LETA 1483 ROJEN MARTIN LUTHER

NEMŠKI TEOLOG IN REDOVNIK († 1546)

Rojen v Eislebnu v družini rudarskega mojstra Hansa Lutra. V svojih spominih omenja, da je kmečkega rodu. Starša sta bila zelo stroga in Luter pripoveduje, da sta ga do krvi pretepla zaradi kraje enega oreha. V Mansfeldu je hodil v mestno šolo, leta 1497 pa ga je oče poslal v stolno šolo v Magdeburg in leto zatem se je preselil k sorodnikom v Eisenach, kjer je nadaljeval šolanje. Svojih učiteljev se spominja z grenkobo, pogosto so uporabljali palico. Leta 1501 se je vpisal v novo univerzo v Erfurtu in čez štiri leta postal magister filozofije. Na željo očeta se je odločil za nadaljevanje študija - za pravo, toda ko ga je v nevihti opazila strela in je v smrtni stiski klical na pomoč sv. Ano, se je njej priporočil in se odločil, da bo postal menih. V življenjski stiski je tako dozorel sklep, da bo postal avguštuinski menih in profesor svetega pisma ... Zvesto je izpolnjeval svoje meniške obveznosti, leta 1511 je romal v Rim, naslednje leto postal doktor filozofije, počasi pa je v svojih predavanjih izoblikoval svolj nauk. Spoznanje, da sam ne more biti dober, da vedno ostaja grešnik, ga je verjetno privedlo do tega, da je začel učiti: samo vera in samo milost nas moreta opravičiti pred Bogom ...

več:
F. Perko, Martin Luter: Priloga, v Ognjišče 11 (1983)
S. Čuk, 500 let reformacije: Priloga, v: Ognjišče 11 (2017), 56.

LETA 1493 ROJEN PARACELSUS

ŠVICARSKI ZDRAVNIK, FILOZOF IN NARAVOSLOVEC († 1541)

Njegovo glavno načelo pravi, da bi se moral zdravnik pri delu ravnati po zdravi pameti, vzorih iz narave in izkušnjah. Pomagal je raziskovanju kuge, sifilisa, poleg tega je bil izkušen tudi na področju zdravljenja s termalnimi vodami, spoznal pomen fizikalnih in kemičnih temeljev vsega živega sveta, kar je tedanjo medicino postavilo na popolnoma nove temelje. Na svojem potovanju je obiskal tudi rudnik živega srebra v Idriji in prvi opisal hude okvare, ki so jih kazali idrijski rudarji (pojav merkurializma, zastrupitev z živim srebrom), ustavil se je tudi na Ptuju ... Upodobljen je tudi v samostanski lekarni v Olimju.

LETA 1759 ROJEN FRIEDRICH SCHILLER

NEMŠKI PESNIK IN DRAMATIK († 1805)

Sodobnik Johanna Wolfganga Goetheja, največjega nemškega pesnika, je bil Friedrich Schiller, ki je pisal občutene lirične pesmi. Bolj pa je pomemben kot dramatik. Znane so njegove drame Kovarstvo in ljubezen, Wallenstein, Devica Orleanska. Njegovo knjižno ustvarjanje je znano po vsem svetu, malokdo pa ve, da je bil po poklicu vojaški zdravnik.

njegovo razmišljanje:

• S trojno hitrostjo koraka čas: obotavljaje prihaja naproti prihodnost, bliskovito beži od nas sedanjost, večno tiha stoji preteklost.
• Najboljši človek na svetu ne more ohraniti miru, če to ni po volji njegovemu hudobnemu sosedu.
• Če hočeš samega sebe spoznati, glej, kaj delajo drugi; če hočeš razumeti druge, poglej v svoje lastno srce.
• Drag mi je prijatelj, toda tudi sovražnik mi je lahko koristen. Prijatelj mi pokaže, kaj morem, sovražnik pa me uči, kaj bi moral storiti.

LETA 1819 UMRL BARON ŽIGA ZOIS

SLOVENSKI RAZSVETLJENEC, PODJETNIK, MECEN IN MINERALOG (* 1747)

Leta 1865 se je v Trstu očetu Italijanu in materi Slovenki rodil sin, ki je postal voditelj slovenskih preroditeljev v dobi razsvetljenstva. To je bil Žiga (Sigismund) Zois pl. Edelstein, lastnik veletrgovine v Ljubljani, gospodar gradu Brdo ter gozdov, rudnikov in fužin na Gorenjskem. Svoje bogastvo je velikodušno razdajal za dvig omike med slovenskim ljudstvom. Okoli sebe je "zbiral najnaprednejše in najsposobnejše sodelavce, osnoval z njimi obširen delovni načrt, dajal koristne pobude posameznikom in njih stremljenja z razumevanjem v vsakem pogledu podpiral in s tem ustvaril za tiste čase idealne pogoje za literarno delo" (Alfonz Gspan).

več:
S. Čuk, Baron Žiga Zois: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1997), 28-29.

LETA 1836 ROJEN ANTON KLODIČ SABLADOSKI

PESNIK IN KLASIČNI FILOLOG († 1914)

»Šola mora otrokom njihove telesne in duševne moči s takim uspehom razvijati, krepiti, utrditi, da jim bodo odraslim, kakor veleva postava, značaj trden in čist, vera neomahljiva, da jim bode mogoče zajemati državi, družini in sebi na korist iz zaklada pridobljenega znanja, da se navadijo ljubiti svojo domovino, da bodo polni ljubezni do svojih rojakov in prešinjeni s čutom vzajemnosti in skupnosti vseh dežel našega lepega carstva, naše Avstrije, ktera ima biti vsem pod njenim geslom zbranim narodom ljuba domovina.« Tako je o poslanstvu šole zapisal Anton Klodič, sin Slovenske Benečije, ki je bil šolnik-vzgojitelj mladega rodu z vsem srcem. Tudi po takšni časovni oddaljenosti velja temeljno načelo, ki ga je poudarjal: šola mora ne le učiti, ampak tudi vzgajati. Ali se to uresničuje po naših šolah danes?

več o tem, večini povsem neznanem Slovencu
S. Čuk, Anton Klodič Sabladoski (1836-1914): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2014), 46-47.

LETA 1894 ROJEN FRANJO MALGAJ

BOREC ZA SEVERNO MEJO († 1919)

V Šentjurju pri Celju rojeni Franjo Malgaj je med prvo svetovno vojno prejel najvišje avstro-ogrsko odlikovanje – zlato medaljo za hrabrost. Po vojni je kot poročnik v Celju in okolici zbral prostovoljce, z njimi odšel na Koroško in osvobodil vse kraje v Mežiški dolini. V soglasju z generalom Maistrom je osvobodil tudi Velikovec, a poslan je bil v zaledje. V boje se je spet vključil med avstrijskim protinapadom. 6. maja 1919 je padel pri Tolstem Vrhu, kjer so mu kasneje postavili spomenik.

LETA 1899 UMRL IVAN GLAVINA

DUHOVNIK, TRŽAŠKI ŠKOF IN ŠKOFIJSKI ZAVOD ZA SLOVENCE (* 1828)

Ivan Nepomuk Glavina, doma iz Boršta pri Trstu je kot duhovnik deloval med Slovenci v Trstu. Leta 1978 je postal poreško-puljski škof, leta 1882 pa je prevzel vodstvo tržaško-koprske škofije. Že kot poreški škof je ustanovil v Kopru semenišče za italijanske dijake, kot tržaški škof pa je na griču sv. Justa v Trstu ustanovil škofijski zavod za slovenske in hrvaške dijake. V Trstu je veliko pretrpel zaradi nasprotovanja italijanskih nacionalistov.

LETA 1905 ROJEN STANE KREGAR

DUHOVNIK, SLIKAR, PEDAGOG († 1973)

"Gledal in opazoval sem svet, trpljenje preganjanih in trpečih. O tem pričujejo moje surrealistične risbe in slike iz leta 1936, obdobja španske državljanske vojne. Videl pa sem tudi tisto tiho, trpečo skromnost slovenskega naroda, ki se je izražala v mojih slikah Romarjev. Vedno sem želel s svojo umetnostjo tudi govoriti ljudem o vsem, kar je živega v svetu... Razne dobe v mojem slikarskem življenju izhajajo iz notranje potrebe." Tako se je leta 1971 v pogovoru za revijo Znamenje izpovedal slikar-duhovnik Stane Kregar, ki je tistega leta prejel Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo. Kregar velja za utemeljitelja slovenskega abstraktnega slikarstva. Neprecenljiv je njegov delež v cerkveni umetnosti: njegova barvna okna, freske, oltarne podobe in mozaiki krasijo neštete slovenske cerkve od Prekmurja do Primorske. Tega "oznanjevalca evangelija s slikarskim čopičem" se spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, Stane Kregar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2005), str 40-41.
S. Čuk, Stane Kregar in cerkvena umetnost: Priloga,v: Ognjišče 11 (2015), 56-63.

nekaj njegovih misli:

• Če imamo pred očmi dejstvo, da napori niso vedno kronani z uspehom, ima človek zadoščenje, če je delal tako, kot mu je narekovala vest.
  
• Vrednost velikih družin je prav v tem, da je v njih več prisrčnega ozračja, čeprav ni vsega udobja, več povezave, več ljubezni med brati in sestrami.
  
• Treba je delati. Vsak dan znova začetki borbo. Neuspeh te nikdar ne sme potreti. Spet se je treba zagnati v delo in iskati pot, ki te bo pripeljala do cilja.

LETA 1912 ROJEN BERNHARD HARING

NEMŠKI MORALNI TEOLOG, PRENOVITELJ KRŠČANSKE ETIKE V DUHU 2. VATIKAN. KONCILA († 1998)

"Dokler še živim tukaj v bivališču svojega umrljivega telesa, se pravzaprav še ne počutim čisto v pokoju, ampak v nekakšnem stanju predpo­koja, polnem pričakovanja, ki bo doseglo svoj cilj šele takrat, ko bomo vsi počivali v božjem naročju." To je zadnji stavek avtobiograf­ske knjige "Na varnem in svoboden" (1997) p. Bernharda Häringa, pre­novitelja katoliške moralne teologije. Skoraj 86-letni sveti mož od 4. julija 1998 počiva v božjem naročju.

več:
S. Čuk, p. Bernhard Häring: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

• Samo kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici.
  
• Nikoli ne govorimo o drugih z zaničevanjem! Imejmo veliko razumevanje in veliko spoštovanje do tistih, ki ne mislijo tako kakor mi; začnimo pri svojih najbližjih.
  
• Vse Jezusovo življenje in še prav posebej njegova smrt razodeva usmiljeno božjo ljubezen. Vsako Jezusovo srečanje je spremljalo usmiljenje in ravno z usmiljenjem je spreobračal srca.
  
• Naloga krščanske razumnosti je, da v luči vere in s pomočjo darov Svetega Duha pokaže pot, na kateri mora delovati ljubezen.
  
• Če bi bilo naše življenje nenehna hvala božjega usmiljenja in božje ljubezni, bi se vse bistveno spremenilo. Tedaj bi bili zares resnična božja podoba, s Kristusom in v Kristusu.
  
• Svojo vrednost dokazujemo z odnosom do tistih, ki nam ne morejo nuditi drugega kot svoj obraz in svoje potrebe.
  
• Če se bomo približali tvojemu Sinu Jezusu Kristusu in če bomo ostali ob njem, bomo videli njegove oči, polne usmiljenja do človeške bede.
  
• Bog razodeva svoje usmiljenje do nas s tem, da nam odpušča grehe. Torej moramo tudi mi velikodušno odpuščati vsem, ki nas žalijo in nam nasprotujejo.
  
• Kdor hoče najti mir in širiti mir, ki je zanj umrl Jezus Kristus, naj nikoli nikogar ostro ne napada.
  več ...
  

LETA 1976 UMRL SILVO KRANJEC

ZGODOVINAR, GEOGRAF (* 1892)

V letih 1912–1916 je na dunajski univerzi študiral zgodovino in zemljepis, bil dve leti vojak, po vojni pa je nastopil službo profesorja zgodovine na srednjih šolah. Kot zgodovinar se je posvečal tudi znanstvenemu delu. Napisal je Pregled zgodovine Srbov, Hrvatov in Slovencev (1925). Za Mohorjevo družbo je napisal obširno Zgodovino Srbov (1927), pri isti založbi je leta 1928 izšla njegova knjiga Kako smo se zedinili, v kateri poudarja vlogo Slovencev v zgodovini zbliževanja in bojev za skupno državo.

LETA 2007 UMRL VOJAN TIHOMIR ARHAR

PESNIK, PISATELJ, PUBLICIST (* 1922)

Iz rodne Prlekije je odšel na gimnazijo v Celje pa v Ljubljano. Po vojni je na ljubljanski univerzi študiral zgodovino, zemljepis in psihologijo. Od leta 1953 je delal kot bibliotekar v NUK, kot profesor in svetovalec. Pesniti je začel v študentskih letih. V njegovem pesniškem opusu prevladujejo krajše literarne vrste, predvsem uganke in pesmice s priljubljenimi motivi za otroke. Slavil je tudi sv. Bernarda, očeta cistercijanov, zato je postal častni član (familiar) Cistercijanske opatije Stična.

nekaj njegovih misli, verzov:

• Kako težko prehodna je človeku pot do Tebe, če srce na zadrhti v hrepeneči molitvi.
• Vse / mine / rosa, / naše življenje,/ zvezde / v vesolju. // Še trdoživi / čas / je minljiv. // Ko ne bo več / človeka, / da bi ga meril / bo umrl / tudi / čas.(Minljivost)

LETA 2009 UMRL TOMAŽ HUMAR

ALPINIST (* 1969)

Gore je "srečal" v srednji šoli in od takrat so bile njegova velika ljubezen. Alpinist je postal leta 1990, gorski reševalec pa 1993. Preplezal je več kot 70 prvenstvenih smeri, prejel več priznanj in nagrad, najbolj odmevni vzpon pa je opravil 1999 čez južno steno Daulagirija, do grebena (8000 m) solo na alpski način. Oktobra 2000 se je doma pri delu ponesrečil in po prvih črnih napovedih leta 2001 ponovno začel s plezanjem. Čaka ga tretji polčas, je dejal. Leta 2005 je doživel novo rojstvo – s helikopterjem so ga rešili iz stene gore Nanga Parbata. Čez dve leti ni imel te sreče, poškodovan je ostal v steni 7227 metrov visokega himalajskega vrha Langtang Lirung, ko so do njega prišli reševalci, so ga našli mrtvega.

več:
M. Turk, Tomaž Humar: Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2002), 58-59.

njegove misli:

• Največja vrednota zame je človeško dostojanstvo. To je edino in največ, kar smo prinesli s seboj na svet in kar moramo ohranjati in spoštovati.
  
• Prišli smo s solzami in odšli bomo s solzami. Vse, kar smo vmes nagrabili, je naš človeški napuh. Ostanejo pa dejanja, ki so za vedno zapisana.
  
• Vsak človek je neponovljiv, enkraten. Zato ni pravi način za dosego uspeha posnemati druge, temveč iskati lastno pot.
  
• Verjamem, da je vsak od nas prišel na svet z določenim poslanstvom, ne zato, da bo enkrat umrl.
  
• Še vedno drži stari rek: svet je neobčutljiv za tvoje težave in nevoščljiv za tvojo srečo.
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1814 ROJEN LEOPOLD CVEK

UČITELJ, SKLADATELJ, ORGANIST († 1896)

Leopold Cvek je dobil prve glasbene nauke pri organistu v rodni Idriji in jih dopolnil v Ljubljani. Vse življenje je služboval kot učitelj in organist, pogosto tudi cerkovnik. Uveljavil se tudi kot skladatelj in sicer po vzoru slovenske ljudske pesmi. Priljubljene so njegove velikonočne (Skalovje groba se razgane) in božične pesmi (Pastirci, iz spanja vstanite nocoj, Pastirci, ne spite), med katerimi je morda najlepša Raduj, človek moj, kjer v tridelni pesemski obliki živo slika veselje in skrivnost Kristusovega rojstva.

LETA 1818 ROJEN IVAN SERGEJEVIČ TURGENJEV

RUSKI PISATELJ IN DRAMATIK (*1883)

Iz plemiške družine, zelo dobro je poznal socialne razmere v Rusiji in o tem tudi pisal. Mnogokrat je bil tarča napadov, ker je pisal objektivno in tudi kritično in ni bil všeč oblasti, ki ga je preganjala. V drugi polovici 19. stol. je živel v Nemčiji in v Parizu in je bil eden prvih ruskih piscev, ki je s svojimi deli prodrl izven meja Rusije. V času ustvarjanja je dosegel večji ugled v francoskih kot pa v ruskih literarnih krogih. Zaslovel je z zbirko Lovčevi zapiski o socialnih težavah ruskega kmeta. Znani pa so tudi njegovi romani Plemiško gnezdo, Očetje in sinovi in V pričakovanju ... Je eden najpomembnejših zastopnikov ruskega realizma, ustvaril je objektivni realizem, s socialno in moralno kritiko. Njegov slog je preprost in skop, značilna je liričnost in globok pogled v človeško duševnost.

njegove misli:

• Življenje ni šala in zabava ne užitek ne izpolnitev najdražjih misli in sanj. Življenje je izpolnitev dolžnosti.
  
• Ni pravega veselja, če ne prihaja iz nepokvarjenega srca, iz iskrenega razmerja do bližnjega, iz volje, da predvsem druge razveselimo… Kdor v veselju išče samo sebe, si sam pokvari veselje. Kdor pa teži za tem, da bi druge razveselil, doživi pravo veselje.
• Edina vredna stvar v življenju je: sebe postaviti na drugo mesto.

LETA 1827 ROJEN ANDREJ PRAPROTNIK

UČITELJ, PESNIK, PISATELJ, UREDNIK († 1895)

"Vsaki slovenski učitelj je sejavec, kteri seje seme narodne omike in skerbi za to, da se to seme ukorenini, raste, razširja in rodi najlepšega sadu za družino, srenjo, narod, Cerkev in deržavo." Tako je dejal na prvem splošnem zboru slovenskih učiteljev v Ljubljani 24. septembra 1872 Andrej Praprotnik, šolnik, pisatelj in pesnik. Na njegovi rojstni hiši v Podbrezjah na Gorenjskem je spominska plošča, na kateri je zapisano, da je bil “prvak slovenskih učiteljev”. Bil je predsednik Slovenskega učiteljskega društva in urednik in glavni pisec šolskega časnika Učiteljski Tovarš. Njegovo poklicno geslo je bilo: “Prva skrb mi je mladina, ravno tako domovina.” Iz njegovega vernega srca so privrele številne nabožne pesmi, ki jih pojemo še danes (Glej, zvezdice božje, S skupno pesmijo prosimo, Marija, Mati ljubljena …)

več:
S. Čuk, Andrej Praprotnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1995), 28-29.

njegovi verzi:

• Marija, o sladko ime, / v bridkosti nade žar! / Ozdravljaš žalostno srce, / razveseliš vsekdar. / Zatorej ne prenehamo / in vedno k tebi kličemo: / Marija, varuj nas!
  
• O srečne dušice, ki njega dobe, / z nebeško tolažbo jim polni srce; / le k njemu hitimo, saj rad nas ima, / zaupno odkrijmo mu rane srca!
  
• Zapoj veselo, o kristjan, / veselja tvojega je dan! / Kot Kristusovi srečni bratje / odrešeni smo božji svatje.
  
• Ni treba groba več se bati, / ne bo na veke grudil nas, / Gospod bo zopet v luči zlati / častitljivo obudil nas. / Zato raduje se srce, / zato se hvalnice glase.
  
• Češčena si, Marija ti, / naj se glasi do konca dni! / Naj vedno sliši se zvonjenje / Mariji v čast in počeščenje; / nebo in zemlja naj glasi: / Češčena si, Marija ti!
  
• Blagoslovi, Oče mili, / našega življenja dni, / naj tvoj Sin se nas usmili, / da pravično vsak živi.

LETA 1833 ROJEN DAVORIN BOLE

TRGOVEC Z ŽITOM IN PREVAJALEC (+ 1902)

Rojen v Kočah pri Slavini (Postojna) je po gimnazijski maturi v Ljubljani na Dunaju študiral klasično jezikoslovje in se družil z vajevci (Erjavec, Jenko, Tušek). Opustil je študij in se s pomočjo bogatih sorodnikov posvetil trgovini z žitom, vendar peresa ni odložil. Pisal je na vse strani. Z Josipom Stritarjem sta se sprla zaradi slovenske dramatike. Za Dramatično društvo v Ljubljani je iz nemščine prevedel pet veseloiger, dve (Mutec, Uskok) sta izšli tiskani. Leta 1870 je odšel v Rusijo in tam postal srednješolski profesor.

LETA 1835 ROJEN DAVORIN JENKO

SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1914)

Njegova življenjska pot se je začela v Dvorjah pri Cerkljah na Gorenjskem. Kot otrok je bil zelo bister, zato so ga poslali v šolo v Kranj, kjer je bil sošolec pesnika Simona Jenka. Gimnazijo je končal v Trstu, leta 1958 pa odšel na Dunaj študirat pravo. Naredil je prvi izpit, potem pa je študij zanemaril in se posvečal glasbi. Študenti so tam ustanovili Slovensko pevsko društvo in kmalu je postal vodja njihovega pevskega zbora. V dunajskih letih je Davorin uglasbil pesem Naprej zastava slave, ki je bila v času prebujanja narodne zavesti med našimi ljudmi sredi 19. stoletja sprejeta za slovensko himno.
"Našel sem nenadoma napev pesmi Naprej zastava Slave!" Tako je vzkliknil Davorin Jenko 16. maja 1860, prevzet mogočnega motiva naše narodne himne. Vso svojo dušo je vlil v to melodijo, vso svojo slovensko dušo. Zapel jo je narodu iz srca, zapel jo je, kakor bi jo zapel naroden pevec. Da, porodila se je v oni srečni uri nanovo melodija, ki jo je naš narod pel mogoče že stoletja. - To je ob petdesetletnici himne Naprej zastava Slave skladatelja Davorina Jenka na besedilo pesnika Simona Jenka zapisal glasbeni zgodovinar Davorin Beranič. Prav po tej navdušujoči himni se je Davorin Jenko globoko zapisal v dušo Slovencev.čeprav je večino svojega življenja deloval v Beogradu, kjer je opravljal odgovorne službe in je bil eden od utemeljiteljev novejše srbske glasbe. Po njegovih notah se danes poje srbska državna himna Bože pravde, ki je bila tudi državna himna prve Jugoslavije.

več:
S. Čuk, Davorin Jenko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2004), 70-71.

o njem:

• Pri malokom se je tako kakor pri Davorinu Jenku pokazala resničnost pregovora: 'Nemo propheta in patria' (Nihče ni prerok v domovini). Zanimati bi koga utegnilo, kako je postal slavni Naprej. Povedati hočem, kar je meni znano o tem. Prva misel se je rodila v Davorinovi glavi. To misel razodene svojemu prijatelju Simonu, prigovarja mu, naj mu zloži pesem tako in tako. To je bilo Simonu iz srca govorjeno, z veseljem in navdušenjem se poprime dela. Pesem precej prvikrat ni imela take podobe, kakršno je potreboval skladatelj. Posvetovala sta se, delala in prenarejala sta skupaj, dokler ni bila stvar dovršena tako, da sta bila sama z njo zadovoljna, kakor pozneje vse občinstvo. (Josip Stritar)
• Najbolj znano Jenkovo pesem "Naprej zastava Slave", prvo slovensko narodno himno, so z navdušenjem prepevali na številnih čitalniških in drugih prireditvah. Leta 1885, ob petindvajsetletnici nastanka te himne, so v ljubljanski čitalnici pripravili Jenkov večer, na katerem so izvajali samo Jenkove skladbe. Najprej so zapeli Naprej, potem pa še številne druge, ki se pojo še danes (Pobratimija, Mornar, Lipa zelenela je, Kje so moje rožice, Bom šel na planince, Sijaj, sijaj, sončece, Gozdič je že zelen idr.)

LETA 1889 ROJEN JANEZ FABIJAN

duhovnik, teolog, voditelj visokošolske mladine († 1967)

Doma iz Besnice pri Kranju, po gimnaziji v Ljubljani je študiral filozofijo in teologijo v Rimu in Innsbrucku. Od leta 1920 do 1964 je na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani predaval dogmatiko (temelje verskega nauka). Veliko je deloval med študentsko mladino in bil med svetovnima vojnama duhovni vodja katoliškega akademskega društva Zarja. Bil je urednik osrednje katoliške revije Čas ter v njej in v Bogoslovnem vestniku objavljal svoje znanstvene razprave.

LETA 1906 ZAČNE DELOVATI

TELOVADNO DRUŠTVO OREL

Da bi se slovenska mladina "duševno in telesno krepila in pripravljala na hude narodne in kulturne boje s telovadbo", so v dobi katoliškega prebujenja slovenskega naroda ustanovili telovadno društvo. Delovalo je pod okriljem Slovenske krščanske socialne zveze in postalo mogočna mladinska telovadna in vzgojna organizacija. Oblikovanje vse večjega števila odsekov "Orla" je spodbudila predvsem dokončna prevlada liberalne politične usmeritve pri do takrat vsenarodnem društvu "Sokol". Orli so imeli svojo himno, prapor in kroje. Leta 1909 se je organizacija preimenovala v "Zvezo Orlov" (do prve svetovne vojne so imeli okoli 6000 članov in po številu celo presegli Sokole).

LETA 1920 ROJEN SERGEJ VRIŠER

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, MUZEOLOG, KONZERVATOR († 2004)

Po osnovni in srednji šoli v Mariboru je do zloma Jugoslavije leta 1941 študiral na Vojaški akademiji v Beogradu. Po vojni se je zaposlil kot tehnični risar, zatem pa se je posvetil študiju umetnostne zgodovine v Ljubljani. Po diplomi je bil kustos, nato pa ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Mariboru. Kot umetnostni zgodovinar je sistematično raziskoval baročno kiparstvo (kamen in les) na celotnem slovenskem ozemlju. Zbral in uredil je tudi prvo in edino sistematično zbirko kostumov (oblačil) na Slovenskem.

LETA 1928 ROJEN LOJZE KOVAČIČ

PISATELJ († 2004)

Rojen v Švici (Basel) mami Nemki in očetu Slovencu, pred 2. svetovno so oblasti izgnale vse izseljence brez državljanstva in prišli so v Slovenijo. Šolal se je v Ljubljani (gimnazijo in pedagoško akademijo slavistika, germanistika). med vojno mu je umrl oče, nato so pregnali še njegove domače. Ostal je sam, objavljal je prispevke iz svojega življenja in prišel v spor s komunistično oblastjo, bil zaprt, težave je imel tudi med vojaščino. Delal kot novinar, urednik in umetnostni pedagog ... Pisal je pripovedno prozo (črtice, novele, romane) in eseje, tudi za otroke. Snov je zajemal iz osebnega in družinskega življenja , zanimala ga je duhovna in moralna eksistenca človeka. Med njegovimi deli so najbolj znane Ljubljanske razglednice, Deček in smrt, Prišleki, Književna delavnica – šola pisanja ...

LETA 1928 ROJEN VILKO OVSENIK

GLASBENIK, SKLADATELJ, ARANŽER († 2017)

Doma v Begunjah, kjer je gostilna pri Jožovcu delovala že od leta 1844. Župnik je očetu predlagal, da se prepišejo na nekdanji družinski priimek Ovsenik (Slavko se je kasneje prepisal nazaj na Avsenik in tako sta imela brata različne priimke). Oče je bil velik ljubitelj glasbe, in Vilko je prvo izobrazbo dobil pri organistu, igral je harmonij in klavirsko harmoniko, zanimala ga je ljudska pesem, kasneje pa se je navdušil za diatonično harmoniko. Kot gimnazijec se je ves čas ukvarjal z glasbo, seznanil se je s klarinetom, saksofonoim. Z bratom Slavkom sta začela igrati leta 1946, igral je klarinet, brat pa harmoniko, pridružil se je še prijatelj z basom. Ker izvirnih viž takrat ni bilo, sta jih z bratom sproti skladala. Takrat še ni mislil, da bi glasbenik, študiral je pravo obenem pa še klarinet in saksofon na Akademiji za glasbo (diplomiral 1961). Kasneje je bil sprejet v Plesni orkester Radia Ljubljana (vodil ga je Bojan Adamič, kasneje Jože Privšek), kjer je igral do leta 1963. Ko je v Ljubljano prišel brat Slavko, so na Radiu Ljubljana iskali nove talente in Slavko je tako prišel na Radio, najprej nastopal sam, potem s triom, potem pa je Vilko prišel do nove formule: dodal klarinet in trobento in nastal je ansambel, ki je najprej nastopal kot Gorenjski kvintet, kasneje pa sta ga preimenovala v ansambel bratov Avsenik. Pri zvenu ansambla je imel Vilko odločilno vlogo, ves čas je tudi skrbel, da so bila besedila domača, izvirna, slovenska... Deset let je bil zaposlen tudi na Radiu LJ kot glasbeni urednik, kasneje je bil med ustanovitelji Helidona, kjer je bil do upokojitve glasbeni urednik in producent. Vilko je bil soavtor večine skladb v repertoarju slavnega ansamla Avsenik (več kot 800 skladb).

nekaj njegovih misli:

• Glasba mi je v mladosti pomenila neke vrste dopolnilo v življenju, seveda pa tudi dopolnilo pri študiju. Tedaj niti pomislil nisem, da bi se kdaj resno ukvarjal z glasbo.
  
• V Ljubljani sem igral v prvem orkestru Radia Ljubljana (v Adamičevem Plesnem orkestru), resno sem delal tudi po deset ur s klarinetom, zraven pa sem študiral pravo.
  
• Ugotovil sem, da na narodnozabavnem področju deluje malo ljudi, da ne nastopajo veliko, igrajo pa s srcem. To mi je povedalo, da je pri glasbi prvi in glavni občutek, šele potem pa tehnična brezhibnost.
  
• Slovenija je v svetovnem merilu res majhna dežela (...) toda v glasbi je bila izredno smela. Veliko si je upala, ponudila je svetu vzorec, ki je izviral iz ljudske glasbe.
  
• Vsaka skladba je bila narejena z ljubeznijo in lepo mislijo, vse je bilo plod načrtnega ustvarjanja.
• Besedilo je sestavni del glasbe in pisec besedila mora čutiti, kaj je želela povedati glasba. Pri besedilih je premalo samo dobra misel in lepa rima, pisec mora predvsem globoko začutiti glasbo.
• Kot radijski urednik sem želel vzbuditi v ljudeh moč, da se bodo začeli glasbeno izražati in tako smo radijski program z domačo glasbo precej razširili, z avtorji in ansambli ..
• Moje življenjsko geslo je bilo vedno: delaj, ustvarjaj, spoštuj konkurenco. Živi v sodelovanju, odprtosti, poštenosti ... to je bilo glavno.
  Glasba je zame največje hrepenenje duše, največja ljubezen.
  
• Morda Slavkova moč res ne bi prišla tako do izraza brez najinega tesnega sodelovanja. Vsak motiv je treba znati obdelati in ga ustrezno dopolniti.

brat Slavko o njem:

• Največje priznanje moram vseeno dati svojemu bratu Vilku Avseniku. Bil je strokovna in pedagoška roka in brez njega Avsenikov ne bi nikoli bilo.

 več o Avsenikih:

M. Turk, Slavko Avsenik: Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2009), 24-26.
U. Jeglič, Ansambel Saša Avsenika: Mladinska priloga - Glasba, v: Ognjišče 6 (2022), 68-70.

LETA 1987 UMRL JANEZ LOGAR

BIBLIOGRAF, UREDNIK, LIT. ZGODOVINAR (* 1908)

Bibliografija (knjigopisje) je popisovanje knjig glede na tisk, format; seznam knjig ali člankov (nekega avtorja) ali sestavljanje takih del v razne namene. Vodilni slovenski bibliograf, strokovnjak na tem področju v drugi polovici 20. stoletja je bil literarni zgodovinar Janez Logar. Od leta 1950 je v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) vodil bibliografski oddelek ter predaval bibliografijo na raznih tečajih. Uredil je tudi zbrana dela slovenskih pisateljev iz dobe realizma.

LETA 1989 ZAČELI RUŠITI BERLINSKI ZID

156,4 km dolg in 4 metre visok zid iz kamnitih blokov, ki je ločeval "kapitalistični" Zahod in "komunistični" Vzhod, so začeli graditi 13. avgusta 1961, pobudnik gradnje je bil Walter Ulbricht, vzhodnonemški voditelj, projekt je odobril tudi sovjetski vodja Hruščev. Tako je želela komunistična vlada Nemške demokratične republike zaradi množičnega izseljevanja in bega svojih prebivalcev na Zahod zapreti vse mejne prehode med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom, napeljala bodečo žico in postavila straže, ki so streljale na vsakogar, ki bi poskušal zbežati v zahodni del mesta. Okoliške prebivalce so izselili in razstrelili bližnje cerkve, tako da je bil ob zidu še stometrski pas. Najprej so postavili le 45 kilometrov zidu, kasneje pa so ga pozidali v celoti in dodali še obsežen varovalni sistem z bodečo žico, jarki, rešeti, z nadzornimi vozili, z opazovalnimi stolpi in s službenimi psi, ki so ga kasneje še obnavljali in nadgrajevali. Zid je mesto razdelil na dva dela, Zahodni Berlin je bil otok sredi Vzhodne Nemčije in popolnoma obzidan. Da bi na nekaterih krajih lahko pod strogim nadzorom prečkali mejo med obema deloma Berlina, so uredili nekaj mejnih prehodov. Med najbolj znanimi je bil tisti na Friedrichovi cesti, ki so ga Američani imenovali "Checkpoint Charlie" in je bil edini, ki so ga lahko prečkali tujci. V času zidu je tu umrlo več kot sto ljudi, ki so se želeli na Zahod. Na današnji dan so berlinski zid simbolično prebili in ga začeli rušiti, številni vzhodnonemški državljani so dočakali dan, ko so lahko šli v zahodni del mesta. Zid je bil 28 let pojem razdeljene Evrope, simbol blokovske delitve sveta ...

LETA 1990 ODLOČITEV DEMOSA ZA PLEBISCIT

na sestanku v POLJČAH

V Poljčah na Gorenjskem so se zbrali vsi tedanji prvaki Demosovih strank, ministri in poslanci in drugi vidni člani. Med njimi tudi dr. Peter Jambrek, eden od pobudnikov odločitve Demosa za plebiscit, ki je bil nato izveden 23. decembra 1990, torej mesec in pol kasneje. Odločitev za plebiscit se je pokazala za pomembno in daljnosežno, saj so v Demosu sprva nameravali sprejeti ustavo in nato razpisati referendum. Ker pa se je projekt ustave zavlekel, razmere v tedanji Jugoslaviji pa so se čedalje bolj zaostrovale, je prišlo do take hitre odločitve.

• Brez pretiravanja lahko rečem, da je bila odločitev v Poljčah zgodovinska, usodna in odločilna za nadaljnji potek in uspeh ustanovitve in mednarodnega priznanja slovenske države, pa tudi za sprejem nove ustave decembra leta 1991. leta. Če tistega novembra leta 1990 odločitev ne bi bila sprejeta, decembra istega leta ne bi bil izveden plebiscit, ne bi se začele pospešeno izvajati vojaške in vse druge potrebne priprave za dejansko osamosvojitev v šestmesečnem roku do junija 1991. leta, ne bi bili nato v roku in na ustavni način razglašeni neodvisnost in suverenost nove države, ne bi bila uspešno izbojevana desetdnevna vojna za Slovenijo, ne bi bil dosežen Brionski sporazum in Jugoslovanska ljudska armada (JLA) ne bi odšla z ozemlja Slovenije – slednja pa v kratkem času, ki je sledil, ne bi pridobila mednarodnega priznanja. (Peter Jambrek)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1308 UMRL JANEZ DUNS SCOTT

ŠKOTSKI TEOLOG IN FILOZOF, BLAŽENI ( * OKOLI 1266)

Cerkev se danes spominja tudi velikega bogoslovnega učenjaka blaženega Janeza Dunsa Scotta. Po rojstvu je bil Škot iz kraja Duns, kjer se je rodil okoli leta 1265. Postal je frančiškan in bogoslovni profesor najprej v Oxfordu, nato v Parizu in nazadnje v Kölnu, kjer je 8. novembra 1308 umrl. Pokopali so ga v tamkajšnji minoritski cerkvi. Skupaj s sv. Tomažem Akvinskim in sv. Bonaventurom velja za pomembnega teološkega misleca. Zaslovel je predvsem kot zagovornik verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki je bila uradno razglašena na današnji dan ...

njegova teza:

• Marija je potrebovala odrešenje, kot vsi drugi ljudje, vendar samo po dogodku Jezusovega križanja, bi to bilo že vnaprej nemogoče, če ne bi bila že v začetku obvarovana izvirnega greha.

LETA 1674 UMRL JOHN MILTON

ANGLEŠKI PESNIK (* 1608)

Velja za najpomembnejšega angleškega pesnika 17. stoletja. Njegova poezija je bila prvi primer združitve renesančnega žara, baročne vzvišenosti in klasično stroge oblike. Njegovo najpomembnejše delo je Izgubljeni raj, v desetih knjigah, v katerih v prostem verzu opisuje zgodbo o padcu človeka (Adam in Eva) in predvsem vlogo Satana. Pozneje je napisal še Znova pridobljeni raj v katerem pa (v nasprotju s Satanom) poveličuje Jezusovo popolnost.

LETA 1784 UMRL BERNARD MARIBORSKI (Anton Apostol)

KAPUCIN, LEKSIKOGRAF (*1711))

Ivan Anton Apostel (Bernard Mariborski je redovno ime) se je rodil v ugledni mariborski družini. Po končanem šolanju je stopil v kapucinski red, leta 1736 je prejel mašniško posvečenje. Kot pridigar je deloval v več samostanih. Izviral je iz nemško govorečega okolja, a se je naučil slovenščine in jo sprejel za svoj jezik. Bil je eden glavnih slovaropiscev v obdobju baroka in v svoj nemško-slovenski slovar (1760) je prvi zajel tudi štajersko besedje. Pri pisanju se je opiral na več starejših slovarjev in slovnic.

Leta 1793 LOUVRE ODPRE VRATA JAVNOSTI

Pariški konvent je na pobudo slikarja Davida pariški sprejel sklep o Louvru, in ga na današnji dan razglasil za nacionalni muzej umetniških zakladov in njegova vrata odprl javnosti. Louvrska zbirka, ena najbogatejših na svetu, zajema danes več kot deset tisoč let človeške civilizacije in kulture, po mnenju nekaterih je najvažnejši muzej na svetu. Louvre je bil sprva grad francoskih kraljev v Parizu, zgrajen je bil v dobi kralja Filipa Avgusta okoli leta 1200. Današnjo podobo je dobil v 16. in 17. stoletju.

več:
S. Čuk, Louvre ima dvesto let: Priloga, v: Ognjišče 10 (1993), 23-30.

LETA 1817 ROJEN DAVORIN TRSTENJAK

DUHOVNIK, PEDAGOG, PISATELJ, ETIMOLOG IN ZGODOVINAR († 1890)

Narodni preroditelj, pesnik in pisatelj, je kot duhovnik služboval v raznih krajih tedanje lavantinske/mariborske škofije. Pisal je narodno prebudne pesmi, pripovedke in črtice. V Mariboru je ustanovil leposlovni list Zora (1872-1878). Bil je med ustanovitelji Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani (1872) in njegov prvi predsednik.

več:
S. Čuk, Davorin Trstenjak (1817-1890): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2017), 50-51.

LETA 1887 UMRL DRAGOTIN FERDINAND RIPŠL

DUHOVNIK, PESNIK, KRONIST IN NARODNI BUDITELJ (* 1820)

Kot kaplan je služboval na Vranskem, v Konjicah, pri Sv. Križu pri Slatini, v Rojah v Labotski dolini, Št. Andražu v Labotski dolini ..., župnik v Loki pri Zidanem mostu, od 1874 do smrti pa župnik v Vidmu. Bil je znan po svoji šaljivosti in družabnosti. Eden »treh domorodcev iz Šentjurja poleg Celja« (poleg njega še Benjamin in Gustav Ipavec), »ki so veselim Slovencem na svitlo dali Pesmarico za kratek čas« (Dunaj 1859). Pri Sv. Miklavžu, v Loki in Vidmu je sestavil farne kronike, ukvarjal se je s sadjarstvom in napisal knjižico Kratki nauki za sadjerejo, objavljal pa je tudi sestavke o ljudskih običajih.

LETA 1890 UMRL CESAR FRANCK

FRANCOSKI SKLADATELJ BELGIJSKEGA RODU, ORGANIST, PEDAGOG (* 1822)

Belgijec, ki je celo življenje preživel v Parizu, kjer je študiral glasbo na konservatoriju. Orgelsko službo, ki ji je ostal zvest vse življenje, je začel leta 1845. V Parizu je bil orgelski učitelj, s svojimi skladbami je vplival na številne sodobne francoske skladatelje. Velja za začetnika francoske romantične orgelske literature. Med njegove pomembnejše skladbe glasbeni zgodovinarji štejejo: preludij, koral in fuga za klavir, s katerimi je hotel obuditi Bachovega duha preludijev. Poleg orgelskih skladb so še danes priljubljeni simfonija v d-molu, simfonične variacije za klavir in orkester, violinska sonata v A-duru in klavirski kvintet. Ključ do njegove glasbe najdemo v njegovi osebnosti: bil je nadvse ponižen, preprost in vdan človek, v njegovih najboljših delih se zrcali mir organista, ki je najsrečnejša leta preživel za orglami v cerkvi. Njegova glasba odraža predvsem jasnost, mir in bratsko ljubezen ... brez strasti, duhovnih in čustvenih spopadov ...

več:
E. Škulj, Cesar Franck: Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 10 (1990), 62.

LETA 1897 ROJEN JANEZ MEŽAN

SLIKAR († 1972)

Doma v Spodnjem Brniku, po diplomi na zagrebški likovni akademij je delal in ustvarjal kot likovni pedagog v Mariboru, Novem mestu in na Ptuju. Bil je odličen risar, vrh svojega slikarskega ustvarjanja pa je dosegel v akvarelih (slike različnih slovenskih krajev, tihožitja in portreti ...). Slikal je tudi v drugih tehnikah, imel pa je izjemen občutek za barve in svetlobno kompozicijo, svojim slikam pa je vedno dodal neko skrivnostno poetičnost ...

LETA 1904 ROJEN MIRKO G. KUHEL

PISATELJ IN PUBLICIST († 1958 )

Po otroštvu v Kostanjevici na Krki in treh razredih gimnazije v Ljubljani je leta 1920 odšel v ZDA in tam sodeloval s Slovensko svobodomiselno zvezo v kulturnem društvu v Clevelandu. Med vojno je bil ožji sodelavec Louisa Adamiča pri pomoči domovini. V angleščino je prevedel Krst pri Savici, iz angleščine pa Shakespearjevega Zaljubljenega romarja.

LETA 1953 UMRL IVAN ALEKSEJEVIČ BUNIN

RUSKI PISATELJ IN NOBELOV NAGRAJENEC (* 1870)

Bunin je znan kot novelist in romanopisec, izdal pa je tudi štiri pesniške zbirke (ljubezenska lirika s tragično izpovedjo, ki jo je v slovenščino prelil Tone Pavček). Je prvi ruski književnik, ki je prejel Nobelovo nagrado (1933), potem ko je kot emigrant že trinajst let živel v Parizu. Bil je nadaljevalec klasične ruske literarne tradicije, njegovo jezikovno izredno bogato pisanje pa je zaznamovano s podeželjem – o življenju na podeželskih plemiških dvorcih, o ljubezni in opisih narave ...

LETA 1964 UMRL MODEST SANCIN

GLEDALIŠKI IGRALEC, USTANOVITELJ GLEDALIŠČA V TRSTU (* 1902)

Tržačan Modest Sancin se je uveljavil kot vsestranski dramski igralec, operni pevec in režiser. Veselje do igralstva je dobil že v otroških letih. Za igralski poklic se je šolal postopoma v Ljubljani, kamor je odšel zaradi fašistične strahovlade. Kmalu je postal redni član ljubljanske Drame, nekaj let tudi Opere. Po drugi svetovni vojni je bil med ustanovitelji poklicnega dramskega gledališča v Trstu. Redno je nastopal tudi na slovenskem Radiu Trst A.

LETA 1999 UMRL LEON ŠTUKELJ

PRAVNIK IN TELOVADEC, OLIMPIONIK (* 1898)

Rodil se je v Novem mestu, leta 1927 je končal študij prava, in po končani športni poti (1936) delal kot sodnik v Novem mestu, Lenartu in Mariboru, kjer je živel do smrti. Na sedmih velikih tekmovanjih je osvojil 20 kolajn: 8 zlatih, 6 srebrnih in 6 bronastih. Samo na olimpijskih igrah je skupno osvojil 6 kolajn: dve zlati v Parizu 1924, zlato in dve bronasti v Amsterdamu 1928 ter srebro v Berlinu 1936. Štukelj ni odobraval komunističnega režima v Jugoslaviji, zato je bil po vojni sumljiv, zaprt in izpuščen, prepovedali pa so mu opravljati sodniški poklic. Pravo športno slavo in čast je doživel šele v samostojni Sloveniji, ko je bil kot najstarejši olimpionik tudi povabljen na OI v Atlanti (se rokoval s Clintonom), ob stoletnici so mu v Novem mestu pripravili imenitno proslavo, imel je tudi vabilo za OI v Sydneyju leta 2000, pa jih ni dočakal. Umrl je le nekaj dni pred svojim 101. rojstnim dnem. Zasluženo je osvojil naziv najboljšega slovenskega športnika vseh časov.

več:
S. Čuk, Leon Štukelj (1898-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2019), 44-45.

njegove misli:

• V telovadnici in v telovadbi sem našel vse tisto, kar išče mlad človek: veselje, prijatelje in zdravje. Telovadnica mi je krepila telo, me vzgajala v zavednega Slovenca ter me povezovala z delovnim človekom ...
• Ko sem se po prvi mednarodni tekmi vrnil domov, je bil moj edini cilj, da čimprej končam študij in nastopim plačano prakso na sodišču ter s tem zagotovim sebi in mami stredstva za življenje.
• Rad sem poslušal in se učil od drugih, ki so vedeli več kot jaz.
  
• Vsak uspeh zahteva odpovedovanje, napor, resen življenjski pristop.
  
• Tisto najvišje, k čemur bi morala stremeti vsaka država, je težnja po pravičnosti. Seveda idealne pravičnosti ni nikjer, lahko pa obstaja bolj ali manj poudarjena naravnanost k temu svetlemu izhodišču. Enako velja za poštenje.
• Ko razmišljam o veri, ugotavljam, da gre za verske predpise, ki so visoko moralni, ki pa jih je seveda treba razumeti in se jim prilagajati, jih upoštevati in jih izvajati. Ljudje, ki so nastrojeni proti verskim prepričanjem, se radi zatekajo k zgodovini in  nam iz nje posredujejo informacije o stranpoteh nekaterih ljudi iz verskega življenja.Toda jaz vse te reči jemljem normalno in jih tudi razumem na preprost način. Cerkev je končno ustanova ljudi, vodijo jo ljudje, ljudje pa so bili v zgodovini in so še danes taki in drugačni...

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1786 UMRL O. JANEZ DAMASCEN DEV

PESNIK, PREVAJALEC IN UREDNIK (* 1732)

Pobudnik slovenskega posvetnega pesništva je bil menih - bosonogi avguštinec o. Marko Pohlin (1735-1801), ki je svoji Krajnski gramatiki (1768), slovnici slovenskega jezika, dodal poglavje o metriki in poetiki. Svoje redovne sobrate je tudi ustno vnemal, da so se vadili v slovenskih verzih. Njegov najzvestejši učenec je bil o. Janez Damascen Dev, ki je leta 1779 pripravil prvi slovenski pesniški almanah z naslovom Skupspravlanje krajnskih pisanic od lepeh umetnost. Urednik in pesnik teh Pisanic je umrl v Ljubljani na današnji dan.

več:
S. Čuk, o. Janez Damescen Dev: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1996), 28-29.

LETA 1867 ROJENA MARIE CURIE-SKLODOWSKA

POLJSKO-FRANCOSKA ZNANSTVENICA (FIZIKA IN KEMIJA), NOBELOVKA († 1934)

Francoska kemičarka in fizičarka poljskega rodu Marie Curie-Sklodowska je v več kot stoletni zgodovini Nobelove nagrade edina, ki je to visoko priznanje prejela dvakrat: prvič leta 1903 za fiziko skupaj z možem Pierrom (raziskovala sta radioaktivnost ter odkrila radioaktivna elementa polonij in radij), drugič leta 1911 pa sama za kemijo. Rodila se je na današnji dan v Varšavi, leta 1883 je prišla študirat v Pariz, kjer se je leta 1895 poročila.

nekaj njenih misli:

• Ne moremo upati, da bomo zgradili boljši svet, dokler posamezniki ne postanejo boljši. V tem smislu se mora sleherni od nas truditi za izpopolnjevanje.
  
• Ničesar se v življenju ni treba bati, treba ga je samo razumeti.
  
• Človek nikoli ne gleda na to, kar je narejeno, ampak na tisto, kar je treba še narediti.
  
• Ohraniti moramo vztrajnost in predvsem zaupanje vase. Verjeti moramo, da smo za nekaj nadarjeni in to uresničiti za vsako ceno.

LETA 1886 ROJEN LEOPOLD JEŠE

ZDRAVNIK, PIONIR SLOVENSKE OFTALMOLOGIJE († 1958)

Rojen v Naklem, medicino študiral na Dunaju, se po diplomi posvetil okulistiki. Leta 1921 je postal vodja očesnega oddelka v ljubljanski bolnišnici. Med prvimi v nekdanji državi je operiral sivo mreno in tudi odstop mrežnice. Po drugi vojni je bil redni profesor na medicinski fakulteti in predstojnik očesne klinike v Ljubljani. Napisal je prvi slovenski učbenik za študente medicine in stomatologije, učbenik za medicinske sestre ...

LETA 1906 PAPEŽ PIJ X.

CERKEV MATERE USMILJENJA V MARIBORU POVZDIGNE V BAZILIKO

Manjši bratje so prišli v Maribor verjetno že leta 1240. Leta 1282 so si sezidali samostan pri podružni cerkvi Marije Vnebovzete. Podoba Matere usmiljenja je prišla v cerkvico 1747. Tega leta so se preselili v dotedanji kapucinski samostan, leta 1864 pa so frančiškani prevzeli Marijino cerkev skupaj s slovensko župnijo. Leta 1900 so sezidali nov samostan in novo cerkev, ki je od današnjega dne leta 1906 bazilika.

LETA 1907 NA KOROŠKEM USTANOVLJENA

SLOVENSKA KRŠČANSKO SOCIALNA ZVEZA

Njena naslednica je od leta 1953 Krščanska kulturna zveza (KKZ), ena izmed obeh osrednjih slovenskih kulturnih organizacij na Koroškem. Danes je v njo včlanjenih 52 krajevnih društev in skupin. Cilji KKZ so ohraniti bogato kulturno dediščino koroških Slovencev, pospeševati in podpirati kulturno delovanje krajevnih društev, nuditi vsestranske izobraževalne možnosti – predvsem na jezikovnem področju, izmenjavati bogato kulturo s Slovenci v Republiki Sloveniji, zamejstvu in zdomstvu ter z drugimi narodnimi skupnostmi v Evropi in z narodom sosedom v deželi Koroški. ...

LETA 1913 ROJEN ALBERT CAMUS

FRANCOSKI NOVINAR, PISATELJ IN FILOZOF († 1960)

Francoski pisatelj Albert Camus, nobelovec za književnost leta 1957, predstavlja tudi filozofsko gibanje, imenovano eksistencializem, ki označuje človekov položaj v vesolju in mu zanika ves osebni pomen, ker vidi v njem samo absurdnost. Njegovi najbolj znani deli, v katerih prevladuje "absurd", sta romana Tujec (1942) in Kuga (1947). Osebno je bil Camus daleč od nihilizma. Umrl je v avtomobilski nesreči.

nekaj njegovih misli:

• Ne hodi pred menoj, morda ti ne bom sledil; ne hodi za menoj, morda te ne bom vodil. Hodi preprosto poleg mene in bodi moj prijatelj.
  
• Lagati se ne pravi samo govoriti neresnico. Pomeni tudi in predvsem govoriti več, kakor je res, in glede človekovega srca reči več, kakor človek čuti.
  
• Težko je to, če te nihče ne ljubi; prava nesreča za človeka pa je, če sam ne more ljubiti. Danes vsi umiramo zavoljo te nesreče.
  
• Od neke določene starosti je sleherni človek odgovoren za svoj obraz.

LETA 1918 ROJEN BILLY GRAHAM

AMERIŠKI EVANGELIST, BAPTISTIČNI PRIDIGAR (+ 2018)

Sin farmarja iz okolice Charlotta v Severni Karolini je pri šestnajstih letih slišal pridigarja Hama Mordecaija, ki mu je odprl oči za Božje stvari. Postal je baptistični pridigar, vendar je kmalu spoznal, da je svet župnije premajhen za njegovo oznanjevalno energijo. Imel je neki poseben dar, s katerim je očaral ljudi, govoril je slikovito, v podobah, zato se je odločil, da mora Božjo besedo ponesti v svet. Leta 1949 je tako začel svojo misijonsko pot oznanjevanja evangelija ... za vse kristjane, naj pripadajo tej ali oni Cerkvi. Pri enaintridesetih je imel na svojem prvem nastopu pred seboj tri tisoč poslušalcev, drugič jih je bilo pet tisoč ... Največjo množico je nagovoril leta 1955 na stadionu Wembley v Londonu (100.000 ljudi). V prvih dvajsetih letih oznanjevanja mu je prisluhnilo več kot 60 milijonov poslušalcev. Skupaj so poslušali branje Svetega pisma, njegovo razlago, molili so in peli duhovne pesmi. Veliko je oznanjal tudi po Evropi, leta 1967 je bil v Zagrebu. Pri oznanjevalnem delu je uporabil vsa takratna moderna sredstva komunikacije, njegov glas je posredovalo osemsto am. radijskih postaj, sodeloval je tudi pri tisku (verski mesečnik Odločitev z milijonsko naklado), s svojo skupino je posnel več kot 60 verskih filmov ...
Srečal se je s številnimi vplivnimi ljudmi, bil pri Elizabeti II, am. predsednika Ike Eisenhower in Nixon sta bila njegova občudovalca ...

več:
S. Čuk, Billy Graham govori milijonom: Velike osebnosti in sodobna družba, v: Ognjišče 7 (1970), 18-22.

nekaj njegovih misli:

• Sem Božja trobenta. Moje oznanilo je njegovo oznanilo. Preprosto oznanilo za polno krščansko življenje: vsak dan beri Sveto pismo; nauči se prav moliti; vedno se opiraj na Svetega Duha; redno hodi v cerkev; bodi kristjan, ki pričuje z življenjem; ljubezen naj bo glavno vodilo tvojega življenja...
  
• Sem oznanjevalec Božje besede, ne prinašam vam moje domovine Amerike, ampak Božje kraljestvo. Nič novega ni: je staro oznanilo Jezusa Kristusa, ki ga hočem približati ljudem.
  
• Na svetu je še veliko ljudi lačnih kruha, še veliko več pa je takih, ki so lačni resnice, miru in sreče.
  
• Pravijo, da se je po mojih pridigah spreobrnilo več kot milijon ljudi. Ne vem. Mislim, da se mi ne bo treba preveč čuditi, če bom v nebesih zagledal kakšnega neznanega misijonarja, o katerem ni nihče govoril ali pisal, pa je h Kristusu privedel več ljudi kot jaz.

LETA 2012 UMRL ANDREJ KOKOT

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK (* 1936)

Rodil se je leta 1936 v Zgornji vasi nad Kostanjami. V letih 1942–1945 so bili njegovi med koroškimi družinami, ki so jih nacisti izgnali v Nemčijo. To bridko doživetje je zaznamovalo njegovo pisanje. Po kmetijski šoli v Podravljah je bil zaposlen pri Slovenski prosvetni zvezi v Celovcu. Pisal je liriko, prozo, kritike ter prevajal iz nemščine v slovenščino in obratno. Objavil je nad 20 knjig; v knjigi Ko zori spomin je spregovoril o deportaciji koroških Slovencev v drugi svetovni vojni.

LETA 2014 UMRL KAJETAN KOVIČ

PESNIK, PISATELJ IN PREVAJALEC (*1931)

Mariborčan, ki je mladost preživljal v Poljčanah in je tegobe vojne in kmečko življenje spoznaval v pokrajini oib Muri (Mota pri Gornji Radgoni). Po vojni je šolanje (gimnazijo) nadaljeval v Mb in primerjalno književnost v Lj. Nekaj časa je bil časnikar, potem pa do upokojitve urednik pri DZS, od leta 1995 je redni član SAZU ... Pesmi je začel pisati v gimnaziji, znan pa je postal z zbirko Pesmi štirih (1953), v kateri je bilo poleg pesmi Cirila Zlobca, Janeza Menarta in Toneta Pavčka tudi 26 njegovih pesmi. Sledile so tudi samostojne zbirke v katerih se ukvarja s človekom, ki se mora upirati silam modernega sveta, bivanjska in eksistencialna vprašanja (novi ekspresionizem) ... Pisal je tudi prozo, svoj doživljajski svet realistično opisuje v zbirki novel (Iskanje Katarine) in nekaj romanih. Znan je kot mladinski pisatelj in pesnik (Maček Muri, Piki Jakob ...), veliko pa je tudi prevajal (Rilke, Trakl ...)

nekaj njegovih verzov:

• Je zimski čas in je drevo / in lovcev črna četa / in je osamljeno telo / na poti v mrzla leta. // Je nežen čas, ko pod nebo / beži kristalna reka / in je izmučeno meso / živali in človeka. // Je čas, ko jezerske vode / okamenijo v ledu / in ko utrujene roke / obstanejo v neredu. // Je tihi čas in dolgi čas / po hišah in vrtovih. / Je ura, ko se toči mraz / vodeno po zidovih. // Ko zablešči ob svitu dne / iz sanj zeleno morje. /A eno samo sonce gre / počasi čez obzorje. (Zimski čas)
  
• Kako naj rečem svetu / da bo moj / kako naj mu rečem / da bi rad vsega / zdaj in za zmeraj / kako naj mu rečem / da ga zato ne bo manj / da bom vzel malo / samo kakšno zarjo / na robu jutra / vse drugo pa pustil / da bo žarelo naprej / nedotaknjeno / kako naj mu rečem / da me bo slišal / moj glas in moje srce / in moje roparske roke / na robu jutra? (Kako naj rečem svetu)
  
• Ko bomo spet v aprilu / in svet bo ves svetal, / takrat ti polno krilo / spominčic bom nabral. // Takrat boš dobre volje / in dobrega srca, / spominčica, čez polje / s pomladjo v krilu šla. // Kjerkoli boš obstala, / od tebe lep bo svet / in vsakemu boš dala / lahko svoj plavi cvet. // Ko bomo spet v aprilu / in svet bo ves svetal - / le jaz bom sam, brez male / spominčice ostal. (hčerki za bodoča leta)
  
• V tej sobi, kjer že dolgo vrsto let / živim, neopazno med vsakdanjimi predmeti / ozvezdja krožijo in je ujetih / veliko rim, spominov in besed. // Srce navidez negibnih stvari / oživljajo neki neznani kraji, /neko življenje, ki se sicer s pomišljaji / pregiblje, vendar ne stoji. // Vse ima svojo barvo, glas in zvok, / tudi venečih rož molčanje, / odrinjene in vendar žive sanje / in igre že pozabljenih otrok. // Mnogo preteklih, zaprašenih dni / se tukaj išče in razhaja / in vse umira in vse se poraja / iz muzike spominov in stvari. (Soba)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1676 NA DUNAJU USTANOVLJENA KNAFLJEVA ŠTIPENDIJA

NAMENJENA KRANJSKIM ŠTUDENTOM ZA ŠTUDIJ NA DUNAJSKI UNIVERZI

Ustanovljena na podlagi oporoke duhovnika Luke Knaflja (1621-1671), ki je svoje premoženje namenil slovenskim študentom. Do leta 1918 je Knafljevo štipendijo dobilo več kot 1200 kranjskih študentov (tudi Jernej Kopitar, France Prešeren, Friderik Baraga, Simon Jenko, Fran Levec, Ivan Tavčar in Oton Župančič ...)

LETA 1787 ROJEN VUK STEFANOVIĆ KARADŽIĆ

SRBSKI FILOLOG, ETNOGRAF IN REFORMATOR SRBSKEGA JEZIKA, UČENEC JERNEJA KOPITARJA († 1864)

Temelje srbskega knjižnega jezika in pravopisa je postavil Vuk Karadžić. Zasluge za to ima tudi ugledni slovenski jezikoslovec Jernej Kopitar. Ko sta se leta 1813 na Dunaju srečala, je Kopitar spodbudil Karadžića, da je začel zbirati ljudske pesmi in drugo ljudsko blago. Navduševal ga je tudi, naj se loti dela za knjižni jezik in pravopis. Kmalu je izdal prvo zbirko ljudskih pesmi in Pismenico (slovnico), in s tem se je začelo njegovo delo za nastanek nove srbske književnosti, jezika in pravopisa.

LETA 1808 ROJEN LEOPOLD KORDEŠ

PESNIK IN PRIPOVEDNIK, UREDNIK IN ORGANIZATOR († 1879)

Doma iz Kamne Gorice, študiral je v Gradcu. Urednik nemških časopisov v Gradcu in Ljubljani (Laibacher Zeitung) vanje je pisal predvsem članke, posebno o gledališkem življenju. Leta 1938 je predlagal ustanovitev tednika Slovenske novice s tedensko literarno prilogo Zora, zavzemal se je za ustanovitev univerze in gledališča v Ljubljani. Pripravil je natančen načrt za organizacijo stalnega slovenskega gledališča s poklicnimi igralci, o tem pisal ... toda njegova prizadevanja so ostala neuresničena.

LETA 1841 UMRL SIMON POVODEN

DUHOVNIK IN ZGODOVINAR (* 1753)

Duhovnik (benificiatni kurat) je vestno proučeval krajevno zgodovino Ptuja in njegove okolice. Dediščina prednikov mu je veliko pomenila. Prepotoval je MB okrožje, zbiral je gradivo po cerkvah, samostanih, graščinah, arhivih, ... obenem pa kot kronist skrbno beležil sodobne dogodke. Napisal je več kot trideset del (v rokopisu v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu). Ima tudi velike zasluge na področju zbiranja in skrbi za zavarovanje spomenikov, skrbno je zbiral rimske kamne Poetovione in jih dal pritrditi ob znamenitem ptujskem mestnem stolpu. Zelo je zaslužen, da Ptujska zgodovina zavzema v Sloveniji eno najvažnejših mest.

LETA 1880 ROJEN ROBERT MUSIL

AVSTRIJSKI PISATELJ IN GLEDALIŠKI KRITIK († 1942)

Eden od utemeljiteljev sodobnega romana, opisoval je razdrobljenost stvarnosti, v kateri življenje že narekuje tehnika. Poznan je predvsem kot avtor nedokončanega romana Mož brez posebnosti, v katerem je opisal razpad A-O cesarstva in novo vizijo človeka (z vero v napredek, tehniko, njegov pesimizem, čustvovanja ...) Velik uspeh pa je imel tudi njegov roman Zablode gojenca Törlessa.

LETA 1893 UMRL PETER ILJIČ ČAJKOVSKI

RUSKI SKLADATELJ (* 1840)

(* 25. april in † 25. oktober po julijanskem koledarju)

Predstavnik ruske klasike, v svojih simfonijah, koncertih, operah, baletih, komorni glasbi in zborovski liturgični glasbi ruske pravoslavne cerkve je združil značilnosti zahodne romantike z rusko narodno melodiko, osebnim lirizmom in mehkobo slovanske duše. Med njegova najbolj znana dela spada balet Labodje jezero (1875), s katerim je prišel na skladateljsko področje, na katerem so mu bili namenjeni izredni uspehi in kjer je postal začetnik močnega toka velikih ruskih skladateljev baletne glasbe. Labodje jezero velja za eno od mojstrovin romantične šole, predvsem zaradi prijetne glasbe, polne neizčrpnega čara in svežine, ki se prilega lepemu plesu.

LETA 1904 ROJEN MARJAN MUŠIČ

ARHITEKT, PUBLICIST IN AKADEMIK († 1984)

Že kot gimnazijec se je v Novem mestu uveljavil kot slikar, kasneje je diplomiral iz arhitekture pri Jožetu Plečniku in se izpopolnjeval v Splitu in Dubrovniku. Njegove najvažnejši projektantske naloge so bili v glavnem konservatorski in spomeniški posegi (reševanje cerkve sv. Sofije v Ohridu). Sodeloval je pri obnovi bazilike v Poreču in Dioklecijanove palače v Splitu, doma pa pri obnovi Stare grofije v Celju ter gradu Otočec. Leta 1972 je dobil Prešernovo nagrado, bil je tudi član odbora Unesca za reševanje spomenikov stare Nubije ...

LETA 1911 ROJEN STANISLAV LENIČ

DUHOVNIK, LJUBLJANSKI POMOŽNI ŠKOF († 1991)

"Škof Stanislav Lenič je bil ena zadnjih velikih prič dogajanj med vojno in po vojni, krivic, nasilja in trpljenja, ki ga je sam v letih zapora posebno hudo doživel. S svojimi sotrpini iz zapora se je rad srečeval, obujal spomine, kako so drug drugemu pomagali, da bi laže prenesli hude čase. Ko se je vrnil iz zapora, se je z raznimi pričevanji ponovno zavzemal za to, da bi mu bila vsaj deloma popravljena krivica. Posebno so ga bolele krivične obdolžitve na račun škofa Rožmana." Tako je ob smrti svojega pomožnega škofa Stanislava Leniča (4. januarja 1991) zapisal tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Sedem let (1939-1947) je bil na škofiji v Ljubljani kot tajnik, najprej škofa Gregorija Rožmana, potem škofa Antona Vovka. Po osmih letih ječe in devetih "najsrečnejših letih" župnikovanja se je vrnil v Ljubljano. 29. novembra 1967 je bil imenovan za pomožnega škofa ter bil "desna roka" nadškofov Jožefa Pogačnika in Alojzija Šuštarja.

Oba sta mu naročala, naj bi napisal svoje spomine "zaradi zgodovine, ki je danes, žal, tako enostransko in črno-belo podana". Ob svoji sedemdesetletnici (1981) je spomine vendarle začel pisati, prišel je le do leta 1942. Zapiske so našli v njegovi zapuščini; dragocene spomine so deloma dopolnili pogovori, ki jih je imel z njim Franci Petrič, urednik Družine, nekaj mesecev pred škofovo smrtjo. Spomini so izhajali kot podlistek v Družini leta 1997, kmalu zatem so izšli v knjižici (zbirka Prelomni časi 6). "Skušal bom napisati samo tisto, o čemer sem prepričan, da res drži."

več:
S. Čuk, škof Stanislav Lenič (1911–1991): Obletnica meseca),v: Ognjišče 1 (2021), 38-39.

S. Čuk, škof Stanislav Lenič. "Bog me je postavil v tak čas, da sem veliko doživel": Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2007), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Družina je prva in nenadomestljiva skupnost, kjer otrok vero doživi in se uči po njej živeti.
  
• V Bogu moram vedno najti svojega bližnjega, v bližnjem Boga.
  
• Vsak dan moramo Bogu bolj zaupati, vsak dan se moramo čutiti ob njem varne.
  
• Trikrat na dan nas spomni zvon na najvažnejši trenutek v zgodovini: druga Božja oseba je postala človek, da bi mi postali božji.
  
• Tolikokrat na dan se srečujemo drug z drugim. Kakšna so ta naša srečanja? Morda si hodimo mimo kakor tujci.
  
• Kadar je naš pozdrav pristen in občuten, v nas nekaj zatrepeče, ker začutimo v sebi in bližnjem svojega Boga.
  
• Krščanstvo je trikot: Bog, moj bližnji in jaz. V tem trikotu se odvija življenje kristjana. V Bogu moram vedno najti tudi svojega bližnjega, v bližnjem Boga.
  
• Tolikokrat na dan se srečujemo drug z drugim. Kakšna so ta naša srečanja? Morda hodimo mimo kakor tujci.
  
• Kljub vsem nevšečnostim, dolgi hoji in različnim odpovedim so bila našim kmečkim ljudem romanja prekinitev enoličnega delavnika, nova doživetja, najlepši način povezave vaščanov.
  
• Marija Pomagaj, Odrešenikova in naša mati, ti znamenje upanja in tolažba potujočemu božjemu ljudstvu! Po tebi je prišel med nas Kristus, ki hoče tudi danes po tebi in s teboj odreševati človeka.

LETA 1926 ROJENA IRMA MARINČIČ OŽBALT

SLOVENSKA PISATELJICA IN PREVAJALKA

Suhokranjka iz Žužemberka, dveletna se je z družino preselila v Šempeter v Savinjski dolini, kjer je hodila v šolo, v gimnazijo pa v Celju in Ljubljani. Na slavistiki je 1952 diplomirala iz slovenskega in angleškega jezika s književnostjo. Odšla najprej v Avstralijo, po vrnitvi domov pa 1966 v Montreal, kjer je predavala angleščino kot tuj jezik. V različnih revijah je objavljala svoje črtice, tri dela so izšla v knjižnih izdajah (Mrzle peči, Dež gre in Anka). Pomembno je njeno prevajanje v angleščino (Voranc, Cankar) ...

LETA 1926 ROJEN LEOPOLD BREGANT

KLINIČNI PSIHOLOG ( † 1986)

Rojen v Mariboru, diplomiral na pravni fakulteti v Lj in štiri leta kasneje še iz psihologije, za medicinsko psihologijo in psihoanalizo pa se je specializiral v Berlinu. Predaval je specialno psihologijo na Pedagoški akademiji in medicinsko psihologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1954 je bil zaposlen na Psihiatrični bolnišnici Lj-Polje. Predaval je tudi psihodinamiko dramskih besedil na AGRFT. S svojim delom na področju psihoterapije, korekcije disocialnih motenj, medicinske psihologije ..., s številnimi članki, knjigami in učbeniki velja za enega pionirjev klinične psihologije pri nas.

LETA 1932 UMRL ROJEN RADO MURNIK

PISATELJ IN ČASNIKAR, HUMORIST (* 1870)

Doma v ugledni ljubljanski družini, se je po gimnaziji odločil za medicino, vendar ga je bolj vleklo pisanje in časnikarsko delo. Bil je zelo mladi sodelavec Ljubljanskega zvona, po prvi vojni je ostal brez službe, zbolel je in bil priklenjen na posteljo. Povsem odvisen od drugih je umrl v ljubljanski ubožnici. Veliko je pisal v domače in tuje časopise, objavljal je parodije in humoristične črtice. Napisal je tudi satirični roman Groga in drugi (parodija na slovenske razmere v literaturi, smeši naturalizem), izdal je tudi zbirko humoresk, po smrti pa je izšel zgodovinski roman Lepi janičar (predelava romana Hči grofa Blagaja), v katerem prikazuje izmišljeno podobo Bosne. Zanimiv je tudi njegov humorističen prikaz meščanskega življenja (Ženini naše Koprnele) ...

LETA 2012 UMRL JANEZ GREGORC

SKLADATELJ, GLAS. PRODUCENT, USTVARJALEC IZVIRNE FILM. GLASBE (* 1934)

Glasba je bila njegova ljubezen že v otroštvu. Po srednji šoli se je posvetil študiju kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, izpopolnjeval se je na glasbeni univerzi v Bostonu v ZDA. Že med študijem je začel svoje znanje predajati mlajšim. Nato je poučeval več kot štirideset let. Bil je eden izmed pionirjev slovenskega jazza. Že zgodaj je razvil svoj lastni slog. Ustvarjal je na različnih področjih, od simfonične glasbe do jazza, njegovo glasbo slišimo v filmih Rdeči boogie ali Kaj ti je, deklica, To so gadi, Ubij me nežno, Ko pride lev.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1728 ROJEN WULFEN, FRANZ XAVER

AVSTRIJSKI JEZUITSKI DUHOVNIK, BOTANIK, NARAVOSLOVEC († 1805)

Rojen v Beogradu, kjer je takrat živel oče, avstrijski častnik. Leta 1745 stopil k jezuitom (slovaške Košice) in po končanem študiju na Dunaju (matematika, filozofija) in Gradcu (teologija), poučeval na jezuitskih kolegijih v Gorici, Ljubljani in Celovcu. Leta 1750 se je navdušil nad botaniko (študiral Linneja) in spada med vodilne botanike 18. stoletja. Rastline je nabiral predvsem na Kranjskem, v Istri, na Primorskem in Koroškem in odkril je več novih vrst (wulfenii), ki jih je tudi popisal. Zbral je tudi veliko mineralov (wulfenit) ... in bil član šestih evropskih akademij.

LETA 1836 UMRL KAREL HYNEK MACHA

NAJVEČJI ČEŠKI ROMANTIČNI PESNIK (* 1810)

Manj kot šestindvajset let je dočakal Karel Hynek Macha, ki velja za največjega češkega romantičnega pesnika. Študiral je pravo kot naš France Prešeren; ko je Macha leta 1835 potoval v Benetke, sta se v Ljubljani srečala. Pisal je domoljubno poezijo v ljudskem duhu. Njegovo najbolj znano delo je pesnitev Maj, ki se odlikuje po čudovitih opisih narave.

odlomek iz pesnitve:

• Bil pozen mrak je - prvi maj - / večerni maj - ljubezni čas. / K ljubezni vabil grlic glas / je tja v dehtečih borov gaj. / V ljubezni sanjal mah je tih, / lagal ljubezen grm je bel, / ljubezen slavec roži pel, / iz rože mil dehtel je vzdih. / Tam jezero v temah gozdovja /  bučalo je temno iz dna, / breg ga objemal je vsega. / Žareča sonca nadsvetovja / v neba so krogih zablodila, / v solzah ljubezni se svetila; / svetovi njih v nebo sijoče / kot v hram ljubezni večne šli so, / da vneti od ljubezni vroče / zgore v utrinke vgašajoče - / v njih ljubljenci se spet našli so. / In polna luna je ta čas - / zdaj bleda, zdaj svetla, vsa taka / kot ljubica, ko ljubega čaka - / zardela rožnato v obraz: / v vodah si lica ogleduje / in v se zaljubljena vzdihuje. / Blesteče sence se gradov / primikajo se bliže, bliže, / da kot v objemih niže, niže / spuste v naročja se mrakov / in v eno z njimi se zlijo. / Gre za drevesom v mrak drevo. / Nazadnje gor se vrh stemni - / tam k brezi bor se prisloni / in k boru breza. Valček vre / za valčkom v potok. -  Ljubi se - / v ljubezni maja - vse, prav vse. ( prevod Tine Debeljak)

LETA 1876 ROJEN DRAGOTIN LONČAR

ZGODOVINAR, UREDNIK IN POLITIK († 1954)

Po študiju v Pragi je učil zgodovino in zemljepis v Ljubljani, Kranju in Idriji. Leta 1924 pa je bil med ustanovitelji Slovenske republikanske stranke kmetov in delavcev, ki se je 1927 združila s Slovensko kmečko stranko. Bil je tudi ravnatelj Narodnega muzeja v Ljubljani (1920) in predsednik Slovenske matice.

LETA 1879 UMRL JAMES CLERK MAXWELL

ŠKOTSKI FIZIK, MATEMATIK (* 1831)

Rojen v znani škotski družini je že kmalu kazal nadarjenost za matematiko. Že s petnajstimi leti je reševal probleme ovalnih krivulj, diplomiral je na Cambridgu in 1871 začel tam predavati eksperimentalno fiziko (brez posebnih uspehov), ukvarjal pa se je s teorijo treh barv in s kinetiko plinov. Znan je predvsem po tem, da je odkril zakone elektrodinamike in jih zapisal v Maxwellovih enačbah. Dokazal je, da je svetloba elektromagnetno valovanje in po njem se imenuje merska enota za magnetni pretok (Maxwell – M)

LETA 1901 UMRL JOSIP BENKOVIČ

DUHOVNIK, PISATELJ IN ZGODOVINAR (* 1869)

Služboval po Dolenjskem in Gorenjskem, nekaj časa je bil prefekt alojzijevišča. V mladosti se je ukvarjal z leposlovjem, kasneje se je začel raziskovati slovensko kulturno zgodovino. Pisal je biografije znanih mož, zbiral je gradivo za življenjepis Friderika Barage, pisal pa je tudi o drugih pomembnih osebnostih. Ob 100 letnici prve Vodnikove Velike pratike je v Domu in svetu (1895) objavil daljšo razpravo Slovenski koledarji in koledarniki. Za Glaserjevo Zgodovino slovenskega slovstva je obdelal modroslovje, bogoslovje in cerkveno umetnost.

LETA 1906 ROJENA MARA SAMSA

UČITELJICA, PROSV. DELAVCA, PISATELJICA († 1959)

Rodila se je v družini pristaniškega delavca v Trstu. Po šestih letih šolanja v rojstnem mestu je odšla v Ljubljano, od tam pa na učiteljišče v Tolminu. Pod fašizmom je službovala v zakotnih krajih, zato je pobegnila v Jugoslavijo in učila najprej na Rakeku, nazadnje v Vojniku pri Celju. Taborišči v Gonarsu in na Rabu sta ji uničili zdravje. Po vojni je bila nekaj časa učiteljica na Tržaškem, uveljavila se je tudi kot novinarka in pisateljica. Leta 1958 je izšla njena knjiga novel in črtic Trst je klical.

LETA 1944 UMRL ALEXIS CARREL

FRANCOSKO-AMERIŠKI KIRURG, ZNANSTVENIK (* 1873)

Mož, ki ga predstavljamo, je bil znanstvenik na področju medicine. Po spletu okoliščin, katerih "nitke" ima v rokah Bog, je leta 1903 namesto svojega kolega spremljal bolniški vlak v Lurd. "Bom vsaj na lastne oči videl, kakšni so ti čudeži, o katerih govorijo katoličani," si je dejal. Rekel je, da bo veroval, če bo "postavljen pred dejstvo". Dejstvo čudežnega ozdravljenja je res doživel in pošteno je priznal, da medicinska veda za to nima odgovora. Toda verovati še ni mogel, kajti vera je milost, za katero je dovzetno le ponižno, otroško srce. Za milost vere je iskreno molil. V svoji knjigi Potovanje v Lurd piše, da je v noči po doživetju čudeža šel v lurško baziliko in nebeško Mater prosil: "Premila Devica, pomočnica nesrečnih, ki ponižno kličejo k tebi, ozri se name! Verujem vate. Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne zmorem ga še videti in še vedno dvomim. Toda moja največja želja in najvišji cilj mojega hrepenenja je, da bi veroval, veroval z vsem srcem in brez pridržka."

več:
ČUK, Silvester. Alexis Carrell. Če bom v Lurdu videl čudež, bom veroval. (Pričevanje). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 2, str. 14-15.

v odlomku iz knjige Iskalci in pričevalci (Ognjišče, Koper 1984)

nekaj njegovih misli:

»Premila Devica, ki pomagaš vsem nesrečnim ljudem, ko te ponižno prosijo, ozri se name! Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne morem še jasno videti, še vedno dvomim. Toda moja največja želja, moje najvišje hrepenenje je, da bi veroval.« Moral bo prehoditi še dolgo pot, da bo spet prišel do vere otroštva. Čudež je dejstvo milosti, vendar človeku pušča prosto voljo. Pomeni Božji odgovor: Tukaj sem, ker si me klical; išči me, da me najdeš!« (molitev v Lurdu)

- Človekova vrednost ni v tem, da zna in razume, ampak v tem, da ljubi.

- Odgovor vere je neprimerno bolj zadovoljiv kot odgovor znanosti.

- Življenje ni v tem, da nekaj razumemo, življenje je v tem, da ljubimo, da pomagamo drugim, da molimo, da delamo ... Moj Bog, da bi ne bilo prepozno ... Daj, da ne bi bila že napisana zadnja stran te knjige mojega življenja. Naj bo tej revni knjigi dodano še kakšno poglavje ...

LETA 1977 UMRL GIORGIO LA PIRA

SVETI ŽUPAN, ZARES KRISTJAN, BOŽJI NOREC, SVETNIŠKI KANDIDAT (* 1904)

"Na obzorju sedanjega časa vsemu navkljub vzhaja zarja krščanskega upanja. Ena zadnjih potrditev tega je razcvet svetosti laikov. Danes srečujemo tiste, ki bodo morda čez sto let na oltarjih. Srečujemo jih na ulicah, po tovarnah, v parlamentu, v univerzitetnih predavalnicah." Tako je pred kakšnimi osemdesetimi leti zapisal v glasilu italijanskih katoliških študentov Giorgio La Pira, tedaj mlad profesor prava na univerzi v Firencah. Seveda ni slutil, da piše o sebi. Pa je: že 9. januarja 1986 je bil namreč odprt škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega (končan leta 2005). Spomin nanj je še vedno zelo živ. Ta mož, ki je evangelij živel tako zares, da so ga ljudje drugačnega prepričanja imenovali "božji norec", vendar ne zaničljivo, temveč spoštljivo, je bil doma s Sicilije.

... več o njem v rubriki pričevanje 02_2004

nekaj njegovih misli:

+ Jaz sem veren človek. Verujem v božjo prisotnost v človeški zgodovini. Verujem v moč molitve. Nekatere države imajo atomske bombe, druge pa premorejo "bombo" molitve.

+ Potrebno je utrjevati mir, treba je ljudem graditi hiše, treba jim je pomagati obdelovati polja, zidati šole in tovarne, pa tudi graditi nove cerkve, da bi bil mir prisoten povsod v življenju.

+ Mir je treba graditi na vseh ravne človekovega bivanja: na gospodarski, družbeni, politični, kulturni in verski ravni. Samo tako bo naš most miru med Vzhodom in Zahodom postal nezrušljiv. In tako bomo delali za največji zgodovinski ideal naše dobe: za mirne čase človeškega in krščanskega adventa.

+ Da ne bi zagrešili "globalnega samomora", temveč da bi zakorakali proti obdobju tisočletnega miru, moramo sprejeti naročilo preroka Izaija: topove je treba spremeniti v pluge, rakete pa v vesoljske ladje, in ljudstva se ne smejo več vaditi v vojskovanju.

+ Edina pot do zmage je odpoved samemu sebi; odločen odklon od svojega malega sveta in odprtje za vesoljne božje razsežnosti.

+ Če Kristus ni vstal, smo "neumni" mi; toda, če je vstal (in vstal je!), so "neumni" (se pravi, nesposobni odpreti - ker nimajo ključa - hišo kozmičnega in zgodovinskega stvarstva) tisti, ki ne verujejo v to dejstvo, ki pogojuje celotno zgodovino sveta.

+ Tek zgodovine - pod oživljajočim in usmerjajočim dihom Svetega Duha, vstalega Kristusa in Cerkve - bo imel za poslednji cilj mir, edinost, napredek in svobodo narodov.

LETA 1986 UMRL JOŽE UDOVIČ

SLOVENSKI PISATELJ IN PESNIK (* 1912)

Pesnik Jože Udovič, ki se ga spominjamo ob obletnici njegove smrti, je bil, po besedah njegovega prijatelja Janeza Gradišnika, "ena izmed osrednjih osebnosti sodobnega slovenskega slovstva". Svojo prvo pesniško zbirko je izdal šele na pragu petdesetih let. Knjigi je dal metaforičen naslov Ogledalo sanj, ki ga je sam pojasnil: »Sanje tu ne pomenijo odmika od resničnosti človeka in od resničnosti sveta; nasprotno, beseda mi je sinonim za ustvarjalno domišljijo, ki je ena najdragocenejših človekovih zmožnosti, za tisto stanje, ki je v njem notranjost zelo budna in neprenehoma snujoča. Sanje so torej sinonim za pesniško ustvarjanje, ki poraja pesniške organizme in pesniške podobe, to pa so nekake osebne osvetlitve sveta, so nekakšna pesniška spoznavanja. V njih se družita zunanji svet in notranja realnost v nove podobe in ustvarjata nov smisel.« Janez Gradišnik je zapisal, da so Udovičeve pesmi "med najmočnejšimi izrazi iskanj našega časa in nosilke spoznanj, ki jih potrebujemo v svojem življenju".

... več o njem v rubriki obletnica meseca 10_2012

nekaj njegovih misli, verzov:

- V stvareh, ki so odvisne samo od njega, ima človek navadno tisto, kar zasluži. Žal. Ko bi nas gledalo iz višine nepristransko oko in presojalo naša drobna dela in bolj ali manj drobne neumnosti, bi gotovo spoznalo, da pogosto nismo vredni tistega, kar imamo, da imamo in kar lahko še gledamo.

- Tam, kjer te je doletelo, / si odslej doma, / tam je tvoja zemlja, / dobil si jo v last do konca, / samo na nji / lahko živiš.

- Zasveti se besede smeh, / kjer čas v brezčasnosti odmeva, / v zvenenju duši razodeva: / stvari so v tebi, ti v stvareh.

Čriček ziblje / kresnico / v zibeli svojega glasu. / Na vodi niha čoln / iz ukrivljenih / modrih senc. / Večer nosi vanj / trpki vonj vrb / in megleno tančico. / Drevo presenečeno / stiska v pesti / prgišče vročih zvezd. / Za gosto mejo / vznemirjenih jelš / se zasvetijo / zelene oči: / v njih gorijo / kriki pričakovanja / in omamna / grožnja skrivnosti. (Znamenja)

In vendar ne zavrzi ničesar. / Povsod se skrivajo znamenja, / poglej za razjeden zid, za leseno steno, / za staro podobo, v vrč brez vode, / za vrata samote, v porušen dom, / pod kup pepela, pod mrtvo telo ognja, / za plahost, za jok in za krivdo, / pod otrdelo dlan, pod korenine besed, / pod kamen, v rano, v drhteči strah, / na zapuščene travnike, za samoten grm – / nekje je skrito še neznano zavetje, / mehko naročje iz perja in pesmi, / iz višnjevega mahu in diha, / kjer nastaja / nova navzočnost. (In vendar)

Ta jata ptic, ki preletava / nad mojim srcem že ves dan, / oblak, od moje želje vžgan, / ki modri val ga pozibava, // zeleni breg, ki senca v njem / odeva v travi zleknjen par, / glasov poldanjih vroči čar / in sapa, ki hiti v objem // gozdiču čez pojočo loko, / plameni, ki jih čriček kreše, / čmrlj, ki v rumenem žarku pleše, / vonj vrb, ki veje nad potokom - // je vse resnično tu pred mano, / ali morda iz svojih sanj / ustvarjam svet, nato pa vdamo / še sam začuden stopim vanj? // Zasveti se besede smeh, / kjer čas v brezčasnosti odmeva, / v zvenenju duši razodeva: / stvari so v tebi, ti v stvareh. (Ta jata ptic)

Kam, če ne tja, kjer vse, / kar se je rešilo, / izreče svojo besedo / in ti pogleda v oči. // Ves dan in vso noč / poslušaš govorico, / ki šumi v izviru / in se pogovarja z bitjem, / ki molči. // Na čašo, ki ostala prazna, / nalahko potrka spomin / in sokovi znova / zakipijo čez rob. // Smrt tam spokojno moli / na koščeni rožni venec / in ko se te spomni, / te dobrotno vplete vanj. (Smer)

 Tiktakajoča ura mi je odkrila / kako naj jo pomirim: / "Daj ji v dar zvestobo, / vdano jo hrani s svojim življenjem, / oblači jo v svoj najresničnejši dih." // Zdaj me pomirjena gleda - / moja zvesta smrt, / in kar mi zvečler / ostane od dneva, / je dovolj za oba (Kar ostane od dneva)

pripravlja: Marko Čuk

LETA 1832 ROJEN FRANJO RAVNIK

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, PROFESOR (+ 1883)

Buditelj in preroditelj Slovencev in Hrvatov v Istri se je rodil na Gorenjskem. Kot duhovnik je deloval v Istri in od leta 1883 v Kortah. Bil je naš najpomembnejši narodni buditelj v Istri. Narodnega duha se je navzel zlasti od škofa in učitelja Juraja Dobrile. V koledarju Istran je Ravnik objavil članke z izrazito gospodarsko-vzgojno in narodnobuditeljsko tematiko. Kot župnik v Kortah je obnovil in skrbel za rast slovenske osnovne šole, v kateri je tudi poučeval. Kulturno raven kraja je dvigal s pogovori, pridiganjem in širjenjem Mohorjevih knjig. Imel je tudi bogato knjižnico in je rad posojal knjige. Ime Korte je prevedel v Dvor in v vasi, kjer je deloval, je na današnji dan tudi umrl.

LETA 1885 ROJEN IVO ČESNIK

ODVETNIK, PISATELJ, ZVEST SODELAVEC MOHORJEVE DRUŽBE (+ 1951)

Luč sveta je zagledal leta 1885 v Sanaboru nad Vipavo. Na Dunaju je študiral najprej slavistiko in umetnostno zgodovino, nato pa presedlal na pravo. Bil je odvetnik v Novem mestu, po vojni je živel v Švici. Pri Dom in svetu je sodeloval od 1907 do 1913. Privlačil ga je oder. Leta 1914 je izdal izvirno burko Pogodba, kmečko komedijo s petjem, ki so jo podeželski odri veliko igrali. V letih med obema vojnama je pisal največ za Mohorjevo družbo. Zadnja objava v Mohorjevem koledarju 1945 je bil potopis Vipavska dolina.

LETA 1889 UMRL PETER PODREKA

BENEŠKOSLOVENSKI DUHOVNIK, UČITELJ MLADINE (* 1822)

"Mladina, ki hrepeniš po vzorih, po zlatih zgledih, odkrij si glavo in prikloni se! Bil je velezaslužen mož, prijatelj in uči­telj mladine, navdušen Slovenec, čist in kremenit značaj, vre­den, da se ga živo spominjamo in ga proslavljamo." Tako je o be­neškoslovenskem duhovniku Petru Podreki ob stoletnici njegovega rojstva zapisal Ivan Trinko. "Prav lepo se ga spominjam, imam ga še krepko zapisanega v domišljiji, kakor da bi ga videl še pred kratkim živega pred očmi. In vendar koliko let je že, odkar sem govoril z njim pos­lednjikrat v sončnem in rodovitnem Roncu, kjer je bil zadnjič v službi," piše Trinko v goriški Mladiki leta 1922. Ko je Podreka umrl, je bil Trinko star šestnajst let.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 11_1999

LETA 1933 UMRL ANTON KOSOVEL

UČITELJ IN ZBOROVODJA, OČE PESNIKOV SREČKA IN STANA (* 1860)

Kmečki sin iz Črnič na Vipavskem je po maturi na učiteljišču v Kopru (1881) služboval najprej v Šempasu, nato v Dutovljah na Krasu, v Sežani je postal vodja šole, tam se je tudi poročil. Tam sta se rodila sinova Stano (1895) in Srečko (1904), ki sta se uveljavila kot pesnika, predvsem genialni Srečko. Oče Anton je v letih 1908–1925 deloval v Tomaju, kjer je leta 1925 zgradil družinsko hišo. V vseh službenih krajih je vodil pevske in deloma cerkvene zbore. Hči Karmela (1899–1990) je bila glasbena umetnica.

LETA 1952 UMRL JOSIP NIKOLAJ SADNIKAR

VETERINAR IN ZBIRATELJ UMETNIN (* 1863)

Po končanem študiju veterine na Dunaju se je izpopolnjeval iz mikrobiologije in služboval po raznih krajih po Sloveniji. Bil je veterinarski inšpektor v Kamniku in ob svojem delu je znan predvsem po tem, da je zbiral etnografske, arheološke in kulturno zgodovinske predmete in leta 1893 v svoji hiši na Šutni v Kamniku postavil največji slovenski zasebni muzej, ki je bil znan tudi v tujini. Njegovi prijatelji so bili slovenski slikarji : Ferdo Vesel, Ivana Kobilica, Miha Maleš, Maksim Gaspari .... Bil je tudi njihov mecen, pomagal jim je pri iskanju naročil ... Številne umetnine iz Sadnikarjeve zbirke je po drugi svetovni vojni prevzel muzej v Kamniku.

LETA 1970 UMRL GUSTAV STRNIŠA

pesnik in pisatelj (* 1887)

Oče pesnika Gregorja Strniše se je rodil v Kranju, zaradi revščine je moral pustiti gimnazijo in delati kot prodajalec, pisar ... pozneje je začel pisati krajšo prozo in pesmi za mladino - bil je svobodni književnik. Pesmi je objavljal v Mladiki, Pionirju ... v Ljubljanskem Zvonu, tudi na televiziji je sodeloval v mladinskih oddajah. Bil je samouk, nanj je vplival Župančič in največ svojih del je tudi posvetil mladim. Pisal je pravljice, ki so prav klasične (s kralji, čarovnicami ...), zelo zanimive so tudi živalske pravljice ...

nekaj njegovih verzov:

Jaz imam pa goslice, / goslice zveneče, / ki pojó mi pesmice, / pesmi zlate sreče. // Jaz imam pa mamico, / mamico ljubečo, / ji zapojem pesmico, / ji prinesem srečo.

LETA 1975 UMRL RUDA JURČEC

NOVINAR, ESEJIST, PISATELJ,ORGANIZATOR NAŠEGA ZDOMSTVA (* 1905)

Doma iz Ormoža, kot srednješolec na mariborski gimnaziji je že objavljal krajše zgodbe, se vpisal na pravo, s Koroščevo pomočjo opravil tečaj v Nancyju in študiral novinarstvo na visoki politični šoli v Parizu. Kot diplomiran novinar je bil dopisnik časnika Slovenec, potoval in postal dopisnik svetovne agencije Havas, leta 1935 urednik ljubljanske podružnice JU agencije Avala ... med vojno prevzame urejanje Slovenca in zaradi delovanja na protikomunistični strani leta 1945 odide v Argentino, kjer postane eden vodilnih osebnosti družbenega in kulturnega življenja. Sodeluje pri tedniku Svobodna Slovenija, postane predsednik Slovenske kulturne akcije (1954), z Zorkom Simčičem ureja revijo Meddobje in Glas SKA. Začne pisati krajša prozna dela, leta 1957 pa izda Ljubljanski triptih, zgodbo medvojnih dogodkov okupirane Ljubljane, likvidacij in delovanja partijske tajne policije VOS s posledicami v povojnem času. Ruda je bil izjemen tudi v časnikarstvu, sledil je dogodkom po svetu, bil zelo razgledan v svetovni literaturi (Črke, misli in besede v Meddobju), pisal o slovenski književnosti, o Preglju, Balantiču, predaval je na kulturnih večerih Slovenske kulturne akcije, pisal uvodnike v tedniku Svobodna Slovenija. Bil je kritičen do komunistične oblasti v domovini in se zavzemal za svobodno Slovenijo, prepričan, da se je za svoje mesto vedno mogoče bojevati z odprtostjo in kakovostjo...

njegova misel:

»Globoko spoštujemo pieteto, ljubezen in vero tistih doma, ki čuvajo stvaritve slovenskega duha in jih hranijo za bodočnost. Z njimi pa nas veže velika dolžnost, da duhovne vrednote po svojih močeh izpolnjujemo in bogatimo. Iz ljubezni do teh vrednost in pri tem delu pa se ne izločujemo iz ostalega narodovega delovanja. Ne postajamo ekipa zase ali celo tekmovalci s komerkoli, ali pa da bi hoteli delo kogarkoli motiti. Nasprotno – menimo, da pravi kulturni delavec vedno prinaša tudi svoj delež kvalitete, lepote in sijaja vsemu ostalemu narodnemu delu ...«

LETA 1982 UMRL LOJZE ILIJA

PISATELJ, PRAVNIK, UREDNIK (* 1905)

Iz kmečkega doma na Spodnjem Brniku je šel v šolo v Cerklje, v Kamnik in Ljubljano. Iz bogoslovja se je preselil na študij prava, kruh pa si je služil kot časnikar, kasneje s priložnostnimi deli. Leta 1947 je odšel v Venezuelo. Pisati je začel že v dijaških letih, večino objavljenih del je napisal v Venezueli. Leta 1958 so izšle Domače zgodbe, zbirka 20 črtic, v povesti Huda pravda (1971) je želel osvetliti nastanek slovenskega domobranstva. Zadnje delo, povest Zadnja velesovska nuna, je izšla po njegovi smrti (2006).

LETA 2000 UMRL FRANC MOČNIK

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC, VZGOJITELJ, PROFESOR (* 1907)

Če je v "stari" Gorici kdo rekel "monsinjor", so vsi vedeli, da ima v mislih dr. Franca Močnika, profesorja matematike, odličnega vzgojitelja mladih, urednika, duhovnega očeta slovenskih vernikov v mestu Gorica. Ob njegovem pogrebu 6. novembra 2000 je koprski škof Metod Pirih o njem povedal, kar so čutili vsi, ki so ga poznali: "Bil je goreč in spoštovan duhovnik, osebno preprost in skromen, delaven, nesebično dober, moder, premočrten, nikoli potrt, zvest Cerkvi in slovenskemu narodu." V svojih spominih, ki jih je uredil Jožko Kragelj in so izšli po njegovi smrti (2001), je opisal svojo nenavadno pot do duhovništva. Po maturi mu je mama omenila, da bi lahko šel študirat za duhovnika, pa ji je osorno odvrnil: "Raje umrem, kot da postanem duhovnik!" Kot študent matematike na univerzi v Bologni se je udeležil duhovnih vaj za fante v Gorici. Voditelj duhovnik Leopold Cigoj mu je v osebnem pogovoru zastavil vprašanje: "Ste kdaj mislili, da bi postali duhovnik?" Odgovoril je: "Nikdar!" Ko pa je odšel o njega, mu je v srcu zvenela ena sama misel: "Duhovnik boš!"

... več o njem v rubriki pričevanje 09_2007

nekaj njegovih misli:

• Prepričan sem, da mi je duhovniški poklic izmolila moja mama, ki je bila vedno v skrbeh, kako bo z mano.
  
• Brez molitve in trpljenja je vse le zunanjost brez prave vrednosti pred Bogom.
  
• Iz zgodovine vemo: čim težji so bili časi, tem več milosti je rosilo iz nebes v človeške duše, ker se je množila zaupna in prisrčna molitev ter je raslo zveličavno trpljenje.
  
• Majhni smo, zato nas mora med seboj vezati razumevanje, spoštovanje in potrpljenje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1886 ROJEN JOSIP RIBIČIČ

učitelj, pisatelj, dramatik in urednik († 1969)

Rodil se je v Baški na otoku Krku; oče je bil Dalmatinec, mati pa Slovenka. V družini so govorili slovensko. Sedemletnega Josipa so poslali k sorodnikom na Goriško. Po šolanju na učiteljišču v Kopru je poučeval v raznih krajih na Primorskem, po letu 1925 pa v matični domovini. Pisati je začel že kot mlad učitelj. Pisal je predvsem za otroke in mladino. Večina njegovih del za otroke se dogaja v živalskem svetu, v katerem vladajo podobni odnosi kot med ljudmi. Priljubljena je njegova pravljična povest Miškolin.

LETA 1894 ROJEN FRANC HRASTELJ

DUHOVNIK IN PUBLICIST, SLOMŠKOV ŽIVLJENJEPISEC († 1981)

V knjigi Njegova pot (izšla je proti koncu leta 2004 pri Založbi Družina v zbirki Čas in ljudje), v kateri Franc Hrastelj obuja spomine na štiri leta pekla v nacističnem koncentracijskem taborišču Dachau, lahko začutite "dih svetosti". Pri vsem poniževanju ne le duhovniškega, ampak tudi človeškega dostojanstva, je duhovnik Franc Hrastelj ohranjal velikonočno upanje in vedrino, ker je bil ves čas svojega trpljenja zazrt v Križanega. Po srečni vrnitvi v domovino se je poglabljal v življenje in delo škofa Antona Martina Slomška, našega svetniškega kandidata. O njem je ogromno pisal; njegovo delo je tudi Slomškov življenjepis, ki je bil leta 1970 izročen rimski Kongregaciji za bogoslužje kot uradno besedilo za beatifikacijski postopek. Slomška je proslavljal ne le s svojim peresom, ampak tudi s svojim življenjem.

več:
S. Čuk, Franc Hrastelj. Za blaženim Slomškom po poti svetosti: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Trpljenje nedolžnih je vir največje sile, je močnejše kot orožje najmočnejših. Človek pahne sočloveka v trpljenje po nedolžnem, Bog pa ga rešuje.
  
• Molim, ker vem, da me molitev postavlja v bližino Boga. Ničesar na svetu ni tako daleč kakor Bog tistim, ki ne molijo, in ničesar nam ni tako blizu kakor Bog, kadar molimo.
  
• Veselite se, radujte se! Vsa naša vera je vera veselja, je stalen spev: Aleluja! Kdor jo drugače gleda ali izvaja, je ne doživlja prav. Samo tako najde človek smisel življenja, samo tako sprejme tudi trpljenje, ker ve, da se bo nekoč spremenilo v alelujo!
  
• "Odpusti nam naše dolge!" Kako preprosta je ta beseda, s katero potegne človek nase sad vsega Kristusovega trpljenja. Ne zaradi strahu pred sodbo, ne zaradi kazni, pač pa zaradi ljubezni do tistega, ki je iz ljubezni do nas trpel.
  
• Odpustiti - to je najtežje na svetu. Odpustiti - to je najslajše na svetu. Odpustiti - to je najvišje na svetu. Odpustiti! To je največje bogastvo in dar, ki ga more dati človek človeku.
  
• Čas ni moja last, je posojilo, ki mi ga sproti izplačuje Stvarnik. On je edini lastnik vsega časa, ki bo tudi terjal račun, kako sem uporabil ta izposojeni čas.
  
• Marija, tvoj in Jezusov pogled sta se srečala. Molče sta se razumela. Jezus je vedel, da si ti molila: Zgodi se mi po tvoji besedi, in ti si vedela, da je Jezus molil: Ne moja, ampak tvoja volja, Oče, naj se zgodi!

LETA 1908 UMRL IVAN DEČKO

pravnik, politik, narodni delavec (* 1859)

V rojstnem Središču ob Dravi je hodil v osnovno šolo, po končani gimnaziji v Mariboru pa je odšel študirat pravo v Gradec in študije uspešno končal leta 1870. Odvetniški praktikant je bil v Mariboru, zelo dejaven je bil med izobraženci, pisal je, urejel poljuden list Mir za koroške Slovence, prevajal in si prizadeval pri uvedbi slovenskega jezika v javno življenje. Leta 1885 pa se je preselil v Celje, kjer je odprl odvetniško pisarno in bil zelo uspešen v upravnih, jezikovnih, političnih ... sporih po slovenskem Štajerskem. 1887 je dosegel prvi slovenski vpis v zemljiško knjigo na Štajerskem. bil je vodilna osebnost celjskih in spodnještajerskih Slovencev. Nekaj časa jih je tudi zastopal kot poslanec v deželnem zboru v Gradcu. V Celju je sodeloval pri ustanavljanju hranilnice, delavske zadruge, ... z njegovo pomočjo je bil ustanovljen Dijaški dom, Zvezna tiskarna in Zadružna zveza. Več let je bil tudi predsednik Celjske Mohorjeve družbe.

LETA 1931 ROJEN BOŽO KOS

fizik, ilustrator, urednik († 2009)

Rojen je bil v Mariboru, družina je bila med vojno izgnana v Srbijo. Ko so se vrnili v Maribor, je nadaljeval z osnovno šolo in končal gimnazijo. Brat Vadimir se je že pred vojno odločil za duhovniški poklic, bil nekaj časa v taborišču in po vojni končal bogoslovje in odšel v misijone na Japonsko. Božo pa je na ljubljanski univerzi končal prvo stopnjo fizike. Že med študijem se je preživljal s pisanjem člankov: za mariborski Večer, kjer je včasih svoj članek opremil tudi z ilustracijo, pa za Slovenski poročevalec v Ljubljani .... Pozneje je pisal za Pavliha, ki ga je od leta 1957 (deset let) tudi sam urejal. Od leta 1959 je za Pionirski list ustvarjal priljubljen stripo Kavboj Pipec in Rdeča Pesa. Zatem je prevzel urejanje Cicibana, kjer je ustvaril številne ilustracije in se priljubil mladim in starim. V mladih otroških glavah je sklušal zasejati veselje do raziskovanja sveta ... to mu je zelo dobro uspevalo tudi pri ilustriranju učbenikov. S sinom Miho sta v devetdesetih začela izdajati revijo Petka in kasneje je Miha začel tudi s Hišo eksperimentov. Božo je ilustriral tudi številne knjige: Butalce Frana Milčinskega, Bratovščino Sinjega galeba, Gospoda Hudournika, roman Uhač (Branka Jurca). Seveda pa je znan tudi po svojih karikaturah (ob obisku pri nas 1996 tudi Janeza Pavla II.)

več:
F. Bole, Risar Božo Kos, urednik Pavlihe, Cicibana in Petke: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1996), 6-10.

nekaj njegovih misli:

• Prav pomanjkanje denarja me je prisililo, da sem začel uveljavljati svoje ustvarjalne sposobnosti kot risar. Prve risbe mi je objavil v Ljubljani Slovenski poročevalec, predhodnik sedanjega Dela. Najprej so vzeli samo moje vice, risali so pa drugi, kar je mene strašno žalilo. Jaz sem vic narisal in ga oddal, pa so mi rekli: "Vic je dober, risba pa ni!"
  
• Ko sem bil med počitnicami pri Večeru, se je na uredništvu pokvaril fotoaparat, potem sem pa jaz narisal bager, ki bi ga bili morali fotografirati. Na uredništvu so rekli: "Glej no, saj ti znaš risati!" In za tisto risbo sem dobil več kot za cel članek. Pa sem si rekel: bom pa raje risal! Drugače pa so me vedno mikale karikature, tudi profesorje sem zmeraj risal. Naš razred je bil zmeraj prvi v stenčasih.
  
• Pri urejanju Cicibana je bilo strašno lepo! Bilo je ustvarjalno pa dosti publike sem srečal, ki je bila iskrena. Ko sem hodil po šolah in sem srečeval otroke, ki so me gledali s tako svetlimi očkami, sem bil presrečen.
  
• Ogromno knjig sem ilustriral, ves čas sem za Pionirski list, sedanji PIL, risal strip Kavboj Pipec in Rdeča Pesa. Ta dva "prijatla" sta bila nekako moj izum. Nikoli nisem prišel do tega, da bi dve nadaljevanji naprej narisal, živel sem iz enega nadaljevanja v drugo in tudi sam nisem vedel, kaj bo v naslednjem.
  
• Revija Petka se imenuje tako, ker je notri pet "kajev" (Kdo, kaj, kje, kako, zakaj), ki jih imajo na ustih radovedni otroci. Hkrati pa je bila Petka tako zanimivo ime, ki pomeni tudi najboljšo šolsko oceno, čeprav imajo zdaj naši šolarji v prvih razredih samo opisne ocene. To je malo literarna, v glavnem ugankarska revija pa še kakšne poskuse ima.

LETA 1949 UMRL KAREL JAMNIK

DUHOVNIK, ADMINISTRATOR REŠKE ŠKOFIJE (* 1891)

V letih pred prvo svetovno vojno je bilo v tržaško-koprski škofiji veliko pomanjkanje duhovnikov, zato so škofje vabili bogoslovce iz drugih škofij da pridejo študirat v Gorico in kot duhovniki delujejo v njihovi škofiji. Eden takih je bil Karel Jamnik, Dolenjec iz Velikih Lašč. V letih 1935–1949 je bil župnik in dekan v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Leta 1947 je bil imenovan za apostolskega administratorja tedanje reške škofije (slovenskega in hrvaškega dela) z vsemi pravicami rezidencialnega škofa.

LETA 1954 UMRL HENRI MATISSE

FRANCOSKI UMETNIK, SLIKAR (* 1869)

Henri Matisse velja za enega najvplivnejših slikarjev 20. stoletja in za pionirja fauvizma. Fauvisti so nasprotovali impresionizmu, motivi so bili zanje postranskega pomena, pomemben je bil izraz. Zato je Matisse barvo uporabljal kot sredstvo za izražanje in ne za opisovanje. V njegovih slikah se pozna tudi vpliv Maroka, Alžirije, Rusije, Polinezije, kamor je potoval. Kot slikar se je poizkušal tudi v tradicionalnih motivih, krajini, tihožitju ter pastoralnih temah. Proti koncu življenja je opremil kapelo svetega rožnega venca v dominikanskem samostanu v mestu Vence, kjer se je lahko izrazil na vse znane načine: kot slikar, kipar, arhitekt, risar, oblikovalec in dekorater. Uporabil je moč svetlobe, barve, črte in prostora in z njimi ganil gledalca in obiskovalca. Matiss je o kapeli zapisal: "Ta kapela zame predstavlja vrhunec življenja, polnega del."

LETA 1981 UMRL EDVARD KOCBEK

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, MISLEC IN POLITIK (* 1904)

"Trudim se za stik s človekom, rad bi mu govoril z razumljivo govorico, ki pretresa, vznemirja, prebuja in naravnava v svobodo. Rad bi, da bi čim več ljudi odkrilo nedopolnjenost sveta in njegovo nenehno nečlovečnost, hkrati pa njegovo odprtost in naravnanost v prihodnost. Dobro vem, da književnost sama ne more spremeniti sveta, pač pa lahko človeka usmerja v preobrazbe, ki so njegov porok. Če povzamem, lahko rečem: ustvarjam zato, da služim slovenski človeškosti v njenem trpljenju, tavanju odkrivanju, razodevanju, napredovanju, počlovečevanju in osvobajanju." (Edvard Kocbek, Kdo sem?) V letih 1986 do 1995 so pri Cankarjevi založbi izhajali dnevniški zapiski Edvarda Kocbeka iz prvih let po drugi svetovni vojni. Zanimivi so zato, ker v njih 'iz prve roke' zvemo veliko o ljudeh, ki so krojili usodo slovenskega naroda. Kocbek je Dnevnike pisal neprenehoma, ker je bila to zanj 'notranja potreba'. Ob njihovem branju spoznavamo, kako prodoren mislec je bil, njegovi pogledi na politiko in na vlogo kristjanov v javnem življenju pa so bili nerealni.

Ob stoletnici rojstva je celjska Mohorjeva družba izdala dokumentarno monografijo o tem velikem Slovencu, ki je bil mnogim navdihovalec in vodnik, povzročal pa je tudi delitev duhov zlasti s svojim političnim delovanjem med drugo svetovno vojno. Gotovo je bil idealist, ki ni upošteval, "po kakšni poti se da kaj doseči" (Janez Gradišnik), zato so ga njegovi "sopotniki" večkrat izigrali in nazadnje celo zatajili. O njegovem knjižnem ustvarjanju pa trdno velja sodba Joža Mahniča: "Kar v dobi moderne pomeni Cankar in med vojnama Kosovel, to po drugi vojni predstavlja Kocbek."

več:
F. Bole, Edvard Kocbek: "Življenje je fantastično!" Ljudje in dogodki naših dni, v: Ognjišče 9 (1974), 6-10.
S. Čuk, Edvard Kocbek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2004), 70-71.

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

• Edina veličina leži v neprenehni, vsakdanji zvestobi, ki z njo izpolnjuješ svojo nalogo - in v blaženosti, ki jo nudi izpolnjena naloga.
  
• Pojem hvalo vedno novi resnici, kakor čista nevesta nas ljubi, gremo za njo in je ne moremo dohiteti.
  
• Kdo se ob besedi kruh še oveda čudežne poti od pšeničnega zrna do pomladanske setve in poletne žetve do mlinskih kamnov in do moke, ki jo utestimo in v peči spečemo kot kruh?
  
• Besedo kruh lahko izgovorimo nemarno kakor pek, ali strastno kakor človek za časa hude lakote ali z zavestnim smislom kakor duhovnik sredi maše.
  
• Nikoli doslej se obstoj Boga in bližnjika ni tako zamajal v človeku kakor danes in nikoli doslej ju nismo odkrivali tako elementarno in povezano kakor danes, kot bitji, ki najbolj ogrožata naš jaz, in kot sili, ki ju ni mogoče premagati drugače kakor z ljubeznijo.
  
• Življenje vseh ljudi postaja vedno bolj tehnično, avtomatično in notranje nerodovitno. Ljudje živijo vedno bolj brez notranje razsvetljenosti, brez milosti, brez prave žalosti in veselja.
  
• Čim manj je v človeku vere, tem več je zunanje sile; čim več je v človeku vere, tem več ljubezni je okrog njega.
  
• Jezusov evangelij nosi v sebi navdih, da more sleherni v absolutno prihodnost verujoči človek sleherni trenutek svojega življenja vedno na novo začeti svoje življenje. To je moja radost.
  
• V človeštvu obstoji strahovito nesorazmerje med velikanskim tehničnim znanjem, med znanjem o pomočkih in pošastno nevednostjo o bistvih in ciljih življenja.
  
• Jezusov evangelij nosi v sebi navdih, da more sleherni v absolutno prihodnost verujoči človek sleherni trenutek svojega življenja vedno na novo začeti svoje življenje. To je moja radost.
  
• Dokler čutim, da moje ljubljeno bitje še ni podvrženo meni, nisem srečen. Če se mi pa podvrže in se mi vda, prav tako nisem srečen. Glavna naloga, ki naj jo človek reši v ljubezni, je vprašanje svobode.
  
• Človek, ki jasno in čisto gleda sam nase, ne more nikoli izgubiti ravnotežja ... Človek mora iz dneva v dan težiti za resničnostjo in skladjem.

LETA 1995 UMRL BOJAN ADAMIČ

SKLADATELJ, DIRIGENT IN ARANŽER (* 1912)

Doma iz Ribnice, glasbo (klavir, orgle, trobento) študiral v Ljubljani, kjer je diplomiral iz klavirja. Petnajstleten je že igral na orgle (v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani), ki so bile njegov najljubši inštrument. Kasneje je igral harmoniko in saksofon in postal član jazzovskega orkestra, ki je igral v blejskem Kazinu. Po vojni je postal vodilni pri oblikovanju slovenske zabavne glasbe, popevke, šansona, veliko je delal tudi filmsko glasbo, iskal je nove poti in možnosti. Že od majhnega mu je bil zelo pri srcu jazz in kmalu se mu je ponudila priložnost, da je zbral glasbenike in nastal je prvi Plesni orkester RTV Ljubljana, s katerim je dosegel velike uspehe na področju nekdanje države in tudi v tujini. Zaradi izvajanja ameriške glasbe je bil tudi kaznovan in bil poslan na delo v Albanijo. Kasneje je veliko sodeloval s številnimi orkestri pa nekdanji državi, zelo pomembno delo pa je opravil tudi na področju filmske glasbe (za več kot 200 filmov). Pisal je prav vse zvrsti glasbe od resne, komorne in folklorne, do samospevov, šansonov, popevk, lahke orkestralne glasbe, scenske glasbe za gledališča in opero. Bil je tudi izvrsten pianist, saj je imel nešteto samostojnih koncertov in takih s simfoničnim orkestrom. Bil je vodja glasbene produkcije RTV in predsednik Društva slovenskih skladateljev in leta 1979 je dobil za svoje delo Prešernovo nagrado.

iskalec in zbiralec Marko Čuk