LETA 65 PR. KR ROJEN HORACIJ

STARORIMSKI PESNIK S POLNIM IMENOM QUINTUS HORATIUS FLACCUS (u 8 po Kr.)

Rodil se je osvobojenemu sužnju v Venusii, v južni Italiji. Med študijem v Atenah se je pridružil Brutovi vojski, po njenem porazu pri Filipih pa se je vrnil v Rim, kjer je služil kot uradnik. Eden od ljubljencev cesarja Avgusta. A rajši kot fine pojedine v Rimu je hvalil preprosto hrano: domačega piščanca, pečenega kozlička, slanino, solato z vrta in sadje iz sadovnjaka... Velja za utemeljitelja rimskega klasicizma. Ustvarjal je trideset let: najprej napisal Sermones, potem ode (Carmina), v zadnjem ustvarjalnem obdobju pa sta nastali še knjigi Epistul in Ars poetica.

nekaj Horaciijevih misli:

• Izgovorjena beseda se ne vrne.
  
• Sladko in častno je umreti za domovino! Še slajše pa zanjo živeti.
  
• Zdrava pamet, to je načelo in izvor dobrega pisanja.
  
• Izkoristi dan, čim manj zaupaj jutrišnjemu.
  
• Vrlina staršev je bogata dota.
  
• Nič ni bolj nespametnega kot nositi drva v gozd.
  
• Zavedaj se, da je vsak dan lahko tvoj zadnji.

LETA 1803 UMRL RUDOLF JOŽEF EDLING

NASPROTNIK CESARJA (* 1723)

Drugi goriški nadškof je izšel iz goriške grofovske družine. Kot gojenec jezuitskega zavod Germanik v Rimu je doktoriral iz filozofije in teologije. Leta 1752 je postal pomožni škof goriškega nadškofa Karla Attemsa, 1774 pa njegov naslednik. Zavzel se je za pravice Cerkve, ki jih je kratil cesar Jožef II. Uprl se je cesarjevemu načrtu preureditve škofijskih mej, zato ga je ta prisilil k odstopu. Bil je svetniški mož. Dobro je govoril slovenski jezik in v njem nagovarjal slovenske vernike. To je naročal tudi duhovnikom.

LETA 1826 ROJEN FRANCE CEGNAR

PESNIK, PREVAJALEC, UREDNIK IN KRITIK († 1892)

Doma v Sv. Duhu pri Stari Loki, po končani gimnaziji in liceju nastopil službo poštnega uradnika. Služboval je v Ljubljani, Pazinu in Trstu, kjer je postal tudi mestni svetnik. Poskusil se je kot pesnik, toda pomembnejši je kot prevajalec. Zlasti dobri so njegovi prevodi Schillerjevih tragedij: Marija Stuart (1861), Viljem Tell (1862) in Valenštajn (1866). Bil je tudi pomemben kritik, še pred Levstikom se je spustil v polemiko z Bleiweisom.

LETA 1854 RAZGLAŠENA

VERSKA RESNICA O MARIJINEM BREZMADEŽNEM SPOČETJU

Na današnji dan je papež bl. Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju. »Izjavljamo, oznanjamo in določamo ..., da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in posebni pravici, ki ji jo je podeli vsemogočni Bog glede na zasluženje Jezusa Kristusa, Zveličarja človeškega rodu.« To resnico je potrdila Marija sama, ko je 25. marca 1858 v prikazanju Bernardki v Lurdu na njeno vprašanje, kako ji je ime, odgovorila: »Jaz sem brezmadežno spočetje.« Že pred razglasitvijo te verske resnice so v vesoljni Cerkvi (od leta 1708) obhajali praznik Marijinega brezmadežnega spočetja in sicer 8. decembra; datum je bil določen glede na praznik Marijinega rojstva 8. septembra. Po tem dogodku se je še bolj poživilo češčenje Božje Matere zlasti v Marijinih družbah ali kongregacijah, ki so vernike, predvsem mlade, vzgajale za polnejše krščansko življenje po Marijinem zgledu in pod njenim varstvom.

LETA 1865 ROJEN JAN SIBELIUS

FINSKI SKLADATELJ († 1957)

Glasbeni zgodovinarji pravijo, da je izrazita značilnost finskega skladatelja Jana Sibeliusa njegov močni nacionalizem. Njegove skladbe kažejo sivo, otožno severnjaško pokrajino, kakršna je njegova Finska. Zaradi svojih del je skladatelj postal narodni junak.

nekaj njegovih misli:

• Glasba je zame kot čudovit mozaik, ki ga je Bog sestavil. Vzel je vse koščke v svojo roko in jih vrgel na Zemljo, da bi jih mi zbrali in iz njih spet sestavili sliko.
  
• Nikar se ne ozirajte na to, kaj pravijo kritiki. Še nobenemu kritiku namreč niso postavili spomenika.
  
• Če bi hotel isto kot z glasbo izraziti z besedami, bi moral znati o tem nekaj povedati. Toda glasba je nekaj veliko bolj neodvisnega in bogatega. Glasba se začne, kjer se sposobnosti izražanja z besedami končajo. Zato jaz pišem glasbo.

LETA 1869 SE ZAČNE

I. VATIKANSKI VESOLJNI CERKVENI ZBOR

Sklical ga je papež Pij IX., ki je vodil Cerkev najdlje – celih 32 let. Koncilskih očetov je bilo nad 700, prvič so bili med njimi škofje iz Amerike, Afrike in Azije. Na koncil niso bili povabljeni mogočniki takratnega sveta – vladarji, pač pa so bila vabila poslana protestantom in pravoslavnim , ki pa niso prišli. Koncil je potrdil definicijo nauka o katoliški veri ter razglasil dogmo o papeževi nezmotljivosti, kadar kot vrhovni učitelj Cerkve govori (ex catedra) o verskih in moralnih vprašanjih. Razglasitvi te dogme se je najbolj upiral džakovski škof Strossmayer. 20. septembra 1870 so italijanske čete zasedle Rim in ga napravile za prestolnico Italije in papež Pij IX. je 20. oktobra tega leta nadaljevanje koncila preložil na kasnejši čas. Končal se je šele pod sv. Janezom XXIII,, ko je sklical drugi vatikanski koncil ...

LETA 1931 ROJEN STANE UREK

RADIJSKI NOVINAR, REKREATIVNI ŠPORTNIK (1993)

Bil je velik zagovornik množičnega udejstvovanja v športu pri nas, promotor zdravega načina življenja. Prek radijskega mikrofona je spodbujal vsako jutro k telovadbi, tudi skupaj s telovadcem Tomažem, njegovim nečakom. Bil je komentator, reporter, urednik oddaj o rekreaciji, tudi vojni novinar. Za svoje delo je po smrti prejel nagrado Mednarodnega olimpijskega komiteja na področju športne rekreacije. Prejel je tudi Bloudkovo nagrado. 

LETA 1957 UMRL FERDO KOZAK

PISATELJ, DRAMATIK, UREDNIK, PUBLICIST IN POLITIK (* 1894)

Otroštvo je preživljal v ljubljanskem šempetrskem okolju, skupaj s starejšim bratom Jušem Kozakom. Že zgodaj se je navduševal za jugoslovansko nacionalno gibanje in veliko potoval. Po prvi vojni je doktoriral iz slovanske literarne zgodovine, posebej ga je zanimala češka literatura, delal je v knjižnicah. Na njegovo pobudo je bila ustanovljena revija Sodobnost, ki jo je tudi urejal. Njegovo literarno delo po zvrsteh obsega pesmi, novele, drame, potopise, kritike in prevode. Med vojno je napisal nekaj slik iz časov kmečkih uporov Matije Gubca, po vojni je predelal in preimenoval Vido Grantovo in Profesorja Klepca, napisal dramo Punčka. Njegovi najbolj znani deli sta Iz zapiskov neznanega junaka in Popotoval sem v domovino, ter zbirka novel Od vojne do vojne ...

LETA 1953 UMRL p. HUGO (FRANC) BREN

FRANČIŠKAN, UREDNIK, POBUDNIK POSTOPKA BARAGA NA OLTAR (* 1881)

Med šolanjem v Ljubljani je pel pri frančiškanih, leta 1900 pa je vstopil v frančiškanski red. Bogoslovje je študiral doma in na tujem. Leta 1920 se je na povabilo p. Kazimirja Zakrajška podal v ZDA in sodeloval pri ustanovitvi središča frančiškanskega delovanja med Slovenci v ZDA v Lemontu, kjer je nastalo semenišče in samostan. Bil je med pobudniki postopka za razglasitev škofa Friderika Baraga za blaženega. Po letu 1942 je bil profesor moralne teologije na frančiškanski univerzi Antonianum v Rimu in dvakrat dekan tamkajšnje teološke fakultete.

LETA 1965 SE KONČA

II. VATIKANSKI KONCIL

Na koncilu, ki se je začel 11. oktobra 1962 pod papežem Janezom XXIII. so bila štiri zasedanja: prvo od 11. oktobra do 8. decembra 1962; drugo pod Pavlom VI. od 29. septembra do 4. decembra 1963:, tretje od 14. septembra do 21. septembra 1964 in četrto od 14. septembra do 8. decembra 1965. Na koncilu je sodelovalo rekordno število koncilskih očetov – povprečno 2860 (število je nihalo od zasedanja do zasedanja). Zastopane so bile vse celine, navzoče so bile tudi delegacije sestrskih Cerkva (protestanti anglikanci, pravoslavni). Najpomembnejši odloki so štiri konstitucije (uredbe): o bogoslužju, o Cerkvi, o Božjem razodetju, o Cerkvi v sedanjem svetu; devet odlokov: o sredstvih družbenega obveščanja, o ekumenizmu, o vzhodnih Cerkvah, o pastirski službi škofov, o redovnikih, o duhovniški vzgoji, o laiškem apostolatu, o misijonski dejavnosti Cerkve, o službi in življenju duhovnikov; tri izjave: o krščanski vzgoji, o nekrščanskih verstvih, o verski svobodi. Med sadovi koncila so najpomembnejši: bogoslužje v domačem jeziku, poživitev misijonske dejavnosti, odprtost za dialog s svetom in ekumensko sodelovanje z drugimi krščanskimi Cerkvami.

LETA 1967 UMRL FRANC JAKLIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, BARAGOV ŽIVLJENJEPISEC (* 1892)

Luč sveta je zagledal pri Sv. Gregorju nad Sodražico, šolal se je v domačem kraju, v Ljubljani in v Innsbrucku, kjer je doktoriral iz teologije. Ob profesorski službi je veliko pisal; za novo izdajo Življenja svetnikov (1928–1940) je prispeval nad polovico sestavkov. Njegovo knjigo Misijonski škof Irenej Friderik Baraga, ki je prvič izšla leta 1931, je za tretjo izdajo (Celje 1968) dopolnil Jakob Šolar. Jaklič se je leta 1956 preselil v “Baragovo mesto” Marquette in raziskoval Baragovo duhovno življenje.

LETA 1980 UMRL IGNAC KOPRIVEC

PISATELJ, NOVINAR, UREDNIK (* 1907)

Sin Slovenskih goric, rojen v Drbetincih, ni imel možnosti, da bi se redno šolal. V 30. letih je izredno študiral slavistiko na Univerzi v Ljubljani. Za pero je prijel že pred drugo svetovno vojno: leta 1939 je izšla njegova prva knjiga Kmetje včeraj in danes, narodopisne črtice in Slovenskih goric. Po vojni je napisal vrsto romanov, v katerih protestira zoper nasilno preobračanje kmečkega gospodarstva (zadruge), obenem pa odkriva, da mladi rod ne ljubi več zemlje kot njihovi predniki.

LETA 1980 USTRELJEN JOHN LENNON

PEVEC IN DUŠA SKUPINE THE BEATLES (* 1940)

Britanski pevec, kitarist in skladatelj je skupino The Beatles zapustil in nadaljeval samostojno kariero, deloma skupaj s soprogo Yoko Ono. Najbolj znane so njegove skladbe Power to the People, Imagine in Stand by Me.

LETA 2005 ŠKOF URAN

BLAGOSLOVI KAPELO LJ STUDIA RADIA OGNJIŠČE

Kapela je posvečena sv. p. Piju iz Pietrelcine in sv. Tereziji iz Kalkute. "Pater Pij in Terezija iz Kalkute  sta dva sodobna svetnika, ki sta s svojim delom in zgledom zaznamovala 20. stoletje. V Sloveniji jima še ni posvečen noben sakralni prostor, oba pa s svojim zgledom kličeta k globokemu odnosu do Boga

prav preko Sv. Evharistije, kličeta k službi do človeka, še najbolj tistega, ki potrebuje pomoč. Iz življenja sv. patra Pija vemo, da sta njegovo življenje najbolj zaznamovala zakramenta Sv. Evharistije in Sprave. Podoba Matere Terezije simbolizira karitativni vidik Cerkve, spodbuja nas k čuječnosti in delovanju, spodbuja nas, da smo pozorni na znamenja časa in spremljamo, kaj se dogaja okoli nas." (Franci Trstenjak, direktor RAO). V kapelo so lahko nekaj mesecev pozneje postavili tudi relikvije obeh zavetnikov. V marcu 2006 so prejeli relikvijo svetega patra Pija, v oktobru pa blažene Matere Terezije. Podobi svetnikov je naslikal Jože Bartolj, slikar in voditelj na Radiu Ognjišče.

Ta kapela bo srce Radia Ognjišče, od koder bodo potekali tudi različni prenosi bogoslužij in duhovnih oddaj, tukaj se bodo radijski delavci lahko navdihovali v izpolnjevanju izredno pomembnega poslanstva, ki ga ima ta radijska hiša za naš slovenski prostor. (nadškof Uran)

LETA 2009 UMRL ŠTEFAN FALEŽ

prvi veleposlanik R. Slovenije pri Svetem sedežu, malteški vitez in dobrotnik Cerkve na Slovenskem (* 1920)

Doma v Orehovi vasi (Hoče - Slivnica pri Mariboru), maturiral je na klasični gimnaziji v Mariboru, se leta 1940 vpisal na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani. Ob nemškem napadu na Jug. je delal v Beogradu na prosvetnem ministrstvu, vrnil se je v Slovenijo in konec leta 1941 odšel v Rim. Najprej je bil zaposlen na kraljevem veleposlaništvu pri Svetem sedežu, kasneje ustanovil gradbeno podjetje in potovalno agencijio. Nikoli ni pozabil na domovino, hrepenel je po samostojni državi Sloveniji in ob vsem delu je veliko pomagal pri reševanju slovenskih težav. V letih od 1964 do 1985 je sodeloval pri tehnični organizaciji papeških potovanj. Organiziral je devet potovanj papeža Pavla VI. in petindvajset potovanj papeža Janeza Pavla II., ki ga je v zahvalo imenoval za svojega »dvornika« Ko je Slovenija postala neodvisna, ga je vlada slovenske pomladi imenovala za prvega veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu. Republiko Slovenijo je na tem mestu zastopal od 31. januarja 1991 do 26. maja 1997, ko se je zaradi tega, ker v odnosih med Slovenijo in Svetim sedežem ni dosegel vidnejšega napredka, odločil za odstop. Njegova zasluga je, da je Vatikan 13. januarja 1992 priznal Slovenijo in s tem spodbudil države evropske skupnosti, da so dva dni za tem izpolnile obljubo mednarodnega priznanja naše države. Štefan Falež je poleg tega sodeloval še pri pripravi in izvedbi obeh obiskov papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Od leta 1997 do leta 2001 je bil dr. Falež veleposlanik Suverenega malteškega viteškega reda pri Svetem sedežu, Slovenski škofje pa so na seji Slovenske škofovske konference 7. marca 2006 dr. Faležu izročili odličje sv.Cirila in Metoda.

več:
F. Bole, Štefan Falež: Gost meseca, v: Ognjišče 9 (1992), 8-12.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1828 ROJEN JULES VERNE

FRANCOSKI PISATELJ († 1905)

Otroka kapitana Granta, Dvajset tisoč milj pod morjem, V osemdesetih dneh okoli sveta in številne druge knjige, ki jih imamo prevedene tudi v slovenščino, so še danes priljubljeno mladinsko branje. V njih ta "preroški" pisatelj napoveduje prihodnji tehnični napredek človeštva.

njegove misli

• Čudim se, s kakšnim neumnim zadovoljstvom mnogo ljudi imenuje delovanje višje sile »slučaj«, ko bi toliko enostavneje in bolj razumno lahko rekli »božja previdnost«!
  
• Kar si lahko en človek zamisli, to lahko drugi ljudje uresničijo ...

LETA 1849 UMRL FRANCE PREŠEREN

NAJVEČJI SLOVENSKI PESNIK (* 1800)

Rodil se je v Vrbi na Gorenjskem, pri Ribičevih, kjer je med "hišnimi" in kuhinjskimi vrati spominska plošča z rodovnikom Prešernove družine. Na prednji steni pa sta vzidani spominski plošči dvema sinovoma Ribičevega rodu: pesniku Francetu Prešernu in nadškofu Antonu Vovku. Prešernova rojstna hiša je "predstavnica vseh naših kmečkih domov, iz katerih so izšli veliki možje naše preteklosti" (Finžgar). Na gričku vzhodne strani vasice stoji cerkvica sv. Marka, zavetnika vasi, ki ga Prešeren v svojem "sonetu nesreče" imenuje "bližnji sosed", ... Franceta, po rojstvu tretjega otroka in prvega sina je oče Šimen sedemletnega peljal k svojemu stricu Jožefu, župniku na Kopanju pri Grosupljem, kjer ga je stari gospod sam uvajal v umetnost pisanja in branja. Poslal ga je na osnovno šolo v Ribnici, kjer je kot odličen učenec prišel v "zlate bukve" ... potem ga je poslal v ljubljanske šole, kjer je France v nabiranju znanja preživel devet let: Prešeren je bil vedno med prvimi v razredu in je ob koncu leta dobival za nagrado "bukve" ... Mati Mina je srčno želela, da bi njen France postal duhovnik, on pa se je končanem liceju odpravil peš na Dunaj, se vpisal v tretji letnik filozofije, ki mu je bil potreben za študij prava. Marca 1828 je bil razglašen za doktorja prava ("jezičnega dohtarja".), opravil je odvetniški izpit, bil odvetniški pomočnik ...  šele leta  1846 je v Kranju končno dobil samostojno odvetniško mesto. Svojim neuresničenim željam je dajal duška v svojih pesmih in pesnitvah, med katerimi sta najlepši in najbolj znani Sonetni venec ter Krst pri Savici. ... Iz ljubezenskega razmerja z Ano Jelovškovo, ki je bila od njega 23 let mlajša, so se mu rodili trije otroci, ki jim je po smrti zapustil svoje borno imetje ... Spominski dan njegove smrti je od leta 1945 slovenski kulturni praznik. "Nihče pred Prešernom, nihče za Prešernom se ne da primerjati z njim," je zapisal Oton Župančič. "On je zase, vse drugo je vrsta... Prešernovo delo je delo genija, ki je enkraten in nenadomestljiv." Od Boga je prejel izreden pesniški dar in poslanstvo, da s svojo navdihnjeno poezijo povzdigne slovenščino na raven "velikih" jezikov evropske celine. Brez pridržka ga slavimo kot največjega slovenskega pesnika.

več:
S. Čuk, Po Prešernovih poteh: Priloga, v: Ognjišče 12 (2000), 37-48.
S. Čuk, France Prešeren (1800-1849): v: Obletnica meseca 12 (2020), 92-93.

nekaj njegovih verzov:

• Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! / Tako so peli angelcev glasovi / v višavah pri Mesijasa prihodi; / da smo očeta enega sinovi, / ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, / da ljubit' mor'mo se, prav' uk njegovi.
  
• Odprta noč in dan so groba vrata; / al' dneva ne pove nobena prat'ka. / Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, / od nje nas ne odkup'jo kupi zlata, / ne odpodi od nas življenja tata / veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.
  
• Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! / Veselja dokaj strup njegov je umoril: / sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje / svet zaničvati se je zagovoril, / ljubezen zvesto najti, kratke sanje! / Zbežale ste, ko se je dan zazoril.
  
• Naj zmisli, kdor lepoto ljubi sveta / in od veselja do veselja leta, / da smrtna žetev vsak dan bolj dozori
  
• Dan jasni, dan oblačni v noči mine, / srce veselo in bolno, trpeče, / vpokoj'le bodo groba bolečine.
  
• Deklica prevzetna, zmisli, kak' je kratek vsaki cvet, / da začne se leto starat' že v srpani - čas hiti.
  
• Človeka smrt požanje, / človeštva ne; naprej / z njim, kar je storil zanje, / živelo bo vselej.
  
• Skeleče misli, da Slovenec mile / ne ljubi matere, vanj upajoče, / da tebe zame vneti ni mogoče, / z bridkostjo so srce mi napolnile.
  
• Trpi, če poka ti srce! / Prah z Bogom kregat' se ne sme!
  
• Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, / da vgásniti jo more sreče jeza.
  
• Sem videl ... da človek toliko velja, kar plača. / Sem videl čislati le to med nami, / kar um slepi z golj'fijami, ležami.
  
• Meni nebo odprto se zdi, / kadar se v tvoje ozrem oči, / kadar prijazno nasmeješ se, / kar sem prestala, pozabljeno je.

LETA 1869 ROJEN IVAN ORAŽEN

ZDRAVNIK IN DOBROTNIK († 1921)

Rojen v Kostanjevici na Krki kot nezakonski otrok, zelo nadarjen učenec, v gimnazijskih letih v Ljubljani se je moral preživljati sam, saj mu revna mati ni mogla veliko pomagati. Maturiral je v Novem mestu, odločil se je za študij medicine na Dunaju, ki ga je leta 1900 tudi uspešno končal. Zaposlil se je v Deželni bolnici v Ljubljani, hitro napredoval in bil zelo cenjen kirurg in porodničar. Ukvarjal se je tudi s politiko, bil je član Narodne napredne stranke (zato je imel težave z avstro-ogrsko oblastjo). Bil je tudi pomemben član Sokola in tako je leta 1919 ustanovil Jugoslovansko sokolsko zvezo, skupaj z zdravnikoma Lojzom Kraigherjem in Alojzom Zalokarjem pa je bil med pobudniki za ustanovitev Medicinske fakultete v Ljubljani. Večino svoje lastnine je zapustil  v upravljanje Medicinski fakulteti , ki je na njegovo željo ustanovila Oražnov dijaški dom, kjer naj dobe »prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani« ...

LETA 1878 ROJEN MARTIN BUBER

JUDOVSKI FILOZOF RELIGIJE († 1965)

Rojen na Dunaju razvijal je filozofijo antropologije (vpliv Kierkegaarda in Feuerbacha). Preroški lik, modrec, soustvarjalcj duhovnega življenja 20. stoletja kot filozof, vzgojitelj, avtor, prevajalec hebrejskega Svetega pisma, izdajatelj hasidskih pripovedi, kot prenovitelj zahodnega judovstva in pomemben sogovornik v krščansko-judovskem dialogu. Bil je človek, ki je znal dati težo besedam, celo tistim najkrajšim kakor sta jaz in ti, in pri tem predvsem besedici "in". Dialoška ni bila zgolj njegova filozofija, dialoško je bilo tudi njegovo življenje. Vedno govori kot človek, ki si upa pričevati za resničnost, ki se upira temu, da bi jo na hitro izrazili z govorico. Martin Buber si je skušal »prislužiti kompetentno besedo«. Če beremo njegove misli in skušamo prodreti vanje, potem začenjamo slutiti, kaj je "resnično življenje"«.

njegove misli:

• Brez "ti" je "jaz" nemogoč. Jaz sem jaz, ko rečem "ti".
  
• Z Bogom lahko govorimo le tedaj, če s svojimi rokami objamemo svet, kolikor bolje moremo; to pomeni, če v vse vnašamo božjo resnico in pravičnost.
  
• Obstaja neka stvar, ki jo lahko najdemo samo na enem kraju na svetu. To je velik zaklad, ki bi ga lahko imenovali izpolnitev bivanja. Kraj, kjer je ta zaklad mogoče najti, je prav tisti, v katerem živimo.
  
• Resnično novo nikoli ni sprememba; novo je večno, ki se razodene.
  
• V vsakem človeku je nekaj dragocenega, česar ni v nikomer drugem.
  
• Če pride k tebi nekdo in te prosi pomoči, tedaj mu ne smeš s pobožnim jezikom odvrniti: »Zaupaj in prepusti svojo skrb Bogu!« Takrat moraš ukrepati, kot da Boga ne bi bilo, temveč je na vsem svetu en sam, ki more temu človeku pomagati – prav ti.
  
• Vsakdo je poklican, da kakšno stvar na tem svetu izpopolni in dovrši.
  
• Največja krivda človeka niso grehi, ki jih stori – skušnjava je močna, on je pa slaboten. Največja krivda človeka je, da bi se sleherni trenutek lahko spreobrnil, pa tega ne stori.
  
• Kolikor starejši je človek, toliko bolj raste v njem potreba po hvaležnosti. Predvsem do Boga. - - Življenje doživiš v starosti, bolj kot kdaj prej, kot nepoplačljivi dar in celo vsako uro sprejmeš z obema rokama kot presenetljivi dar.
  
• Bog prebiva tam, kamor ga pustimo. Pustimo pa ga lahko samo tja, kjer resnično smo, tja, kjer živimo, kjer živimo resnično življenje.
  
• Z vsakim človekom prihaja na svet nekaj novega, česar še nikoli ni bilo, nekaj prvega in edinstvenega.
  
• Ljubezen je v tem, da se čutimo odgovorni drug za drugega.
  
• Čim starejši je človek, tem bolj se nagiba k hvaležnosti.

LETA 1888 UMRL FRANC KSAVER ZAJEC

SLIKAR in PRVI SLOVENSKI AKADEMSKI KIPAR (* 1821)

Kmečkega sina iz Sovodnja v Poljanski dolini je v svet umetnosti uvajal podobar L. Čeferin v Idriji, nato pa je študiral kiparstvo na Dunaju in v Münchnu. Leta 1854 se je kot takrat edini akademsko šolani kipar naselil v Ljubljani. Mestni očetje so mu dovolili opravljati kiparski poklic, niso mu pa dali domovinske pravice. Ustvaril je pravo galerijo naših znamenitih mož. Med njegova najbolj znana dela spada marmornati kip Antona Martina Slomška v naravni velikosti v mariborski stolnici (1878).

LETA 1895 IZŠLA PRVA ŠTEVILKA PLANINSKEGA VESTNIKA

Slovensko planinsko društvo je kmalu po začetku svojega delovanja (1893) začelo izdajati mesečno revijo "Planinski vestnik". V uvodu prve številke je pisalo: "Da Slovensko planinsko društvo doseže svoj namen, sklenil je odbor Društva od leta 1895 počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike«... Prvi članki so bili predvsem opisi doživetij in poti po gorah ter širjenje ljubezni do gora in slovenske dežele. Potem pa so objavljali še nove teme (varnost, alpinizem, odprave v tuja gorstva), v novejšem času pa ima Planinski vestnik zelo pomembno vlogo tudi pri gibanju za varovanje narave. V vseh obdobjih je bil ogledalo dela planinske organizacije, gorniške kulture, odraz splošnih razmer in duševnega doživljanja gora Slovencev. Je najstarejša slovenska revija, ki še izhaja.... 5 držav, tri vojne, 9 predsednikov slovenske planinske organizacije, 8 urednikov, 123 letnikov ...

LETA 1895 ROJEN JOŽE CVELBAR

OBETAJOČ UMETNIK, ŽRTEV VOJNE († 1916)

Dolenjski fant Jože Cvelbar je študiral gimnazijo v Novem mestu. Kot dijak je objavljal svoje in črtice v dijaški Zori, Zvončku, Vrtcu in Angelčku. Zadnja leta se je predajal misli na slikarstvo, za katero je kazal očiten dar in bi ga rad študiral v Pragi. Po maturi je moral kljub slabemu zdravju v enoletno častniško šolo, nato pa je bil poslan na tirolsko bojišče, kjer ga je leta 1916, pri enaindvajsetih letih doletela smrt. Po smrti so pripravili razstavo njegovih risb ter izdali njegove izbrane pesmi.

LETA 1908 ROJEN RIKO DEBENJAK

SLIKAR IN GRAFIK († 1987)

Doma iz Kanala ob Soči, šolal se je v Beogradu, kjer je leta 1937 končal slikarsko šolo in tečaje slikarstva. Veliko potoval in se izpopolnjeval v ilustraciji, grafiki ... in bil eden vodilnih predstavnikov Ljubljanske grafične šole, dober poznavalec tehnik in posebnosti tiskanja. Sodeloval je na številnih razstavah grafike doma in po svetu, nekaj njegovih del hranijo v kanalski galeriji (z njegovim imenom). Leta 1960 je prejel Prešernovo nagrado za grafiko ... Nekaj njegovih najbolj znanih ciklov: Panjske končnice, Istranke, Kraševke, Na morskem dnu, Nečke, Kamen, Sledi na ometu, Grebelca, Drevo-skorja-smola in Magične dimenzije. Njegov kip (Mirsad Begić)) stoji od leta 2008 pred galerijo.

LETA 1919 ROJENA MIMI MALENŠEK

PISATELJICA in PREVAJALKA († 2012)

Mimi Malenšek (roj. Konič) velja za najbolj plodno slovensko pisateljico. Večerniško povest Pesem polja je napisala pri šestnajstih letih. Njen pisateljski opus zajema številne romane in povesti z novejšo (delavsko, kmečko, meščansko) tematiko, šest biografskih romanov o pomembnih slovenskih osebnostih (od Trubarja do Prešerna) ter zgodovinske romane. Zaradi romana Temna stran meseca (1960) o domobranstvu in obleganju Turjaka ji nekaj let niso objavljali izvirnih del, zato se je posvetila prevajanju.

LETA 1921 UMRL JOSIP IPAVEC

SKLADATELJ IN ZDRAVNIK (* 1873)

Rodil se je v Šentjurju pri Celju kot sedmi otrok Gustava Ipavca. Gimnazijo je začel na avstrijskem Štajerskem in Koroškem, maturiral pa na celjski gimnaziji 1893. Študiral je medicino in vodil pevski zbor društva Triglav v Gradcu in se navdušil za glasbeno ustvarjanje ter se ves čas medicine ukvarjal z glasbo. Najprej je služboval na Dunaju, kasneje v Zagrebu, ob očetovi bolezni se je vrnil v Šentjur. V desetletju komponiranja je nastalo veliko samospevov in orgelskih skladb, največje delo pa je opereta Princesa Vrtoglavka (1910). S pantomimo Možiček (odrska glasba) pa je dosegel svoj največji uspeh.

LETA 1980 UMRL LEOPOLD SUHODOLČAN

SLOVENSKI PISATELJ, MENTOR, UREDNIK  (* 1928)

Rodil se v Žireh, družina se je veliko selila (oče finančni stražnik), pred drugo vojno v Slovenske gorice (Šentilj), v gimnazijo je hodil v Maribor, poučeval v Radljah in na Prevaljah, kamor se je po diplomi v Ljubljani vrnil in tam ostal do konca življenja. Že v gimnazijskih letih je prijateljeval s Smiljanom Rozmanom in pesnikom Kajetanom Kovičem, pripravljal je tudi gledališke igre. Pisati je začel že v osnovni šoli. Pisal je predvsem za otroke, z mladinsko prozo je postal znan tudi v tujini, saj so njegova dela prevedena v šestindvajset jezikov, ponatisi del pa izhajajo še danes. Pisal je kratke pripovedi, povesti, radijske in televizijske igre, novele, romane, pisal pa je tudi za odrasle - sodobnejšo realistično prozo. Nekaj najbolj znanih del: Krojaček Hlaček, Rumena podmornica, Naočnik in Očalnik - mojstra med detektivi, Dvajset slonov, Pipa, klobuk in dober nos, Piko Dinozaver, Peter Nos je vsemu kos, Kuža Luža ... Pisal je tudi gledališke in lutkovne predstave ter radijske igre za mladino in otroke. Za pisateljevanje je navdušil tudi svojega sina Primoža. S profesorjem Stankom Kotnikom sta leta 1961 na prevaljski šoli ustanovila bralno značko - prva značka je bila podeljena na Osnovni šoli Franjo Golob na Prevaljah, danes pa jo poznajo po vseh slovenskih osnovnih šolah ( le z različnim imenom pisatelja.

LETA 1986 UMRL MATIJA TOMC

DUHOVNIK IN SKLADATELJ  (* 1899)

Matija Tomc je bil po rodu Belokranjec iz vasice Kapljišča ob Kolpi, ki spada v župnijo Podzemelj. "V družini posebnega smisla za glasbo ni bilo," je povedal. "Mama niso nikoli peli, oče tudi ne, jaz pa sem že kot otrok rad poslušal narodne pesmi, ki so jih peli fantje, ko so zvečer vasovali." Njegovo nadarjenost za glasbo je odkril kaplan Pavlin Bitner, ki ga je tudi spravil v šole. Potem je šel v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je ostal do mature (1920). "Šentviška gimnazija je bila v vsakem oziru vzorno urejena, tudi glede glasbenega življenja. Imeli smo svoj zbor, svoj orkester; jaz sem pri orkestru igral violino, violo, rog, v šesti gimnaziji (petnajstleten) sem že igral na orgle na koru." Po maturi se je vpisal na bogoslovje in bil leta 1923 posvečen v duhovnika. . Škof Jeglič ga je leta 1926 poslal na Dunaj, kjer se je na Glasbeni akademiji pripravljal na poklic profesorja glasbe na šentviški škofijski gimnaziji, ki ga je opravljal do leta 1941, ko so jih pregnali Nemci. Leta 1946 je šel na župnijo Domžale, kjer je bil dve leti kaplan, nato pa petindvajset let župnik, vse do svoje zlate maše (1973). ... Njegovo skladateljsko delo je zelo obsežno na področju cerkvene glasbe, še bolj pa na področju svetne in narodne glasbe. Ob svoji osemdesetletnici je napravil "inventuro" svojega dela. "Do vključno junija 1979 je bilo 492 cerkvenih, 786 svetnih, skupaj 1278 skladb." Tomčeve cerkvene skladbe bi lahko delili v tri skupine: pesmi za ljudsko petje, zborovske in vrhunske. "Pravih ljudskih pesmi ima Matija Tomc razmeroma malo," beremo v zapisu v Družini ob njegovi smrti. "Več ima priredb anonimnih pesmi in te ljudstvo rado poje." Največ je napisal za zbore. Verjetno boste prepoznali njegove pesmi za posamezne svete čase: advent (Vso zemljo tema krije), božič (Zvezde gorijo, Presveta noč), post (Strašno trpiš, Trnjev venec), velika noč (Močno se potrese). Napisal je vrsto napevov za bogoslužje po koncilski prenovi (vzklik po povzdigovanju, pri krščevanju...).

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1999) 12

o njem:

• Skladatelj Matija Tomc ima izredne zasluge za cerkveno in liturgično petje in glasbo, zlasti še v prenovi bogoslužja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru... Reči smemo, da je njegovo delo bistveni sestavni del slovenske glasbene kulture. (Alojzij Šuštar 10. februarja 1986 ob grobu)

1989 UMRL VALENS VODUŠEK

UMETNIŠKI VODJA SLOVENSKEGA OKTETA (* 1912)

Prva 'ljubezen' doktorja prava je bila glasba, ki jo je študiral v Ljubljani. Vodil je razne glasbene ustanove. Zavzel se je za načrtno raziskovanje in zbiranje folklornega gradiva na vsem slovenskem etničnem ozemlju. Poleg znanstvenega dela se je ukvarjal tudi z dirigiranjem in vodenjem zborov, med njimi tudi znamenitega Slovenskega okteta v letih 1956-1972.

LETA 1992 sta Sveti sedež in Slovenija vzpostavila diplomatske odnose

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1324 UMRL MARCO POLO

BENEŠKI TRGOVEC IN RAZISKOVALEC (* 1254)

Benečan Marco Polo (po mnenju nekaterih naj bi bil doma z otoka Korčule) je bil rojen pred 750 leti (leta 1254). Kot trgovec je v letih 1271-1295 prepotoval skoraj vso Azijo, po vrnitvi v domovino pa so ga v bitki zajeli Genovežani, smrtni sovražniki Benečanov. V zaporu je narekoval svoje znamenite Spomine na potovanja, ki so naleteli na velik odmev in so zanimivo branje še dandanes.

LETA 1337 UMRL GIOTTO DI BONDONE

ITALIJANSKI SLIKAR, ARHITEKT (* 1266)

Giotto je bil rojen na hribovski kmetiji severno od Firenc, po novejših raziskavah pa v Firencah. Tamkajšnji slikar Cimabue je menda odkril Giottove slike ovc na skali in prosil očeta, naj mu da fanta za vajenca. Najprej mu je pomagal v Rimu, potem pa sta odšla v Assisi v novozgrajeno baziliko Svetega Frančiška Asiškega. Še danes ni povsem jasno, kdo je avtor Frančiškovega cikla, freske očitno niso Cimabujeve, nekateri jih pripisujejo Giottu ... Okoli leta 1305 je Giotto izpeljal svoje najpomembnejše delo, poslikavo notranjosti kapele Scrovegni v Padovi, kar pomeni prvi velik korak v zgodovini renesančnega slikarstva. Tema je Odrešitev in daje poudarek na Devici Mariji, ki ji je kapela posvečena, tudi Marijino oznanjenje in Devica ljubezni, na zahodni steni prevladuje Poslednja sodba. Giottove osebe niso stilizirane ali podolgovate in ne sledijo bizantinskim modelom. So trdno tridimenzionalne, imajo obraze in kretnje, ki temeljijo na natančnem opazovanju pogumno obraz obrača v profil ali celo vstran od gledalca, navznoter in s tem postavi nove standarde figuralnega slikarstva. Slavne so njegove slike iz serije Čaščenje svetih treh kraljev, slika Žalovanje, ... Med letoma 1306 in 1311 je Giotto delal v Assisiju, kjer je naslikal freske v prečni ladji Spodnje cerkve (Kristusovo življenje, Frančiškove alegorije ...) V Firencah je naslikal oltarno sliko znano kot Ognissanti Madonna (Madona z otrokom na prestolu med angeli in preroki), ki je zdaj v galeriji Uffizi. Pomembna je tudi poslikava kapele Santa Croce, triptih Stefaneschi ...

LETA 1642 UMRL GALILEO GALILEI

ITALIJANSKI FIZIK, MATEMATIK, ASTRONOM, FILOZOF (* 1564)

Najprej je študiral medicino, potem se posvetil geometriji in postal eden od največjih fizikov in astronomov. Bil je prvi po Arhimedu je proučeval naravne pojave s poskusi. Znan je postal s svojim zakonom o hidrostatični tehtnici. Podal je zakone prostega pada, nihala in meta. Ovrgel je Aristotelovo prepričanje, da različno težka telesa padajo z različnimi hitrostmi. Proučeval je gibanje teles in ugotovil Galilejev zakon ali zakon o vztrajnosti, po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno po premici s stalno hitrostjo, če nanj ne deluje nobena zunanja sila ... Leta 1592 je postal profesor matematike na Univerzi v Padovi, kjer je tudi dosegel večino pomembnih odkritij: dokazal, da se hitrost prosto padajočih teles enakomerno veča s časom ... prikazal izum daljnogleda s katerim je odkril, da Rimska cesta razpade v ogromno število zvezd slabega sijaja, podrobno je opisal številne Lunine kraterje, planine in »morja«, odkril štiri najsvetlejše Jupitrove lune, naredil prve skice Saturna, predvideval je, da je v središču gibanja Sonce, Zemlja pa kroži okrog njega kot vsi drugi planeti. Ker je podpiral Kopernikov sistem, je prišel v spor s cerkvenim naukom, leta 1616 je bilo prepovedano učenje, da se Zemlja vrti okoli Sonca in da je Sonce središče sveta. V svojem delu Dvogovor o dveh glavnih svetovnih sestavih, je izdal svoj heliocentrični sistem, zato je bil proti njemu proces, njegov nauk je bil spoznan kot krivoverski, moral se je javno odreči svojim nazorom in preživeti zadnja leta življenja v hišnem zaporu.

več:
knjiga: M. Poole, Vera in Znanost: Priročnik 8, Ognjišče, Koper 1992.

njegove misli:

• Človeka ne moremo ničesar naučiti. Moramo mu samo pomagati, da znanje odkrije sam v sebi.
  
• Ker dve resnici ne moreta nasprotvati druga drugi, je naloga modrih razlagalcev, da poiščejo pravi pomen svetiopisemskih besedil. Nedvomno se bo skladal s fizikalnimi sklepi, ki dokazujejo smisel, kakršnega so nam že prej odkrila potrebna dokazovanja.

o njem:

• Čeprav Galileo ni bil globoko duhoven, je bil iskreno veren in zvest pripadnik Cerkve. Slavno sojenje Galileu se zato ne vrti zares okoli nenehnih sporov med znanostjo in vero. (dr. Raymund Seeger)

LETA 1713 UMRL ARCANGELO CORELLI

italijanski baročni violinist in skladatelj (* 1653)

Italijanski skladatelj Arcangelo Corelli se je posvetil pisanju violinske glasbe in je bil prvi poklicni koncertni violinist v glasbeni zgodovini. Njegovo najbolj znamenito delo je Božični koncert, s katerim je počastil skrivnost Božjega rojstva, ki s ga oznanili angeli betlehemskim pastirjem. To mu je najbolj uspelo v sklepnem delu, Pastoralu, ki ga pogosto razlagajo kot glasbeno upodobitev Kristusovega rojstva.

LETA 1819 UMRL VALENTIN VODNIK

PRVI SLOVENSKI PESNIK, UREDNIK, PRERODITELJ (* 1758)

Pesnik Valentin Vodnik, sprva redovnik frančiškan, nato pa škofijski duhovnik, je najbolj znan po svoji pesmi Zadovoljni Kranjec. Njegove Pesmi za pokušino (1806) so prva literarno pomembna pesniška zbirka. V letih 1797-1800 je urejal Lublanske novice, ki so bile prvi slovenski časopis in so izhajale dvakrat oz enkrat na teden. "Rojen sim 3. svečana 1758 ob 3. uri zjutraj v Gornji Šiški na Jami pri Žibertu," se začenja daljša različica njegovega zapisa Moje življenje, pisana "na Gorjušah v bohinjskih gorah 1. rožnega cveta 1796". Tam je bil tedaj Valentin Vodnik upravitelj novoustanovljene župnije. Ta njegov zapis pa tudi vsa njegova dela spričujejo, da je izšel iz zdrave, šegave rodbine. "Bil je srčno dober, naraven in preprost, družaben in mnogostranski, njegove satirične puščice so bile hudomušne, nikoli pa ne v strupu kaljene," piše Alfonz Gspan.

več:
S. Čuk. Valentin Vodnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1998), 20-21.

nekaj njegovih verzov, misli:

• Slovenc, tvoja zemlja je zdrava / in pridnim nje lega najprava. / Pólje, vinograd, / gora, morjé, / ruda, kupčija / tebe rede. // Za uk si prebrisane glave / pa čedne in trdne postave. / Išče te sreča, / um ti je dan, / našel jo boš, ak / nisi zaspan. // Lej, stvarnica vse ti ponudi, / iz rok ji prejemat ne mudi! / Lenega čaka / strgan rokav, / palca beraška, / prazen bokal. (Dramilo)
• Od straže hrvaške / gor sonce mi pride / pa v nógrade laške / za góro zaíde; / z beneškega mórja / jug čelo poti, / od Štajerca bórja / me v znoju hladi. / Mi brázdjo konjiči / za hajdo, pšenico, / neutrudni dekliči / pa béljo tančico; / kaj maram, se kruha / prisluži zadôst, / ni sile trebuha / po svetu mi nôst. (...) (Zadovoljni Kranjec)
• Napoleon reče: / Ilirija vstan! / Vstaja, izdíha: / Kdo kliče na dan? // O vitez dobrotni, / kaj ti me budiš! / Daš roko mogočno, / me gori držiš! // Kaj bodem ti dala? / Pogledam okrog, / Izlóčit ne morem / skôr svojih otrok. (...) (Ilirija oživljena)
• Kdo rojen prihodnjih / bo meni verjel, / da v letih nerodnih / okrogle sem pel? // Ne žvenka ne cvenka, / pa bati se nič, / živi se brez plenka / o petju ko tič. // Kar mat je učila, / me mika zapét, / kar starka zložila, / jo lično posnet. // Redila me Sava, / Ljubljansko poljé, / navdale Trigláva / me snéžne kopé. // Vršáca Parnása / zgolj svojega znam, / inakega glása / iz gosli ne dam. (Moj spomenik)

LETA 1877 ROJEN AVGUST ŽIGON

LITERARNI ZGODOVINAR, TEORETIK, BIBLIOTEKAR IN PREŠERNOSLOVEC († 1941)

"Od opredelitev, s katerimi je poskušala literarna veda določiti bistvo Prešernovega pesniškega dela, se zdi še zmeraj najbolj daljnosežna tista, ki jo je zapisal Avgust Žigon v spisu France Prešeren, poet in umetnik (1914). Tu jo je zaokrožil v trditev, da se je Prešernu – podobno kot pred njim edino še Goetheju – posrečilo doseči sintezo antike in moderne oziroma klasike in romantike, s čimer je mišljena predvsem združitev objektivnosti in subjektivnosti, narave in duha," sodi literarni zgodovinar Janko Kos. Literarni zgodovinar in teoretik Avgust Žigon, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove tragične smrti, je šel v zgodovino slovenske književnosti s svojo "arhitektonsko teorijo", ki jo je povzel iz umetnostne zgodovine in je po njej razlagal Prešernove pesmi. Žigon s svojim pojmovanjem Prešerna v slovenski literarni vedi ni uspel, spodbijal ga je zlasti ugledni prešernoslovec France Kidrič. Strokovnjaki so si edini, da je Žigon trajno pomemben v nekaterih novih osvetljavah in predvsem v objavah dragocenega arhivskega gradiva.

več:
S. Čuk. Avgust Žigon: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2011), 54-55.

LETA 1884 ROJEN FRANC KULOVEC

DUHOVNIK, POLITIK, ČASNIKAR († 1941)

Rojen v Dolenjih Sušicah pri Toplicah, v gimnazijo je hodil v Kočevju, leta 1899 je odšel v ljubljansko bogoslovje in bil 1907 posvečen. Leta 1910 je na Dunaju dokoriral iz bogoslovja in bil najprej štiri leta profesor na škofijski gimnaziji v Šentvidu, med prvo svetovno vojno je bil kurat, po njej pa je postal glavni tajnik SLS in urednik Slovenca. Bil je zelo politično dejaven, reorganiziral stranko, v novomeškem okraju je bil izvoljen za poslanca, bil je član pomembnih odborov, nekaj časa je bil tudi minister za kmetijstvo. Osnoval je tudi jug. kmečko zvezo (1919),. zagovarjal zadružništvo. Pisal je v Mentorja in Zoro, več let pa tudi uvodnike v Domoljubu. Bil je eden najtesnejših Koroščevih sodelavcev in po njegovi smrti tudi njegov naslednik. Nekaj mesecev je bil minister v vladi Cvetković-Maček v Beogradu, kjer je med nemškim bombardiranjem Beograda tudi umrl.

LETA 1896 UMRL PAUL-MARIE VERLAINE

FRANCOSKI PESNIK (* 1844)

Sprva uradnik in po burnih mladostnih avanturah se je umiril, prestopil v katoliško vero, nekaj časa je bil učitelj in tudi kmet. Je eden najpomembnejših francoskih lirikov in predhodnik simbolizma, nasprotnik vseh pravil in urejenih oblik, ... V verzih je znal mojstrsko ujeti najbolj skrita čustva. Nekaj zbirk: Romance brez besed, Dobra pesem, Galantni prazniki ...

nekaj njegovih verzov:

Gospod, to je preveč ! Resnično, ne smem. Ljubiti koga ? / Tebe? / Ah, ne! Trepečem in ne smem. Ah, Tebe ljubiti ne smem, / nečem! Nisem vreden. Ti, Roža neskončna / čistih vetrov Ljubezni, o Ti, / srce vseh svetih, o Ti, ki si bil gorečnik / Izraela, Ti, čista čebela, ki počije le / na polodprtem cvetu nedolžnosti, / kaj, jaz, jaz, da bi Tebe mogel ljubiti? Ali blazniš ? / Oče, Sin, Duh? Jaz, ta grešnik, strahopetec / ošabnež, ki dela zlo kot svojo nalogo / in ki ima v vseh svojih čutih, vonju, tipu, okusu, / posluhu, vidu in v vsem svojem bitju — ah, v vsem / svojem upanju in vsem svojem kesanju le ekstazo / naslade, v kateri se stari Adam razgreva. (Gospod, to je preveč)

Mehko poljubila je veje / mesečina bela, / v mladikah je pesem gorela, / mehkeje, mehkeje -- / ves gaj je vtihnil v sladke sni - / in le hrepenenje: preljuba ti . . . // Vsa plan se leskeče ... / In motnih valov utrip / je dahnil njen megleni kip / Vrsta dreves trepeče, / jokajoč se je veter zapletel vanje: / o sanje, sanje ... // Daljni svet kriči / od silne bolesti, / Ta tihi kraj do neba vihti / prozorni šal prelesti: / v srce moj mir izgubljen - / o smrt! - o sen! – (Mesečna noč)

Pred zimskim gozdom toži glas roga, / kot krik sirotnega srca doni / in tam pod hribom v vetru onemi, / ko blodno, v sunkih trga se iz dna. // V njem. volčja duša joka žalostna, / glas vstaja pod nebo, kjer že medli / umirajoče sonce in budi / mi čar in z njim tesnobo v dnu srca. // Da tise tožba lila bi čez breg, / se v dolgih, gostih črtah usiplje sneg, / zastre zahod, rdeče obsijan. // In zrak se zdi kot lahen vzdih mehak, / tako samoten je večer in blag, / ki mu v naročju dremlje kraj zaspan. (Sonet)

Klavir, ki ga poljublja drobna dlan, / skoz rožno sivkast se večer leskeče; / kot kril golobjih šum, tako lahan / spev star in ves utrujen že trepeče / opojno, sladko tiho, preboječe / skoz sobo, polno nje, v gasnoči dan. (Klavir ...)

Samoten, hladen stari park molči, / dve senci sta po tihem skozenj šli. // Oči so mrtve, ustnice kot led / in komaj slišati je dih besed. // Samoten, hladen stari park molči, / a v sencah dveh preteklost govori. (Sentimentalen pogovor)

Čujte pesem: sladka je, plaha, / skromna in tiha in joče, / le ker vam ugajati hoče - / kaplje trepet vrhu maha! // Znana (in draga?) beseda / bila je, a zdaj je zastrta / kakor vdova potrta, / ponosna kot ona seveda; // in sape tresó nje tančico, / ki v dolgih gubah skriva / in kakor zvezdo razkriva / osuplemu srcu resnico. (...) (Čujte pesem)

LETA 1906 ROJEN ANTON TRSTENJAK

DUHOVNIK, FILOZOF, ANTROPOLOG, PSIHOLOG IN TEOLOG († 1996)

"Vsako stvar, ki jo delam, delam kot duhovnik. Tudi znanstveno delo. Kajpada s tem ni rečeno, da tudi vsebinsko vnašam vanj neke teološke stvari. Ravnam se po metodičnem principu znanstvenih zvrsti: v psihologiji sem samo psiholog, če bi pisal filozofijo, bi se držal izključno filozofskih metod, če bi pisal filozofijo, bi se držal izključno filozofskih metod, če bi pisal teologijo, bi bil samo teolog," je povedal filozof in psiholog profesor dr. Anton Trstenjak, ko je bil novembra 1971 prvič "gost meseca" v našem Ognjišču (drugič se je našemu povabilu odzval ob svoji sedemdesetletnici januarja 1976). Pisal je ogromno; njegove knjige in članke lahko razvrstimo v pet ali šest glavnih skupin: psihološka, antropološka, filozofska, kulturološka, narodnostna ter teološka dela (edino večje povsem teološko delo je knjiga duhovnih vaj za duhovnike Da bi bili z Njim, Tinje 1975). Dobra polovica vseh njegovih knjig je s področja psihologije. Povečini so znanstvena, namenjena predvsem strokovnjakom, preprostejše bralce pa je znal čudovito nagovoriti s svojimi poljudno strokovnimi knjigami življenjske psihologije, kakor jih je imenoval sam. Naštejmo te knjige, ki so v zelo visokih nakladah izhajale pri celjski Mohorjevi družbi: Med ljudmi (1954), Pota do človeka (1956), Človek v ravnotežju (1957), Človek v stiski (1960), Če bi še enkrat živel (1964), Človek samemu sebi (1971), Človek in sreča (1974). O teh knjigah je dejal: "Znanstvenik mora dajati nekaj tudi za življenje in mislim, da so ravno te knjige dale to, kar morda kdaj kdo v mojih predavanjih pogreša."

več: ČUK, Silvester. Anton Trstenjak. (Pričevanje). Ognjišče, 2006, leto 42, št. 1, str. 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Sodobni človek ne išče in ne priznava več Boga ozvezdij in vsemirskih daljin, temveč hoče Boga neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote človeških src.
  
• Religijo bratstva lahko uresničuje samo družba, sredi katere stoji On, v katerem "se je razodela dobrotljivost in ljubeznivost Boga, našega Odrešenika"; samo družba, ki stoji v znamenju Sina človekovega.
  
• Neskončna Božja dobrota je tako rekoč nevidna spremljevalka in sopotnica vsakega dobrega človeškega dejanja; vsako dobro človekovo dejanje je tako rekoč pečat, žig, znamenje Božje dobrote na človeku.
  
• Noben blagoslov in nobena človeška in Božja oblast ne more zagotoviti trdnosti zakona, če zakonci vse življenje vsak dan ne sodelujejo enako goreče, kakor so takrat, ko so drug drugega snubili.
  
• Vse smo storili za vzgojo otroka, za lastno vzgojo pa nič ali malo. Zato smo otroka tudi "preveč" vzgojili, sebe pa premalo.
  
• Starši, ki zahtevajo od otrok pokorščino, se navadno premalo zavedajo temeljne zakonitosti: pokorščina je odgovor na ljubezen.
  
• Starši se zelo motijo, če mislijo, da morajo "za vsako ceno zmagati". Prava vzgojna zmaga je pridobitev otroka za svoje vzore, da jim sledi.
  
• Vse, kar je odločilnega in velikega, govori iz tišine, iz dna duše, ne pa z jezikom in glasovnim hrupom.
  
• Ljudje potrebujejo Boga neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote in modrosti človeških src.
  več:
  

LETA 1920 ROJEN CIRIL CVETKO

SKLADATELJ, DIRIGENT, GLASBENI PEDAGOG, PUBLICIST († 1999)

Ciril Cvetko, mlajši brat muzikologa Dragotina Cvetka, se je po diplomi iz dirigiranja v Ljubljani izpopolnjeval v Pragi in Parizu. Skoraj vsa ustvarjalna leta je deloval v Ljubljani na raznih glasbenih ustanovah: bil je vodja glasbenega oddelka na Radiu, dirigent Opere direktor Slovenske filharmonije, umetniški direktor Opere, profesor na Akademiji za glasbo. Ukvarjal se je tudi s skladanjem. O glasbi je veliko pisal, med drugim knjigi Opera in njeni mojstri (1963) in Pogled v glasbeno umetnost (1964).

LETA 1935 ROJEN ELVIS AARON PRESLEY

AMERIŠKI PEVEC IN FILMSKI IGRALEC († 1977)

‘Kralj rock'n'rolla’ se je rodil na današnji dan leta 1935 v revni leseni baraki v kraju Tupelo (Mississippi). Njegovi starši so bili preprosti delavci na plantaži. Leta 1948 se je družina Presley preselila v Memphis (Tennessee). Tu je Elvis, ki ga je obdajala skrbna ljubezen matere, končal osnovno in srednjo šolo. Po maturi se je zaposlil kot voznik tovornjakov. Ves čas pa ga je spremljala pesem. Leta 1953, ko je Bill Haley s svojo skupino Conets sprožil rock'n'roll v filmu ‘Rock around the clock’, je Elvis hotel na izviren način voščiti svoji materi rojstni dan. Šel je v diskografski studio in za dva dolarja posnel pesem z naslovom ‘All's right, Mama’ (Vse je prav, mama). Pesem je bila sprejeta z navdušenjem, mladi so hoteli vedeti, kdo je ta nova zvezda. Tako se je začela njegova blesteča kariera. Leta 1955 je posnel svojo prvo ploščo, ki je postala hit (Heartbreak Hotel). Spretno je mešal Country & Western, Gospel in blues, potem pa se je omejil na rock'n'roll. S svojim načinom oblačenja in s svojo frizuro je vpeljal novo modo. Leta 1956 je posnel šest plošč, katerih prodaja je šla v milijone. Samo v tem letu je njegov menažer Tom Parker spravil v žep 10 milijonov dolarjev od prodanih plošč! Leto 1957 je bilo še uspešnejše: 10 zlatih plošč. V dvajsetih letih življenja je izdal 97 plošč in bil na vrhu glasbenih lestvic kar 996 tednov. Od leta 1960-75 je izdal 52 albumov, v času življenja 600 milijonov plošč. Uveljavil se je tudi v filmih: posnel jih je 34 (kakšne posebne umetniške vrednosti nimajo, v promet pa so šli odlično). Z uveljavitvijo Beatlesov v ZDA (1964) je Elvisova slava nekoliko zbledela. Leta 1969 se je ‘kralj’ vrnil s socialno-kritično popevko ‘ln the Ghetto’ (V getu). Elvis Presley je bil za cel rod Američanov simbol življenjske moči, radoživosti, simbol upora mlade generacije zoper narejeno moralo njihovih staršev. Z navdušenjem so poslušali njegove popevke, ki so jim bile blizu po besedilu in po ritmu. Ob Elvisu je zrasla cela industrija, ne samo gramofonskih plošč, ampak tudi majic, kavbojk in raznih drugih predmetov, ki so jih mladi kupovali zaradi svojega idola.

več:
S. ČUK, Umrl je Elvis Presley: Glasba, v: Ognjišče 10 (1977), 46-47.

1941 UMRL LORD ROBERT BADEN-POWELL

USTANOVITELJ SKAVTSKEGA GIBANJA (* 1857)

Robert Baden-Powell (Bi-Pi) velja za ustanovitelja skavtov. Rodil se je 22. februarja leta 1857 v Londonu. Kot otrok je bil veliko v naravi, pokazal pa je tudi izreden socialni čut. Znal je imenitno risati, kazal pa je tudi druge sposobnosti: na sprejemnih izpitih za vojsko je bil zelo uspešen in kot vojak prepotoval veliko sveta. Izžareval je svojo vedro osebnost in bil zelo priljubljen. Med branjenjem obkoljenega mesta v Južni Afriki je ugotovil, da so mladi sposobni opraviti vsako nalogo, če jim le zaupaš in jim daš svobodo. Njegova knjiga o izvidništvu je tako postala prava uspešnica, ki so jo brali predvsem mladi. Zapustil je vojsko in se posvetil vzgoji. Prvi skavtski tabor je pripravil 25. julija 1907 (začetek skavtstva) na otoku Brownsea na jugu Anglije. Pri tem je bil tako uspešen, da se je odtlej večinoma ukvarjal le še s skavti. Tudi njegova žena Olave je bila rojena 22. februarja (1889), zato na ta dan skavti praznujejo Dan spomina, ko se spominjamo vseh skavtinj in skavtov sveta. Leta 1913 je ustanovil volčiče in volkuljice - čez štiri leta pa še popotnike in popotnice. Danes ja na svetu več kot 40 milijonov aktivnih skavtinj in skavtov.

Robert Baden-Powell je skavte vedno učil, naj poslušajo glas vesti in častijo Boga. »Dragi skavti! Živel sem presrečno življenje in slehernemu izmed vas želim enako. Verjamem, da nas je Bog postavil v ta imenitni svet zato, da bi bili srečni in bi uživali življenje. Sreča ne pride od bogastva, tudi ne zgolj od uspešne kariere, niti od pretiranega prizanašanja samemu sebi. Korak k sreči je pridobiti si zdravje in moč zdaj, ko ste še fantje, da boste koristni in tako uživali življenje kot možje. Preučevanje narave vam bo pokazalo polno lepih, prekrasnih stvari, ki jih je Bog ustvaril, da bi uživali v njih. Bodite zadovoljni s tem, kar vam je dano in napravite iz tega kar največ. Ne glejte mrke, temveč svetlo plat stvari. Na resnično pravi poti k sreči pa je tisti, ki srečo deli z drugimi. Poskusite zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli ... Naj vam Bog pomaga pri tem.« To je zadnje (nekoliko skrajšano) pismo-oporoka Roberta Badena-Powella prijateljem skavtom, katerim je posvetil velik del svojega življenja.

več:
S. Čuk, Robert Baden-Powell: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2015), 38-39.
M. Erjavec; T. Kavčič, Vedno pripravljeni že 25 let: Tema meseca, v: Ognjišče 9 (2015), 98-103.

nekaj njegovih misli:

• Prisilite se, da v trenutkih zmede ostanete mirni in ne izgubite glave. Pomislite, kaj bi bilo najbolje storiti, in storite to takoj!
  
• Skavtstvo je za vse, vendar niso vsi za skavtstvo.
  
• Na pravi poti k sreči je tisti, ki skrbi za srečo drugih. Skušajte zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kakor ste ga prejeli.
  
• Sreča je rezultat dejanskega dela. A na pravi poti do sreče je tisti, ki jo deli z drugimi.
  
• Delaj tako, da bo tvoj dejanja in misli vodila ljubezen.
  
• Samo na taboru se more skavt resnično in pravilno naučiti spoznati naravo, saj je z njo v stiku vsak trenutek dneva in noči.
  
• Človek, ki je slep za lepoto narave, je izgubil polovico volje do življenja.
  
• Vzemite življenje kot igro in svet kot igrišče.
  
• Skavtstvo je odgovorna igra.
  
• Niti plačila, niti nagrade ne dobimo za slućenje, toda prav to nas osvobaja. Ne delamo za delodajalca, temveč za Boga in za lastno vest.
  
• Nekdo je rekel, da mladim manjka okolje. Mi okolje imamo in ga lahko ponudimo v skavtstvu. Tisti, kar je Big dal na razpolago vsem: znak, radost in biti koristen drugim.
  
• Sreča naroda ni toliko v moči njegovega orožja kot v značaju njegovih ljudi.
  
• Glej daleč, in ko misliš, da že gledaš daleč, glej še dlje.

LETA 1978 RAZGLAŠENA OBNOVLJENA KOPRSKA ŠKOFIJA

Cerkev na Slovenskem je končno postala pravno urejena enota ali metropolija. To je bilo slovesno potrjeno z razglasitvijo obnovljene samostojne koprske škofije. V sončno nedeljsko jutro 8. januarja 1978 je vernike Primorske zbudilo pritrkovanje zvonov. Ob 10. uri se je iz škofijske hiše v Kopru razvil sprevod, v katerem je bilo okoli 100 duhovnikov in bogoslovcev ter 9 škofov. Potem ko je škofijski kancler msgr. Ivan Kobal prebral slovenski prevod papeških listin o ustanovitvi samostojne koprske škofije in o imenovanju dosedanjega apostolskega administratorja škofa dr. Janeza Jenka za rezidencialega ali rednega koprskega škofa, je novi škof množici vernikov, ki so napolnili veliko stolnico do zadnjega kotička, pokazal izvirni listini na pergamentu. Sledilo je ustoličenje novega škofa, ki sta ga izvršila apostolski pronuncij v SFRJ nadškof Michele Cecchini ter ljubljanski nadškof in metropolit dr. Jožef Pogačnik. Nadškof Pogačnik je v govoru po evangeliju orisal zgodovino koprske škofije od najstarejših časov do današnjih dni. Zbranim duhovnikom in vernikom je toplo priporočil čim tesnejše sodelovanje s škofom, kajti le edinost omogoča rast. Zastopniki primorskih župnij so prinesli k oltarju simbolične darove - sadove domače zemlje in vode: ribe, sol, kruh, vino, oljčno olje. Ti darovi so med mašo krasili oltar, ob katerem je bilo 9 škofov. Z njimi je somaševalo še 85 duhovnikov. Koprski stolni pevski zbor je doživeto zapet mašo Kristus je vstal domačega skladatelja Štefana Kovača. Z navdušenim petjem in z enoglasno molitvijo je sodelovala pri evharistični daritvi vsa cerkev. Pri slavnostnem kosilu v hotelu Žusterna so se zvrstile zdravice. Prvi je spregovori! domači škof Jenko, ki je predstavil tudi zastopnike republiških in občinskih organov oblasti. V njihovem imenu je novi škofiji in njenemu škofu čestital Stane Kolman, predsednik komisije SRS za odnose z verskimi skupnostmi.

več:
S. ČUK,. Praznik nove slovenske škofije: Dogodek, v: Ognjišče 2 (1978), 24-25.

LETA 1986 UMRL STANKO TROBINA

duhovnik, zborovodja, glasbeni zgodovinar (* 1907)

Štajerski duhovnik Stanko Trobina je bil profesor glasbe in o glasbi je veliko pisal. Njegovo najpomembnejše delo je knjiga Slovenski cerkveni skladatelji (Obzorja, Maribor 1972). To je prva knjiga na Slovenskem, ki sistematično obravnava cerkveno glasbo v vseh njenih zvrsteh ter na kratko predstavi slovenske cerkvene skladatelje od začetka do sodobnosti. Predstavil je kakih slovenskih cerkvenih skladateljev, pri pomembnejših je podal tudi njihovo življenje in delo z oceno in sliko.

LETA 2006 POSVEČEN ŠKOF ANTON JAMNIK

»Naš čas veliko bolj odprt za oznanjevanje evangelija, kakor je videti na prvi pogled,« je v nedeljo, 8. januarja 2006 ob svojem posvečenju v ljubljanski stolnici dejal novi ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, ki si je za škofovsko geslo izbral besede iz Janezovega evangelija: »Vi ste moji prijatelji«. Prav posvečenje je dokazalo, da ima novi škof veliko prijateljev, ki si jih je nabral v dosedanjem delu v Gospodovem vinogradu, zlasti med svojim delovanjem v Zavodu sv. Stanislava. Številni med njimi so na slovesnosti posvečenja tudi sodelovali, še posebej s petjem in igranjem. »Ti, predragi brat Anton, ki te je Gospod izbral, pa se zavedaj, da si vzet izmed ljudi in za ljudi postavljen v tem, kar se nanaša na Boga. Škofovstvo namreč pomeni služenje, ne čast,« pa je novemu škofu položil na srce ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran, ki je bil glavni posvečevalec škofa Jamnika, soposvečevalca pa sta bila nekdanji ljubljanski nadškof Franc Rode in mariborski škof Franc Kramberger.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1809 ROJEN LJUDEVIT GAJ

HRVAŠKI JEZIKOSLOVEC, POLITIK, NOVINAR IN PISATELJ († 1872)

Hrvaški preroditelj Ljudevit Gaj je v po letu 1830 po češkem vzoru uvedel črkopis, ki po njem nosi ime gajica. Po letu 1840 se je ta črkopis, ki ima enotno črko za sičnike in šumevce (s, z, č, š, ž), ki jih latinščina nima, dokončno uveljavil tudi za slovenščino. Izpodrinil je metelčico (na Kranjskem) in danjčico (na Štajerskem). Na črkarsko pravdo se nanaša Prešernov sonet "Al' prav se piše..."

LETA 1819 ROJEN VATROSLAV LISINSKI

SKLADATELJ PRVE HRVAŠKE OPERE († 1854)

Po študiju prava se je posvetil glasbi. Ko je zložil zborovsko pesem iz Zagorja, so ga navdušeni iliri nagovorili, da je napisal prvo hrvaško opero Ljubezen in hudobija (1845), ki je bila z uspehom izvedena v Zagrebu leta 1846. Po študiju v Pragi se je vrnil v Zagreb, kjer je postavljal temelje hrvaški glasbi. Celim rodovom je jasno pokazal smer k ustvarjanju izvirne umetniške glasbe z navdihom iz ljudskih pesmi. Osebno je največ dosegel v romantično obarvani vokalni liriki.

LETA 1875 ROJEN IVAN KNIFIC

DUHOVNIK, PROF. MATEMATIKE, POTOPISEC († 1950)

Po novi maši je bil eno let kaplan Cerknici, potem pa je študiral na Dunaju za profesorja matematike in fizike (1899–1904), ki ju je potem nazorno poučeval 40 let ne škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Po smrti ravnatelja Antona Breznika je prevzel tudi vodstvo gimnazije. Učenci in kolegi so ga spoštovali kot odličnega profesorja. Med počitnicami je veliko potoval po bližnjem in daljnem svetu in širši javnosti je bil znan po svojih živahnih potopisih, ki jih je objavljal v Domu in svetu (1902–1913).

LETA 1897 UMRL ALOJZIJ MATIJA ZORN

POREŠKI ŠKOF in GORIŠKI NADŠKOF (* 1834)

Po ljudski šoli in gimnaziji v Gorici je 1852 vstopil v semenišče in bil 1857 posvečen v duhovnika. Doktoriral je na Dunaju, se vrnil v Gorico in postal nadškofov tajnik, v semenišču podravnatelj, ekonom in 1874 ravnatelj. Od 1864 je tu predaval dogmatiko in osnovno bogoslovje. Leta 1882 je bil imenovan za poreško-puljskega škofa, škofovsko posvečenje je prejel januarja 1883. Že junija 1883 pa je prišlo imenovanje za goriškega nadškofa. Umeščen je bil oktobra 1883 kot naslednik Andreja Gollmayerja in predhodnik Jakoba Missie.

S. Čuk, Alojzij Matija Zorn (1834-1897): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2017), 52-53.

LETA 1956 UMRL GIOVANNI PAPINI

ITALIJANSKI ČASNIKAR, ESEJIST, PESNIK IN PISATELJ (* 1881)

Kakor mislijo cerkveni očetje, je hotel Kristus s svojim krvavim trpljenjem ne samo dati spravo za naše grehe, ampak biti tudi naš učitelj in vzgojitelj. Vzel je nase trpljenje in storil, da je iz bolečine vzniknilo življenje. Trpljenja na zemlji ni odpravil, spremenil ga je v zakrament. S svojim zgledom je pokazal, kako naj se trpeči odtrga od sebe in se obrne h Kristusu. S to mislijo je trpel italijanski pisatelj Giovanni Papini, čigar križev pot se je iztekel pred petdesetimi leti - 8. julija 1956. Leta 1921 je napisal knjigo Kristusova zgodba, ki je bila prevedena v mnoge jezike. Dolgo časa o Bogu še slišati ni hotel, pa ne iz sovraštva do njega, temveč zato, ker ga po njegovih računih ne more biti. Z lastnimi močmi je hotel postati "boljši od najboljših", v šoli trpljenja pa je spoznal, da je najboljši tisti, ki odpre svoje srce, da se v njem naseli Bog.

več: Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 07, str. 22

njegove misli, poezija:

Prošnja iskalca resnice

Potrebujemo Te, edino Tebe. / Ničesar in nikogar / razen Tebe. / Samo Ti, ki nas ljubiš, / moreš imeti do nas, / ki trpimo, sočutje, / ki ga vsakdo čuti do sebe. / Ti moreš čutiti, / kako velika, neskončno / velika je potreba po Tebi / na tem svetu prav to uro. // Vsi Te potrebujemo, / celo tisti, / ki se tega ne zavedajo. / Prav ti morda najbolj. / Lačni misli, / da se bo nasitil s kruhom, / toda lačen je Tebe. / Bolnik si utvarja, / da mu bo dobro, / ko bo ozdravel, toda / njegova bolezen je v tem, / da Tebe ni pri njem. / Kdor na tem svetu / išče, kar je lepo, / nevede išče Tebe, ki si / vsa in popolna Lepota. / Kdor v svojih mislih / išče resnico, / išče Tebe, ki si edina / Resnica, vredna spoznanja. / In tisti, ki steguje / roke po miru, / jih steguje k Tebi, / ki si edini mir, v katerem / se morejo odpočiti srca.

• Če hočemo človeka rešiti in mu prinesti mir, moramo prevzetnosti zoperstaviti skromnost, pohlepu po imetju odpoved, sovraštvu ljubezen. Če ta notranja reforma ali spreobrnitev ni mogoča, pomeni, da človeka ni mogoče rešiti. Druge poti namreč ni.
  
• Bog je hotel, da bi obstajal kres na vrhu gore, mi pa smo tisti božji ogenj razdrobili na številne slabotne svetilke, ki se kadijo in prasketajo v ladjah častitljivih cerkva, ki so prazne.
  
• Kdor ima malo, hoče veliko; kdor ima veliko, hoče več; kdor je prejel več, hoče vse.

MAŠA ZADUŠNICA V KOČEVSKEM ROGU

nedelja, 8. julija 1990

»Zbrali smo se v Kočevskem Rogu, da opravimo simbolični krščanski pogreb, mašo zadušnico in molitve za vse žrtve vojnih in povojnih let,« je na začetku spominskega slavja dejal nadškof Alojzij Šuštar, ki naj bi pomenil začetek sprave v našem ‘razklanem’ narodu. Pred tem je komisija Pravičnost in mir objavila dolgo izjavo Za globlje razumevanje sprave, v kateri je zapisano, da se “sprava s tem ne končuje, temveč šele začenja. Sprave namreč ni brez polnejše resnice: do te resnice pa je pot še dolga.”

več:
S. Čuk, Veliki slovenski spravni dan (Priloga), v: Ognjišče 9 (1990), 29-36.

LETA 1991 UMRL JOŽE KREGAR

ARHITEKT S PLEČNIKOVIM SRCEM (*1921)

Rodil se je leta 1921 v Šentvidu nad Ljubljano, leta 1940 je maturiral na tamkajšnji škofijski klasični gimnaziji ter se odločil za študij arhitekture kot Plečnikov učenec. Svojega učitelja je globoko cenil, ker se je ob njem navzel ljubezni do arhitekture. Skoraj ni pokrajine pri nas, kjer Jože Kregar ne bi ustvarjalno posegal v cerkvene prostore in jih usklajeval s potrebami sodobnega bogoslužja. Za svoje delo na področju sakralne umetnosti je leta 1988 prejel najvišje slovensko cerkveno odlikovanje – odličje sv. Cirila in Metoda.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 632 UMRL MOHAMED

USTANOVITELJ ISLAMA, PREROK (*OK. 570)

Ime Mohamed v arabščini pomeni poveličevani (častitljivi, vreden slave). Mati Amina je bila namreč prepričana, da je bog izbral njenega otroka za nekaj velikega. Po materini smrti je bil pastir pri stricu, nastopal je kot mož z najvišjimi nravstvenimi načeli, ko je bil star 25 let, se je zaposlil pri bogati trgovski vdovi Hadidži, s katero se je poročil. Pogosto je molil, leta 610 v mesecu ramadanu v votlini na gori Hira, kjer ga je obiskal angel in dobil je sporočilo neposredno od Alaha (zvitek svile z vžganimi črkami – zdaj začetek 96. sure v Koranu). Moral je brati, čeprav je bil nepismen. V nekaj letih je Mohamed slišal še več Alahovih sporočil in okrog sebe je zbral številne somišljenike. Leta 622 se je umaknil v Medino, kjer je dodelal in utrdil islamske nauke in obrede. Večal se je tudi njegov politični vpliv in leta 630 je napadel Meko, jo osvojil in odstranil kipe bogov. Muslimani ga častijo kot preroka in vsak dan ponavljajo izrek, s katerim izpričujejo, da razen Alaha ni drugega Boga in da je Mohamed njegov Poslanec. Islam se je razvil v svetovno verstvo, drugo največje na svetu. Pet muslimanskih dolžnosti ali petero stebrov razločno razodeva pomen nauka, da je Alah edini bog (šehada – izpoved vere; salat – molitve; zekat – darovi revnim; saum – post in hadž – romanje)

LETA 1508 ROJEN (NAJVERJETNEJE) PRIMOŽ TRUBAR

PROTESTANTSKI DUHOVNIK, REFORMATOR IN PRVI SLOVENSKI PISATELJ († 1586)

Primož Trubar (umrl 1586) velja za začetnika slovenske književnosti. Prevedel ali priredil je 26 knjig. Mirko Rupel, odličen poznavalec slovenske reformacije, sodi: "Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakor Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo." Škof blaženi Anton Martin Slomšek, ki je zelo ljubil slovenski jezik, je v Drobtinicah leta 1862 pohvalno zapisal: "Trubar, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe vrstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili. Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obrnil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu obrne."

Na današnji domnevni datum Trubarjevega rojstva praznujemo dan Primoža Trubarja, od leta 2010 državni praznik, ki pa ni dela prost dan. Za spominski dan avtorja prve knjige v slovenskem jeziku in pobudnika oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in političnega prostora je bil torej izbran današnji dan. Vseeno pa bomo Trubarja omenili tudi jutri, ko ima god (sv. Primož in Felicijan)...

več o njem
ČUK, Silvester. Primož Trubar, oče slovenske književnosti. (Priloga). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 7, str. 40-47
ČUK, Silvester. Primož Trubar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1996, leto 32, št. 6, str. 24

LETA 1794 UMRL GOTTFRIED AUGUST BURGER

PESNIK PRVIH NEMŠKIH BALAD (* 1747)

V Prešernovih Poezijah je med baladami in romancami tudi balada Lenora, ki obsega 32 kitic. Pod naslovom je v oklepaju pojasnilo »iz nemškega«. Zamisel zanjo mu je dal nemški Gottfried August Bürger, ki je ustvaril prve nemške umetne balade v ljudskem tonu, večidel z grozljivimi motivi. Najbolj znana je Lenora. Prešeren njegove balade ni prevedel, temveč je njen motiv po svoje oblikoval. Burger je znan tudi po tem, da je priredil zgodbo o baronu Münchhausnu (Lažnivem Kljukcu).

LETA 1809 ROJEN ANTON MURKO

DUHOVNIK, SLOVNIČAR IN LEKSIKOGRAF († 1871)

Štajerski duhovnik, ki je najprej na Dunaju študiral medicino, potem pa v Gradcu bogoslovje, je leta 1832 tam izdal slovnico Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre. Jezikoslovci jo smatrajo za eno najboljših po Kopitarjevi (1808). Zavrnila je dajnčico in narečni regionalizem ter utrdila enotnost slovenskega jezika. Leta 1833 je izšel še slovar Slovensko-nemški in Nemško-slovenski besednik.

LETA 1810 ROJEN ROBERT SCHUMANN

NEMŠKI SKLADATELJ IN PIANIST († 1856)

Glasbeni zgodovinar David Ewen je o tem nemškem skladatelju zapisal, da po pravici zasluži vzdevek glasbeni pesnik. "Karkoli je napisal, je bilo globoko pesniško, polno domišljije, čustvenosti in nežnosti." Sprva je pisal klavirske skladbe, po letu 1840 pa je začel skladati solo pesmi, ki se mu je zdela najprimernejša oblika, v kateri lahko izrazi globoka in iskrena čustva do ljubljene žene Clare.

LETA 1859 ROJEN ALOJZIJ GANGL

KIPAR († 1935)

Kipar Alojzij Gangl, rojen v Metliki, je do svojega poklica prišel po dolgi poti: od delavnic domačih rezbarjev prek obrtne šole v Gradcu do likovne akademije na Dunaju. Po končanem študiju na Dunaju je v letih 1887-89 izdelal spomenik Valentina Vodnika v Ljubljani (na tržnici). prvi slovenski nacionalni spomenik. Njegovo delo je tudi Valvasorjev spomenik pred Narodnim muzejem v Ljubljani.

LETA 1882 ROJEN IVAN MOLEK

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK († 1962)

Pri osemnajstih letih je iz rodne Metlike odpotoval v Ameriko. Delal je v jeklarnah in rudnikih. Postal je urednik tednika Glasnik in drugih socialističnih listov. Pri slovenskih ameriških socialističnih glasilih je sodeloval s pesmimi, povestmi in dramatičnimi prizori ter s poljudnoznanstvenimi razpravami. Izdal je tudi več knjig, med njimi povest Dva svetova (Ljubljana, 1933). Njegovi spisi so zavestno tendenčni: »Pisal sem ne zaradi literature, temveč za socialistično propagando.«

LETA 1883 ROJEN P. ANTON PREŠEREN

JEZUITSKI DUHOVNIK, AMBASADOR CERKVE NA SLOVENSKEM († 1965)

Najpomembnejša slovenska cerkvena osebnost v Rimu pred drugo svetovno vojno in po njej (1931–1965) je bil jezuit p. Anton Prešeren. Bil je nečak škofa Jegliča; rodil se je v Zabreznici (župnija Breznica). V jezuitski red je vstopil leta 1910 in v njem kmalu dobil važne naloge. Leta 1931 ga je tedanji jezuitski vrhovni predstojnik poklical v Rim za svojega asistenta za slovanske province in v tej službi je ostal do smrti (1965). Po službi in položaju je imel dostop do visokih cerkvenih dostojanstvenikov, tudi do papeža.

... več o njem si preberite v pričevanju - Ognjišče 08_2008 in v obletnici meseca – Ognjišče 03_2015

LETA 1891 ROJEN NARTE VELIKONJA

PISATELJ IN KULTURNI DELAVEC († 1945)

Slovenski pisatelj z Dola pri Otlici, na planoti nad Vipavsko dolino je bil po vojni obtožen kolaboracije in bil pred sodiščem obsojen na smrt in ustreljen. Njegovo književno delo je bilo v javnosti prepovedano; o njem so pisali in njegove knjige tiskali v zdomstvu. Snov je zajemal predvsem iz rodnega okolja, z jasnimi potezami je slikal kmeta, bajtarja in delavca v boju za preživetje težavnih gospodarskih in političnih razmer, zajemal prvinskost kmečkega življenja in se osredotočal na psihološko doživljanje posameznika. Bralci so najbolje sprejeli povest Višarska polena; prav tako povest Besede; v knjigi Naš pes je zbral vesele zgodbe iz svojega otroštva. Humoristične zgodbice je zbral v knjigah Pod drobnogledom in Zbiralna leča.

... več o njem preberite v obletnici meseca Ognjišče 06_1991

nekaj njegovih misli:

Smrt ne potrka, da bi pogledal pri ključavnici in ji rekel: "Zunaj ostani!" O, ne! Ta bi bila lepa! Kajne, bi rekel: "Zunaj ostani!" Smrt pride neslišno in položi roko na tvoje srce kakor na nihalo, pa se ustavi. Ura se ustavi. Kaj pa duša?

LETA 1896 ROJEN DANILO BUČAR

SKLADATELJ, GLEDALIŠČNIK IN ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI († 1971)

Doma je v Beli Krajini. Znan je kot zborovski skladatelj, njegova najbolj znana skladba pa je Nocoj, pa oh nocoj, ki jo je v svet ponesel Slovenski oktet. Manj znana je njegova simfonična glasba, ki dosega visoko kakovostno raven (Belokranjske pisanice). Napisal je tudi štiri operete (1932-39). Kot gledališčnik je deloval v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani.

LETA 1907 ROJEN SVETOZAR ILEŠIČ

GEOGRAF († 1985)

Univerzitetni profesor in akademik Svetozar Ilešič je izdal številna dela in razprave s področja regionalne in gospodarske geografije. Napisal je več učbenikov geografije za srednje šole. Njegovi najpomembnejši deli sta Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem in Gospodarska in politična geografija sveta.

LETA 1911 ROJEN TONE ŠIFRER

PESNIK, PISATELJ IN ESEJIST († 1942)

Kot študent slavistike in kasneje kot gimnazijski profesor se je oglasil najprej s pesmimi, bolj pa se je posvečal prozi, v kateri je zaživela njegova domača pokrajina – gorenjsko podeželje (rodil se je v Žabnici pri Kranju). To velja zlasti za njegovo avtobiografsko povest Mladost na vasi (1939) in lirsko delo sožitju kmeta z naravo Kmet in stvari, (1947), ki je izšlo po njegovi smrti v taborišču Mauthausen.

LETA 1918 ROJEN NACE SIMONČIČ

LUTKAR, IGRALEC, REŽISER († 2002)

Po vojni je bil najprej član ljubljanske Drame, potem Mestnega lutkovnega gledališča (vloga kužka Postružka v Zvezdici Zaspanki in več kot tisoč ponovitev), od leta 1963 do upokojitve pa je bil vodja lutkovnega oddelka na Televiziji Slovenija. Ljubiteljem lutk bo ostal v spominu predvsem po vlogah v Žogici Marogici, Pavlihi, z nanizanko Kljukčeve dogodivščine (50 nadaljevanj) in z Radovednim Tačkom, kateremu je dal posebno podobo in se priljubil številnim generacijam otrok. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada in Župančičevo nagrado.

LETA 1929 UMRL JOSIP LIČAN

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, PRVI KRMAR GORIŠKE MOHORJEVE (* 1874)

Za časa fašizma, ki je napovedal smrtni boj slovenski besedi, so zavedni primorski duhovniki jeseni leta 1923 ustanovili Goriško Mohorjevo družbo, ki je ljudem dajala v roke pisano besedo. Med glavnimi pobudniki je bil bogoslovni profesor Josip Ličan, doma iz Ilirske Bistrice. Mohorjevo družbo, katere ustanovno listino je podpisal nadškof Sedej, je modro vodil štiri leta. Bil je vsestranski kulturni delavec in odličen vzgojitelj mladega rodu v Dijaškem zavodu Alojzijevišče v Gorici.

več:
ČUK, Silvester. Josip Ličan. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 6, str. 76-77.

LETA 1950 UMRL IVAN KNIFIC

DUHOVNIK, PROF. MATEMATIKE, POTOPISEC (* 1875)

Po novi maši je bil eno let kaplan Cerknici, potem pa je študiral na Dunaju za profesorja matematike in fizike (1899–1904), ki ju je potem nazorno poučeval 40 let ne škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Po smrti ravnatelja Antona Breznika je prevzel tudi vodstvo gimnazije. Učenci in kolegi so ga spoštovali kot odličnega profesorja. Med počitnicami je veliko potoval po bližnjem in daljnem svetu in širši javnosti je bil znan po svojih živahnih potopisih, ki jih je objavljal v Domu in svetu (1902–1913).

LETA 1966 UMRL ANTON MELIK

GEOGRAF, PROFESOR (* 1890)

Študiral je na Dunaju, kjer je leta 1916 diplomiral iz geografije in zgodovine. Najprej je bil gimnazijski profesor, leta 1926 pa je postal docent in 1938 redni profesor na ljubljanski univerzi. Po vojni je postal redni član SAZU, bil je pobudnik ustanovitve zemljepisnega muzeja Slovenije (1946 – danes del Geografskega inštituta) in urednik Geografskega zbornika, vestnika in predsednik Slovenske matice. Napisal je več kot trideset knjig, ukvarjal se je alpskimi in kraškimi pokrajinami, njegovo najpomembnejše delo je splošna monografija Slovenije (1935-36) in prva regionalna monografija Slovenije (v štirih knjigah). Za svoje delo je prejel Prešernovo nagrado (1947, 1949 in 1951), njegov sin Vasilij je bil priznani zgodovinar.

njegova misel:

• Mi Slovenci imamo obmejne spore kar na tri strani, z Italijani, Nemci in Madžari. Ker ne razpolagamo sami s sredstvi, s katerimi se razrešujejo zlasti najtežji, najbolj komplicirani spori, smo stopili pred zmagovito zapadnoevropsko demokracijo, da razsodi ter nam prideli "kar nam gre po naravnih pravicah".

LETA 1987 UMRL IVAN NEPOMUK ZORE

JEZUITSKI DUHOVNIK, TEOLOG (* 1893)

Rojen v Valburgi pri Smledniku, v gimnazijo je hodil v Ljubljano in Kranj, ljubljansko bogoslovje je končal leta 1916, ko je bil posvečen. Po kaplanski službi v Šentvidu pri Stični je vstopil k jezuitom (Šentandraž v Labotski dolini), študiral filozofijo in teologijo in leta 1930 doktoriral v Ljubljani, iz filozofije pa leto kasneje na Gregoriani v Rimu. Že prej je bil nekaj časa v Beogradu, kjer je urejal Glasnik Srca Jezusovega, po doktoratu pa je postal profesor dogmatike na nadškofijskem bogoslovju v Sarajevu, kjer je bil tudi rektor. Dogmatiko je predaval tudi na Poljskem (Lublin), potem pa je bil skoraj dvajset let svetovalec za študijske zadeve pri generalni kuriji jezuitov v Rimu. Po upokojitvi (1971) je živel v Mariboru.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1638 UMRL CORNELIUS JANSEN

NIZOZEMSKI ŠKOF, OČE JANZENIZMA (*1585)

Gibanje, ki je oznanjalo pretirano strogost v verskem življenju, se po nizozemskem teologu in škofu Korneliju Jansenu (lat. Jansenius) imenuje janzenizem. V svojem glavnem delu Augustinus, ki je izšlo po njegovi smrti (1640), je pod vplivom kalvinizma učil, da je človeška narava po izvirnem grehu povsem pokvarjena. Zato je človek nesvoboden in ga more rešiti le milost, ki pa jo Bog daje samo izbrancem. Friderik Baraga se je kot mlad duhovnik boril proti janzenizmu z oznanjevanjem Božjega usmiljenja.

LETA 1788 UMRL GIOVANNI ANTONIO SCOPOLI

ITALIJANSKI ZDRAVNIK IN NARAVOSLOVEC (* 1723)

Rojen v Italiji (Cavalese) leta 1754 je postal rudniški zdravnik v Idriji (tedanja Avstrija), kjer je tudi poučeval na metalurško-kemijski šoli. Na svojih potovanjih po Kranjski je preučeval rastlinstvo in živalstvo in leta 1760 izdal knjigo Flora carniolica, prvo znanstveno delo o naravi v Sloveniji. V njej je opisal več kot tisoč rastlinskih vrst s področja SZ Slovenije in tako postavil je temelje sodobnemu znanstvenemu naravoslovnemu raziskovanju na Kranjskem ...

več:
S. Čuk, Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2018), 42-43.

LETA 1794 UMRL ANTOINE LAURENT LAVOISIER

FRANCOSKI KEMIK, OČE MODERNE KEMIJE (* 1743)

Francoski kemik Antoine Laurent Lavoisier spada med ustanovitelje moderne kemije. Dokazal je, da je zrak zmes kisika in dušika ter ugotovil vlogo kisika pri gorenju - spajanju snovi s kisikom. Umrl je kot nedolžna žrtev med francosko revolucijo (1789-1795). 8. maja 1794 je njegova glava padla pod giljotino, napravo za izvrševanje smrtne kazni med to revolucijo.

LETA 1828 ROJEN JEAN-HENRI DUNANT

ŠVICARSKI MIROVNIK IN HUMANIST, OČE RDEČEGA KRIŽA (†1910)

Švicarski človekoljub Jean-Henri Dunant je po bitki pri Solferinu (1859) ustanovil društvo za pomoč vojnim ranjencem. To je bil zametek mednarodne organizacije Rdečega križa. Za njen rojstni dan velja 26. oktober 1863. Leta 1901 so prvič podelili Nobelovo nagrado za mir. Prejel jo je Henri Dunant, ki je ves denar podaril vojaškim bolnišnicam.

LETA 1880 UMRL GUSTAVE FLAUBERT

FRANCOSKI PISATELJ (* 1821)

Kot nezaželen otrok je že v mladosti doživel trpljenje in umiranje drugih ljudi. Začel je pisati kratke zgodbe, v katerih so bili opisi zelo realistični, pripoved je izdelal do popolnosti, preden jo je objavil. Na očetovo željo je moral študirati pravo, toda šele ko se je iz Pariza preselil na podeželje, kjer je začel pisati in so nastala njegova najbolj znana dela. Roman Gospa Bovary, je Flaubert izdal leta 1857, po potovanju po Tuniziji je napisal zgodovinski roman Salammbô, ki slikovito opisuje vojaške boje v Kartagini v času po prvi punski vojni. Pomemben je tudi njegov roman Tri priče. Flaubert je v svojih delih razgaljal meščansko družbo in njen življenjski slog. Velja za glavnega predstavnika francoskega realizma in za enega največjih svetovnih romanopiscev.

njegove misli:

• Srce je bogastvo, ki ga ni mogoče niti prodati niti kupiti, mogoče ga je samo podariti.
  
• Prepričan sem, da bi nam, če bi nenehno imeli svoj pogled uprt v nebo, konec koncev zrasle peruti.

LETA 1895 ROJEN FULTON J. SHEEN

AMERIŠKI NADŠKOF, PRVI TELEVIZIJSKI PRIDIGAR, BOŽJI SLUŽABNIK († 1979)

Okoli leta 1950 je v Ameriki in po vsem svetu zaslovel kot oznanjevalec evangelija po sodobnih sredstvih obveščanja - radiu in televiziji. Rad je govoril, da je "radio kot stara zaveza: slišiš, pa ne vidiš - televizija pa kot nova zaveza: slišiš in tudi vidiš, kajti Jezus, napovedani Odrešenik, je prišel med nas". V vseh svojih nastopih je poudarjal evangeljsko resnico: "Bog te ljubi!" Če bi sveti Pavel, veliki "apostol narodov", živel danes, bi oz­nanjal evangelij po sodobnih sredstvih obveščanja - radiu, televiziji in zdaj tudi internetu. Potrebo po takem oznanjevanju je začutil tudi Fulton John Sheen, katoliški duhovnik in kasneje škof v Združenih državah Amerike. Že pred drugo svetovno vojno je imel radijske govore, v katerih je hotel nagovoriti ljudi s tem, da se je v luči evangelija loteval njihovih bolečih problemov. Med njegovimi poslušalci niso bili samo katoličani, temveč tudi mnogi nekatoličani, celo neverni, a iskreni iskalci resnice. "Tistega, ki ne veruje, je mogoče o Bogu bolj prepričati z dokazi iz nereda, ki vlada v njegovem srcu, kakor z dokazi iz reda v svetu."

več:
S. Čuk, Fulton J. Sheen, Prvi televizijski pridigar: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2022), 82-83.

nekaj njegovih misli:

• Naj bo kakšno srce še tako privlačno, bo vedno obstajalo še neko večje Srce, večja ljubezen, plemenitejša predanost. Če se vam zdi vaša mati utelešenje vsega tistega, kar je v življenju najlepše, ali morete potem misliti, da bi Bog, ki je ustvaril materinstvo, premogel manj ljubezni?
  
• V temnih nočeh smo hvaležni za luno. Če jo vidimo lesketati, vemo, da mora biti tudi sonce. V temni noči sveta, ko ljudje obračajo hrbet njemu, ki je Luč sveta, se ozrimo na Marijo, naj vodi naš korak, medtem ko čakamo na sončni vzhod.
  
• Izpolnjevanje božje volje je jedro sleherne svetosti. Jezus nas uči, kako je treba umreti: v uri svoje poslednje žrtve je hotel imeti poleg sebe svojo Mater. In zakaj potem ne bi molili dan za dnem: »Prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri«?
  
• Marija je kakor okence, skozi katero ujame zemljan prvi bežni žarek Boga. Morda pa je bolj povečevalno steklo, ki povečuje našo ljubezen do njenega Sina, da ga molimo bolj iskreno in z večjo vnemo.
  
• V kraljestvu ljubezni ni ravnin: ali se vzpenjamo ali pa gremo navzdol.
  
• To življenje ni zmaga. To je boj in Bogu ni všeč, da mirujejo tisti, ki so določeni za boj.
  
• Človek je milosrčen, kadar žalost in skrb svojega bližnjega čuti kot svojo skrb in svojo žalost.
  
• Če naš bližnji nima ljubezni, potem mu moramo dati mi del naše ljubezni. Tako ravna Bog z nami.
  več:
  

LETA 1898 ROJEN KARDINAL ALOJZIJ STEPINAC

BLAŽENI NADŠKOF IN KARDINAL, POGUME­N PASTIR BOŽJEGA LJUDSTVA († 1960)

Med svojim drugim pastirskim obiskom na Hrvaškem je papež Janez Pavel II. v soboto, 3. oktobra 1998 v hrvaškem narodnem svetišču Marija Bi­strica razglasil za blaženega kardinala Alojzija Stepinca, ki je bil nadškof v Zagrebu (1934-1960). Pogumnega pastirja, ki se je boril za temeljne človeške pravice, so komunistične oblasti na insceniranem sodnem procesu obsodile kot "vojnega zločinca", on pa je svojim sod­nikom z dostojanstvenim mirom dejal: "Moja vest je čista!"

več:
S. Čuk, Kardinal Alojzij Stepinac: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (1998), 62-63.

njegova misel (na sodišču):

• Moja krivda je v tem, da ne klonim pred vašimi zahtevami. Toda če bi moral dati svoje življenje pri izpolnjevanju svojih dolžnosti, ga bom dal, zagrebški nadškof zna ne samo trpeti, ampak tudi umreti za svoje ideje.

o njem:

• Izpolnil je svoje poslanstvo oznanjevanja predvsem s trpljenjem za Cerkev in potrdil sporočilo vere s smrtjo. Raje je imel temnico kot svobodo, le zato, da je branil svobodo in edinost Cerkve. Ni se bal verig, da ne bi bila uklenjena beseda evangelija. (Janez Pavel II.)
  
• Bil je pastir Božje črede v posebno težavnih časih zgodovine hrvaškega naroda, ko so protikrščanske ideologije pustošile po vsej Evropi, sejale sovraštvo med rasami in borbo med razredi. Kardinal Stepinac je v odnosu do njih zavzel jasno stališče, brez človeških ozirov in političnih računic, v absolutni zvestobi evangeliju, cerkvenemu nauku in svoji vesti kot katoliški škof. Za kardinala Stepinca je bilo oznanjevanje evangelija in biti njegova priča osebna obveza, notranja zahteva, ki jo je v polnosti sprejel, sad neomejenega podarjanja sebe Bogu, Cerkvi in svojemu narodu. (kardinal Rode)

LETA 1902 ROJEN JOŽKO TISCHLER

ŠOLNIK IN POLITIK, OČE KOROŠKIH SLOVENCEV († 1979)

Priznanje za požrtvovalno delo med našimi rojaki na avstrijskem Koroškem je Tischlerjeva nagrada. Ime nosi po dr. Jožku Tischlerju, ki je bil po drugi svetovni vojni "oče" koroških Slovencev. Leta 1949 je ustanovil Narodni svet koroških Slovencev,danes najstarejšo predstavniško organizacijo slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Precejšen del koroških Slovencev se namreč ni strinjal s politiko tedanjega pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte, ki je takoj po drugi svetovni vojni prevzel vlogo edine predstavniške organizacije. NSKS so zato ustanovili na temelju demokratičnih in krščanskih načel. Bil je tudi prvi ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, ki je bila na njegovo pobudo ustanovljena leta 1957.

o njem:

• Dr. Jožko Tischler, ustanovni ravnatelj šole, je med letoma 1957 in 1967 opravil pionirsko delo. Moral si je poiskati učiteljski in dijaški kader, skrbeti za učbenike v slovenščini, se uveljaviti na koroškem pedagoškem prizorišču, ki slovenščini tedaj ni bilo bogve kako naklonjeno. (Reginald Vospernik)

LETA 1914 ROJEN JANKO MODER

PREVAJALEC, UREDNIK IN PUBLICIST († 2006)

»Rad prevajam, ker mi to nadomešča potovanja in mi razen izvirnika in slovarja ni treba nositi s seboj ne težke prtljage, ne daljnogleda ne drobnogleda, pa imam vendarle občutek, kaj vse odkrivam iz skrivnostnega podgobja tujih besedil.« Tako je o svojem prevajalskem delu, po katerem je najbolj zaslovel, povedal Janko Moder. O njem je šel glas, da je prevedel več knjig, kot jih lahko normalen človek v svojem življenju prebere. Šaljivo so trdili, da je v svojem izredno dolgem življenju prevedel "več kot sedem ton knjig"; čisto res pa je, da obsega njegov prevajalski opus več kot 700 naslovov. Janko Moder se je držal načela, da je treba vse prevajati iz izvirnika, kar pomeni, da je prevajal iz 25 evropskih jezikov! Toda ni bil samo prevajalec, temveč tudi izviren ustvarjalec kot pesnik in pisatelj. Veljal je za enega najbolj uglednih poznavalcev slovenskega jezika in sodeloval je pri pripravi več pravopisov. Pomembno je njegovo delo pri Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski založbi.

več:
S. Čuk, Janko Moder (1914-2006): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2014), 48-49.

LETA 1989 V LJUBLJANI PREBRANA MAJNIŠKA DEKLARACIJA

Pesnik Tone Pavček je na Kongresnem trgu v Ljubljani prebral izjavo slovenske politične alternative oziroma nastajajoče demokratične opozicije. Besedilo se imenuje Majniška deklaracija 1989, podpisali so jo Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje in Socialdemokratska zveza Slovenije. V izjavi so poudarili prelomnost zgodovinskih dogodkov in odgovornost Slovencev za njihovo prihodnost, zahtevali samostojno Slovenijo in postavili temelje političnemu programu poznejše koalicije Demos.

besedilo:

Podpisniki te listine izjavljamo in sporočamo:
- da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda;
- kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope;
- glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost je slovenska država lahko utemeljena le na:
* spoštovanju človekovih pravic in svoboščin,
* demokraciji, ki vključuje politični pluralizem,
* družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1840 ROJEN GREGOR KREK

SLOVENSKI JEZIKOSLOVEC IN PESNIK († 1905)

Na univerzi v Gradcu, glavnem mestu zvezne dežele Štajerske v sosednji Avstriji, ustanovljeni v 16. stoletju, so nekdaj študirali številni slovenski izobraženci. Na tej univerzi je bila tudi stolica za slovenski jezik, za katero je dal pobudo Janez Nepomuk Primic (1785-1823). Bil je tudi prvi profesor slovenščine tam. Ob predavanjih je začel pisati in objavljati šolska dela: Abeceda za Slovence, kateri se hočejo slovensko brati naučiti, Nemško-slovenske branja, Novi nemško-slovenski bukvar ali ABC. Kakšnega pol stoletja kasneje je njegovo delo na tej znanstveni ustanovi nadaljeval slavist dr. Gregor Krek, ki si je prizadeval, da se v Gradcu ustanovi stolica za slovansko filologijo, kar se je uresničilo leta 1870, in prav ta mož, ki se je rodil na današnji dan, je bil prvi profesor te stroke.

več:
S. Čuk, Gregor Krek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2005), 40-41.

LETA 1848 ROJENA STANISLAVA SKVARČA

URŠULINSKA PESNICA IN UČITELJICA († 1917)

Mati Stanislava (Marija) Sk­varča z Vira pri Domžalah je zelo mlada postala redovnica uršulinka. Bila je široko razgledana in pravili so ji ‘živa biblioteka’. Na uršulinski zunanji šoli v Ljubljani je 35 let poučevala slovenščino, zgodovino in zemljepis. Uveljavila se je tudi kot pesnica: svoje pesmi je objavljala v mladinskem listu Vrtec in v Zgodnji danici. Ona je odkrila pesniški talent pri deklici Ivanki, kasnejši uršulinki m. Elizabeti Kremžar, ki velja za eno najvidnejših slovenskih religioznih pesnic.

LETA 1858 ROJEN RUGGIERO LEONCAVALLO

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ IN LIBRETIST († 1919)

Italijanski skladatelj Ruggiero Leoncavallo je sicer napisal več oper, edina opera, zaradi katere njegovo ime živi in je pomembno v operni zgodovini, pa so Glumači (Pagliacci). Besedilo (libreto) zanjo je napisal skladatelj sam in sicer po resničnem tragičnem dogodku. Ob prvi izvedbi so poslušalci od navdušenja "ponoreli".

LETA 1869 UMRL LOUIS HECTOR BERLIOZ

FRANCOSKI SKLADATELJ (* 1803)

Ker je zaradi političnih razmer moral pustiti šolanje, ga je oče poučeval klasične predmete, flavto in kitaro. Mladi Berlioz je občudoval glasbo in kmalu začel komponirati kratke skladbe in priredbe. Na očetovo željo je študiral medicino, toda zmagala je ljubezen do glasbe. Na konservatoriju niso vsi razumeli njegovih idej, toda s flavto in kitaro je odkril bistvo romantike in očaral poslušalce. Leta 1822 je napisal kantato Arabski konj, Goetheju je poslal Osem prizorov iz Fausta (Huit scénes de Faust), ki pa se ni odzval. Leta 1830 je sledila Fantastična simfonija, potem Harold v Italiji, ki jo je naročil Paganini, ki ga je tudi finančno podpiral. Leta 1846 je napisal Faustovo pogubljenje, ki je bilo odlično sprejeto po Evropi in čez tri leta še cerkveno trilogijo - oratorij Kristusovo otroštvo. Po smrti prve žene in očeta je bil zelo oisamljen. Poročil se je z Mario Recio, potoval po Evropi in dirigiral, ko se je vrnil v Francijo ga niso sprejeli na Akademijo, umrl je razočaran. Poleg že omenjenih spadajo med njegova najboljša dela še Rekviem in Roméo in Julija. Najpomembnejši skladatelj francoske romantike, ustvarjalec novejše umetnosti instrumentacije in utemeljitelj programske glasbe je pisal raznovrstna dela: 5 simfonij, 11 opernih in dramskih uvertur, 2 oratorija in 3 opere (najbolj znani sta Benvenuto Cellini in Trojanci).

LETA 1937 UMRL TOMO ZUPAN

pridigar, literarni zgodovinar, prešernoslovec, pesnik, pisatelj, jezikoslovec (* 1839)

"Vodja Tomo Zupan je bil mož posebne vrste. Ljubezni si ni znal pridobiti, toda nekaj nam je dal: veselje do dela in pa veliko ljubezen nam je vcepil do naroda in spoštovanje do vseh kulturnih delavcev, zlasti pisateljev in pesnikov." Tako je v svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) pisatelj F. S. Finžgar označil svojega predstojnika v Alojzijevišču, zavodu, ki ga je ustanovil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (1846), da bi omogočil šolanje revnim, nadarjenim dijakom. V letih, ko je bil Finžgar gojenec tega zavoda (1886-1891), je bil Tomo Zupan njegov vodja (ravnatelj). Ta premalo poznani mož je bil goreč prešernoslovec, marljiv literarni zgodovinar in neutruden narodni delavec je bil v časih hudega nemškega pritiska eden najzaslužnejših mož za slovenščino, ki jo je poučeval poleg verouka.

več:
S. Čuk, Tomo Zupan: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2007), 32-33.
J. Kebe; B. Rustja, Prešeren nekoliko drugače: Priloga, v: Ognjišče 2 (2023), 44-49.

LETA 1955 UMRL JOSIP VILFAN MLAJŠI

POLITIK, BOREC ZA NARODNE PRAVICE (* 1878)

Rojen v Trstu, pravo je doštudiral na Dunaju in služboval v Trstu, kjer je bil od leta 1906 tajnik političnega društva tržaških Slovencev Edinost. Zagovarjal je načelo narodne enakopravnosti in nasprotoval šovinizmu in bil za sobivanje različnih narodov v mestu. Po prvi svetovni vojni je od italijanskih oblasti zahteval, naj Slovencem priznajo temeljne narodnostne pravice. Dvakrat je bil izvoljen v rimski parlament, pozneje je postal predsednik stalnega delovnega odbora Kongresa evropskih manjšin s sedežem na Dunaju. S svojimi nastopi in objavami je evropsko javnost seznanjal s položajem slovanskih etničnih skupnosti v Italiji. Leta 1939 se je preselil v Beograd in po drugi vojni sodeloval v pripravah na sklepanje mirovne pogodbe v Italiji.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1308 UMRL JANEZ DUNS SCOTT

ŠKOTSKI TEOLOG IN FILOZOF, BLAŽENI ( * OKOLI 1266)

Cerkev se danes spominja tudi velikega bogoslovnega učenjaka blaženega Janeza Dunsa Scotta. Po rojstvu je bil Škot iz kraja Duns, kjer se je rodil okoli leta 1265. Postal je frančiškan in bogoslovni profesor najprej v Oxfordu, nato v Parizu in nazadnje v Kölnu, kjer je 8. novembra 1308 umrl. Pokopali so ga v tamkajšnji minoritski cerkvi. Skupaj s sv. Tomažem Akvinskim in sv. Bonaventurom velja za pomembnega teološkega misleca. Zaslovel je predvsem kot zagovornik verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki je bila uradno razglašena na današnji dan ...

njegova teza:

• Marija je potrebovala odrešenje, kot vsi drugi ljudje, vendar samo po dogodku Jezusovega križanja, bi to bilo že vnaprej nemogoče, če ne bi bila že v začetku obvarovana izvirnega greha.

LETA 1674 UMRL JOHN MILTON

ANGLEŠKI PESNIK (* 1608)

Velja za najpomembnejšega angleškega pesnika 17. stoletja. Njegova poezija je bila prvi primer združitve renesančnega žara, baročne vzvišenosti in klasično stroge oblike. Njegovo najpomembnejše delo je Izgubljeni raj, v desetih knjigah, v katerih v prostem verzu opisuje zgodbo o padcu človeka (Adam in Eva) in predvsem vlogo Satana. Pozneje je napisal še Znova pridobljeni raj v katerem pa (v nasprotju s Satanom) poveličuje Jezusovo popolnost.

LETA 1784 UMRL BERNARD MARIBORSKI (Anton Apostol)

KAPUCIN, LEKSIKOGRAF (*1711))

Ivan Anton Apostel (Bernard Mariborski je redovno ime) se je rodil v ugledni mariborski družini. Po končanem šolanju je stopil v kapucinski red, leta 1736 je prejel mašniško posvečenje. Kot pridigar je deloval v več samostanih. Izviral je iz nemško govorečega okolja, a se je naučil slovenščine in jo sprejel za svoj jezik. Bil je eden glavnih slovaropiscev v obdobju baroka in v svoj nemško-slovenski slovar (1760) je prvi zajel tudi štajersko besedje. Pri pisanju se je opiral na več starejših slovarjev in slovnic.

Leta 1793 LOUVRE ODPRE VRATA JAVNOSTI

Pariški konvent je na pobudo slikarja Davida pariški sprejel sklep o Louvru, in ga na današnji dan razglasil za nacionalni muzej umetniških zakladov in njegova vrata odprl javnosti. Louvrska zbirka, ena najbogatejših na svetu, zajema danes več kot deset tisoč let človeške civilizacije in kulture, po mnenju nekaterih je najvažnejši muzej na svetu. Louvre je bil sprva grad francoskih kraljev v Parizu, zgrajen je bil v dobi kralja Filipa Avgusta okoli leta 1200. Današnjo podobo je dobil v 16. in 17. stoletju.

več:
S. Čuk, Louvre ima dvesto let: Priloga, v: Ognjišče 10 (1993), 23-30.

LETA 1817 ROJEN DAVORIN TRSTENJAK

DUHOVNIK, PEDAGOG, PISATELJ, ETIMOLOG IN ZGODOVINAR († 1890)

Narodni preroditelj, pesnik in pisatelj, je kot duhovnik služboval v raznih krajih tedanje lavantinske/mariborske škofije. Pisal je narodno prebudne pesmi, pripovedke in črtice. V Mariboru je ustanovil leposlovni list Zora (1872-1878). Bil je med ustanovitelji Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani (1872) in njegov prvi predsednik.

več:
S. Čuk, Davorin Trstenjak (1817-1890): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2017), 50-51.

LETA 1887 UMRL DRAGOTIN FERDINAND RIPŠL

DUHOVNIK, PESNIK, KRONIST IN NARODNI BUDITELJ (* 1820)

Kot kaplan je služboval na Vranskem, v Konjicah, pri Sv. Križu pri Slatini, v Rojah v Labotski dolini, Št. Andražu v Labotski dolini ..., župnik v Loki pri Zidanem mostu, od 1874 do smrti pa župnik v Vidmu. Bil je znan po svoji šaljivosti in družabnosti. Eden »treh domorodcev iz Šentjurja poleg Celja« (poleg njega še Benjamin in Gustav Ipavec), »ki so veselim Slovencem na svitlo dali Pesmarico za kratek čas« (Dunaj 1859). Pri Sv. Miklavžu, v Loki in Vidmu je sestavil farne kronike, ukvarjal se je s sadjarstvom in napisal knjižico Kratki nauki za sadjerejo, objavljal pa je tudi sestavke o ljudskih običajih.

LETA 1890 UMRL CESAR FRANCK

FRANCOSKI SKLADATELJ BELGIJSKEGA RODU, ORGANIST, PEDAGOG (* 1822)

Belgijec, ki je celo življenje preživel v Parizu, kjer je študiral glasbo na konservatoriju. Orgelsko službo, ki ji je ostal zvest vse življenje, je začel leta 1845. V Parizu je bil orgelski učitelj, s svojimi skladbami je vplival na številne sodobne francoske skladatelje. Velja za začetnika francoske romantične orgelske literature. Med njegove pomembnejše skladbe glasbeni zgodovinarji štejejo: preludij, koral in fuga za klavir, s katerimi je hotel obuditi Bachovega duha preludijev. Poleg orgelskih skladb so še danes priljubljeni simfonija v d-molu, simfonične variacije za klavir in orkester, violinska sonata v A-duru in klavirski kvintet. Ključ do njegove glasbe najdemo v njegovi osebnosti: bil je nadvse ponižen, preprost in vdan človek, v njegovih najboljših delih se zrcali mir organista, ki je najsrečnejša leta preživel za orglami v cerkvi. Njegova glasba odraža predvsem jasnost, mir in bratsko ljubezen ... brez strasti, duhovnih in čustvenih spopadov ...

več:
E. Škulj, Cesar Franck: Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 10 (1990), 62.

LETA 1897 ROJEN JANEZ MEŽAN

SLIKAR († 1972)

Doma v Spodnjem Brniku, po diplomi na zagrebški likovni akademij je delal in ustvarjal kot likovni pedagog v Mariboru, Novem mestu in na Ptuju. Bil je odličen risar, vrh svojega slikarskega ustvarjanja pa je dosegel v akvarelih (slike različnih slovenskih krajev, tihožitja in portreti ...). Slikal je tudi v drugih tehnikah, imel pa je izjemen občutek za barve in svetlobno kompozicijo, svojim slikam pa je vedno dodal neko skrivnostno poetičnost ...

LETA 1904 ROJEN MIRKO G. KUHEL

PISATELJ IN PUBLICIST († 1958 )

Po otroštvu v Kostanjevici na Krki in treh razredih gimnazije v Ljubljani je leta 1920 odšel v ZDA in tam sodeloval s Slovensko svobodomiselno zvezo v kulturnem društvu v Clevelandu. Med vojno je bil ožji sodelavec Louisa Adamiča pri pomoči domovini. V angleščino je prevedel Krst pri Savici, iz angleščine pa Shakespearjevega Zaljubljenega romarja.

LETA 1953 UMRL IVAN ALEKSEJEVIČ BUNIN

RUSKI PISATELJ IN NOBELOV NAGRAJENEC (* 1870)

Bunin je znan kot novelist in romanopisec, izdal pa je tudi štiri pesniške zbirke (ljubezenska lirika s tragično izpovedjo, ki jo je v slovenščino prelil Tone Pavček). Je prvi ruski književnik, ki je prejel Nobelovo nagrado (1933), potem ko je kot emigrant že trinajst let živel v Parizu. Bil je nadaljevalec klasične ruske literarne tradicije, njegovo jezikovno izredno bogato pisanje pa je zaznamovano s podeželjem – o življenju na podeželskih plemiških dvorcih, o ljubezni in opisih narave ...

LETA 1964 UMRL MODEST SANCIN

GLEDALIŠKI IGRALEC, USTANOVITELJ GLEDALIŠČA V TRSTU (* 1902)

Tržačan Modest Sancin se je uveljavil kot vsestranski dramski igralec, operni pevec in režiser. Veselje do igralstva je dobil že v otroških letih. Za igralski poklic se je šolal postopoma v Ljubljani, kamor je odšel zaradi fašistične strahovlade. Kmalu je postal redni član ljubljanske Drame, nekaj let tudi Opere. Po drugi svetovni vojni je bil med ustanovitelji poklicnega dramskega gledališča v Trstu. Redno je nastopal tudi na slovenskem Radiu Trst A.

LETA 1999 UMRL LEON ŠTUKELJ

PRAVNIK IN TELOVADEC, OLIMPIONIK (* 1898)

Rodil se je v Novem mestu, leta 1927 je končal študij prava, in po končani športni poti (1936) delal kot sodnik v Novem mestu, Lenartu in Mariboru, kjer je živel do smrti. Na sedmih velikih tekmovanjih je osvojil 20 kolajn: 8 zlatih, 6 srebrnih in 6 bronastih. Samo na olimpijskih igrah je skupno osvojil 6 kolajn: dve zlati v Parizu 1924, zlato in dve bronasti v Amsterdamu 1928 ter srebro v Berlinu 1936. Štukelj ni odobraval komunističnega režima v Jugoslaviji, zato je bil po vojni sumljiv, zaprt in izpuščen, prepovedali pa so mu opravljati sodniški poklic. Pravo športno slavo in čast je doživel šele v samostojni Sloveniji, ko je bil kot najstarejši olimpionik tudi povabljen na OI v Atlanti (se rokoval s Clintonom), ob stoletnici so mu v Novem mestu pripravili imenitno proslavo, imel je tudi vabilo za OI v Sydneyju leta 2000, pa jih ni dočakal. Umrl je le nekaj dni pred svojim 101. rojstnim dnem. Zasluženo je osvojil naziv najboljšega slovenskega športnika vseh časov.

več:
S. Čuk, Leon Štukelj (1898-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2019), 44-45.

njegove misli:

• V telovadnici in v telovadbi sem našel vse tisto, kar išče mlad človek: veselje, prijatelje in zdravje. Telovadnica mi je krepila telo, me vzgajala v zavednega Slovenca ter me povezovala z delovnim človekom ...
• Ko sem se po prvi mednarodni tekmi vrnil domov, je bil moj edini cilj, da čimprej končam študij in nastopim plačano prakso na sodišču ter s tem zagotovim sebi in mami stredstva za življenje.
• Rad sem poslušal in se učil od drugih, ki so vedeli več kot jaz.
  
• Vsak uspeh zahteva odpovedovanje, napor, resen življenjski pristop.
  
• Tisto najvišje, k čemur bi morala stremeti vsaka država, je težnja po pravičnosti. Seveda idealne pravičnosti ni nikjer, lahko pa obstaja bolj ali manj poudarjena naravnanost k temu svetlemu izhodišču. Enako velja za poštenje.
• Ko razmišljam o veri, ugotavljam, da gre za verske predpise, ki so visoko moralni, ki pa jih je seveda treba razumeti in se jim prilagajati, jih upoštevati in jih izvajati. Ljudje, ki so nastrojeni proti verskim prepričanjem, se radi zatekajo k zgodovini in  nam iz nje posredujejo informacije o stranpoteh nekaterih ljudi iz verskega življenja.Toda jaz vse te reči jemljem normalno in jih tudi razumem na preprost način. Cerkev je končno ustanova ljudi, vodijo jo ljudje, ljudje pa so bili v zgodovini in so še danes taki in drugačni...

iskalec in zbiralec Marko Čuk