreaša, U. Jarnika, A. M. Slomška, L. Volkmerja).

LETA 1852 ROJEN FRAN MASELJ – PODLIMBARSKI

ČASTNIK IN PISATELJ († 1917)

Najbolj znano delo pisatelja Frana Maslja – Podlimbarskega je roman Gospodin Franjo (1913), ki mu je prinesel slavo in – nesrečo: ker je v njem odkrito opisoval in grajal nevzdržne razmere v Bosni po avstrijski okupaciji leta 1878, so avstrijske oblasti kmalu po usodnih strelih v Sarajevu 28. junija 1914, zaradi katerih je izbruhnila prva svetovna vojna, roman zaplenile, pisatelju pa so odvzeli častniške čine in poslali v izgnanstvo, kjer je zagrenjen umrl. Kako je bil roman sprejet med zavednimi Slovenci, kaže ocena pesnika Otona Župančiča: »Gospodin Franjo je nastal, ne ker je Podlimbarski hotel nekaj napisati, temveč ker nam je imel nekaj povedati. Ta pečat notranje pristnosti je udarjen tej iskreni knjigi tako krepko in odločno, da kritik, ki bo jahal samo nervoznega estetskega konjička, ne bo mogel biti pravičen njeni etični vsebini ... Podlimbarski je svoj roman po vesti napisal, mi ga po vesti berimo, in prav bo tako.« Roman se je bralcem priljubil zaradi živahnega pripovedovanja in zlasti zaradi tople človečnosti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 11_2012

LETA 1919 UMRL IGNACIJ BORŠTNIK

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER IN PEDAGOG (* 1858)

Na pobudo režiserja in dramaturga Frana Žižka od leta 1966 potekajo v Mariboru vsakoletna srečanja slovenskih dramskih gledališč. Prva tri leta se je to srečanje imenovalo "teden slovenskih gledališč" in ni bilo tekmovalno, temveč le pregledno. Od leta 1969 se prireditev imenuje "Borštnikovo srečanje" po znamenitem igralcu Ignaciju Borštniku, ki velja za enega največjih slovenskih dramskih umetnikov. Program je odtlej tekmovalnega značaja. Najboljši dosežki so nagrajeni. Posebna žirija podeljuje vsako leto Borštnikov prstan, ki je enkratno odličje slovenskemu odrskemu ustvarjalcu z najmanj petindvajsetimi leti dela v gledališču (prva ga je leta 1970 prejela igralka Elvira Kraljeva). Strokovna žirija pa podeljuje Borštnikove nagrade: za dramsko igro, za režijo, za scenarij, za kostume... Ime Ignacija Borštnika je zaradi tega dobro znano, malo pa vemo o tem umetniku, zato bo koristen ...

... zapis o njem v rubriki obletnica meseca 07_2008.

LETA 1919 ROJEN MIRKO MAHNIČ

REŽISER, LEKTOR, GLEDALIŠKI USTVARJALEC († 2018)

Zibelka mu je tekla v Bohinjski Bistrici. Na ljubljanski univerzi je študiral slavistiko, romanistiko in primerjalno književnost. Vse svoje življenje, ki je trajalo skoraj 99 let, je bil povezan s preučevanjem in poučevanjem jezika. Napisal je okoli 60 knjig o slovenskem jeziku, o gledališču, književnosti, kulturi in slovenstvu. Dramatiziral je več literarnih del, napisal gledališke in radijske igre, veliko za slovenski radio v Trstu. Bil je predavatelj odrskega jezika na AGRFT, dolga leta je predaval retoriko na Teološki fakulteti.

LETA 1934 ROJEN FRANC RODE

DUHOVNIK LAZARIST, LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT, KARDINAL

Rojen na Rodici (v župniji Jarše – severno predmestje Domžal). Po koncu druge svetovne vojne je, tko kot številni Slovenci, odšel v Argentino. Študiral je v Buenos Airesu in vstopil k lazaristom. Po končani filozofiji je odšel na študij teologije v Rim. Potem je študij nadaljeval v Parizu, kjer je doktoriral iz teologije (1963 – tematika: modernistično gibanje v Cerkvi). Leta 1965 se je vrnil v domovino in najprej delal na pastoralnem področju. Leta 1968 je predaval veroslovje in misiologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani, pozneje še moderni ateizem. Že od leta 1973 je bil svetovalec Tajništva za neverne v Rimu, še naprej je predaval na TF in leta 1976 je postal izredni profesor. Bil je tudi provincial slovenskih lazaristov, urednik revije Znamenje in Bogoslovnega vestnika. Veliko je predaval (teološki tečaji, predavanja za študente ...) in pisal (Živa verstva, Uvod v moderni ateizem ..)Leta 1997 je na položaju ljubljanskega nadškofa in ljubljanskega metropolita zamenjal Alojzija Šuštarja. Za škofovsko geslo si je izbral Trubarjev rek "Stati inu obstati". Na tem položaju je ostal do leta 2004, ko ga je nasledil Alojz Uran in 11. februarja 2004 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. 24. marca 2006 ga je papež Benedikt imenoval za kardinala. ...

... več o njem preberite v rubriki (gost meseca 09_1993 (ko je bil tajnik papeškega sveta za kulturo)

... gost meseca 04_1994 (ko je postal ljubljanski nadškof)

... v rubriki Moj pogled 04_2004

... in v rubriki gost meseca 05_2006 (ko je postal kardinal)

nekaj njegovih misli:

• Spoznati, da Bog biva, ima najgloblje posledice za človeka. Ali je naše srce sporazumno s tem, da Bog biva? V nas je nekaj, kar lahko imenujemo »dobra volja«, del nas, ki hrepeni po Bogu. Je pa tudi drugi del, ki mu nasprotuje in ga zavrača.
  
• Prav gotovo nas odpoved, ki jo terja od nas evangelij, ne vodi v slepo ulico. To je pot, ki vodi v življenje. Če zaradi Kristusa privolimo v smrt, naredimo to zato, ker vemo, da je smrt, sprejeta v ljubezni, rodovitna.
  
• V človeku sta dva jaza: njegov plitvi, narcistični, lastniški jaz, ujet v mrežo sebičnosti in pohlepa, in njegov pravi, globoki jaz, sposoben darovanja in ljubezni. Človek privoli v odpoved, da bi mogel njegov pravi jaz zaživeti, se uveljaviti in okrepiti.
  
• Na tem svetu ima vsak človek svojo pot. Tudi k Bogu gre vsak človek po svoji poti. Zakaj bi ga torej silili na pot, ki ni njegova? Spoštovati druge ljudi, jim priznavati njihovo izvirnost in enkratnost - to je eden od bistvenih pogojev za veselje.
  
• Če hočemo, da bo naša vera trdna kljub preizkušnjam, katerim je izpostavljena, potem se mora uresničevati v ljubezni. Če hočemo, da bo imel mladi rod močno vero, potem ga moramo navajati k delom usmiljenja.
  več:
  

LETA 1939 UMRL SIGISMUND FREUD

AVSTRIJSKI PISATELJ, ZAČETNIK PSIHOANALIZE (* 1856)

Psihoanaliza ("razčlenjevanje duše") je metoda proučevanja in zdravljenja duševnih motenj s tem, bolnik spregovori o neprijetnih doživetjih, ki jih je potisnil v podzavest. Začetnik psihoanalize je avstrijski psihiater Sigismund Freud, rojen na današnji dan.

nekaj njegovih misli:

• Ljubezen in delo ... to je vse, kar obstaja, to sta stebra človeštva.
  
• Če ima kdo sebe za skeptika je dobro, da kdaj podvomi tudi v svoj dvom.
  
• Ko bi mladost vedela, ko bi starost zmogla!
  
• Biti popolnoma iskren do sebe, to je dobra vaja!
  
• Nikoli nismo tako brez moči pred trpljenjem kot takrat, ko ljubimo.
  
• Prvi človek, ki je nasprotnika zadel z žalitvijo namesto s kamnom, je bil začetnik civilizacije.

LETA 1968 UMRL SV. PATER PIJ IZ PIETRELCINE

KAPUCINSKI REDOVNIK, SPOVEDNIK, STIGMATIK IN SVETNIK (* 1887)

"Jezusove besede: 'Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko', moremo razumeti kot čudovit povzetek celotnega življenja patra Pija iz Pietrelcine, ki je bil danes razglašen za svetega," je dejal papež Janez Pavel II. 16. junija 2002 med veličastnim slav­jem, na katerem se je v Rimu zbralo nad 300.000 vernikov iz vseh koncev sveta, ki so tega ponižnega kapucina, zaznamovanega s Kri­stusovimi ranami, že dolgo imeli za svetnika. Ko je ob 10.25 prebral latin­sko formulo: "Beatum Pium a Pietrelcina sanctum esse decernimus et definimus" (Blaženega Pija iz Pietrelcine razglašamo in dolo­čamo za svetnika), je zbor zapel zahvalno Alelujo, množica na Trgu sv. Petra v Rimu in v številnih ulicah okoli njega ter mili­joni gledalcev pred televizijskimi zasloni pa so zavriskali od veselja. Pater Pij iz Pietrelcine je bil 465. svetnik, ki ga je raz­glasil Janez Pavel II. V svoji homiliji je nove­ga svetnika predstavil kot redovnika, ki je bil vse življenje povezan z Gospodovim križem in zaznamovan z njegovimi ranami. V moči križa je bil kot spovednik "velikodušni delivec božjega us­miljenja", pri maši pa se je poistovetil s Kristusom-žrtvijo.
V predstavah ljudi obstajajo različne podobe patra Pija: čudodelnik, prerok, žrtev predpisov, svet mož ali preprosto 'pater' (pri tistih, ki so ga osebno poznali). Bil je mistik, čutil pa se je navadnega človeka in delil z ljudmi vse: kulturo, verovanja, narečje, ljudje pa so ga imeli za nekoga med njimi. Če bi lahko danes namenil kakšno sporočilo svojim privržencem, mislim, da bi jim naročil, tako kot je naročal skupinam, ki so se na večer zbirale pod njegovim oknom, ko je še živel: "Molite!". Sam ni hotel biti nič drugega kot samo "ubog brat, ki moli".
Nekdo je za patra Pija dejal, da je "svetnik tretjega tisočletja". Če se ves svet navdušuje nad patrom Pijem, kakor se je nekoč navduševal nad Frančiškom Asiškim, je to zato, ker nekako sluti, da nas ne bo rešila niti tehnika z vsemi svojimi pripomočki ne znanost z vsemi svojimi obljubami, temveč samo svetost. In ta pravzaprav ni nič drugega kot ljubezen.

več:
S. Čuk, Sveti pater Pij: Priloga, v: Ognjišče 8 (2002), 45-55.
S. Čuk, Posebna priloga ob letu usmiljenja, v: Ognjišče (2016) 3, str. 16.
knjiga: L. de Fara, Pater Pij - sveti, ponižni in ljubljeni, Ognjišče, Koper 2007.

nekaj njegovih misli:

• Dobrota, naj pride od koderkoli, je vedno hčerka iste matere — Božje previdnosti.
  
• Ne brigaj se preveč za stvari, ki povzročajo mrzličnost, napetost in utrujenost. Samo eno je potrebno: dvigniti duha in ljubiti Boga.
  
• Ljubezen in spoštovanje morata hoditi skupaj. Spoštovanje brez ljubezni postane strahopetnost. Ljubezen brez spoštovanja pa postane nadutost.
  
• Bolečina ni samo delo Božje modrosti, še bolj nam razodeva delo njegove ljubezni.
  
• O Marija, zvezda na naši poti, studenec našega upanja, najčistejši vir veselja, vrata nebeška.
  
• Poljubite v duhu rano Jezusove odprte strani in govorite: Ti si moje upanje, Ti si živi vir moje sreče.
  več:

LETA 1970 UMRL VENO PILON

SLIKAR, GRAFIK IN FOTOGRAF (* 1896)

"Živa in prizadeta podoba človeka in krajine sta prevladujoči vsebini Pilonovega ekspresionističnega slikarstva, s katerim se je tako neizbrisno zapisal v zgodovino slovenske sodobne likovne umetnosti. Podoba človeka, izražena kot psihična krajina upodobljenčeve notranjosti, je zatem v jedru Pilonove fotografije, kateri se je posvetil za časa svojega bivanja v Parizu." Tako je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Stane Bernik o slikarju Venu Pilonu, ki se je rodil v Ajdovščini, kjer je njegov rojstni dom spremenjen v galerijo.

več: Silvester Čuk, Veno Pilon. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1996, leto 32, št. 9, str. 28-29.

LETA 1975 UMRL RADO BEDNARIK

ČASNIKAR, PREVAJALEC, UČITELJ, KNJIGOVEZ (* 1902)

V Gorici rojeni časnikar, publicist in šolnik Rado Bednarik je po končani gimnaziji v rojstnem mestu študiral zgodovino in zemljepis na univerzi v Ljubljani. Dolgo časa je deloval kot urednik, časnikar in javni delavec. Preživljal pa se z delom v lastni knjigoveznici, ki jo je podedoval po očetu. Jeseni leta 1944 je začel poučevati na novi slovenski gimnaziji v Gorici, od leta 1946 do upokojitve pa je bil profesor na učiteljišču in klasičnem liceju v Gorici. Za pouk na liceju je napisal več učbenikov (skript).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1885 ROJEN JANEZ ŽURGA

FRANČIŠKAN, UNIVERZITETNI ASISTENT († 1969)

Rojen leta 1885 v Dolenjem Gradišču pri Dolenjskih Toplicah je leta 1905 vstopil v frančiškanski red in po študiju bogoslovja leta 1911 prejel mašniško posvečenje. Predstojniki so ga odločili za študij na univerzi, da bi se usposobil za profesorja naravoslovnih ved na frančiškanski gimnaziji v Kamniku. Njegov profesor je želel, da bi pri njem prevzel delo asistenta in pater Janez Žurga je bil od leta 1926 do 1945 asistent pri inštitutu za mineralogijo in petrografijo tehniške fakultete univerze v Ljubljani.

LETA 1896 ROJEN VENO PILON

SLIKAR, GRAFIK IN FOTOGRAF († 1970)

"Živa in prizadeta podoba človeka in krajine sta prevladujoči vsebini Pilonovega ekspresionističnega slikarstva, s katerim se je tako neizbrisno zapisal v zgodovino slovenske sodobne likovne umetnosti. Podoba človeka, izražena kot psihična krajina upodobljenčeve notranjosti, je zatem v jedru Pilonove fotografije, kateri se je posvetil za časa svojega bivanja v Parizu." Tako je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Stane Bernik o slikarju Venu Pilonu, ki se je rodil na današnji dan v Ajdovščini, kjer je njegov rojstni dom spremenjen v galerijo.

več:
S. Čuk, Veno Pilon, Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1996), 28-29.

LETA 1903 ROJEN VINKO KOŠAK

PESNIK, PUBLICIST († 1942)

Pisal je socialno liriko, prozo, literarne ocene in kritike (tudi uveljavljene slovenske pisatelje: Bevka ...). Leta 2002 je dr. Emil Cesar uredil biografijo Neizsanjana pot, v kateri so zbrane pesmi, dnevniški zapiski in kratka proza Vinka Košaka.

njegova misel:

• Tako je zdaj pri nas: kdor je pošten in hodi ravno pot, / molčati mora, ali se umakniti v kot; / a šolobardam, puhloglavcem, denucijantom in hinavcem / pa venčajo glavé z uspehi, slave vencem.

LETA 1917 ROJEN JANEZ GRADIŠNIK

PISATELJ, ESEJIST, SLOVAROPISEC IN PREVAJALEC († 2009)

Rojen v Stražišču pri Prevaljah, študiral v Ljubljani in študij končal leta 1940. Med drugo svetovno vojno je preživel dve leti v nemškem ujetništvu in v pregnanstvu (na Hrvaškem), do leta 1948 tajnik na ministrstvu za Slovenijo v Beogradu (pri Edvardu Kocbeku), nekaj časa urednik pri Državni založb, potem svobodni književnik. Literarno pot je začel kot sodelavec medvojne krščanske revije Dejanje, sodeloval je s Kocbekom, prijateljeval s pesnikom Jožetom Udovičem. Izdal je zbirko novel Pot iz noči, v šestdesetih novele v zbirki Ura spomina, v osemdesetih Plamenica in druge. Po slogu je bil psihološki realist, rad je v svoja dela vključeval moralno-etična vprašanja, predvsem iz medvojnega obdobja. Od 1969 je bil glavni urednik revije Prostor in čas, v kateri so objavljali Anton Slodnjak, France Bučar, Jože Mahnič in drugi, in ki so jo oblasti leta 1974 zatrle. Gradišnik je bil ves čas tudi vnet, strog razpravljavec o jezikovnih vprašanjih. Na to temo je izdal publikacije Slovenščina za Slovence, Slovenščina za vsakogar, Še znamo slovensko, Naš jezik in druge. Predvsem pa je bil eden največjih slovenskih prevajalcev , ki je Slovencem odprl vrata v svet najpomembnejših dosežkov svetovne literature 19. in 20. stoletja; med drugim je prevedel dela Marka Twaina, Jamesa Joyca, Thomasa Manna, Roberta Musila, Andreja Malrauxa, Franza Kafke, Alberta Camusa ... Gradišnik je tudi avtor del za mladino in odrasle Poti iz noči, Ura spomina, Plamenica, Moj prijatelj Dane, Mehiški orel ... Poskrbel pa je tudi za številne prevode slovenske literature namenjene tujim bralcem, zlasti nemškim in angleškim. Leta 2000 je bil posnet tudi dokumentarni film Helene Koder Mož brez posebnosti - portret Janeza Gradišnika. Za svoje delo je prejel leta 1987 Sovretovo nagrado za življenjsko delo, leta 1969 nagrado Prešernovega sklada in leta 2008 Prešernovo nagrado. Je prvi književni prevajalec, ki je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo ...

več:
S. Čuk, Janez Gradišnik (1917-2009), Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2017), 52-53.

nekaj njegovih misli:

• Vsak rod je odgovoren za jezik: to, kar je prevzel od prednikov, mora izročiti vsaj nepokvarjeno potomcem.
  
• Jezik je ena poglavitnih lastnosti posameznega naroda, in narodna zavest se v veliki meri opira na jezikovno; če je šibka ena, tudi druga ne more biti močna.
  
• Ne smemo pozabiti vedno novega, velikega veselja, ki ga imamo od materinega jezika... Veselje ob tem, ko domačo besedo obvladujemo, ko nam vedno ustrezneje izraža misli in občutke, ko nam daje, da se izražamo, in ob tem lepo zveni in nam poje.

iz spominov žene, prevajalke Katarine Bogataj Gradišnik: (Ognjišče 05_2013)

• Pri mojem pokojnem možu je bila skrb za pravilnost in lepoto slovenščine neločljivo povezana z njegovim patriotizmom; jezik zanj ni bil samo sredstvo sporazumevanja, ampak tudi znamenje narodove samobitnosti. (...)
• Kot Kocbekov tajnik je Janez takoj po vojni iz Zagreba odšel v Beograd ... precej daljše kakor tajniška služba je bilo Janezovo sodelovanje s Kocbekom pred vojno pri reviji Dejanje, iz tistega časa datira tudi njegovo trajno prijateljstvo s pesnikom Jožetom Udovičem. H Kocbeku je zahajal vse do njegove bolezni in smrti. (...)
  
• Urejal je tudi revijo Prostor in čas, ki je združevala več kakor 60 pesnikov, pisateljev, esejistov in publicistov zelo različnih nazorov, ki so po ukinitvi Perspektiv in po notranjih nesoglasjih v Sodobnosti in Problemih ostali tako rekoč brez strehe nad glavo. Ta revija je izražala tudi simpatije do disidentov v vzhodni in srednji Evropi in je bila večkrat tarča napadov v tedanjem časopisju in publicistiki, seveda tudi Janez kot njen urednik. Izhajala je od leta 1968 do 1974, ...
• UDBA je v stanovanju montirala mikrofone ... od obiskovalcev pri nas doma bi utegnila biti posebej zanimiva oba tržaška pisatelja Lojze Rebula in Boris Pahor. Mislim pa, da niso imeli prav srečne roke. Tudi če so prisluškovali Janezovim telefonskim pogovorom, je bila bera najbrž skromna; med delom si je namreč ves čas vrtel glasbo s plošč – menda je to za prisluhe moteče – med drugim precej hrupnega Šostakoviča. Tega skladatelja nisem posebno marala, zato pa je Janez lahko užival ob njegovih simfonijah cele dopoldneve, ko sem bila v službi.

LETA 1921 ROJENA RADOSLAVA (RADA) PREMRL PAHOR

KULTURNA DELAVKA, SESTRA J. PREMRLA- VOJKA in ŽENA B. PAHORJA († 2009)

Rodila se je v Šembidu (Podnanosu) pri Vipavi v ugledni družini. Njen stric je bil duhovnik in glasbenik Stanko Premrl, skladatelj slovenske himne. Po vojni se je zaposlila v Trstu, kjer je spoznala pisatelja Borisa Pahorja in se z njim poročila (1951). V njegovi reviji Zaliv (1966–1972) je objavljala spomine na družino in brata Janka pod naslovom Moj brat Janko-Vojko. Umrla je leta 2009. Boris Pahor, ki je v 109. letu umrl 30. maja 2022, je njej v čast in zahvalo posvetil Knjigo o Radi (2012).

LETA 1930 UMRL JOŽEF SAKOVIČ

PREKMURSKI DUHOVNIK, PISEC NABOŽNIH ČLANKOV (* 1874)

Rodil se je v Vadarcih pri Gradu (Gornji Lendavi) v Prekmurju. Po gimnaziji je končal bogoslovje v Sombotelu, kjer je bil leta 1899 posvečen v duhovnika. Deloval je v raznih župnijah v Prekmurju in na Gradiščanskem, nazadnje na Dolnjem Seniku v Porabju, kjer je 22. septembra 1930 umrl. Zgodaj je namočil svoje pero in na vseh svojih duhovniških postajah s svojimi nabožnimi in poučnimi članki sodeloval v Kalendarju Srca Jezušovoga, Marijinem listu in Novinah ter skrbel za nabožne knjige, ki so bile takrat v rabi med katoličani v Prekmurju in Porabju.

LETA 1943 UMRL ANTON BRECELJ

ZDRAVNIK, PUBLICIST (* 1875)

Doma iz Žapuž (Šturje-Ajdovščina), že kot gimnazijec in študent je sodeloval v katoliškem gibanju in objavljal članke v Zori in Katoliškem obzorniku. Medicino je študiral v Gradcu in do konca prve svetovne vojne delal v Gorici in bil eden vodilnih v Slovenski ljudski stranki (v opoziciji krščanskim socialistom); Kasneje se je preselil v Ljubljano, kjer je bil zasebni zdravnik, veliko je pisal o medicini in biologiji, tudi o kulturi in politiki ...

LETA 1958 UMRL IZIDOR CANKAR

DUHOVNIK, UMETNOSTNI ZGODOVINAR, PISATELJ, KRITIK, (*1886)

Izidor Cankar se je uveljavil predvsem kot umetnostni zgodovinar. Tej stroki se je posvetil še preden je opustil duhovniški poklic (1926). Bil je tudi pripovednik; znan je njegov esejistični roman S poti in eseji Obiski. Pomembni so njegovi uvodi v Zbrane spise I-XXI bratranca Ivana Cankarja, našega največjega pisatelja.

več:
S. Čuk, Izidor Cankar, Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2016),  52-53

njegova misel:

• Trpljenje je plodno; utrudi se srce v njem, a tudi okrepi in razčisti.

LETA 2002 UMRL ACI (FRANC) BERTONCELJ

NEOROMANTIČNI PIANIST (* 1939)

V svet glasbe je vstopil zelo zgodaj. Pri osmih letih je bil sprejet na nižjo glasbeno šolo v Ljubljani. Kot izreden glasbeni talent je imel prvi javni nastop že po treh mesecih šolanja, kmalu prvi recital v veliki dvorani slovenske filharmonije. Njegova umetniška pot je šla strmo navzgor. Druga polovica 20. stol. je bila zanj obdobje nenehnega koncertiranja in snemanja. Pogosto je nastopal s tujimi orkestri. Trenutno so zbrani podatki o nekaj več kot 600 njegovih koncertnih nastopih, a bilo jih je čez 1.000.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1832 UMRL WALTER SCOTT

ŠKOTSKI PESNIK IN PISATELJ, VZORNIK JOSIPA JURČIČA (* 1771)

Škotski pesnik in pisatelj Walter Scott velja za začetnika in utemeljitelja zgodovinskega romana v evropski književnosti. Med njegova najbolj znana dela sodi Ivanhoe (1819), roman iz viteškega življenja. Po njegovem zgledu so nastali številni zgodovinski romani v evropski romantični književnosti. Pri nas je njegov vpliv najbolj viden pri Josipu Jurčiču.

LETA 1866 ROJEN HERBERT GEORGE WELLS

ANGLEŠKI PISATELJ († 1946)

Angleški pisatelj H. G. Wells je kot vajenec v drogeriji veliko bral, dobil štipendijo in študiral naravoslovje ter postal profesor. Kmalu pa se je posvetil samo pisanju. Literarni uspeh mu je prinesla vrsta znanstveno-fantastičnih in utopičnih romanov, utemeljenih v viziji prihodnjega razvoja in napredka znanosti (Časovni stroj, Vojna svetov, Prvi ljudje na Luni). Pozneje je pisal tudi zgodovinske in družbeno kritične romane in povesti iz malomeščanskega življenja v tragikomičnem tonu.

LETA 1878 ROJEN FRANC KIMOVEC

DUHOVNIK, GLASBENIK, SKLADATELJ († 1964)

V slovensko cerkveno glasbo se je zapisal predvsem kot skladatelj, ki je znal svoje cerkvene in liturgične skladbe približati slovenskemu ljudskemu občutju (v novi pesmarici Slavimo Gospoda je 21 njegovih pesmi, ki so "nepogrešljive", denimo: Duša, le pojdi z mano, Je angel Gospodov, Oljsko goro, Še gori ljubezen...), zato so se njegove pesmi hitro "prijele" v srcih ljudi. Te pesmi, ki so "postale del zaklada slovenskega ljudskega petja, ki ga je tako pospeševal".

... več o njem v obletnici meseca 09_1998

LETA 1905 JE ŠKOF JEGLIČ BLAGOSLOVIL

ZAVOD SV. STANISLAVA V ŠENTVIDU NAD LJUBLJANO

Začetki zavoda segajo v konec 19. stoletja, ko je takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič želel zgraditi Zavod svetega Stanislava, katoliško ustanovo, ki bi bila namenjena izobraževanju in vzgoji. Mestne oblasti mu najprej tega niso dovolile v središču mesta, toda temeljni kamen za Škofove zavode je vendarle blagoslovil 16. julija 1901. Gradnja je trajala več kot štiri leta in nove prostore je škof Jeglič blagoslovil na današnji dan leta 1905. Gimnazija je delovala do 2. svetovne vojne, ko so jo izpraznili Nemci. Po »osvoboditvi« je bila najprej kraj zasliševanj in mučenj domobrancev in beguncev, potem pa vojašnica, ki jo je vojska zapustila leta 1991. Po osamosvojitvi jo je ljubljanska nadškofija dobila nazaj in 1. septembra 1993 se je v gimnaziji spet začel pouk. Nadškof Šuštar je blagoslovil prostore, ki so bili moderno opremljeni, da je lahko začela izobraževanje prva generacija (158) šentviških dijakov – novih zavodarjev.

V mladih bomo zbujali veselje do življenja ter občudovanje in spoštovanje do narave. Gojili bomo pristno narodno zavest ob spoštovanju drugih narodov in narodnosti, privzgojili pa bomo tudi spoštovanje do drugačnosti, do različnih ver in prepričanj (prof. Jože Mlakar, prvi ravnatelj)

LETA 1906 ROJEN LOJZE ZUPANC

PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK IN PUBLICIST († 1973)

Pisatelj Lojze Zupanc, ki je pred sto leti zagledal luč sveta v Ljubljani, je bil po poklicu učitelj. Dalj časa je služboval v Beli krajini, kjer se je pisateljsko uveljavil s prirejanjem belokranjskih pravljic, ki so izšle v več knjigah. Med najbolj znanimi je Zaklad na Kučarju.

LETA 1910 ROJEN GEOMEHANIK LUJO ŠUKLJE

GRADBENIK IN GEOMEHANIK, PREDAVATELJ IN AKADEMIK († 1997)

Rodil se je v Jelsi na Hvaru, študiral je v Ljubljani, kjer je po doktoratu tri desetletja predaval na fakulteti za arhitekturo Bil je velik strokovnjak na področju geotehničnih vprašanj, zato je predaval tudi po drugih univerzah, sodelovalč pa je tudi pri številnih velikih projektih v nekdanji državi, pri urejanju voda, melioraciji, sanaciji plazov, urejanju pristanišč, mostov ..,.

LETA 1937 UMRLA s. FELICITA KALINŠEK

ŠOL. SESTRA sv. FRANČIŠKA KR. KRALJA IN AVTORICA NAJBOLJ ZNANE SLOVENSKE KUHARSKE KNJIGE (* 1865)

Terezija je zagledala luč sveta 5. septembra 1865 v  družini šestih otrok v Podgorju pri Kamniku, kjer so kar tri hčere postale redovnice v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. V noviciat pri šolskih sestrah v Mariboru je vstopila leta 1892 in dobila redovno ime Felicita. Najprej se je šolala za učiteljico v dekliški šoli, a je v drugem letniku prevzela vodstvo samostanske kuhinje. Ko je Kmetijska družba za Kranjsko je leta 1898 ustanovila gospodinjsko šolo v Ljubljani so takrat 33-letno sestro Felicito Kalinšek, poslali v LJ, kjer je sprejela službo učiteljice kuhanja in ji ostala zvesta vse do smrti, 21. septembra 1937. V teh štiridesetih letih so se v njeni kuharski šoli mojstrile stotine deklet z vseh koncev naše domovine in iz vseh družbenih slojev. Njen ugled je bil takšen, da so ji zaupali pripravo nove izdaje prve izvirne slovenske kuharske knjige Magdalene Pleiweis (prvič je izšla leta 1868 v Ljubljani in je bila tako priljubljena, da je do leta 1902 doživela pet ponatisov). Pod njenim vodstvom je Slovenska kuharica do druge svetovne vojne doživela dvanajst izdaj.

več:
S. Čuk, sestra Felicita Kalinšek (1865–1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2015), 48-49.

njene misli:

• Med opravili domačega gospodinjstva je kuhanje gotovo najbolj važno v vsakdanjem življenju. Naj ima gospodinja še teko lepe lastnosti, naj bo še tako prijazna, ustrežljiva in potrpežljiva, je družine vendarle ne bo vzljubila in tudi ne bo našla pri hiši zadovoljstva, če ne bo znala dobro kuhati, če bo postavljala na mizo skoraj venomer eno in isto jed, v petek in svetek, in še to neokusno pripravljeno, nesoljeno, preslano, zasmojeno, na pol kuhano, preredko ali pregosto itd. Posebno slabo pa je pri hiši, kjer se gospodinji skoraj nikoli ne posreči peka.
• Kuhanje je nadvse važno opravilo za vsako družino, zato se mu morajo priučiti ne le kuharice, ki si s tem služijo kruh, marveč tudi gospodinje na deželi. Prav bi bilo, da bi si vsaka nevesta med drugimi potrebščinami oskrbela tudi knjigo Kuharica. Po njej se bo z dobro voljo temeljito priučila kuhanju.
• Da je Slovenska kuharica popolnoma zanesljiva vodnica pri kuhanju, je najboljši dokaz to, da so vse priporočene jedi praktično preizkušene in je navodilo napisano tako, kakor se je poskus obnesel.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1850 ROJEN MIHAEL NAPOTNIK

TEOLOG, FILOZOF, ZGODOVINAR, PISATELJ, KNEZ IN ŠKOF († 1922)

"Slomšek je bil, kakor da bi ga med ljudstvo dalo nebo od zgoraj, z drugega sveta, zato so o njem govorili s svetim spoštovanjem, res kakor o svetniku. Napotnik pa je bil s tega sveta, dvignjen visoko nad ljudstvo, zato so govorili o njem s tresočim spoštovanjem," je zapisal dr. Anton Trstenjak, ko je kot psiholog presojal osebnost mariborskega škofa Mihaela Napotnika (1889-1922), drugega naslednika bl. Antona Martina Slomška, ki je bil po značaju njegovo nasprotje.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2002

LETA 1870 ROJEN MATEJ STERNEN

SLIKAR, GRAFIK IN RESTAVRATOR († 1949)

V svojih delih je veliko upodabljal človeško figuro, predvsem portret in ženski akt. Poleg oljnega in stenskega slikarstva, s katerima se je največ ukvarjal, je odlično obvladal tudi risbo, sodi pa tudi med prve slovenske grafike in skupaj z Jamo, Groharjem in Jakopičem med slavno »četverico« slikarjev slovenske moderne. Sternen se je bolj kot katerikoli drug od četverice oklepal figuralne motivike in je že v svojem zgodnjem obdobju ustvaril eno od ikon tistega časa, sliko Rdeči parazol, v kateri se poigra z barvnimi preobrazbami in odsevi.

LETA 1890 ROJEN FRANCE VEBER

EDINI "SLOVENSKI" FILOZOF († 1975)

Tako je o Francu Vebru, prvem profesorju filozofije na ljubljanski univerzi, ki je bil zagovornik t.i. predmetne teorije, zapisal filozof Janez Janžekovič. Drugi naši filozofi so zastopali bodisi dediščino Tomaža Akvinskega (tomizem), bodisi marksistično misel, on pa je ubral samostojno pot. Napisal je 17 filozofskih knjig (med njimi Knjigo o Bogu).in 73 razprav. Po prisilni upokojitvi je bil dolga leta lektor verskega lista Družina.

... več o njem v obletnici meseca 05_1995

LETA 1925 UMRL IVAN ŠUŠTERŠIČ

ADVOKAT IN POLITIK (*1863)

Med obstoječimi strankami, ki ima poslance v slovenskem parlamentu, je najstarejša SLS (Slovenska ljudska stranka). S tem imenom je zaživela leta 1905. Takrat je bil za njenega načelnika izvoljen odvetnik Ivan Šušteršič in je to ostal do leta 1917. Leta 1890 je bil med ustanovitelji Katoliškega političnega društva, zatem pa vnet organizator Katoliške narodne stranke (KNS), predhodnice SLS. Leta 1917 je sodeloval pri ustanovitvi Jugoslovanskega kluba in pri sestavljanju majniške deklaracije.

LETA 1982 UMRL JANKO RAVNIK

PIANIST, SKLADATELJ, GLASBENI PEDAGOG, FOTOGRAF IN FILMSKI REŽISER (* 1891)

Janko Ravnik je bil skladatelj, glasbeni pedagog, fotograf in ustvarjalec prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga (1931). Skladatelj Marijan Lipovšek, njegov učenec na Akademiji za glasbo in njegov sopotnik na skalnih poteh naših gora, pričuje: "Hoditi z njim, opazovati ga pri delu, pri njegovi osredotočenosti, pri natančnosti, nenehni dobrovoljnosti in šegavosti, pa obenem poklicni strogosti, to je šola, to je učenje in izkustvo, ki je nepozabno in ki je obenem sijajen nauk za življenje. Ravnikov življenje ni bilo nikoli površno, nikoli poceni in plitvo. Zavedal se je ali pa je podzavestno čutil, da vsaka nadarjenost obvezuje. Ni vseeno, kako človek preživi svoje življenje." Bil je velik ljubitelj gora, ustvarjalen na področju glasbe in fotografije. Značilnost Ravnikovega ustvarjanja, tako v glasbi kot fotografiji, je čut za kompozicijo. Njegovo najobsežnejše glasbeno delo – Requiem (maša za rajne) je doživelo krstno izvedbo leta 2007, ob petindvajseti obletnici njegove smrti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2011

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1796 ROJEN MATEJ MEDVED

GRADBENI MOJSTER († 1865)

Sedanja ljubljanska stolnica je bila zgrajena v letih 1701–1707. Načrte zanjo je napravil italijanski jezuitski arhitekt Angelo Pozzo; predvideval je tudi kupolo nad križiščem glavne in stranske ladje. Ta je bila zgrajena leta 1841 in sicer po načrtih gradbenega mojstra Mateja Medveda iz Cerkelj na Gorenjskem. S svojimi zidarji je delo začel aprila 1841, junija pa so na vrhu stopnice že pritrdili križ. Graditelju Medvedu je kupola prinesla veliko slavo. Kupolo je v letih 1843–1844 poslikal Matevž Langus.

LETA 1834 ROJEN JAKOB BROLLO

FURLANSKI SLIKAR († 1918)

Sprva se je slikarstva učil doma v Huminu, potem pa je odšel na akademijo v Benetke. Najprej je delal na Koroškem in potem na slovenskem Štajerskem – kot sodelavec Tomaža Fantonija, ki je slikal figuralne kompozicije, Brolo pa ga je dopolnjeval s fresko tehniko. Kasneje je delal s svojim pomočnikom Biertijem in s svojim sinom. Za cerkve je slikal freske pa tudi oltarne slike ... Najbolj znane poslikave pri nas: Petrovče, Sv. Trojica v Slovenskih Goricah, Velika Nedelja, Gradišče pri Ormožu, Ponikva, Vitanje, Nova Cerkev, Kamnica, Brežice... Njegova prva ljubezen pa je bila Koroška, kjer je poslikal tri cerkve na območju Štalenske gore (Šentlovrenc nad Celovcem, Šentmartin...), cerkev v Žitari vasi ... Naslikal je tudi 15 križevih potov in ok. 110 drugih oljnih slik, mnogo poljskih znamenj in kapelic.

LETA 1851 ROJEN IVAN HRIBAR

BANČNIK, POLITIK, LJUBLJANSKI ŽUPAN (†1941)

Kmečki sin se je med študijem vzdrževal z inštrukcijami. Poklicno je deloval kot ravnatelj ljubljanske podružnice češke banke Slavija. Pred prvo svetovno vojno je bil s pisateljem Ivanom Tavčarjem ena vodilnih osebnosti slovenske liberalne Narodne napredne stranke. V letih 1896–1910 je bil ljubljanski župan in je zaslužen za obnovo Ljubljane po potresu 1894, da je dobila podobo sodobnega mesta. Po napadu na Jugoslavijo leta 1941 si je v znak protesta proti italijanski okupaciji vzel življenje v Ljubljanici.

LETA 1891 ROJEN JANKO KAČ

PISATELJ, NOVINAR, UREDNIK IN HMELJAR, GLASNIK SAVINJSKE DOLINE ( † 1952)

Rodil se je v Latkovi vasi pri Preboldu, po nedokončanem študiju medicine se je posvetil časnikarstvu in pisateljevanju. V svoji pripovedni prozi je realistično opisoval kmečko življenje v rodni Savinjski dolini. V svojih delih, zlasti v romanu Grunt (1933), opisuje savinjskega kmeta in njegovo »postavo«: »Prvo je grunt, za njim denar. Potem pridejo postave, Bog pa je zadnji. Taka je kmetska postava.« Ta postava dela kmeta trdega, samo da ohrani zemljo rodu. Uporabljal je narečne besede, ljubil je folklorne opise kmečkih opravil. Znan je njegov socialni roman Moloh (1936), ki sega v nastanek tekstilne tovarne (predilnice) v Preboldu.

LETA 1902 UMRL IVAN VRHOVEC

PROFESOR, ZGODOVINAR, PUBLICIST (* 1853)

Rodil se je leta 1855 v Ljubljani, v kmečki družini, po osnovni šoli in gimnaziji je na Dunaju študiral zgodovino, zemljepis in slovenščino. Svoje znanje je posredoval gimnazijcem v Novem mestu in Ljubljani. Bil je odličen učitelj. Veliko je tudi pisal: za Mohorjevo družbo poučne članke ter preglede dogodkov doma in na tujem. Pri svojem zgodovinskem pisanju se je med prvimi pri nas opiral na arhivske vire. Njegov slog je bil tako privlačen in jasen, da so ga imenovali “mojster poljudnega sloga”.

LETA 1909 UMRL JOŽEF BOROVNJAK

PREKMURSKI DUHOVNIK IN SLOVENSKI RODOLJUB (* 1826)

"Jožef Borovnjak je bil eden izmed tistih duhovnikov, ki je čutil s svojim ljudstvom, ki je živel za ljudstvo in je tudi v najhujših okoliščinah skrbel za svoje vernike ne samo z besedo, ampak tudi s pisanjem. Po Miklošu Küzmiču in Jožefu Košiču je bil najmarljivejši in najvztrajnejši oblikovalec in gojitelj našega slovenskega ljudskega jezika." Tako je leta 1909 ob smrti prijatelja Jožefa Borovnjaka, cankovskega župnika, zapisal dr Franc Ivanocy, "prekmurski Slomšek". Na Cankovi je neutrudno deloval 51 let (1858-1909). Ob 150-letnici njegovega prihoda v župnijo je Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru skupaj z občino in župnijo Cankova pripravila konec junija 2008 na Cankovi znanstveni simpozij. Vsa predavanja so izšla v zborniku Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. Ob tej priliki so v parku na Cankovi odkrili Borovnjakov doprsni kip, delo kiparke Irene Čuk. Ta delovni mož, ki se je vse življenje trudil biti duhovnik z vsem srcem in zaveden Slovenec - rodoljub, zasluži, da ga spoznamo.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 09_2009

LETA 1910 ROJEN FRANCE BEZLAJ

ETIMOLOG, JEZIKOSLOVEC, AKADEMIK († 1993)

Iz Litije ga je pot zanesla v Kranj in Ljubljano, kjer je po maturi študiral slavistiko ter dosegel doktorski naziv z disertacijo Oris slovenskega knjižnega izgovora. Nekaj časa je poučeval na ljubljanskih gimnazijah, leta 1942 pa ga je Fran Ramovš pritegnil, da je zbiral gradivo za etimološki slovar slovenskega jezika. Postal je mednarodno priznan strokovnjak za etimologijo, vedo, ki raziskuje nastanek in prvotni pomen besed. Njegov Etimološki slovar slovenskega jezika I–V je izhajal od leta 1976 do leta 2007.

LETA 1911 ROJEN DRAGOTIN CVETKO

MUZIKOLOG IN SKLADATELJ († 1993)

»Prehodil sem pot, ki ni bila vselej ne enosmerna ne ravna. Mnogokrat sem naletel na ovire, ki so mi hotele preprečevati uresničenje mojih ciljev. Bile so raznovrstne. Ideološko, idejno, materialno so posegale v moje osebno življenje, toda me niso uspele spremeniti. V težnji po čim večji svobodnosti in neodvisnosti sem jih potrpežljivo premagoval, krepil svoj duhovni potencial, širil svoja obzorja ... Obveze, ki sem jih sprejel v svoj življenjski načrt, sem občutil razmeroma zgodaj kot dolg sebi, svojemu rodu in svetu nasploh.« Tako je zapisal muzikolog Dragotin Cvetko v knjigi svojih spominov V prostoru in času, ki je izšla po njegovi smrti (Slovenska matica, Ljubljana 1995). Tega neutrudnega raziskovalca zgodovine glasbene umetnosti na Slovenskem in utemeljitelja muzikologije pri nas se spominjamo ob stoletnici njegovega rojstva. Znanstvene ustanove, v katerih je Cvetko deloval, bodo to obeležile z raznimi prireditvami: z odkritjem doprsnega kipa na njegovi rojstni hiši, z muzikološkim simpozijem, z razstavo in s slavnostnim koncertom.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2011

misel:

Baje sem dobro pel in bil nadarjen za glasbo. Prepeval sem, kjerkoli sem hodil. Nekakšna mentorja sta mi bila oče in mama, ki sta bila vešča v glasbi: oče v klavirski in violinski igri, mama v klavirski in pevski tehniki ... Užival sem, ko smo ob poletnih večerih pri odprtih oknih ubrano peli. Otroci in mama smo bili nešolan oktet, vaščani so nas radi poslušali.«

LETA 1912 ROJEN KAREL CEGLAR

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, BIBLIOGRAF († 1999)

Zibelka mu je tekla v Stični. Bil je najstarejši od treh sinov, ki vsi postali duhovniki (Stanko – 1915, Ludovik – 1917). Po končani osnovni šoli se je na Radni pri Sevnici pripravljal na vstop v salezijansko družbo. Po duhovniškem posvečenju leta 1939 je opravljal različne službe v salezijanskih ustanovah. Po vojni je odšel v ZDA, od tam v Kanado, kjer se je posvetil zbiranju gradiva o škofu Baragi, ustanovil je založbo Baraga Publishing s sedežem v Hamiltonu in začel izdajati zbirko Baragiana.

LETA 1917 UMRL FRAN MASELJ – PODLIMBARSKI

ČASTNIK IN PISATELJ (* 1852)

Najbolj znano delo pisatelja Frana Maslja – Podlimbarskega je roman Gospodin Franjo (1913), ki mu je prinesel slavo in – nesrečo: ker je v njem odkrito opisoval in grajal nevzdržne razmere v Bosni po avstrijski okupaciji leta 1878, so avstrijske oblasti kmalu po usodnih strelih v Sarajevu 28. junija 1914, zaradi katerih je izbruhnila prva svetovna vojna, roman zaplenile, pisatelju pa so odvzeli častniške čine in poslali v izgnanstvo, kjer je zagrenjen umrl. Kako je bil roman sprejet med zavednimi Slovenci, kaže ocena pesnika Otona Župančiča: »Gospodin Franjo je nastal, ne ker je Podlimbarski hotel nekaj napisati, temveč ker nam je imel nekaj povedati. Ta pečat notranje pristnosti je udarjen tej iskreni knjigi tako krepko in odločno, da kritik, ki bo jahal samo nervoznega estetskega konjička, ne bo mogel biti pravičen njeni etični vsebini ... Podlimbarski je svoj roman po vesti napisal, mi ga po vesti berimo, in prav bo tako.« Roman se je bralcem priljubil zaradi živahnega pripovedovanja in zlasti zaradi tople človečnosti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 11_2012

LETA 1981 SLOVENIJO OBIŠČE BRAT ROGER SCHUTZ

USTANOVITELJ TAIZEJSKEGA GIBANJA

V Stični so se zbralo okoli 5.000 mladih iz vseh krajev Slovenije, iz goriškega, tržaškega in koroškega zamejstva, iz Hrvaške ... na srečanje z bratom Rogerjem, predstojnikom ekumenske redovne skupnosti v Taizeju. To je bilo prvo srečanje mladih v Stični, ki je potem postalo tradicionalno. Mladi so se nanj pripravljali po župnijah, sprejeli so križ sprave, ki je bil med srečanjem v stiški baziliki. Srečanje je imelo geslo: ISKALCI BOGA SO VIR UPANJA.

Brata Rogerja je sprejel nadškof Šuštar, mladim pa je Roger namenil naslednje besede: "Velikokrat ne vemo, kaj pomeni biti živ v Kristusu. Vi ste priče živega, Vstalega Kristusa, če ste zvesti njegovi besedi ... V teh razmerah, kjer prevladuje dvom, je bistvenega pomena najti odgovor na vprašanje, kako se moremo uresničiti v Kristusu. Če smo se oddaljili od Boga, v tem trenutku ne moremo narediti nič drugega, kakor da se spet vrnemo k njemu. Če je naša vera v dvomih, potem moramo zaupati v Kristusa ... »Krščanskim časnikarjem pa je rekel: »Povejte mladim, naj s svojim življenjem uresničujejo, kar so doumeli o Kristusu, o Bogu, o evharistiji, o evangeliju. Če to dobesedno prevedemo v življenje, pridemo zelo daleč in tako se rodi upanje. Poudariti morate tudi pomen občestva. Bog daje polnost vere Cerkvi, občestvu Cerkve, mi smo vere deležni samo v majhni meri, samo kolikor smo povezani z občestvom ... In ne moremo  živeti občestva v Kristusu, če se med seboj ne srečujemo ..."

Hvaljen bodi živi Bog, ker je položil v vsako živo bitje odsev svoje podobe. Hvaljen bodi sveti Bog, da nas je vse naredil po svoji podobi, ustvarjalce in svobodne. Hvaljen bodi Bog, ki je prišel med nas po človeku Jezusu Kristusu. Hvaljen bodi Jezus Kristus, vstali od mrtvih, da smo praznovali Boga po tvojih besedah, po tvoji evharistiji. Hvaljen bodi Sveti Duh, Duh vstalega Kristusa, ki nam govori v našem srcu in nam daje, da v dogodkih našega življenja razločujemo znamenja njegove volje. Vendar pa je naša molitev vedno uboga, zato: hvaljena bodi molitev Cerkve, ki nam daje, da molimo skupaj ..."

LETA 1999 RAZGLASITEV ŠKOFA SLOMŠKA ZA BLAŽENEGA

PAPEŽ JANEZ PAVEL II. V MARIBORU

Drugi obisk papeža sv. Janeza Pavla II. v Sloveniji je trajal le en dan in sicer v nedeljo, 19. septembra 1999. Njegov glavni namen je bil beatifikacija prvega mariborskega škofa Antona Martina Slomška, zato se je obisk v celoti odvijal v Mariboru. Potekal je pod geslom: “Sveta vera bodi vam luč”, vzeto iz Slomškovih misli. Okoli 200.000 vernikom, zbranim na Betnavski poljani, je papež naročil: »Hodite po sledeh tega svojega svetniškega in velikodušnega rojaka, ki je hrepenel izpolnjevati Božjo voljo in jo uresničevati za vsako ceno.«

Od ranega (meglenega) jutra so se na poljano pri Betnavskem gradu zgrinjale množice romarjev iz vse Slovenije in iz sosed­njih dežel; zbralo se jih je okoli 200.000. - Pričakovanje ve­likega dne so so obogatili nastopi pevcev in glasbenih skupin: z Ivanom Hudnikom so prepevali gostje iz Zambije, Čuki so nas ogreli s svojo skladbo "Slomšek je naš patron".
Dogajanje so spremljali fotografski objektivi in snemalne ka­mere številnih časnikarjev. - Govorica Slovencev je pesem, tudi ko se pogovarjamo z Bogom: združeni pevski zbori (2.500 pevcev) in pihalni orkester iz Maribora pod vodstvom prof. Jožeta Trošta, solist je bil baritonist Juan Vasle.

Letalo družbe AlItalia, s katerim je pripotoval papež, je na mariborskem letališču pristalo točno ob desetih. Ko so se odprla vrata letala, se je "odprlo" tudi nebo: sonce je pregnalo meglo in oblake.

Svetega očeta so na letališču pozdravili najvišji za­stopniki države in Cerkve na Slovenskem. Med radostno množico je završalo, ko je med njo "zaplaval" papamobil, v katerem je ob papežu stal mariborski škof Franc Kramberger. Svetega očeta so posebej navdušeno pozdravljali mladi, med katerimi je bilo ogromno ministrantov in ministrantk, skavtov in skavtinj.
Prvi pozdrav Janeza Pavla II., ki je po treh letih drugič ob­iskal Slovenijo, da razglasi prvega slovenskega blaženega. Zato slovesno dejanje je svetega očeta zaprosil Slomškov nasled­nik škof Kramberger, ki je predstavil življenje in delo svojega svetniškega prednika. V odgovoru na to prošnjo je papež prebral: "S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se, da se častitlji­vi božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi in se njegov god obhaja vsako leto 24. septembra." Spustilo se je zagrinjalo z velike slike novega blaženega, zadoneli so zvono­vi, papež je podelil blagoslov s Slomškovimi relikvijami.

V svoji homiliji je papež poveličeval odlike prvega slovenskega blaženega: "On je bil mladika, ki je obrodila obilne sadove krš­čanske svetosti, visoke omike in ljubezni do domovine..."

"Zvest in predan Cerkvi je Slomšek pokazal široko odprtost za ekumenizem in bil eden prvih, ki se je v Srednji Evropi zavzel za edinost kristjanov." - "Posnemajte ga zlasti vi, dragi mladi Slovenci: kakor on, tudi vi posvetite svoje mlade moči delu za nebeško kraljestvo in službi bratom."

pripravlja Marko Čuk

LETA 1663 UMRL SV. JOŽEF KUPERTINSKI

ZAVETNIK ŠTUDENTOV IN VESOLJCEV (* 1603)

Ko je ta nenavadni svetnik umrl, je bilo njegovo ime znano po vsej tedanji Evropi. Kot otrok je bil prava 'nesreča': bil je silno trde glave in z muko se je naučil za silo brati in pisati. Bog pa mu je naklonil izredne mistične darove: pogosto se je zamaknil, se dvignil s tal ter obstal ali krožil v zraku več minut, zato so ga za svojega zavetnika izbrali vesoljci. Študenti se mu (zaradi njegove trde glave) priporočajo pred posebno težkimi izpiti.

več o svetniku v rubriki pričevalec evangelija 09_2011

njegova misel:

• Duša je kakor kraljica, telesni čuti pa njene služabnice. Ko vstopi duša v kraljevo sobo, ostanejo čuti zunaj, noben gib jih ne premakne. Duša sama pa popolnoma počiva v posesti svojega Stvarnika.

LETA 1837 ROJEN MIHAEL VOŠNJAK

GOSPODARSTVENIK, POLITIK († 1920)

Oče slovenskega bančništva, je leta 1881 ustanovil Celjsko posojilnico in pomagal pri ustanavljanju hranilnic in posojilnic tudi drugod, ter jih povezal v Zvezo posojilnic, ki je kasneje zajela vse Slovenske hranilnice in posojilnice. Bil je tudi poslanec za kmečki okraj Celje v štajerskem deželnem zboru v Gradcu in državnem zboru na Dunaju. Na njegovo pobudo. Uspel je doseči, da so zgradili železniško povezavo med Celjem in Velenjem, in izgradnjo slovenske gimnazije v Celju. Z bratom Josipom pa sta bila med najpomembnejšimi borci za slovenstvo v času Avstro-Ogrske monarhije.

LETA 1869 UMRL ANTON JANEŽIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, SLAVIST, SLOVNIČAR, SLOVAROPISEC, UREDNIK (* 1828)

"Imel je na skrbi slovensko slovnico, slovenski pouk, slovensko slov­stvo in Mohorjevo družbo," je zapisano na spominski plošči, ki so jo v lopi cerkve v Sv. Jakobu v Rožu odkrili Antonu Janežiču ob 150-letnici njegovega rojstva (1978). Tega vsestransko delavnega moža, ki je doča­kal le dobrih 40 let, literarni zgodovinar Anton Slodnjak imenuje "vzor slovenskega kulturnega delavca".

... več o njem v rubriki obletnica meseca 12_1998

LETA 1878 ROJEN LAMBERT EHRLICH

DUHOVNIK, TEOLOG, OČE SLOVENSKE MISIJOLOGIJE IN POLITIK († 1942)

Eden od predmetov na teološki fakulteti je misijologija, veda o misijonskem delovanju Cerkve. Utemeljitelj misijologije na teološki fakulteti univerze v Ljubljani (1922) je bil dr. Lambert Ehrlich, mednarodno priznan strokovnjak na področju primerjalnega veroslovja. Bil je vzgojitelj akademske mladine in bil trn v peti komunistom, zato je 26. maja 1942 padel pod streli najetega morilca.

več:
S. Čuk, Lambert Ehrlich: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1992), 24-25.
B. Rustja; M. Erjavec, Lambert Ehrlich: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 5 (2023), 99.
G. Čušin, Dragi moji: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 5 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

• Življenje in zgodovina se nikdar ne ustavita. Vsi smo ju dolžni vedno sproti na novo začenjati. Tako nam je zaukazano od zgoraj.
  
• "... Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu. Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo, in božji volji se ne sme nihče izmikati ..." (iz pridige študentom 1933)

o njem:

• »Navdih za svoje preroške vizije je črpal prav iz romanj na to sveto goro, kjer so se v stoletjih srečevali in se med seboj bogatili trije evropski svetovi: germanski, romanski in slovanski... Svet pod Višarjami, nad katerim je bedela Mati Božja višarska je morda edini nedotak­njen otok v krvavem morju revolucije. Čeprav je svet pod Višarjami ostal zunaj meja slovenske države, pa z rojaki pod Višarjami zdaj živimo v isti državni zvezi. Ne ločijo nas karavle in carine, ne mejniki in državne meje. Nasprotno, mejniki, kot je višarska cerkev, kjer so iskali uteho naši očetje, kjer so molile slovenske, furlanske in tirolske matere, nas danes povezujejo. Ehrlichove besede, ki so zvenele v njegovem času kot utopija, so postale stvarnost. Revolucionarne parole, pod njihovo masko so namišljeni heroji pobijali in morili svoje žrtve, pa so romale na odpad«. (dr. Kajetan Gantar na Višarjah 2006)
• Bil je človek globoke vere, sposobnosti, vrlin in poklicev ter neutrudni delovalec na področjih, ki se jih je lotil. Bil je duhovnik, profesor, vzgojitelj, znanstvenik, misijonar, delegat in organizator, mučenec in svetnik. Njegova vztrajnost, optimizem, dobrota, razgledanost in pogum so se močno zapisali v srca in spomin njegovih varovancev, prijateljev in znancev ... (dr. Janez Juhant)

LETA 1908 ROJEN FRANCE CIGAN

DUHOVNIK, ZBOROVODJA IN ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI († 1971)

"Imel je srce, polno ljubezni do mladih. Imel je srce, polno ljubezni do naše pesmi. Imel je srce, polno ljubezni do Boga. Svoje žive vere ni izpričeval samo z besedo, temveč v prvi vrsti z dejanjem, vse njegovo življenje je prevevala ta vera." Tako je o dr. Francetu Ciganu, svojem duhovniškem sobratu in kolegu profesorju na Slovenski gimnaziji v Celovcu, ob njegovi smrti leta 1971 dejal dr. Janez Polanc. S temi besedami je povzel bistvo življenja in delovanja moža, ki je pri nas malo znan, ker je bil za časa komunizma zamolčan, po smrti pa celo krivično opljuvan. Vse te spletke so ga seveda bolele, toda on je mirno vršil svoje poslanstvo med našimi rojaki na Koroškem kot duhovnik, glasbenik in vzgojitelj. To troje razlaga zbornik o njem, ki ga je ob tridesetletnici njegove smrti izdala Krščanska kulturna zveza v Celovcu in vsebuje pričevanja mnogih, ki so ga poznali in so z njim sodelovali.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2008

LETA 1912 ROJEN AVRELIJ LUKEŽIČ

MIZAR, SLIKAR, OBLIKOVALEC († 1980)

Rodil se je v Škednju (Trst) in pri očetu se je učil mizarskega poklica. Rad je slikal, toda ni bilo pogojev, da bi se likovno izšolal, izobraževal se je kot samouk, predvsem pa je veliko ustvarjal. Zelo je bil navezan na svoj rojstni kraj, zato je rad upodabljal motive iz tržaške okolice, predvsem pa kraško krajino. Imel je več samostojnih razstav in tudi skupinskih z drugimi tržaškimi umetniki. Po drugi svetovni vojni se je osamosvojil in specializiral za opremljanje stanovanj in sejemskih prireditev.

LETA 1961 UMRL DAG HAMMARSKJOELD

ŠVEDSKI EKONOMIST, PRAVNIK, DIPLOMAT, TRETJI GENERALNI SEKRETAR OZN, KRŠČANSKI MISTIK (* 1905)

"Morda se še spominjaš, da sem ti nekoč zaupal, da pišem dnevnik in da ti ga bom mogoče pokazal. Pisati sem ga začel brez vsakršnega namena, da bi ga dal komu brati. Toda zadnji dogodki v zvezi z mano in vse to, kar je bilo o meni rečeno in napisano, je položaj popolnoma spremenilo. Ti zapiski so edini pristni vir za morebitno mojo podobo," je zapisal Dag Hammarskjoeld, glavni tajnik Organizacije združenih narodov, v spremnem pismu, ko je prijatelju Belfrageju, švedskemu diplomatu, proti koncu leta 1960 poslal svoje dnevnike, ki odkrivajo njegovo bogato notranjost in vire, iz katerih je črpal moč, da je svojo zahtevno službo opravljal tako pošteno in nepristransko. Leta 1963, dve leti po njegovi smrti, so bili objavljeni v angleščini pod naslovom Markings (Zaznamovanja) in kmalu prevedeni v številne jezike.

več:
S. Čuk, Dag Hammarskjoeld: Glavni tajnik OZN - krščanski mistik: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Gospod, daj mi čisto srce, da te bom videl, / ponižno srce, da te bom poslušal, / srce, polno ljubezni, da ti bom služil, / zvesto srce, da bom bival pri tebi.
  
• Sem samo posoda. Pijača je od Boga. In Bog je tisti, ki je žejen.
  
• Najlepše, kar nas lahko v življenju doleti, je: popolnoma molčati in pustiti, da govori in deluje Bog.
  
• Tisti, ki je v sebi zaslišal klic, da izpolni neko nalogo, opravi določeno poslanstvo, bo imel samoto za obvezni delež.
  
• Vsak dan našega življenja smo pred izbiro: da trpimo, ker ljubimo, ali pa - kar je veliko hujše - ker ne ljubimo.
  
• Ti, ki si nad nami, / Ti, ki si eden izmed nas, / Ti, ki si tudi v nas, / daj, da bi te vsi videli - tudi v meni, / da ti pripravljam pot, / da se ti zahvaljujem za vse, kar mi prihaja nasproti. / Da pri tem ne pozabim na stisko drugih.
  več:

LETA 1990 UMRL MARJAN ROŽANC

PRIPOVEDNIK, DRAMATIK IN ESEJIST (* 1930)

Ljubljančan (Slape pri LJ in Zelena jama), si je najprej kruh služil v Kartonažni in kasneje kot litografski risar v tiskarni Ljudske pravice. Po vrnitvi od vojakov (tri leta in pol v zaporu v Beogradu) je začel pisati in objavljati. Pisal je družbeno kritično in bil zaradi pisanja večkrat na sodiščih, predstave njegovih del so bile prepovedane (vodil je eksperimentalno gledališče Oder 57), izdaje zaplenjene, revije ukinjene (Perspektive ...). Najprej je pisal črtice iz mestnega življenja, pozneje novele (Pravljice) in romane (Ljubezen, Hudodelci, Metulj, Roman o knjigah, Sentimentalni časi ...), in drame (Stavba)... Pripovedim je kmalu začel dodajati esejistične vložke (Brevir), kasneje se je popolnoma posvetil esejistiki (politika, kultura, morala, umetnost, šport, filozofska, literarna, zgodovinska, eksistencialna, religiozna in metafizična vprašanja ...). V dramskih besedilih se je zgledoval pri Čehovu in Becketu (groteskna tragičnost) ... Od leta 1993 podeljujejo Rožančevo nagrado za dosežke v esejistiki.

več:
S. Čuk, Marjan Rožanc (1930–1990): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2020), 88-89.

njegova misel:

• Boga iščem v lastnem srcu in okušam z lastnim življenjem. Odločam se zase, za svojo avtonomijo in svobodo,pa čeprav se spet vržem v kremplje hudiču.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1179 UMRLA sv. HILDEGARDA IZ BINGENA

BENEDIKTINSKA OPATINJA, MISTIČNA PISATELJICA, GLASBENICA IN ZDRAVILKA, SVETNICA (* 1098)

Med slovesnim bogoslužjem 7. oktobra 2012 na Trgu sv. Petra v Rimu ob začetku škofovske sinode o novi evangelizaciji je papež Benedikt XVI. razglasil dva nova cerkvena učitelja: sv. Hildedegardo iz Bingena (1098-1179), benediktinsko opatinjo, mistično pisateljico, glasbenico in zdravilko, španskega teologa in ustanovitelja univerze sv. Janeza Avilskega (1500-1569). O sv. Hildegardi je dejal, da je bila velika žena, "prerokinja, ki govori tudi današnjemu času, in sicer s svojim pogumnim razločevanjem znamenj časa, s svojo ljubeznijo do stvarstva, s svojim zdravljenjem, s svojo poezijo in glasbo ter s svojo ljubeznijo do Kristusa in njegove Cerkve, čeprav ranjene z grehi duhovnikov in vernikov." Izrazil je željo, da ni Sveti Duh obudil v Cerkvi svete in pogumne žene, kot je bila sv. Hildegarda, ki bi dale svoj dragocen prispevek k njeni prenovi in rasti. Ko je govoril o tej izredni ženi, je omenjal apostolsko pismo papeža bl. Janeza Pavla II. O dostojanstvu žensk (1988), v katerem je poudarjena dragocena vloga žene v življenju Cerkve.

... več o njej preberite v rubriki pričevanje 11_2012

nekaj njenih misli:

+ Bog te vidi in te pozna in te nikdar ne bo zapustil

+ Volja je kakor ogenj, ki vsako delo speče kot kruh v peči. Kruh se namreč peče zato, da bi z njim nahranili in okrepili ljudi za življenje. Tako je tudi volja moč celotnega dela.

Videnje prevzame vse moje bitje: ne vidim s telesnimi očmi, ampak se mi to pojavi v duhu skrivnosti ... Poznam globoki pomen tega, kar je predloženo v psalteriju, v evangelijih in v drugih knjigah, ki se mi pokažejo v videnju. To gori v mojih prsih in moji duši kakor plamen in me uči, kako v globini razumeti besedilo.

+ Za duhovno življenje je treba skrbeti z veliko predanostjo. Spočetka je napor grenak. Zahteva namreč odpoved zunanjim rečem, ugodju mesa in drugim takim stvarem. Če pa se sveta duša pusti prevzeti od svetosti, se ji bo sam prezir do sveta zazdel sladek in ljubek. Treba je samo pametno paziti, da se duša ne ukloni pregreham.

LETA 1837 ROJEN JOHANNES FRISCHAUF

AVSTRIJSKI MATEMATIK, GEODET IN ALPINIST ( † 1924)

Obiskovalci Savinjskih Alp se ustavijo v Frischaufovem domu na Okrešlju (1378 m), ki stoji med macesni ob mrzlem studencu v ledeniški krnici. Koča, ki je bila postavljena leta 1908, je bila poimenovana po dr. Johannesu Frischaufu, ki je bil sicer tujec, toda vnet častilec Savinjskih Alp in velik prijatelj Slovencev.

LETA 1890 ROJEN IN 1970 UMRL FRANCE BEVK

PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK, PREVAJALEC IN UREDNIK ( UMRL NA SVOJ 80. ROJSTNI DAN)

Najplodovitejši slovenski pisatelj, ki ga umrl prav na svoj osemdeseti rojstni dan, je otroštvo preživljal na Cerkljanskem, med hribi, kjer je prisluškoval žgolenju ptic, vetru v mogočnih gozdovih in šumenju reke. Vse to je vplivalo na njegovo pretanjeno literarno žilico, s pomočjo katere je znal ubesediti življenje kot nihče drug. Za večino njegovih povesti in romanov je značilen umirjen realizem, bogata pripoved, predvsem o življenju ljudi na Primorskem. Med njegova najboljša dela sodi roman Kaplan Martin Čedermac (1938).

... več o njem v rubriki Mojstri besede 08_2009

nekaj njegovih misli:

- Vsak človek ima svojega angelca in svojega hudobca. Že k zibelki priletita, se prepirata za njegovo dušo. Kateri jo bo dobil? Nato ga spremljata vse življenje in se tepeta zanj.

- Eno je hudo: imeti srce in ne smeti biti človek. Pa to ni najhujše. Največje zlo je, imenovati se človek in biti brez srca.

- Domovina ni samo zemlja, na kateri prebivamo, je mnogo več: kri je, ki je Bog ni dal, da bi jo po nepotrebnem zapravljali ... Kadar tedaj ljubimo domovino, ne ljubimo samo sončnih pobočij, zelenih gozdov, oljčnih gajev, ampak predvsem kri, ki se nam pretaka po žilah.

- Tisti, ki so bili ponižani, bodo povišani ... Toda božje pravice in dobrote bodo deležni le tisti, ki so si znali ohraniti, kar so prejeli iz božjih rok.

- Ena sama beseda je, ki vsebuje lepoto vseh vekov, ki je bolj vesoljna kakor svet, bolj neizračunljiva kot večnost, bolj zagonetna kakor človeška duša, bolj jasna kakor cvet, ki je pred teboj... Ta beseda je: Bog.

- Pravice ne boš dobojeval z nasiljem in s krvjo. Ljubezni ne pridobiš z mržnjo.

- Pri Materi na skali / ljubezni smo iskali, / smo Jezusa našli, / ga v srce zaklenili, / lepo ga poprosili /ljubezni vseh ljudi.

- Vstali smo s Teboj. Grobovi so danes vrtovi. Tvoja roka nas je dvignila. Ne zaide nam sonce nikdar več!

- Kar daš komu izmed ubogih, daš Bogu. Kaj misliš, da bi storil Kristus na tvojem mestu? Ako rešiš tisoč ljudi, si sezidal tisoč cerkva, zakaj v vsaki duši je Bog.

LETA 1926 ROJEN JEAN-MARIE LUSTIGER

PARIŠKI NADŠKOF IN KARDINAL († 2007)

"Rojen sem bil kot Jud. / Prejel sem ime Aron / po dedu mojega očeta. / Ko sem po veri in krstu / postal kristjan, / sem ostal Jud / kot apostoli. / Za svoje svete zavetnike sem imel / velikega duhovnika Arona, / apostola Janeza, / Marijo, polno milosti. / Papež Janez Pavel II, / me je imenoval za 139. nadškofa Pariza. / Ustoličen sem bil 27. februarja 1981. / Tukaj sem izvrševal svoje poslanstvo. / Vsi, ki hodite tod mimo, molite zame. Aron Jean-Marie kardinal Lustiger, pariški nadškof.« Tako je bivši nadškof francoske prestolnice kardinal Jean-Marie Lustiger je že leta 2004 napisal kot nagrobni napis, v katerem je povedal vse o sebi. " Svoje zadnje bivališče - čakalnico za vstajenje - je dobil v pariški stolnici Notre-Dame. "Kardinal Lustiger je bil velika osebnost v duhovnem, moralnem, intelektualnem in verskem življenju Francije," je o njem dejal nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_2007

nekaj njegovih misli:

Za ljubezen do sovražnika je potrebno več moči kot za boj proti njemu. Med kristjani je potreben porast ljubezni. Kristjani naj živijo tako ljubezen, ki jim bo omogočila, da postanejo znamenje ljubezni za tiste, ki ne vedo, kaj pomeni ljubiti

+ Na moč zla je mogoče odgovoriti samo s še večjo močjo ljubezni.

+ Judje in kristjani so varuhi razodetja edinega Boga in njegovega načrta, da vse ljudi nekoč privede skupaj.

LETA 1971 UMRL FRANCE MAGAJNA

SADJAR, PISEC HUMORESK IN UREDNIK (*1895)

Pri Magajnovih v Gornjih Vremah so imeli kmetijo in trgovino, zato se je France, starejši brat pisatelja Bogomira, v Trstu izučil za trgovca, v Novem mestu pa za naprednega kmeta. V letih 1913–1922 je bil v Ameriki, kjer se je preživljal s težaškimi deli in tudi s pisanjem. Po vrnitvi domov je prevzel kmetijo. Objavljal je članke strokovne vsebine (predvsem o sadjarstvu). Pridno je prevajal in tudi pisal. Večinoma je dajal literarno obliko ljudskim anekdotam v knjigi Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih (1952).

pripravlja Marko Čuk

LETA 1098 ROJENA sv. HILDEGARDA IZ BINGENA

BENEDIKTINSKA OPATINJA, MISTIČNA PISATELJICA, GLASBENICA IN ZDRAVILKA, SVETNICA († 1179)

Med slovesnim bogoslužjem 7. oktobra 2012 na Trgu sv. Petra v Rimu ob začetku škofovske sinode o novi evangelizaciji je papež Benedikt XVI. razglasil dva nova cerkvena učitelja: sv. Hildegardo iz Bingena (1098-1179), benediktinsko opatinjo, mistično pisateljico, glasbenico in zdravilko, španskega teologa in ustanovitelja univerze sv. Janeza Avilskega (1500-1569). O sv. Hildegardi je dejal, da je bila velika žena, "prerokinja, ki govori tudi današnjemu času, in sicer s svojim pogumnim razločevanjem znamenj časa, s svojo ljubeznijo do stvarstva, s svojim zdravljenjem, s svojo poezijo in glasbo ter s svojo ljubeznijo do Kristusa in njegove Cerkve, čeprav ranjene z grehi duhovnikov in vernikov." Izrazil je željo, da ni Sveti Duh obudil v Cerkvi svete in pogumne žene, kot je bila sv. Hildegarda, ki bi dale svoj dragocen prispevek k njeni prenovi in rasti. Ko je govoril o tej izredni ženi, je omenjal apostolsko pismo papeža bl. Janeza Pavla II. O dostojanstvu žensk (1988), v katerem je poudarjena dragocena vloga žene v življenju Cerkve.

... več o njej preberite v rubriki pričevanje 11_2012

nekaj njenih misli:

• Bog te vidi in te pozna in te nikdar ne bo zapustil.
• Volja je kakor ogenj, ki vsako delo speče kot kruh v peči. Kruh se namreč peče zato, da bi z njim nahranili in okrepili ljudi za življenje. Tako je tudi volja moč celotnega dela.
• Videnje prevzame vse moje bitje: ne vidim s telesnimi očmi, ampak se mi to pojavi v duhu skrivnosti ... Poznam globoki pomen tega, kar je predloženo v psalteriju, v evangelijih in v drugih knjigah, ki se mi pokažejo v videnju. To gori v mojih prsih in moji duši kakor plamen in me uči, kako v globini razumeti besedilo.
• Za duhovno življenje je treba skrbeti z veliko predanostjo. Spočetka je napor grenak. Zahteva namreč odpoved zunanjim rečem, ugodju mesa in drugim takim stvarem. Če pa se sveta duša pusti prevzeti od svetosti, se ji bo sam prezir do sveta zazdel sladek in ljubek. Treba je samo pametno paziti, da se duša ne ukloni pregreham.

Knjiga Medicina sv. Hildegarde je priročnik, v katerem je skupno 336 in 32 natančnih receptov za izdelavo starodavnih zdravil. Je preplet originalnih Hildegardinih citatov z razlago avtorjev. Posebna je tudi zato, ker je veliko rastlin osvetljenih z vidika sodobne znanosti, vključno s kontraindikacijami.
V knjigi boste našli zdravilno hrano, Hildegardin post in kar je posebnost, vzroke za nastanek bolezni, ki imajo izvor v duši. Temu je dan še posebno velik poudarek v knjigi pri posameznih poglavjih in kot samostojno poglavje imenovano Hildegardina psihoterapija.

LETA 1849 PRIPELJE PRVI VLAK V LJUBLJANO

Progo od Dunaja do Trsta so Avstrijci začeli načrtovati že leta 1837. Na slovenskem ozemlju so jo leta 1846 pripeljali do Celja, na današnji dan pa je bila uradna otvoritev v Ljubljani, čeprav je v našo prestolnico prvi vlak pripeljal že 18. avgusta 1849, na rojstni dan cesarja Franca Jožefa I. Na slovesnosti, ki jo Ljubljana po pisanju časnikov do tedaj še ni vedela, so lokomotivi Ljubljana in Triglav sprejeli s topovskimi salvami, zvonjenjem iz vseh cerkva ...

LETA 1905 ROJEN MAKS WRABER

SLOVENSKI BOTANIK († 1972)

Rodil se je 1905 v Sp. Kapli na Kozjaku kmetu Francu in Elizabeti v Mariboru je obiskoval gimnazijo, v Ljubljani pa je leta 1930 diplomiral iz rastlinske organografije, študije (specializacijo) je nadaljeval v Münchnu, v Montpellieru, bil je prof. na gimnaziji v Bjelovaru v Ljubljani in na kemičnem oddelku Tehnične fakultete, nekaj let je bil zaposlen na Gozdarskem inštitutu, na inštitutu za biologijo. Raziskoval je gozdno vegetacijo Slovenije in obravnaval različna vprašanja gozda. Opisal je več novih smrekovih, bukovih ... rastlinskih združb in prvi podal fitocenološko razčlembo gozdne vegetacije v Sloveniji. Obravnaval je biološko, ekološko, sociološko, ... problematiko vegetacije. Razprave so izvirne, slonijo večinoma na njegovih raziskavah in izkušnjah. Sam ali s sodelavci je izdelal okoli 100 elaboratov, predvsem za gozdna gospodarstva v Sloveniji. Z njimi je položil znanstvene biološke temelje in podal biotehnične smernice za pravilno gospodarjenje z gozdovi.

... več o njem preberite v rubriki gost meseca 05_2008, kjer je gost njegov sin Tone, tudi izjemen botanik, o svojem očetu povedal

LETA 1952 UMRL FRAN RAMOVŠ

JEZIKOSLOVEC, NAREČJESLOVEC IN IMENOSLOVEC (* 1890)

Jezikoslovec Fran Ramovš je bil prvi profesor slovenskega jezika na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani, njen rektor in tudi med ustanovitelji Akademije znanosti in umetnosti. Ukvarjal se je s historično slovnico slovenskega jezika, raziskoval je narečja in izdelal Dialektološko karto slovenskega jezika (1931). Skupaj z Milkom Kosom je pripravil kritično izdajo Brižinskih spomenikov (1937). Leta 2001 smo dobili nov Slovenski pravopis, zelo debelo knjigo (1808 strani), ki pa za nujno "vsakdanjo rabo" tistih, ki pišejo, ni tako priročen in uporaben, kot so bili Slovenski pravopisi, pri katerih je sodeloval učeni jezikoslovec Fran Ramovš. Po prvi izdaji leta 1935 je izšlo več novih. "Ramovš je imel pri vseh izdajah vlogo organizatorja, urednika in vodnika. Odločal je zlasti o vsem tistem, kar je zadevalo izreko knjižnega jezika" (Rudolf Kolarič). Ponatis obsežne izdaje v letu 1962 je posvečen prav njemu ob desetletnici njegove prezgodnje smrti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2002

LETA 1964 UMRL KAREL DOBIDA

POZNAVALEC UMETNOSTI IN ODLIČEN PREVAJALEC (* 1896)

Kranjčan Karel Dobida, po izobrazbi doktor prava, se je uveljavil kot umetnostni kritik. V umetnosti je bil zelo razgledan in je že od mladih let spremljal slovensko umetnostno življenje. Od leta 1950 do smrti je bil ravnatelj Narodne galerije v Ljubljani (1952–1957 tudi Moderne galerije). O umetnosti je veliko pisal. Odlični so njegovi prevodi francoskih pisateljev R. Rolanda, G. Flauberta, A. Daudeta, H. de Balzaca, A. Francea.

LETA 1974 UMRL JOŽE JAGODIC

DUHOVNIK, PUBLICIST, ŽIVLJENJEPISEC (* 1899)

Izšel je iz trdne kmečke družine z Visokega pri Šenčurju, po prvi svetovni vojni je v Ljubljani študiral teologijo in bil leta 1922 posvečen v duhovnika. Postal je tajnik škofa Jegliča in urednik škofijskega lista ter Cerkvenega glasbenika. Leta 1945 se je umaknil na Koroško in ostal v Avstriji do smrti (vstajenja čaka na Tirolskem). Papež Pij XII. ga je postavil za vrhovnega dušnega pastirja katoliških jugoslovanskih beguncev v Avstriji. Napisal je življenjepis škofa Antona Bonaventure Jegliča (1941, 1952) in spomine Mojega življenja tek (1974).

LETA 1977 UMRLA MARIA CALLAS

GRŠKO-AMERIŠKA SOPRANISTKA (* 1923)

Glasbo je študirala na konservatoriju v Atenah, kjer je leta 1938 petnajstletna pela svojo prvo operno vlogo (Santuzza v operi Cavalleria rusticana Pietra Mascagnija). Svet jo je spoznal po nastopu v Veroni (1947), kjer se je predstavila v operi La Gioconda in odtlej je pela v velikih opernih hišah po vsem svetu. Ob izredni vokalni tehniki in velikim razponom glasu je znana tudi po tem, da se je znala izredno vživeti v vloge svojih likov. Skladatelj Leonard Bernstein jo je nekoč imenoval "Operna Biblija". Ustvarila je okrog 40 nepozabnih sopranskih vlog, najbolj je uspela v naslovnih vlogah Norme, Medeje in Tosce. Po letu 1965 je prenehala z odrskimi nastopi: z mnogimi priznanimi skladatelji je snemala je le še plošče.

LETA 1988 UMRL OTON BERKOPEC

AKADEMIK, BIBLIOTEKAR, LIT. ZGODOVINAR (* 1906)

Belokranjec iz Vinice je študiral slavistiko v Ljubljani in Pragi, kjer je doktoriral. Večji del svojega življenja je deloval v češki prestolnici. Uveljavil se je kot prevajalec, bibliograf in literarni zgodovinar. Objavljal je večinoma v češčini, delno tudi v slovenščini in nemščini. Pisal je razprave o slovenskih avtorjih od Prešerna do moderne; raziskoval je češko-slovenske literarne odnose, prevajal je tudi v sodelovanju s češkimi pesniki. Bil je najvidnejši posrednik med slovensko in češko kulturo in literaturo.

LETA 2002 UMRL FRANCOIS X. NGUYEN VAN THUAN

VIETNAMSKI KARDINAL, PRIČEVALEC KRIŽA (* 1928)

Ob koncu duhovnih vaj (papež jih z najožjimi sodelavci opravi vsa­ko leto na začetku postnega časa) v kapeli Odrešenikove Matere 18. marca 2000 se je Janez Pavel II. v imenu vseh zahvalil vodi­telju, vietnamskemu nadškofu Francoisu Xavieru Nguyenu Van Thuanu. Med drugim je dejal: "Bil je pričevalec križa v dolgih letih zapo­ra v Vietnamu, zato nam je pogosto pripovedoval o dejstvih in do­godkih iz svojega trpljenja polnega zapora in nas tako okrepil v tolažilni gotovosti, da takrat, ko se vse okrog nas in morebiti tudi znotraj nas ruši, Kristus ostaja naša neuničljiva opora."

... več o njem si preberite v pričevanju 03_2002

nekaj njegovih misli ...

• Na slovesnem romanju, ki se ga udeleži na tisoče ljudi, bi vsi radi nosili križ na čelu procesije. Koliko pa je pripravljenih nositi svoj lastni križ na romanju vsakdanjega življenja?
• Ljubezen Marije, naše Matere, je kakor svež vetrič ali kapljica jutranje rose; prinaša sladkost in tolažbo duši, ki hrepeni po miru.
• Božja navzočnost v tebi ni le pobožna misel: je stvarnost. Bog, naš Oče, je na tvoji strani z vso svojo močjo in ljubeznijo. On je Oče, ki te ščiti, ti svetuje, te kliče, opominja, ti odpušča in te nenehno ljubi.
• Navada kritiziranja bližnjih je ena največjih ovir za rast duhovnega življenja. Grajanje bližnjih nje same vznemirja, v tvojem srcu pa goji grenkobo.
• Dva tisoč let se vrsta tistih, ki hodijo za Jezusom, ni pretrgala in se ne bo pretrgala do konca sveta.
• Poklicani smo, naj bomo majhna sonca ob Soncu ljubezni, ki je Bog. Torej so vsi ljudje naslovljenci naše ljubezni.
• Ko je Jezus visel na križu, je postal navzoč tam, kjer so živeli vsi prekleti, tam, kjer je živel grešni svet, oddaljen od Boga. In ravno s tem, je vsem ponudil spravo in rešenje.
• Brez občestva med nami molitev ni všeč Bogu. Kako bi namreč mogel biti v naši duši on, ki je enota, če smo mi razdeljeni?
  več:

LETA 2019 UMRL DAVORIN (DAVO) KARNIČAR

GORNIK, ALPINIST IN EKSTREMNI SMUČAR (* 1962)

Ljubezen do gora in smučanja mu je bila položena v zibelko, kasneje pa ga je s hribi še bolj povezalo preživljanje otroštva na Češki koči, kjer  je bil njegov oče oskrbnik.  Davo je opravil več kot tisoč alpinističnih vzponov, presmučal najpomembnejše alpske stene tako v Sloveniji (Triglav, Jalovec, Špik) kakor tudi v tujini (1994 - SV steno Eigerja, in V steno Matterhorna). Leta 1995 je z bratom Drejcem prvi smučal z Anapurne (8091 m), leta 2000 pa kot prvi na svetu z vrha Everesta (8848 m). Za ta izjemen alponističen dosežek, ki je odprl novo poglavje v zgodovini Himalaje, je dobil Bloudkovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije Po spustu z najvišjega vrha sveta se je v prvih letih tretjega tisočletja s smučmi spustil tudi z najvišjih vrhov vseh sedmih kontinentov.  Do leta 2019 je vodil šolo gorništva in smučanja na Jezerskem. Umrl je leta 2019 v delovni nesreči (v gozdu).

več:
V. Ponikvar, Prvi s smučmi z najvišje gore sveta: Šport, v: Ognjišče 12 (2000), 52-53.

iskalec in zbiralec Marko Čuk