LETA 1599 ROJEN ANTHONIS VAN DYCK

FLAMSKI SLIKAR († 1641)

Van Dyck je najbolj znan po izdelavi portretov. Kralj Karel I. ga je poklical na angleški dvor in v Angliji je hitro uspel. Naslikal je portrete Karla I., njegove žene kraljice Henriette, kraljevih otrok, številnih osebnosti na dvoru, ... Julija 1632 so ga povzdignili v viteški red in ga leta 1633 izbrali za kraljevega slikarja. Zelo je vplival na angleške portretiste, nekateri ga imajo za ustanovitelja angleške slikarske šole.

LETA 1648 ROJEN JANEZ SVETOKRIŠKI

(TOBIJA LIONELLI) KAPUCINSKI BAROČNI PRIDIGAR IN PISEC († 1714)

»Homilija (pridiga) se mora hraniti iz Božje besede. A ne le homilija, tudi celostno evangeliziranje sloni na Besedi, ki jo slišimo, premišljujemo, živimo, obhajamo in izpričujemo. Sveto pismo je izvir evangelizacije.« Tako naroča papež Frančišek v svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija. Sveti Frančišek Asiški pa je v svojem Vodilu(redovnih pravilih) zapisal: »Svarim in opominjam brate, da so besede v njihovem pridiganju dobro preudarjene in dostojne, v korist in spodbudo ljudstva; naj jim oznanjajo pregrehe in čednosti, kazen in slavo, in to s kratkimi govori, ker kratkih besed je bil Gospod na zemlji.« Kapucinski red, ki je ena izmed vej reda Manjših bratov, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški, in ga je potrdil papež Klemen VII. leta 1528, je pridiganje smatral za svojo poglavitno nalog. K nam so kapucini prišli leta 1607, ko je bil ustanovljen njihov samostan v Ljubljani, kmalu pa tudi v drugih mestih. Ljudem so se priljubili kot odlični pridigarji. Najbolj je zaslovel Janez Svetokriški, ki velja za enega največjih slovanskih baročnih pridigarjev. Svoje pridige je izdal v petih zajetnih knjigah z naslovom Sacrum promptuarium (Sveti priročnik). Kapucinski brat Janez Svetokriški, v svetu Tobija Lionelli, je z njim dobro stoletje za Dalmatinom dosegel drugi vrh slovenskega knjižnega ustvarjanja, zato mu "gre ne le naslov očeta slovenskega cerkvenega govorništva, temveč tudi častno mesto v zgodovini slovenskega slovstva" (Mirko Rupel)

več:
S. Čuk, Janez Svetokriški po 300 letih: Priloga, v: Ognjišče 10 (2014), 58-65.

njegova misel:

• Ta svet je ena komedija; inu ravnu kakor per komediji se ne gleda, kdo je krajl ali gospud ali kmet, temuč kdo zna dobru svojo peršono naprej prnesti (inu velikukrat ta, kateri ima peršono eniga kmeta per komediji, vekši šenkingo doseže, kakor ta, kateri ima krajlevo peršono) – taku tudi če en kmet, en delavc & c. dobro živi v svojim stanu, more tulikajn lona si zaslužit per Bogu kulikajn en krajl ali duhovni.

LETA 1800 ROJEN JURIJ GRABRIJAN

DUHOVNIK, PESNIK, ORGANIZATOR († 1882)

Doma v Adlešičih v Beli Krajini, župnik ga pošlje v latinske šole (gimnazijo) v Novo mesto, študij filozofije nadaljuje v Ljubljani, njegova sošolca sta Prešeren in Slomšek. Že v gimnaziji začne pisati pesmi, profesor Fran Metelko v njem zbuja zanimanje za slovenščino. Leta 1821 se vpiše v bogoslovje, navdušuje se nad Zedinjeno Slovenijo. Leta 1825 je posvečen v duhovnika, najprej je nekaj let kaplan, potem pa upravitelj župnije v Vipavi in do smrti župnik in dekan. Veliko je gradil: Marijini božjepotni cerkvi v Logu glavni zvonik, tudi kapelice križevega pota na Gradišče ... povabil je slikarja Janeza Wolfa, da je poslikal vipavsko cerkev ... organiziral je šolstvo, ustanovil osem enorazrednih šol, sezidal tudi šolsko poslopje v Vipavi ... Podpiral je tudi razvoj kmetijstva (vinarska in sadjarska šola na Slapu). Pokopan je v cerkvici na vipavskem pokopališču

LETA 1805 ROJEN JURIJ MIHEVC

PIANIST IN SKLADATELJ († 1882)

Po študiju prava na Dunaju (kjer naj bi prijateljeval s Schubertom in Beethovnom) se je odločil za glasbeno pot in bil odličen pianist (kljub temu, da je imel zaradi bolezni v mladosti, skrivenčene roke). Leta 1846 se je preselil v Pariz, kjer je uspešno deloval: napisal je več spevoiger (Prav imajo planeti) in krajših klavirskih skladb (etude, poloneze, valčke, balete in operne priredbe in vse ta dela so mu založniki tudi izdajali. Bival je v visoki družbi, imel je veliko učencev in učenk, uspel je s salonsko lahko glasbo, ki je bila v tistem času silno popularna.

LETA 1832 UMRL JOHANN WOLFGANG GOETHE

KRALJ NEMŠKIH PESNIKOV, PISATELJ, DRAMATIK, ... FILOZOF (* 1749)

Literarna zgodovina ne pozna tako vsestranskega besednega umetnika kot je bil Johann Wolfgang Goethe, ki je ustvaril, vrhunska dela kot pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in teoretik. Poseben pomen ima njegova dramatična pesnitev Faust, ki je nastajala skoraj šestdeset let. Vsebuje močne alegorične in simbolne sestavine, napisane v različnih verznih in kritičnih oblikah, deloma tudi v prozi.

nekaj njegovih misli:

• Dolžnost je trda, pa ravno v dolžnosti mora človek pokazati, kaj je v njem. Samovoljno zna živeti kdorkoli.
  
• Kako boš spoznal samega sebe? Nikoli le z razmišljanjem, pač pa z delavnostjo. Skušaj izpolnjevati svoje dolžnosti, pa boš videl, koliko veljaš.,
  
• Oh, kakšna razlika je, če presojamo sebe ali druge!
  
• Plemenite misli in čisto srce - to dvoje si moramo izprositi od Boga.
  
• Kdor hoče res kaj, treba da se zbere. / Ni mojstrstva brez omejitve, mere, / in samo zakon nam svobodo daje.
  
• Domišlja si mladi rod in je mnenja, / da svet se z njegovim rojstvom začenja.
  
• Rože so kot lepe besede in pisava narave. S tem nam Bog dopoveduje, kako nas ima rad.
  
• O mnogih stvareh se lahko pogovarjam samo z Bogom.
  
• Nehvaležnost je zmeraj znamenje majhnosti. Nikoli še nisem srečal velikih ljudi, ki bi bili nehvaležni.
  
• Ne učimo se spoznavati ljudi, če pridejo oni k nam; mi moramo iti k njim, da izkusimo, kako živijo.
  
• Ko srce poje, upa, hoče, blodi, / le k tebi, bistvu svojemu želi, / le tam živeti morem, kjer si Ti.

LETA 1859 ROJEN JOSIP VANCAŠ

ARHITEKT ZAVODA SV. STANISLAVA († 1932)

Rodil se je v Sopronu na Madžarskem v hrvaški družini. Še študentu arhitekture na Dunaju mu je profesor leta 1883 prepustil naročilo za stolnico v Sarajevu, uspeh z njo mu je zagotovil vrsto novih naročil za sakralne stavbe po Bosni. Ko je Anton Bonaventura Jeglič, tedaj pomožni škof v Sarajevu, leta 1898 postal ljubljanski škof, je že imel v glavi zamisel za škofijsko gimnazijo in zanjo potrebno stavbo. Načrte zanjo, tedaj največjo in najsodobnejšo na slovenskih tleh, je zasnoval arhitekt Josip Vancaš.

LETA 1875 ROJEN BARON ANTON CODELLI

KRANJSKI IZUMITELJ, VELEPOSESTNIK, PLEMIČ IN POLITIK († 1954)

Baron Anton Codelli je bil potomec na Kranjskem nekoč zelo vplivne italijansko-nemške plemiške družine, vsestranski tehnik in lastnik prvega avtomobila v Ljubljani. Izumil je vrsto izboljšav za udobnejšo vožnjo z avtomobili. Električni vžigalnik za motorna vozila, ki je bil zaščiten s patentom, preprečuje nevarnost vžiga za vozila. Mali hladilni in ogrevalni aparat iz leta 1903 je bil namenjen bolj avanturističnim voznikom na daljše proge, saj je omogočal zamrznitev in segrevanje hrane. Do leta 1909 je sledilo še nekaj izumov na drugih področjih: mehanična kosilnica, brezžični pogon oddaljenih aparatur, visokotlačni kompresor, visokofrekvenčni telefon, avtomatično določanje položaja ladij na morju. Ukvarjal se je celo z letalskimi načrti, konstruiranjem letal in zasnoval je rotacijski eksplozivni motor kot predhodnik Wanklovega motorja.

LETA 1907 ROJENA SESTRA LUCIJA

TRETJA VIDKINJA IZ FATIME († 2005)

Trinajsti dan meseca je bil dan Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem leta 1917. Bilo jih je šest: od 13. maja do 13. oktobra. Dva od malih Marijinih izbrancev - Francek in Jacinta Marto, brat in sestra, sta bila ob času prikazovanj stara devet oziroma sedem let. Marija je izpolnila obljubo, da ju bo kmalu vzela k sebi, kakor je napovedala Luciji dos Santos, njuni sestrični, ki je tedaj imela deset let. Francek je umrl leta 1919, Jacinta pa leta 1920. Papež Janez Pavel II. ju je 13. maja 2000 v Fatimi razglasil za blažena. Takrat se je sveti oče, ki je bil 13. maja 1981 žrtev atentata na Trgu sv. Petra v Rimu, spet srečal s 94-letno sestro Lucijo, tretjo vidkinjo. 13. februarja 2005 je dokončala svojo življenjsko nalogo. Odšla je k Bogu in v očeh ljudi je že svetnica.
Lucija je bila edina od treh fatimskih vidcev, ki se je z Marijo ob prikazovanjih pogovarjala. Med drugim prikazovanjem (13. junija 1917) je prosila Gospo, naj jih vzame s seboj v nebesa, ona pa ji je odgovorila:"Da, po Francka in Jacinto pridem kmalu. Ti pa moraš še dalj časa ostati tu doli. Jezus se te hoče poslužiti, da bi me ljudje spoznali in vzljubili. Razširiti hoče po vsem svetu češčenje mojega brezmadežnega Srca." To je bila torej naloga njenega življenja, ki je trajalo skoraj polnih 98 let!

več:
S. Čuk, Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1998), 66-67.
S. Čuk, Sestra Lucija. Lucija, Francek in Jacinta, prosite za nas: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2005), 22-23.
knjiga: Sestra Lucija, Klici fatimskega sporočila, Ognjišče, Koper, 2003 (RAZPRODANO)

nekaj njenih misli:

• Skrivnost sreče na zemlji in v nebesih je v Ljubezni. Bog nas je ljubil in se je daroval zaradi ljubezni do nas. Bog nas ljubi in je iz ljubezni v naših tabernakljih in čaka na naš ponižni odziv.
  
• Starši morajo voditi korake svojih otrok po ravnih poteh božje postave in jih glede na svoje imetje in položaj zaupati strokovnim učiteljem, ki jih ne bodo speljali z začete poti.
  
• Vera je temelj vsega duhovnega življenja. Z vero verjamemo v obstoj Boga, v njegovo moč, modrost, usmiljenje, odrešitveno delo, odpuščanje in očetovsko ljubezen.
  
• Z vero vidimo Jezusa v naših sestrah in bratih, ki jih ljubimo, jim služimo in pomagamo, ko potrebujejo našo pomoč.
  
• Vsi si želimo biti ljubljeni, spoštovani, cenjeni in upoštevani. To je teženje, ki ga je Bog vtisnil v človeško srce, saj nas je ustvaril iz ljubezni in za ljubezen.
  
• Vstali Jezus je naše življenje in naše vstajenje: z Jezusom bodo vstali tisti, ki z Jezusom živijo.
  
• Dom mora biti kot vrt, kjer se odpirajo novi rožni popki, ki prinašajo svetu svežino nedolžnosti, čisti in zaupljivi pogled na življenje in nasmeh vesele in čiste mladosti.
  
• Laž je v celoti dvoličnost, hinavščina, pretvarjanje. Toliko večja je, kolikor večja je škoda, ki jo je povzročila božji slavi in bližnjemu.
  
• Mnogokrat lažemo sami sebi, zavajamo sami sebe. Zaslepi nas strast in si obljubljamo srečo tam, kjer je ni.

LETA 1908 ROJEN LINO LEGIŠA

LITERARNI ZGODOVINAR, FILOLOG IN KRITIK († 1980)

V pravopisni komisiji Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je leta 1962 pripravila novo izdajo Slovenskega pravopisa 1950, je bil tudi Lino Legiša. Ta neutrudni delavec je bil tudi urednik in soavtor odlične Zgodovine slovenskega slovstva, ki obsega sedem knjig in je izhajala pri založbi Slovenska matica v letih 1956-1971.

LETA 1920 UMRL MIHAEL LENDOVŠEK

PISEC LJUDSKIH IGER IN MOLITVENIKOV (* 1844)

Štajerski duhovnik Mihael Lendovšek, doma iz Rogatca, je služboval v raznih krajih, nazadnje v Makolah. Uveljavil se je tudi kot pesnik, dramatik, urednik in strokovni pisatelj. V rodoljubnih in ljubezenskih pesmih je čutiti tudi vpliv Prešerna. Napisal je več iger za ljudske odre (Kateri bo?, Mož beseda) in libreto (besedilo) za spevoigro Tičnik skladatelja Benjamina Ipavca (uprizorjena 1866 v Ljubljani). Pisal je tudi molitvenike in poljudne bogoslovne sestavke.

LETA 1924 ROJEN IVAN MINATTI

PESNIK, PREVAJALEC IN UREDNIK († 2012)

Rojen v Slovenskih Konjicah, iz slavistike diplomiral v Ljubljani, zaposlen pri MK, od leta 1991 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegove pesmi so mehko lirične, osebna, razpoloženjska in čustvena, slog impresionističen, novoromantičen, usmerja pa se tudi k ekspresionizmu. V njih opisuje tesnobo, samoto, dvom, negotovost, melanholičnost, pesimizem. Prelom s tem obdobjem pa je zbirka Nekoga moraš imeti rad, v kateri je tudi 'ponarodela' pesem z istim naslovom.

njegovi verzi:

• Nekoga moraš imeti rad, / pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, / nekomu moraš nasloniti roko na ramo, / da se, lačna, nasiti bližine, / nekomu moraš, moraš, / to je kot kruh, kot požirek vode, / moraš dati svoje bele oblake, / bsvoje drzne ptice sanj, / svoje plašne ptice nemoči / - nekje vendar mora biti zanje / gnezdo miru in nežnosti -, / nekoga moraš imeti rad, / pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen / ker drevesa in trave vedo za samoto / - kajti koraki vselej odidejo dalje, / pa čeprav se za hip ustavijo -, / ker reka ve za žalost / - če se le nagne nad svojo globino -, / ker kamen pozna bolečino / - koliko težkih nog / je že šlo čez njegovo nemo srce -, / nekoga moraš imeti rad, / nekoga moraš imeti rad, / z nekom moraš v korak, / v isto sled - / o trave, reka, kamen, drevo, / molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov, / dobra, velika bitja, / ki spregovore samo, / kadar umolknejo ljudje.

LETA 1925 ROJEN BENO ZUPANČIČ

PISATELJ, PUBLICIST IN POLITIK († 1980)

V Sisku rojeni slovenski pisatelj in publicist je najznačilnejši pripovednik mladega rodu slovenskih realistov. V mladih letih se je navduševal nad slikarstvom in kiparstvom, v najstniških letih je napisal nekaj pesmi, vendar jih nikoli ni objavil. Prozo je začel pisati po vojni, zelo dejaven pa je bil tudi kot publicist. S slogom in izbiro teme malega človeka je bil dedič socialnega realizma, kasneje pa je postalo njegovo pisanje že bolj modernistično. Piše odkrito, življenjsko, neposredno, kritično in samokritično, uporablja humor, ironijo, žargon. Pogosti so motivi in teme, povezani z življenjem v ilegali v okupirani Ljubljani in v taborišču, ukvarja se s psihološkimi in etičnimi vprašanji človeka med vojno in po njej. Sam je svoj postopek pisanja opisal kot lepljenko. Vedno in povsod je zbiral in si zapisoval na listke razne dogodke, situacije, misli, citate ter šele potem vse to gradivo razvrstil in oblikoval v sklenjeno obliko. V njegovih delih je veliko avtobiografskega, največ v romanu Plat zvona. Po noveli Veselica in romanu Sedmina sta bila narejena filma, novele Pogreb, Življenje in smrt in Brez naslova in junaka pa so bile ekranizirane za televizijo.

LETA 1943 ROJEN JOŽKO ŠAVLI

PROFESOR , PUBLICIST, RAZISKOVALEC, VENETOLOG († 2011)

Rojen v Tolminu, študiral v Ljubljani in na Dunaju (diplomiral iz socialnih in gospodarskih ved), poučeval v Kopru in Gorici. Že med študijem se je zanimal za kulturno in politično zgodovino Slovencev. Predvsem ga je zanimala simbolika: pisal je v grboslovju (Karantanski klobuk, najpristnejši slovenski simbol in Črni panter, najstarejši karantanski grb). Začel se je zanimati za Venete (lipa, drevo življenja, je razširjena povsod, kjer je ime Veneti in slovenska imena). Njegovim tezam, da so Slovenci potomci praslovanskih Venetov so slovenski zgodovinarji nasprotovali. Šavliju se je pri raziskovanju zgodovine Slovencev pridružil Matej Bor, s katerim sta izdala nemško izdajo o Venetih, ki je z dodatkom Ivana Tomažiča izšla leta 1989 tudi v slovenščini. Objavljal je v številnih revijah in časopisih, za Ognjišče je leta 1990 napisal prilogi: Slovenska znamenja (7-8/1990) in Grbi slovenskih dežel (10/1990), leta 1991(4) pa še Vladarska znamenja krščanske Evrope.

LETA 1951 UMRL ANTON NOVAČAN

POLITIK,  DRAMATIK, NOVELIST (*1887)

Življenje tega moža, ki se je izteklo v daljni Argentini, je bilo zelo razgibano že v šolski dobi. Po osnovni šoli in nižji gimnaziji v Celju je višjo gimnazijo obiskoval v Zagrebu, Karlovcu in Varaždinu, nato pa študiral pravo v Pragi. Veliko je potoval. Po prvi svetovni vojni je bil v raznih diplomatskih službah. Leta 1945 je odšel na tuje. Kot pesnik in pisatelj se je razvijal po svoje. V prozi je rad opisoval življenje v slovenski vasi (Naša vas, dve zbirki novel, 1912). Njegovo literarno delo je izraz osebnega temperamenta.

LETA 1954 UMRL JOSIP TOMINŠEK

ŠOLNIK, SLAVIST IN PLANINEC (* 1872)

Že kot šolar v Gornjem Gradu in dijak v Celju je veljal za nekaj izrednega. Po maturi je v Gradcu študiral celo vrsto predmetov: slavistiko, klasično filologijo, primerjalno jezikoslovje, pedagogiko in arheologijo, za povrh se je usposobil še za pouk telovadbe. Deloval je v raznih krajih kot profesor, sestavljal je učbenike, od otroških let je bil zapisan planinstvu. Preplezal je vse alpske vrhove, o planinstvu je veliko pisal. Do pozne starosti je aktivno gojil vrsto športov.

LETA 2009 UMRL JANEZ ŠKOF

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC (* 1924)

Ljubljančan po rodu se je na očetovo željo najprej zaposlil na železnici, toda srce ga je že kot otroka vleklo na oder. Leta 1951 je po opravljenem igralskem tečaju postal član novoustanovljenega gledališča v Celju, leta 1965 pa je za stalno prišel v Mestno gledališče ljubljansko, kjer je kmalu postal mojster in poosebljenje odrskega razvedrila. Do leta 1983, ko je bil upokojen, je ustvaril okoli 50 karakternih in humornih vlog. Nastopal je tudi v številnih filmih in TV-nadaljevankah (Krajevna skupnost, Mali oglasi).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1295 ROJEN HENRIK SUZO

NEMŠKI MISTIK, BLAŽENI († 1366)

Visoki srednji vek je bil je za Cerkev v Evropi čas mistikov, ki so klicali k notranji zbranosti in molitvenemu življenju. Med njimi je zaslovel Henrik Suzo, ki se je rodil v Konstanci ob Bodenske jezeru v Švici. Svoje življenje je posvetil “službi večne modrosti”. Kot redovnik dominikanec je bil odličen pridigar. Govorjeno besedo je dopolnjeval s pismi. Njegova Velika knjiga pisem obsega 88 pisem, ki pa so dejansko obravnave o duhovnem življenju. Nemci ga častijo kot enega svojih velikih mistikov. Pred koncilom smo se ga spominjali 3. marca.

LETA 1456 ROJEN JURIJ SLATKONJA

GLASBENIK, HUMANIST IN PRVI DUNAJSKI ŠKOF († 1522)

Izobraževal se je v Ljubljani, od leta 1473 v Ingolstadtu, leta 1475 se je vpisal na Univerzo na Dunaju, na artistično fakulteto in jo 1477 končal kot baccalaureus. Leta 1495 je postal kaplan in kantor na dvoru cesarja Maksimilijana II., 1498 je postal pevski mojster dvornega pevskega zbora, leta 1513 glavni voditelj. Pod njegovim vodstvom je zbor zaslovel, velja tudi za ustanovitelja zbora Dunajskih dečkov. Od leta 1506 je bil administrator škofije v Pičnu. 1. marca leta 1513 ga je cesar imenoval za dunajskega škofa. Posvečen je bil 13. novembra 1513 v stolnici sv. Štefana. To je bilo prvo škofovsko posvečenje v tej cerkvi. Pri nas je imel več nadarbin cesarskega patronata: župnije Dobrnič, Šentrupert, Žužemberk, sv. Peter v Ložu, Moravče ... ljubljansko in novomeško proštijo - bil je tudi drugi novomeški prošt. V času renesanse je imel v svojem grbu zlatega konja (od tod tudi razlaga njegovega priimka: slat=zlat + konj). Poznan je tudi kot lastnik prvega ekslibrisa med Slovenci.

LETA 1685 ROJEN JOHANN SEBASTIAN BACH

NEMŠKI SKLADATELJ IN ORGANIST († 1870))

Eden največjih glasbenikov v zgodovini, je bil neprekosljivi mojster orgelskih skladb. Med njegovimi številnimi deli pa zavzemata posebno mesto dva velika pasijona - po Janezu in po Mateju, ki ju pogosto izvajajo.

več:
S. Čuk, J. S. Bach in evropsko leto glasbe: Priloga, v: Ognjišče 3 (1985), 29-36.

o njem:

• Ne Bach (potok), marveč morje bi se moral imenovati. (Beethoven)
  
• Rekel sem si: kakor da se večna harmonija pogovarja sama s seboj; kakor je bilo morda v božjih prsih tik pred stvarjenjem – tako vzburkana je bila tudi moja notranjost in bilo mi je, kakor da nimam in ne potrebujem ne ušes, še manj pa oči in drugih čutov. (Goethe)
  
• Zdi se, da njegovo delo na tem področju zajema vse možnosti čiste orgelske skladbe. Vse, kar je bilo odtlej napisano, je samo bleda senca njegovih sijajnih zamisli. (Bachov življenjepisec C. H. Parry)
  
• Orgle so bile sredstvo, ki mu je najbolj ustrezalo za izražanje čustev, ki so valovala v njem. V njihovi družbi je plaval v prosti povezanosti z najvišjimi spoznanji, ki so ga navdihovala. (prijatelj Terry)
  
• Ta teden sem trikrat poslušal Matejev pasijon božanskega Bacha, vsakokrat z občutkom neizmernega občudovanja. Kdor je krščanstvo popolnoma pozabil, ga tu resnično sliši kakor evangelij. (Friedrich Nietzsche)
  
• Najvrednejše, kar smo podedovali z Bachovo glasbo, je pogled do skrajnih meja popolnosti, ki je je človek zmožen, in spoznanje poti, ki vodi k njej: da mora človek neizbežno, s popolno odgovornostjo speljati, kar spozna za pomembno; da mora, če hoče doseči popolnost, prerasti vsako nujnost. Če je neki glasbi uspelo, da je vse naše bistvo usmerila k plemenitosti, je naredila, kar more narediti. Če je skladatelj pritiral svojo glasbo tako daleč, da je zajela to najboljše, je dosegel naj višje. In Bach je to najvišje dosegel. (skladatelj Paul Hindemith ob dvestoletnici Bachove smrti)

LETA 1800 ROJEN JOŽEF BURGER

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC († 1870)

Rojen v Krašnji pri Kamniku, bogoslovje je študiral v Ljubljani, navduševal se je nad metelčico in se pridružil M. Ravnikarju in F. S. Metelku. Po posvečenju (1824) je nekaj let deloval na Bledu, bil je spiritual v bogoslovju, od leta 1836 pa je bil župnik v Šmartnem pri Litiji. Pisal je nabožna besedila v metelčici in jo 1831 branil pred J. Zupanom in 1833 posegel v abecedno vojno zoper M. Čopa. S prevajanjem mladinskih vzgojnih povesti (Schmid) je navdihoval Janeza Ciglerja pri pisanju Sreče v nesreči (prva slovenska povest).

LETA 1839 ROJEN MODEST MUSORGSKI

RUSKI SKLADATELJ († 1881)

Največja mojstrovina ruskega skladatelja Modesta Musorgskega je opera Boris Godunov, ki izraža duha ruskega ljudstva z novim tipom melodije. Besedilo zanjo je po Puškinu napisal skladatelj sam. "Ko sem pisal Borisa, sem bil sam Boris," je dejal skladatelj. Opera, ki je zaradi nenavadne glasbe vzbujala veliko kritik, je bila prvič izvedena 8. februarja 1874 v petrograjski Operi.

LETA 1886 ROJEN LEOPOLD CIGOJ

DUHOVNIK, BOREC ZA SLOVENSKI VEROUK POD FAŠIZMOM † 1934)

V Zboru svečenikov sv. Pavla, ki so ga ustanovili slovenski in hrvaški duhovniki po priključitvi Primorske k Italiji (1920), je goriški duhovnik Leopold Cigoj prevzel 'odsek za šolstvo', ki se je ukvarjal poukom krščanskega nauka v osnovnih šolah. Podpiral je nadškofa Sedeja v prizadevanju, da pod fašizmom verouk ostane obvezni šolski predmet in ga poučujejo duhovniki v slovenščini. Bil je tudi zelo prizadeven organizator Marijinih družb po primorskih župnijah in vzgojnih zavodih, ki so otroke in mladino utrjevale v veri in narodni zavesti.

LETA 1893 ROJEN JANKO GLAZER

PESNIK, LITERARNI ZGODOVINAR, KNJIŽNIČAR IN UREDNIK († 1975)

Univerzitetna knjižnica v Mariboru se je rodila leta 1903 kot knjižnica Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko. Njen prvi sedež je bilo tedanje malo semenišče, njen prvi knjižničar pa umetnostni zgodovinar dr. Avguštin Stegenšek, prefekt v tem zavodu. V svoji stoletni zgodovini se je knjižnica večkrat selila, se širila in spreminjala ime, zanjo so skrbeli različni ljudje. Za razvoj mariborske osrednje knjižnice, ki se je v njegovem času imenovala študijska, je največ storil Janko Glazer, pesnik, gimnazijski profesor, slovstveni in kulturni zgodovinar. Njej je posvetil tri petine svojega življenja: leta 1926 je postal njen upravnik (knjižničar), od 1931 do 1959 je bil njen ravnatelj (razen v letih 1941-1945, ko so ga nacisti z družino izgnali v Srbijo), po upokojitvi (1959) je še naprej urejal rokopisno zbirko v knjižnici vse do 2. februarja 1975, ko se je po volji Gospodarja zaprla knjiga njegovega življenja. Gradivo je urejal po pravilih sodobnega knjižničarstva in skrbel za njegovo sprotno dopolnjevanje. Posebno pozornost je posvetil domoznanski literaturi (mariborski, štajerski, slovenski). Pod njegovim strokovnim vodstvom je nastajala znanstvena knjižnica, ki je nudila trdno izhodišče za temeljito znanstveno in kulturno delo, ki se je razživelo zlasti po letu 1975, ko je bila ustanovljena mariborska univerza.

več:
S. Čuk, Janko Glazer: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1993), 44-45.

LETA 1911 ROJENA ERNA MEŠKO

LJUDSKA PISATELJICA († 1999)

Rodila se je v Lóperšicah pri Ormožu. Po osnovni šoli v Rušah je končala še srednjo trgovsko šolo v Ljubljani in bila nekaj časa bančna uslužbenka. Po poroki z nečakom pisatelja Franca Ksaverja Meška leta 1936 je ostala na kmetiji in se posvetila devetim otrokom. Z možem jo je družila tudi ljubezen do gora. Skupaj sta ustanovila planinsko društvo Ormož. Erna je poleg tega del svojega časa namenila pisanju. S prispevki se je oglašala v različnih časopisih od Planinskega vestnika do Družine; večkrat je nastopila tudi na radiu ter raznih državnih in cerkvenih ustanovah. Njeni zapisi so izšli pri Mohorjevi družbi v knjigah Rada bi vam povedala in Še bi vam rada povedala. Pisala je o ljubezni do zemlje, družine, materinega jezika, slovenskih gričev in planin, domovine in Cerkve. Zaznamovala jo je zdrava kmečka pamet, krščanska pokončnost, treznost v presojanju in evangeljski optimizem.

nekaj njenin razmišljanj:

• Te, v prečutih nočeh napisane vrstice posvečam Tebi poštena, varna nikoli spočita Slovenska Kmetica, Tebi Prlekija, moja lepa dežela, skozi vse dobro in hudo v zvestobi ljubljena.
  
• Najprej to, da vas imam vse zelo rada, posebno vas, ki ljubite slovensko besedo. Hvaležna sem vam, da ste z dobro mislijo prepotovali košček mojega življenja in doživetij. Naj vam ostane v spominu samo to, kar vam bo pomagalo živeti in vas delalo srečne.

LETA 1913 ROJEN GABRIJEL STUPICA

SLOVENSKI SLIKAR († 1990)

Slikar Gabrijel Stupica je bil sredi prejšnjega stoletja ena najbolj izrazitih osebnosti v slovenskem umetnostnem svetu. Izoblikoval je zelo osebno slikarsko tehniko, ki je ni mogoče posnemati. Med njegova najbolj znana dela spada Avtoportret s hčerko (1956). S svojo izpovedno močjo je vplival na številne svoje učence. Njegove oči so se za lepote božjega sveta odprle v Dražgošah.

LETA 1934 ROJENA HELGA GLUŠIČ

LIT. ZGODOVINARKA, RAZISKOVALKA IZSELJENSKE KNJIŽEVNOSTI († 2014)

Vse stopnje šol je opravila v Ljubljani, mestu svojega rojstva. Po diplomi je predavala slovensko književnost na univerzi v Ljubljani, nekaj časa tudi v ZDA. Njeno strokovno področje je bila slovenska književnost, zlasti sodobni roman in novela. Objavila je več razprav o posameznih avtorjih, urejala antologije in strokovne zbornike. Raziskovala je tudi slovensko zamejsko in izseljensko književnost in kot sourednica sodelovala pri antologiji slovenske emigrantske proze Pod Južnim križem (1992).

LETA 1936 UMRL ALEKSANDER GLAZUNOV

RUSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1865)

Med številnimi deli ruskega skladatelja Aleksandra Glazunova je zelo znana simfonija Letni časi, balet v enem dejanju in štirih prizorih, ki so posvečeni štirim letnim časom. Prva je zima s snegom in ledom; prežene jo ogenj, za katerim pride pomlad v spremstvu ptic in cvetlic. V tretji sliki je prikazano poletje na žitnem polju, nad katerim plešejo cvetovi. V zadnjem prizoru prevladujejo jesenske barve, v katerih razposajene vile plešejo pod odpadajočim listjem in v katerih se združijo vsi letni časi.

LETA 1960 ROJEN AYRTON SENNA DA SILVA

BRAZILSKI AVTOMOBILSKI DIRKAČ FORMULE 1 († 1994)

Na dirki Formule 1 je prvič nastopil na Veliki nagradi Brazilije 1984, zadnjič pa na Veliki nagradi San Marina 1994 v Imoli leta 1994. Skupno je nastopil na 161 dirkah. Zmagal je na 41 dirkah. Na prvem štartnem mestu je stal 65-krat (Luis Hamilton doslej 103 ... Michael Schumacher 68 ...). Trikrat je postal svetovni prvak (sezone 1988, 1990, 1991). V karieri je zbral 614 točk.

... več o njem: šport, v: Ognjišče (1994) 6

LETA 1995 UMRL LADKO KOROŠEC

OPERNI IN KONCERTNI PEVEC (* 1920)

V Zagorju ob Savi rojeni Ladko Korošec je bil eden najvidnejših slovenskih opernih pevcev in odličen igralec v 20. stoletju. Petje je študiral na Glasbeni akademiji v Ljubljani, hkrati pa je obiskoval tudi dramsko šolo. Poslušalcem se je najbolj vtisnil v spomin po mojstrskih interpretacijah komičnih (bufo) vlog (Kecal v Prodani nevesti, don Bartolo v Seviljskem brivcu itd.). Nastopal je tudi kot koncertni pevec. Bil je trikratni dobitnik Prešernove nagrade, o svojih gostovanjih je napisal knjigo Na tista lepa pota (1973).

LETA 1999 UMRL JEAN GUITTON

KATOLIŠKI FILOZOF, SOGOVORNIK ISKALCEV BOGA (* 1901)

Eno leto po začetku našega stoletja se je pričelo in eno leto pred njegovim iztekom se je končalo življenje Jean Guittona, največjega katoliškega filozofa sodobnosti. S predavanji, po­govori in številnimi spisi je dokazoval, da med vero in raz­umom (znanostjo) ni nasprotja. Znamenita je njegova misel: "Treba je spet vzpostaviti most med sodobnimi ljudmi brez vere in verniki brez sodobnega mišljenja: da bi prvi našli Boga, drugi pa naredili korak naprej na zem­lji." Bil je globok mislec, po značaju zelo umirjen, znal je pozorno prisluhniti sogovorniku, zato so ga vsi spoštova­li. Francoski predsednik Mitterrand ga je v zadnji bolezni po­vabil k sebi, da se je z njim pogovarjal o smrti. Papež Janez XXIII. ga je poznal iz časov, ko je bil apostolski nuncij v Parizu in povabil ga je na koncil kot prvega laika. Guitton je na koncilu tudi nastopil (4. decembra 1963) z odmevnim govorom o ekumenizmu. S papežem Pavlom VI. ga je vezalo iskreno pri­jateljstvo in Guitton ga je vsako leto 8. septembra obiskoval; sad teh obiskov je bila knjiga Pogovori s Pavlom VI. (1966), ki je bila prevedena v številne jezike. Ta veliki modrijan je bil dekan Francoske akademije znanosti in umetnosti ("nesmrtnih"), katere član je postal leta 1961.

več:
S. Čuk, Jean Guitton, sogovornik iskalcev Boga: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (1999), 58-59.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog je zelo daleč in zelo blizu obenem. Zelo daleč zaradi svoje veličine in neskončnosti, zelo blizu zaradi svoje ljubeznivosti in zaupnosti. Zaradi tega ga mora­mo vedno iskati in ga lahko vedno najdemo; iščemo in najdemo ga lahko v nas samih vsak trenutek.
  
• Razum in vera si ne nasprotujeta, marveč se do­polnjujeta; razum nam pomaga živeti na tem svetu, vera pa nas pripravlja na srečanje z Bogom in na združitev z njim. Veruje­mo, da bolje razumemo, in trudimo se razumevati, da bi bolje verovali.
  
• Bog ne zahteva od nas, da bi bili po­polni, ampak da si prizadevamo, da bi taki postali. Imeti mo­ramo dober namen in dobro voljo: volje in namena, ki sta skri­ta v srcih, pa nihče ne pozna. Ljudje, o katerih mislimo, da so podli in hudobni, so morda v globini svojih src že na poti k dobremu.
  
• Kaj pomeni biti čist? Čista voda je tista, ki ni mot­na. Čisto nebo je nebo brez oblakov. Čista duša je prozorna in v njej odsevajo vse stvari kot v ogledalu. Čist pogled je glo­bok kot voda v vodnjaku. Otroci so lažje čisti kot odrasli ljudje, zaradi tega odrasli včasih nevede zavidajo otrokom.
  
• Najtežje uresničujemo pravičnost v govorjenju. Ko govorimo o drugih, skušajmo molčati o njihovih napakah in raje govorimo o njihovih dobrih lastnostih.
  
• Upati pomeni verovati v prihodnost. Kristjani verujemo, da nam bo prihodnost, če imamo čisto srce, v veliko veselje. Upanje temelji na božji dobroti, ki nas je ustvarila, da bi bili srečni.
  
• Tolažiti sočloveka ne pomeni veliko govo­riti, ampak ga tiho in neopazno spremljati. Beseda, ki je ob­stala na ustnicah, govori glasneje kot izgovorjena. Tolažiti pomeni pokazati drugim, da smo z njim.
• Osamljenost je bolj utrujajoča kot trpljenje.
  
• Kristjani so bili vedno prepričani, da Jezus ne more ničesar odreči ženi, ki si jo je izbral za mater. V molit­vi Zdrava Marija, ki jo tako pogosto ponavljamo, izročamo Ma­riji dva trenutka našega življenja: sedanjega in tistega ob uri naše smrti.
  več:
  

LETA 2002 UMRL JOŽE MAVSAR

DUHOVNIK v ZDA, PRELAT, PODAL MORILCU ROKO SPRAVE (* 1919)

Eden najhujših zločinov, ki so jih med drugo svetovno vojno zagrešili partizani, je bil umor desetih članov družine Mavsar iz Šentruperta na Dolenjskem; sedmih 27. decembra 1942, treh pa pozneje. Tragedijo je preživel Jože, ki je bil leta 1944 posvečen v duhovnika in je deloval v ZDA. Morilcem svoje družine je odpustil in že leta 1969 je napisal pismo enemu od morilcev. To je javno izpovedal ob obisku domovine leta 1993, ko se je z njim osebno srečal in mu ponudil roko sprave. “Bog me je čudovito blagoslovil za to spravo.”

LETA 2005 UMRL VEKOSLAV GRMIČ

MARIBORSKI NASLOVNI ŠKOF (* 1923)

Rojen v Dragotincih v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Teologijo je študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil 29. junija 1950 posvečen v duhovnika. Po posvečenju je deloval v Vranskem, najprej kot kaplan, nato pa kot župnik (do leta 1968). V tem času se je tudi posvečal študiju in leta 1961 doktoriral na Teološki fakulteti. Predaval je dogmatično teologijo. Leta 1968 je bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa. Prav tega leta je začelo v Mariboru delovati bogoslovje in oddelek ljubljanske Teološke fakultete in dr. Vekoslav je postal ravnatelj bogoslovnega semenišča, predaval pa je na Teološki. Do leta 1973 je opravljal službo škofovega vikarja in potem pet let generalni vikar. Po smrti škofa Držečnika (1978) je ko škofijski upravitelj prevzel vodstvo škofije, nekaj dni pred imenovanjem dr. Franca Krambergerja za mariborskega škofa se je leta 1980 odpovedal službi mariborskega pomožnega škofa ter izjavil, da se želi posvetiti predvsem profesorski službi, ki jo je na Teološki fakulteti opravljal do leta 1993.

več:
S. Čuk, Vekoslav Grmič (1923-2005), Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2023), 36-37.

njegova misel:

• Upanje je vera v mogočost nemogočega. Poklicani smo torej, da nemogoče naredimo mogoče. Božja moč se običajno kaže v navidezni nemoči.

o njem:

• Bil je mož dialoga z vsemi: z mladimi in odraslimi, s preprostimi in izobraženci, z vernimi in drugače mislečimi in celo neverujočimi. Vedno je iskal stične točke s sodobnimi miselnimi tokovi. (dr. Franc Kramberger pri maši zadušnici)
  
• Šlo mu je za človeka. Bil je globoko prepričan, da ima Jezusovo evangeljsko sporočilo odrešujočo in osvobajajočo moč tudi za sodobnega človeka. V iskanju dialoga je včasih zastopal drugačno mnenje, kot je prevladovalo v katoliški Cerkvi, vendar se od njenih temeljnih resnic in vrednot ni nikoli oddaljil. (dr. Anton Stres)

LETA 2007 UMRL LOVRO KASELJ

DUHOVNIK, PUBLICIST IN VSESTRANSKI KOROŠKI KULTURNI DELAVEC (* 1913)

Lovro Kaselj spada v vrsto duhovnikov, ki so v koroškem slovenskem zamejstvu živeli po Slomškovem načelu "mati, domovina, Bog". V letih 1971-1983 je bil predsednik Krščanske kulturne zveze, strešne kulturne organizacije koroških Slovencev, in njegov glavni cilj je bilo sodelovanje s Slovensko prosvetno zvezo. Bil je publicistično dejaven kot dopisnik in urednik revije Mohorjeve Celovec "Družina in dom". Pri celovški Mohorjevi je izšla njegova knjiga Sadovi večerne zarje. Za zasluge pri vsestranskem kulturnem in narodnem delu za slovensko narodno skupnost je leta 1999 prejel Tischlerjevo nagrado. „Kultura mi je bila pri srcu že od mladosti in videl sem simbiozo med duhovnostjo in kulturnostjo, zato je bilo to zame vedno povezano. V duhovništvu sem videl možnost, da za ljudstvo kaj storim, da držim ljudi pokonci, da ohranjam slovensko besedo," je Kaselj dejal ob svoji 85-letnici.

več:
S. Čuk, Lovro Kaselj. "Ali naj Slovenec sem ostane le spomin?": Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2000), 58-59.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Materin jezik je več ko jed in pijača, je velik bo­žji dar, je struna, na katero duša najrajši in najlepše udarja, je bogastvo, ki ga nobeno drugo nadomestiti ne more.
  
• Bral sem nekoč v knjigi cerkvenega učenika, da nadnarava gradi na naravo. Kdor torej ruši naravo, izpodmika tla in temelj nadnaravi. A kaj je naravnejše od družine in naroda?
  
• Naj se razproda, kar jutri ne bo več imelo vrednosti. Za božjo voljo pa nikar razprodati, kar ima vekovito vrednost, za kar ni enakovrednega nadomestila, kar sem po rojstvu iz svoje matere in po krstu iz Svetega Duha, kar je najgloblja in najširša vsebina besedne dvojice: vera in dom!
  
• Ravno mali narodi, ki nimajo ničesar ra­zen svojega jezika, svoje narodne in kulturne samostojnosti ter svoje močne volje do življenja, še posebej potrebujejo tistih duhovnih vrednot, ki jih vsebuje in daje vera, tista vera, ki tudi še na koncu vseh razočaranj in zlomov in smrti z velikonočno zmagovitostjo oznanja: "Tvoj je vstajenja dan!"
  
• Brez knjige učiš, mati. Tvoja knjiga je božje stvarstvo, je zelena ravan, je zvezdnato nebo. Tvoja knjiga je življenje. Tvoja knjiga je tvoje srce, je ljubezen, ki jo rodii ljubezen do Boga, do domovine, do naroda, do vsega plemenitega in lepega.
  
• Dom, stanovanje brez križa je dan brez sonca, je nočno nebo brez zvezd. In biti mora tisto, kar križ predstavlja: vera. To mora ostati, pa naj se vse v domu spremeni. In ostati mora molitev kot živo znamenje verovanja.
  
• Smrt ljubljenega človeka je zmeraj prerana. Prerana pa je tudi smrt človeka, ki je zaslužil ljubezen in si je je že­lel, pa mu je niso dali tisti, ki so ga bili dolžni ljubiti.
  
• Iskreno žalovanje po ljubljenem človeku tudi na grobu govori tiste besede in tisti jezik z njim, ki sta ga med sabo govorila v življenju.

 21. marec

• mednarodni dan gozdov
• svetovni dan lutkarjev
• svetovni dan Downovega sindroma
• svetovni dan poezije
• svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 43 PR. KR. ROJEN PUBLIUS OVIDIUS NASO - OVID

RIMSKI DRAMATIK, PESNIK († 17)

Eden najbolj priljubljenih rimskih pesnikov, rahločutnega značaja, v svojem prvem obdobju je pisal ljubezenske pesmi in zaradi drznosti nekaterih ga je cesar Avgust tudi pregnal v mesto Tomi (Constanta ob Črnem morju), kjer je pesnik zelo trpel in tam tudi umrl. Njegov slog odlikuje pestrost motivov in mojstrska oblika, zato je bil eden najbolj branih antičnih pesnikov, vplival na pesnike pozne antike, obdobje 12. in 13. stoletja, pa imenujejo 'Ovidijeva doba'. V Metamorfozah je posredoval grško mitologijo in slikarje navdihnil k upodabljanju mitoloških prizorov. V srednjem veku so veljale za nekakšen priročnik antične mitologije.

nekaj njegovih misli:

• Lepota je krhka dobrina.
  
• Nekdaj so sivo glavo zelo spoštovali.
  
• Česar človek ne pozna, si ne želi.
  
• Avtor bo preminil, a njegovo delo bo ostalo.
  
• Breme, ki ga dobro prenašaš, je lahko.
  
• Brodolomec se boji celo mirnih voda.

LETA 1808 ROJEN JOSIP GODINA-VERDELSKI

PUBLICIST, PRVI ZAMEJSKI ČASNIKAR († 1884)

Ta zanimivi mož, ki se je trudil, da bi s svojimi spisi rojake na Tržaškem budil k narodni zavesti, je kot sedemdesetletni upokojenec napisal knjigo, v kateri spominsko obnavlja dogodke, ki so zaznamovali njegovo življenjsko pot. Knjiga, ki naj bi jo po njegovi smrti razdelili "domačincem", ni nobena literarna umetnina, po sodbi pisatelja Borisa Pahorja pa je dragocena, saj je Živenje, kakor je Josip Godina svojo avtobiografijo naslovil, "edini izvirni slovenski spis, ki nam nazorno osvetljuje položaj našega življa v prvih sedmih desetletjih devetnajstega stoletja".

več:
S. Čuk, Josip Godina Verdelski: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2008), 30-31.

LETA 1815 ŠVICA RAZGLASI NEVTRALNOST

Na naši "stari" evropski celini. ki šteje 47 držav, je "posebnost" Švica, ki je 20. marca 1815 razglasila nevtralnost. Skoraj neverjetno se sliši, da so v tej stari demokratični deželi ženske dobile volivno pravico šele leta 1971!

LETA 1828 ROJEN HENRIK IBSEN

NORVEŠKI DRAMATIK, OČE SODOBNE DRAMATIKE († 1906)

Rodil se je v družini propadlega trgovca v mestu Skien na jugu Norveške, pri šestnajstih letih postal lekarnarski pomočnik, pozneje pa se je začel ukvarjati s pisanjem, najprej je bil v službi v gledališču mesta Bergen, po letu 1857 pa je umetniški vodja Norveškega gledališča v Oslu. Ko je to propadlo, se je Ibsen podal na svojo 27 let dolgo nomadsko pot po Evropi: največ časa je preživel v Italiji in Nemčiji, od koder se je šele na stara leta vrnil v domovino. Ibsen je največji norveški dramatik in najpomembnejši evropski dramatik v drugi polovici 19. stoletja. Najbolj znan je po delih: Peer Gynt, Stebri družbe, Nora, Strahovi, Divja račka in Heda Gabler.

njegove misli:

• Denar nam nudi hrano, a ne apetita; zdravilo, a ne zdravja; poznanstvo, a ne prijateljstva; dnevne užitke, a ne miru in zadovoljstva.
  
• Kaj je človekova prva dolžnost? Odgovor je kratek: da je zvest sam sebi.
  
• Moški naj nikdar ne obleče najboljših hlač, kadar gre v boj za svobodo in resnico.
  
• Ne moremo govoriti o ljubezni do vseh, dokler nismo ljubili enega človeka.
  
• Divja ptica noče nikoli živeti v kletki.
  
• Družba je podobna ladji, vsi morajo biti pripravljeni, da prevzamejo krmilo.
  
• Večina se v glavnem moti, manjšina ima le redko prav.
  
• Tisti, ki ne skrbijo za svoje zdravje bi lahko imeli vsaj toliko dostojanstva, da bi takoj legli v grob.
  
• Duh resnice in duh svobode - to sta stebra družbe.

LETA 1921 ROJEN PRIMOŽ RAMOVŠ

GLASBENIK, SKLADATELJ, BIBLIOTEKAR († 1999)

"Moje skladbe so moji otroci, rad jih imam," je dejal Primož Ramovš, eden najizvirnejših slovenskih skladateljev orkestralne glasbe. Za glasbo se je navdušil že v otroških letih. Nikoli ni skrival, da je veren in rad je sedel orgle. V knjigi Biti skladatelj (1984), ki prinaša njegove pogovore z muzikologom Borutom Loparnikom, mlademu rodu sporoča svoje življenjsko vodilo: "Delaj in vse delaj pošteno.« Leta 1983 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko skladateljsko delo, za katero je značilno iskanje sodobnega jezika. Napisal je več simfonij in mnogo drugih orkestralnih skladb, koncerte in suite za klavir, violino, trobento in razne instrumentalne zasedbe, mnogo komorne in solistične instrumentalne glasbe.

več:
F. Bole, Prešernov nagrajenec Primož Ramovš. "Skladbe, ki jih pišem, slišim v sebi.": Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1983), 6-10.
S. Čuk, Primož Ramovš (1921–1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2021), 38-39.

nekaj njegovih misli:

• Za vsa področja človekovega udejstvovanja velja, kar sem vedno poudarjal pri svojem glasbenem ustvarjanju: zmeraj naprej in nikdar nazaj!
  
• Skladbe, ki jih pišem, slišim v sebi.
  
• Smo pač otroci svoje dobe in umetnik mora skozi prizmo svoje umetnosti izražati svojo dobo in sebe kot otroka te dobe in temu posvetiti tudi svojo umetniško ustvarjalno silo.
  
• Ves čas mi teče glasbeno življenje po dveh tirih: na enem sem komponist orkestralne glasbe, na drugem pa organist po naših cerkvah.
  
• Sam zase sem lahko samo vesel, če svojemu narodu nisem bil v sramoto!

LETA 1922 ROJENA BREDA CIGOJ-LEBEN

PROFESORICA IN PREVAJALKA († 2016)

Luč sveta je zagledala v Borovnici. Študij romanistike na ljubljanski univerzi je leta 1958 zaključila z doktorskim delom o francoskem pisatelju Paulu Bourgetu. Bila je profesorica na katedri za francoski jezik in književnost ljubljanske Filozofske fakultete ter prevajalka iz španščine, francoščine in italijanščine. Po upokojitvi se je posvetila izključno prevajanju. V slovenščino je prevedla celoten opus španskega mistika sv. Janeza od Križa in dela drugih novoveških mistikov.

LETA 1924 ROJEN FRANCE PAPEŽ

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK, STEBER SLOVENSTVA V ARGENTINI († 1996)

Rodil se je v Kotu pri Semiču, šolal se je v Črnomlju. Po vojni se je z domobranci umaknil na Koroško, leta 1948 je iz begunskega taborišča Senigallia, kjer je končal gimnazijo, odšel v Argentino. Ob delu v tovarni je pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu končal slikarsko šolo. S svojim pesniškim, pisateljskim in uredniškim delom je bil eden najpomembnejših kulturnih delavcev med slovenskimi izseljenci v Argentini. Sodeloval je pri Glasu SKA, Duhovnem življenju in bil urednik revije Meddobje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1813 ROJEN DAVID LIVINGSTONE

ŠKOTSKI MISIJONAR IN RAZISKOVALEC († 1873)

Škotski misijonar David Livingstone je v letih od 1841 do 1873 odkril in raziskal prostrana področja v južni in vzhodni Afriki; prvi je raziskoval v porečju reke Zambezi in odkril Viktorijine slapove, jezero Njasa in več drugih jezer. Kot največji britanski raziskovalec Afrike, ki je največ prispeval k raziskovanju te celine, je pokopan v westminstrski katedrali v Londonu. Po njem se imenuje mesto v Zambiji v bližini Viktorijinih slapov.

LETA 1927 ROJEN JOŽKO BENEDETIČ

DUHOVNIK, DUHOVNI VODITELJ, VZGOJITELJ († 1993)

Rojen v Vipolžah v Goriških Brdih, bogoslovje je začel v Gorici, nadaljeval in končal pa na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1951 je bil posvečen v duhovnika in bil prvih enajst let župnik v Šmartnem v Goriških Brdih, župnijo je duhovno prenovil in obnovil cerkev. Potem je bil štirinajst let spiritual (duhovni voditelj) v Malem semenišču v Vipavi. V tem času je doživel razcvet duhovnih poklicev in več sto fantom pomagal odkriti in preveriti duhovni poklic. Leta 1977 je prišel za župnika v Solkan, kjer je devet let gradil duhovno cerkev, iskal in vzgajal nove sodelavce. Leta 1986 je postal duhovni voditelj bogoslovcev v Ljubljani in z veliko ljubeznijo in predanostjo oblikoval duhovno podobo mlajših duhovnikov. Veliko je tudi pisal, predvsem članke duhovne in pastoralne vsebine v reviji Božje okolje in Cerkev v sedanjem času ...

njegove misli:

• Knjiga je moja njiva in moj vinograd.
• Semenišče je najlepši vrt naših škofij, z vseh delov naše domovine je tu zbran najlepši cvet mladosti. To je dvorana zadnje večerje, kjer se izbrani pripravljate na premagovanje samega sebe, na kraljevo službo.

o njem:

• Bil je odličen duhovnik, zvest Bogu, Cerkvi in našim ljudem. Celo življenje se je z neprestanim branjem in študijem izpopolnjeval v teologiji. Trdno je bil zasidrav v veri svojih prednikov ... s pomočjo bogatega duhovnega življenja je iskal dušnopastirske rešitve za sedanjost, v vsej odprtosti za prihodnost. (škof Metod Pirih)

LETA 1932 UMRL IGNACIJ HLADNIK

SLOVENSKI SKLADATELJ IN ORGANIST, AVTOR HIMNE SLOVENSKE VERNOSTI (*1865)

Prešernova zdravljica, ki jo je uglasbil Stanko Premrl, je bila izbrana za slovensko državno himno. Za "himno slovenske vernosti" pa bi lahko izbrali pesem Marija, skoz' življenje, tako zaradi vsebinsko bogatega besedila Luke Jerana, kakor tudi priljubljene melodije Ignacija Hladnika. Ne moremo si predstavljati večje verske slovesnosti na Slovenskem, ki se ne bi zaključila s to mogočno pesmijo, katere skladatelj je umrl na današnji dan.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 09_1995

LETA 1939 UMRL FRANC KOVAČIČ

DUHOVNIK, FILOZOF, TEOLOG IN ZGODOVINAR (* 25. MAREC)

Za mariborsko nadškofijo je bilo leto 2009 "Slomškovo leto" v spomin na zgodovinsko dejanje bl. Antona Martina Slomška, ki je sedež škofije iz Št. Andraža v Lavantinski dolini na Koroškem leta 1859 prenesel v Maribor. Življenje in delo škofa Slomška je lepo predstavil zgodovinar Franc Kovačič v knjigi Služabnik božji Anton Martin Slomšek, ki je izšla (v dveh delih) pri celjski Mohorjevi družbi leta 1934 in 1935.

LETA 1905 ROJEN MILE KLOPČIČ

PESNIK IN PREVAJALEC († 1984)

Med najbolj znana besedila pesnika Mileta Klopčiča spada pesem Mary se predstavi, v kateri je združil motiv ločitve od idiličnega kmečkega sveta z nacionalnim vprašanjem izseljenstva. To je občutil na lastni koži, saj mu je zibelka tekla v Franciji, kjer je delal njegov oče kot rudar.

njegovi verzi:

• Preveč nikar ne izprašuj! / V Detroitu sem doma, 14 sem stara, / z imenom Mary. Če spomin ne vara, / bila rojena sem nekje ob Savi. / A res ne vem, kako se kraju pravi, / tako je daleč in ves tuj. // Če bi hoteli, naj še več povem, / bi zmedli me, to vam priznam. / Odkar smo dom svoj zapustili, / smo ga otroci pozabili. / Kako bilo je, več ne vem, / in rodnih krajev ne poznam. // A mati pravi, da je tam lepo, / da stanovali smo v dolini, / v naselju majhnem pod goro. / V pobočjih v soncu njive so ležale, / ob vodi dan in noč so mleli mlini / in stope so do zore topotale. (Mary se predstavi)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Leta 1414 ustoličen ZADNJI KOROŠKI VOJVODA

Ob knežjem kamnu, ki je del rimskega stebra in je stal pod Krnskim gradom na Gosposvetskem polju, je slovensko prebivalstvo dolga stoletja volilo in umeščalo karantanske kneze, kasneje pa koroške vojvode. Pred 599 leti - 18. marca 1414 - je bil umeščen zadnji vojvoda Ernest Železni.

LETA 1844 ROJEN NIKOLAJ RIMSKI-KORSAKOV

RUSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1908)

Nikolaj Rimski-Korsakov je bil vodja gibanja za nacionalno glasbo in "starosta" šole ruskih skladateljev, ki so pri svojem ustvarjanju zajemali iz zakladnice narodnega izročila. Njegova najbolj slavna skladba je Šeherezada, zgrajena na snovi Tisoč in ene noči, kakor je pojasnil sam skladatelj v tiskani izdaji partiture.

LETA 1858 UMRL ALEKSANDRER TERPLAN

Ev. PASTOR, MADŽ. - SLO PISATELJ (* 1816)

Prekmurski protestantski pisec Aleksander (Šandor) Terplan, rojen v Ivanovcih, je srednjo in višjo šolo končal v Šopronu na Madžarskem, po enem letu študija teologije na Dunaju je postal pastor v Puconcih. Leta 1848 je pripravil novo izdajo prevoda Nove zaveze Štefana Küzmiča, ki ji je dodal svoj prevod psalmov (Knjige zoltarske) za protestantsko bogoslužje. V glavnem je upošteval dotedanji prekmurski jezik in pravopis, obogatil pa je besedni zaklad.

LETA 1874 ROJEN NIKOLAJ ALEKSANDROVIČ BERDJAJEV

RUSKI FILOZOF, KRŠČANSKI EKSISTENCIALIST IN PERSONALIST († 1948)

Študiral je v St. Petersburgu, preganjala ga je ruska carska kot tudi sovjetska oblast. Leta 1920 je bil profesor na moskovskem učiteljišču, že dve leti potem pa je moral v pregnanstvo. Nekaj časa je živel v Berlinu, potem pa je deloval v Franciji. Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev je predstavnik ruske religiozne filozofije. V svojih številnih filozofskih spisih se ukvarja z osebo, svobodo, objektivnim in subjektivnim. Krščansko religiozno izkustvo najbolj zaobjame oseba, svoboda in ljubezen. Njegov personalizma je neke vrste dualistična filozofija objektivnega in subjektivnega, katere ključni pojem je oseba, ki je onkraj te razklanosti. Oseba predpostavlja obstoj nad-osebnih vrednot, ni je, če ni nad njo stoječega bitja, h kateremu se mora vzpenjati. Nietzschejevo tezo, da je Bog mrtev Berdjajev rešuje popolnoma drugače, vrača se h krščanstvu: Bog je Oseba in je združitev enega in mnogega, simbol te združitve je Kristus, univerzalni človek v prostoru in času. ... Po poti erosa, vzpenjajoče se ljubezni, se oseba preko ideje lepega dvigne do ideje Dobrega, od mnogoterosti čutnega sveta do enosti sveta idej. Po poti spuščajoče se ljubezni agape, ki ima svoj prvi in poslednji vzor v Jezusu Kristusu, najde Berdjajev ključ za umevanje odnosa med duhom in resničnostjo (»v živi človeški duhovnosti, katere jedro je prav darovanjska ljubezen (agape)«).

njegove misli:

• Skrb za moj vsakdanji kruh je materialno vprašanje. Skrb za vsakdanji kruh mojega brata pa je duhovno vprašanje.
  
• V prejšnjih časih so krščanstvo in Cerkev vrednotili po njenih večnih resnicah, po njenem nauku in dogmah. Sodobni človek vrednoti krščanstvo po kristjanih.
  
• Svet se nagiba k zanikovanju resničnosti duha. Edino, o čemer ne dvomi, je resničnost vidnih stvari.

LETA 1904 ROJEN SREČKO KOSOVEL

PESNIK, KRITIK IN PUBLICIST († 1926)

Srečko Kosovel, pesnik našega Krasa, je bil peti otrok učiteljske družine in rodil se je 18. marca 1904. Oče mu je hotel dati ime Kvintilijan ("peti"), krstni boter pa je rekel: "Dajmo mu slovensko ime. Naj bo Srečko, da bo srečen!" Želja se ni uresničila, saj je umrl mlad, je pa v teh kratkih letih ogromno napisal. "Tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut," je dejala o njem njegova sestra Tončka, "nekaj njegove lirike je prav religiozne."

več:
S. Čuk, Srečko Kosovel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1996), 28-29.

nekaj njegovih verzov:

• Trpeči ljudje čutijo, kaj je bitja svetost / in čutijo, kaj je greha / razbeljena ost – / in ljubijo Krista, / ker vedo: / edino On je pravičen.
  
• Velika je pot med tem, / kar Sem in kar sem, / kar Je in kar je – / o, čudne so moje poti.
  
• Naš pogum je trpeti, / preboleti temo, / z novo silo živeti, / z novo lučjo.
  
• Sobice večnosti vse so odprte, / duše naše več niso potrte, / zla­ti odsevi sijejo k nam, / čutiš, da nisi več sam.
  
• Rad bi le vedel, kaj je življenje, / ko čutimo v sebi nesmr­tni vzgon, / ko pride pomlad, sokov kipenje, / rad raseš in misliš, da ni vse zastonj.
  
• Daj, da stopim vstran od ljudi, / daj, da stopim in se ne vrnem, / daj mi milost: temo, ki teši, / da se v bolečini s Tabo strnem, / daj, da odidem od teh ljudi, / daj, da odidem in se ne vrnem.
  
• Sonce naj prisveti na zelena polja. / Svetlo, jasno sonce, v soncu zlata volja, / naj razžubori se v večnosti daljino, / delo naj premaga trpko bolečino.
  
• Čudni so, čudni hrami srca, / ko bi rad zapri jih pred svetom, / ko rad bi odmrl drhtenjem, trepetom, / ustvaril novo obliko sveta, / pa zatrepeče bolna perot, / skloniš se in poklekneš na pot...

in razmišljanj

• Do resnice in pravičnosti se bomo priborili, naj tudi kraljuje laž, kajti ako bi bilo življenje nesmisel, bi mi ne živeli.
  
• Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor naša.
  
• Pišete s srcem? Ne, s peresom. A kar ne pride iz duše, ne gre do duše in nima cene.
  
• Če nismo sonce, hočemo biti lučka ob cesti. Bomo pa bolj topli in prijazni zato.
  
• Oh, koliko laže je potovati, če moli v daljavi zate mati, popotnik.
  več:
  

LETA 1912 ROJEN RUDOLF KLINEC

duhovnik, zvest veri in narodu (†1977)

»Slovenski duhovniki na Primorskem so bili vsa stoletja tesno povezani s svojim ljudstvom, saj so tudi iz njega izšli ... Primorski duhovniki so bili samo iskreni in neupogljivi oznanjevalci evangeljske resnice in pravice v materinem jeziku, zvesti sinovi katoliške Cerkve in svojega naroda. Odklanjali so vsako nasilje, laž in prevaro. Ko je državna oblast ali politični režim, kot je bil fašizem, obsodil na smrt slovensko narodno manjšino, so se neustrašeno, za ceno velikih žrtev uprli takemu rodomoru prav duhovniki ... Veličina tega odpora in borbe ni bila v zunanjih manifestacijah, temveč v zvestobi svojemu poslanstvu, veri in narodu.« Tako je v svoji knjigi Primorska duhovščina pod fašizmom (Gorica 1979) zapisal dr. Rudolf Klinec, ki je bil tudi sam med duhovniki, ki so bili kot oznanjevalci evangeljske resnice o enakosti vseh ljudi odločni branitelji temeljnih človeških pravic svojih vernikov.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2012

LETA 1933 UMRL p. VENDELIN VOŠNJAK

slovenski in hrvaški svetniški kandidat, frančiškan (* 1861)

"Svetnik je največja umetnina stvarstva. To je človeška duša na najvišji stopnji popolnosti. Vse naše prizadevanje mora biti usmerjeno v to, da bi to stopnjo popolnosti dosegli." Tako je svojim redovnim sobratom, hrvaškim frančiškanom, polagal na srce p. Vendelin Vošnjak, ustanovitelj njihove province sv. Cirila in Metoda (1900). Svoje besede je potrjeval z zgledom svojega življenja in dosegel "junaško stopnjo kreposti", kar je bilo potrjeno z dekretom rimske kongregacije za zadeve svetnikov, ki so ga prebrali 18. decembra 2000 ob navzočnosti papeža Janeza Pavla II. Z uradnim naslovom "božji služabnik" se naglo bliža oltarju.

... več o njem si preberite v pričevanju 03_2003

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kristus Odrešenik hoče biti Odrešenik vseh ljudi v vseh časih do konca sveta. Kristus hoče po svoji Cerkvi vsem nakloniti mir, mir z Bogom, mir vesti.
  
• O, ko bi grešniki pomislili, da je vendar bolje spovedati se svojih grehov osebno duhovniku, ki je dolžan o njih molčati, kot pa nemirno živeti, nesrečno umreti in se na sodni dan pred vsem svetom osramotiti, resnično ne bi bilo toliko slepih in nemih...
  
• Molitev je tisto močno orožje, ki kristjanu vedno zagotavlja zmago nad vsakim sovražnikom, ki mu preprečuje pot v nebesa. Molitev je tisti močni kruh, ki nas krepi vse življenje na naši poti do gore Gospodove.
  
• Molk je svetišče pravične duše, kjer stanuje Bog.
  
• Večno življenje je hkrati večna molitev, nenehno pretakanje božjega bogastva v naše duše. To večno molitev moramo opravljati že v tej solzni dolini z vztrajno molitvijo.
  
• Kakor v ogrevanem prostoru hitro zmanjkuje toplota, če se vrata pogosto odpirajo, tako uhaja ves dar pobožnosti, srce se izprazni in v duši ugasnejo dobre misli, če kdo veliko govori.
  
• Bodite kot modre device, ki gredo ženinu naproti s prižganimi svetilkami. Da vam svetilke ne ugasnejo, jih vsak dan skrbno polnite z oljem pobožnega premišljevanja, ki vam bo vedno pokazalo pot, ki vodi v večno rešenje.
  
• Vse naše vesolje ni nič drugega kot prečudovit odsev neizmernega božjega bistva. Vse vesolje nam kliče: bodite popolni! On je neskončna ljubezen, katere ne prenese najmanjše stvari, ki se ne bi skladala z njegovo sveto voljo.
  
• Pred božjim veličastvom človek ne more biti nem in križem rok, ko pa ga glasno slavita nebo in zemlja.
  
• Svetost je, da v vsem iščemo Boga, se vedno ravnamo po njegovi neizmerni resnici, lepoti in dobroti. Svetost je: hoditi za njim z ljubeznijo in s svetim strahom v srcu in s premagovanjem samega sebe.
  
• Mislim, da bi človek, ki bi se ob branju življenjepisov svetnikov zamislil in se vprašal, kako sam živi, imel korist, ki so jo imeli mnogi, ko so brali življenje svetnikov.

LETA 1933 UMRL JOSIP MANTUANI

UTEMELJITELJ SLOVENSKE GLASBENE ZGODOVINE (* 1860)

Muzikolog in glasbeni zgodovinar Josip Mantuani je bil vsestranski delavec: pisal je razprave s področja glasbene in umetnostne zgodovine, arheologije in etnologije. Mednarodni ugled si je pridobil s študijami iz glasbene zgodovine, zlasti slovenske, za katero je postavil temelje. Po njegovi zaslugi je Jakob Gallus, kranjski rojak, dobil ustrezno mesto v razvoju evropske glasbene kulture.

LETA 1942 UMORJEN JAROSLAV KIKELJ

KATOLIŠKI ŠTUDENTSKI ORGANIZATOR, PRIČEVALEC ZA VERO (* 1919)

16. junija leta 2000 je katoliška Cerkev na Slovenskem slovesno razglasila slovenske pričevalce za vero in med njimi je tudi Jaroslav Kikelj, ki se je rodil na Opčinah pri Trstu, kjer je bil njegov oče železničar. Družina se je zaradi očetove službe selila na Koroško, na Jesenice in končno v Maribor, kjer je Jaro šolal in končal gimnazijo. Tu se je povezal s kapucini in z njihovimi bogoslovci, bil zelo dejaven pri bogoslužju in na Studenicah vodil fantovski odsek. Jeseni leta 1939 je odšel v Ljubljano študirat medicino in odločno deloval pri povezovanju katoliških študentov in bil izbran za voditelja katoliške študentske organizacije Vir. Italijani so ob okupaciji razpustili vse organizacije in zahtevali, da se vsi vključijo v enotno ljubljansko univerzitetno organizacijo, sicer bodo univerzo zaprli, študente pa izgnali. Zaradi reševanja univerze sta tudi Franček Župec iz Slovenske Bistrice in Jaroslav kot velika narodnjaka sprejela neprostovoljno članstvo, kot katoliška vernika pa nista mogla pridružiti Osvobodilni fronti. Komunistična partija ju je zato razglasila za narodna izdajalca in jima zagrozila z umorom. Tako so predstavniki Varnostno obveščevalne službe OF najprej 16. marca 1942 umorili Frančka Župca, čez dva dni pa še Jaroslava Kiklja, ko je odhajal od kosila iz Ljudske kuhinje. Kikljev pogreb je bil javen protest zoper umor, Jaroslav je postal nedolžna žrtev revolucije, pričevalec za vero in mučenec, ki so se mu že takoj po smrti mnogi začeli priporočati.

nekaj njegovih zapiskov (na listkih):

• Hočem postati dober človek. – Išči najprej Božje kraljestvo. - Beri življenje svetnikov. – Premišljuj vsak dan. – Varuj se pomehkuženja in lenobe. – S pogumnimi je Bog. – Delati je treba, ker Bog tako hoče. – Gledati moramo kako delamo, in ne, kaj delamo. – Glej resnici vedno v oči, ne srce, ampak razum mora odločati. – Delo je eden glavnih elementov sreče.

LETA 1948 UMRL ANTON JEHART

DUHOVNIK, TEOLOG, SVETOPISEMSKI POPOTNIK (* 1881)

Iz rojstnega Lovrenca na Pohorju je odšel v Maribor, kjer je po klasični maturi študiral bogoslovje in bil leta 1904 posvečen v mašnika. Študij je nadaljeval na Dunaju in ga končal z doktoratom iz teologije. Marca 1920 je postal profesor Svetega pisma Stare zaveze na mariborskem bogoslovju in ostal do upokojitve. Leta 1924 se je podal na študijsko potovanje po Egiptu, Palestini, Siriji in Mezopotamiji in ga popisal v knjigi Iz Kaire v Bagdad (dva dela, 1928 in 1929). Znal je več orientalskih jezikov in pisav.

LETA 1956 ROJEN INGEMAR STENMARK

NAJBOLJŠI ALPSKI SMUČAR VSEH ČASOV

Šved je rekorder po zmagah na tekmah za svetovni pokal. Tekmoval je v slalomu in veleslalomu. Na najvišji stopnički je stal kar 86-krat (46 zmag ima v veleslalomu in 40 v slalomu - nedavno je njegov dosežek (86) izenačila in presegla Mikaela Shiffrin). Ingemar je stal 155-krat na stopničkah, ima tudi sedem olimpijskih medalj (pet zlatih). Stenmark je tako po dosežkih in po oceni mnogih najboljši alpski smučar vseh časov. Še posebej smo si ga zapomnili Slovenci, ker je tekmoval na Elanovih smučeh.

LETA 1967 UMRL MARIJ PREGELJ

SLOVENSKI SLIKAR (* 1913)

Slikar in grafik Marij Pregelj, sin pisatelja Ivana Preglja, je bil med drugo svetovno vojno v nemškem in italijanskem vojnem ujetništvu; risbe iz tega časa so ga formalno, motivno in vsebinsko zaznamovale. To odseva tudi iz njegovih družinskih portretov. Ljubil je močno kontrastne barve, kot v svojem Portretu očeta (1963). Ukvarjal se je s slikarstvom, veliko se je posvečal stenskemu slikarstvu, bil pa je tudi odličen knjižni ilustrator.

LETA 1971 UMRLA MAKSA SAMSA

UČITELJICA IN PESNICA (* 1904)

Bila je peta med desetimi otroki kmečke družine na Dolnjem Zemonu. Osemletno šolo je obiskovala pri redovnicah notredamkah v bližnjem Trnovem. V Ljubljani in Tolminu je končala učiteljišče. Poučevala je v raznih krajih, toda kmalu je zaradi bolehnosti pustila službo in se vrnila domov. Bila je nadarjena pesnica, v pesmih, ki so izšle v zbirkah Nekaj pesmi (1924) in Bleščeče prevare (1964), je izpovedovala svoja razočaranja in razmišljanja. Bila je zaljubljena v Srečka Kosovela in 18. marca 1971 (na njegov rojstni dan) je zamišljena utonila v Veliki vodi (Reki).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 180 UMRL MARK AVRELIJ

RIMSKI VOJSKOVODJA, CESAR IN FILOZOF (* 121)

Eden največjih vladarjev v zgodovini rimskega cesarstva je umrl na današnji dan na bojišču pri Vindoboni (Dunaju) ali Sirmiju (Sremska Mitrovica). Mark Avrelij, ki je med letoma 161 in 180 vladal ogromnemu imperiju, izstopa tudi kot ena največjih intelektualnih avtoritet zahodne civilizacije. Čeprav je bil velik vojskovodja, je v sebi gojil močno hotenje po miru in ga med drugim izrazil v filozofskih zapisih. Moč za spopadanje z vsakdanjimi težavami je črpal iz stoične filozofije. Svoja razmišljanja je strnil v Dnevniku (tako je njegovo delo ob prevodu v slovenščino poimenoval Anton Sovre), v katerem je izrazil napetost, ki jo je čutil razpet med cesarskim položajem in občutki nezadostnosti, ki so ga prežemali.

nekaj njegovih misli:

• Življenjska naloga ni v tem, da stojiš na strani večine, temveč da živiš v skladu z notranjimi zakoni, ki jih spoznaš.
  
• Koliko časa pridobi tisti, ki se ne zmeni za to, kaj mislijo, govorijo in delajo drugi, temveč skrbi samo za to, če so njegova lastna dejanja pravična, blaga in dobra.
  
• Ljudje si iščejo oddiha na podeželju, na morju, v gorah. Tudi ti imaš večkrat podobne želje. In vendar se lahko vsako uro umakneš v samega sebe! Saj ne najde človek nikjer tišjega in mirnejšega zavetja kot v svoji duši.
  
• Popolnost dosegaš, če preživiš vsak dan, kakor da je zadnji, brez zmešnjave, brez strahopetnosti, brez hlinjenja.
  
• Zazri se v svojo notranjost! Tam notri je tvoj izvir dobrote, ki nikdar ne neha žuboreti, če ga nikoli ne nehaš iskati.
  
• Če si potrt zaradi tega, ker je veliko slabih ljudi, obrni svoje misli na dobre ljudi, ki jih srečuješ.

LETA 461 UMRL SVETI PATRIK

ZAVETNIK IRSKE, KRŠČANSKI MISIJONAR, SVETNIK (* 385)

Sveti Patrik, glavni zavetnik Irske, je bil po rodu Anglež, ta častni naziv pa si je zaslužil kot oznanjevalec evangelija na tem otoku. Tam so zrasli številni samostani, od koder so irski menihi v zgodnjem srednjem veku odhajali med ljudstva na evropski celini kot glasniki blagovesti odrešenja za vse. Kar je bilo v njihovih navadah in običajih dobrega, so spoštljivo ohranili, zato so jim ljudje radi prisluhnili. Tudi naše prednike so učili, "da smo Očeta enega sinovi, / ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, / da ljubit' mor'mo se, prav uk njegovi," ko je zapisal France Prešeren v Krstu pri Savici.

... več o njem si preberite v pričevalcu evangelija 03_2009

njegove misli:

• Nenehno se zahvaljujem svojemu Bogu, ki me je ohranil zvestega v preizkušnjah, tako da morem danes z zaupanjem kot živo hostijo darovati svoje življenje Kristusu, svojemu Gospodu. On me je varoval v vseh stiskah.
  
• Danes spet vstajam z močjo Boga, ki me podpira. Njegova moč naj me drži pokonci, njegovo oko naj gleda zame, njegovo uho naj posluša zame, njegova beseda naj govori zame. Po poti, ki mi jo kaže Bog, hočem hoditi, njegov ščit naj me varuje

LETA 1712 ROJEN JOŽEF STRAUB

SLOVENSKI BAROČNI KIPAR († 1756)

Jožef Straub je izšel iz würtemberške kiparske družine (kiparja sta bila tudi njegova brata Janez Krstnik in Filip Jakob). Leta 1743 se je naselil v Mariboru, kjer je živel do smrti kot eden najmočnejših baročnih mojstrov z izrazito osebnim naglasom in monumentalno močjo. Njegova dela krasijo številne cerkve predvsem na Štajerskem. Leta 1743 je izklesal kužno znamenje na Glavnem trgu v Mariboru.

LETA 1883 UMRL ANDREJ GOLLMAYR

ŠKOF, PREVAJALEC SVETEGA PISMA (* 1797)

Izšel je iz mogočnega rodu Gollmayrjev v Radovljici, ki je dala celo vrsto duhovnikov in nabožnih pisateljev. Andrej se je rodil leta 1797, šolal se je v rojstnem mestu in v Ljubljani, kjer je bil leta 1821 posvečen v duhovnika. Škof Wolf ga je poslal na Dunaj, od koder se je vrnil kot doktor bogoslovja in sprejel različne pomembne službe. Leta 1854 je postal goriški knezonadškof. Njegova prva skrb so bili duhovniški poklici, zato je ustanovil malo semenišče, za bogoslovne profesorje je izbral vzorne duhovnike.

LETA 1934 ROJEN JOŽE SNOJ

PESNIK, PISATELJ IN ESEJIST

Rojen v Mariboru, pred Nemci je družina bežala na Dolenjsko, pred komunisti pa v Ljubljano, kjer je leta 1960 diplomiral iz slavistike in primerjalne književnosti, deset let je bil novinar in lektor pri Delu, potem urednik pri DZS. Najprej je začel pisati pesmi, potem pripovedno prozo, tudi za mladino. V svojih pesmih se je v sedemdesetih začel navezovati na slovensko ljudsko pesništvo, v naslednjih letih pa je veliko bolj transcendenten (Duhovne pesmi) skušal je izražati ne samo svoje občutje, ampak tudi to, kar je za človeka neizrekljivo. Poezija mora pred Bogom umolkniti, in če skuša še govoriti, bo njena beseda vedno jecljajoča (Bajanja o Bogu). Tako je njegova poezija osebnoizpovedna v najlepšem pomenu besede. Njegova dvanajsta pesniška zbirka Poslikava notranjščine, je po mnenju kritikov vrh njegovih duhovnih pesmi. Ob njegovi 80-letnici je pri založbi Miš izšel izbor njegovih pesmi In cel boš, podoben otok, ki prinaša sto pesmi iz njegovega obsežnega pesemskega opusa trinajstih pesniških zbirk, objavljenih med letoma 1963 in 2008. V svojih leposlovnih delih razkriva svoj krščanski humanizem. Njegovi romani (Gavžen hrib in Fuga v križu) spregovorijo o najbolj bolečem obdobju slovenske zgodovine, ko pisatelj z globokim občutkom za človeka osvetli bratomorno vojno. Literarna kritika ga pozdravlja predvsem kot romanopisca, ki je izoblikoval slovensko različico evropskega modernističnega romana. Pomembna so tudi njegova esejistična dela (Med besedo in Bogom, Ubijanje zemlje), veliko pa je napisal tudi za otroke in mladino (Škorček norček, Lajna drajna, Stop za pesmico, Pesmi za punčke in pobe ...) Za svoje delo je prejel številne nagrade, tudi Prešernovo za življenjsko delo (2012),Rožančevo za zbirko esejev Med besedo in Bogom ... Slovenska javnost ga pozna kot enega izmed pobudnikov in rednega soustvarjalca Nove revije. Njegova razprava iz znamenite 57. številke, v kateri spregovori o sodobnem slovenskem katoličanu, kako lahko soustvarja ključni trenutek slovenske zgodovine, je bila še posebej odmevna. Šest let po osamosvojitvi je tudi za Ognjišče pojasnil nekatera stališča 31 izobražencev, ki so na slovensko javnost naslovili pismo Ura resnice za Slovenijo (Ognjišče 08_1997)

nekaj njegovih misli:

• Sporočilo vsake prave poezije, umetnosti je, da obstaja presežnost, ki je nepresegljiva! 'Sestra' pesem in 'sestra' vera sta si tu najbližji, saj kaj je tisto neizrekljivo nepresegljivo drugega kot Bog sam!
  
• V vsem svojem pisanju sem poskušal priklicati v svojo in bralčevo zavest pričujočnost božjega. Še posebno uporno in zavzeto tudi zato, ker mi je komunistično enoumje, v katerem sem preživel večino svojega življenja, to prepovedovalo. Upesniti in oteti pozabi roško tragedijo, nedoumno strašen nastop Boga skoznjo, je postal moj poglavitni pesniški cilj.

in verzov:

• Ko sem bil še otrok / in si me vsako noč / uspaval v budnost / si v jok nabiral zle slutnje / preden si mi zaspal / v naročju // velik, prevelik oče sem postal tedaj zate, / da bi se lahko, o Bog, / upiral / mojemu premočrtnemu polnočju / in si, samega sebe truden, / prespal tudi že dan / in dva / in se končno nisi več zbúdil // in zapustil si me / kalejdoskopskega vsèga / in imel sem čas / sukati čas brez tebe / - njegovo čarno simetrične jalove / lége // in še ga imam za kak dan / ali morda dva / in ne vem ne ure ne dneva // namučil si me / namučil sem se / namučil (Duhovne pesmi- Ime Sina)
  
• Ozelenel je zrak. / V ozonu / mrtva trupelca rose. // Nebo se je obtesalo / v sinjino, / na njem / obledela bronza / naših imen. // Samo marmorni stebriči / naših rok / nas podpirajo. // Roke in kri. / Pazite na roke in kri: / kri rdeča - roke bele. // Roke in nebo. // Pazite na roke in nebo: / roke sinje - nebo grabežljivo. / V nedojemljivem kraju / bo mirna voda / vsemu / zadnji / očiščujoč / požirek. (Ozon pomladnih duš)

LETA 1981 UMRL ANTONIO SANTIN

ŠKOF, NADŠKOF, TEOLOG (* 1895)

Rodil se je v Rovinju v revni družini ribiča Giovannija. Starši so mu nekako le omogočili, da je odšel v malo semenišče v Koper. Ko se je začela prva svetovna vojna ga je škof poklical v goriško bogoslovje, ki so ga premestili v Maribor. Po končani teologiji je bil leta 1918 posvečen, nato nekaj časa kaplan, po prvi svetovni vojni župnik v Puli, ki je prišla pod italijansko oblast Leta 1933 je postal škof na Reki, čez pet let pa škof tržaško-koprske škofije. Deloval je v korist Judov in Slovencev, ki so bili zatirani pod fašizmom, menil je, da je treba oznanjati v jeziku vernikov ... Do slovenskih duhovnikov in vernikov je skušal biti po možnosti pravičen, čeprav vsi niso mogli vedno razumeti njegovega zadržanja in strogo političnih izbir. Okolje na Tržaškem pa ni bilo prijazno, zastrupljeno s proticerkvenim zadržanjem tistih težkih povojnih let, zato mu je bilo izredno težko krmariti med vsemi nevarnostmi ... Doživljal je dramo istrskega eksodusa, odšel je v Pulo, preden so mesto izročili Titovem nadzoru, da bi tolažil ljudi, ki so množično zapuščali mesto ... Doživel je osvoboditev in okupacijo Trsta s strani Titovih čet, ni si več upal v Istro, saj so ga 19. januarja 1947 napadli v Kopru, zato je šel tja birmovat dr. Jakob Ukmar, ki ga je spremljal Miroslav Bulešić, ki so ga 24. avgusta 1947 po birmi v Lanišču umorili, Ukmarja pa pretepli ... Sem bil in ostajam katoliški duhovnik, vedno sem si prizadeval ostati pravičen. Za to sem se trudil v težkih časih, kadar je bilo težko obdržati slovanski jezik v cerkvah, in se postaviti v bran slovanskih duhovnikov in težko je bilo zagovarjati načela, kot so pravice slovanskega prebivalstva... Če sem se včeraj postavil v bran preganjanih Judov in Slovanov, se danes postavljam v bran pregnanih Italijanov iz njihove zemlje...

LETA 1994 UMRLA EVELINA PAHOR

UČITELJICA IN PROSVETNA DELAVKA

Luč sveta je zagledala 11. septembra 1916 v kraški družini v Trstu, tri leta za bratom Borisom, slavnim pisateljem, ki je bil nanjo zelo navezan. Leta 1947 je opravila učiteljsko maturo in poučevala na raznih šolah v Trstu in okolici. Kot učiteljica se je potrudila, da je svojim učencem nudila več, kot je zahteval poklic. Zanje je pisala igrice in z njimi nastopila na radijskem odru. Pred vojno je bila katehistinja za osnovnošolske otroke. Bila je tudi zavzeta delavka za edinost kristjanov.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 597 PR. KR. BABILONSKI KRALJ NEBUKADNEZAR

ZAVZAME JERUZALEM

Babilonski vladar Nebukadnezar je znan po svojih številnih gradnjah v prestolnici Babilona, prav tako pa tudi po številnih vojaških podvigih, s katerimi je hotel okrepiti položaj v Siriji in Judeji. Med prebivalci Judovega kraljestva se je razširila misel, da je Jeruzalem nepremagljiv in da so na varnem, ne glede na to, kako živijo. Ko se je pojavila nevarnost iz Babilona, se niso zmenili za Jeremijeva opozorila. Ko so leta 605 Babilonci zavzeli Sirijo, je moral tudi Judov kralj Jojakim plačevati davek, Nebukadnezar pa je že takrat odpeljal talce v Babilon. Zaradi upora so Babilonci oblegali Jeruzalem in ga na današnji dan leta 597 pr. Kr. zavzeli. Kralja in številne meščane so odpeljali v Babilon. To je bil začetek izgnanstva.

LETA 37 UMRL CESAR TIBERIJ

(* 42 PR. KR.)

Avgustov posinovljenenc je nadaljeval Avgustovo miroljubno zunanjo politiko Pax Romane in utrjeval sistem principata - težnje po ohranitvi novega političnega reda, ki je pomenil sintezo stare republike in vojaške diktature. Tiberij je posvečal veliko energije v gospodarski razvoj imperija. Značilno je, da velikih vojaških pohodov ni bilo. Rimska vojska je sicer operirala onstran Rena, na Balkanu in Bližnjem vzhodu, vendar je šlo izključno za obrambne operacije brez težnje po teritorialni širitvi države. Po letu 30 je Tiberijev režim postal vse bolj tiranski, zlasti ko je pretorijanski prefekt postal Elij Sejan. Med potjo v Rim je leta 37 umrl naravne smrti (?), čeprav Svetonij in Kasij Dion namigujeta, da ga je dal umoriti naslednik Gaj Germanik. Evangelist Luka postavi v svojem evangeliju življenje Janeza Krstnika v zgodovinske koordinate: 'V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj ... ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa' (Lk 3,1-2). Prav gotovo želi evangelist opozoriti tistega, ki bere ali posluša evangelij, da to ni legenda, temveč resnična pripoved ter da je Jezus iz Nazareta resnična zgodovinska osebnost, ki je bil v točno določenem prostoru in času. Jezus se je rodil, ko je vladal Avgust (Lk 2,1). Učil, umrl in vstal od mrtvih pa je v času vladavine Tiberija (14-37 po Kr.).

LETA 1811 ROJEN JOŽEF HAŠNIK

DUHOVNIK, PESNIK († 1883)

V ljudsko šolo je hodil v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu, po gimnaziji v Mariboru je študiral bogoslovje v Celovcu, kjer je imel Slomška za spirituala. Kot duhovnik je služboval po raznih krajih na Štajerskem, nazadnje v Šentjurju pri Celju. V mladosti je pisal nemške pesmi, zaveden Slovenec je postal in v slovenskem jeziku začel pesniti šele na pobudo Slomška. Postal je njegov zvest učenec in sodelavec. Pisal je pesmi za petje, priložnostne, domovinske, nabožne. Samostojno je izdal drobno zbirko Dobrovoljke (1854).

LETA 1908 ROJEN JOŽE KOŠAR

PUBLICIST, PREVAJALEC, ZALOŽNIK († 1982)

Publicist, prevajalec in založnik Jože Košar, rojen v Stročji vasi pri Ljutomeru, je bil po diplomi iz klasične filologije v Ljubljani profesor v Mariboru. Po drugi svetovni vojni, med katero je bil v nemškem ujetništvu, je bil dolga leta (1960–1973) direktor in glavni urednik založbe Obzorja v Mariboru. Kot mož širokih obzorij je imel posluh za domače in tuje avtorje vseh generacijskih in slogovnih odtenkov in v njegovem času je imela ta založba res odličen knjižni program. Veliko je tudi prevajal.

LETA 1853 ROJEN JOSIP APIH

ZGODOVINAR SLOVENSKEGA ŠOLSTVA († 1911)

Po ljudski šoli v Begunjah in gimnaziji v Ljubljani je študiral na Dunaju zgodovino in zemljepis s Knafljevo štipendijo. Petnajst let je poučeval na Moravskem, od leta 1892 do upokojitve pa v Celovcu. Poleg pedagoškega dela se je ukvarjal tudi s pisanjem zgodovinskih razprav in knjig, ki so obravnavale zgodovino slovenskega šolstva. V svojem najpomembnejšem delu Slovenci in 1848 (1888) je dokazoval, da so se Slovenci začeli obnašati kot narod šele v tem letu. Snov za svoje spise je Apih nabiral v arhivih.

LETA 1916 ROJEN JOŽE KRIVEC

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK in KRITIK († 1991)

Pisatelj Jože Krivec, ki mu je zibelka tekla v Varejah (Videm pri Ptuju), se je po drugi svetovni vojni pred ‘rdečim’ nasiljem zatekel v Argentino, kjer je vse do svoje smrti (10. maja 1991) aktivno sodeloval pri kulturnem življenju žilave slovenske skupnosti. Vedno je v srcu nosil spomine na svoje domače kraje, ki jih je opeval v idiličnih črticah v knjigi Dom med goricami (1942), za katero je tedaj prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljane.

LETA 1940 UMRLA SELMA LAGERLOF

S POLNIM IMENOM SELMA OTTILIA LOVISA LAGERLÖF (* 1858)

Švedska književnica je bila prva ženska dobitnica Nobelove nagrade za književnost (1909). Središče njenega zanimanja so bili dogodki in osebe, pa tudi ljubezen, smrt, dobrota, zloba in nesreča. Svoja dela je pisala v liričnem, preprostem, pripovednem stilu. Njeno prvo književno delo Gösta Berling je saga z obiljem fantastičnih elementov, ki je prikazala življenje na Švedskem v devetnajstem stoletju. Na Švedskem pa je postala najbolj poznana po delu za šolarje Čudežno potovanje Nilsa Holgersona po Švedski. Napisala je tudi več zgodbic za otroke v knjigi Legende o Kristusu (Kristus legender), ki so leta 1997 izšle pri Mohorjevi družbi.

nekaj njenih misli:

• Tisti, ki hoče biti Kristusov učenec, pa ne zna ljubiti ljudi, more sebe in druge pahniti v pogubo.
  
• Ne smemo zaskrbljeno spraševati: »Kaj bo še prišlo?«, ampak reči: »Napeto pričakujem, kaj Bog pripravlja zame.«

LETA 1945 UMORJEN DANIJEL HALAS

DUHOVNIK IN MUČENEC, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1908)

Zelo zavzeto teče postopek za beatifikacijo prekmurskega duhovnika in mučenca Danijela Halasa. 29. maja 2002 se je začel postopek ugotovitve njegovega mučeništva. V tem času se je zelo pomnožilo romanje na njegov grob v Veliki Polani. Verniki se zbirajo k molitvi redno vsak mesec, mladi se v postu zbirajo na Hotizi k molitvi križevega pota. "Vse dogajanje govori o prepričanju vernikov, da je Danijel Halas živel sveto in umrl kot mučenec," je zapisal Lojze Kozar ml. Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908 v Črensovcih . Po gimnaziji v Murski Soboti in Ljubljani je v Mariboru študiral bogoslovje in bil 9. julija 1933 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je deloval v Ljutomer in Lendavi, 1. januarja 1939 pa je postal prvi župnik novoustanovljene župnije Velika Polana. Bil je goreč dušni pastir, posebej je bil spoštovan kot katehet, spodbujevalec češčenja Srca Jezusovega in izreden častilec Matere Božje. Ko so med vojno Madžari zasedli Prekmurje, je bil konec oktobra 1941 aretiran pod obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti, iz budimpeštanskih zaporov je bil pogojno izpuščen 19. julija 1942. Ko se je 16. marca 1945 vračal s kolesom iz Lendave, kjer je bil redno spovednik tamkajšnjih redovnic, so ga v bližini Hotize zajeli neznanci; med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko.

več o Božjem služabniku:
S. Čuk, Danijel Halas: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2005), 22-23.
B. Rustja; M. Erjavec, Danijel Halas: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 3 (2023), 99.
G. Čušin, Pozdravljen, Danijel!: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 3 (2023), 98.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kako globoko je v človekovo naravo vsajeno teženje po družinskem življenju. Blagoslovljena družina je vir neizmerne zemeljske sreče.
  
• Trpljenje pravičnih vedno več velja kakor trpljenje grešnikov. Ko gre za kakšne večje stvari, takrat Bog navadno izbere pravične za žrtev, da s svojim trpljenjem zaslužijo tiste velike stvari.
  
• Mi moramo ponesti svetu blagovest. Ne samo z besedo: dejanja, življenje mora biti kakor kvas, ki bo prekvasilo svet.
  
• Mladost in smrt - nekaj nezdružljivega. Velik je prepad med mladostjo, ko srce bije najbolj vroče, in med smrtjo, ko neha biti.
  
• Pot, ki vodi v večno življenje, ni lahka, temveč spolzka. Po njej ljudje padajo in mnogi obležijo - za večno. Veliko je odvisno od tega, kakšne čevlje si obujemo. Ti čevlji so naši poklici.
  
• Kakor vsaka rastlina najbolje uspeva v tisti zemlji, ki ji nudi pogoje, potrebne za njeno rast, tako tudi človek ne napreduje v vsakem poklicu, temveč ima samo en poklic, ki mu ga je Bog določil.
  
• Otroška pamet je kakor vosek, na katerem ostane vsak najmanjši vtis. Vse, kar sliši, si zapomni in to v njem ostane.
  več:
  

LETA 1962 UMRL IVAN MOLEK

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK (* 1882)

Pri osemnajstih letih je iz rodne Metlike odpotoval v Ameriko. Delal je v jeklarnah in rudnikih. Postal je urednik tednika Glasnik in drugih socialističnih listov. Pri slovenskih ameriških socialističnih glasilih je sodeloval s pesmimi, povestmi in dramatičnimi prizori ter s poljudnoznanstvenimi razpravami. Izdal je tudi več knjig, med njimi povest Dva svetova (Ljubljana, 1933). Njegovi spisi so zavestno tendenčni: »Pisal sem ne zaradi literature, temveč za socialistično propagando.«

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 44 pred Kr. UMORJEN GAJ JULIJ CEZAR

60 zarotnikov pod vodstvom Bruta in Kasija umori rimskega državnika in vojskovodjo Gaja Julija Cezarja.

LETA 1820 UMRL KLEMEN MARIJA DVORŽAK

DUHOVNIK, TEOLOG, REDEMPTORIST NEMŠKO-ČEŠKEGA RODU, SVETNIK (* 1751)

Življenjsko geslo tega 'pokoncilskega' svetnika, apostola Dunaja in Varšave, buditelja verske pomladi v janzenistični in jožefinski zimi, je bilo: »Ljubezen nikoli ne reče: to je dovolj!« V svojem razgibanem življenju, ki ni bilo posebno dolgo, je napravil ogromno dobrega kljub temu, da je na vsakem koraku naletel na ovire in nasprotovanja. Najprej se je moral boriti za svoj poklic, potem pa za svoje redovnike. Velikokrat je kazalo, da je bilo vse njegovo delo čisto zaman, vendar Klemen ni nikdar obupal.

več:
S. Čuk. sv. Klemen Dvoržak: Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 3 (2011), 27.
v knjigi Pekovski vajenec iz Znojma, ki smo jo izdali pri Ognjišču

njegova misel:

• Le pogum! Bog je Gospodar; on ureja vse v svojo čast in v naše dobro in nihče se mu ne more upirati. Vsi človeški načrti, naj bodo še tako spretno zasnovani, služijo samo spolnjevanju njegove svete volje.

LETA 1810 ROJEN JOŽEF VIRK

DUHOVNIK IN PESNIK († 1880)

Pred dvesto leti se je rodil na Podrečju pri Domžalah Jožef Virk, ki je kot duhovnik služboval po Koroškem in Štajerskem. Spadal je v Slomškov krog. Pisal je posvetne, nabožne in prigodne pesmi in mnoge so uglasbene. Od nabožnih je največ Marijinih, ki jih pojemo še danes (Srce moje naj Mariji slavo poje; Veš, o Marija; Spet kliče nas venčani maj). Od posvetnih je najbolj znana pesem Slovensko dekle.

LETA 1867 ROJEN JOŽE DEBEVEC

TEOLOG, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK IN LITERARNI ZGODOVINAR († 1938

Iz rodnih Begunj pri Cerk­ni­ci je odšel v Ljubljano, kjer je končal gimnazijo in študij bogoslovja, zatem je na Dunaju dosegel doktorat iz teologije. Na Dunaju in v Gradcu je študiral klasične jezike. Večji del svojega življenja je bil profesor v Kranju in Ljubljani. Veliko je tudi pisal, zlasti za mladino, in v mladinskih vzgojnih povestih Ljubezen do mamice (1893) ter Vzori in boji opisuje v obliki pisem dogodke in ljudi iz gimnazijskih let v Ljubljani. Njegovo največje delo je prvi popolni slovenski prevod Dantejeve pesnitve Divina commedia (Božanska komedija, 1915–1925), ki ji je napisal tudi uvodno študijo.

več:
S. Čuk, Jože Debevec (1867-1938): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2018), 42-43.

o njem:

• Živo čuteč, estetsko izobražen človek, ki mu je umetnost, zlasti literarna, vir neprecenljivih duhovnih užitkov; nikoli si ne domišlja, da je prodrl v skrivnosti te umetnosti, ... neugnano hrepeni po razodetju vse lepote v umetnosti, tako je hrepenel vse svoje življenje, in to mu je bila ena najpomembnejših osebnih zaslug: stotinam je pobudil in vzgojil čut za slovstveno in literarno delo. ... Iz te želje, da bi nam Slovencem posredoval kar se da veliko literarnih vrednot, torej v osnovi vzgojne želje, je zraslo tudi največje in najtežje Debevčevo delo: prevod Dantejeve Divine comedie. Tudi ta prevod nam kaže pravega ljubitelja velike umetnine, tiste in take, ki se ji moraš približati s sveto spoštljivostjo, veliko izobrazbo in resno voljo do dela. (Jakob Šolar)

LETA 1883 ROJEN SAŠA ŠANTEL

SLIKAR, VIOLINIST, SKLADATELJ IN PEDAGOG († 1945)

Vsak človek je sicer enkraten in neponovljiv, nekateri darovi pa se prenašajo iz roda v rod. Potrditev tega 'pojava' je slikarska družina Šantel, ki je dala štiri umetnike, od katerih je najbolj znan (morda zato, ker je bil moški?) Saša (Aleksander). Njegova mati je bila pranečakinja goriškega slikarja Josipa Tominca (1790-1866), odličnega portretista. Njegovi umetniški 'geni' so se znova prebudili v njej in se preselili še v njene tri otroke: dve hčerki in sina.

Mati Avgusta (1852-1935) se je uveljavila predvsem kot slikarka portretov; njena prvorojenka Henrika (1874-1940) je bila bolj vsestranska slikarka in je delala tudi nekaj za cerkve; druga hči Avgusta (1876-1968), ki je skoraj štirideset let (dočakala jih je 92) posvetila poučevanju, je najraje slikala pokrajine in tihožitja. Saša pa je bil slikar, grafik in knjižni ilustrator, uporabljal je različne tehnike in ustvarjal najrazličnejše motive. V njem je najbolj prišla na površje tudi glasbena nadarjenost Šantlovih. Uveljavil se je kot skladatelj, ustanavljal in vodil je pevske zbore, igral pri raznih orkestrih. Deloval pa je tudi s peresom: pisal je članke o slikarstvu in glasbi, poročila in razmišljanja o razstavah, življenjepise...

več:
S. Čuk, Saša Šantel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1993), 44-45.

Leta 1897 umrl MATIJA VALJAVEC

pesnik, pripovednik, jezikoslovec, zbiralec ljudskega slovstva in prevajalec (* 1831)

Od vseh del pisatelja in pesnika Matija Valjavca se je bralcem najbolj priljubila pripovedna pravljica Pastir (1859), ki je doživela več prevodov in številne ponatise. Kot slikanica je prvič izšla leta 1944. Matija Valjavec je bil že v dijaških letih zapisovalec ljudskega izročila, predvsem pesmi, ki so izšle v Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi.

več:
S. Čuk, Matija Valjavec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1997), 28-29.

LETA 1936 PRVI ČLOVEK

PRELETI 100 M NA SMUČEH

Smučarski skoki so ‘paradna disciplina’ slovenskega zimskega športa in so neločljivo povezani s Planico. V dolini pod Poncami je bila po načrtih inženirja Stanka Bloudka zgrajena velika skakalnica, ki so jo preizkusili 4. februarja 1934, ko je s skokom, dolgim 60 metrov, zmagal domačin Franc Palme. Planica je postala znana po smučarskem svetu, ko je 15. marca 1936 avstrijski skakalec Sepp Bradl kot prvi človek na smučeh preletel prek sto metrov – 101 meter. Leta 1969 je bila v dolini Pod Poncami zgrajena nova velikanka bratov Lada in Janeza Goriška.

LETA 1944 ROJENA CECILIJA (JOŽA) KOBAL

REDOVNICA, GLASBENA PEDAGOGINJA († 1991)

Rodila se je v Vrhpolju pri Vipavi, v glasbeni svet jo je uvajal domači župnik Branko Rudež. Nižjo glasbeno šolo je kot gimnazijka obiskovala v Postojni, po maturi je vstopila v red uršulink. Glasbene študije je nadaljevala v Zagrebu in Ljubljani, po diplomi iz orgel pri prof. Hubertu Bergantu (1976) pa še v Gradcu. Kot vrhunska organistka je prirejala tudi samostojne orgelske koncerte. Na Orglarski šoli v Ljubljani je poučevala klavir in orgle in se uveljavila kot odlična glasbena pedagoginja.

LETA 1959 UMRL JULIJ NARDIN

SLOVENSKI FIZIK, IZUMITELJ (* 1877)

Rojen v Gorici, diplomiral iz matematike in fizike na Dunaju in bil od leta 1905 do 1913 profesor na prvi slovenski realki v Idriji, nato na ljubljanski klasični gimnaziji in tehniški srednji šoli in redni profesor na ljubljanski medicinski fakulteti. Ustanovil je fizikalni inštitut in postal njegov prvi vodja. Ukvarjal se je z novostmi v fiziki in tehniki, sodi med pionirje v letalstvu in elektrotehniki in začetnike kibernetske misli na Slovenskem. Ukvarjal se je tudi z vetrnimi napravami, h katerim se je vedno znova vračal. Kot teoretik je sodeloval z začetnikoma slovenskega letalstva Franjem Bratino in Edvardom Rusjanom ter leta 1911 tudi sam izdelal letalo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk