LETA 1806 UMRL MICHAEL HAYDN

AVSTRIJ. SKLADATELJ, AVTOR ZAHVALNE PESMI (* 1737)

Ob koncu leta in raznih slovesnostih zapojemo Zahvalno pesem. Njen mogočni napev, ki izpoveduje to, kar ob zahvali čutimo, je po navdihu zapisal avstrijski skladatelj Michael Haydn. Glasbene osnove je dobil v deškem zboru dunajske stolnice sv. Štefana. Kot zrel glasbenik je postal Mozartov naslednik kot dvorni organist. Večino svojih del je posvetil cerkveni glasbi: zložil je 32 latinskih maš in številne druge bogoslužne speve. – Slovensko besedilo zahvalne pesmi (Hvala večnemu Bogu) je napisal Blaž Potočnik, župnik v Šentvidu nad Ljubljano.

LETA 1827 ROJEN LOVRO TOMAN

PESNIK, GOVORNIK IN POLITIK († 1870)

Deveti otrok iz premožne fužinarske družine iz Kamne Gorice. Po končani normalki in ljubljanski gimnaziji je študiral pravo na Dunaju in ga, študij je končal v Gradcu. Zanimiva so njegova pisma, ki jih je pisal svoji zaročenki Josipini Turnograjski in pomagajo spoznavati meščansko življenje tistega časa. Leta 1853 se je z Josipino tudi poročil, toda kmalu mu je umrla, stara komaj 21 let. Po njeni smrti je odprl odvetniško pisarno v Radovljici, bil je izvoljen v kranjski deželni zbor in postal je poslanec v dunajskem državnem zboru. Lovro je bil zanimiv govornik na družbenih dogodkih, najbolj pa je bil znan kot pesnik (Glasi domorodni), želel je, da bi pesniki pripravljali tekmovanja . Kot poslanec, se je zavzemal za slovenski jezik in ustanovitev Slovenske matice, katere prvi predsednik je postal.

LETA 1865 ROJEN ALEKSANDER GLAZUNOV

RUSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1936)

Med številnimi deli ruskega skladatelja Aleksandra Glazunova je zelo znana simfonija Letni časi, balet v enem dejanju in štirih prizorih, ki so posvečeni štirim letnim časom. Prva je zima s snegom in ledom; prežene jo ogenj, za katerim pride pomlad v spremstvu ptic in cvetlic. V tretji sliki je prikazano poletje na žitnem polju, nad katerim plešejo cvetovi. V zadnjem prizoru prevladujejo jesenske barve, v katerih razposajene vile plešejo pod odpadajočim listjem in v katerih se združijo vsi letni časi.

LETA 1873 ROJEN FRAN ELLER

PESNIK V FINANČNI SLUŽBI († 1956)

Koroški pesnik Fran Eller, rojen pri Mariji na Zilji, je na univerzi v Gradcu študiral zgodovino, zemljepis in slavistiko ter pravo na Dunaju. Zaposlen je bil najprej v raznih finančnih službah, zatem pa profesor na Pravni fakuleti ljubljanske univerze (1920-1935). Leta 1947 je objavil zbirko Koroške pesmi.

LETA 1896 ODPRLI PRVO TRIGLAVSKO KOČO NA KREDARICI

Kočo so postavili na grebenu med Rjavino in Triglavom, na svetu, ki ga je kupil župnik Jakob Aljaž (2.512 m nad morjem). »Zelo živahna je bila otvoritev Triglavske koče. Že zvečer je prišlo iz vseh krajev veliko odličnih turistov, pa tudi veliko domačinov, fantov in deklet, ki so veselo prepevali. Vodja narodnih pevcev je bil pisatelj Finžgar, ki je znal sproti delati verze in napeve, zbor pa je za njim ponavljal. Bili smo vsi navdušeni...." Že deset let kasneje pa so to prvo skromno kočo povečali in jo ob odprtju 1909 imenovali Triglavski dom na Kredarici. Po drugi svetovni vojni so jo večkrat prenavljali, današnjo podobo je dobila leta 1984. Kasneje so prišle na vrsto še sončne celice, vetrni generator, telefonska povezava ...

razmišljanja Jakoba Aljaža:

• Po otvoritvi Triglavskega stolpa sem sedel na Malem Triglavu in sem si svet od zgoraj ogledoval. Zagledam se v vrh Kredarice – ravno sta šla čez vrh dva gamsa. Moj sklep, da bo tukaj koča stala je bil storjen, pa sem molčal.
  
• Enkrat leta 1895 sva šla (z radovljiškim dekanom Novakom) zjutraj ob treh iz Mojstrane, ob eni sva bila na vrhu, potem sem določil, kje bo stala nova Triglavska koča, namreč na Kredarici, postavil iz kamna mejnike za kočo; molila sva brevir.
  
• Desetega avgusta leta 1896 je bil zame še en velik dan. Kar nisem mogel verjeti črkam, ki sem jih videl natisnjene v Planinskem vestniku št. 7 nekaj dni pred tem: V ponedeljek, 10. avgusta, ob devetih zjutraj, ste vsi planinci vabljeni na otvoritev Triglavske koče na Kredarici!"
  
• Ob odprtju Triglavske koče je bilo več kot sto ljudi. Veliko jih je prišlo še z bohinjske strani pa tudi od Dežmanove koče in od koče Marije Terezije so kar naprej lezli proti vrhu. Najprej sem kočo blagoslovil, zraven pa sem zapel lepo obredno pesem. Pevce je vodil Matej Hubad in vsi skupaj smo zapeli Lepa naša domovina.
  
• Ta najvišji planinski dom na Slovenskem je postavilo Slovensko planinsko društvo v četrtem letu svojega obstoja po načrtu in pod vodstvom častnega člana Jkoba Aljaža, župnika na Dovjem, ter ga odprlo 10. avgusta 1896.
  
• Finžgarjev sonet Triglavski koči: "Slovencev mračna doba je končana, / naloge svoje se Sloven zaveda, / kjer je njegova gora in poljana, / ki je bila lastnina že pradeda. / Sloven zastavo če razviti, / na svojo last opomniti soseda!
  
• Ob samem odprtju koče sem začutil, da nekaj na Kredarici hudo manjka - med triglavske vršace bi moral postaviti vsaj skromno kapelico, manjši božji hram ---

LETA 1900 ROJEN TONE SELIŠKAR

PESNIK IN PISATELJ († 1969)

"V tistih časih, ko sem bil otrok in sem vsa otroška leta preživel ob Tržaški cesti, je bila ta velika cesta moja vzgojiteljica in učiteljica," je v knjigi Deček z velike ceste, v kateri obuja spomine na svoje otroštvo, zapisal Tone Seliškar, pesnik in pisatelj. Njegova najboljša dela, porojena iz osebnega izkustva, so posvečena mladim. Kot otrok se je družil s svojimi vrstniki in ob tem 'dopolnjeval' tisto, kar je prejel doma. "Kakor se rad spominjam našega skromnega stanovanja iz tistih časov, tako se še raje spominjam ceste, ki mi je odpirala oči v vso širino in globino človeškega življenja ... Cesta je tisto nakovalo, kjer prične življenje kovati mlada srca z velikim kladivom, dom in šola pa potem to grobo kovanje opilita, ostružita, zgladita, mnogokrat tudi posrebrita in pozlatita." Šola na tej 'veliki cesti' je rodila pisatelja, ki je znal prepričljivo nagovoriti mlade, da še danes z veseljem segajo po njegovih, zanje napisanih knjigah. Najbolj priljubljena je Bratovščina sinjega galeba, zgodba o dečkih, ki jih tovariško poveže skupen nastop proti zlu.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 02_2007

nekaj verzov:

• Jaz ne vidim zvončkov belih,/ jaz ne vonjam temnih vijolic. // Žalosten se krivim v pomladnem soncu / in obračam zemljo kakor poslikamo žogo / med svojimi prsti.
  
• Bratomorilne vojske se zbirajo na širnih / poljanah in snažijo puške - /o, ali ni vsaka vojska bratomorilna?
  
• Množice se valjajo po travnikih in pulijo / travo — na kruhu pa sede pošasti / in kvartajo za ljudstvo - / o, ali niste kakor Kajni, ki ubijate svoje brate?
  
• Nepregledne trume se vzpenjajo k Pravici, / ki je z mitraljezami obdana kakor z nepredirnim / trnjem zakleta Trnjulčica - / o, ali ni junaka, ki bi presekal to trnje bodeče?
  
• Jaz ne vidim zvončkov belih ,/ jaz ne vonjam temnih vijolic -/ jaz vidim samo zemljo, počečkano / s krvavimi lisami.

LETA 1907 ROJEN VENCESLAV WINKLER

MLADINSKI PISATELJ († 1975)

Njegova družina se je z Lokev na Trnovski planoti zaradi prve svetovne vojne preselila v Ljubljano, kjer je Venceslav končal učiteljišče. Kot učitelj je imel živ stik z otroki in mladino, zato je pisal predvsem zanje: povesti (Hribčev Gregec, Drejc z Višave, Gadje iz Šiške) in pravljice (Ukradena svetilka, Čudežni studenec).

LETA 1928 ROJEN LEOPOLD SUHODOLČAN

MLADINSKI PISATELJ († 1980)

Prav na Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, leta 1980 je umrl pisatelj Leopold Suhodolčan, ki je večji del svojega življenja deloval kot učitelj na Prevaljah, kjer je skupaj s Stankom Kotnikom leta 1961 zasnoval Bralno značko, da bi otroke in mladino spodbujala k branju. Bil je večstranski pisatelj, največ pa je pisal za mladino (zgodbe, povesti, igre) in postal znan tudi zunaj naših meja. Seznam njegovih del je izredno dolg, mnoga so prevedena v več svetovnih jezikov.

LETA 1949 UMORJEN VILJEM SAVELLI

DUHOVNIK, MUČENEC (* 1916)

Leta 1994 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva, v kateri je lazarist Anton Pust s sodelavci zbral pričevanja o duhovnikih, redovnikih, bogoslovcih in vernih laikih, ki bili med drugo svetovno vojno umorjeni zaradi zvestobe Bogu (120 duhovnikov, nad 60 bogoslovcev in 43 redovnih bratov). Med temi mučenci je bil tudi Viljem Savelli, rojen v Celju, ki je bil po vojni župnik v Koprivniku na Kočevskem, 29. februarja 1949 obsojen na smrt, 10. avgusta pa naj bi bil umorjen (datum ni zanesljiv, lahko tudi 30. junij).

LETA 1950 UMRL LOVRO KUHAR - PREŽIHOV VORANC

PISATELJ (* 1893)

"To, kar človek doživlja v mladih letih, kar se kali skozi otrokovo dušo, to ostane odločilno pri odraslem, iz tega rastejo nagibi, dejanja." Tako je zapisal Prežihov Voranc-Lovro Kuhar, ki je bil - kot samouk - velik pisatelj. Življenje ga je hudo premetavalo in ga zaneslo na 'breg' komunizma, vendar je Voranc tudi svoje 'partijstvo' iskreno postavil v službo zatiranih. V tem je bil podoben svojemu mlajšemu bratu Alojzu, duhovniku in dvakratnemu doktorju, ki ga je pri njegovem delovanju gnala ljubezen do ljudi. "Korenine te ljubezni so v krščanski vzgoji doma," piše profesor Tone Sušnik, ki Prežihe spremlja že štirideset let. "Bog in sveti križ božji je bilo vedno pred jedjo in po njej, zahvaliti se za vsako dobroto..." Med bratoma Lovrom in Lojzom je bilo po rojstvu manj kot dve leti razlike. Zrasla sta iz silno trdih tal, vendar sta se, vsak po svoje, čudovito razcvetela. O pisatelju Lovru-Vorancu (to je koroški 'Lorenc') smo se v šoli veliko učili, ker je bil za povojni režim 'naš človek', pa čeprav ni bil 'rdeč po vseh predpisih'. Lojz, odličen duhovnik, dober časnikar in sposoben politik, pa je bil zamolčan, da kot 'far' ne bi jemal časti bratu revolucionarju! Šele leta 1992 je smela njegova rojstna hotuljska župnija dostojno proslaviti njegov spomin.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 7/8_1993

LETA 1972 UMRL FRANCE STELE

UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN KONSERVATOR (* 1886)

"Kar težko bi si bilo zamisliti bolj kulturno razgledanega moža in učenjaka, ki bi znal številne življenjske izkušnje in modrosti skladneje povezati s prisrčno preprostostjo in domačnostjo," je ob osemdesetletnici dr. Franceta Steleta, očeta slovenske umetnostne zgodovine, zapisalo uredništvo Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe, kateri je bil jubilant predan z dušo in s srcem. "S svojim obsežnim znanstvenim in publicističnim delom nam je 'srca vnel za čast dežele', saj je dvignil nekoč komaj znano ali celo prezirano umetnostno preteklost slovenske zemlje ne samo v našo, ampak tudi v evropsko zavest. Toda dr. Stele ni bil samo umetnostni zgodovinar, ampak tudi literat, kritik, kulturni zgodovinar in že od študentovskih let pobudnik za zbližanje med narodi in prav posebej med slovanskimi narodi." Temu vsestransko delavnemu in izredno plemenitemu možu posvečamo ta zapis ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, France Stele: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2006), 38-39.

LETA 1982 UMRLA MARJA BORŠNIK

LITERARNA ZGODOVINARKA (* 1906)

Literarna zgodovinarka Marja Boršnik je na ljubljanski univerzi predavala slovenski literarno zgodovino. Raziskovala je predvsem novejšo slovensko literaturo od srede 19. stoletja dalje. Posebno pozornost je posvečala književnicam - uredila je izbrano delo Vide Jerajeve ter izbrano delo Zofke Kveder.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1864 UMRL JANEZ PUHAR

DUHOVNIK, IZUMITELJ IN FOTOGRAF (* 1814)

Zgodovina fotografije sloni na številnih odkritjih in izumih bistrih glav. Med nje spada tudi slovenski duhovnik Janez Puhar, doma iz Kranja, kjer je 7. avgusta 1864 tudi umrl. Izumil je poseben postopek za osvetljevanje steklenih plošč; prevlečenih s tanko plastjo žvepla. Francoska akademija znanosti in umetnosti mu je leta 1852 podelila diplomo kot "izumitelju fotografije na steklo".

LETA 1879 UMRL LOVRO KOŠIR

POŠTNI REFORMATOR, IDEJNIM OČE POŠTNE ZNAMKE (* 1804)

Poštne stroške je bilo nekdaj treba plačevati v gotovini, dokler niso "iznašli" poštne znamke. Zamisel zanjo je dal avstrijski vladi že leta 1836 slovenski poštni uradnik Lovro Košir, rojen v Spodnji Luši v Selški dolini. Njegovo zamisel je uresničil Anglež Rowland Hill, ki je dosegel, da je britanska vlada 6. maja 1840 dala v promet "črni peni", prvo poštno znamko na svetu.

LETA 1895 SO POSTAVILI ALJAŽEV STOLP NA TRIGLAVU

Jakob Aljaž, župnik na Dovjem in velik ljubitelj gora ter planinec je za pet goldinarjev od občine odkupil Kredarico in vrh Triglava in ga podaril Slovenskemu planinskemu društvu. Izdelal je tudi načrt za stolp, ki naj bi ga postavili na vrhu. Njegove dele so znosili na vrh njegovi farani z Dovjega, stolp na vrhu sestavili in utrdili. Bil je iz pločevine, visok okrog dva metra s premerom 1,25 m, izdelal pa ga je Aljažev prijatelj iz mladosti, kleparski mojster Belec iz Šentvida pri Ljubljani ...

Aljaževi spomini:

• Takole sem si mislil: če sta pod Triglavom dve nemški oz. avstrijski koči, pa naj bilo vsaj na vrhu razvidno, da je Triglav naša – slovenska – gora. In sem doma, v svojem župnišču, naredil načrt za srednje velik stolp.
  
• Naj živi slovenski svet! Naj živi združena Slovenija! Triglav, naš kralj, pomagaj nam, da bomo vsi Slovenci skupaj in da bomo v slogi uživali zemeljsko življenje.
  
• V stolpu sem dal namestiti toplomer in barometer, zraven pa še tablo, na kateri je bilo zapisano, kako se imenujejo glavni vrhovi, ki se vidijo iz njega. Linice so bile zastekljene z močnim, dvojnim steklom. V stolp sem dal tudi kositrne kozarce, špiritni gorilnik in samovar in še tri stolčke, a je zadnje kaj hitro dobilo noge, oziroma je vse skupaj pobral veter, kajti med planinci so bili že tedaj taki, ki so cenili le svojo imovino, do tuje pa niso imeli prijaznega odnosa...

LETA 1904 ROJEN SLAVKO JAN

GLED. REŽISER, IGRALEC, PEDAGOG († 1987)

Doma iz Zagorja ob Savi; od leta 1923 je bil igralec, po 1945 pa režiser in nekaj časa tudi ravnatelj ljubljanske Drame. Na AGRTF je bil predavatelj za govorno tehniko, od leta 1952 profesor za režijo. Kot igralec je bil zlasti v mlajših letih zelo uspešen in priljubljen. Odigral je 276 gledaliških vlog. Kot režiser je postavil na oder 65 del v Ljubljani in Mariboru pa tudi drugje. Uveljavil se je predvsem z uprizoritvami slovenskih dramskih del, še posebej Cankarja; zgodovinska je bila njegova uprizoritev Cankarjevih Hlapcev (1948).

LETA 1913 ROJEN LUDOVIK BARTELJ

DUHOVNIK, TEOLOG, ZAMOLČANI FILOZOF († 2006)

Rodil se je v trdni kmečki družini v župniji Mirna Peč. Po maturi v Novem mestu je študiral teologijo v Ljubljani in bil leta 1937 posvečen v duhovnika. Huda vojna leta je preživel kot kaplan v krvavem Kočevju. Od leta 1947 do smrti (2006) je bil dušni pastir v Dolah pri Litiji. Posvečal se je tudi študiju filozofije kot učenec Franceta Vebra. Na teološki fakulteti v Ljubljani je leta 1970 dosegel doktorat iz teologije in bil v akademskem letu 1973/74 tam tudi predavatelj za filozofijo. Napisal je deset filozofskih del.

LETA 1913 ROJEN LOVRO KASELJ

DUHOVNIK, PUBLICIST IN VSESTRANSKI KOROŠKI KULTURNI DELAVEC († 2007)

Lovro Kaselj spada v vrsto duhovnikov, ki so v koroškem slovenskem zamejstvu živeli po Slomškovem načelu "mati, domovina, Bog". V letih 1971-1983 je bil predsednik Krščanske kulturne zveze, strešne kulturne organizacije koroških Slovencev, in njegov glavni cilj je bilo sodelovanje s Slovensko prosvetno zvezo. Bil je publicistično dejaven kot dopisnik in urednik revije Mohorjeve Celovec "Družina in dom". Pri celovški Mohorjevi je izšla njegova knjiga Sadovi večerne zarje. Za zasluge pri vsestranskem kulturnem in narodnem delu za slovensko narodno skupnost je leta 1999 prejel Tischlerjevo nagrado. „Kultura mi je bila pri srcu že od mladosti in videl sem simbiozo med duhovnostjo in kulturnostjo, zato je bilo to zame vedno povezano. V duhovništvu sem videl možnost, da za ljudstvo kaj storim, da držim ljudi pokonci, da ohranjam slovensko besedo," je Kaselj dejal ob svoji 85-letnici.

... več o njem si preberite v rubriki pričevanje 07_2000

nekaj njegovih razmišljanj:

• Materin jezik je več ko jed in pijača, je velik bo­žji dar, je struna, na katero duša najrajši in najlepše udarja, je bogastvo, ki ga nobeno drugo nadomestiti ne more.
  
• Bral sem nekoč v knjigi cerkvenega učenika, da nadnarava gradi na naravo. Kdor torej ruši naravo, izpodmika tla in temelj nadnaravi. A kaj je naravnejše od družine in naroda?
  
• Naj se razproda, kar jutri ne bo več imelo vrednosti. Za božjo voljo pa nikar razprodati, kar ima vekovito vrednost, za kar ni enakovrednega nadomestila, kar sem po rojstvu iz svoje matere in po krstu iz Svetega Duha, kar je najgloblja in najširša vsebina besedne dvojice: vera in dom!
  
• Ravno mali narodi, ki nimajo ničesar ra­zen svojega jezika, svoje narodne in kulturne samostojnosti ter svoje močne volje do življenja, še posebej potrebujejo tistih duhovnih vrednot, ki jih vsebuje in daje vera, tista vera, ki tudi še na koncu vseh razočaranj in zlomov in smrti z velikonočno zmagovitostjo oznanja: "Tvoj je vstajenja dan!"
  
• Brez knjige učiš, mati. Tvoja knjiga je božje stvarstvo, je zelena ravan, je zvezdnato nebo. Tvoja knjiga je življenje. Tvoja knjiga je tvoje srce, je ljubezen, ki jo rodii ljubezen do Boga, do domovine, do naroda, do vsega plemenitega in lepega.
  
• Dom, stanovanje brez križa je dan brez sonca, je nočno nebo brez zvezd. In biti mora tisto, kar križ predstavlja: vera. To mora ostati, pa naj se vse v domu spremeni. In ostati mora molitev kot živo znamenje verovanja.
  
• Smrt ljubljenega človeka je zmeraj prerana. Prerana pa je tudi smrt človeka, ki je zaslužil ljubezen in si je je že­lel, pa mu je niso dali tisti, ki so ga bili dolžni ljubiti.
  
• Iskreno žalovanje po ljubljenem človeku tudi na grobu govori tiste besede in tisti jezik z njim, ki sta ga med sabo govorila v življenju.

LETA 1930 UMRL FRAN KOCBEK

ORGANIZATOR PLANINSTVA IN PUBLICIST (* 1863)

Ko so se po slovenskih gorah šopirili nemčurji, je učitelj Fran Kocbek leta 1893 ustanovil savinjsko podružnico Slovenskega planinskega društva. Organiziral je gradnjo planinskih postojank in poti. Na Molički planini pod Ojstrico so zgradili kočo, ki nosi ime po njem, nad kočo pa postavili kapelo sv. Cirila in Metoda, ki je bila blagoslovljena leta 1898, po vojni uničena in leta 1990 ponovno postavljena.

LETA 1934 UMRL LEOPOLD CIGOJ

DUHOVNIK, BOREC ZA SLOVENSKI VEROUK POD FAŠIZMOM (* 1886)

V Zboru svečenikov sv. Pavla, ki so ga ustanovili slovenski in hrvaški duhovniki po priključitvi Primorske k Italiji (1920), je goriški duhovnik Leopold Cigoj prevzel 'odsek za šolstvo', ki se je ukvarjal poukom krščanskega nauka v osnovnih šolah. Podpiral je nadškofa Sedeja v prizadevanju, da pod fašizmom verouk ostane obvezni šolski predmet in ga poučujejo duhovniki v slovenščini. Bil je tudi zelo prizadeven organizator Marijinih družb po primorskih župnijah in vzgojnih zavodih, ki so otroke in mladino utrjevale v veri in narodni zavesti.

LETA 1941 UMRL RABINDRANAT TAGORE

INDIJSKI PESNIK, FILOZOF, SLIKAR, SKLADATELJ, GLASBENIK (* 1861)

Tagore je leta 1913 prejel Nobelovo nagrado za književnost za svojo pesniško zbirko religiozne lirike Gitandžali (Darovanjke). Ključ, ki nam odpira svet Tagorove poezije, je misel iz te zbirke: "Prižgi s svojim življenjem svetilko ljubezni!" Pesmi je začel pisati že pri osmih letih; računajo, da je v svojem dolgem življenju napisal okoli sto tisoč verzov. Bil pa je tudi pisatelj in dramatik.

nekaj njegovih verzov in misli:

• Bogastvo in slava izvirata od tebe in v tvoji moči je da ju daješ ali pridržuješ. Moja bridkost pa je samo moja in če ti jo prinesem v dar, me nagradiš s svojo milostjo.
  
• Prišli smo na svet, ne samo, da ga spoznamo, temveč tudi, da mu pritrdimo. Mogočnost lahko dosežemo z znanjem, popolnost pa samo po poti ljubezni. Najvišja vzgoja je tista, ki nam ne nudi samo znanja, temveč spravi naše življenje v harmonijo z vsem, kar obstaja.
  
• Čebele srkajo med iz cvetlic in jim brenčijo zahvalo, ko jih zapuščajo. Pisani metulj pa je prepričan, da so mu cvetlice doIžne hvalo.
  
• Ustvaril si me neskončnega, tako ti je bilo všeč. Spet in spet prazniš to krhko posodo in jo venomer polniš z novim življenjem.
  
• Marsikakšen prazen dan sem jokal za izgubljenim časom. A nikoli ni izgubljen, Gospod. Ti si vzel vsak trenutek mojega življenja v svoje roke.
  
• Živim v tem svojem malem svetu in se bojim, da ga, četudi za malenkost, zmanjšam. Dvigni me v svoj svet in daj, da bom tako svoboden, da z radostjo izgubim svoje vse.
  
• V kakšnem jeziku govoriš, o morje? V jeziku vašega spraševanja. V kakšnem jeziku odgovarjaš, o nebo? V jeziku večnega molčanja.
  
• Noč je črna kakor skala. Naj ne minevajo ure v temi! Prižgi svetilko ljubezni s svojim življenjem.
  več:

LETA 1977 UMRLA VERA BRNČIČ

PREVAJALKA IN LITERARNA ZGODOVINARKA, POSREDOVALKA RUSKE KNJIŽEVNOSTI ( *1913)

Vera Brnčič se je pred poroko s pesnikom, pisateljem, kritikom in esejistom Ivom Brnčičem pisala Šermazanova - po rodu je bila Rusinja. Po drugi svetovni je poučevala ruščino na srednjih in višjih šolah, nato pa predavala rusko književnost na univerzi v Ljubljani. Veliko je prevajala iz ruščine in pisala študije o ruskih pisateljih 19. in 20. stoletja. Raziskovala je zveze med rusko in slovensko književnostjo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1868 ROJEN PAUL CLAUDEL

FRANCOSKI PESNIK, PRIČEVALEC, DRAMATIK IN DIPLOMAT († 1955)

Francoski pesnik in dramatik Paul Claudel je na božični praznik, 25. decembra 1886, med petjem Marijinega hvalospeva Moja duša poveličuje Gospoda v pariški stolnici Notre-Dame doživel ‘božji blisk’ – milostno razodetje Boga, ki je spremenilo vse njegovo življenje in ga, po njegovih besedah, ‘rodilo za večnost’. Ta datum je vsekan v tlak notredamske cerkve. Ob njegovem pogrebu je srebrn otroški glasek zapel Magnifikat – spev njegovega prerojenja.

več:
S. Čuk, Paul Claudel, "Bog me ljubi in me kliče": Pričevanje, v: Ognjišče, 2, 2005, 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Krščanstvo postavi pred nas Kristusa - živo bitje, avtonomno in določeno kot mi, v katerem biva polnost božanstva, do katerega se čutimo osebno odgovorni, s katerim smo v notranjem in vsakdanjem stiku.
• Resnica ni prav nič odvisna od števila ljudi, ki so o njej prepričani.
• Kakšno vrednost ima življenje, če ga ne darujemo?
• Govori samo, kadar si vprašan, toda živi tako, da te bodo vpraševali.
• Ne vznemirjaj se, če te drugi napačno razumejo; pač pa se vznemirjaj tedaj, če ti ne moreš in nočeš razumeti drugih.
  več:

LETA 1871 UMRL MIROSLAV VILHAR

PESNIK IN SKLADATELJ (* 1818)

Lastnik gradu Kalec pri Zagorju na Pivki je bil pesniško in glasbeno nadarjen: zlagal je razpoloženjske pesmice in hkrati z besedilom mu je iz srca privrel tudi napev. Znane so njegove pesmi: Po jezeru, Rožic ne bom trgala, Lipa zelenela je. Njegova spevoigra Jamska Ivanka (1850) je bila pol stoletja skoro neprestano na slovenskih odrih.

... več o njem preberite v obletnici meseca 7/8_1991

LETA 1879 ROJEN DINKO PUC

PRAVNIK in POLITIK, OČE PLEČNIKOVE LJ († 1945)

Po študiju prava v Gradcu in na Dunaju je več let kot politik deloval na Goriškem, pod italijansko okupacijo je leta 1920 svojo odvetniško pisarno preselil v Ljubljano. Leta 1927 je bil izvoljen za župana in to službo opravljal skoraj osem let. V tem času je znatno povzdignil naše glavno mesto. Njegova velika zasluga je tudi, da je za umetniško prenovo Ljubljane pridobil arhitekta Jožeta Plečnika ter mu pustil pri regulaciji ulic in trgov svobodne roke in mu omogočil uresničiti številne genialne zamisli.

LETA 1887 ROJEN GUSTAV STRNIŠA

PESNIK IN PISATELJ († 1970)

Zaradi slabotnega zdravja šolanja po mali maturi ni nadaljeval. Najprej si je služil kruh kot uradnik, potem se je posvečal igralskemu in časnikarskemu poklicu. Večino svojega življenja pa je prebil kot svoboden pesnik in pisatelj. Od osemnajstih knjig, ki jih je napisal, jih je sedemnajst izdal v samozaložbi, ker so založbe slabo plačevale. Gustav Strniša je pisal predvsem za otroke in mladino. Izdal je več pesniških zbirk za otroke. Od vseh knjig mu je bila najljubša zbirka lirike z naslovom Zvoki in žarki (1937).

nekaj njegovih verzov:

Jaz imam pa goslice, / goslice zveneče, / ki pojó mi pesmice, / pesmi zlate sreče. // Jaz imam pa mamico, / mamico ljubečo, / ji zapojem pesmico, / ji prinesem srečo.

LETA 1922 ROJEN MITJA ŠARABON

PESNIK IN PREVAJALEC († 1987)

Šole vseh stopenj je obiskoval v rojstni Ljubljani, slavistike pa ni končal zaradi vojne. Opravljal je razna pisarniška dela. Bil je zelo nadarjen in ustvarjalen pesnik. Leta 1944 je izdal pesniški zbirki Bolečina in Nema radost. Zaradi sodelovanja pri zborniku Zimske pomoči je bil po vojni zapostavljen. Šarabon je med slovenskimi pesniki napisal največ sonetov. Njegova posebnost so sonetni venci. Višek njegovega pesniškega ustvarjanja je Sonetni venec sonetnih vencev (225 sonetov), izšel v samozaložbi (1970).

LETA 1931 UMRL DANILO MAJARON

pravnik in politik, oče slovenske univerze (* 1899)

Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani kot gojenec Alojzijevišča, nato je nekaj časa študiral bogoslovje, leta 1888 pa je na Dunaju doktoriral iz prava ter v Ljubljani odprl odvetniško pisarno. Deloval je v Vseučiliškem odseku, ki ga je ustanovil župan Ivan Hribar, po nastanku jugoslovanske države je Majaron stopil na čelo Vseučiliške komisije in z veliko modrostjo je v kratkem času do podrobnosti izvršil priprave za ustanovitev univerze s petimi fakultetami in po pravici velja za očeta slovenske univerze.

LETA 1942 ROJEN MIHA MATE

PISATELJ, PREVAJALEC, HUMORIST, UREDNIK († 2006)

Rojenice so mu položile v zibelko izreden smisel za humor. Čeprav je bil ‘bajtarski’ otrok, je gledal na življenje z vesele plati. Po študiju slavistike v Ljubljani je služboval v Beogradu, zatem pa v Ljubljani. Bil je sodelavec pri Pavlihi in leta 1972 izdal knjigo ribniškega humorja Široka usta. Kot mladinski pisatelj se je prvič preizkusil leta 1976 s knjigo Leskova mladost in takoj osvojil mlade bralce. Seznam njegovih mladinskih (in drugih) del je zelo dolg. Njegovo geslo je bilo: “Humor pomaga živeti.”

LETA 1945 HIROŠIMA

PEKEL PRVE ATOMSKE BOMBE

Američani so 6. avgusta 1945 vrgli prvo atomsko bombo na japonsko mesto Hirošimo. Mesto je bilo v hipu uničeno, življenje je izgubilo okoli 110.000 ljudi. V Spominskem parku miru, kjer je bilo srce nekdanjega mesta, stoji spomenik-muzej. Papež sv. Janez Pavel II. se je med svoji obiskom Japonske leta 1981 ustavil 25. februarja v Hirošimi. Pred spomenikom se je zatopil v tiho molitev, potem pa je (v več jezikih) prebral svojo mirovno poslanico, naslovljeno na državne poglavarje.

LETA 1978 UMRL PAVEL VI.

PAPEŽ, PETROV NASLEDNIK PO VZORU APOSTOLA PAVLA, SVETNIK (* 1897)

"Božja previdnost je poklicala Giovannija Battista Montinija s škofovskega sedeža v Milanu na tistega v Rimu v najbolj kočljivem trenutku koncila, ko je pretila nevarnost, da čudovita zamisel Janeza XXIII. ne bo dobila zaželene podobe," je dejal papež Benedikt XVI. o svojem predhodniku Pavlu VI. 6. avgusta 2008, ob tridesetletnici njegove smrti. "Bolj ko je naš pogled usmerjen v preteklost, jasneje vidimo, kako velike, rekel bi, nadčloveške zasluge je imel Pavel VI., da je srečno pripeljal do konca koncilsko zborovanje in vodil Cerkev v viharnem obdobju po njem." Prvo zasedanje koncila, ki se je pričelo 11. oktobra 1962 in se zaključilo 8. decembra 1962, je vodil Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo (3. junija 1963) je kardinalu Montiniju, tedaj milanskemu nadškofu, dal preroško naročilo: "Eminenca, priporočam vam koncil!" Kakor da bi umirajoči papež videl v njem svojega naslednika! In res je bil milanski nadškof tri tedne pozneje, 21. junija 1963, izvoljen za papeža. Pod njegovim vodstvom so uspešno potekala tri naslednja zasedanja koncila, ki se je zaključil 8. decembra 1965. 19. septembra 2014 ga je med blažene katoliške Cerkve uvrstil papež Frančišek. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini.
V začetku leta 2018 je vatikanska Kongregacija za zadeve svetnikov priznala še en čudež, ki naj bi se zgodil na priprošnjo Pavla VI. Na srečanju s kardinalom Angelom Amatom, prefektom te kongregacije, 6. marca letos, je papež Frančišek sklenil: »Pavel VI. bo svet še letos.« To se je zgodilo med zasedanjem škofovske sinode v Rimu 14. oktobra 2018. Papež Frančišek je določil, naj bo spomin sv. Pavla VI. vključen v splošni koledar Cerkve rimskega obreda, saj gre za splošno pomembnost tako njegovega delovanja kot zgleda svetosti za Božje ljudstvo. Dan obhajanja naj bo 29. maj, ki je datum njegovega mašniškega posvečenja leta 1920 in sicer zato, ker je na 6. avgusta, dan njegovega rojstva za nebesa, praznik Gospodovega spremenjenja.

več:
S. Čuk, Papež Pavel VI.: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2008), 34-35.
S. Čuk, Blaženi papež Pavel VI.: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2014), 30-31.
S. Čuk, Sveti Pavel VI. papež miru: Priloga, v: Ognjišče 11 (2018), 50-57.

nekaj njegovih misli:

• Človek more najti pravo srečo, po kateri hrepeni z vsem svojim bitjem, samo, če spoštuje zakone, ki jih je Bog zapisal v njegovo naravo in če jih spolnjuje razumno in z ljubeznijo.
  
• Pobožnost do Kristusove Matere daje vernikom priliko za rast v božji milosti.
  
• Mi smo odgovorni za naš čas. Mi smo odgovorni pred našo krščansko vestjo. Odgovorni smo pred Kristusom, pred Cerkvijo, pred zgodovino.
  
• Zares svoboden je samo tisti, ki se je sposoben popolnoma darovati. Vzgajati za svobodo pomeni vzgajati za ljubezen.
  
• Kristus je središče zgodovine in vesolja. Pozna nas in nas ljubi, prijatelj je in spremljevalec našega življenja, mož bolečin in upanja.
  
• Krščanstvo se ne more zadovoljiti s povprečnimi verniki, ni ga mogoče živeti kakor koli; ali ga živiš v polnosti, ali ga izdajaš.
  
• Če se svet čuti krščanstvu tuj, se krščanstvo ne čuti tuje svetu, naj bo tak ali drugačen in naj gleda na nas tako ali drugače.
  več:

LETA 1994 UMRLA MARIJA MIJOT

NAREČNA PESNICA IN PISATELJICA (*1902)

Rodila se je v tržaški mestni četrti Sv. Ivan. Zaradi revščine po osnovni šoli ni mogla nadaljevati šolanja. Izobraževala se je na raznih večernih tečajih, zlasti pa je veliko brala. Svoje darove je posvetila prosvetnemu delu. Že v šolskih letih je začela pisati pesmi v svetoivanskem narečju. Recitirala jih je na raznih prireditvah, na prigovarjanje prijateljev jih je začela objavljati v tisku. Leta 1962 je izšla njena narečna pesniška zbirka Souze jn smeh, v kateri je 25 pesmi, leta 1969 je izšel ponatis s prisrčnimi otroškimi pesmimi.

Iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1696 ROJEN LOVRENC POGAČNIK

DUHOVNIK, JEZUIT, PRIDIGAR IN NABOŽNI PISATELJ († 1768)

 Študiral moralno teologijo in cerkveno pravo, po posvečenju pa je v glavnem pridigal po različnih krajih avstrijske jezuitske pokrajine (40 let). Leta 1762 je postal pridigar v Trstu, potem v Zagrebu, kjer je ostal do svoje smrti. Videl je, da pri svojem delu med ljudmi potrebuje tudi slovenska in nemška besedila, zato je začel pisati. Najpomembnejša njegova knjiga je prvi obredniški priročnik s slovenskimi besedili (Compendium ritualis labacensis cum appendice germanica et carniolica pro assistentia maribundorum).

LETA 1808 ROJEN EMANUEL JOSIP KOVAČIČ

DUHOVNIK IN PISATELJ († 1867)

Študiral v Novem mestu in bogoslovje v Ljubljani, kjer je bil posvečen ter služboval v Dolini, Žminju in bil kanonik v Trstu. Opravljal je tudi službo šolskega nadzornika in se trudil, da se v šoli uporablja tudi slovenščina. Prve pesmi je objavljal že v Kranjski čbelici (prvi je opisoval naravo), bil je sodelavec Drobtinic, Zgodnje Danice ... Napisal je tudi zgodovino tržaške škofije (v rokopisu) ter nekaj življenjepisov pomembnih mož, duhovnikov (Matevž Ravnikar, Jožef Balant ...)

LETA 1861 UMRL JOSIP DROBNIČ

DUHOVNIK, KULT. ORGANIZATOR, PUBLICIST, PREVAJALEC (* 1812)

Rodil se je leta 1812 pri Sv. Emi ob Sotli, gimnazijo je obiskoval v Celju, licej v Gradcu, nato pa bogoslovje v Celovcu in leta 1839 postal duhovnik. Kot kaplan je deloval v raznih župnijah, nazadnje (od leta 1857 do smrti) je učil slovenščino v Gradcu. Kot dijak je zbiral narodne pesmi za Stanka Vraza, ki ga je pridobil za ilirske ideje. Za našo književno zgodovino je njegova največja zasluga, da je leta 1850 v Celju ustanovil Slovensko bčelo, prvi leposlovno-poučni list v slovenskem jeziku.

LETA 1879 ROJEN P. AVGUŠTIN KOSTELEC

CISTERCIJANSKI REDOVNIK, OPAT († 1963)

Na današnji dan je bil rojen "veliki" opat p. dr. Avguštin Kostelec. Vzdevek "veliki" mu gre zato, ker je "nad šestdeset let svojega življenja posvetil Stični, ki je največ tudi po njegovi zaslugi tudi v naši novi družbi dosegla tisti ugled, ki ga je nekoč imela" (Jože Gregorič). Stiški opat je bil 39 let, za samostan pa je skrbel 41 let. V težkih časih po drugi svetovni vojni je kljub nagajanju in preganjanju ustvarjal pogoje, da je Stična vse bolj postajala to, kar je danes nekakšen "slovenski Taize".

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 03_2003

njegovo razmišljanje:

• Klic in zgled sv. očeta ju zbudil med katoliškimi narodi novo gibanje za cerkveno edinstvo. Ali se bom o tudi Slovenci odzvali klicu sv. očeta? Že po naravni zemljepisni legi smo kot nekak most med vzhodnimi in zahodnimi narodi. Naše narodno sorodstvo z vzhodnimi narodi, posebno z Rusi, nam je kot naravna zapoved ljubezni, da skušamo privesti svoje brate nazaj k materi sveti katoliški Cerkvi (Bogoljub, julij 1939).

LETA 1905 UMRL ANTON AŽBE

SLIKAR (* 1862)

Slovenski slikar Anton Ažbe se je šolal najprej pri J. Wolfu v Ljubljani, študij je nadaljeval na Dunaju in v Münchnu, kjer je leta 1891 je odprl lastno korektorsko šolo, ki je kmalu postala znamenita Ažbetova šola, v kateri je poučeval do sto in več študentov iz vse Evrope in tudi iz Amerike, med njimi tudi slovenski impresionisti Jakopič, Jama, Grohar in Sternen. Znana je Ažbetova slika Zamorka (1895).

LETA 1909 ROJEN JOSIP KRAVOS

PROSVETNI DELAVEC IN PISATELJ († 1972)

Iz Dobravelj na Vipavskem, kjer se je leta 1909 rodil, je 14-leten odšel v Trst in se izučil za krojača. Vključil se je v tamkajšnjo slovensko skupnost. Pod fašizmom je njegova krojaška delavnica bila ilegalno prosvetno središče. Po vojni je sodeloval v raznih slovenskih društvih. Veliko je tudi pisal; zgodbe iz njegovega otroštva je Goriška Mohorjeva družba izdala v knjigi Kuštrava glava (1972), pri Založništvu tržaškega tiska je izšla njegova knjiga Moje in vaše zgodbe (1975) o življenju pod fašizmom.

LETA 1912 ROJEN ABBE PIERRE

FRANCOSKI DUHOVNIK, KAPUCIN, ZAŠČITNIK BREZDOMCEV († 2007)

"Emavs, ime vasi, povzema vse življenje in delo Abbé Pierra... Emavs je pot... Žalostna pot, ki lahko postane obljuba upanja. V tem dogodku prvega velikonočnega večera je Abbé Pierre videl vse svoje poslanstvo. Leta 1949 je začel okoli sebe zbirati brezdomce in klateže. Po pa­riških smetiščih so pobirali papir, cunje in druge odpadke. Kar je bilo uporabnega, so očistili ter prodali in gradili družin­ske hiške. Druščina si je nadela ime občestvo Emavs in danes živijo podobne po vsem svetu. Bil je spoštovan kot "pričeva­lec pristnega evangelija", se je proti koncu svojega življenja umaknil v samotno vasico Esteville pri Rouenu, kjer je živel na stari kmetiji, preurejeni v dom za brezdomce. Streho je delil s kakšnimi tridesetimi "kompanjoni" in zanje vsak dan maševal, drugače pa je v svoji skromni sobici molil, bral, študiral, spre­jemal obiske. Pogosto so prihajale skupine šolarjev in mladih, ki so z občudovanjem gledali tega starega moža, o katerem so veliko sli­šali, in 'v živo' čutili, da iz njega izžareva dobrota Jezusovih blagrov, ki jih je vse življenje skušal čim zvesteje uresničevati. Hiša ima pomenljivo ime Postaja (La Halte). "To je moja zadnja pos­taja na potovanju k Neskončnemu," je dejal Abbe Pierre, ki si je na vaškem pokopališču že deset let pred smrtjo izbral prostor za grob. "Smrti se niko­li nisem bal," je priznal nekemu časnikarju in ga prosil: "Prosi ljubega Boga, naj me čimprej vzame k sebi!"

»S svojim pozivom k 'uporu dobrote' po valovih Radia Luksemburg 1. februarja 1954 je začel svoj boj za pomoč brezdomcem in vsem, ki so bili na robu preživetja ter se za vedno zapisal v srce francoskega naroda," je pri maši zadušnici za pokojnega Abbé Pierra v pariški katedrali Notre-Dame 26. januarja 2007 dejal lyonski nadškof kardinal Philippe Barbarin. "Smisel svojega dela je videl v tem, da ljudem vrne njihovo človeško dostojanstvo."

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 07_1999 in 03_2007

nekaj njegovih misli:

• Če hočemo biti prepričljivi verniki, mora biti vsem očitno, da si ne domišljamo, da vera daje odgovor na vse. To ni res. Mi vsi doživljamo ure, ko se nam, kot na Jobovih ustnicah, zastavljajo vprašanja in pomisleki, kajti trpljenje in bolečina sta prehuda.
• Naša zahodna družba je obsedena od potrošništva in malikovanja denarja. To je prekleta družba ... Poudariti moram še nekaj: ta družba boleha za samozadostnostjo: misli, da sama sebi zadošča; samozadostnost pa je zanikanje ljubezni.
• Zdravilo zoper bolezen naše družbe je: znova odkriti duha blagrov, zasidrati se na vrednotah, ki jih razglašajo. Blagri morajo navdihovati naše obnašanje; dejal bi, da je treba blagre izvajati tudi v politiki - postati morajo naše moralno vodilo.
• Smo svobodna bitja, edina svobodna bitja med milijardami galaksij vsega vesolja. To mora nekaj pomeniti: svobodni smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili.
• Če nismo pripravljeni naše obhajilo s posvečenim kruhom dopolniti z drugo resnično navzočnostjo Kristusa v svetu, se pravi, z njegovo navzočnostjo v trpečih in ubogih, lahko naše zakramentalno obhajilo postane pravo bogoskrunstvo.
• Radi delimo ljudi na verne in neverne. Jaz pa jih rajši delim na take, ki so odprti za druge, in take, ki obožujejo sami sebe.
• Nič ni hujšega, kakor občutek, da si odveč. Vedno ponavljam: vsi smo potrebni. Svet je kakor velik gozd: če so v njem samo mlada drevesa, ni zdrav, potreben je tudi humus, ki je sad starih dreves ...
• Podobno so tudi stari ljudje potrebni mladim.
• Mladi, sprašujete me o Bogu. Odgovarjam vam: ne pozabite na tisto radost, ki je z besedami ni mogoče izraziti. Prejeli ste namreč najbolj dragocen dar, da ste mogli okušati, kako lepo je pomagati drugim. Tudi če o teologiji nimate pojma, veste, kakšen je okus ljubezni. Razumeli ste, kaj je Bog.
• Zakon življenja pomeni služiti najbolj slabotnim in tistemu, ki najbolj trpi ... Beda sveta nam služi za to, da se naučimo ljubiti, da čim bolje izkoristimo tisto malo časa, ki ga imamo.
• Beda sveta nam služi za to, da se naučimo ljubiti, da čim bolje izkoristimo tisto malo časa, ki ga imamo.
• Kako rad bi videl, da bi vsem starim in slabotnim znali reči: "Pridi, čakal sem te. Nisi nekoristen, potrebujemo te!"
• To, kar imenujemo vera, je gotovost, da more vsakdo ljubiti svojega bližnjega in biti ljubljen. Graditi je mogoče samo na ljubezni.
• Bolj ko postajam star, bolj se zavedam, da sta v življenju dve bistveni stvari, ki se jima je nemogoče odpovedati: ljubiti in umreti.
• Odpuščanje je na neki način materinska poteza Boga. Ljubeča mati otroku vedno odpušča.
• Verovati pomeni živeti, živeti pomeni ljubiti, ljubiti pomeni služiti najprej tistemu, ki najbolj trpi in je v njem poteptana podoba Boga.
• Prijatelji moji, nikoli ne pozabite, da mora biti v življenju na prvem mestu skrb, da vsakomur zagotovite pravičnost.
• Simbol svobodnega človeka je človek, ki ljubi.
• Sleherna človeška ljubezen je prepletena s trpljenjem.

LETA 1925 ROJEN IVAN ŠČEK

GLASBENI PEDAGOG , SKLADATELJ, DIRIGENT († 1972)

Skladatelj Ivan Šček (s psevdonimom Štefan Kovač, ker je bil njegov oče kovač) je prvi glasbeni pouk dobil v župnijski cerkvi v rodni Vipavi. Po končanih glasbenih študijih je kot profesor in skladatelj deloval na Obali. Dolga leta je vodil pevski zbor koprske stolnice. Prvi je v Sloveniji uglasbil novi (pokoncilski) mašni obred.

LETA 1984 UMRL VILKO FAJDIGA

DUHOVNIK, TEOLOG IN PROFESOR OSNOVNEGA BOGOSLOVJA (* 1903)

Pred drugo svetovno vojno je bilo v Cerkvi na Slovenskem ogromno verskega tiska (1 dnevnik, 9 tednikov, 43 mesečnikov). Novi oblastniki so vse to zatrli, konec leta 1945 so dovolili, da so izšle prve številke ljubljanskega cerkvenega lista Oznanilo, ki je s prekinitvami in v omejeni nakladi izhajal do junija 1952. Glavni urednik je bil dr. Vilko Fajdiga, profesor apologetike (osnovnega bogoslovja) na Teološki fakulteti v Ljubljani. Njegova predavanja so izšla v skriptih Praktična apologetika (1964, ciklostil).

... več o njem preberite v rubriki gost meseca 07_1983

nekaj njegovih razmišljanj:

• Ko začenjaš novo leto, pomisli, da je oko, ki vse vidi, dobrotno, očetovsko božje oko, ki so pred njim razgrnjene vse skrivnosti, tudi skrivnost tvoje bodočnosti in tega leta, ki je pred teboj; da je močna in zvesta božja roka, ki te hoče voditi skozi to leto.
• Vera daje vzgoji širša obzorja, večnostni odmev in utemeljenost vseh nravnih načel.
• Vemo, da je Marija zraven povsod, kjer je Kristus, in da je v vseh časih veljalo: po Mariji k Jezusu.
• Vse oblike zapuščenosti, ki morajo človeka na zemlji zadeti, so zadele Gospoda, da bi bili mi manj zapuščeni.

LETA 1992 UMRL LEOPOLD ANDREE ml.

SLO. INŽENIR ELEKTROTEHNIKE (* 1910)

Osnovno šolo je obiskoval v Novem mestu, gimnazijo in tehniško fakulteto pa v Ljubljani. Pred vojno je bil asistent na Inštitutu za strojništvo, po ustanovitvi Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani (1946) je deloval tam kot profesor in predstojnik. Njegovo znanstveno delo je bilo usmerjeno v raziskavo merilnih metod v strojništvu s posebnim poudarkom na področju parnih kotlov in kakovosti izgorevanja. S svojimi raziskavami je vzbudil veliko zanimanja v industriji v tedanji Nemčiji.

LETA 2003 UMRLA s. VENDELINA (MARIJA) ILC

REDOVNICA, PRILJUBLJENA SLOVENSKA UČITELJICA KUHANJA (*1916)

Sestra Vendelina (Marija Ilc) se je rodila v Dolenjih Lazah pri Ribnici na Dolenjskem v družini z devetimi otroki, od katerih se jih je kar šest izbralo duhovni poklic: štiri dekleta so vstopila k šolskim sestram, ena sestra je postala karmeličanka, brat pa je postal duhovnik.
Osemnajstletna Marija je vstopila v noviciat šolskih sester v Mariboru in leta 1934 postala redovnica. V Mariboru je naredila šolo za učiteljico gospodinjskih šol in tečajev. Takoj je začela poučevati. Po vojni, ko je bilo delo sester ovirano, so jo poklicali na gospodinjsko šolo šolskih sester v Šentrupertu pri Velikovcu na avstrijskem Koroškem, kjer je ostala deset let.
Leta 1969 se je vrnila v Slovenijo, kjer je tudi vodila gospodinjske tečaje. Bila je hišna predstojnica, več mandatov tudi provincialna predstojnica. Od leta 1987 je živela na Brezjah, kjer je leta 2003 tudi umrla. V tem času je skupaj z Edvino Novak pripravila več knjig kuharic. Pri založbi Ognjišče smo ponatisnili knjigo Zmeraj sestra Vendelina.

LETA 2004 UMRL FRANCE ADAMIČ

prvi slovenski doktor sadjarstva (* 1911)

Mlajši brat slovensko-ameriškega pisatelja Louisa Adamiča, rojen v Prapročah pri Grosupljem. Osnovno šolo je obiskoval v Grosupljem, srednjo v Ljubljani, agronomijo pa v Beogradu, kjer je tudi doktoriral. Poučeval je na Sadjarsko-vinarski šoli v Mariboru, na Kmetijski šoli v Celju, od leta 1961 do upokojitve je predaval na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je bil predstojnik katedre za sadjarstvo. Raziskoval je domače in tuje tipe sadnih rastlin. Bil je direktor Inštituta za sadjarstvo v Mariboru in Kmetijskega inštituta Slovenije. Veliko je tudi pisal.

LETA 2007 UMRL JEAN-MARIE LUSTIGER

pariški nadškof in kardinal (* 1926)

V enainosemdesetem letu življenja je 5. avgusta 2007 v Parizu umrl bivši nadškof francoske prestolnice kardinal Jean-Marie Lustiger. Že leta 2004 je sestavil nagrobni napis, v katerem je povedal vse o sebi. "Rojen sem bil kot Jud. / Prejel sem ime Aron / po dedu mojega očeta. / Ko sem po veri in krstu / postal kristjan, / sem ostal Jud / kot apostoli. / Za svoje svete zavetnike sem imel / velikega duhovnika Arona, / apostola Janeza, / Marijo, polno milosti. / Papež Janez Pavel II, / me je imenoval za 139. nadškofa Pariza. / Ustoličen sem bil 27. februarja 1981. / Tukaj sem izvrševal svoje poslanstvo. / Vsi, ki hodite tod mimo, molite zame. Aaron Jean-Marie kardinal Lustiger, pariški nadškof." Svoje zadnje bivališče - čakalnico za vstajenje - je dobil v pariški stolnici Notre-Dame. "Kardinal Lustiger je bil velika osebnost v duhovnem, moralnem, intelektualnem in verskem življenju Francije," je o njem dejal nekdanji  francoski predsednik Nicolas Sarkozy.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_2007

nekaj njegovih misli:

• Na moč zla je mogoče odgovoriti samo s še večjo močjo ljubezni.
  
• Judje in kristjani so varuhi razodetja edinega Boga in njegovega načrta, da vse ljudi nekoč privede skupaj.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1727 ROJEN OŽBALT GUTSMAN

JEZUIT, FILOLOG IN NABOŽNI PISATELJ, BRANITELJ MATERINŠČINE († 1790)

Koroški jezuit Ožbalt Gutsman, doma iz Grabštajna, je slovenskim duhovnikom Koroške podaril knjigo pridig Kristjanske resnice (1770). Njegovo poglavitno delo pa sta slovenska slovnica Windische Sprachlehre (1777) in nemško-slovenski slovar (1789). V znamenitem uvodu svoje nemško pisane Slovenske slovnice je ponosno branil svojo materinščino pred tistimi, ki so imeli predsodke zoper njo, češ da je "malo koristna". Kljub temu Gutsmanova slovnica velja za prvo znanstveno zasnovano slovnico našega jezika.

LETA 1859 ROJEN KNUT HAMSUN

NORVEŠKI PISATELJ, DOBITNIK NOBELOVE NAGRADE ZA KNJIŽEVNOST (1920)

Odraščal je v veliki revščini, delal je kot trgovski pomočnik, poštni uradnik ... in ob delu je začel pisati. Nekaj let je bil tudi v Ameriki, toda tudi tam ni našel resnične sreče. Prvi uspeh je doživel z romanom Lakota. V delih se je zavzemal za svobodo posameznika, za prvinsko življenje z naravo, odklanjal je mehkužno meščansko družbo. Zaradi podpore nacistom je bil po drugi vojni obsojen veleizdaje, vendar kaznovan le denarno. Tudi zaradi tega danes ni dovolj cenjen, vendar pa je eden največjih evropskih modernistov. Še nekaj del: Skrivnost, Kruh, Blagoslov zemlje, Potepuhi...

LETA 1875 UMRL HANS CHRISTIAN ANDERSEN

DANSKI PISATELJ, PESNIK, pravljičar (* 1805)

V sedemdesetih letih svojega življenja je napisal precej pesmi, dram, potopisov in celo nekaj romanov, slaven po vsem svetu pa je postal s svojimi pravljicami. Kdo od nas ne po­zna vsaj katere izmed njih? Na primer tiste o cesarjevih novih oblačilih, o deklici z vžigalicami, o kraljični na zrnu graha, o svinjskem pastirju pa o bedaku Jurčku ... Pravljico Andersenovega živ­ljenja bi lahko začeli takole: Nekoč sta v nekem mestu na Danskem živela dva revna člo­veka. On je bil čevljar, ona pa perica. Imela sta sina, ki je bil tih in zasanjan. Imel je dolge noge in nerodne roke in velik nos in zaradi tega so ga drugi otroci zmerjali, tako da je bil še raje sam. Po svetu je hodil z zaprtimi očmi, kajti tako je videl pred seboj veliko lepše stvari. Bilo je to v danskem mestu Odense...

 več o njem tudi v zapisu v Ognjišču 09_1975

njegova misel:

• Življenje vsakega človeka je pravljica, ki jo je napisala Božja roka.

Njegov rojstni dan je tudi mednarodni dan mladinske knjige in v knjigarni Ognjišča imamo res bogato izbiro. Poglejte!

http://knjigarna.ognjisce.si/otroska_knjiznica.html

http://knjigarna.ognjisce.si/mladinska_knjiznica.html

LETA 1880 ROJENA MANICA KOMAN

PISATELJICA IN PRIPOVEDOVALKA PRAVLJIC († 1961)

Slovenska pripovednica in pesnica Manica Komanova,rojena leta 1880 v Vižmarjah pod Šmarno Goro, je začela pisati kot kmečko dekle in prav zaradi pisanja so ji pomagali, da je bila vzeta za uradnico na ljubljanskem magistratu. Veliko je pisala za mladino, zaslovela je kot pravljičarka: pravljice je pisala in jih pripovedovala otrokom po radiu.

LETA 1901 ROJEN LOUIS ARMSTRONG – SATCHMO

AMERIŠKI JAZZOVSKI GLASBENIK († 1971)

Louis Armstrong je bil prvi pomembnejši jazzovski solist in hkrati eden najvplivnejših glasbenikov v zgodovini. Kariero je začel kot trobentač z leti pa je odkril, da tudi dobro poje. Jazzu je dal novo razsežnost in izjemno virtuoznost. Kljub izjemni popularnosti je vedno ostal črnec iz New Orleansa, preprost mož, velik otrok. Imenovali so ga 'veleposlanik miru', on pa je zmajal z glavo ter govoril: „Prazne marnje! Znam samo igrati na trobento. Meni je dovolj to, da razveseljujem občinstvo. Da iz ljudi izvabljam smeh, da jih vidim zadovoljne. To pa je čudovito, mar ne?«

Mož, ki je kljub temu, da je zrasel brez tople družine, takorekoč na ulici, kjer je imel priliko videti vse slabo, ohranil vse življenje otroško dušo, sam razlaga, kako je to zmogel. Neki novinar pripoveduje, kako je bil pri njem na obisku in povabil ga je na kosilo. Preden so sedli k mizi, sta Satchmo in žena Lucille sklenila roke in molila. Novinar je bil tako presenečen, da je obstal kot vkopan z rokami ob telesu. »Vidim, da nisi sklenil rok, da bi molil in to me zelo boli, kajti če nisi veren, ne moreš razumeti niti religiozne duše moje glasbe. Kje, misliš, bi naši predniki dobili moči, da vztrajajo, če ne bi imeli vere?«

več v Ognjišču 09_1971

LETA 1906 ROJEN RADO NAKRST

GLEDALIŠKI IN FILM. IGRALEC († 1971)

Rado Nakrst je bil rojen v stavbi Narodnega doma v Trstu in tam je kot otrok stopil na odrske deske. Šolal se je najprej v Trstu, nato pa v Ljubljani, v Mariboru je končal trgovsko šolo. Kot skladiščnik na železnici je nastopal na amaterskih odrih. V sezoni 1929/30 je postal poklicni igralec mariborskega gledališča, kjer se je hitro uveljavil kot najbolj nadarjen igralec. Po vojni je bil steber SNG v Trstu. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim Borštnikov prstan (1976) in Prešernovo nagrado (1979) za življenjsko delo.

LETA 1911 ROJENA ZDENKA SERAJNIK

PESNICA, PREVAJALKA, PEDAGOGINJA († 2003)

Rodila se je v učiteljski družini na Prihovi, kjer je obiskovala osnovno šolo. Po gimnazijski maturi v Ljubljani je na tamkajšnji univerzi diplomirala kot profesorica slovenskega jezika z nemščino in se s starši preselila v Konjice. Ob svojem pedagoškem delu je veliko pisala in objavljala v raznih revijah. Zapustila je nad 2200 pesnitev na temo Svetega pisma in praznikov v bogoslužnem letu. Nekaj njenih besedil je uglasbenih, med njimi kantata Blagoslovljena med ženami skladatelja Jožeta Trošta.

nekaj njenih verzov, misli:

• Pomagaj nam, Gospod, in daj moči, / da kakor Oče bi bili popolni, / žareli v svetu – kakor sončni sij.
• Gospod, Gospod, / kako dobro nam je tukaj biti! / Ostajamo v tebi, / ker si hotel ostati v nas.
• Ne boš, Gospod, zapustil nas sirot, / obljubil si, da boš Duha poslal, / ki z nami bo do konca dni ostal / in k svoji nam resnici kazal pot.
• Zapojmo, bratje, hvalnico / z življenjem, ki bo Bogu v čast, / da križ ne bil bi nam zaman, / trdno se oklenimo ga!
• Svetlejša noč je od človeških dni: / za vse, ki majhni so, je blagoslov / in rojstvo novih, srečnejših rodov.
• Izprosi, Mati, nam, Marija, / izprosi mir in blagoslov. / Od nas odvrni hudobijo, / daj mnogo dobrih nam sadov, / da zvesto Bogu bi služili, / slavili ga na vekomaj.
  več:

LETA 1920 ROJEN STANKO JANEŽIČ

DUHOVNIK, TEOLOG, EKUMENSKI DELAVEC, PISATELJ in PESNIK († 2010)

"Hvaljen bodi Bog, da me je krščanska družina rodila, preprosta in zdrava. Hvaljen bodi Bog za materino molitev in očetov zgled in spremno roko bratov in sester in za vso sončno jasnino prvih otroških dni. Hvaljen bodi Bog za bližnje in daljne sosede, za vaško kapelo in župno cerkev, za duhovnega očeta in vse farno občestvo. Hvaljen bodi Bog za vse nedelje in praznike, za daritveni oltar in obhajilno mizo in tudi za spovednico. Hvaljen bodi Bog za vse naravne in nadnaravne darove, ki jih vseh ni mogoče našteti. Najbolj pa bodi še enkrat zahvaljen za toplo ozračje rodne krščanske družine. Zakaj če bi nje ne bilo, bi vse drugo šlo brez blagoslova mimo mene." S to zahvalo je začel duhovnik Stanko Janežič svojo pridigo pri maši na praznik Svete družine leta 1962, katero je iz župnijske cerkve v Rojanu prenašal slovenski tržaški radio. Če bi spregovoril zdaj, bi dodal: "Hvaljen bodi Bog za devet desetletij življenja, za petinšestdeset let duhovništva." Oba jubileja je dočakal leta 2010, ko je na praznik Marijinega rojstva tudi vstopil v svet večne mladosti.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_2010

nekaj njegovih misli:

• Rast božjega kraljestva v naši duši in v svetu je tesno povezana. Čim bolj zvesto se bomo béli za lastno duhovno rast, tem bolj bomo apostolsko delavni in tem bolj bo naš apostolat v sadove zorel.
• Če bo naše srce ponižno, kot je Marijino, potem bo v sveti božični noči božje Dete iz Marijinega naročja lahko milostno prišlo tudi v naše srce. In naša srca bodo postala žive jaslice za skrivnostno porojenega Boga.
• Naj postane naš dom bolj božji. Vsako naše opravilo naj bo v prvi vrsti Bogu posvečeno. Kakor našim krščanskim prednikom naj tudi nam vse življenje poteka v znamenju Boga Očeta in Sina in Svetega Duha.
• Naše krščanstvo je zvodenelo. Voda pa nikoli ni kri, pa naj bi vanjo izlil še toliko umetnega rdečila.
• Pridi, božje veselje, pridi in nas vse ogrej! Iz vere vzklij, iz čiste vesti in iz naše dograjene osebnosti.
• Kristus se je učlovečil predvsem zato, da bi nas naučil ljubiti. Prinesel je na zemljo mir in želi, da bi resnični mir zakraljeval v srcih vseh ljudi.
• Tisti, ki pravi, da veruje, pa se ne trudi, da bi po veri tudi živel, sam sebe postavlja na laž. Njegova vera bo danes ali jutri splahnela.
• Tudi v iskanju Boga smo ljudje povezani med seboj. Vsak moj uspeh in vsak moj poraz vpliva bolj ali manj tudi na bližnjo in daljno skupnost.
• Največje zlorabe svobodne volje ne morejo izničiti božje dobrote in ne izmaličiti njegovega odrešenjskega načrta. Le da bi mi vsi znali vselej izpolniti svojo človeško, narodno in krščansko dolžnost.
  več:

LETA 1933 UMRLA ANA WAMBRECHTSAMER

NEM.-SLO. PISATELJICA (* 1897)

Planina pri Sevnici, kjer se je 4. julija 1897 rodila, je bila zanjo »najlepši in najmilejši kraj na svetu«. Oče Nemec je bil trgovec, mati Slovenka pa poštarica. Ana je zaradi bolezni opustila redno šolanje in se izobraževala sama, nazadnje se je zaposlila pri materi. Zgodaj je prijela za pero, s podlistki, črticami in povestmi je sodelovala v celjskem tedniku pa tudi v graških listih. Njeno glavno delo je obsežen, spretno napisan zgodovinski roman Danes grofje Celjski in nikdar več (1933).

LETA 1957 UMRL IVAN ZORMAN

PESNIK PREVAJALEC IN GLASBENIK (* 1889)

Z družino se je konec 19. stol. dvakrat selil v Ameriko, ustalil se je v Clevelandu, kjer je študiral angleščino, francoščino in italijanščino ter glasbo. Kot pianist je nastopal po raznih gledališčih in koncertnih dvoranah, organist in pevovodja je bil tudi v slovenski župniji sv. Lovrenca v Newburghu pri Clevelandu, na slovenski šoli pa je poučeval slovensko književnost. Je prvi pomemben prevajalec slov. poezije v angleščino. Tako je seznanjal potomce ameriških Slovencev z glavnimi predstavniki slovenske poezije, izdal je tudi antologijo slovenskega pesništva. Velik je tudi njegov skladateljski opus, uglasbil je številne pesmi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1882 ROJEN ALOJZ GRADNIK

 PESNIK, SODNIK IN PREVAJALEC († 1967)

Spominjamo se rojstva pesnika Alojza Gradnika, čigar lirika je razmišljujoča. "Čustvene in duhovne stalnice Gradnikovih pesmi so: ljubezen, smrt, življenje, zemlja, narava, domovina, mati, Bog" (F. Zadravec). Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je o njem zapisal: "Že v mladih letih je zaslutil, da se človek začne odkrivati v svojem bistvu šele spričo ljubezni in smrti. In prikazovanju tega poglavitnega trenutka v svojem in vsakterem človeškem bivanju je po prilično dolgih učnih letih posvečal poglavitno ustvarjalno pozornost."

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2002

nekaj njegovih verzov, misli:

• O Bog, ko padem, naj odpadem zrel, / naj me tvoj dih pred žetvijo ne sname, / naj ne bom gnil in trpek in ko slame / in listja osušen pepel.
  
• Samo smrt svobode zor je: / v nji spet najdeš, kar si ljubil, / večnosti ti vrne morje / kar si ljubil in izgubil.
  
• Bila pomlad je in bilo je poletje, / zoreli so in dozoreli klasi, / siveli so in osiveli lasi, / poišči zdaj pred zimo si zavetje!! // Odloži jo, če je že prazna kupa! /Če vina ni, boš moral jo v osami / polniti samo s svojimi solzami. / O blažen, blažen tisti, ki še upa!
  
• Samo en gost je, ki še mora priti. / Ne bo povedal, ob kateri uri, / ne bo zahteval jesti in ne piti / in samo tiho bo zaklenil duri.
  
• »Kolikokrat sem rekel mu: „Razum, / povej, razreši mi: odkod in kam? " / In čakal sem zaman in bil sem sam / in vedno bolj mi venel je pogum. / Zdaj ne sprašujem več in le srca / utrip poslušam, sok njegov in tok, / ko vzburjen trka: „Zunaj je tvoj Bog, / odpri mu vrata ...
  več:
  

LETA 1898 UMRL JANEZ ČEBULJ

DUHOVNIK, MISIJONAR (* 1832)

Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil nekaj časa kaplan v Kranju, od koder je na povabilo škofa Ireneja Barage odšel v ZDA. Tam je deloval med ameriškimi staroselci in priseljenci; vmes je bil krajši čas v Evropi in Egiptu. Njegove misijonske postaje so bile na območjih Michigana, Wisconsina in Minnesote. Govoril je več jezikov in nekaj indijanskih narečij.

LETA 1901 ROJEN STEFAN WYSZYNSKI

POLJSKI ŠKOF, PRIMAS IN KARDINAL, OČE PAPEŽA POLJAKA († 1981)

Takoj po vojni je bil imenovan za škofa v Lublinu, kasneje je postal varšavski nadškof in primas Poljske (1948). Kardinal pa je postal 12. januarja 1953, vendar ga je komunistični režim za nekaj časa celo interniral v samostan, kljub temu pa se vseskozi zavzemal za spravo med državo in Cerkvijo. "Častiti in ljubljeni kardinal primas, dovoli, da ti čisto preprosto povem, kar čutim: na Petrovem sedežu bi ne bilo tega papeža Poljaka, če bi ne bilo tvoje vere, ki se ni ustrašila ne ječe ne trpljenja; če bi ne bilo tvojega junaškega upanja, tvojega brezmejnega zaupanja v Mater Cerkve; če ne bi bilo Jasne Gore in naše narodne zgodovine," je dejal papež Janez Pavel II., ko je 23. oktobra 1978, dan po nastopu najvišje službe v Cerkvi sprejel svoje rojake. Kardinal Wyszynski mu je ob izvolitvi, 16. oktobra, "prerokoval", da bo Kristusovo Cerkev povedel čez prag 3. tisočletja.

več o njem preberite v pričevanju 10_2001

nekaj njegovih misli:

• Pravim ti: služil boš samo svojemu Bogu, kajti človek je preveč plemenit, da bi služil komur koli, razen Bogu.
  
• Vse ima svoj smisel v križu. Zato ni brez križa nobena cerkev; nobene daritve, nobenega posvečenja in nobene službe ni brez križa. Ni mogoče vzdržati in zmagovati brez križa. Vsak, kdor zmaga, zmaga v križu.
  
• Če so tla prekrita s travo, jih celo najmočnejši vihar zlepa ne more odnesti, četudi bi bila peščena. Če pa tla postanejo puščava, so silno lahko ranljiva.
  
• Kristjani nimamo sovražnikov. Imamo samo brate, ki zaenkrat še nočejo vedeti za vezi, ki nas združujejo.
  
• Od evharistije se naučimo, da se nikoli ne zgodi nič takega, da ljubezen ne bi mogla še kaj povedati. Toda na ljubezen moramo gledati kot na nekaj, kar ne izhaja iz nas, temveč iz Boga, ki je Ljubezen in nenehno seje semena svoje ljubezni ter jih obilno trosi v srca ljudi.
  
• Utrudljivo delo skušati prepričati druge, da Boga ni, najpogosteje dejansko ni nič drugega, kot nenehen spomin na Boga. Bog ostaja uganka in nerešljiv problem, ki se na koncu razreši ali v prekipevajočo ljubezen ali v strastno sovraštvo.
  
• Pozabil sem vse hudo, ki so mi ga storili. Mi kristjani si ne smemo dovoliti najmanjšega čustva zagrenjenosti do kogar koli.
  
• Drznost ni najvišja krepost. Največji kreposti sta ljubezen in modrost. Danes potrebujemo predvsem modrosti.

LETA 1905 ROJEN FRANZ KONIG

AVSTRIJSKI ŠKOF IN KARDINAL († 2004)

Kardinal Franz König, dolgoletni dunajski nadškof (1956-1985), spada med velike osebnosti Cerkve dvajsetega stoletja. Vidno vlogo je odigral na drugem vatikanskem koncilu, po koncilu pa je nad petnajst let vodil Tajništvo za neverujoče. Po "stažu" je bil najstarejši kardinal, saj ga je v kardinalski zbor poklical še papež Janez XXIII.

... več o njem si preberite v pričevanju 09_2000

... nekaj njegovih razmišljanj:

• Zakon pomeni najvišjo obliko ljubezni, ki jo lahko doživimo na svetu, ko oba sogovornika spoznata, da je ljubljeno bitje vredno več kot lastni jaz... Fant in dekle sta zrela za zakon, kadar se njuna ljubezen spremeni v predanost.
  
• Ljubezen je čudež popolne povezanosti. Pomeni, da je človek povezan z Bogom kakor mladika z vinsko trto, pomeni, da tisto, kar nas povezuje z ljudmi, črpamo v Bogu. Pomeni, da jih ljubimo, razumemo in spoznavamo v božjem imenu.
  
• Če ljubimo, doživljamo čudež - nekdo drug nam pomeni več kot mi sami. Njegovo življenje nam velja več kot naše, ki ga bomo z veseljem žrtvovali zanj. Do tistih, ki jih ljubimo, čutimo spoštovanje in odgovornost.
  
• Ljubezen do bližnjega pomeni človeško dobroto, prijaznost, dobro besedo; marsikaj slabega se je zgodilo zaradi slabih odnosov, ker ljudje živijo drug ob drugem, ne da bi pokazali vsaj nekoliko medsebojnega razumevanja.
  
• Če bo odraščajoči otrok spoznal, da starši tudi sami ravnajo tako, kot učijo njega, jim bo še naprej verjel, spoštoval njihova načela, jim zaupal probleme, s katerimi se bo srečeval, in tudi želel njihov nasvet.
  
• V vrednotah človeka spoznamo vrednote večnosti, ki so nam potrebne, da se ne ločimo od Boga.
  
• Vera nam omogoča; da vztrajamo na pragu Skrivnosti, obenem pa nam dovoli, da spoznamo tudi božjo moč, ki oplodi in preoblikuje vsako življenje.
  
• Predvsem potrebujemo zaupanje. Kajti prihodnost religij je prihodnost človeka. Morda se ne zavedamo vedno dovolj, da je Bog ustvaril človeka za prihodnost.
  
• Trpljenje je človekova usoda. Od svojega prvega do zadnjega dne trpi tisočere bolečine - skrb, strah, tesnobo, bolezen, starost, smrt... Tako kot si sledita dan in noč, tudi mi doživljamo svetle in mračne trenutke.

LETA 1920 ROJEN LADKO KOROŠEC

OPERNI IN KONCERTNI PEVEC († 1995)

V Zagorju ob Savi rojeni Ladko Korošec je bil eden najvidnejših slovenskih opernih pevcev in odličen igralec v 20. stoletju. Petje je študiral na Glasbeni akademiji v Ljubljani, hkrati pa je obiskoval tudi dramsko šolo. Poslušalcem se je najbolj vtisnil v spomin po mojstrskih interpretacijah komičnih (bufo) vlog (Kecal v Prodani nevesti, don Bartolo v Seviljskem brivcu itd.). Nastopal je tudi kot koncertni pevec. Bil je trikratni dobitnik Prešernove nagrade, o svojih gostovanjih je napisal knjigo Na tista lepa pota (1973).

LETA 1929 UMRL KAROL GROSMAN

PRAVNIK IN PIONIR SLOVENSKEGA FILMA (* 1864)

Doma iz Drakovcev blizu Male Nedelje. Po poklicu je bil odvetnik, od leta 1901 pa je služboval v Ljutomeru in leta 1905 je posnel svoja prva dva kratka filma Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru, leto pozneje pa še tretji film Na domačem vrtu.

LETA 1932 UMRL OSKAR DEV

PRAVNIK, SKLADATELJ IN ZBOROVODJA (* 1868)

Doma s Planine pri Rakeku, študiral je pravo in vzporedno tudi glasbo, za katero se je navdušil že na novomeški gimnaziji (Hugolin Sattner). Obiskoval je šolo Glasbene Matice v Ljubljani in cerkveno glasbeno šolo na Dunaju, kjer je tudi diplomiral iz prava. V času študija na Dunaju je bil tam zborovodja društva Slovenija in Slovenskega pevskega društva. Služboval je kot sodnik v Škofji Loki, Kranju in Mariboru, kjer je 1919 ustanovil Glasbeno matico Maribor, kateri je bil vrsto let predsednik in zborovodja, ter vrsto zborov in glasbeno šolo. Zložil je več skladb za moške in mešane zbore in samospevov s spremljavo klavirja (v izdajah Glasbene Matice in v Novih Akordih). Nabiral in harmoniziral je narodne pesmi, med temi okrog 400 koroških.

LETA 1949 UMRL SLAVKO GRUM

DRAMATIK IN PISATELJ (* 1901)

"Posebno mesto v našem slovstvu gre zaradi izvirnih lirskih črtic in dramskih poskusov Slavku Grumu," je zapisal Anton Slodnjak v svojem Slovenskem slovstvu (MK, Ljubljana 1968). "Kot medicinec dunajske šole je poznal in v pisateljevanju tudi uporabljal nauke in izsledke psihoanalitika Sigismunda Freuda, sicer pa kot avtor ni bil pristaš nobene znanstvene ali slovstvene doktrine. V nasprotju s Cankarjevo umetnostjo, iz katere je sicer izhajal, je iskal samo novega izraza za globoko sočutje, ki ga je občutil spričo najrazličnejših oblik človeškega trpljenja, ter se je kot pisatelj znašel nekako tam, kjer so bili francoski nadrealisti." Njegovo najpomembnejše delo je igra v dveh dejanjih Dogodek v mestu Gogi (1927). "Goga je groteskno simbolična podoba vase zaprtega, v zaprašeni negibnosti dušečega se majhnega mesta, v katerem ljudje, ujeti v svoja prebivališča in zaznamovani s preteklostjo, napeto čakajo na velik, usoden dogodek, ki naj bi osvobajajoče sprostil njihovo življenje" (Andrej Inkret). Po Slavku Grumu, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva, nosi ime najvišje priznanje za slovenskega dramatika – Grumova nagrada.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2011

LETA 2008 UMRL ALEKSANDER ISAJEVIČ SOLŽENICIN

RUSKI PISATELJ, DOBITNIK NOBELOVE NAGRADE ZA KNJIŽEVNOST (* 1918)

"Ne pozabimo, da nasilje ne živi samo in ne more živeti samo od sebe: prav gotovo je prepleteno z lažjo. Med njima je najbolj sorodna, najbolj naravna globoka povezanost: nasilje se more skrivati samo za laž, laž pa more obstati samo z nasiljem. Kdor razglasi nasilje za svojo metodo, si mora neizprosno izbrati laž za načelo... Preprost korak preprostega možatega človeka je, da ne sodeluje pri laži, ne podpira zlaganih dejanj. Tudi če to pride na svet in celo zavlada na njem - naj se to ne zgodi po meni. Pisatelji in umetniki pa imajo na voljo še več: zmago nad lažjo." Tako je v svojem predavanju, ki bi ga prebral pri podelitvi Nobelove nagrade za književnost v Stockholmu 10. decembra 1970 zapisal Aleksander Isajevič Solženicin, največji ruski pisatelj 20. stoletja. Nagrado je lahko prejel šele štiri leta kasneje kot izgnanec iz domovine (1974). Po dvajsetih letih se je vrnil v Rusijo, saj si ni mogel misliti, da bi živel kje drugje kakor v svoji lastni domovini. V svojem stanovanju v Moskvi je 3. avgusta 2008 umrl, zadet od možganske kapi, v 89. letu življenja.

--- več o njem v rubriki pričevanje 09_2008

nekaj njegovih misli:

• Zame je vera temelj in opora za življenje človeka.
  
• Čutim, da je smrt zadnji, nikakor pa ne končni mejnik človekovega bivanja.
  
• Nikakršno taborišče ne sme zlomiti duševne lepote človeka.
  
• Kljub vsemu ne smemo pozabiti, da je prvo, čemur pripadamo, človeštvo. Človeštvo pa se je ločilo od živalskega sveta z mislijo in govorom. In naravno je, da morata biti svobodna. Če pa ju vklenemo, se vračamo v živali.
  
• Dušo si kuje sleherni sam zase, iz leta v leto. Treba si je prizadevati, da bi si skoval, da bi si zbrusil takšno dušo, da bi postal ČLOVEK.
  
• O, daj mi, Gospod, da se ne bom prelomil ob udarcih! Da ti ne bom padel iz roke.
  
• Ne motimo se zato, ker bi bilo težko videti, kaj je prav; motimo se zato, ker je to udobnejše.
  
• Ne ženem se, da bi vse zajel: pametnega na svetu je veliko, malo je dobrega.

LETA 2017 UMRL VILKO OVSENIK

GLASBENIK, SKLADATELJ, ARANŽER (* 1928)

Doma v Begunjah, kjer je gostilna pri Jožovcu delovala že od leta 1844. Župnik je očetu predlagal, da se prepišejo na nekdanji družinski priimek Ovsenik (Slavko se je kasneje prepisal nazaj na Avsenik in tako sta imela brata različne priimke). Oče je bil velik ljubitelj glasbe, in Vilko je prvo izobrazbo dobil pri organistu, igral je harmonij in klavirsko harmoniko, zanimala ga je ljudska pesem, kasneje pa se je navdušil za diatonično harmoniko. Kot gimnazijec se je ves čas ukvarjal z glasbo, seznanil se je s klarinetom, saksofonoim. Z bratom Slavkom sta začela igrati leta 1946, igral je klarinet, brat pa harmoniko, pridružil se je še prijatelj z basom. Ker izvirnih viž takrat ni bilo, sta jih z bratom sproti skladala. Takrat še ni mislil, da bi glasbenik, študiral je pravo obenem pa še klarinet in saksofon na Akademiji za glasbo (diplomiral 1961). Kasneje je bil sprejet v Plesni orkester Radia Ljubljana (vodil ga je Bojan Adamič, kasneje Jože Privšek), kjer je igral do leta 1963. Ko je v Ljubljano prišel brat Slavko, so na Radiu Ljubljana iskali nove talente in Slavko je tako prišel na Radio, najprej nastopal sam, potem s triom, potem pa je Vilko prišel do nove formule: dodal klarinet in trobento in nastal je ansambel, ki je najprej nastopal kot Gorenjski kvintet, kasneje pa sta ga preimenovala v ansambel bratov Avsenik. Pri zvenu ansambla je imel Vilko odločilno vlogo, ves čas je tudi skrbel, da so bila besedila domača, izvirna, slovenska... Deset let je bil zaposlen tudi na Radiu LJ kot glasbeni urednik, kasneje je bil med ustanovitelji Helidona, kjer je bil do upokojitve glasbeni urednik in producent. Vilko je bil soavtor večine skladb v repertoarju slavnega ansamla Avsenik (več kot 800 skladb).

nekaj njegovih misli:

• Glasba mi je v mladosti pomenila neke vrste dopolnilo v življenju, seveda pa tudi dopolnilo pri študiju. Tedaj niti pomislil nisem, da bi se kdaj resno ukvarjal z glasbo.
  
• V Ljubljani sem igral v prvem orkestru Radia Ljubljana (v Adamičevem Plesnem orkestru), resno sem delal tudi po deset ur s klarinetom, zraven pa sem študiral pravo.
  
• Ugotovil sem, da na narodnozabavnem področju deluje malo ljudi, da ne nastopajo veliko, igrajo pa s srcem. To mi je povedalo, da je pri glasbi prvi in glavni občutek, šele potem pa tehnična brezhibnost.
  
• Slovenija je v svetovnem merilu res majhna dežela (...) toda v glasbi je bila izredno smela. Veliko si je upala, ponudila je svetu vzorec, ki je izviral iz ljudske glasbe.
  
• Vsaka skladba je bila narejena z ljubeznijo in lepo mislijo, vse je bilo plod načrtnega ustvarjanja.
• Besedilo je sestavni del glasbe in pisec besedila mora čutiti, kaj je želela povedati glasba. Pri besedilih je premalo samo dobra misel in lepa rima, pisec mora predvsem globoko začutiti glasbo.
• Kot radijski urednik sem želel vzbuditi v ljudeh moč, da se bodo začeli glasbeno izražati in tako smo radijski program z domačo glasbo precej razširili, z avtorji in ansambli ..
• Moje življenjsko geslo je bilo vedno: delaj, ustvarjaj, spoštuj konkurenco. Živi v sodelovanju, odprtosti, poštenosti ... to je bilo glavno.
  Glasba je zame največje hrepenenje duše, največja ljubezen.
  
• Morda Slavkova moč res ne bi prišla tako do izraza brez najinega tesnega sodelovanja. Vsak motiv je treba znati obdelati in ga ustrezno dopolniti.

brat Slavko o njem:

• Največje priznanje moram vseeno dati svojemu bratu Vilku Avseniku. Bil je strokovna in pedagoška roka in brez njega Avsenikov ne bi nikoli bilo.

 več o Avsenikih:

M. Turk, Slavko Avsenik: Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2009), 24-26.
U. Jeglič, Ansambel Saša Avsenika: Mladinska priloga - Glasba, v: Ognjišče 6 (2022), 68-70.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1814 ROJEN LOVRO PINTAR

DUHOVNIK, SADJAR, POLITIK IN NABOŽNI PISATELJ († 1875)

Leta 1814 se je pri Sv. Tomažu nad Praprotnim (Škofja Loka) rodil Lovro Pintar. Po študiju bogoslovja v Ljubljani je kot duhovnik služboval v različnih krajih na Gorenjskem. Deloval je tudi na kulturnem in gospodarskem področju, največ se je ukvarjal s sadjarstvom. Vzgojil je nad sto sadnih sort. Pisatelj Finžgar gaje kot bogoslovec upodobil v svojem spisu Gospod Lovro, ker je tudi njegovega očeta kot župnik na Breznici naučil umnega sadjarstva.

LETA 1876 ROJEN FRANC PENGOV

DUHOVNIK, PROFESOR, NARAVOSLOVEC († 1954)

Ko je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič gradil Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, v katerem je septembra 1905 zaživela prva popolna slovenska gimnazija, je pravočasno poskrbel tudi za profesorje. Med nadarjenimi duhovniki, ki jih je poslal študirat na bližnje univerze, da se pripravijo na profesorsko službo, je bil tudi Franc Pengov, ki je bil po študiju na univerzi v Gradcu profesor naravoslovja na škofijski gimnaziji (1907–1941). Bil je tudi pisatelj: njegovo najbolj znano delo je knjiga Podobe iz narave (1916).

LETA 1901 ROJEN SLAVKO GRUM

DRAMATIK IN PISATELJ († 1949)

"Posebno mesto v našem slovstvu gre zaradi izvirnih lirskih črtic in dramskih poskusov Slavku Grumu," je zapisal Anton Slodnjak v svojem Slovenskem slovstvu (MK, Ljubljana 1968). "Kot medicinec dunajske šole je poznal in v pisateljevanju tudi uporabljal nauke in izsledke psihoanalitika Sigismunda Freuda, sicer pa kot avtor ni bil pristaš nobene znanstvene ali slovstvene doktrine. V nasprotju s Cankarjevo umetnostjo, iz katere je sicer izhajal, je iskal samo novega izraza za globoko sočutje, ki ga je občutil spričo najrazličnejših oblik človeškega trpljenja, ter se je kot pisatelj znašel nekako tam, kjer so bili francoski nadrealisti." Njegovo najpomembnejše delo je igra v dveh dejanjih Dogodek v mestu Gogi (1927). "Goga je groteskno simbolična podoba vase zaprtega, v zaprašeni negibnosti dušečega se majhnega mesta, v katerem ljudje, ujeti v svoja prebivališča in zaznamovani s preteklostjo, napeto čakajo na velik, usoden dogodek, ki naj bi osvobajajoče sprostil njihovo življenje" (Andrej Inkret). Po Slavku Grumu nosi ime najvišje priznanje za slovenskega dramatika – Grumova nagrada.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2011

LETA 1902 ROJEN RADO BEDNARIK

ČASNIKAR, PREVAJALEC, UČITELJ, KNJIGOVEZ († 1975)

V Gorici rojeni časnikar, publicist in šolnik Rado Bednarik je po končani gimnaziji v rojstnem mestu študiral zgodovino in zemljepis na univerzi v Ljubljani. Dolgo časa je deloval kot urednik, časnikar in javni delavec. Preživljal pa se z delom v lastni knjigoveznici, ki jo je podedoval po očetu. Jeseni leta 1944 je začel poučevati na novi slovenski gimnaziji v Gorici, od leta 1946 do upokojitve pa je bil profesor na učiteljišču in klasičnem liceju v Gorici. Za pouk na liceju je napisal več učbenikov (skript).

LETA 1904 ROJENA MICA (MARIJA) LOGAR

VODJA DRUŽINSKE HIŠE, DOMA REDOVNIC († 1989)

Sloves rodbine Logar, po kateri je dobila ime čudovita dolina, so nadaljevale sestre Elizabeta, Neža, Ljudmila in Magdalena z Mico, najstarejšo, na čelu. Po očetovi smrti (1936) so na začetku doline postavile sodoben hotel, ki je poleti 1938 sprejel prve goste. Leta 1942 so ga Nemci požgali, sestre pa odpeljali v Auschwitz, kjer je Magdalena umrla. Preživele sestre Logar so po vojni hotel obnovile. Leta 1984 je prešel v last reda Družina Kristusa Odrešenika, ki mu pripada dr. Štefka Logar, nečakinja sester. Velika hiša je tudi dom duhovnih vaj.

LETA 1905 UMRL GREGOR KREK

SLOVENSKI JEZIKOSLOVEC IN PESNIK (* 1840)

Na univerzi v Gradcu, glavnem mestu zvezne dežele Štajerske v sosednji Avstriji, ustanovljeni v 16. stoletju, so nekdaj študirali številni slovenski izobraženci. Na tej univerzi je bila tudi stolica za slovenski jezik, za katero je dal pobudo Janez Nepomuk Primic (1785-1823). Bil je tudi prvi profesor slovenščine tam. Ob predavanjih je začel pisati in objavljati šolska dela: Abeceda za Slovence, kateri se hočejo slovensko brati naučiti, Nemško-slovenske branja, Novi nemško-slovenski bukvar ali ABC. Kakšnega pol stoletja kasneje je njegovo delo na tej znanstveni ustanovi nadaljeval slavist dr. Gregor Krek, ki si je prizadeval, da se v Gradcu ustanovi stolica za slovansko filologijo, kar se je uresničilo leta 1870, in prav ta mož, ki je umrl na današnji dan, je bil prvi profesor te stroke.

... več o njem si preberite v rubriki obletnica meseca 09_2005

LETA 1920 ROJEN PIETRO COCOLIN

GORIŠKI NADŠKOF, METROPOLIT († 1982)

Po rodu Furlan, gimnazijo in licej je obiskoval v malem semenišču v Gorici in v bogoslovju študiral tudi teologijo. Duhovniško posvečenje je prejel 1944, bil kaplan v Krminu, nato župnik v Terzo d'Aquileia, župnik in dekan v Ogleju ... ter od 1966 častni kanonik goriškega stolnega kapitlja (od 1966). 26. junija 1967 je bil imenovan za goriškega nadškofa, metropolita. Ob umestitvi je povedal, da je njegova glavna naloga vzpostavitiu dialog in obuditi zavesti, da so živa Cerkev ljudje ... ki so dolžni sodelovati pri evangelizaciji sveta kot pričevalci Kristusovega odrešilnega dela. V teh prizadevanjih je ustanovil škofijski duhovniški svet (1969), škofijski pastoralni svet, ki so ga sestavljali tudi številni laiki, v župnijah je spodbujal nastanek krajevnih pastoralnih svetov. Za slovenske vernike v Gorici je oktobra 1972 ustanovil Slovensko pastoralno središče s svojim župnikom pri Sv. Ivanu v središču mesta. Vedno si je prizadeval za pristne odnose s Slovenci, tudi onkraj državne meje z Jugoslavijo in ohranjal prijateljske vezi s številnimi slovenskimi duhovniki, nekdanjimi sošolci v semenišču in bogoslovju v Gorici. Po odstopu tržaškega škofa Antonia Santina je bil 1975–77 tudi apostolski administrator tržaške škofije.

LETA 1921 UMRL ENRICO CARUSO

ITALIJANSKI OPERNI PEVEC in TENORIST (* 1873)

Strokovnjaki pravijo, da je največji tenorist vseh časov, znan po toplem baritonu in odlični interpretaciji vlog. Pel je v vseh največjih operah (stalni član Metropolitanske opere) in bil v začetku 20. stol velika pevska zvezda, ki so ga oboževalci množično spremljali povsod. Njegovi največji vlogi sta bili Canio v Leoncavallovi operi Glumači (I pagliacci) in Radames v Verdijevi Aidi. Pel je tudi ljudske pesmi (O sole mio) , o njegovem življenju je posnet tudi film Veliki Caruso z Mariom Lanzo v glavni vlogi.

LETA 1922 UMRL ALEKSANDER GRAHAM BELL

ŠKOTSKO-AMERIŠKI IZUMITELJ PRVEGA UPORABNEGA TELEFONA (* 1847)

Za prenos zvokov človeškega glasu se je začel zanimati, ko je vadil z učitelji za slušno prizadete in je raziskoval mehaniko govora. Za prenos zvoka človeškega glasu je bilo potrebno izumiti še mikrofon in sprejemnik. Prvi telefon mu je uspelo sestaviti leta 1876.

LETA 1923 ROJEN JANEZ A. ARNEŽ

EKONOMIST, BIBLIOTEKAR IN PUBLICIST († 2021)

Dr. Janez Arnež je rojen Ljubljančan in v največjem slovenskem mestu je prejel tudi prvo izobrazbo (pravo in filozofija). Val revolucije ga je vrgel iz domovine. Zaradi tega ni bil zagrenjen, ampak to sprejel kot izziv ter je nabiral znanje na različnih evropskih univerzah (Bologna v Italiji in Louvain v Belgiji). Dokler ni pristal v ZDA, kjer je naredil magisterij iz ekonomije, v Kanadi pa doktorat. Zaposlen je bil v več finančnih podjetjih v New Yorku, v Kongresni knjižnici v Washingtonu in na katoliškem kolegiju sv. Jožefa v New Yorku, kjer je več kot trideset let poučeval ekonomijo. Poleg strokovnega dela je imel za življenjsko nalogo, da angleško govorno področje seznanja s slovensko problematiko ter zbira gradivo Slovencev po svetu. Zato je ustanovil Studia Slovenica in zbral bogat arhiv, in po osamosvojitvi Slovenije (1991) v Ljubljano pripeljal obsežno zbirko izseljenskega gradiva, knjižnega in arhivskega. V Zavodu sv. Stanislava, je tako zbranih nad 60.000 knjig, okoli 700 naslovov periodičnega tiska in kar 1.500 škatel arhivskega gradiva. Tam je tudi zbirka umetniških del izseljenskih umetnikov (300 umetniških del).

več:
B. Rustja, dr. Janez Arnež, Za moralno dolžnost sem imel, da pomagam Sloveniji: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (2012), 10-15.
S. Čuk, Janez Arnež (1923-2021): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2023), 36-37.

njegova misel:

• Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je bila v težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki. Začel sem premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini.

LETA 1958 UMRL IVAN REJEC

DUHOVNIK, VZGOJITELJ, NARODNI DELAVEC, PREVAJALEC (* 1878)

V Šebreljah pri Cerknem rojeni Ivan Rejec je bil ena najbolj vplivnih osebnosti med slovenskimi duhovniki med prvo in drugo svetovno vojno. Nanj so se obračali po nasvet v vsakovrstnih zapletenih vprašanjih in modri svetniški mož je vedno znal dati pravi odgovor. Na svoji številnih duhovniških postajah je bil najdlje župnik v Svetem Križu pri Ajdovščini (1914–1931), kjer je ustanovil Marijino družbo za fante in dekleta ter za matere. Prav njegovo vzgojno delo v okviru Marijinih družb je bilo razlog za fašistično preganjanje.

LETA 1962 UMRL MARTIN ŽELEZNIK

CERKVENI GLASBENIK IN SKLADATELJ (* 1891)

Doma iz Brusnic na Dolenjskem se je glasbe učil v župniji Št-Peter Otočec, potem pri Ignaciju Hladniku v Novem mestu ... Leta 1910 je končal ljubljansko orgelsko šolo, deloval kot organist v Tržiču, naredil je izpit na učiteljišču in poučeval na OŠ v Sorici, od leta 1947 glasbo na osnovni šoli v Kranju, kjer je bil mestni organist do smrti. Železnik sodi med pomembnejše ustvarjalce slovenske cerkvene glasbe 20. stoletja. Skupaj z A. Jobstom je najvidnejši predstavnik t. i. Premrlove šole, ki je vnesla v našo cerkveno glasbo impresionistične elemente. Njegove skladbe odlikujejo barvita sozvočja in smisel za slikanje razpoloženj. V orgelskih skladbah je najbolj plodovit slovenski skladatelj svojega časa. Njegov so najbolj znane njegove cerkve skladbe: Med oljkami, Pojdi na Golgoto, Poslan z nebes je angel, Oznanil je angel, Vi oblaki ga rosite, Zvonovi so zapeli ...

LETA 1986 UMRL FRANCE GORŠE

kipar (* 1897)

"Vse, kar ustvarjam, globoko doživljam in to mi je v največjo tolažbo in dopolnilo. Za versko občutje sem bil vzgojen že v domači družini in vera me še zdaj osrečuje. Prosim Boga, da bi mu mogel do zadnjega diha služiti s svojo umetnostjo, kajti to je področje mojega pričevanja, izžarevanja." Tako je povedal v pogovoru za Ognjišče leta 1974 akademski kipar France Gorše, ki je malo pred tem dokončal križev pot za ljubljansko stolnico, svojo štirinajsto umetnino te vrste. V slovensko umetnost se je najbolj zapisal kot kipar in z največjim veseljem je ustvarjal za cerkve. Bil pa je tudi odličen grafik in ilustrator. Ta veliki umetnik, ki je živel iz globoke vere, je umrl na današnji dan.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_1997

njegova misel:

• V mojem življenju je vera vedno igrala pomembno vlogo. Vera mi je kot semafor, ki mi kaže pravo pot, je resnična luč, da je moja pot bolj varna.

Iskalec in zbiralec Marko Čuk

 LETA 1664 BITKA PRI MONOŠTRU

ZMAGA KRŠČANSKE VOJSKE NAD TURKI

Monošter (Szentgotthard), mesto ob sotočju Rabe in Labnice v Slovenskem Porabju, se je zapisalo v zgodovino po veliki bitki med Turki in krščansko vojsko 1. avgusta 1664. Turki so bili premagani in zaustavljeno je bilo njihovo prodiranje proti zahodu. Mesto se je razvilo na desnem bregu Rabe okrog cerkve in cistercijanskega samostana. Monošter je izobraževalno in kulturno središče porabskih Slovencev, sedež Zveze Slovencev na Madžarskem.

LETA 1723 ROJEN RUDOLF JOŽEF EDLING

NASPROTNIK CESARJA († 1803)

Drugi goriški nadškof je izšel iz goriške grofovske družine. Kot gojenec jezuitskega zavod Germanik v Rimu je doktoriral iz filozofije in teologije. Leta 1752 je postal pomožni škof goriškega nadškofa Karla Attemsa, 1774 pa njegov naslednik. Zavzel se je za pravice Cerkve, ki jih je kratil cesar Jožef II. Uprl se je cesarjevemu načrtu preureditve škofijskih mej, zato ga je ta prisilil k odstopu. Bil je svetniški mož. Dobro je govoril slovenski jezik in v njem nagovarjal slovenske vernike. To je naročal tudi duhovnikom.

LETA 1802 ROJEN MATEVŽ RAVNIKAR

DUHOVNIK, NARODOPISEC, PESNIK (S PSEVDONIMOM POŽENČAN), ZBIRALEC FOLKLORNEGA GRADIVA († 1864)

Šolal se je na ljubljanski normalki (sošolec Franceta Prešerna), posvečen v duhovnika (1825), služboval po Kranjskem, nazadnje v Predosljah, kjer je umrl. Napisal je precej pesmi z domoljubno tematiko, nanj sta vplivala Jakob Zupan in Fran Metelko, objavljal v Drobtinicah, Novicah, sestavil je tudi ilirsko pratiko. Zapisal je tudi povest o poženiški graščini (Bernekarjov grad), ki je vplivala na Levstika pri pisanju prve slovenske umetne pripovedke (Martin Krpan z Vrha). Bil je zavzet zbiralec ljudske poezije in proze, njegove pesmi so izšle tudipo smrti. Na nagrobniku je napis: "Sreče zaželjene svet ti ne da, sreča je prava le v nebesih doma."

LETA 1876 ROJEN IVAN JOŽEF TOMAŽIČ

DUHOVNIK, TEOLOG IN ŠKOF († 1949)

Škof Tomažič je krmaril čolnič mariborske škofije v letih 1933-1949, tudi v viharnih časih druge svetovne vojne. "V dneh življenja, ki mi jih je Bog še odločil na zemlji, naj bodo kratki ali dolgi, bi rad vse svoje duševne in telesne sile zastavil in se vsega žrtvoval za Cerkev in za verno ljudstvo," je dejal škof Ivan Jožef Tomažič, ko je na svoj 57. rojstni dan prevzel vodstvo mariborske (tedaj še lavantinske) škofije. "Non ego, sed Deus" (Ne jaz, ampak Bog) je bilo škofovsko geslo tega nadpastirja, ki je dejansko bilo njegovo življenjsko geslo, saj si je te besede sv. Frančiška Regisa (1597-1640) prisvojil že v dijaških letih in se je njih ravnal vse do svoje smrti.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2006

LETA 1897 CESAR FRANC JOŽEF I.

PODPIŠE ZDRAVILIŠKI ZAKON

Bled s cerkvijo Matere Božje na jezeru je bil že od nekdaj znan romarski kraj, turizem (termalni vrelci) pa se je začel bolj razvijati sredi 19. stoletja (z odprtjem gorenjske železnice). Veliko je pri prepoznavnosti Bleda v svetu prispeval Švicar Arnold Rikli, ki je leta 1854 odprl sončno in zračno zdravilišče. Tudi zato je imel Bled že zelo zgodaj tudi zdraviliško komisijo, ki jo je sicer na današnji dan uzakonil podpis avstrijskega cesarja. Komisija je skrbela predvsem za razvoj turizma (koncerti dunajskih glasbenikov, veslaške regate, nogometne tekme tisk prospektov ...

... več o Blejskem otoku preberite v rubriki Na obisku 08_2014

LETA 1943 UMRLA LEA FATUR

PESNICA IN PRIPOVEDNICA, ŽENSKI GLAS V ZBORU MOŠKIH (* 1865)

Doma iz Zagorja na Pivškem, se je preživljala kot šivilja in gospodinja in se ob tem sama izobraževala v književnosti, je bila edini laik in edina ženska, ki se je uvrstila v krog dominsvetovcev. Njeno najbolj znano delo je povest Vislavina odpoved.

LETA 1958 V LJUTOMERU ODPRTA PRVA SAMOPOSTREŽNA TRGOVINA

v SLOVENIJI in tretjo NA PODROČJU NEKDANJE DRŽAVE

Po koncu druge vojne se je začelo ustanavljati kmetijske zadruge, v katerih je oblast sprva (do leta 1957) dovolila prodajati le kmetijske izdelke. V Ljutomeru pa so v trgovini začeli prodajati tudi »mešano blago« in prav na današnji dan so jo preuredili v prvo samopostrežno trgovino pri nas (ob petdesetletnici so odkrili tudi ploščo).

LETA 1973 UMRL STANE KREGAR

DUHOVNIK, SLIKAR, UČITELJ IN PREŠERNOV NAGRAJENEC (* 1905)

"Gledal in opazoval sem svet, trpljenje preganjanih in trpečih. O tem pričujejo moje surrealistične risbe in slike iz leta 1936, obdobja španske državljanske vojne. Videl pa sem tudi tisto tiho, trpečo skromnost slovenskega naroda, ki se je izražala v mojih slikah Romarjev. Vedno sem želel s svojo umetnostjo tudi govoriti ljudem o vsem, kar je živega v svetu... Razne dobe v mojem slikarskem življenju izhajajo iz notranje potrebe." Tako se je leta 1971 v pogovoru za revijo Znamenje izpovedal slikar-duhovnik Stane Kregar, ki je tistega leta prejel Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo. Kregar velja za utemeljitelja slovenskega abstraktnega slikarstva. Neprecenljiv je njegov delež v cerkveni umetnosti: njegova barvna okna, freske, oltarne podobe in mozaiki krasijo neštete slovenske cerkve od Prekmurja do Primorske. Tega "oznanjevalca evangelija s slikarskim čopičem" se spominjamo ob obletnici njegove smrti.

več:
ČUK, Silvester. Stane Kregar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2005, leto 41, št. 11, str 40-41.
ČUK, Silvester. Stane Kregar in cerkvena umetnost. (Priloga). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 11, str 56-63.

njegove misli:

Treba je delati. Vsak dan znova začeti borbo. Neuspeh te nikdar ne sme potreti. Spet se je treba zagnati v delo in iskati pot, ki te bo pripeljala do cilja.

Če imamo pred očmi dejstvo, da napori niso vedno kronani z uspehom, ima človek zadoščenje, če je delal tako, kot mu je narekovala vest.

 Vrednost velikih družin je prav v tem, da je v njih več prisrčnega ozračja, čeprav ni vsega udobja, več povezave, več ljubezni med brati in sestrami.

  Pripravlja Marko Čuk