LETA 1906 ROJEN NIKO KURET

SLOVENSKI ETNOLOG († 1995)

"Ob velikem bogastvu šeg in navad, ki so spremljale praznovanja našega ljudstva v preteklosti, se nam porodita dve misli. Prva je ta, da je bilo življenje našega ljudstva v prejšnjih dobah kulturno bogato, bogatejše, kakor si ga more predstavljati današnji civiliziranec. Le-temu ostaja to življenje tuje spričo njegovega racionalizma in kot načelnemu nasprotniku vsakega mita in vsake mistike. Druga misel pa je, da je v primeri z razgibanostjo in vsebinskim bogastvom praznovanj v prejšnjih dobah naš čas neprimerno siromašnejši." Tako je zapisal dr. Niko Kuret, največji slovenski narodopisec, ko je "o trjacih" (na binkošti) leta 1960 pospremil na pot svoje življenjsko delo Praznično leto Slovencev, ki obsega skoraj 1400 strani. Izšlo je pri celjski Mohorjevi v štirih knjigah (1965-1970), ponatis pa v dveh zajetnih knjigah pri Založbi Družina (Ljubljana 1989). Tega skrbnega ohranjevalca naše dragocene dediščine se spominjamo na današnji dan.

več:
S. Čuk, Niko Kuret: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2006), 38-39.

LETA 1910 UMRL MARK TWAIN

(S PRAVIM IMENOM SAMUEL LANGHORNE CLEMENS), AMERIŠKI PISATELJ IN HUMORIST (* 1835)

Pravo ime tega slavnega ameriškega pisatelja humorista je Samuel Langhorn Clemens. V svojem življenju je opravljal različne poklice: bil je tiskarski stavec, ladijski krmar, nazadnje časnikar. Znani sta njegovi mladinski deli Pustolovščine Toma Sawyerja in Pustolovščine Huckelberryja Fina. Mladinske povesti je začel pisati iz odpora do tedanjih pisateljev, ki so za otroke pisali osladne vzgojne zgodbe.

nekaj njegovih misli:

• Prijaznost je jezik, ki ga lahko slišijo gluhi in berejo slepi.
  
• Če sprejmeš pod streho sestradanega psa in mu daš jesti, te ne bo ugriznil. To je poglavitna razlika med človekom in psom.
  
• Slabe navade ne moremo kar vreči skozi okno, temveč jo moramo potrpežljivo spravljati iz svoje hiše po stopnicah.
  
• Jutri bom spremenil svoje življenje. Včeraj sem to hotel storiti danes.
  
• Skrivnost lepega vedenja je v tem, da znamo dobro mišljenje, ki ga imamo o sebi, uskladiti s slabim mišljenjem, ki ga imamo o drugih.
  
• Preden začneš ljubiti svoje sovražnike, se potruditi biti boljši do svojih prijateljev.
  
• Lažje je prenašati ducat lažnih pohval kakor eno iskreno grajo.
  
• Veliko otrok ima starše, ki jih je težko vzgajati.
  
• Daj vsakemu dnevu možnost, da bo najlepši v tvojem življenju.
  
• Vsak človek je podoben luni: ima svojo temno stran, ki je nikomur ne pokaže.
  
• Lahko spremenimo svet ali samega sebe; slednje je veliko težje.

anekdota:

Pisatelj Mark Twain (1835 do 1910) se je odpravljal na potovanje z vlakom in je vprašal odgovornega za sprejem prtljage na newyorški postaji: »Je ta kovček dovolj trden za prtljažni vagon?«»To bova takoj videla,« je rekel možakar. Kovček je dvignil visoko nad glavo in ga z vso silo vrgel na tla. »To bo dobil v Philadelphii,« je rekel. Potem je prijel kovček in z njim nekajkrat butnil ob steno vagona. »Tako se mu bo zgodilo v Chicagu.« Nazadnje je kovček vrgel visoko v zrak in z obema nogama skočil nanj, kakor hitro je priletel na tla. Kovček se je končno raztreščil in njegova vsebina se je razletela po peronu. »To pa ga bo doletelo v Sioux Cityju. – Če torej mislite potovati v Sioux City, potem rajši vzemite kovček s sabo v kupe.«

zgodba:

B. Rustja, Nauk letenja divjih gosi, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 42.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 92.

LETA 1914 ROJEN LOJZE ŠKERL

DUHOVNIK, ČASNIKAR, KULTURNI DELAVEC († 1995)

Sin čevljarja in perice iz Sežane je postal ena vodilnih osebnosti med tržaškimi Slovenci na cerkvenem in narodnem področju. Škof Alojzij Fogar, velik prijatelj Slovencev, mu je omogočil študij v Rimu. Ko se je kot doktor bogoslovja vrnil v Trst, je opravljal razne duhovniške službe. Od leta 1966 do leta 1992 je bil škofov vikar za Slovence. Bil je vsestransko dejaven: kot soustanovitelj lista Novi glas, revije Mladika, kot odbornik Goriške Mohorjeve družbe.

LETA 1924 ROJENA ZMAGA KUMER

ETNOMUZIKOLOGINJA († 2008)

Rojena v Ribnici na Dolenjskem je v petdesetih letih študirala slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti in na folklorno-zgodovinskem oddelku Akademije za glasbo v LJ. Raziskovala je slovensko pesemsko izročilo, posebej so jo zanimale pripovedne pesmi. Napisala je obsežno delo Vsebinski tipi slovenskih pripovednih pesmi (slovensko-nemško delo), ki je imelo odmev tudi v tujini. Drugo področje njenega dela pa je postala ljudska glasba: glasbila in godci – rezultat dolgoletnega dela, predvsem na terenu, je knjiga Slovenska ljudska glasbila in godci. V svojem življenju je izšlo 28 samostojnih knjig in številne razprave in članki v domačih in tujih revijah in časopisih. Vse svoje raziskovalno delo je povzela v knjigi Slovenska ljudska pesem (2002). Izšlo je tudi več pesmaric, ki jih je sestavila: Čez polje pa svetinja gre, Eno si zapojmo, ... sodelovala pa je tudi v radijski oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi na RA Slovenija. Za svoje delo je prejela tudi Herderjevo nagrado (na Dunaju 1992), doma pa Zoisovo in Štrekljevo nagrado ter Murkovo priznanje. Bila je častna članica Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.

več:
F. Bole, dr. Zmaga Kumer: Ljudske pesem je odsev mišljenja in čustvovanja slovenskega človeka: Gostja meseca, v: Ognjišče 3 (1980), 6-10.
B. Rustja, Komercializacija Valentinovega in še česa: Pogovor o..., v: Ognjišče 2 (1998), 30-31.
S. Čuk, Zmaga Kumer (1924-2008), Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2024), 40-41.

nekaj njenih misli:

• Nekdaj je veljalo, da je treba dano besedo držati, obljubo izpolniti, če je človek hotel biti poštenjak, na katerega se je mogoče zanesti. Nasprotno dejanje je bilo nečastno in človek brez časti je bil vreden prezira.
  
• Kot Božji materi pripisuje slovensko ljudstvo Mariji tolikšno ve­ljavo, da more izprositi pri Bogu domala vse, tudi kadar se zdi brez­upno.
  
• Zame je vera kot prevladujoča barva neke slike, kot tonaliteta neke skladbe - nanjo je uglašeno moje življenje v celoti, naravno in preprosto, brez pobožnjaštva ali kakršne koli pretiranosti.
  

LETA 1946 UMRL JANEZ ZABUKOVEC

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ IN ZGODOVINAR (* 1868)

Po osnovni šoli v rojstnem Ložu in klasični gimnaziji v Ljubljani je tam študiral bogoslovje in bil leta 1891 posvečen v duhovnika. Ob rednih duhovniških opravilih se je posvečal pisanju. Vključil se je v krajevno-zgodovinsko raziskovanje in napisal knjigo o župniji Slavina pri Postojni (1910). Knjigo Kratek pouk o svetem zakonu (1902) je napisal kot župnik v Zg. Tuhinju. Izpod njegovega peresa je prišlo še nekaj nabožnih in drugih knjig. Nazadnje je bil župnik v Komendi, kjer je skrbel za zapuščino Petra Pavla Glavarja.

LETA 1983 UMRL NEJC ZAPLOTNIK

ALPINIST, RAZMIŠLJUJOČI POTOPISEC (* 1952)

Kranjčan Nejc Zaplotnik je v svoji kratki alpinistični karieri postal eden naših najuspešnejših alpinistov in ima velike zasluge za razvoj slovenskega alpinizma. Splezal je več kot 350 smeri vseh težavnostnih stopenj, med pomembnejše plezalske dosežke pa spada vzpon na osemtisočaka Makalu leta 1975 in Gašerbrum dve leti kasneje. Leta 1979 sta z Andrejem Štremfljem kot člana jugoslovanske alpinistične odprave kot prva Slovenca osvojila najvišjo goro sveta (Mount Everest). Leta 1983 se je njegova pot končala pod plazom ledu, ki se je zrušil z južne stene Manasluja v Himalaji. Zaplotnik je svoja alpinistična doživetja tudi objavil v zanimivih potopisih in člankih, pravo obvezno čtivo za vse, ki so jim gore blizu pa je postala njegova knjiga Pot (1981), v kateri je zbranih devet sestavkov, ki jih Nejc zapisal neverjetno doživeto in slikovito. Knjigo je ženi Mojci podaril za dan žena.

več:
Nina, Nejc Zaplotnik. Njegova pot se je končala v Himalaji: Aktialnosti, v: Ognjišče 6 (1983), 24-25.

nekaj misli iz knjige Pot:

• V prvem pripoveduje o svoji mladosti, o svojih začetkih svoje nore ljubezni do gora, o svojih domačih, o svoji bralski strasti. Posrečena je njegova sodba o puberteti: »to je tisto čudovito obdobje, ko počasi postajaš takšen, kakršen bi rad bil, pa niti ne veš, kakšen si želiš biti'.
  
• V drugem premišljevanju se spominja noči in dnevov, ki jih je skupaj s prijatelji prebil v domačih in tujih hribih. Potem nas povabi s seboj v Afriko, na Kilimandžaro, najvišji vrh črne celine. Ne prenese rekorderskega alpinizma, ki meri uspešnost samo po številu osvojenih vrhov. Med plezanjem po gladkih stenah v Kaliforniji, razmišlja: »Uspeh sam zame nikdar ni imel pomena, če se za njim ni skrival velik človek, velika samosvoja osebnost ... Najhuje je, ko ljudje skušajo narediti iz tebe junaka, ti pa veš, kako si šibek in nebogljen, poznaš vse svoje slabosti in te je strah jutrišnjega dne, včerajšnjega si pa že pozabil ...«
  
• Čudovite misli se mu utrinjajo, ko je pred njim najlepša gora njegovega življenja – Makalu. »Ljudje ne umirajo zaradi slave, odkar svet stoji pa umirajo zaradi vroče želje odkriti v sebi skrite sile, ki te postavijo nad meje, v katere si ujet v mirnem, zapečkarskem življenju. Nekaj te neprestano žene, da spoznaš nevarnost in jo premagaš z lastno glavo in lastnimi rokami.«
  
• In za konec še misel, ki zaključuje uvodno razmišljanje (Našel sem pot): »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

o njem:

• Spomini nanj so še vedno živi. Bil je izjemno močna osebnost. Po njegovi smrti sem imel kar nekaj težav s svojo alpinistično samostojnostjo in sem rabil kar kakšno leto, da sem se postavil na noge. Ko sva skupaj plezala je bil namreč prav Nejc tista gonilna sila, ki je poganjala ostale naprej ... (Andrej Štremfelj)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1597 UMRL JANEZ TAVČAR

DUHOVNIK IN LJUBLJANSKI ŠKOF (* OKOLI 1544)

Nadvojvoda Karel ga je po smrti sedmega ljubljanskega škofa Baltazarja Radliča, marca 1580 imenoval za njegovega naslednika in papež pa ga je 20. maja istega leta tudi potrdil. Čez štiri leta je bil imenovan za svetnika in deželnega namestnika v Gradcu, zaupani sta mu bili proštija avguštinskih korarjev v Dobrli vasi ter uprava samostana Millstatta. V svoji temeljni nalogi si je zadal prenovo duhovnikov v duhu tridentinskega koncila in izkoreninjenje protestantizma iz svoje škofije. V ta namen je v letih 1581 do 1583 opravil natančno vizitacijo svoje škofije, na izrecno nadvojvodovo željo pa leta 1582 tudi goriške grofije, kjer je leta 1591 omogočil kapucinom, da so se naselili v Gorici. Daljnosežne posledice za versko, duhovno in kulturno podobo Ljubljane in slovenskih dežel je imelo Tavčarjevo prizadevanje za ustanovitev jezuitskega kolegija v Ljubljani, dne 1. novembra 1597. Tavčar vsekakor sodi med najznamenitejše predstavnike protireformacije in katoliške prenove v notranjeavstrijskih deželah.

LETA 1869 ROJENA AVGUSTA DANILOVA

GLEDALIŠKA IGRALKA IN ORGANIZATORKA († 1958)

Avgusta Danilova, rojena Gostič, poročena Cerar, je bila ena prvih slovenskih poklicnih igralk in ena najboljših. Dalj časa (1914-1920, 1922-1928) je bila v New Yorku in Clevelandu. V obeh mestih je vodila amatersko gledališko delo med slovenskimi izseljenci in s tem pripomogla k ohranitvi gledališke tradicije med Slovenci zunaj domovine.

LETA 1892 ROJEN LUDVIK ZORZUT

PESNIK, NARODOPISEC, PUBLICIST IN PLANINEC († 1977)

Ludvik Zorzut, rojen v Medani, srcu Goriških Brd, v isti hiši, kjer je deset let poprej tekla zibelka pesniku Alojzu Gradniku, je s kratkimi potopisi, začinjenimi s humorjem, opisoval primorske kraje. Za svoj zadnji dom – grob v rodni Medani, je sam sestavil napis: »Tako majhen dom nikjer, / nikjer tako velik mir.«

LETA 1898 ROJEN AVGUST ČERNIGOJ

SLIKAR IN GRAFIK († 1985)

Slikar Avgust Černigoj, ki se je rodil v Trstu, je bil na Slovenskem najvidnejši predstavnik konstruktivizma, smeri abstrak­tne umetnosti, za katero so značilne geometrične oblike. S poslikava­mi in opremo mnogih cerkva na Primorskem (Štivan, Knežak, Drežnica) je dokazal, da je velik mojster tudi figurativne umetnosti. "Kot človeka in kot umetnika so Černigoja pretežni del življenja spremljale trde in težavne življenjske razmere, ki so terjale neizpro­sno borbo za obstanek," piše umetnostna zgodovinarka Brina Čehovin.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_1998

LETA 1903 ROJEN P. JOZAFAT AMBROŽIČ

SLOVENSKI DUHOVNIK, 'KORNI ŠKOF' V JERUZALEMU († 1970)

Gorenjski fantič Janez iz Gorij pri Bledu se je izučil za mizarja, med vojaško službo je zaslišal božji klic v duhovništvo. Svojo pot je začel pri salezijancih, nazadnje je pristal pri frančiškanih, kjer je dobil ime Jozafat. Deloval je kot slovenski dušni pastir v Egiptu (med alksandrinkami), zadnja leta pa je skrbel za katoliške vernike v Jeruzalemu, kjer je tudi umrl (1970). Leta 1947 je bil imenovan za 'kornega škofa', kar je najvišje odlikovanje v vzhodnih Cerkvah.

LETA 1917 ROJEN LUDVIK SLUGA

DUHOVNIK, PRIČEVALEC ZA VERO († 1944)

Rodil se je 24. avgusta 1917 na Gorenjskem, kjer so živeli kot begunci. Po vojni so se vrnili v Bačo pri Modreju. Po ljudski šoli v domačem kraju in gimnaziji v Gorici je vstopil v bogoslovje in bil 30. maja 1942 posvečen v duhovnika. Poslan je bil za kaplana v Cerkno, kjer je bil njegov sodelavec Lado Piščanc. Partizani so ju prvič prijeli 20. novembra 1943. Po nemškem napadu na partijsko šolo so ju skupaj z 12 domačini 2. februarja aretirali, naslednji dan pa vse postrelili na Lajšah pri Cerknem. 19. maja 1991 so mučencem tam pripravili krščanski pogreb.

LETA 1929 ROJEN DOMINIK SMOLE

DRAMATIK, PRIPOVEDNIK IN DRAMATURG († 1992)

Eden najpomembnejših dramatikov in pisateljev v povojni Sloveniji. Pripadal kritični generaciji, ki se je sprva navdihovala s socialističnim realizmom, kasneje pa je našel svoj umetniški čut: psihološka novela, eksistencialistični pogled na človeka, nadrealizem, polemičen in satiričen do družbenih razmer, položaja umetnosti ... (ne more služiti revoluciji). Najbolj je uspel kot dramatik. Za osvetlitev osrednje misli je uporabil dramsko dogajanje in v njegovih delih se tako srečujejo osebe različnih nazorov in v medsebojnem dialogu rešujejo ali zaostrujejo številne probleme sodobnega človeka. Najpomembnejša je njegova filozofska in pesniška drama Antigona, v kateri je Sofoklesovo zgodbo zapisal v prostem verzu ( 2500). Spopad med Božjim zakonom in osebnim moralnim čutom na eni strani (Antigona) ter državnimi oziroma vladarskimi zakoni na drugi strani (Kreon) se odvija v vseh časih. Posebnost njegove Antigona je, da se glavna oseba sploh ne pojavi na sceni, kljub temu pa je središče, saj vsi govorijo o njej in mrtvem Polinejku.

LETA 1930 ROJEN RAJKO KORITNIK

OPERNI PEVEC IN PEDAGOG († 2007)

Doma z Lozic pri Podnanosu, šele ko je imel 25 let je začel v Ljubljani študirati petje na Srednji glasbeni šoli (pri Adu Darianu in V. Jenku). Pet let kasneje je pel svojo prvo operno vlogo (Cavaradossia v Puccinijevi Tosci) in postal stalni solist ljubljanske opere. Tu je bil zaposlen dvajset let, potem je bil še osem let honorarni sodelavec. V eh letih je ustvaril 72 glavnih vlog, predvsem iz italijanskega opernega repertoarja, ki mu je bil tako glasovno kot vsebinsko najbližji. Pel je vlogo Rudolfa (La Boheme), Duca (Rigoletto), Janka (Prodana nevesta), Nadirja (Lovci biserov), Poglionea (Norma), Manrica (Il Trovatore), Ernesta (Don Pasquale – vlogo je odpel več kot petstokrat). Gostoval je v opernih hišah nekdanje Jugoslavije, veliko pel v Italiji, spoznal pa tudi odre v Gradcu in Celovcu ter Pragi in Bratislavi. Za delo v operi je Koritnik leta 1992 prejel Betettovo nagrado, najvišje slovensko priznanje za umetniške dosežke in vsestranski prispevek k slovenski glasbi. Od leta 1982 je bil tudi uspešen glasbeni pedagog.

LETA 1942 UMRL MIRAN JARC

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC (* 1900)

Literarni kritik Josip Vidmar v svoji knjigi Obrazi (1979) pripoveduje o svojem prvem srečanju s pesnikom Miranom Jarcem. Bilo je na kulturnih dnevih v Novem mestu leta 1920. "Na literarnem večeru, ki je zaključil prvi dan, 26. septembra, je zbudil pozornost občinstva poleg Antona Podbevška zlasti Miran Jarc z recitiranjem svojih fantastičnih in ekspresionističnih pesmi... K vtisu je veliko prispevala zunanjost mladega pesnika: njegova sloka, visoka postava z votlimi prsmi, njegov nekako izpiti, bledi obraz z velikimi, zmeraj začudenimi in mistično motnimi očmi pod vdrtim čelom in njegov globoki mirni glas rojenega hipnotizerja... Vse pa nas je zares prevzel s svojim Vrtiljakom in s kozmično grozljivostjo te pesmi." Na tem večeru je bil tudi slikar Rihard Jakopič, ki je kasneje zapisal: "Ob splošni tihoti se prikaže mistična postava Mirana Jarca. Pobožno kakor romar, ki se poda na božjo pot, je stopil na oder in s skrivnostnim glasom je bral odlomek svojega Skrivnostnega romarja (to je bil prvotni naslov njegove prve pesniške zbirke)." Tega "občutljivega in komaj doumljivega poeta" (J. Vidmar) se spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 07_2010

njegova misel:

• Od vekov je določeno, da bodi človek več kakor prst, rastlina ali žival. Človek, ki je v njem delež zemlje, rastlin in živali, da bi jih čutil, bodi zvest čuvar luči, ki mu jo je prižgal Gospod.

LETA 1943 UMRLA SIMONE WEIL

FRANCOSKA FILOZOFINJA, KRŠČANSKA MISTIKINJA IN ISKALKA (* 1909)

"Kristus se je ponižal do mene in me osvojil." Tako je v pismu prijatelju p. Jean-Marie Perrinu, dominikanskemu redovniku, maja 1942 zaupala Simone Weil, o kateri občudovalci pravijo, da po Pascalu nihče ni tako strastno iskal absolutnosti. To mistično osvojitev, o kateri je govorila kot o najsilnejšem dogodku svojega življenja, je doživela aprila 1938, ko je preživela veliki teden v sloviti francoski benediktinski opatiji Solesmes in spremljala obrede. "Med obredi je Kristusovo trpljenje stopilo vame in za vedno ostalo v meni." Vse njeno življenje se ji je odkrilo kot približevanje Bogu in vsa njena umska odkrivanja so postala postaje na poti do Kristusa. Iskanje resnice ji je bilo do konca življenja glavna duhovna strast. Zapisala je: "Kristusu je ljubo, če imaš resnico rajši od njega, kajti preden Kristus postane Kristus, je resnica. Kdor se odvrne od njega in se napoti proti resnici, ne bo napravil velikega ovinka, prej ali slej pa bo padel v njegovo naročje." V Kristusovem naročju je bila tudi ona: sicer ni bila krščena (o krstu je razmišljala in se nanj pripravljala, a jo je prehitela smrt), vendar pa je bila zvesta Kristusovemu oznanilu v njegovih najčistejših prvinah.

... več o njej preberite v pričevanju 03_2009

nekaj njenih misli:

• Ponižnost je neizogibna, ko se zavemo, da ne vemo, kaj bo z nami v prihodnosti.
• Ne po tem, kako nekdo govori o Bogu, spoznam, ali je njegova duša šla skozi ogenj božje ljubezni, temveč po tem, kako govori o zemeljskih stvareh.
• Lepota sveta nam govori o Ljubezni, ki je njegova duša, kakor bi nam lahko govorile poteze človeškega obraza, ki bi bil dovršeno lep in ne bi lagal.
• Skrajna veličina krščanstva obstaja v tem, da ne išče nadnaravnega sredstva zoper trpljenje, temveč nadnaravno uporabo trpljenja.
• Zakaj bi si skrbi? Ni moja zadeva misliti nase. Moja zadeva je misliti na Boga. Zadeva Boga pa je misliti name.
• Le tisti, ki ima čut za božje, more upati, da ga bo odkrilo in našlo ... Človeku ni dano, da bi se približal Bogu, le Bog se more približati človeku.
  več:

LETA 1947 UMORJEN MIROSLAV BULEŠIĆ

HRVAŠKI DUHOVNIK, MUČENEC IN BLAŽENI, († 1920)

»Mučeništvo je najvišje pričevanje za resničnost vere; mučeništvo pomeni pričevanje, ki gre prav do smrti,« razlaga Katekizem katoliške Cerkve. »Mučenec pričuje za umrlega in vstalega Kristusa, s katerim je zedinjen po ljubezni ... Smrt pretrpi z dejanjem srčnosti« (KKC 2473). Papež bl. Janez Pavel II. je v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja, s katerim je podal pregled dogodkov v jubilejnem svetem letu 2000, zapisal: »Ob priložnosti Svetega leta je bilo veliko storjeno, da bi zbrali dragocene spomine na pričevalce vere v 20. stoletju. Spomnili smo se jih in jih počastili 7. maja 2000 skupaj s predstavniki drugih Cerkva ali cerkvenih skupnosti na zgovornem prizorišču Koloseja, ki je simbol prvih preganjanj. Te dediščine ne smemo zapraviti, terja trajno dolžnost hvaležnosti in jo ponovno dajemo v zgled za posnemanje.« Med te pričevalce-mučence spada tudi mlad istrski duhovnik Miroslav Bulešić, ki je bil 28. septembra 2013 v puljski Areni razglašen za blaženega. Z njegovo mučeniško smrtjo sta povezana dva slovenska duhovnika: Jakob Ukmar, ki je ta dan, 24. avgusta 1947, v Lanišću birmoval, in Štefan Cek, tedanji župnik v tej istrski vasi.

... več o njem preberite v pričevanju 09_2013

njegove misli:

• Če me hočeš vzeti k sebi, sem pripravljen. Svoje življenje ti popolnoma darujem za tvojo čredo. S tvojo milostjo in če me imaš za vrednega, se ne bojim mučeništva, temveč po njem hrepenim. Naj se zgodi tvoja volja.
• Ničesar se ne bojim, ker vem, da oprvjam svojo dolžnost in sem miren pred Bogom in pred judmi. Pustim vam, da sodite in presodite moje delovanej... Jaz se bom vedno držal vere, svojega poštenja, ki ga ne bom prodal za nobeno ceno tega sveta; brez strahu bom vsakemu povedal tisto, kaj je pošteno in tudi tisto, kar ni pošteno. Po teh načelih bom živeo. To so Kristusova načela. Če me ubijejo, me bodo ubili za Boga in za vero.
• Biti duhovnik pomeni biti mučenec, Gospod, želim, če je tvoja volja, čimprej priti k tebi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1491 ROJEN IGNACIJ LOJOLSKI

ŠPANSKI DUHOVNIK, USTANOVITELJ JEZUITOV, SVETNIK († 1556)

Njegova življenjska pot se je pričela leta 1491 na gradu Lojola v baskovski provinci na severozahodu Španije, kjer se je rodil kot dvanajsti ali trinajsti (in zadnji) otrok podeželskega plemiča. Pri krstu je dobil ime Inigo, se v mladosti navduševal za viteško in pustolovsko življenje, bil je neustrašen bojevnik, ranjen pri obrambi Pamplone... Med zdravljenjem je prebiral Življenje svetnikov in se odločil da bo posnemal viteze nebeškega Kralja ...

več o njem preberite v rubriki pričevalec evangelija

nekaj njegovih misli

• Učlovečena božja Beseda, nauči me velikodušnosti: da ti služim, kakor ti zaslužiš, da ti dajem, ne da bi štel, da se borim, ne da bi gledal na rane, da delam, ne da bi iskal počitka, da se razdam, ne da bi iskal drugega plačila kakor zavest, da  sem izpolnil tvojo sveto voIjo.
  
• V nekaterih primerih je bolje molčati kot pa govoriti. Ni potrebna zgovornost za obrambo tam, kjer nas resnica brani.
  
• Kdor gre za Bogom, hodi vedno najbolj varno. Ko bi marsikdo vedel, kaj je Bog hotel napraviti iz njega, ko bi v najodločilnejših urah svojega življenja prisluhnil božjemu glasu!
  
• Tisti, ki ga tare pobitost, naj misli, kako ima dovolj milosti, da se je zmožen z njo korenito postaviti po robu vsem svojim nasprotnikom in se utrditi v svojem Stvarniku in Gospodu.
  
• Človek je zato ustvarjen, da bi slavil in častil Boga, mu služil in tako rešil svojo dušo. Drugo na zemlji je ustvarjeno za človeka in da mu pripomore doseči ta cilj, za katerega je ustvarjen.
  
• Gospod, vsi ljudje so tvoji otroci in imajo prostor v tvojem srcu, torej morajo imeti prostor tudi v mojem srcu.
  
• Ljubezen je v tem, da človek deli, kar ima in kar je, s tistimi, ki jih ljubi.
  
• Duše ne nasiti in ne zadovolji obilnost znanja, temveč notranje čutenje in okušanje stvari.
  
• Kakor kamen ne ve, kaj bo kipar naredil iz njega, kipar pa že v duhu gleda umetnino, tako največ ljudi ne sluti, kaj bi Bog naredil iz njih, če bi se ne ustavljali božji milosti.
  
• Knjig ne presojajte po tem, kar obetajo v uvodu, ampak po tem, kar dosežejo pri bralcu ob sklepu.
  
• Ljubezen se mora uveljaviti bolj v dejanjih kakor pa v besedah. Ljubezen je v medsebojnem dajanju, da namreč, kdor ljubi, tistemu, ki ga ljubi, daje in podeljuje, kar ima in premore; z druge strani pa prav tako ljubljeni tistemu, ki ljubi.
  
• Človek se pri jedi v mislih zazre v Kristusa, našega Gospoda, kako z apostoli je in pije, gleda in govori; skuša ga posnemati.
  
• Nihče od nas ne sluti, kaj bi Bog naredil iz njega, če bi se mu popolnoma prepustil.

LETA 1524 UMRL VASCO DA GAMA

PORTUGALSKI POMORŠČAK IN ADMIRAL (* 1460  ALI 1469)

Eden najuspešnejših evropskih raziskovalcev v času odkritij novih dežel, vodja prve odprave, ki je iz Evrope priplula do Indije. Z obplutjem Afrike je Portugalski odprl pomorsko pot do Indije in na Vzhod.

LETA 1798 ROJEN ADAM MICKIEWICZ

NAJVEČJI POLJSKI PESNIK († 1855)

Začetnik in največji pesnik poljske romantike je Adam Mickiewicz. Kot dejaven domoljub je moral zapustiti Poljsko in je deloval v Švici in Franciji. Njegova zgodovinska pesnitev iz časa Napoleonovega pohoda na Rusijo Gospod Tadej (1834) je postala poljski nacionalni ep.

njegovi verzi:

• Je Mojster, ki je v zbor zbral vse duhove, / v njih spev vsa srca uglasil kot zvonove, / navil, strunar, na strune vse prvine,/ udaril vanje vihre, gromovine / in eno pesem svira v večnost časa - / a svet dojel ni v spevu niti glasa... // Je Mojster, ki poslikal svod neba je, / odraz podob odbil v voda gladine, / vzor piramidam vrezal v vrh gora je / in jih odlil v dnu zemlje iz kovine, / že v veke Mojster v tem se razodeva - / a svet še ene misli ne umeva... // Je Mojster sloga: v nekaj besedi je / zajel vso snov o božji veličini, / dejanj je svojih knjigo in vizije / pojasnil z glasom, čudeži in čini, / doslej je svetu segal čez vse meje - / zdaj svet prezira ga, za brata šteje... // Pozemski mojster, kaj so tvoja sila, / podobe, kipi, tvoja izrazila? / In pritožuješ se, če kdo med brati / ti misli, del, besed ne ume brati? / Poglej na Mojstra: trpi, božji sine, / neznan in nepriznan od povprečnine!

LETA 1829 ROJEN BENJAMIN IPAVEC

SKLADATELJ IN ZDRAVNIK IZ RODBINE SKLADATELJEV IPAVCEV († 1908)

Rodbina Ipavcev iz Šentjurja pri Celju, katere korenine segajo v Belo Krajino, je slovenski glasbi "podarila" štiri skladatelje, ki so bili po poklicu vsi zdravniki. Benjamin velja ob Antonu Foersterju in Franu Gerbiču za glavnega predstavnika slovenske glasbene romantike. Večji del življenja je služboval kot zdravnik v Gradcu (zadnjih 27 let je bil primarij v otroški bolnišnici), kjer je umrl in tam je tudi pokopan. Od vseh Ipavcev je bil najbolj plodovit. Največje dosežke, sodijo strokovnjaki, je ustvaril v vokalni liriki; s samospevi na besedila slovenskih pesnikov (Prešerna, Jenka, Gregorčiča, Murna) je dosegel evropsko višino in si prislužil vzdevek 'slovenski Schubert'. Napisal je tudi dve večji deli: opereto Tičnik (1862) in prvo slovensko opero z zgodovinsko snovjo Teharski plemiči (1891), za katero je libreto zložil pesnik Anton Funtek. Benjamin Ipavec je dejavno (kot zborovodja) sodeloval v čitalnicah v Celju, Ljubljani in Mariboru.

... več o njem in rodbini Ipavec preberite v rubriki obletnica meseca 12_1993

LETA 1853 ROJEN FRANC KOS

SLOVENSKI ZGODOVINAR († 1924)

Ko se začenja v zadnjih desetletjih 19. stoletja slovensko kritično zgodovinopisje (Franc Kos in njegova generacija, ki je začela sistematično zbirati vire in jih kritično pretresati ter tako postavila spoznavanje slovenske preteklosti na trdna tla), se je takoj vnovič uveljavila koncepcija skupne zgodovine slovenskega naroda, po kratkem posebnem zanimanju za politično zgodovino pa tudi vse močnejše usmerjanje v probleme gospodarske in družbene, posebej pa tudi kolonizacijske zgodovine na slovenskih tleh, zlasti za dobo od narodnega prebujenja naprej v povezanosti s kulturno in literarno zgodovino. (Bogo Grafenauer, Zgodovina Slovencev)

Pisatelj Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, kako se je rodila njegova zgodovinska povest Pod svobodnim soncem. "Leta 1903 sem bil pri Kreku. Pred seboj je imel Kosovo gradivo, ki je izšlo tedaj. Takoj me je vprašal: 'Fantič, ali si to prebral?' - 'Nisem je še.' - 'Beri in študiraj!' Imel je odprto tam, kjer Sloven odgovarja: 'Doklercajt (tako je rekel Krek) je kaj sonca in doklercajt je kaj mečev, se Sloven ne poda.' Samo to mi je navedel. Nato je rekel: 'Vidiš, v naši stari zgodovini je polno imenitne snovi za vas pismarje, kralje fantazije. Loti se kaj takega!"' Zbiratelj tistega gradiva, ki ga je imel pred sabo Krek, je bil zgodovinar Franc Kos, ki se je rodil na današnji dan.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 12_2003

LETA 1863 UMRL WILLIAM MAKEPEACE THACKERAY

ANGLEŠKI PISATELJ (* 1811)

Rojen v Indiji, kjer je preživel tudi svoje otroštvo, velja za očeta tako imenovanega viktorijanskega romana. Bič svojega peresa je zavihtel nad malomeščanskimi višjimi sloji. Njegovo najpomembnejše delo je roman Semenj ničevosti (1847/48), s katerim je pisatelj v marsičem postavil ogledalo tudi današnjemu času, saj se 'semenj ničevosti' nadaljuje.

LETA 1874 UMRL JOSIP PODMILŠAK

IMENOVAN TUDI ANDREJČKOV JOŽE, PISATELJ (* 1845)

Manj kot trideset let je živel Josip Podmilšak, pa ga naša slovstvena zgodovina uvršča med najplodovitejše ljudske pripovednike. Znan je pod pisateljskim imenom Andrejčkov Jože. Bil je učenec Josipa Jurčiča: po zgledu njegovih Črtic iz življenja našega naroda je od leta 1860 objavljal svoje Črtice iz življenja na kmetih. Njegovo najbolj znano delo je povest Žalost in veselje (1870), ki je dolgo veljala za eno najbolj priljubljenih ljudskih knjig.

LETA 1885 ROJENA LILI NOVY

PESNICA IN PREVAJALKA POEZIJE († 1958)

"Živeti - umreti - živeti- / saj konca nikoli ne bo," je svojo vero v življenje po smrti v pesmi Hodim izpovedala slovenska pesnica in odlična prevajalka Lili Novy. Pisala je tudi pesmi za otroke, ki so po njeni smrti izšle v dveh zbirkah: Pikapoka (1968) in Majhni ste na tem velikem svetu (1973). Obiskovala je šole in otrokom brala svoje pesmi.

... več o njej si preberite v rubriki obletnica meseca 03_1998

... nekaj njenih verzov:

• Vsak jo nosi, neko rano, / ki jo vsakemu zastira, / materi celo prikriva. / Z lastno jo krvjo izpira, / z lastno solzo jo umiva / sam.
  
• Hodim in dvigam glavô / preganjam pretečo prikazen / in strah, ki je jalov in prazen. / Živeti – umreti – Živeti – / saj konca nikoli ne bo.
  
• Slovo je vse. Ni rojstvo že slovo / od matere, ljubezen od zasnutka / ljubezni? Ni življenje vse zato / tako lepo, / ker je slovo od vsakega trenutka?
  
• Jesen. Znova slutim vso višino / in čutim vso globino kot drevo, / ki mu razklala strela je sredino / in ki odmira in mu je lepo.

LETA 1887 ROJEN IVAN MATIČIČ

PISATELJ († 1979)

Izučil se je tiskarstva in pred prvo vojno delal v Celovcu, med vojno je bil avstrijski vojak, po njej pa je našel zaposlitev v Ljubljani. Po drugi vojni je začel poučevati tiskarstvo na grafični šoli v Ljubljani. Sestavil je Slovarček slovenskih tiskarskih izrazov za tiskarne in knjigoveznice, pisal pa tudi prozo. Doživetja v prvi svetovni vojni je popisal v reportažni knjigi Na krvavih poljanah. Po uspehu te knjige je vztrajal pri zgodovinski povesti (V robstvu, Ognjena žica, Živi izvir), znana je koroška povest Moč zemlje ... Prav v kmečki povesti je bil najbolj močan in tako velja za enega najplodovitejših predstavnikov. Nekaj naslovov: Životarci, Petrinka, Dom v samori, Fant s Kresina, Rezinka ...

LETA 1914 ROJEN JOŽEF ŽABKAR

DUHOVNIK, NADŠKOF IN DIPLOMAT, PRVI PAPEŠKI NUNCIJ SLOVENSKEGA RODU († 1984)

Rojen je bil v Ljubljani, mladost pa je preživel na Jesenicah (oče je bil lekarnar in župan), leta 1933 je maturiral v Ljubljani in vstopil v bogoslovje. Teologijo je študiral v Innsbrucku in na Gregoriani v Rimu (doktorat iz cerkvenega prava). Duhovnik je postal 23. septembra 1939 v Ljubljani. Med vojno je nadaljeval študij v Rimu. Kot prvega Slovenca so ga sprejeli na akademijo, kjer se šolajo vatikanski diplomati. Leta 1948 je že v službi na vatikanskem diplomatskem predstavništvu v Pragi, po tamkajšnjem državnem udaru se preseli v Kongo, a ga zaradi bolezni kmalu pokličejo v Rim, kjer vrsto let opravlja pomembne naloge. Leta 1967 postane stalni opazovalec apostolskega sedeža pri UNESCO v Parizu, naslovni škof  pri Gospe Sveti (Virunum) in apostolski pronuncij na Finskem in apostolski delegat za skandinavske dežele (takrat je bil tam pri njem v službi tudi sedanji apostolski nuncij v Sloveniji Juliusz Janusz). Kasneje zaradi bolezni do konca življenja ostane v Rimu kot svetnik na državnem tajništvu. Med diplomati je užival velik ugled, bil je zelo izobražen in govoril je vse glavne evropske jezike. Pokopali so ga v družinski grobnici v (stari) Gorici. Na pobudo sorodnikov pa so 13. oktobra 2012 njegove posmrtne ostanke prenesli na ljubljanske Žale, kjer čaka vstajenja na duhovniškem pokopališču ...

LETA 1994 UMRL JANEZ JENKO

PRVI ŠKOF OBNOVLJENE IN POVEČANE KOPRSKE ŠKOFIJE (* 1910)

"Po božji odredbi je prva naloga škofa oznanjevanje evangelija. Vernikom, zaupanim njegovi skrbi, oznanja vero, ki jo je treba sprejeti in po njej uravnavati svoje življenje," je zapisal dr. Janez Jenko, prvi škof obnovljene in povečane koprske škofije v svojem pismu vernikom ob vzpostavitvi njene samostojnosti (17. oktobra 1977). Močno izstopajoča lastnost škofa Janeza Jenka je bila njegova pravovernost - zvestoba neokrnjenemu evangeljskemu nauku, kakor ga ohranja in iz roda v rod posreduje cerkveno učiteljstvo, škofje v občestvu s papežem. Tega se je držal že pred nastopom škofovske službe, v kateri si je kot vodilo izbral geslo "Vera - zmaga" (Fides - victoria) po besedah apostola Janeza: "Zmaga, ki premaga svet, je naša vera" (1 Jn 5,4). Po tem geslu se je dosledno ravnal. Njegov naslednik škof Metod Pirih je ob njegovem pogrebu (28. decembra 1994) dejal: "Škof Janez je trdno veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in trd življenjski boj v zmago." Ob obletnici njegovega rojstva smo Bogu hvaležni za pogumno pričevanje tega naslednika apostolov, moža trdne vere, ki je bil močna opora svojim duhovnikom in vernikom.

... več o njem preberite v pričevanju 05_2010

nekaj njegovih misli:

• V Bogu je vse človeštvo ena sama velika družina, v kateri vlada zakon medsebojne ljubezni in vzajemne pomoči.
  
• Bog zahteva od ljudi, tudi našega časa, da se sami trudijo pri reševanju življenjskih vprašanj, Cerkev pa lahko s svojo modrostjo in nadnaravnimi sredstvi vedno najuspešneje pomaga.
  
• Če hočemo svojo nalogo krščanskega pričevanja dobro opravljati, moramo vedeti, kaj morajo kristjani danes delati. Bog nagrajuje predvsem našo dobro voljo in ne zunanjih uspehov.
  
• Za Kristusa moramo ogreti človeka tako, da ne vidi v njem samo najvišje resnice, ampak tudi največjo vrednoto in da začuti zanj največjo privlačnost.

LETA 1995 UMRL LOJZE KRAKAR

PESNIK, PREVAJALEC, LITERARNI ZGODOVINAR IN ESEJIST (* 1926)

Življenjska pot tega Belokranjca, pesnika, prevajalca, literarnega zgodovinarja in esejista, je bila zelo razgibana. Po diplomi na ljubljanski slavistiki si je nekaj let služil kruh kot urednik raznih listov, deset let je bil lektor za slovenščino v Frankfurtu in tam je 1970 doktoriral. Službo profesorja je dobil na filozofski fakulteti v Zadru. Njegov pesniški razvoj je potekal od povojnega graditeljskega aktivizma do razočaranja in resignacije, o čemer priča naslov njegove druge pesniške zbirke Cvet pelina (1962).

nekaj verzov:

• Sonce, nagni bliže svoj obraz, / poglej to prst, ki jo suši tvoj žar, / povej, ne bo li mar to naš najlepši dar / za vse, ki ljubimo jih — in za nas? // Če ne verjameš nam, užgi močneje, / da teklo s hrbtov bo kot kri iz ran, / pa veš, vso moč, kar jo imaš, zaman / raztresaš tod — srce topleje greje. // Povabimo vsak dan te k sebi v vas, / saj si popotnik širnih, daljnih cest, / in kamor prideš, vsem povej na glas, // kaj zmore človek, klicu duše zvest. / Pokaži vsem, ki ne vedo o nas / svoj smeh in reci: to je njih povest! (Beseda soncu)

LETA 2002 UMRL TINE LOGAR

RAZISKOVALEC SLO. NAREČIJ (DIALEKTOLOG), JEZIKOSLOVEC (* 1916)

Študij slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani je Tine Logar leta 1940 kronal z disertacijo o svojem domačem, horjulskem govoru. Po vojni je vse do upokojitve leta 1978 predaval zgodovino slovenskega jezika in dialektologijo. Bil je predsednik glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Po Franu Ramovšu je Tine Logar najpomembnejši slovenski dialektolog: za slovenski lingvistični atlas je zapisal nad 300 govorov. Skupaj z Jakobom Riglerjem je izdal Karto slovenskih narečij (1983).

LETA 2009 UMRL JOŽE ŠIFRER

LIT. ZGODOVINAR IN KRITIK (* 1922)

Rodil se je v kmečki družini v Žabnici pri Kranju. Leta 1949 je na Univerzi v Ljubljani diplomiral slavistiko. Najprej je poučeval na Tehnični srednji šoli v Ljubljani, leta 1952 so ga premestili na Jesenice. V letih 1950–1970 je bil ravnatelj jeseniške gimnazije, ki je pod njegovim vodstvom postala ugledna srednješolska ustanova. Leta 1973 se je moral posloviti od prosvetne službe. Pisati je začel leta 1954. Njegovo najpomembnejše delo je bilo urejanje zbranega dela Frana Saleškega Finžgarja.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1779 ROJEN MATIJA AHACEL

UREDNIK, PESNIK IN PUBLICIST († 1845)

Rojen v Gorenčicah na Koroškem , leta 1801 postal na celovškem liceju nadomestni učitelj matematike, pozneje pa je vodil stolico za kmetijstvo in od 1825 učil naravoslovje. Od leta 1811 je bil član in od 1820 tudi tajnik koroške Kmetijske družbe. Po uvedbi slovenščine v celovškem bogoslovju (1821) je za bogoslovce nakupil slovenske knjige. Matija Ahacel je s Slomškovim sodelovanjem leta 1833 izdal Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, prvo slovensko posvetno pesmarico z notami (pesmi Mihaela Andreaša, U. Jarnika, A. M. Slomška, L. Volkmerja).

LETA 1786 ROJEN WILHELM GRIMM

JEZIKOSLOVEC, ZBIRATELJ IN UREDNIK PRAVLJIC († 1859)

Pravljice so pripovedi, v katerih se dogajajo neverjetne stvari, mogoče le v domišljiji, in v katerih navadno zmaga dobro. Pravljice so umetne (Andersen) ali ljudske. Nemške sta zbrala in uredila brata Jakob in Wilhelm Grimm. Med njimi so najbolj razširjene in številne jezike prevedene: Rdeča kapica, Pepelka, Sneguljčica, Trnuljčica, Janko in Metka.

LETA 1815 UMRL ROBERT FULTON

AMERIŠKI INŽENIR IN IZUMITELJ (* 1765)

Rojen v ZDA kot sin irskih priseljencev, leta 1787 se je vrnil v Anglijo in se ukvarjal z inženirstvom plovil in kanalov. Čez deset let je v Parizu predlagal izdelavo podmornice, ki jo je tudi zgradil, vendar se kot orožje ni obnesla. Na začetku 19. stol je s pomočjo ameriškega poslovneža Livingstona zgradil prvi parnik in delal poskuse na Seni. Ko se je vrnil v ZDA je tam zgradil prvi rečni parnik Clermont, ki je plul po reki Hudson med New Yorkom in Albanyjem.

LETA 1859 ROJEN KAREL ŠTREKELJ

JEZIKOSLOVEC, SLAVIST, PUBLICIST, ETNOLOG IN ZBIRATELJ LJUDSKEGA BLAGA († 1912)

Jezikoslovec, etnograf in literarni zgodovinar Karel Štrekelj je leta 1886 pri Slovenski matici prevzel skrb za izdajo ljudskih pesmi in pripravil zbirko Slovenske narodne pesmi, ki je izhajala od leta 1893 do 1923, četrto knjigo je po Štrekljevi smrti dokončal Joža Glonar. Ob izidu je bila Štrekljeva izdaja naših narodnih pesmi najboljša in najobširnejša taka zbirka pri slovanskih narodih. V predgovoru k prvemu snopiču (22. oktobra 1895) je Štrekelj zapisal, da bodo v zbirko Slovenske narodne pesmi sprejete "vse dosedaj zapisane, urejevalcu dostopne narodne Pesmi, ki so brez dvoma narodova lastnina ali vsaj take, ki duševne vrednosti naroda ne oma­dežujejo".

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1999) 2

o njem

Največ slovenskih ljudskih pesmi so ohranili zapisovalci iz prve polovice in sredine 19. stoletja. Prvotno so zbiralci ljudskega blaga dela popravljali. Karel Štrekelj, največji zbiralec slovenske ljudske pesmi in izdajatelj najobsežnejše take zbirke; pa je tiskal dela taka, kot so mu jih zapisali (Silva Trdina).

LETA 1897 ROJEN MATIJA BRAVNIČAR

SKLADATELJ († 1977)

Rodil se je na današnji dan v Tolminu, Najprej se je v Gorici učil violino, potem je študiral pri Mariju Kogoju, leta 1932 pa je končal študij kompozicije pri Slavku Ostercu na ljubljanskem Konservatoriju. Sprva je bil violinist ljubljanskega opernega orkestra, pozneje pa direktor Akademije za glasbo, kjer je predaval kompozicijo. Matija Bravničar je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zgledoval se je po ekspresionizmu Marija Kogoja, veliko pa je iskal tudi v ljudskem izročilu, uporabljal je folklorne prvine. Ukvarjal je predvsem simfonično glasbo, znane so njegove štiri simfonije in orkestralne skladbe Kralj Matjaž, Slovenska plesna burleska in s folkloro prepojena Belokranjska rapsodija. Napisal pa je tudi dve operi Pohujšanje v dolini šentflorijanski in Hlapec Jernej.

LETA 1903 ROJEN VLADIMIR BARTOL

PISATELJ IN DRAMATIK († 1967)

»Pisatelj ni toliko tisti, ki je jezikovno nadarjen, ki piše že od začetka lep in tekoč jezik, marveč predvsem tisti, ki ima kaj povedati. Kdor je nabit z notranjim življenjem, kogar silijo fantazija in močni čustveni pretresi, da se izpoveduje; kdor ima nepremagljivo strast, da oblikuje, kar se je v njem tehtnega, pomembnega in enkratnega (izvirnega) nakopičilo ter strnilo v vizualne, slišne in miselne podobe; samo ta, ki ima notranje bogastvo, ki sili in terja, da pride na dan, more postati pisatelj.« Tako je svoje gledanje na pisateljski poklic izpovedal Vladimir Bartol, ki je s svojimi prvimi spisi spravil slovensko kritiko v začudenje in zadrego. Še po zgodnji smrti je veljal za 'problematičnega pisatelja'. Že od začetka je kazal nagnjenje k eksotiki, ki diha tudi iz njegovega 'življenjskega teksta' - romana Alamut. Njegovo življenje in delo veliko bolje razumemo, če vzamemo v roke njegove nadvse bogate in zanimive spomine Mladost pri Svetem Ivanu, ki so nastajali v letih 1955–1956 in so v letih 2003–2006 izšli v treh zajetnih knjigah.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2013) 2

njegova misel:

• Kdor deluje javno in veruje v svoj poklic, v svoje poslanstvo, je dolžan vztrajati, pa čeprav bi letele vanj strele od vseh strani.
  
• Če so na svetu čudeži, potem je gotovo eden od največjih med temi prva ljubezen... Prva ljubezen udari v mladostnika kakor strela z jasnega neba.

LETA 1934 ROJEN JOŽEF TOPOLOVEC

DUHOVNIK, PISATELJ, PUBLICIST († 2010)

Rojen v Kočicah v župniji Žetale, je po osnovni šoli obiskoval gimnazijo v Mariboru in jo končal v Celju. Leta 1959 je bil posvečen v duhovnika, kaplanska pot ga je vodila od Slivnice/MB in Vojnika do Makol; župnijski upravitelj pa je bil v Makolah, Poljčanah, Jarenini in Stranicah. Njegovo zavzeto duhovniško delo je spremljala ljubezen do lepe slovenske besede. Začel je izdajati literarno revijo Oznanjenje ter pisati povesti, katerih snov je zajemal iz domače haloške pokrajine in njenih ljudi. Pisal je pod psevdonimom Haložan. Napisal je dvanajst knjig (oceno nekaterih smo objavili tudi v Ognjišču - Priporočamo, berite): Anika, Dobrenci, Ali res ni sonca, Košček raja, Pokošena trava, Rozika ...)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1620 ROJEN MATIJA KASTELEC

DUHOVNIK, KANONIK, LEKSIKOGRAF, PREVAJALEC IN NABOŽNI PISATELJ († 1688)

"Matija Kastelec je znamenit iz dveh razlogov: program dotedanjih katoliških pisateljev, ki so pisali samo za cerkev in duhovščino, je razširil tudi na ljudstvo in v slovensko književnost je vpe­ljal barok," piše literarni zgodovinar Martin Jevnikar. Kot duhovnik je prizadevno oznanjal evangelij tudi s pisano besedo. Po mnenju poznavalcev je bil po dolgih letih prvi pisec, ki se je načrtno lo­til obsežnega dela in  v marsikaterem pogledu navezal svoje delo tudi na slovstvo slovenskih protestantov, na njih  pisavo in jezik.

... več o njem preberite v obletnici meseca 01_2000

LETA 1757 UMRL FRANCESCO ROBBA

ITALIJANSKI KIPAR, ZNAN PO LJUBLJANSKEM VODNJAKU  (*  1698)

Italijanski baročni kipar Francesco Robba, ki je prišel v Ljubljano okoli let 1721, je najbolj znan po Vodnjaku slovenskih rek pred ljubljanskim magistratom. Njegova glavna dela v Ljubljani pa so oltarji za razne cerkve: pri Sv. Jakobu, pri frančiškanih in uršulinkah, keruba na oltarju sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici.

LETA 1776 ROJEN ERNST THEODOR AMADEUS HOFFMANN

NEMŠKI SKLADATELJ, PISATELJ ( †  1822)

Ta  vsestransko nadarjen umetnik je bil po poklicu pravnik, služboval pa je kot sodni uradnik v Berlinu in v pruskem delu Poljske. Poleg svojega poklica se je ukvarjal tudi z glasbo, posvečal pa se je tudi književnosti in risanju. V literaturi je s svojimi pripovedkami najvidnejši predstavnik nemške romantike. Njegove novele in umetne pravljice obravnavajo predvsem glasbena in umetniška vprašanja, v sebi pa imajo veliko domišljijskih prvin, vsakdanjosti in sanj, ironije, satire in grozljive podzavesti. Po njegovi literarni predlogi je skladatelj Offenbach napisal opero Hoffmanove pripovedke (v treh dejanjih s prologom in epilogom), Hoffmanova pa je tudi predloga za balet Hrestač P. I. Čajkovskega.

LETA 1784 UMRL PETER PAVEL GLAVAR

DUHOVNIK, GOSPODARSTVENIK IN MECEN (* 1721)

Potem je zaživel Peter Pavel Glavar življenje šempetrskega župnika, oskrbnika viteške komende, skrbnega in umnega gospodarja in dušnega pastirja. Zgodovina slovenskega ljudstva je ohranila spomin ne njegovo dolgoletno ljudstvu in cerkvi koristno delovanje. Bil je najumnejši čebelar, kmet in sadjar, bil je goreč oznanjevavec besede božje, dobrotnik svojih faranov, oče ubogim. Sezidal je šolo in poklical za učitelja Zupana iz Kamne Gorice. Ustanovil je v Komendi beneficiat in spolnil, kar je bil obljubil pri Svetem Joštu. Sezidal je v Tunjicah cerkev svete Ane. S svojo darovitostjo je namnožil tudi svetsko blago in kupil lanšpreško graščino na Dolenjskem, kamor se je v svojih starih letih preselil. S prijatelji je užival sadove svojega zemeljskega imetja ... –Tako je v zadnjem poglavju življenjepisne povesti Pater Pavel Glavar, lanšpreški gospod (1922) pisatelj Ivan Pregelj na kratko povzel vse odlike moža, ki ga predstavljamo ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem preberite v obletnici meseca 01_2014

LETA 1821 ROJEN BLAŽ KOCEN

GEOGRAF IN KARTOGRAF († 1871)

Šolal se je v Celju in Gradcu, po študiju bogoslovja v Celovcu je bil posvečen v duhovnika leta 1845. Nekaj let je deloval v raznih župnijah, potem pa je na željo vlade, ki je po reformi šolstva potrebovala večje število profesorjev, poučeval na gimnaziji v Celju. Bolj se je uveljavil kot kartograf, avtor zemljevidov avstrijskih dežel, ki so do leta 1918, do razpada monarhije, doživeli 42 izdaj. Njegove karte so bile preglednejše, z imeni manj natrpane. V atlantu iz leta 1875 je tudi posebna karta slovenskih dežel.

LETA 1870 UMRL JOŽEF BURGER

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC (* 1800)

Zibelka mu je tekla v Krašnji pri Kamniku. Po mašniškem posvečenju leta 1824 je bil najprej župnijski upravitelj na Bledu, nato spiritual v ljubljanskem bogoslovju, od leta 1836 do smrti (1870) župnik in dekan v Šmartnem pri Litiji. Vseskozi se je ogreval za literarno dejavnost. Najbolj uspešen je bil kot prevajalec. Leta 1833 je izdal nov Lekcijonar – Listi in evangeliji za nedelje in praznike celega leta in vse dni svetega posta –, ki je s tridelno zgradbo pomembno pripomogel h koledarju svetnikov.

LETA 1896 ROJEN ANTON GOJMIR KOS

SLIKAR, PROFESOR IN AKADEMIK († 1970)

Sin zgodovinarja Franca Kosa iz Selc v Selški dolini. Rojen v stari Gorici, šolal se je na Dunaju, poučeval risanje na šolah in bil tudi profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, eno leto tudi ravnatelj Mestne galerije v Ljubljani. Znan je po tem, da je slikal velike (monumentalne) upodobitve zgodovinskih dogodkov (Umestitev na Gosposvetskem polju, Boj pri Krškem, Prihod Slovencev), po drugi svetovni vojni je bil tudi portretist (Franca Saleškega Finžgarja, Otona Župančiča, Franceta Steleta ...) , vrh svojega ustvarjanja pa je dosegel s tihožitji in oljnimi krajinami (Po kopeli, Piknik, Ob morju; krajine iz Slovenije). Zanimala ga je predvsem barva in njen nanos na platno (znan je po močnih barvnih nanosih) in smiselna urejenost vsega na sliki v harmonično celoto ... Bil je redni član SAZU in prejemnik dveh Prešernovih nagrad.

LETA 1901 ROJENA ŠTEFKA BULOVEC

USTVARJALKA SLOVENSKE BIBLIOGRAFIJE († 1984)

Bibliografija je po določeni tematiki urejen seznam tiskanih del pa tudi veda o popisovanju in označevanju pisanih del. Sestavljanje bibliografij terja ogromno dela in veliko natančnost. 'Čebela' na tem področju je bila Štefka Bulovec, ki je dolga leta zbirala gradivo za slovensko bibliografijo. Že pred drugo svetovno vojno je obdelala 25.000 enot slovenskih tiskov, ki so izšli v letih 1913–1945, po vojni pa je to delo nadaljevala.

LETA  1906 ROJENA MARJA BORŠNIK

LITERARNA ZGODOVINARKA († 1982)

Literarna zgodovinarka Marja Boršnik je na ljubljanski univerzi predavala slovenski literarno zgodovino. Raziskovala je predvsem novejšo slovenski literaturo od srede 19. stoletja dalje. Posebno pozornost je posvečala književnicam - uredila je izbrano delo Vide Jerajeve ter izbrano delo Zofke Kveder.

LETA 1913 ROJENA JULIJA BRAČIČ

PISATELJICA VEČERNIŠKIH POVESTI († 1994)

Izraz 'večerniška povest' je nastal po zbirki slovenske večernice Mohorjeve družbe, naše najstarejše knjižne založbe. V njej so izhajale poučne povesti, povečini iz kmečkega življenja, tudi izpod peresa priznanih pisateljev (Jurčič, Bevk, Pregelj). Julija Bračič je večerniško povest obogatila s tem, da dogajanje ne poteka samo v kmečkem okolju, temveč tudi v predmestju in mestu.

LETA 1915 ROJEN FRANC HUSU

PUBLICIST, prevajalec Prešerna v italijanščino († 2003)

Prvi od osmih otrok slovenske kmečke družine s Proseka pri Trstu je postal redovnik klaretinec italijanske province, v kateri je opravljal pomembne službe. Napisal je prvi temeljit življenjepis sv. Antona Marija Clareta (1807–1870). V svojem prevajalskem delu se je posvetil slovenski literaturi. Osem let je prevajal in pilil Prešernov Krst pri Savici, ki je izšel v Ljubljani v dvojezični izdaji (1972). V italijanščino je prelil tudi celotne Prešernove Poezije (1976).

več:
F. Bole, Pisatelj pater Franc Husu ni hotel pozabiti slovenščine: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1978), 7-10.

LETA 1965 UMRL WINSTON CHURCHILL

BRITANSKI NOVINAR, ČASTNIK, DRŽAVNIK IN PISATELJ, NOBELOVEC (* 1874)

Na vprašanje, kdo je bil Winston Churchill, bi zelo veliko ljudi znalo povedati: "Britanski politik, državnik in vojskovodja." Njegovo ime je tesno povezano z dogajanji med drugo svetovno vojno. Churchill pa je znal tudi spretno sukati pero. Leta 1953 mu je švedska akademija podelila Nobelovo nagrado za književnost in sicer za njegovo avtobiografijo Moja mlada leta. Dočakal je visoko starost 91 let.

nekaj njegovih misli:

• Ljudi lahko delimo na tri vrste: take, ki do onemoglosti delajo, take, ki so do onemoglosti zaskrbljeni, in take, ki se do onemoglosti dolgočasijo.
  
• V življenju boste delali vse vrste napak, a dokler boste plemeniti, iskreni in bojeviti, ne boste ranili sveta in ga spravili v stisko.
  
• Človek nikoli ne sme pozabiti, da ga nesreča, ki ga je prizadela, prav mogoče rešuje pred kako še hujšo nesrečo.
  
• Če sta dva človeka vedno enakega mnenja, potem je eden od njiju odveč.
  
• Od hudobnih besed, ki smo jih raje požrli, kot da bi jih izrekli, si še nihče ni pokvaril želodca.
  
• Pameten človek ne naredi vseh napak sam. Možnost da tudi drugim.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1652 ROJEN JAKOB SCHELL PLEMENITI SCHELENBURG

LJUBLJANSKI TRGOVEC IN MECEN († 1732)

Rojen v Sterzingu pri Innsbrucku, na Kranjsko je prišel zaradi trgovanja med Trstom in avstrijskimi deželami in to njegovo delovanje je zelo vplivalo na živahnost v gospodarstvu. Njegovo bivanje pri nas pa je pomembno tudi zaradi njegove dobrodelnosti, saj je daroval veliko denarja cerkvam in samostanskim skupnostim: obnova cerkve v Kamniku, zvonovi pri sv. Jakobu, oltar v ljubljanski frančiškanski cerkvi, najpomembnejša pa je bila njegova pomoč pri gradnji uršulinske cerkve in samostana ter pri ustanovitvi dekliške šole. Zaradi tega so mu tudi podelili plemiški naslov von Schellenburg. Njegove pomoči so bili še po njegovi smrti deležni številni siromašnejši študentje, ki so se s pomočjo denarja iz njegovih skladov lahko šolali ...

 LETA 1667 ROJEN JANEZ BERTOLD HOFFERN

GLASBENIK, SKLADATELJ, OPEROZ († 1718)

V Ljubljani je delal kot pravnik, v prostem času pa je kot član akademije operozov zbiral ljubitelje glasbe, da so muzicirali in imeli vaje v njegovi hiši na Bregu. Prvo predstavo so imeli 1. marca 1700, čez dve leti (8. januarja) je štirinajst glasbenih navdušencev ustanovilo društvo z imenom »Academia Philo-Harmonicorum, musices cultorum« in glasba je tako postala sestavni del domovinskih in cerkvenih slovesnosti. Janez Bertold Höffern je bil dober glasbenik, ki je obvladal več instrumentov, in tudi uspešen skladatelj. Njegov oratorij »Magdalena se spreobrne« so izvajali 1715 v tedanji uršulinski cerkvi vpričo knežjih oseb in višjega plemstva. Napisal je še oratorija »Potrpežljivi Job« in »Smrt in življenje« Po njegovi smrti je glasba v Ljubljani zopet za nekaj časa zadremala.

LETA 1783 ROJEN SIMON BOLIVAR

JUŽNOAMERIŠKI REVOLUCIONAR IN NARODNI BUDITELJ († 1830)

Ko je v času Napoleonove največje moči (1804) prišel v Evropo, se je odločil, da mora narediti vse, da bi osvobodil svojo deželo izpod kolonialnega španskega jarma. Leta 1805 je prisegel, da bodo Venezuela, Kolumbija (ki je takrat vključevala tudi Panamo), Ekvador, Peru in Bolivija spet samostojne. Prvi poskusi niso bili uspešni, španska vojska je bila premočna, moral je bežati, toda leta 1816 pa se je z vojsko (kakih 500 mož) vrnil in v naslednjih letih je uspelo republikancem po krvavih bojih razglasili republiko Veliko Kolumbijo, prevzeli so nadzor nad Venezuelo in postopoma osvobodili izpod španske oblasti Venezuelo, Edvador, Peru in Bolivijo, ki si je po Bolivarju nadela ime. Njegove velike sanje o združenih deželah nekdanjih španskih kolonij so se razblinile v nemirih, državnih udarih in vojnah že proti koncu njegovega življenja.

LETA 1802 ROJEN ALEXANDRE DUMAS OČE

FRANCOSKI PISATELJ († 1870)

Že kot otrok se je navduševal nad herojskimi in vojaškimi zgodbami svojega očeta, ki mu jih je pripovedovala mati. Preselil se je v Pariz, kjer je začel pisati razne članke za časopise in gledališke igre, v katerih je tudi sam nastopal. Po uspešnih gledaliških igrah pa je začel pisati romane, predvsem zgodovinske in herojske, večinoma so to svobodne predelave dogodkov iz francoske zgodovine. Njegovih spisov je več kot 25 zvezkov, med najbolj znanimi pa so romani Grof Monte Christo, Trije mušketirji, Dvajset let pozneje.

LETA 1833 UMRL JANEZ ANTON ZUPANČIČ (SUPPANTSCHITSCH)

PESNIK, DRAMATIK, ZGODOVINAR, POTOPISEC (* 1785)

Gimnazijo in filozofijo končal v Ljubljani in na Dunaju, bil gimnazijski profesor v Celju, MB in Kopru. Z leposlovjem se je začel ukvarjati že zgodaj, nanj sta vplivala Kopitar in Vodnik, ukvarjal se je z ljudskim pesništvom, po Vodnikovem rokopisu Pegama in Lambergerja je objavil nemški prevod (v ljudski stopici). Pisal je v nemščini v privzdignjenem jeziku, treba je priznati, da je bil mojster verza in kitice (najbolj so mu uspele prigodnice z motivi iz kranjske zgodovine). Znan je po tem, da so bili njegovi učenci Anton Martin Slomšek, Fran Miklošič, Jovan Vesel Koseski. Da bi na stara leta zaslužil nekaj denarja je prepisoval Bohoričevo slovnico. Malo je objavljal v slovenščini, a so bili mnogi njegovi nemški spisi prežeti s prerodno miselnostjo ...

LETA 1842 ROJEN JAKOB ALEŠOVEC

PISATELJ, DRAMATIK, SATIRIK IN NOVINAR, PISEC PRVE SLOVENSKE KRIMINALKE († 1901)

Najbolj znano in tudi najbolj zrelo delo Jakoba Alešovca je satirična avtobiografija Kako sem se jaz likal (1884), v kateri smeši nemškutarstvo. Postal bi bil čevljar, kot je bil njegov oče, če mu učitelj in župnik ne bi omogočila študija, ki ga pa ni končal. Alešovec je sprva pisal v nemščini, po letu 1866 v slovenščini. Napisal je tudi prvo slovensko kriminalko Iz sodniškega življenja (1875).

... več o njem preberite v obletnici meseca, Ognjišče 10_2001

LETA 1863 UMRL GREGOR RIHAR

SKLADATELJ IN ORGANIST, OBNOvitelj slovenske cerkvene glasbe (* 1796)

Postnemu času bi nekaj manjkalo brez pesmi O pridite, stvari, ki jo pojemo pri pobožnosti križevega pota; pesem Zveličar naš je vstal iz groba je nepogrešljivi del slovenskega vstajenja in velikonočne procesije. Obe pesmi sta zelo stari, saj ju je zložil skladatelj Gregor Rihar. Čeprav je bil glasbeni samouk, si je s svojim delom prislužil naslov obnovitelja slovenske cerkvene glasbe. Številne njegove pesmi so "ponarodele", ker je s svojimi napevi zadel pravo struno ljudskega čutenja.

... več o njem preberite v obletnici meseca 03_1996

LETA 1931 ROJEN ERMANNO OLMI

ITALIJANSKI FILMSKI REŽISER, SCENARIST

»Moja obsedenost je Kristus-človek, tisti, ki ga vidim na obrazu mojega bližnjega. Vse človeštvo, ki umira zaradi trpljenja, vse je izenačeno s trpljenjem Kristusa, od bičanja do smrti. On je v tistih, ki jih pretepamo, zasmehujemo, jih porivamo na rob družbe. Oklepam se tega Kristusa, ki je trpel kot človek; ko pravi: »Oče, zakaj si me zapustil?«, je kot da bi rekel: »Resnica, življenje, zakaj sta me zapustila?« To je moja svetla zvezda vodnica v vesolju. Po Kristusu se je svet spremenil, a ne zato, ker smo postali boljši, ampak zato, ker smo več razumeli. Postati boljši je svobodna odločitev slehernega od nas, ko pa smo več razumeli, je naša odgovornost večja.« Tako je razmišljal v pogovoru za italijanski verski tednik Famiglia cristiana (Krščanska družina) znani italijanski filmski režiser Ermanno Olmi ob svoji osemdesetletnici. Dolg seznam filmov, ki jih je posnel, se začenja z dokumentarci; med prvimi celovečernimi filmi je bil film In prišel je človek (1965), ki pripoveduje zgodbo papeža Janeza XXIII po njegovih zapiskih v 'Dnevniku duše'.

... več o njem preberite v pričevanju 09_2011

LETA 1932 ROJEN VINKO RODE

pesnik, pisatelj, filozof in pedagog

Vinko Rode, brat kardinala Franca Rodeta, je leta 1960 diplomiral iz filozofije in pedagogike na jezuitski univerzi El Salvador v Buenos Airesu. Sprva je poučeval filozofijo na srednji šoli, nato pa na državni univerzi v General Picu, od leta 1979 do 1991 je bil ravnatelj srednje šole v Slovenski vasi v Lanuse. Skupaj s Tinetom Debeljakom je leta 1965 izdal pesniško zbirko Pesmi iz pampe, leta 1987 samostojno zbirko Nekje je stvarnost prozorna, 1993 pa v samozaložbi zbirko Soles y soledades. Leta 2005 je pri celjski Mohorjevi izšla zbirka izbranih pesmi in prozni zapisi z naslovom Temno zelenje. Poleg pesmi piše tudi eseje, kritike, potopise in črtice.

nekaj njegovih verzov:

• Prvine zvoka in barve / v tej opojni luči / pričarajo utrip / čudežne biti (Neznane glasbe zvoki)
  
• Medtem ko misli vzletavajo/ na otok dneva, / v daljavi gledam čudo: / zmaj trepeta v jesenskem vetru, / v višavah krili vztrajno / kot drzna misel. (Še globlje, globlje)
  
• Življenje je raztegnjeno na dva bregova; / netvarni breg / je komaj dojemljiv. / Most je sanja, (V globoki noči)
  
• O čar življenja / nad breznom ne-biti! / Odkod ta dar / neprecenljivi? (O kako si želim)
  
• Pomladno sonce žarko greje jutro, / vonjave sape romajo / čez plan prostrano. / Prostor je poln brstenja, / nabrekel novega življenja. / Deviška delta vsa drhti / v pričakovanju / stvarjenja. (V ustju reke Paraná)
  
• Ogenj v sipinah, / pesek - ognjene puščice; / plaža privid, ki pleše / migotaje na oceanski obali. // Zublji v očeh, / v blesku morje prostrano; / telo je nabito s požari: / v nočeh bakrena bitja / rajajo v mitični sopari. (Atlantske plaže)
  
• Ponoči tlé nevidne peči / v zidovjih, na podstrešjih. / Na krilih puščavskega vsevetrja / ni blagodejne rose. / Apokaliptični jezdeci preplavljajo deželo. (Tropsko poletje)
  
• Na drugem koncu sveta, / med travniki, polji in hribi / je grobeljski božji hram / središče / varnega kmečkega ljudstva: / ob angelovem češčenju / oči odtrga od zemlje, / preseže obzorje.
  
• Zahvalim te, drago oče / za prvine sonca in vetra / v lesketajočih se bukovih vejah / v gmajnah trzinskih. / Hvala za travnike, jelše, potoke, / za visoki voz dišečega sena. /
• Hvala za zlatoplave kačje pastirje / v veselem poletu ob Pšati, / v našem poletnem Dobu. // Hvala za pohlevno živino, / za težki vonj hleva pozimi, / za streho v poletni nevihti / in simfonijo bisernih kapelj / pod kapom poslopja. / Hvala, oče, za vozove: / za težke parizarje z blagom, / za zapravljivčka in svobodo: / za Ihan, za Mangeš, za Bišče, / za visoke trenutke snidenja / sončnih nedelj. (Očetu in materi)
  
• O večnost, / o bit neizpodbitna, /kje je tvoj pristan, / da zasidram čustva na varnem? / O, praznik polne prisotnosti - v prosojni svetlobi vsebiti - / si res ugasnil v črno brezno vsemirja? (Sivo obzorje preplavlja)
  
• O, hvala za posodo prosojno, / za mikrokozmos iz ila, / hvala za čut prostora in časa, / hvala za zmes snovi / v čudovitem povzetku. (Medtem ko darujem)
  
• Hvalna pesem vre iz duše: / Dobro in lepo je stvarstvo, Gospod! / Za blagoslov in slovo od dneva še kaplje svežega dežja pošiljaš, / prah spereš, poti umiješ, / na nebu zarišeš čudovit lok / mavričnega pramena. / Vse stvari so na svojem mestu, / vse priča, Natiho, o Tvoji slavi. (Laudes)

LETA 1991 UMRL ISAAC BASHEVIS SINGER

AMERIŠKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, NOBELOVEC 1978 (* 1902 ALI 1904)

Rojen v Leonicinu na Poljskem, študiral je v Varšavi, leta 1935 pa se je preselil v ZDA. Prve literarne prispevke je objavljal v judovskem časopisu, kasneje je delal kot samostojni pisatelj. Je predstavnik mističnega realizma, opisuje usode Judov v Evropi, njihove selitve in probleme, včasih je vmes tudi avtobiografski. Izvrsten je v novelah, kratkih zgodbah in esejih. Zelo doživeto, čustveno pripoveduje zgodbe o usodah Judov v Poljski in ZDA. V njegovih kratkih zgodbah je veliko vznesenosti, ironije, dogodivščin, v stalnem precepu med smehom in jokom, kot človek, ki obvlada spekter človeškega doživljanja. Pripovedovanje je živahno, slikovito, čustveno in obenem izzivalno, poln življenjskih podrobnosti, a tudi pripovedne magije ... Razmišlja o večnih vprašanjih in to je jedro njegovega pisanja: obstoj Boga in njegova krutost, grešnost človeka, strasti, etika in morala, ravnanje posameznika v primežu težkih zgodovinskih okoliščin. Njegovi junaki vedno nosijo breme svoje kulture, borijo se za preživetje, hrepenijo po svobodi, ne ravnajo vedno pravilno, zmagujejo tudi s pomočjo naivnosti ... Njegova misel je, da lahko ljudje dobrega srca vedno uspejo, ne glede na okolje in njihove zunanje značilnosti ... Pisal je v jidišu, in velja za enega največjih judovskih pisateljev. Leta 1978 je prejel Nobelovo nagrado. Nekaj njegovih del: Satan v Goraju, Rodovina Muškat, Sovražnice, zgodba o ljubezni, Čarovnik iz Lublina ... Pernati venec in druge zgodbe, Izgubljen v Ameriki ... avtobiografija Ljubezen in izgnanstvo

njegove misli:

• Verujem v Boga. Ne morem si misliti, da je svet fizikalen ali kemičen pojav, sicer bi si že jutri pognal kroglo v glavo. Zato molim. Molim, kadar sem v težavah. In ker se mi zdi, da sem zmeraj v težavah, zmeraj molim.
  
• Za človeka mora biti kakšna možnost, da doseže vse slasti, ki so mogoče, vso moč in znanje, ki mu ju more nakloniti narava, in še zmeraj služi Bogu, ki govori v dejanjih, ne v besedah, in čigar besednjak je kozmos.
  
• Če me bralci sprašujejo, kakšno je sporočilo mojega pisanja, jim odgovarjam, da je deset zapovedi najtehtnejše sporočilo, kar smo jih kdaj dobili. Zapovedi so kratke, točne, jasne.
  
• Oče pestuje otroka, a vendar želi, da se nauči hoditi. Bog je naš Oče, mi smo njegovi otroci in Bog nas ljubi. Blagoslavlja nas s svojo milostjo in če kdaj pa kdaj dopusti, da se spotaknemo in pademo, nas tako le navaja samostojne hoje.
  
• Ljudje vzcveto in uvenejo kot rastline. Nebo piše zgodovino in samo nebo pozna resnico. In naposled vsak človek sam odgovarja za svoja dejanja.

Iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1881 ROJEN ANTON JEHART

DUHOVNIK, TEOLOG, SVETOPISEMSKI POPOTNIK († 1948)

Iz rojstnega Lovrenca na Pohorju je odšel v Maribor, kjer je po klasični maturi študiral bogoslovje in bil leta 1904 posvečen v mašnika. Študij je nadaljeval na Dunaju in ga končal z doktoratom iz teologije. Marca 1920 je postal profesor Svetega pisma Stare zaveze na mariborskem bogoslovju in ostal do upokojitve. Leta 1924 se je podal na študijsko potovanje po Egiptu, Palestini, Siriji in Mezopotamiji in ga popisal v knjigi Iz Kaire v Bagdad (dva dela, 1928 in 1929). Znal je več orientalskih jezikov in pisav.

LETA 1905 ROJEN BORIS KALIN

KIPAR († 1975)

Izobraževal se je na tehnični srednji šoli v Ljubljani, študij pa nadaljeval v Zagrebu in ga končal pri Ivanu Meštroviću. Od leta 1945 je bil profesor za kiparstvo na ljubljanski akademiji, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa je postal leta 1953. Umrl je 22. maja 1975 v Ljubljani. Med njegovimi deli so najvažnejša: Splavar na Bledu in v Celju, nepostavljeni spomenik kralju Aleksandru I v Mariboru (...) , Deček s piščalko, sicer simbol RTV Slovenija.

LETA 1908 ROJEN DANIJEL HALAS

DUHOVNIK IN MUČENEC, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1945)

Zelo zavzeto teče postopek za beatifikacijo prekmurskega duhovnika in mučenca Danijela Halasa. 29. maja 2002 se je začel postopek ugotovitve njegovega mučeništva. V tem času se je zelo pomnožilo romanje na njegov grob v Veliki Polani. Verniki se zbirajo k molitvi redno vsak mesec, mladi se v postu zbirajo na Hotizi k molitvi križevega pota. "Vse dogajanje govori o prepričanju vernikov, da je Danijel Halas živel sveto in umrl kot mučenec," je zapisal Lojze Kozar ml. Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908 v Črensovcih . Po gimnaziji v Murski Soboti in Ljubljani je v Mariboru študiral bogoslovje in bil 9. julija 1933 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je deloval v Ljutomer in Lendavi, 1. januarja 1939 pa je postal prvi župnik novoustanovljene župnije Velika Polana. Bil je goreč dušni pastir, posebej je bil spoštovan kot katehet, spodbujevalec češčenja Srca Jezusovega in izreden častilec Matere Božje. Ko so med vojno Madžari zasedli Prekmurje, je bil konec oktobra 1941 aretiran pod obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti, iz budimpeštanskih zaporov je bil pogojno izpuščen 19. julija 1942. Ko se je 16. marca 1945 vračal s kolesom iz Lendave, kjer je bil redno spovednik tamkajšnjih redovnic, so ga v bližini Hotize zajeli neznanci; med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko.

več o Božjem služabniku:
S. Čuk, Danijel Halas: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2005), 22-23.
B. Rustja; M. Erjavec, Danijel Halas: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 3 (2023), 99.
G. Čušin, Pozdravljen, Danijel!: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 3 (2023), 98.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kako globoko je v človekovo naravo vsajeno teženje po družinskem življenju. Blagoslovljena družina je vir neizmerne zemeljske sreče.
  
• Trpljenje pravičnih vedno več velja kakor trpljenje grešnikov. Ko gre za kakšne večje stvari, takrat Bog navadno izbere pravične za žrtev, da s svojim trpljenjem zaslužijo tiste velike stvari.
  
• Mi moramo ponesti svetu blagovest. Ne samo z besedo: dejanja, življenje mora biti kakor kvas, ki bo prekvasilo svet.
  
• Mladost in smrt - nekaj nezdružljivega. Velik je prepad med mladostjo, ko srce bije najbolj vroče, in med smrtjo, ko neha biti.
  
• Pot, ki vodi v večno življenje, ni lahka, temveč spolzka. Po njej ljudje padajo in mnogi obležijo - za večno. Veliko je odvisno od tega, kakšne čevlje si obujemo. Ti čevlji so naši poklici.
  
• Kakor vsaka rastlina najbolje uspeva v tisti zemlji, ki ji nudi pogoje, potrebne za njeno rast, tako tudi človek ne napreduje v vsakem poklicu, temveč ima samo en poklic, ki mu ga je Bog določil.
  
• Otroška pamet je kakor vosek, na katerem ostane vsak najmanjši vtis. Vse, kar sliši, si zapomni in to v njem ostane.
  več:

LETA 1908 ROJEN SLAVKO PENGOV

SLIKAR († 1966)

Notranjost palače slovenskega parlamenta krasijo monumentalne slike s prizori iz slovenske zgodovine, katerih avtor je slikar Slavko Pengov. Njegova dela so bila vseskozi realistična, s pretehtanimi kompozicijami in plastično modelacijo predmetov in figur. Zgodnja dela, večinoma tihožitja in portrete je Pengov ustvaril v olju, ukvarjal se je z ilustracijo, poznan pa je predvsem kot slikar z najobsežnejšim opusom monumentalnega stenskega slikarstva 20. stoletja na Slovenskem, v tehnikah freska, mozaik in sgraffito je poslikal številne cerkve in profana poslopja. Med njegova najpomembnejša dela sodijo tudi freske v župnijski cerkvi na Bledu. 1951 je prejel Levstikovo, 1959 pa za poslikavo Skupščine še Prešernovo nagrado.

LETA 1911 ROJEN JUAN MANUEL FANGIO

ARGENTINSKI DIRKAČ FORMULE 1 († 1995)

Fangio, z vzdevkom El Maestro, je zmagoval v prvem desetletju Formule 1. Osvojil je pet naslovov svetovnega prvaka s štirimi popolnoma različnimi moštvi - Alfa Romeo, Maserati, Mercedes in Ferrari, kar za zdaj ni uspelo nobenemu drugemu dirkaču, štiri zaporedne naslove prvaka in štiriindvajset prvenstvenih zmag, na vsega dvainpetdesetih prvenstvenih dirkah Formule 1. Ti dosežki ga uvrščajo med najboljše dirkače v zgodovini Formule 1. - S petimi naslovi prvaka je bil dolgo rekorder po število naslovov prvaka, njegov dosežek je izboljšal Michael Schumacher v sezoni 2003 s svojim šestim naslovom prvaka.

LETA 1922 ROJEN JANEZ OVSEC

PESNIK, ESEJIST, PUBLICIST († 1989)

Celo življenje je imel težave s pljuči. Zdravil se je na Golniku in bil upokojen zaradi bolezni. Končal je klasično gimnazijo v rodni Ljubljani, potem je bil nekaj časa zaposlen pri Triglav filmu, kjer je pisal scenarije za kratke filme, in uredništvu Mladine, od leta 1961 pa je bil knjižničar v NUK. Kot pesnik spada v generacijo Franceta Balantiča. Od leta 1958 do 1985 je izdal šest pesniških zbirk. v katerih “predstavi lirski svet, ki je docela odmaknjen dosegom stvarne resničnosti” (Boris Paternu).

LETA 1925 POSVEČENA BREZJANSKA CERKEV

"Do nastanka brezjanske božje poti (1863) so bile osrednja slovenska božja pot Svete Višarje" (Niko Kuret). V svoji dolgi zgodovini so Višarje veliko pretrpele; med prvo svetovno vojno je bila cerkev uničena, 24. junija 1925 pa je bila obnovljena cerkev posvečena.

LETA 1982 UMRLA DUŠA POČKAJ

FILMSKA IN GLEDALIŠKA IGRALKA (* 1924)

Rodila se je v Gornji Lendavi, v šolo je začela hoditi v Nišu, po maturi se je najprej vpisala na arhitekturo, nato na Akademijo za igralsko umetnost. Že kot študentka je postala članica ljubljanske Drame in to ostala do smrti. Veljala je za eno naših največjih igralk modernega obdobja. Vrhunec kariere je dosegla z nastopom v predstavi Kdo se boji Virginije Woolf? Markantne so bile tudi njene vloge v slovenskih filmih (Tistega lepega dne, Cvetje v jeseni, Ples v dežju). Med predstavo Gozd v ljubljanski Drami je 24. junija 1982 doživela srčni infarkt.

LETA 1987 UMRL MIHA MALEŠ

SLIKAR (* 1903)

»Zanj postane motiv motor, ob katerem se mu sprožijo vsi registri njegove v tem trenutku tako pesniške kot slikarske duše. On ne prične iskati in primerjati sence in luči, perspektivnih razmerij v prostoru, marveč je ves predan trenutku, veseli se tega krasnega dneva, te gozdne samote ter poje in poje, enkrat tiho zase, nežno zasanjano, drugič vam vriska kot prešeren fant na vasi, kakor mu je pač v duši ... Skratka, Maleš poje in muzicira in snuje pravljico, ko slika. Prav tako je pesnik kot slikar. Morda še bolj pesnik ali muzikant, ki so mu besede in zvoki barve in zopet in zopet samo le barve,« je o svojem bližnjem rojaku in poklicnem tovarišu Mihu Malešu leta 1943 zapisal slikar in ilustrator Ivan Vavpotič. Vsestranskega umetnika Miha Maleša, ki ob Božidarju Jakcu velja za utemeljitelja slovenske grafike, je zaradi sproščenosti in radoživosti njegove umetniške govorice zelo posrečeno imenoval 'slikajoči pesnik'. Bil je eden najbolj plodovitih (nad 1200 slik in čez 3500 risb in grafik) in najvidnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev 20. stoletja.

... več o njem v obletnici meseca 01_2013

LETA 1989 UMRL BORIS MERHAR

LITERARNI ZGODOVINAR, ETNOLOG, AKADEMIK (* 1907)

V letih 1951-1959 je izšlo devet zajetnih knjig, ki so bralcem predstavile Izbrano delo največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Urejal jih je literarni zgodovinar in etnolog Boris Merhar. Veliko je raziskoval slovensko pesništvo, zlasti ljudsko, o katerem je napisal temeljito obravnavo Slovenske ljudske pesmi (1961).

LETA 1998 UMRL STANKO KOCIPER

PISATELJ DRAMATIK, UREDNIK, PUBLICIST (* 1917)

Beseda goričanec pomeni vinogradnika, prebivalca vinskih goric, kot je poljanec poljski ali ravninski kmetovalec. Roman Goričanec je osrednje pripovedno delo, ki ga je Stanko Kociper napisal pri 24 letih kot študent prava na ljubljanski univerzi. V njem je upodobil Prlekijo, njene ljudi in njihovo navezanost na zemljo. V Mariboru rojeni Kociper je mladost preživel pri Sv. Miklavžu v Prlekiji. Po vojni se je umaknil v Italijo, od koder je leta 1948 odšel v Argentino.

LETA 2018 UMRLA ŠTEFKA DROLC

IGRALKA IN PEDAGOGINJA (* 1923)

Zibelka ji je tekla na Ponikvi pri Grobelnem, otroška leta je preživela v Šentjurju pri Celju in na Ravnah na Koroškem. Njeno šolanje na klasični gimnaziji v Mariboru je prekinila druga svetovna vojna. Na odrih je nastopala že v dijaških letih. Po vojni je postala članica mariborskega gledališča, nekaj let je bila v Trstu. Od leta 1960 do 1990 je bila zaposlena v ljubljanski Drami. Leta 1982 je sprejela poučevanje umetniške besede na AGRFT. Odigrala je vodilne vloge v klasičnih in sodobnih gledaliških delih ter vidne vloge v filmih.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1543 UMRL NIKOLAJ KOPERNIK

ASTRONOM (* 1473)

Življenje poljskega astronoma je bilo v celoti prežeto z astronomijo. Vneto je zagovarjal delo antičnih astronomov ter njihovo marljivost in natančnost. Zgled potrpežljivega in natančnega astronomskega merjenja so meritve astronomske enote. Kopernikovo tiho in neutrudno delo upravičeno imenujemo revolucija, saj po njem naša slika zgradbe Osončja ni bila nikoli več tako zavita v meglo, čeprav so jo za dolgo časa tudi prepovedali in izbrisali s seznama 'učenosti'.

LETA 1851 UMRL STANKO VRAZ

SLOVENSKO-HRVAŠKI PESNIK, PRIPADNIK ILIRSKEGA GIBANJA (* 1810)

Stanko Vraz je pesniško ime Jakoba Frasa iz Cerovca pri Ormožu: privzel si ga je leta 1836 in ga uporabljal tudi v "vsakdanjem" življenju. Hotel se je uveljaviti kot slovenski pesnik, vendar se zaradi svojih ozkih pogledov ni mogel uveljaviti. Več uspeha je imel kot "ilirski" pesnik. Ilirizem, za katerega se je močno ogreval, mu je pomenil pot do vseslovanske vzajemnosti - tudi glede jezika.

več:
S. Čuk, Stanko Vraz: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2000), 20-21.

LETA 1856 UMRL BERNARD TOMŠIČ

UČITELJ, KNJIŽEVNIK (* 1811)

Rodil se je v Vidmu (Dobrepolje), kjer je bil njegov oče Matija učitelj pa tudi orglavec in ljudski pevec. Bernard je obiskoval gimnazijo v Novem mestu (1823–1829), po končanem 6. razredu je odšel na Trsat k frančiškanom, a je kmalu izstopil. Opravil je učiteljski tečaj in kot učitelj služboval v raznih krajih. Od leta 1836 do smrti 1856 je bil stalni učitelj v Vinici. Veljal je za strogega učitelja. Zgodaj je prijel za pero. Najpomembnejši so njegovi opisi ljudskih navad ob kresovanju, ženitovanjih in pogrebih v Vinici.

LETA 1904 ROJEN STANKO PODERŽAJ

DUHOVNIK, JEZUIT, MISIJONAR V BENGALIJI († 1976)

Po prvi svetovni vojni so slovenski in hrvaški jezuiti začeli z misijonom v indijski pokrajini Bengaliji. Konec leta 1929 so tja odšli trije slovenski misijonarji: bogoslovec Stanko Poderžaj, Ljubljančan, ter misijonska brata Janez Udovč in France Drobnič. Za njimi so prišli: Viktor Sedej, Lojze Demšar z bratom Leopoldom Vidmarjem, Janez Ehrlich, Jože Lukan, kot zadnji pa Jože Cukale (1950). Nato je Indija zaprla vrata tujim misijonarjem. Stanko Poderžaj je umrl 23. aprila 1976 v Kalkuti.

LETA 1905 ROJEN MIHAIL ŠOLOHOV

RUSKI PISATELJ, NOBELOVEC 1965 († 1984)

Mihail Aleksandrovič Šolohov je bil eden največjih ruskih pisateljev po oktobrski revoluciji. Njegove novele o bojih med donskimi kozaki med revolucijo so bile priprava na njegovo glavno delo, obsežni roman Tihi Don (1928–1940), ki povezuje epopejo kozaškega življenja pred prvo svetovno vojno, med njo in med revolucijo ter družinsko kroniko. Zanj je prejel Nobelovo nagrado za literaturo leta 1965 “za umetniško moč in vsestranskost, s kakršno je dal v epu o Donu izraza eni od zgodovinskih faz v življenju ruskega ljudstva”.

LETA 1907 ROJEN FERDINAND KOLEDNIK

DUHOVNIK, PREVAJALEC, KNJIŽEVNIK († 1. SEPTEMBER)

Ob imenu in priimku Ferdinand Kolednik je v leksikonu Slovenska književnost (Cankarjeva založba, Ljubljana 1996) zapisano: prevajalec, razširjevalec slovenske književnosti, duhovnik, misijonar. Neutrudno si je prizadeval, da bi "veliki" svet seznanil s književnostjo "malega" slovenskega naroda. Najprej je prevedel v francoščino Jurčičevo povest Jurij Kozjak, zatem pa še v devet drugih svetovnih jezikov. Ob koncu druge svetovne vojne se je zaobljubil, da bo oskrbel prevode te knjige v 50 jezikov in to mu je s pomočjo sodelavcev, ki jih je poiskal, tudi uspelo. Prevedel je tudi nekatera Finžgarjeva dela: zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, povesti Dekla Ančka in Strici ter razmišljanja Sedem postnih slik. Finžgar, s katerim sta si dolga leta dopisovala, mu je leta 1958 izrekel priznanje: "Vi, ljubi Nande, ste si naprtili to delo, da bi o našem narodu tujcem skusili pokazati, da tudi iz drobne bilke počasi priraste klas s klenim zrnom. V imenu vsega naroda iskrena Vam hvala za ves trud."

več:
S. Čuk, Ferdinand Kolednik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2007), 32-33.

LETA 1914 ROJENA BRANKA JURCA

PISATELJICA IN PEDAGOGINJA ( † 1999)

»Težko govorim o kakšnem temeljnem sporočilu svojih pripovedi, saj je sporočil več. Nikoli nisem pisala z izrazitim namenom, da bi otrokom sporočila kaj pomembnega, moje pisanje je bilo bolj spontano. Kljub temu pa seveda vsebina vsake zgodbe vendarle izraža ali odseva kakšno sporočilo. V knjigi Rodiš se samo enkrat sem povedala, kako sem preplavala široko, deročo, mogočno Dravo, kako sem to takrat, šibko dekletce, zmogla. V tej pripovedi je nemara življenjska skušnja, značilna za vse moje življenje. Sporočilo moje pripovedi: Trdna volja in vztrajnost premikata gore / ali Branka je preplavala deročo reko,« je v pogovoru z Berto Golob maja 1994 povedala Branka Jurca, priljubljena mladinska pisateljica. Spisek njenih knjig (doživljale so ponatise in bile prevedene v tuje jezike) je zelo dolg. Na vprašanje, katera ji je najbolj pri srcu, je lepo odgovorila: »Ne morem reči, da mi je katera knjiga zares ljubša od druge. To je kakor pri otrocih: vsi so tvoji in vse imaš rad.«

več:
S. Čuk, Branka Jurca (1914-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2014), 48-49.

LETA 1941 ROJEN BOB DYLAN

(S PRAVIM IMENOM ROBERT ZIMMERMAN) EDEN NAJVEČJIH GLASBENIKOV MODERNE DOBE

»Kako daleč moraš iti, da kot človek nekaj veljaš? Odgovor ve samo veter." Tako je v svoji pesmi Blowin' in the Wind leta 1962 zapel tedaj 21-letni Bob Dylan. S to pesmijo je zaslovel kot protestni pevec, kot prerok mlade generacije. Pesem so prevedli in peli v domala vseh jezikih, da je znana kot kakšna ljudska pesem. Verjetno je to najlepša, prav gotovo pa najuspešnejša pesem moža, ki je začel novo dobo v rock glasbi, ki je na glasbenem področju postal legenda kot Beatlesi ali Elvis Presley. V svoji pol stoletja dolgi karieri je z akustično, bas in električno kitaro, orglicami, klavirjem in klaviaturami, vtisnil svoj pečat v folk, rock, blues, country, rhythm & blues in gospel glasbi. Leta 2012 je izdal svoj 35. album The Tempest. Maja je postal častni član ameriške akademije umetnosti in književnosti. Leta 2013 pa je prejel visoko francosko odlikovanje red častnika legije časti ...Tudi po 70. letu je še vedno aktiven, na leto ima tudi 100 koncertov ...

več:
S. Čuk, Bob Dylan: Popevka, v: Ognjišče 10 (1978), 46-47.
J. Weber, Sveto pismo in Bob Dylan: Glasba, v: Ognjišče 4 (2002), 62.63; 72.

nekaj njegovih misli:

• Vse kar lahko naredim je, da sem jaz, jaz, kdorkoli že to je.
  
• Nihče ni zares svoboden, celo ptice so priklenjene na nebo.
  
• Lahko si v mojih sanjah, če sem jaz lahko v tvojih.
  
• Nič ni tako stabilno kot sprememba.
  
• Vsako lepa stvar se vedno rodi v trpljenju.
  
• Kaj je denar? Človek je uspešen, če zjutraj vstane in gre zvečer spat, medtem pa počne kar želi početi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk