LETA 1800 ROJEN ANTON MARTIN SLOMŠEK

ŠKOF, PISATELJ, PESNIK, VZGOJITELJ, PRVI SLOVENSKI BLAŽENI († 1862)

Rodil se je na današnji dan na Slomu pri Ponikvi. Na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1924, je bil posvečen v duhovnika in 26. septembra je obhajal novo mašo v Olimju. Kot kaplan je delovala na Bizeljskem in v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tam je šel v Celovec. kjer je devet let opravljal službo duhovnega voditelja bogoslovcev. V oktobru 1838 je nastopil službo stolnega kanonika pri Sv. Andražu v Labotski dolini, v marcu 1846 pa je bil imenovan za celjskega župnika in opata. Komaj je začel z delom, je bil izbran za lavantinskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 5. julija 1846 v Salzburgu. Pri Sv. Andražu je stoloval do leta 1859, ko je v mesecu septembru prenesel sedež lavantinske škofije v Maribor. Tu je umrl v duhu svetosti 24. septembra 1862. Njegovo življenje je izgorevalo v duhu svetosti za večjo Božjo slavo in zveličanje ljudi, kar si je izbral za svoje duhovniško in škofovsko vodilo. Kot luč svetosti je sijal in nam sije s svojim zgledom dobrega pastirja, ki je zastavil vse svoje življenje v blagor Cerkve.

"Pozdravljeno, ljubo mesto Maribor, z zelenimi goricami ovenčano... Pozdravljena, novo urejena lavantinska škofija, ki se veseliš, da so izpolnjene tvoje dolgoletne želje in je škofovski sedež postavljen v tvojo sredino," je nagovoril vernike v mariborski stolnici škof Anton Martin Slomšek 4. septembra 1859, ko je prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor. "Danes se posebej veselim z vami, ker bom razglasil za blaženega škofa Antona Martina Slomška. On je znamenje svetosti Cerkve na Slovenskem, priča Boga, ki vedno deluje sredi svojega ljudstva in v vsakem času in kraju kliče k evangeljski popolnosti in apostolski dejavnosti," je dejal v pozdravu na začetku maše na Betnavi pri Mariboru, 19. septembra 1999, papež Janez Pavel II..

več o blaženem Slomšku:
S. Čuk, Blaženi Anton Martin Slomšek. Sedem prošenj materam in očetom. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2000 leto 36, št. 11, str. 20-21.
S. Čuk, Blaženi Slomšek in dve obletnici (Priloga). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 9, str. 40-47.
S. Čuk, bl. Anton Martin Slomšek (1800-1862). Sveta vera bodi vam luč!" (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 9, str. 84.

nekaj njegovih misli:

• Dveh reči ne odlagaj na jutri: poboljšanja in dobrega dejanja. Za današnji dan vemo, da ga imamo; ali še jutri doživimo, ne vemo.
  
• Tri reči imej vedno pred očmi: oko božje, ki vse vidi, uho božje, ki vse sliši, in pa tiste bukve, v katera Bog vse tvoje dejanje piše.
  
• Nezadovoljni ljudje sami ne vedo, kaj hočejo... Otrokom vse dovoliti, pomeni storiti jih nezadovoljne za vse žive dni.
  
• Iz dobre šole pridejo boljši časi, iz slabe pa slabši, kajti časi so taki, kakršni so ljudje.
  
• Temeljno ozdravljenje mora priti od znotraj! Po boljših ljudeh skrbimo za boljše čase.
  
• Vsak stan ima svoje veselje pa tudi svoje trpljenje. Le dve reči človeka osrečita: zvestoba in zadovoljnost.
  
• Molitev je nebeška pošta: po njej gredo naše prošnje gor, po njej pridejo darovi božje milosti dol.
  
• Imej pri Bogu svoje srce, imej pri delu svoje roke.
  
• Napuh človeku glavo napihne, da ima sam sebe za več, kakor je: omami ga, da sam sebe preveč časti in druge premalo.
  
• Tisti, ki božji previdnosti vse izročijo, zadovoljno živijo; pa tudi tisti, ki prejete dobrote hvaležno spoznajo in drugim ne zavidajo.
  več ...
  

LETA 1855 UMRL ADAM MICKIEWICZ

NAJVEČJI POLJSKI PESNIK (* 1798)

Začetnik in največji pesnik poljske romantike je Adam Mickiewicz. Kot dejaven domoljub je moral zapustiti Poljsko in je deloval v Švici in Franciji. Njegova zgodovinska pesnitev iz časa Napoleonovega pohoda na Rusijo Gospod Tadej (1834) je postala poljski nacionalni ep.

njegovi verzi:

Je Mojster, ki je v zbor zbral vse duhove, / v njih spev vsa srca uglasil kot zvonove, / navil, strunar, na strune vse prvine,/ udaril vanje vihre, gromovine / in eno pesem svira v večnost časa - / a svet dojel ni v spevu niti glasa... // Je Mojster, ki poslikal svod neba je, / odraz podob odbil v voda gladine, / vzor piramidam vrezal v vrh gora je / in jih odlil v dnu zemlje iz kovine, / že v veke Mojster v tem se razodeva - / a svet še ene misli ne umeva... // Je Mojster sloga: v nekaj besedi je / zajel vso snov o božji veličini, / dejanj je svojih knjigo in vizije / pojasnil z glasom, čudeži in čini, / doslej je svetu segal čez vse meje - / zdaj svet prezira ga, za brata šteje... // Pozemski mojster, kaj so tvoja sila, / podobe, kipi, tvoja izrazila? / In pritožuješ se, če kdo med brati / ti misli, del, besed ne ume brati? / Poglej na Mojstra: trpi, božji sine, / neznan in nepriznan od povprečnine!

LETA 1864 ROJEN ANDREJ GABRŠČEK

PUBLICIST, ZALOŽNIK, UREDNIK, POLITIK IN ČASNIKAR († 1938)

Med najpomembnejše voditelje slovenskega gibanja na Goriškem pred prvo svetovno vojno nedvomno spada Andrej Gabršček, ki je deloval kot publicist in časnikar, urednik in založnik, tiskar in gospodarstvenik. Dolga leta je urejal goriška dnevnika Soča in Nova Soča. Doma je bil iz Kobarida in dejal je: "Za vse svoje delovanje se imam zahvaliti kobariški šoli."

LETA 1868 ROJEN FRAN TOMINŠEK

ODVETNIK, planinec in planinski organizator († 1943)

Doma je bil na Griču - Slatina (med Bočno in Gornjim Gradom) na S pobočjih Menine planine, v osnovno šolo je hodil v Gornji Grad, gimnazijo pa je obiskoval v Celju. Odločil se je za študij prava v Gradcu in na Dunaju, kjer je leta 1893 promoviral in se po pripravništvu v Celju leta 1997 preselil v Ljubljano. Sprva je delal v Krisperjevi odvetniški pisarni, od 1913 pa je imel svojo. Gore je vzljubil že kot otrok (z bratom sta splezala po nezavarovani poti na Ojstrico). V Ljubljani je postal član Slovenskega planinskega društva (pravni referat, kasneje tudi namestnik načelnika ...) Sodeloval je z Jakobom Aljažem in Josipom Abramom pri načrtovanju novih planinskih poti in koč - urejal je predvsem zemljiškoknjižne zadeve. Štiriindvajset let je bil predsednik Slovenskega planinskega društva in v času njegovega vodenja (1908-1931) so nastale številne označene poti in nove planinske postojanke. Leta 1903 je trasiral tudi pot iz Vrat na Triglav, ki se po njem imenuje "Tominškova".

LETA 1909 ROJEN EUGENE IONESCO

FRANCOSKI DRAMATIK ROMUNSKEGA RODU ( † 1994)

Sprva je pisal liriko v romunščini, nato pa se je posvetil dramatiki in postal eden glavnih predstavnikov gledališča absurda, ki se je izoblikovalo v Parizu v 50. letih. V svojih dramah je prikazoval odtujeno, prazno življenje meščanski družbi, junaki so lutke brez osebnosti, govoreči stroji, življenje poteka na ravni besed, jezik je zvočna gmota brez smisla.

LETA 1910 ROJEN VLADIMIR SCHMIDT

pedagog († 1996)

Po osnovni šoli v rojstnem Preboldu ter srednji šoli v Celju in Mariboru je študiral na pedagoški skupini Filozofske fakultete v Ljubljani. Za uporabno psihologijo se je specializiral na Češkoslovaškem, v Nemčiji in Švici. Po vojni je bil profesor za občo pedagogiko na Višji pedagoški šoli, od 1954 do upokojitve pa na FF v Ljubljani. Na podlagi arhivskih virov je raziskoval zgodovino šolstva na Slovenskem in to posredoval v delu Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, I–III, Ljubljana 1963–1966.

LETA 1911 ROJEN ANDREJ PREBIL

lazaristOVSKI DUHOVNIK, misijonar, in pisatelj (+ 1993)

Rodil se je v Horjulu, po klasični gimnaziji je študiral v semenišču lazaristov v Grobljah in na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1938 je bil posvečen v duhovnika. Po služenju vojaškega roka v Bitoli je kot duhovnik sedem let deloval v Srbiji, nato pa ga je duhovniška pot leta vodila na Kitajsko (1947-1951), dokler ga niso izgnali. Misijonsko delo je nadaljeval v Čilu (osem let), zatem pa kot izseljeniški duhovnik pri Mariji Pomagaj v Torontu (Kanada). Tri leta je bil v Mointrealu in štiri leta v Slovenski vasi pri Buenos Airesu v Argentini. Potem se je vrnil med Indijance Mapuče v Čile, kjer je deloval do svoje smrti. Objavil je nekaj črtic in avtobiografski roman Izsek iz življenja - Verige lažne svobode (doživetja iz Srbije in Kitajske), svojo življenjsko usodo in delo med Indijanci Mapuče pa opisuje v knjigi Aravkanija (GMD 1992)

LETA 1912 UMRL FRAN OROŽEN

GEOGRAF IN ZGODOVINAR (* 1853)

Sin trgovca iz Laškega je obiskoval gimnazijo v Celju, po maturi je na dunajski univerzi študiral zgodovino in zemljepis. Najprej je bil profesor na učiteljišču v Kopru, nato nekaj časa v Novem mestu in Ljubljani, od leta 1889 do smrti (1912) pa na učiteljišču v Ljubljani. Tam je začel pisati učne knjige za srednje šole. S Simonom Rutarjem sta priredila zemljepisni atlas s 7 kartami, novo izdajo s 14 kartami je priredil Orožen sam. Leta 1893 je bil izvoljen za predsednika novoustanovljenega Slovenskega planinskega društva.

LETA 1929 ROJEN SLAVKO AVSENIK

GLASBENIK IN SKLADATELJ NARODNOZABAVNE GLASBE († 2015)

Kdo ga ne pozna?! Slavko Avsenik, glasbeni genij, ki je skupaj bratom Vilkom in ansamblom osvojil srca mnogih, doma in v tujini. Na očetovo željo so leta 1936 ustanovili družinski orkester, v katerem je igral diatonično harmoniko. Navdušil se je za smučarske skoke, bil član državne reprezentance (osebni rekord 74 m). Na Radiu Ljubljana uspel na avdiciji, ustanovil trio, pozneje je ob pomoči brata Vilka trio razširil v kvartet (Gorenjski kvartet) v katerem so poleg Slavka igrali njegov brat Vilko Ovsenik na klarinetu, Franc Košir na trobenti in Franci Ogrizek na baritonu. Leta 1955 se jim je pridružil kitarist Lev Ponikvar in nastal je Gorenjski kvintet, v tujini pa so nastopali pod imenom Oberkrainer Quintett. Avseniki so nastopali po celem svetu ... leta 1988 je prevzel gostilno Pri Joževcu v Begunjah, zaradi težav z zdravjem je nehal igrati. Ansambel Avseniki je dobil v štiridesetih letih delovanja 31 zlatih, eno platinasto in eno diamantno ploščo. Leta 1999 je bil na pobudo Marjana Legata, Slavka in Gregorja Avsenika ustanovljen Hišni ansambel Jožovc predvsem za potrebe izvajanja Avsenikove glasbe v dvorani Pod Avsenikovo marelo. Zaradi prepoznavnosti se je preimenoval v Hišni ansambel Avsenik ...

več:
M. Turk, Slavko Avsenik:  Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2009), 24-26.

LETA 1959 UMRL STANKO BLOUDEK

LETALSKI KONSTRUKTOR, ŠPORTNIK, NAČRTOVALEC ŠPORTNIH OBJEKTOV (* 1890)

"Razvoju športa in telesne kulture sploh je posvečal vse svoje življenjske sile; s svojo skromnostjo, temeljitostjo, požrtvovalnostjo ter mecenstvom brez primere, predvsem pa z izredno delavnostjo je bil v našem kulturnem življenju osebnost zgodovinskega pomena in ima do sedaj največje zasluge v zgodovini slovenskega športa in slovenske telesne kulture." Tako je na koncu svoje knjige o inženirju Stanku Bloudku (DZS, Ljubljana 1971) zapisal Drago Stepišnik. Ta genialni mož se je odpovedal družini, da je lahko ves svoj čas in vse svoje moči posvetil tistemu, kar je čutil kot svoj življenjski poklic in poslanstvo: posvetiti svoje izredne tehnične in druge darove za načrtovanje naprav in pobud, ki bodo v pomoč ljudem, da ohranjajo in utrjujejo svoje zdravje. Ob njegovem imenu se najprej spomnimo na smučarske skakalnice, zlasti velikanko, v Planici. Pa to je le delček tega, kar je ustvaril Stanko Bloudek, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 11_2009

LETA 1971 UMRL GIACOMO ALBERIONE

ITALIJANSKI DUHOVNIK, BLAŽENI, OČE KATOLIŠKEGA TEDNIKA FAMIGLIA CRISTIANA (* 1884)

"Svet se je spremenil. Ljudje ne morejo več biti toliko časa v cerkvi, zato jim je treba evangeljsko oznanilo ponesti na domove s filmom, z radiem, s televizijo, s ploščo, s knjigo, s časopi­som." Tako je govoril in pisal don Giacomo Alberione, ustanovi­telj redovne družbe, ki nosi ime po apostolu Pavlu in je njena glavna naloga širjenje evangelija po sredstvih javnega obvešča­nja. Ta krhki apostol je pred sedemdesetimi leti - o božiču 1931 - ustanovil katoliški tednik Famiglia cristiana, ki je danes po nakladi največji na svetu in je tudi najsodobneje urejevan. Božja dela se ne začenjajo z denarjem, temveč z molitvijo in z zaupanjem v Boga. Stavimo svoje zaupanje v Boga in pojdimo na­prej, začenjati z denarjem je naivnost.

... več o njem si preberite v pričevanju 02_2002

... nekaj njegovih misli:

• Vedno moramo imeti pred očmi moč zgleda. Vzgoja ne more biti ne­kaj ponarejenega in površnega. Samo kar prihaja iz življenja, oblikuje življenje, kar prihaja samo iz ust, se dotakne kvečjemu ušes.
  
• Srce je mogočna sila. Dobro vzgojeno srce ljubi vse, v njem ni prostora za zamere ali zavist, izogiba se vsakega nevarnega pri­jateljstva.
  
• Dolžnost je darilo, ki je Bogu najljubše. Biti mora opravljeno ob pravem času, na najboljši način, z vso popolnostjo, ki smo je tisti hip zmožni.
  
• Živeti Kristusa, upodobiti Kristusa v sebi, da bodo ljudje v našem življenju brali Kristusa: evangelij.
  
• Molitev je kot kri, ki izvira iz srca, se pretaka po vseh udih ter hrani in oživlja celoten organizem.
  
• Trpljenje ni le preizkušnja, temveč je tudi apostolat; je skriv­nost veselja, je soudeležba pri Jezusovem odrešilnem delu.
  
• Po veri vidimo vse ljudi kot duše, ki jim dolgujemo resnico, dober zgled in molitev.
  
• Gledano v luči vere, so vsi ljudje naši sopotniki na romanju v večnost in v skladu s tem čutimo dolžnost, da si med seboj pomagamo.
  
• Gospod, prosimo te, da nam podeliš znanje, ki ga potrebujemo, svetost, ki jo ti zahtevaš od nas, spretnost za delo, ki je nujna.
  
• Ko sem bil škofijski duhovnik, sem imel listnico za bankovce in denarnico za kovance, ko pa sem prišel v to družino, kjer je bilo veliko stroškov, sem odložil listnico in denarnico ter sem rekel Gospodu: "Pošlji, kar je nujno!"
  
• Nevihte so potrebne, da nas napravijo ponižne in da ne pozabimo, da je edino Bog Gospodar, in Gospoda prosim, naj nam jih kar pošlje.
  
• Življenje v skupnosti predpostavlja blag, družaben in veder zna­čaj, dan deloma po naravi, deloma pridobljen z vzgojo; odprtega, obzirnega, razumevajočega duha, ki si prizadeva gledati na vse z dobre strani.
  
• Vljudnost nam je lahko nekoliko dana že po naravi, v celoti ali deloma pa jo je treba pridobiti, da postane nadnaravna. - Človek, ki je resnično dober in obziren, bo potemtakem vljuden. Vendar mora biti vljudnost v človekovi notranjosti.

LETA 1991 PRVI KONCERT KLIC DOBROTE

Bil je torek, 26. novembra 1991, ko je takratni celjski kaplan Franci Trstenjek v celjski dvorani Golovec zbral številne pevce zabavne in narodnozabavne glasbe, ki so s svojim triurnim dobrodelnim nastopom pokazali, da so odprti za potrebe ljudi v stiski. Ko je duša koncerta - kakor je Francija imenovala napovedovalka Nataša Dolenc - pisal v imenu dekanijske Karitas vabila nastopajočim, je bilo v njegovem srcu nekoliko strahu, koliko pevcev se bo njegovemu vabilu odzvalo. In odzvali so se vsi! Tako so na večeru, ki so se ga udeležili visoki predstavniki cerkvenega in političnega življenja, nastopili: Heidi Korošec (uvodno pesem je zapela z otroškim zborom sv. Danijela), Celjski instrumentalni kvintet, Tatjana Dremelj, ansambel Oliver Twist, Nace Junkar, Helena Blagne, Irena Vrčkovnik, Majda Petan, Oto Pestner, ansambel Slovenija, Big Ben, Miha Dovžan, Alenka Pinterič, Vocalart, Alenka Godec, New Swing Quartet, Alfi Nipič in njegovi muzikantje. Program so povezovale radijske in TV napovedovalke Betka Šuhel, Alenka Hoeferle, Metka Volčič, Ida Baš in Nataša Dolenc.
Celjska Karitas je na koncertu zbrani denar (okrog 350 tisoč takratnih tolarjev) porabila za nakup hrane in kurjave za begunce in za ljudi, ki si iz kakršnega koli razloga ne morejo priskrbeti teh najosnovnejših stvari.
Koncert je imel več odlik. Najprej je bil enkratno glasbeno doživetje, saj je zadovoljil ljudi različnih okusov. Drugič je bil uresničitev izredno zanimive ideje, kako ljudje lahko tudi na tak način pokažemo skrb za sočloveka v stiski. In tretjič, organizacija koncerta je združila različne dejavnike, kajti celjski Karitas so se pri organizaciji pridružili: [RC Golovec, Naš tednik in Radio Celje, glasbena agencija Petan; k uspehu je pripomoglo tri tisoč poslušalcev, ki so do zadnjega kotička napolnili dvorano Golovec.

LETA 1995 UMRLA SONJA SEVER

MLADINSKA PISATELJICA IN PREVAJALKA (* 1900)

Sonja Kamplet se je rodila v uradniški družini v Celju. Leta 1924 se je poročila s književnikom in trgovcem Ivanom Severjem, ki je imel v Zagrebu knjigarno in lastno založbo. Po moževi smrti (1932) je v Zagrebu odprla otroški vrtec in v njem otrokom pripovedovala izvirne pravljice, pripovedke in basni, teh jih objavljala v različnih listih. Zgodbe na sodoben način vzbujajo ljubezen do sočloveka, živali in narave. Mnoge so izšle v knjigah (Čevljarček Palček in druge pravljice, Zvesti tovariš, Kamenček sreče).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1562 ROJEN FELIX LOPE DE VEGA CARPIO

ŠPANSKI DRAMATIK († 1635)

Španski pisatelj Felix Lope de Vega Carpio, najpomembnejši dramatik španskega klasičnega gledališča, je napisal nad 1500 komedij, ohranjenih je okoli 500. Pisal je tudi pesmi, romane, kronike in zgodovinske zapise. Literarna zgodovina ga uvršča med utemeljitelje španskega in evropskega gledališča. V mladosti je bil najprej vojak v španski mornarici, po smrti druge žene (1613) je postal duhovnik.

LETA 1787 ROJEN FRANZ GRUBER

avstrijski učitelj, organist in skladatelj, ki je uglasbil Sveto noč († 1863)

Rodil se je v družini tkalca platna. Učitelj je odkril njegovo glasbeno nadarjenost in mu je omogočil šolanje pri stolnem organistu v Burghausnu. Po končanem učiteljišču je bil najprej pomožni učitelj v Arnsdorfu, nato pa je dobil službo v Oberndorfu nedaleč od Salzburga. Na željo tamkajšnjega duhovnega pomočnika Josepha Mohra je uglasbil njegovo božično pesem Sveta noč, ki je zaslovela po vsem svetu. 24. decembra 1818 jo je Mohr zaigral na kitaro, kasneje je Gruber napisal orgelsko spremljavo.

več:
S. Čuk, Sveta noč 200 let: Priloga, v: Ognjišče, 1 (2018), 50-57.
knjiga: B. Hartman, Zgodbe za božič, Ognjišče, Koper, 2021.

LETA 1844 UMRL FRANC HLADNIK

DUHOVNIK IN BOTANIK, RAZISKOVALEC KRANJSKEGA RASTLINSTVA (* 1773)

Idrijčan Franc Hladnik je bil leta 1796 posvečen za duhovnika, kmalu zatem je postal šolnik. Kot reven dijak je počitnice preživljal pri baronu Zoisu, kjer je dobil veselje do naravoslovja. V zreli dobi se je z vso vnemo posvetil botaniki: prehodil je mnoge predele naše dežele, zbiral rastline in jih presajal v svoj botanični vrt v Ljubljani: zasadil ga je z okoli 2000 vrstami kranjskih rastlin. Vzgajal je naraščaj, ki je dal Slovencem številna botanična dela.

LETA 1844 ROJEN KARL BENZ

NEMŠKI INŽENIR IN PIONIR AVTOMOBILSKE INDUSTRIJE († 1929)

Skupaj z ženo Bertho, ki je skrbela predvsem za finančno podporo, velja za pionirja avtomobilske industrije. Že zelo zgodaj je kazal zanimanje za tehnologijo in znanost. V Mannheimu je z ženinim denarjem ustanovil Livarno in mehanično delavnico in v njej leta 1878 razvil brezkompresijski dvotaktni motor z notranjim zgorevanjem, ki ga je šest let zatem vgradil v prvi avto na bencin, trikolesno vozilo (patent se je imenoval Tricycle). Ta njegov Benz Patent-Motorwagen Nummer 1 iz leta 1885 velja za prvi moderni avtomobil. Javnost se je posmehovala njegovemu "vozu brez konj". nekateri pa so kljub vsemu menili, da bo ta voz imel pred seboj še lepo prihodnost", ker se ga "lahko brez velikih težav uporablja in ker bi pri najvišji hitrosti postal najcenejše prevozno sredstvo poslovnežev, eventualno pa tudi turistov." Leta 1906 je skupaj s sinom Eugenom v Ladenburgu ustanovil podjetje Carl Benz Söhne, ki se je usmerilo v proizvodnjo avtomobilov. Po njem se imenuje najbolj razširjeno gorivo v avtomobilizmu - bencin.

LETA 1856 UMRLA MARJETA BOSKO (MARJETA OCCHIENA)

MATI SV. JANEZA BOSKA, BOŽJA SLUŽABNICA (* 1788)

V začetku je bila mati je naslov knjige, ki je izšla pri salezijanski založbi Salve. Avtor Tone Ciglar v njej z veliko toplino pripoveduje življenjsko zgodbo Marjete Bosko, rojene Occhiena, matere sv. Janeza Boska, velikega vzgojitelja mladine. Janez Lemoyne, prvi življenjepisec matere Marjete, je leta 1886 zapisal: "Kjer koli bo odmevalo blagoslovljeno ime Janeza Boska, se bo omenjalo tudi blagoslovljeno ime njegove matere. Ni si mogoče zamisliti dela Božje previdnosti in Marije Pomočnice, ne da bi omenili prispevek ljubezni te svete žene." V poglavju Vzgojni vpliv matere Marjete je Ciglar zapisal: "Vzgojitelja Janeza Boska je vzgojila mati Marjeta. Dejansko pri don Bosku v njegovem vzgojnem sistemu ne najdemo ničesar, kar ne bi bilo vsebovano že v vzgojnem prizadevanju njegove matere. On je seveda stvari dopolnil s svojo prakso in strokovno pedagoško razgledanostjo." Od leta 1995 teče postopek za njeno razglasitev za blaženo.

več:
S. Čuk, Marjeta Bosko, V začetku je bila mati: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2007), 20-21.

LETA 1881 ROJEN sv. JANEZ XXIII.

papež, svetnik († 1963)

»Na papeža Janeza XXIII. gledamo kot na papeža dobrote, koncila ..., Cerkve, ki hoče objeti svet,« je dejal o svojem predhodniku Janez Pavel II., ko ga je 3. septembra 2000 razglasil za blaženega. 27. aprila 2014 pa je bil skupaj z njim prištet med svetnike. Za naslednika apostola Petra je bil izvoljen 28. oktobra 1958 kot »prehodni« papež, saj je bil star 77 let. Toda bil je 'prenovitveni' papež: sklical je drugi vatikanski koncil, ki je prinesel v katoliško Cerkev 'dih pomladi'.

več:
S. Čuk, bl. Janez XXIII. (1881-1963): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2008), 36-37.
S. Čuk, Papež Janez XXIII.: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (1999), 58-59.
S. Čuk, Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika: Priloga, v: Ognjišče 5 (2014), 58-65.
knjiga: M. Sgarbosa, Modrost srca. Blaženi papež Janez XXIII. Žepna knjižnica Ognjišča 39. Ognjišče. Koper, 2002. RAZPRODANO

• Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve.
  
• Misel na sedanjost me tolaži, ker je še čas za usmilje­nje. Misel na prihodnost mi vliva pogum ob upanju, da izgubljeni čas lahko še rešim. Koliko bo še prihodnosti? Naj je bo malo ali ve­liko, tvoja bo, moj Gospod.
  
• Delati hočem zavzeto, a brez zaskrbljenosti, kako bo uspelo. Potrudil se bom, kakor da je vse odvisno od mene, obenem pa tako, kakor da moje delo ni nič važno.
  
• Rad prepuščam drugim zvijače in tako imeno­vane diplomatske spretnosti, sam pa se bom zadovoljil z dobro­voljnostjo ter preprostostjo v besedah in ravnanju. Končni us­peh je zagotovljen tistemu, ki bo ostal zvest nauku in zgledu na­šega Gospoda.
  
• V nebesa vodi dvoje vrat: vrata nedolžnosti in vra­ta pokore... Jezus je šel v nebesa s križem na rami, v spravo na­ših grehov, in nas vabi, da mu sledimo. Slediti mu, pa se pravi, delati pokoro.
  
• Molimo, da bi znali poslušati resnico, kajti za to je potrebna velika čistost srca. Molimo, da bi znali resnico razumeti, kajti za to je potrebna zaupna ponižnost razuma. Moli­mo, da bi znali resnico braniti, kajti za to je potrebna velika moč in ta moč je poslušnost.
  
• V luči Jezusovega vstajenja nam oživi spo­min na naše umrle. Ko mislimo nanje in jih priporočamo Bogu ob žrtvi križanega in od mrtvih vstalega Gospoda, so povezani z na­mi v najboljšem, kar imamo v življenju: v molitvi in v Bogu v nas.
  več:
  

LETA 1894 ROJEN FRANCE MESESNEL

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, LIKOVNI KRITIK († 1945)

Umetnostni zgodovinar Luc Menaše je o svojem dobrih trideset let starejšem poklicnem "tovarišu" Francetu Mesesnelu, ki se ga danes spominjamo, zapisal, da je "vnašal svežega duha v slovensko umetnostno življenje. Umetnostna zgodovina in umetnostna kritika sta postali v njegovem jasno pisanem delu enakovredni, ko nam je umetnost preteklosti neprisiljeno približal, do sedanjosti pa omogočil objektiven pristop, obenem živ in brez predsodkov." Njegova zgledna monografija o slikarstvu bratov Janeza in Jurija Šubica po mnenju stroke sodi med temeljna dela slovenske umetnostne zgodovine in Mesesnel slovenska umetnika postavlja v evropski okvir.

več:
S. Čuk, France Mesesnel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2005), 40.

LETA 1914 UMRL DAVORIN JENKO

SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1835)

Njegova življenjska pot se je začela v Dvorjah pri Cerkljah na Gorenjskem. Kot otrok je bil zelo bister, zato so ga poslali v šolo v Kranj, kjer je bil sošolec pesnika Simona Jenka. Gimnazijo je končal v Trstu, leta 1958 pa odšel na Dunaj študirat pravo. Naredil je prvi izpit, potem pa je študij zanemaril in se posvečal glasbi. Študenti so tam ustanovili Slovensko pevsko društvo in kmalu je postal vodja njihovega pevskega zbora. V dunajskih letih je Davorin uglasbil pesem Naprej zastava slave, ki je bila v času prebujanja narodne zavesti med našimi ljudmi sredi 19. stoletja sprejeta za slovensko himno.
"Našel sem nenadoma napev pesmi Naprej zastava Slave!" Tako je vzkliknil Davorin Jenko 16. maja 1860, prevzet mogočnega motiva naše narodne himne. Vso svojo dušo je vlil v to melodijo, vso svojo slovensko dušo. Zapel jo je narodu iz srca, zapel jo je, kakor bi jo zapel naroden pevec. Da, porodila se je v oni srečni uri nanovo melodija, ki jo je naš narod pel mogoče že stoletja. - To je ob petdesetletnici himne Naprej zastava Slave skladatelja Davorina Jenka na besedilo pesnika Simona Jenka zapisal glasbeni zgodovinar Davorin Beranič. Prav po tej navdušujoči himni se je Davorin Jenko globoko zapisal v dušo Slovencev.čeprav je večino svojega življenja deloval v Beogradu, kjer je opravljal odgovorne službe in je bil eden od utemeljiteljev novejše srbske glasbe. Po njegovih notah se danes poje srbska državna himna Bože pravde, ki je bila tudi državna himna prve Jugoslavije.

več:
S. Čuk, Davorin Jenko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2004), 70-71.

o njem:

• Pri malokom se je tako kakor pri Davorinu Jenku pokazala resničnost pregovora: 'Nemo propheta in patria' (Nihče ni prerok v domovini). Zanimati bi koga utegnilo, kako je postal slavni Naprej. Povedati hočem, kar je meni znano o tem. Prva misel se je rodila v Davorinovi glavi. To misel razodene svojemu prijatelju Simonu, prigovarja mu, naj mu zloži pesem tako in tako. To je bilo Simonu iz srca govorjeno, z veseljem in navdušenjem se poprime dela. Pesem precej prvikrat ni imela take podobe, kakršno je potreboval skladatelj. Posvetovala sta se, delala in prenarejala sta skupaj, dokler ni bila stvar dovršena tako, da sta bila sama z njo zadovoljna, kakor pozneje vse občinstvo. (Josip Stritar)
• Najbolj znano Jenkovo pesem "Naprej zastava Slave", prvo slovensko narodno himno, so z navdušenjem prepevali na številnih čitalniških in drugih prireditvah. Leta 1885, ob petindvajsetletnici nastanka te himne, so v ljubljanski čitalnici pripravili Jenkov večer, na katerem so izvajali samo Jenkove skladbe. Najprej so zapeli Naprej, potem pa še številne druge, ki se pojo še danes (Pobratimija, Mornar, Lipa zelenela je, Kje so moje rožice, Bom šel na planince, Sijaj, sijaj, sončece, Gozdič je že zelen idr.)

LETA 1923 UMRL JOSIP STRITAR

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, KRITIK IN PREVAJALEC (* 1836)

Stritar je bil literarni vzgojitelj, pesnik, pripovednik in dramatik. Rodil se je v Podsmreki pri Velikih Laščah. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, tam se je tudi spoprijateljil z Levstikom. Na Dunaju je študiral klasično jezikoslovje in sodil med najboljše študente. Uvrščamo ga v obdobje med romantiko in realizmom. Starost je preživljal v Rogaški Slatini in tam leta 1923 umrl. Josip je pisal že od nižje šole, javno pa šele 1866, ko je skupaj z Levstikom in Jurčičem izdal V klasju Prešernove pesmi. V Kritičnih pismih je razložil kako se pesni. 1870 je začel na Dunaju izdajati leposlovni list Zvon, a ga je moral zaradi nasprotovanja Bleiwasa ustaviti. Njegovo najbolj borbeno delo pa so Dunajski soneti. Pesnil je tudi lirske in epske pesmi, ko pa je bil star pa je začel pisati pesmi za otroke.

več:
S. Čuk, Josip Stritar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2003), 42-43.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Lahko živi, lahko umira, / kdor vero, upanje ima; / to ga tolaži, ga podpira. / Gorje človeku brez Boga!
  
• Če češ skusiti koga, / zanj stori kaj... / Hvaležnost kaže ti moža, / a čednost ta je bela vrana.
  
• Trpljenja morje krije vse prostore, / v bregovih tesnih je veselja reka; / oh, koliko trpljenja užiti more, / a malo radosti srce človeško.
  
• Stvarem, kar Stvarnik jih na svet postavi, / odmerjen vsaki je svoj del trpljenja.
  
• Pot ravna, vedi, prava je edina, / nje v vsem dejanju drži se zvesto; / hinavstvo, laž je grehu korenina, resnica naj nad vse ti sveta bo! / Kar misliš v srcu, to v dejanju kaži, / ne sebi se, ne drugim se ne laži!
  
• Če češ skusiti koga, / zanj stori kaj... / Hvaležnost kaže ti moža, / a čednost ta je bela vrana.
  
• Sovraštva poln je svet in poln prepira, / v temo zavita sveta je resnica. / Kdo v bran se bo postavil sili jezni, / kdo luč prinesel bratovske ljubezni?
  
• Narava zveri je, da zver sovraži, / stvari so neprijazne si in tuje; / ljubezen, človek ti, človeku kaži, / nad vse stvari ljubezen te dviguje!
  
• Življenje je trpljenje, sreča / mladost, a kratko le trpi, / na veji kapljica viseča, / potegne veter, pa je ni.
  več:
  

LETA 1977 UMRL MATIJA BRAVNIČAR

SKLADATELJ (* 1897)

Rodil se je v Tolminu, najprej se je v Gorici učil violino, potem je študiral pri Mariju Kogoju, leta 1932 pa je končal študij kompozicije pri Slavku Ostercu na ljubljanskem Konservatoriju. Sprva je bil violinist ljubljanskega opernega orkestra, pozneje pa direktor Akademije za glasbo, kjer je predaval kompozicijo. Matija Bravničar je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zgledoval se je po ekspresionizmu Marija Kogoja, veliko pa je iskal tudi v ljudskem izročilu, uporabljal je folklorne prvine. Ukvarjal je predvsem simfonično glasbo, znane so njegove štiri simfonije in orkestralne skladbe Kralj Matjaž, Slovenska plesna burleska in s folkloro prepojena Belokranjska rapsodija. Napisal pa je tudi dve operi Pohujšanje v dolini šentflorijanski in Hlapec Jernej.

LETA 2006 UMRLA IRENA BAAR

SLOVENSKA SOPRANISTKA (* 1958)

Hče glasbenikov, skladatelja Sama Vremšaka in operne solistke Tatjane Kralj, vnukinja slikarjev Toneta in Mare Kralj. Klavir je študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Aciju Bertonclju in solo petje pri prof. Evi Novšak-Houška in leta 1983 diplomirala iz solopetja. Izpopolnjevala se je na Visoki šoli za glasbo v Gradcu in v Salzburgu. Z velikimi uspehi je nastopala doma in na tujem (z Bamberškimi simfoniki v Koreji) in prejela številna priznanja, ter posnela več zgoščenk. Bila je tudi članica Slovenskega baročnega tria in drugih komornih zasedb, spada med največje pevke resne glasbe, tudi samospeva. Njena zadnja operna vloga je bila Margaretta v Faustu. Poučevala je na Srednji glasbeni in baletni šoli, kasneje na Akademiji za glasbo ... Za svoje delo je leta 1995 prejela Betettovo nagrado.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1833 ROJEN JOVAN JOVANOVIĆ – ZMAJ

SRBSKI PESNIK ZA OTROKE IN MLADINO († 1904)

Otroške pesmi morajo obravnavati snov, ki je ljuba, razumljiva in zanimiva otrokom, obenem pa morajo biti 'nevidno' vzgojne. Med mojstre otroške poezije spada srbski pesnik Jovan Jovanović – Zmaj, ki je bil po poklicu zdravnik. Svoji zbirki pesmi za otroke je dal naslov Čika Jova srpskoj deci (Striček Jovan srbskim otrokom, 1899). Posmrtno je izšla zbirka otroških pesmi Dečje radosti (Otroške radosti). Več njegovih otroških pesmi je prevedenih v slovenščino.

LETA 1857 ROJEN IGNACIJ ŽITNIK

DUHOVNIK, ČASNIKAR IN POLITIK († 1913)

Po končanem bogoslovju v Ljubljani je bil leta 1883 posvečen v duhovnika, nato pa je nadaljeval študije v Rimu, kjer je postal doktor cerkvenega prava. Po vrnitvi v domovino se je začel ukvarjati s časnikarstvom in s politiko v Slovenski ljudski stranki, kjer je bil ves čas na strani J. E. Kreka in je veljal za enega najbolj razgledanih politikov. Kot poslanec državnega zbora na Dunaju se je zavzemal za pravice Slovencev in za njihove gospodarske koristi.

LETA 1864 ROJEN HENRI DE TOULOUSE-LAUTREC

FRANCOSKI SLIKAR IN GRAFIK, MOJSTER PLAKATA († 1901)

V svojem umetniškem opusu je zajel slikovite prizore Montmartra ter živahen utrip tedanjih koncertnih kavarn in plesnih dvoran. Konec 19. stoletja je bilo območje okoli Montmartra prelepljeno z njegovimi plakati in še danes je nemogoče obiskati Pariz, ne da bi naleteli na vsaj eno podobo s Toulousovih slavnih plakatov. S plakati nenavadnih silhuet, močnih barvnih kontrastov, dramatične osvetlitve in izrazitih kontur je Toulouse oglaševanje spremenil v umetniško obliko ter s tem prvič zabrisal meje med likovno in t. i. uporabno umetnostjo.

LETA 1880 ROJEN FRANC LUKMAN

DUHOVNIK, TEOLOG, KLASIČNI FILOLOG († 1958)

Po končani mariborski gimnaziji je teologijo študiral v Rimu (Gregoriana) kot gojenec papeškega kolegija Germanik, kjer je doktoriral iz teologije in filozofije. Kaplanska leta je preživel v Slovenski Bistrici, med tem študiral še klasične jezike v Gradcu in leta 1908 začel predavati na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru, od leta 1919 pa na Univerzi v Ljubljani, kjer je predaval 32 let na Teološki fakulteti historično dogmatiko, zgodovino starokrščanskega slovstva in zgodovino prvih treh stoletij krščanstva. Večkrat je bil dekan Teološke fakultete, tudi njen rektor. Pisal je zelo odmevne znanstvene razprave o cerkvenih očetih in začel z izdajanjem besedil cerkvenih očetov v slovenščini, kjer je sam opravljal velik del prevajanja in komentiranja. V letih 1938-1944 je izšlo 8 njegovih prevodov: dela apostolskih očetov, Ciprijana, Hieronima, Janeza Krizostoma in Avguština; prav toliko jih je ostalo v tipkopisu (prevodi Avguština, Gregorija iz Nise, Janeza Krizostoma, Gregorija Velikega in Tertulijana). Bil je tudi odličen glasbenik in je avtor več zborovskih in bogoslužnih pesmi.

 več:
S. Čuk, Franc Ksaver Lukman (1880-1958): Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2018), 42-43.

LETA 1900 ROJENA MARA HUS

PISATELJICA, PRIMORSKA BEGUNKA, ŽRTEV VOJNE († 1944)

Pisateljica Mara Hus, rojena v Sežani, se je po italijanski zasedbi Primorske leta 1918 kot begunka umaknila v Jugoslavijo, kjer je opravljala različne službe, nazadnje je bila bolničarka in zaščitna sestra v Beogradu, Strugi, Bitoli in Banja Luki, kjer so jo Nemci ustrelili z vsemi sostanovalci v hiši. Pisala je povesti in črtice, v avtobiografskih knjigah Njene službe (1933) in Živa plamenica (1938) opisuje tudi življenje Slovencev na jugoslovanskem jugu.

LETA 1906 UMRL SIMON GREGORČIČ

DUHOVNIK, PESNIK (* 1844)

Šimen, drugi otrok Katarine in Jerneja, je odraščal v skromnih razmerah v Vrsnem, kot pastir pod Krnom. Silovita lepota narave je tedaj hranila njegovo dušo in prav ta lepota, ki je ob siceršnji revščini sedala globoko vanj, je kasneje vrela na dan v pesmih. Bister in odločen je najprej končal gimnazijo, nato še semenišče; novo mašo je pel leta 1867 pri svetem Duhu na Libušnjem že leto dni pred koncem študija. V Kobaridu je ustanovil eno prvih čitalnic na Slovenskem in se, tako tam kot v Rihemberku (današnjem Braniku) ali v Gorici, ljudem zelo priljubil. Gregorčičeve pesmi, ki odmevajo še danes, so prvič izšle leta 1882 (Poezije). Fran Erjavec jo imenuje »zlata knjiga slovenske književnosti«, doživela je velik uspeh, saj je izšla v nakladi dva tisoč izvodov. Najbolj znan je po domovinskih (Soči), ljubezenskih (Kropiti te ne smem), izpovednih (Človeka nikar) in pripovednih pesmih. »Pred duhom vidim nizko sobo, * a v sobi bledih sveč svetlobo, * med svečami pa spava mož, * bled mož, ogrnjen s plaščem črnim …« Prizor, ki ga je Simon Gregorčič ‘naslikal’ v svoji znani pesnitvi Oljki, je postal resničnost 24. novembra 1906, ko je ‘goriški slavček’ za vedno utihnil. Njegov pogreb dva dni zatem je priklical v Gorico nad 4.000 ljudi, ki so svojega ljubljenega pesnika pospremili na zadnji poti “nazaj v planinski raj”, k Sv. Lovrencu na Libušnjem, kjer so ga pokopali za cerkvijo.

več:
S. Čuk, Simon Gregorčič ob osemdesetletnici njegove smrti: Priloga, v: Ognjišče 11 (1986), 29-36.
S. Čuk, Simon Gregorčič sto let po smrti še vedno živi: Priloga, v: Ognjišče 11 (2006), 43-50
M. Rijavec, Goriški slavček še vedno poje, Priloga, v: Ognjišče 10 (2024), 44-49.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Kljubuj usodi, / mož sam svoj bodi! Karkoli naj se ti zgodi, / usode gospodar si ti. / Usode ni, / usoda svoja - to si ti!
  
• Telo ti je hiša: v njej um gospodar, / a čut gospodinja ti bodi; / počutki so vrata, ti glej kot vratar, / kaj ven in kaj noter ti hodi.
  
• Brezmejno ko Bog je svetišče srca, / skrivnostno kot on je, kdo pač doume ga?
  
• Gori na stolu pa Večni sedi, / kapljici vsaki on srečo deli... / Sreča se spušča na sleherno stvar, / kadar zaliva nebeški vrtnar.
  
• Oj mati moja domovina, / ljubezen moja ti edina, / ti moja skrb in bolečina. / Bog čuvaj dobrotljivi te, / Bog živi te, Bog živi te!
  
• Za vse je svet dovolj bogat / in srečni vsi bi bili, / ko kruh delil bi z bratom brat / s prav srčnimi čutili!
  
• Visoko čislam učenjaka, / ki nam preganja temo zmot, / a bolj še cenim poštenjaka, / ki ve in hodi pravo pot.
  
• V življenju trnja, a cvetja na grob! / Pač bolje bi bilo narobe: / sadite nam rajši v življenju cvetic, / a trnje shranite za grobe!
  
• Svetišče najlepše je tvoje srce, / prostora ni ondi za zlate malike, / sezidale so ga najvišje roke, / naslikale notri nadzemeljske slike. / Brezmejno ko Bog je svetišče srca, / sto tisoč čutil v tem svetišču plamti, / ob luči so večno prižgane.
  
• Gorje mu, kdor v nesreči biva sam! / A srečen ni, kdor srečo uživa sam ... / Duh plemeniti sam bo nosil boli, / a sreče užival sam ne bo nikoli.
  
• Odprto srce in odprte roke / imej za trpečega brata; / a trdno zapahni uho in srce, / ko trka sovraštvo na vrata.
  
• Kljubuj usodi, / mož sam svoj bodi! / Karkoli naj se ti zgodi, / usode gospodar si – ti.
  več:
  

LETA 1919 ROJEN VLADO FIRM OLIMSKI

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, ZGODOVINAR († 2002)

Olimje pri Podčetrtku, ki se ponaša s čudovito cerkvijo in staro lekarno redovnikov pavlincev, je rojstni kraj pisatelja Vlada Firma. Otrokom so se priljubile njegove slikanice (Prigode Matička, Gozdni prijatelji, Osel Riko), ki so jih ilustrirali priznani slovenski slikarji. Gojil pa je tudi priljubljeno zgodovinsko povest v duhu romantičnega izročila, ki je izšla kot večernice pri Celovški Mohorjevi (Uskoška nevesta, Sužnja iz Kordove). Njegova dela odlikuje temeljito poznavanje zgodovinskega ozadja.

LETA 1943 UMORJEN FRANCE BALANTIČ

PESNIK (* 1921)

»Pesnik France Balantič je eden najzanimivejših literarnih pojavov med drugo svetovno vojno (1941–1945) na Slovenskem. Njegova tragična življenjska usoda že sama po sebi vzbuja človekovo zanimanje, dramatično pa jo dopolnjuje usoda njegove literature. Po vojni je bil Balantič uradno prepovedan, kljub temu pa je bil vseskozi prisoten v slovenski literarni javnosti, saj se je o njem pisalo toliko kot o malokaterem slovenskem književniku, doma, v zamejstvu in zdomstvu. Balantič je v povojnem času, ko je vladal stalinistični režim, postal simbol preganjane slovenske literature in simbol duhovne opozicije,« je zapisal literarni zgodovinar France Pibernik, raziskovalec dela 'zamolčanih' pesnikov in pisateljev. Začel je prav z Balantičem in sicer še v 'jugoslovanski' Sloveniji. Naletel je na huda nasprotovanja glasnikov 'edine resnice', vendar je vztrajal in tako je leta 1989 izšla njegova knjiga Temni zaliv Franceta Balantiča. Tega naglo dozorelega pesnika, 'preroka' svoje usode, se spominjamo ob obletnici njegove žgalne daritve.

več:
S. Čuk, France Balantič (1921-1943): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2013), 48-49.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Ponudil Bogu bom od vseh plodov, / ki hranim še za dolge jih noči. / Nasiti drugega naj dar Njegov! / V zahvalo radostno za vse dari, / postavil v srcu žrtvenik sem nov / in spet sem vitki vrč za božjo kri.
  
• Gospod, podaril si mi odpuščanje, / čez krotka usta vino si razlil, / da bi ljubezni Tvoje se napil, / da bi pozabil vse poti nekdanje.
  
• Naj ne preštejem posvečenih dni, / moj Oče, naj ljubezen me razvnema / in naj bom dolgo dolgo bakla nema, / ki potnikom samotnim v noč gori.Drhteč v veselju legam na oči: / Gospod, podaril si mi odpuščanje! / Bogat sem kakor tihi glas piščali.
  
• Ko ne bilo bi vrat do toplih zvezd, / bi zgubil se korak na temnih tleh / in kriknila v temo bi naša pest.
  
• Pomagaj, milosti naloži jarem, / brez Tebe ni mi pomoči, Gospod, / kako naj sam Zvodniku glavo starem?
  
• Te moje rane so kot cvetje maka, / preveč krvi je motni curek slan, / studencev močnih, čistih sem željan.
  
• Na dnu vsega se peniš Ti, si Ti, / Ti, jezero, neskončno hladni vali, / šele pri Tebi vse se umiri.
  
• In Ti si tako dober, saj z menoj / si bil usmiljen, in da zdaj sem Tvoj, / Gospod, podaril si mi odpuščanje!
  
• Besed, oj kot ljubezni je objem, / kot trta močnih: do vseh lin se vzpnem, / kjer sopejo po Tebi žejna usta. // Srce zavrglo mir je delopusta / in vriska, kakor rezgeta vihar - / v pijanost me potaplja ta Tvoj dar!
  
• Ah, da, moj Bog, rad vse trpim menjave, / živim naj reven ali pa brez truda, / samo naj, Dobri, bom kot Tvoja gruda.

LETA 1961 UMRL GUSTAV ŠILIH

VZGOJITELJ MLADIH UČITELJEV

Njegova rojstna hiša je bila graščina v Velenju, kjer je bil njegov oče oskrbnik. Nekaj časa je bil učitelj, nato pa se je strokovno izpopolnjeval v psihologiji in pedagoških vedah. Znanje je prelil v prakso in v številne knjige, ki sodijo med najvišje dosežke slovenskega pedagoškega, zlasti pa didaktičnega pisanja. Posvetil se je vzgoji in izobrazbi mladih učiteljev. Pred vojno je v Mariboru ustanovil Pedagoško centralo, po vojni pa je tam ustanovil in vodil Vzgojno posvetovalnico.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1747 ROJEN BARON ŽIGA ZOIS

SLOVENSKI RAZSVETLJENEC, PODJETNIK, MECEN IN MINERALOG († 1819)

Leta 1865 se je v Trstu očetu Italijanu in materi Slovenki rodil sin, ki je postal voditelj slovenskih preroditeljev v dobi razsvetljenstva. To je bil Žiga (Sigismund) Zois pl. Edelstein, lastnik veletrgovine v Ljubljani, gospodar gradu Brdo ter gozdov, rudnikov in fužin na Gorenjskem. Svoje bogastvo je velikodušno razdajal za dvig omike med slovenskim ljudstvom. Okoli sebe je "zbiral najnaprednejše in najsposobnejše sodelavce, osnoval z njimi obširen delovni načrt, dajal koristne pobude posameznikom in njih stremljenja z razumevanjem v vsakem pogledu podpiral in s tem ustvaril za tiste čase idealne pogoje za literarno delo" (Alfonz Gspan).

več:
S. Čuk, Baron Žiga Zois: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1997), 28-29.

LETA 1829 ROJEN ANTON KARINGER

ROMANTIČNI SLIKAR († 1870)

Risanja se je učil v Ljubljani, v letih 1845-47 pa je študiral krajinarstvo na Dunaju in kasneje še v Munchenu. Odločil se je za vojaško službo in služil kot častnik avstrijske vojske v Črni gori in Dalmaciji. V teh letih je portretiral vojne tovariše, slikal vedute in folklorne značilnosti, domačine v slikovitih oblačilih, in tako Evropejcem odkril eksotiko Balkana. Po končani vojaški karieri (zaradi bolezni), se je odločil za slikarstvo. Živel je v Ljubljani, veliko potoval po slovenskih, avstrijskih in nemških krajih in upodabljal predvsem pokrajine. Njegov najbolj značilni motiv je slovenska gorata pokrajina z jezeri in rekami, mestne vedute .... Dramatično upodablja naravne sile ...

LETA 1852 ROJEN FRAN MASELJ – PODLIMBARSKI

ČASTNIK IN PISATELJ († 1917)

Najbolj znano delo pisatelja Frana Maslja – Podlimbarskega je roman Gospodin Franjo (1913), ki mu je prinesel slavo in – nesrečo: ker je v njem odkrito opisoval in grajal nevzdržne razmere v Bosni po avstrijski okupaciji leta 1878, so avstrijske oblasti kmalu po usodnih strelih v Sarajevu 28. junija 1914, zaradi katerih je izbruhnila prva svetovna vojna, roman zaplenile, pisatelju pa so odvzeli častniške čine in poslali v izgnanstvo, kjer je zagrenjen umrl. Kako je bil roman sprejet med zavednimi Slovenci, kaže ocena pesnika Otona Župančiča: »Gospodin Franjo je nastal, ne ker je Podlimbarski hotel nekaj napisati, temveč ker nam je imel nekaj povedati. Ta pečat notranje pristnosti je udarjen tej iskreni knjigi tako krepko in odločno, da kritik, ki bo jahal samo nervoznega estetskega konjička, ne bo mogel biti pravičen njeni etični vsebini ... Podlimbarski je svoj roman po vesti napisal, mi ga po vesti berimo, in prav bo tako.« Roman se je bralcem priljubil zaradi živahnega pripovedovanja in zlasti zaradi tople človečnosti.

več:
S. Čuk, Fran Maselj - Podlimbarski (1852-1917): Gost meseca, v: Ognjišče 11 (2022), 50-51.

LETA 1918 GENERAL MAISTER PREVZAME OBLAST V MARIBORU

PO RAZOROŽITVI NEMŠKIH BRAMBOVCEV

Ob koncu prve svetovne vojne in razpadu stoletne avstroogrske monarhije, ko je bilo jasno, da se bodo kmalu risale nove državne meje, je mariborski občinski odbor razglašal Maribor za del nemške Avstrije. Po ljudskem štetju leta 1910 je v obeh mariborskih okrajih (levi in desni breg Drave) nad 80% prebivalcev govorilo slovensko. Major Rudolf Maister, poveljnik mariborskega črnovojniškega okrožja, zaveden Slovenec in povezan z vodilnimi slovenskimi politiki, je uvidel: ponuja se edinstvena priložnost, da ozemlje, kjer živijo Slovenci, postane sestavni del bodoče jugoslovanske države. Treba ga je nemudoma zasesti z vojaštvom in tam vzpostaviti slovensko oblast. Na sestanku častnikov v mariborski meljski vojašnici 1. novembra 1918 je odločno nastopil in izrekel besede: "Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vsem Spodnjim Štajerskim! Kdor bi se v področju moje oblasti upiral mojim poveljem, pride pred moje vojaško sodišče!" Na nemške častnike so naredile silen vtis in priznali so mu vrhovno poveljstvo. "S tem je bil postavljen temelj za vse nadaljnje akcije v smeri utrditve severne meje" (Lojze Ude). Še istega dne se je s pooblastilom Narodnega sveta za Štajersko, ki ga je povišal v generala, s 15 častniki in 87 vojaki polastil Maribora in prevzel poveljstvo nad vso Spodnjo Štajersko. Do konca novembra mu je uspelo zbrati okoli 4.000 slovenskih vojakov in 200 častnikov. 23. novembra je v nekaj urah razorožil nemško varnostno stražo. 23. november je v spomin na ta dogodek državni praznik, ki ni dela prost dan.

več:
S. Čuk, Rudolf Maister: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1994), 20-21.

nekaj njegovih verzov:

• Bratje, v sedlo, vajeti v dlan: / Drava nas zove, Jadran rjove, / vranci naj skrešejo trde podkove, / bratje — naprej!
  
• Mladi! Da ste pripravljeni: / meča ne dajte nikoli iz desnice, / naše pravice nikoli iz zenice! / Vranec naj zoblje osedlan, / da se kot strela zaprašite / in prevalite lažnike kamnite, / ko se ukreše – vaš dan.
  
• Od Labota do Baškega jezera / je naša straža stala. / Je včasi iz src in včasi iz pušk zapelo / in tam pri Vovbrah, tam ob krškem bregu / je v naših vrstah rdeče zacvetelo / zdaj v klasju, zdaj v božičnem snegu / za našo Gospo sveto. // A v letu dvajsetem so nam Gospo / iztrgali z lažjo / in v naših okencih so nageljci / zajokali – / iz novih cvetov pa jim vdarja vera, / da še bo Gospa sveta zvala.

LETA 1942 ROJEN ANDREJ CAPUDER

PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC, PROFESOR, POLITIK IN DIPLOMAT († 2018)

Pesnik in pisatelj Andrej Capuder, eden najbolj izobraženih duhov v sodobni slovenski kulturi, je slovesno vstopil v naš literarni prostor s prevodom celotne Dantejeve Božanske komedije (1972–1975). Njegovo prvo izvirno literarno delo je bil roman Bič in vrtavka (1975). Bil je profesor romanske književnosti in jezikov. S svojim delom je sodeloval pri utrjevanju poti v samostojno slovensko državo. Postal je minister za kulturo v prvi demokratično izvoljeni vladi ter veleposlanik v Parizu in Rimu.

več:
F. Bole, prof. Andrej Capuder. "Mislim, da brez neke vere ne nastane nič, zlasti pa ne tako imeniten pojav kot je kultura nekega naroda!": Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1986), 6-10.
F. Bole, dr. Andrej Capuder. Pariz je stičišče narodov: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1994), 6-11.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Moram priznati, da mi je bilo v življenju navrženega veliko, mnogo talentov, imel sem tudi precej sreče in za največjo srečo so štejem, da sem lahko ohranil vero svojih staršev.
  
• Pri veri ni glavno znanje, temveč da človek v svojem srcu doživi Boga in kako ga Bog brezpogojno ljubi.
• Kultura se začne in konča pri vzgoji: resnice se dejansko ni mogoče naučiti, lahko pa se učimo resnicoljubnosti; lahko navajamo mladino k izbiri, odločanju, odgovornosti.
• Cankar nekje pravi, da našp narod bolj kot genijev, potrebuje značaje ...
  
• Tako kot je bivši režim "kupoval" starše, tako so starši po svoji strani "kupovali" otroke, z željo, da jim naredijo življenje gladko in neproblematično.
  
• Zdravljica, ta vzvišena himna človečanskega etosa je za večino Slovencev bolj pevska vaja, kot pa poziv k očiščenju in spravi. Še ne izzvenijo zadnji akordi, ko se že gledamo, kje in kdaj si bomo skočili v lase.
  
• Slovenci moramo držati skupaj, ne grede na vero in pripadnost. S tem si bomo pridobili tudi spoštovanje pri sosedih, in kjer je spoštovanje, tam je tudi mir.
  

LETA 1989 UMRLA ZORA PIŠČANC

PISATELJICA IN KULTURNA DELAVKA (* 1912)

»Zora Piščanc je s svojo nadarjenostjo, s svojskim čustvovanjem, z živahnimi dialogi, s smislom za nazornost in stvarnost upodobila vrsto primorskih ljudi, da so se bralcem prikupili,« je zapisal literarni zgodovinar Martin Jevnikar. »V svojih delih je ljudem razumljiva, realistična, preprosta, iz vseh pa veje velika ljubezen do slovenske zemlje in jezika, globoka vera, dobrota in človečnost. Ni se povzpela na vrh literarnega ustvarjanja, ostala pa bo zapisana v literaturo kot dobra ljudska pripovednica.« Priljubila se je tudi našim bralcem. Leta 1982 je v Ognjišču v nadaljevanjih izhajala njena povest Na obalah morja, ki je nato izšla v knjigi, ki je hitro pošla. Največja uspešnica naše založbe pa je bila njena Pastirica Urška, roman o Marijinem prikazanju na Sveti gori pri Gorici. V zbirki Žepna knjižnica je leta 1980 izšla v nakladi 15.000 izvodov, čez nekaj mesecev pa dodatnih 5.000 izvodih. Pošla je tudi dopolnjena izdaja te knjige iz leta 2003. Pri naši založbi je izšel tudi njen življenjepisni roman Blagovestnika Slovanov (1985). Naše drage sodelavke se spominjamo ob obletnici njenega rojstva.

več:
S. Čuk, Zora Piščanc: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2012), 50-51.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1869 ROJEN ANDRE GIDE

FRANCOSKI PISATELJ, NOBELOVEC 1947 († 1951)

Eden najbolj samosvojih pisateljev na prelomu dveh stoletij. Rodil se je v Parizu, njegovi predniki po očetovi strani so bili hugenoti in tako je bil protestant. Nemirni iskalec resnice, pogumen opisovalec samega sebe, tenkočutni osvetljevalec zamotanih labirintov človeške duše in življenja. Sodil je v krog simbolistov, veliko potoval in z romanom Ponarejevalci denarja je postavil zgled moderne proze in zaslovel po vsem svetu. Bil je glasnik boja proti revščini delavskih množic, obenem pa ga je izredno motilo meščansko hlinjenje "visoke" morale. V svojem pisanju je po svoje obravnaval moralno-etična ali religiozno-cerkvena splošno sprejeta pravila, njegova dela so bila nekaj časa na indeksu. Predvsem v Pastoralni simfoniji pa o etičnem odnosu med ljudmi in lastnem moralnem težišču razpravlja na podlagi nekaterih tez prvobitne krščanske etike, kakor so izražene v evangeliju in ki mu pomenijo izhodišče za razmišljanje o življenju in harmoničnih odnosov med ljudmi. Kot zagovornik družbene pravičnosti se je Gide navdušil nad socializmom in komunizmom, ki pa ga je po obisku Sovjetske zveze leta 1936, zavrnil. Nekaj njegovih del: Ozka vrata, Vatikanske ječe, Pastoralna simfonija ... umetnina je njegov Dnevnik, neponovljivo pričevanje o življenju in svetu, ki ga je skozi šest desetletij doživljal. Tu se razkrije on sam, njegovo goreče iskanje resnice, sanje o sreči človeštva in odpravljanju vsega, kar ga utesnjuje in ovira na poti v prihodnost .... Leta 1947 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

nekaj njegovih misli:

• Vsakemu bitju pripada toliko sreče, kolikor je prenesejo njegovi čuti in njegovo srce ... Hvaležnost pa je tako sladka in tako neizbežno sladko je ljubiti, da najrahlejše božanje zraka zbudi v mojem srcu zahvalo. Potreba po hvaležnosti me uči, da iz vsega, kar se mi zgodi, naredim srečo.
  
• Misli so kot rože: tiste, ki jih natrgamo zjutraj, ostanejo najdlje sveže.
  
• Verujem, da so bolezni ključ, ki nam odpirajo neka določena vrata. Verujem, da obstajajo vrata, ki jih more odpreti edino bolezen.
  
• Res ne maram sreče, ki se porodi na račun stiske ... Ne maram bogastva, ki bi bližnjega oropalo ... Če hočem biti srečen, mi je potrebna sreča vseh.
  
• Ne maram ljudi, ki se ponašajo s tem, da trdo delajo. Če se jim njihovo delo zdi tako trdo, naj si poiščejo drugo. Veselje do dela je znamenje, da nam ustreza.
  
• Prepričan sem, da so bolezni ključi, ki nam morejo odpreti določena vrata.
  
• Srečen tisti, ki ni navezan na nobeno stvar, marveč se z neutešeno radovednostjo nenehno sprehaja med pojavi, ki se venomer menjajo.

LETA 1881 ROJENA MARIJA VERA

GLEDALIŠKA IGRALKA IN REŽISERKA († 1954)

Kot Frančiška Epich se je rodila v Kamniku, pri trinajstih ostala brez staršev, kar jo je zaznamovalo za vse življenje. Živela je pri stricu, duhovniku, na Krasu, od tam pa odšla študirat na Dunaj. Igralsko pot je pričela v Zürichu (1907) in jo po poroki z baronom von Osten Sackenom nadaljevala v Berlinu in drugih nemških odrih. Leta 1919 se je odzvala povabilu iz Sarajeva, nato je igrala v Beogradu ... in nazadnje je leta 1923 začela nastopati v ljubljanski Drami, kjer je tudi režirala. Dala si je zgraditi zelo posebno vilo na robu tivolskega parka, kamor se je umaknila in živela bolj na robu družbe, že v tistem času pa je imela telefon in avtomobil... Znana je po svojih izvrstnih upodobitvah klasičnih gledaliških vlog, po letu 1945 je poučevala dramsko igro in umetniško besedo na novoustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost in med njenimi učenci so bili tudi Ivanka Mežan, Polde Bibič ...

LETA 1884 ROJEN JOVAN HADŽI

ZOOLOG, KLASIFIKATOR ŽIVALSKIH VRST († 1972)

Ta slovenski zoolog srbskega rodu se je rodil leta 1884 v Temišvaru, v začetku 20. stoletja je deloval v Zagrebu, od leta 1921, ko je postal profesor za zoologijo na novo ustanovljeni univerzi, pa v Ljubljani kot ‘oče’ slovenske zoologije. Posvečal se je predvsem živalstvu jam in visokogorja. Zaslovel je po svojem sistemu klasifikacije živali: živalsko kraljestvo je razdelil na šest debel, poddebla in razrede. V letih 1951 do 1972 je vodil Inštitut za biologijo SAZU, ki zdaj nosi ime po njem.

LETA 1896 ROJEN METOD BADJURA

FILMSKI SCENARIST, REŽISER IN SNEMALEC († 1971)

Študiral je grafično umetnost in po diplomi snemal reportaže in kratke filme (Sava film)... Najbolj znana sta prva slovenska dokumentarna filma Bloški smučarji in Triglav pozimi. Leta 1932 je posnel tudi  celovečerni film Triglavske strmine. Njegovo delo je izjemno: 98 filmov in več kot 50 obzornikov. Med dokumentarci so najbolj znani:  Slovensko Primorje, Pomlad v Beli krajini (Prešernova nagrada 1953), Naši lipicanci, Kroparski kovači, Velenjski rudarji, ... Za film Božidar Jakac je leta 1970 na Beneškem filmskem festivalu dobil zlatega leva. Po njem se imenuje nagrada, ki jo vsako leto podeljuje Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev.

LETA 1914 ROJEN FRANCE KUNSTELJ

DUHOVNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN UREDNIK († 1945)

Leta 1994 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva, tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je v svoji kratki spremni besedi zapisal, da je "bila sestavljena in izdana predvsem v blag spomin našim duhovnikom, ki so končali svoje življenje v tako različnih okoliščinah in so tako odlično izpričali zvestobo svojemu narodu. Ne bi bilo prav, če bi nanje pozabili. Že skoraj pol stoletja je, kar so nas zapustili. Več desetletij se jih na ta način nismo mogli spomniti. Naj vsaj zdaj veje iz te knjige globoko spoštovanje do njih in njihove žrtve." Med duhovniki, redovniki redovnicami in bogoslovci ter nekaterimi krščanskimi laiki, katerih kalvarija je v knjigi opisana, je tudi France Kunstelj, mlad, goreč duhovnik in obetajoč pisatelj. Njegovo življenje se je končalo s krvavo žrtvijo v komunističnem uničevalnem taborišču Teharje. Njegovo književno delo je bilo do leta 1990 prepovedano, njegovo ime zamolčano. Iz pozabe ga je 'priklical' literarni zgodovinar France Pibernik; pripravil je izbor njegovih del (črtic, novel), ki so izšla v knjigi Luč na mojem pragu (Mohorjeva družba, Celje 1994).

več:
S. Čuk, France Kunstelj (1914-1945): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2014), 48-49.

njegovo razmišljanje:

• Kakršen je človek, taka je njegova beseda: pomlad v srcu, ljubezen v duši, sonce in toplota v besedi.

LETA 1916 UMRL JACK LONDON

AMERIŠKI PISATELJ IN ISKALEC ZLATA (* 1876)

Ameriški pisatelj Jack London je imel zelo težko in razburkano življenje. Svoje življenjske izkušnje je prelil v svoja knjižna dela (vseh je okoli 50), ki jih še danes po vsem svetu prevajajo in ponatiskujejo. Tudi v slovenščini jih imamo kar precej in bralci radi segajo po njih.

več:
S. Čuk, Jack London, življenje kot roman: Ljudje in dogodki naših dni, v: Ognjišče 8 (1976), 26-28.

njegovo razmišljanje:

• Nisi živel zastonj, če si znal vsaj enemu človeku prižgati luč v temi, enemu obupancu pokazati sončno stran življenja in mu pomagati, da je posta! boljši in srečnejši.
  
• Ljubezen počiva na gorskih vrhovih, nad dolino razuma. To je vzvišeno stanje bivanja, najvišji vrh življenja.
  
• Pretiravamo lahko tudi s tistim, kar je dobro.
  
• Ni važno tisto, kar bi človek moral ali ne bi smel delati, važno je tisto, kar počne.

LETA 1922 ROJEN JORG ZINK

NEMŠKI PASTOR EVANGELIČANSKE CERKVE, MISLEC IN PUBLICIST

Rojen v kraju Schlüchtern-Elm, zelo zgodaj je izgubil starše. Po vojni je študiral psihologijo in teologijo, navduševal ga je Romano Guardini in psiholog Spranger. Nekaj časa je delal v Tübingenu in kasneje v Hamburgu doktoriral in bil pastor evangeličanske Cerkve v Württembergu. Več kot dvajset let (1961-80) je na nemški televiziji vsak teden v oddaji Beseda za nedeljo razlagal božjo besedo. S to odmevno oddajo je postal znan tudi po Evropi. Zelo prepričljivo je tudi nastopal na študijskih dnevih nemške evangeličanske Cerkve. Njegove misli in evangeljske razlage ter razmišljanja so začela izhajati tudi kot uspešnice v knjigah, zato je od leta 1980 delal kot svobodni novinar, in predvsem pisal knjige. Ves čas je bil tudi pomemben glasnik mirovnih in ekoloških gibanj v Nemčiji. V svojih knjigah želi bralcu pokazati pot iz notranje praznine in nemira v osebni pogovor z Bogom. Njegove knjige so izšle v številnih jezikih, tudi v slovenščini (Ga poznaš, Kako danes moliti, Kako moliti, pokončno pod nebom). Pri Ognjišču smo njegove misli pogosto uporabili za mesečne molitve (v sedemdesetih in osemdesetih letih), kasneje rubriki Zajemi vsak dan ...

nekaj njegovih misli:

• Kdor resnično moli, se odlepi od ukvarjanja s samim seboj. Molitev nam pomaga, da postane naša lastna duša manj pomembna, poglavitni pa ljudje okrog nas.
  
• Imaš nekaj, kar lahko daš. Imaš nekaj, kar lahko poveš. Imej pogum, da boš postal, kar si. Svoboden, samosvoj človek, ki je poklican. Od Boga.
  
• Če ne veš, kaj naj bi molil, razgrni časnik in govori z Bogom o tem, kar bereš.
  
• Kdor od drugega pričakuje nemogoče, izgubi še tisto, kar bi mu lahko dal.
  
• Gospod, v svojem majhnem življenjskem krogu naj bi ljudje uresničevali tvoje kraljestvo. Svojim dolžnikom naj iz srca odpuščamo. Z vsemi naj živimo v prijateljstvu in zaupanju. Naj sprejemamo njihovo prijateljstvo.
  
• Pobožnost obstaja v tem, da praktično, vsakdanje življenje oblikuje vera, ki življenju daje pečat svobode.
  
• Živeti v zakonu pomeni sprejemati usodo, ki je namenjena drugemu, kakor bi bila naša.
  
• Tišino ustvarjaš tako, da nečemu prisluhneš, pustiš, da tisto seže vate, bodisi glasba ali beseda. Lahko si sposodiš tudi svetopisemski izrek.
  
• Čas ni koledar, temveč reka, neprekinjeno, zelo enakomerno valovanje, v katerem je lahko ali težko živeti.
  
• Ne smeš pozabiti, da nisi kamen, ki je obležal... Lahko rasteš. Še marsikaj je pred teboj.

 njegove molitve so objavljene tudi v knjigah Molitve (1980 in prenovljena izdaja 1977), Prošnja za pravo besedo (1995), Zakladnica molitve (2016) in Zakladnica molitve 2, ki jih je izdalo Ognjišče.

LETA 1953 UMRL ETBIN KRISTAN

ČASNIKAR, DRAMATIK IN POLITIK (* 1867)

Sin trgovskega potnika je kmalu zapustil vojaški poklic ter se posvetil časnikarstvu in politiki. Postal je najpomembnejši voditelj Jugoslovanske demokratske stranke in v svoji strankarski vnemi je zahteval od slovstva, da neposredno ali v prilikah prikazuje socialni boj. Kot pisatelj se ni uveljavil, bolj je bil uspešen kot dramatik. Njegovi igri Kato Vrankovič (1909) in Samosvoj (1910) spadata med najboljša slovenska dramatična dela tistega časa.

LETA 1963 UMRL ALDOUS HUXLEY

ANGLEŠKI PISATELJ, PESNIK, SCENARIST, KRITIK IN FILOZOF (* 1894)

Aldous Huxley je napisal številne romane, ki jih odlikuje duhovita ironičnost in satira. Osrednja tema je kriza duha in družbe ob razpadu tradicionalnih vrednot po prvi svetovni vojni. Njegovi junaki se veliko pogovarjajo, zato kritiki njegove romane imenujejo 'konverzacijski', sam pa je zapisal, da so 'romani idej'. Nekaj jih imamo v slovenskem prevodu (Kontrapunkt življenja, Krasni novi svet, Groteskni ples).

LETA 2010 UMRL JOŽEF TOPOLOVEC

DUHOVNIK, PISATELJ, PUBLICIST (* 1934)

Rojen v Kočicah v župniji Žetale, je po osnovni šoli obiskoval gimnazijo v Mariboru in jo končal v Celju. Leta 1959 je bil posvečen v duhovnika, kaplanska pot ga je vodila od Slivnice/MB in Vojnika do Makol; župnijski upravitelj pa je bil v Makolah, Poljčanah, Jarenini in Stranicah. Njegovo zavzeto duhovniško delo je spremljala ljubezen do lepe slovenske besede. Začel je izdajati literarno revijo Oznanjenje ter pisati povesti, katerih snov je zajemal iz domače haloške pokrajine in njenih ljudi. Pisal je pod psevdonimom Haložan. Napisal je dvanajst knjig (oceno nekaterih smo objavili tudi v Ognjišču - Priporočamo, berite): Anika, Dobrenci, Ali res ni sonca, Košček raja, Pokošena trava, Rozika ...)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1694 ROJEN Francois-Marie Arouet VOLTAIRE

FRANCOSKI RAZSVETLJENSKI PISATELJ, ESEJIST IN FILOZOF ( † 1778)

Ime Voltaire je bilo le eno izmed stosedemintridesetih psevdonimov, s katerimi je podpisoval svoja dela. Znan po svojem ostrem umu in obrambi civilnih svoboščin, vključno s svobodo do veroizpovedi in pravico do poštenega sojenja. Bil je tudi glasen zagovornik socialnih reform v stanovsko urejeni Franciji kljub strogi takratni cenzuri podobnih idej. Kot satirični polemik je pogosto uporabljal svoja dela za kritiko Cerkve in drugih obstoječih družbenih inštitucij. Štejemo ga med voditelje razsvetljenstva, napisal je številne polemične spise, zgodovinska dela, epe, drame in satirične romane. Najbolj zanimiva so za preprostega bralca njegova pisma, ki pričajo o neizčrpni zakladnici njegovega duha , in gotovo spadajo v vrh podobnih dopisovanj, ki so se ohranile v katerem koli jeziku. »Njegov duhoviti slog je tako preprost, da ga lahko razume vsak otrok, in tako slasten, da ob njem uživajo prefinjeni izobraženci ...«

misel:

• V ničemer ne soglašam z vami, ali strastno bom branil vašo pravico, da poveste svoje.

LETA 1774 UMRL JANEZ ŽIGA VALENTIN POPOVIČ

ŠTAJERSKI POLIHISTOR, NAJVEČJI UČENJAK TAKRATNE AVSTRIJE (* 1705)

V Gradcu končal jezuitsko gimnazijo in licej in se ni dal posvetiti. Študiral je 15 jezikov, se zanimal za botaniko, arheologijo, oceanografijo, zgodovinopisje ... Jernej Kopitar je zanj dejal, da je bil »največji učenjak takratne Avstrije, vrl filolog in naravoslovec«. Po končanem študiju je najprej predaval nemščino na dunajski univerzi. Napisal je temeljno slovnico nemškega jezika, ki je doživela 10 ponatisov. Veliko je potoval in si zapisoval kar je videl v naravi, tako je postal samouk na področju naravoslovja. Začel si je dopisovati s Karlom Linnejem in mu glede razvrščanja in poimenovanja celo svetoval nekaj popravkov, ki jih je Linne upošteval. Zaslovel je s svojo knjigo o morju, ki je utemeljila oceanografijo kot znanost. Imel je stike z razsvetljenskih krogom Žige Zoisa in pripravljal tudi slovensko slovnico in slovensko-nemški slovar, vendar je prezgodaj umrl ... Premoženje je zapustil mladim rojakom, ki so želeli študirati...

LETA 1844 UMRL IVAN ANDREJEVIČ KRILOV

RUSKI BASNOPISEC, PESNIK IN KOMEDIOGRAF (* 1769)

Basen je poučna pripoved, v kateri nastopajo poosebljene živali ali rastline, ki jim pripisujemo neko stalnost (oslu neumnost, zajcu plašnost, vrtnici lepoto). Med svetovno znane basnopisce spada ruski pesnik Ivan Andrejevič Krilov, ki se je za basni navdušil med prevajanjem del Francoza Jeana de La Fontaina. Po njegovem zgledu je napisal približno 200 basni, ki so izšle v devetih knjigah. V njih je večinoma opozarjal in šibal slabo stanje v carski Rusiji. Zelo znana je njegova basen Volk in jagnje.

njegovi verzi:

• Kdor čut poštenosti in vest ima, / ne bo sleparil, ne bo kradel, / pa naj bi v kakršno že koli stisko padel;  / zmikavtu daš lahko cel koš zlata, / a krasti se ne bo odvadil

LETA 1866 ROJEN FRAN ŽGUR

PESNIK, “VIPAVSKI SLAVČEK” († 1939)

Zaradi težav z matematiko je zapustil šolo, zaradi domotožja se ni izučil za slikarja in je nasledil očeta v trgovini v rojstni Podragi. Pod fašizmom je bil pogosto zaprt zaradi slovenstva. Od leta 1893 je svoje pesmi objavljal v raznih listih in koledarjih. Leta 1923 je izšla njegova edina samostojna pesniška zbirka Pomladančki. “Vipavski slavček” je pisal pesmi za otroke, ki so igrive in sveže ter so prišle v izbore otroške poezije. Njegove pesmi kažejo večje ali manjše vplive Otona Župančiča in Josipa Murna.

LETA 1902 ROJEN ISAAC BASHEVIS SINGER

AMERIŠKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, NOBELOVEC 1978 († 1991)

Rojen v Leonicinu na Poljskem, študiral je v Varšavi, leta 1935 pa se je preselil v ZDA. Prve literarne prispevke je objavljal v judovskem časopisu, kasneje je delal kot samostojni pisatelj. Je predstavnik mističnega realizma, opisuje usode Judov v Evropi, njihove selitve in probleme, včasih je vmes tudi avtobiografski. Izvrsten je v novelah, kratkih zgodbah in esejih. Zelo doživeto, čustveno pripoveduje zgodbe o usodah Judov v Poljski in ZDA. V njegovih kratkih zgodbah je veliko vznesenosti, ironije, dogodivščin, v stalnem precepu med smehom in jokom, kot človek, ki obvlada spekter človeškega doživljanja. Pripovedovanje je živahno, slikovito, čustveno in obenem izzivalno, poln življenjskih podrobnosti, a tudi pripovedne magije ... Razmišlja o večnih vprašanjih in to je jedro njegovega pisanja: obstoj Boga in njegova krutost, grešnost človeka, strasti, etika in morala, ravnanje posameznika v primežu težkih zgodovinskih okoliščin. Njegovi junaki vedno nosijo breme svoje kulture, borijo se za preživetje, hrepenijo po svobodi, ne ravnajo vedno pravilno, zmagujejo tudi s pomočjo naivnosti ... Njegova misel je, da lahko ljudje dobrega srca vedno uspejo, ne glede na okolje in njihove zunanje značilnosti ... Pisal je v jidišu, in velja za enega največjih judovskih pisateljev. Leta 1978 je prejel Nobelovo nagrado. Nekaj njegovih del: Satan v Goraju, Rodovina Muškat, Sovražnice, zgodba o ljubezni, Čarovnik iz Lublina ... Pernati venec in druge zgodbe, Izgubljen v Ameriki ... avtobiografija Ljubezen in izgnanstvo

njegova razmišljanja:

• Verujem v Boga. Ne morem si misliti, da je svet fizikalen ali kemičen pojav, sicer bi si že jutri pognal kroglo v glavo. Zato molim. Molim, kadar sem v težavah. In ker se mi zdi, da sem zmeraj v težavah, zmeraj molim.
  
• Za človeka mora biti kakšna možnost, da doseže vse slasti, ki so mogoče, vso moč in znanje, ki mu ju more nakloniti narava, in še zmeraj služi Bogu, ki govori v dejanjih, ne v besedah, in čigar besednjak je kozmos.
  
• Če me bralci sprašujejo, kakšno je sporočilo mojega pisanja, jim odgovarjam, da je deset zapovedi najtehtnejše sporočilo, kar smo jih kdaj dobili. Zapovedi so kratke, točne, jasne.
  
• Oče pestuje otroka, a vendar želi, da se nauči hoditi. Bog je naš Oče, mi smo njegovi otroci in Bog nas ljubi. Blagoslavlja nas s svojo milostjo in če kdaj pa kdaj dopusti, da se spotaknemo in pademo, nas tako le navaja samostojne hoje.
  
• Ljudje vzcveto in uvenejo kot rastline. Nebo piše zgodovino in samo nebo pozna resnico. In naposled vsak človek sam odgovarja za svoja dejanja.

LETA 1905 UMRL RUDOLF BAUMBACH

nemški pesnik, planinec (* 1840)

Tridesetletni nemški pesnik je leta 1870 prišel v Trst kot zasebni učitelj in se vključil v sekcijo nemško-avstrijskega planinskega društva za Primorsko. Družil se je z Juliusom Kugyjem in se v Trenti seznanil z narodno pripovedko o Zlatorogu. Lotil se je pesniške obdelave te snovi in leta 1877 je izšla njegova epsko-lirična pesnitev Zlatorog z avtohtonimi imeni krajev, ljudi, trentarskih lovcev in pastirjev. Po njegovi zaslugi je pripovedka postala znana v kulturnem svetu. Bila je večkrat prevedena in uglasbena.

LETA 1908 ROJEN MARIO LAVRENČIČ

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC († 1989)

Doma iz Vrha (it. Spignon) pri Vidmu, kjer je končal bogoslovje in začel opravljati svojo duhovniško službo v Štoblanku (it. San Volfgango). Na novomašno podobico je zapisal: »Vsega sem zmožen s pomočjo Tistega, ki mi pomaga: Boga«. Kljub prepovedi fašističnih oblasti je pridigal v slovenščini, po koncu fašizma pa je uvedel slovensko bogoslužje. Z Emilom Cenčičem je urejal kulturno-verski list Dom, ki je še danes glasilo beneških Slovencev. Dejaven je bil tudi na socialnem področju, pripravljal je številne kulturne prireditve in opozarjal na težavne razmere v Beneški Sloveniji.

tako je o njem zapisal Dom ob 25-obletnici smrti julija 2014:

Zvestuo je služu svojim faranam in zvestuo in radodarno pomagu tudi drugim faram. Biu je dobar pridgar in žartovalen, nimar na razpolago vsiem ljudem. Po drugi svetovi vojski, de bi pomagu ljudem, ki so bli brez diela in zaslužka, je napravu kantierje diela. Skarbeu je, za zadobit penzijon vsiem judem, ne samuo njegove fare, pa tudi drugih vasi. Pre Mario, ki se je rodiu v beneško slovenski kumetuški, kristjanski družini, ki je poznala samuo dielo, molitu in slovenski jezik, je ostu zviest dielu, molitvi in svojemu maternemu jeziku. Tudi kar je fašizem prepoviedu slovenski jezik, se nie ustrašu in je po slovensko pridgu, molu, spoviedu in guoriu z ljudmi, v cierkvi in zuna nje.

LETA 1909 ROJEN ALOJZIJ TURK

DUHOVNIK, "MISIJONAR" IN BEOGRAJSKI NADŠKOF († 1995)

"V študijskih letih sem sicer rad prebiral poročila o delu naših misijonarjev v poganskih deželah, nikoli pa nisem pomislil, da bi se sam odločil za podobno, prav nič lažje delo v diaspori, v skopski in beograjski škofiji. Toda škof Gnidovec me je že po kratkem pogovoru pridobil za to," je zapisal na začetku svoje knjige Škof Janez Gnidovec (Mohorjeva družba, Celje 1992) Alojzij Turk, upokojeni beograjski nadškof, ki je bil kot mlad duhovnik zvest sodelavec tega našega svetniškega kandidata. "Šel sem in zadnjih pet let škofovega zemeljskega življenja sodeloval z njim v župniji in na ordinariatu. Tako sem iz neposredne bližine vsak dan opazoval njegovo življenje in delo, ki je bilo vedno usmerjeno Bogu v slavo in za reševanje duš. Gledal sem tudi njegovo dozorevanje za nebeško kraljestvo, saj je moral skozi veliko trpljenje in preskušnje ... Škof Gnidovec je preusmeril mojo življenjsko pot, njegova molitev in blagoslov pa sta me spremljala in reševala v mnogih težkih življenjskih okoliščinah ter me krepila pri delu, da nisem malodušno omagal in odnehal."

... več o njem si preberite v pričevanju 11_2009 in v rubriki gost meseca (ob posvečenju) 06_1980

o svetniškem škofu Gnidovcu:

... večkrat sem ga spremljal na njegovih poteh. Bil je zelo svetniški, človek apostolata, samo to je gledal, kako bi obiskal čim več ljudi, zanimal se je, kje je še kakšna izgubljena dušica. Živel je zelo asketsko, užil je minimalno hrano, toliko da je zdržal, ni pa svoje askeze vsiljeval drugim. Za svoje spremljevalce je zelo skrbel, vedno me je silil, naj vzamem, kar potrebujem...

LETA 1914 ROJEN STANE SEVER

PRVAK SLOVENSKIH GLEDALIŠKIH ODROV († 1970)

Eden največjih mojstrov slovenske gledališke umetnosti je bil igralec in pedagog Stane Sever. Na odrskih deskah pa tudi pred filmskimi in televizijskimi kamerami je ustvaril dolgo vrsto likov. Bil je prvak ljubljanske Drame. Zaradi nezdravih razmer v slovenskem gledališkem prostoru jo je zapustil in nastopal po raznih slovenskih krajih pod nazivom Gledališče enega.

LETA 1916 UMRL FRANC JOŽEF I.

AVSTRIJSKI CESAR (* 1830)

Avstrijski cesar je postal leta 1848, od leta 1867 pa je bil tudi ogrski kralj. Ime je bilo izbrano namenoma: da bi obudil spomin na svojega pra-pra strica, cesarja Jožefa II., ki je bil veliki reformator. Leta 1854 se je poročil z Elizabeto (Sisi), ki ji bilo le 16 let; ki pa se ni nikoli prilagodila življenju na dvoru, bila je popotnica in modna navdušenka, zato je tudi na Dunaju niso videli pogosto. Franc Jožef je vladal v času, ko je Avstrija začela izgubljati položaj velesile v Evropi, izgubljala je tudi ozemlja (Lombardijo in Benečijo), lotila pa se je osvajanja Balkana (leta 1878 je zavzel Bosno in Hercegovino). Bil je konservativen vladar, podpiral pa je gospodarski in kulturni razvoj dežele, večkrat je bil tudi v naših krajih ... Dve leti po njegovi smrti in porazu v 1. svetovni vojni, je Avstro-Ogrska razpadla.

LETA 1926 UMRLA ZOFKA KVEDROVA

PISATELJICA IN PUBLICISTKA (* 1878)

Slovensko pisateljico Zofko Kvedrovo sta, po sodbi literarnega zgodovinarja Joža Mahniča, "lastno življenje z grenko mladostjo, socialno revščino in samoizobraževanjem, razgibanim erosom in tragiko v zakonu ter opazovanje splošnega položaja žene v takratni družbi, ko so o njeni usodi pogosto odločali starši in ji je bil tudi lahkoživ ali surov mož neomejen gospodar, naredila za temperamentno glasnico ženske emancipacije". Ivan Cankar, njen pisateljski vzornik in idejni zaveznik, je o njej zapisal: "Zofka je zapustila izhojeno pot; ona je sama svoja; povedati je hotela nekaj, kar je videla sama in kar je čutila sama; njene slike niso kopije del, ustvarjenih od moških umetnikov; gledala je s svojimi očmi..."

... več o njej v obletnici meseca 11_2006

nekaj njenih razmišljanj ...

• Vsako drugo razmerje med ljudmi se lahko spremeni, ali mati ostane mati. Naša duša se ji lahko odtuji, srce se lahko okrene od nje, toda vedno ostajamo del nje.
  
• Zameri se ti človek, ki s tatinsko roko krade tvoj denar, toda še dosti huje, kdor s strupenim jezikom krade tvoja čast.
  
• Otroci odpuščajo lahko in z vsem svojim bitjem. Mi odrasli ne znamo odpuščati - ne pozabljamo.

LETA 1930 ROJEN MARJAN ROŽANC

PRIPOVEDNIK, DRAMATIK IN ESEJIST († 1990)

Zgodnjo mladost je Marjan Rožanc preživel v ljubljanski delavski ‘četrti’ Zelena jama. Po poklicu je bil grafik, med služenjem vojaškega roka je bil zaradi “sovražne propagande” obsojen na tri leta strogega zapora. Vse to se odraža v njegovih pripovednih besedilih, zlasti v romanih Ljubezen, Hudodelci in Roman o knjigah. Od sredine šestdesetih let je pisal eseje, ki jih je objavljal najprej v raznih revijah, nato pa v knjigah. Od leta 1993 podeljujejo Nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično zbirko.

več:
S. Čuk, Marjan Rožanc (1930–1990): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2020), 88-89.

njegova misel:

• Boga iščem v lastnem srcu in okušam z lastnim življenjem. Odločam se zase, za svojo avtonomijo in svobodo, pa čeprav se spet vržem v kremplje hudiču.

LETA 1952 UMRL ALOJZIJ REMEC

DRAMATIK, PESNIK IN PISATELJ (* 1886)

Alojzij Remec, rojen v Trstu, je bil od leta 1927 odvetnik na Ptuju in v letih 1935-1941 tudi župan. V slovensko slovstveno zgodovino se je zapisal predvsem kot dramatik, ki zna opazovati življenje. Njegove drame (Užitkarji, Magda, Zakleti grad), ki razodevajo bistro oko za opazovanje razmer in življenja, so bile v času med vojnama veliko igrane.

LETA 1964 KONEC TRETJEGA ZASEDANJA II. VATIKANSKEGA KONCILA

Drugi vatikanski koncil je trajal od 11. oktobra 1962 do 8, decembra 1965. Razdeljen je bil na 4 zasedanja: tretje se je pričelo 14. septembra 1964 in se končalo 21. novembra 1964. Ob zaključku so škofje vsega sveta izglasovali tri pomembne dokumente: Dogmatično konstitucijo o Cerkvi, Odlok o katoliških vzhodnih Cerkvah ter Odlok o ekumenizmu.

LETA 2020 UMRL 1922 ROJEN JOŽEF SMEJ

ŠKOF, PISATELJ, PREVAJALEC, ZGODOVINAR (* 1922)

"Življenje duhovnika in škofa je več kot zgolj naštevanje služb ali navajanje podatkov," je v prekmurski koledar Stopinje 2002 ob 80-letnici svojega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja zapisal mariborski škof dr. Franc Kramberger. "Življenje duhovnika, škofa je delo, odločanje, tveganje, garanje, je zavestna rast iz korenin prednikov na škofovskem sedežu, je hoja za Kristusom in pričevanje z deli." To poslanstvo je škof Jožef Smej zvesto izpolnjeval od svoje mladosti. Na poseben način v času njegove pastirske poti: od takrat, ko ga je kot dvaindvajsetletnega fanta Bog poklical ... do svojega prvega službovanja v Turnišču, kjer je Marijina božja pot. ... odhoda v Mursko Soboto: „Potem pa naenkrat, ko sem že bil dekan, župnik, škof Držečnik kot strela z jasnega spet vpraša, ali bi hotel priti za kanonika v Maribor. Kako težko sem rekel 'dva tedna mi dajte, da razmislim' ... tako sem obstal potem v Mariboru ...Bogu hvala za vse, delam že dolge nadure. Pa kljub temu, kakor je rekel sv. Martin: 'Bog, če sem tvojemu ljudstvu še potreben, se ne branim dela'," je povedal škof Smej.

več o škofu Smeju:
S. Čuk, škof Jožef Smej. Utrinek dobrote na slovenskem nebu: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2007), 20-21.
M. Erjavec, Jožef Smej: Moj pogled, v: Ognjišče 4 (2015), 68-69.
B. Rustja, Bog trpi, ko trpi nemočen človek: Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 8 (2011), 24.

nekaj njegovih misli:

• Sporočilo Kristusovega križa je prezgovorno, da bi ga mogli preslišati, prerazločno, da bi ga mogli krivo razumeti, predragoceno, da bi ga mogli zavreči.
• Marija je najlepši, od Svetega Duha oblikovani portal, skoz katerega je v tihoti stopil Bog, ko se je učlovečil.
• Mir moramo piti iz čistih Božjih vrelcev, vrelcev resnice, pravičnosti in ljubezni.
  
• Ločnica med dobrim in zlim ne poteka med ljudmi, ampak skozi vsako človeško srce. V vsakem izmed nas ima dobri in zli duh svojo bojno črto.
  
• Veliko ljudi nič ne posluša ali pa sliši - le sebe.
  
• Kako bi mogli drug v drugem trajno gledati brate, če odklanjamo skupnega Očeta?
  
• Tu in tam še zmeraj slišimo govoriti, naj bi molili le takrat, ko čutimo nagnjenje do molitve! To ne drži. Molitev je služba.
  
• Vsak trenutek je korak proti večnosti. Čas je božja lastnina, mi ga moramo odkupljati z dobrimi deli.
  
• Vsak dan moramo moliti, ker vera ni dana tako, češ, zdaj jo pa imaš. V veri moramo rasti. To želim najprej sebi, da bi rasel v veri, kljub mnogim težavam, ki jih vidimo.
  
• Marija je križišče, kjer sta se za večno srečala in zedinila Bog in človek in kjer se kristjan v polnosti sreča s Kristusom.
  
• S pokrižanjem izrazimo, da pripadamo troedinemu Bogu. Križ pa je hkrati tudi znamenje posebnega božjega varstva.
  
• Ljubezen, srce, posebno materinsko, kot je Marijino, vidi več in jasneje kakor oči.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1598 UMRL ADAM BOHORIČ

PROTESTANT, SLOVNIČAR IN ŠOLNIK (* OKOLI LETA 1520)

Študiral jezikoslovje v Nemčiji, vodil svojo šolo v Krškem in na povabilo Trubarja prevzel vodenje stanovske šole (gimnazije) v Ljubljani. Napisal je šolski red in določil slovenščino za poučevalni jezik na začetni stopnji. Leta 1584 je v Wittenbergu izdal prvo slovensko slovnico Zimske urice proste, ki je bila napisana v latinščini. Brani slovensko jezikovno samostojnost proti nemščini in opozarja na njeno povezavo s slovanskimi jeziki. V prvem delu je pravopis, besedoslovje in oblikoslovje, v drugem pa skladnja, črkopis se po njem imenuje bohoričica. Slovnica je ostala v veljavi dobrih dvesto let.

LETA 1752 ROJEN LEOPOLD LAYER

BAROČNI SLIKAR († 1828)

"Od naših starejših umetnikov je med ljudstvom najbolj znan Leopold Layer, ki je naslikal brezjansko Marijo Pomagaj. Še dandanes je živo izročilo, da je umetnik to podobo naslikal v ječi in z uklenjenimi rokami," piše Emilijan Cevc, ki pove, da je "resnica manj legendarna"; kakor nas pouči življenjepis umetnika, ki je umrl leta 1828.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 05_1998

legenda o Mariji Pomagaj (Joža Lovrenčič) ...

"Marija, ki že nekaj let / na Brezjah te časti naš svet, / poslušaj, kaj te prosim vnet: / Če rešiš naju teh temin, / ti Brezje jaz in Valentin / poslikava lepo v spomin!«

LETA 1785 ROJEN FRANC PIRC

SADJAR IN SLOVENSKI MISIJONAR († 1880)

Rodil se je kmečkim staršem v Godiču blizu Kamnika, šole obiskoval v Kamniku in Ljubljani. Najprej je bil vikar v Beli Peči, pozneje v Pečah pri Moravčah in nazadnje v Podbrezju. Bil je dober organizator in gospodarstvenik, na Kranjsko je uvedel sadjarstvo. Tudi po sosednjih deželah je ljudi poučeval o gojitvi sadnega drevja in vinske trte, v Podbrezju je zasadil velike drevesnice. Dobil je naslov oče umne sadjereje. Baragova misijonska poročila dunajski Leopoldinski družbi in Baragova pisma svojcem, so ga tako prevzela, da se je odločil za ameriške misijone. Leta 1935 se je odpovedal župniji, zapustil Slovenijo in se napotil v Ameriko. Škof Rese ga je namenil za pomočnika Baragi v pokrajinah ob Velikih jezerih, in poleti 1838 ga je Baraga poslal na novo misijonsko postajo Grand Portage na SZ bregu Gornjega jezera med Indijanci rodu Očipve. Tu je kmalu zgradil cerkvico in šolo in poučeval staro in mlado v branju, pisanju, krščanskem nauku in petju, skušal pa jih je tudi gospodarsko dvigniti. Kupil jim je veliko mrežo za ribji lov in jih učil poljedelstva in sadjarstva. Leta 1845 je dobil za pomočnika Ignacija Mraka. Povsod, kjer je deloval, je začel sam z malim gospodarstvom, predvsem zaradi Indijancev, da bi jih iz nestalnih lovcev in ribičev naredil za poljedelce in obrtnike in jih izkopal iz hude bede. Sam jih je učil obdelovati zemljo, jim iz domovine preskrboval razna semena, začel v veliki množini saditi krompir, ki se je dobro obnesel in postal glavna hrana; seznanil jih je z živinorejo in jim za nje pospeševanje dobival podpore. Ko je bila leta 1851 v državi Minnesoti ustanovljena nova škofija St. Paul, ga je tamkajšnji prvi škof Jožef Cretin povabil k sebi in začel je misijon Crow Wing, postavil cerkev in šolo in misijonaril med Indijanci in belimi naseljenci, ki so v trumah drli v to rodovitno deželo, kamor je privabil tudi slovenske naseljence. 1857 mu je prišel na pomoč misijonar Lovrenc Lavtižar iz Kranjske gore, pomanjkanje misijonarjev se je vedno huje čutilo, zato se je 79 let star odpravil v Evropo in s seboj v Ameriko peljal mlade misijonarje (16). Zaradi starosti in težav z zdravjem se je 1973 (88 let star) poslovil od Amerike in doma bival pri frančiškanih v Kamniku, leta 1874 pa se je preselil v Lj., kjer je stanoval v stolnem župnišču. Umrl je v svojem 95. letu in bil pokopan pri Sv. Krištofu, država Minnesota je po njem imenovala mesto Pierz in 20. maja 1885 se je v St. Cloudu, slovesno obhajala stoletnica njegovega rojstva. Ob Baragi in Knobleharju je eden največjih naših misijonarjev.

več:
S. Čuk, Franc Pirc (1785-1880): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2020), 86-87.

njegova misel:

• Lepo sadje nas tedej razveseli, nam k živežu pomaga, nam premoženje poviša in nas v hudi letni lakote varje.

LETA 1813 ROJEN FRANC MIKLOŠIČ

FILOLOG, JEZIKOSLOVEC IN SLAVIST († 1891)

Prlekija (po narečni besedi 'prle', t.j. 'prej'), slovenska pokrajina, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje, si po pravici lasti posebno mesto v kulturnem življenju našega naroda. Iz te deželice so namreč izšli številni možje, ki so s svojim ustvarjalnim delom prispevali pomemben delež na raznih področjih: npr. pisatelji in pesniki Ksaver Meško, Stanko Cajnkar in Edvard Kocbek, dramatik Bratko Kreft, literarni zgodovinar Anton Slodnjak ter priznani psiholog in bogoslovni pisatelj Anton Trstenjak. Med vsemi Prleki pa se je najvišje povzpel Franc Miklošič, ki si je s svojimi temeljitimi znanstvenimi spisi prislužil naslov največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Dosegel je tudi visoke akademske časti: bil je profesor na dunajski univerzi, večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze.

več:
S. Čuk, Fran Miklošič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1991), 67-68.
S. Čuk, Fran Miklošič (1813-1891): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2023), 34-35.

LETA 1845 UMRL MATEVŽ RAVNIKAR

DUHOVNIK IN ŠKOF IN PREŠERNOVA "PUŠČICA" ( * 1776)

Profesor Matevž Ravnikar, kasneje tržaško-koprski škof (1830-1845), je pisal zelo lepo slovenščino. Iz stare slovanščine je hotel oživiti deležnika na -vši in -ši, zato je Prešeren vanj spustil strelico: "Gorjancev naših jezik potujč'vavši, / si kriv, da kolne kmet molitve bravši."

"Res je sicer, te moje bukve niso zavolo kranjšine, ampak zavolo lepiga navuka pisane. Pa kdo nima raji, de se mu koščik tudi beliga kruha iz lepe rute po perilu, kakor iz vmazane nagnusne cunje poda? Jelite, otroci, še jedli bi ga ne? Ravno zato, ker je lepi navuk meni in vam le teljko per serci, tudi mislim, da ga moremo v lepo, čedno besedo obleči.", je zapisal v uvodu zajetne knjige Zgodbe svetiga pisma za mlade ljudi nemškega pisatelja Krištofa Schmida leta 1815.

... več o njem preberite v obletnici meseca 11_1995

LETA 1861 ROJEN ANTON OJCINGER

GORSKI VODNIK († 1928)

Doma iz Ovčje vasi v Kanalski dolini je kot navdušen planinec zelo podrobno poznal zahodne Julijce in postal odličen plezalec in gorski vodnik. Na prvenstvenih vzponih je vodil tudi Henrika Tumo in Juliusa Kugyja, ki je pri njen v Ovčji vasi, kjer je Anton redil ovce, prebil marsikakšno poletje, po njem je imenoval tudi prelaz na Montažu. Henrik Tuma je o njem zapisal: »Ojcinger je prav intimno živel z alpsko prirodo in podzavestno je čutil tudi vso njeno lepoto, četudi temu ni znal dati izraza in je to odsevalo le po srčnosti in sijajem iz oči, ko je pripovedoval o njej. Pa tudi vodništvo mu ni bilo gola pridobitna zadeva; prav užival je alpski šport, premaganje težav mu je bila slast. V nevarnosti je bil sicer previden in miren, a vendar tudi drzen, svest si svoje moči in spretnosti. Pri spremljevanju je gledal skrbno na svojega turista in le-ta je prav čutil, da ima spremljevalca, ki da svoje življenje za njega.« (PV 1928_11)

LETA 1882 ROJEN FRANCE KOTNIK

PROFESOR, NARODOPISEC, OČE MOHORJEVE DRUŽINE († 1955)

Dr. Franc Kotnik je bil dolgoletni ravnatelj Družbe sv. Mohorja, najstarejše slovenske knjižne založbe, katere pobudnik je bil bl. škof Anton Martin Slomšek. Družba ima svoje "ude", katerim vsako leto pošilja "knjižni dar" (koledar ter 3-4 knjige). Njihovo število je bilo največje tik pred prvo svetovno vojno - 90.512. Pred drugo svetovno vojno je padlo na nekaj več kot 60.000, po drugi svetovni vojni pa je zraslo na presenetljivih 66.000. Glasnik Družbe sv. Mohorja v koledarju za leto 1946 je napovedal, da bo Družba "spet lahko dosegla 100.000 udov", ko bomo vsi Slovenci združeni v eni državi. Žal se ta napoved ni uresničila.

... več o Francetu Kotniku v obletnici meseca 02_2005

povedali o njem:

»Kotnik je bil prava koroška dobričina. Če je študenta kaznoval, mu je bilo žal še prej, ko je kazen izrekel, pa čeprav je bila ta zaslužena." (bivši dijaki)

"V družbi je bil redkobeseden. Bal se je, da bo dolgočasen. Ko pa je beseda prišla na stare šege, pripovedke ali na koroške bukovnike, se je razživel. Povpraševal je, pojasnjeval. Davna preteklost je postala sedanjost. Čas se je zanj ustavil." (Matej Močilnik)

»Bil je mož velike avtoritete in človek dobrega, zlatega srca, ki je v slehernem videl in spoštoval človeka z vsem njegovim veseljem in težavami. Prav ta očetovski odnos je rodil v nas topli in prijetni občutek, da smo velika družina, ne le uslužbenci in njihov ravnatelj, temveč tudi vsi udje in bralci Mohorjeve.« (Janko Moder)

LETA 1893 ROJEN STANKO STANIČ

duhovnik, nabožni pisatelj, ljubiteljski zgodovinar († 1955)

V desetletjih pred drugo svetovno vojno in prva leta po njej je bil Stanko Stanič v lepi skupini slovenskih duhovnikov in izobražencev na Goriškem, ki so zastavili vse sile, da se še naprej ohrani naš rod. Bil je goreč dušni pastir, prijel je tudi za pero in poskusil se je v pesnikovanju, bolj je uspel kot pisatelj. Najbolj se je uveljavil s svojimi sestavki iz domače zgodovine. Poleg pisanja je bila velikega pomena njegova pomoč pri tedanjem kulturnem in cerkvenem življenju na Goriškem, saj je sodeloval pri vseh organizacijah s katoliškim navdihom.

LETA 1908 ROJENA KATJA ŠPUR

pesnica, pisateljica in prevajalka († 1991)

Ob imenu te žene, doma iz Prlekije, piše, da je bila pisateljica, pesnica, prevajalka in publicistka. Gimnazijo je obiskovala v več mestih, zatem pa študirala filozofijo prav tako na več univerzah. Pred vojno je bila zaposlena pri časniku Jutro. Med vojno je bila internirana v Ravensbrücku skupaj z Vero Albrehtovo in leta 1977 so izšle njune Ravensbriške pesmi (uredila Erna Muser). Po vojni je bila v prosvetni službi. Bila je pesnica in pisateljica tradicionalnega realističnega tipa.

LETA 1910 UMRL LEV NIKOLAJEVIČ TOLSTOJ

RUSKI PISATELJ, VELIKAN SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI, POLITIK, PUBLICIST (* 1828)

Ruski pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj ni končal nobenega formalnega študija, znal pa se poglobiti v srca ljudi in v tek zgodovine. To je odslikoval v svojih delih, med katerimi je najbolj znan roman Vojna in mir, v katerem so združene: zgodovinska snov, psihološka analiza junakov in kritična analiza družbe. Roman Ana Karenina pa je kritična podoba meščanskega zakona.

nekaj njegovih misli:

• Ljudje so kakor reke: voda je v vseh enaka in povsod ista, a vsaka reka je zdaj ozka, zdaj deroča, zdaj široka, zdaj tiha, zdaj čista, zdaj hladna, zdaj kalna, zdaj topla. Tako je tudi z ljudmi.
  
• Doumel sem, da Bog ne želi, da bi ljudje živeli vsak sam zase, in jim zato ni razodel, kaj vsak zase potrebuje; hoče, da bi ljudje živeli v občestvu, v skupnosti, in zato jim je razodel, kaj je vsem potrebno zase in za vse druge.
  
• Samo tisti, ki nikoli ni resno razmišljal o smrti, ne veruje v nesmrtnost.
  
• Človek ne živi od skrbi zase, ampak od ljubezni, ki jo izkazuje drugim.
  
• Ljubi vso zemljo, vsak žarek božje luči, vsako zrno peska in vsako travno bilko, sleherno živo bitje. Če boš zemljo ljubil dovolj, boš doumel božansko skrivnost.
  
• Skrivnost sreče ni v tem, da vedno delamo to, kar bi hoteli, ampak da vedno hočemo to, kar delamo.
  
• Najtežja stvar v življenju je, da ga ljubimo v njegovem trpljenju.
  
• Pogumen je človek, ki se boji tistega, česar se mora bati.
  
• Ne poznam nobenega bolj zanesljivega znamenja zrelosti kot je dobrota.
  
• Kakor ena sveča prižge drugo in se tako lahko prižge na tisoče sveč, tako eno srce vname drugo in se vname na tisoče src.
  
• Vedno je najvažnejše opravilo delati dobro in samo s tem namenom je bilo človeku dano življenje.
  
• Skrivnost sreče ni v tem, da delamo tisto, kar hočemo, ampak v tem, da hočemo to, kar delamo.
  več: ...
  

LETA 1912 ROJEN OTTO VON HABSBURG

AVSTRIJSKO-NEMŠKI PISATELJ, PUBLICIST IN POLITIK († 2011)

"Izgubili smo velikega Evropejca, ki je svoje otroke navduševal vse življenje," je ob smrti svojega očeta Otta von Habsburga dejal njegov sin Karl. Dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn ga je imenoval 'veliki Evropejec s katoliško širino' in ga je ob bok Robertu Schumanu, Konradu Adenauerju in Alcidu de Gasperiju, očetom sedanje Evropske unije. Kot bavarski poslanec v evropskem parlamentu (1979-1999) se je z vsemi močni zavzemal za zaščito krščanskih vrednot v Evropi in za svetost človeškega življenja. Veliko mu je bilo do tega, da bi se kristjani, ki iz svoje vere živijo, sprejeli odgovorne naloge v politiki. "Če se kristjani, okrepljeni z molitvijo in dobro izobrazbo, dejavno vključijo v oblikovanje Evrope, ima Evropa vse možnosti za dobro prihodnost." Kot prijatelj Slovenije se je veselil naše osamosvojitve in vstopa v Evropsko unijo, zato zasluži naš hvaležen spomin.

... več o njem preberite v pričevanju 08_2011

LETA 1950 UMRL MIRKO BRUMAT

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC (* 1897)

Rojen v Gorici, kjer je končal gimnazijo in odšel v bogoslovje v Stično (1915), posvečen v Innsbrucku je postal kaplan v Solkanu (1921-22), kasneje je stolni kanonik in vikar v Gorici. Opravljal je številne službe: profesor slovenščine v malem semenišču, petja v bogoslovju, delegat za misijone in predsednik družbe sv. Rafaela za slovenske izseljence, voditelj vseh Marijinih družb (1935-1950). Bil je osrednja osebnost, ki je povezovala duhovnike na Goriškem, neustrašen v borbi za narodne pravice v času fašizma in velik nasprotnik komunizma. Objavljal je v številnih časopisih, bil je urednik mesečnika Svetogorska kraljica, urejal je Slovenskega Primorca in bil od leta 1949 do smrti urednik Katoliškega glasa. Pisal je tudi vzgojne knjižice za mladino, šmarnice, iz dušnopastirskih potreb pa se je ukvarjal tudi z glasbo, ...

 LETA 1959 SPREJATA DEKLARACIJA LETA 1989 PA KONVENCIJA O OTROKOVIH PRAVICAH

Generalna skupščina OZN je soglasno sprejela deklaracijo o pravicah otrok, v kateri je zapisano, da rasa, spol, jezik in vera ne smejo vplivati na otrokove pravice do državljanstva, šolanja, enake prehrane, počitka, zdravstvene oskrbe ter materialne in moralne varnosti. Leta 1989 pa je OZN sprejela tudi Konvencijo o otrokovih pravicah, enega največjih zgodovinskih mejnikov v prizadevanjih, da bi ustvarili svet po meri otrok. Dokument uzakonja načela, za katera so se članice Združenih narodov (z izjemo ZDA in Somalije) strinjale, da bodo ščitile in zagotavljale otrokove pravice ter sprejemale in izvajale politike, ki bodo vedno upoštevale največjo korist otrok. Današnji dan je zato dan otroka.

LETA 2009 UMRLA KRISTINA BRENKOVA

PISATELJICA ZA OTROKE, PREVAJALKA IN UREDNICA (* 1911)

»Čeprav so otroške knjige izhajale že v desetletjih pred drugo svetovno vojno, je bila Kristina Brenkova tista, ki si je tako rekoč izmislila založništvo za otroke na Slovenskem, mu dala načrtnost, obliko in vsebino, ki je še danes za zgled. Kot prva urednica Mladinske knjige je v vsesplošnem pomanjkanju, ki je vladalo po vojni, nemudoma poslala v svet drobne knjižice s črno-belimi ilustracijami, sodelovala je tudi pri nastanku revije Ciciban. K pisanju knjig za otroke je znala nagovoriti večino najvidnejših pisateljev tistega časa, zraven pa je povabila še najboljše slikarje.« Tako je o svoji 'predhodnici', pisateljici, dramatičarki, prevajalki in urednici Kristini Brenkovi, zapisal sedanji urednik Mladinske knjige Andrej Ilc. Te velike prijateljice slovenskih otrok in mladine, ki je pri svojem delu vztrajala do konca svojih dni, katerih se je nabralo za osemindevetdeset let in skoraj en mesec, se hvaležno spominjamo ob obletnici njenega rojstva.

... več o njej v rubriki obletnica meseca 10_2011

nekaj misli:

• Veliko sem dala na pogovor. Če otroci čutijo, da so enakovredni sogovorniki, ti odprejo srce, sicer pa ne ... Največ, kar lahko starši damo svojim otrokom, so ljubezen, radost, zaupanje in veselje do življenja.
  
• Ob srečevanju z otroki sem vedno imela v mislih le to, da bi se naše srečanje, naš pogovor dotaknil srca in jim ostal v spominu.
  
• Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamem v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1808 ROJEN JANEZ BLEIWEIS

SLOVENSKI VETERINAR, PUBLICIST IN POLITIK, OČE NARODA († 1881)

Kot dolgoletni urednik Kmetijskih in rokodelskih novic je bil vodilna osebnost med slovenskimi javnimi delavci 19. stoletja. Slovenci so ga častili kot "očeta slovenskega naroda", cesar Franc Jožef ga je leta 1881 zaradi njegovih zaslug na časnikarskem, kulturnem, gospodarskem in socialnem področju povzdignil v plemiški stan: postal je "vitez Trsteniški", po kraju, od koder izvira njegov rod. "Njegovo delo je bilo začrtano v dveh glavnih smereh: v boju za slovenski jezik in boju za pravice svojega naroda," piše Srečko Krese. "Ena glavnih zaslug tega dela in njegovih Novic je, da so zbudile v širokem krogu ljudi zanimanje za slovensko pisano besedo, veselje do dela, ljubezen do domačega jezika in naroda." Dragotin Lončar pa je o njem zapisal: "Ni bil bojevnik, ki bi novim mislim utiral pot; toda potrebe sedanjosti in bližnje bodočnosti je zagovarjal dosledno in vztrajno. Bil je prvi politični vodja narodno se prebujajočega slovenskega kmeta in rokodelca."

... več o njem v rubriki obletnica meseca 11_2008

LETA 1828 UMRL FRANZ SCHUBERT

AVSTRIJSKI SKLADATELJ, GLASBENI GENIJ (* 1797)

Ob imenu avstrijskega skladatelja Franza Schuberta nam pride na misel njegov znameniti samospev "Ave Maria". Po čistih naravnih glasbenih darovih ga je od vseh skladateljev prekašal samo Mozart. Bil je izredno plodovit: v svojem osemnajstem letu je napisal dve simfoniji, dve maši, pet oper, štiri sonate, več manjših zborovskih skladb in okrog 150 samospevov. Umrl je pri 31 letih kot neznan skladatelj.

LETA 1898 ROJEN KLEMENT JUG

ALPINIST, FILOZOF IN PISATELJ († 1924)

Klement Jug, doma iz Solkana (rojen 1898), je svoj prvi planinski izlet opravil poleti 1920, kmalu pa je zaslovel kot eden najdrznejših slovenskih alpinistov. Plezanje je bilo zanj utrjevanje volje. Leta 1923 je na univerzi v Ljubljani dosegel naslov doktorja filozofije z disertacijo o nagonskih doživljajih. Veliko je tudi pisal. 11. avgusta 1924 se je smrtno ponesrečil v severni triglavski steni.

nekaj njegovih misli:

• Pravijo, da šola človeka izobrazi. Jaz pa sem prepričan, da ga usoda s svojim bičem lažje izobrazi kot šola.
  
• Ni pravično, da se ljudje pritožujejo, da jih nihče ne ljubi. Sami so si krivi, zakaj pa sami ne ljubijo.
  
• Če je to moj narod ... Če delam, ne delam več za oni narod, marveč zato, ker hočem, da vlada enkrat tudi lepa misel in ne samo umazanost.
  
• Na naših tleh imamo Julijske Alpe z njihovimi znamenitimi stenami in sramota je, das so vse že pred nami tujci preplezali. Mi se moramo dvigniti nad nje. Človek zmore veliko, če hoče. In mi moramo hoteti, če naj postanejo te naše planine v vsakem oziru res naše ...
  
• Kristusovi nauki mi postajajo logično razumljivi, kar mi daje slutiti, da sem na pravi poti raziskovanja.

o njem:

• Ta neukrotljiva in neukročena duša, dvigajoča se smelo od stopnje do stopnje, boreča se z okolico in sama s seboj, očiščujoča se in stremeča obupno za visokimi cilji v življenju, ki ji ni bilo nič previsoko, ona nam bodi zvezda vodnica, ona nam vbodi vzor na poti skozi viharje življenja (Vladimir Bartol)

LETA 1910 ROJEN ALOJZIJ VADNAL

MATEMATIK († 1987)

Rojen v Divači, študiral je najprej v Ljubljani, kjer je doktoriral leta 1939, izpopolnjeval se je v tujini (Avstrija, SZ, ZDA ...). Najprej je poučeval v gimnaziji v Ljubljani, pozneje na ekonomski fakulteti. Pomemben, ker je začel uvajati matematične metode v ekonomijo, napisal je več knjig, predvsem učbenikov in skript. Bil je častni član Društva matematikov, častni doktor univerze ...

LETA 1921 ROJEN ZORKO SIMČIČ

pisatelj, dramatik, pesnik, esejist, publicist – akademik

Zorko se je rodil v Mariboru (v družini beguncev iz Goriških Brd), kjer je preživel otroštvo in mladost. Med vojno je študiral na državnem učiteljišču in na ljubljanski filozofski fakulteti. Prve dni maja 1945 pa je med množico preko Ljubelja na Koroško se umikajočih bil tudi štiriindvajsetletni mladenič Zorko. Pot ga je pozneje vodila v Italijo, iz Rima nazaj v Trst, potem pa preko morja v Argentino in po raznih južnoameriških deželah. Ko je leta 1948 prišel v  Argentino, je deset let neutrudno sodeloval pri Slovenski kulturni akciji in nekaj časa urejal revijo Meddobje. Kasneje se je preselil v Bariloche, kjer se je posvetil literarnemu ustvarjanju. Čeprav je v naslednjih desetletjih večkrat prišel v Evropo, je šele potem - po skoraj pol stoletja... - ko se je v Sloveniji zrušil komunizem, ponovno prestopil njene meje. Od leta 1994 živi v Ljubljani.
Za roman Prebujenje (1942) je prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljana. Leta 1944 je izšla tudi njegova zbirka satir Tragedija stoletja. V izgnanstvu je pisal za tržaški radio, nato za literarne revije v zdomstvu.leta 1956 je je izdal libreto Krst pri Savci, nakar je sledila knjiga Človek na obveh straneh stene, novela, ki je po mnenju kritike "estetski vrh emigracije" in najpomembnejše delo slovenske povojne proze. Knjigo so ponatisnili v domovini (1991) in Zorko je zanjo prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1965 je izšla drama Krst pri Savici, nato drama Zgodaj dopolnjena mladost (1967), ciklus pesmi Korenine večnosti (1974) mladinski igri Čarovnik začarane doline in Družina Zebedej (1980) Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide (1989), za katero je leta 1991 je dobil slovensko-kanadsko kulturno nagrado in tržaško nagrado vstajenje. V Buenos Airesu je tiskana knjiga Prepad kliče prepad (1992) z dramama Zgodaj dopolnjena mladost in Tako dolg mesec avgust.
Ko se je Zorko Simčič po skoraj petsedetih letih vrnil v domovino (1993) izidejo Odhojene stopinje, knjiga, v kateri je prvič v domovini tiskana Zgodaj dopolnjena mladost, skupaj z izborom avtorjeve krajše proze in esejistike. Od leta 2006 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ob njegovi 90-letnici je založba Beletrina izdala literarno mojstrovino Poslednji deseti bratje, »veliki roman slovenske proze 21. stoletja«, roman na več kot 700 straneh, ki ga je Zorko Simčič pisal, ga klesal in pilil več kot tri desetletja. Leta 2013 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Lansko leto pa je pri Beletrini izšla obsežna knjiga Dohojene stopinje, izbor intervjujev, ki jih je z Zorkom naredil France Pibernik. V Sloveniji so ponatisnili vsa njegova dela, ki so izšla v izseljenstvu, saj je bil pri nas po vojnii zamolčan. Del Simčičeve proze in poezije je vključen v razne antologije (Dnevi smrtnikov, Antologija slovenskega zdomskega pesništva, Zrasle na tujih tleh in Pod južnim križem ...)

LETA 1929 ROJEN FRANC PERKO

BEOGRAJSKI NADŠKOF, PROFESOR VZHODNEGA BOGOSLOVJA, EKUMENSKI DELAVEC, PRIČEVALEC VERE, BOREC ZA RESNICO IN PRAVIČNOST († 2008)

"Duhovnik je poklican, da po svoji službi sodeluje pri največjem projektu človeške zgodovine in celotnega kozmosa - pri projektu odrešenja. Uresničevati Božji odrešenjski načrt v svetu zla in hudobije, v svetu, polnem nasprotij in nesmisla, je nekaj, kar daje najgloblji smisel duhovniškemu življenju in delovanju," je dejal dr. Franc Perko, upokojeni beograjski nadškof, ki je pri Božjem odrešenjskem načrtu sodeloval do zadnjega diha. S "prijateljem Jezusom", kakor je imenoval svojega Gospoda, kateremu je vse življenje zvesto služil, se je srečal 20. februarja 2008. "Poznali smo ga kot velikega človeka, odličnega učitelja, izrednega pričevalca vere, pogumnega borca za resnico in pravičnost," se mu je ob slovesu poklonil ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Uran. Kardinal Franc Rode, ki mu je bilo dolgoletno prijateljstvo s nadškofom Francem Perkom "v veselje in oporo", je o njem izpovedal: "Njegov človeški in duhovniški lik je zame poln svetlobe."

... več o njem v pričevanju 04_2008

nekaj njegovih misli:

• Kot pošteni ljudje in kristjani se moramo vedno zavzemati za resnico, za pravičnost, za odpuščanje in spravo med vsemi ljudmi dobre volje.
  
• Bog vse ureja. On vse vodi, od svojem času vse postavlja na pravo mesto.
  
• Pomembno je, da imaš nekoga, ki za tebe moli, ki ti z molitvijo nalaga duhovni kapital, ki ga lahko rabiš v življenju.
  
• Evangelij odrešenja, vest o največjem projektu človeške zgodovine in celotnega kozmosa ne more širiti samo s tehničnimi sredstvi, ampak je nujno potrebna živa beseda. Tako tudi Kristus ni naročil učencem: zapišite, ampak jim je rekel: Pojdite in oznanjujte!
  
• Človek, ki je blizu Boga, opaža vsak madež, vsako temino, zato se upravičeno počuti grešnika. Občutek greha je odvisen od bližine Boga.
  
• Laik je tisti, ki "pridiga" z življenjem, z žrtvijo, včasih morda tudi za ceno posmeh, pokončno in brez zadrege, vedno pripravljeni priznati svoje krščansko prepričanje.
  
• Evangeljsko sporočilo je bilo in bo tudi v prihodnje najnaprednejše in najpomembnejše spoznanje o človeku in o družbi.
  
• Potrebno je priznati, da je krivda v nas in se podati na pot spreobrnjenja, šele potem lahko z zaupanjem gledamo v prihodnost.
  
• Kristjani moramo za proces sprave tudi moliti, kajti prava sprava je božji dar.
  
• Pravi zmagovalci so tisti, ki so kakor Kristus znali sprejeti žrtev, ne da bi žrtvovali drugega.
  
• V Jezusu iz Nazareta je polnost razodetja Boga in božjih odrešenjskih načrtov s človekom pa tudi najvišji dosežek človekovega izkustva Boga.
  
• Ko zreš v preteklost, vidiš, da je izhod vedno, le počakati moraš. Izhod se bo pokazal.
  
• Bodimo ponosni, da smo kristjani, učenci Tistega, ki je v človeško družbo kot kvas, ki deluje skozi tisočletja, vsadil misel o enakosti in bratstvu vseh ljudi.
  
• Samo revolucija ljubezni, ki je združena z notranjim spreobrnjenjem v smeri ljubezni do Boga in do bližnjega, more rešiti današnji svet.

LETA 1991 UMRL ALOJZ KOCJANČIČ

DUHOVNIK, PESNIK IN PISATELJ (* 1913)

»Slovenske Istre dolgo in predolgo ni bilo v slovenski književnosti. Živela je na robu naše pismenosti in naše zavesti, kot da nam ni mar mediteranske sončnosti in še manj tega, da bi držali korak s tamkajšnjim slikarstvom in stavbarstvom ali vsaj z ljudsko pesmijo. Te bolj ali manj prazne strani je prvi popisal s pesmimi Kubejčan, duhovnik in svečenik besede Alojz Kocjančič. Istra je z njim za zmeraj tudi v poeziji zares postala tudi slovenska, on pa njen pesnik. Sredi Istre stoji, ves tak, kot je istrska zemlja sama: skromen in kamnit, zamaknjen vase, s pogledom k zvezdam in navznoter v dušo stvari. Vsi Istrani, se zdi, gledajo tako: navzven molčeči, nekako samosvoji, trmasti in zapeti, kot da govorijo le s sabo in s stvarmi globoko v sebi ... O teh in takih ljudeh in njihovi zemlji je pel Alojz Kocjančič.« Tako je o pesniku Slovenske Istre zapisal pesnik Tone Pavček v spremni besedi druge izdaje Kocjančičeve pesniške zbirke Šavrinske pesmi (Založba Libris, Koper 2001). Ob stoletnici njegovega rojstva je društvo Skala, ki deluje v njegovem rojstnem Kubedu, izdalo njegov zbornik z naslovom Pesmi in zapisi.

več o njem preberite v obletnici meseca 06_2013

nekaj njegovih verzov:

• Pota se naša / mukoma vijejo / skozi megle; / srca naša / kvišku vpijejo, / sonca žele.
  
• Morda, ker skusil sem krivice, / v upornem gnevu zagorim, / morda, ker stokrat bil sem žaljen, / ob vsakemu vzdihu zadrhtim.
  
• O brat, ki z mano križa les motriš, / si klic njegov voljan v življenje vzeti? / - Ne moreš Bogu, bratom zaživeti / dokler odmreti sebi se bojiš!
  
• Nad meglami / pa sonce gori. / Nekdo je nad nami, / nam usmerja poti. / O, nič se ne bojmo / viharnih noči.
  
• Nekoč privil si male na srce, / Gospod, jaz majhen spet želim postati / in spet ubog – kar ne dobe bogati, / preprostim Tvoje roke poskrbe.
  
• Mati Marija, usmeri nas v Boga! / in dušam, ki so v temi, v senci smrti, / pokaži pot v Očetov dom odprti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk