LETA 1738 ROJEN BLAŽ KUMERDEJ

ŠOLNIK, JEZIKOSLOVEC IN PREVAJALEC SVETEGA PISMA († 1805)

"Kranjska ima jako ugodno lego za trgovino in obrt. Ljudstvo je nadarjeno, pa zelo siromašno. Kriva temu je nevednost, ker zna na kmetih komaj sto ljudi pisati in brati. Treba je učiti ljudi brati in pisati v domačem jeziku, da preprosti človek lažje in bolje spozna svoje krščanske dolžnosti." Tako je zapisal v svoji spomenici o šolskem vprašanju, poslani dunajski vladi leta 1773, Blaž Kumerdej.

več:
S. Čuk, Blaž Kumerdej: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1995), 28-29.

LETA 1756 ROJEN WOLFGANG AMADEUS MOZART

AVSTRIJSKI SKLADATELJ, GLASBENI ČUDODELNIK († 1791)

Glasbeni genij, pravimo zanj. Zdi se, da je bilo res nekaj nadnaravnega glede njegove obdarjenosti. Drugi geniji so ustvarjali velike umetnine, vendar kateri od glasbenikov je komponiral, medtem ko se je zabaval v družbi? In to tako popolno glasbó, da se skladatelju ni zdelo potrebno, da bi zamenjal eno samo noto od začetka do konca. Na tak način je bil Mozart sposoben napisati uverturo k operi Don Giovanni na predvečer prve izvedbe v Pragi in nato prisiliti orkester, da je igral 'a prima vista', brez vsake vaje. Nekoč je izjavil: »V svoji glavi ne slišim vsakega parta posebej, enega za drugim, ampak slišim vse hkrati. Kakšen užitek je to, vam ne morem povedati!« Zanimivo, da je Mozart svoj opus 41-ih simfonij ustvaril v 24-letnem obdobju, med letoma 1764 v 1788. Napisal je 25 klavirskih, 7 violinskih koncertov, 20 oper, 19 maš, rekvijem, oratorije in še bi lahko naštevali ... Vendar je bil Wolfgang A. Mozart kljub vsej obdarjenosti človek iz mesa in krvi, človek prikupljivih modrih oči in zvenečega smeha, človek ponosa in delavnosti.

več:
S. Čuk, Nesmrtni Mozart 200 let po smrti: Priloga, v: Ognjišče 12 (1991), 31-38.

nekaj njegovih misli:

• Niti vzvišena inteligenca, niti domišljija, niti obe skupaj ne naredita genija. Ljubezen, ljubezen, ljubezen, to je duša genija.
  
• Glasba ni v notah, temveč v tišini med njimi.
  
• Nikoli ne ležem v posteljo, ne da bi pomislil (mlad kakor sem), da drugega dne mogoče ne bom več živ in vendar ne more nihče od vseh, ki me poznajo, reči, da sem v stiku z ljudmi čemeren ali žalosten in za to srečo se vsak dan zahvaljujem Stvarniku in jo od srca želim vsakomur.
  
• Ne oziram se na nikogaršnje pohvale ali graje. Enostavno sledim svojim občutkom

o njem:

• Ko se angeli v nebesih zberejo k opravljanju svoje službe pred Bogom, takrat igrajo Bacha, vendar sem prepričan, da igrajo Mozarta, ko so zbrani v družinskem krogu.(Karl Barth)
  
• Ljubim Mozarta kot glasbenega Kristusa. (Peter I. Čajkovski)
  
• Verujem v Boga, Mozarta in Beethovna. (Richard Wagner)
  
• Mozart te sili k veri v Boga, veliko bolj kot hoja v cerkev, ker je nemogoče, da bi tak fenomen prišel na svet slučajno. (Georg Solti, dirigent simfoničnega orkestra v Chicagu)
  
• Bil je izrazito majhne postave, zelo suh in bled, z bogatimi lasmi, na katere je bil kar ponosen. Zelo rad je imel punč in ga pil v dolgih in pogostih požirkih. Ponosen je bil tudi na svojo igro biljarda. Veliko iger sva skupaj igrata, vendar sem bil vedno drugi najboljši. (Michael Kelly, irski tenor).
  
• Čim bolje kdo pozna Mozarta, tem večje čare odkriva pri njem, tem bolj pretanjene podrobnosti, tem večje umetniške globine. (David Ewen)

LETA 1877 ROJEN dr. MATIJA SLAVIČ

PROFESOR BIBLIČNIH VED IN PREVAJALEC SVETEGA PISMA († 1958)

Najpomembnejši kulturni dogodek leta 1996 na Slovenskem je bil izid prevoda celotnega Svetega pisma v slovenščino iz izvirnih jezikov. "Knjigo vseh knjig" smo v slovenskem prevodu prvič dobili po zaslugi naših protestantov: to je bila Dalmatinova Biblija (1584). Prvi katoliški prevod - Japljevo Sveto pismo - je prišel dvesto let pozneje. V letih 1856-1859 je izšlo Wolfovo Sveto pismo, prevedeno po latinski vulgati. Čutiti je bilo potrebo po prevodu svetopisemskega besedila iz izvirnih jezikov. Prevajanja Stare zaveze iz hebrejščine se je lotil Matija Slavič, profesor bibličnih ved na teološki fakulteti ljubljanske univerze.

več
S. Čuk, dr. Matija Slavič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1997), 28-29.
M. Erjavec. dr. Stanislav Zver. V zgodovini prekmurskega naroda je vidna čudovita Božja sled: Gost meseca, v: Ognjišče 7 (2019), 8-13.

in v knjigi: S. Zver, Tebi, Slovenska krajina - ob 100-letnici združitve z matičnim narodom Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov, Ognjišče, Slomškova založba, Maribor, 2019.

njegova misel:

• Spričo slovarjev, odličnih prevodov v tujih jezikih, bogatega eksegetičnega gradiva in drugih pripomočkov, ki so današnjemu prevajalcu na razpolago, je občudovanja vredno delo, ki sta ga s prevajanjem Svetega pisma opravila predvsem Trubar in Dalmatin, saj sta dobesedno morala orati trdo ledino v slovenskem izražanju svetopisemskih besed.

LETA 1882 ROJEN ALOJZIJ FOGAR

TRŽAŠKO KOPRSKI ŠKOF, PRIJATELJ HRVATOV IN SLOVENCEV († 1971)

Alojzij Fogar je izšel iz italijanske dru­žine, rodil se je v slovenski župniji, vzgojen je bil v nemškem kulturnem svetu. Tržaško škofijo je vodil v času najbolj nestrpnega raz­narodovanja. Bil je eden redkih italijanskih škofov, ki se je kot glasnik krščanske vesoljnosti in še zlasti kot zagovornik narod­nih manjšin uprl fašističnemu režimu, ki je hotel tudi Cerkev vpreči v voz poitalijančevanja. Bil je prijatelj in zaščitnik Hrvatov in Slovencev, zato zasluži spomin ob obletnici rojstva.

več:
S. Čuk, Alojzij Fogar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2002), 22-23.

LETA 1893 UMRL JOSIP MARN

kanonik, LITERARNI ZGODOVINAR, ČASNIKAR IN ŠOLNIK (* 1832)

Župnik v rodni Štangi ga je naučil pisati in brati, in ga poslal v ljubljanske šole (alojzijevišče), kjer je pomagal pri  Slovenskem verskem časopisu in kmalu začel pisati krajše članke zabavne vsebine.  Po posvečenju je bil kaplan v Horjulu, leta  1859 je postal stalen veroučitelj na ljubljanski nižji gimnaziji, pri Miklošiču na Dunaju opravil izpit iz slovenščine kot glavnega predmeta in bil 1863 imenovan za pravega gimnazijskega učitelja. Nekaj let je bil tudi predsednik Slovenske matice in častni kanonih ljubljanskega kapitlja. V gimnaziji je poučeval slovenščino brez knjig , šele po mnogih borbah je januarja 1860 slovenščina postala obvezen predmet za vse dijake slovenske narodnosti, ocena iz nje pa je bila enokopravna vsem ostalim.

Najpomembnejše Marnovo delo pa je 30 letnikov Jezičnika, kjer se kažejo vse njegove sposobnosti. Najprej je začel sodelovati pri Praprotnikovem Učiteljskem tovarišu, njegove prispevke (pomenki o slovenskem pisanju) pa so ponatisnili v posebni brošuri – Jezičniku. Le prvi osem let se je držal začrtane smeri (o jeziku), potem pa je začel pripravljati tematske številke, o svojem učitelju Metelku, Pohlinu, Vodniku, Bleiweisu... to so predvsem njihove biografske skice, nekatere pa dopolnjuje tudi z odlomki njihovih del...

LETA 1901 UMRL GUISEPPE VERDI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ, ČAROVNIK OPERNE GLASBE (* 1813)

Skladatelj Giuseppe Verdi se je v zgodovino glasbe zapisal ne samo kot največji italijanski operni skladatelj, ampak tudi kot eden največjih sploh. Ustvarjal je dobrih šestdeset let, razdeljenih na tri obdobja. V prvem se je ob ustvarjanju učil in zaslovel s svojo opero Nabucco, v drugem je dosegel višek s svojimi operama Trubadur in Aida. V tretjem obdobju pa je napisal samo dve operi – Othello in Falstaff, ki pa sta njegovi največji mojstrovini. Njegova glasba je govorica, ki jo razumejo ljudje vseh časov.

več:
S. Čuk, Giuseppe Verdi še živi: Priloga, v: Ognjišče 3 (2001), 45-56.

drugi o Verdiju

• Giuseppe Verdi je najbolj dovršen italijanski operni skladatelj prejšnjega stoletja, čigar dela so šla prek vseh opernih odrov sveta in so odločilno vplivala na nadaljnji razvoj operne glasbe... Sprva je posnemal znane zglede in šele počasi se je osamosvajal, dokler ni slednjič prišel do sloga, ki je ustrezal zahtevam modernejšega okusa, obenem pa pričakovanju, ki ga imajo operni poslušalci vsega sveta. (Lucijan Marija Škerjanc)
  
• Verdi ni živel v 19. stoletju, temveč je 19. stoletje živelo v Verdiju (neki italijanski poslanec).
  
• Številne Verdijeve opere so postale pomembno politično sredstvo. Po naključju njegov priimek sestavljajo začetnice besed Vittorio Emmanuele, Re d'ltalia, in klic Evviva VERDI je bil obenem tudi bojni klic. (Krešimir Kovačevič)
  
• Verdi ne gradi na junaku, temveč na strasteh, ki so v njem in katerih žrtev je; njegovi ljudje so taki kot mi sami: v bistvu šibki in ne poznajo sami sebe, dosledni samo v svojih strasteh, ne pa v dejanjih. (Paul Lang)
  
• V svojih osemdesetih ietih je Verdi za slovo od življenja kot s spokojnim nasmehom ob pogledu na svoje življenje napisal komično opero Falstaff. (Vilko Ukmar)
  J
• edro Rekviema sestavlja monumentalni Dies irae, ki je tonska slika z michelangelovsko izrazno močjo.... Verdi bi zanikal samega sebe, če se ne bi vnel za dramatiko zadnje sodbe. (Roberto Rosi)

vse Verdijeve opere:

Oberto, 1839; Lažni Stanislav, 1840; Lombardi na prvi križarski vojni, 1843; Nabucco, 1842; Emani, 1844; Dva Foscarija, 1844; Devica Orleanska, 1845; Alzira, 1845; Atila, 1846; Macbeth, 1847; Razbojniki, 1847; Gusar, 1848; Bitka pri Legnanu, 1849; Luisa Miller, 1849; Stiffelio, 1850; Rigoletto, 1851; Trubadur, 1853; Traviata, 1853; Sicilijanske večernice, 1855; Simon Boccanegra, 1857; Ples v maskah, 1859; Moč usode, 1862; Don Carlos, 1867; Aida, 1871 Otelo, 1887; Falstaff, 1893

LETA 1913 ROJEN GABRIJEL BUKATKO

GRKOKATOLIŠKI NADŠKOF († 1981)

Rodil se je blizu Slavonskega Broda v grkokatoliški ukrajinski družini. Študiral je v Rimu, kjer je doktoriral iz teologije in bil leta 1939 posvečen v duhovnika. Leta 1950 je postal administrator grkokatoliške škofije v Križevcih,1960 pa tudi naslovni škof križevske škofije. Po smrti beograjskega nadškofa Ujčića je leta 1964 postal tudi beograjski nadškof. Spomladi 1980 je bil iz zdravstvenih razlogov razrešen te službe in beograjski škof je takrat postal Alojzij Turk.Še naprej je do smrti vodil svojo križevsko škofijo kot "Arhijerej križevački". Bil je izstopajoča osebnost, imel je izreden glas in pevski posluh, ljubil je vzhodno liturgijo, na koncilu v Rimu so ga poznali vsi koncilski očetje po njegovi beli bradi (prijelo se ga je ime "barba bianca" - bela brada). Govoril je številne jezike, tudi slovensko se je dobro naučil. Veliko je potoval, obiskoval vzhodne katoličane, bil je član kongregacije za vzhodno Cerkev. Rad je prihajal v Slovenijo in bil tesno povezan z našo katoliško cerkvijo, pod njegovo upravo so spadali tudi grkokatoliški verniki v Metliki in Dragi. Z nadškofom Vovkom sta bila velika prijatelja. Velikokrat je v ljubljanski stolnici pel svoj priljubljeni Na mnogaja ljeta. Leta 1964 je v Logu pri Vipavi posvetil koprskega škofa Janeza Jenka. Nadškof Bukatko je imel široko slovansko srce in slovo od dobrega človeka in škofa je na pokopališču (Ruski Krstur v Bački) sklenila vednio v srce segajoča vzhodna "Večnaja pamjat" (Večen spomin).

več:
F. Bole, Franc dr. Gabrijel Bukatko, škof dveh obredov in dveh največjih škofij v Jugoslaviji: Gost meseca, v: Ognjišče 9 (1977), 7-10.

LETA 1916 ROJEN FRANCE NOVŠAK

pisatelj, časnikar in slovarnik († 1991)

France Novšak je pisal psihološko občutene povesti iz dijaškega in malomeščanskega življenja. Veliko prahu je dvignil njegov roman Dečki (1938) o najstnikih v internatu. Poskušal se je tudi v pripovedništvu za otroke (Alenkina čebelica, 1941). V njegovem pisanju je veliko avtobiografskega. Po drugi svetovni vojni je kot časnikar sodeloval pri več časopisih. Sestavil je tudi več slovarjev: Makedonsko-slovenski (1982), Albansko-slovenski (1988).

LETA 1930 ROJEN KARDINAL ALOJZIJ AMBROŽIČ

TORONTSKI NADŠKOF IN KARDINAL († 2011)

Nadškof Ambrožič v knjigi premišljevanj Kdo kakor Bog (založba Družina 2005), piše tudi o svojih doživetjih v letih otroštva na domačih slovenskih tleh, ki jih je moral skupaj s svojimi zapustiti maja 1945. Rodil se je v vasici Gabrje v župniji Dobrova pri Ljubljani kot drugi od sedmih otrok - od njega je starejša sestra Helena, mlajši pa so brat Matija, sestra Francka ter bratje Janez, Tone in Jernej (zadnji otrok, deklica, se je rodil mrtev). V Razmišljanju o otroštvu, ki ga najdemo v knjigi Kdo kakor Bog (marec 1994), beremo: "Moji starši so bili, če danes pomislim nanje, bolj ali manj revni in v družbi niso izstopali. Postopoma sem odkrival, da oče in mati nista popolna, toda nikoli mi ni prišlo na pamet, da bi si zaželel druge starše. Če bi si danes moral izbirati starše, bi si izbral očeta in mater, ki sta mi bila dana. Moji bratje in sestre smo imeli svoje bitke, prepire in nesoglasja, za katere starši niso imeli časa, da bi se ukvarjali z njimi, vendar ne najdem besed, s katerimi bi opisal hvaležnost za slehernega izmed njih." Kot otrok je rad pohajal po gozdovih, nabiral in pekel kostanj, na paši se je zaveroval v knjigo pripovedk, skratka, bil je povsem "normalen" kmečki otrok.

več:
S. Čuk, Kardinal Alojzij Ambrožič: Kanadski nadškof zlatomašnik ostaja Slovenec, Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2005), 22-23.
S. Čuk, Kardinal Alojzij Ambrožič: Smrt nam ponuja možnost, da se svobodno predamo Očetovemu ljubečemu objemu, Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2011), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Ko Jezus kliče, kliče brezpogojno. Ne utemeljuje, ne razlaga, ne prigovarja. Ne apelira na avtoriteto, višjo od sebe. Jezusov "Hodi za menoj" je ukaz.
  
• Če ljudje začnejo "sanjati" o idealni Cerkvi, ki bo v oblakih, ne bo šlo. Realna Cerkev je sestavljena iz svetnikov in grešnikov.
  
• Cerkev se res neprestano uči: uči se od sveta, predvsem pa se uči ob Božji modrosti, ki ji je dana za življenje in oznanjevanje. Karkoli se nauči od sveta, se uči v luči resnice, ki ji je bila zaupana po Jezusu.
  
• Jezus nas rešuje in druži s seboj v ljubezni. Njegova zapoved nam daje priložnost, da se osvobodimo računarstva, domišljavosti, ambicij in obzirov.
  
• Čez kakih sto ali dvesto let se bodo ljudje spraševali, kako je mogla naša družba tako nespametno vztrajati v prepričanju, da more živeti brez Boga.
  
• Združenje z Jezusom pri mizi druži tudi nas. Ko nam ponuja svoje prijateljstvo, pričakuje, da tudi mi postanemo prijatelji med seboj.
  
• Jezusovi učenci nikoli ne diplomirajo, nikoli ne prerastejo svojega Učitelja. Jezusa nihče ne more nadomestiti, nihče ga ne nasledi, za njim hodimo in njegovi učenci ostanemo za vse čase.
  
• Jezus je pot in življenje. Njegova smrt preoblikuje našo smrt, v njegovem trpljenju naše trpljenje zadobi pomen; luč, ki žari v Jezusovem trpljenju, odžareva v naših bolečinah.
  
• Življenju kristjana brez molitve komajda lahko rečemo življenje; podobno je zakon, v katerem mož in žena nič več ne govorita drug z drugim in živita vsak v svojem svetu, mrtev.
  
• Bog nam odpušča vedno, kadar se iskreno obrnemo k njemu. Če on odpušča meni, kakšno pravico imam potem jaz, da ravnam drugače?

LETA 1945 SO RUSKE SILE OSVOBODILE AUSCHWITZ

mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta

V Auschwitz in njegovih okoli 50 podružnic je bilo v dobrih štirih letih pripeljanih približno štiri milijone ljudi in pol; okoli milijon in pol ljudi, večinoma Judov, je tu umrlo. V tem taborišču je bilo tudi 2.342 Slovencev, od teh jih je umrlo 1.600. Ob prihodu Rdeče armade je bilo v njem še kakih 7.000, med njimi tudi 21 Slovenk. 27. januar, obletnico osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz leta 1945, Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta je na svojem zasedanju 1. novembra 2005 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov kot vsakoletni mednarodni dan spomina na žrtve nacističnega holokavsta.

• Nedopustno je sprevračanje tragedije holokavsta, ki je brez primere. Moramo se ga spominjati, s sramom in studom, tako dolgo kot bo obstajal človeški spomin. Samo s pomnenjem bomo izkazali primerno spoštovanje vsem žrtvam. Milijoni nedolžnih židov in ostalih manjšin je bilo umorjenih na nepredstavljivo barbarski način. Nikoli ne smemo pozabiti teh mož, žena in otrok ter njihove agonije." (Kofi Annan, 27. 1 2006)
  
• Največjega zla v zgodovini in še posebej holokavsta niso povzročili fanatiki in sociopati, pač pa navadni ljudje, ki so sprejeli premiso svoje države in sodelovali s predpostavko, da so njihova dejanja nekaj normalnega. (Hannah Arendt)
  
• Ne gre pa zanemariti realnosti obstoja zla in človekovega pristanka na njegovo asistenco. Očitno ljudje z osebnostnimi kompleksi in frustracijami predstavljajo najboljšo osnovo za oblikovanje prikladnega kadra za razvoj ekstremističnih ideoloških prepričanj, ob tem pa tudi široko dovzetnost za asistenco zla, v imenu katerega so tovrstni posamezniki zmožni naravnost demonskih ravnanj. (Sebastjan Kristovič)

LETA 1958 UMRL KAZIMIR ZAKRAJŠEK

FRANČIŠKAN, PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN UREDNIK (* 1878)

V šole je hodil v Ljubljani, kjer je tudi stopil v frančiškanski red, po noviciatu na Trsatu nad Reko, je šolanje nadaljeval v Gorici in bil leta 1902 posvečen. Prva leta je služboval v Kamniku, 1906 pa se je odselil v ZDA, ustanovil v New Yorku Družbo sv. Rafaela, začel izdajati mesečnik Ave Maria, kasneje list Sloga (Enotnost, Edinost – Amerikanski Slovenec), v katere je tudi pisal. Leta 1927 se je vrnil v Ljubljano in začel izdajati zbirko Izseljeniška knjižnica, bil je urednik Izseljenskega vestnika ... Za koledar Ave Maria je pisal poezijo (predvsem za otroke), kratko prozo in drame (Prisegam,  Pri kapelici ... ) Napisal je tudi napotke našim izseljencem Abecednik za ameriške Slovence in pripravil več molitvenikov ...

LETA 1992 UMRL UBALD VRABEC

SKLADATELJ, VIOLINIST IN ZBOROVODJA (* 1905)

Komponist; komponirati, kompozicija so tuje besede, ki v slovenščini pomenijo sestavljalec, sestavljati ali tudi skladati, skladatelj in skladba. Prvi izraz - sestavljati - se za glasbo sploh ne uporablja, čeprav je sestavljati točneje kakor skladati... Kako glasbenik sklada ali komponira? V starih časih so skladatelji zelo pazili, da so bile njihove skladbe lepo urejene in simetrične, kakor skrbno zložene skladovnice drv. Za začetek je potreboval skladatelj glasbeno misel ali motiv. Včasih mu je tak motiv kar nenadoma zabrnel v glavi, včasih je pa tak motiv tudi iskal ali koval. Tudi daljšo dobo.« Tako je svoje glasbeno ustvarjanje duhovito predstavil skladatelj, glasbeni pedagog in zborovodja Ubald Vrabec. Bil je pomembna kulturna in javna osebnost med Slovenci na Tržaškem, matični domovini pa je manj znan, zato se ga spominjamo ob obletnici njegovege smrti.

več:
S. Čuk, Ubald Vrabec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12, (2005), 40-41.

LETA 2005 UMRL RADO LENČEK

JEZIKOSLOVEC, ETNOLOG, KULT., ZGODOVINAR, AKADEMIK (* 1921)

Iz Mirne na Dolenjskem, kjer mu je tekla zibelka, je odšel na gimnazijo v Novo mesto, nato pa je v Ljubljani študiral slavistiko in etnografijo. Po vojni je nekaj let poučeval na slovenskih srednjih šolah v Trstu in Gorici. Leta 1956 se je preselil v ZDA in bil na raznih univerzah profesor slovanskih jezikov in kultur. V središču njegove znanstvene pozornosti je bilo zlasti slovensko jezikoslovje. Leta 1975 je v angleščini napisal študijo Struktura in zgodovina slovenskega jezika.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 916 UMRL SV. KLIMENT OHRIDSKI

SVETNIK, PISEC, PROSVETITELJ SLOVANOV, USTANOVITELJ SLOVANSKEGA SEMENIŠČA (* ok. 840)

Po smrti sv. Metoda (885), blagovestnika Slovanov, so morali njegovi učenci zaradi nemškega preganjanja bežati iz Moravske. Ustavili so se na slovanskem jugu. Največ podatkov je ohranjenih o sv. Klimentu, ki se je naselil v Ohridu in s podporo bolgarskega kralja Borisa tam sezidal samostan in cerkev. Ustanovil je šolo, iz katere je izšlo okoli 3500 učencev, usposobljenih za cerkvene službe. Kliment je tudi književno deloval. Pisal je lepe cerkvene govore in svetniške življenjepise.

LETA 1734 ROJEN JAKOB FRANČIŠEK ZUPAN

SKLADATELJ IN PEDAGOG († 1810)

O njegovi mladosti je le malo znanega. Leta 1757 je prišel iz rodne Gornje Štajerske v Kamnik, kjer je kmalu zaslovel kot izvrsten glasbenik, ki je kamniško mladino poučeval v petju in glasbi. Komendski župnik Peter Pavel Glavar ga je sicer zvabil v Komendo, toda Kamničani so mu ponudili dobro plačano službo organista in zborovodje. Tako se je vrnil v Kamnik in bil do smrti organist in 'regens chori' v župnijski cerkvi Matere Božje na Šutni. Ohranjenih je več kot dvesto njegovih skladb, med njimi dve maši in orgelska sonata. Uglasbil je prvo izvirno operno besedilo v slovenščini Feliksa Antona Deva "Belin", katere notni zapis je veljal do leta 2008 za izgubljenega. Njegove skladbe spadajo med najpomembnejše spomenike glasbene ustvarjalnosti na Slovenskem in med vidnejše dosežke zgodnjeklasicistične glasbe.

LETA 1844 UMRL JOHN DALTON

ANGLEŠKI KEMIK, FIZIK (* 1766)

Angleški kemik in fizik John Dalton, eden od utemeljiteljev atomske teorije materije, ki jo je prvi postavil na eksperimentalno osnovo, je svoje zamisli predstavil v delu Novi sistem filozofije kemije. Bil je slep za barve in je raziskoval to motnjo, ki se po njem imenuje daltonizem. Barvna slepota je motnja mrežničnih čepnic, celic, ki zaznavajo barve. Večina barvno slepih na močni svetlobi vidi barve normalno, ne more pa razločiti rdeče in zelene barve v medli svetlobi. Barvna slepota se pojavlja predvsem pri moških..

LETA 1851 V CELOVCU PODPISANA USTANOVNA LISTINA

DRUŠTVA ZA IZDAJANJE IN ŠIRJENJE KNJIG - ZDAJ MOHORJEVE DRUŽBE

Pobudo za ustanovitev družbe, ki bi izdajala kakovostne knjige za slovensko ljudstvo, je dal že leta 1845 Anton Martin Slomšek. Namenjena naj bi bila narodnemu prebujanju, izobraževanju in kulturnemu napredku Slovencev na temelju krščanskih načel. To zamisel sta leta 1851 začela v Celovcu uresničevati Andrej Einspiler in Anton Janežič. Naslednje leto je Društvo že izdalo prve knjige in jih razposlalo naročnikom (785.), leta 1862 pa razpisalo nagrade za povest, izvirno ali prevedeno, za zgodovinsko besedilo in za naravoslovno študijo. Prve nagrade so dobili Janez Cigler, Filip Jakob Kafol in Fran Erjavec.

LETA 1857 ODPRTA JUŽNA ŽELEZNICA

Z velikimi slovesnostmi so odprli 577,2 km dolgo dvotirno železniško progo Dunaj – Maribor – Celje – Ljubljana – Sežana – Trst. S prvim vlakom, ki ga je vlekla okrašena lokomotiva Capo d´Istria, se je pripeljal tudi cesar Franc Jožef. Navdušenje je bilo nepopisno, praznovanje pa so končali po dveh dneh v Postojnski jami. Sicer pa je bila "južna železnica" do Ljubljane zgrajena že leta 1849, nadaljevanje do Trsta pa se je avleklo zaradi težav pri gradnji na Ljubljanskem barju in čez Kras.

LETA 1877 ROJEN IVAN KOŠTIAL

JEZIKOSLOVEC, ETNOLOG IN KRITIK († 1949)

Rojen v Gradcu, po očetu Čeh je na Dunaju diplomiral iz slovenščine in klasične filologije in poučeval v Novem mestu, Ljubljani, Kopru in Gorici. Poznal je skoraj vse evropske jezike, ukvarjal se je zlasti z baltskimi in s furlanščino, obdeloval pa je tudi slovenske literarnozgodovinske teme. Njegov "Slovniški in slovarski brus knjižne slovenščine" je izšel v več ponatisih. Posegel je tudi na številna druga področja: v besedišče, etimologijo, narečja, imenoslovje, primerjalno jezikoslovje, folkloristiko, frazeologijo, stilistiko in zgodovino knjižnega jezika. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani tudi rokopis njegovega "Slovenskega etimološkega slovarja".

LETA 1940 UMRL IVAN MERCINA

ŠOLNIK, GLASBENIK, ZVONOSLOVEC (* 1851)

Šolnik, glasbenik in zvonoslovec Ivan Mercina, doma z Goč pri Vipavi, se je že mlad zanimal za zvonove, svojevrstna glasbila, ki z različnimi "napevi" kličejo vernike v svetišče. Goriški nadškof Sedej ga je imenoval za kolavdatorja (potrjevalca) zvonov. Za slovensko zvonoslovje je pomembno njegovo delo Slovenski pritrkovalec (1926)

LETA 1942 USTRELJEN IVAN ČAMPA

PESNIK IN PISATELJ (* 1914)

Otroška leta v domači Nemški vasi na Blokah je preživljal v težkih gmotnih razmerah, oče je padel v prvi svetovni vojni. Zaradi revščine je tudi zapustil šolanje na gimnaziji v Ljubljani in ga nadaljeval v Kočevju (maturiral v Ljubljani 1938). Študija prava ni dokončal, ker si je moral s prevajanjem zaslužiti za preživetje. Čampa spada v obdobje pesnikov socialnega realizma z vidnimi vplivi nove romantike (Iz belih noč, Šotor v zatišju). Pisal je tudi prozo (Mlin v grapi).

LETA 1947 UMRL JANEZ IVAN REGEN

BIOLOG (* 1868)

Sprva se je šolal v semenišču, ko pa je prislužil dovolj denarja se je vpisal na študij prirodoslovja na Dunaju, kjer je bil leta 1897 promoviran v doktorja znanosti in se tam zaposlil kot gimnazijski profesor. Opravljal je številne raziskave s področja fiziologije živali in bil eden prvih slovenskih znanstvenikov, ki so po prvi svetovni vojni delovali v tujini. Najbolj ga je zanimalo zvočno komuniciranje žuželk (murnovo čričkanje - dokaz, da se žuželke odzivajo na zvočne signale drugih osebkov iste vrste). Vse to delo je opravljal v laboratoriju, ki ga je postavil kar v svoji hiši. Pri delu je uporabljal precizne metode in instrumente: mikrofone, galvanometre, oscilografe, .... Za področje, s katerim se je kot znanstvenik ukvarjal, je izdelal slovensko znanstveno izrazje. Leta 1940 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bil pa je tudi častni član Prirodoslovnega društva Slovenije.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1862 ROJEN JANEZ PUH

IZUMITELJ, MEHANIK IN PROIZVAJALEC VOZIL († 1914)

V Sakušaku v Slovenskih goricah se je rodil eden največjih evropskih proizvajalcev avtomobilov pred prvo svetovno vojno Janez Puh (umrl 1914). Kot najstarejši sin bajtarja z devetimi otroki je moral z devetimi leti od doma in se pri petnajstih letih izučil za ključavničarja. Na izpopolnjevanje je odšel v Gradec in se po opravljeni vojaščini tam tudi naselil. Najprej je v svoji tovarni začel izdelovati kolesa, pozneje je obiskal Daimlerja in Benza in se lotil opremljanja koles z motorjem. Po daljšem preskušanju in izpopolnjevanju mu je uspelo zgraditi motocikel. Leta 1906 je ta zmagal na sloviti dirki za pokal Gordon-Bennet – vozil je s povprečno hitrostjo 77 km/h. Začel se je ukvarjati tudi z razvojem avtomobila. Najbolj mu je uspel tip VIII, ki je med prvo svetovno vojno veljal za najzanesljivejši osebni in sanitetni avtomobil, v prometu pa se je obdržal še dolgo po koncu vojne. Do leta 1914 je Puh razvil 21 različnih avtomobilskih tipov.

LETA 1875 ROJEN GOJMIR KREK

PRAVNIK, SODNIK, GLASBENIK, PEDAGOG IN AKADEMIK († 1942)

Slovenski skladatelj Gojmir (Gregor) Krek je ovrgel tradicijo slovenske glasbene romantike in čitalništva in začel novo obdobje v slovenski glasbi (umrl 1942). Ob pomoči založnika Lavoslava Schwentnerja je ustanovil glasbeno revijo Novi akordi, ki je izhajala 13 let. V njej je izdal mnoge svoje skladbe (samospeve, klavirske, zborovske in komorne skladbe). Od 7. oktobra 1938 je bil redni član SAZU; med leti 1939 in 1942 je bil tudi glavni tajnik te ustanove. Bil je tudi odličen pravnik; leta 1911 je postal dvorni tajnik (na Dunaju) Leta 1920 je postal redni profesor rimskega in civilnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani. Krek je bil tudi dekan Pravne fakultete in rektor Univerze v Ljubljani (1921/22).

LETA 1885 ROJEN PIERRE MONTET

FRANCOSKI EGIPTOLOG († 1966)

Francoski egiptolog Pierre Montet je vodil obsežna izkopavanja na območju prestolnice Novega kraljestva v Tanisu v delti Nila in odkrival predvsem grobne zaklade 21. in 22. egipčanske dinastije (umrl 1966).

LETA 1974 UMRL JOŽEF KEREC

MISIJONAR NA KITAJSKEM IN ARHITEKT (* 1892)

Jožef Kerec je poleg Ignacija Knobleharja in svetniškega Friderika Barage izjemna osebnost v dolgi vrsti slovenskih apostolskih delav­cev. Bil je prvi sin Slovenske krajine-Prekmurja, ki je odšel v misijone. Isti dan - 15. oktobra 1892, ko se je rodil Jožef Kerec, je njiho­va krava dobila telička. Jožeka so dražili, da bo zabit kot vol. Mati pa ga je tolažila, da bo "ta vol tako mukal, da ga bodo daleč slišali". "Glejte, kako se je danes vse to uresničilo," piše misi­jonar iz Kitajske svoji materi ob 45-letnici rojstva. "Kako daleč po svetu mukam in kako različni narodi me poslušajo! Preljuba ma­ti, le še naprej molite zame, da bi moje mukanje moglo rešiti mno­go, mnogo duš. Vsa moja sreča j v tem, če morem reševati duše in delati za duše in si na tej zemlji nič drugega ne želim."

... več o njem si preberite v pričevanju 10_2002

nekaj njegovih misli:

+ Materinim molitvam se imam največ zahvaliti, da sem postal du­hovnik in da sem se odločil postati misijonar. Moj poklic je v veliki meri sad njenih mnogih molitev in žrtev.

+ Misijonarjevo delo je grenko, če nima pomoči iz domovine. Svetu je nepoznan in nihče se zanj ne briga. Pred očmi mu je vedno in mu tudi mora biti: rešitev duš. Blagor mu, ki mu pri tem pomaga!

+ Nič ne bodite v skrbeh. Moje trpljenje je sladko, ker je vse za Jezusa. Ako ima človek prisotnost duha in zna združiti svoje trpljenje z Jezusovim, pa ni nič pretežko.

+ Na misijonskem polju ni častihlepnosti, kajti naša čast je za­ničevanje in preganjanje. Tu ni upanja na dobro plačo, da bi delal zaradi nje. Od ljudi ne dobimo nič, naša plača je revščina. Tu ne moremo misliti na pokojnino, kajti naša pokojnina je samo v nebe­sih, ko prestradamo svoje misijonsko življenje.

+ Bodimo pravi katoličani, ne samo po krstni knjigi, ampak po življenju. Če smo pravi katoličani, smo misijonarji, ker Bog usliši naše molitve, ki jih darujemo za misijonarje.

+ Koliko premagovanj in trpljenja med potovanji in koliko bolezni iz ljubezni do drugih si mora misijonar nakopati pri lakoti, mrazu in vročini, koliko vsega tega moram prestti. Če imamo svoje srce pri Bogu in mislimo na trpljenje božjega Zveličarja, je vse to zares nekaj sladkega za misijonarja.

+ Misijonarji moramo svetiti z lučjo svete vere in pravega nauka, v drugi roki pa nam je držati svetilko prave omike in napredka. Katoliška vera je skozi vse veke delovala v dveh smereh, a v se­danjih časih je to še posebno po..trebno, če se hoče za rašenje neumrjočih duš sploh kaj narediti.

+ Kar je bilo storjeno dobrega, se ne da uničiti. Če seme ne ob­rodi takoj in očitno, hrani sadove za kasneje. Če smo mi sejali, ne pa tudi želi, bodo želi tisti, ki so prišli za nami.

+ V preganjanju in stiskah je rasla nekdaj Kristusova Cerkev v Evropi, tako mora biti tudi tu na Kitajskem. Končna zmaga je naša, če bomo le delali, kot so prvi apostoli in misijonarji. Požrtvo­valno delo vedno rodi uspehe.

LETA 1991 ZAČETEK OSAMOSVOJITVENE VOJNE V SLOVENIJI

Slovenska osamosvojitvena vojna ali vojna za Slovenijo, znana tudi kot desetdnevna vojna, je bila vojna, s katero je Republika Slovenija med 27. junijem in 7. julijem 1991 odbila napad Jugoslavije, s tem pa potrdila svojo neodvisnost od SFRJ. To je bil prvi oboroženi spopad v Evropi po drugi svetovni vojni. Vojna je, po do sedaj znanih podatkih, zahtevala skupno 76 žrtev: 19 na slovenski strani, 45 na strani JLA, 12 pa je bilo tujih državljanov. Slovenska stran je imela 182 ranjenih, JLA pa 146. Enote TO so zajele 4693 pripadnikov JLA in 252 pripadnikov zvezne milice, JLA pa je imela v desetdnevnem spopadu uničenih ali poškodovanih 31 tankov, 22 oklepnih transporterjev, 172 transportnih vozil in 6 helikopterjev.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1564 UMRL JEAN CALVIN

FRANCOSKI TEOLOG IN REFORMATOR, OZNANJEVALEC STROGEGA BOGA (* 1509)

Med pobudniki reformacije ima ob Martinu Luthru pomembno mesto Jean Calvin (Kalvin). Rodil se je v Franciji, deloval pa je v Švici, največ v Ženevi, kjer je ustanovil "po Božji besedi reformirano Cerkev". Njegovo glavno teološko delo je Nauk krščanske vere. Naslonil se je na Luthrovo teologijo, le da je pri njem v središču Bog, ki je predvsem strogi sodnik. Kalvin je učil, da je Bog ljudi že vnaprej določil ali za zveličanje ali za pogubljenje (predestinacija).

LETA 1821 UMRL MIHAEL ANDREAŠ

KOROŠKI LJUDSKI PEVEC, BUKOVNIK IN TKALEC (* 1762)

Matija Ahacel je s Slomškovim sodelovanjem leta 1833 izdal Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, prvo slovensko posvetno pesmarico z notami. Koroške pesmi so izpod peresa Mihaela Andreaša, ki je bil po poklicu tkalec. Sam se je naučil brati in pisati slovensko in nemško. Bil je cerkveni pevec, a ni poznal not. Med njegovimi pesmimi, objavljenimi v omenjeni zbirki, je zelo zanimiva pesem Razvujzdan svet.

LETA 1924 ROJEN JANEZ ŠKOF

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC († 2009)

Ljubljančan po rodu se je na očetovo željo najprej zaposlil na železnici, toda srce ga je že kot otroka vleklo na oder. Leta 1951 je po opravljenem igralskem tečaju postal član novoustanovljenega gledališča v Celju, leta 1965 pa je za stalno prišel v Mestno gledališče ljubljansko, kjer je kmalu postal mojster in poosebljenje odrskega razvedrila. Do leta 1983, ko je bil upokojen, je ustvaril okoli 50 karakternih in humornih vlog. Nastopal je tudi v številnih filmih in TV-nadaljevankah (Krajevna skupnost, Mali oglasi).

LETA 1926 UMRL SREČKO KOSOVEL

PESNIK NAŠEGA KRASA (* 1904)

V pomladi življenja - dopolnil je komaj dvaindvajset let - v Tomaju umrl Srečko Kosovel, "pesnik našega Krasa". Umetniško je bil pa že zrel in njegove pesmi razodevajo duhovno globino tega mladega moža, ki je študiral romanistiko, slavistiko in filozofijo. Čeprav je umrl mlad, je pa v teh kratkih letih ogromno napisal. "Tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut," je dejala o njem njegova sestra Tončka, "nekaj njegove lirike je prav religiozne."

več:
S. Čuk, Srečko Kosovel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1996), 28-29.

o družini Kosovel:
B. Rustja, Raziskovalka primorske zgodovine - dr. Mira Cencič. Narodni voditelji bi morali skrbeti, da bi bilo čim manj žrtev, ne pa izzivati: Gostja meseca, v: Ognjišče 7 (2015), 10-15.

• Tomajski župnik Albin Kjuder je popisal vse družine, ki so spadale v župnijo Tomaj. Realno je zapisal stvari. Šel pa je tudi kronološko nazaj: izvor družine, kako so se spreminjali priimki na posamezni domačiji ... Tako je opisal tudi Kosovelovo družino. Opisal je stike, ki jih je imel z njimi, zabeležil pa je tudi odnos Srečka do njega in do Cerkve. Mamo je opisal kot blago, prijetno ženo, očeta kot energičnega, odločnega in strogega tudi do lastnih otrok ... Piše tudi o Srečkovi smrti in kako se je komaj dvaindvajsetleten pripravil nanjo. Opisal je, da je umrl, poln vere, kar je tudi na župnika naredilo globok vtis. Veliko razmišljam o tem, kako je tako mlad človek, poln energije, poln prihodnosti, toliko razmišljal o smrti. Je šlo za slutnjo? V pesmih večkrat govori o smrti. Gospod Kjuder je napisal, da je obiskal bolnega Srečka. Ta ga je prosil, da bi ga spovedal. To je storil, ker pa ni imel s seboj svete popotnice, ga je župnik pozneje še enkrat obiskal in takrat ga je prosil, da bi se še enkrat spovedal. Prejel je obhajilo, se umiril in kmalu umrl.

nekaj njegovih verzov:

• Trpeči ljudje čutijo, kaj je bitja svetost / in čutijo, kaj je greha / razbeljena ost – / in ljubijo Krista, / ker vedo: / edino On je pravičen.
  
• Velika je pot med tem, / kar Sem in kar sem, / kar Je in kar je – / o, čudne so moje poti.
  
• Naš pogum je trpeti, / preboleti temo, / z novo silo živeti, / z novo lučjo.
  
• Sobice večnosti vse so odprte, / duše naše več niso potrte, / zla­ti odsevi sijejo k nam, / čutiš, da nisi več sam.
  
• Rad bi le vedel, kaj je življenje, / ko čutimo v sebi nesmr­tni vzgon, / ko pride pomlad, sokov kipenje, / rad raseš in misliš, da ni vse zastonj.
  
• Daj, da stopim vstran od ljudi, / daj, da stopim in se ne vrnem, / daj mi milost: temo, ki teši, / da se v bolečini s Tabo strnem, / daj, da odidem od teh ljudi, / daj, da odidem in se ne vrnem.
  
• Sonce naj prisveti na zelena polja. / Svetlo, jasno sonce, v soncu zlata volja, / naj razžubori se v večnosti daljino, / delo naj premaga trpko bolečino.
  
• Čudni so, čudni hrami srca, / ko bi rad zapri jih pred svetom, / ko rad bi odmrl drhtenjem, trepetom, / ustvaril novo obliko sveta, / pa zatrepeče bolna perot, / skloniš se in poklekneš na pot...

in razmišljanj:

• Do resnice in pravičnosti se bomo priborili, naj tudi kraljuje laž, kajti ako bi bilo življenje nesmisel, bi mi ne živeli.
  
• Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor naša.
  
• Pišete s srcem? Ne, s peresom. A kar ne pride iz duše, ne gre do duše in nima cene.
  
• Če nismo sonce, hočemo biti lučka ob cesti. Bomo pa bolj topli in prijazni zato.
  
• Oh, koliko laže je potovati, če moli v daljavi zate mati, popotnik.
  več:
  

LETA 1927 ROJEN ALOJZIJ GROZDE

PESNIK, MUČENEC IN BLAŽENI († 1943)

"Nov, boljši red zahteva najprej novega, boljšega človeka. Brez novega človeka je nov red prazna beseda. In tega novega človeka moramo ustvariti predvsem mi. Izoblikovali ga bomo najprej sami iz sebe... Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov." Te modre besede je izrekel na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942, v ljubljanskem zavodu Marijanišče devetnajstletni dijak Lojze Grozde. Za njimi je stal sam; to potrjujejo vsi, ki so ga poznali in so z njim živeli. Jemal jih je tako zelo zares, da jih je zapečatil z lastno krvjo: 1. januarja 1943, na novega leta dan, ko so ga komunisti na Mirni na Dolenjskem mučili in umorili. Njegova edina 'krivda' je bila njegova apostolska gorečnost, izvirajoča iz njegove globoke vere in neomajne zvestobe katoliškim načelom. 27. septembra 1992 je slovenski metropolit, ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar v Šentrupertu, kjer je bil pokopan, slovesno razglasil odlok o začetku uradnega postopka za priznanje njegovega mučeništva. Čez sedem let (30. avgusta 1999) se je zaključil škofijski postopek za beatifikacijo in takrat je Stanislav Hočevar, beograjski nadškof in metropolit, v ljubljanski stolnici dejal: "Prepričan sem, da Sveti Duh prižiga po osebi božjega služabnika Lojzeta Grozdeta v naši krajevni Cerkvi tri nove zvezde: zvezdo svete mladosti, zvezdo pristne laiškosti in zvezdo junaškega mučeništva.« 13. junija 2010, med evharističnim kongresom v Celju, je papežev legat državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone razglasil Alojzija Grozdeta za blaženega in ga tako postavil nam vsem, posebej še njegovim vrstnikom, za zgled zvestobe v veri in krščanskega poguma. »Mlademu Lojzetu zvestoba in pogum nista kar padla v naročje, ampak si ju je izprosil z zvestim in vztrajnim krščanskim duhovnim življenjem, z molitvijo in posebej še s češčenjem in prejemanjem svetega Rešnjega telesa. V spomin smo si vtisnili njegov izrek o evharistiji kot soncu njegovega življenja. »Sonce razsvetljuje, daje rast in zorenje, sonce krepi, razveseljuje in spodbuja. V krščanskem pogumu in zvestobi pa nas krepi obhajanje svete evharistije." S temi mislimi je ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres začel svojo homilijo pri evharističnem slavju na Zaplazu 28. maja 2011, ko so v tem božjepotnem svetišče novomeške škofije v njemu posvečeno kapelo položili relikvije Alojzija Grozdeta, prvega slovenskega blaženega mučenca.

več:
S. Čuk, Lojze Grozde: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1993), 52-53.
S. Čuk, Lojze Grozde. Divjaj življenje, jaz se ne podam, za temelj samega Boga imam...: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2009), 18-19.
S. Čuk, Blaženi Alojzij Grozde. Proč mračne misli, nov se dan rodi ...: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2011), 20-21.

... v pričevanje, v: Ognjišče (2009) 2

... v pričevanje, v; Ognjišče (2011) 7

nekaj njegovih misli in verzov:

• Ne smemo iti s svetom v pogubo, ampak mora svet iti z nami v – rešenje!
  
• Tišine spev, najlepši spev, / lepote božje je odsev / in v duši najde svoj odmev. / Nič nimam, vendar vse imam.
  
• Divjaj, življenje, jaz se ne podam, / ne klone mi pred tabo moč duha, / za temelj samega Boga imam.
  
• Sem mislil, da sem sam / sredi življenja valov, / sredi besnečih vetrov / in nisem vedel kam. // In vendar Ti si bil, / mogočni moj Gospod, / z menoj prav vsepovsod, / kjerkoli jaz boje sem bíl.
  
• Sveta si zemlja, ti blagoslovljena / si od Najvišjega, Kralja neba; / ti z mojih dedov krvjo napojena, / tebi vsa moja ljubezen velja.

LETA 1964 UMRL DŽAVAHARLAL NEHRU

UČENJAK ALI UČITELJ, INDIJSKI POLITIK, OČE SAMOSTOJNE INDIJE (* 1889)

Mohandas Karamčand Gandhi, imenovan Mahatma ("velika duša") je duhovni oče sodobne Indije. Kakor je bil on predvsem verski voditelj in je snoval boj proti Angležem na moralnih in etičnih načelih (nenasilje), tako je ta boj na političnem področju vodil Pandit Džavaharlal Nehru, ki je po letu 1947, ko je bila Anglija prisiljena dati Indiji neodvisnost vodil to ogromno deželo kot ministrski predsednik vse do svoje smrti.

LETA 1973 UMRL VITAL VODUŠEK

DUHOVNIK, PESNIK, LITURGIČNI PISEC (* 1906)

Rojen v Ljubljani, brat pesnika Boža Voduška, po končani gimnaziji je odšel v bogoslovje in bil posvečen leta 1929. Bil je kaplan v Zagorju, župnik v Lokah, leta 1936 je odšel med slovenske izseljence v ZDA (župnija sv. Lovrenca – Cleveland, Ohio), prevzel tudi slov.-hrvaško župnijo v San Franciscu. Prve pesmi je objavljal v Križu na gori, edina pesniška zbirka je izšla leta 1928 (samozaložba). Prevladujejo religiozne pesmi, pa tudi utrinki iz narave, nekaj pesmi iz obdobja, ko je živel med rudarskimi in delavskimi družinami v Zagorju, je tudi socialnih ... Sicer pa je prevajal, prirejal in urejal liturgična besedila za ljudsko sodelovanje, prevedel je Guardinijev Sveti križev pot našega Gospoda in Zveličarja (1929).

nekaj njegovih verzov:

• Mi gremo k Tebi, polnosti iskat! / Mi gremo k Tebi z željnimi željami, / da bi s skrivnostjo svojo hodil z nami: / veliki brat! // Kakor drevo – roke razpenjaš v veje / in ptice v mehke se dlani skrijó. / Plamenčki živi v mraku zasijó: / ljubezen greje. // O soncu poješ. Pesem v duše seže / in pesem v dušah v eno zaživi. / In vse so eno, vse so kakor Ti: / ljubezen veže. // Legenda o ljubezni: šla je do neba, / otroška vera ji je pot svetila. / Ljubezen se je v večnost razklenila / in v zadnjo polnost: gledanje Boga (Sveti Frančišek)
• Moj mali bratec je bil slep / in kmalu potem je umrl. / In nihče ni vedel, kako je lep, / moj oče je krsto zaprl. (Pesem otroka)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1713 ZAČNE

VELIKI TOLMINSKI KMEČKI PUNT

Tolminski punt je bil zadnji kmečki upor na Slovenskem. Izbruhnil je najprej zaradi državnih davkov na meso in vino, nato pa so ga kmetje razširili še na urbarje in zahtevali 'stare pravice'. Začel se je uspešno, potem pa so ga zatrli mušketirji iz Vojne krajine. Štiri voditelje upora so usmrtili. Tej tragediji je Alojz Gradnik posvetil ciklus pesmi Podobe tolminskega punta. Vtisnjena je tudi na grb občine Tolmin.

LETA 1770 UMRL GIOVANNI BATTISTA TIEPOLO

SLIKAR, ZADNJI MOJSTER BENEŠKE UMETNOSTI (* 1696)

Najmlajši iz premožne družine šestih otrok je bil v mladosti vajenec v steklarski delavnici. V njegovem času Benetke doživljajo politični in ekonomski padec (po stoletjih izobilja), znašle so se na obrobju dogajanja, krepil se je srednji sloj ljudi in čutiti je bilo propad plemstva, ki je bilo daleč od realnosti, vzore so iskali v klasični Grčiji ... Tiepolo je bil slikar neba, oblakov, angelov in sestavljenih skupin ljudi, rad je imel zgodovinske in mitološke podobe, s katerimi je skušal pobegniti od vzvišenosti ... . Njegove freske so dramatično razgibane polne svetlih barv (Tiepolova modra barva). Slikal je v nadškofijski palači v Vidmu, rezidenci v Würzbrugu in kraljevi palači v Madridu.

LETA 1845 ROJEN WILHELM CONRAD ROENTGEN

NEMŠKI FIZIK († 1937)

Röntgen je raziskoval sevanje elektronk in po naključju odkril nov tip elektromagnetnega valovanja, ki ga je imenoval »žarki X«, navadno pa jih po njem imenujemo rentgenski žarki. Prav tako je odkril tudi zaslon, s katerim je mogoče to valovanje zaznati, in dejstvo, da je z njim možno opazovati trdne strukture v človeškem telesu. Tako je postal začetnik uporabe slik v medicini in za svoje odkritje je prejel tudi (prvo) Nobelovo nagrado za fiziko leta 1901.

LETA 1899 ROJEN JAN (IVAN) PLESTENJAK

PISATELJ IN PREVAJALEC († 1947)

Rojen je bil pri Sv. Barbari nad Škofjo Loko. Po končani gimnaziji v Šentvidu je študiral slavistiko, bil uradnik in med vojno interniran. Pisal je ljudske povesti, novele in črtice iz kmečkega življenja in je eden njenih najvidnejših predstavnikov. Dogajanje je dogajanje navadno postavil v svoje domače okolje: okrog Škofje Loke, grapa Hrastnica, Sv. Ožbolt, Sv. Andrej nad Škofjo Loko in druge vasi do Polhovega Gradca. Njegova najbolj znana povest Mlinar Bogataj je doslej izšla že dvakrat pri Mohorjevi, prvič jo je v program založbe uvrstil že Fran S. Finžgar leta 1942, v času kulturnega molka, ki so ga uvedli oefovci. Finžgar pa je vedel, da tiskanje slovenskih knjig ni sodelovanje z okupatorjem ampak še kako pomembno za ohranjanje slovenske narodne zavesti. Slovenska knjiga je med vojno lahko izhajala samo v ljubljanski pokrajini (pod italijansko okupacijo) - takrat so izhajale knjige Slovenčeve knjižnice.

odlomek iz Mlinarja Bogataja:

• Po zaselku je završalo. Svojim dolžnikom je Bogataj določil dneve, ko morajo odšteti denar. Vse prošnje so bile zaman. Surovo jim je oponašal nehvaležnost, jim očital obrekovanje in jih dolžil, da so zmeraj rovarili zoper njega. Znova se je bil spomnil poraza v društvu in še bolj jasno mu je jelo kljuvati v srcu. "Vam bom že pokazal!" Moreča skrb se je zagrizla v duše. Bajte in kmetije, ki so bile dolžne Bogataju, so se nekam čudno stiskale vase, kot bi se bale nevidnih rok, ki so segale po njih. Pri Bajžljevih je vse obnemelo. Še živina se ni oglasila v hlevu in še muhe se niso zganile na stropu...

LETA 1903 ROJEN VINKO ŽITNIK

PESNIK († 1980)

Doma iz Grosuplja, delal na kmetiji, bil nekaj časa poštar, nato je leta 1929 končal podčastniško šolo in postal orožnik (čin narednika). Po vojni je odšel v begunstvo v Italijo, bil je interniran, potem pa se je izselil v Argentino, kjer je živel po različnih župnijah, pomagal pri lazaristih, potem je bil hišnik v Slovenski hiši, do smrti je živel v Slovenski vasi pri Buenos Airesu. Pisal je posvetne in nabožne pesmi z impresionističnimi in ekspresionističnimi značilnostmi, glavni vir in navdih je bilo slovensko podeželje, ljubezen, vera in pokrajina. Vzore je iskal pri Prešernu, Jenku, Gregorčiču ... Oblika, metrika in rime njegovih pesmi so brezhibne, metaforika in jezik pa precej neizviren ... Prvo pesem je objavil leta 1928 (Božja roka), leta 1937 pa so pesmi izšle tudi v samozaložbi (Pomlad). Objavljal je tudi v begunstvu, po naselitvi v Argentini je pisal v Meddobje. V Grosupljem je pisal tudi gledališke igre in nastopal tudi kot igralec.

nekaj njegovih verzov:

• Ta ostri čas v srce se mi zasaja / kot mrzlo, okrvavljeno rezilo; / vse, kar je v meni prej pokojno klilo, / cvetelo v blaženem zavetju maja / in k soncu, k Bogu se smehljaje vilo / in oprijemalo se duri raja - / se grudi v lastni krvi; z zadnjo silo / se vzpenja k meni in mrtvo ostaja / kot plen pokončevalca, ki divja / čez lice razdejanega sveta . .. (Ta ostri čas)
  
• Ne, tiste dni ne bom več mogel spati; / srce se bo zbudilo kakor brst / in rdeči nageljni v svetlobi zlati / pognali bodo v sončne dni skoz prst. // In trgali jih bodo prstki beli / cvetočih deklic tiste mile dni, / na mladih prsih bodo jim dehteli, / bleščali se kot moja srčna kri. (Pomladi izza groba)

LETA 1917 ROJEN JANEZ KMET

DUHOVNIK in PISATELJ († 1965)

Janez Kmet, sin Suhe krajine, je prijel za pero že kot dijak škofijske klasične gimnazije v Šentvidu in kot bogoslovec. Kratko prozo je objavljal v raznih katoliških listih. Po novi maši leta 1943 je bil dlje časa na svojem domu in takrat je napisal svoje najdaljše delo, povest Nove brazde. V letih 1947–1965, ko je bil župnik v Ajdovcu pri Žužemberku, je napisal več črtic za mohorski koledar. V njih je zelo rad opisoval kmečke posebneže. Leta 1964 je pri Mohorjevi družbi izšla njegova večerniška povest Dom pod Borštom.

LETA 1927 ROJEN BOŽIDAR (TED) KRAMOLC

PISATELJ IN SLIKAR († 2013)

Bil je sin znamenitega skladatelja Luka Kramolca. Med drugo svetovno vojno je študiral arhitekturo pri Plečniku in slikarstvo pri Božidarju Jakcu. Po vojni je odšel v Kanado, kjer se je uveljavil kot arhitekt za notranjo opremo. predvsem pa kot slikar in grafik. Njegova dela so uvrstili v najbolj pomembne nacionalne likovne zbirke. Naslikal je tudi nenavadno Zadnjo večerjo, na kateri so ob Kristusu namesto apostolov delavci.

LETA 1927 ZAČNE V LJUBLJANI DELOVATI

PRVA AVTOMATSKA TELEFONSKA CENTRALA

Za izumitelja telefona velja Anglež Graham Bell, ki je svojo napravo predstavil leta 1878. Ljubljana je dobila prvo državno telefonsko omrežje leta 1897, ko je bila vključena v medkrajevni telefonski promet na liniji Dunaj–Trst. Takrat je bila v Ljubljani le ena javna telefonska govorilnica, v vsem mestu pa samo 66 naročnikov. Hitrejši razvoj telefonije je omogočila prva avtomatska telefonska centrala v Sloveniji z zmogljivostjo 3.000 številk, ki je začela delovati na današnji dan.

LETA 1929 ROJEN ŽARKO PETAN

pisatelj, gledališki režiser († 2014)

Rodil se je v Ljubljani leta 1929, potem pa se je kot otrok in mladostnik moral seliti (v Zagreb, Trst ...), kakor so od njegove družine velevale zgodovinske okoliščine. Med vojno je ostal pri redovnikih na Hrvaškem, potem se je vrnil v Maribor. Največ šolanja je opravil na Hrvaškem, nekaj v Trstu in Mariboru, fakulteti pa v Ljubljani, kjer je leta 1957 diplomiral na Ekonomski fakulteti, leta 1977 pa še na Akademiji za igralsko umetnost. Usodno ga je zaznamovala nacionalizacija očetove kavarne Astoria v Mariboru, ki je očeta izredno potrla, pozneje pa še zapor, kamor so ga nedolžnega vtaknili komunisti (1959 je bil na vojaškem sodišču v Beogradu obsojen na sedem let zapora, a so ga leta 1961 zaradi pomanjkanja dokazov oprostili). V samici je začel sestavljati kratke in satirične stavke, vse je ohranjal v spominu in kasneje zapisal. V življenju se je tako nabralo skoraj 10.000 aforizmov in njegovo ime je v svetovnih antologijah aforistov .... Veliko je pisal (»Človek, ki veliko prestane, lahko piše knjige«), predvsem romane, novele, gledališke, radijske in televizijske igre, pesmi in eseje, tudi za otroke. V središču njegovega pisanja sta bila vedno satira in humor... Naštejemo lahko blizu sto prevodov, in okrog 80 slovenskih naslovov, njegova dela so bila prevedena v številne tuje jezike (27) ... Bil je poleg pri ustanavljanju Odra 57 v Dramo in MGL je prinašal novosti evropskih del. Režiral je po Jugoslaviji in po svetu in mednarodni leksikoni ga uvrščajo v svetovni režiserski vrh skupaj s tako zvenečimi imeni kot sta npr. Chaplin ali Bergman. Leta 1966 je dobil nagrado Prešernovega sklada, zlati red za zasluge leta 2004 ter nagrada mesta Maribor - Glazerjeva nagrada za življenjsko delo (2007) ...

več:
B. Rustja, Pisatelj in režiser Žarko Petan. "Ne more biti morale tam, kjer ubijaš, da prideš na oblast: Gost meseca, v: Ognjišče 7 (2009), 8-12.

nekaj njegovih misli:

• Dokler sem molčal, so se vsi strinjali z menoj.
  
• Bedak, ki napiše še tako veliko bedarijo, bo vedno našel še večjega bedaka, ki bo to objavil.
  
• Nikar ne spoznaj samega sebe, boš razočaran.
  
• Človek se nauči govoriti v dveh letih, potem pa se vse življenje uči molčati.
  
• Politiki so podobni utopljencem. Bolj jim teče voda v grlo, bolj kričijo.
  
• Poštenje je žlahtnejše od znanja: znanje se lahko izkoristi za nepoštena dejanja.
  
• Pameten človek se nikoli ne zanese samo na svoje možgane.
  
• Moji aforizmi so praviloma enovrstični. Da mi ne bi mogli očitati, da pišem med vrsticami.
  
• Bog je ustvaril dober svet. Potem pa so ga ljudje toliko časa popravljali, da so ga povsem skazili.
  
• Slovenci smo, žal, s svojim »prilagajanjem« komunizmu izgubili moralo. Nimamo je več – poglejte javno in politično življenje. Je laž še nemoralna?
  
• Komunizem ni bil nikoli moralen. Ne more biti morale tam, kjer ubijaš, da prideš na oblast!

LETA 1963 UMRL BOGOMIR MAGAJNA

PISATELJ, ZDRAVNIK IN UREDNIK (* 1904)

Pisatelj Bogomir Magajna, doma iz Vrem pri Divači, po poklicu zdravnik za duševne bolezni, je napisal in zapisal več prisrčnih legend o Mariji. Prva je posvečena Vremski Mariji, zavetnici njegove domače cerkve. V knjigi Marija v slovenskih legendah (Ognjišče 1987) je sedem njegovih legend. Zelo ljubka je tista, ki govori o Mariji, ki je v svoji materinski ljubezni podojila človeško dete, ki je neutolažljivo jokalo.

več:
S. Čuk, Bogomir Magajna: Obletnica, v: Ognjišče 1 (2004), 42-43.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Če človek odpre le enemu človeku vrata, ki vodijo v kraj velikega veselja, ni njegovo življenje nepomembno, kajti oni drugi človek bo poklical druge ljudi za seboj.
  
• Otrokova duša je kakor zvon: kakor boste peli vanjo, tako bo odpevala.
  
• Človek, ki hoče narediti nekaj velikega, se mora odreči vsemu, kar bi bilo le njemu samemu v korist.
  
• Dete neutolažljivo joče in joče. Angelci se čudijo in vprašujoče p­ogledujejo Marijo. Marija pa se smehlja. Na klopi poleg zibelke sedi in reče:"Samo mati lahko potolaži človeško dete, kadar se joče, zakaj iz matere je dete rojeno in iz matere hoče živeti in se umiriti. Vi, angelci, pa ste bili brez mater rojeni, zato tega ne morete vedeti. Prinesite mi dete v naročje!" Drug za drugih pohite angelci k zibeli, ga vzdignejo in lahko nesejo Mariji, ki ga vzame v svoje naročje. Z levico objema nebeška mati Marija človeško dete, z desnico si odpenja belo srajco, si razgalja prsi, ki so polne življenja, jih ponudi otroku v ustece. (Bogomir Magajna, Legenda o Mariji dojilji).
  
• Metulj dneva išče sonce, metulj mračnjak beži za temo... So ljudje, ki so se odločili za dan, in ljudje, ki jim je draga noč. Strašno pa je tistim, ki so ustvarjeni za luč, pa morajo tipati v megle.
  
• Razum ne more priznati večnosti - človek pa ne bo zadovoljen, dokler ne podaljša svojega življenja v večnost. Človek ne more biti srečen, dokler ne zmaga smrti, preko katere ne more razum.
  
• Ni svobode za enega človeka ..., dokler ni svobodna zemlja, na kateri se je rodil, dokler niso svobodni tisti, ob katerih je rasel. Samo en človek ne more biti svoboden. Svobodni morajo biti vsi.

LETA 1968 UMRL JURIJ ALEKSEJEVIČ GAGARIN

RUSKI ČASTNIK, VOJAŠKI PILOT, KOZMONAVT (* 1934)

12. aprila 1961 ob 09:07 po moskovskem času so s kozmodroma Bajkonur izstrelili nosilno raketo Vostok z vesoljsko ladjo Vostok 1, v kateri je kot prvi človek v vesolje poletel Jurij Gagarin. Vesoljska ladja je Zemljo obkrožila enkrat in sicer na tiru z višino med 169 in 315 kilometri. Gagarin je, kot je bilo predvideno, 108 minut po izstrelitvi s padalom pristal blizu mesta Engels v Sovjetski zvezi. Prvi vesoljski polet s posadko v zgodovini človeštva je bil tako zaključen. Naredil je polni obhod Zemlje, vendar je zaradi vrtenja Zemlje pristal zahodneje od Bajkonurja. Ko je Gagarin zapuščal Zemljino ozračje, naj bi baje dejal: »Hodil sem po vesolju, a tam nisem videl Boga«, 45 let kasneje pa so Sovjeti priznali, da so mu te besede namerno podtaknili in jih je v resnici izrekel Nikita Hruščov na nekem partijskem sestanku ... Gagarinov sodelavec Valentin Petrov je namreč povedal, »da je bil Jurij, kot vsi Rusi, krščen, in kot vem, je bil tudi vernik, in gotovo ne bi bil izrekel takih brezverskih besed.« V Ognjišču 05_1968 je bila v zvezi s tem zapisana novica, kako je bil po srečnem pristanku na sprejemu v Moskvi tudi patriarh Aleksej in visok verski dostojanstvenik iz Libanona. Gagarin mu je takrat rekel: »Blagoslovite me, oče, ker prihajate iz Svete dežele, kjer se je rodil in umrl Jezus. Vedite, oče, moja vera je silnejša kot moč rakete, ki me je ponesla v vesolje.« Jurij Gagarin je umrl v letalski nesreči, star komaj 34 let

LETA 1972 UMRL PADRE MARIANO

ITALIJANSKI REDOVNIK, KAPUCIN, PRVI TELEVIZIJSKI MISIJONAR (* 1906)

"Če bi sveti Pavel, veliki apostol narodov živel danes," pravijo mnogi, "bi oznanjal evangelij po televiziji in drugih sodobnih sredstvih družbenega obveščanja." Tako je pred več kot petdesetimi leti, ko je bila televizija še "v povojih", delal slavni italijanski kapucin Padre Mariano, ki je od zadnje nedelje v januarju leta 1955 pa vse do svoje smrti, 27. marca 1972, vodil najbolj uspelo in najbolj gledano versko oddajo v Evropi - oddajo "Vera danes", ki je bila na sporedu italijanske televizije vsak torek in jo je redno spremljalo okoli 15 milijonov ljudi, vernih, manj vernih pa tudi nevernih. Vsem se je priljubil s svojo človeško širino in prisrčnostjo, zabeljeno s kančkom humorja. Do srca jim je šel njegov pozdrav "Mir in dobro vsem" (Pace e bene a tutti).

več:
S. Čuk, Padre Mariano. Prvi televizijski misijonar: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2006), 22.23.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Nenehno imamo Kristusa v ustih, toda veliko premalo v srcu in v dejanjih.
  
• Nikoli se ne pritožujmo, da nimamo priložnosti biti bližnji Jezusu! On mi je nenehno blizu v mojih bratih in sestrah.
  
• Ne govori: to se mene ne tiče. Vsi smo na neki način odgovorni za duše, ki jih Previdnost pošilja na našo pot. Dajmo vsaj živ in prepričljiv zgled (mar ni to največ?) resnično krščanskega življenja.
  
• Veliko lažje je umreti ustreljen ali obglavljen za neko idejo, kot pa za to idejo živeti dvajset, trideset let, ne da bi je nikoli ne zatajili.
  
• Pozabljamo na nadnaravno vrednost trpljenja; pozabljamo, da nam Jezus pošilja trpljenje ne zaradi trpljenja samega, ampak zato, da bi se po trpljenju bolj približali Njemu.
  
• Kdo so svetniki? Ljudje, kakor mi. Spočetka so pogosto celo manjši od nas. Toda verovali so ljubezni, verovali so v moč ljubezni in so se trudili to ljubezen živeti.
  
• Odpuščanje je več kot dar. Samo kdor je sposoben darovati, ampak zares darovati, lahko svoj dar povzdigne do viška odpuščanja.
  
• Svetnik je tiho glasbilo v rokah Ljubezni.
  
• Ljudje? Vedno bolj sem prepričan, da so vsi, najsi bodo rumeni, rdeči, črni ali beli, bolj nesrečni kot pa krivi. Vsi bi bili boljši, če bi bil boljši jaz.

LETA 1983 UMRL ANTON GRAD

FILOLOG, PREDAVATELJ IN AKADEMIK (* 1907)

Za študij romanskih jezikov (italijanščine in francoščine) pa tudi angleščine so nepogrešljivi učbeniki in slovnice teh jezikov, ki jih je sestavil slovenski jezikoslovec Anton Grad, dolgoletni profesor za romansko filologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani. S svojega področja je napisal veliko znanstvenih razprav in člankov.

27. marec

• svetovni dan gledališča

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 8 UMRL HORACIJ

STARORIMSKI PESNIK S POLNIM IMENOM QUINTUS HORATIUS FLACCUS (* 65 pr Kr..)

Rodil se je osvobojenemu sužnju v Venusii, v južni Italiji. Med študijem v Atenah se je pridružil Brutovi vojski, po njenem porazu pri Filipih pa se je vrnil v Rim, kjer je služil kot uradnik. Eden od ljubljencev cesarja Avgusta. A rajši kot fine pojedine v Rimu je hvalil preprosto hrano: domačega piščanca, pečenega kozlička, slanino, solato z vrta in sadje iz sadovnjaka...

nekaj njegovih misli:

• Izgovorjena beseda se ne vrne.
  
• Sladko in častno je umreti za domovino! Še slajše pa zanjo živeti.
  
• Zdrava pamet, to je načelo in izvor dobrega pisanja.
  
• Izkoristi dan, čim manj zaupaj jutrišnjemu.
  
• Vrlina staršev je bogata dota.
  
• Nič ni bolj nespametnega kot nositi drva v gozd.
  
• Zavedaj se, da je vsak dan lahko tvoj zadnji.

LETA 1853 ROJEN ANTON BARTEL

PISATELJ IN LEKSIKOGRAF IN PRIPOVEDNIK († 1938)

Rodil se je v Mirni Peči, po končani gimnaziji v Novem mestu je filologijo študiral na Dunaju. Kot profesor je učil na gimnaziji v Trstu, potem v Celovcu (do leta 1909). Poučeval je latinščino in grščino pa tudi slovenščino in dijakom vlival ljubezen do domačega jezika. Lotil se je tudi pisanja, napisal je zgodovinsko povest Pomladanski vetrovi, o dogodkih iz Napoleonove dobe. Z veliko vnemo se je lotil pregledovanja Janežičevega nemško–slovenskega slovarja in oskrbel tretjo izdajo za tisk (1889). Bil je eden najožjih sodelavcev Maksa Pleteršnika, (1894-95), ko je le-ta pripravljal svoj veliki slovar.

LETA 1865 ROJEN JANEZ EVANGELIST KREK

POLITIK, SOCIOLOG, PISATELJ, TEOLOG, PUBLICIST IN ČASNIKAR († 1917)

Dr. Janez Evangelist Krek - bogoslovni profesor, pisatelj in publicist, državni in deželni poslanec, voditelj krščanskega socialnega gibanja na Slovenskem, ustanovitelj zadrug za podporo zadolženega kmečkega prebivalstva in borec za novo državo južnih Slovanov. Njegov učenec in prijatelj Ivan Dolenec, urednik Krekovih Izbranih spisov, je ob stoletnici rojstva tega izrednega moža zapisal: "Vse Krekovo življenje, vsi njegovi veliki uspehi so razložljivi iz njegove žive vere, ki je vesela in preprosta kakor otrokova... 'Uspeh vsega našega dela je odvisen od božjega blagoslova, ki ga moramo zaslužiti in ohraniti z dobrimi deli,' je rad ponavljal." "Tako kot knjige mi, ljudi je brati znal," je o Janezu Evangelistu Kreku, duhovniku, ki je delal za deset ljudi, zapisal pesnik Oton Župančič.

več:
S. ČUK,. dr. Janez Evangelist Krek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1997), 28-29.
S. ČUK, Janez Evangelist Krek: Priloga, v: Ognjišče 10 (2017), 58-65.

nekaj njegovih misli:

• Če moremo koga meriti, koliko je kristjana, potem ga moremo meriti po tem, koliko zna odpuščati; to pa merimo po tem, koliko zna trpeti in potrpeti.
  
• Človek išče značaja, išče vzora, ki bi se ga oprijel in po njem uravnaval svoje življenje; išče opore, ki bi se nanjo mogel nasloniti v težavnem boju življenja.
  
• Samo en značaj ti sije brez pege, vzvišen, veličasten, a vendar tako ljubek, tako domač. Tak značaj najdeš v osebi Jezusa.
  
• Ljudje smo betežni in slabi. / Močni pa smo v veri v Boga, / zaupanje Vanj nas krepča, / molitev poguma nam da.
  
• Prav gotovo je dolžnost vsakega moža kristjana, da se ne boji nikogar razen Boga in božje zapovedi in da nima nikakega strahu pred človeško gosposko, če velja braniti pravico in zakon božji.
  
• Vsak, ki zasluži človeško ime, nosi v svojih prsih spoštovanje do tiste, ki ga je v bolečinah rodila in v neštetih skrbeh vzgajala. V licu svoje matere bere pomen in dostojanstvo ženske osebnosti.
  
• Kdor ni osebno svoboden, ostane duševno top, nravno propal; tak človek izgubi zavest o vrednosti človekovi.
  
• In ko je druge ni rešitve, / rešile me materine bodo molitve.
  več:
  

LETA 1893 ROJEN ANDREJ ČEBOKLI

PISATELJ († 1923)

Svojo življenjsko pot je začel v Kredu pri Kobaridu, kjer je hodil v osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval v Gorici kot gojenec malega semenišča do višje gimnazije, ko je stanoval zasebno. Namesto na študij prava v Gradcu je moral na fronto, kar ga je zaznamovalo dušno in telesno. Po vojni se je vpisal na študij slavistike in romanistike na ljubljanski univerzi, a je za posledicami vojne leta 1923 umrl. Pesmi je začel pisati že kot gimnazijec, obsežnejša in pomembnejša je njegova kratka proza, objavljena v raznih revijah.

LETA 1898 ROJEN ERNEST ADAMIČ

FILMSKI REŽISER, SCENARIST IN PUBLICIST († 1977)

Po končanem ljubljanskem učiteljišču je poučeval najprej na Dolenjskem, kasneje v Zasavju. V tem proletarskem okolju je začel pisati krajše feljtone in kasneje povesti. Deloval je tudi kot režiser, scenarije je pisal sam, tudi glasbeno je bil dejaven. Pred drugo svetovno vojno je pisal radijske igre (več kot 50 jih je napisal). Med vojno je izgubil službo in se po vojni začel ukvarjati s filmom. Po nekaj uspešnih poskusih na razpisih (Njegov prvi izpit) je postal režiser dokumentarnega filma. Nagrajen je bil njegov dokumentarec Med zagorskimi rudarji. Realiziral je več kot 80 kratkih filmov, na televiziji Ljubljana pa je v letih 1965/69 oblikoval serijo Portreti; v kateri je predstavil številne pomembne Slovence (Plečnik, Pirc, Seliškar, Jakac, Napotnik...), posnel je tudi film o Simonu Gregorčiču (1966).

LETA 1908 ROJEN JOŽE GREGORIČ

DUHOVNIK, SLAVIST, UREDNIK, PREVAJALEC († 1989)

Doma iz kmečke družine v vasi Delač na Kostelskem, po končani gimnaziji v Kočevju je študiral teologijo v Ljubljani (diplomiral 1933), potem pa študiral v Zagrebu še slavistiko, nekaj časa je bil prefekt in profesor v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, med vojno izseljenski duhovnik v Zagrebu. Po drugi svetovni vojni je bil župnik v Tržiču in na Polici pri Grosupljem. zadnjih deset let svojega življenja je preživel v stiškem samostanu, kjer je tudi pokopan. Veliko je pisal (pod različnimi psevdonimi: Jože Zdolanji, Drago Piškur ...) za številne časopise, zbornike, koledarje, bil je tudi član odbora Mohorjeve v Celju, pri Novi poti, Novi mladiki ... Pisal je uvode, recenzije in komentarje k številnim izdajam, veliko je tudi prevajal. Tudi za Ognjišče je napisal nekaj člankov (priloga o Stični, o Petru Pavlu Glavarju ... Njegova bibliografija šteje skoraj 1500 različnih člankov od tega je 18 knjig. Rad je opisoval rodni Kostel, že med obema vojnama je začel pripravljati slovar kostelskega jezika, ki je leta 2014 tudi izšel.

LETA 1915 UMRL JANEZ STARIHA

slovenski misijonar in škof v ZDA (* 1845)

Belokranjec Janez Stariha (r. 1845) je bil kot dijak frančiškanske gimnazije v Novem mestu vpoklican k vojakom. V želji, da postane duhovnik, se je iz vojske tajno izmaknil in odšel v Ameriko; po raznih preizkušnjah ga je posvetil za duhovnika slovenski misijonski škof Ignacij Mrak. Kot duhovnik je razvil vsestransko dejavnost in leta 1902 je postal prvi škof nove škofije s sedežem v mestu Lead City (Južna Dakota), kjer je imel mnogo truda z Indijanci. Zaradi bolezni se je leta 1909 vrnil domovino in po šestih letih umrl v Ljubljani.

LETA 1942 ROJEN JIMI HENDRIX

AMERIŠKI KITARIST ROCK GLASBE († 1970)

Po nastopu na festivalu v Montereyju leta 1967 in čez dve leti na Woodstocku je postal slaven. Bil je pionir tako na področju novega kitarskega zvoka kot glasbene produkcije. Najprej so ga odkrili v Angliji s hitom »Hey Joe«, kasneje z albumom Are You Experienced?, glasbena kompilacija, ki je vključevala himne generacije in je ostal eden izmed najpopularnejših rock albumov vseh časov. Vključuje pesmi Purple Haze, The Wind Cries Mary, Foxey Lady, Fire in Are You Experienced?. Publiko v ZDA je dvignil na noge šele z monterejsko uspešnico Wild Thing in čez noč je The Jimi Hendrix Experienece postal eden izmed najpopularnejših skupin na svetu. Potem so sledili hiti: If 6 was 9, Bold as Love in You Got Me Floatin. Višek njegovega ustvarjanja je album Electric Ladyland z njegovimi najbolj znanimi skladbami... Jimi je umrl star komaj 27 let v sumljivih okoliščinah, domnevno zaradi prevelike doze uspavalnih tablet ali samomora.

LETA 1974 UMRL KAROL PAHOR

SKLADATELJ, VIOLINIST IN GLASBENI PEDAGOG (* 1896)

Skladatelj Karol Pahor je svoja dela gradil na prvinah ljudske glasbe. Posebno se je odlikoval v vokalni glasbi. Za njegove zborovske skladbe sta značilni iskrena čustvenost in toplina; med temi je najbolj znana skladba Očenaš hlapca Jerneja na besedilo pisatelja Ivana Cankarja iz povesti Hlapec Jernej in njegova pravica.

LETA 1989 JE NASTALA KOALICIJA DEMOS

Na domačiji Ivana Omana v Zmincu pri Škofji Loki so se sestali predstavniki Slovenske demokratične zveze, Socialdemokratske zveze Slovenije in Slovenskih krščanskih demokratov (Slovenska kmečka zveza, poznejša Slovenska ljudska stranka se je pridružila koaliciji na začetku leta 1990). Predsednik Demosa je postal dr. Jože Pučnik, koalicijo pa sta povezovala dva glavna cilja – miren prehod v demokracijo in suverena Slovenija. Prvič se je javno predstavila v začetku decembra 1989 v Klubu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani.

LETA 1993 UMRLA CITA POTOKAR

SLIKARKA, ILUSTRATORKA KNJIG (*1915)

Rodila se je v Dragatušu v Beli krajini, umrla pa je v Ljubljani en dan pred 78. rojstnim dnem. Slikarske umetnosti se je pred drugo svetovno vojno učila v Beogradu, po vojni pa v Ljubljani. Leta 1943 je bila internirana v Ravensbrück in taboriščna tematika je bila pogosta v njenih delih. Najbolj je poznana po ilustracijah knjig za otroke: Bratec in sestrica, Okoli sveta, Marjanka Vseznalka Branke Jurca, Veliki in mali ljudje Zofke Kveder, Vesela abeceda Vere Albreht, Sto belokranjskih Lojzeta Zupana ...

LETA 2010 UMRL JOŽKO KRAGELJ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, PUBLICIST (* 1919)

Doma je iz Modrejc pri Mostu na Soči, kamor je hodil v šolo, potem pa obiskoval goriško gimnazijo in bogoslovje. Posvečen je bil 1942, bil je kaplan v Idriji in nato do leta 1948 župnijski upravitelj na Livku. V sodnih procesih proti duhovščini je bil decembra 1948 v Tolminu aretiran in zaprt. Obsodili so ga na smrt z ustrelitvijo, kasneje so sodbo spremenili v dvajset let prisilnega dela. V zaporih, tudi v samicah, bunkerjih in delovnih taboriščih, je ostal do julija 1956. Ves ta čas je opisal v knjigi Moje celice, enem prvih prikazov trpljenja duhovnikov v povojni Jugoslaviji. Po izpustitvi je bil župnik v Velikih Žabljah in Brjah, na Gočah, deset let na Marijinem Celju v Ligu, nato še v Vrtojbi, Podkraju in Batujah. Več kot polstoletno pisateljsko pot je začel s kratko prozo, ki sta jo objavljala koledarja Goriške in Celjske Mohorjeve družbe. Od tod zbirka črtic Moja Tolminska. Sledil je roman Simon iz Ruta. V sedemdesetih letih je prevedel več del italijanskega duhovnika Alessandra Pronzata. Uredil in za tisk pripravil je številne izdaje (knjige, prispevke za koledarje, revije, časopise). Tudi za Ognjišče, kamor je rad napisal kakšen članek o Tolminski ali Benečiji, v zbirki Graditelji slovenskega doma pa smo izdali knjige o Jožetu Abramu, Ivanu Trinku, Vinku Vodopivcu ..., za katere je on zbral gradivo. Jožko je rad zahajal v Benečijo, ljubezen do teh krajev ga je spremljala do smrti, življenjsko modrost je črpal od Ivana Trinka Zamejskega in kasneje tudi urejal Trinkov koledar. O večini župnij, v katerih je deloval, je objavil publikacije o njihovi zgodovini in sodobnem položaju.

več o njem v rubriki gost meseca 02_1999

njegova misel:

• Vzgajal sem otroke versko in narodno. Versko v prvi vrsti, ker vem: če vzgoja ne temelji na Kristusu, se vse drugo zruši, ker nima trdne podlage.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1466/1469 ROJEN ERAZEM ROTTERDAMSKI

(PRAVO IME: GEERT GEERTS), NIZOZEMSKI RENESANČNI HUMANIST, KNJIŽEVNIK, FILOLOG, FILOZOF IN TEOLOG († 1536)

Najbolj izobražen, znan in slaven renesančni teolog in humanist. Bil član avguštinskega reda, študiral na Sorboni v Parizu in v krogu Thomasa Mora v Londonu, doktoriral pa je v Torinu. Potem je kot svobodni učenjak deloval na Nizozemskem, v Angliji in v Baslu. Prizadeval si je za mir in enotnost ter pristno krščanstvo, ki naj bi bilo utemeljeno na Evangeliju. V svojih spisih je poskušal uskladiti vero in razum, pa tudi izročilo krščanstva in antike. Čeprav je kritično gledal na razmere v Katoliški cerkvi, se ni pridružil reformaciji in je ostro nasprotoval Martinu Luthru. Leta 1516 je na podlagi grških besedil objavil prevod Nove zaveze. Najbolj znano njegovo delo je »Hvalnica norosti« (latinsko: Laus Stultitiae), ki jo je posvetil svojemu prijatelju, prav tako izobraženemu humanistu, Thomasu Moru. Prvič je bila natisnjena v Parizu leta 1511, v času njegovega življenja pa je bila ponatisnjena še 35 krat, v več jezikih.

njegova misel:

• Vsa druga bitja so zadovoljna z mejami narave, samo človek sili čez ojnice svoje usode.

LETA 1539 UMRL IVAN KACIJANAR

kranjski deželni glavar, avstrijski general in poveljnik v bojih s Turki (* 1491)

Rojen na gradu Kamen pri Begunjah. Leta 1524 je poveljeval kranjskim četam v boju s Turki, kasneje tudi proti upornim štajerskim kmetom. Leta 1529 je sodeloval pri obrambi Dunaja pred Turki. Več let (1530-37) je bil kranjski deželni glavar in poveljnik kranjskih čet na Hrvaškem in v Slavoniji. Njegove čete so imele namen osvoboditi Slavonijo izpod Turkov, toda po neuspešnem obleganju Osijeka je Kacijanar z drugimi poveljniki pobegnil in bil zato na Dunaju obtožen veleizdaje in zaprt. Iz dunajskega zapora je pobegnil, zbežal v Kostanjico na Hrvaško kjer ga je zaradi njegovega političnega vpliva dal grof Nikola Zrinjski ubiti. Njegov brat, ljubljanski škof Franc Kacijanar, ga je dal pokopati v stolni cerkvi v Gornjem Gradu, kjer nanj spominja velik kamnit nagrobnik.

LETA 1782 ROJEN NICCOLO PAGANINI

ITALIJANSKI VIOLINIST, VIOLIST, KITARIST, DIRIGENT IN SKLADATELJ († 1840)

Doma v Genovi, glasbene osnove mu je posredoval oče, z devetimi leti je že nastopal, kasneje se je izpopolnjeval v Parmi. Leta 1801 je postal koncertni mojster v Lucci, čez nekaj let violinist v komornem orkestru princese Marije Ane Bonaparte (Napoleonove sestre). Leta 1813 je imel uspešen koncert v Milanu in postal slaven po Italiji. V dvajsetih letih 19. stol. je navduševal občinstvo po evropskih mestih. Bil je mojster violine, s sijajno tehniko in čistim zvokom, uvedel je nekatere nove elemente, obogatil izrazne možnosti instrumenta. Ljudje so drli na njegove koncerte, posnemali njegov slog oblačenja - bil je legendarna osebnost, magični virtuoz, zvezda, veliko je nastopal, glasbo pa je pisal predvsem za godala.

LETA 1821 ROJEN REGALAT STAMCAR

frančiškanski duhovnik, šolnik in nabožni pisatelj (+ 1890)

Rojen v Mirni peči, gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, v Ljubljani pri frančiškanih končal teologijo in bil leta 1844 posvečen. Kasneje se je izobraževal na gimnaziji v Innsbrucku, bil najprej profesor v Pazinu, nekaj časa v Gorici, leta 1860 pa je nastopil kot profesor na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, kjer je pučeval je latinščino, nemščino, zemljepis in zgodovino ... napisal je Spovednika potrebne lastnosti in svarilo.

LETA 1828 ROJEN LEOPOLD BELAR

ORGANIST, SKLADATELJ († 1899)

Leopold Belar je prvo glasbeno izobrazbo dobil v rojstni Idriji. Kot učitelj je deloval v različnih krajih, nazadnje v Ljubljani, kjer je postal ravnatelj mestne deške šole. V krajih, kjer je služboval, je vodil tudi cerkveno petje. Leta 1862 je dobil službo organista pri Sv. Jakobu v Ljubljani, ki jo je opravljal 37 let, vse do svoje smrti. Belar je zložil mnogo verskih skladb, ki so po melodiki blizu ljudskemu duhu. Njegova Glej zvezdice božje spada med najlepše slovenske božične pesmi. Njegova je tudi slovenska maša Oče večni v visokosti.

LETA 1835 ROJEN SIMON JENKO

PESNIK IN PISATELJ († 1869)

"V zemlji domači ležiš, v najlepši tu družbi počivaš, / tebi na strani leži pevčevo blago srce." To sta dve vrstici elegije Na Jenkovem grobu, s katero je Josip Stritar opozoril na veličino Simona Jenka, pesnika Sorškega polja, po njegovi prezgodnji smr­ti. Umrl je na današnji dan v Kranju in pokopan je bil na isti božji njivi kot "pevec" France Prešeren.

več:
S. Čuk, Simon Jenko  Obletnica meseca v: Ognjišče 10 (1999) 20-21.

nekaj njegovih verzov:

• Žalosti se znébi, / preden dan ugasne, / al' spomin ohrani / na trenutke jasne. // To vodilo zlato / za življenje kratko / kožo ti ohrani / dolgo časa gladko.
  
• Zarja dan pripelje, / dan darove razne / s sabo nam prinese, / tožne in prijazne.
  
• Sad, ki na spoznanju rase, / vse grenkosti prekosi, / ker s krvjo se srčno pase, / v korenini mir mori.
  
• Bodi počeščena, / rajska ti Devica, / vseh nebes in zemlje, / naših src Kraljica!
  
• Moči, moči mi daj, moj Bog! / Da, ko napade me obup, / ne uklonim silam se nadlog, / jim stanovitnost stavim vkljub.
  
• Naj volja tak krepka kot tvoje gore, / naj moč ti bo taka kot tvojih je rek, / ki trgajo jeze in potresajo breg; / al' mirno, ponosno srce naj ti bo, / ko tvoje pomladi poljé je cvetno.
  
• Močí, močí mi daj, moj Bog! / Tak krepke kakor zid gorá, / da, če se ruši svet okrog, / propast me najde še moža.

LETA 1864 ROJEN KAROL GROSSMANN

ODVETNIK IN PIONIR SLOVENSKEGA FILMA († 1929)

Grossman se je rodil v Drakovcih blizu Male Nedelje. Po poklicu je bil odvetnik, od leta 1901 pa je služboval v Ljutomeru. Bil je pionir slovenskega filma. Leta 1905 je posnel svoja prva dva kratka filma Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru, leto pozneje pa še tretji film Na domačem vrtu. V filmu prikazuje ženo Matildo z dojenčkom v naročju, ter hčerki Drago in Boženo, ki tekata od vrtnega paviljona proti kameri. Gibanje deklet kaže na raziskovanje izraznih možnosti medija in je značilno že na novo obdobje filmske zgodovine

LETA 1883 ROJEN IVAN PREGELJ

PISATELJ, PESNIK IN DRAMATIK, "ROVTAR IZ GALILEJE TOLMINSKE" († 1960)

Tako je v svoji pesmi Božična rapsodija samega sebe označil pisatelj, pesnik in dramatik Ivan Pregelj. Zibelka mu je tekla pri Sv. Luciji (Mostu na Soči) in veliko svojih del je posvetil rodni Tolminski (Tolminci, Štefan Golja in njegovi, Plebanus Joannes). V svojih delih je izpovedoval doživljanje sveta in življenja v luči vere, zato je bil v času liberalizma nepriznan in odklanjan.

več:
S. Čuk, Ivan Pregelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1993), 44-45.

nekaj njegovih misli:

• O, to je dobro, da še moremo odpuščati! Strašno bi bilo, če ne bi mogli. Pa je duša v nas taka, da moremo! Dobro je, da moremo odpustiti ... Po tem bomo sojeni, koliko krivic smo odpustili. Samo ljubezen nas bo odrešila.
  
• Bog je lep, je moder, je svet, je eno samo brezno skrivnosti, povodenj ljubezni, ogenj pravice, ena strašno lepa pesem, ena strašna sladka roža, ki je vse, vselej in vsem. Pa še to so le besede ubogega človeka, ki je slep, gluh in nem.
  
• Kakor človeku, ki se je vrnil iz tujine domov, mi je, ko odprem sveto pismo.
  
• Ne sreča ne čast prijetnost v življenju, bolečina edina nam je na svetu najbolji kažipot k Bogu in spoznanju, kako je vse na svetu prazno in minljivo in kako smo vsi le prah in senca.
  
• O Bog, kaj bi počeli sinovi slovenske matere, da nimajo svojega božiča, svoje polnočnice, svojih jaslic, svojih božičnih pesmi, svojega upanja v Rojenega, Večnoživega - kaj bi počeli brez Boga?
  več:
  

LETA 1920 ROJEN JOŽKO LUKEŽ

Gledališki in filmski igralec, RECITATOR,  pisec radijskih iger, († 1993)

Končal gimnazijo in po dramskem šolanju začel nastopati v mariborski Drami. Leta 1946 je odšel v Slovensko stalno gledališče v Trstu. Tam je delal 38 let in bil eden najuglednejših ustvarjalcev, izkazal se je pri upodabljanju psihološko zapletenih človeških usod, s čutom za realistično upodabljanje cenjen je bil tudi kot odličen recitator. Razvil se je. Napisal je tudi številne radijske igre za odrasle in otroke. Izvedli so jih - marsikatero tudi pod njegovim režijskim vodstvom - na tržaškem, koprskem in ljubljanskem radiu. Za svoje vloge je prejel več nagrad in odličij, med njimi dve Sterijevi nagradi v Novem Sadu in nagrado Prešernovega sklada. Jožko Lukež se je rodil na današnji dan leta 1920 v Trstu.

LETA 1920 JE UMRL ANTON KASPRET

ZGODOVINAR (* 1850)

Rojen v Pilštanju, gimnazijo obiskoval v Celju, zgodovino je študiral v Gradcu, poučeval v Celju, Mariboru, Ljubljani in okoli 20 let v Gradcu. Leta 1918 se je preselil v Maribor, pozneje v Črno. Proučeval je arhive in spada v vrh slovenskih zgodovinarjev v času monarhije. Njegovo življenjsko delo je Historični atlant avstrijskih alpskih dežel, za katerega je temeljito preštudiral javne in zasebne (grajske) arhive, arhivalije upravnih (državnih), cerkvenih in sodnih inštitucij.  Anton Kaspret jje proučeval agrarno zgodovino 16. in 17. st., zanimal ga je Valvasor kot historik, ...  Jurij Dalmatin ...  Bil je soustanovitelj Zgodovinskega društva v Mariboru, soustanovitelj društva Prijatelji slovenske znanosti.

LETA 1930 ROJEN LOVRO TOMAŽIN

JEZUITSKI DUHOVNIK, MISIJONAR v ZAMBIJI (+ 2009)

Rodil se je na Vrheh (župnija Krka), sredi vojne vstopil v gimnazijo v škofovih zavodih. Maja 1949 se je družina umaknila na Koroško in od tam v Argentino. Tam je bil najprej osem let zaposlen, ko pa si je družina opomogla je stopil v slovensko semenišče. Decembra leta 1963 je bil posvečen v Buenos Airesu, naslednje leto pa se je pridružil jezuitom ... z namenom, da bi šel v misijone. Najprej je eno leto študiral teologijo in se izpopolnjeval za misijonsko delo  v Indiji, leta 1967 pa je prišel v Zambijo, kjer je najprej še eno leto študiral. Najprej je bil pet let župnik v mestu Katondwe, potem pa deset let župnik v Lusaki, kjer je deloval kar štiri desetletja: kot voditelj skupnosti, vodja romanj, duhovni asistent ... zgradil je romarsko svetišče Fatimske Marije in dom duhovnih vaj. Zadnji dve leti je delal v župniji Kasisi.

njegova misel ob obisku uredništva Ognjišča (1974)
Vsak narod ima dolžnost, da misijonsko dela, saj to sledi iz evangelija, iz koncila. Misijonarji smo pač tisti služabniki, ki smo poslani v imenu ljudstva. Ljudje se tega  vse bolj zavedajo. Vsi ljudje smo neke vrste misijonarji, poklicani, da damo svoj delež Cerkvi, ker bomo tako tudi kaj prejeli ...

več:
F. Bole, Misijonar Lovro Tomažin - zasadimo Cerkev v Zambiji. (Ljudje in dogodki naših dni). v: Ognjišče, 10 (1974). 16-19.

LETA 1975 UMRL ZORAN DIDEK

SLIKAR IN LIKOVNI PEDAGOG (* 1910)

Slikar Zoran Didek se je najbolj uveljavil kot slikar karikiranih avtoportretov, portretov in tihožitij. Navdih za svoja dela je črpal v kmečkem podeželju na Dolenjskem, odkoder je bila njegova mati. Po študiju na zagrebški likovni akademiji je bil likovni pedagog na srednjih in višjih šolah na otoku Krku, v Zagrebu in Sarajevu. Po vojni je deloval v Sloveniji. Od 1967 do 1974 je bil redni profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Kot pedagog je posvetil veliko pozornost razvoju otroške risbe.

LETA 1976 UMRL ALBERT REJEC

PUBLICIST, UREDNIK in NARODNI DELAVEC (* 1899)

Izšel je iz zavedne tolminske družine in po nastopu fašizma se je z vsemi močmi boril za pravice Slovencev pod Italijo. Leta 1927 je na sestanku na Nanosu s sodelavci ustanovil ilegalno organizacijo TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) in dolgo časa deloval kot njen vsesplošno vodja. Po ukinitvi slovenskih šol leta 1925 se je odločno zavzemal za ohranitev slovenskega jezika: razdeljeval je abecednik Prvi koraki. Leta 1929 je zbežal v Ljubljano, po drugi svetovni vojni se je posvečal Beneškim Slovencem.

LETA 1986 SREČANJE ZASTOPNIKOV KRŠČANSKIH CERKVA v ASSISIJU

svetovni dan molitve za mir

V Assisiju so se srečali vsi predstavniki krščanskih Cerkva in največjih nekrščanskih verstev, da bi vsi skupaj, a vsak po svoje, molili za mir v svetu. To je bil v tistem času eden najpomembnejših dogodkov v novejši zgodovini katoliške Cerkve, nekateri so ga primerjali celo z drugim vatikanskim koncilom. Papež Janez Pavel II. je za kraj tega srečanja izbral mestece Assisi, ki ga je "serafski lik svetega Frančiška spremenil v središče svetovnega bratstva". V napovedi srečanja je dejal, da bo tudi sam v Assisi potoval kot "ponižni romar miru". Za dan srečanja je izbral ponedeljek - nevtralen dan - petek je dan praznovanja za muslimane, sobota je sveta za verne Jude, nedelja pa je praznik kristjanov. Pri molitvi  za mir so bili navzoči predstavniki 3,5 milijarde svetovnega prebivalstva: budistri (32 predstavnikov raznih smeri budizma, med katerimi je izstopal Dalaj Lama, voditelj tibetanskih budistov); hinduisti, šintoisti, džainisti, predstavniki sikhizma, Zaratustrovega nauka; ob papežu so bili tudi muslimani (21 zastopnikov), Judje ... Od glavnih krščanskih skupnosti so bili v Assisiju navzoči zastopniki pravoslavnih cerkva: carigrajski patriarhat je zastopal nadškof Metodij, rusko pravoslavna cerkev kijevski metropolit Filaret ... opazna je bila navzočnost anglikanske Cerkve (primas Runcie), svetovne protestantske zveze, prišli so starokatoličani. Katoliško zastopstvo (30) je vodil papež Janez Pavel II. z nekaterimi pomembnejšimi kardinali (Hume, Tomašek, Konig, Etchegaray ..). Navzoči so bili tudi vrhovni predstojniki vseh redov ... Molivci različnih ver so po sprejemu pri Mariji Angelski odšli na določene kraje, ki so jim bili dodeljeni za dopoldansko molitev. Popoldne so se zbrali še pri sv. Frančiško, kjer je molitveni zbor za mir sklenil papež Janez Pavel II.: "Kar smo opravili danes v Assisiju, ko smo molili in izpričali svoje prizadevanje za mir, moramo nadaljevati vsak dan svojega življenja." Prizadevanje za mir vključuje tudi spoštovanje človeškega življenja od trenutka njegovega spočetja do smrti. Kot vzor delavca za mir je papež postavil sv. Frančiška in prebral tisto znano molitev "O moj Bog dopusti mi, da bom tvoj glasnik miru", ki jo pripisujejo njemu

Papeževo sklepno naročilo je sprejela kot eno svojih temeljnih nalog Skupnost sv. Egidija, občestvo zavzetih katoliških laikov, ki jo je v Rimu leta 1968 ustanovil Andrea Riccardi. Vsako leto v sodelovanju z mesti in škofijami pripravijo ‘svetovni molitveni dan v duhu Assisija’ – v duhu sv. Frančiška, ki je bil izvoljeno ‘orodje miru’. T.i. »molitvena srečanja za mir v duhu Assisija« vsako leto prirejajo na različnih krajih. 

Ob tridesetletnici prvega svetovnega dneva molitve za mir, so se predstavniki različnih krščanskih Cerkva in velikih svetovnih verstev znova srečali v Assisiju. Srečanje je odprl italijanski predsednik Sergio Matarella, pri zaključni molitvi za mir pa se jim je pridružil papež Frančišek. »V Assisi smo prišli kot romarji v iskanju miru,« je dejal. »V sebi nosimo in pred Boga polagamo pričakovanja in tesnobo mnogih narodov in ljudi. Žejni smo miru, želimo pričevati za mir, predvsem pa potrebujemo molitev za mir, kajti mir je božji dar in naša naloga je , da zanj prosimo, da ga sprejmemo in vsak dan gradimo z božjo pomočjo … Mi nimamo orožja, verjamemo pa v blago in ponižno moč molitve.« Udeleženci so javnosti naslovili poziv, v katerem so med drugim zapisali: »Svojo molitev smo obrnili k Bogu, da bi svetu podaril mir. Priznavamo potrebo po nenehni molitvi za mir, kajti molitev varuje svet in ga razsvetljuje. Mir je ime Boga. Kdor kliče Boga za upravičevanje terorizma, nasilja in vojne, ne hodi po Njegovi poti.«

Letošnje medversko molitveno srečanje za mir je bilo 20. oktobra v Rimu, v baziliki Svete Marije v Aracoeliju na Kapitolu, hkrati so bile, zaradi razmer, v rimski sinagogi in v prostorih Kapitolskih muzejev molitve s predstavniki judovstva, islama in vzhodnih religij. Geslo letošnjega srečanja je »Nihče se ne reši sam – mir in bratstvo«.

Duh Assisija se je v osemdesetih rodil tudi pri nas v okviru Frančiškovega Svetnega Reda (FSR). Kaj vse vključuje "Duh Assisija"? ... pripravljajo romanja za mlade v Assisi, izdajajo revijo "Duh Assisija", in vsako leto 27. oktobra pripravljajo molitveno uro v spomin na svetovni dan molitve za mir, ko je svoj pečat vtisnil papež Janez Pavel II. 27. oktobra 1986 v Frančiškovem mestu Assisi.

več:
S. Čuk, Svetovni dan molitve za mir: Priloga, v: Ognjišče 12 (1986), 29-36.
S. Čuk, Molitev za mir v duhu Assisija: Priloga, v: Ognjišče 1 (1917), 58-65.

LETA 1992 UMRL JANEZ BELEJ

TEOLOG, PROTONOTAR, PRAVNIK, 36 LET V SLUŽBI MISIJONOV (* 1919)

Rodil se je na Trojnem (žup. Laško) in po klasični gimnaziji v Mariboru (1940) vstopil v MB bogoslovje, ki ga je zapustil pred začetkom 2. svetovne vojne.. Odšel je v Rim, na mednarodni zavod "de Propaganda Fide", kjer je na njihovi univerzi končal študij teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1946 in dve leti zatem obranil doktorsko tezo iz teologije, potem pa še tezo o pravu. Leta 1953 je začel delati na Kongregaciji za širjenje vere. V dolgih letih delovanja je skrbel za dežele J. Afrike. Zadnjih trinajst let je bil odgovoren za pripravljanje semeniških statutov. Leta 1989 je po 36 letih skrbi za misijone stopil v pokoj - papež Janez Pavel II. ga je imenoval za apostolskega protonotarja. Nikoli ni deloval v misijonih, toda zanje je naredil ogromno. Pomemben je tudi njegov prispevek pri ustanavljanju papeškega zavoda Slovenik.

več:
F. Bole, Apostolski protonotar dr. Janez Belej, 36 let v službi misijonov na Kongregaciji za evangelizacijo narodov v Vartikanu: Gost meseca, v: Ognjišče 10 (1989), 6-10.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1813 ROJEN MATIJA PRELOG

ZDRAVNIK, POLITIK († 1872)

Rojen v Hrastju-Moti pri Ljutomeru, iz medicine doktoriral na Dunaju, in bil zdravnik v Ljutomeru, Veržeju in MB. Ustanovil je mariborsko čitalnico, kjer je tudi nastopal, posvečal se je gospodarskim vprašanjem in začel izdajati časopis Slovenski gospodar. Zanimiva je knjiga Makrobiotika (1864), ki jo je prevedel in delno priredil za naše razmere. V njej je povzel vsa načela zdravega življenja, obsojal predvsem nezmernost v jedi, mehkužnost, prevelike duševne napore. Najbolj zdravju škodljivo naj bi bilo meso, najboljša pijača pa voda, saj naj bi Slovenci v njegovem času popili preveč vina in piva.

LETA 1865 ROJEN FRAN GOESTL

ZDRAVNIK IN PSIHIATER († 1945)

Zdravnik psihiater Fran Goestl je bil kot študent medicine na Dunaju med ustanovitelji dijaškega lista Vesna in je vanj tudi pisal. Po diplomi je opravil specializacijo iz psihiatrije. Leta 1907 je postal primarij ljubljanske umobolnice na Studencu. Delal je tudi kot sodni izvedenec in pisal poljudne znanstvene članke. Napisal je poljuden pregled psihiatrije z naslovom Misterij duše (1924). Za slovensko deželno gledališče je prevedel več besedil.

LETA 1871 ROJENA GRAZIA DELEDDA

ITALIJANSKA PISATELJICA, SAMOUKINJA IN NOBELOVKA († 1936)

Grazia je bila iz premožne sardinske družine, vendar ni imela rednih šol, temveč se je sama izobraževala. Pisati je začela že s trinajstimi leti, ko ji je bilo dvajset let, je izšel njen prvi roman Sardinska roža (1891). Leta 1926 je za svoje pisateljsko delo prejela Nobelovo nagrado za književnost.

LETA 1894 UMRL ANDREJ JEKŠE

duhovnik in prosvetni delavec (* 1816)

Rojen v Podmelcu, študiral v Idriji in Gorici, leta 1841 je bil posvečen v duhovnika in služboval je v več primorskih krajih (Cerkno, Šebrelje), leta 1860 pa je postal župnik v Kobaridu, kjer je ostal do smrti (več kot trideset let). Bil je zelo nadarjen in je skrbel za prosvetno življenje v Kobaridu, ljudem je naročil Novice, ki so šle od hiše do hiše. Leta 1867 je prišel k njemu za kaplana Simon Gregorčič, ki je zelo pohvalil Jekšetove pridige.Gregorčiču zaradi zdravja ni nalagal velikega dela, razumel ga je kot pesnika. Ko je Gregorčič leta 1882 izdal prvi zvezek Poezij, mu je župnik Andrej dejal: »Vaše pesmi bodo Slovence povsod spremljale, kakor Horacijeve nekdanje Rimljane.« Zato mu je Gregorčič posvetil pesem Vrlemu možu.

LETA 1904 ROJEN EDVARD KOCBEK

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, MISLEC IN POLITIK († 1981)

"Trudim se za stik s človekom, rad bi mu govoril z razumljivo govorico, ki pretresa, vznemirja, prebuja in naravnava v svobodo. Rad bi, da bi čim več ljudi odkrilo nedopolnjenost sveta in njegovo nenehno nečlovečnost, hkrati pa njegovo odprtost in naravnanost v prihodnost. Dobro vem, da književnost sama ne more spremeniti sveta, pač pa lahko človeka usmerja v preobrazbe, ki so njegov porok. Če povzamem, lahko rečem: ustvarjam zato, da služim slovenski človeškosti v njenem trpljenju, tavanju odkrivanju, razodevanju, napredovanju, počlovečevanju in osvobajanju." (Edvard Kocbek, Kdo sem?) V letih 1986 do 1995 so pri Cankarjevi založbi izhajali dnevniški zapiski Edvarda Kocbeka iz prvih let po drugi svetovni vojni. Zanimivi so zato, ker v njih 'iz prve roke' zvemo veliko o ljudeh, ki so krojili usodo slovenskega naroda. Kocbek je Dnevnike pisal neprenehoma, ker je bila to zanj 'notranja potreba'. Ob njihovem branju spoznavamo, kako prodoren mislec je bil, njegovi pogledi na politiko in na vlogo kristjanov v javnem življenju pa so bili nerealni.

Ob stoletnici rojstva je celjska Mohorjeva družba izdala dokumentarno monografijo o tem velikem Slovencu, ki je bil mnogim navdihovalec in vodnik, povzročal pa je tudi delitev duhov zlasti s svojim političnim delovanjem med drugo svetovno vojno. Gotovo je bil idealist, ki ni upošteval, "po kakšni poti se da kaj doseči" (Janez Gradišnik), zato so ga njegovi "sopotniki" večkrat izigrali in nazadnje celo zatajili. O njegovem knjižnem ustvarjanju pa trdno velja sodba Joža Mahniča: "Kar v dobi moderne pomeni Cankar in med vojnama Kosovel, to po drugi vojni predstavlja Kocbek."

več:
S. Čuk, Edvard Kocbek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2004), 70-71.

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

• Edina veličina leži v neprenehni, vsakdanji zvestobi, ki z njo izpolnjuješ svojo nalogo - in v blaženosti, ki jo nudi izpolnjena naloga.
  
• Pojem hvalo vedno novi resnici, kakor čista nevesta nas ljubi, gremo za njo in je ne moremo dohiteti.
  
• Kdo se ob besedi kruh še oveda čudežne poti od pšeničnega zrna do pomladanske setve in poletne žetve do mlinskih kamnov in do moke, ki jo utestimo in v peči spečemo kot kruh?
  
• Besedo kruh lahko izgovorimo nemarno kakor pek, ali strastno kakor človek za časa hude lakote ali z zavestnim smislom kakor duhovnik sredi maše.
  
• Nikoli doslej se obstoj Boga in bližnjika ni tako zamajal v človeku kakor danes in nikoli doslej ju nismo odkrivali tako elementarno in povezano kakor danes, kot bitji, ki najbolj ogrožata naš jaz, in kot sili, ki ju ni mogoče premagati drugače kakor z ljubeznijo.
  
• Življenje vseh ljudi postaja vedno bolj tehnično, avtomatično in notranje nerodovitno. Ljudje živijo vedno bolj brez notranje razsvetljenosti, brez milosti, brez prave žalosti in veselja.
  
• Čim manj je v človeku vere, tem več je zunanje sile; čim več je v človeku vere, tem več ljubezni je okrog njega.
  
• Jezusov evangelij nosi v sebi navdih, da more sleherni v absolutno prihodnost verujoči človek sleherni trenutek svojega življenja vedno na novo začeti svoje življenje. To je moja radost.
  
• V človeštvu obstoji strahovito nesorazmerje med velikanskim tehničnim znanjem, med znanjem o pomočkih in pošastno nevednostjo o bistvih in ciljih življenja.
  
• Dokler čutim, da moje ljubljeno bitje še ni podvrženo meni, nisem srečen. Če se mi pa podvrže in se mi vda, prav tako nisem srečen. Glavna naloga, ki naj jo človek reši v ljubezni, je vprašanje svobode.
  
• Človek, ki jasno in čisto gleda sam nase, ne more nikoli izgubiti ravnotežja ... Človek mora iz dneva v dan težiti za resničnostjo in skladjem.

LETA 1919 ROJEN VLADIMIR BRAČIČ

GEOGRAF IN PEDAGOG († 1996)

Rojen v Cirkulanah, v Ljubljani končal učiteljišče in kasneje diplomiral še iz geografije. Na tem področju je veliko raziskoval in tudi poučeval, zlasti so ga zanimali manj razviti kraji na SV Slovenije. Ima tudi velike zasluge za ustanovitev mariborske univerze (1975) in bil je tudi njen prvi rektor.

LETA 1967 UMRL VENČESLAV SNOJ

DUHOVNIK, GLASBENIK (* 1908)

Doma iz Zagorja ob Savi, glasba ga je začela zanimati že med študijem v Zavodu sv. Stanislava, ko je igral pri mašah. V semenišču je vodil zbor in poučeval gregorijansko petje. Študiral je orgle, solopetje in dirigiranje. Leta 1931 je bil posvečen v duhovnika in postal prefekt v Zavodu sv. Stanislava in še isto leto tudi profesor glasbenega pouka. Leta 1940 je postal predavatelj za cerkveno glasbo na TF in leto kasneje tudi stolnega zbora. Po vojni je bil škofijski tajnik, kancler in kanonik.

LETA 1999 UMRLVINKO BELIČIČ

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC IN PUBLICIST (* 1913)

Tržaška je bila njegova druga domovina, kjer je našel delo in varen dom, ko je moral maja 1945 zaradi svojega doslednega katoliškega prepričanja zapustiti svojo rodno domovino. Tam je že imel službo in družino. Ljubeča misel nanjo ga je vedno spremljala, vse do konca - do preselitve v večno domovino. Bil je sin Bele krajine: zibelka mu je tekla v Črnomlju, kjer se je rodil 19. avgusta 1913 očetu Andreju, posestniku in ključavni­čarju, in materi Katarini Petric, njegovi drugi ženi. Vinko je bil na mamo, svojo "najsvetlejšo luč" (ugasnila je leta 1945), silno navezan. Po osnovni šoli v domačem kraju je šel na gimna­zijo v Novo mesto, kjer je leta 1934 maturiral. "Mati je gojila srčno željo, da bi postal duhovnik," je povedal v svojem pogovo­ru z Marijem Maverjem v knjigi "Vinka Beličiča pogled nazaj" (Trst 1983). "Mamine želje nisem mogel izpolniti, mislim pa, da je tudi v tem svojem poklicu, kolikor mi je mogla biti priča, nisem razočaral. Videla je, da lahko tudi človek, ki ni duhov­nik, živi spodobno."

več:
S. Čuk, Vinko Beličič. Odhod v tretjo, pravo domovino: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (1999), 58-59.
S. Čuk, Vinko Beličič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2013), 48-49.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Zrno mora umreti, da zraste iz njega novo, bogatejše življenje in večje slave vredno: to verujem in obenem trepečem, ker se čas do tiste usodne ure tako naglo krajša.
  
• Moj Bog, ti veš, da verujem vate in da želim hoditi po Tvoji stezi. Ti, ki bogato plačuješ zvestobo, ker veš, kako je težka, bodi potrpežljiv z menoj, bodi usmiljen, ker sem slaboten človek.
  
• Le kdor pogumno kaj dragocenega žrtvuje, ker ne mara okameneti in strohneti v lastni lupini, ne bo ves umrl; le njemu se ne bo s smrtjo vse izteklo.
  
• Hvala vam, ki ste me učili in spodbujali! Hvala vam, ki ste mi znali vcepiti veselje do učenja in ste me nadzirali in vodili! Hvala vam, kažipotom na vzpenjajoči se cesti mojega zorenja! Hvala vam za dober zgled! In hvala tebi, moj Bog, za vse, s čimer si me obdaril!
  
• V vsakomer je skrit vulkan uničevanja, razuzdano­sti in obupa. Kdor ga ima v oblasti, dočaka uro milosti - zna­nilko čistega zraka, cvetja in velike svetlobe.
  
• Nikdar ni sam, kdor ljubi naravo. In če v nava­lu smrtne potrtosti prisluhne, začuje nepozabno melodijo: poje ptica domačega vrta, ptica detinstva, da še ni vsega konec... In iz trave se blesti encijan v nepopisnosti svoje modrine.
  
• Sveti Duh, pomagaj mi, da bom hodil po pravi poti: ne premolčeč in ne prezgovoren, ne prezaupljiv in ne prezaprt, ne preošaben in ne premevžast, ne prepotrt in ne prenasmejan. Ni važno, kaj sem, temveč kakšen sem.
  
• Kruti svet nas preskuša, in kolikor zmagujemo nad njegovimi pastmi, toliko je sreče v duši. Edino vzajemna ljube­zen, s katero prenašamo drug drugega slabosti, nam lahko lajša težo in vročino romarske poti in nje zadnjo preskušnjo ob vra­tih v svetišče večnosti.
  
• Vsak človek je nekje ranjen, vsak človek je ranljiv. Kadar prekorači svoje meje in se postavi za središče sveta, ga Bog izžene iz raja v pustinjo.
  
• Človek se vsak dan pogleda v ogledalo in se mu zdi, da je zmeraj enak. Šele drugi nas opominjajo, da ne stojimo, da tudi po naših obrazih in dušah udarja čas.
  
• Duše, čutim vas okoli sebe. Srce jeclja krik zahvale za ljubezen, s katero ste me imeli radi in ste mi pomagali v stiskah vse do te ure.
  
• Zdaj vidim: treba je mimo vseh postaj, / skozi december ko skozi maj, / dokler srce iz prividov ne vstane / in niso iz njega slabosti izžgane.

pripravlja: Marko Čuk