LETA 1657 ROJEN MARKO ANTON KAPPUS

NAJSTAREJŠI SLOVENSKI MISIJONAR († 1717)

Marko Anton Kappus (tudi Kapus) je najbrž najstarejši slovenski misijonar, ki ga poznamo po imenu in po deželi njegovega misijonskega delovanja. To je bila daljna Mehika, o kateri je tudi marsikaj zapisal in so njegovi zapiski dragoceno gradivo za njeno zgodovino. "Čeprav znanstveni študij ni bil poglavitni cilj misijonskega dela, je zanimanje nekaterih naših misijonarjev vendarle seglo tudi na področje znanosti in književnosti," je zapisal dr. Zmago Šmitek v knjigi Slovenska Cerkev in misijoni (Ljubljana 1991). "S tem so si pridobili vidno, a še ne dokončno ocenjeno mesto v slovenski kulturni zgodovini." Tam piše tudi, da je zgodovina slovenskega misijonarstva v celoti še slabo raziskana. Med najbolj zavzete raziskovalce na tem področju spada prav on. O slovenskem jezuitskem misijonarju Marku Antonu Kappusu je pisal v omenjeni knjigi, še več pa v svojem temeljitem delu Klic daljnih svetov (Ljubljana 1986).

več:
S. Čuk, Marko Anton Kappus: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2007), 32-33.

LETA 1706 ROJEN FILIP JAKOB REPEŽ

ORGANIST, PESNIK, SKLADATELJ († 1773)

Leta 1706 v Cerknici rojeni Filip Jakob Repež je bil organist v Starem trgu pri Ložu. Skrbel je za petje ob shodih pri cerkvici sv. Križa na Križni Gori. Na znane napeve je zložil več pesmi in jih s pomočjo duhovnikov izdal Romarske bukvice (1757) vsebujejo dvanajst pesmi, molitvenik in romarski priročnik Nebešku blagu (1764) tri, Romarsku drugu blagu (1770) pa petindvajset pesmi. Zbirka Štima božja, ki je vsebovala nedeljske, svetniške in priložnostne pesmi, ni bila tiskana, ker so »patroni odpovedali«.

LETA 1828 UMRL LEOPOLD LAYER

BAROČNI SLIKAR (* 1752)

"Od naših starejših umetnikov je med ljudstvom najbolj znan Leopold Layer, ki je naslikal brezjansko Marijo Pomagaj. Še dandanes je živo izročilo, da je umetnik to podobo naslikal v ječi in z uklenjenimi rokami," piše Emilijan Cevc, ki pove, da je "resnica manj legendarna"; kakor nas pouči življenjepis umetnika, ki je umrl pred 170 leti.

več:
S. Čuk, Leopold Layer: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1998), 20-21.

legenda o Mariji Pomagaj (Joža Lovrenčič):

• "Marija, ki že nekaj let / na Brezjah te časti naš svet, / poslušaj, kaj te prosim vnet: / Če rešiš naju teh temin, / ti Brezje jaz in Valentin / poslikava lepo v spomin!°

LETA 1869 ROJEN RIHARD JAKOPIČ

SLIKAR († 1943)

Jakopič je bil ne samo plodovit slikar (ohranjenih je okoli 1200 slik ter kakšnih 650 risb), ampak tudi prodoren pisec, ki je v številnih člankih in izjavah izpovedal svoje poglede na umetnost. Zanj je (impresionistično) slikarstvo "barvni izraz umetnikove duševnosti, zavedno razodevanje duhovnih doživljajev poglavitno z barvami". Jakopiča kot človeka je odlikovala velika osebna dobrota, topla naklonjenost do ljudi, ne oziraje se na njihov družbeni položaj ali izobrazbo. V svojih izjavah in spominih nam je Jakopič zapustil tudi čudovite misli o odnosu do življenja, narave in Boga, kajti "v poznih letih se je njegovemu panteističnemu humanizmu pridružila eshatološka nota in poglobljena religiozna duhovnost" (Tomaž Brejc).

več:
S. Čuk, Rihard Jakopič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2003), 42-43

nekaj njegovih misli:

• "Vse moje življenje je bilo po Božji volji posvečeno umetnosti, naši umetnosti... Bog je vdihnil vsem bitjem svojo dušo. Človeku je rekel: Tebe, človek, sem si izbral za gospodarja zemlje. Dam ti vse, kar sem dal drugim bitjem. Povrhu pa ti dam še toliko pameti, da boš mogel modro, vestno in pravično izvrševati svoja opravila na zemlji. Poslušaj me, ubogaj me! Živi po mojih postavah! Srečen boš in osrečil boš svoj rod in vsa živa bitja, ki žive na zemlji. Živi, raduj se, trpi, dokler te ne odpokličem; kajti vse, kar je bilo kdaj rojeno, se mora nekoč razkrojiti, umreti. Le življenje je večno. Življenje pa sem Jaz."
  
  
• "Mislim, da se ne motim, če pravim, da slovenske umetnosti ni bilo in je še ni - ona je v bodočnosti. Toda sedaj smo na poti do nje, in ali jo dosežemo, je odvisno od okoliščin. Res smo imeli prej nekaj umetnikov, toda ostali so tuji masi naroda kakor jim je bil narod tuj... Umetnost postane slovenska tedaj, kadar nam postane življenjska potreba, kadar bomo iskali sebe v njej. Zato bi se pa morali prej popolnoma osamosvojiti na vseh poljih od tujega, zlasti nemškega vpliva" (leta 1910).

LETA 1912 UMRL JANEZ MENCINGER

PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC IN ODVETNIK (* 1838)

Najdaljše, najzrelejše in najboljše delo pisatelja Janeza Mencingerja je 'esejistični potopis' Moja hoja na Triglav, v katerem je z dobrodušnim humorjem prikazal naše kulturne in zgodovinske razmere in oživil spomine na svoje sodobnike. Mencinger, po rodu Bohinjec, ni bil nikoli na Triglavu. Njegova pripoved je simbolična podoba njegovega življenjskega iskanja.

več:
S. Čuk, Janez Mencinger: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2002), 16-17.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Vest, hči vere, je tista nikdar speča opominjevalka, ki nam vedno glasno govori, kaj je prav, kaj napačno in da naj poravnamo, kar smo zakrivili. Vest šele dela nravstvene resnice trdne ter stanovitne ter njih izpolnjevanje zaslužno.
  
• Drugim, ki drugače mislijo, ne prikimujmo iz same ponižnosti ali zato, da bi se jim laskali; kadar nam je povedati svojo pravo pošteno misel, jo povejmo glasih no, da se bo razumela razločno. Zakaj kdor zataji svojo misel, zataji svoje poštenje.
  
• Čim ožje je človeku duhovno obzorje, tem širša mu je osebna razdražljivost. Če imaš opraviti s takim človekom, ne dotikaj se slabosti niti njegovih niti njega svojcev.
  
• Za spoznanje moralnih resnic pravzaprav ne potrebujemo ne nižjih ne višjih šol, ker že bistvo teh resnic zahteva, naj bodo tako preproste in samoumevne, da smemo njih znanje zahtevati pri vsakem količkaj razsodnem človeku.
  
• Naša morala bi bila malo vredna, ako bi človek svojo sebičnost in svobodo krotil samo toliko, kolikor se mu je bati kazni od človeške oblasti. Morala torej potrebuje močnejše zaščitnice, in to je vera.
  
• Zlato je najtežja reč na svetu. Zato ni čudno, da čestokrat celo može visokoletečih misli tako potlači k tlom, da lezejo podlo po blatu in prahu in da jim v živem telesu mrje njih poštenje.
  
• Laž je navadno blago, ki je vedno na trgu, resnica pa je redko zlato. Zato oprezno ravnaj z resnico.

LETA 1920 ROJEN RUDOLF FRANCL

OPERNI PEVEC IN TENORIST († 2009)

Na operni oder je šel po stopinjah starejšega, manj znanega brata Ivana, ki je bil član zagrebške opere. Glasbeno se je šolal pri Juliju Betettu v Ljubljani. Leta 1944 je debitiral kot Viljem v operi Mignon (A. Thomas) in kmalu postal eden od stebrov ljubljanske operne hiše. Tu je prepel skoraj vse opere lirskega opernega repertoarja. Kot gost je nastopal v mnogih drugih evropskih operah. Odlikovali sta ga redka lepota glasu in navdahnjena kreacija. Bil je eden od velikih tenoristov v zgodovini slovenske opere.

LETA1938 UMRL FJODOR IVANOVIČ ŠALJAPIN

OPERNI PEVEC, BASIST IZ PODZEMLJA (* 1873)

Ruski operni pevec, basist z globokim ‘dnom’, eden največjih opernih umetnikov 20. stoletja, velike glasovne izrazitosti in izredne igralske prepričljivosti. V operni igri je prvi uporabil pravilo ruskega gledališkega režiserja Stanislavskega, da mora igralec svojo vlogo resnično podoživeti, ne samo predstaviti. Zahodne dežele je seznanil z deli ruskih skladateljev, zlasti Musorgskega. Mnogim vlogam (Boris Godunov, Ivan Grozni, Don Kihot) je dal svoj osebni pečat, ki je vse do danes ostal vzor vsem tolmačem teh vlog.

LETA 1959 UMRL PRIMO MAZZOLARI

DUHOVNIK IN PISATELJ (* 1890)

Don Primo Mazzolari je veljal za "motečega" duhovnika in s svojimi mislimi in pobudami je nemalokrat prišel navzkriž s cerkvenimi predstojniki in s civilnimi (fašističnimi) oblastmi. Danes pa se ga vsi spominjajo z velikim spoštovanjem. Vedno znova tiskajo njegove knjige, ki so jih nekdaj imeli za "krivoverske". Ta duhovnik, ki je "prehiteval koncil", je umrl na današnji dan. Papež Pavel VI. je o njem dejal: "Delal je dolge korake in težko smo ga dohajali. Tako je trpel on in trpeli smo tudi mi. Takšna je usoda prerokov." Govoril in pisal je o "Cerkvi ubogih", o Cerkvi, ki po zgledu svojega Ustanovitelja pri svojem oznanjevanju in delovanju razodeva posebno ljubezen do ubogih. Don Primo je živel uboštvo oznanjal tudi s svojim življenjem.

več:
S. Čuk, Primo Mazzolari. "Delal je dolge korake in težko smo ga dohajali": Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2009), 18-19.

njegove misli:

• Ničesar nimam. Po imetju nikoli nisem imel poželenja in nikoli mi ni gospodovalo. Nimam prihrankov, razen nekaj malega, kar bo morda zadostovalo za stroške mojega pogreba. Želim, da bi bil kar se da preprost, po mojem okusu in po običajih moje hiše in moje Cerkve. (iz oporoke)
  
• Človek, ki se ne zavzame za človeka, je krivičnik; kristjan, ki se ne zavzame za kristjana, je brezbožnik. kajti kjerkoli je kakšen človek, tam je oltar Božje ljubezni.

LETA 1961 PRVI ČLOVEK POLETI V VESOLJE

12. aprila 1961 ob 09:07 po moskovskem času so s kozmodroma Bajkonur izstrelili nosilno raketo Vostok z vesoljsko ladjo Vostok 1, v kateri je kot prvi človek v vesolje poletel Jurij Gagarin. Vesoljska ladja je Zemljo obkrožila enkrat in sicer na tiru z višino med 169 in 315 kilometri. Gagarin je, kot je bilo predvideno, 108 minut po izstrelitvi s padalom pristal blizu mesta Engels v Sovjetski zvezi. Prvi vesoljski polet s posadko v zgodovini človeštva je bil tako zaključen. Naredil je polni obhod Zemlje, vendar je zaradi vrtenja Zemlje pristal zahodneje od Bajkonurja.

LETA 1962 UMRL DAVID DOKTORIČ

duhovnik, publicist in glasbenik (* 1887)

Neverjetno vijugasta življenjska pot slovenskega duhovnika Davida Doktoriča, ki se je uveljavil kot gospodarstvenik, publicist, glasbenik in dušni pastir slovenskih izseljencev, se je pričela v Našicah v Slavoniji, končala pa se je v Montevideu, glavnem mestu Urugvaja, kjer je od leta 1936 do smrti duhovno oskrboval Slovence in sploh Jugoslovane. Dokler je bil doma na Goriškem, se je uveljavil tudi na glasbenem področju.

LETA 1966 UMRL JANEZ JALEN

DUHOVNIK, PISATELJ, DRAMATIK (* 1891)

»Kolikokrat sem gledal slovenski svet s Triglava, ga premeril v daljo in šir, vsega, kar je nagega in kar so nam ga odtrgale meje, vsakikrat se mi je zdel lepši,« se je na večer svojega življenja spominjal pisatelj Janez Jalen, pevec pravljičnih lepot naših gora in pripovedovalec idi­ličnih zgodb iz življenja pastirjev, planšarjev in lovcev, ki so jim bile gore drugi dom. Na vrh Triglava se je povzpel blizu osemdesetkrat, da se je njegova duša 'napila lepote', ki ga je navdihovala pri pisanju. Ko je bil župnik v Grahovem pri Cer­knici - na Notranjskem (1948- 1958), je njegova muza zaspala, ko pa je šel 'past duše' v Ljubno na Gorenjskem, se je spet prebudila. »Pet let še ne utegnem umreti, zakaj napisati moram še povest o furma­nih - Vozarji se bo imenovala - s katero se ukvarjam že leta in leta, pa bi jo nerad odnesel v grob,« je razkladal svoje pisateljske načrte po prihodu v svoj domači svet. Vozarji naj bi obsegali šest knjig - večerniških povesti za Mohorjevo, izšle pa so le tri: nekoliko predelani Ov­čar Marko (1958), pa še Tri za­obljube (1959) in Izpodkopana cesta (1960). Smrt mu je vzela pero iz rok 12. aprila 1966, poldrugi me­sec pred petinsedemdesetim rojst­nim dnem.

več
S. Čuk, Janez Jalen: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1991), 67.
S. Čuk, Jalnova hiša. Rodine pri Žirovnici: Domače ognjišče, v: Ognjišče 4 (2016), 131.

nekaj njegovih misli:

• Že kot otrok v ljudski šoli, ob mohorjevih knjigah, sem sanjal, kako bi pisal. Študiral sem v Kranju, sam sebi prepuščen. Moj študij je bil zelo pomankljiv. Po maturi sem razmišljal, kam. Smernica mi je bila: pojdi tja, kjer boš najlažje pisal Bogu v čast, ljudem v dobro.
  
• Ovčarja Marka je moj oče prav zares pisal, deloma s svojim življenjem, še bolj pa s pripovedovanjem. Moj oče je bil, kljub temu, da je bil nepremožen, spoštovan mož. Zimske večere so posedali ob peči, kadili tobak in pripovedovali...
  
• Cvetkova Cilka, tako naj bo naslov povesti bohinjskega dekleta, ki za svojo na pol otroško lahkomiselnost dolga leta dela krvavo pokoro.
  
• Po lastni izbiri sem se odločil, da grem duše past v Notranje Gorice, v srce Barja. Za novo leto 1933 sem bil že tam. In začele so se mi odpirati oči. /.../ Barje me je privezalo nase. Začel sem iskati njega davnino (k prvi izdaji Bobrov).

LETA 2015 UMRL JOŽE CIUHA

SLIKAR, ILUSTRATOR IN GRAFIK (* 1924)

Sin stavbenika iz Trbovelj je pred vojno obiskoval gimnazijo v Ljubljani in Brežicah, bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, po vojni je študiral primerjalno književnost, umetnostno zgodovino in arheologijo na FF, nato pa še slikarstvo na ALU. Študijsko se je izpopolnjeval na potovanjih po svetu, zlasti jugovzhodni Aziji, ki so zaznamovala njegovo ustvarjanje: vodilni motiv so groteskno stilizirane človeške in živalske figure (opice) na zlato-temnem ozadju. Dejaven je bil tudi kot knjižni ilustrator. Doživetja na svojih potovanjih je prelil v potopise.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1514 UMRL BRAMANTE (DONATO D'ANGELO)

ITALIJANSKI RENESANČNI ARHITEKT IN SLIKAR (* 1444)

Najbolj znamenita cerkev katoliškega sveta je bazilika sv. Petra v Rimu, ki je zgrajena nad grobom apostola Petra, Kristusovega namestnika. Sedanje mogočno svetišče so gradili v letih 1506–1626 po načrtih italijanskega renesančnega arhitekta Bramanteja. Mojster je že na začetku gradnje – na današnji dan – umrl. Delo so nadaljevali in dokončali njegovi učenci.

LETA 1744 ROJEN JURIJ JAPELJ

DUHOVNIK, PESNIK, JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC († 1807)

Prvi prevod Svetega pisma v slovenščino so pripravili naši protestanti: leta 1584 je izšla Dalmatinova Biblija, za tiste čase izredno delo. Okoli dvesto let pozneje smo dobili prvi 'katoliški' prevod Knjige vseh knjig v slovenščino. Prevajalsko delo je vodil janzenistično usmerjeni duhovnik Jurij Japelj, ki se je rodil na današnji dan. Na smrtni postelji ga je doletela vest, da je imenovan za tržaškega škofa.

več:
S. Čuk, Prevajalec in slovničar Jurij Japelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1994) 20-21.

LETA 1804 UMRL MIKLOŠ KUZMIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, NARODNI BUDITELJ (* 1737)

"Kdo je ohranjal ter budil narodno zavest v pokrajini med Muro in Rabo? Zanemarjeni kmečki domovi s slovensko govorico, ki jo je teden za tednom utrjevala Cerkev s slovensko molitvijo in pesmijo, pridigo, od 18. stoletja pa dajala ljudem v roke tudi nabožne, pozneje celo poučne in zabavne knjige v njihovem narečju... Ko bi bilo ljudstvo vsa stoletja prepuščeno samo sebi in ne zavednim, skoro edinim med njimi delujočim izobražencem - duhovnikom, bi danes Prekmurje ne bilo v Sloveniji." Tako je zapisal dr. Vilko Novak, najboljši poznavalec prekmurskega slovstva, ob 250-letnici rojstva Mikloša Küzmiča, katoliškega nabožnega pisatelja. Najbolj razširjeni knjigi izpod "zlatega" peresa Mikloša Kuzmiča sta bili Szveti evangelyomi in Kniga molitvena; evangelije so do leta 1920 še trinajstkrat ponatisnili, Kniga molitvena pa je doživela kar sedemindvajset ponatisov! Jože Zadravec, sin Slovenske okrogline, je zapisal: "Ob nedeljah in praznikih - 'na vse nedelne i svetešnje dni' - so prekmurski in 'ogrski' (porabski) verniki nad 150 let poslušali glavne dele evangelijev v Kuzmičevi besedi ter tako ohranjali od svojih dedkov in babic podedovano besedo."

več:
S. Čuk, Mikloš Küzmič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2004), 70-71.

LETA 1806 ROJEN ANASTASIUS GRUN

AVSTRIJSKI PESNIK IN KRANJSKI LIBERALNI POLITIK († 1876)

Pod imenom Anastasius Grün se skriva nemški pesnik in politik Anton Alexander grof Auersberg, član frankfurtskega parlamenta in nato član zgornjega doma avstrijskega parlamenta. S slovensko literarno zgodovino je povezan zato, ker je bil pesnik France Prešeren njegov vzgojitelj v Klinkowstromovem zavodu na Dunaju.

LETA 1810 UMRL JAKOB FRANČIŠEK ZUPAN

SKLADATELJ IN PEDAGOG (* 1734)

Življenjska pot tega slovenskega skladatelja je zavita v meglo, ve se samo za datum in kraj njegovega rojstva – Schroten na Gornjem Štajerskem. Leta 1757 se v Kamniku pojavi in kmalu zaslovi kot odličen glasbenik. Peter Pavel Glavar ga vabi v Komendo, vendar ostane v Kamniku kot organist, zborovodja in glasbeni učitelj. Napisal je precej cerkvenih skladb. Njegovo največje delo je prva slovenska opera Belin, katere notni zapis je veljal za izgubljenega do leta 2008. Libreto Damascena Deva je bilo objavljeno leta 1780 v Pisanicah.

LETA 1869 UMRL JANEZ CIGLER

DUHOVNIK, PISATELJ IN PESNIK (* 1792)

»Opomniti pa tudi moram, kako so kmetje moje domovine v slast prebirali Svetina. Komaj so dobili knjižico v vas, in brž se je vrstila od hiše do hiše; in še zdaj se časi menijo pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se reči, da je bila ta knjiga skoraj do dobrega postala narodna ...« Tako je zapisal leta 1858 pisatelj Fran Levstik v svojem znamenitem Popotovanju iz Litije do Čateža, v katerem je nakazal smernice za razvoj slovenskega slovstva. Za vzor ljudskega pripovedništva postavlja 'Svetina' - to je povest z naslovom Sreča v nesreči ali Popisvanje čudne zgodbe dveh dvojčikov (njun priimek Svetin Levstik navaja kot naslov knjige), spisal pa jo je leta 1836 Janez Cigler, 'fajmošter pri sv. Tilnu v Višnji gori'. Iz šolskih klopi vemo, da je ta njegova knjiga prva slovenska povest. Levstik je ob njenem izidu imel pet let; da je 'postala narodna', potrjuje tudi dejstvo, da sta za prvo izdajo, ki je bila tiskana v 1050 izvodih, kmalu sledila dva ponatisa, leta 1838 in 1840, obakrat po 100 izvodov, kar je bilo za tiste čase kar lepa naklada.

več:
S. Čuk, Janez Cigler: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1992), 24-25

njegova misel iz Sreče v nesreči:

• Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo; kaj ne veš, da je to božja volja? Tudi najmanjša reč se ne zgodi brez božje volje in ne en las ne pade z naše glave brez volje nebeškega Očeta... Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih. Skrbi lepo za fantiča in ne pozabi jih učiti, Boga poznati, njega moliti in mu služiti... (France Svetin pred odhodom na vojsko)

LETA 1875 ROJEN IVAN BAŠA

DUHOVNIK, PISATELJ, PREKMURSKI VODITELJ († 1931)

Prekmurski narodni buditelj Ivan Baša je po ljudski šoli v Beltincih obiskoval gimnazijo in bogoslovje v madžarskem Sombotelu. Kot duhovnik je deloval največ na Gradiščanskem, od leta 1908 do smrti pa je bil župnik v Bogojini. Spadal je v krog sodelavcev Franca Ivanocyja in Jožefa Klekla st., s katerima je ustanovil prekmursko versko periodiko, v katero je tudi pisal. V čas njegove službe v Bogojini spada zidava tamkajšnje nove cerkve (1925–1927), arhitekturne mojstrovine Jožeta Plečnika.

več:
S. Čuk, Naše Prekmurje: Priloga, v: Ognjišče 8 (2019), 58-65
knjiga: Tebi Slovenska krajina, Ognjišče - SZ, Koper 2019

LETA 1898 ROJEN STANKO VURNIK

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, ETNOGRAF IN MUZIKOLOG († 1932)

Slovensko ljudsko glasbo, ki je zelo bogata, je prvi ovrednotil Stanko Vurnik, umetnostni zgodovinar, etnograf in muzikolog, doma iz Šentvida pri Stični. Posvečal se je predvsem teoriji in zgodovini glasbe in s tega področja napisal več študij. Nekaj časa je delal kot časnikar, nato pa je bil kustos Etnografskega muzeja v Ljubljani.

več:
S. Čuk, Stanko Vurnik (1898-1932): Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2018), 46-47.

LETA 1900 ROJENA SONJA SEVER

MLADINSKA PISATELJICA IN PREVAJALKA († 1995)

Sonja Kamplet se je rodila v uradniški družini v Celju. Leta 1924 se je poročila s književnikom in trgovcem Ivanom Severjem, ki je imel v Zagrebu knjigarno in lastno založbo. Po moževi smrti (1932) je v Zagrebu odprla otroški vrtec in v njem otrokom pripovedovala izvirne pravljice, pripovedke in basni, teh jih objavljala v različnih listih. Zgodbe na sodoben način vzbujajo ljubezen do sočloveka, živali in narave. Mnoge so izšle v knjigah (Čevljarček Palček in druge pravljice, Zvesti tovariš, Kamenček sreče).

LETA 1911 ROJEN ZDENKO KALIN

KIPAR († 1990)

Iz rojstnega Solkana je šel po stopinjah starejšega brata Borisa (1905) na akademijo likovnih umetnosti v Zagreb. V Ljubljani je postal član kluba Neodvisnih, leta 1948 profesor za kiparstvo na tamkajšnji Akademiji. Zdenko Kalin je izrazit kiparski portretist in avtor javnih spomenikov. Upodobil je celo vrsto kulturnih osebnosti. Posebno se je znal približati otroškim obličjem in postavam. Eno njegovih najbolj znanih del je Pastirček iz ljubljanskega tivolskega parka, ki je postal zaščitni znak Televizije Slovenija.

več:
S. Čuk, Zdenko Kalin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2011), 48-49.

LETA 1912 UMRL JAKOB SKET

PISATELJ, PEDAGOG IN UREDNIK (* 1852)

Na spominski plošči, ki jo je Družba sv. Mohorja dala postaviti svojemu dolgoletnemu odborniku in ravnatelju na njegovi rojstni hiši v Mestinju pri Sladki Gori, je dr. Jakob Sket predstavljen kot "profesor, pisatelj Miklove Zale, vzgojitelj in književnik". Zapustil je še nekaj drugih spisov, a Miklova Zala, "povest iz turških časov", je njegovo najbolj znano književno delo. Povest je bila tudi dramatizirana in je postala ena najbolj priljublje­nih ljudskih iger. "Oče" Miklove Zale je umrl na današnji dan.

več:
S. Čuk, Jakob Sket: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2002), 16-17.

LETA 1950 UMRL FRANCE KIDRIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, PREŠERNOSLOVEC, ESEJIST (* 1880)

Študij slavistike na Dunaju je končal leta 1906 z doktoratom o glagolskih cerkvenih knjigah. Nekaj časa je deloval na Dunaju, leta 1920 pa je bil imenovan za rednega profesorja za zgodovino starejših slovanskih literatur s posebnim ozirom na slovensko, leta 1923/24 je bil rektor Univerze v Ljubljani. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva I–IV (1929–1938), ki sega od začetkov do 1819 in podrobno opisuje prerodno dobo (razsvetljenstvo in romantiko). Pripravljal je novo izdajo Prešernovih Poezij.

LETA 1970 UMRL JACQUES-HENRI-MARIE PREVERT

FRANCOSKI PESNIK (* 1900)

Prevert je začel pisati gledališke igre in filmske scenarije, šele nato je prešel na pesmi in v začetku skladal balade s socialno in ljubezensko vsebino. Prvo pesniško zbirko Besede je izdal takoj po vojni in z njo je postal zelo priljubljen in cenjen pesnik. Nekateri pravijo, da je eden največjih pesnikov 20. stoletja, res je, da je mojster besede, vendar so njegove pesmi težko prevedljive, ker se ni oziral na slovnico, ampak je pisal kot je govoril. Zato je preprosto povedal marsikaj o silno zapletenih rečeh: o življenju, ljubezni. V slovenščini je leta 1971 izšla zbirka Prevertove poezije (Janez Menart), izbor pesmi z naslovom Barbara je izšel leta 1986 in 1991 v prevodu Aleša Bergerja, ki je leta 1994 prevedel tudi izbor Ta ljubezen in Prevertova zbrana dela leta 2004, leta 2018 pa še zbirka Besede, prav tako tudi zbirki kratke proze Levič v kletki (1981) in Pismo s Potepuških otokov (1990) ... Prevertova besedila so uporabili francoski skladatelji in iz njih je nastalo veliko znanih šansonov, ki sta jih pela Edith Piaf in Yves Montand in ameriška folkrokerica Joan Baez.
Nekaj Prevertovih verzov v prevodu Aleša Bergerja:

• Spomni se Barbara / kar naprej je deževalo na Brest tisti dan / in ti si šla nasmejana / razigrana pokapljana oprana / po dežju / spomni se Barbara / kar naprej je deževalo na Brest / in srečal sem te na Siamski cesti / smejala si se / in tudi jaz sem se smejal / spomni se Barbara / nisem te poznal / nisi me poznala / spomni se / pod obokom je vedril mlad fant / in zaklical je tvoje ime / Barbara / in stekla si k njemu po dežju / pokapljana nasmejana razigrana / in se mu vrgla okrog vratu ... (Barbara)
  
• Z glavo reče ne / a s srcem reče ja / ja reče vsemu kar ima rad / ne reče učitelju / stoji / prašan je / zasuje ga cel kup težav / na lepem ga popade grozen smeh / in zbriše vsevprek / črke in besede / imena in števila / izjeme in pravila / in čeprav mu učitelj grozi / in se mu piflarji smejijo / prime raznobarvne krede / in na črno tablo nesreče / nariše obraz sreče. (Zabušant)

LETA 2006 UMRLA MAJDA SEPE

PEVKA ZABAVNE GLASBE (* 1937)

V mladosti je Majda želela postati baletka, obiskovala je tudi glasbeno šolo in se petja učila pri opernem pevcu Franciju Schifrerju (očetu njenega bodočega moža Mojmirja). Kot gimnazijka se je najprej podala v manekenske vode in na eni od revij spoznala bodočega moža ki je bil glasbenik v spremljevalnem orkestru. Z 19- leti je bila izbrana na avdiciji za Ljubljanski jazz ansambel in se po končani manekenski karieri posvetila petju.. Leta 1956 sta se z Mojmirjem poročila, in bila v zlatem obdobju slovenske popevke (v sedemdesetih) ena vidnejših in uspešnih pevk. Večkrat je nastopala na festivalu Slovenska popevka (leta 1972 in 1974  zmagala) ... pela pa je tudi šansone. Njene uspešnice so: Med iskrenimi ljudmi, Uspavanka za vagabunde, Ribič, ribič me je ujel, Šuštarski most, Poj kitara mojega srca, Pesem o pomladi in prijateljstvu ...

LETA 2020 UMRL ALOJZ URAN

LJUBLJANSKI NADŠKOF (* 1945)

Alojz Uran se je rodil v Spodnjih Gameljnah kot zadnji od treh otrok kmečkih staršev. Leta 1964 je maturiral na bežigrajski gimnaziji in se vpisal na filozofsko fakulteto in po romanju na Brezje odločitev spremenil ter se vpisal ne teološko fakulteto. Po končanem študiju ga je nadškof Jožef Pogačnik na praznik apostolov sv. Petra in Pavla 29. junija 1970 posvetil v duhovnika. Novo mašo je imel 12. julija 1970 v domači župniji Šmartno pod Šmarno Goro.
Najprej je bil kaplan v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani, kjer je bil tri leta, potem pa je 1973 odšel na študij v Rim, kjer je na Pedagoški fakulteti Papeške salezijanske univerze opravil katehetsko pedagoško specializacijo in leta 1977 študij zaključil z magisterijem. Doma ga je čakalo vzgojno delo v malem semenišču pri sv. Petru v Ljubljani, kjer je postal rektor. Leta 1980 je postal župnik župnije v Šentvidu nad Ljubljano, več let pa je kot dekan tudi vodil šentviško dekanijo.
Papež Janez Pavel II. ga je 16. decembra 1992 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, 6. januarja 1993 je bil posvečen v Rimu po rokah svetniškega papeža Janeza Pavla II. Kot pomožni škof je opravljal vrsto nalog znotraj nadškofije in v Slovenski škofovski konferenci. Bil je član Škofijskega in Medškofijskega katehetskega sveta, voditelj Komisije za duhovne poklice, predavatelj na Teološko pastoralni šoli, voditelj Škofijskega odbora za duhovne poklice in odgovorni za duhovne poklice pri Slovenski škofovski konferenci. Leta 1996 je pripravljal in koordiniral prvi papežev obisk v Sloveniji in bil med leti 2000 in 2006 delegat za pastoralo Slovencev po svetu.
Papež Janez Pavel II. je škofa Urana oktobra 2004 imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita. Kot nadškof je bil tudi veliki kancler Teološke fakultete. V tem času je bil najprej leta 2004 izvoljen za podpredsednika Slovenske škofovske konference, leta 2007 pa so ga slovenski škofje izvolili za predsednika SŠK.
Leta 2009 je papež Benedikt XVI. sprejel njegovo odpoved službi ljubljanskega nadškofa. Po upokojitvi se je  z velikim veseljem in gorečnostjo posvetil duhovnemu spremljanju različnih skupin na številnih romanjih. Poletne mesece je običajno preživljal na božjepotnih Svetih Višarjah, Po vrnitvi v Slovenijo (2010) se je začelo njegovo pastirsko delovanje, ki ga niso bremenile administrativne dolžnosti in odločitve. Nadvse rad je bil med ljudmi. Pa naj bo to med otroki in dijaki v Zavodu sv. Stanislava, med ljudmi na župnijah, kjer je birmoval ali vodil različne slovesnosti, med romarji, ki jim je bil pravi duhovni oče, med sodelavci, prijatelji in romarji Radia Ognjišče, ki jim je bil blizu z molitvijo, besedo in pesmijo. Kamor je prišel, je prinašal sonce, veselje, pozitiven pogled na življenje. Bil je velik ljubitelj petja.

več:
F. Bole, Novi ljubljanski pomožni škof Alojz Uran. "Moja mama je molila: Marija, če bo ta otrok živel, naj bo tvoj!"; Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1993), 9-13.
B. Rustja, Novi ljubljanski nadškof in  metropolit msgr. Alojz Uran. "Potruditi se moramo, da bi se Cerkev pokazala kot Mati, ki sočustvuje s človekom in mu želi pomagati.": Gost meseca, v: Ognjišče 12 (2004), 8-12
B. Rustja, Ljudski škof v najplemenitejšem pomenu. (zapis), v: Ognjišče 5 (2020), 28.

nekaj njegovih misli:

• V našem času moramo pomagati staršem, da bodo izpolnili svojo nalogo. Začutiti morajo, da so oni prvi odgovorni za vzgojo.
• Ne dajo življenja otroku starši. Oni življenje posredujejo, ker so ga sami prejeli in ker so prejeli čudovito sposobnost, da življenje posredujejo naprej. Življenje pa je vedno od Boga.
• Cerkev je vesoljni zakrament odrešenja. Zato ima nalogo, da s svojim zgledom in oznanjevanjem prinaša tisti mir, ki ga svet ne more dati.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1885 ROJEN JOŽA GLONAR

LITERARNI ZGODOVINAR, KNJIŽNIČAR, PREVAJALEC IN JEZIKOSLOVEC († 1946)

Jezikoslovec in etnograf Karel Štrekelj je leta 1886 pri Slovenski matici prevzel skrb za izdajo ljudskih pesmi in pripravil zbirko Slovenske narodne pesmi I-IV (1895-1923). Četrto knjigo je uredil Joža Glonar, bibliotekar, leksikograf in literarni zgodovinar. Sestavil je več slovarjev ter bil sourednik Slovenskega biografskega leksikona.

LETA 1886 ROJEN ALOJZIJ REMEC

DRAMATIK, PESNIK IN PISATELJ (* 1952)

Alojzij Remec, rojen v Trstu, je bil od leta 1927 odvetnik na Ptuju in v letih 1935-1941 tudi župan. V slovensko slovstveno zgodovino se je zapisal predvsem kot dramatik, ki zna opazovati življenje. Njegove drame (Užitkarji, Magda, Zakleti grad), ki razodevajo bistro oko za opazovanje razmer in življenja, so bile v času med vojnama veliko igrane.

LETA 1887 ROJEN PAVEL GOLIA

PESNIK IN DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC († 1959)

Pavel Golia je svoje ustvarjalne moči posvetil gledališču: kot upravnik raznih gledaliških hiš pa tudi kot pisatelj za oder. Priljubljene so bile njegove igre za mladino: Petrčkove poslednje sanje, Triglavska bajka, Betlehemska legenda, Princeska in pastirček, Sneguljčica.

več o njem si preberite v obletnici meseca 08_2009

nekaj njegovih misli:

• Živeti je lepo, le malo sreče / je treba imeti, dragi. To je vse. / Seveda vse, prav vse, je opoteče. / Naposled tudi srečni srečno umre.
  
• Čuj, bedni bratec, ki nikjer / miru ne najdeš! Po dobravi / gre vsako noč tak božji mir, / da ti srce in dušo spravi. / / Sred božjega miru boš miren / našel še nepoznano pot / in pojdeš blag, opran in veren / s tiho ubranostjo odtod.
  
• Šteti so nam jasni dnevi. / rok nas je izdal, / in morda zavesa drevi / pade že do tal.

LETA 1931 UMRL KAHLIL GIBRAN

PESNIK, PISATELJ, FILOZOF IN MISTIK (* 1883)

Rojen v Bešareju (Libanon), v krščanski družini, njegov stari oče je bil duhovnik maronitskega obreda. Odšel v ZDA in v začetku 20. stol. v Evropo, kjer je študiral slikarstvo. Pisal je v arabščini in prevajal v angleščino. Najbolje sprejeto je njegovo delo Prerok (1923), katerega sporočilo ne bo nikoli zastarelo, saj zadeva človeka v njegovi globini ...

nekaj njegovih misli:

• Delo je ljubezen, ki je postala vidna, in če ne morete delati z ljubeznijo, marveč le z gnusom, zapustite rajši vaše delo in sedite k vratom svetišča, da sprejmete miloščino tistih, ki delajo z radostjo. Kajti če pripravljate kruh z ravnodušnostjo, mesite grenkoben kruh, ki človeka le napol nasiti.Ko se poslavljate od svojega prijatelja, ne žalujte, kajti to, kar najbolj ljubite v njem, lahko postane v njegovi odsotnosti jasnejše; tako kot je hribolazcu pogled na goro jasnejši z ravnine.
  
• Če hočete resnično gledati duha smrti, odprite na stežaj srce telesu življenja. Kajti življenje in smrt sta eno, tako kot sta eno reka in ocean.
  Nekateri iščejo klepet iz strahu pred samoto. Tišina samote razkriva pred njihovimi očmi njihov goli jaz, ki mu želijo ubežati. In spet nekateri govorijo ter nevede in nepremišljeno razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo. In so nekateri, ki imajo resnico v sebi, pa je ne povedo z besedami. V prsih takšnih ljudi prebiva duh v taktu tišine.
  
• Takrat, ko molite, se dvignite, da se v zraku srečate z vsemi, ki molijo v tej isti uri in bi jih, razen v molitvi, nikoli ne srečali.
  več

LETA 1935 UMRL HENRIK TUMA

SLOVENSKI POLITIK, PUBLICIST, PLANINEC (* 1858)

Večji del svojega življenja je Henrik Tuma, ki je umrl na današnji dan, preživel na Primorskem, kjer je živahno deloval kot politik v deželnem zboru. Pozabo za politične in pravniške skrbi je iskal med gorskimi stenami. Sistematično je raziskoval Julijske Alpe s predgorji in na podlagi imen posameznih vrhov ugotavljal slovenski izvor.

LETA 1955 UMRL PIERRE TEILHARD de CHARDIN

FRANCOSKI JEZUITSKI DUHOVNIK, FILOZOF IN PALEONTOLOG (* 1881)

Na velikonočno nedeljo leta 1955 - bilo je 10. aprila - je v New Yorku, v hiši svojega reda, ‘kakor pade drevo’, omahnil 74-letni jezuitski pater Teilhard de Chardin, znanstvenik, paleontolog in geolog, raziskovalec zgodovine našega planeta iz njegovih zemeljskih plasti in odtisov življenjskih sledi v njih. Mnogi ga smatrajo za največjega genija prejšnjega stoletja in okoli njegovega imena in njegovih idej se že od njegove smrti neusmiljeno tolčejo zagovorniki in nasprotniki. V svojih spisih je razvil zaneseno pesniško in globoko krščansko vizijo vesolja, ki se začenja v Bogu in se steka vanj. Božja misel na začetku je zanj ALFA, Kristus kot zadnji kamen vsega razvoja in vse rasti vesolja pa je točka OMEGA. Tudi pri nas so izhajala njegova dela (Pojav človeka, Hvalnica vesolja, Božje okolje ...)

Rodil se je 1. maja 1881 v gradu Sarcenat pri Clermont-Ferrandu. Od očeta, ki je bil plemiške krvi in po telesu pravi velikan, je podedoval naravnost strastno ljubezen do narave in sam piše, kako je kot majhen otrok občudoval materino vero in je to vero tudi sprejemal, častil pa je Boga v koščku železa. “Zdaj se moram tem otroškim predstavam nasmehniti, hkrati pa sem prepričan, da se je kasneje moje češčenje Boga stopnjevalo v tej smeri.” Boga je videl povsod navzočega. “Še toliko prostora nimaš, da bi pokleknil pred Bogom; poklekneš lahko samo v njem,” je zapisal v spisu Božje okolje. Ko mu je bilo sedemnajst let je staršem dejal, da bi rad postal čim boljši kristjan in vstopil je v jezuitski red. Še vedno so ga z nezmanjšano silo privlačile naravoslovne znanosti. Leta 1911 je postal duhovnik. Čas med prvo svetovno vojno je preživel v vojaški službi kot sanitejec, in prejel je več medalj za hrabrost. Po vojni je doktoriral iz geološke biologije in nekaj časa predaval na univerzi institut Catholique v Parizu. Potem je pustil predavanja In odpotoval na Kitajsko, svojo znanstveno domovino. Tu je sodeloval pri odkopavanju „pekinškega pračloveka", našega davnega prednika. Potoval je po tej prostrani deželi, se od časa do časa vračal v Evropo, po zadnji vojni pa se je ustalil v svoji ljubljeni Franciji. Zaradi svojih nazorov o evoluciji vesolja in vsega živega je imel težave z Rimom, zato so ga predstojniki poslali v Ameriko. Tu je še naprej znanstveno deloval, dokler ni na velikonočno nèdeljo zvečer, prav kot je sam želél, odšel “k Njemu, ki prihaja k nam”.

več:
ČUK, Silvester. Teilhard de Chardin. evolucija stvarstva od Božje misli do Kristusa. Ognjišče, 1975, leto 11, št. 4, str. 7.
ČUK, Silvester. Pater Teilhard de Chardin — ob stoletnici rojstva. Ognjišče, 1981, leto 17, št. 7-8, str. 27.

nekaj misli Teilharda de Chardina

• Kadar človek hoče doseči svojo lastno in živo polnost, se mora najprej osredotočiti v sebi, se zatem usmeriti v svojega bližnjika in se nazadnje osrediti v nečem, kar je večje od njega.
  
• Zvezda, ki jo svet pričakuje, a ne zna izreči njenega imena niti ceniti njene prave razsežnosti, celo ne razločiti njenih najbolj duhovnih in božjih žarkov - to, glejte, je nujno Kristus, njega pričakujemo.
  
• Tisto, kar iz nekega človeka izžareva, je vredno več kot njegovo ljubkovanje.
  
• Bog v svojem najbolj živem in najbolj učlovečenem dejstvu nikakor ni daleč od nas, morda celo onstran otipljivega, nasprotno, čaka nas na vsakem koraku v dejanju in delu, ki ga imamo v rokah. Skoraj bi rekel, da ga imam na konici peresa, krampa, čopiča, igle – pa tudi misli in srca.
  
• Moj Bog, da bi bil jaz ob vsaki minuti tak, kot si me ti želiš, in da bi bil vselej tam, kjer me čakaš.
  več:
  

LETA 1957 UMRL FRAN TRATNIK

MOJSTER SATIRIČNE KARIKATURE (* 1881)

Slovenski slikar Fran Tratnik je akademski študij začel in končal v Pragi, vmes pa je študiral na Dunaju in v Münchnu. Kot odličen risar in ilustrator je že v študijskih letih sodeloval pri raznih avstrijskih in čeških (predvsem humorističnih) listih z ostrimi satiričnimi karikaturami. Kasneje se je posvetil socialni problematiki in dosegel umetniški vrh v risbah Slepci in ciklusu Goriški begunci. Uveljavil se je tudi kot portretist.

LETA 2012 UMRL FRANCE ŠPELIČ

DUHOVNIK, SLUŽABNIK BOŽJEGA USMILJENJA, GLASNIK MARIJINEGA SPOROČILA (* 1927)

»Najodločilnejši in najvidnejši mejnik je tisti dan v mojem življenju, ko sem pri Ermančkovi Micki zagledal Sveto pismo in ga izprosil od nje ... Ko je bila pred Gospodom čaša mojega trpljenja polna, mi je dal rešitev. Bral sem evangelij po Janezu: »Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, na pogubil, ampak bi imel večno življenje ... Sina ni poslal, da bi svet sodil, ampak da bi svet rešil« (Jn 3,16). V besedi NIHČE sem naenkrat zagledal sebe. Nihče ne bo pogubljen, kdor veruje Vanj! Saj jaz vendar verujem ... potem tudi jaz ne bom pogubljen. O, blažena rešitev! Koliko sreče je bilo! Jaz, zgubljeni sin, pa pomiloščen! Kako čudovito sem občutil prisotnost božje ljubezni in božjega usmiljenja!« Tako je v knjigi Vrnil se bom k Očetu (1990, 1998), svoji življenjski izpovedi, zapisal France Špelič, ki je kot mlad partizan izgubil vero svojega otroštva, se oklenil komunističnega 'evangelija', kot miličnik in učitelj pa je vedno močneje čutil, kako Bog trka na njegovo srce. Odprl mu je. Postal je duhovnik in služabnik božjega usmiljenja. K Očetu v večni dom se je vrnil na današnji dan, v času devetdnevnice k božjemu usmiljenju.

... več o njem si preberite v pričevanju 05_2012

• Neponovljivo srečo sem doživel, ko sem spoznal, da Bog ni samo sodnik, ampak tudi ljubeči Oče, ki mi želi vse odpustiti.
  
• Nič drugega kot to, kar je rekla Marija: živite evangelij in sporočila, ki vam jih Bog pošilja po meni. Odgovor, ki ga daje Marija, ne jaz, se glasi: Ostanite zvesti obljubam, ki ste jih dali Bogu in soljudem: obljubam svetega krsta, obljubam svetega zakona, duhovniškim in redovniškim obljubam, vsakdanji molitvi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1553 UMRL FRANCOIS RABELAIS

FRANCOSKI DUHOVNIK, PISATELJ, HUMANIST (* okoli 1492)

Rodil se je v Chinonu in umrl v Parizu. Bil je duhovnik, naprej frančiškan, nato benediktinec. Izmenoma je bil kanonik v neki opatiji, potujoč stolni duhovnik, zdravnik ... Bil je pristaš humanizma in pomemben zastopnik renesančnih idealov, zaradi svojih spisov večkrat preganjan. Njegov roman Gargantua in Pantagruel je izhajal od 1533 naprej v šestih knjigah. Temelji na pripovedi ljudske knjige o velikanu Gargantui, ki služi kralju Arturju. Iz tipično srednjeveške zgodbe o vitezih in velikanih je Rabelais ustvaril roman, ki združuje različne prvine: deloma je parodija na viteške in fantastične zgodbe, alegorija, kritika srednjeveške vzgoje, pa tudi razlaga renesančnih idealov (osvoboditev, razum). Osrednja poteza dela je humor, s pretiravanjem in kopičenjem stilnih sredstev.

LETA 1803 UMRL MIHAEL BAKOŠ

SLOVENSKI EVANGELIČANSKI DUHOVNIK, DEKAN, UČITELJ, PISATELJ IN PREVAJALEC (* OKOLI 1742)

Rojen v Šalovcih, na evangeličanski šoli v kraju Nemescso, je bil učenec Štefana Kuzmiča. Po končanem študiju na liceju v Bratislavi je služboval v različnih prekmurskih krajih kot pastor in predikant. Leta 1790 je odšel v Šurd, kje je bil senior (dekan) okoliških evangeličanskih pastorjev, naslednik Štefana Küzmiča. Oživil je prekmursko slovstvo. Sestavil je rokopisni obrednik, izdal abecednik in prvo tiskano pesmarico Novi Graduval (1789). V njej je zbral 374 pesmi in 10 psalmov, mnoge iz Martjanske pesmarice

LETA 1821 ROJEN CHARLES BAUDELAIRE

FRANCOSKI PESNIK († 1867)

Francoski pesnik Charles Baudelaire je imel velikanski vpliv na moderno poezijo 20. stoletja. Velja za začetnika moderne lirike, v katero je uvedel motive iz sodobnega življenja (motive zla, čutne omame, praznote in smrti). Vse svoje pesniško delo je združil v zbirko Rože zla (Fleurs du mal, 1857), razdeljeno v šest delov.

LETA 1854 ROJENA PAVLINA PAJKOVA

PESNICA IN PISATELJICA († 1901)

»Ime Pavlina Pajk je blagovna znamka slovenskega ženskega romana,« je zapisal Miran Hladnik (v knjigi Pozabljena polovica – o ustvarjalnih ženskah na Slovenskem). »Ta žanr opredeljujejo naslednje zakonitosti: glavna oseba je mlada, lepa in sirotna gospodična, katere položaj spominja na Pepelko, zavezana je visokim moralnim standardom, nikoli ne prelomi dane besede, nerazrešljive čustvene zagate pa se praviloma razrešijo v bolezni. Ljubezenska razmerja se pogosto spletejo v trikotnik, ki se nazadnje srečno razdre v korist poroke.« Kot pisateljica je bila izredno plodovita in v tem pogledu se je z njo lahko kosalo le malo moških. Njene povesti in romani so nastajali pod vplivom nemške družinske povesti in slovenski kritiki so do njih zavzeli odklonilno stališče. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je priznal njen pisateljski talent, ki bi se lahko lepo razvil ob razumnem mentorju. France Koblar je pravično presodil pomanjkljivosti in odlike njenega pisanja in priznava: »Kot zastopnica družinske in zlasti ženske povesti si je s svojo vztrajnostjo in precejšnjo oblikovalno močjo utrdila svojstveno mesto v našem slovstvu.«

... več o njej v obletnici meseca 04_2014

njena misel...

• Kljub nehvaležnosti otrok je materina ljubezen najstanovitnejša ljubezen na svetu.

LETA 1883 UMRL ŠTEFAN KOCIANČIČ

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, LEKSIKOGRAF IN ZGODOVINAR (* 1818)

Vipavski rojak Štefan Kociančič, jezikoslovec, zgodovinar in profesor Svetega pisma, se je naučil okoli trideset jezikov, najljubša mu je bila hebrejščina, ki jo je tako obvladal, da je v njej zložil nekaj pesmi. Leta 1846 je postal profesor Svetega pisma stare zaveze in semitskih jezikov v goriškem bogoslovju. Bogoslovce je navduševal za slovenski jezik in jih spodbujal k pisanju. Sam je spisal v slovenščini najprej nekaj šolskih knjig, pozneje več poljudnih spisov spodbudne, poučne in zabavne vsebine.

LETA 1945 UMRL DIETRICH BONHOEFFER

NEMŠKI EVANGELIČANSKI TEOLOG IN DUHOVNI PISATELJ (* 1906)

"Skozi napol odprta vrata taboriščne barake sem videl, kako je pastor Bonhoeffer, preden je slekel svoja zaporniška oblačila, pokleknil za zbran pogovor s svojim Gospodom. Tako pobožna in zaupna molitev tega izredno ljubeznivega moža me je globoko pre­tresla. V skoraj petdesetletni zdravniški dejavnosti še nisem videl človeka, ki bi umiral s takim zaupanjem v Boga." To je pri­čevanje zdravnika, ki je bil navzoč pri izvršitvi smrtne obsodbe nasprotnikov Hitlerjevega rajha 9. aprila 1945. Bonhoeffer je malo pred tem zapisal: "Bliža se konec - zame začetek življenja."

... več o njem v pričevanju 04_2002

nekaj njegovih razmišljanj ...

• Molimo na začetku dneva, kajti Bog mora imeti prvo besedo, in mo­limo, preden gremo spat, kajti Bogu pripada tudi zadnja beseda.
  
• Tistemu, ki ne zna biti sam, ne dopustite vstopiti v občestvo. Samo škodo bo povzročal sebi in občestvu. Sam si stal pred Bogom, ko te je klical, sam moraš odgovoriti na ta klic; sam se moraš boriti in moliti; in sam boš moral umreti in dajati odgovor Bogu.
  
• Ne moreš zbežati pred samim seboj, kajti za Boga si edinstven. Če nočeš biti sam, zavračaš Kristusov klic, namenjen tebi, in ne moreš imeti mesta v občestvu tistih, ki jih je poklical.
  
• Je res spomin bolj trden za prijetne vtise? Od česa je to odvis­no? Bolečina, ki smo jo doživeli, smo premagali; samo bolečine, ki jih nismo uspeli premagati (krivda, ki je nismo odpustili), so vedno žive in mučijo naš spomin. Premagamo jih z molitvijo.ŽTišina je znamenje samote, kot je govorjenje znamenje skupnosti. Tišina in govorjenje imata enako notranjo skladnost in različnost kot jo imata samota in skupnost. Eno ne obstaja brez drugega. Pra­vilno govorjenje izvira iz tišine in prava tišina izvira iz govor­jenja.
  
• Tišina ne pomeni molčečnost, kot govorjenje ne pomeni klepetanje. Molčečnost ne ustvarja samote in klepetanje ne ustvarja tovarištva.
  več:
  

LETA 1999 UMRL FERDO GESTRIN

ZGODOVINAR, PROFESOR in AKADEMIK (* 1916)

Geograf in zgodovinar Ferdo Gestrin je bil sprva profesor na srednjih šolah in napisal več učbenikov. Od leta 1960 do upokojitve (1983) pa je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predaval občo zgodovino srednjega veka. Bil je vodilni slovenski strokovnjak za zgodovino prometa in odličen poznavalec starejše gospodarske zgodovine. V knjigi Pomorstvo srednjeveškega Pirana (1978) je predstavil sadove svojega raziskovanja srednjeveškega in novoveškega življenja ob morju, zlasti na primeru Pirana.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1692 ROJEN GIUSEPPE TARTINI

BENEŠKI SKLADATELJ IN VIOLINIST († 1770)

Giuseppe Tartini se je rodil v Piranu, očetu firenškega porekla materi, ki je bila potomka ene najstarejših plemiških družin v Piranu. Tartini je prvo znanje nabiral v oratoriju očetov Filipinov v Piranu in nato v Collegio dei padri delle scuole Pie v Kopru. Kasneje je študiral pravo v Padovi, za nekaj časa se je umaknil v Assisi, kjer je v tamkajšnjem samostanu intenzivno študiral violino in osnove kompozicije. V tem času se je ukvarjal tudi z raziskovanjem akustičnih zakonitosti. Leta 1721 so ga povabili na mesto prvega violinista in koncertnega mojstra v baziliki svetega Antona v Padovi. Tartini je bil ne samo velik violinist, ampak tudi utemeljitelj novega sistema harmonije. V razvoju violinske glasbe je bil naslednik Arcangela Corellija (1653-1713), prvega poklicnega koncertnega violinista v zgodovini. Močno je vplival na violinsko igro v razvoju prstne igre in lokovanja, vpeljal je debelejše strune in lažji lok. V svojih violinskih skladbah je utemeljil nov sistem harmonije, ki sloni na fizikalnih in matematičnih načelih. Življenje tega genija, ki se je izkazal kot neprekosljiv virtuoz na violini, kot skladatelj obsežnega opusa (131 koncertov in 174 sonat), kot znanstvenik, ki je objavil vrsto spisov s področja matematike in akustike, ter kot pedagog s svojo svetovno znano violinsko šolo, se je izteklo 26. februarja 1770 v Padovi.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1992) 4

LETA 1848 UMRL GAETANO DONIZETTI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ (* 1797)

Italijanski skladatelj Gaetano Donizetti, ki je postal slaven po vsej Evropi z opero Lucia di Lammermoor (1835), je glasbo pisal z lahkoto in je le redko popravljal. Opero Don Pasquale (1843) je napisal v enajstih dneh. Pisal je preprosto, pogosto ljubko, živahno in iskreno. Večina od njegovih enainsedemdesetih oper je sicer pozabljena, poleg teh dveh omenjenih še danes na opernih odrih izvajajo njegovi operi Hči polka (1840) in Ljubezenski napitek (1832), njegovo prvo delo.

LETA 1903 ROJEN ELKO JUSTIN

SLIKAR IN GRAFIK († 1966)

Sin ljubljanskega ključavničarja se je v grafično umetnost uvajal v domačem mestu pri Repiču (rezbarstvo) in Šantlu (slikarstvo), na Dunaju je nadaljeval študij vseh grafičnih tehnik, od slikarstva v olju do bakroreza, zadnje izkušnje je nabiral na študijskem obisku Berlina, Dresdna in Münchna. Leta 1924 je nastopil službo kot ilustrator in slikar pri dnevniku Jutro. Ob tem je ilustriral razne revije, tudi nekaj knjig, med drugim Strniševe mladinske pesmi Dedek jež. Gojil je vse slikarske in grafične tehnike, posebno lesorez.

LETA 1905 UMRL JOSIP JURAJ STROSSMAYER

HRVAŠKI ŠKOF, PROSVETITELJ, MECEN IN POLITIK (* 1815)

Pred sto leti je končal svojo plodovito življenjsko pot Josip Juraj Strossmayer, rojen (leta 1815) v hrvatizirani nemški vojaški družini iz Osijeka. Leta 1849 je postal škof v Djakovu, kjer je dal zgraditi veličastno katedralo. Bil je velik kulturni delavec in odigral je pomembno vlogo pri ustanovitvi Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (1867).

LETA 1948 ROJEN STANE GRANDA

ZGODOVINAR, PUBLICIST

Dr. Stane Granda je bil rojen leta 1948 v Novem mestu. Odraščal je pod mogočno starožitno kapiteljsko cerkvijo in v neposredni soseščini Dolenjskega muzeja, kar mu je že v otroštvu vlilo ljubezen do preteklosti. Obe častitljivi starodavni ustanovi sta vplivali na njegove življenjske odločitve. »Še danes sem z dušo in srcem na Dolenjskem, kjer vse govori o zgodovini,« pravi dr. Granda.

Zatrjuje, da zgodovine ni šel študirat, ker bi imel probleme z naravoslovnimi predmeti. Tudi ga ni zanimala samo ozka politična zgodovina, ampak socialna zgodovina – kako so ljudje živeli. Ta je še danes predmet njegovih raziskav. Zato se je tudi odločil za študij zgodovine in sociologije. Po magistrskem delu, v katerem je obravnaval obremenitev slovenskega kmeta z davki v letih 1848 – 1914, se je zaposlil na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter naredil doktorat, z disertacijo o prelomnem letu 1848. Sedaj je zaposlen na istem inštitutu, kjer, kakor sam pravi, dela tisto, kar si je celo življenje želel. Je znanstveni svetnik, redni profesor, član uredniškega odbora revije Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, član Sveta za splošno izobraževanje v okviru katerega je predsednik Komisije za učbenike, predsednik strokovnega sveta Narodnega muzeja Slovenije.

Veliko piše in objavlja tako strokovne knjige in članke kot tudi družbeno aktualne in kritične analize sedanjega slovenskega trenutka.

... več o njem: gost meseca, v: Ognjišče (2004) 2 in moj pogled, v: Ognjišče (2009) 6

LETA 1971 UMRL IVAN VURNIK

ARHITEKT, URBANIST, UTEMELJITELJ MODERNE ARHITEKTURE NA SLOVENSKEM (* 1884)

Rojen v Radovljici, študiral na Dunaju, kjer se je seznanil z Wagnerjevo mojstrsko šolo, delal je v biroju za načrtovanje novega Hofburga. Potem se je vrnil domov, leta 1919 v Ljubljano, kjer je zaslužen za ustanovitev oddelka za arhitekturo na TF. Ustvarjal je pod vplivom ekspresionizma in secesije. Nekaj njegovih del: Zadružna gospodarska banka v LJ, sanatorij za pljučne bolezni na Golniku, Sokolski dom na Taboru, Narodni dom v Kranju, mozaični okras fasade na baziliki na Brezjah in v atriju med cerkvijo in samostanom kapelica v čast Sv. Frančišku Asiškemu v stilu slovenske planinske koče, načrt za cerkev in uršulinski samostan v Rimu ...Sodeloval je pri prenovi nekaterih cerkva in obenem izdelal vrsto tabernakljev, kelihov in drugih liturgičnih predmetov. Vurnik je bil eden prvih, ki je pri nas uvajal načelo funkcionalne arhitekture.

več:
ČUK, Silvester. Ivan Vurnik (1884-1971). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 38-39

njegovo razmišljanje:

• Poslanstvo arhitekturnega izobraževanja je graditi ljudem, živalim in rastlinam zavetja, ki jim bodo všeč tako zaradi njihovih fizičnih lastnosti, kot zaradi psiholoških prednosti, ki so v vseh pogledih dosegla vrhunec svojega razvoja. Arhitektovo delo bi moralo vzgojno delovati na vse tiste, ki še niso dosegli plemenitih višav človeške biti. Odkrivati bi moralo nagnjenje, ki je v skladu s tem ciljem.
• Moj idealni cilj je bil od vsega začetka ustvariti pri nas tipično slovensko arhitekturo. Sam sem ustvarjal tako, kakor vsak ptič sam iz svojega čuta poje. Kdor tako hoče, ta mora nekaj znati, mora imeti fantazijo in za to potrebno ustvarjalno moč ... Moja deviza je bila: vedno iz sebe ustvarjati in vsako priložnost izrabiti za povečanje ugleda slovenske arhitekture v tujini. To sem tudi dosegel.

LETA 1973 UMRL PABLO PICASSO

ŠPANSKI SLIKAR, GRAFIK IN KIPAR (* 1881)

Rojen v Malagi, študiral v Barceloni in Madridu, živel in delal v Parizu. Eden najvidnejših slikarjev moderne, začetnik kubizma. V prvem realističnem obdobju znan po močnih barvah, sledita modro in rožnato obdobje, potem pa nastopi njegov kubizem in na koncu obdobje, ko se je ukvarjal z grafiko, kiparstvom in keramiko. Velja za umetnika neizčrpne energije in domišljije, saj je ustvaril več kot 20.000 del, med njimi je najbolj znana protivojna Guernica, Vojna in mir, Sanje in laži F. Franca ...

nekaj njegovih misli:

• Nikoli se nisem bal tistih, ki so bili drugačnega mnenja. Strah me je bilo tistih, ki so bili preveč bojazljivi, da bi svoje drugačno mnenje povedali na glas.
  
• Predmete slikam tako kot jih mislim, ne tako kot jih vidim.
  
• Umetnost je laž, ki nas prisili da spoznamo resnico.
  
• Akcija je temeljni ključ do uspeha.
  
• Namen umetnosti je, da izpere vsakodnevni prah iz naših duš.
  
• Vsak otrok je umetnik. Težava je, kako ostati umetnik ko odrastemo.
  
• Nekateri slikarji pretvorijo sonce v rumeno piko, drugi pretvorijo rumeno piko v sonce.
  
• Mnogo časa je potrebno, da postanemo mladi.

o njem:

• Slavni španski slikar Salvador Dali (1904-1989) je na predavanju v Madridu (1951) rekel: »Picasso je Španec. Jaz tudi. Picasso je genij. Jaz tudi. Picasso jih bo imel dvainsedemdeset, jaz pa okrog oseminštirideset. Picasso je znan v vseh deželah sveta. Jaz tudi. Picasso je komunist. Jaz pa ne.«

o njem v zgodbi:
Vrednost imena, v: Zgodbe kažejo novo pot, 103.

LETA 1990 PRVE VEČSTRANKARSKE VOLITVE V SLOVENIJI

Volitve za predsednika in člane predsedstva ter za delegate družbenopolitičnega zbora in zbora občin tridomne skupščine so bile na današnji dan, leta 1990. Nekaj dni pozneje, 12. aprila, so bile še volitve za delegate zbora združenega dela, takrat so bile tudi občinske volitve. Na volitvah v skupščino so prepričljivo slavile stranke, združene v koalicijo Demos, ki so nato sestavile vlado pod vodstvom Lojzeta Peterleta. Za predsednika predsedstva so volivci v drugem krogu izbrali Milana Kučana. Prva demokratično izvoljena skupščina je pozneje zagotovila sprejem zakonodaje in novo ustavo, ki sta bili podlaga za osamosvojitev Slovenije.

LETA 2014 UMRL MIRKO ZUPANČIČ

PROFESOR, PISATELJ, DRAMATIK, LIT. KRITIK, IGRALEC (* 1925)

Dramatik in literarni zgodovinar je po maturi najprej študiral medicino, nato pa svetovno književnost, doktoriral je s študijem zgodnjih del A. T. Linharta. Bil je igralec v MGL-ju, nazadnje profesor za zgodovino gledališča na AGRTF-ju v Ljubljani. Posvečal se je dramatiki: kot avtor dram ali kot kritik, kot znanstveni raziskovalec in esejist. Med njegovimi dramami so najpomembnejše ibsenovska družinska drama Hiša na robu mesta, tragedija Elektrino maščevanje po znani grški temi ter farsa Dolina neštetih radosti, ki izhaja iz Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

• svetovni dan zdravja

LETA 1365 USTANOVLJENO NOVO MESTO

Na območju naselja ob reki Krki, ki je dotlej pripadalo stiškemu samostanu, je avstrijski vojvoda Rudolf IV. ustanovil mesto, se je po njem imenovalo Rudolfswerd (Rudolfovo). Dobilo je mestne pravice. Ustanovna listina nosi datum 7. aprila 1365. Kmalu se ga je prijelo tudi ime Neustadt (Novo mesto). Kljub uradnima imenoma Rudolfswerth in Rudolfovo leta 1865, ob njegovi 500-letnici, so uporabljali različne variante. Po prvi svetovni je obveljalo uradno ime Novo mestu. Od 7. aprila 2006 je sedež novoustanovljene škofije.

LETA 1506 ROJEN SV. FRANČIŠEK KSAVERIJ

ŠPANSKI JEZUIT, MISIJONAR († 1552)

Mladi doktor filozofije in profesor na slavni pariški univerzi Sorboni, Španec Frančišek Ksaverij, je imel pred seboj sijajno kariero. Srečanje s človekom, ki je evangelij vzel zares – to je bil njegov baskovski rojak Ignacij Lojolski – je njegovo življenjsko pot povsem obrnilo. Pustil je iskanje lastne slave in je svoje talente dal na razpolago Bogu. Odpovedal se je profesuri, zapustil Evropo in postal misijonar, največji misijonar v zgodovini Cerkve. Skupaj s sv. Terezijo iz Lisieuxa ga častimo kot zavetnika katoliških misijonarjev. Njegov god obhajamo 3. decembra.

več:
S. Čuk, Sv. Frančišek Ksaverij (1506-1552): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 12 (2010), 43.

LETA 1614 UMRL EL GRECO

RENESANČNI SLIKAR V NEBO KIPEČIH LIKOV, ARHITEKT (* 1540)

Pravo ime tega slikarja, prepoznavnega po značilnem slogu, je Domenikos Theotokopulos. Bil je grškega rodu, rojen na Kreti, skoraj štirideset let pa je živel in ustvarjal v španskem mestu Toledo, kjer je bil znan kot El Greco (Grk), in s tem imenom je šel v zgodovino umetnosti. V njegovih slikah je viden pečat bizantinske umetnosti in vpliv italijanskih mojstrov, zlasti Tiziana, pri katerem se je v Benetkah učil. Njegov čopič je ustvaril tudi veliko religioznih del.

LETA 1951 UMRL FRANCE MAROLT

GLASBENIK, ZBOROVODJA IN ETNOLOG (* 1891)

France Marolt si je prizadeval za ohranjanje in oživljanje slovenske ljudske glasbene tradicije. Leta 1934 je ustanovil in vodil Folklorni inštitut (poznejši Glasbeno–narodopisni inštitut) in s tem postavil temelje slovenski etnomuzikologiji. Bil je prvi organizator folklornih festivalov v Sloveniji. Uveljavil se je tudi kot odličen zborovodja in profesor na Akademiji za glasbo.

več:
S. Čuk, France Marolt: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1991), 67-68.

LETA 2006 JE PAPEŽ BENEDIKT XVI. USTANOVIL TRI NOVE ŠKOFIJE:

CELJE, MURSKA SOBOTA, NOVO MESTO; HKRATI JE ŠKOFIJO MARIBOR POVZDIGNIL V NADŠKOFIJO IN METROPOLIJO MARIBOR

Cerkev na Slovenskem je pred veliko nočjo 2006 dobila od papeža Benedikta XVI. nadvse dragocen "pirh": odlok o ustanovitvi treh novih škofij na naših tleh: v Celju, v Murski Soboti in v Novem mestu; mariborska škofija je povzdignjena v nadškofijo in metropolijo - središče mariborske cerkvene pokrajine. To "darilo" nam je 7. aprila 2006 točno opoldne izročil apostolski nuncij Santos Abril y Castillo; v Mariboru pa je to veselo novico isti dan in ob isti uri razglasil dr. Franc Kramberger, prvi nadškof štajerske metropole. Apostolski nuncij je tudi povedal, da bo novo škofijo v Celju vodil dosedanji mariborski pomožni škof dr. Anton Stres, za murskosoboškega škofa je bil imenovan dr. Marjan Turnšek, ravnatelj mariborskega bogoslovnega semenišča; prvi novomeški škof pa bo msgr. Andrej Glavan, doslej ljubljanski pomožni škof.

več:
S. Čuk, Tri nove škofije na Slovenskem: Priloga, v: Ognjišče 5 (2006), 43-50.
S. Čuk, Dve metropoliji in šest škofij: Priloga, v: Ognjišče 4 (2017), 58-65.

LETA 2018 UMRL MIRKO MAHNIČ

REŽISER, LEKTOR, GLEDALIŠKI USTVARJALEC (* 1919)

Zibelka mu je tekla v Bohinjski Bistrici. Na ljubljanski univerzi je študiral slavistiko, romanistiko in primerjalno književnost. Vse svoje življenje, ki je trajalo skoraj 99 let, je bil povezan s preučevanjem in poučevanjem jezika. Napisal je okoli 60 knjig o slovenskem jeziku, o gledališču, književnosti, kulturi in slovenstvu. Dramatiziral je več literarnih del, napisal gledališke in radijske igre, veliko za slovenski radio v Trstu. Bil je predavatelj odrskega jezika na AGRFT, dolga leta je predaval retoriko na Teološki fakulteti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 885 UMRL SV. METOD

APOSTOL IN NADŠKOF SLOVANOV (* OKOLI LETA 812)

Skupaj s svojim mlajšim bratom sv. Cirilom je oznanjal Kristusovo blagovest našim prednikom. Sveta brata, po rodu Grka iz Soluna, sta pred odhodom na Moravsko prevedla v slovanski jezik najpotrebnejše bogoslužne knjige ter tako postavila temelje slovanski krščanski kulturi. Upravičeno ve­ljata za " začetnika književnosti številnih slovanskih narodov. Med Slovane sta prišla kot poslanca Cerkve v Carigradu, ves čas pa sta bila najtesneje povezana z apostolskim sedežem v Rimu, ker sta hotela graditi most med krščanskim vzhodom in zahodom. Zato ju je prvi slovanski papež Janez Pavel II. ob koncu leta 1980 razglasil za sozavetnika Evrope.

več:
S. Čuk, Sveta brata Ciril in Metod - ob 1100-letnici Metodove smrti: Priloga, v: Ognjišče 2 (1995), 29-36.

LETA 1520 UMRL RAFAEL SANTI

ITALIJANSKI RENESANČNI SLIKAR IN ARHITEKT (*1483)

Dočakal je samo sedemintrideset let, toda v svojem kratkem življenju je ustvaril izredno veliko. Večina njegovih del je v Vatikanu, kajti delal je predvsem za papeže tiste dobe, velike ljubitelje in podpornike umetnosti, najdemo jih tudi v raznih cerkvah in galerijah. Rafaello je imel slikarski dar v krvi. Obogatil ga je pri svojem prvem učitelju Peruginu (1450–1523) ter pri svojih dveh velikih sodobnikih Leonardu da Vinciju (1452–1519) in Michelangelu Buonarottiju (1475–1564. Znane so Rafaellove čudovite Madone – upodobitve Marije z Jezuščkom – s katerimi je ustvaril nov tip ženske lepote. Po mnenju Rafaellovih učencev, je mojster svoji slikarski genij najpopolneje izrazil v obrazu Kristusa v veliki sliki Spremenjenje. Iz del tega umetnika diha njegov vedri, odprti in ustvarjalni značaj.

več:
S. Čuk, Raffaello Santi: Priloga, v: Ognjišče 4 (1983), 50-58.
S. Čuk, Veličastni Rafaelo 500 let po smrti: Priloga, v: Ognjišče 4 (2020), 50-57.

LETA 1528 UMRL ALBRECHT DURER

nemški slikar, grafik, matematik in teoretik (* 1471)

Albrecht Dürer, največji nemški slikar na prehodu iz srednjega veka v renesanso, je bil globoko veren katoličan, zato je razumljivo, da se je pri svojem bogatem umetniškem ustvarjanju navdihoval ob Svetem pismu. Po letu 1500 so nastali njegovi pretresljivi lesorezi Apokalipsa, Jezusovo trpljenje in bakrorezi Izgubljeni sin, Vihar na morju. Znamenit je njegov Drezdenski oltar. Proti koncu življenja je najraje slikal prizore iz Marijinega življenja in Jezusovega odrešilnega trpljenja.

LETA 1805 UMRL GABRIJEL GRUBER

JEZUIT, HIDROTEHNIK IN ARHITEKT (* 1740)

Po velikanskem požaru leta 1774 v Ljubljani, ki je v Krakovu in okoli Sv. Jakoba uničil kakih sto hiš, so zgradili prekop (kanal) in sicer po načrtu jezuita Gabrijela Gruberja, zato nosi ime po njem. Leta 1785 je p. Gruber odšel v Belorusijo, kjer je poučeval na jezuitskih šolah. Na pritisk Francije, Portugalske in Španije je papež Klemen XIV. leta 1773 razpustil jezuitski red, v Rusiji pa se je pod carico Katarino ohranil. Gabrijel Gruber je bil nekaj časa generalni vikar reda, ki ga je papež Pij VII. leta 1814 obnovil.

LETA 1891 ROJEN ALIJA (Alojz) KOŠIR

ZDRAVNIK, OČE MEDICINSKE TERMINOLOGIJE (+ 1973)

Rodil se je v Tržiču (Monfalcone), na Dunaju je študiral medicino, leta 1920 je prevzel predavanja in vaje iz histologije in embriologije na nepopolni medicinski fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani. Že na začetku svoje akademske poti se je začel zanimati za medicinsko terminologijo. Po drugi svetovni vojni je vztrajno zbiral in urejal slovensko zdravstveno izrazje. Njegovo največje delo je knjiga Nomina anatomica po naše (1966). Večina slovenskih izrazov, ki jih je sprejel iz latinskih, se bo trajno obdržala.

LETA 1899 ROJEN ALBERT REJEC

PUBLICIST, UREDNIK in NARODNI DELAVEC (+ 1976)

Izšel je iz zavedne tolminske družine in po nastopu fašizma se je z vsemi močmi boril za pravice Slovencev pod Italijo. Leta 1927 je na sestanku na Nanosu s sodelavci ustanovil ilegalno organizacijo TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) in dolgo časa deloval kot njen vsesplošno vodja. Po ukinitvi slovenskih šol leta 1925 se je odločno zavzemal za ohranitev slovenskega jezika: razdeljeval je abecednik Prvi koraki. Leta 1929 je zbežal v Ljubljano, po drugi svetovni vojni se je posvečal Beneškim Slovencem.

LETA 1907 UMRL P. ANGELIK HRIBAR

DUHOVNIK, SKLADATELJ IN ZBOROVODJA (* 1843)

Slovenski cerkveni skladatelj p. Angelik Hribar, frančiškan, je v svojih skladbah zadel pravi ljudski ton ter naravno lepoto v melodiji in harmoniji, ki ustreza ljudski duši. Med številnimi njegovimi pesmimi, ki jih verni ljudje radi zapojejo še danes, velja omeniti prisrčno in mogočno melodijo pesmi Ti, o Marija.

več:
S. Čuk, p. Angelik Hribar (1843-1907): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2013), 48-49.

LETA 1941 UMRL FRANC KULOVEC

DUHOVNIK, POLITIK, ČASNIKAR (* 1884)

Po nižji gimnaziji v Kočevju in višji v Ljubljani je študiral teologijo in bil leta 1907 posvečen v duhovnika. Študij je nadaljeval na Dunaju in postal profesor na škofijski gimnaziji v Šentvidu. Po prvi svetovni vojni se je posvetil politiki kot eden voditeljev Slovenske ljudske stranke (SLS). Bil je izvoljen za poslanca v Narodni skupščini ter bil v dveh vladah minister za kmetijstvo. Leta 1941 je bil minister v vladi Cvetković-Maček ter v Simovićevi vladi. Življenje je izgubil med nemškim bombardiranjem Beograda.

LETA 1947 UMRL MATIJA JAMA

SLIKAR (* 1872)

Slikar in ilustrator Matija Jama je bil med slovenskimi impresionisti (Grohar, Jakopič, Jama, Sternen) največji krajinar, slikar motivov iz narave. Velja za utemeljitelja impresionizma na Slovenskem. Uveljavil se je tudi kot knjižni ilustrator; ilustracije je objavljal v reviji Dom in svet, opremil je tudi nekaj knjig.

LETA1999 UMRL JARO DOLAR

PESNIK, PISATELJ, ESEJIST, KRITIK, PREVAJALEC, NOVINAR, UREDNIK, BIBLIOTEKAR IN PROFESOR (* 1911)

"Skozi moje roke je šlo tisoče starih knjig, v katerih se avtor obrača neposredno na "dobrohotnega bralca". Zato mi ne smeta zameriti, draga bralka, dragi bralec, da tudi jaz uporabim ta nekam starinski način. Ko zdaj pet pedi pred koncem skušam urediti to svoje življenje in, kot mi je oče citiral Platona, da se moraš posloviti od življenjske pojedine ne presit pa tudi ne lačen, se zavedam, da sem v spominu najbrž kako stvar omilil, morda celo olepšal, ko sem se pretikal in opotekal med navdušenjem in razočaranjem." S temi mislimi zaključuje svojo knjigo Spomini - V preddverju literature (Založba Obzorja, Maribor 1995) Jaro Dolar. Ob njegovem imenu je zapisano, da je bil slovenski pesnik, pisatelj, gledališčnik, esejist, kritik, prevajalec, novinar, urednik, bibliotekar in profesor. V slovensko kulturno zgodovino se je zapisal zlasti kot raziskovalec zgodovine knjige in njenega družbenega pomena, kar je strnil v svoji knjigi Spomin človeštva (Cankarjeva založba, Ljubljana 1982). Uredil je tudi nekatere stare slovenske samostanske knjižnice.

več:
S. Čuk, Jaro Dolar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2011), 54-55.

LETA 2006 UMRL LOJZE OPEKA

OČE MISIJONARJA PEDRA (* 1913)

Slovenski misijonar Pedro Opeka, ki je zaslovel po vsem svetu s svojim "malgaškim čudežem" - z vzornimi naselji, katera je gradil skupaj z najrevnejšimi domačini, v svoji avtobiografiji Bojevnik upanja, pripoveduje tudi o svojih starših. Bila sta med tistimi številnimi vernimi Slovenci, ki so morali po vojni zapustiti domovino, da so ostali pri življenju, po katerem so jim stregli krvoločni "rdeči" zmagovalci. Opekovi so našli zavetje v Argentini. Peter/Pedro je drugi od osmih otrok (rojen 29. junija 1948). Kot deček je pomagal očetu Lojzetu zidati. To delo mu je bilo všeč in nekega dne je pred očetom izgovoril "preroške" besede: "Tudi jaz bom nekoč gradil hiše." Kako se je ta napoved uresničila, smo v Ognjišču že večkrat pisali. Tokrat se spominjamo njegovega očeta, ki je 6. aprila 2006 umrl v 92. letu življenja, 9. junija pa je odšla v večnost še njegova mati Marija.

več:
S. Čuk, Pedro Opeka: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2006), 22-23.

nekaj misli njegovega sina, misijonarja Pedra:

• Globoko v sebi čutim, da je dobro, če se znaš čuditi tistemu, kar prihaja, se navdušiti nad lepoto, ki se ti ponuja. Če hočeš bolje razumeti skrivnost življenja, moraš iskati nepričakovano, pognati se moraš v neznano.
  
• Otroke učimo matematiko, tuje jezike in računalništvo. Ne sprašujemo jih, ali to želijo: to znanje je nujno. Isto velja za moralne smernice, zlasti za družinske vrednote.
  
• To, kar verujem, mi pomeni vse: Bog je Ljubezen. In živel bom za to sporočilo, za to, da ga bom prenašal vsem, ki jih bom srečeval.
  
• Bog nam je dal razum. Noben ateistični učenjak ne more dokazati, da Boga ni, in noben duhovnik ne more dokazati, da Bog je, razen s svojim življenjem in z brezmejno ljubeznijo.
  
• Biti moraš sredi resničnega življenja, da lahko začutiš pravo srečo ob nasmehu, zadovoljstvo ob zasledovanju prave smeri, v imenu cilja, ki je vreden tega imena.
  
• Če hočeš biti verodostojen in pravičen, moraš biti najprej skromen. Priznati moraš, da ne veš nič. In deliti življenje z ljudmi ter zaupati v tisto, kar se bo porodilo iz stkanih vezi ljubezni.
  
• Bog nam je dal razum in svobodo. Mi sami pa moramo misliti in izbirati. Svet je nepopoln prav zato, ker nekateri svobodo izkoriščajo v slab namen.
  
• Trdno verujem, da Božji duh, ki je ljubezen in usmiljenje, veje v srcu slehernega človeka.
  
• Zmeraj sem verjel, da je človek v svoji notranjosti dober. Ali ni vsakemu odraslemu človeku neznosen pogled na obraz otroka, katerega dostojanstvo je bilo izigrano in poteptano?

LETA 2009 UMRL ANTON BIRTIČ

PESNIK, PEVEC, SKLADATELJ, OČE SKUPINE BENEŠKI FANTJE (* 1924)

Po rojstni vasi Mečani v Nadiški dolini si je privzel vzdevek Mečanac. Glasbo je študiral v Čedadu in Ljubljani, kjer je leta 1952 ustanovil narodnozabavni ansambel Beneški fantje. Uglasbil je celo vrsto beneških pesmi, svojih izvirnih in drugih avtorjev. Prosvetno društvo Ivan Trinko v Čedadu je leta 1966 izdalo pesniško zbirko Oj božime, v katero je Birtič uvrstil beneške narodne, svoje in druge pesmi. Veliko je tudi snemal za radio in TV.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1799 IZŠLE VODNIKOVE KUHARSKE BUKVE

Prvo kuharsko knjigo v slovenskem jeziku nam je priskrbel Valentin Vodnik, ki je svoje Kuharske bukve (1799) v glavnem sestavil in prevedel iz nemških kuharic.
Prvi izvirni ‘učbenik’ kuhanja je bila Slovenska kuharica, ki jo je sestavila Magdalena Pleiweis in zapisala njena prijateljica Neža Lesar. O njeni priljubljenosti govori dejstvo, da je po prvi izdaji leta 1868 do leta 1902 doživela pet ponatisov.
Tega leta so zaprosili sestro Felicito Kalinšek, naj to kuharico posodobi in dopolni. To nalogo je uspešno opravila. Za njo je urejanje Slovenske kuharice prevzela s. Izabela Gosak in v njeni priredbi je izšla osemkrat.
Od osemnajste do triindvajsete izdaje jo je urejala sestra Vendelina Ilc (1916–2003). Pri šolskih sestrah v Mariboru je nekaj časa poučevala na gospodinjski šoli, bila deset let ravnateljica kmetijsko-gospodinjske šole v Št. Rupertu pri Velikovcu na Koroškem, potem pa je v Repnjah pod Šmarno goro dvanajst let vodila kuharske tečaje. V knjigah Kuharica sestre Vendeline, Pecivo sestre Vendeline, Božič s sestro Vendelino ...  .... je predstavila najboljše recepte iz svoje prakse ter mnoge skoraj pozabljene preproste domače jedi. Kuharico sestre Felicite je za osemnajsto izdajo (1980) posodobila in preuredila. Skupaj z urednico Edvino Novak sta sodelovali pri naslednjih izdajah, vse do devetindvajsete. Edvina je o začetkih sodelovanja s sestro Vendelino spregovorila za Ognjišče ob ponatisu knjige Zmeraj sestra Vendelina, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Vredna naslednica sestre Felicite in sestre Vendeline je sestra Nikolina Rop, ki je odlična učiteljica kuhanja v Repnjah in je (pri založbi Družina) izdala že osem knjig kuharskih receptov z naslovom 100 receptov s. Nikoline. »Mislim, da se osnove kuhanja dobi v domači družini,« pravi s. Nikolina. »Da si mlada gospodinja, ko gre na svoje, upa še kaj novega poskusiti, to lahko dobi na tečaju.«

LETA 1844 ROJEN JOSIP OGRINEC

PRIPOVEDNIK, MOJSTRSKI OPISOVALEC NARAVE, DRAMATIK, PREVAJALEC, ŠAHIST IN PEDAGOG († 1879)

Kmečki sin, ki je bil od otroških let v stiku z naravo, je po študiju prirodopisa na Dunaju kot profesor tega predmeta deloval v Ljubljani, Kamniku in nazadnje v Vinkovcih. V svoji knjigi Obrazi iz narave je mojstrsko opisal dogajanje v naravi, ki ga je z bistrim očesom opazoval. Lepi opisi narave so tudi v njegovih romantičnih povestih. Kot dramatik se je naslonil na Linhartovo komedijo; precej uspeha je imel s svojo veseloigro V Ljubljano jo dajmo (1869).

LETA 1894 ROJEN VINKO MODERNDORFER

ŠOLNIK, PISATELJ, ETNOGRAF, ZAPISOVALEC KOROŠKIH PRIPOVEDK († 1958)

Korošec Vinko Moderndorfer je zelo cenil bogastvo ljudskega izročila svoje ožje domovine. Zbiral je ljudske pripovedke, bajke, šege in podobno. Zapisal je tudi priljubljeno koroško pripovedko Mojca Pokrajculja. Zbrano gradivo je izšlo v več knjigah: Narodne pripovedke iz Mežiške doline (1924), Koroške uganke in popevke (1933), Koroške narodne pripovedke (1946). Začel je izdajati narodopisni zbornik v petih knjigah, izšli sta le dve. Kot prosvetni delavec je napisal učbenik Slovenska začetnica z metodičnim navodilom Sodobna šola.

LETA 1896 SE ZAČNEJO

PRVE OLIMPIJSKE IGRE MODERNE DOBE

Olimpijske igre, največja športna prireditev na svetu, so grška ‘iznajdba’. Igre antične dobe so bile vsake štiri leta od leta 776 pred Kr. do leta 426 po Kr. Olimpijske igre kot manifestacijo bratstva mladih z vsega sveta je ‘obudil’ francoski baron Pierre de Coubertin. Prve olimpijske igre moderne dobe je organizirala Grčija. Pred 100.000 gledalci jih je v Atenah 5. aprila 1896 slovesno odprl kralj Jurij in tekmovanja v raznih športnih disciplinah so potekala do 14. aprila.

LETA 1908 ROJEN HERBERT VON KARAJAN

AVSTRIJSKI DIRIGENT († 1989)

Med največje glasbenike 20. stoletja spada avstrijski dirigent Herbert von Karajan, ki je nastopal za dirigentskim pultom vseh pomembnejših evropskih opernih hiš in filharmonij, od Berlina do Milana in Londona. Leta 1967 je v Salzburgu ustanovil Velikonočni festival. Veliko njegovih poustvaritev klasične glasbe so posneli na plošče.

LETA 1916 ROJENA s. VENDELINA (MARIJA) ILC

REDOVNICA, PRILJUBLJENA SLOVENSKA UČITELJICA KUHANJA († 2003)

Sestra Vendelina (Marija Ilc) se je rodila v Dolenjih Lazah pri Ribnici na Dolenjskem v družini z devetimi otroki, od katerih se jih je kar šest izbralo duhovni poklic: štiri dekleta so vstopila k šolskim sestram, ena sestra je postala karmeličanka, brat pa je postal duhovnik.
Osemnajstletna Marija je vstopila v noviciat šolskih sester v Mariboru in leta 1934 postala redovnica. V Mariboru je naredila šolo za učiteljico gospodinjskih šol in tečajev. Takoj je začela poučevati. Po vojni, ko je bilo delo sester ovirano, so jo poklicali na gospodinjsko šolo šolskih sester v Šentrupertu pri Velikovcu na avstrijskem Koroškem, kjer je ostala deset let.
Leta 1969 se je vrnila v Slovenijo, kjer je tudi vodila gospodinjske tečaje. Bila je hišna predstojnica, več mandatov tudi provincialna predstojnica. Od leta 1987 je živela na Brezjah, kjer je leta 2003 tudi umrla. V tem času je skupaj z Edvino Novak pripravila več knjig kuharic. Pri založbi Ognjišče smo ponatisnili knjigo Zmeraj sestra Vendelina.

LETA 1933 UMRL ANDREJ KARLIN

DUHOVNIK in ŠKOF, GORENJEC NA ČELU MARIBORSKE ŠKOFIJE (* 1857)

"Po smrti škofa Mihaela Napotnika (1922) smo bili v Mariboru eno leto brez škofa. Ko je Vatikan (6. junija 1923) imenoval Karlina za škofa, smo bili nekako razočarani, češ kaj naj bo dolgih letih Napotnikovega vladanja v škofiji novi skoraj enako star naslednik, povrhu še izgnanec iz Trsta in begunec s Kranjske, kakor da naj bo to imenovanje zanj samo pribežališče, kjer se lahko umiri svojemu dostojanstvu primerno. Takšno je bilo javno mnenje med mariborsko duhovščino, ko je Andrej Karlin, pregnani škof iz Trsta, zasedel škofijski prestol v Mariboru," se spominja dr. Anton Trstenjak, tedaj gimnazijec. "Toda to mnenje se je kmalu popolnoma spremenilo in pridružilo se mu je stopnjevano občudovanje. Karlin se je kljub starosti (66 let) takoj izkazal za pravega Gorenjca." Takoj je poprijel za delo, pritegnil mlade sodelavce. "Bil je ljudski človek, razgibal je škofijo in zapustil nepozabne, lepe spomine."

več:
S. Čuk, Andrej Karlin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2007), 32-33.

LETA 2005 UMRL SAUL BELLOW

AMERIŠKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, NOBELOVEC (* 1915)

Zaslovel je z romani, kot sta Herzog in Humboldtova oporoka, in bil eden najbolj priljubljenih severnoameriških literatov. Njegov kolega Philip Roth ga je skupaj z Williamom Faulknerjem označil za "hrbtenico ameriške književnosti 20. stoletja. V svojih delih se je pogosto podajal na pot iskanja bistva človekovega bivanja. Veliko vlogo v njegovih delih je imela tudi izkušnja priseljevanja v Ameriko, še posebej judov. Kritiki so Bellowa cenili tudi kot enega izmed najbolj pomembnih kronistov življenja ameriških intelektualcev judovskega rodu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk