(ob obletnici) Film z naslovom Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music, posnet leta 1965) se je gledalcem zelo priljubil, in je še vedno eden najbolj priljubljenih filmskih muzikalov vseh časov). Film je snemala ameriška 20th Century-fox po odličnem romanu Marije Avguste Trapp z naslovom: Družina Trapp. Knjiga je zasedla mesto med bestsellerji (najbolj prodane knjige) in dobila nagrado Zlata knjiga. O tej knjigi je rekel pokojni Kennedy: »Spoznati se s temi ljudmi (o katerih govori knjiga) je pravi užitek.«

V glavnih vlogah igrajo Christopher Plummer — kapitan in Julie Andrews, v vlogi Marije — vzgojiteljice. Film je poln vedrine in mladostnega navdušenja, življenjskega krščanstva in neprisiljene pobožnosti.

Ko je knjiga prvič izšla, je pisateljica v uvodu napisala: »V naši dobi je Bog postal Veliki Neznanec. Za vsako stvar se izgovarjamo na čas, v katerem živimo, na politiko, na okoliščine, na pomanjkanje vitaminov, na dedno obremenjenost in redkokdaj najdemo pravi razlog. Zgodba družine Trapp hoče biti pesem ljubezni in hvaležnosti Nebeškemu Očetu, ki s svojo previdnostjo vse uravnava.« Film se seveda v mnogih stvareh nujno oddaljuje od knjige, po kateri je povzet, vsekakor pa je ohranil duha, ki ga je dala knjigi pisateljica.

Marija je novinka v dominikanskem samostanu v Nonnbergu. Prišla je s tirolskih hribov in srčno želi postati redovnica. Njena živahna narava pa ji povzroča neprestane težave. Vidi odprta vrata in v trenutku zbeži na vrt, teče po travi in prepeva na ves glas, pozabi na čas in zamudi skupno molitev v koru. Voditeljica novink jo mora zopet opomniti. Resni samostanski zidovi še niso videli takega obnašanja. Marija preskakuje po tri stopnice naenkrat, žvižga po hodnikih. Napevi so sicer iz pobožnih pesmi, toda voditeljica vedno bolj maje z glavo in misli: »Je to dekle za samostan?« Mati prednica se prav nič ne pohujšuje, saj Marija na otroški način povsod doživlja Boga. V samostan dospe pismo s prošnjo, če bi poslali vzgojiteljico za nekaj mesecev k družini mornariškega kapitana Trappa. Žena mu je umrla pred štirimi leti in zapustila sedem otrok. Za to nalogo je izbrana Marija. Silno je potrta, ker mora pustiti svoj ljubljeni samostan, pa čeravno samo za nekaj mesecev. Toda taka je božja volja. S pesmijo si kot vedno prepodi temne misli in pravi: »Če Bog zapre vrata, zagotovo odpre okno.«

V dvorcu, kjer biva družina Trapp, jo čakajo huda presenečenja. Tu vladata eleganca in vojaški red. Oče zbere svojo mlado četo s piščalko v ustih. Za vsakega ima svoj signal. Pred zaprepadeno Marijo se na dogovorjen signal predstavljajo otroci Trapp drug za drugim. Agata, naj starejša, Hedviga, Marija, Ivana, stara pet let, in najmlajša Martina, od fantov pa starejši Rupert in mlajši Verner. Kljub strogi disciplini ali pa morda prav zaradi tega so otroci zelo nabriti. Marija se prestraši, ko najde v žepu žabo, darilo za prvo srečanje; in prvič, ko sede k mizi, dobi na stolu storž. Ni čudno, če je bila Marija šestindvajseta vzgojiteljica v teh štirih letih. Kljub vsemu pa je Marija otroke takoj vzljubila. Ko je zvečer pokleknila k postelji, je Boga prosila zanje. Saj je bilo potrebno, šestnajstletna Agata se je zaljubila v mladega pismonošo in ko je tisti večer prinese] telegram za očeta, sta se dobila na vrtu. Nastala je nevihta in Agata je ostala zunaj. Vrata so bila zaklenjena. Ni ji ostalo drugega, kot priti v hišo skozi odprto okno Marijine sobe. Marija jo takoj razume. Ne bo je zatožila očetu. Svetuje ji, naj se takoj preobleče in se vrne na klepet. Nevihta razsaja in otroke je strah. Drug za drugim prihajajo v Marijino sobo, začenši od najmlajših. Sedaj so ze veliki prijatelji (naša slika). Oče Trapp gre za mesec dni zdoma. Medtem nauči Marija svoje varovance iskati v pesmi, naravi in pravem veselju moč, da bodo lahko pozneje v življenju premagali težke trenutke. Nauči jih peti in odkrije, da imajo lepe glasove. Oče se vrne v spremstvu markize Ivonne, s katero se je hotel v kratkem poročiti. Oče je bil večkrat odsoten, ker so ga otroci preveč spominjali na srečne dni, ko je bila žena še živa. Zdaj je uvidel, da jim mora dati novo mater. Srečanje je bilo polno grenkih presenečenj. Za očeta in markizo so otroci sicer pripravili pozdravno pesem, pa kaj ko sta prišla iznenada. Oče je bil preplašen nad spremembami. Sklene, da bo Marijo odpustil, ubrano petje pa zopet vse popravi. Oče odkrije, da ga imajo otroci radi in da jih je preveč zanemarjal. Vedno bolj občuduje Marijo, ki je znala tako spremeniti vzdušje v njegovi hiši. Življenje se je spremenilo. Otroci z Marijo prirejajo zabavne večere, lutkovni oder in vse to samo za prebivalce dvorca.

Naposled organizira kapitan Trapp hišno veselico. Pride veliko izbranih gostov. Otroci se seveda veselice ne udeleže. Z Marijo sledijo hišni zabavi v sosednji sobi in se tudi oni zabavajo. Tako kapitan odkrije, da zna Marija lepo plesati stare tirolske plese. Pleše z njo, jo gleda in vedno bolj mu je všeč. Tudi Marija zardi. Markiza je to takoj opazila in postala ljubosumna. Marijo pregovori, naj zapusti dvorec in takoj odpotuje. Marija, ki jo preganja očitek vesti, da je dala povod kapitanovemu obnašanju, brez slovesa odpotuje. Zopet je v samostanu, toda nikakor ne more pozabiti otrok in kapitana. Vse to jo vznemirja. Tudi v dvorcu vlada preplah. Otroci ne morejo razumeti, čemu se je to zgodilo. Pobegnejo zdoma, da bi poiskali Marijo. Toda brez uspeha. V samostanu jih prijazno toda odločno zavrnejo. Niti videti je ne smejo. Po tem obisku otrok pokliče prednica Marijo in jo materinsko sprašuje. Ugotovi, da se je Marijino srce navezalo na družino Trapp in na kapitana. Takoj razume, kakšen poklic ji je izbral Bog. Ukaže ji, naj se takoj vrne v dvorec. Veselje otrok je nepopisno. Otroci ji povedo, da sta se markiza in oče zaročila. Ostala bo do poroke. Zvečer se Marija sprehaja ob jezeru. Kapitan pride na teraso. Vedno bolj mu je jasno, kaj potrebuje sam in njegova družina. Markiza pride za njim na teraso in tedaj ji reče: »Midva ne bi mogla biti srečna.« Markiza to razume, saj je že delala načrte, kako bo otroke poslala v razne zavode. V prijateljstvu se poslovita. Kapitan gre k Mariji na vrt in ji razodene svojo ljubezen. Poroka je v samostanu in sestre spremljajo nekdanjo novinko k poročnemu oltarju. Sreča je na višku. Toda že se zbirajo temni oblaki. Kapitan je zaveden Avstrijec. Hitlerjevi pristaši pa pripravljajo državni udar. Dan, ko se to zgodi, bi družina Trapp morala prvič nastopiti na festivalu. Kapitanu po telegramu ponudijo mesto v nemški mornarici. Obupan je. Raztrga nacistično zastavo, ki so mu jo obesili na hišo, in skuša organizirati beg. Toda prepozno je. Da se rešijo nacistov, se delajo, kot da gredo na festival. Po nastopu, ko bi morali prejeti na odru prvo nagrado, jih ni več. Zbežali so v samostan, kjer jih redovnice skrijejo. Toda tudi nacisti gredo tja iskat svoje žrtve. Na pokopališču za las uidejo strogi preiskavi. Zadnji trenutek pa jih izda mladi pismonoša. Toda še je čas za beg. Nacisti skočijo v avtomobile, da bi jim sledili, toda avtomobili se ne premaknejo. V samostanu pa dve sestri stojita pred prednico: »Mati, morava se obtožiti, da sva prelomili pravila reda. Odstranili sva tole iz avtomobilov.« V njihovih rokah so nekateri važni deli motorjev. Družina Trapp pa se že pomika proti ljubljenim goram.

Čuk S., Rezervirano za film, v: Ognjišče (1966) 12, str. 16.

V četrtek, 29. decembra 2022 je umrl Edson Arantes do Nascimento, bolj znan kot Pelé, eden najboljših nogometašev vseh časov in legenda brazilskega in svetovnega nogometa. V svoji karieri je Pelé dal več kot tisoč golov in z brazilsko državno reprezentanco osvojil tri naslove svetovnega prvaka (1958, 1962 in 1970). Za reprezentanco je odigral 97 tekem in dosegel 77 golov.  Njegovo izjemno uspešno športno pot smo spremljali tudi v Ognjišču ... kjer so ga naši uredniki večkrat postavljali za zgled mladim .... V njegovem življenju se je po končani nogometni karieri z osebnimi življenjskimi težavami nabralo tudi veliko takega, kar ni moglo biti ravno za zgled ... toda »kralj nogometa« ostaja v srcih in mislih mnogih predvsem z vsem tistim pozitivnim, s čimer je zaznamoval svoj čas in postal živa legenda te najbolj priljubljene igre z žogo. Zato se ga tudi spominjamo, saj je bilo ime Pele sinonim za vse, kar more nogomet nuditi najlepšega. (navajamo nekaj odlomkov iz člankov v Ognjišču)

ŽIVLJENJE in NOGOMET
Edson Arantes do Nascimento se je rodil 23. oktobra 1940 v barakarskem naselju Tres Coraçoes (Tri srca) v državi Minas Gerais, revnem severovzhodnem predelu Brazilije. Bil je prvi od treh sinov Joaoja Ramosa, imenovanega Dondinho, možaka, ki je sebe in svojo družino preživljal s tem, da je igral nogomet za različna moštva, ki so ga najela. Igral je še kar dobro, zato so ga najeli za stalno v Bauru na jugu Brazilije. Dondinho je pobral svoje stvari in jih zvezal v culo ter se z ženo Celeste in s sinovi preselil v to mesto. Tu je Edson začel hoditi v šolo. Oče Dondinho je z veseljem opažal, da dečko ni brez smisla za igro in ga je še navduševal, mati Celeste pa se je jezila, ker je želela, da bi sin redno hodil v šolo in si pomagal do kakšnega spodobnega poklica - sanjala je o tem, da bo njen Edson nekoč morda zdravnik. Vsi ti načrti so ji splavali po vodi, kajti Edson je poslušal nagnjenje svojega srca in prigovarjanje svojega očeta. Dečki, s katerimi je igral, so mu dali ime Pelé (naziv ne pomeni ničesar). Sprva ga je to jezilo, zato se ga je ime prijelo še toliko bolj trdno. Takrat pač še slutil ni, da bo prav s tem imenom zaslovel po vsem svetu. Ko mu je bilo deset let in ko je končal četrti razred osnovne šole, je dal knjigam slovo. Posvetil se je samo nogometu. »Mislim, da je bilo moje veselje za nogomet Božji dar,« je dejal kasneje. S štirinajstimi leti je igral za mestno ekipo Nautilus Atletico CIus. Avgusta 1956 ga je Waldemar de Brito, ki je iskal novih talentov, pripeljal v Sao Paolo. Ponudil ga je vodstvu kluba Santos, ki ga je sprva zaradi njegove drobne postave hotelo odbiti, ko pa so videli, kako fant igra, je bil takoj sprejet 7. septembra 1956 je prvič nastopil za prvo ekipo Santosa in dosegel svoj prvi gol v profesionalni karieri (proti enajsterici Corinthians iz Sao Andre). Deset mesecev pozneje, 7. julija 1957, je prvič oblekel dres brazilske državne reprezentance, ki je igrala z Argentino. Dosegel je zmagoviti gol in svoj uspeh pozdravil s skokom in dvignjeno pestjo; ta njegov značilni “pozdrav golu” so potem prevzeli še drugi nogometaši.
Pelé je edini nogometaš na svetu, ki je skupaj s svojimi kolegi trikrat osvojil najdragocenejši pokal – ‘zlato boginjo“ Julesa Rimeta, ki jo podelijo svetovnim nogometnim prvakom. Brazilska enajsterica, v kateri je igral on, je prvič osvojila naslov najboljše na svetu na Švedskem leta 1958. Osemnajstletni Pele je s svojimi bravurami razgrel hladne severnjake; imenovali so ga “bog na igrišču”, “črni biser”, v domovini pa je dobil ime “O Rey” – Kralj. Naslov svetovnih prvakov so Brazilci osvojili še leta 1962 v Čilu in tretjič v Mehiki leta 1970. ‘Zlata boginja’ je prišla v trajno last brazilske nogometne zveze.

Kmalu po tem svetovnem prvenstvu (18. julija 1971 na tekmi z Jugoslavijo) je Pelé povedal, da ne bo več oblačil rumene majice državnega reprezentanta s številko 10. Še naprej pa je nastopal za svoj klub Santos iz Sao Paola, s katerim je šestkrat osvojil naslov državnega prvaka, v letih 1962 in 1963 Pokal osvoboditeljev (pokal državnih prvakov Latinske Amerike) in obe leti tudi medcelinski pokal (v boju z najboljšim klubom Evrope). Septembra 1974 je sklenil dati slovo nogometu, osem mesecev pozneje pa je (za približno 15 milijard starih dinarjev) podpisal triletno pogodbo za newyorški klub Cosmos, in naredil veliko za razvoj nogometa v ZDA ... Po končani nogometni karieri (1. oktobra 1977) je bil športni ambasador, nekaj časa tudi minister za šport, in kot gost udeleženec  velikih nogometnih dogodkov ... podelitev priznanj za najboljše nogometaše in drugo.  Decembru 2000 sta si Pelé in Diego Maradona razdelila nagrado nogometaš stoletja.

G. Sovič, Kralj Pele je odšel: Šport, v: Ognjišče11 (1977), 48-49.

NE ŽIVI ČLOVEK SAMO OD NOGOMETA

Ni športnika, ki ne bi poznal najboljšega nogometaša na svetu Peléa. Njegovo pravo ime je Edson de Nascimento, najboljši nogometaš najboljšega nogometnega kluba na svetu Santosa in Brazilije, svetovnega prvaka na Švedskem 1958 in v Čilu 1962 in isto pričakuje na svetovnem prvenstvu v Londonu 1966. Kadar nastopa Pelé, so do zadnjega kotička polni tudi največji stadionu sveta kot Maracana, ki lahko sprejme do 2.000.000 gledalcev. On je idol brazilskih mas. In ne samo brazilskih. Tudi tisti, ki se za šport ne zanimajo, radi gledajo svojega narodnega junaka. Reporterji ga obkrožajo, da bi za svoj list dobili kakšno njegovo izjavo Pele ... Nedavno je v Santiagu (Čile) izšla bogata ilustrirana 134 številka lista Gol y gol. Na dveh straneh je reportaža o Peleju. Od štirih slik ga ena kaže, kako v beli obleki kleči pred oltarjem zelo lepe cerkve v svojem mestu Santosu in moli. O njem piše, da ni šel po poti mnogih drugih športnikov, ki so uspeli. Popularnost velik zaslužek in zunanji sijaj niso pokvarili duše tega fanta. Ostal je dober sin svojih staršev, dosleden katoličan, po duši skromen, darežljiv in velikodušen. Pod omenjeno sliko je zapisano Peléjev Bog. – Svoj poudarjeni katolicizem Pele izraža zmeraj s preprostimi besedami, ki vsebujejo filozofijo otroka, ki je izšel iz skromne družine. »Mnoge stvari se na svetu spreminjajo,« pravi Pele. »Mnogi ljudje mislijo, da Boga ni, toda jaz sem prepričan, da je.«

S. Čuk, Ne živi človek samo od nogometa: Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš, v: Farno ognjišče 2 (1965). 20-21.

TISOČI GOL PELÉJA

19. novembra 1969 je Pelé dosegel tisoči zadetek, na tekmi proti Vasco da Gami. Za Santos je dosegel kar 643 zadetkov (njegov rekord je zdržal do leta 2020, ko ga je presegel Messi (takrat Barcelona)

Vsa Brazilija je proslavljala tisoči gol svojega nogometnega idola. Poštna uprava je izdala v spomin na ta dogodek posebno poštno znamko s sliko Peléja na nogometnem polju. Predsednik brazilske republike je priredil nogometašu v čast slavnostni sprejem, pri katerem je Peleju izročil eno najvišjih brazilskih odlikovanj. časopisne agencije so poročale, da je »zlati Pelé« po svojem tisočem golu izjavil: »Ko se je žoga znašla v mreži, sem mislil na otroke po svetu, ki trpijo lakoto.« Znano je, da je Pelé sin preprostih staršev in da kljub precejšnjemu bogastvu, ki mu ga je prinesel nogomet, živi v čisto skromnem stanovanju med preprostimi ljudmi.

S. Čuk, V nekaj vrstah, v: Ognjišče 1 (1970), 25.

nekaj njegovih misli:

• Z vsem srcem si prizadevaj ne za to, da postaneš as, ampak pravi športnik. Nauči se dobro poslušati in ravnaj se po nasvetu starejših soigralcev in trenerja. Predvsem pa ljubi šport, s katerim se ukvarjaš. (Pelé mladim)
• Moje veliko upanje je, da si bodo nekoč narodi sveta prijateljsko stisnili roke kot vsi pravi športniki.
• Vsak trenutek mislim na Boga. Prosim ga, naj mi da moči, da bi izvršil svoje dolžnosti do kluba, do soigralcev, prosim ga, naj mi pomaga, da bi mirno prenesel, kadar me nasprotniki nešportno zaustavijo. Toda vedite, nisem svetnik, čeprav igram v klubu »svetnikov «. Protestiram, se pritožujem in včasih tudi preglasno. Vedno pa mi je kasneje žal za te izpade.  (za hrvaški verski časnik Veritas)

izbira in pripravlja Marko Čuk

V 16. stoletju so na glasbenem polju nastala štiri središča: španska, nizozemska, beneška in rimska šola. Med Španci izstopa v prvi polovici Cristobal Morales, v drugi polovici stoletja pa Tomas Luis de Victoria. Nizozemska šola je prevladovala skozi stoletja, v Orlandu di Lasso pa dosegla svoj vrhunec. Willaert je prinesel nizozemski glasbeni slog v Benetke, ki ga je Andrea Gabrieli pripeljal do polnosti, za njim pa njegov nečak Giovanni. V Rimu pa so delovali stric in nečak Nanino, Anerio, Allegri (znan po Miserere, ki si ga je Mozart zapomnil in nato zapisal) in Ingegneri, čigar responzorije za veliki teden so dalj časa pripisovali samemu Palestrini. Ta je dosegel vrh ne samo rimske šole, ampak morda vsega 16. stoletja.

Giovanni Pierluigi se je rodil v Palestrini, mestu, ki leži nekako 40 km jugovzhodno od Rima. Zato naziv 'da Palestrina' (slovensko bi lahko rekli Palestrinski). V starih izdajah je znan tudi kot Praenestinus. Praeneste je namreč staro, rimsko ime za Palestrina (če danes se cesta, ki gre iz Rima proti jugovzhodu, imenuje Via prenestina). Rodil se je okoli leta 1525. Kmalu je pel v zboru pri Sv. Mariji Veliki v Rimu, kjer je dobil glasbene osnove. Ko je bil star dvajset let, je postal zborovodja v domači stolnici. Leta 1550 je bil palestrinski škof izvoljen za papeža Julija III. Ta je poklical Giovannija Pierluigija v Rim, kjer je postal dirigent treh največjih bazilik: najprej pri Sv. Janezu v Lateranu, nato pri Sv. Mariji Veliki in končno pri Sv. Petru v Vatikanu. Vatikanska bazilika premore dva zbora: slavna Cappella sistina ima ta privilegij, da sme edina (razen izjem) peti pri papeževih mašah, in Cappella Giulia, ki je do pred kratkim pela pri rednem nedeljskem bogoslužju. lzročilo zahteva, da je dirigent Cappella sistine duhovnik, zato je Palestrina kot poročen laik dobil vodstvo Cappalle Giulie. V tej službi je ostal do smrti leta 1594.

Palestrina je bil izredno ploden komponist. Poleg madrigalov (svetnih pesmi) ima predvsem motete (cerkvene pesmi) in maše. Med moteti so najbolj znani: Sicut cervus, Plange quasi virgo, O bone Jesu, Super flumina Babylonia, poleg teh pa se 29 motetov na besedila iz Visoke pesmi ter Očitanja in žalostinke za veliki teden. Maš pa ima kar 105, in sicer za 4, 5, 6 in 8- glasni zbor. Njegov slog je čist in brez navlake, zgled dosledno in brezkompromisno uveljavljenih estetskih načel v okviru zborovskega petja. Glavno vodilo mu je bilo melodična lepota in zaokroženost in vsak njegov pevski glas se odlikuje po vzorni liniji. Njegov slog se danes velja za najpopolnejši in je v bistvu podlaga vsemu nadaljnjemu komponiranju.

Med mašami je najbolj znana tista, ki jo je posvetil nasledniku Julija III. papežu Marcelu, ki je vladal le tri tedne. Nekateri povezujejo nastanek te mase s tridentinskim koncilom, ki je hotel prenoviti bogoslužje in s tem tudi cerkveno glasbo; drugi pa s papežem Pijem N. Njegov ceremonier je takole zapisal: »Po bogoslužju na veliki petek (leta 1555) je papež pokazal, da ima v mislih tudi prenovo cerkvene glasbe. Poklical je pevce kapele k sebi in jim ukazal, naj v prihodnje pazijo, da glasba, namenjena dnevu žalosti, ne bo vesela, hrupnega značaja. Zahteval je tudi, naj speve podajo tako, da bo besedilo razumljivo.« Palestrina naj bi nato skomponiral Misso Papea Marcelli, s katero naj bi prepričal papeža oziroma koncilske očete v Tridentu, da je tudi tedanja 'moderna' glasba primerna za bogoslužje. S tem je postal 'resitelj cerkvene glasbe', kot so ga imenovali kmalu po njegovi smrti. Dogodki okoli te maše so vsebina opere Palestrina nemškega skladatelja Hansa Pfitznerja. Po drugi strani pa je maša tako pomembna, da se je že leta 1567 slikarju zdelo potrebno, da predstavi Giovannija Pierluigija s partituro te maše v roki.

Škulj E., Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče (1990) 1, str. 62.

Za Križanim, ki je odtrgal desnico s križa in z njo usmiljeno blagoslavlja, nekaj desetin metrov na desno počiva veliki slovenski arhitekt prof. Jože PLEČNIK

Žale, poslednji dom Ljubljančanov, s čudovitimi vežami za rajne in z mnogimi prelepimi spomeniki so njegovo delo. Sam ima na grobu preprost slovenski kamen, ki je vanj vklesan križ in ob njem ime in letnice: arh. JOŽE PLEČNIK 1872 – 1957. Ljubljana je vsa njegova. V svoje rodno mesto je prišel šele po prvi vojni. Takoj jo je hotel imeti lepšo. Tako kot je o njej sanjal v tujini. Ko se je vrnil domov, je bil zrel mož. Iskal je odtenke božje lepote v snovi, ki jo je znal z nadarjeno roko uporabiti in prenarediti tako, da je še lepše in zgovorneje spregovorila o Bogu ... Boga je iskal tudi v tihih pogovorih z njim. »Morebiti starši molijo zame in ti moliš zame,« piše bratu Andreju, duhovniku, »zato ne preneha docela v meni gnada. Da se v raztrganem življenju mojem zatekam zatekam v najhujših navalih k nebesom, da mi vroče solze mnogokrat blaže bolečine. Več ti ne morem povedati. Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.«

Tako piše zrel mož, ne otrok ali pobožna ženica. Ker zna moliti s srcem in ker je njegova pobožnost prepojila zadnje vlakno njegove plemenite duše, zato moli tudi vsa njegova umetnost.

Pod njegovimi rokami vse poje: les, kamen, železo, beton. Vse govori o neizmerni božji lepoti. Plečnik je naš Frančišek Asiški. Tako je naraven in pošten, da mu je sleherna stvarca božji poslanec. Les mu je brat, železo je brat, kamen je brat, pevec božje slave.

Njegova čista in ponižna duša povsod vidi božje sledove. Kakor mnogokrat, se vidi tudi tukaj: malo znanje napihuje, veliko znanja pripravlja ponižno pot Bogu.

Ko je s svojimi umetniškimi očmi in čisto dušo okoli sebe videl vse polno božjih sledi, je hotel vse svoje najboljše sposobnosti uporabiti prav v božjo slavo. Najlepše stvaritve njegovega genija krasijo cerkve na Slovenskem in drugod. Vsako podrobnost je natančno izdelal, vsaki je vedel najgloblji pomen. Tabernekelj je studenec žive vod3e, monštranca je drevo življenja, kelih božje srce ...

Svojemu bratu Andreju piše: »Kadar pa Boga v rokah držiš, reči mu, da ga ljubim, reci mu, da ne maram denarja, reci mu, da ne lažem – no, On to ve, da naj moji želji življenje da: fantazijo, moč in ponižnost naj vsadi v mene, da bodo moja dela v čast njegovo.«

Za svoja dela nikoli ni delal računa. »Eh, pustite, kaj bi tisto; to je moje veselje in moje življenje!« S snovjo ni štedil. Hotel je povsod imeti najboljše. »Za Gospoda nobena stvar ni prelepa!«

V osebnem življenju je bil skromen. Imel je revno posteljo, na roke stesano. Na nočni omarici najpreprostejšo električno svetilko, pod njo pa rožni venec, Hojo za Kristusom in Novo zavezo.

Učencem je dal to oporoko: »Živite preprosto, delavno in čisto življenje.«

Čuk S., Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš, v: Farno ognjišče (1965) 4, str. 23.

Tako pust dan je bil, da se človeku še pošteno zazehati ni ljubilo. Dež je nalahno udarjal ob stekla avtomobila (točneje fička) in brisalci so strgali kaplje izpred Ivanovih oči. Vozil je hitro, kakor vedno, kadar je bil fičko dobre volje. Zrl je na cesto, misli pa so se mu sprehajale drugod. Samo na ovinkih je malo nagrbančil čelo in z napol priprtimi očmi pogledal, če je že blizu roba ceste. Takoj pa, ko je privozil iz ovinka, so mu misli zopet pohitele drugam, vandrale so od ljudi do ljudi, od mesta do mesta ... Bežno je opazoval ljudi in hiše, ki so švigale mimo njega in le avtomatično je pogledoval prometne znake.
Kako prijetno je voziti sam. Nihče te ne moti, nikogar ni treba poslušati, nikomur odgovarjati, nikomur pritrjevati ... Lahko se pogovarjaš sam s seboj, si pripoveduješ lastne težave, pokritiziraš druge, spoznaš, da imaš vendar ti prav in ne drugi, se hitro opravičiš pred samim seboj, na neprijetnosti pa niti ne misliš in sploh ves svet je tvoj, samo tvoj. Poslušen ti je kot avto: obrneš volan v levo in brez pomisleka ti avto sledi, zavreš in kolesa se začno ustavljati, izklopiš kontakte in motor utihne.
Kdo ve, kaj je mislil, ko je pripeljal na most blizu domače vasi. Pred seboj je zagledal staro ženico, ki se je opirajoč na palico počasi premikala ob robu ceste.
“Naj ustavim? Nima smisla, mimo sem že, pa gotovo ne gre daleč! ... Fant ali misliš resno? Si človek ali nisi?”
Verjetno niti sam ni natančno vedel, kdaj je pritisnil na zavoro. Ustavil se je in vzvratno pripeljal do ženice.
»Mamca, bi se peljala skupaj?«
Starka ga je začudeno pogledala. Nekaj posebnega je bilo v tem pogledu, veselje, morda dvom, ali sploh misli resno, upanje v ta današnji mladi pokvarjeni svet - kdo ve?
»Ah ne, saj ni potrebno. Ne grem daleč, samo do trgovine na križišču.«
»Dva bova hitreje tam!«
»Stara sem, pa noge me ne ubogajo,« je tarnala žena, ko se je s težavo spravila v fička. »Presneta palica, kako je dolga! Veste, vse mi pada iz rok.«
»Tako, dajte meni palico. Pa še dežnik. Vidite, pa je šlo.«
»Me poznate?«
»Ne, zakaj?«
»Ja, zakaj ste mi pa potem ustavili?«
“Zakaj? Saj res, zakaj? V zadregi je bil, Ali naj reče, da zato, ker je stara, ali naj se pohvali, da iz želje, da bi bil nekomu v korist ...”
Molčal je, le z rameni je zmignil, češ: “Zakaj me sprašujete?”
»Ja čigav pa ste?«
Povedal ji je, razložil kje stanuje, kaj študira.
»To bom pa moji hčerki povedala, da ste mi ustavili. Saj jo poznate. Kako, ne poznate je? Čudno. Pa vseeno ji bom povedala.«
»Tako, mama, na desno bom zavil, vaša trgovina je pa tudi tu.«
»Fante, dajte mi roko. Bog z vami! Vedno taki ostanite!«
Ivan je čutil v svoji roki zgubano, suho roko, ki ga je nežno božala.
Tako topla je bila in njen pogled ga je objel z vso milino starega človeka. »Dobri ste, dobri. Bom že hčerki povedala.«
Malce je zastokala, ko je nogo težko dala ven iz fička, nato pa je s tresočo roko vzela dežnik in palico.
Ivan je bil nervozen, ustavil je skoraj v križišču in za njim je že čakal spaček.
»Čigavi ste? Veste, vse sproti pozabim.«
Voznik v spačku je živčno zatrobil. Mudilo se mu je.
»Dajte mi še enkrat roko. Bog vam poplačaj!«
V njenem pogledu je igral nasmeh. Pogleda sta se srečala. In če bi danes vprašali Ivana, kaj je videl v tem pogledu, bi dejal: »Ne vem. Vem le, da sem bil takrat srečen .«
Odpeljal je. Mislil je na ženico. Zdelo se mu je, kot da sta celo dolgo pot prevozila skupaj.

JaS. (zgodbe). Ognjišče, 1969, leto 5, št. 3, str. 19-20.

življenje kot roman

Bralcem so navadno všeč knjige, v katerih pisatelj na zgoščen, plastičen način prikazuje resnično življenje, v katerih se dogajanje odvija kot na filmskem platnu, kjer takoj veš, pri čem si. Na tak, način je znal pisati ameriški pisatelj Jack London, ki se je rodil pred sto leti. V svojem kratkem življenju — dočakal je komaj štirideset let — je ustvaril okoli 50 del, ki jih še danes po vsem svetu prevajajo in ponatiskujejo. Veliko jih imamo tudi v slovenščini (1975 je Mladinska knjiga hkrati izdala naslednje: Kralj Alkohol; Morski volk. Potepuhi, Prisilni jopič ter Upor na ladji Elsinore).

V svojih romanih, povestih in novelah je London opisoval svoje življenjske izkušnje (seveda obogatene s pisateljsko domišljijo), zato je vse tako prepričevalno, tako blizu tudi današnjemu človeku. Življenje, ki ga razgrinja pred bralcem, je pogosto trdo in neusmiljeno, veliko pa je v njem tudi lepega, plemenitega, dobrega, predvsem pa je vse tako pristno in naravno. Ob nekaterih njegovih junakih se bralec zgrozi, ob drugih pa začuti, kako je lepo biti človek. Številna njegova dela so filmana in treba je reči, da so pisana kakor nalašč za film: malo modrovanja in filozofiranja, veliko dogajanja, veliko dvogovorov, v katerih je obilo življenjske modrosti.. Literarna kritika v njegovi domovini se dolgo časa še zmenila ni zanj, češ da v njegovem pisanju sploh ni nič izvirnega, da ni nič prispeval k obogatitvi ameriške književnosti. Ljudje pa so ga brž sprejeli za svojega. Užival je izreden sloves. Ker je bil človek, ki je začel pri ničli, ki se je do pisateljskega imena dokopal s trdim delom samouka, so videli v njem poosebljenje “mita novega sveta”. Kakor ameriški narod, ki se je rodil v prahu velikih vozov naseljencev Divjega zahoda, tudi London ni imel za seboj ničesar: ne zgodovine, ne kulture, ne denarja, ampak samo divjo željo čim več vedeti in postati velik.

Iz njegovih, spisov izžareva, silna volja po življenju. Ta volja, ki je izraz njega: samega, ga je gnala iz pustolovščine v pustolovščino, katere je potem na moč zvesto podajal v svojih knjigah. London si ni ničesar izmislil; vse, kar je zapisal, je bilo najprej zapisano na njegovo kožo, v njegovo srce.

Že njegovo rojstvo je povezano s čudnimi okoliščinami, ki so ga v njegovi duševnosti zaznamovale za vse življenje. Luč sveta je zagledal 12. januarja 1876 v San Franciscu kot nezakonski otrok Flore Wellman, nemirne, čudaške ženske, ki je ušla od svojih premožnih staršev z Williamom Chaneyem, bohemskim izobražencem irskega: rodu, ki,je bil pisatelj in urednik in predavatelj. Ko mu je zaupala, da z njim pričakuje otroka, ‘profesor’ Chaney očetovstva ni hotel priznati. Flora je javno zaigrala pretresljiv prizor, o katerem so se razpisali časopisi in Chaney je bil onemogočen. Sedem mesecev po Jackovem rojstvu je Flora skušala urediti svoj nič kaj zavidljivi položaj, zato se je poročila z Johnom Londonom, vdovcem brez stalnega dela in z osmimi otroki. John je posvojil še Jacka, za katerega je z materinsko zavzetostjo skrbela osemletna Eliza, ena od Londonovih otrok iz prvega zakona. Ko sta oba, Jack in Eliza, zbolela za davico, ju je mati Flora položila v isto posteljo in Eliza je slišala, kako je mačeha vprašala zdravnika: “Doktor, ali ne bi mogli uporabiti za oba eno krsto? Tako bi nekaj prihranili.”

Flora ni imela poklica za materinstvo in Jack je praktično rastel kot sirota. Družina se je stalno selila iz kraja v kraj, Jack pa je bil več v družbi odraslih kot otrok. Morda je prav zato hotel v vsem čim bolj posnemati odrasle, biti ‘kakor velik’. Ko mu je bilo pet let, pripoveduje v romanu ‘Kralj Alkohol’, je prvič poskusil pivo, ki ga je nesel svojemu očimu na njivo. Ni mu bilo všeč, vendar se mu je zdelo imenitno, ker je videl, da ga pijejo odrasli moški. Z desetimi leti je šel delat, predvsem zato, da bi redno jedel, vendar je še naprej hodil v šolo. To je bilo precej trdo zanj. Vsako jutro je pred odhodom v šolo po cestah prodajal časopise, ko se je vrnil iz šole, pa je šel brž prodajat večerne izdaje. Potem je naredil naloge in nato šel na kegljišče postavljat keglje. Pri vsem tem delu je našel čas za branje. Knjige je dobesedno požiral. Nižje razrede osnovne šole je končal kot najboljši v razredu in kot prvak razreda bi moral imeti poslovilni govor. Izgovoril se je, da nima primerne obleke. To je bilo res, vendar je bil pravi razlog to: vedel je, da ne bo mogel iti naprej v šolo.

Kruh si je služil z različnimi deli: v neki beznici je pomival posodo, potem je delal v tovarni ribjih konzerv. Ves čas je sanjal o lastni barki. Ko mu je bilo štirinajst let, je prihranil toliko dolarjev, da si je kupil pokvečen čoln in z njim je šel lovit ostrige. Družil se je z drugimi lovci na ostrige, ki so ves svoj ulov brž zapili. Tudi sam je začel piti: ne zato, ker mu je bil alkohol všeč, ampak ker si je s tem pridobil ugled odraslega moža!

Sedemnajstleten se je pridružil posadki, ki je šla lovit tjulnje v vode Koreje in Japonske. Ko se je vrnil, seje naselil v Oaklandu, delavski četrti San Francisca. Zaposlil se je v neki tovarni platna. Tedaj je v reviji Call (Klic) bral o literarnem natečaju, pri katerem je prva nagrada znašala 25 dolarjev. To je za Jacka pomenilo 250 ur trdega dela v tovarni. Kako naj napiše zgodbo, ko pa ni literat in ko skoraj nima časa? Prav zato, ker se je stvar zdela nemogoča, jo je Jack sklenil izpeljati. Napisal je, kar je doživel pri lovu na tjulnje in prejel je prvo nagrado. Domišljal si je, da je že pečen pisatelj. Uredniki, katerim je pošiljal svoje izdelke, mu še odgovarjali niso. Vendar mu to ni vzelo poguma. Spoznal je: če hoče postati pisatelj, mora študirati!

Vpisal se je na univerzo. Bral in študiral je vse, kar mu je prišlo v roke, tako da je v njegovi glavi nastala prava zmešnjava idej. Veliko tega je izpovedal v svojem avtobiografskem romanu ‘Martin Eden’. Študija seveda ni končal. Deloma zato, ker ni imel sredstev, deloma pa zato, ker je bil premalo vztrajen.

V začetku leta 1897 je Ameriko zajela ‘zlata mrzlica’. V strugah nekaterih rek in potokov na Aljaski so našli zlata zrnca in vest je tako privabila na daljni sever množico iskalcev zlata, ki so hoteli čez noč obogateti. Stvar je bila tako vabljiva, ponujala je toliko razburljivih dogodivščin, da se Jack ni mogel ubraniti skušnjave, da ne bi šel tudi sam tja gor. Nakupil je vso potrebno opremo in skupaj s tovariši je na Aljaski res našel precej zlatih zrnc. Možje so že delali načrte, kaj bodo s tem bogastvom nakupili; ko so svoj ‘zaklad’ pokazali zlatarju, jim je ta povedal, da to ni nobeno zlato, ampak navadni silikati brez vsake vrednosti. Jack je | zapil še tisti denar, ki ga je imel, za nameček pa še zbolel. Junija 1898 se je vrnil v San Francisco brez prebite pare. Vendar mu je ta „zlata" dogodivščina le kori- I stila: ves čas je namreč pisal I dnevnik in po tem dnevniku bo j zdaj napisal nekaj knjig, ki so mu prinesle goro denarja (Beli očnjak, Klic divjine).

Leta 1899 je prodal svojo prvo novelo — za 5 dolarjev. Bralcem je bila všeč in za drugo mu je urednik čez nekaj tednov izplačal 40 dolarjev, dve leti pozneje pa je sklenil z založnikom pogodbo, da bo svoja dela dajal samo njemu, ta pa mu bo vsak mesec izplačal po 125 dolarjev. Bil je bogat človek. 7. aprila 1900 se je poročil. Izbral si je zaročenko nekega svojega umrlega prijatelja, učiteljico Bessie Maddern, ki mu je bila zvesta tovarišica in požrtvovalna tajnica in dobra mati hčerk Joan in Bess. Jack si je želel sina, ki bi nadaljeval njegov rod. V tej njegovi silni želji po sinu se kaže kompleks, ki ga je prinesel iz ranega otroštva kot nezakonski otrok. V teoriji je zastopal mišljenje, da v zakonu ljubezen ni potrebna, važna je samo izbira biološko čim popolnejše žene, ki naj rodi zdrave otroke. Ta teorija se v praksi ni obnesla in Jack je bil razočaran, zato se je leta 1903 ločil od svoje žene Bessie, da bi se potem konec leta 1905 poročil s Charmian Kittredge, ekscentričnim bitjem, ki mu je bila zelo podobna v željah po pustolovščinah. Pred tem se je odpravil v Južno Afriko, da bi pošiljal nekemu časniku dopise iz vojne med Angleži in Buri. Ker pa je bilo vojne že konec, je z dovoljenjem svojega uredništva odpotoval v London, kjer je tri mesece preživel med potepuhi (to je bilo najsrečnejše obdobje njegovega življenja in opisal ga je v romanu ‘Potepuhi’). Potoval je tudi po drugih mestih Evrope.

Ko se je vrnil v Ameriko, je samo pisal in pisal. Sam si je postavil ‘normo’. Zraven je vedno pil in sicer iz dneva v dan več. V avtobiografskem romanu ‘Kralj Alkohol’ sicer trdi, da je pil, kolikor je njegov organizem prenesel, izkazalo pa se je, da se je uničeval, zastrupljal. Imel je ogromno denarja, vseeno pa je bil vedno do vratu v dolgovih. Po glavi so mu rojile razne domislice, za katere je porabil veliko svojih dolarjev. Najprej je dal nekim sleparjem zgraditi veliko barko, ki naj bi bila nekakšna plavajoča hiša, v kateri bi imel mir in bi lahko nemoteno pisal. Plovilo, ki so mu ga zbili sleparji, se je izkazalo za popolnoma neuporabno. Potem je dal v neki skalni pokrajini postaviti fantastični grad, katerega je krstil ‘Hiša volka’. Tik pred koncem pa je vse skupaj pogorelo. Še mu ni bilo zadosti: omislil si je razkošen ranč v Kaliforniji, kjer je sprejemal prijatelje in jih gostil kot indijski knez ...

Vse te stvari so bile, kot se je pokazalo, samo beg pred resničnostjo, katere ni mogel prenašati in iz katere ni mogel ubežati samo s pomočjo alkohola. Nazadnje mu je bilo vsega dovolj in 22. novembra leta 1916 so ga našli mrtvega v njegovi spalnici. Na nočni omarici so bile prazne stekleničke morfija.

Čuk S., Ljudje in dogodki naših dni, v: Ognjišče (1976) 8, str. 26.

* 2. april 1939, Maribor

Med slovenskimi kulturnimi ustvarjalci na Dunaju zavzema vidno mesto pisatelj, pesnik in publicist Lev Detela. Na Dunaj je pričel v svinčenih časih komunistične Slovenije. Izhaja iz družine, v kateri sta bila dva nasprotujoča si pola: oče marksist in mati meščanka. Levov oče je prišel ob koncu vojne iz taborišča Dachau in se ločil od žene, ki je bila hčerka prvega državnega tožilca v Mariboru. Od takrat sta si starša izmenjavala Leva, ki je imel šest let. V napetosti med očetom in materjo, med Ljubljano in Štajersko, se je Lev oblikoval v kritičnega opazovalca razmer. Ko so njegovi vrstniki na gimnaziji brez pomislekov sprejemali ideje revolucionarnega nasilja, so v Levu tedaj dozorevali samostojni pogledi na militarizem, nasilje in vojno. Njegov svobodni duh je zavračal kakršnokoli dogmatično enoumje, zato je bil odločen nasprotnik marksistične ideologije. Na univerzi v Ljubljani je študiral slavistiko. Tam mu je prišla v roke Slodnjakova knjiga Zgodovina slovenske literature, ki je izšla v nemškem jeziku v Berlinu (1958). V tej knjigi je prof. Slodnjak prvič omenil dva pesnika druge svetovne vojne, Kajuha in Balantiča kot enakovredna. Tako je načel marksistično teorijo o naprednih literatih in narodnih odpadnikih. Že prej je "revolucionarna" ideologija opravila s Kocbekom, ki se je moral umakniti iz javnega življenja. Lev Detala in njegov kolega Marjan Tomšič sta nastopila v obrambo Kocbeka in se tako zamerila študentski organizaciji. Prišel je tudi v spor z Ivanom Potrčem, urednikom mladinske literarne revije Mlada pota, ker je pisal črtice v duhu, katerega je Potrč označil "napačni humanizem". Pod vplivom Kocbekove knjige novel Strah in pogum je nastala zgodba o dveh mladih ljudeh v drugi svetovni vojni: v njej se nevtralen Slovenec zaljubi v hčerko nemških staršev. Zaradi tega greha je bil leta 1960 prisiljen oditi v emigracijo v Avstrijo skupaj s svojo bodočo ženo Mileno Merlakovo. Prvo leto je bilo zelo hudo, saj sta bila z Mileno tako rekoč na cesti. Mesec dni je moral v zapor, kjer so ga preizkušali, če ni morda jugoslovanski vohun. V tem času je doživel tegobo taboriščnega življenja v nižji Avstriji, s pomočjo Karitas pa je postal vzgojitelj za govorno prizadeto mladino. Spomladi 1961 sta na Dunaju dobila stanovanje, jeseni pa se je vpisal na slavistiko na dunajski univerzi. Na posredovanje prof. Josipa Hamma je dobil štipendijo neke ameriške ustanove za nadarjene literate, kar mu je omogočilo širšo literarno dejavnost. V tem obdobju je bil Lev Detela povezan predvsem s slovenskim zamejstvom in zdomstvom in pisal za tamkajšnje liste. Zatem je začel tudi pisati v nemškem jeziku. Za njegovo pisateljsko pot je značilno, da se je začela že v mladih letih in potem nenehno razvijala. Že kot otrok si je izmišljal zgodbe in jih pripovedoval svojim domačim. Danes obsega njegova knjižna bera že 26 knjig, od tega 8 v nemškem jeziku.

Svojo literarno pot v prvi dobi emigracije označuje kot eksperimentalno, potem pa je začel pisati bolj avantgardno. Značilna dela tega obdobja so Atentat, Junaštvo slamnatega Krpana, Blodnjak. Nekaj teh del so po padcu komunističnega režima ponatisnili tudi v Sloveniji. Razen knjig je Lev pisal za različne časopise in revije, zlasti v zamejstvu in izseljenstvu. Po letu 1973 so začele izhajati njegove knjige v nemškem jeziku. Literarna kritika je postala pozorna nanje in jih večkrat tudi nagradila. Prvi knjigi v nemščini sta nastali na osnovi slovenskih besedil: Izkušnje z nevihtami, ki je izšla v Darmstadtu v Nemčiji, in Kraljev kip, na Dunaju. Prvo izvirno nemško besedilo je knjiga Legende o očetu, ki obravnava problem dogmatizma in avtoritete. Tej knjigi je avstrijsko ministrstvo za kulturo prisodilo nagrado za najboljšo knjigo leta 1976, dobila je tudi nagrado mesta St. Poelten in nagrado avstrijske televizije. Napisal je tudi knjigo Igra za bodoča pokolenja, ki obravnava krvoločnost človekove narave. Katastrofa v ^ernobilu mu je dala navdih za knjigo Pogovori pod tovarniškimi dimniki (1986). V tej knjigi razglablja o uničevalni sili sodobnega potrošništva in industrializacije, ki vse bolj preplavljata svet. V kratkem bo izšla na Dunaju in v Romuniji njegova deveta nemška knjiga Za ognjenim gozdom. Po petdesetih letih beleži svoje spomine konca vojne, ki ga je doživljal kot otrok v Središču ob Dravi, ko so se umikajoče nemške sile spopadle s sovjetsko-bolgarskimi silami. Iz te izkušnje se oblikuje tudi njegov pogled na dogajanje v Bosni.

Lev Detela še vedno veliko piše v slovenščini, zlasti za časopise in revije, pa tudi kakšno slovensko knjigo ima v načrtu. Sporočilo njegove literature je povezano s stanjem današnjega človeštva: "Živimo v mejnem položaju, na področju usodnih stanj, ko se bo treba odločiti za nekatere ukrepe, v katerih se bo izkazala tudi bodočnost sveta. V tem svetu se ne smemo več egocentrično obnašati, ampak se moramo približati sočloveku in mu prisluhniti, pa naj je še tako nenavaden in nerazumljiv. Na osnovi teh tokov in stikov bo nastala nova civilizacija, ki bo univerzalna, ne da bi se pri tem odpovedali svojim narodnim koreninam. Na tem temelju se je treba vreči v pustolovščino sveta ter v miselnosti 20. in 21. stol. sprejeti zavezujočo usodo, ki bo zaznamovala skupno pot naprej. ^e ne bo prišlo do tega, smo lahko črnogledi za prihodnost človeštva in človeka."

Omenim mu, da Slovenci nosimo v sebi neki mesijanizem, po katerem smo podobni Judom. Tudi Kocbek je razmišljal, da se mala Slovenija upira gospostvu velikih držav kot David proti Goljatu. Lev soglaša in doda, da bi morali Slovenci predvsem sprejeti svoje stvarno mesto. Prepričan je, da bi morala biti Slovenija manj samozadostna, bolj odprta v svet in zajemati spoznanja drugih. Prav iz te potrebe Lev že osemnajst let izdaja mednarodno literarno revijo LOG. V njej objavlja prispevke nemških avtorjev in prevode manjšinske literature srednje Evrope ter literature večinskih srednjeevropskih narodov, skupaj tudi odkrivajo književnost narodov tretjega sveta. Glavni namen te revije je pokazati, da so vse književnosti enakovredne in se ne merijo po velikosti kakega naroda. Urejanje revije LOG naj bi prispevalo k drugačnemu vrednotenju književnosti tako v Avstriji kot v Sloveniji in drugod. Nekateri slovenski pisatelji se po njegovem zavedajo današnjega položaja slovenskega človeka. Samo odprta, tvorna in duhovno bogata Slovenija bo lahko nastopala kot samostojni dejavnik v razširjeni Evropi. Po vojni za Slovenijo je z veseljem odkril, da je tudi Avstrija postala kar ponosna na svojo majhno sosedo Slovenijo, ki se je uprla veliki Jugoslaviji. Prepričan je, da bo naš narod znal najti pot v prihodnost in da bo za to zbral dovolj svojih moči. Vlogo Slovencev na Dunaju razume v posredniškem in povezovalnem smislu. Skupaj z ženo Mileno Merlak sta veliko prevajala in tako gradila most med avstrijskim in slovenskim narodom. Lev se trudi za uveljavitev slovenskih del v nemškem svetu. @eli nadaljevati z izdajanjem revije LOG in spremljajoče knjižne zbirke. Več let je bil predsednik združenja avstrijskih literarnih revij in založb, kar mu je pomagalo tudi pri uveljavljanju slovenskih tem in dialoga z raznimi literaturami v Srednji Evropi. To združenje je leta 1989 nekako "preroško" organiziralo simpozij o kulturni avtonomiji in samostojnosti Slovenije, na katerem so nastopili mnogi vodilni slovenski kulturniki. Zaradi svojega idealizma, povezanosti z ljudmi in preroškega gledanja Lev tudi po osamosvojitvi nadaljuje dragoceno poslanstvo slovenskega in srednjeevropskega pisatelja. Za usklajevanje in povezovanje teh kultur je potrebno tenkočutno spoštovanje drugega in sebe ter lastnega dela in dela drugih. Prav v tem Lev razume svoje publicistično delo kot poslanstvo in pričevanje. V kratkem bo na Dunaju in v Bukarešti izšla nova knjiga založbe LOG Ogledalo, v katerem se vidimo. V tej knjigi bodo predstavili nekatere evropske manjšine z zornega kota literata, kot jo ustvarjajo. Knjiga hoče biti zagovornica vsega tistega, kar je že od nekdaj ponižano in razžaljeno. Prav ob odkrivanju te literature in teh ljudi, pravi, vidi nekakšno rdečo nit med svojim mladostnim zavzemanjem za razvrednotenega in zasužnjenega človeka pod komunizmom, za ponižano in zavrženo slovensko ideološko emigracijo ter ljudmi iz tlačenih narodnostnih manjšin, ki jim veliki narodi ne priznavajo pravega dostojanstva in posebne zaščite. Poleg slovenskih manjšin v Avstriji in Italiji se Lev zavzema za Rome, Nemce ob Volgi, ki jih je Stalin izselil v Kazahstan, Madžare in Nemce v Romuniji, za Nemce na Madžarskem, Lužiške Srbe v Nemčiji, Madžare na Slovaškem in Vojvodini. Evropa, kakor si jo zamišlja on, je nekaj čisto drugega, kot jo skušajo predstaviti hegemonisti in univerzalisti iz Haaga. Evropa je tudi Evropa manjšin, malih celic, brez katerih se ne more pretakati evropska duhovnost, ki izvira iz krščanskih korenin.

Ognjišče 11_1995

pogovarjal se je Primož Krečič

* 2. april 1805, Odense, † 4. avgust 1875, København

Pravljica mojega življenja

Danski pisatelj Hans Christian Andersen je v sedemdesetih letih svojega življenja napisal precej pesmi, dram, potopisov in celo nekaj romanov, slaven po vsem svetu pa je postal s svojimi pravljicami. Kdo od nas ne pozna vsaj katere izmed njih? Na primer tiste o cesarjevih novih oblačilih, o deklici z vžigalicami, o kraljični na zrnu graha, o svinjskem pastirju pa o bedaku Jurčku ...

Pravljice, to vemo vsi, so zgodbe, v katerih je vse lepše kot v resničnem življenju. V pravljicah vsi dobri prejmejo zasluženo nagrado, vsi hudobni pa so kaznovani, kot se spodobi. Otroci jih radi poslušajo in njihova nedolžna srca mislijo, da je svet resnično tak. Odrasli vemo, da so to, žal, le sanje, ki so lepe – kakor v pravljici. Zaradi otrok poznajo pravljice njihovi starši in babice in vsi odrasli ljudje, ki imamo otroke radi. Ko jim pripovedujemo pravljice, se v naših srcih oglasi potopljeni zvon otroške sreče in morda sami pri sebi sklenemo: »Potrudil se bom, da bo na svetu več dobrote in pravičnosti in ljubezni. Skušal bom biti dober.«

Pravljico Andersenovega življenja bi lahko začeli takole: Nekoč sta v nekem mestu na Danskem živela dva revna človeka. On je bil čevljar, ona pa perica. Imela sta sina, ki je bil tih in zasanjan. Imel je dolge noge in nerodne roke in velik nos in zaradi tega so ga drugi otroci zmerjali, tako da je bil še raje sam. Po svetu je hodil z zaprtimi očmi, kajti tako je videl pred seboj veliko lepše stvari. Bilo je to v danskem mestu. Odense (danes šteje to mesto okoli 150.000 prebivalcev). Hans Christian se je rodil 2. aprila 1805. Njegov oče in mati sta se poročila dobra dva meseca prej, tako da se je otrok rodil kot zakonski (nezakonske matere so takrat kaznovali z zaporom). Pripovedujejo, da je zakonsko posteljo zbil Andersenov oče sam, in sicer iz desk nekega mrtvaškega odra. Danes kažejo v Odenseju Andersenovo 'rojstno hišo', vendar je gotovo, da ni pristna. Hiša, v kateri se je rodil, je bila veliko bolj revna, saj je bil tisti predel Odenseja, v katerem so živeli Andersenovi, središče bede, moralne in fizične. Njegova mati je bila nezakonski otrok žene, ki je svoje tri deklice prisilila, da so šle na cesto beračit in svojo mater je Andersen upodobil v pravljici Deklica z vžigalicami. Mati je bila celih šestnajst let starejša od očeta in mali Hans se je veliko bolje ujemal z očetom kot z njo. Ko mu je bilo tri leta, so se preselili v drugo stanovanje, ki pa je obsegalo eno samo sobo, v kateri so imeli vse: očetovo čevljarsko delavnico, kuhinjo in jedilnico, dnevno sobo in spalnico. Na podstrešju so imeli zabojček s prstjo za drobnjak in peteršilj; to je bil zelenjavni vrt.

V svoji pravljici o Snežni kraljici je Andersen iz tega zabojčka naredil prelep cvetlični vrt! »Vse cvetlice, ki so ti prišle na misel, iz vseh letnih časov, so tu cvetele z najčudovitejšimi cvetovi!" Z očetom sta ob nedeljah hodila ven v gozd, zvečer pa mu je prebiral iz 'Tisoč in ene noči' in drugih knjig in takrat je - bil očetov obraz ožarjen z nasmehom.

Oče je želel, naj Hans gre v šolo, da bo postal kaj več, kot je bil on sam. Vse je šlo lepo, dokler je imel očeta. Tega je izgubil, ko mu je bilo enajst let. Ubogega čevljarja je zamikala vojaška slava in pridružil se je Napoleonovi armadi. Domov je prišel brez denarja in brez slave – na smrt bolan. Po očetovi smrti se je moral Hans – kot vsi revni otroci – oprijeti dela. Naprej je nekaj časa delal v tekstilni tovarni, nato v tobačni, vendar je bil preveč rahlega zdravja, da bi bil kos napornemu delu. Sam pri sebi je sanjal, da bo "največji pesnik, kar jih je imela Danska". Pisati ni znal, imel pa je čudovit dar za pripovedovanje in tudi dober posluh in lep glas. Štirinajstleten se je odpravil v Koebenhaven z željo, da bi se iz 'grdega račka' spremenil v 'prelepo labodko'. Oblečen je bil v zelo revno obleko, na nogah je nosil prevelike čevlje, da je bil videti prav smešen. Potoval je peš: v dveh dneh okoli 120 kilometrov. Ko je zagledal prestolnico Danske, je pokleknil in se zahvalil Bogu, čeprav kakšne posebne verske vzgoje v domači hiši ni dobil. Imel je priporočilo za neko slavno plesalko. »Preden sem potegnil za zvonec, sem pri vratih pokleknil in se obrnil k Bogu, naj mi pomaga in me varuje,« je zapisal v 'Pravljici mojega življenja'. Seznanil se je z italijanskim pevcem Sibonijem, ki ga je potem nekaj mesecev učil petja, dokler Hans ni prišel v puberteto in je menjal glas. S pevsko kariero ni bilo nič. Poskusil je srečo pri gledališču, o katerem je sanjal že izza otroških let. Tudi tu ni imel bogve kakšne sreče. Nekaj pa je le bilo; našel je dobrotnika, ki mu je omogočil, da je končal srednjo šolo. Bil je starejši ' od vseh sošolcev, precej neroden in revno oblečen in sam pravi, da so bili to zanj "hudi, grenki časi".

V teh letih se je poskusil uveljaviti s svojim peresom in nekaj stvari je že natisnil. Pisal je pesmi in postal znan zlasti s svojimi popotnimi zapisi z Danske. Po maturi se je na smrt zaljubil v sestro svojega sošolca Riborg Voigtovo. Ljubezen pa je bila samo enostranska. Vse življenje ni imel sreče v ljubezni in ostal je sam. V pravljici o mali morski deklici je izpovedal bolečine neuslišane ljubezni.

Sanjal je, da bi potoval, da bi videl čimveč sveta. Ta želja se mu je izpolnila leta 1833, ko je dobil posebno štipendijo, da je lahko potoval v Pariz in v Italijo. Svoja doživetja je natančno popisal v Pravljici mojega življenja". Opisal je vsa srečanja, ki jih je imel s tedaj slavnimi možmi, kot francoskimi pisatelji Hugojem, Balzacom, Dumasom, nemškim pesnikom Heinejem, nemškim zbirateljem pravljic Jakobom Grimmonrrin drugimi. Povrnitvi v domovino (1835) je izšel njegov roman 'lmprovizator'; ki je bil zelo dobro sprejet tako pri bralcih kot pri kritiki.

Kmalu za njim pa je izdal v drobni knjižici (64 strani) svoje prve štiri pravljice, "napisane tako, kot bi jih sam pripovedoval otrokom". Med temi sta bili tudi pri nas znani pravljici Kraljična na zrnu graha in Vžigalnik, ki je nekakšna predelava stare zgodbe o Aladinovi svetilki. Pravljice so bile namenjene otrokom, njihov avtor pa je upal, da jih bodo sprejeli tudi odrasli. Vendar so mu odrasli namenili le ostro kritiko: zamerili so mu, da je jezik v njih čisto ljudski in nič 'zlikan', primere da žalijo višje kroge in da so skoraj nemoralne (kraljična, ki jaha psa v pravljici Vžigalnik!). Edini, ki je spoznal, da so te drobne pravljice pravi biseri, ni bil literat ali književni kritik, ampak znanstvenik – fizik Hans Christian Orstedt, mož, ki je odkril zakone elektromagnetizma. Ta je napovedal: »Roman Improvizator je napravil Andersena slavnega, pravljice pa ga bodo naredile nesmrtnega!« V svoje pravljice je Andersen vnašal samega sebe, svojo osebno dramo in trpljenje, zato se je bralcem kmalu priljubil.

»V prvem snopiču sem skušal pripovedovati stare pravljice, ki sem jih slišal kot otrok,« pravi sam. »Utrinek prijaznosti, s kakršno so nekateri ljudje sprejeli izvirno pravljico, meje spodbudil, da sem skušal napisati še več takih pravljic. Čez eno leto je izšel nov snopič in kmalu zatem še tretji ... Taka pozornost je rasla še dalje pri nadaljnjih zvezkih. Vsakokrat o božiču je izšel en snopič in kmalu je prišlo v pravo navado, da pod drevescem niso smele manjkati moje pravljice." Tudi pri njem je obveljala resnica, ki jo beremo v evangeliju: »Prerok ni brez časti, razen v svojem kraju in na svojem domu« (Mt 13, 57); na Danskem so ga sprejeli kasneje kot v tujini.

Tako je postal slaven. O tem je sanjal kot mlad delavec in sanje so se uresničile. Baje mu je že tedaj neka vedeževalka napovedala slavno prihodnost: pogledala je v karte in kavino goščo in dejala njegovi materi: »lz vašega sina bo slaven človek! Na njegovo čast bo nekoč Odense slovesno razsvetljen!« 6. decembra 1867 mu je mestni svet slovesno izročil listino častnega občana in mesto je bilo vse v lučeh. »Velika čast, ki mi jo je izkazalo mesto,« je ob tem zapisal Andersen, »me globoko pretresa in dviga. Moram se spomniti Aladina, ki je s čarobno svetilko postavil prečudežen grad, stopil k oknu in dejal: "Tam spodaj sem hodil kot reven deček!" Tudi meni je dodelil Bog tako čarobno svetilko duha, poezijo ...«

Že takrat je bil hudo bolan. Bolezen se je še stopnjevala in ga vsega zvila. Trpljenja ga je rešila smrt, ki je prišla ponj 2. avgusta 1875. S svojimi pravljicami pa še po sto letih, kakor njegove morske deklice, prihaja tja, "kjer okuženi soparni zrak ubija ljudi" in tam "pihlja hlad". Prijetni hlad dobrote.

S. ČUK

(Ognjišče 09_1975)