LETA 1563 - ZAKLJUČEK TRIDENTINSKEGA KONCILA

Tridentinski koncil, ki je bil resen odgovor katoliške Cerkve na zahteve po prenovi, ki jih je postavljal protestantizem, je bil eden najpomembnejših v zgodovini. Bil pa je tudi najdaljši: začel se je 23. decembra 1545 v mestu Trident (Trento) na severu Italije, nekaj sej je bilo v Bologni, zaključil pa se je 4. decembra 1563 v Tridentu. Sklical ga je papež Pavel III., zaključil pa njegov tretji naslednik Pavel IV.

LETA 1755 ROJEN FRANC KAVČIČ

KLASICISTIČNI SLIKAR († 1828)

Doma je bil v Gorici, šolal se je na Dunaju, v Bologni in Rimu. Leta 1796 ga je beneška akademija imenovala za svojega člana. Od leta 1820 do smrti je bil, kot prvi Slovenec v zgodovini, direktor dunajske umetnostne akademije. Slikal v olju, najpogosteje mitološke in svetopisemske prizore (Salomonova sodba, kraljica Estera, sv. Bazilij, Beg v Egipt ... Kristus na križu); ohranilo se je približno dva tisoč njegovih risb.

LETA 1821 ROJEN FRANC KSAVER ZAJEC

SLIKAR in PRVI SLOVENSKI AKADEMSKI KIPAR († 1888)

Kmečkega sina iz Sovodnja v Poljanski dolini je v svet umetnosti uvajal podobar L. Čeferin v Idriji, nato pa je študiral kiparstvo na Dunaju in v Münchnu. Leta 1854 se je kot takrat edini akademsko šolani kipar naselil v Ljubljani. Mestni očetje so mu dovolili opravljati kiparski poklic, niso mu pa dali domovinske pravice. Ustvaril je pravo galerijo naših znamenitih mož. Med njegova najbolj znana dela spada marmornati kip Antona Martina Slomška v naravni velikosti v mariborski stolnici (1878).

LETA 1838 ROJEN IVAN TOMŠIČ

UČITELJ, PISATELJ IN VZGOJITELJ († 1894)

Rodil se je v Vinici v Beli krajini, kjer je njegov oče Bernard služboval kot učitelj. Ob podpori Janeza Bleiweisa se je šolal na učiteljišču v Ljubljani. Nekaj let je poučeval v Tržiču, nato pa do smrti na vadnici v Ljubljani. Njegovo pisateljsko in vzgojno delo je zelo obsežno. Pisati je začel pod vodstvom svojega očeta v reviji Vedež. Najpomembnejše pisateljsko in vzgojno delo Ivana Tomšiča je ustanovitev mladinskega lista Vrtec (1871), ki je bil dolgo edini slovenski list za mladino. Izhajal je do leta 1945, Tomšič ga je urejal 30 let.

LETA 1875 ROJEN RAINER MARIA RILKE

AVSTRIJSKI PESNIK († 1926)

Zaradi pritiska staršev je pesniško in umetniško nadarjen fant obiskoval vojaško šolo, toda deset let odraščanja z vojaščino je pustilo sledi in zaradi bolezni je začel študirati literaturo in umetnostno zgodovino. Pozneje se je v Munchnu prepisal na pravo, se zaljubil v Lou Salome, ki je bila v življenju nemočnemu Rainerju muza in skrbna mama ... Ko ga je Lou zapustila se je poročil s Claro Westhoff, imel z njo tudi hčerko, vendar ni bil človek, ki bi živel družinsko življenje. Srednje ustvarjalno življenje je preživel v Parizu, kjer so nastale tudi Nove pesmi, potem pa padel v ustvarjalno krizo, ki jo je prebrodil, ko je izdal Devinske elegije, ki so dobile ime po devinskem gradu, kjer je Rilke nekaj časa bival. Proti koncu življenja je kljub slabemu zdravju napisal številne pomembne pesmi, leta 1926 pa je umrl v sanatoriju Valmont pri Montreuxu. Spada med najpomembnejše lirike v nemškem prostoru. Napisal je mnoge pesmi, pripovedi, roman, ter spise o umetnosti in kulturi, kot tudi različne prevode iz literature in lirike, med drugim iz francoskega jezika. Zanimiva so njegova pisma, ki sestavljajo pomemben del njegovega literarnega ustvarjanja. Posveča se človeškim temeljnim doživetjem, ne samo opazovanju notranjega doživljanja, ampak tudi doživljanja stvari.

nekaj njegovih verzov, misli:

• Če se ti tvoj vsakdanjik zdi reven, ga nikar ne obtožuj; obtoži samega sebe, ker nisi dovolj močan, da bi priklical na dan njegovo bogastvo, kajti za Stvarnika ni ne uboštva in ne ubogih krajev.
  
• Nobena cesta ni dolga s prijateljem ob strani.
  
• Bolest in radost je življenje. Kako pa deli nevidna roka eno in drugo, zakaj nam odtehta zdaj toliko bridkosti, a sladkosti tako majhen drobec, kdo bo prodrl tem skrivnostim do dna, kdo se bo prerekal z večno močjo, ki deli in daje po svojem preudarku in svoji volji, ne po naših željah.
  
• Pesem ni občutek, temveč spoznanje.

LETA 1885 ROJEN ANTON SOVRE

JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC AVGUŠTINA († 1963)

"Vsa evropska kultura, ves način mišljenja in odnos do znanosti ima korenine v antičnih tleh. Odpravljati antiko iz našega kulturnega življenja se pravi žagati vejo, na kateri sedimo," je zapisal profesor Anton Sovre v uvodu knjige O pesništvu (Ljubljana 1963), ki je bila njegovo zadnje delo (izida ni dočakal). Socialistični šoli, ki si je zadala nalogo vzgajati 'novega človeka' (plitvo bitje brez korenin), antika ni dišala, zato sta bili iz slovenskih šol kmalu po vojni pometeni latinščina in grščina. 'Zaostala' Evropa je oba jezika ohranila, saj brez njiju ni mogoče razumeti strokovnih izrazov znanosti. Naša mlada država, ki se želi z Balkana vrniti v Evropo, v šole spet uvaja jezika antike (grščino in latinščino). Antika seveda ni samo poganska, saj sta grščina in latinščina jezik Svetega pisma in starokrščanskih pisateljev. Klasični filolog je mojstrsko prelil v slovenščino različna dela (drame, poezijo, zgodovinopisje) antičnih grških in latinskih avtorjev. Slovenskim bralcem je pripravil odličen prevod Izpovedi cerkvenega učitelja sv. Avguština. Po Sovretu se imenuje nagrada za prevajalske dosežke.

več:
ČUK, Silvester. Anton Sovre. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1993, leto 29, št. 5, str. 44-45

nekaj njegovih misli

• Oblikuj in izobražuj s svojim delom tudi druge in vplivaj nanje s tem, kar si sam.
  
• Slovenska beseda je kakor bister potok; vsaka tuja primes ga takoj skali; greznice vanj speljevati je greh.
  
• Vsa evropska kultura, ves način mišljenja in odnos do znanosti ima korenine v antičnih tleh. Odpravljati antiko iz našega kulturnega življenja se pravi žagati vejo, na kateri sedimo.

o njem:

• Sovretovo literarno obzorje je bilo izredno široko, njegova učenost je bila naravnost legendarna, njegova delovna energija pravi biološki čudež. (Kajetan Gantar)
  
• Slišalo se je kot pravljica: sedel je k delu, ko je Ljubljana odhajala spat. In snemal si je odejico s kolen, vstajal od dela in legal, ko je Ljubljana vstajala. To skozi deset let, dvajset, trideset. (Alojz Rebula)

LETA 1907 ROJEN EDVARD RAVNIKAR

ARHITEKT († 1993)

Iz rojstnega Novega mesta (1907) je po srednji šoli v Ljubljani na Dunaju v letih 1926–1930 študiral arhitekturo, diplomiral pa leta 1938 v Ljubljani kot Plečnikov učenec: po diplomi je krajši čas delal v Le Corbusierjevem ateljeju v Parizu. Kot eden najvidnejših predstavnikov Plečnikove ljubljanske arhitekturne šole se je začel uveljavljati že pred vojno (Moderna galerija). Po vojni je bil profesor za arhitekturo na tehnični fakulteti v Ljubljani. Njegovo delovanje obsega področje arhitekture, urbanizma in likovne kulture.

LETA 1912 ROJEN PAVLE ZABLATNIK

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC IN ETNOLOG († 1993)

Koroški duhovnik dr. Pavle Zablatnik je bil dolgoletni profesor več predmetov na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, ustanovljeni leta 1957, in njen ravnatelj (1968-1978). Doktoriral je z disertacijo o duhovni kulturi koroških Slovencev. Na celovški univerzi je predaval slovensko narodopisje in slovensko literaturo. Dragoceni sta njegovi narodopisni knjigi Od zibelke do groba (1982) in Čar letnih časov (1984).Leta 1990 je bil izvoljen tudi za predsednika Celovške Mohorjeve družbe.

LETA 1926 UMRLA IVANA KOBILCA

SLIKARKA (* 1861)

"Ko sem bila kakih šestnajst let stara, me je oče vzel s seboj na Dunaj, kjer sva obiskala več galerij in slikarskih razstav in takrat sem trdno sklenila, da postanem slikarka," v svojih Spominih, ki jih je po njenem pripovedovanju zapisala pripoveduje Ivana Kobilca, najpomembnejša slovenska slikarka, ki je svoj mladostni sklep začela uresničevati, ko ji je bilo osemnajst let. To je bilo v času, ko je bila likovna umetnost "rezervirana" za moške. Odločna Ivana se ni ozirala na te predsodke in je uspela. Pripadala je generaciji slovenskih realistov, ki so najpomembnejša dela ustvarili v osemdesetih letih 19. stoletja. V tem času je bila med njimi najuspešnejša, saj je razstavljala v številnih mestih, tudi v Berlinu, Pragi, Budimpešti.

več:
S. Čuk, Ivana Kobilca: Obletnica meseca, v: Ognjišče, 12 (2006), 38-39.

o njej:

• Ivana Kobilca je morala streti prenekateri stereotip, da se je lahko uveljavila v po splošnem prepričanju povsem moškem poklicu. Njen Avtoportret izžareva njen bojeviti značaj; kroj njene obleke spominja na uniformo športnikov-mečevalcev. Čeprav je brez floreta in skoraj nepogrešljive cigarete, je v njenem drobnem obrazu mogoče razbrati vso neustrašnost, odločnost in energičnost, ki jih je takšna življenjska pot zahtevala od slikarke. (Andrej Smrekar)

LETA 1934 ROJEN MATJAŽ KLOPČIČ

FILMSKI REŽISER, SCENARIST IN PEDAGOG († 2007)

V gimnazijskih letih je treniral sabljanje v klubu Ilirija pri Rudolfu Cvetku in kot inštruktor učil Staneta Severja bojevanja z sabljo v filmu Jara gospoda. Takrat se je spoznal s filmom in se navdušil zanj. Ministrstvo mu je omogočilo študij v Parizu, kjer je tudi sodeloval pri snemanju nekaterih filmov. Po vrnitvi domov je najprej snemal kratke in reklamne filme, kasneje pa se je lotil pravih (celovečernih) filmov. Posnel je enajst celovečernih filmov in več televizijskih dram, za katere je prejel številna priznanja: dve zlati areni v Pulju, leta 1973 in leta 1975. Leta 2000 pa je prejel še Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju kinematografije. Med njegove najuspešnejše filme spada gotovo Cvetje v jeseni (1973). Še nekaj drugih naslovov: Vdovstvo Karoline Žašler, Na papirnatih avionih, Strah, Dediščina ... Med televizijskimi pa Nori malar, in njegov zadnji - Ljubljana je ljubljena. Bil je tudi redni profesor filmske režije na ljubljanski AGRFT.

LETA 1944 UBIT FRANČEK ŠTABUC

ŠTUDENT, BOGOSLOVEC, PESNIK IN PISATELJ (* 1919)

Iz Bratonečic pri sv. Tomažu pri Ormožu, klasično gimnazijo končal v Mariboru, študiral pravo, kasneje bogoslovje, ob prihodu Nemcev se ni takoj umaknil v Ljubljano, zato je bil zaprt, obsojen na smrt in izpuščen. Ko ga je gestapo leta 1943 ponovno aretiral, je pobegnil, imel stike s partizani, ker pa se je hotel vojni izogniti in se je skril v bunkerju, so to partizani ocenili kot sodelovanje z belogardisti, zato so ga ustrelili. Njegovo literarno delo je ocenil Franc Pibernik v knjigi Jutro pozabljenih.

nekaj njegovih verzov:

• Žarela zvezda je nekoč v temini / edino k njej obračal sem poglede, / bile so slike druge mračne, blede, / ne vem, odkod prišla je v vsej milini. // Tedaj je nada srce napolnila, / oko želelo je na cvetne trate, / v življenje novo, najti žarke zlate, / in njena bi svetloba me vodila. // Dajal sem vse ji, nudil ji darilo, /obenem dušo ji v posest zapisal, / razkošja raznovrstnega obilo. // Igraje bi hodila med viharji, / široke ceste sem za pot zarisal / in v sreči, s smehom šla bi k novi zarji.

LETA 1970 UMRL ANTE TRSTENJAK

SLIKAR IN GRAFIK (* 1894)

Po šoli za umetno obrt v Gradcu in na Dunaju je študij slikarstva začel v Zagrebu, diplomiral pa je leta 1923 v Pragi. Strokovno se je izpopolnjeval v Italiji in v Parizu. Leta 1928 je obiskal Lužice, srbski ‘otok’ v Nemčiji, in začel ustvarjati dela z lužiškosrbsko folklorno tematiko. Dalj časa je živel in deloval v Pragi, od leta 1950 do smrti pa v Mariboru. Trstenjak sodi med najboljše slovenske akvareliste v času med obema vojnama, doživeti so zlasti njegovi motivi iz rodnih Slovenskih goric.

LETA 2000 UMRL NIKO KOŠIR

PISATELJ, ESEJIST, PREVAJALEC IN LITERARNI ZGODOVINAR (* 1919)

Najprej je hodil pet let v Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu, končal pa v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti diplomiral iz romanistike. Po vojni je bil nekaj časa časnikar, od leta 1952 do 1955 je poučeval na gimnaziji v Stični, kar je najraje počel. Dvajset let (1955–1975) je predaval italijansko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vseskozi se je posvečal prevajanju. Bil je eden prvih prevajalcev španske književnosti pri nas. Za prevod Don Kihota je leta 1973 prejel Sovretovo nagrado.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1781 ROJEN FRANC KSAVER LUŠIN

NADŠKOF, TEOLOG in FILOZOF († 1854)

Po ljudski šoli v Tinjah je v Celovcu obiskoval gimnazijo, končal bogoslovje in leta 1804 prejel mašniško posvečenje. Na Dunaju je študiral orientalske jezike in doktoriral iz teologije. Leta 1823 je bil imenovan za škofa v Trentu, kjer je ostal deset let. Že tam je bilo za njegovo delo značilno ustanavljanje dobrodelnih zavodov (šol, bolnišnic, zavodov za prizadete), za katere je porabljal tudi svoj denar. Leta 1834 je postal nadškof v Lvovu, čez nekaj mesecev pa je bil imenovan za nadškofa Gorice in Gradiške ter primasa Ilirskega kraljestva.

LETA 1800 ROJEN FRANCE PREŠEREN

NAJVEČJI SLOVENSKI PESNIK († 1849)

Rodil se je v Vrbi na Gorenjskem, pri Ribčevih, kjer je med "hišnimi" in kuhinjskimi vrati spominska plošča z rodovnikom Pre­šernove družine. Na prednji steni pa sta vzidani spominski plošči dvema sinovoma Ribčevega rodu: pesniku Francetu Prešernu in nad­škofu Antonu Vovku. Prešernova rojstna hi­ša je "predstavnica vseh naših kmečkih domov, iz katerih so izšli ve­liki možje naše preteklosti" (Finžgar). Na gričku vzhodne strani vasice stoji cerkvica sv. Marka, zavet­nika vasi, ki ga Prešeren v svojem "sonetu nesreče" imenuje "bliž­nji sosed", ... Franceta, po rojstvu tretjega otroka in prvega sina je oče Šimen sedemletnega peljal k svojemu stricu Jožefu, župniku na Kopanju pri Grosupljem, kjer ga je stari gospod sam uvajal v umet­nost pisanja in branja. Poslal ga je na osnovno šolo v Ribnici, kjer je kot odličen uče­nec prišel v "zlate bukve" ... potem ga je poslal v ljubljanske šole, kjer je France v nabiranju znanja pre­živel devet let: Preše­ren je bil vedno med prvimi v razredu in je ob koncu leta dobival za nagrado "bukve" ... Mati Mina je srčno želela, da bi njen France postal duhovnik, on pa se je končanem liceju odpravil peš na Dunaj, se vpisal v tretji letnik filozofije, ki mu je bil potreben za študij prava. Marca 1828 je bil razglašen za doktorja prava ("jezičnega dohtarja".), opravil je odvetniški izpit, bil odvetniški pomočnik ... šele leta 1846 je v Kranju končno dobil samostojno odvetniško mesto. Svojim neuresničenim željam je dajal duška v svojih pesmih in pes­nitvah, med katerimi sta najlepši in najbolj znani Sonetni venec ter Krst pri Savici. ... Iz ljubezenskega razmerja z Ano Jelovškovo, ki je bila od njega 23 let mlajša, so se mu rodili trije otroci, ki jim je po smrti za­pustil svoje borno imetje ... Spominski dan njegove smrti je od leta 1945 slovenski kulturni praznik. "Nihče pred Prešernom, nihče za Prešernom se ne da primerjati z njim," je zapisal Oton Župančič. "On je zase, vse drugo je vrsta... Prešernovo delo je delo genija, ki je enkraten in nenadomestljiv." Od Boga je prejel izreden pesniški dar in poslanstvo, da s svojo navdihnjeno poezijo povzdigne slovenščino na raven "velikih" jezikov evropske celine. Brez pridržka ga slavimo kot največjega slovenskega pesnika.

več:
S. Čuk, Po Prešernovih poteh: Priloga, v: Ognjišče 12 (2000), 37-48.
S. Čuk, France Prešeren (1800-1849): v: Obletnica meseca 12 (2020), 92-93.

nekaj njegovih verzov:

• Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! / Tako so peli angelcev glasovi / v višavah pri Mesijasa prihodi; / da smo očeta enega sinovi, / ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, / da ljubit' mor'mo se, prav' uk njegovi.
  
• Odprta noč in dan so groba vrata; / al' dneva ne pove nobena prat'ka. / Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, / od nje nas ne odkup'jo kupi zlata, / ne odpodi od nas življenja tata / veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.
  
• Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! / Veselja dokaj strup njegov je umoril: / sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje / svet zaničvati se je zagovoril, / ljubezen zvesto najti, kratke sanje! / Zbežale ste, ko se je dan zazoril.
  
• Naj zmisli, kdor lepoto ljubi sveta / in od veselja do veselja leta, / da smrtna žetev vsak dan bolj dozori
  
• Dan jasni, dan oblačni v noči mine, / srce veselo in bolno, trpeče, / vpokoj'le bodo groba bolečine.
  
• Deklica prevzetna, zmisli, kak' je kratek vsaki cvet, / da začne se leto starat' že v srpani - čas hiti.
  
• Človeka smrt požanje, / človeštva ne; naprej / z njim, kar je storil zanje, / živelo bo vselej.
  
• Skeleče misli, da Slovenec mile / ne ljubi matere, vanj upajoče, / da tebe zame vneti ni mogoče, / z bridkostjo so srce mi napolnile.
  
• Trpi, če poka ti srce! / Prah z Bogom kregat' se ne sme!
  
• Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, / da vgásniti jo more sreče jeza.
  
• Sem videl ... da človek toliko velja, kar plača. / Sem videl čislati le to med nami, / kar um slepi z golj'fijami, ležami.
  
• Meni nebo odprto se zdi, / kadar se v tvoje ozrem oči, / kadar prijazno nasmeješ se, / kar sem prestala, pozabljeno je.

LETA 1833 ROJEN FRANC LEDER – LESIČJAK

LJUDSKI PESNIK IN PEVEC († 1908)

Koroški ljudski pesnik in pevec Franc Leder – Lesičjak se je rodil v Globasnici. V šolo ni hodil, brati in pisati se je naučil pri vojakih, kjer je bil dvanajst let. Po vrnitvi domov je delal v premogovniku, se poročil in si zgradil hiško. Štirideset let je ob nedeljah in praznikih hodil po sosednjih vaseh in ob spremljavi citer prepeval pesmi, ki jih je največ sam zložil. Snov je jemal iz kmečkega življenja in običajev. Najbolj znana je njegova šaljiva Pesem od rojstva, ki v enajstih kiticah opisuje usodo novorojenčka.

LETA 1840 ROJEN MAKS PLETERŠNIK

JEZIKOSLOVEC IN SLOVAROPISEC († 1923)

Maks Pleteršnik je avtor znamenitega Slovensko-nemškega slovarja v dveh debelih knjigah (1871 strani, I. del je izšel leta 1894, II. del pa 1895), ki je nekakšno 'sveto pismo' vseh, katerim je pri srcu slovenski jezik, eden glavnih izrazov naše narodne samobitnosti. Gradivo zanj so zbirali več kot sto let (Zois, Kumerdej, Linhart, Miklošič in drugi). Leta 1883 je uredniško delo odločno vzel v roke Pleteršnik in ga uspešno zaključil proti koncu leta 1892. To je temeljno delo slovenskega besedoslovja in jezikoslovja; iz njega so zajemali vsi, ki so se v 20. stoletju ukvarjali s slovenskim jezikom. Kraj njegovega rojstva in smrti pa so Pišece, gručasta vas na Bizeljskem, vinorodni pokrajini med vzhodnim robom posavskega hribovja in spodnjo Sotlo. Luč sveta je zagledal 3. decembra 1840; na svojem rojstnem domu, kjer je delovno preživljal pokoj, je tudi pričakal božjo deklo smrt, ki je prišla ponj 13. septembra 1923. Njegovi rojaki vedo, da profesor Maks pomeni na področju besedoslovja in jezikoslovja za Slovence prav toliko kot Prešeren v poeziji ali Cankar v prozi.

več:
ČUK, Silvester. Maks Pleteršnik (Obletnica meseca). Ognjišče, 1993, leto 29, št. 9, str. 44-45.

LETA 1841 ROJEN RADOSLAV SILVESTER

PESNIK (+ 1923)

Vrhničan Radoslav (Franc) Silvester se je v Ljubljani izučil za peka. Kot pomočnik je delal v raznih krajih, nazadnje v Vipavi. Pod vodstvom vipavskega dekana Jurija Grabrijana se je vključil v čitalniško dejavnost: pisal je pesmi in igre za razne prireditve. Sodeloval je tedanjih katoliških listih, zlasti Zgodnja Danica je redno prinašala njegove vzgojne in religiozne verze, med njim Oče naš v sonetih. Leta 1879 je bil objavljen njegov prevod pesmi Stille Nacht, heilige Nacht (Sveta noč, blažena noč) z naslovom Pri jaslicah.

LETA 1850 ROJEN FRAN DETELA

PISATELJ († 1926)

"Malokateremu našemu pisatelju smo bili v preteklosti tako krivični kakor njemu," je ob izidu druge knjige Zbranega dela pisatelja Frana Detela pri celjski Mohorjevi leta 1963 zapisal Jože Dolenc. "Njegova dela so imeli za povprečno branje. Takemu odnosu je botrovala miselnost naših politično vplivnih ljudi v preteklosti: Detela je bil človek, ki so mu bili zoprni strankarski prepiri in prepiri med raznimi strujami... Danes Detela po pravici uvrščamo med naše dobre realiste in med klasike naše dobre ljudske povesti."

več:
ČUK, Silvester. Fran Detela (Obletnica meseca). Ognjišče, 1996, leto 32, št. 7, str. 28-29.

o njem:

• Detela je bil družini skrben oče in gospodar; otroke je imel zelo rad in je z njimi vsak dan hodil na sprehod in jim oskrboval vse za dobro vzgojo in izobrazbo. Vendar jim o sebi in svojem delu nikoli ni govoril. (Jakob Šolar)

nekaj njegovih misli:

• Delo nam gladi pot k sreči, daje nam zaupanje v Boga in sebe, odvrača nas od mnogih nespametnosti in nas obda s čistim, o zdravim zrakom, katerega hitro okuži lenoba.
  
• Človek nikdar ni sam: misli ga spremljajo vedno kot zveste tovarišice, neprijetne so mu večkrat, nezveste nikdar. Če jih hočeš odgnati, v druščino pojdi, med hrumeči svet, iznebiš se jih za nekaj časa; a kadar boš sam, boste spet skupaj, obstopile te bodo zopet. Če hočeš ubežati spominom, ki te preganjajo, ne hodi v samoto, v samoti si najmanj sam.
  
• Če hočeš, da ti zaupajo drugi, pokaži zaupanje sam vase in v svojo moč.

LETA 1867 ROJEN FRAN MILČINSKI

PRAVNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1932)

Med najbolj znana dela Frana Milčinskega, ki velja za humorističnega pisatelja, spada vzgojna povest Ptički brez gnezda (1917), v kateri prikazuje od družin in družbe pozabljene otroke, vpliv okolja in dednosti na oblikovanje otroških značajev. Ta spoznanja si je pridobil v svoji dolgoletni sodniški praksi. Pisal je tudi strokovne razprave s področja mladinskega prestopništva.

več:
ČUK, Silvester.Fran Milčinski (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 52-53

njegova misel:

• Oče in mati nista tista dva, ki sta kot starša vpisana v krstni knjigi; resnični starši so tisti, ki se ukvarjajo z nebogljenim bitjem, da iz njega zrede in vzgoje človeka.

ena kratka iz njegovih Butalcev:

Županova hči vre mleko

Ko se je omožila županova hči, tri koše je imela bališa, pameti pa toliko, kolikor je zanjo bilo prostora v glavi. Hvala bogu, je tudi imela usta, da je lahko včasih kako pametno dala od sebe, sicer bi ji bila pamet glavo še raznesla.
Pa se je koj prvo jutro izkazala na novem domu, kakšna da je gospodinja.
Ji je mož naročil, naj zavre mleko za zajtrk. Ubogala je, nalila mleko v lonec in ga pristavila k ognju. In je gledala in ji je bilo všeč, kako je mleko pričelo vreti in je naraščalo in je naraslo do vrha lonca, že se je pripravljalo, da prekipi.
Pa se je začudila in plosknila z rokami: »Nak! Kakšen je v tej hiši blagoslov! Še po en lonec moram — ako bog da, oba bosta polna!«
Stopila je po lonec in ga prinesla, pa je tedaj mleko na ognjišču že izkipelo in je žalostna zastokala bistra gospodinja: »Jojmene, kolikšna škoda! Kar ob dva lonca mleka smo!«

LETA 1888 UMRL 16 ROJEN CARL ZEISS

NEMŠKI OPTIK (* 1816)

Začel je pod mentorstvom mehanika dr. Kornerja, se sam izobraževal in odprl svojo lastno delavnico za optične instrumente. Po letu 1847 je začel množično izdelovati mikroskope in razvijati nove tehnologije in njegovi mikroskopi so kmalu veljali za najboljše znanstvene pripomočke v Nemčiji. Podjetje je bilo uspešno, toda kasneje je spoznal fizika Ernsta Karla Abbeja in z njim se je začel nov razvoj tovarne Karl Zeiss v Jeni: nove leče, boljše ločljivosti mikroskopa, novi optični instrumenti (daljnogled s prizmami, objektivi za fotokamero, daljinomer). Zeiss tudi pomembno prispeval k razvoju optike in k sodobnemu načinu izdelave leč.

LETA 1894 UMRL ROBERT LOUIS STEVENSON

ŠKOTSKI PISATELJ, KI NAS VODI NA OTOK ZAKLADOV (* 1850)

Zelo ustvarjalen pisatelj, izpod njegovega peresa so privreli potopisi, eseji, pesmi za otroke, predvsem pa povesti in romani. Najbolj je znan njegov pustolovski roman Otok zakladov, pa tudi zgodovinski in znanstveno fantastični roman Dr. Jekyll in Mr. Hyde. Za njegovo pisanje je značilen preprost in jasen slog, bogata domišljija in napeto dogajanje. Umrl je na otoku Samoa, kjer se je zdravil za TBC.

njegova misel:

• Biti to, kar smo, in postati tisto, za kar smo sposobni, to je smisel našega življenja.

LETA 1911 ROJEN IN 1981 UMRL NIKOLAJ OMERSA

SLIKAR IN ILUSTRATOR

Umetnostni zgodovinarji uvrščajo Nikolaja Omersa med najpomembnejše slovenske slikarje, ker je v slikarsko pojmovane krajine in tihožitja vnesel veliko novega, vendar se o njem razmeroma malo piše. Za svoje ustvarjalno slikarsko delo je prejel leta 1978 Prešernovo nagrado, slovensko državno priznanje za najboljše delo na področju glasbe, gledališča in filma, književnosti ter likovne umetnosti. Za knjižne ilustracije so mu kar trikrat (1950, 1955 in 1958) podelili Levstikovo nagrado. Imenovali so ga 'pesnik barv' . Umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc je o njegovem slikarstvu zapisal: »Če velja za impresionista kot prvo pravilo slikanje luči, svetlobe, velja Omersu slikanje barve. Luč mu je le pomagálo, da vidi barve.« Ob njegovem Avtoportretu (1943) je Ivan Sedej začutil: »Umetnikova lastna podoba priča o Omersi kot odličnem portretistu, ki je začel utirati pota novim pogledom na to častitljivo tematiko ... Na isti ravni obravnava človeško figuro kot barvni fenomen in kot bitje z zapletenim notranjim življenjem ... Avtoportret je slika človeka pred usodno dilemo.« Ta premalo znani umetnik se je rodil in tudi umrl na današnji dan – odmerjenih mu je bilo natanko sedemdeset let.

več:
ČUK, Silvester. Nikolaj Omersa (Obletnica meseca). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 12, str. 44-45.

LETA 1917 UMRLA ERNESTINA JELOVŠEK

DRUGOROJENKA ANE JELOVŠEK IN FRANCETA PREŠERNA (* 1842)

Ob njenem rojstvu je imela nezakonska mati Ana Jelovšek devetnajst, oče, pesnik France Prešeren, pa dvainštirideset let. Imela je težko mladost in bedno življenje. Očeta je idealizirala. Spomine nanj po pripovedi svoje matere je začela pisati (v nemščini) na pobudo pravnika Radoslava Razlaga. Besedilo, ki ga je večkrat dopolnjevala in spreminjala, je izšlo v slovenskem prevodu Spomini na Prešerna leta 1903 po zaslugi pesnika Antona Aškerca.

LETA 1918 UMRL JANEZ MADON

ZNAN KOT SERAFIN GORIŠKI, REDOVNIK KAPUCIN, MISIJONAR V BRAZILIJI (* 1829)

Slovenski duhovnik Ludvik Ceglar (1917-1998), doma iz Metlike, ki je dolga leta živel in delal v Braziliji, je tam "odkril" našega rojaka Janeza Madona - kapucina očeta Serafina Goriškega, ki je v tej veliki državi Južne Amerike znan in spoštovan, v rojstni domovini pa je bil še popolnoma nepoznan. Ta mož orjaške postave in širokega srca je petinštirideset let (1873-1918) deloval kot misijonar med brazilskimi Indijanci v pragozdu Amazonije. Po zgledu svetniškega škofa Friderika Barage in drugih slovenskih misijonarjev je bil oče Serafin Goriški ne le oznanjevalec Kristusove blagovesti med brazilskimi Indijanci, temveč se je trudil tudi za človeški dvig in za civilizacijo teh zapostavljenih ljudi. Sad Ceglarjevih raziskovanj je zajetna knjiga "Apostolski misijonar oče Serafin Goriški", ki je izšla leta 1982 pri Goriški Mohorjevi družbi. Po tej knjigi je pisateljica Zora Piščanc tega velikana vere predstavila v knjižici "Apostol brazilskih Indijancev", ki je izšla leta 1987 v Mali knjižnici Ognjišča.

več:
ČUK, Silvester. Misijonar Janez Madon (Obletnica meseca). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 12, str. 30-31.
... v knjižici Apostol brazilskih Indijancev, ki je izšla pri Ognjišču (1984) in v prenovljeni izdaji (2020)

LETA 1920 ROJEN ŠTEFAN FALEŽ

prvi veleposlanik R. Slovenije pri Svetem sedežu, malteški vitez in dobrotnik Cerkve na Slovenskem († 2009)

Doma v Orehovi vasi (Hoče - Slivnica pri Mariboru), maturiral je na klasični gimnaziji v Mariboru, se leta 1940 vpisal na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani. Ob nemškem napadu na Jug. je delal v Beogradu na prosvetnem ministrstvu, vrnil se je v Slovenijo in konec leta 1941 odšel v Rim. Najprej je bil zaposlen na kraljevem veleposlaništvu pri Svetem sedežu, kasneje ustanovil podjetje in potovalno agencijio. Nikoli ni pozabil na domovino, hrepenel je po samostojni državi Sloveniji in ob vsem delu je veliko pomagal pri reševanju slovenskih težav. V letih od 1964 do 1985 je sodeloval pri tehnični organizaciji papeških potovanj. Organiziral je devet potovanj papeža Pavla VI. in petindvajset potovanj papeža Janeza Pavla II., ki ga je v zahvalo imenoval za svojega »dvornika« Ko je Slovenija postala neodvisna, ga je vlada slovenske pomladi imenovala za prvega veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu. Republiko Slovenijo je na tem mestu zastopal od 31. januarja 1991 do 26. maja 1997, ko se je zaradi tega, ker v odnosih med Slovenijo in Svetim sedežem ni dosegel vidnejšega napredka, odločil za odstop. Njegova zasluga je, da je Vatikan 13. januarja 1992 priznal Slovenijo in s tem spodbudil države evropske skupnosti, da so dva dni za tem izpolnile obljubo mednarodnega priznanja naše države. Štefan Falež je poleg tega sodeloval še pri pripravi in izvedbi obeh obiskov papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Od leta 1997 do leta 2001 je bil dr. Falež veleposlanik Suverenega malteškega viteškega reda pri Svetem sedežu, Slovenski škofje pa so na seji Slovenske škofovske konference 7. marca 2006 dr. Faležu izročili odličje sv.Cirila in Metoda.

več:
BOLE, Franc. Štefan Falež (Gost meseca)  Ognjišče 1992 9

LETA 1948 UMRLA ZOFIJA BORŠTNIK

GLEDALIŠKA IGRALKA (* 1868)

Zofija Zvonarjeva je decembra 1882 še ne petnajstletna prvič nastopila v ljubljanskem gledališču skupaj s svojim poznejšim možem Ignacijem Borštnikom. On je bil njen prvi učitelj gledališke umetnosti. Nastopala je v Ljubljani, skupaj s soprogom Ignacijem v Zagrebu in drugod. Svoj pravi svet je našla v moderni drami. Simpatije publike in kritike si pridobila s prikupno zunanjostjo, temperamentom, naravnim darom in izjemno sposobnostjo vživljanja v najzahtevnejše like klasičnega in modernega sporeda.

LETA 1966 UMRL ELKO JUSTIN

SLIKAR IN GRAFIK (* 1903)

Sin ljubljanskega ključavničarja se je v grafično umetnost uvajal v domačem mestu pri Repiču (rezbarstvo) in Šantlu (slikarstvo), na Dunaju je nadaljeval študij vseh grafičnih tehnik, od slikarstva v olju do bakroreza, zadnje izkušnje je nabiral na študijskem obisku Berlina, Dresdna in Münchna. Leta 1924 je nastopil službo kot ilustrator in slikar pri dnevniku Jutro. Ob tem je ilustriral razne revije, tudi nekaj knjig, med drugim Strniševe mladinske pesmi Dedek jež. Gojil je vse slikarske in grafične tehnike, posebno lesorez.

LETA 1984 UMRL MIRKO KUNČIČ

MLADINSKI PESNIK IN PISATELJ (* 1899)

Maja 1945 so v upravičenem strahu pred novimi oblastniki zapustili Slovenijo številni begunci, tudi več pesnikov, pisateljev in drugih kulturnih delavcev. Med njimi je bil uveljavljeni mladinski pesnik, pisatelj in dramatik Mirko Kunčič. Odšel je v Argentino, ki je gostoljubno sprejela okoli 6500 Slovencev. Tam je preživel skoraj polovico svojega življenja v nenehnem domotožju po "raju pod Triglavom". Nekaj let kar ni mogel ustvarjati, potem pa je le prijel za pero. Kunčič je (doma in v zdomstvu) napisal nad 20 del, ki jih domovina ne pozna, čeprav spada med največje in najplodovitejše mojstre slovenske mladinske književnosti. Kot emigrant je bil v prejšnjem režimu "ožigosan" in zamolčan. Njegove knjige, ki so izšle "zunaj" (v Argentini, Gorici, Celovcu) so bile prepovedane; tiste od prej, pa so bile odstranjene iz knjižnic. Šele v samostojni Sloveniji je pri nas izšla prva njegova knjiga - ponatis mladinske povesti Od pastirčka do škofa - romansirana biografija Antona Martina Slomška (Magnolija, Ljubljana 1991). Tega plemenitega prijatelja otrok predstavljamo ob obletnici njegove smrti.

več:
ČUK, Silvester. Mirko Kunčič. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 12, str. 52-53

nekaj njegovih verzov:

Očka, joj, povej: / Kam bežijo mlada leta? / Mar kot ptičke lastovičke / romajo v dežele daljne, / da nekoč, / ko bo v srcu črna noč, / vrnejo se polne solnca?« // »Sinko, veš, to je tako: / Mladih let nazaj ne bo. / Kakor ptičke lastovičke / obnemorejo na poti. / Lovec krut jih — čas — zaloti, / v kletko — prošlost ujame in / vse je le še tih spomin, / nanje in na davne lepe sanje. // »Očka, kaj pa, če zaprl / bi jih v gajbico samotno / in jih čuval noč in dan? / »Pa če z levom ali zmajem / jih zastražiš - vse zaman. // Skozi luknjico najmanjšo / venkaj ti pobegnejo... / Sinko, sreča mladih let / zvene kakor v maju cvet. (Očka in sinko modrujeta)

LETA 1992 POSLANO PRVO SMS SPOROČILO

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1858 ROJEN ANDREJ KALAN

DUHOVNIK, PREVAJALEC IN POLITIK († 1933)

Duhovnik Andrej Kalan, rojen v Pevnem pri Škofji Loki, je bil 25 let (1903–1928) predsednik Katoliškega tiskovnega društva, ki je v Ljubljani delovalo od leta 1887. Leta 1908 je na Poljanskem nasipu zgradilo moderno Katoliško tiskarno (po vojni nacionalizirana je postala tiskarna Ljudske pravice). Andrej Kalan je več let urejal tednik Domoljub, nekaj časa je bil urednik dnevnika Slovenec. Kot eden vodilnih katoliški politikov je vplival na škofa Jegliča, da je leta 1917 podprl Majniško deklaracijo.

LETA 1868 ROJEN OSKAR DEV

PRAVNIK, SKLADATELJ IN ZBOROVODJA († 1932)

Doma s Planine pri Rakeku, študiral je pravo in vzporedno tudi glasbo, za katero se je navdušil že na novomeški gimnaziji (Hugolin Sattner). Obiskoval je šolo Glasbene Matice v Ljubljani in cerkveno glasbeno šolo na Dunaju, kjer je tudi diplomiral iz prava. V času študija na Dunaju je bil tam zborovodja društva Slovenija in Slovenskega pevskega društva. Služboval je kot sodnik v Škofji Loki, Kranju in Mariboru, kjer je 1919 ustanovil Glasbeno matico Maribor, kateri je bil vrsto let predsednik in zborovodja, ter vrsto zborov in glasbeno šolo. Zložil je več skladb za moške in mešane zbore in samospevov s spremljavo klavirja (v izdajah Glasbene Matice in v Novih Akordih). Nabiral in harmoniziral je narodne pesmi, med temi okrog 400 koroških.

LETA 1876 ROJENA MARICA GREGORČIČ STEPANČIČ

PESNICA, PRIPOVEDNICA, PREVAJALKA IN PUBLICISTKA († 1959)

Rojena v Škednju (Trst) je končala slovensko učiteljišče v Gorici in poučevala v tržaški okolici. Pisati je začela že na učiteljišču in veliko objavljala, največ v Jadranki, kjer je bila izdajateljica, urednica in glavna sodelavka. Najprej je pisala pesmi, najbolj znana pa je po svoji zgodovinski drami v petih dejanjih z naslovom Zagorski biser, ki so jo v Slovenskem gledališču v Trstu igrali tudi pod imenom Veronika Deseniška in je nastala na literarni zasnovi Celjskih grofov ... Veliko je tudi potovala in zanimivi so tudi njeni potopisi. Pripravila jer tudi več izdaj slovenske slovnice za Italijane in obratno. Gregoričeva je tudi prevajala iz francoščine, italijanščine, nemščine in ruščine (Puškina in Tolstoja)

LETA 1886 ROJEN DR. ANDREJ SNOJ

DUHOVNIK, TEOLOG, PROFESOR, BIBLICIST († 1962)

"Moja največja čast je bila in bo ostala do konca dni, da sem smel razlagati Sveto pismo Nove zaveze, Gospodovo veselo oznanilo, in liste Gospodovih apostolov in učencev. To sveto knjigo sem nekaj let pred svojo boleznijo še enkrat pripravil za tisk, opremil z uvodi in opombami." Tako je proti koncu svojega 'tihega', a bogatega življenja povedal dr. Andrej Snoj, prevajalec Nove zaveze in njen razlagalec kot dolgoletni profesor na teološki fakulteti ljubljanske univerze (1920-1960) Pr i predavanjih nikoli ni izrekel imena Jezus, namesto tega je vedno rekel 'naš Gospod' in se pri tem spoštljivo priklonil. Sodeloval je pri prevajanju Svetega pisma s Frančiškom Jeretom in Gregorijem Pečjakom. Leta 1925 so izšli Evangeliji in Apostolska dela. Snoj je pripravil uvode in opombe, prav tako tudi za pisma apostolov in Razodetje. Njegov naslednik na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr. Marijan Peklaj izreka priznanje: "Dr. Andrej Snoj je bil ena tistih svetih osebnosti v slovenski kulturi, za katere moramo biti Bogu iz srca hvaležni."

več:
S. Čuk, dr. Andrej Snoj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1996), 28-29.

LETA 1916 UMRL FRAN LEVEC

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST, UREDNIK, UTEMELJITELJ REALIZMA (* 1846)

Realizem je v literarni zgodovini smer, ki skuša čim zvesteje slikati resnično življenje, in obdobje približno od 1830 do 1880. Za utemeljitelja slovenskega realizma velja literarni zgodovinar in urednik Fran Levec, ki je povzdignil Ljubljanski zvon v osrednje literarno in kulturno glasilo na Slovenskem.

1923 ROJENA MARIA CALLAS

GRŠKO-AMERIŠKA SOPRANISTKA († 1977)

Glasbo je študirala na konservatoriju v Atenah, kjer je leta 1938 petnajstletna pela svojo prvo operno vlogo (Santuzza v operi Cavalleria rusticana Pietra Mascagnija). Svet jo je spoznal po nastopu v Veroni (1947), kjer se je predstavila v operi La Gioconda in odtlej je pela v velikih opernih hišah po vsem svetu. Ob izredni vokalni tehniki in velikim razponom glasu je znana tudi po tem, da se je znala izredno vživeti v vloge svojih likov. Skladatelj Leonard Bernstein jo je nekoč imenoval "Operna Biblija". Ustvarila je okrog 40 nepozabnih sopranskih vlog, najbolj je uspela v naslovnih vlogah Norme, Medeje in Tosce. Po letu 1965 je prenehala z odrskimi nastopi: z mnogimi priznanimi skladatelji je snemala je le še plošče.

LETA 1970 UMRL P. JOZAFAT AMBROŽIČ

DUHOVNIK, 'KORNI ŠKOF' V JERUZALEMU (* 1903)

Gorenjski fantič Janez iz Gorij pri Bledu se je izučil za mizarja, med vojaško službo je zaslišal božji klic v duhovništvo. Svojo pot je začel pri salezijancih, nazadnje je pristal pri frančiškanih, kjer je dobil ime Jozafat. Deloval je kot slovenski dušni pastir v Egiptu (med aleksandrinkami), zadnja leta pa je skrbel za katoliške vernike v Jeruzalemu, kjer je tudi umrl (1970). Leta 1947 je bil imenovan za 'kornega škofa', kar je najvišje odlikovanje v vzhodnih Cerkvah.

LETA 1977 UMRL RUDOLF KLINEC

DUHOVNIK, ZVEST VERI IN NARODU (* 1912)

»Slovenski duhovniki na Primorskem so bili vsa stoletja tesno povezani s svojim ljudstvom, saj so tudi iz njega izšli ... Primorski duhovniki so bili samo iskreni in neupogljivi oznanjevalci evangeljske resnice in pravice v materinem jeziku, zvesti sinovi katoliške Cerkve in svojega naroda. Odklanjali so vsako nasilje, laž in prevaro. Ko je državna oblast ali politični režim, kot je bil fašizem, obsodil na smrt slovensko narodno manjšino, so se neustrašeno, za ceno velikih žrtev uprli takemu rodomoru prav duhovniki ... Veličina tega odpora in borbe ni bila v zunanjih manifestacijah, temveč v zvestobi svojemu poslanstvu, veri in narodu.« Tako je v svoji knjigi Primorska duhovščina pod fašizmom (Gorica 1979) zapisal dr. Rudolf Klinec, ki je bil tudi sam med duhovniki, ki so bili kot oznanjevalci evangeljske resnice o enakosti vseh ljudi odločni branitelji temeljnih človeških pravic svojih vernikov.

več:
S. Čuk. Rudolf Klinec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2012), 50-51.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1709 UMRL ABRAHAM A SANCTA CLARA

NEMŠKI REDOVNIK, AVGUŠTINEC, DVORNI PRIDIGAR NA DUNAJU (* 1644)

Bosonogi avguštinec Abraham a Sancta Clara (Hans Ulrich Megerle), sodobnik slovenskega kapucina Janeza Svetokriškega (1648-1714), je bil najslavnejši baročni pridigar svojega časa. Dalj časa je bil pridigar na cesarskem dvoru na Dunaju. Njegove kritično-satirične pridige so dragocen prikaz problemov tedanje dobe (kuga, turška nevarnost). Iz njegovega življenja so znane številne anekdote.

LETA 1865 ROJEN FRAN GESTRIN

PESNIK, PISATELJ IN PREVAJALEC († 1893)

Fran Gestrin, doma iz Ljubljane, je bil po stroki profesor zemljepisa in zgodovine. Njegova najbolj znana pesem je Balada o prepelici, v kateri mlad bolnik - on sam - upa, da bo kmalu zdrav, "saj, če si mlad, še daleč je do groba", pa dobi odgovor prepelice: "V poletno noč odmeva: pet pedi!"

LETA 1876 ROJEN NIKO ZUPANIČ

ZGODOVINAR, ETNOLOG, ARHEOLOG, ANTROPOLOG († 1961)

Belokranjec iz Gribelj je bil na novomeški gimnaziji nekaj časa sošolec Dragotina Ketteja in Otona Župančiča. Na Dunaju je najprej študiral pravo, potem pa zgodovino, geografijo in arheologijo. Služboval je na Dunaju, v Švici, v Beogradu. Sodeloval je na mirovni konferenci v Parizu (1919), deloval je v politiki. V letih 1922–1940 je bil ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani, leta 1940 je bil imenovan za rednega profesorja etnologije na univerzi v Ljubljani. Zanimal se je zlasti za slovanska ljudstva.

LETA 1878 ROJEN FRANC KSAVER CUKALA

DUHOVNIK, PREDSEDNIK MOH. DRUŽBE († 1964)

Sin trdnega kmeta z Gomilskega v Savinjski dolini je po maturi na gimnaziji v Celju vstopil v celovško bogoslovje, saj je takrat na Koroškem primanjkovalo slovenskih duhovnikov. Po novi maši (1902) je na univerzi v Gradcu doktoriral, nato pa opravljal razne službe v celovški škofiji. Leta 1920 je moral zaradi šovinistov zapustiti celovško škofijo. Svoje moči je posvetil mariborski škofiji. Vsa duhovniška leta je bil povezan z Mohorjevo družbo. Leta 1921, ko se je morala seliti iz Celovca na Prevalje (leta 1927 pa od tam v Celje), je bil njen predsednik.

LETA 1908 ROJEN SILVESTER KOPRIVA

KLASIČNI FILOLOG IN PREVAJALEC

Doma iz Laporja pri Slovenski Bistrici. Pisal je učbenike za latinščino ter objavljal številne latinske prevode iz slovanskih jezikov.Tudi pesnil je v latinščini, objavil je več izvirnih latinskih pesmi,m predvsem priložnostnih. Izšle so leta 1989 v knjigi "Versus Latini", v knjigi "Ljubljana skozi čas" pa je razlagal latinske in druge napise po ljubljanskih spomenikih in zgradbah.

LETA 1916 UMRL CHARLES DE FOUCAULD

REDOVNIK - JEZUSOV MALI BRAT, MUČENEC ZA VERO, svetnik (* 1858)

"Moj poklic je kar najpopolneje posnemati našega Gospoda Jezusa Kristusa v njegovem skritem življenju v Nazaretu," je zapisal Charles da Foucauld, ki se je podpisoval "Jezusov mali brat Karel". Bil je francoski častnik, daleč od Boga. Leta 1886 je odkril Boga in mu posvetil vse svoje življenje in postal začetnik redovne skupnosti Jezusovih malih bratov. Leta 2005 je bil razglašen za blaženega, leta 2022 pa je bil prištet med svetnike.

več:
S. Čuk, “Vesoljni brat” sv. Charles de Foucauld: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2022), 90.
S. Čuk, Charles de Foucauld. Jezusov mali brat Karel: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2002), 72-73.

nekaj njegovih misli

• "Če pšenično zrno ne umrje, ne obrodi nič..." Jezus ne odreši sve­ta s svojimi božanskimi besedami, ne s svojimi čudeži, ne z dobri­mi deli, temveč s križem; najrodovitnejša ura Njegovega življenja je ura največjega ponižanja, izničenja, ura, ko je najbolj potop­ljen v trpljenje in ponižanje...
  
• V vsaki stvari se vprašaj: "Kaj bi napravil naš Gospod?" in tisto napravi. To je tvoje edino pravilo, a tvoje absolutno pravilo.
  
• Najboljša molitev je tista, ki je v njej največ ljubezni. Tem boljša je, čim bolj so pogledi duše prežeti z ljubeznijo, čim než­neje, čim bolj ljubeče se duša zadržuje pred svojim Bogom.
  
• Če smo polni Jezusa, smo polni ljubezni. Ljubezen je najmočnejše sredstvo, da vzbudimo ljubezen. Ljubiti je najmočnejše sredstvo, da postanemo ljubljeni.
  
• Trpeti za tistega, ki ga ljubiš, je najbolj prepričljiva pot, da dokažeš ljubezen... In večje ko je trpljenje, bolj prepričljiv je dokaz, kako globoka je ljubezen, ki jo izpričujemo.
  
• Naj se zgodi kar koli: če sem dober, bo moj mimohod po tej zemlji za duše koristen. Če pa sem slab ali povprečen, bom morda veliko delal, toda po mojih rokah se ne bo izvršilo veliko dobrega.
  
• Ljudje vere bomo, če bomo v vsakem človeku, za vsemi zagrinjali in videzom, videli nedopovedljivo sveto bitje - del Kristusovega telesa.
  
• Kot milost moramo sprejeti sleherni trenutek življenja, z vsem, kar prinaša, srečo ali nesrečo, a križe še z večjo hvaležnostjo kakor ostalo: križi nas trgajo z zemlje in nas s tem priklepajo na Boga!
  
• Jezus se najprej razodene pastirjem: božja luč, "prava luč", raz­svetli duše po meri njihove čistosti, ne pa bistrine ali učenosti. Duša napravi toliko dobrega, kolikor je sveta, ne pa kolikor je učena in bistroumna.
  več:
  

LETA 1942 UMRL FERDO SEIDL

SLOVENSKI NARAVOSLOVEC (* 1856)

Po šolanju v Novem mestu in Gradcu je postal učitelj v Krškem, potem pa po smrti Frana Erjavca 1887 v Gorici. Leta 1915 se je vrnil v Novo mesto, učil na gimnaziji, bil član JAZU. Ukvarjal se je z meteorologijo, klimatologijo in geologijo. Njegovo najbolj znano delo je knjiga Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice.

LETA 1988 UMRL P. ALEKS BENIGAR

MISIJONAR IN SVETNIŠKI KANDIDAT (* 1893)

Papež Janez Pavel II. je med obiskom na Hrvaškem 3. oktobra 1998 v narodnem svetišču Marija Bistrica razglasil za blaženega zagrebškega nadškofa kardinala Alojzija Stepinca. V postopku za tako razglasitev je pomemben skrbno in nepristransko napisan ter na zgodovinskih dejstvih sloneč življenjepis kandidata. Pri Stepincu je to delo opravil človek, v katerem se je pretakala slovenska kri - p. Aleksa Benigar. "Moji starši so bili Slovenci. Oče je rojen v Trnovem (Ilirska Bistrica), mama pa v Radečah pri Zidanem mostu. Jaz in vsi moji bratje smo rojeni v Zagrebu. Torej sem po izvoru Slovenec in ponosen sem na to," je zapisal 7. avgusta 1983 p. Benigar v pismu neki gospe. Oba starša sta v Radečah tudi umrla. Prav tako se je vedno počutil Slovenca (p. Duda), čeprav si je dopisoval v hrvaščini, vendar je želel biti vsem vse. Zavedal se je, da bo svojemu narodu lahko največ dal, če bo živel po evangeliju. Obvladal je slovenščino, zato je tudi lahko bral frančiškansko revijo Cvetje z vrtov sv. Frančiška, ki je imela posebno stran, namenjeno misijonom. Tu je slovenski frančiškan p. Peter Baptist Turk (1874-1944) objavljal zanimiva poročila o svojem misijonskem delu na Kitajskem ter o potrebi po novih misijonarjih. P. Aleksij se je prav ob branju teh poročil navdušil za odhod v misijone in pozneje postal njegov sodelavec na Kitajskem.

več:
S. Čuk, p. Aleksa Benigar. Slovenec - pisec Stepinčevega življenjepisa: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (1998), 62-63.

LETA 2010 UMRL ALOJZ SREBOTNJAK

SKLADATELJ IN PEDAGOG (* 1931)

Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študiral pri prof. Lucijanu Mariji Škerjancu, končal študij kompozicije, izpopolnjeval pa se je v Rimu, v Parizu, Londonu ... Bil je redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, za svoje delo je prejel mnogo nagrad, med najpomembnejše sodi tudi Prešernova nagrada za življenjsko delo (1999). Je eden najvidnejših skladateljev sodobne slovenske resne glasbe in je avtor obširnega, raznolikega opusa glasbenih del.

LETA 2016 UMRL LJUBO SIRC

SLOVENSKI IN BRITANSKI EKONOMIST (* 1920)

Rodil se je v Kranju in njegov oče je bil pred drugo svetovno vojno eden največjih slovenskih podjetnikov. Med okupacijo je bil Ljubo, ki je študiral pravo, aktiven v odporniški skupini Stara pravda. Leta 1947 je bil v Nagodetovem procesu obsojen na smrt, zatem na 20 let strogega zapora. Ko je bil izpuščen iz zapora, je zbežal v Združeno kraljestvo. V Švici je doktoriral iz ekonomije, ki jo je nato predaval na univerzi v Glasgowu. Leta 1983 je ustanovil londonski inštitut za raziskovanje komunističnih ekonomij.

iskalec in zbiralec: Marko Čuk

LETA 1642 ROJEN ANDREA POZZO

ITALIJANSKI SLIKAR IN ARHITEKT († 1709)

Jezuit iz Trenta v Italiji, znan po tem, da je poslikal obok jezuitske cerkve v Rimu, ljubljanski operozi pa so ga naprosili, da je narisal načrt za novo ljubljansko stolnico (1700). Njegov načrt so ob gradnji nekoliko priredili in stolnico posvetili leta 1706, takrat še brez kupole, ki so jo postavili šele leta 1841. Napisal je delo Slikarska in stavbeniška perspektiva (1693/98), po katerem so se ravnali baročni slikarji ter arhitekti v 18. stoletju.Po njegovih predlogah v knjigi so naredili tudi božji grob v Mekinjah, oltar v Velesovem in oltarni nastavek pri sv. Jakobu v Ljubljani. Od leta 1702 je slikal freske na Dunaju.

LETA 1667 ROJEN JONATHAN SWIFT

ANGLEŠKO-IRSKI PISATELJ, PUBLICIST IN TEOLOG († 1745)

Med knjige, ki jih bralci z veseljem jemljejo v roke že skoraj tri stoletja, spada tudi roman Guliverjeva potovanja, ki ga je napisal angleški pisatelj in satirik Jonathan Swift davnega leta 1726. Slovenski prevod smo dobili leta 1951, ki je doživel več izdaj.

njegove misli:

• Blagor tistemu, ki se mu posreči živeti vse dni lastnega življenja!
  
• V življenju je bolje želeti, česar nimaš, kot imeti tisto, česar si ne želiš.

LETA 1717 UMRL MARKO ANTON KAPPUS

NAJSTAREJŠI SLOVENSKI MISIJONAR (* 1657)

Marko Anton Kappus (tudi Kapus) je najbrž najstarejši slovenski misijonar, ki ga poznamo po imenu in po deželi njegovega misijonskega delovanja. To je bila daljna Mehika, o kateri je tudi marsikaj zapisal in so njegovi zapiski dragoceno gradivo za njeno zgodovino. "Čeprav znanstveni študij ni bil poglavitni cilj misijonskega dela, je zanimanje nekaterih naših misijonarjev vendarle seglo tudi na področje znanosti in književnosti," je zapisal dr. Zmago Šmitek v knjigi Slovenska Cerkev in misijoni (Ljubljana 1991). "S tem so si pridobili vidno, a še ne dokončno ocenjeno mesto v slovenski kulturni zgodovini." Tam piše tudi, da je zgodovina slovenskega misijonarstva v celoti še slabo raziskana. Med najbolj zavzete raziskovalce na tem področju spada prav on. O slovenskem jezuitskem misijonarju Marku Antonu Kappusu je pisal v omenjeni knjigi, še več pa v svojem temeljitem delu Klic daljnih svetov (Ljubljana 1986).

več:
S. Čuk, Marko Anton Kappus: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2007), 32-33.

LETA 1835 ROJEN MARK TWAIN

AMERIŠKI PISATELJ IN HUMORIST († 1910)

Pravo ime tega slavnega ameriškega pisatelja humorista je Samuel Langhorn Clemens. V svojem življenju je opravljal različne poklice: bil je tiskarski stavec, ladijski krmar, nazadnje časnikar. Znani sta njegovi mladinski deli Pustolovščine Toma Sawyerja in Pustolovščine Huckelberryja Fina. Mladinske povesti je začel pisati iz odpora do tedanjih pisateljev, ki so za otroke pisali osladne vzgojne zgodbe.

nekaj njegovih misli ...

• Prijaznost je jezik, ki ga lahko slišijo gluhi in berejo slepi.
  
• Če sprejmeš pod streho sestradanega psa in mu daš jesti, te ne bo ugriznil. To je poglavitna razlika med človekom in psom.
  
• Slabe navade ne moremo kar vreči skozi okno, temveč jo moramo potrpežljivo spravljati iz svoje hiše po stopnicah.
  
• Jutri bom spremenil svoje življenje. Včeraj sem to hotel storiti danes.
  
• Skrivnost lepega vedenja je v tem, da znamo dobro mišljenje, ki ga imamo o sebi, uskladiti s slabim mišljenjem, ki ga imamo o drugih.
  
• Preden začneš ljubiti svoje sovražnike, se potrudi ti biti boljši do svojih prijateljev.
  
• Lažje je prenašati ducat lažnih pohval kakor eno iskreno grajo.
  
• Veliko otrok ima starše, ki jih je težko vzgajati.
  
• Daj vsakemu dnevu možnost, da bo najlepši v tvojem življenju.
  
• Vsak človek je podoben luni: ima svojo temno stran, ki je nikomur ne pokaže.
  
• Lahko spremenimo svet ali samega sebe; slednje je veliko težje.

anekdota:

Pisatelj Mark Twain (1835 do 1910) se je odpravljal na potovanje z vlakom in je vprašal odgovornega za sprejem prtljage na newyorški postaji: »Je ta kovček dovolj trden za prtljažni vagon?«»To bova takoj videla,« je rekel možakar. Kovček je dvignil visoko nad glavo in ga z vso silo vrgel na tla. »To bo dobil v Philadelphii,« je rekel. Potem je prijel kovček in z njim nekajkrat butnil ob steno vagona. »Tako se mu bo zgodilo v Chicagu.« Nazadnje je kovček vrgel visoko v zrak in z obema nogama skočil nanj, kakor hitro je priletel na tla. Kovček se je končno raztreščil in njegova vsebina se je razletela po peronu. »To pa ga bo doletelo v Sioux Cityju. – Če torej mislite potovati v Sioux City, potem rajši vzemite kovček s sabo v kupe.«

zgodba:

B. Rustja, Nauk letenja divjih gosi, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 42.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 92.

LETA 1840 UMRL ANDREJ SMOLE

PREVAJALEC, ZALOŽNIK, PREŠERNOV PRIJATELJ (* 1800)

Rodil se je v gostilni pri Figovcu, ki sta jo vodila starša. Ko je ostal sam z materjo in očimom, se je na materino željo posvetil trgovini, vendar pa ga je zanimala predvsem književnost in razvoj slovenskega jezika in kulture. Zbiral in zapisoval je slovenske pesmi in jih nekaj tudi objavil (Krajnska čbelica, 1832). Trudil se je za slovenski narodni prerod, s Prešernom sta načrtovala politični časopis, toda zaradi cenzure in bohemskega življenja jima to ni uspelo. Kot trgovec je kmalu bankrotiral, se pred upniki umaknil v tujino, potem pa kupil dvorec Prežek in se predal veseljačenju ...

LETA 1874 ROJEN WINSTON CHURCHILL

BRITANSKI NOVINAR, ČASTNIK, DRŽAVNIK IN PISATELJ, NOBELOVEC († 1965)

Na vprašanje, kdo je bil Winston Churchill, bi zelo veliko ljudi znalo povedati: "Britanski politik, državnik in vojskovodja." Njegovo ime je tesno povezano z dogajanji med drugo svetovno vojno. Churchill pa je znal tudi spretno sukati pero. Leta 1953 mu je švedska akademija podelila Nobelovo nagrado za književnost in sicer za njegovo avtobiografijo Moja mlada leta. Dočakal je visoko starost 91 let.

nekaj njegovih misli

• Ljudi lahko delimo na tri vrste: take, ki do onemoglosti delajo, take, ki so do onemoglosti zaskrbljeni, in take, ki se do onemoglosti dolgočasijo.
  
• V življenju boste delali vse vrste napak, a dokler boste plemeniti, iskreni in bojeviti, ne boste ranili sveta in ga spravili v stisko.
  
• Človek nikoli ne sme pozabiti, da ga nesreča, ki ga je prizadela, prav mogoče rešuje pred kako še hujšo nesrečo.
  
• Če sta dva človeka vedno enakega mnenja, potem je eden od njiju odveč.
  
• Od hudobnih besed, ki smo jih raje požrli, kot da bi jih izrekli, si še nihče ni pokvaril želodca.
  
• Pameten človek ne naredi vseh napak sam. Možnost da tudi drugim.

LETA 1887 ROJEN ANDREJ GOSAR

KRŠČANSKI POLITIK, PRAVNIK, SOCIOLOG IN PEDAGOG (* 1970)

»Kristusovo kraljestvo na zemlji je vzvišeno nad katere koli družbene razmere, nad kateri koli družbeni red, kako šele nad poljubno obliko političnega življenja. Vnanji red, ki vlada v družbi, se Kristusovega kraljestva ne tiče; – zanj je zares važna le notranja, duhovna urejenost in tej ustrezajoče življenje ljudi,« je v svoji knjigi Eden je Gospod. Misli o Božjem kraljestvu na zemlji, ki je izšla pred sedemdesetimi leti (1943), zapisal krščanski politik in sociolog Andrej Gosar. V njej išče in ponuja odgovor na vprašanje, kaj pomeni 'služiti Gospodu'. V zasebnem življenju mu služi, kdor skuša izpolnjevati njegovo voljo, v družbenih razmerjih pa je sožitje mogoče ob pravilnem razumevanju božjega kraljestva na zemlji, katerega temelji so: živa vera, življenje v Kristusu in njegovi Cerkvi ter ljubezen. Andrej Gosar je s svojimi deli – njegovo glavno delo je knjiga v dveh delih Za nov družabni red – hotel pri nas, predvsem med slovenskimi izobraženci zbuditi zanimanje za moderna socialna vprašanja, za njih študij in za uspešno socialno delovanje na podlagi krščanskih načel.

več:
S. Čuk, Andrej Gosar: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2013), 14-15.

LETA 1892 UMRL FRANC MOČNIK

MATEMATIK, PEDAGOG IN PISEC MATEMATIČNIH UČBENIKOV (* 1814)

Vodilni matematik tedanje avstro-ogrske monarhije se je rodil v Cerknem. Dokončal je bogoslovje v Gorici, a ni postal duhovnik, temveč srednješolski profesor. Pouk matematike je bil tedaj zelo pomanjkljiv, zato si je Močnik zastavil nalogo, da z izdajo metodičnih učbenikov, namenjenih učiteljem in učencem, dvigne raven pouka. Pisal jih je v nemščini, potem so jih drugi prevajali v vse jezike monarhije in še druge. Njegov učbenik računstva za prvi razred je v slovenščino prevedel Blaž Potočnik (1846).

LETA 1900 UMRL OSCAR WILDE

IRSKI PISATELJ, DRAMATIK, UMET. IN LITERARNI KRITIK, ESEJIST (*1854)

Rojen v Dublinu, mati je bila pesnica, oče pa zdravnik. Že mlad je bil hudo razgledan, zanimal se je za umetnost. Poleg tega pa ni opustil mladostniškega pesnikovanja, lotil se je tudi pisanja proze, obvladal je pravljico, novelo, roman ... Njegova dela so polna duhovitosti, je dober pripovednik. Nekaj njegovih del: Slika Doriana Graya, Saloma, Idealni soprog pravljice Srečni kraljevič in druge zgodbe, Hiša granatnih jabolk

nekaj njegovih misli:

• Cinik je človek, ki za vsako stvar ve, koliko stane, ne ve pa, koliko je vredna.
  
• Ljubezen je modrejša od modrosti, čeprav je modrost modra, in mogočnejša od oblasti, čeprav je oblast mogočna.
  
• Ko delamo napake, ponavadi radi rečemo, da "si nabiramo izkušnje".
  
• Kadar se vsi strinjajo z mano, tedaj zanesljivo vem, da se motim.
  
• Če hočemo vsaj malo poznati sebe, moramo temeljito poznati druge.
  
• Vsi znajo lepo sočustvovati s trpljenjem prijatelja, zares plemenite duše pa se znajo veseliti uspehov svojega prijatelja.
  
• Ohrani ljubezen v svojem srcu, kajti življenje brez nje je kot senčen vrt, kjer so vse rože mrtve.
  

LETA 1900 ROJENA ANA PRAČEK KRASNA

PISATELJICA in PUBLICISTKA († 1988)

Pesnica, pisateljica in urednica Ana Praček se je iz rojstne Dolge Poljane po razdejanju prve svetovne vojne leta 1920 izselila v ZDA, med slovenske rudarje v Pennsylvaniji. Do izobrazbe je prišla v glavnem kot samouk. Leta 1929 se je z možem preselila v New York, kjer je nadaljevala kulturno prosvetno delo med ameriškimi Slovenci. Pisala je pesmi in bila urednica lista Glas naroda. Leta 1972 se je vrnila v domače vipavske kraje. Svojo življenjsko pot je opisala v knjigah Med dvema domovinama (1978) in Moja ameriška leta (1980).

LETA 1906 ROJEN SIMON AŠIČ

CISTERCIJANSKI REDOVNIK IN ZDRAVILEC († 1992)

Častitljiva opatija Stična je najstarejši in najbolj znan samostan na slovenskih tleh. Tu je živel, molil in delal tudi pater Simon Ašič, ki je v naši domovini in tudi izven njenih meja zaslovel z uspešnim delom na področju naravnega zdravljenja. Skoraj sedemdeset let je bil redovnik in več kot šestdeset let duhovnik, mož molitve, iz katere je zajemal moč in modrost, da je ljudem, ki so prihajali k njemu po pomoč, poleg čajev in drugih naravnih zdravil za tegobe telesa nudil tudi božja zdravila za dušo. "Bili ste srčno dober človek, vedno prijazen, spoštljiv in uslužen, pripravljen pomagati v duhovni ali telesni stiski vsakemu brez razlike in ob vsakem času... Za bolnike ste vedno imeli čas. Potrpežljivo ste jih poslušali in s toplo človeško in duhovniško besedo ste zdravili ranjene duše in strta človeška srca. Tako so Vaši čaji postali mnogo bolj zdravilni, kakor bi bili sicer." Tako je priorja patra Simona Ašiča, svojega namestnika v samostanski družini, nagovoril tedanji stiški opat pater Anton Nadrah ob njegovem pogrebu.

več:
ČUK, Silvester. p. Simon Ašič. (Pričevanje). Ognjišče, 2006, leto 42, št. 6, str. 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Najbolj sem vesel, če me ljudje, ki so prišli k meni bolni, potrti in polni pesimizma, znova obiščejo zdravi in zadovoljni.
  
• Bog je v svoji neizmerni ljubezni ustvaril človeka in vse, kar ga obdaja. Med največje bogastvo, ki mu ga je z naravo dal, spadajo gotovo zdravilne rastline.
  
• Človek ni bil še nikoli tako ogrožen, kot je danes. Sedanji tempo življenja povzroča v njem nemir, tesnobo, strah, neugodje, stalno napetost, ki se pogosto kaže na zunaj v obliki napadalnosti in splošnega nezadovoljstva.
  
• V vsakdanjem pehanju za standardom, za čim višjo življenjsko ravnijo, ostaja človek prazen, brez duhovnih vrednot, brez pravega smisla življenja.
  
• Človek ne more uiti temu, kar prinaša civilizacija in sedanji tempo življenja. Iz dneva v dan smo napeti. Neprestano nas preganja čas. Nimamo več pravega odnosa niti do sebe niti do drugih.
  
• Ne izogibajmo se ljudi. Drug drugega potrebujemo v žalosti in veselju. Na življenje skušajmo gledati pozitivno, z optimizmom. Nikoli ne smemo izgubiti upanja, nikoli nehati pričakovati.
  
• Sproti si postavljajmo majhne cilje, da nam bo njihova izpolnitev v veselje in spodbudo. Osmišljajmo svoje življenje tudi s tem, da naredimo vsak dan komu kako veselje.
  
• Če vas sredi nujnega dela zmoti obisk in bi se mu najraje (morda celo z lažjo) izognili, hitro recite: "Blagoslovi, Gospod, tega človeka, ki je prišel k meni, in mene, da bi ga tako sprejel, kot bi ga Ti.
• Blagoslovi najin pogovor, da bo Tebi v čast in obiskovalcu v korist!"

LETA 1929 ROJEN DON ANTONIO MAZZI

ITALIJANSKI DUHOVNIK, PRIČEVALEC IN SEJALEC EVANGELIJA NA TELEVIZIJI

"Televizija. Najmočnejši gospodinjski aparat. Utripajoče srce v mnogih hišah. Orodje politike. Kaj naj storimo? Jo ugasnemo, se zanjo ne zmenimo? Ne smemo. Pravilno jo moramo uporabljati. Razločevati. Razumeti. Upreti se. Predlagati. To so pravi glagoli, ki jih moramo spregati. Uporabljati daljinca. Skromni predlogi za sožitje s čarobno škatlo." Tako je na začetku poglavja o televiziji, ki mu je dal naslov Televizija ni hudič, v svoji knjigi Hvalnica oslu zapisal italijanski duhovnik don Antonio Mazzi, ki pogosto nastopa v najbolj gledanih oddajah raznih italijanskih televizijskih postaj. S svojo prisrčnostjo in toplino "trosi sem in tja tablete evangelija in zdrave pameti", kot je zapisal urednik omenjene knjige. Ob njegovi osemdesetletnici konec novembra 2009 so ga povabili na televizijsko oddajo z naslovom "Duhovnik, kot bi si ga želeli". Don Mazzi spada med "duhovnike s ceste", ki svoje duhovniško poslanstvo opravljajo med takimi, ki jih Jezus imenuje "najmanjši". Pred petindvajsetimi leti je ustanovil skupnost Exodus (Izhod), katerega člani so zasvojenci z mamili, mladi brez družine, nekdanji teroristi.

več:
S. Čuk, don Antonio Mazzi: Pričevanje, v: Ognjišče 1, (2010), 14-15.

LETA 1946 UMRL KAREL OZVALD

SLOVENSKI PEDAGOG (* 1873)

Doma iz Središča ob Dravi je po maturi v Mariboru na univerzi v Gradcu študiral slavistiko in primerjalno jezikoslovje. Bil je profesor na raznih srednjih šolah, leta 1920 pa je postal profesor za pedagogiko na univerzi v Ljubljani. Objavil je ogromno člankov v časopisih in strokovnih revijah s področja psihologije, pedagogike in organizacije šolstva, v katerih obravnava probleme sodobnega šolstva in vzgoje. V tisti dobi je bil eden glavnih predstavnikov slovenske pedagogike.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1797 ROJEN GAETANO DONIZETTI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ († 1848)

Italijanski skladatelj Gaetano Donizetti, ki je postal slaven po vsej Evropi z opero Lucia di Lammermoor (1835), je glasbo pisal z lahkoto in je le redko popravljal. Opero Don Pasquale (1843) je napisal v enajstih dneh. Pisal je preprosto, pogosto ljubko, živahno in iskreno. Večina od njegovih enainsedemdesetih oper je sicer pozabljena, poleg teh dveh omenjenih še danes na opernih odrih izvajajo njegovi operi Hči polka (1840) in Ljubezenski napitek (1832), njegovo prvo delo.

LETA 1823 ROJEN LUDVIK GERMONIK

PRAVNIK, ARHIVAR, PUBLICIST († 1909)

Njegova življenjska pot je bila zelo vijugasta: od rojstne Reke ob Jadranu prek Celovca in Gradca na Dunaj, kjer se je končala. Na Dunaju je študiral pravo, potem več let pisaril po sodnijah. Nekaj let je bil v Ljubljani arhivar in kustos muzejskega društva. Zanimal se je za slovensko slovstvo; v nemščino je prevedel Prešernovi pesmi Turjaška Rozamunda in Povodni mož. Zelo se je trudil za turistično veljavo Bleda. Napisal je knjižico Bled v čudežni deželi Kranjski in na krajevnem izročilu slonečo igro Die Weiber von Veldes (Junaške Blejke).

LETA 1838 ROJEN ANDREJ VAVKEN

ORGANIST, CERKVENI SKLADATELJ IN PEDAGOG († 1898)

Med najlepše velikonočne pesmi, ki izpovedujejo radost ob Jezusovi zmagi nad smrtjo, je pesem 'Zapoj veselo, o kristjan'. Lepo besedilo Andreja Praprotnika je doživeto uglasbil skladatelj Andrej Vavken. Njegova je tudi velikonočna pesem 'Dan presveti, dan veselja'. Njegovih je tudi veliko Marijinih in drugih cerkvenih skladb.

LETA 1851 ROJEN P. HUGOLIN SATTNER

SKLADATELJ IN DUHOVNIK FRANČIŠKAN († 1934)

"Skladam iz srčnega nagiba, kadar in kar me veseli, nisem pa kro­jač, da bi delal po naročilu," je dejal p. Hugolin Sattner, ki spada med največje in zelo plodovite slovenske cerkvene skladate­lje. Prve skladbe je objavil pri osemnajstih letih, višek njego­vega glasbenega ustvarjanja pa pomeni prvi slovenski oratorij Assumptio (Vnebovzetje) leta 1912. Mnoge cerkvene pesmi tega skla­datelja, ki se je rodil pred 150 leti, z naših korov mogočno done še danes.

več:
S. Čuk, p. Hugolin Sattner: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2001), 22-23.

LETA 1881 UMRL JANEZ BLEIWEIS

SLOVENSKI VETERINAR, PUBLICIST IN POLITIK, OČE NARODA (* 1808)

Kot dolgoletni urednik Kmetijskih in rokodelskih novic je bil vodilna osebnost med slovenskimi javnimi delavci 19. stoletja. Slovenci so ga častili kot "očeta slovenskega naroda", cesar Franc Jožef ga je leta 1881 zaradi njegovih zaslug na časnikarskem, kulturnem, gospodarskem in socialnem področju povzdignil v plemiški stan: postal je "vitez Trsteniški", po kraju, od koder izvira njegov rod. "Njegovo delo je bilo začrtano v dveh glavnih smereh: v boju za slovenski jezik in boju za pravice svojega naroda," piše Srečko Krese. "Ena glavnih zaslug tega dela in njegovih Novic je, da so zbudile v širokem krogu ljudi zanimanje za slovensko pisano besedo, veselje do dela, ljubezen do domačega jezika in naroda." Dragotin Lončar pa je o njem zapisal: "Ni bil bojevnik, ki bi novim mislim utiral pot; toda potrebe sedanjosti in bližnje bodočnosti je zagovarjal dosledno in vztrajno. Bil je prvi politični vodja narodno se prebujajočega slovenskega kmeta in rokodelca."

več:
S. Čuk, Janez Bleiweis: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2008), 30-31.

LETA 1889 ROJEN FRANCE KOBLAR

LITERARNI IN GLEDALIŠKI KRITIK, UREDNIK († 1975)

"Od delavca pri žebljarskem nakovalu, za kar sem bil določen, sem po dobrih ljudeh prišel do boljšega kruha kot delavec v mestu - ne meščan. Tudi za svoje otroke ne želim ničesar drugega, kakor da postanejo delavci med ljudmi," je ob sklepu knjige svojih spominov, ki ji je dal naslov Moj obračun (Ljubljana 1976), zapisal France Koblar. Zibelka mu je tekla v žebljarski družini v Železnikih. Stara železarska obrt, po kateri je njegov rojstni kraj dobil ime, je bila tedaj v krizi, vendar je mali France še izkusil trpko življenje žebljarjev. Ko beremo njegov opis žebljarske tlake, vidimo, da je bila še hujša kot pri kroparskih žebljarjih, ki jo slika Župančič v svoji znani pesmi Žebljarska. "Biti kovač se je reklo: vse življenje, od otroških nog do starih onemoglih let biti priklenjen k nakovalu, in ko si onemogel, si čakal kot stari oče ali stara mati na podporo svojih otrok, ki pa so ti mogli komaj kdaj dati hlebček kruha, kadar je bila peka; bil si berač, če si to usodo prenašal lahko ali težko." Sam je imel srečo, da je žebljarski kruh le "pokusil", oče in mati pa sta iz lastne izkušnje vedela, kako je grenak. Oče je bil doma z Gorenjega konca, kjer so Koblarjevi stanovali prva leta po poroki v "kasarni", skupaj z drugimi družinami, mati pa je bila z Racovnika, kamor so se preselili čez nekaj let. Gledališče ga je privlačilo že izza otroških let, kot dijak je pripravil več iger na domačem odru. Sistematični pregled razvoja slovenskega gledališča pa je orisal v knjigi Slovenska dramatika (1972, 1973). Leta 1964 je postal redni član SAZU, od leta 1972 do smrti je bil upravnik Inštituta za slovensko narodopisje, od leta 1953 član uredniškega odbora Slovenskega biografskega leksikona, za katerega je napisal vrsto gesel o slovenskih pisateljih in pesnikih. Pomemben je Koblarjev delež v slovenski prevodni književnosti: prevajal je predvsem iz poljščine in nemščine. Zelo obsežno je njegovo uredniško delo: za Mohorjevo je pripravil kritično izdajo Izbranega dela F. S. Finžgarja in Ivana Preglja. Smrt mu je dobesedno iztrgala pero iz rok 11. januarja 1975, ko je pisal spremno besedo k mohorski izdaji Bevkovega Kaplana Martina Čedrmaca.

več:
S. Čuk, France Koblar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1995), 26-27.

LETA 1919 ROJEN NIKO KOŠIR

PISATELJ, ESEJIST, PREVAJALEC IN LITERARNI ZGODOVINAR († 2000)

Najprej je hodil pet let v Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu, končal pa v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti diplomiral iz romanistike. Po vojni je bil nekaj časa časnikar, od leta 1952 do 1955 je poučeval na gimnaziji v Stični, kar je najraje počel. Dvajset let (1955–1975) je predaval italijansko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vseskozi se je posvečal prevajanju. Bil je eden prvih prevajalcev španske književnosti pri nas. Za prevod Don Kihota je leta 1973 prejel Sovretovo nagrado.

LETA 1921 ROJEN FRANCE BALANTIČ

PESNIK (1943)

»Pesnik France Balantič je eden najzanimivejših literarnih pojavov med drugo svetovno vojno (1941–1945) na Slovenskem. Njegova tragična življenjska usoda že sama po sebi vzbuja človekovo zanimanje, dramatično pa jo dopolnjuje usoda njegove literature. Po vojni je bil Balantič uradno prepovedan, kljub temu pa je bil vseskozi prisoten v slovenski literarni javnosti, saj se je o njem pisalo toliko kot o malokaterem slovenskem književniku, doma, v zamejstvu in zdomstvu. Balantič je v povojnem času, ko je vladal stalinistični režim, postal simbol preganjane slovenske literature in simbol duhovne opozicije,« je zapisal literarni zgodovinar France Pibernik, raziskovalec dela 'zamolčanih' pesnikov in pisateljev. Začel je prav z Balantičem in sicer še v 'jugoslovanski' Sloveniji. Naletel je na huda nasprotovanja glasnikov 'edine resnice', vendar je vztrajal in tako je leta 1989 izšla njegova knjiga Temni zaliv Franceta Balantiča. Tega naglo dozorelega pesnika, 'preroka' svoje usode, se spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, France Balantič (1921-1943): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2013), 48-49.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Ponudil Bogu bom od vseh plodov, / ki hranim še za dolge jih noči. / Nasiti drugega naj dar Njegov! / V zahvalo radostno za vse dari, / postavil v srcu žrtvenik sem nov / in spet sem vitki vrč za božjo kri.
  
• Gospod, podaril si mi odpuščanje, / čez krotka usta vino si razlil, / da bi ljubezni Tvoje se napil, / da bi pozabil vse poti nekdanje.
  
• Naj ne preštejem posvečenih dni, / moj Oče, naj ljubezen me razvnema / in naj bom dolgo dolgo bakla nema, / ki potnikom samotnim v noč gori.Drhteč v veselju legam na oči: / Gospod, podaril si mi odpuščanje! / Bogat sem kakor tihi glas piščali.
  
• Ko ne bilo bi vrat do toplih zvezd, / bi zgubil se korak na temnih tleh / in kriknila v temo bi naša pest.
  
• Pomagaj, milosti naloži jarem, / brez Tebe ni mi pomoči, Gospod, / kako naj sam Zvodniku glavo starem?
  
• Te moje rane so kot cvetje maka, / preveč krvi je motni curek slan, / studencev močnih, čistih sem željan.
  
• Na dnu vsega se peniš Ti, si Ti, / Ti, jezero, neskončno hladni vali, / šele pri Tebi vse se umiri.
  
• In Ti si tako dober, saj z menoj / si bil usmiljen, in da zdaj sem Tvoj, / Gospod, podaril si mi odpuščanje!
  
• Besed, oj kot ljubezni je objem, / kot trta močnih: do vseh lin se vzpnem, / kjer sopejo po Tebi žejna usta. // Srce zavrglo mir je delopusta / in vriska, kakor rezgeta vihar - / v pijanost me potaplja ta Tvoj dar!
  
• Ah, da, moj Bog, rad vse trpim menjave, / živim naj reven ali pa brez truda, / samo naj, Dobri, bom kot Tvoja gruda.

LETA 1924 UMRL GIACOMO PUCCINI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ (* 1858)

Naslednik Giuseppeja Verdija (1813-1901), enega največjih opernih skladateljev v zgodovini, je bil Giacomo Puccini. Ob njegovem imenu se brž domislimo njegovih oper La Boheme, Madame Butterfly in Tosca, ki so nepogrešljive na svetovnih opernih odrih. Ena njegovih odlik je, da je znal glasbi dati dramatičnost in z njo ustvarjati prepričljivo vzdušje.

LETA 1929 ROJEN BRANKO HOFMAN

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, PRVI PISAL O GOLEM OTOKU († 1991)

Rodil se je v Rogatcu, po končani gimnaziji v Mariboru in študiju primerjalne književnosti na univerzi v Ljubljani je deloval kot novinar in urednik na Radiu Koper ter mariborskem Večeru, dolga leta je bil urednik pri Državni založbi Slovenije. Bil je prvi slovenski pisatelj, ki se je na umetniški ravni upal pisati o Golem otoku ter grozljivem komunističnem mučenju zapornikov v romanu Noč do jutra. Roman je bil napisan in natisnjen že leta 1975, vendar so ga tik pred izidom prepovedali; izšel je leta 1981.

LETA 1943 ROJEN VILI STEGU

DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC, MISLEC (* 1989)

Stegu se je rodil na Premu pri Ilirski Bistrici, po gimnaziji v Postojni in končanem študiju teologije je bil leta 1969 posvečen v duhovnika. Bil je kaplan v Desklah in Solkanu, nato župnik na Vojskem nad Idrijo, zadnjih 14 let pa je bil izseljeniški duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Stegu se je veliko ukvarjal s pisateljevanjem in pesništvom. Bil je soustanovitelj Revije 2000. Do sedaj sta izšli dve njegovi pesniški zbirki: prva leta 1991 v italijanskem jeziku z naslovom: Ko bom v zemlji ležal (Quando giaceró sottoterra ...) - pripravil jo je župnik Ambrož Kodelja; druga pesniška zbirka pa ima naslov: Ugašajoče sanje in je izšla pri Reviji 2000 leta 1996 v Ljubljani - uredil jo je prof. Peter Kovačič. V svojih pesmih izpoveduje zavest sodobnega človeka, ki se mora iz duhovne krize izvleči sam, z brezpogojno vero ... vse to njegovo razmišljanje je prepojeno s hrepenenjem po nesmrtnosti in pričakovanjem večnosti ...Vili je veliko pisal in prevajal, tudi pri nas dotlej neznane avtorje (de Unamuno, Bloy, Buber, Simone Weil ...)

nekaj njegovih verzov

• Moja pot je samotna, / z robidovjem zarastla. / Nihče ne doume, / da po ukazu krvi / po njej se vračam / pokoja iskat vse dni / med praprot in brinje. / Tam, / na kraju poti / sam mesecu nazdravljam / z golimi dlanmi.
  
• S Kamnom se zraščam / v ognjeni jezik molitve, / pričakujoč sodbo / Njegove ljubezni.
  
• Sanje so moja usoda/ sanje / gole in resnične / kot cesta pred mano ... / Kako jih bom spravil / v vazo na mizi / ne vem ...
  
• Verovati / upati / ljubiti / ali samo pričakovati / presunjeni z želom dvoma / prikovani z obupom na molčanje v temi / verovati / da smo kar smo / upati / da nikoli ne pozabimo pozabljenega // ljubiti /kar smo že davno prekleli / s sovraštvom nerojenega // za vsem tem še / verovati / upati / ljubiti / kot sence bitij na peščenem bregu / mimo vsega tega še pričakovati / prenikniti kot izgubljeni sok / v razsušeno zemljo / kot v spočetje.

LETA 1948 UMRL IGO GRUDEN

PESNIK IN PRAVNIK (* 1893)

»Priljuden in nasmejan, okroglega života in prav takih besedi, veder pristaš šegavega dovtipa in žlahtne kapljice, vselej malce dostojanstven, pravi južnjaški grande po kretnjah in nastopu, neutruden tovariš pri dolgih nočnih razgovorih, odprte glave, odprtega razgleda v svet, pravi sin svoje primorske dežele, evropski po svoji kulturi, ves ljudski po svojem čustvovanju, nemara nekoliko sentimentalen v svojem humanizmu, toda zmerom poln posmeha za drobne ničevosti dnevnega življenja – tako se je gibal na svoja zrela leta v družbi Igo Gruden, veselo otožni Nabrežinec, bivši Narcis, ljudski pevec Krasa, Goriške in Primorja.« Tako je označil pesnika Iga Grudna pisatelj Filip Kalan v spremni besedi (Življenje in delo Iga Grudna) k izboru Grudnovih pesmi, ki ga je po njegovi smrti pripravil Fran Albreht (1950). Glasnik zasužnjene Primorske je znal prisrčno zapeti tudi otrokom.

več:
S. Čuk, Igo Gruden (1893-1948): Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2013), 48-49.

nekaj njegovih verzov ...

• Iz bolečin v spoznanje sem moža dozorel, / da v ženi kot sopotnik človek le ostane, / ljubeče sklonjen vdano nad boleče rane, / ko plamen sreče nam telesne je dogorel.
  
• Skozi srce so mi šle vse tegobe sveta, / narodov vseh bolečine sprejelo je vase, / sredi samot in viharjev je težke te čase / vedno iskalo v človeku le pot do srca.
  
• Gledam vsako jutro, vsak večer / na drevo, cvetoče kraj potoka; / mimo njega gre voda nemir, / a nobena zanj ni pregloboka, / kot si v meni ti in mi na dnu tvoj odsev še v snu vso noč trepeče: val za valom mimo tebe teče, v meni preko tebe brez miru.
  
• Ko da sem stopil / s srcem pobožnim pod gotski obok v katedralo, / v sence nevidnih kadilnic, med tiho snovanje / sklenjenih rok in pogledov prosečih, / vzdihov neslišnih in ustnic negibno molečih, / v čudni omotici ves sem, o, ves se potopil / v vonj dihajočih jutranjih dreves, / v pesem pojočih daljav, v valovanje nebes, / v nemo snovanje zemlje, v labirinte brezdanje / lastnega bitja.
  
• Večer / med vejami pokojnimi razmrežen / z vonjavami opojnimi v brezbrežen mir ... / Nad tihimi daljavami neskončen, vseobsežen / razmah negibnih lir: glasu nikjer / in ne trepeta in ne vzdiha ne šepeta — / samo bolest / brezkončnih cest, / samotnim dušam nemo razodeta, / in sen poeta / nad vsem / kot nežen, vseobjemajoč objem / v zamaknjenem zenitu sveta.
  
• Roka je v roki in v srcu srce je / in duša se duši je v dno potopila . . . / kot večno bi v večnost po poti hodila, / več se nad nama ne ganejo veje.
  
• Roke slabotne in koščene, / od vesel vse ožuljene; / oči vse motne in steklene / in od skrbi izbuljene; / od bede lica vsa izpita, / obraz od solnca ves ožgan: / dva ribiča molče strmita / čez tihi, daljni ocean . . .
  
• Ozri se kamor koli, same krize: / duha, srca, morale in miru. / Vseh kriz že sit človeka človek grize, / državniki pa krog zelene mize / kot mesečniki v težkem, blodnem snu / se z narodi igrajo brez strahu.
  
• Kriknil je ptič preko trat, preko polj, / padel kot kamen v megleno obzorje; / ruši nad Krasom se, pada v Primorje, / grad moj z oblaki pogreza se v morje / bliže, moj^dom, si mi bolj in bolj . . .
  
• Blizu mi je vsaka vejica in bilka, / sestre bi jim rekel, cvetu rekel brat, / sapica najtišja kot bregov znanilka, / ki jih je nemirno šlo srce iskat: / bomo kdaj k obali našli pot domov? / Skoro, skoro pali bomo vsi čez krov.
  
• Komur v srce so moje pesmi segle, / naj ve, da so priložnostno zapete; / če taval v njih bi kakor sredi megle, / bi tudi res bile iz megle snete.

LETA 1992 BLAGOSLOVLJENI

PROSTORI OŽIVLJENE JEGLIČEVE GIMNAZIJE

Življenjsko delo ljubljanskega škofa Jegliča je Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano s klasično gimnazijo, prvo s slovenskim učnim jezikom. Zaživela je septembra 1905 in uspešno delovala do leta 1941, ko so jo zasedli Nemci. Leta 1945 so zavodski prostori postali komunistični zapori, nato so bili spremenjeni v vojašnico. Država Slovenija jih je vrnila lastniku. Ob začetku obnove je stavbo 29. novembra 1992 blagoslovil nadškof Alojzij Šuštar.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1680 UMRL GIOVANNI LORENZO BERNINI

ITALIJANSKI BAROČNI KIPAR, ARHITEKT, SLIKAR ... (* 1598)

Rojen v Neaplju, sin kiparja Pietra, kjer se je učil kiparstva. Očeta je spremljal v Rim, kjer so mu zaradi nadarjenosti dovolili, da je restavriral poškodovane. Njegov mecen je bil kardinal Borghese in mladi Bernini je zrasel v odličnega kiparja. Izklesal je umetnino Apolon in Daphne, ki sodi v vrh kamnite plastike vseh časov. Poleg kiparstva se je začel ukvarjati tudi s stavbarstvom. Načrtoval je veliki oltar v baziliki sv. Petra, zaupana mu je bila izvedba obodnih stebrišč na trgu sv. Petra ... Še nekaj njegovih del: vodnjak štirih rek na Piazzi Navona v Rimu, zamaknjenje Svete Terezije v cerkvi Santa Maria della Vittoria, David, doprsni kip Ludvika XIV. ...

LETA 1797 ROJEN ANDREJ GOLLMAYER

NADŠKOF GORIŠKI IN METROPOLIT ILIRSKI († 1883)

Filozofijo in teologijo je študiral v Ljubljani, bil 1821 posvečen v duhovnika, na Dunaju je doktoriral iz bogoslovja in na ljubljanski teološki fakulteti poučeval dogmatiko in vzgojeslovje. Leta 1854 je bil imenovan za knezonadškofa v Gorici. S svojim glasom je v goriškem deželnem zboru pripomogel k sprejetju za Slovence pravičnejšega novega volilnega reda za Goriško. Kot nadškof je hotel obnoviti versko življenje, ustanovil je 20 novih župnij in vikarijatov, pospeševal duhovniško izobrazbo, uvedel letne duhovne vaje za duhovnike, sprejel v škofijo jezuite, šolske sestre de Notre Dame in sestre božje Previdnosti, 1858 odprl deško semenišče, leta 1869/70 se je udeležil vatikanskega koncila ... Italijani so mu očitali preveliko ljubezen do Slovencev ...

LETA 1896 UMRL IVAN NAVRATIL

UREDNIK, SLOVNIČAR IN NARODOPISEC (* 1825)

Belokranjec (rojen v Metliki) je v Ljubljani končal filozofski licej; bil je sodni uradnik v Ljubljani, in kasneje prevajalec pri državnem sodišču na Dunaju. V Ljubljani je ustanovil in urejal mladinski tednik Vedež (1848-50), na Dunju je sodeloval z M. Cigaletom in F. Miklošičem pri prevajanju pravne terminologije, Miklošiču je pomagal tudi pri sestavljanji slov. beril za višje razrede gimnazije. Zbiral je etnološko gradivo, pisal o jezikovnih posebnostih ..., posebej iz Bele krajine, ter svoja spoznanja primerjal in razlagal s pojavi od drugod. Posebno znan je njegov spis o življenju in delu J. Kopitarja, zelo si je prizadeval za uveljavitev in izpopolnitev slov. knjižnega jezika v 2. pol. 19. st.

LETA 1915 ROJENA CITA POTOKAR

SLIKARKA, ILUSTRATORKA KNJIG († 1993)

Rodila se je v Dragatušu v Beli krajini, umrla pa je v Ljubljani en dan pred 78. rojstnim dnem. Slikarske umetnosti se je pred drugo svetovno vojno učila v Beogradu, po vojni pa v Ljubljani. Leta 1943 je bila internirana v Ravensbrück in taboriščna tematika je bila pogosta v njenih delih. Najbolj je poznana po ilustracijah knjig za otroke: Bratec in sestrica, Okoli sveta, Marjanka Vseznalka Branke Jurca, Veliki in mali ljudje Zofke Kveder, Vesela abeceda Vere Albreht, Sto belokranjskih Lojzeta Zupana ...

LETA 1931 UMRL FRANČIŠEK BORGIA SEDEJ

DUHOVNIK, ŠKOF, NADŠKOF, NA SVOJEM MESTU PRAVI MOŽ (* 1854)

Ko je bil Frančišek Borgia Sedej 25. marca 1906 posvečen in ustoličen za goriškega nadškofa, mu je prijatelj Simon Gregorčič napisal pesem, v kateri pravi: "Ne stol možu, mož stolu da sijaj" ter napoveduje: "In mož ti boš, na svojem mestu pravi mož!" Prerokba se je uresničila: nadškof Sedej je škofijo modro vodil petindvajset let (1906-1931). Huda so bila leta prve svetovne vojne, ko je tod divjala fronta, še huje pa je bilo v času po vojni, ko je italijanski fašizem hotel primorskim Slovencem vzeti materino besedo in narodno zavest. Nadškof Sedej jih je branil z odločnostjo dobrega pastirja. Leta 1927 so fašistični veljaki, ki jim je bil nadškof Sedej trn v peti in so ga imenovali 'kača', na posvetu v Trstu sklenili, naj bo verouk v šoli izključno v italijanskem jeziku. Nadškof Sedej je tedaj ustanovil 'župnijske šole': odredil je, naj se povsod uvede slovenski verouk v cerkvah. Starše je opozoril, da so po vesti dolžni pošiljati otroke k slovenskemu verouku. V pastirskem pismu o krščanskem nauku v materinščini (1929) je zapisal, da "državna oblast nima nobene pravice verski pouk poniževati v sredstvo za potujčevanje".

... več o njem v rubriki pričevanje 11_2001 in zapisu v Ognjišču 11_1981

nekaj njegovih misli:

• Poseben dar in zmožnost tolažiti otroke ima mati. Ena beseda, en pogled, eno pismo matere zadostuje, da se žalosten otrok potolaži. Nobeden ne spozna tako hitro in jasno, kaj manjka otroku, kje tiči vzrok njegove žalosti, kakor mati.
  
• Čim plemenitejše in popolnejše je matere srce, tem boljše zna tolažiti. V Materi Mariji bije najblažje in najplemenitejše srce, zatorej zna Ona tolažiti bolje ko vse človeške matere svoje otroke v solzni dolini.
  
• O krščanska mati, ki si izgubila svojega sina in morda še svojega moža, obrni svoje solzne oči na Marijo, Mater sedem žalosti, stoječo tam pod križem svojega edinorojenega božjega Sina.
  
• Družina je bila prej kot država, zaradi tega ima ona od države neodvisno pravico do svojih otrok, ki jo je Bog Stvarnik dal. Huda zloraba državne oblasti in nasilstvo vesti je, ako država vzame staršem otroke proti njih izrecni volji in jih sili v šole, kjer jih podučujejo v načelih, ki so njihovim staršem nasprotna.
  
• Očetje, učite se od svetega Jožefa, mizarja in poglavarja svete družine, živeti doma skromno, delavno in mirno, vdati se v stiskah in nadlogah v božjo voljo, skrbeti z delom svojih rok za izročeno vam družino, s soprogo živeti v edinosti in ljubezni in dajati drug drugemu s krščanskim življenjem dober zgled.
  
• Jezus, Marija in Jožef so bili skupaj v nazareški hišici. O kako sveta je bila ta hišica, polna milosti - prava hiša božja! Drug je dajal drugemu dober zgled v besedah in dejanjih, drug je dru­gemu ljubezen in čast izkazoval; njih srca, vneta božje ljubezni, so se zlivala v svete občutke, molitve in pogovore.
  
• Ljubezen do svojega naroda in domovine je dobra, celo od Boga zapovedana. Saj je Stvarnik sam nam položil v srce večjo ljubezen do staršev in sorodnikov kot do drugih ljudi. Narod, iz katerega izhajamo, pa je velika družina, velika krvna sorodnost, torej moramo rojake bolj ljubiti kot tujce.

LETA 1950 UMRL IVAN LEVAR

operni pevec in igralec (* 1888)

Že kot gimnazijec je začel Ivan Levar študirati glasbo na Dunaju in na akademiji za glasbo in gledališko umetnost študij zaključil leta 1912. Tedaj je bil kot prvi bariton angažiran v Moravski Ostravi, zatem v Aachnu. Nekaj let je bil član opere v Zagrebu, leta 1918 je prišel v Ljubljano. Pel je predvsem velike Wagnerjeve, Verdijeve in Mozartove opere. Leta 1924 pa se je odločil za dramo in se razvil v velikega sodobnega igralca. Najbližji so mu bili silni značaji, zato je bil idealen junak v klasični drami.

LETA 1994 ZAČEL ODDAJATI RADIO OGNJIŠČE

Z NEPREKINJENIM 24-URNIM PROGRAMOM IZ LJUBLJANSKEGA STUDIA

Radio Ognjišče je leta 1993 ustanovilo Tiskovno društvo Ognjišče. Po dovoljenjih za prvih pet oddajnih točk se je 5. junija 1994 začelo delo v koprskem studiu. Datum neprekinjenega 24-urnega oddajanja iz ljubljanskega studia v kletnih prostorih Zavoda svetega Stanislava, 28. november 1994, je njegov rojstni datum. Glavni in odgovorni urednik msgr. Franci Trstenjak ob mejnikih posebej omenja še oddajanje 24-urnega programa prek spleta 15. aprila 1997, oddajanje programa prek satelita 1. maja 2004 in popolno prenovo glavnega studia v Ljubljani v letu 2006. "Radio Ognjišče je bil ustanovljen z namenom, da s pomočjo medija prinaša poslušalcem evangelij, veselo oznanilo. Od tega osnovnega namena se nismo nikoli oddaljili, nasprotno, vedno bolj široko je naše evangelizacijsko delo," pojasnjuje msgr. Trstenjak. Drugi namen je po njegovih besedah širjenje domovinskega ponosa.

... več o začetkih v zapisu Iz našega sveta v Ognjišču 01_1995, v rubriki tehnika 05_2004, v rubriki Na obisku 1_2007 in istega leta v rubriki Čudo tehnike 03_2007 in 04_2007 in nazadnje ob 25-letnici: Na obisku 11_2019

direktor Franc Bole se je spominjal:

"Čeprav smo imeli načrte kje in kakšno tehniko bomo nastopili, si nismo mogli privoščiti nakupa radijske tehnike ali opremljati radijskih studiev preden smo dobili v roke dovoljenje za oddajanje in frekvence. Ko smo dobili frekvence, smo imeli samo eno leto časa, da začnemo oddajati, sicer bi nam frekvence propadle. S tem je bilo povezanih veliko vprašanj, kot na primer lokacija, ljudje, ki bi bili sposobni in imeli veselje, da se posvetijo temu delu.

glavni urednik msgr. Franci Trstenjak:

"Radijci smo ponosni Slovenke in Slovenci, kar pa se pozna pri podajanju besed v eter. Česar polno je srce, to usta govore! Tega ni mogoče skriti, še manj prekriti. Ponosni smo na to, da smo slovenska radijska postaja, v kateri ima 70 odstotkov prostora slovenska glasba."

ob 25-letnici (2019):
»Ko gledam nazaj, me preveva hvaležnost Bogu in vsem sodelavcem, da se je naša radijska postaja tako dobro zasidrala v slovenskem medijskem prostoru. Vesel in hvaležen sem, da sem pred 25. leti pravilno razmišljal in ostal zvest načrtu. Na začetku je bila potrebna tudi "trma", ki mi je pomagala k uresničenju idej in zamisli. Ves čas pa sem gradil na zaupanju do sodelavcev, ki so in še vedno prispevajo svoj nadvse pomemben delež pri ustvarjanju radijskega programa in za dobro celotnega kolektiva. - Tudi v prihodnjih letih bo moral Radio Ognjišče skrbeti za evangelizacijo, informiranost, izobraževanje in zabavo. Še naprej bo potreben poudarek na vsem, kar vzpodbuja, opogumlja in vliva voljo. V slovenski prostor moramo prinašati vesele novice, ki dvigajo in utrjujejo upanje sredi obupane in razočarane družbe. Kakor v minulih 25. letih, tako bo potrebno tudi v prihodnosti spodbujati poslušalce k strpnosti, odprtemu dialogu in občutku za stisko človeka."

ob 31- letnici (2025):
"Eden od temeljev uspeha Radia Ognjišče je globoka povezanost s poslušalci, ki so naši najmočnejši zavezniki. Vez z njimi je ključnega pomena. Radio gradi tudi na dogodkih: romanjih, izletih, koncertih, počitnicah. Ti dogodki omogočajo osebni stik. Glas je pomemben, a srečanje s človekom še bolj. (...) V 31. letih je Radio Ognjišče postal medij, ki mu zaupajo tudi sogovorniki iz drugih političnih in nazorskih krogov. Vedo, da pri nas ne iščemo senzacij, nikogar ne napadamo, vprašanja so korektna. (...) Radio Ognjišče ni želel nikoli postati zgolj ozko verski medij. Temeljni navdih mu je misel papeža Janeza Pavla II., da je govoriti o lepem in dobrem – tudi evangelizacija. Zato radio pokriva verske, družinske, kulturne, družbene in socialne teme ter hkrati daje prostor številnim nevladnim organizacijam. (...) Ljudje morajo dobiti občutek, kaj pomeni biti del Radia Ognjišče. To je nujno, da ne pride do vrzeli. (...) Povezani smo z Založbo Ognjišče, ki letos praznuje 60 let, ustanovitelj pa je msgr. Franc Bole. Isti ustanovitelj, isti duh, ista misija. Založba je bila ključna pri ustanovitvi radia, radijske hiše pa se trudijo ohranjati tesno povezanost, da bi skupaj dobro služili slovenskemu človeku in Cerkvi.

več o zgodovini radia Ognjišče

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 8 UMRL HORACIJ

STARORIMSKI PESNIK S POLNIM IMENOM QUINTUS HORATIUS FLACCUS (* 65 pr Kr..)

Rodil se je osvobojenemu sužnju v Venusii, v južni Italiji. Med študijem v Atenah se je pridružil Brutovi vojski, po njenem porazu pri Filipih pa se je vrnil v Rim, kjer je služil kot uradnik. Eden od ljubljencev cesarja Avgusta. A rajši kot fine pojedine v Rimu je hvalil preprosto hrano: domačega piščanca, pečenega kozlička, slanino, solato z vrta in sadje iz sadovnjaka...

nekaj njegovih misli:

• Izgovorjena beseda se ne vrne.
  
• Sladko in častno je umreti za domovino! Še slajše pa zanjo živeti.
  
• Zdrava pamet, to je načelo in izvor dobrega pisanja.
  
• Izkoristi dan, čim manj zaupaj jutrišnjemu.
  
• Vrlina staršev je bogata dota.
  
• Nič ni bolj nespametnega kot nositi drva v gozd.
  
• Zavedaj se, da je vsak dan lahko tvoj zadnji.

LETA 1853 ROJEN ANTON BARTEL

PISATELJ IN LEKSIKOGRAF IN PRIPOVEDNIK († 1938)

Rodil se je v Mirni Peči, po končani gimnaziji v Novem mestu je filologijo študiral na Dunaju. Kot profesor je učil na gimnaziji v Trstu, potem v Celovcu (do leta 1909). Poučeval je latinščino in grščino pa tudi slovenščino in dijakom vlival ljubezen do domačega jezika. Lotil se je tudi pisanja, napisal je zgodovinsko povest Pomladanski vetrovi, o dogodkih iz Napoleonove dobe. Z veliko vnemo se je lotil pregledovanja Janežičevega nemško–slovenskega slovarja in oskrbel tretjo izdajo za tisk (1889). Bil je eden najožjih sodelavcev Maksa Pleteršnika, (1894-95), ko je le-ta pripravljal svoj veliki slovar.

LETA 1865 ROJEN JANEZ EVANGELIST KREK

POLITIK, SOCIOLOG, PISATELJ, TEOLOG, PUBLICIST IN ČASNIKAR († 1917)

Dr. Janez Evangelist Krek - bogoslovni profesor, pisatelj in publicist, državni in deželni poslanec, voditelj krščanskega socialnega gibanja na Slovenskem, ustanovitelj zadrug za podporo zadolženega kmečkega prebivalstva in borec za novo državo južnih Slovanov. Njegov učenec in prijatelj Ivan Dolenec, urednik Krekovih Izbranih spisov, je ob stoletnici rojstva tega izrednega moža zapisal: "Vse Krekovo življenje, vsi njegovi veliki uspehi so razložljivi iz njegove žive vere, ki je vesela in preprosta kakor otrokova... 'Uspeh vsega našega dela je odvisen od božjega blagoslova, ki ga moramo zaslužiti in ohraniti z dobrimi deli,' je rad ponavljal." "Tako kot knjige mi, ljudi je brati znal," je o Janezu Evangelistu Kreku, duhovniku, ki je delal za deset ljudi, zapisal pesnik Oton Župančič.

več:
S. ČUK,. dr. Janez Evangelist Krek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1997), 28-29.
S. ČUK, Janez Evangelist Krek: Priloga, v: Ognjišče 10 (2017), 58-65.

nekaj njegovih misli:

• Če moremo koga meriti, koliko je kristjana, potem ga moremo meriti po tem, koliko zna odpuščati; to pa merimo po tem, koliko zna trpeti in potrpeti.
  
• Človek išče značaja, išče vzora, ki bi se ga oprijel in po njem uravnaval svoje življenje; išče opore, ki bi se nanjo mogel nasloniti v težavnem boju življenja.
  
• Samo en značaj ti sije brez pege, vzvišen, veličasten, a vendar tako ljubek, tako domač. Tak značaj najdeš v osebi Jezusa.
  
• Ljudje smo betežni in slabi. / Močni pa smo v veri v Boga, / zaupanje Vanj nas krepča, / molitev poguma nam da.
  
• Prav gotovo je dolžnost vsakega moža kristjana, da se ne boji nikogar razen Boga in božje zapovedi in da nima nikakega strahu pred človeško gosposko, če velja braniti pravico in zakon božji.
  
• Vsak, ki zasluži človeško ime, nosi v svojih prsih spoštovanje do tiste, ki ga je v bolečinah rodila in v neštetih skrbeh vzgajala. V licu svoje matere bere pomen in dostojanstvo ženske osebnosti.
  
• Kdor ni osebno svoboden, ostane duševno top, nravno propal; tak človek izgubi zavest o vrednosti človekovi.
  
• In ko je druge ni rešitve, / rešile me materine bodo molitve.
  več:
  

LETA 1893 ROJEN ANDREJ ČEBOKLI

PISATELJ († 1923)

Svojo življenjsko pot je začel v Kredu pri Kobaridu, kjer je hodil v osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval v Gorici kot gojenec malega semenišča do višje gimnazije, ko je stanoval zasebno. Namesto na študij prava v Gradcu je moral na fronto, kar ga je zaznamovalo dušno in telesno. Po vojni se je vpisal na študij slavistike in romanistike na ljubljanski univerzi, a je za posledicami vojne leta 1923 umrl. Pesmi je začel pisati že kot gimnazijec, obsežnejša in pomembnejša je njegova kratka proza, objavljena v raznih revijah.

LETA 1898 ROJEN ERNEST ADAMIČ

FILMSKI REŽISER, SCENARIST IN PUBLICIST († 1977)

Po končanem ljubljanskem učiteljišču je poučeval najprej na Dolenjskem, kasneje v Zasavju. V tem proletarskem okolju je začel pisati krajše feljtone in kasneje povesti. Deloval je tudi kot režiser, scenarije je pisal sam, tudi glasbeno je bil dejaven. Pred drugo svetovno vojno je pisal radijske igre (več kot 50 jih je napisal). Med vojno je izgubil službo in se po vojni začel ukvarjati s filmom. Po nekaj uspešnih poskusih na razpisih (Njegov prvi izpit) je postal režiser dokumentarnega filma. Nagrajen je bil njegov dokumentarec Med zagorskimi rudarji. Realiziral je več kot 80 kratkih filmov, na televiziji Ljubljana pa je v letih 1965/69 oblikoval serijo Portreti; v kateri je predstavil številne pomembne Slovence (Plečnik, Pirc, Seliškar, Jakac, Napotnik...), posnel je tudi film o Simonu Gregorčiču (1966).

LETA 1908 ROJEN JOŽE GREGORIČ

DUHOVNIK, SLAVIST, UREDNIK, PREVAJALEC († 1989)

Doma iz kmečke družine v vasi Delač na Kostelskem, po končani gimnaziji v Kočevju je študiral teologijo v Ljubljani (diplomiral 1933), potem pa študiral v Zagrebu še slavistiko, nekaj časa je bil prefekt in profesor v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, med vojno izseljenski duhovnik v Zagrebu. Po drugi svetovni vojni je bil župnik v Tržiču in na Polici pri Grosupljem. zadnjih deset let svojega življenja je preživel v stiškem samostanu, kjer je tudi pokopan. Veliko je pisal (pod različnimi psevdonimi: Jože Zdolanji, Drago Piškur ...) za številne časopise, zbornike, koledarje, bil je tudi član odbora Mohorjeve v Celju, pri Novi poti, Novi mladiki ... Pisal je uvode, recenzije in komentarje k številnim izdajam, veliko je tudi prevajal. Tudi za Ognjišče je napisal nekaj člankov (priloga o Stični, o Petru Pavlu Glavarju ... Njegova bibliografija šteje skoraj 1500 različnih člankov od tega je 18 knjig. Rad je opisoval rodni Kostel, že med obema vojnama je začel pripravljati slovar kostelskega jezika, ki je leta 2014 tudi izšel.

LETA 1915 UMRL JANEZ STARIHA

slovenski misijonar in škof v ZDA (* 1845)

Belokranjec Janez Stariha (r. 1845) je bil kot dijak frančiškanske gimnazije v Novem mestu vpoklican k vojakom. V želji, da postane duhovnik, se je iz vojske tajno izmaknil in odšel v Ameriko; po raznih preizkušnjah ga je posvetil za duhovnika slovenski misijonski škof Ignacij Mrak. Kot duhovnik je razvil vsestransko dejavnost in leta 1902 je postal prvi škof nove škofije s sedežem v mestu Lead City (Južna Dakota), kjer je imel mnogo truda z Indijanci. Zaradi bolezni se je leta 1909 vrnil domovino in po šestih letih umrl v Ljubljani.

LETA 1942 ROJEN JIMI HENDRIX

AMERIŠKI KITARIST ROCK GLASBE († 1970)

Po nastopu na festivalu v Montereyju leta 1967 in čez dve leti na Woodstocku je postal slaven. Bil je pionir tako na področju novega kitarskega zvoka kot glasbene produkcije. Najprej so ga odkrili v Angliji s hitom »Hey Joe«, kasneje z albumom Are You Experienced?, glasbena kompilacija, ki je vključevala himne generacije in je ostal eden izmed najpopularnejših rock albumov vseh časov. Vključuje pesmi Purple Haze, The Wind Cries Mary, Foxey Lady, Fire in Are You Experienced?. Publiko v ZDA je dvignil na noge šele z monterejsko uspešnico Wild Thing in čez noč je The Jimi Hendrix Experienece postal eden izmed najpopularnejših skupin na svetu. Potem so sledili hiti: If 6 was 9, Bold as Love in You Got Me Floatin. Višek njegovega ustvarjanja je album Electric Ladyland z njegovimi najbolj znanimi skladbami... Jimi je umrl star komaj 27 let v sumljivih okoliščinah, domnevno zaradi prevelike doze uspavalnih tablet ali samomora.

LETA 1974 UMRL KAROL PAHOR

SKLADATELJ, VIOLINIST IN GLASBENI PEDAGOG (* 1896)

Skladatelj Karol Pahor je svoja dela gradil na prvinah ljudske glasbe. Posebno se je odlikoval v vokalni glasbi. Za njegove zborovske skladbe sta značilni iskrena čustvenost in toplina; med temi je najbolj znana skladba Očenaš hlapca Jerneja na besedilo pisatelja Ivana Cankarja iz povesti Hlapec Jernej in njegova pravica.

LETA 1989 JE NASTALA KOALICIJA DEMOS

Na domačiji Ivana Omana v Zmincu pri Škofji Loki so se sestali predstavniki Slovenske demokratične zveze, Socialdemokratske zveze Slovenije in Slovenskih krščanskih demokratov (Slovenska kmečka zveza, poznejša Slovenska ljudska stranka se je pridružila koaliciji na začetku leta 1990). Predsednik Demosa je postal dr. Jože Pučnik, koalicijo pa sta povezovala dva glavna cilja – miren prehod v demokracijo in suverena Slovenija. Prvič se je javno predstavila v začetku decembra 1989 v Klubu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani.

LETA 1993 UMRLA CITA POTOKAR

SLIKARKA, ILUSTRATORKA KNJIG (*1915)

Rodila se je v Dragatušu v Beli krajini, umrla pa je v Ljubljani en dan pred 78. rojstnim dnem. Slikarske umetnosti se je pred drugo svetovno vojno učila v Beogradu, po vojni pa v Ljubljani. Leta 1943 je bila internirana v Ravensbrück in taboriščna tematika je bila pogosta v njenih delih. Najbolj je poznana po ilustracijah knjig za otroke: Bratec in sestrica, Okoli sveta, Marjanka Vseznalka Branke Jurca, Veliki in mali ljudje Zofke Kveder, Vesela abeceda Vere Albreht, Sto belokranjskih Lojzeta Zupana ...

LETA 2010 UMRL JOŽKO KRAGELJ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, PUBLICIST (* 1919)

Doma je iz Modrejc pri Mostu na Soči, kamor je hodil v šolo, potem pa obiskoval goriško gimnazijo in bogoslovje. Posvečen je bil 1942, bil je kaplan v Idriji in nato do leta 1948 župnijski upravitelj na Livku. V sodnih procesih proti duhovščini je bil decembra 1948 v Tolminu aretiran in zaprt. Obsodili so ga na smrt z ustrelitvijo, kasneje so sodbo spremenili v dvajset let prisilnega dela. V zaporih, tudi v samicah, bunkerjih in delovnih taboriščih, je ostal do julija 1956. Ves ta čas je opisal v knjigi Moje celice, enem prvih prikazov trpljenja duhovnikov v povojni Jugoslaviji. Po izpustitvi je bil župnik v Velikih Žabljah in Brjah, na Gočah, deset let na Marijinem Celju v Ligu, nato še v Vrtojbi, Podkraju in Batujah. Več kot polstoletno pisateljsko pot je začel s kratko prozo, ki sta jo objavljala koledarja Goriške in Celjske Mohorjeve družbe. Od tod zbirka črtic Moja Tolminska. Sledil je roman Simon iz Ruta. V sedemdesetih letih je prevedel več del italijanskega duhovnika Alessandra Pronzata. Uredil in za tisk pripravil je številne izdaje (knjige, prispevke za koledarje, revije, časopise). Tudi za Ognjišče, kamor je rad napisal kakšen članek o Tolminski ali Benečiji, v zbirki Graditelji slovenskega doma pa smo izdali knjige o Jožetu Abramu, Ivanu Trinku, Vinku Vodopivcu ..., za katere je on zbral gradivo. Jožko je rad zahajal v Benečijo, ljubezen do teh krajev ga je spremljala do smrti, življenjsko modrost je črpal od Ivana Trinka Zamejskega in kasneje tudi urejal Trinkov koledar. O večini župnij, v katerih je deloval, je objavil publikacije o njihovi zgodovini in sodobnem položaju.

več o njem v rubriki gost meseca 02_1999

njegova misel:

• Vzgajal sem otroke versko in narodno. Versko v prvi vrsti, ker vem: če vzgoja ne temelji na Kristusu, se vse drugo zruši, ker nima trdne podlage.

iskalec in zbiralec Marko Čuk