LETA 1714 UMRL JANEZ SVETOKRIŠKI

(TOBIJA LIONELLI) KAPUCINSKI BAROČNI PRIDIGAR IN PISEC (* 1647)

»Homilija (pridiga) se mora hraniti iz Božje besede. A ne le homilija, tudi celostno evangeliziranje sloni na Besedi, ki jo slišimo, premišljujemo, živimo, obhajamo in izpričujemo. Sveto pismo je izvir evangelizacije.« Tako naroča papež Frančišek v svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija. Sveti Frančišek Asiški pa je v svojem Vodilu(redovnih pravilih) zapisal: »Svarim in opominjam brate, da so besede v njihovem pridiganju dobro preudarjene in dostojne, v korist in spodbudo ljudstva; naj jim oznanjajo pregrehe in čednosti, kazen in slavo, in to s kratkimi govori, ker kratkih besed je bil Gospod na zemlji.« Kapucinski red, ki je ena izmed vej reda Manjših bratov, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški, in ga je potrdil papež Klemen VII. leta 1528, je pridiganje smatral za svojo poglavitno nalog. K nam so kapucini prišli leta 1607, ko je bil ustanovljen njihov samostan v Ljubljani, kmalu pa tudi v drugih mestih. Ljudem so se priljubili kot odlični pridigarji. Najbolj je zaslovel Janez Svetokriški, ki velja za enega največjih slovanskih baročnih pridigarjev. Svoje pridige je izdal v petih zajetnih knjigah z naslovom Sacrum promptuarium (Sveti priročnik). Kapucinski brat Janez Svetokriški, v svetu Tobija Lionelli, je z njim dobro stoletje za Dalmatinom dosegel drugi vrh slovenskega knjižnega ustvarjanja, zato mu "gre ne le naslov očeta slovenskega cerkvenega govorništva, temveč tudi častno mesto v zgodovini slovenskega slovstva" (Mirko Rupel

... več o njem v prilogi 10_2014

njegova misel:

Ta svet je ena komedija; inu ravnu kakor per komediji se ne gleda, kdo je krajl ali gospud ali kmet, temuč kdo zna dobru svojo peršono naprej prnesti (inu velikukrat ta, kateri ima peršono eniga kmeta per komediji, vekši šenkingo doseže, kakor ta, kateri ima krajlevo peršono) – taku tudi če en kmet, en delavc & c. dobro živi v svojim stanu, more tulikajn lona si zaslužit per Bogu kulikajn en krajl ali duhovni.

LETA 1757 UMRL RENE-ANTOINE DE REAMUR

FRANCOSKI FIZIK IN NARAVOSLOVEC (* 1683)

Termometer ali toplomer je naprava, s katero merimo temperature. Navadno je to zaprta steklena cevka, v kateri je živo srebro ali obarvan alkohol, nad njim je vakuum. Celzijev ima skalo 0-100 stopinj. Francoski fizik in naravoslovec Rene Reamur je izdelal po njem imenovani termometer, katerega skala med lediščem in vreliščem vode je razdeljena na 80 delcev.

LETA 1849 FREDERIC CHOPIN

POLJSKI SKLADATELJ IN PIANIST (* 1810)

Chopin je priznan kot največji poljski skladatelj in eden izmed največjih skladateljev za klavir, za katerega je napisal veliko večino svojih del. Njegov prvi učitelj je bil Wojciech Żywny, pod mentorstvom katerega je Chopin že z osmimi leti igral na koncertu. Študiral je klavir in kompozicijo pri Josefu Elsnerju. Leta 1829 je z velikim uspehom nastopil na Dunaju, leta 1831 pa se je odselil v Pariz, kjer se je družil z Berliozom, Lisztom, Mendelssohnom in drugimi umetniki. Kot skladatelj je bil predstavnik romantike. Zelo znane so tri Chopinove sonate. Njegova prva sonata je bila napisana leta 1827 in je v C molu, njegovo drugo sonato v B molu je napisal leta 1837, njegovo tretjo sonato v H molu pa leta 1844. Chopin je zelo znan tudi po svojih etudah. Napisal je 24 etud, ki veljajo za ene izmed najtežjih ...

več:
S. Čuk, Frederik Chopin živi že 200 let: Priloga, v: Ognjišče 3 (2010), 26-33.

o njem:

• Ploskanje je trajalo neskončno dolgo, a ni moglo zmanjšati naše osuplosti spričo njegovega genija in umetnosti, ki je s popolnoma novim izrazom razodel toliko poetičnih čustev. (Franz Liszt ob koncertu leta 1832 v dvorani Pleyel)
• Klobuk dol, gospodje - genij! Priklanjam se Chopinovi samorasli genialnosti, njegovemu mojstrstvu! (Robert Schumann)
• Chopin je za klavirsko glasbo tako pomemben kot Beethoven za simfonijo, Mozart za opero, Händel za oratorij in Schubert za samospev (...) z njim se je rodila sodobna klavirska glasba (David Ewen)

LETA 1901 UMRL JAKOB ALEŠOVEC

PISATELJ, DRAMATIK, SATIRIK IN NOVINAR, PISEC PRVE SLOVENSKE KRIMINALKE (* 1842)

Najbolj znano in tudi najbolj zrelo delo Jakoba Alešovca je satirična avtobiografija Kako sem se jaz likal (1884), v kateri smeši nemškutarstvo. Postal bi bil čevljar, kot je bil njegov oče, če mu učitelj in župnik ne bi omogočila študija, ki ga pa ni končal. Alešovec je sprva pisal v nemščini, po letu 1866 v slovenščini. Napisal je tudi prvo slovensko kriminalko Iz sodniškega življenja (1875).

... več o njem preberite v obletnici meseca 10_2001

LETA 1912 ROJEN ALBINO LUCIANI - JANEZ PAVEL I.

ITALIJANSKI KARDINAL, PAPEŽ, BLAŽENI († 1978)

Leto 1978 je šlo v zgodovino kot "leto treh papežev": 6. avgusta je umrl Pavel VI. in kardinali so 26. avgusta za njegovega naslednika izvolili beneškega patriarha Albina Lucianija, ki si je privzel ime Janez Pavel I. in je s svojim nasmehom brž osvojil srca ljudi, toda Cerkev je vodil samo 33. dni. 29. septembra je svet pretresla vest, da je papež ponoči umrl, zadet od srčne kapi. 16. oktobra smo dobili novega papeža Janeza Pavla II., prvega Slovana na Petrovem sedežu. Ko je mati Terezija 29. septembra 1978 slišala novico o nenadni smrti papeža Janeza Pavla I., je o njem dejala: "Bil je najlepši bož­ji dar. Žarek sonca božje ljubezni, ki sveti v temo sveta... Njegova smrt je skrivnost, ki jo moramo sprejeti, človeških razlag ni. Nje­gov mimohod je pokazal, kako je Cerkev živa. Bil je človek, vedno poln veselja in ljubezni. Ni veliko govoril - nasmehnil se je in os­vojil svet..."

več:

S. Čuk, Papež Janez Pavel I.: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (1998), 62-63.
S. Čuk, Blaženi papež Janez Pavel I.: Priloga, v: Ognjišče 10 (2022), 44-49.

nekaj njegovih misli:

• Kakor obstajajo različne knjige, tako obstajajo tu­di različni škofje. Nekateri so podobni orlom in krilijo visoko z mojstrskimi spisi. Drugi so kakor slavčki, ki čudovito lepo prepevajo božjo hvalo. Spet drugi so podobni skromnemu kraljičku, ki na zad­nji vejici cerkvenega drevesa samo ščeblja in skuša povedati kakšno misel o vseh mogočih tematikah.
  
• Ena sama ladja smo, polna različnih narodov, ki jih več ne ločujejo razdalje ali običaji. Ladja pa je sredi razburkanih va­lov. Če nočemo doživeti hudih pretresov, velja pravilo: vsi za ene­ga in eden za vse. Vztrajati moramo pri tem, kar nas povezuje, in odklanjati, kar nas ločuje.
  
• Naj povem še, kakšna naj bo vzorna ljubezen do Boga, ki jo živimo sredi sveta. Možje in žene v svetu naj bi imeli peruti, da bi z ljubeznivo molitvijo vzleteli proti Bogu, hkrati pa trdne noge, da bodo ljubeznivo hodili z drugimi ljudmi.
  
• Kristjan bi se moral potruditi, da gleda v vsa­ki stvari njeno boljšo plat, kar bi morala biti njegova značilnost. Mar evangelij ne pomeni veselega oznanila? Zato je kristjan sam ve­der in širi vedrino okrog sebe.
  
• Na obličju svojega bližnjega moramo iskati Kristu­sov obraz. Samo to načelo nam zagotavlja, da zares ljubimo vse lju­di ter premagujemo nepriljubljenost, ideološke razlike in celo na­vadno človekoljubje.
  
• Svet je treba poboljšati s prizadevanjem za pravičnost in odpravo vseh legel zla? Tako je. Vendar naj začne človek poboljševati sam sebe.
  
• Ljubezen do Boga in ljubezen do ljudi sta sestri dvojčici, ki ena brez druge ne moreta obstajati ... V ljubezni je treba napredovati, ljubezen je čudovito potovanje
  
• Bog, ki bi moral prešinjati vse naše življenje, nam je dejansko postal kakor neskončno oddaljena zvezda, ki se nanjo oziramo samo v nekaterih trenutkih. Mislimo, da smo verni, ker hodimo v cerkev. Kadar pa smo zunaj cerkve, hočemo živeti kot večina tistih, ki ne hodijo v cerkev.
  
• Večkrat je mogoča le ljubezen malega novčiča ... Nikdar me ljudje niso nagnali ali pretepli, mnogi ljudje pa me motijo z močno navitimi radijskimi aparati ali vsaj s cmokanjem pri skupni mizi. Pomagati, kolikor se da, biti prijazen, pokazati razumevanje: to pomeni ljubiti bližnjega.
  
• Verovati se pravi predati se Bogu tako, da spremenimo svoje življenje.
  
• Bistvo krščanstva je Bog, ki ljubi. Kdor tega ne razume, ne razume krščanstva. Božja ljubezen ne obupa in ne mine.

LETA 1912 ROJEN FERDO GODINA

KNJIŽEVNIK in UREDNIK († 1994)

Rodil se je v kmečki družini v Dolnji Bistrici. Po gimnaziji v Ljubljani in Mariboru je v Ljubljani študiral pravo. Pravniškega poklica ni nikoli opravljal. Pred vojno se je preživljal kot književnik, po vojni z raznimi javnimi službami. Pisal je samo o Prekmurju, o življenju malih ljudi, ki jih je dobro poznal. Zapustil je nad trideset knjig. Njegovo najbolj znano delo je roman Bele tulpike (1945). Lojze Kozar je o njem zapisal, da je v svojih delih zelo stvarno presojal povojno življenje v Prekmurju.

LETA 1912 ROJEN JOŽE UDOVIČ

SLOVENSKI PISATELJ IN PESNIK († 1986)

Pesnik Jože Udovič, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva, je bil, po besedah njegovega prijatelja Janeza Gradišnika, "ena izmed osrednjih osebnosti sodobnega slovenskega slovstva". Svojo prvo pesniško zbirko je izdal šele na pragu petdesetih let. Knjigi je dal metaforičen naslov Ogledalo sanj, ki ga je sam pojasnil: »Sanje tu ne pomenijo odmika od resničnosti človeka in od resničnosti sveta; nasprotno, beseda mi je sinonim za ustvarjalno domišljijo, ki je ena najdragocenejših človekovih zmožnosti, za tisto stanje, ki je v njem notranjost zelo budna in neprenehoma snujoča. Sanje so torej sinonim za pesniško ustvarjanje, ki poraja pesniške organizme in pesniške podobe, to pa so nekake osebne osvetlitve sveta, so nekakšna pesniška spoznavanja. V njih se družita zunanji svet in notranja realnost v nove podobe in ustvarjata nov smisel.« Janez Gradišnik je zapisal, da so Udovičeve pesmi "med najmočnejšimi izrazi iskanj našega časa in nosilke spoznanj, ki jih potrebujemo v svojem življenju".

... več o njem v rubriki obletnica meseca 10_2012

nekaj njegovih misli:

• V stvareh, ki so odvisne samo od njega, ima človek navadno tisto, kar zasluži. Žal. Ko bi nas gledalo iz višine nepristransko oko in presojalo naša drobna dela in bolj ali manj drobne neumnosti, bi gotovo spoznalo, da pogosto nismo vredni tistega, kar imamo, da imamo in kar lahko še gledamo.
  
• Tam, kjer te je doletelo, / si odslej doma, / tam je tvoja zemlja, / dobil si jo v last do konca, / samo na nji / lahko živiš.
  
• Zasveti se besede smeh, / kjer čas v brezčasnosti odmeva, / v zvenenju duši razodeva: / stvari so v tebi, ti v stvareh.

LETA 1919 ROJEN JOŽE MAVSAR

DUHOVNIK v ZDA, PRELAT, PODAL MORILCU ROKO SPRAVE († 2002)

Eden najhujših zločinov, ki so jih med drugo svetovno vojno zagrešili partizani, je bil umor desetih članov družine Mavsar iz Šentruperta na Dolenjskem; sedmih 27. decembra 1942, treh pa pozneje. Tragedijo je preživel Jože, ki je bil leta 1944 posvečen v duhovnika in je deloval v ZDA. Morilcem svoje družine je odpustil in že leta 1969 je napisal pismo enemu od morilcev. To je javno izpovedal ob obisku domovine leta 1993, ko se je z njim osebno srečal in mu ponudil roko sprave. “Bog me je čudovito blagoslovil za to spravo.”

LETA 1923 UMRL ANDREJ ČEBOKLI

PESNIK, PISATELJ (* 1893)

Svojo življenjsko pot je začel v Kredu pri Kobaridu, kjer je hodil v osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval v Gorici kot gojenec malega semenišča do višje gimnazije, ko je stanoval zasebno. Namesto na študij prava v Gradcu je moral na fronto, kar ga je zaznamovalo dušno in telesno. Po vojni se je vpisal na študij slavistike in romanistike na ljubljanski univerzi, a je za posledicami vojne leta 1923 umrl. Pesmi je začel pisati že kot gimnazijec, obsežnejša in pomembnejša je njegova kratka proza, objavljena v raznih revijah.

LETA 1967 UMRL p. ODILON MEKINDA

Frančiškanski duhovnik, PROFESOR, pravi Frančiškov sin, ljubitelj živali (* 1884)

Rodil se je leta 1884 v Martinjaku pri Cerknici. Po bogoslovnem študiju v Celovcu in Gorici, je na papeški univerzi Gregoriana dosegel doktorat iz filozofije in zgodovine. Bil je vsestransko izobražen, zanimal se je za vse. Govoril je 12 jezikov, opravljal je visoke službe v kapucinskem redu. Na kapucinskih šolah je poučeval latinščino, grščino, hebrejščino, filozofijo. Po zgledu sv. Frančiška je bil velik ljubitelj živali, ki jih je ‘pogladil in pokrižal’.

LETA 1977 PAPEŽ PAVEL VI.

OBNOVI STARO KOPRSKO ŠKOFIJO

Z bulo V prvih letih je papež Pavel VI., ki bo prištet med blažene obnovil staro koprsko škofijo in združil ozemlje dotedanje apostolske administrature v novo koprsko škofijo, ki jo je pridružil ljubljanski cerkveni pokrajini (metropoliji). Janez Jenko je postal prvi redni škof obnovljene koprske škofije, v katero spadajo ozemlja goriške nadškofije, tržaško-koprske in reške škofije, ki pripadajo Sloveniji. Spomin na ta dogodek ima velik pomen. S tem dejanjem je Sveti sedež po mednarodni ureditvi meja med takratno Jugoslavijo in Italijo lahko ustanovil na našem ozemlju novo škofijo. To je pridružil slovenski cerkveni pokrajini (metropoliji). Tako je bilo ozemlje celotne Slovenije prvič v zgodovini združeno v enotno cerkveno pokrajino, kar je ugodno vplivalo na gibanja in težnje za državno samostojnost.

msgr. Franc Bole ob 30-letnici razglasitve obnovljene in razširjene koprske škofije (2007)

»V tridesetih letih, odkar ima koprska škofija na novo določene meje, moramo ločiti čas pred osamosvojitvijo Slovenije in čas po njej. Pod komunizmom smo bili prikrajšani za svobodno delovanje v javnosti in smo bili pod posebnim nadzorom in omejitvami, čeprav so vsi morali priznati, da je duhovščina na Primorskem najbolj sodelovala z osvobodilno vojno, zato da se reši nacionalnega pritiska fašizma. Kljub svinčenim časom je bila koprska škofija zelo dejavna na mnogih področjih, zlati na pastoralnem področju mladine in na medijskem področju in je to nadaljevala tudi po političnih spremembah. Osrednji informativni časopis Družina je začela izdajati administratura v Novi Gorici (Toroš) leta 1952. Od leta 1960 do 1964 so v goriški duhovniki začeli izdajati ciklostilni list za višje veroučne skupine Veslajmo, ki je bi zaplenjen. Vinko Kobal je leta 1965 začel s tedni duhovnosti v Stržišču za mlade in drugih središčih, ki še zdaj zberejo med počitnicami nekaj sto udeležencev. Ista skupina duhovnikov je izdala nekaj katekizmov v ciklostilni tehniki. Odhajali so s skupinami na taborjenja. To se je dogajalo tudi v Postojni. Tam je začel izhajati list namenjen mladini Farno Ognjišče, ki je prvo leto (1965) izhajal v ciklostilni tehniki, ker ga nobena tiskarna ni hotela sprejeti v tisk. Potem se je preimenoval v Ognjišče in kmalu dosegel visoko naklado 80.000 izvodov in je tudi zdaj (2007) najbolj bran mesečnik (223.000 tisoč bralcev). Ob Ognjišču so nastale še druge dejavnosti, založba z izdajanjem knjig, posebej za mladino, audio, video kasete in DVD. Izdajamo še eno revijo za mlade, Sončno pesem, organiziramo vsakoletnega romanja invalidov in bolnikov na Brezje. Imamo karitativna dejavnost Predal dobrote. Na šolskem področju je administrator Mihael Toroš leta 1950 ustanovil semenišče v Vipavi, kamor so prihajali semeniščniki tudi iz drugih škofij. Iz tega se je leta 1991 razvila Škofijska gimnazija s državno koncesijo. V Vipavi smo zgradili novo gimnazijo. Tiskovno društvo Ognjišče je po osamosvojitvi začelo z Radiom Ognjišče, ki zdaj oddaja preko 22 oddajnikom širom po Sloveniji. Prvi v Sloveniji smo začeli oddajati na internetu in tudi preko satelita.

LETA 1979 NOBELOV ODBOR ODLOČI:

MATI TEREZIJA PREJME NOBELOVO NAGRADO ZA MIR

"Tokrat pa bo nagrada prišla v prave roke!" so rekli vsi, ko je Nobelov odbor pri norveškem parlamentu 17. oktobra 1979 sporočil, da Nobelovo nagrado za mir za leto 1979 prejme mati Terezija iz Kalkute. "Nagrado bom sprejela v večjo čast božjo in v korist naših ljudi, najbolj ubogih med ubogimi," je dejala nagrajenka. Za svoje uboge je porabila visoko denarno vsoto, povezano z nagrado; ko je 10. decembra 1979 prišla v Oslo po nagrado, je najprej izrazila željo, naj denar, ki bi ga potrošili za slavnostno večerjo, nakažejo za uboge. V zahvalnem govoru po prejemu nagrade pa je povedala, kar ji je narekovalo srce: "Mislim, da danes mir najbolj ruši prav splav, ker je to neposredna vojna, pravo ubijanje z materine strani. V Svetem pismu beremo, kako Bog jasno pravi: 'Tudi če mati pozabi na svojega otroka, jaz te ne bom pozabil. Zapisal sem te na dlan svoje roke.' Zapisani smo na dlani roke Boga, tako smo mu blizu. Tudi tisti nerojeni otrok je zapisan na dlan božje roke. Najbolj me prizadene začetek tega stavka: 'Tudi če mati pozabi'... Največje zlo in največji rušilec miru je danes prav splav. Tudi nas, ki tu stojimo, so naši starši želeli. Ne bi bili tu, če nas naši starši ne bi želeli."

»Nobelovo nagrado za mir sprejemam v imenu revežev. Jezus je dejal: '... lačen sem bil ..., žejen sem bil ..., tujec sem bil ..., nag sem bil ...', ko pomagam ubogim, pomagam Njemu ...«

LETA 2006 UMRL MIHA MATE

PISATELJ, PREVAJALEC, HUMORIST, UREDNIK (* 1942)

Rojenice so mu položile v zibelko izreden smisel za humor. Čeprav je bil ‘bajtarski’ otrok, je gledal na življenje z vesele plati. Po študiju slavistike v Ljubljani je služboval v Beogradu, zatem pa v Ljubljani. Bil je sodelavec pri Pavlihi in leta 1972 izdal knjigo ribniškega humorja Široka usta. Kot mladinski pisatelj se je prvič preizkusil leta 1976 s knjigo Leskova mladost in takoj osvojil mlade bralce. Seznam njegovih mladinskih (in drugih) del je zelo dolg. Njegovo geslo je bilo: “Humor pomaga živeti.”

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1810 ROJEN IGNACIJ MRAK

ŠKOF V ZDA († 1901)

Drugi škof škofije Marquette, naslednik svetniškega Ireneja Friderika Barage. Po končani klasični ljubljanski gimnaziji in bogoslovju je bil leta 1837 posvečen v duhovnika in se čez pet let odpravil v Ameriko, kjer je najprej pomagal misijonarju Francu Pircu. Zaradi njegove predanosti Indijancem ga je Baraga nastavil za generalnega vikarja, po njegovi smrti pa je postal drugi škof škofije Marquette. Nad tem imenovanjem ni bil navdušen, toda popustil je in bil deset let škof, potem pa je zaradi slabega zdravja službo prepustil Janezu Vertinu. Ko si je zdravstveno opomogel, se je spet vrnil kot misijonar med svoje Indijance, ki jih je moral zapustiti zaradi škofovske službe. Odlikoval se je predvsem v človekoljubnosti in dobrodelnosti.

LETA 1818 ROJEN LUKA JERAN

MISIJONAR, PESNIK, NABOŽNI PISATELJ IN UREDNIK († 1896)

Sredi 19. stoletja si je med nabožnimi pesniki na Slovenskem pridobil največ ugleda Luka Jeran, urednik duhovniškega glasila Zgodnja Danica (1849–1904). Pisal je domoljubne in prigodniške pesmi. Zelo se je zanimal za misijone in o svojem potovanju v Afriko je pisal v listu, ki ga je urejal, ter v posebni knjigi.

več o njem si preberite v obletnici meseca 10_2008

nekaj njegovih verzov ...

• Gospod, pri nas ostani, / za svoje sprejmi nas, / z jedjo nas božjo hrani / zdaj in poslednji čas.
  
• Poslušaj naše klice, / izprosi nam modrost, / da iščemo pravice, skrbimo za svetost. / Da bi Boga ljubili / in tebe prav častili: / Marija, hiti na pomoč!

LETA 1842 ROJEN JOSIP STARE

ZGODOVINAR, PISATELJ IN PREVAJALEC († 1907)

Naši ljudje zelo radi prebirajo knjige, ki jim na zanimiv način približajo 'nekdanje čase'. Mirno smemo reči, da je te ljubezni do domovine nekoliko 'kriv' tudi profesor Josip Staré, ki je za Družbo sv. Mohorja napisal Občno zgodovino za slovensko ljudstvo. Dela se je lotil z namenom, da pri šolski mladini vzbudi veselje do zgodovine, kakor je zapisal v Zagovoru na koncu svoje knjige. Izhajala je (v presledkih) celih osemnajst let (1874-1891) in sicer v 15 snopičih ali 5 zvezkih; obsega 2.514 strani. Staré je kot rojen pripovedovalec pri bralcih zbudil tolikšno zanimanje, da so snopiče Občne zgodovine prebirali 'na dušek' kakor napeto povest. Zgodovinar Janko Polec je v spominskem članku o Josipu Starétu v Koledarju Mohorjeve družbe 1953 zapisal: »Staretova Občna zgodovina je v resnici prava ljudska knjiga, kakor je le malokatera v naši književnosti.«

... več o njem v obletnici meseca 10_1992

njegova misel o pomenu knjig za darilo:

• »Zakaj se slovenski strici, botri, miklavži in kakor se še vsa ta gospoda imenuje, ne ozrejo tudi včasih po Družbi sv. Mohorja, po Cvetniku, po Babici... Kako bi se bogat boter prikupil svojemu birmancu, da ga zapiše za dosmrtnega uda v Družbo sv. Mohorja! Do smrti bi se vsako leto, ko bi mu došle knjige, hvaležno spominjal svojega botra.«

LETA 1854 ROJEN OSCAR WILDE

IRSKI PISATELJ, DRAMATIK, UMET. IN LITERARNI KRITIK, ESEJIST ( † 1900)

Rojen v Dublinu, mati je bila pesnica, oče pa zdravnik. Že mlad je bil hudo razgledan, zanimal se je za umetnost. Poleg tega pa ni opustil mladostniškega pesnikovanja, lotil se je tudi pisanja proze, obvladal je pravljico, novelo, roman ... Njegova dela so polna duhovitosti, je dober pripovednik. Nekaj njegovih del: Slika Doriana Graya, Saloma, Idealni soprog pravljice Srečni kraljevič in druge zgodbe, Hiša granatnih jabolk

nekaj njegovih misli:

• Cinik je človek, ki za vsako stvar ve, koliko stane, ne ve pa, koliko je vredna.
  
• Ljubezen je modrejša od modrosti, čeprav je modrost modra, in mogočnejša od oblasti, čeprav je oblast mogočna.
  
• Ko delamo napake, ponavadi radi rečemo, da "si nabiramo izkušnje".
  
• Kadar se vsi strinjajo z mano, tedaj zanesljivo vem, da se motim.
  
• Če hočemo vsaj malo poznati sebe, moramo temeljito poznati druge.
  
• Vsi znajo lepo sočustvovati s trpljenjem prijatelja, zares plemenite duše pa se znajo veseliti uspehov svojega prijatelja.

LETA 1904 ROJEN ALFONZ GSPAN

BIBLIOTEKAR, ZGODOVINAR KNJIŽEVNOSTI, PESNIK, UREDNIK IN PREVAJALEC († 1977)

Alfonz Gspan, po rodu iz Krškega, je deloval na številnih področjih: bil je literarni zgodovinar, bibliotekar, urednik in pesnik. Po študiju slavistike, romanistike in primerjalne književnosti v Ljubljani je bil srednješolski profesor, dolga leta je bil vodja rokopisnega oddelka v NUK, od leta 1953 do smrti je bil urednik Slovenskega biografskega leksikona. Kot literarni zgodovinar je raziskoval starejšo slovensko književnost, zlasti razsvetljenstvo.

LETA 1908 ROJEN VIKTOR PERKAN

DUHOVNIK, ŽRTEV KOMUNISTIČNEGA NASILJA († 1945)

Rodil se je v Trnovem pri Ilirski Bistrici, po maturi na Škofijski gimnaziji v Šentvidu je vstopil v goriško bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1932. Najprej je bil kaplan v Hrušici in Podgradu, leta 1937 je postal župnik v Jelšanah, nato dekan; bil je tudi profesor v bogoslovnem semenišču na Reki. 9. maja 1945 ga je neki mlad partizan po naročilu udbe ustrelil v glavo, ko je na pokopališču začenjal pogrebne molitve za vojaka partizana. Razširila se je govorica, da je bil ta umor poskus ugotavljanja, kakšen je odnos vernih ljudi do nove oblasti.

LETA 1944 ROJEN JANEZ ZUPET

DUHOVNIK, PREVAJALEC († 29. 3. 2016)

Duhovnik msgr. Janez Zupet je bil rojen leta 1944 v Ljubljani, sicer velja za Horjulčana, saj je tam preživel mladostna leta. Čut za lepo je podedoval, saj je bil njegov oče organist v Horjulu in je tudi uglasbil nekaj skladb, Janezov brat Krištof pa je slikar. Poleg teologije je študiral tudi angleški jezik in indoevropsko primerjalno jezikoslovje, obenem pa se je naučil vrste jezikov, med njimi tudi hebrejščine iz katere je prevajal Sv. pismo, Kumranske rokopise ... Zupetov prevajalski opus je ogromen, predvsem pa zahteven, saj je prevedel številne miselno zahtevne knjige med drugim dela angleškega kardinal Newmana, sodobnega ameriškega mistika Mertona ter francoskega blaženega Foucaulda, filozofov Bubra, Kirkegaarda in Pascala. Za prevod njegovih Misli je leta 1981 prejel najvišje slovensko prevajalsko priznanje Sovretovo nagrado. Pri Mohorjevi družbi je urejal zbirko Religiozna misel, za katero je prevedel več del. Zaupali so mu jezikovni pregled številnih del. Velik del prevajalskega opusa pa je namenil Sv. pismu. Kot soprevajalec je sodeloval pri Uvodu v Sveto pismo stare zaveze (Mohorjeva, 1979) in Uvodu v Sveto pismo nove zaveze (Mohorjeva, 1982), prevodu Svetega pisma nove zaveze (1984), zlasti pa pri standardnem prevodu Svetega pisma (več knjig iz hebrejskega izvirnika, iz živih jezikov pa opombe zanj). Pisal je v številne časopise in revije (Družina, Božje okolje, Revija 2000, Kristjanova obzorja ...), bil je v uredniškem odboru mednarodne revije Communio, v katero je pisal in zanjo prevajal. Poleg svojega prevajalskega in profesorskega dela je Janez rad pomagal tudi v dušnem pastirstvu. Ob njegovi šestdesetletnici je Družina izdala njegovo knjigo Pot, resnica in življenje, nedeljske in prazniške nagovore kot pomoč duhovnikom pri oblikovanju homilije ...

Zelo smo mu hvaležni za vse delo, ki ga je opravil pri založbi OGNJIŠČE. Skozi njegovo redakcijo in lekturo so šli vsi prevodi priročnikov, ki smo jih izdajali v osemdesetih (Verujem danes ...) in tudi drugi prevodi v tistem času. Prevedel je deli sv. Terezije Deteta Jezusa (Na mali poti, Veličina Male Terezije); zelo pomembno je bilo njegovo delo pri prevajanju Svetopisemskega vodnika (1984) in Ilustrirane enciklopedije Svetega pisma (1994). Skupaj z R. Vodebom je prevedel knjigo Reči človek M. I. Rupnika (2001). Pri nas smo izdali tudi njegov prevod Visoke pesmi za katero je napisal tudi spremno besedo in opombe z ilustracijami brata in slikarja Krištofa (1992 in v ponatisu 2000). Veliko delo je opravil za nas, hvaležni smo mu za njegove lektorske predelave številnih izdaj (več kot 20 sem jih na hitro naštel ...), kljub obilnemu delu je bil vedno pripravljen svetovati in pomagati s kakšno lekturo ... zanimalo ga je, kaj načrtujemo, kaj bomo novega izdali ...

več:
F. Bole, Janez Zupet je prejel Sovretovo nagrado za prevod Pascalovih Misli: Gost meseca, v: Ognjišče 6 (1981), 8-11.
B. Rustja, msgr. Janez Zupet. Sveto pismo naj nam postane vir novih spoznanj in navdihov za življenje: Gost meseca, v Ognjišče 2 (2007), 8-12.

nekaj njegovih misli:

• Zdrava življenjska modrost nas vodi k večni Modrosti. Vztrajno prizadevanje za pošteno mišljenje in čisto srce nas odpira in usposablja za Božjo modrost.
  
• Svetost je z ljubeznijo prežet človekov odnos z Bogom, pravičnost pa z ljubeznijo prežet odnos s človekom.
  
• Dokler bo človek hodil po zemlji, si bo v globini svojega srca želel samo eno: ljubiti in biti ljubljen.
  
• Samo razdajanje prinaša notranjo potešenost, srečo in mir. Čim bolj se razdajaš, tem bolj dejansko bogatiš.
  
• Če res ljubiš, boš tudi dober, pravičen, pošten, plemenit, iskren, usmiljen, pozoren, delaven in zvest.
  več:

LETA 1978 POLJSKI KARDINAL KAROL WOYTILA IZVOLJEN ZA PAPEŽA

IZBERE SI IME JANEZ PAVEL II.

»Bilo je dejanje zaupanja in hkrati velikega poguma,m da ste hoteli za rimskega škofa poklicati moža, ki ni Italijan,« je dejal papež Janez Pavel II. kardinalom dva dni po tem, ko so ga na današnji dan izvolili za najvišjega pastirja katoliške Cerkve. Bil je prvi neitalijanski papež po letu 1523, ko je umrl Hadrijan VI., ki je bil do izvolitve za papeža državni namestnik španskega kralja in rimsko-nemškega cesarja Karla V. v Španiji. V nekaj dneh svoje papeške službe se je ljudem zelo priljubil (nekaj podobnega tako kot sedanji papež Frančišek), opustil je nekaj protokola in uvedel slog prisrčnosti in domačnosti, slog evangelija. Že prvi dan po izvolitvi je pobegnil iz Vatikana na obisk k svojemu bolnemu prijatelju, v nedeljo popoldne je odšel na romanje na Mentorello, v Assisi, na grob Katarine Sienske ... »Kardinali so iskali moža globoke vere, moža molitve in dušnega pastirja. Hoteli so moža dobrote, prisrčnosti, čuječega moža, ki bi mogel svetu razodevati božjo ljubezen.« (kardinal Wyszinski)

Nekaj »cvetk« iz prvih dni pontifikata (iz knjige Cvetke Janeza Pavla II., ki jo še lahko kupite pri naši založbi)

16. oktobra 1978 je bil Karol Wojtyła izvoljen za papeža. 264. rimski škof je sprejel ime: Janez Pavel II. Prav tega dne je poljska alpinistka Wanda Rutkiewicz osvojila najvišji vrh sveta – Mount Everest.
Wanda Rutkiewicz se je s papežem osebno srečala poleti leta 1979 med njegovim prvim romanjem na Poljsko. Podarila mu je kamen z najvišjega vrha sveta, on pa ji je odgovoril: "No, poglejte, istega dne sva oba prišla tako visoko."
Škof Mieczysław Cisło, ki je tedaj stanoval v Papeškem poljskem zavodu v Rimu, pripoveduje, da se je "kardinal Wojtyła v konklave odpeljal v pošvedranih čevljih. Ko so mu po volitvah vsi kardinali čestitali, je moral talar oviti okoli nog, da je zakril stare čevlje."
Ko je Karol Wojtyła postal papež, so poslali v Krakov tovornjak, da bi v Vatikan pripeljali njegove stvari. Mieczysław Maliński se spominja, da so v ogromno vozilo naložili samo nekaj knjig in obutve ...
Janez Pavel II. je od vsega začetka svojega papeževanja presenečal s prestopanjem vatikanskih običajev. Ob sklepu konklava, ko so zanj že pripravili papeški tron, na katerega naj bi se usedel in bi se mu člani kardinalskega kolegija poklonili, je odločno dejal:
"Ne bom sedel, svoje brate bom sprejel stoje."
Naslednji dan je v bolnišnici obiskal bolnega prijatelja škofa Andrzeja Deskura, ki ga je nekaj dni prej zadela kap. Kaj takega se v zgodovini papeštva še ni zgodilo.
"Nekoč," se spominja duhovnik Adam Boniecki, "je Janez Pavel II. pobral s tal robček, ki je nekomu padel čez ograjo, ki ga je ločevala od množice obiskovalcev. Sveti oče je robček z najpreprostejšo človeško vljudnostjo vrnil lastnici."
Papež iz Poljske je takoj po izvolitvi osvojil srca Italijanov, ko je stopil pred prebivalce Rima in oznanil: "Ne vem, ali se bom znal dobro izraziti v vašem ... našem italijanskem jeziku. Če se zmotim, me, prosim, popravite" ("se sbaglio, mi corrigerete")
Tedaj so se ljudje, zbrani na trgu sv. Petra, "začeli smejati in ploskati," je poročal duhovnik Boniecki, "saj je sveti oče prav v tem stavku naredil napako, ko je namesto italijanske uporabil francosko besedo."
Slovesnost nastopa papeške službe je bila 22. novembra 1978. Papež jo je končal zelo neliturgično. Menda je rekel: "Končajmo. Čas je za kosilo."
Kmalu po nastopu se je v papeške prostore uspelo prebiti skupini prijateljev iz Krakova. Ko so zagledali papeža, so pokleknili:
"Ne zganjajte cirkusa," jim je odvrnil papež.*
23. oktobra je bila avdienca za Poljake, nekakšno papeževo 'slovo od domovine'. Janez Pavel II. je prej posebej sprejel nekaj prijateljev - kot prvega Jerzyja Klugerja, poljskega Juda, prijatelja z gimnazije, ki je po vojni živel na Zahodu.
Čeprav je bil Kluger Jud, je vseeno pokleknil in se priklonil, da bi poljubil Petrov prstan. Janez Pavel II. pa mu tega ni dovolil.
"Nikoli ne smeš poklekniti pred mano," mu je prijateljsko dejal. "Stoj pokonci kot vedno."
Novi papež ni upošteval vatikanskih pravil. Delal je po svoje. Vatikan se je napolnil z ljudmi: bili so pri jutranji sveti maši, pri vsakdanjih obrokih, na sprehodih – povsod, kjer je bila priložnost za srečanje ...
Liliana in Boguslaw Sonik sta bila nekoč na počitnicah v Castel Gandolfu. Ko so odhajali od jutranje svete maše, ki jo je daroval Janez Pavel II. v svoji kapeli, ga je njihov štiriletni sin Jacek vprašal:
"Ali nas boš povabil na zajtrk?"
Papež je prikimal. Materi se je zdelo, da je Jacek povabilo izsilil, zato niso šli na zajtrk k papežu, temveč so se vrnili v hotel.
Čez nekaj dni je prišlo uradno povabilo na kosilo. Ko so sedli k mizi, se je Janez Pavel II. obrnil k dečku in ga vprašal:
"Zakaj takrat nisi prišel na zajtrk?"
"Ker mi mama ni pustila," je odgovoril deček.
"To ni bilo prav," je odkimal sveti oče. "Papežu se ne sme reči ne."
Med kosilom je bil fantek malce nemiren: stopil je za stol, prijel za naslonjalo in začel plezati na stol. Na tistem stolu je sedel papež.
To je bilo za mamo preveč. Sina je nameravala umiriti in takrat je zaslišala:
"Kar pustite ga. Tu je vse leto tako pusto."

LETA 2013 UMRL JANEZ ROTAR

LIT. ZGODOVINAR in TEORETIK, UNIV. PROFESOR (* 1931)

Iz rojstne Brezovice ga je pot vodila na univerzo v Ljubljano, kjer je diplomiral iz slovenskega jezika in književnosti ter doktoriral z razpravo o Franu Maslju Podlimbarskem. Njegova pot slavista in slovenista se je nadaljevala na oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil vodja katedre za zgodovino hrvaške in srbske književnosti. Predaval je tudi na drugih univerzah v nekdanji državi in v tujini. Slovenskim bralcem je predstavljal sodobne južnoslovanske pisce.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1632 ROJEN PAOLO NALDINI

DUHOVNIK, AVGUŠTINEC IN KOPRSKI ŠKOF († 1713)

"Paolo Naldini, redovnik avguštinec, je bil doma iz Padove. Iz vsega, kar je napisal, je videti, da je hitro vzljubil škofijo, ki mu je bila dodeljena, njeno središče Koper in posebej stolno cerkev," je v spremni besedi k slovenskemu prevodu njegove knjige Cerkveni krajepis (Koper 2001) zapisal njegov naslednik, tedanji koprski škof Metod Pirih. "Imel je rad svoje vernike; posebno čast izkaže vernikom slovanskega jezika in njihovemu glagolskemu bogoslužju. Ko skuša ugotoviti, od kod ime Slovani, zavrže razlago prek latinske besede 'sclavus' (suženj), ampak pove, da prihaja to od besede 'slava'." Ob 300-letnici njegove smrti smo pri Ognjišču izdali znanstveno monografijo Eremita doctus- Episcopus Iustinopolitanus Paulus Naldini (1686-1713), ki vsebuje prispevke s področij zgodovine, umet. zgodovine, muzikologije, ... in druge pomembne zgodovinske podatke ... opis kulturnih, cerkvenih in družbenih razmer v času koprskega škofa Naldinija, ki je leta 1700 napisal cerkveno topografijo koprske škofije.

več:
S. Čuk, Paolo Naldini: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2002), 16-17.

LETA 1814 ROJEN MIHAIL LERMONTOV

RUSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1841)

Mladost je preživel na posestvu bogate plemiške babice, mama je zgodaj umrla, oče se mu je odpovedal. Zgodaj je začel prebirati Byrona, Schillerja in Puškina in pisati. Vpisal se je na vojaško šolo in leta 1837 postal znan po vsej Rusiji zaradi pesmi Pesnikova smrt, v kateri kritizira carski dvor zaradi Puškinove smrti (dvoboja). Zaradi tega je bil izgnan na Kavkaz in tudi sam je umrl v dvoboju. Vreden naslednik Puškina, nadarjen poet in pisatelj ter dramatik.

njegova misel:

• Jaz nočem, da bi svet spoznal / skrivnosti moje in bolesti; / kako sem ljubil, kaj prestal, / prepuščam sodbo Bogú in vesti.

LETA 1844 ROJEN FRIEDRICH NIETZSCHE

NEMŠKI FILOZOF IN KLASIČNI FILOLOG († 1900)

Eden največjih nemških filozofov 19. stoletja je bil rojen v družini protestantskih duhovnikov. Že s 24 leti je bil profesor filologije, potem pa ga je začela zanimati filozofija, odpovedal se je karieri in se odpravil po svetu. Strinjal se je z učiteljem Schopenhauerjem, da je naše življenje v glavnem nesmiselno trpljenje in prizadevanje, ki ga poganja iracionalna sila, imenovana volja, toda zavrnil je Schopenhauerjevo stališče, da je ta svet le nepomemben del vse resničnosti. Predvsem pa je zavrnil Schopenhauerjev sklep, da bi se z gnusom morali odvrniti od sveta, ga zavrniti in se umakniti iz njega. Sam je bil mnenja, da bi morali živeti polno življenje in ga kar se le da izkoristiti. Osrednje vprašanje Nietzschejeve filozofije je, kako to najbolje storiti v nesmiselnem svetu brez Boga. Njegovo izhodišče je namreč bilo, da Boga danes ni več. Ubili smo ga mi s svojim vztrajanjem pri veri v religijo samo. Sebe je imel za nekakšnega preroka in napadel je našo navezanost na obstoječo moralo in vrednote. Te v glavnem izvirajo iz Stare Grčije in judovsko-krščanske tradicije, torej iz popolnoma drugačnih družb, kakor so današnje, zato je naše življenje lažno Novo moralo in vrednote mora ustvariti človek sam, ker boga in nobenega drugega sveta ni in ko enkrat spoznamo, da si vrednote ustvarjamo sami, ugotovimo tudi, da si lahko izberemo tiste, ki so nam najbolj v prid. ... Glavno je želja po dosegu izpolnitve, to je 'volja do moči' (ne le politika ampak tudi kultura). Kdor razvije vse svoje sposobnosti je nadčlovek, ki živi polno in doseže vrhunec zmožnosti ...

nekaj njegovih misli:

• Najboljši pripomoček, da dobro začneš dan, je tale: ko se zbudiš, pomisli, ali ne bi mogel daners enemu človeku pripraviti veselje.
  
• Naučimo se veseliti, tako se bomo najbolje odvadili drugim povzročati bolečino.
  
• Najmanjše dejanje velja več kot govorjenje o tem, kar smo storili.
  
• Kdor ni trden sam v sebi, ti ne more nič dati ne more prožiti roke, ne more biti ne za oporo ne za palico.
  
• Najboljši prijatelj bo verjetno dobil najboljšo ženo, kajti dobra zakonska zveza sloni na čutu za prijateljstvo.

LETA 1844 ROJEN SIMON GREGORČIČ

DUHOVNIK, PESNIK, GORIŠKI SLAVČEK († 1906)

Šimen, drugi otrok Katarine in Jerneja, je odraščal v skromnih razmerah v Vrsnem, kot pastir pod Krnom. Silovita lepota narave je tedaj hranila njegovo dušo in prav ta lepota, ki je ob siceršnji revščini sedala globoko vanj, je kasneje vrela na dan v pesmih. Bister in odločen je najprej končal gimnazijo, nato še semenišče; novo mašo je pel leta 1867 pri svetem Duhu na Libušnjem že leto dni pred koncem študija. V Kobaridu je ustanovil eno prvih čitalnic na Slovenskem in se, tako tam kot v Rihemberku (današnjem Braniku) ali v Gorici, ljudem zelo priljubil. Gregorčičeve pesmi, ki odmevajo še danes, so prvič izšle leta 1882 (Poezije). Fran Erjavec jo imenuje »zlata knjiga slovenske književnosti«, doživela je velik uspeh, saj je izšla v nakladi dva tisoč izvodov. Najbolj znan je po domovinskih (Soči), ljubezenskih (Kropiti te ne smem), izpovednih (Človeka nikar) in pripovednih pesmih. (an)

več:
S. Čuk, priloga 11/1986 ob osemdesetletnici njegove smrti
M. Rijavec, Goriški slavček še vedno poje, Priloga, v: Ognjišče 10 (2024), 44-49.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Kljubuj usodi, / mož sam svoj bodi! Karkoli naj se ti zgodi, / usode gospodar si ti. / Usode ni, / usoda svoja - to si ti!
  
• Telo ti je hiša: v njej um gospodar, / a čut gospodinja ti bodi; / počutki so vrata, ti glej kot vratar, / kaj ven in kaj noter ti hodi.
  
• Brezmejno ko Bog je svetišče srca, / skrivnostno kot on je, kdo pač doume ga?
  
• Gori na stolu pa Večni sedi, / kapljici vsaki on srečo deli... / Sreča se spušča na sleherno stvar, / kadar zaliva nebeški vrtnar.
  
• Oj mati moja domovina, / ljubezen moja ti edina, / ti moja skrb in bolečina. / Bog čuvaj dobrotljivi te, / Bog živi te, Bog živi te!
  
• Za vse je svet dovolj bogat / in srečni vsi bi bili, / ko kruh delil bi z bratom brat / s prav srčnimi čutili!
  
• Visoko čislam učenjaka, / ki nam preganja temo zmot, / a bolj še cenim poštenjaka, / ki ve in hodi pravo pot.
  
• V življenju trnja, a cvetja na grob! / Pač bolje bi bilo narobe: / sadite nam rajši v življenju cvetic, / a trnje shranite za grobe!
  
• Svetišče najlepše je tvoje srce, / prostora ni ondi za zlate malike, / sezidale so ga najvišje roke, / naslikale notri nadzemeljske slike. / Brezmejno ko Bog je svetišče srca, / sto tisoč čutil v tem svetišču plamti, / ob luči so večno prižgane.
  
• Gorje mu, kdor v nesreči biva sam! / A srečen ni, kdor srečo uživa sam ... / Duh plemeniti sam bo nosil boli, / a sreče užival sam ne bo nikoli.
  
• Odprto srce in odprte roke / imej za trpečega brata; / a trdno zapahni uho in srce, / ko trka sovraštvo na vrata.
  
• Kljubuj usodi, / mož sam svoj bodi! / Karkoli naj se ti zgodi, / usode gospodar si – ti.
  več:
  

LETA 1857 ROJEN LUKA PINTAR

LITERARNI ZGODOVINAR, JEZIKOSLOVEC IN BIBLIOTEKAR († 1915)

S Hotavelj v Poljanski dolini, študiral klasično filologijo in slavistiko in poučeval na gimnazijah v Ljubljani in Novem mestu. Bil je kustos in direktor Študijske knjižnice v Ljubljani, študiral Prešernovo literarno zapuščino in leta 1900 pripravil kritično izdajo "Poezij". Za Študijsko knjižnico je pridobil vso Prešernovo rokopisno zapuščino. Bil je tudi zbiratelj ljudskega besednega zaklada.

LETA 1875 ROJEN EVGENIJ SPEKTORSKI

UKRAJINSKI (RUSKI) PRAVNIK IN PEDAGOG (+ 1951)

Rodil se je v Ostrogu v Ukrajini, študiral pa v Varšavi, Berlinu, Parizu ...  je bil redni univerzitetni profesor prava, sociologije, pravne filozofije in pravne zgodovine v Varšavi in Kijevu. Leta 1920 se je zaradi nestrinjanja z revolucionarno boljševiško oblastjo preselil v Beograd, v letih od 1930-45 pa je predaval Javno pravo in Pravno filozofijo tudi na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Po končani vojni se je preselil v ZDA in kot pomemben znanstvenik predaval na univerzi v New Yorku (Columbia). V svojih znanstvenih delih je pisal predvsem o etiki, krščanstvu, liberalizmu, poltični filozofiji, znanosti, državi... Izhajala so v vseh svetovnih jezikih, tudi v sloveščini. V Ljubljani je izdal Zgodovino socialne filozofije (v dveh delih), pregled evropske družbene misli od antike do oktobrske revolucije. Pri nas sta o njem izšli dve knjigi: Vprašanja moralne teologije (pregled in zgodovina moralne teologije, razprave o posamezniku, naravi, telesu, duši, vrednotah, umiranju ...) in Izbrane razprave (s študijo Blaža Ivanca o učenjakovi poti od pozabljenca do klasika).

LETA 1892 ROJEN JOŽEF KEREC

MISIJONAR NA KITAJSKEM IN ARHITEKT († 1974)

Jožef Keréc je poleg Ignacija Knobleharja in svetniškega Friderika Barage izjemna osebnost v dolgi vrsti slovenskih apostolskih delav­cev. Bil je prvi sin Slovenske krajine-Prekmurja, ki je odšel v misijone. Isti dan - 15. oktobra 1892, ko se je rodil Jožef Keréc, je njiho­va krava dobila telička. Jožeka so dražili, da bo zabit kot vol. Mati pa ga je tolažila, da bo "ta vol tako mukal, da ga bodo daleč slišali". "Glejte, kako se je danes vse to uresničilo," piše misi­jonar iz Kitajske svoji materi ob 45-letnici rojstva. "Kako daleč po svetu mukam in kako različni narodi me poslušajo! Preljuba ma­ti, le še naprej molite zame, da bi moje mukanje moglo rešiti mno­go, mnogo duš. Vsa moja sreča je v tem, če morem reševati duše in delati za duše in si na tej zemlji nič drugega ne želim."

več:
S. Čuk, Slovenski misijonar na Kitajskem. Jožef Keréc: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2002), 82-83.

njegove misli:

• Materinim molitvam se imam največ zahvaliti, da sem postal du­hovnik in da sem se odločil postati misijonar. Moj poklic je v veliki meri sad njenih mnogih molitev in žrtev.
  
• Misijonarjevo delo je grenko, če nima pomoči iz domovine. Svetu je nepoznan in nihče se zanj ne briga. Pred očmi mu je vedno in mu tudi mora biti: rešitev duš. Blagor mu, ki mu pri tem pomaga!
  
• Nič ne bodite v skrbeh. Moje trpljenje je sladko, ker je vse za Jezusa. Ako ima človek prisotnost duha in zna združiti svoje trpljenje z Jezusovim, pa ni nič pretežko.
  
• Na misijonskem polju ni častihlepnosti, kajti naša čast je za­ničevanje in preganjanje. Tu ni upanja na dobro plačo, da bi delal zaradi nje. Od ljudi ne dobimo nič, naša plača je revščina. Tu ne moremo misliti na pokojnino, kajti naša pokojnina je samo v nebe­sih, ko prestradamo svoje misijonsko življenje.
  
• Bodimo pravi katoličani, ne samo po krstni knjigi, ampak po življenju. Če smo pravi katoličani, smo misijonarji, ker Bog usliši naše molitve, ki jih darujemo za misijonarje.
  
• Koliko premagovanj in trpljenja med potovanji in koliko bolezni iz ljubezni do drugih si mora misijonar nakopati pri lakoti, mrazu in vročini, koliko vsega tega moram prestti. Če imamo svoje srce pri Bogu in mislimo na trpljenje božjega Zveličarja, je vse to zares nekaj sladkega za misijonarja.
  
• Misijonarji moramo svetiti z lučjo svete vere in pravega nauka, v drugi roki pa nam je držati svetilko prave omike in napredka. Katoliška vera je skozi vse veke delovala v dveh smereh, a v se­danjih časih je to še posebno po..trebno, če se hoče za rašenje neumrjočih duš sploh kaj narediti.
  
• Kar je bilo storjeno dobrega, se ne da uničiti. Če seme ne ob­rodi takoj in očitno, hrani sadove za kasneje. Če smo mi sejali, ne pa tudi želi, bodo želi tisti, ki so prišli za nami.
  
• V preganjanju in stiskah je rasla nekdaj Kristusova Cerkev v Evropi, tako mora biti tudi tu na Kitajskem. Končna zmaga je naša, če bomo le delali, kot so prvi apostoli in misijonarji. Požrtvo­valno delo vedno rodi uspehe.

LETA 1919 ROJEN ERNEST SAKSIDA

DUHOVNIK, SALEZIJANEC IN MISIJONAR V BRAZILIJI († 2013)

»Leta minevajo: ker smo ustvarjena bitja, se vračamo k Stvarniku. Vsak človek je posebna zgodba. Ta zgodba je čudovita v luči velike noči, če smo uspeli v sebi ohraniti božjo podobo. Oktobra sem dopolnil 91 let. Ves čas sem lahko sodeloval v zgodbi ljubezni, v katero je vključenih veliko ljudi, da bi uresničili svoje poslanstvo do bližnjega, ki nam ga je zaupal Gospod.« Tako je v svojem pismu proti koncu oktobra 2010 izpovedal salezijanski duhovnik Ernest Saksida, ki je deloval kot misijonar v Braziliji 78 let: od leta 1935, ko je v to prostrano deželo odšel kot mlad fant, do 13. marca 2013, ko se je vrnil k Stvarniku. 'Zgodba ljubezni', ki jo v pismu omenja, je bila dejavna pomoč množici 'otrok ceste'. Zanje je v najrevnejšem predelu mesta Corumba v zvezni pokrajini Mato Grosso ustanovil Don Boskovo mesto (Cidade Dom Bosco). Začelo se je s skromno leseno barako, sčasoma pa so tam zrasle velike stavbe za šole in delavnice, kjer se šola in vzgaja okoli 2000 mladih. To čudovito 'zgodbo' je ob pripovedi in pismih očeta Ernesta zapisal Tone Ciglar v knjigi s pomenljivim naslovom Pustite otroke k meni (Salve, Ljubljana 1996).

... več o njem si preberite v pričevanju 05_2013

LETA 1927 UMRL IVAN FRANKE

SLIKAR, POTOPISEC IN KONSERVATOR (* 1841)

Šolal se je pri uglednih slikarjih Jožefu Kogovšku in Franzu Goldensteinu ter na dunajski in beneški akademiji. Znan je kot realistični portretist in krajinar, eden od začetnikov slovenskega realizma, bolj znan po svojih zgodnjih delih (Kitajski motiv, Avtoportret ...). Kasneje je slikal tudi v impresionistični tehniki. Poslikal je tudi nekaj cerkva in se v cerkvenih motivih držal izročila poznorenesančnih beneških mojstrov. Njegovi slike so tudi v cerkljanski cerkvi (Križev pot in sv. Mihael). Veliko je tudi pisal, predvsem članke o slikarstvu, konservatorstvu, potopise (s potovanj po deželah Daljnega vzhoda) in ribolovu. Veliko se je ukvarjal tudi z ribištvom in je bil začetnik umetne vzreje postrvjih vrst na Kranjskem.

LETA 1944 UMRL IVAN ŠAŠELJ

DUHOVNIK, ZGODOVINSKI PISEC IN ZBIRALEC LJUDSKEGA IZROČILA, (* 1859)

Pregovori "svetujejo in prigovarjajo, da uberemo pravo in razjasnimo motno" je zapisal Fran Kocbek, ki je leta 1887 s pomočjo Antona Trstenjaka izdal zbirko Slovenskih pregovorov, prilik in rekov. Drugo, dopolnjeno izdajo sta za Družbo sv. Mohorja v Celju leta 1934 pripravila Fran Kocbek in Ivan Šašelj, rojen v Mokronogu, ki je kot duhovnik služboval predvsem na Dolenjskem.

LETA 1964 MARTIN LUTHER KING

IZBRAN ZA NOBELOVO NAGRADO ZA MIR

Ameriški črnski pastor Martin Luther King, voditelj boja za enakopravnost črnskega prebivalstva v ZDA, je prejel Nobelovo nagrado za mir za leto 1964, ki jo podeljujejo 10. decembra, na obletnico smrti Alfreda Nobela. Svoje temnopolte rojake je učil nenasilja, zato se ga je prijelo ime 'črni Gandhi' po slavnem indijskem apostolu nenasilja (Gandhi je bil eden tistih, ki bi Nobelovo nagrado za mir najbolj zaslužil, a je ni dobil). King je padel kot žrtev sovraštva 4. aprila 1968.

več:
S. Čuk, Martin Luther King - črni Gandhi: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

• Metoda nenasilja zatiralčevega srca ne spremeni naenkrat. Najprej spremeni srca in duše tistih, ki ji sledijo. Da jim nov občutek samospoštovanja. Na dan prikliče novo moč in nov pogum, za katerega niti sami niso vedeli, da ga imajo. Naposled doseže še zatiralca. Njegovo vest zdrami tako silovito, da s tem doseže spravo.
• Luč je prišla na svet. Vsak se mora odtočiti, ali bo živel v svetlobi ljubezni do bližnjega ali v temi sebičnosti. Po tem bomo sojeni. Najpomembnejše in najbolj pereče vprašanje se torej glasi: Kaj si storil za druge?
• Smrt ni končno zlo; končno zlo je, če te ne doseže božja ljubezen. Ni se mu treba pehati in boriti za naše zadnje zavetišče v zemlji, kajti naše večno zavetišče je Bog.
• Teme ni mogoče pregnati s temo, temveč samo z lučjo. Sovraštva ni mogoče premagati s sovraštvom, marveč samo z ljubeznijo.
• Naj pride, kar hoče, Bog je močan ... Bog po zna izhode iz položajev, ki se nam zdijo brezizhodni. On more temni včeraj spremeniti v svetli jutri ter nazadnje v sijajno jutro večnosti.
• Niti ena težava ne bo rešena, dokler križem rok pričakujemo, da samo Bog poskrbi za to.
• Pogum in strahopetnost si nasprotujeta. Pogum je notranja odločenost človeka, ki stopa naprej kljub oviram in strah vzbujajočim položajem. Strahopetnost je ponižna vdaja pred okoliščinami. Pogum poraja ustvarjalno samouveljavljanje. Strahopetnost ustvarja uničevalno samozanikanje.
• Najvišja izmed vseh kreposti je ljubezen ... Razorožena ljubezen je najmočnejša sila na svetu.
• Če se naši dnevi zmrače in so naše noči temnejše od najgloblje polnoči, pomislimo vselej na to, da je na svetu velika odrešujoča Moč. To je Bog.
• Bog je vsemogočen. Lahko nam pokaže pot tam, kjer ne vidimo izhoda. Mračni včeraj lahko spremeni v svetel jutri.
• Ne razlikujemo med pravičnikom ali krivičnikom, temveč med pravič­nostjo in nepravičnostjo. Mi sicer sovražimo nepravičnost, vendar ljudi ljubimo, tudi če narede krivico.
• Nekateri še gledajo na križ kot na oviro, drugi ga imajo za norost, jaz pa sem bolj kot kdajkoli prepričan, da je križ Božja moč za rešitev družbe in posameznika.
• Za preštevilne kristjane se versko življenje omejuje na nedeljsko praznovanje brez vsakršne povezave s ponedeljkom.
• Najsilnejša moč v boju za ljudi je trpljenje. Nezasluženo trplje­nje je odrešenje. V trpljenju se skriva silna, preobraževalna moč.
• Bog zna najti izhod iz brezizhodnosti. On spreminja včerajšnjo temo v jutrišnjo svetlobo in končno v žareči dan večnosti.
• Za to, da se nas polaste velike skrbi, ni vzrok njihova velikost, ampak velikost naše nevere.
• Ljubezen je edina moč, ki more sovražnika spremeniti v pri­jatelja.

 več misli Martina Luthra Kinga

LETA 1970 UMRL LEOPOLD STANEK

pesnik, literarni in gledališki kritik (* 1908)

Rodil se je v Boračevi pri Radencih v družini kolarja. Po osnovni šoli pri Kapeli je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Na univerzi v Ljubljani je študiral germanistiko. Pred vojno je bil profesor na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani, po vojni pa je učil na nižji gimnaziji v Sostrem. S pesmimi se je začel oglašati kot gimnazijec in sodeloval je v raznih revijah in koledarjih. V samostojnih knjigah je izdal zbirko otroških motivov Iz lepih starih dni in bibliofilsko zbirko pesmi Šiba bajanica.

LETA 1973 UMRLA MELITA PIVEC STELE

KNJIŽNIČARKA IN ZGODOVINARKA (* 1894)

Rojena je bila leta 1894 na Dunaju, ker je družina zaradi očetove službe pri mornarici nekaj časa živela na Dunaju, nekaj časa pa v Pulju. Tam je Melita obiskovala srednjo šolo. Kot izredna študentka je na dunajski univerzi doktorirala iz zgodovine. Leta 1931 je na Sorboni v Parizu dosegla še drugi doktorat. Kot zgodovinarka je raziskovala obdobje francoskih Ilirskih provinc pri nas (1809–1813). Od leta 1920 do upokojitve je službovala kot bibliotekarka v NUK-u v Ljubljani. Leta 1924 se je poročila z umetnostnim zgodovinarjem Francetom Steletom.

LETA 1989 UMRL JANEZ OVSEC

PESNIK, ESEJIST, PUBLICIST (* 1922)

Celo življenje je imel težave s pljuči. Zdravil se je na Golniku in bil upokojen zaradi bolezni. Končal je klasično gimnazijo v rodni Ljubljani, potem je bil nekaj časa zaposlen pri Triglav filmu, kjer je pisal scenarije za kratke filme, in uredništvu Mladine, od leta 1961 pa je bil knjižničar v NUK. Kot pesnik spada v generacijo Franceta Balantiča. Od leta 1958 do 1985 je izdal šest pesniških zbirk. v katerih “predstavi lirski svet, ki je docela odmaknjen dosegom stvarne resničnosti” (Boris Paternu).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1066 NORMANI OSVOJIJO ANGLIJO

Normani ali Vikingi, germanska plemena, ki so živela na Danskem, Norveškem in Švedskem, so bili odlični pomorščaki. Njihov vojvoda Viljem II. Osvajalec je 14. oktobra 1066 v bitki pri Hastingsu premagal Saksonce in Normani so osvojili Anglijo.

LETA 1503 ROJEN NOSTRADAMUS

FRANCOSKI ZDRAVNIK IN ASTROLOG († 1566)

Astrologija je lažna veda, razširjena zlasti v srednjem veku, ki je napovedovala človekovo usodo in prihodnost iz položaja zvezd (danes je spet zelo v modi). Med najbolj znamenite astrologe spada francoski zdravnik Michel de Notredame, imenovan Nostradamus.

LETA 1794 ROJEN LUKA DOLINAR

DUHOVNIK, SKLADATELJ, NABOŽNI PESNIK († 1863)

Na svet je prijokal v Škofji Loki, kjer je začel nabirati znanje, po bogoslovnih študijih v Ljubljani je leta 1818 prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je služboval v Radovljici in pri Sv. Petru v Ljubljani, kot župnik pa v Šmartnem v Tuhinju. Pisal je nabožne pesmi in jih tudi uglasbil. Nekatera njegova uglasbena besedila (Kaj se vam zdi, Jezus naš je vstal od smrti ...) pojemo še danes. Izšlo je pet zvezkov njegovih pesmi z napevi »za vse godove in praznike celiga leta«. Napevi so preprosti, lepi, zloženi v slovenskem duhu. Med ljudstvom so bile te pesmi zelo priljubljene.

LETA 1809 NAPOLEON USTANOVI ILIRSKE PROVINCE

Napoleon je po zmagi nad Avstrijo v bitki pri Wagramu leta 1809 ustanovil Ilirske province (francosko: Les Provinces Illyriennes). S schönbrunnskim mirom je bila Avstrija prisiljena prepustiti Franciji zahodni del Koroške, Kranjsko, Hrvaško in Vojno krajino jugozahodno od Save, Goriško,Trst in Istro. Napoleon je Province ustanovil iz strateških in gospodarskih razlogov, saj je tako Avstrijo odrezal od morja. Glavno mesto je bila Ljubljana, prvi guverner pa maršal Marmont. Z dekretom z dne 15. aprila 1811 je bila razglašena njihova nova upravna razdelitev na šest civilnih – Koroška in vzhodna Tirolska (z glavnim mestom Beljak), Kranjska (Ljubljana), Istra (Trst), civilna Hrvaška (Karlovac), Dalmacija (Zadar) Dubrovnik s Kotorjem – in eno vojaško provinco (Vojna krajina).

LETA 1873 JE IZŠLA PRVA ŠTEVILKA ČASNIKA SLOVENEC

S PODNASLOVOM POLITIČNI LIST ZA SLOVENSKI NAROD

Izhajal je v Ljubljani, najprej trikrat tedensko, od 11. julija 1883 kot dnevnik. V letih 1888–1896 je izdajal prilogo Domoljub, 1924–1932 pa prilogo Ilustrirani Slovenec. Bil je kritičen do domače politike, do liberalno usmerjenega časopisa Slovenski narod in njegovih privržencev. Prvi urednik je bil Karel Klun, kasneje pa še nekatere znane osebnosti: Jakob Alešovec, Andrej Kalan, Janez Ev. Krek, Franc Terseglav, Ivan Ahčin ... Slovenec se je zavzemal za popolno avtonomnost Cerkve v državnem okviru, velik poudarek pa je dajal predvsem blaginji kmečkega ljudstva. Vodilo Slovenca je bilo izraženo v geslu: »Vse za vero, dom, cesarja!«. Nove oblasti so ga leta 1945 bseveda ukinile, spet se je pojavil v letih 1991–1996.

LETA 1877 ROJEN KARLO CANKAR

DUHOVNIK, BRAT PISATELJA IVANA CANKARJA († 1953)

Karlo, zadnji od štirih dečkov v Cankarjevi družini, je bil skoraj poldrugo leto mlajši od Ivana, kralja slovenskih pisateljev. Tudi on je po končani osnovni šoli na Vrhniki odšel v ljubljanske šole. Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, kar Ivanu ni bilo prav nič všeč. Študiral je v Sarajevu, kjer je bil leta 1903 posvečen za duhovnika. Z Ivanom sta ostala v pisnih stikih. Ivan je bratu duhovniku natančno in odkritosrčno poročal o svojem življenju in delu. Karlo je njegova »izpovedna« pisma ohranil. "Ti pojdeš v semenišče? - Jaz ne rečem nič, stori, kakor Ti je drago. Kakšne misli imam jaz o teh stvareh, Ti je znano; če misliš Ti drugače, Ti ne bom prigovarjal. Ako pa napraviš ta korak iz materijelnih ozirov - napravi ga! Jaz bi se rajši obesil. - No, naposled boš imel lepo življenje in če se skladajo s Tvojim namenom tudi Tvoji nazori, potem Te samo blagrujem," mu je pisal 24. 11. 1899 z Dunaja, ko mu je brat sporočil, da se je po končani gimnaziji odločil za študij bogoslovja in za duhovniški poklic. Ko mu je Karlo sredi maja leta 1903 sporočil, da bo poleti (ob koncu tretjega letnika bogoslovja) posvečen v duhovnika, mu je brat Ivan odpisal: "Odkritosrčno ti čestitam, da si že tako blizu svojega cilja. Vseeno je, kaj jaz mislim o tem cilju; če si Ti resnično srečen, jaz nimam pravice in tudi vzroka ne, da bi Te obžaloval."

več:
S. Čuk, Karlo Cankar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2007), 32-33.

1892 ROJEN LUKA KRAMOLC

SKLADATELJ, PEDAGOG IN ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI († 1974)

Iz glasbene koroške družine (oče in stric sta bila organista) se je po nasvetu Ksaverja Meška vpisal na orglarsko šolo v Celju in jo končal z odliko. Tako je lahko nadaljeval študij na akademiji na Dunaju in na povabilo Mateja Hubada delal na konservatoriju Glasbene matice v Ljubljani in poučeval na ljubljanskih srednjih šolah in na učiteljišču. Zbiral je koroške ljudske pesmi, ki jih je tudi izdajal v različnih zbirkah. Pomemben je Zbornik koroških pesmi, v kateri so objavljene ljudske pesmi iz Roža, Podjune in Mežiške doline. Izdajal je tudi učbenike in priročnike za poučevanje glasbe.

več:
S. Čuk, Luka Kramolc: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2022), 38-39.

LETA 1942 USTRELJEN VINKO KOŠAK

PESNIK, PUBLICIST (* 1903)

Pisal je socialno liriko, prozo, literarne ocene in kritike (tudi uveljavljene slovenske pisatelje: Bevka ...). Leta 2002 je dr. Emil Cesar uredil biografijo Neizsanjana pot, v kateri so zbrane pesmi, dnevniški zapiski in kratka proza Vinka Košaka.

misel:

• Tako je zdaj pri nas: kdor je pošten in hodi ravno pot, / molčati mora, ali se umakniti v kot; / a šolobardam, puhloglavcem, denucijantom in hinavcem / pa venčajo glavé z uspehi, slave vencem.

LETA 1963 UMRL PAVEL FLERE

UČITELJ, PEDAGOG IN NJEGOVE PRAVLJICE IZ BABIČINE SKRINJE (* 1883)

Pavel Flere je kot mlad učitelj poučeval po šolah na Štajerskem in bil okrajni šolski nadzornik na Ptuju. Po prvi svetovni vojni se je zavzemal za prenovo šolstva. Nekaj časa je bil referent za osnovno šolstvo na ministrstvu za prosveto v Beogradu. Pisal je pedagoške članke in ocene šolskih knjig. Otrokom, s katerimi se je kot učitelj družil, je podaril zbirko pravljic po ljudskih motivih v knjigi Babica pripoveduje (1913), ki je doživela več izdaj. Bil je tudi soavtor zelo uspešnih čitank (Za vse leto, Po domačih krajih, Lepa naša domovina). Njegova začetnica Moja prva knjiga (1929) je zelo pomembna za osnove branja in pisanja . Bil je tudi urednik Popotnika, pisal je v časopis Učiteljski tovariš, sodeloval je pri Zvončku in drugih mladinskih listih.

LETA 1986 UMRL BOJAN ŠTIH

KRITIK, ESEJIST IN PISATELJ (* 1923)

V Ljubljani je diplomiral iz zgodovine, najprej je delal pri Naših razgledih, kasneje je bil ravnatelj SNG Drame (1961-70) in uveljavil zahteven repertoar, s sodobnimi svetovnimi in slovenskimi deli. Veliko je provokativno pisal o kulturi, pomembne so tudi ocene in študije domačih in tujih knjižnih izdaj; pisal je tudi leposlovna dela: Knjiga ki noče biti requiem (1981); To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen (1983)

več:
S. Čuk. Bojan Štih (1923-1986): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2016), 52-53.

nekaj njegovih misli: 

• Poskušal sem živeti v mejah naravne in povprečne poštenosti. To pa se kaže v treh dokazih: prvič, nisem lovec ali športnik, drugič, nimam televizorja in nobene nagrade, in tretjič, Božidar Jakac me ni portretiral.
  
• Srečen sem od tistega trenutka naprej, ko sem spoznal, da mi nihče ne more vzeti misli, čeprav pokonča moje življenje.

o njem:

• Tisto, kar šteje in je nad vsemi našimi spoznanji, je duhovnikova beseda, ki ti jo je izgovoril ob pogrebu na Žalah: »Jaz sem vstajenje in življenje!« Odšel si, Bojan, Bog s tabo! V meni bo neizbrisna sled najinega prijateljstva. (Jože Zadravec)

LETA 1990 UMRL LEONARD BERNSTEIN

AMERIŠKI SKLADATELJ, DIRIGENT JUDOVSKEGA RODU (* 1918)

Rojen v judovski družini, leta 1943 je prvič nastopil kot dirigent, in postal slaven s svetovno premiero simfonije Turangalîla, Oliviera Messiaena (1949). Navduševala ga je liturgična glasba ter skladatelji Gustav Mahler, George Gershwin in Aaron Copland. Bil je izredno aktiven kot dirigent in skladatelj, najbolj znane so njegove glasbene predstave, tri simfonije in dve operi. Leta 1989 je dirigiral Simfonijo št. 9 Ludwiga van Beethovna kot del proslave ob padcu berlinskega zidu.

LETA 2005 UMRL FILIBERT BENEDETIČ

PESNIK, DRAMATIK, ESEJIST, KULTURNI DELAVEC (* 1935)

Sin pristaniškega delavca v Tržiču (Monfalcone) je po italijanski in slovenski osnovni šoli ter učiteljišču v Gorici nadaljeval študij na Fakulteti za tuje jezike na univerzi v Benetkah. Dolga leta je bil upravnik Stalnega slovenskega gledališča v Trstu, ravnatelj slovenskega sporeda na Radiu Trst A in skrbel tudi za slovenske televizijske oddaje v okviru državne TV. Njegove pesmi so izšle v zbirki Razpoke (1966). Skupaj z dramatikom Miroslavom Košuto je napisal dokumentarno dramo Rižarna (1975) o uničevalnem koncentracijskem taborišču v Trstu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1741 ROJEN LEOPOLD VOLKMER

SLOVENSKI DUHOVNIK, LJUDSKI PESNIK, PREVAJALEC, NARODNI BUDITELJ IN SKLADATELJ († 1816)

»Priprosto je blaga duša Volkmar živel, priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki,« je duhovniku in ljudskemu pesniku Leopoldu Volkmerju zapel hvalo blaženi Slomšek. Volkmer je v narečju zlagal basni, pesmi o kmečkem življenju in nabožne pesmi. Po njegovi smrti so izšle njegove Fabule in pesmi.

LETA 1816 ROJEN ANDREJ JEKŠE

duhovnik in prosvetni delavec (+ 1894)

Rojen v Podmelcu, študiral v Idriji in Gorici, leta 1841 je bil posvečen v duhovnika in služboval je v več primorskih krajih (Cerkno, Šebrelje), leta 1860 pa je postal župnik v Kobaridu, kjer je ostal do smrti (več kot trideset let). Bil je zelo nadarjen in je skrbel za prosvetno življenje v Kobaridu, ljudem je naročil Novice, ki so šle od hiše do hiše. Leta 1867 je prišel k njemu za kaplana Simon Gregorčič, ki je zelo pohvalil Jekšetove pridige.Gregorčiču zaradi zdravja ni nalagal velikega dela, razumel ga je kot pesnika. Ko je Gregorčič leta 1882 izdal prvi zvezek Poezij, mu je župnik Andrej dejal: »Vaše pesmi bodo Slovence povsod spremljale, kakor Horacijeve nekdanje Rimljane.« Zato mu je Gregorčič posvetil pesem Vrlemu možu.

LETA 1823 ROJEN JANEZ ČEBULJ

MISIJONAR († 1898)

Rojen v zaselku Virje pri Velesovem, leta 1855 je končal bogoslovje, bil kaplan v Kranju in na povabilo svetniškega škofa Friderika Barage odšel v Severno Ameriko, kjer je deloval med Indijanci in priseljenci. Njegove misijonske postaje so bile Michigan, Wiskonsin... vmes je bil nekaj časa tudi v Evropi in v Egiptu. Govoril je več jezikov, tudi indijanska narečja.

LETA 1841 UMRL JAKOB PRAŠNIKAR

duhovnik, učitelj in dobrotnik bl. Antona Martina Slomška (* 1784)

Doma je bil iz Kolovrata nad Izlakami. Bogoslovje je začel v Ljubljani, končal pa v Gradcu, kjer se je ob Janezu Nepomuku Primicu navdušil za slovenstvo (Societas slovenica). Po duhovniškem posvečenju je bil najprej kaplan v Poljčanah, potem pa v letih 1811-1815 župnik na Ponikvi, kjer je začel z nedeljsko šolo, v kateri je zbiral dečke, ki jih je učil brati in pisati. Med prvimi učenci je bil Anton Martin  Slomšek. Župnik je videl njegovo nadarjenost in starše pregovoril, da so ga poslali v šole v Celje. Ko je Slomšku umrla mati, ga je materialno podpiral, njegov dobrotnik je ostal tudi po njegovem odhodu za župnika v Olimje. Še posebej potem, ko je Slomšku umrl še oče. Zato je imel Slomšek novo mašo kar v Olimju, za pridigarja pa je izbral Prašnikarja. Tudi kasneje sta ostala povezana. Slomšek je ob blagoslovitvi spomenika na njegovem grobu na Sp. Polskavi (1842) dejal, da je bil Prašnikar njegov oče, učitelj in prijatelj.

LETA 1874 ROJEN JOŽEF KLEKL ST.

KAT. DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, NABOŽNI PISATELJ, ZALOŽNIK IN UREDNIK (* 1948)

"O Kleklu so razpravljali in še bodo razpravljali pod mnogimi vidiki: goreč duhovnik, mož molitve in dnevnega reda, voditelj tretjerednikov, nabožni pisatelj in pesnik, prosvetni in socialni delavec, narodni bu­ditelj." Tako je o Jožefu Kleklu zapisal škof Jožef Smej, eden najbolj­ših poznavalcev njegovega življenja in dela. Lojze Kozar, pisatelj in dolgoletni župnik v Odrancih, je o Kleklu povedal: "Klekl je bil zaveden Slovenec od mladih let do svoje smrti... Gotovo pa je njegova največja zasluga, da je v naših ljudeh budil slovensko zavest, zlasti v dobi najhujših priti­skov pomadžarjevanja, s slovenskim tiskom in še za časa Avstroogrske s slovenskim črkopisom."

več:
S. Čuk, Jožef Klekl: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2004), 70-71.
S. Čuk, Naše Prekmurje: Priloga, v: Ognjišče 8 (2019), 58-65
M. Erjavec, dr. Stanislav Zver: Gost  meseca, v: Ognjišče 7 (2019), 8-13.
knjiga: S. Zver, Jožef Klekl: prekmurski Čedermac, TD Ognjišče, Koper 2000
knjiga: Tebi Slovenska krajina, Ognjišče - SZ, Koper 2019

njegova misel:

• Moja ljubezen do domovine se nikoli ni kazala v trkanju s kozarci, v trkanju po prsih, v kričanju, temveč v samopozabnem žrtvovanju in delo­vanju za rast dušnega in telesnega, duhovnega in gmotnega blagra ljud­stva. Tega me je učil Kristus z besedami in z zgledom svojega življenja. Prizadeval sem si slediti mu ... Vera me je učila živeti v ljubezni in zvestobi do domovine. Domovino daje Bog in tudi Bog zapoveduje zvestobo do nje ... Moj življenjski smoter je bil odrešitev duš. Da to dosežem, sem v smislu božjih zapovedi uporabljal vsa sredstva, ki peljejo k ci­lju, čeprav sem pri tem naletel na mnoge ovire.

LETA 1913 ROJEN IGOR TORKAR

PISATELJ, PESNIK IN DRAMATIK, PRIČEVALEC DACHAUSKIH PROCESOV († 2004)

Eno najbolj znanih del pisatelja, pesnika in dramatika Igorja Torkarja, čigar pravo ime je Boris Fakin, je avtobiografski roman Umiranje na obroke, pričevanje o dachauskih procesih. Žrtve teh uprizorjenih političnih procesov so bili večinoma bivši interniranci: bili so obsojeni zaradi domnevnega sodelovanja z gestapom v taborišču Dachau in drugih nacističnih taboriščih. Torkar je bil obsojen na 8 let zapora, po 4 letih je bil pogojno izpuščen.

LETA 1917 ZADNJE PRIKAZOVANJE v FATIMI

sončni čudež

Od 13. maja do 13. oktobra 1917, se je Marija šestkrat prikazala trem pastirčkom – Luciji, Frančišku in Jacinti v Fatimi na Portugalskem. Ob prvem prikazovanju jim je naročila: »Vsak dan molite rožni venec, da boste svetu izprosili mir in konec vojne.« Pri tretjem prikazovanju jim je za hip odprla pogled v pekel, ki jih je navdal z grozo. Med šestim in zadnjim prikazovanjem pa je bila ogromna množica priča ‘čudežu s soncem’: začelo se je vrteti okoli samega sebe in na vse strani metati snope raznobarvnih luči.

več o Fatimi in Marijinih prikazovanjih
S. Čuk, Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1998), 66-67.
S. Čuk, Sestra Lucija dos Santos: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2005), 22-23.
S. Čuk, Marija, okno upanja: Priloga, v: Ognjišče 8 (2016), 58-65.
S. Čuk, Papež Frančišek, fatimski romar: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2017) 42-43.

LETA 1959 UMRL ANTON KUFOLO

SLOVENSKI DUHOVNIK IZ BENEČIJE, RESNIČNI "KAPLAN MARTIN ČEDERMAC" (* 1889)

Leta 1938 je pri Slovenski matici v Ljubljani izšel roman Kaplan Martin Čedermac, najbolj znano delo pisatelja Franceta Bevka, ki se je takrat skrival pod imenom Pavle Sedmak. Pisatelj je leta 1954 povedal, da je največ gradiva za to svojo knjigo, ki govori o fašističnem preganjanju slovenščine v Benečiji, dobil pri kaplanih. "Posebno eden izmed njih, ki še danes živi, zato ga ne imenujem, mi je dal obilo dragocenih podatkov." Kasneje je navedel tudi njegovo ime: to je bil Anton Kufolo, kaplan in župnik v Lazah v Nadiški dolini. Ko je po skrivnih poteh dobil v roke Bevkovo knjigo, je Kufolo v svoj dnevnik zapisal: "Vse, kar je v romanu, je do pičice resnično. Sedmak je s svojim trudom napravil monument vernim, poštenim, za božjo pravdo vnetim slovenskim duhovnikom in jih je tako odškodoval za neizrečno, brutalno trpljenje, kateremu so bili izpostavljeni, ko so padli v roke vseh božjih sovražnikov." Iz njegovega dnevnika izstopa lik duhovnika, ki je kot božji služabnik odprt za vse človeške vrednote, med katerimi je seveda tudi materni jezik, ki ga brani pogumno in vztrajno.

več:
S. Čuk, Anton Kufolo: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2009), 18-19.
S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.

LETA 1961 UMRL GREGORIJ PEČJAK

PROFESOR VEROUKA, SESTAVIL MOLITVENIK 'VEČNO ŽIVLJENJE' (* 1867)

Po drugem vatikanskem koncilu imamo bogoslužje v živih, narodnih jezikih. Prej je bilo v latinščini. Vsebino maše in drugih obredov so vernikom približali molitveniki. Najbolj je bil pri nas razširjen molitvenik Večno življenje (za otroke Pri Jezusu) Gregorija Pečjaka, profesorja verouka na ljubljanskih srednjih šolah. V ponovnih izdajah (1905-1957) je prinašal vedno več prevodov mašnih besedil.

LETA 1984 UMRLA ŠTEFKA BULOVEC

USTVARJALKA SLOVENSKE BIBLIOGRAFIJE (* 1901)

Bibliografija je po določeni tematiki urejen seznam tiskanih del pa tudi veda o popisovanju in označevanju pisanih del. Sestavljanje bibliografij terja ogromno dela in veliko natančnost. 'Čebela' na tem področju je bila Štefka Bulovec, ki je dolga leta zbirala gradivo za slovensko bibliografijo. Že pred drugo svetovno vojno je obdelala 25.000 enot slovenskih tiskov, ki so izšli v letih 1913–1945, po vojni pa je to delo nadaljevala.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1851 rojen SIMON RUTAR

ZGODOVINAR, GEOGRAF IN ARHEOLOG († 1903)

»Očitalo se nam je že mnogokrat, da nimajo Slovenci zgodovine; a imajo jo gotovo, navedena knjiga nam to dovolj spričuje. Ako že obsega zgodovina Tolminskega, katero je le majhen del Slovenskega, celo knjigo, koliko več vse slovenske pokrajine!« je ob izidu knjige Zgodovina Tolminskega (Gorica 1882) zapisal naš zgodovinar Franc Kos. Zgodovinar, zemljepisec in arheolog Simon Rutar, njen pisec, ki se ga spominjamo na današnji dan, je sodil: »Ne nahajam boljšega sredstva, buditi in krepiti narodno zavest našega ljudstva, nego ravno v tem, da se mu podaja ogledalo njegove preteklosti.« To je naloga zgodovinopisja in Simon Rutar spada v »tisto skupino slovenskih zgodovinarjev, ki je v zadnjih desetletjih prejšnji stoletja postavila temelje zgodovinski znanosti pri nas. Postavila je znanje o slovenski preteklosti na trdna tla kritično pretresenih virov, ki jih je sistematično iskala in zbirala« (Bogo Grafenauer).

več:
S. Čuk, Simon Rutar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1991), 67.

LETA 1880 ROJEN FRANC KLEMENČIČ

slikar († 1961)

Doma iz Boštanja, v Ljubljani se je učil cerkvenega kiparstva, potem pa odšel študirat na Dunaj (dve leti), eno leto pa je bil tudi na akademiji v Munchnu. Živel je v Krškem in bil član umetniškega društva Vesna. Slikati je začel leta 1908 in njegova prva dela so predvsem realistični portreti (Starka ki šiva, Dolenjec ob oknu ...), krajine, prizori iz kmečkega življenja. Kasneje je svoj stil nekoliko spremenil: najprej uporabljal je tehniko širokega čopiča, med vojnama pa se je zelo približal impresionizmu ... slikal z lopatico in z zelo živimi barvami (Ob Ljubljanici ...). Njegova glavna dela so številne krajine, potem akvareli narodnih noš, Slovenska madona ...

LETA 1889 ROJENA ALMA KARLIN

POPOTNICA, PISATELJICA, PESNICA IN ZBIRATELJICA († 1950)

"Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč in se razdajati drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njimi sledovi njegovih del." Tako je v svoji knjigi Pod košatim očesom (1938) zapisala Alma Maksimilijana Karlin, slovenska popotnica, pisateljica in pesnica (pisala je v nemščini) ter zbirateljica, ki se je spominjamo ob obletnici njenega rojstva. Njeno življenje je bilo vse prej kot "cvetoča livada", saj je prišla na svet napol hroma, morala je skozi hude ortopedske operacije, toda v tem krhkem telesu je bil silno močan duh, ki ji ni pustil mirovati. V dobrih osmih letih, od konca novembra 1919 do januarja 1928, je obredla ves svet in potem svoja doživetja prelila v knjige. Ko je padla v kremplje ljudožercev, si je rekla: "Mar nisem vedno marljivo delala, kar lahko končno Stvarniku položim k nogam?"

več:
S. Čuk, Alma Karlin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2009), 76-77.

nekaj njenih misli:

• Najdi svojo pot; drzni si jo živeti.
  
• Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.
  
• Kaj pomaga tisoč templjev, če lastno srce ni svetišče?
  
• Oblike Enega smo, zrcalne slike njegovih misli, sanje, ki jih sanja On. Iskre plamena smo in njegova večna luč je tudi naša resničnost.
  
• S toplim razumevanjem podaj blodečemu bratu roko! Pomagaj najprej tistemu, kateremu se zdi življenje težko. Pokaži nove poti tistemu, ki mu usiha upanje!

LETA 1891 ROJENA EDITH STEIN

REDOVNICA KARMELIČANKA, DOKTORICA FILOZOFSKIH ZNANOSTI, SVETNICA IZ AUSCHWITZA († 1942)

"Spoznanje križa si moremo pridobiti le, če težo križa resnično no­simo," je malo pred svojo smrtjo (9. avgusta 1942) v koncentracijskem taborišču Auschwitz zapisala karmeličanka s. Benedikta od Križa, bolj znana kot filozofinja in profesorica Edith Stein. Papež Janez Pavel II. jo je 11. oktobra v Rimu razglasil za svetnico in izrazil prepri­čanje, da bo "ta vzvišena hči Izraela in zvesta hči Cerkve utrjevala mostove razumevanja med Judi in kristjani". To je dejal že 1. maja 1987 v Kölnu, ko jo je razglasil za blaženo.

... več
S. Čuk, Edith Stein. Pričevanje, v: Ognjišče 12 (1998), 62-63.
S. Čuk, Zavetniki Evrope: Priloga, v: Ognjišče 7 (2017), 58-63.

nekaj njenih misli:

• Pomiri se in molči! / Skoz vihar in noč / te zvesto vodi božja moč, / če tvoja vest bedi.
• Vse naše življenje je do najmanjših podrobnosti zarisano v načrtu božje previdnosti. Gleda ga božje vseobsegajoče oko. Zato je v njem popoln in dovršen smisel.
• Biti morate kot okno, skozi katero hoče sijati na svet božja dobrota. Šipa ne sme biti umazana ali motna, sicer preprečuje izžarevanje Boga v svet.
• Moje življenje se sleherno jutro na novo začenja in se vsak večer konča.
• Molitev je Jakobova lestev, po kateri se človekov duh vzpenja k Bogu in božja milost sestopa k človeku.

več misli sv. Terezije Benedikte od Križa (Edith Stein)

LETA 1904 ROJENA MAKSA SAMSA

UČITELJICA IN PESNICA († 1971)

Bila je peta med desetimi otroki kmečke družine na Dolnjem Zemonu. Osemletno šolo je obiskovala pri redovnicah notredamkah v bližnjem Trnovem. V Ljubljani in Tolminu je končala učiteljišče. Poučevala je v raznih krajih, toda kmalu je zaradi bolehnosti pustila službo in se vrnila domov. Bila je nadarjena pesnica, v pesmih, ki so izšle v zbirkah Nekaj pesmi (1924) in Bleščeče prevare (1964), je izpovedovala svoja razočaranja in razmišljanja. Bila je zaljubljena v Srečka Kosovela in 18. marca 1971 (na njegov rojstni dan) je zamišljena utonila v Veliki vodi (Reki).

LETA 1931 ROJENA MARTINA OROŽEN

JEZIKOSLOVKA

Rojena je bila v vasi Turje pri Hrastniku. Po celjski gimnaziji se je vpisala na ljubljansko slavistiko in 1957 diplomirala iz slovenskega jezika s književnostjo in primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Na filozofski fakulteti je postala asistentka za staro cerkveno slovanščino in za zgodovinsko slovnico ter dialektologijo slovenskega jezika. Doktorirala je leta 1966 z disertacijo Razvoj futuralno-modalnih oblik v knjižni slovenščini od 16. do 19. stoletja. Skoraj štiridesetletno pedagoško in znanstveno delo na Filozofski fakulteti je sklenila leta 1996.
Študijsko se je izpopolnjevala v Varšavi in Krakovu, pa tudi na Dunaju in v Gradcu. Raziskovala je predvsem zgodovinsko oblikoslovje in besedoslovje slovenskega jezika. Pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete je bila nosilka raziskovalne naloge Razvoj slovenskega besedišča. Krajšo dobo je vodila Dialektološko sekcijo Inštituta za slovenski jezik pri SAZU, bila predsednica Slavističnega društva Slovenije in vodila več seminarjev slovenskega jezika, literature in kulture. Izdala je štiri znanstvene monografije.

več:
B. Rustja, dr. Martina Orožen, jezikoslovka: Gostja meseca, v: Ognjišče 1 (2022), 6-10.

LETA 1935 ROJEN LUCIANO PAVAROTTI

italijanski PEVEC, TENORIST († 2007)

Pavarotti se je glasbeno izobraževal v Mantovi, leta 1961 je zmagal na mednarodnem tekmovanju v Reggiiu Emiliji in postal član opere tamkajšnje opere. Po prvi veliki vlogi (Rodolfo v La Boheme) in nastopih v milanski Scali (1966) in newyorški Metropolitanski operi (1968) je sledila bogata pevska kariera, nastopal je na vseh opernih odrih sveta. Vrhunec je njegova glasbena pot dosegla leta 1990, ko je s skupnimi nastopi (s P. Domingom in J. Carrerasom) v času svetovnega nogometnega prvenstva, veliko pripomogel k popularnosti klasične glasbe.

LETA 1941 UMRL IVAN ROBIDA

PSIHIATER, NEVROLOG, LEPOSLOVEC IN ZNANSTVENIK (* 1871)

Gimnazijo je obiskoval v rojstni Ljubljani, nato pa je na Dunaju in v Gradcu študiral medicino, kot nevrolog-psihiater se je izpopolnjeval na raznih klinikah. Služboval je v zavodih za živčne in duševne bolezni. Za znanstveno delo je prispeval iz svoje stroke članke in spise o živčnih in duševnih boleznih, o sodni medicini. Leta 1920 je postal docent za nevrologijo in psihiatrijo na univerzi v Krakovu. Kot leposlovec je pisal pesmi in črtice ter ocene literarnih del. Bil je skoraj polihistorski izobraženec.

 LETA 1947 ROJENA s. SNEŽNA VEČKO

STROKOVNJAKINJA ZA SVETO PISMO IN MISIJONARKA

Sestra Snežna Večko je doma iz Kotelj na Koroškem. Po srednji šoli v Ravnah na Koroškem je stopila k uršulinkam. Teologijo je študirala na teološki fakulteti v Zagrebu in Ljubljani. Diplomirala je leta 1976, magistrirala 1979 v Ljubljani. Med doktorskim študijem se je izpopolnjevala na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu in Ameriškem inštitutu za študij Svete dežele v Jeruzalemu. Doktorirala je leta 1986 pod mentorstvom dr. Jožeta Krašovca na temo ‘Božja in človeška zvestoba v hebrejski Bibliji’. Leta 1991 je postala predavateljica na Teološki fakulteti. Predavala je na enopredmetnem in dvopredmetnem univerzitetnem študijskem programu ter na Visokošolskem strokovnem programu predmete, povezane s Svetim pismom. Sodelovala je pri prevajanju Svetega pisma v slovenščino.

več:
B. Rustja, s. Snežna Večko, Misijonarka na Salomonovih otokih: Gostja meseca, v: Ognjišče 8 (2017), 8-13.

LETA 1956 UMRL LORENZO PEROSI

ital. cerkveni skladatelj, prenovitelj cerkvene glasbe (* 1872)

Italijanski cerkveni skladatelj Lorenzo Perosi, po poklicu duhovnik, se je glasbeno izobrazil v Milanu in Regensburgu. Leta 1898 je postal dirigent zbora papeške Sikstinske kapele v Rimu. Skladal je pretežno cerkvena dela, s katerimi si je pod vplivom cecilijanskega gibanja. Prizadeval si je, da bi italijansko cerkveno glasbo osvobodil premočnega vpliva opere in spet usmeril k tradicionalnemu slogu. Zložil okoli 40 latinskih maš, Te Deum, več oratorijev.

LETA 1964 UMRL JANEZ PUCELJ

DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC (* 1890)

V župniji Ljubljana Ježica so leta 2003 pripravili spominski večer na svojega župnika Janeza Puclja, ki je prišel k njim leta 1933 in je tam ostal vse do svoje smrti na današnji dan. Na ta večer so povabili dr. Antona Strleta, ki se ga zaradi slabotnega zdravja ni mogel udeležiti, napisal pa je čudovito spominsko pričevanje o Janezu Puclju, ki je bil kot župnik v njegovi rojstni župniji Sv. Vid nad Cerknico njegov dobrotnik, ob njegovi novi maši pa slavnostni govornik. Svojo novomašno pridigo je Janez Pucelj začel z besedami: »Bil je človek, od Boga poslan. Ime mu je bilo Janez (Strle je pripisal: Pucelj). In kako čudovito je ta človek pričeval o luči!« V spomin se mu je vtisnila tudi ta misel iz pridige: »Novomašnik! Ko boš izrekel spremenitvene besede nad kelihom, boš videl na dnu odsev podobe tvojega obraza – prosi, da bi se tvoj obraz preobrazil v Jezusov obraz.« Janez Pucelj si je kot plemenit človek, pesniška duša in vzoren duhovnik za to prizadeval vse svoje življenje.

več:
S. Čuk, Janez Pucelj (1890-1964): Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2014), 48-49.

LETA 1999 UMRL FRANCE HABE

GEOGRAF, ZGODOVINAR IN SPELEOLOG, RAZISKOVALEC NOTRANJSKEGA PODZEMLJA (* 1909)

Vrhničan France Habe spada med pionirje jamarstva pri nas. Raziskoval je zlasti podzemlje domačega, notranjskega Krasa. Ukvarjal se je z jamskim turizmom in varstvom kraških jam, posebej Škocjanskih jam. Napisal je tudi nekaj monografij (vodnik po Postojnski jami, vodnik po Škocjanskih jamah).

LETA 2006 UMRL CARLO ACUTIS

IT. NAJSTNIK, RAČ. GENIJ, BLAŽENI, zavetnik za odgovorno uporabo interneta (* 1991)

Carlo Acutis se je rodil 3. maja 1991 v Londonu v bogati družini, ki se je kmalu po njegovem rojstvu vrnila v Italijo, v Milan, kjer je Carlo preživel večino svojega življenja. Na njegovo krščansko vzgojo je vplivala varuška, ki ga je s svojim zgledom vodila v iskreno prijateljstvo z Bogom. Leta 1995 je začel hoditi v vrtec, kjer je našel družbo, ki jo je doma pogrešal. Že od zgodnjega otroštva ga je zanimalo vse, kar je povezano z Bogom. Mami Antoniji je začel postavljati ‘teološka’ vprašanja.Počitnice je preživljal na podeželju, pri maminih starših blizu Salerna, kjer je hodil vsak dan k maši ... rad je pomagal potrebnim. Leta 1997 je šel v osnovno šolo, naslednje leto pa k prvemu sv. obhajilu in odtlej je vsak dan hodil k maši, prejemal obhajilo, molil rožni venec ... ljudje so v njem prepoznali nekaj božjega. Sošolcem je rad pomagal pri nalogah, jih razveseljeval s svojimi smešnimi pripombami ter jih zabaval tako, da je na računalnik risal 3D risanke in stripe. Bil je pozoren do vseh, pomagal je priseljencem, invalidom, zapuščenim otrokom, brezdomcem. V vsakem človeku je videl nekaj dobrega. Njegova strast so kmalu postali računalniki. Pravijo, da je bil računalniški genij, vendar je tudi internet uporabljal za oznanjevanje. Kot gimnazijec je v domači župniji učil verouk otroke, ki so se pripravljali na birmo - tudi s pomočjo računalnika. V začetku oktobra 2006 je Carlo zbolel za neozdravljivo obliko levkemije ... in po hudem trpljenju se je 12. oktobra ustavilo komaj petnajstletno Carlovo srce. Fant, ki je na sodoben način uresničil svetost, je bil 10. oktobra 2020 v Assisiju razglašen za blaženega.

več:
B. Rustja, Blaženi Carlo Acutis, Petnajstletni računalniški genij je postal novi blaženi: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2020), 8-12.

nekaj Carlovih misli:

• Vsi ljudje so rojeni kot originali, a mnogi umrejo kot fotokopije.
• Zakaj ljudje tako skrbijo za lepoto svojega telesa, ne pa tudi za lepoto svoje duše.
• Moj življenjski program je biti vedno blizu Jezusu.
• Zazrtost vase prinaša žalost, zazrtost v Boga pa osrečuje.
• Edina stvar, za katero moramo prositi Boga v molitvi, je želja, da bi bili sveti.
• Svetost ni v dodajanju, temveč odvzemanju: manj prostora zame in več za Boga.
• Če bi se ljudje zavedali, kako pogubno je kršenje Božjih zapovedi, bi se veliko bolj pazili resnih grehov in opozarjali tudi brate in sestre, ki ne živijo po krstu, ki so ga prejeli.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1773 UMRL FILIP JAKOB REPEŽ

ORGANIST, PESNIK, SKLADATELJ (* 1706)

Leta 1706 v Cerknici rojeni Filip Jakob Repež je bil organist v Starem trgu pri Ložu. Skrbel je za petje ob shodih pri cerkvici sv. Križa na Križni Gori. Na znane napeve je zložil več pesmi in jih s pomočjo duhovnikov izdal Romarske bukvice (1757) vsebujejo dvanajst pesmi, molitvenik in romarski priročnik Nebešku blagu (1764) tri, Romarsku drugu blagu (1770) pa petindvajset pesmi. Zbirka Štima božja, ki je vsebovala nedeljske, svetniške in priložnostne pesmi, ni bila tiskana, ker so »patroni odpovedali«.

LETA 1785 ROJEN LUKA ČEČ

JAMAR, ZAČETNIK SLOVENSKE SPELEOLOGIJE († 1836)

14. aprila leta 1818 je med pripravami na obisk tedanjega avstrijskega cesarja Franca I. in njegove soproge po naključju pri postavljanju osvetlitve našel vhod v globino jame. Dobil je službo pomožnega svetilničarja, pomagal je pri urejanju poti po jami, naredil bazen za človeško ribico, prošnjo za dosmrtno službo v Postojnski jami pa je zavrnil celo sam cesar. Čeč je pri raziskovanju jame odkril tudi prvega znanega jamskega hrošča – drobnovratnika, pri svojem pionirskem delu pa ni imel sreče, saj tega niso poimenovali po njem, kakor je navada. Tudi odkritje jame so sprva pripisovali drugemu človeku in je bil Čeč uradno razglašen za odkritelja notranjih delov Postojnske jame šele po smrti (leta 1854).

LETA 1807 UMRL JURIJ JAPELJ

DUHOVNIK, PESNIK, JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC (* 1744)

Prvi prevod Svetega pisma v slovenščino so pripravili naši protestanti: leta 1584 je izšla Dalmatinova Biblija, za tiste čase izredno delo. Okoli dvesto let pozneje smo dobili prvi 'katoliški' prevod Knjige vseh knjig v slovenščino. Prevajalsko delo je vodil janzenistično usmerjeni duhovnik Jurij Japelj, ki se je rodil na današnji dan. Na smrtni postelji ga je doletela vest, da je imenovan za tržaškega škofa.

več:
S. Čuk, Prevajalec in slovničar Jurij Japelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1994) 20-21.

LETA 1874 ROJEN JOSIP WESTER

ŠOLNIK, planinec, PUBLICIST († 1960)

Zibelka mu je tekla v Dolenjih Raduljah pri Sevnici. Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, slavistiko in klasično filologijo pa je študiral v Gradcu. Poučeval je na raznih gimnazijah, nazadnje pa je bil višji šolski nadzornik v Ljubljani. Kot publicist se je veliko posvečal šolstvu; sestavil je nekaj srednješolskih beril, pisal pa je tudi o slovenski književnosti. Objavil je tudi nekaj planinskih spisov in potopisov. Skupaj z Jakobom Sketom je pripravil antologijo Slovenske balade in romance (1912). Za zbirko Naši veliki planinci je napisal izčrpni knjigi: Baltazar Hacquet (1954) in Dr. Josip Ciril Oblak (1958).

LETA 1896 UMRL ANTON BRUCKNER

avstrijski organist in skladatelj (* 1824)

Njegova mladost je bila povezana z glasbo: od pevčka v samostanu St. Florian pri Linzu, prek poučevanja glasbe v zakotni vasi blizu češke meje ... do stolnega organista v Linzu in profesorja na Dunaju. Glasbeno se je izpopolnjeval pri najbolj temeljitem učitelju tistega časa, dunajskem profesorju Simonu Sechterju, ki ga je leta 1864 tudi nasledil. Med njegovimi učenci je tudi Gustav Mahler. Bruckner je danes znan po svojih simfonijah, imel se je za Beethovnovega naslednika. Zelo pomemben je na področju cerkvene glasbe. Med največja njegova dela štejemo njegov Te Deum (zahvalna pesem "ljubemu Bogu iz hvaležnosti") in tri maše.

več:
E. Škulj, Anton Bruckner: Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 9 (1990), 62-63.

LETA 1900 ROJEN MAKS MIKLAVČIČ

ZGODOVINAR CERKVE PRI NAS († 1971)

Po gimnaziji in bogoslovju (v duhovnika je bil posvečen leta 1923) je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani zemljepis in zgodovino, nakar je postal profesor na škofijski gimnaziji v Šentvidu, vzporedno je opravljal službo škofijskega arhivarja. Leta 1946 je prevzel predavanja cerkvene zgodovine na Teološki fakulteti v Ljubljani. Raziskoval je zgodovino Cerkve na Slovenskem. Skupaj z Jožetom Dolencem je pripravil Leto svetnikov v štirih zajetnih knjigah (1968–1973). Prispeval je veliko dragocenega gradiva.

LETA 1912 ROJEN SMILJAN SAMEC

PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC, PUBLICIST, DRAMATURG IN LIBRETIST († 1995)

V Trstu rojeni pesnik, gledališčnik in prevajalec je po študiju prava in slavistike deloval v Ljubljani. Pred vojno je bil dramaturg v Operi, po vojni pa upravnik Slovenskega narodnega gledališča in Opere. O stroki, v kateri je deloval, je veliko pisal. Znani sta njegovi knjigi Operne zgodbe in Operni spevi. Bil je urednik Slovenskega gledališkega leksikona.

LETA 1926 ROJEN JOŽE TOPORIŠIČ

JEZIKOSLOVEC († 2014)

Kmečki sin z Mosteca pri Brežicah je hodil v osnovno šolo v Dobovo, gimnazijo je po medvojnem izgnanstvu v Šleziji in na Poljskem končal v Mariboru. Študij slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani je zaključil z doktoratom. Kot lektor slovenskega jezika je služboval v Zagrebu, od leta 1963 je predaval slovenski knjižni jezik in stilistiko v Ljubljani. Slovenščino je približal sodobnemu jezikoslovju in vanjo uvedel precej novosti, ki jih je utemeljil v svojih razpravah, pogosto polemičnih. Njegovo najpomembnejše delo je gotovo Slovenska slovnica (1976), sodeloval je tudi pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa.

LETA 1962 SE ZAČNE DRUGI VATIKANSKI KONCIL

KI GA JE SKLICAL PAPEŽ sv. JANEZ XXIII.

Vesoljni cerkveni zbori (ekumenski koncili) veljajo za trenutke najbolj slovesnega izvrševanja učiteljsko-vodstvene službe, ki pripada celotnemu zboru škofov kot naslednikom apostolov. Na vesoljnem cerkvenem zboru se posvetuje celoten episkopat pod papeževim predsedstvom v ‘zbornem’ (kolegialnem) dejanju. V zgodovini Cerkve so imeli koncili zelo velik pomen. Drugi vatikanski koncil je bil nadaljevanje prvega vatikanskega koncila (1869-1870), ki je zaradi tedanjih političnih razmer ostal nedokončan. Izdal je le dve konstituciji: o razmerju med vero in razumom ter o papeževem prvenstvu in njegovi nezmotnosti v verskih in nravnih stvareh. Janez XXIII. si je cerkveni zbor, ki ga je sklical, zamišljal kot pastoralni koncil, saj je izvajanje službe cerkvenega učiteljstva že po svojem bistvu ‘pastoralno’, namenjeno ljudem, ki so deležni Kristusovega odrešenja.
Sad drugega vatikanskega koncila je 16 dokumentov z različnimi nazivi (4 konstitucije – najpomembnejši dokumenti, 9 odlokov in 3 izjave), ki so začeli nastajati kmalu po napovedi koncila. Pripravljeni so bili osnutki v 10 predkoncilskih komisijah in 3 tajništvih, katerih člani so bili škofje in teologi. Osnutke so poslali vsem škofom katoliške Cerkve. Deloma so bili osnutki izdelani med samim koncilom, ki so jih koncilski očetje preučili v zasebnem študiju ali v skupnih posvetih. Osnutek je bil podan na generalni kongregaciji. Na začetnem glasovanju je bil marsikateri osnutek zavrnjen, popravljeno besedilo je prišlo pred koncilske očete na končno glasovanje na javni seji. Skoraj vsi dokumenti so bili sprejeti z veliko večino in papež jih je potrdil. Akti pripravljalnega obdobja obsegajo 23 zvezkov, ki imajo skupaj 15.532 strani, akti koncila samega pa so zbrani v 25 zvezkih, ki skupaj obsegajo 22.256 strani velikega formata.
Konstitucija o svetem bogoslužju je prinesla največ vidnih novosti: bogoslužje v narodnem jeziku, oltarje ‘proti ljudstvu’, večje sodelovanje vernikov, somaševanje.

več:
S. Čuk, Pred 50 leti se je začel drugi vatikanski koncil: Priloga, v: Ognjišče 10 (2012), 68-75.

nekaj misli o koncilu:

• Da bi v današnjih potrebah pomagali krščanskemu ljudstvu, sledeč navdihu stoletnih izkušenj Cerkve, napovedujemo ekumenski koncil. Njegov namen ni le to, da dvigne krščansko ljudstvo, ampak tudi da ločene krščanske skupnosti povabi k iskanju edinosti. (sv. Janez XXIII.)
• Jaz se ne bojim. Saj bo zraven tudi Sveti Duh! (sv. Janez XXIII.) 

LETA 1990 UMRL dr. JANEZ JANEŽ

misijonar, zdravnik in kirurg, (* 1913)

"Med našimi misijonarji ima prav posebno mesto misijonski zdravnik dr. Janez Janež. Njegova zgodba je močan dokaz, kako Bog v svoji previdnosti vodi pota človeškega življenja, kako si izbira orodja za življenjska pričevanja svoje dobrote, kako jim daje moči, da morejo biti do konca zvesti svojemu poslanstvu," piše nadškof Alojzij Šuštar v uvodu knjižice Dr. Janez Janež - utrinek božje dobrote, ki jo je leta 1993 napisal salezijanec Tone Ciglar. Najbrž bo kmalu stekel proces za beatifikacijo tega izrednega moža." Lepo prosim in rotim - nobenega procesa za kanonizacijo po smrti ... za to so potrebni čudeži, a jih ne bo," je dr. Janez Janež avgusta 1970 v šali pisal misijonskemu dobrotniku Ladislavu Lenčku. Pa verjetno čudeži bodo, kot je en sam čudež bilo že njegovo življenje.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2000) 12

nekaj Janeževih razmišljanj:

• Včasih grem na obrežje po mir in sveži zrak. Tam poiščem v pesku zrnce, našo Zemljo, in si mislim, da sem na tem zrncu jaz, da smo mi, vsi ljudje. Menda je človek na zemlji edino bitje, ki zre v nebo in vidi zvezde, pri tem pa tudi misli in se včasih kaj vpraša...
  
• Kolikokrat v življenju sem občutil, da je Bog vsa­ko dobro odločitev stoterno poplačal. Ne z denarjem, ampak s srečo in zadovoljstvom, da sem lahko pomagal, zdravje vrnil, druge osre­čeval.
  
• Kitajce imam zelo rad in se srečnega po­čutim med njimi, kar jim tudi pokažem in povem. To je edina pot, da imajo tudi oni človeka radi.
  
• Ne iščem ne denarja ne slave ne priznanja. Reven sem bil in revno hočem živeti. Res se mi smejejo lepe plače, ki mi jih ponujajo razne bolnišnice. Kaj mi bo koristil denar, ko bom umrl? Za sedaj pa bo že Bog poskrbel, o tem sem prepričan.
  
• Ni na svetu denarja in časti, da bi zapustil svoje bolnike, ki so moj raj, ker sem v njem popolnoma srečen, če se na tem svetu lahko kdo srečen imenuje. Vem, da nisem nikdar pred člo­vekom padel na kolena, to storim le pred Bogom. Zato mi je Bog naklonil čast, da smem tako dolgo delati v misijonih...
  
• Najlepše v življenju vsak človek sam zase hrani in tega je na moji dosedanji življenjski poti ogromno! Moje življenje je tu in za bolnike. Za prihodnost imam samo eno željo: med delom bi rad naredil tisti veliki korak z zemlje v večnost.
  
• Pisati o meni zaradi odlikovanja "dober človek"? Ali ni žalostno za človeško raso, da mora taka imenovanja dajati? Ali je svet tako hudoben, da je treba med nami iskati dobre ljudi in jih odlikovati?
  
• Moje življenje je delo, moje največje odlikova­nje so številni bolniki, ki me iščejo in upajo, da jim bom v nesre­či lahko pomagal. Oni so moje največje osebnosti in največje odli­kovanje - videti nasmejane zapuščati bolnišnico.
  
• Da sem živ, se moram Bogu zahvaliti in mislim, da se za ta dar najlepše oddolžim s svojim delom za najbolj potrebne v nesreči. Znašel sem se na cesti, a imel sem dvoje: lep poklic ter vero v Boga.
  
• Sem kirurg in drugega ne znam. Za to bom dajal odgovor Bogu. Napravim vse, kar mi zdravniška veda in praksa narekujeta, nato pa prepustim Bogu, da on ozdravi; šele potem molim rožne vence. Jih vidite, koliko jih imam tam na kljuki, molkov? Življenje je najvišji zakon! Tudi v operacijski sobi.
  
• Svoboda ne bo pretveza za sebičnost, ki je korenina krize, razprtij in sovraštva, temveč ozračje, v katerem bomo drug drugega prehitevali v dobrem in si služili v ljubezni.
  
• Brez priznavanja Boga ni priznavanja človeka, človekoljubnost se rojeva in krepi v ljubezni do Boga.
  
• Dvakrat mi je bilo podarjeno življenje. Kar ga še imam, ga bom dal misijonom. Moja mama si je zelo želela, da bi postal duhovnik, bo pa vesela, da bom misijonski zdravnik.

LETA 1999 UMRLA ERNA MEŠKO

KMETICA IN PISATELJICA (* 1911)

Po končanem šolanju na srednji trgovski šoli v Ljubljani je nekaj časa delala kot bančna uslužbenka, po poroki z Maksom Meškom, nečakom pisatelja Ksaverja Meška, pa se je preselila na kmetijo. Kljub skrbi za številno družino in delu na kmetiji je našla čas za kulturno delovanje in pisanje. V svojih spisih je opevala lepoto domače pokrajine. Svoje življenje je opisala v dveh knjigah, ki sta izšli v redni zbirki Celjske mohorjeve: Rada bi vam povedala (1985) in Še bi vam rada povedala.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1813 ROJEN GIUSEPPE VERDI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ, ČAROVNIK OPERNE GLASBE († 1901)

Skladatelj Giuseppe Verdi se je v zgodovino glasbe zapisal ne samo kot največji italijanski operni skladatelj, ampak tudi kot eden največjih sploh. Ustvarjal je dobrih šestdeset let, razdeljenih na tri obdobja. V prvem se je ob ustvarjanju učil in zaslovel s svojo opero Nabucco, v drugem je dosegel višek s svojimi operama Trubadur in Aida. V tretjem obdobju pa je napisal samo dve operi – Othello in Falstaff, ki pa sta njegovi največji mojstrovini. Njegova glasba je govorica, ki jo razumejo ljudje vseh časov.

... več o njem v rubriki priloga 03_2001

drugi o Verdiju

• Giuseppe Verdi je najbolj dovršen italijanski operni skladatelj prejšnjega stoletja, čigar dela so šla prek vseh opernih odrov sveta in so odločilno vplivala na nadaljnji razvoj operne glasbe... Sprva je posnemal znane zglede in šele počasi se je osamosvajal, dokler ni slednjič prišel do sloga, ki je ustrezal zahtevam modernejšega okusa, obenem pa pričakovanju, ki ga imajo operni poslušalci vsega sveta. (Lucijan Marija Škerjanc)
  
• Verdi ni živel v 19. stoletju, temveč je 19. stoletje živelo v Verdiju. (neki italijanski poslanec).
  
• Številne Verdijeve opere so postale pomembno politično sredstvo. Po naključju njegov priimek sestavljajo začetnice besed Vittorio Emmanuele, Re d'ltalia, in klic Evviva VERDI je bil obenem tudi bojni klic. (Krešimir Kovačevič).
  
• Verdi ne gradi na junaku, temveč na strasteh, ki so v njem in katerih žrtev je; njegovi ljudje so taki kot mi sami: v bistvu šibki in ne poznajo sami sebe, dosledni samo v svojih strasteh, ne pa v dejanjih« (Paul Lang).
  
• V svojih osemdesetih ietih je Verdi za slovo od življenja kot s spokojnim nasmehom ob pogledu na svoje življenje napisal komično opero Falstaff. (Vilko Ukmar).
  
• Jedro Rekviema sestavlja monumentalni Dies irae, ki je tonska slika z michelangelovsko izrazno močjo.... Verdi bi zanikal samega sebe, če se ne bi vnel za dramatiko zadnje sodbe. (Roberto Rosi).

vse Verdijeve opere:

• Oberto, 1839; Lažni Stanislav, 1840; Lombardi na prvi križarski vojni, 1843; Nabucco, 1842; Emani, 1844; Dva Foscarija, 1844; Devica Orleanska, 1845; Alzira, 1845; Atila, 1846; Macbeth, 1847; Razbojniki, 1847; Gusar, 1848; Bitka pri Legnanu, 1849; Luisa Miller, 1849; Stiffelio, 1850; Rigoletto, 1851; Trubadur, 1853; Traviata, 1853; Sicilijanske večernice, 1855; Simon Boccanegra, 1857; Ples v maskah, 1859; Moč usode, 1862; Don Carlos, 1867; Aida, 1871 Otelo, 1887; Falstaff, 1893

LETA 1854 ROJEN FRANČIŠEK BORGIA SEDEJ

DUHOVNIK, ŠKOF, NADŠKOF, NA SVOJEM MESTU PRAVI MOŽ († 1931)

Ko je bil Frančišek Borgia Sedej 25. marca 1906 posvečen in usto­ličen za goriškega nadškofa, mu je prijatelj Simon Gregorčič napi­sal pesem, v kateri pravi: "Ne stol možu, mož stolu da sijaj" ter napoveduje: "In mož ti boš, na svojem mestu pravi mož!" Prerokba se je uresničila: nadškof Sedej je škofijo modro vodil petindvajset let (1906-1931). Huda so bila leta prve svetovne vojne, ko je tod divjala fronta, še huje pa je bilo v času po vojni, ko je ita­lijanski fašizem hotel primorskim Slovencem vzeti materino besedo in narodno zavest. Nadškof Sedej jih je branil z odločnostjo dob­rega pastirja. Leta 1927 so fašistični veljaki, ki jim je bil nadškof Sedej trn v peti in so ga imenovali 'kača', na posvetu v Trstu sklenili, naj bo verouk v šoli izključno v italijanskem jeziku. Nadškof Se­dej je tedaj ustanovil 'župnijske šole': odredil je, naj se pov­sod uvede slovenski verouk v cerkvah. Starše je opozoril, da so po vesti dolžni pošiljati otroke k slovenskemu verouku. V pastir­skem pismu o krščanskem nauku v materinščini (1929) je zapisal, da "državna oblast nima nobene pravice verski pouk poniževati v sredstvo za potujčevanje".

... več o njem v rubriki pričevanje 11_2001

nekaj njegovih misli:

• Poseben dar in zmožnost tolažiti otroke ima mati. Ena beseda, en pogled, eno pismo matere zadostuje, da se žalosten otrok potolaži. Nobeden ne spozna tako hitro in jasno, kaj manjka otroku, kje tiči vzrok njegove žalosti, kakor mati.
  
• Čim plemenitejše in popolnejše je matere srce, tem boljše zna tolažiti. V Materi Mariji bije najblažje in najplemenitejše srce, zatorej zna Ona tolažiti bolje ko vse človeške matere svoje otroke v solzni dolini.
  
• O krščanska mati, ki si izgubila svojega sina in morda še svojega moža, obrni svoje solzne oči na Marijo, Mater sedem žalosti, sto­ječo tam pod križem svojega edinorojenega božjega Sina.
  
• Družina je bila prej kot država, zaradi tega ima ona od države neodvisno pravico do svojih otrok, ki jo je Bog Stvarnik dal. Huda zloraba državne oblasti in nasilstvo vesti je, ako država vzame staršem otroke proti njih izrecni volji in jih sili v šole, kjer jih podučujejo v načelih, ki so njihovim staršem nasprotna.
  
• Očetje, učite se od svetega Jožefa, mizarja in poglavarja svete družine, živeti doma skromno, delavno in mirno, vdati se v stiskah in nadlogah v božjo voljo, skrbeti z delom svojih rok za izročeno vam družino, s soprogo živeti v edinosti in ljubezni in dajati drug drugemu s krščanskim življenjem dober zgled.
  
• Jezus, Marija in Jožef so bili skupaj v nazareški hišici. O kako sveta je bila ta hišica, polna milosti - prava hiša božja! Drug je dajal drugemu dober zgled v besedah in dejanjih, drug je dru­gemu ljubezen in čast izkazoval; njih srca, vneta božje ljubezni, so se zlivala v svete občutke, molitve in pogovore.
  
• Ljubezen do svojega naroda in domovine je dobra, celo od Boga zapovedana. Saj je Stvarnik sam nam položil v srce večjo ljubezen do staršev in sorodnikov kot do drugih ljudi. Narod, iz katerega izhajamo, pa je velika družina, velika krvna sorodnost, torej moramo rojake bolj ljubiti kot tujce.

LETA 1859 ŠKOF SLOMŠEK

ODPRE BOGOSLOVNO SEMENIŠČE

Ob prenosu škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labodski dolini v Maribor je škof Slomšek v novem škofijskem mestu odprl bogoslovno semenišče in učilišče. Po dolgih pripravah je 10. oktobra 1859 prenovljeno bivše jezuitsko poslopje poleg Alojzijeve cerkve sprejelo pod streho 39 bogoslovcev. Naslednje dni jim je škof sam razložil semeniška pravila. Slomškova ustanova je kasneje prerasla v Visoko bogoslovno šolo, ki je začela izdajati prvo slovensko teološko revijo Voditelj v bogoslovnih vedah.

LETA 1887 ROJEN FRANCE PODREKAR

SLIKAR, KARIKATURIST († 1964)

Ljubljančan po rodu, nekaj časa študiral tudi v Pragi, Munchenu in na Dunaju (slikarska akademija). Njegov poklic je bil profesor risanja in kasneje restavrator in kustos Mestnega muzeja v Ljubljani. Bil je ilustrator, karikaturist in uporabni grafik, tudi portretist. V dnevnikih in humorističnih časopisih je objavljal ostre in satirične protiavstrijske karikature; ilustriral je veliko knjig, tudi mladinskih. Glavna dela: ilustracije Meškovega Volka spokornika; mnoge uspele portretne karikature slov. osebnosti ... portret očeta in Ivana Cankarja.

LETA 1889 ROJEN LAVO ČERMELJ

FIZIK IN PUBLICIST, NARODNI DELAVEC († 1980)

V rojstnem Trstu je končal nemško osnovno šolo in gimnazijo, nato je eno leto v Pragi študiral pravo, zatem pa na Dunaju matematiko in fiziko ter iz obeh doktoriral. Poučeval je na raznih šolah. Napisal je prvi slovenski učbenik astronomije. V zgodovino se je zapisal kot eden najbolj zavzetih narodno obrambnih delavcev. Začel je s sistematičnim zbiranjem dokumentacije o zatiranju Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini pod fašizmom. Leta 1929 se je pred njim umaknil v Jugoslavijo. Napisal je več knjig spominov.

LETA 1920 – IZVEDEJO KOROŠKI PLEBISCIT

60 % VOLIVCEV GLASUJE ZA PRIKLJUČITEV KOROŠKE AVSTRIJI

Plebiscit je ljudsko glasovanje na kakem ozemlju o priključitvi tega določeni državi. Kadar govorimo o Koroških Slovencih na ozemlju Avstrije, imamo pred očmi žalostni plebiscit 10. oktobra 1920, ko so prebivalci na Koroškem glasovali, pod katero državo - Avstrijo ali Jugoslavijo - naj bi pripadali. Zaradi umazanih zakulisnih iger se je plebiscit iztekel v korist Avstrije.

LETA 1963 UMRLA EDITH PIAF

(pravo ime Edith Giovanna Gassion) francoska pevka šansonov (* 1915)

Francoska pevka, ki je zaslovela že leta 1937 z uspehom v Théâtre de l’ABC je svojo pevsko nesmrtnost doživela po drugi svetovni vojni. Postala je najbolj priljubljena pevka šansonov, s svojim grlenim glasom in veliko mero občutka pri petju pa je dosegla prepoznavnost po vsem svetu. Njeno življenje je zavito v veliko mero skrivnosti in mitov, tako da si zgodovinarji in njeni biografi še vedno niso povsem enotni, kaj v njenem življenju je resnično. Ne glede na to, ali je kot otrok res oslepela in nato čudežno spregledala in ali se je res rodila dobesedno na ulici, je dejstvo, da je njena glasbena zapuščina ogromna. Sodelovala je s skladateljema Francisem Laiem in Charlesom Dumontom, kompilacije z njenimi skladbami pa se iz leta v leto še vedno delajo. Njene nesmrtne skladbe: Non, je ne regrette rien, Milord, La Foule, Hymne à l'amour, La Vie en rose, Le Fanion de la Légion, Mon légionnaire ...

iskalec in zbiralec Marko Čuk