LETA 1868 ROJEN CIRIL METODEJ HRAZDIRA

ČEŠKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1926)

Rojen na Moravskem (Rájec nad Svitavou), na orglarsko šolo je hodil v Brnu, nekaj časa je bil zborovodja in učitelj glasbe v Moravski Ostravi, kapelnik v Sevastopolu in dirigent opere v Brnu. Za nas je zanimiv, ker je bil nekaj časa (1912-13) dirigent (prvi kapelnik) Slovenske filharmonije. Slovenske operne predstave so bile tedaj na skrbi deželnega gledališča, ki mu takrat ni šlo najbolje. Kljub temu mu je uspelo pripraviti nekaj zanimivih predstav (Verdijevo Traviato, Gorenjskega slavčka, pantomimo Možiček, Josipa Ipavca ...), vendar je odbor še pred koncem sezone 1912-13 orkester za nekaj mesecev razpustil, v celoti pa ga nikoli več ni obnovil. Delo je Hrazdira nadaljeval v Zagrebu. Znan je tudi po tem, da je veliko skladal in to najrazličnejšo glasbo (opere, operete, kantate, popevke, cerkvene skladbe - Češka maša).

LETA 1878 ROJEN VINKO VODOPIVEC

DUHOVNIK IN SKLADATELJ († 1952)

V času fašističnega raznarodovanja na Primorskem so izšle štiri dragocene pesmarice: Božji spevi, Gospodov dan, Svete pesmi in Zdrava Marija. Pripravil jih je in pretežno svojimi skladbami napolnil Vinko Vodopivec. Te so bile nepogrešljive na vseh cerkvenih korih. Pesem je ohranjala in poživljala narodno zavest med ljudmi. Kot skladatelj se je vživljal v čutenje ljudi. Številne njegove cerkvene pesmi pojemo še danes. Obogatil je tudi slovensko posvetno glasbo. Nadvse imenitna je njegova Žabja svatba. Od leta 1936 dalje je sproti beležil, kdaj je napisal kakšno skladbo in za koga. Pod "inventar" svojih del je 2. februarja 1939 zapisal, da je bilo "do konca leta 1938 okoli 1000 skladb ali pa še čez".

več:
S. ČUK, Vinko Vodopivec : Obletnica meseca, v: Ognjišče, 1, 1998, 20-21.
knjiga: J. Kragelj, Vinko Vodopivec: Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper, 1999.

nekaj njegovih misli:

• Za lepo petje ni dovolj, da samo note pravilno zadenemo, ampak moramo uporabiti tudi vsa sredstva pevske umetnosti tako, da na­ša pesem zaživi in najde neposredno pot do srca poslušalcev.
  
• Najslajša umetnost je pevska umetnost! Komur je ljubi Bog dal neprecenljivi dar dobrega posluha in lepega glasu, naj takega talenta nikakor ne zakoplje, ampak naj pristopi k domačemu pevskemu zboru Bogu v čast, sebi v veselje in tolažbo, in vernemu občestvu v ko­rist.
  
• Pojmo radi, pojmo v veselju in žalosti, ne samo v cerkvi, ampak pojmo povsod, v domači hiči, na polju, po travnikih. Vsa vas naj bo polna petja, povsod naj doni naša pesem, ki v lepoti nima enake po celem svetu. Saj je zrno resnice v besedi našega vodnika Antona Martina Slomška, ki pravi: "Ptiča spoznaš po petju, pa človeka tudi; ako lepo poje, ima tudi lepo srce."

o njem:

• Bil je duhovnik in v veliki meri se je ukvarjal s cerkveno glasbo. Ali prav toliko s posvetno. Pri tem je razvil neki svoj stil, ki je bil enak tu in tam. In ni bil niti čisto cerkven, niti skrajno posveten. Težko ga je opredeliti, zlasti ker ima izrazite poteze samouka in dovolj neke prikupne naivnosti. Vodopivec je bil muzikant in pel je, kot mu je dala narava. Pisal je največ zborov­ske pesmi, ki jih je izdajal v zbirkah ('Poljske rože', 'Mešani zbori', '8 izbranih pesmi' itd.) ... Njegove pesmi so polne občutja in tudi muzikalne poezije. Tako 'Na poljani', 'O večerni uri', 'Pobratimija', 'Jaz bi rad rudečih rož'; o 'Žabji svatbi' raje ne govorim, ker je že skoraj ponarodela. Pri vsem je karakteristično, da so besedila vseh pesmi kratka in da so skladbe kot utrinki. ... (Vilko Ukmar)
  
• Vodopivec je plodovit, preprost in priljubljen skladatelj, ki zadene vedno tisto, kar ljudstvu najprijetneje zveni, ker se naslanja na ljudsko občutje in ljudsko dušo. (Stanko Trobina).
  

LETA 1888 UMRL ANDREJ EINSPIELER

SLOVENSKI DUHOVNIK, POLITIK IN PUBLICIST, 'OČE KOROŠKIH SLOVENCEV' (* 1813)

Vas Sveče v Rožu na Koroškem se ponaša z galerijo kiparja Franceta Goršeta, ki je nastala tam po letu 1973, še bolj pa s šestimi zavednimi slovenskimi duhovniki iz rodbine Einspielerjev, ki jim je zibelka tekla tod. Najimenitnejši med njimi je bil Andrej Einspieler, soustanovitelj Mohorjeve družbe, najstarejše knjižne založbe, in narodni voditelj. Po sodbi dr. Valentina Inzka, njegovega daljnega sorodnika ter odličnega poznavalca njegovega življenja in dela, je "Andrej Einspieler v slovenski zgodovini nedvomno ena najpomembnejših političnih osebnosti" (Zgodovina Slovencev, 125 sl.). Luč sveta je zagledal pred 180 leti pri Mežnarju v Svečah, njegov oče pa se je rodil pri Pregleju. Tam je bil rojen tudi oče Lamberta Einspielerja (1840-1906), stolnega prošta v Celovcu in pomembnega kulturnega delavca, ter stari oče Gregorja Einspielerja (1853-1927), prošta v Tinjah in slovenskega politika. V rodnem domu Einspielerjevih, pri Pregleju, pa so zagledali luč sveta: frančiškanski pater Oton Einspieler (1859-1901), župnik Andrej Einspieler (1849-1913) ter župnik Janez Einspieler (1820-1872). V okviru slavij ob stoletnici smrti Andreja Einspielerja so 12. junija 1988 pri Pregleju odkrili spominsko ploščo na hiši, ki je 'spomenik' tega zdravega in bistrega rodu.

več:
S. Čuk, Andrej Einspieler: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1993), 44-45.

LETA 1893 ROJEN TONE GASPARI

PESNIK IN PISATELJ († 1985)

Mladinski pesnik Tone (Anton) Gaspari je bil mlajši brat priljubljenega slikarja Maksima, rojen v Selščku pri Cerknici. Kot učitelj je deloval v raznih krajih, nekaj časa tudi na Koroškem. Leta 1923 je s Pavletom Koširjem izdal zbirko koroških pesmi Sijaj, sijaj, sončece in pravljic, zbranih na Koroškem, z naslovom Gor čez izaro. Leta 1924 je izšel njegov didaktični priročnik Pratika za deco z ilustracijami brata Maksima.

LETA 1933 ROJEN BERT PRIBAC

SLO-AVST. PESNIK IN BIBLIOTEKAR († 2020)

V rodnih Srgaših pri Kopru je obiskoval italijansko ljudsko šolo, po vojni v Kopru gimnazijo, v Ljubljani pa je absolviral primerjalno književnost. Leta 1960 se je preselil v Avstralijo in tam opravil magisterij iz medicinskega knjižničarstva. V prostem času je pisal pesmi v slovenščini in angleščini. Njegova prva pesniška zbirka Bronasti tolkač (1962) je tudi prva slovenska knjiga, izdana v Avstraliji. Pomembno je tudi njegovo prevajalsko in antologijsko delo. Leta 2000 se je vrnil v Srgaše.

LETA 1957 UMRL ARTURO TOSCANINI

ITALIJANSKI DIRIGENT (* 1867)

Za enega največjih dirigentov v glasbeni zgodovini velja italijanski mojster Arturo Toscanini, ki je presenečal z izvrstnim spominom: skladbe, ki jih je dirigiral, je "imel v glavi", in z umirjenimi gibi. Dolga leta je deloval v Italiji, kot nasprotnik fašizma pa se je leta 1937 izselil v ZDA. Za dirigentskim pultom je stal do svojega 87. leta.

LETA 1962 UMRL IVAN MEŠTROVIĆ

HRVAŠKI KIPAR IN ARHITEKT (* 1883)

"Moja umetnost se izraža v trdem lesu in kamnu, toda to, kar je vsebina umetnosti, ni ne iz lesa ne iz kamna; zunaj prostora in časa je. Umetnost je pesem in molitev hkrati," je zapisal veliki hrvaški kipar Ivan Meštrović. Bog ga je obdaril z neverjetno ust­varjalno močjo, da so ga - še mladega - primerjali z Michelange­lom. On pa je odvrnil: "Michelangela tako visoko cenim, da si ko­maj drznem pisati o njem." Za svoje številne umetnine je dobil navdih v Svetem pismu, ki ga je odkrival že v otroških letih, ko se je kot pastirček sam učil brati in pisati. Dobrotniki so mu omogočili šolanje. Že med študijem je vzbudil pozornost s svojimi umetninami. Med prvo svetovno vojno je ustvarjal skoraj samo religiozne motive, v glavnem iz Jezusovega življenja. Njegovo vodilo je bilo: »Umetnost je pesem in molitev.«

več:
ČUK, Silvester. Ivan Meštrović. (Pričevanje). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 1, str. 81-82.

nekaj njegovih misli:

• Spoznaj skrivnost ljubezni, pa boš razkril skrivnost smrti in veroval, da je življenje večno.
  
• Naša dela na zemlji so zgolj sledovi kril naše duše in, čeprav niso večna, so vendarle sledovi nesmrtnega bitja.
  
• Treba je biti zaljubljen v večnost, da je delo lahko vsaj njena senca. Nesmrtnost je v nas zaprta kot v ječi, spustiti jo moramo na svetlo - v harmonijo s tistim, kar je nesmrtno okrog nas in nad nami.
  
• Ljubezen do večnosti je žrtev, žrtev pa je iskanje večnosti. Zlo je minljivo, pa tudi dobro je minljivo; blaženost je večna, več­nost pa je Bog. Boriti se proti zlu je najboljša molitev k Bogu; in boriti se za lepo se pravi prepevati mu slavo.
  
• Navadili smo se že, da s pojmom junaka razumemo samo vojskovodje, po mojem pa so resnični junaki tisti, ki se borijo za najvišje ideale celotnega človeštva. Najbrž se bova strinjala, če rečem, da je sveti Pavel večji junak od Cezarja.
  
• Resnični in edini cilj umetnosti pa tudi slehernega človeškega duhovnega stremljenja je večen kot življenje in od življenja ne­deljiv. Veljava umetnosti je tolikšna in takšna, kakršna in ko­likršna je njena vez s tem ciljem.
  
• Umetnost je bila zmeraj tisto, kar je v človeku najlepšega, in je hodila vštric z njegovimi najvišjimi prizadevanji v idejnem in moralnem smislu.
  
• Verujem, da slabi ljudje ne bodo preprečili, da bi se ne rodili tudi dobri; verujem, da kemija človeštva ne bo uničila, pa tudi na pot odrešitve ga ne bo pripeljala.
  
• Če se nam vsaj za trenutke posreči ustvariti harmonijo med nami in vsem okoli nas, je to že nekaj. Nekoč bodo prišli tudi tisti, ki bodo dosegli trajno sozvočje.

LETA 1964 UMRL FRAN ŠIJANEC

UMETNOSTNI ZGODOVINAR (* 1901)

Umetnostno zgodovino je študiral na Dunaju in v Ljubljani, bil je nekaj časa kustos v Narodni galeriji, študiral umetnost novega veka v Parizu. Zvesto je spremljal sodobno domačo in tujo umetnost, še bolj pa splošno umetnostnozgod. vprašanja, ki jih je obravnaval z njemu lastno sistematiko. Najbolj se je posvečal štajerskemu baroku, proučeval je moderno slov. umetnost: in se v kritiki zavzemal za napredno, avantgardistično stremljenje v slovenske umetnosti, zlasti za razvoj lik. umetnikov v Mariboru. Napisal je številne članke, preglede tuje in domače umetnosti, po drugi svetovni vojni pa je reševal številne spomeniške probleme.

LETA 1968 UMRL FERDO DELAK

GLEDALIŠČNIK, REŽISER, ORGANIZATOR (* 1905)

Rojen v Gorici, po študiju v Ljubljani se je izpopolnjeval v tujini (na Dunaju, Berlinu, Pragi in Parizu). Diplomiral je na umetniški akademiji Mozarteum v Salzburgu (1935). Bil je eden prvih naših gledališčnikov, ki je hotel na odrih narediti nekaj avantgardnega, novega, revolucionarnega ... Zato je ustanovil Novi oder, izdajal mednarodno revijo Tank ... deloval je v skoraj vseh tedanjih jugoslovanskih gledališčih, tudi v ljubljanski Drami in Operi. Znan je po režiji drugega našega igranega filma Triglavske strmine (1932).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1600 ROJEN PEDRO CALDERON DE LA BARCA

ŠPANSKI DRAMATIK († 1681)

Največji pisec španske baročne dramatike se je rodil se je v plemiški družini v Madridu. Študiral je umetnost, pravo in teologijo, leta 1623 pa je začel pisati igre za španski dvor. Leta 1640 je služil v konjenici in sodeloval v bojih s katalonskimi uporniki, potem pa je postal leta 1651 redovnik in bil kraljev dvorni kaplan. Ostal je samo dvorni dramatik, njegovo obsežno delo (200 dram) je razdeljeno na verska in posvetna dela. V prvih je z globoko vero v Božji red na zemlji opisoval dramatičen konflikt med strastjo in razumom, Božjo previdnost in svobodno voljo človeka; med drugimi pa so bila najbolj popularne alegorične igre (autos sacramentales - svetopisemski motivi in zgodovinske legende). Slog njegovih iger je retoričen, bogat metafor in slikovit. Glavna dela pa so: Sodnik Zalamejski (najboljše delo), Življenje je sen (alegorija premagovanja strasti z razumom), Dama škrat, Češčenje križa, Hči zraka, Zdravnik svoje časti, Veliko gledališče sveta ... Med misteriji, ki so se nekdaj predvajali na prostem pa: Baltazarjeva večerja, Gospodov vinograd, Veliki oder sveta.

LETA 1706 ROJEN BENJAMIN FRANKLIN

AMERIŠKI PISATELJ, ZNANSTVENIK, DIPLOMAT, IZUMITELJ, DRŽAVNIK IN POLITIK ( †  1790)

"Govori samo tisto, kar lahko koristi tebi samemu ali drugim; izogni se vsakemu praznemu besedičenju," je v svoj dnevnik zapisal ameriški državnik, znanstvenik in pisatelj Benjamin Franklin, izumitelj strelovoda, rojen na današnji dan.

nekaj njegovih misli:

• Moja veroizpoved je taka: Verujem v enega Boga, Stvarnika vesolja. Verujem, da ga On s svojo previdnostjo vlada. Verujem, da ga je treba moliti. Verujem, da mu najbolje služimo tako, če smo dobri do drugih njegovih otrok.
  
• Tisti, ki pravijo, da je z denarjem mogoče vse doseči, so sposobni za denar, storiti vse.
  
• Bodi trdno odločen, da izpelješ, kar je tvoja dolžnost. Brezpogojno končaj, česar si se lotil.
  
• O nikomer ne bom govoril nič slabega, o vsakomer pa bom govoril vse, kar vem o njem dobrega.
  
• Če ljubite življenje, ne zapravljajte časa, kajti življenje je narejeno iz njega.
  
• O Jezusu iz Nazareta verujem, da so njegova načela in njegova vera, ki nam jo je prinesel, najboljše, kar je svet kdajkoli poznal.
  
• Bodi vljuden do vseh, prijazen z mnogimi, zaupen le z nekaterimi, prijatelj z enim samim, sovražnik nikomur.
  
• Čas je najbolj dragocena stvar, zato je zapravljanje časa največja izguba.
  
• Nikomur se ne bo nikoli posrečilo, da bi spet našel izgubljeni čas.

LETA 1921 ROJEN VASILIJ MELIK

ZGODOVINAR IN AKADEMIK († 2009)

Diplomiral je iz zgodovine in primerjalne književnosti in leta 1959 doktoriral z disertacijo o volilnem sistemu na Slovenskem. Nekaj časa je predaval na ekonomski, potem pa do osamosvojitve Slovenije na filozofski fakulteti, kjer je postal tudi zaslužni profesor ... Prejel je tudi Gindleyjevo nagrado avstrijske raziskovalne skupnosti za knjigo Volitve na Slovenskem 1861-1918 in leta 1993 postal  dopisni član SAZU. Proučeval je predvsem slovensko zgodovino od konca 18. stoletja do leta 1918 in objavil več kot 260 naslovov. Pisal je tudi o slovenskih srednjeveških mestih, leta 1966 je izšla Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do 1918 (skupaj s Ferdom Gestrinom).  Od leta 1972 je bil glavni urednik Zgodovinskega časopisa, sodeloval je pri številnih mednarodnih projektih, in se v Evropi  uveljavil kot strokovnjak za zgodovino 19. stoletja in zgodovino volilnih sistemov.

LETA 1925 ROJEN ANDREJ HIENG

PISATELJ, DRAMATIK, REŽISER, SCENARIST  († 2000)

Rodil se je v ljubljanski meščanski družini. Študiral je režijo na igralski akademiji in bil režiser v Kranju in Celju. V šestdesetih je delal kot svobodni umetnik in režiser po raznih gledališčih, leta 1988 je postal umetniški vodja v ljubljanski Drami. Objavljati je v Slovenski mladini, po vojni so zbudile pozornost njegove novele Študije o nenavadnih značajih v petdesetih pa se je uvrstil med vodilne pripovednike, tudi dramatike. Za njegova dela je značilna psihološka in realistična tematika, uporablja psihoanalizo ... upodablja duhovni svet in sveta podzavesti ... veliko je notranjega monologa. Najvažnejša dela so:  Usodni rob, Gozd in pečina, Čarodej, Obnebje metuljev, Čudežni Feliks, Cortesova vrnitev, ... Mark in Antonij, Krvava ptica, Nori malar. Nekaj njegovih dramskih del: Osvajalec, Lažna Ivana, Večer ženinov, Izgubljeni sin ... Pisal je tudi filmske scenarije, režiral film Kala (1958) in sodeloval pri nekaterih ... Hieng je za svoje umetniško delo prejel več nagrad: Župančičevo (1971), Prešernovo (1988), leta 1994 pa nagrado kresnik za roman Čudežni Feliks, ki je bil razpisan za esej na maturi leta 2009.

LETA 1925 ROJEN ALFREDO BATTISTI

VIDEMSKI NADŠKOF, OČE SLOVENSKIH BENEŠKIH VERNIKOV († 2012)

Po raznih odgovornih duhovniških službah v rojstni škofiji Padova ga je papež sv. Pavel VI. leta 1972 imenoval za nadškofa v Vidmu (Udine). Takoj ob nastopu je poudaril, da hoče biti oče vernikov vseh narodnostnih skupin, prisotnih v videmski Cerkvi: Furlanov, Slovencev in Nemcev. Slovenski beneški duhovniki so v nadškofu Battistiju našli razumevajočega sogovornika pri reševanju njihovih vprašanj. Leta 1976 je s posebnim odlokom priznal pravico do uporabe slovenskega jezika pri bogoslužju v krajih, kjer živijo slovenski verniki.

LETA 1977 UMRL STANKO CAJNKAR

DUHOVNIK, DRAMATIK , PISATELJ, ESEJIST IN UREDNIK (* 1900)

Ob smrti bogoslovnega profesorja in pisatelja Stanka Cajnkarja (1977), ki je s svojimi spisi krepil moč krščanske misli pri nas, je dr. France Perko, tedanji beograjski nadškof, zapisal: "Tudi njegova zasluga je, da je Cerkev na Slovenskem uspešno prebrodila prelomno obdobje po zadnji vojni." Po sodbi mnogih je bil preveč 'vprežen' v voz tedanjih oblasti. "Pravi ocenjevalec njegovega dela bo Kristus." Ko literarni zgodovinarji ocenjujejo pisateljsko delo Stanka Cajnkarja, so si edini, da mu v njegovih dramah, povestih in romanih "ne gre za razpletanje nekih življenjskih zgodb, ampak za ustvarjanje okvira, v katerem on in njegovi ljudje premišljujejo in razpravljajo. Cajnkarju ne gre za zunanja dejanja, temveč za notranji svet in notranja odločanja." – "Umetnost mu je samo ena izmed poti za umevanje življenja, v religiozni literaturi pa teži za tem, da verska vprašanja na razumljiv in aktualen način približa sodobnemu človeku," je zapisal Jože Dolenc ob Cajnkarjevi šestdesetletnici.

več:
S. Čuk, Stanko Cajnkar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2000), 20-21.

nekaj njegovih razmišljanj ...

• Brez kruha vsaj za nekaj časa prebiješ, brez ljubezni in materinskega razumevanja pa si v enem samem dnevu kakor človek, ki so mu vsi pomrli.
  
• Pred Bogom smo vsi dolžniki. Vse človeštvo je skupnost zadolženih. Brez božjega odpuščanja bi naši dolgovi vedno samo naraščali.
  
• Mnogo hujše od opravljanja je obrekovanje. Opravljivec se lahko vsaj deloma sklicuje na svetost resnice, obrekljivec pa je po svojem bistvu lažnik.
  
• Ljubezen, ki ni bila uslišana, skeli. Krivda, proti kateri se pritožuje srce, je krivda, ki sega zelo globoko.
  
• Ob božjih darovih ne smemo ostati ravnodušni. Dar božje dobrote je vedno tudi zahteva, da odpremo svoje srce.
  
• Življenje dobi ob misli na odgovornost svojo lepoto in ceno, odgovornost pa ob globini življenja svojo pravo polnost in pomembnost.
  
• Bog hoče, da smo vsi "naši". Saj je Oče nas vseh. Dokler hoče biti on Oče vseh, moramo biti mi bratje in sestre.
  
• Človek, ki pravi, da je odpustil, gleda v prihodnost in ne v sedanjost. Pred njim je že nov človek, vreden usmiljenja  in odpuščanja.
  
• Kristus je s svojo besedo hotel ustvariti novo pojmovanje odvisnosti od Boga, novo občutje varnosti in vdanosti, zaupanja in prisrčnosti.
  
• Srce je najtišji sodnik na svetu. Hrup življenja ga tako pregluši, da človek samega sebe več ne razume in ne spozna.
  več:
  

LETA 1979 UMRL IVAN MATIČIČ

PISATELJ (* 1887)

Izučil se je tiskarstva in pred prvo vojno delal v Celovcu, med vojno je bil avstrijski vojak, po njej pa je našel zaposlitev v Ljubljani. Po drugi vojni je začel poučevati tiskarstvo na grafični šoli v Ljubljani. Sestavil je Slovarček slovenskih tiskarskih izrazov za tiskarne in knjigoveznice, pisal pa tudi prozo. Doživetja v prvi svetovni vojni je popisal v reportažni knjigi Na krvavih poljanah. Po uspehu te knjige je vztrajal pri zgodovinski povesti (V robstvu, Ognjena žica, Živi izvir), znana je koroška povest Moč zemlje ... Prav v kmečki povesti je bil najbolj močan in tako velja za enega najplodovitejših predstavnikov. Nekaj naslovov: Životarci, Petrinka, Dom v samoti, Fant s Kresina, Rezinka ...

več:
S. Čuk, Ivan Matičič (1887-1979): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2019), 40-41.

LETA 2012 UMRL PHIL BOSMANS

BELGIJSKI (FLAMSKI) DUHOVNIK IN PISATELJ, KI NAM DELI VITAMINE ZA SRCE (* 1922)

"Verujem v Boga, kakršen se je razodel v Jezusu Kristusu in je v njem postal viden našim očem. Verujem v Boga, ki ljubi uboge in grešnike in ki se srdi samo na lažne svetnike in hinavce. Verujem v Boga, ki obvaruje prešuštnico pred kamenjanjem, ki izgubljeno ovco vzame na rame ter objame izgubljenega sina. Verujem v Boga, ki poljubi svojega izdajalca in razbojniku na križu obljubi raj. Verujem v Boga, ki odpušča tistim, ki ga križajo." To svojevrstno "veroizpoved" je napisal belgijski duhovnik Phil Bosmans, znan po vsem svetu po svojih številnih knjigah, v katerih so "shranjeni vitamini za srce". V njegovi domovini Belgiji vidite Bosmansove "vitamine" izpisane na avtobusih, na železniških postajah, v uradih, na javnih mestih. Naj naveden nekatere: "Čas ni hitra cesta med zibelko in grobom, ampak prostor za parkiranje na soncu. - Poskrbi za svoje srce! - Nazaj, ljudje! Nazaj k dobroti, prijateljstvu, zadovoljstvu! - Za vsakim obrazom išči človeka! - Moj bližnji je tukaj. Zakaj ga iščem tako daleč?"

več
S. Čuk, Duhovnik Phil Bosmans in njegovi "vitamini za srce": Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2003), 16-17.
S. Čuk, Duhovnik Phil Bosmans: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2012), 16-17.

še nekaj njegovih vitaminov:

• Živi danes! Smehljaj se danes! Danes bodi srečen! Osvobodi svoje srce nevidnih spon! Ne dovoli, da bi tvoje veselje do življenja in tvoja sreča bila odvisna od tisoč in ene ničeve malenkosti.
  
• So ljudje, ki sijejo svetlobo, so pa tudi taki, ki okrog sebe sejejo mrak.
  
• Usta imam, da govorim, za dobro besedo, na katero nekdo čaka. Noge imam, da se napotim k bližnjemu. Moje srce je ustvarjeno za ljubezen in toplino do tistih, ki žive v hladu osamljenosti.
  
• Smeh in humor - najboljše zdravilo proti zastrupljanju duha in srca. Odstranjujeta ovire na poti k nesluteni življenjski radosti. Kaj je izgubljen dan? To je dan, ko se nisi smejal!
  
• Morda iščem srečo mnogo predaleč. Podobno je z očali: ne vidim jih, pa na nosu mi tičijo. Tako blizu!
  
• V govorjenju bodi ljubezniv. Besede naj bodo "luč", besede naj prinašajo spravo, naj nas zbližujejo med seboj, naj prinašajo mir. Kjer so besede "orožje", tam si stojijo nasproti sovražniki.
  
• Rad imam človeka, ki se zaveda svoje skromne veličine in svojih slabosti ter potrpežljivo prenaša samega sebe.
  
• Nenehno ljubiti drug drugega terja veliko napora. Tudi v zakonu je tako. Po prvem plazu obljub o ljubezni do smrti pride trezna ugotovitev, da vendarle nisi vsak dan pripravljen umreti za drugega.
  
• Nimam besed, da bi izrazil, kako zelo rad imam Jezusa. Živi zame. Tako rad bi, da ga spoznaš tudi ti. Ne kot prijatelja nekje v daljni preteklosti, marveč kot prijatelja, ki živi tukaj čisto ob tebi.
  
• Premalo mislimo na to, kaj smo dolžni drug drugemu, kaj mu lahko damo, kaj lahko storimo zanj.
  več:
  

največ pa v njegovih knjigah (spletna knjigarna Ognjišča in Slomškove založbe):

Sončnih žarkov polna dlan,
Vitamini za srce,
Ljubezen dan za dnem dela čudeže,
V tebi je sreča (vitamini za dušo),
Božji blagoslov vajini ljubezni,
Za srečo v dvoje,
Sončni žarki ljubezni ...
Pozdrav življenju,
Več sonca v življenje – to dobro dene,
Sončni žarki iz srca,
Bog – moja oaza,
Hvala za vse,
Besede tolažbe v dneh žalosti
Vsako srce potrebuje dom
Pomlad za dušo

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1667 ROJEN p. ROGERIJ LJUBLJANSKI

MIHAEL KRAMER, KAPUCINSKI PRIDIGAR IN NABOŽNI PISATELJ († 1728)

Odličen govornik, ki je v svoji zbirki pridig Palmarium Empyreum (Zmagovita nebesa) navaja petdelno zgradbo pridige (uvodna napoved teme, utemeljevanje, dokazovanje, sklep) in po tej shemi so tudi urejene vse njegove pridige. V pridige je vnašal zglede in zgodbe iz tujih pridigarskih priročnikov. Slog je bil seveda baročen, bogat s primerami in simboli. Omenjena zbirka pridig o svetnikih (126) je izšla po njegovi smrti.

LETA 1808 AMERIŠKI PASTOR PAUL WATSON

USPE S POBUDO ZA MOLITVENO OSMINO ZA EDINOST KRISTJANOV

Med glavne pobudnike molitve za edinost kristjanov spada ameriški episkopalni (anglikanski) pastor Paul Watson. V Graymooru (NY) je ustanovil redovno skupnost Zadoščevanje (Atonement), ki si je prizadevala za življenje po evangeliju. Ob premišljevanju Jezusovega poslovilnega govora pred odhodom v trpljenje in smrt in njegove oporoke “da bi bili vsi eno” (Jn 17,21) je leta 1907 sprožil misel na molitveno osmino za edinost kristjanov. Pripravljali naj bi jo v tednu od 18. januarja (po takratnem bogoslužnem koledarju Sedež apostola Petra) do 25. januarja (Spreobrnitev apostola Pavla). Njegova redovna družba jo je začela opravljati že leta 1908, naslednje leto jo je potrdil papež sv. Pij X. Paul Watson se je s svojo 17-člansko redovno družino vključil v katoliško Cerkev.

LETA 1866 ROJEN ANTON VEROVŠEK

IGRALEC, REŽISER IN ORGANIZATOR († 1914)

Ljubljančan Anton Verovšek, učenec Ignacija Borštnika, je bil eden prvih slovenskih poklicnih igralcev. Nastopal je v Deželnem gledališču v Ljubljani, kjer je bil tudi režiser. Bil je odličen v karakternih vlogah, predvsem v Cankarjevih dramah in komedijah: bil je župnik v Kralju na Betajnovi, Gruden v komediji Za narodov blagor, župan v farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Z velikim uspehom je nastopal tudi v ljudskih igrah in dramatizacijah (Krjavelj v Desetem bratu).

LETA 1875 ROJEN WALTER (FRANC) SCHMID (ŠMID)

REDOVNIK DOMINIKANEC, ARHEOLOG, ETNOGRAF († 1951)

Do velike mature se je šolal v Škofji Loki in Kranju, po enoletnem študiju prava na Dunaju je postal benediktinec v Admontu, kjer je študiral teologijo in bil leta 1898 posvečen v duhovnika. Leta 1902 pa je zapustil samostan in se posvetil študiju geografije, zgodovine in arheologije. Leta 1905 je postal kustos deželnega muzeja v Ljubljani in pomnožil njegove zbirke s prazgodovinskimi izkopavanji na Barju in srednjeveškimi na Gorenjskem. Leta 1911 se je preselil v Gradec, kjer je deloval kot kustos v muzeju in profesor arheologije.

LETA 1914 ROJEN VITOMIL ZUPAN

PISATELJ († 1987)

Pisatelj, esejist, pesnik in scenarist se je rodil na današnji dan v Ljubljani, študiral je gradbeništvo, ki ga je končal šele leta 1958, vmes pa je veliko potoval, in se preživljal s priložnostnimi deli (mornar, boksar, pleskar ...). Leta 1942 so ga Italijani internirali v Gonars, naslednje leto je odšel v partizane, po vojni delal na Radiu, potem pa bil svobodni pisatelj. Na političnem procesu je bil obsojen na 18 let zapora (1954 je bil izpuščen). Pisati je začel že kot otrok. Štev. zrela dela so več desetletij čakala na natis, po prihodu iz zapora je nekaj časa pisal pod psevdonimom Langus. Njegovo najbolj znano delo je trilogija romanov Menuet za kitaro (na petindvajset strelov), Komedija človeškega tkiva I-II in Levitan v katerih provokativno pripoveduje o predvojnih, medvojnih in povojnih doživetjih, o avanturah in zoper totalitarni dogmatizem. Posebno odkritje so štirje romani, ki so bili natisnjeni več kot tri desetletja po nastanku: Potovanje na konec pomladi (Tajsi), Klement, Zasledovalec samega sebe (Tah) in Mrtva mlaka. Podobni so tudi drugi romani (Igra s hudičevim repom, Gora brez Prometeja, Apokalipsa vsakdanjosti). V svoje povojne drame je vključeval predvsem zlo, ljubezen in smisel ... Pisal je tudi radijske igre in scenarije za nekaj naših filmov, po njegovem Menuetu za kitaro pa je posnet film Nasvidenje v naslednji vojni (Živojin Pavlović) ...

nekaj njegovih misli:

• Sem utelešena žalost samega sebe nad sabo, nad svojo usodo, nad svojo besedo; nad svojo nesposobnostjo, da bi premaknil kamen med kamni.
  
• Največje napake se zgodijo pri prevajanju občutkov v besede, v misli.
  
• Ali živim zato, da živim, ali zato, da premišljujem, kako živim. Ne plavam, ne pustim se nositi toku, opazujem samega sebe, kako se premikam po vodi.
  
• Nikoli se ne boš umiril, nikoli ne boš zadovoljen z doseženim; do neke točke se boš dvigal, potem boš začel padati, vsi nekdanji uspehi ti bodo samo v bolečino. In v zadnji bolečini se bodo združile vse bolečine tvojega življenja.«

LETA 1915 UMRL IVAN MILAVEC

IZDELOVALEC ORGEL (* 1874)

Rojen v Logatcu (Cerovska vas), orglarske obrti se je učil v Ljubljani pri mojstru Francu Goršiču, kjer je bil nekaj časa pomočnik. Po vojaščini je delal v orglarski delavnici pri mojstru Krieglu, leta 1900 pa je imel tudi Milavec svojo delavnico, toda naročil sprva ni bilo. Šele ko je uspešno opravil prvo naročilo 1904 (orgle za Dobravo pri Škocjanu,) je dobil priporočila skladatelja Hugolina Sattnerja. V naslednjih desetih letih so tako v njegovi delavnici naredili 37 orgel ... Njegovo največje delo so orgle v ljubljanski stolnici (52 registrov in 3 manuali), med zelo pomembnimi pa so tudi orgle na Bledu, v Žireh ... Strokovnjaki pravijo, da njegove orgle dokazujejo njegovo znanje in nadarjenost kar zadeva tehniko in še bolj intonacijo, ki je mehka, sočna, izrazita, registri pa se lepo in učinkovito spajajo v najrazličnejše kombinacije.

LETA 1936 UMRL RUDYARD KIPLING

AVTOR KNJIGE O DŽUNGLI

Rojen v Indiji (Bombaj) je kasneje obiskoval vojaško šolo v Angliji in potoval po svetu kot časnikar. Od leta 1896 je živel v Angliji. Bil je mojster kratke proze, z izrazitim pripovednim slogom in lepimi opisi indijskega sveta. V svojih delih je poveličeval pogum, marljivost in disciplino. Najbolj znani sta njegovi deli za mladino Knjiga o džungli in Druga knjiga o džungli. Pisal je tudi pesmi, leta 1907 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

nekaj misli:

• Kaj pomaga galop, če ne gremo v pravo smer.
  
• Očitno so besede najmočnejša droga, ki jo človeštvo uporablja.
  
• Če zmoreš ostati miren, ko na tvoji poti / vsi zgubijo glavo in s prstom kažejo nate; / če ohraniš zaupanje, ko vsi ostali dvomijo, / in če jim ne zameriš, ker nimajo zaupanja; / če ti čakanje ne dela veliko težav; / / če ne lažeš, ko slišiš laži, / in če ne sovražiš, ko tebe sovražijo; / če se ne delaš preveč dobrega, / niti ne govoriš preveč modro; / če sanjariš, a ti sanje niso vse; / če misliš, a ti misli zmeraj ostanejo čiste; / če znaš sprejeti zmago in poraz, / sprejeti enako in eno in drugo; / če lahko preneseš, da tvojo resnico goljufi / izkrivljajo, da bi lažje prevarali bedake; /  če vidiš, kako v koščke razbijajo tvoj cilj / in če se pripogneš, da dvigneš in pobereš ostanke; / če lahko zbereš vsa svoja premoženja / in jih zastaviš, vsa naenkrat, / če si pripravljen, da znova začneš, kot na začetku, / brez ene same besede, hkrati, ko si izgubil vse, z nasmehom; / če pripraviš svoje srce, svoje živce in svoje mišice, / da služijo tvojim ciljem tudi, ko so čisto izčrpane, / in če vztrajaš, ko se vsi ustavijo, / razen volje, ki te vodi: "Drži se dobro!" // če sredi množice nisi ponosen, / in če se nimaš za heroja, ko se družiš s kralji; / če te niti prijatelj niti sovražnik ne moreta pokvariti; / če ti vsak človek nekaj pomeni, a niti eden preveč; / če znaš dobro izpolniti vsako minuto svojega življenja, / in v vsakem trenutku greš po pravi poti, // "Tvoja" bode Zemlja in vsa njena bogastva. (Če zmoreš ostati miren)

LETA 1999 UMRL CIRIL CVETKO

SKLADATELJ, DIRIGENT, GLASBENI PEDAGOG, PUBLICIST (* 1920)

Brat muzikologa Dragotina Cvetka, po rodu iz Vučje vasi, je študiral dirigiranje in kompozicijo v Ljubljani in se izpopolnjeval v Pragi in Parizu. Zaposlen je bil na Radiu kot vodja glasbenega oddelka in dirigent Komornega zbora Radia Ljubljana, nekaj časa tudi umetniški direktor Triglav filma. Po letu 1950 je bil najprej dirigent in direktor mariborske Opere, kasneje pa je deloval v ljubljanski Operi in bil v sedemdesetih njen direktor. Več kot trideset let je tudi predaval osnove dirigiranja na Akademiji za glasbo. Ukvarjal se je tudi s skladanjem. O glasbi je veliko pisal, med drugim knjigi Opera in njeni mojstri (1963) in Pogled v glasbeno umetnost (1964). Odlikoval se je po tehnični preciznosti in stilno zvesti interpretaciji.

LETA 2000 UMRL STANKO JANEŽ

LITERARNI ZGODOVINAR IN PREVAJALEC (* 1912)

Literarni zgodovinar in prevajalec Stanko Janež, ki mu je zibelka tekla na Rakeku, je slovenskim šolarjem, zlasti srednješolcem, znan po svojih izčrpnih pregledih zgodovine slovenske in jugoslovanskih književnosti. Postregel jim je tudi s knjigo Vsebine slovenskih literarnih del, ki je doživela več izdaj. S svojim bogatim znanjem je sodeloval pri raznih leksikalnih delih.

LETA 2005 UMRLA MARJANA DERŽAJ

PEVKA ZABAVNE GLASBE (* 1936)

Glasbena in pevska legenda slovenske zabavne glasbe in izvajalka nepozabnih zimzelenih pesmi Poletna noč, Zemlja pleše, Orion ter mnogih drugih. Rojeni v Ljubljani je ljubezen do glasbe privzgojil oče, ki je bil veliko hodil v opero. Tudi ona je hodila z njim in že v najstniških letih je začela po raznih klubih peti priredbe svetovnih uspešnic. Veliko je nastopala tudi na radiu in TV, uresničila se ji je tudi velika želja, da je lahko nastopila v opernem zboru v predstavi Carmen. S svojim petjem je predvsem zaznamovala zlato dobo slovenskega popevkarstva.

LETA 2018 UMRL ANTON DROBNIČ

PRAVNIK, PRIČEVALEC, PREDSEDNIK NOVE SLOVENSKE ZAVEZE (* 1928)

Rojen je bil v številni družini na Hudem Vrhu na Blokah. Po množičnih likvidacijah zavednih in vernih Slovencev s strani revolucionarjev, se je kot dijak z bratom pridružil domobrancem. Pred komunističnem nasiljem se je umaknil na Koroško, bil vrnjen, preživel grozote v Zavodu sv. Stanislava in v Teharjah za las ušel smrti. Po prisilnem delu je nadaljeval študij na klasični gimnaziji ter se vpisal na ljubljansko pravno fakulteto, kjer je leta 1955 diplomiral. Po pravosodnem izpitu (1969) je opravljal več pravnih služb, Poklicno pot je po letu 1975 nadaljeval kot samostojni odvetnik, oktobra 1990 pa ga je tedanja slovenska skupščina imenovala za prvega generalnega državnega tožilca. Bil je izpostavljen številnim politično motiviranim poskusom diskreditacije in odstavljanja. Kljub številnim oviram je bil zaslužen za rehabilitacijo številnih žrtev protipravnih revolucionarnih postopkov, najbolj za razveljavitev in ustavitev sodbe zoper škofa Rožmana. Neutrudno se je prizadeval za pravo in pravičnost – v postopkih poprave krivic in rehabilitacije je pravno pomagal in svetoval mnogim prizadetim. Anton Drobnič je bil tudi predsednik društva Nova Slovenska zaveza in človek, ki se je z jasno besedo opredelil do nekdanjega nedemokratičnega sistema ter medvojnih in povojnih pobojev.

njegove misli:

• Treba je vztrajno in neomajno pričati o resnici. Tudi sam se trudim spoznati in govoriti resnico, tudi kaj narediti, da bi resnico laže spoznali še drugi. Uspeha ni veliko, ga pa vendarle je vsaj toliko, da moje delo ni bilo zaman.
  
• Nekoč bo tudi Slovenija postavila komunizem ob bok nacizmu in fašizmu ter ga obsodila kot zločinsko ideologijo in zločinsko družbeno prakso. Ne dvomim, da bo obsodila tudi neštete zločine, ki jih je boljševiški komunizem v Sloveniji storil med vojno in po vojni. Resnica in pravica sta Božji dekli, zato sta lahko tudi počasni, saj sta večni in ne umrjeta. Pa vendar ne smemo samo čakati, kdaj se bo pravica sama prebila skozi goro molka, laži in prevar.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1532 SVETI KRIŽ POSTANE MESTO

Vas Vipavski Križ, eden najlepših zgodovinskih kulturnih spomenikov v Sloveniji, leži na hribu v osrednjem delu ajdovskega dela Vipavske doline. Naseljen je bil že v predrimskih časih, mimo je tekla pomembna cesta med Oglejem in Ljubljano (čez Hrušico -Ad Pirum) ...  Prve pisne listine o kraju pa segajo v 13. stoletje, po turškem zavzetju Gorice je dal goriški škof zgraditi štiristolpni grad in leta 1483 so ga goriški grofje obdali z obzidjem zaradi nevarnosti turških vpadov. Na današnji dan, leta 1532 pa ga je cesar Ferdinand povzdignil v mesto (meščani so dobili sodnika, dolžni so bili skrbeti za obzidje .... Leta 1636 so zgradili kapucinski samostan, v katerem je živel tudi pridigar Janez Svetokriški. Do leta 1955 se je naselje imenovalo Sveti Križ, Vipavskega so ga preimenovali v povojni kampaniji oblasti in prizadevanju, da se iz toponimov slovenskih krajev odstrani vse, kar spominja na vernost.

LETA 1798 ROJEN AUGUSTE COMTE

FRANCOSKI FILOZOF, OČE POZITIVIZMA († 1857)

Pozitivizem je filozofska smer, ki zavrača vsakršno metafiziko in jemlje izkustvo kot edini vir pozitivnega spoznanja. Vse znanosti so usmerjene k znanosti o človeških družbenih odnosih - sociologiji. Za utemeljitelja pozitivizma velja francoski matematik in filozof August Comte. Klasiki marksizma so njegov nauk zavračali.

LETA 1809 ROJEN EDGAR ALLAN POE

AMERIŠKI PESNIK IN PISATELJ, OČE GROZLJIVKE († 1849)

Ameriški pesnik, pisatelj in esejist Edgar Allan Poe, sin potujočih igralcev, velja za enega od začetnikov grozljivke v literaturi. S svojimi grozljivo fantastičnimi novelami je poglobil zanimanje za tradicijo grozljivega romana. O tem pričuje njegova knjiga Propad hiše Usher in druge zgodbe (slovenski prevod 1952).

njegove misli:

• Kdor sanja podnevi izve veliko stvari, ki uidejo tistemu, ki sanja samo ponoči.
  
• Vse kar vidimo in se nam dozdeva so samo sanje v sanjah.
  
• Verjemi polovico tistega, kar vidiš in nič od tistega, kar slišiš.
  
• Leta ljubezni bodo pozabljena v eni sami minuti sovraštva.
  
• Vsaka pesem bi morala bralca spominjati, da bo nekega dne umrl.

LETA 1839 ROJEN PAUL CEZANNE

FRANCOSKI POSTIMPRESIONISTIČNI SLIKAR († 1906)

Paul Cézanne je postavil temelje za ustvarjanje v 20. stol. (med impresionizmom in kubizmom). Doma v Aix-en-Provence, v Provansi na jugu Francije. Nekaj časa neločljiv prijatelj z Emilom Zolajem, študira risanje, v Parizu sreča impresionista Pissarra, ki je njegov mentor in skupaj ustvarjata krajine... Njegove slike so kasneje vztrajno zavračali in precej časa je trajalo, preden so ga sprejeli (Monet). Cézannovi vzorniki so bili Tizian, Giogione, krajinar Nicolas Poussin, Camille Pissaro. K ustvarjalnosti ga je spodbujala predvsem Provansa, kjer je v krajini našel svoj pravi navdih. Njegove umetnine so našle mesto v zgodovini šele precej pozneje. Cézannov slog predstavlja odmik od samo vizualnih vsebin do bolj intelektualne umetnosti.

LETA 1868 UMRL FRIDERIK BARAGA

ŠKOF IN MISIJONAR - APOSTOL INDIJANCEV, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1797)

Eden največjih sinov slovenskega naroda je bil rojen v gradiču Mala vas na griču med Trebnjem in Dobrničem. V svojem življenju je vedno hodil "za višjim klicem": odpovedal se je karieri pravnika in položaju graščaka ter je izbral duhovniški poklic; kmalu je začutil, da Bog od njega pričakuje več, zato se je odločil za misijonsko delo med ameriškimi Indijanci. Med njimi je deloval z vnemo dobrega pastirja, ki ga je vodila tudi doma, kjer pa je zaradi hladnega janzenističnega duha med duhovščino doživljal veliko nasprotovanj. Iz domovine je odšel brez zagrenjenosti, v srcu je do nje ohranil vso ljubezen. Kot misijonar se je odlikoval po junaški odpovedi: zadovoljen je bil z najnujnejšim za življenje in delo. Ko je postal škof, si je v skladu s tem prepričanjem izbral geslo "Unum necessarium" (Eno je potrebno - namreč: delati za božje kraljestvo, drugo nam je zagotovljeno). -

več:
S. Čuk, Pred 200 leti se je rodil Friderik Baraga: Priloga, v: Ognjišče 6 (1997), 38-45.
S. Čuk, Misijonar Friderik Baraga: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2003), 16-17.
S. Čuk, Friderik Baraga (1797-1968): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2018), 42-43
B. Rustja, Irenej Friderik Baraga, Naši svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 1, str. 99.
G. Čušin, Pozdravljen, Baraga!: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 1 (2023), 99.
spletna stran Ognjišča: Irenej Friderik Baraga
v knjigi: K. Mauser, Le eno je potrebno 1 in 2, Ognjišče, Koper, 2022.
v pobarvanki: B. Golob, S.Karim, Škof Baraga, Ognjišče, Koper 2018.

nekaj njegovih misli:

• Če hočeš biti srečen, tedaj bodi resnično dober in plemenit. Bodi dober do revnih in potrebnih, kolikor le moreš. Morda si ti sam reven, a gotovo je kdo še revnejši od tebe.
  
• Božje kraljestvo je tudi v naših srcih. Če lepo živimo in služimo Bogu, tedaj gospoduje on v naših srcih. Če pa se slabo vedemo, delamo grdo in služimo hudobnemu duhu, tedaj on gospoduje v naših srcih.
  
• Lažeš Gospodu Bogu, ko mu rečeš: Odpusti mi, kakor odpuščam svojemu bližnjemu jaz. Če ti ne odpustiš bližnjemu, ravnaš nečastno in v resnici prosiš Boga, naj te pahne v peklenski ogenj.
  
• Če ljubiš Boga, ljubiš svojega bližnjega. Ne ostani pa pri lepih mislih; tvoja ljubezen mora biti delavna. Koliko žalostnih potrebuje tvojih tolažilnih besed, koliko nesrečnih je potrebnih tvoje pomoči.
  
• Moli v resnici! Če prosiš Boga lepih čednosti: ljubezni, ponižnosti, potrpežljivosti, pokorščine, čistosti ali časnih dobrot, prizadevaj si tudi resnično, da to dosežeš. Sicer bi bila tvoja molitev tvojemu dejanju nasproti in torej ne resnična, ampak hinavska.
  
• Tudi v naših srcih nam Bog neprestano govori. Kadar hoče kdo storiti kaj slabega, mu srce takoj pove, naj tega ne stori. Če bi pa rad storil kaj dobrega, mu takoj reče: Tako stori!
  
• Ne verjemi vsega, kar slišiš. Saj vendar dobro vemo, kako močno sta danes razširjena laž in obrekovanje. Ne zmeni se za vse, kar slišiš. Tudi ne opazuj preveč drugih, kako se vedejo. Pazi bolj nase.
  
• Če te kdo posvari in navaja k dobremu, to rade volje sprejmi. Bodi mu iz srca hvaležen in si vzemi k srcu svarilne besede. In živel boš vedno srečneje.
  
• Glej, da boš svojega očeta in svojo mater iskreno ljubil. Ne pozabi lepo ravnati z njima. Dala sta ti življenje in te vzgojila. Dala sta ti vse, preden si sploh začel skrbeti zase.
  
• Bodi dober do revnih in potrebnih, kolikor le moreš. Morda si ti sam reven, a gotovo je kdo še revnejši od tebe; bodi torej dober in usmiljen, kolikor je mogoče in Jezus te bo imel zelo rad.
  
• Ko boš ob koncu svojega življenja stopil pred večnega Sodnika, te ne bo vprašal, kako dolgo si živel na zemlji, pač pa boš moral dati odgovor, kako si živel: pošteno ali nepošteno.
  več:
  

LETA 1876 ROJEN DRAGOTIN KETTE

PESNIK MODERNE († 1899)

Moderna je umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, za katero je značilen zlasti subjektivizem. Slovensko moderno v literaturi predstavlja znamenita četverica Kette, Murn, Cankar in Župančič, ki so bili "enega gnezda ptiči, pevci iste pomladi". Najstarejši med njimi je bil Kette, ki je pri drugih treh užival velik ugled. "Najviše cenim Ketteja," je dejal Oton Župančič. "On je bil sploh najbolj univerzalen človek med nami." Še bolj ga je spoštoval Ivan Cankar: "V svojem stremljenju in mišljenju je bil med vso svojo družbo najgloblji in najvišji." Žal pa je prav on prvi od četverice dal slovo lepotam tega sveta, ki so navdihovale njegove pesmi. O njem je Mimi Malenšek napisala biografski roman Pojoči labodi (1970); njegov rojak Silvo Fatur pa je Kettejevo življenje, predvsem mladost, živo predstavil v knjigi Oče in sin in zagorski zvonovi (Libris, Koper 2005).

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 1

nekaj njegovih verzov in misli ...

• Bodimo delavni, ker delo je življenje. Ne delajmo le zase, ker srečni smo le z drugimi, a delajmo vztrajno, ker kratko je življenje, a vendar dosti dolgo, da v njem dosti dobrega storimo.
  
• Brez dogem in brez vaših energij / sem vedel bolje nego zdaj nekoč, / da On je vir vseh zemeljskih moči, // da v slednjem žarku, plamenu in zvoku, / magnetnem toku in rastlinskem soku / deluje v mislih On, prvotna moč.
  
• Glej, menil sem, da mogel bi živeti / brez tebe kdaj, brez svojega Boga; / a naj li rastejo vonljivi cveti / brez sonca sredi jasnega neba?
  
• In smrti ni... Jaz vidim le življenje, / ljubezen večno vidim krog in krog; saj, če te, duh, neskončno hrepenenje, / ah, če te je v nebo poklical Bog.
  
• O Bog svetlobe, Stvarnik harmonije, / tvoj izgubljeni sin je zopet tu; / o daj mu izgrešenega miru / v bližini svoje svete domačije.
  
• A duša naša - ta nikdar ne laže. / In če se v govoru drugače kaže, / pove ti vso resnico en zdihljaj.

o njem:

• Njegov duševni razvoj je bil tako nagel, krepak in naturen, kakor drugega nobenega. (Ivan Cankar)
• Ti nisi tako izzivajoč, kot sva midva (s Cankarjem) op. red.), a ti si zato vse kaj drugega! Ne misli, da ti hočem laskati, a v tebi je globina, v tebi je bistvo. Mi tavamo, iščemo - ti hodiš trdno in varno; mi se motimo - ti prerokuješ. (Oton Župančič)
  
• Vsi Kettejevi sodobniki poudarjajo, da je bil Kette človek izrednih lastnosti. Globok in bister um, skromnost in prisrčnost so se družili z mladeniško možatostjo. (France Koblar)

LETA 1886 ROJEN VLADIMIR LEVSTIK

PISATELJ, PESNIK IN PREVAJALEC († 1957)

Božična noč ... Vsa tiha dolinica dremlje v debelem snegu. Zvezde na temnem svodu neba se iskrijo ravno toliko, da razločiš cesto, ki se vije ob vodi v vas. Popoldne je metlo, tudi po gazi leži za ped snega in sleherni korak je muka. Blagor mu, kdor sedi doma za toplo pečjo in ga ne grize srditi mraz in mu noge ne klecajo od naporne hoje. A do polnočnic je še časa in na cesti ni videti žive duše ... Pač! Temna postava se bliža vasi. Mlada žena je (...). Oh, da je sama, že zdavnaj bi se zgrudila v mehki sneg, da se oddahne in zadremlje ... čeprav ne bi vstala nikoli več! A mlada žena stopa, stopa, bolj mrtva ko živa, in stiska k sebi detece, sinka zlatolaščka, zavitega v toplo volneno ruto. – Tako se začenja zgodba Deček brez imena, v kateri pisatelj Vladimir Levstik pripoveduje o otroku, nedolžni žrtvi prve svetovne vojne (po tej zgodbi nosi naslov njegova edina knjiga za mlade). Pisatelja, ki zaradi revščine niti srednje šole ni dokončal, zapustil pa je bogato knjižno bero ter se uveljavil kot odličen prevajalec, se spominjamo ob obletnici rojstva.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 1

njegovi misli:

• Ne sodi brata, če je v srcu srd! / Le tisti duši moreš dno dozreti, / v katero ti ljubezen čista sveti; / kdor hodi s temo, mu je dom zaprt.
  
• Ne boj se sovražnikov, a prijatelja se varuj, ki vedno pritrjuje.

LETA 1911 UMRL JOSIP APIH

ZGODOVINAR SLOVENSKEGA ŠOLSTVA (* 1853)

Po ljudski šoli v Begunjah in gimnaziji v Ljubljani je študiral na Dunaju zgodovino in zemljepis s Knafljevo štipendijo. Petnajst let je poučeval na Moravskem, od leta 1892 do upokojitve pa v Celovcu. Poleg pedagoškega dela se je ukvarjal tudi s pisanjem zgodovinskih razprav in knjig, ki so obravnavale zgodovino slovenskega šolstva. V svojem najpomembnejšem delu Slovenci in 1848 (1888) je dokazoval, da so se Slovenci začeli obnašati kot narod šele v tem letu. Snov za svoje spise je Apih nabiral v arhivih.

LETA 1918 UMRL JAKOB BROLLO

FURLANSKI SLIKAR ( * 1834)

Sprva se je slikarstva učil doma v Huminu, potem pa je odšel na akademijo v Benetke. Najprej je delal na Koroškem in potem na slovenskem Štajerskem – kot sodelavec Tomaža Fantonija, ki je slikal figuralne kompozicije, Brolo pa ga je dopolnjeval s fresko tehniko. Kasneje je delal s svojim pomočnikom Biertijem in s svojim sinom. Za cerkve je slikal freske pa tudi oltarne slike ... Najbolj znane poslikave pri nas: Petrovče, Sv. Trojica v Slovenskih Goricah, Velika Nedelja, Gradišče pri Ormožu, Ponikva, Vitanje, Nova Cerkev, Kamnica, Brežice... Njegova prva ljubezen pa je bila Koroška, kjer je poslikal tri cerkve na območju Štalenske gore (Šentlovrenc nad Celovcem, Šentmartin...), cerkev v Žitari vasi ... Naslikal je tudi 15 križevih potov in ok. 110 drugih oljnih slik, mnogo poljskih znamenj in kapelic.

LETA 1928 ROJEN VINKO KOBAL

MLADINSKI DUHOVNIK IN USTANOVITELJ GIBANJA POT († 2001)

"Moje največje bogastvo je bilo življenje, ki sem ga prejel kot dar in radostno živel... Moje besede so bile le seme, ki ga je Bog po meni sejal, rodile bodo sadove z milostjo, ki jo bo on dodal vsaki duši, ki jih je z odprtim srcem sprejemala." Tako je zapisal v svoji duhovni oporoki Vinko Kobal, začetnik in vo­ditelj gibanja Pot, ki je s svojo duhovnostjo številnim mladim iz vse Slovenije pomagalo pri vzgoji krščanske osebnosti.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2001) 7... v knjigi Pripoved starega, modrega bobra, ki jo je izdalo Ognjišče

nekaj njegovih misli:

• Mladi kristjani, vzgojeni v zavezi z Bogom, morejo imeti pozi­tiven odnos do življenja. So optimisti življenja, ki se povsod za življenje zavzemajo, ga ljubijo in pospešujejo, verjamejo v Življenje.
  
• V mladih dušah je globoko usidrana potreba po prijateljstvu, po pristni in trdni ljubezni, po varnem občestvu.
  
• Mladi so željni pristnih odnosov, kjer vladajo prava pozornost, iskrenost, potrpežljivo čakanje in spoštovanje vsake človeške osebe.
  
• Vsako srečanje je dar. Bog je za njim. Le zdi se kakor slučaj. Božja dobrota načrtuje vsa srečanja. Celo vse pogoje razporedi, da lahko nastanejo.
  
• Krščanstvo daje trpljenju najvišjo vrednost. Mladim ne smemo ponujati lahkega krščanstva, brez napora in brez trpljenja, ampak ravno nasprotno. Značilnost mladih je velikodušnost in samo v naporu in sprejemanju trpljenja lahko pokažejo svojo velikodušnost.
  
• Na dnu svojega srca nosi človek temeljno potrebo po srečanju s sočlovekom. Kolikor polnejša je osebnost, ki se z njo sreča, toliko večjo mero sreče prinaša. Kdor nima možnosti za srečanje, ne more pravilno oceniti niti samega sebe.
  
• Ko se Bog odkriva človeku, razsvetljuje s svojo lučjo njegovo pravo vrednost. Kliče ga k nalogam, ki mu jih je v svetu zanj prihranil. Kliče ga po imenu, ker ga hoče potegniti iz anonim­nosti, v kateri se utaplja.
  
• Kot temelj svojega oznanila je Jezus postavil skrb, da bi spremenil človeka v notranjosti... Človek, ki bo notranje nov, predelan v Kristusu, bo tudi drugače ravnal v svojem vsakdanjem življenju.
  
• Če je življenje prazno in dolgočasno, ni mogoče resnično praznovati. Polno življenje praznike izoblikuje v resnična doživetja človeškosti
  več:
  

LETA 1964 UMRL JOSIP JERAJ

DUHOVNIK, TEOLOG, PROFESOR, PUBLICIST (* 1892)

Rodil se je leta 1892 v Rečici ob Savinji, gimnazijo je obiskoval v Celju, nato pa študiral bogoslovje v Mariboru. Po posvečenju leta 1915 je bil v Gradcu promoviran za doktorja teologije. Leta 1919 je postal profesor moralne teologije na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru, leta 1946 pa na Teološki fakulteti v Ljubljani. Sodeloval je pri mladinskem gibanju. Veliko je pisal zlasti o kulturnih in vzgojnih vprašanjih sedanjosti s teološkega stališča. Njegovo najbolj znano delo je knjiga Vzor človek ali osebnost kot ideal (1922).

LETA 1978 UMRL FRANC DEBEVEC

ZDRAVNIK FIZIOLOG, PROFESOR (* 1898)

Po diplomi na medicinski fakulteti na Dunaju (1924) je bil asistent v zdravilišču za pljučne bolezni na Golniku in opravil specializacijo iz ftiziologije. Do konca druge svetovne je bil zdravnik na pljučnem oddelku ljubljanske bolnišnice, nato primarij oddelka. V tridesetih je absolviral tudi na ljubljanski Filozofski fakulteti ter od 1943 - 1972 predaval pastoralno medicino na Teološki fakulteti v Ljubljani. S področja boja proti tuberkulozi je objavil več kot 50 strokovnih in okoli 30 poljudnih del.

LETA 1999 UMRL HUBERT BERGANT

organist in profesor umetnostne zgodovine (* 1934)

Rojen v Kamniku, na Akademiji za glasbo v Ljubljani je leta 1959 uspešno končal študij klavirja, leta 1960 pa je diplomiral še iz orgel. Iz tega inštrumenta je leta 1963 nadaljeval podiplomski študij, ki ga je zaključil leta 1969 na Dunaju. Po diplomi iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1964) se je istega leta zaposlil na novogoriški gimnaziji kot profesor umetnosti, vodil je šolski pevski zbor in bil ravnatelj Glasbene šole. Leta 1972 je na Akademiji za glasbo v Ljubljani pričel s poučevanjem orgel, od leta 1982 kot redni profesor. Prof. Bergant je bil vodilni slovenski pedagog in virtuoz na orglah. Doma in v tujini je sam in v različnih komornih zasedbah nastopil na več 100 koncertih. Izvedel je vsa Bachova orgelska dela, številna slovenska in jugoslovanska dela za orgle, posebno skrb je posvečal izvedbam starejše orgelske literature, svoje sporede je sestavljal z izostrenim estetskim čutom. Bilo je vodilni orgelski pedagog; iz njegovega razreda so izšli vsi mlajši slovenski organisti ... Posnel je nekaj plošč in zgoščenk in leta 1996 napisal knjigo Ob orglah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 49 pr. Kr. JULIJ CEZAR PRESTOPI REKO RUBIKON

Na današnji dan se je Gaj Julij Cezar s svojo 13. legijo prestopil reko Rubikon, ki je bila postavljena kot mejna reka, južno od katere  ni smel noben vojskovodja priti z vojsko (danes reka Fiumicino, ki se izliva v Jadransko morje S od Rima). S tem predpisom naj bi bil Rim varen pred vdori raznih osvajalcev. Cezar je izrekel znameniti stavek Alea iacta est (Kocka je padla) in se podal proti Rimu. V državljanski vojni je zmagal, senat je pred njim pobegnil, premagal je Pompeja in tako je začel svojo pet let dolgo vladavino v času katere je postavil temelje rimskemu imperiju.

LETA 1815 UMRL BALTAZAR HACQUET

FRANCOSKI NARAVOSLOVEC, ZDRAVNIK, ETNOLOG (* 1739 ALI 1740)

Ta mož francoskega rodu je bil 'državljan' Evrope, ki jo je prekrižaril kot prirodoslovec in kirurg. Osebni zdravnik avstrijske cesarice Marije Terezije ga je sprejel v državno službo in ga poslal za rudniškega zdravnika v Idrijo (1766), kjer je ostal sedem let. Ves prosti čas je porabil za botanične izlete. Ob Scopoliju je bil glavni raziskovalec slovenskega rastlinstva. Leta 1779 je prvič stopil na Triglav in izmeril njegovo višino. V svojih spisih in na svojih kartah je stalno uporabljal slovenska imena za kraje, gorovja, rastline.

LETA 1874 ROJEN ANTON KOŽELJ

SLIKAR IN MOJSTER KNJIŽNE ILUSTRACIJE († 1954)

Knjižne ilustracije so risbe, ki knjižno pripoved naredijo bolj privlačno. Eden največjih mojstrov ilustracije pri nas je bil slikar Anton Koželj. Njegovo risbe so dosledno realistično zasnovane. Zaslovel je zlasti kot ilustrator koledarjev Mohorjeve družbe in številnih knjig te najstarejše slovenske knjižne založbe (Gregorčičevih Poezij, Jurčičevega Desetega brata, Balad in romanc). Svoje znanje je posredoval mlademu rodu kot profesor risanja.

LETA 1882 ROJENA MINKA SKABERNE

UČITELJICA IN PROFESORICA, USTANOVITELJICA USTANOV ZA SLEPE († 1965)

Rojena v Kranju kot najmlajši otrok zelo izobraženih staršev. Oče ji je mlad umrl, takrat je bil študij dostopen le moškim, zato so bratje študirali na Dunaju, ona pa je doma končala meščansko šolo in učiteljišče (1901). Učila je po raznih šolah, po izpitu za meščansko učiteljico na dekliški vadnici. Na Dunaju in v Gradcu se je izobraževala za pouk slepih. Bila je članica Slovenskega odbora za invalide in je leta 1918 sodelovala pri ustanovitvi prvega zavoda za slepe v Ljubljani. Postavila je temelje za knjižnici in skrbela zanjo. Po njeni zaslugi je bilo veliko knjig prevedenih v Braillovo pisavo (leta 1956 že 2.500). Nadzorovala je pouk slepih šoli za slepe v Ljubljani (1919) in s svojim delom veliko pomagala pri ustanovitvi doma slepih v Škofji Loki. Napisala je tudi knjižici Skrb za slepce in Vzgoja slepcev.

LETA 1883 ROJEN ALEKSEJ NIKOLAJEVIČ TOLSTOJ

RUSKI PISATELJ († 1945)

Kot potomec  stare plemiške rodbine je bil rojen v Nikolajevsku (sedaj Pugačov). Med 1. svetovno vojno se je pridružil protirevolucionarjem in 1918 emigriral v Pariz, leta 1923 pa se je vrnil v Moskvo in sprejel novo oblast. V realističnem slogu je pisal novele in romane o zgodovinskih temah in času revolucije. Znan je po romanu Kruh, drami Ivan Grozni, trilogiji romanov Trnova pot in biografskem romanu Peter Veliki.

njegova misel:

• Z razumom se nisem veliko naučil, vse, kar znam, sem odkril s srcem.

LETA 1894 ROJENA1988 UMRLA TONČKA MAROLT

OPERNA PEVKA; FOLKLORISTKA, ZAPISOVALKA PESMI IN PLESOV († 1988)

Tončka Marolt je po končanem učiteljišču in študiju glasbe nastopala kot operna pevka v Ljubljani, Mariboru in Osijeku. Leta 1936 se je poročila s Francetom Maroltom, vodjem Folklornega inštituta, in se začela zanimati za slovensko glasbeno izročilo. Po moževi smrti (1951) je nadaljevala njegovo delo z zapisovanjem pesmi in plesov po Sloveniji – nastalo je okoli 2000 zapisov. V letih 1948–1974 je bila glasbena voditeljica Akademske folklorne skupine France Marolt in mentorica mnogih podeželskih plesnih skupin.

... več o njenem delu, delu njenega moža in folklorni skupini v obletnici meseca 04_1991

LETA 1900 ROJEN BOGO TEPLY

ZGODOVINAR, MUZEALEC , SLAVIST († 1979)

Iz Velike Loke pri Trebnjem, v šolo je hodil v Kranju, slavistiko in zgodovino je študiral v Zagrebu, leta 1930 je postal profesor, služboval v Mariboru (1928-1941) in spet po vojni, od leta 1950 pa je ravnatelj v mariborskem Pokrajinskem muzeju (nadaljeval delo Franja Baša). Veliko let je bil sodelavec Univerzitetna knjižnice MB, zbral bogato dokumentacijo o dogodkih v MB, pisal je razprave o umetnosti in kulturni zgodovini slovenske Štajerske, o mariborski galerijski dejavnosti. Leta 1971 je prejel Valvasorjevo nagrado (prispevek na področju muzejstva, gospodarske, politične in splošne zgodovine). Posmrtno pa še Trubarjevo plaketo za popularizacijo knjige, in pospeševanje bralne kulture med delavci.

LETA 1910 ROJEN PAVLE BOZOVIČAR

SLIKAR, PROFESOR († 2001)

Skalarjev Pavle se je rodil na J obrobju Škofje Loke (Podpulferca pri Zmincu), kasneje je imel pri bratu Francetu atelje, v katerem je ustvarjal tihožitja, upodabljal življenje svojih staršev, pa tudi portrete. Slikarsko se je izobraževal tudi pri kiparju Francetu Kralju, v letih 1929-30 je študiral pri slikarki Henriki Šantel, nekaj časa se je izobraževal tudi v Pragi na akademiji. Pred in po vojni je kot svobodni umetnik deloval v Ljubljani, kasneje profesor risanja v Murski Soboti. Do upokojitve 1970 je deloval kot učitelj likovnega pouka. Svoja likovna dela je zelo malo razstavljal, od 1956-73 le dvakrat, najbolj odmevna je bila 1975 razstava ob njegovi 65-letnici.

LETA 1978 UMRL JANEZ ZAPLOTNIK

DUHOVNIK, PUBLICIST (* 1883)

Iz Luž pri Šenčurju, po končani srednji šoli je odšel v Ameriko, postal duhovnik in doktor cerkvenega prava. Služboval je po različnih krajih v ZDA, najprej v slovenski župniji v Wyomingu ... Bil je strokovnjak za cerkveno pravo in imel razne službe na škofiji. Potoval je po Sveti deželi in Evropi, leta 1937 je postal papežev prelat. Preučeval je življenje slovenskih izseljencev v ZDA in o njih pisal v ameriških časopisih tudi o našem misijonarju Frideriku Baragi. V knjigi je izšla njegova biografija o Janezu Čebulju iz Adergasa.

LETA 1999 UMRL PRIMOŽ RAMOVŠ

GLASBENIK, SKLADATELJ, ORGANIST, BIBLIOTEKAR (* 1921)

"Moje skladbe so moji otroci, rad jih imam," je dejal Primož Ramovš, eden najizvirnejših slovenskih skladateljev orkestralne glasbe. Za glasbo se je navdušil že v otroških letih. Nikoli ni skrival, da je veren in rad je sedel orgle. V knjigi Biti skladatelj (1984), ki prinaša njegove pogovore z muzikologom Borutom Loparnikom, mlademu rodu sporoča svoje življenjsko vodilo: "Delaj in vse delaj pošteno.« Leta 1983 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko skladateljsko delo, za katero je značilno iskanje sodobnega jezika. Napisal je več simfonij in mnogo drugih orkestralnih skladb, koncerte in suite za klavir, violino, trobento in razne instrumentalne zasedbe, mnogo komorne in solistične instrumentalne glasbe.

več:
F. Bole, Prešernov nagrajenec Primož Ramovš. "Skladbe, ki jih pišem, slišim v sebi.": Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1983), 6-10.
S. Čuk, Primož Ramovš (1921–1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2021), 38-39.

nekaj njegovih misli:

• Za vsa področja človekovega udejstvovanja velja, kar sem vedno poudarjal pri svojem glasbenem ustvarjanju: zmeraj naprej in nikdar nazaj!
  
• Skladbe, ki jih pišem, slišim v sebi.
  
• Smo pač otroci svoje dobe in umetnik mora skozi prizmo svoje umetnosti izražati svojo dobo in sebe kot otroka te dobe in temu posvetiti tudi svojo umetniško ustvarjalno silo.
  
• Ves čas mi teče glasbeno življenje po dveh tirih: na enem sem komponist orkestralne glasbe, na drugem pa organist po naših cerkvah.
  
• Sam zase sem lahko samo vesel, če svojemu narodu nisem bil v sramoto!

LETA 2004 UMRL MARTIN JEVNIKAR

LIT. ZGODOVINAR, UNIV. PROFESOR, UREDNIK, PREVAJALEC, KRITIK, KULTURNI DELAVEC ( * 1913)

»V slovenskem svetu veljajo za ustvarjalce predvsem pesniki in pisatelji, daleč za njimi so uredniki in režiserji, skoraj pozabljeni so organizatorji in podporniki. Martin ni pisal pesmi niti romanov, ni nastopal kot slavnostni govornik. Vendar brez njega marsikatere slovenske dejavnosti ne bi bilo ... Če bi Martin lahko napravil obračun, kako je porabljal svoj čas od diplome na ljubljanski univerzi leta 1939 do danes, bi moral navesti precej nalog, ki jih uradni kronisti komaj poznajo.« Tako je leta 2003 ob devetdesetletnici literarnega zgodovinarja in kritika profesorja Martina Jevnikarja zapisal v jubilejni številki tržaške Mladike njegov prijatelj Jože Velikonja. Po rodu je bil Dolenjec, ki je maja 1945 odšel v begunstvo. Kmalu se je posvetil svojemu profesorskemu poklicu, najprej v begunskem taborišču, potem pa na slovenskih srednjih šolah v Trstu, nazadnje pa na univerzah v Padovi in Vidmu. Deloval je še na številnih drugih področjih. Slovencem na Tržaškem je posvetil skoraj dve tretjini svojega dolgega življenja.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2013

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1820 ROJEN VALENTIN PLEMEL

DUHOVNIK IN BOTANIK († 1875)

Rodil se je na Bledu in se zanimal za rastline in jih nabiral v bližini krajev, kjer je študiral in služboval: na Gorenjskem, v okolici Ljubljane in Ilirske Bistrice, na Kočevskem in Dolenjskem. Herbarij je opremil z bolj ali manj popolnimi etiketami, na katerih so vsi važnejši podatki. (hrani ga Prirodoslovni muzej Slovenije (54 map), manjši del pa je shranjen v zbirki ljubljanske Univerze na Oddelku za biologijo). Z alfabetskim seznamom kranjskih rastlin, ki je izšel pod naslovom 'Beiträge zur Flora Krains' (1862) se je uvekovečil v botanični literaturi. Njegova razprava je tretje tiskano delo o flori ožjega slov. ozemlja (prej sta pisala Scopoli in Fleischmann). Pomen tega dela je v njegovi izvirnosti, v zanesljivosti in točnosti podatkov ter v nenavadno zgodni usmerjenosti k modernim strujam rastlinoslovja, h geobotaniki in rastlinski sociologiji.

LETA 1839 ROJEN JANEZ BILC

duhovnik, pesnik, PISATELJ, PUBLICIST († 1906)

Janez Bilc, pesnik, publicist, prevajalec in zbiralec ljudskega izročila, je kot duhovnik zaradi šibkega zdravja služboval v rojstni fari Trnovo pri Ilirski Bistrici. Prve pesmi in prozne spise je objavljal v raznih ljubljanskih listih. Kot pesnik se je zgledoval po Valentinu Vodniku. Njegove pesmi so večinoma nabožne vsebine in prigodnice. Pisal je tudi domoznanske članke za razne časopise. Leta 1888 je izdal knjigo o Postojnski jami, ki je doživela več ponatisov. Iz hrvaščine je prevedel Mažuraničevo pesnitev Smrt Smail-Age Čengića.

LETA 1844 ROJEN p. STANISLAV ŠKRABEC

FRANČIŠKAN, JEZIKOSLOVEC, UTEMELJITELJ SLOVENSKEGA PRAVOREČJA († 1918)

Malokdo ve, da je bil naš največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja frančiškanski pater Stanislav Škrabec. Ta učeni mož, je utemeljitelj slovenskega pravorečja: pravil, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika. Nad štirideset let je živel in deloval v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici pri Gorici. Svoje jezikovne spise je objavljal na platnicah mesečnika Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Zapisal je: »Naš slovenski jezik je največji zaklad, ki nam ga je Bog dal kot narodu.«

več:
S. Čuk, p. Stanislav Škrabec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1994), 20-21.
S. Čuk, p. Stanislav Škrabec in slovenski jezikoslovci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2018), 50-57.

njegova misel:

• Napake in norosti jezika bi se imele popravljati po šolah; žal da mnogi učitelji sami ne vejo, kaj je prav in kaj ne.
  
• Naš slovenski jezik je najdražji zaklad, ki nam ga je Bog dal kot narodu.

nekaj misli o njem:

• "Skoraj neverjetno je, kako se je mogel v tako majhnih razmerah razviti v tako velikega učenjaka. V svoji celici je bil bolje poučen o vsem znanstvenem in duševnem gibanju po Evropi kakor marsikateri znanstvenik v najbolj živahnem svetovnem središču. Bil je najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator." (Anton Breznik).

LETA 1868 ROJEN ANTON SCHWAB

ZDRAVNIK, SKLADATELJ, ŠAHIST († 1938)

V rodnem Preboldu je hodil v ljudsko šolo, na gimnazijo pa v Celju, v Gradcu je študiral medicino. Po končanem študiju je bil na praksi v Ljubljani in Gradcu, službo zdravnika je dobil na Vranskem. Poleg medicine ga je zelo zanimala tudi glasba in tako je kot samouk tudi komponiral (Zdrava Marija, Srce človeško sveta stvar ...), pozneje se je preselil v  Celje (zdravnik in zobozdravnik), kjer je veliko predaval o higieni, negi zob, alkoholizmu ... prizadeval si je za izboljšanje zdravstvenih pogojev in tudi veliko objavljal v strokovni literaturi. Deset let je vodil tudi Celjsko pevsko društvo in skladal za zbore (Vasovalec, Vinska ...) ter samospeve ... Bil je tudi izvrsten šahist (Schwabovi zabavni problemi v Domu in svetu)

LETA 1872 ROJEN MATIJA PRELESNIK

duhovnik, pesnik in pisatelj povestii o naših davnih dedih († 1905)

Duhovnik Matija Prelesnik, doktor teologije, je bil tudi nadarjen pisatelj. »Bil je nenavaden talent,« je o njem zapisal pisatelj Finžgar, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Pisati je začel zgodaj, najprej pesmi, a pravo moč je razodel v trilogiji o porabskih Slovanih (Naš stari greh, V smrti senci, Vineta), v katerih pripoveduje, kako so zasužnjili slovanski rod ob Baltiku. Tretji del je zaradi njegove prezgodnje smrti (dočakal je le 33 let) ostal nedokončan.

LETA 1893 UMRL JOŽEF STEFAN

FIZIK, MATEMATIK, PESNIK (* 1835)

Rojen v Celovcu, študiral matematiko in fiziko na Dunaju, kjer je poslušal tudi predavanja Frana Miklošiča. Postal je profesor na zasebni gimnaziji, kasneje je postal profesor na dunajski univerzi in kasneje direktor fizikalnega inštituta. Uveljavil se je na vseh področjih tedanje fizike, najprej v mehaniki in optiki, kasneje pa se je posvečal elektrodinamiki, preučeval je toplotno sevanje v odvisnosti od temperature ... Znani so njegovi zakoni: o toplotni prevodnosti plinov, Štefanov zakon o sevanju, zakon o dinamični teoriji plinske difuzije, o zakonih elektrodinamične indukcije. Manj znano je, da je pisal tudi pesmi. Po njem se imenuje vodilni raziskovalni inštitut v Ljubljani.

LETA 1894 ROJEN SV. MAKSIMILIJAN KOLBE (rojen kot Rajmund Kolbe)

POLJSKI REDOVNIK MINORIT, PRIČEVALEC LJUBEZNI DO KONCA, SVETNIK († 1941)

Jezusove besede o najvišji stopnji ljubezni do bližnjega, ki zastavi zanj svoje življenje, je dobesedno uresničil sv. Maksimilijan Kolbe, poljski redovnik, ki je v koncentracijskem taborišču Auschwitz daroval svoje življenje, da je rešil življenje sojetnika - družinskega očeta. To daritev je izvršil 14. avgusta 1941, na predvečer slovesnega praznika vnebovzetja Matere Marije, kateri je bil vse življenje otroško vdan. Kraljestvo miru in ljubezni njenega Sina je širil iz Niepokalanowa - mesta Brezmadežne v bližini Varšave, kjer je delovala za tiste čase najmodernejša tiskarna, ki jo je postavil v službo oznanjevanja evangelija. V svojem razmeroma kratkem življenju je storil ogromno. Največji "uspeh" pa je bilo njegovo svetništvo. Skoraj preroško zvenijo njegove besede: "Človeško življenje ima tri stopnje: priprava na delo, delo in trpljenje. Čim hitreje duša doseže svetost, toliko hitreje doseže tretjo stopnjo - trpljenje, ki ga zahteva ljubezen."

več:
S. Čuk, sv. Maksimilijan Kolbe: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2004), 38-39.
S. Čuk, sv. Maksimilijan Kolbe. (1894-1941): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 8 (2007), 84.

nekaj njegovih misli:

• Zakaj je toliko ljudi, ki so celo bistri in na drugih področjih podkovani, ki se niti malo ne potrudijo spoznati, kaj je njihov življenjski cilj in kakšen je njihov odnos do Boga?
  
• Razum hoče spoznati vzrok vseh reči. Čim prodornejši je, tem bolj po stremel po tem spoznanju. Toda če razum zamegli nemoralno življenje ali napuh, bo obtičal že takoj na začetku in ne bo mogel prestopiti svojih meja.
  
• Človek je stvar, ki je bila poklicana iz niča v bivanje. Sam od sebe je nič, popoln Nič. Kar premore in zmore, ima od Boga. Še bolje: vsak trenutek dobiva od Boga tisto, kar potrebuje.
  
• Vsi prav dobro vemo, kateri so viri milosti: premišljevanje, srečanja, molitev, sveta maša in predvsem sveto obhajilo ter stalno zatekanje k božji Materi.
  
• Popolnoma se posveti nebeški Materi, pa boš zmagovito prebrodil vse težave v življenju in postal boš svetnik.
  
• Človek sam od sebe je nič, popoln Nič. Kar premore in zmore, ima od Boga. Še več: vsak trenutek dobiva od Boga tisto, kar potrebuje.
  
• Če bi ne bilo treba nič trpeti, zaradi česa pa naj bi potem prišli v nebesa?
  več:
  

LETA 1924 UMRL JOHANNES FRISCHAUF

AVSTRIJSKI MATEMATIK, GEODET IN ALPINIST (* 1837)

Obiskovalci Kamniško-Savinjskih Alp so se radi ustavili v Frischaufovem domu na Okrešlju (1378 m), v koči, ki je stala med macesni ob mrzlem studencu v ledeniški krnici. Koča, ki je bila postavljena leta 1908, je bila poimenovana po dr. Johannesu Frischaufu, ki je bil sicer tujec, toda vnet častilec Savinjskih Alp in velik prijatelj Slovencev. Novembra leta 2019 požar popolnoma uničil kočo in Planinsko društvo Celje - Matica je sklenilo, da s pomočjo države zgradi nov planinski dom. 16. septembra 2020 je bil položen temeljni kamen za moderno kočo, ki jo je projektiralo podjetje Kultivator ...

LETA 1943 UMRL NIKOLA TESLA

SRBSKO-AMERIŠKI, IZUMITELJ, FIZIK, ELEKTROINŽENIR, MATEMATIK (* 1856)

Znanstvenik Nikola Tesla je eden največjih svetovnih umov in raziskovalcev v elektrotehniki. Iznašel ali vsaj teoretično si je zamislil ogromno tehničnih naprav, ki jih danes uporabljamo. Ko vključite računalnik, se spomnite tega velikega znanstvenika, kajti izmenični tok se proizvaja v Teslovem trifaznem generatorju, prenaša se po Teslovi mreži visoke napetosti, Teslov navoj daje napetost za sliko na monitorju, brezžična "miška" pa deluje po radijskih valovih, ki jih je prvi proizvedel Tesla. To je samo delček zapuščine tega velikega inženirja, ki se je v svojem življenju podpisal pod več kot 700 patentov, v resnici pa jih je imel več kot tisoč. Mnoga njegova odkritja so po krivici pripisovali drugim, ker sam ni znal "tržiti". Mnogi njegovi izumi tvorijo osnovo sodobne uporabe električne energije. Njegov najznamenitejši izum je večfazni indukcijski elektromotor, ki ga je zgradil leta 1882 in deluje na njegovem načelu izmeničnega električnega toka. Večina izumov je s področja elektrike, toda iznašel je tudi Teslovo navitje, turbino brez lopatic ..."Sedanjost je vaša, jaz delam za bodočnost," je dejal Nikola Tesla. Unesco, odbor OZN za vzgojo, znanost in kulturo, je leto 2006 razglasil za leto Nikola Tesle.

več:
S. Čuk, Nikola Tesla, genij s tisoč patenti: Priloga, v: Ognjišče 7 (2006), 42-50.

LETA 1947 UMORJEN FILIP TERČELJ

DUHOVNIK, PROSVETNI DELAVEC, ORGANIZATOR, PESNIK IN PISATELJ  (* 1892)

Filip Terčelj je bil na današnji dan ubit iz sovraštva do vere blizu Davče. Kot goreč duhovnik in zavzet kulturni delavec med goriškimi Slovenci je bil žrtev fašističnega nasilja. Leta 2011 so mu v rojstni župniji Šturje pri Ajdovščini odkrili spomenik. Istega leta se je začel tudi postopek za njegovo beatifikacijo.  Postulator Primož Krečič poudarja, da je Terčelj vedno vztrajal na poti k Bogu prav zaradi zasidranosti v molitev, zelo je ljubil Sveto pismo in je v cerkveno glasbo vnašal besedila Božje besede. Oznanjal je evangelij v vsakdanjem življenju in v vseh okoliščinah. Zaradi Kristusa pa se je posvetil predvsem malim. Čeprav je storil ogromno za ohranitev slovenstva na Primorskem za časa fašizma in so ga zaradi te njegove dejavnosti fašisti preganjali ter poslali v izgnanstvo, se po vojni njegovo ime ni smelo omenjati, ker so ga oblastniki imeli na vesti. 7. januarja 1947 je spremljal prijatelja Franca Krašno, župnika v Sorici, ki je hotel iti v Ljubljano posredovat za kmete iz Davče. Ko sta hodila proti Železnikom, kjer bi dobila avtobus za Ljubljano, sta ju v gozdu pod Sorico prestregla terenca-partijca in ju v Štulcovi grapi izročila knojevcem, obmejnim stražarjem. Ti so ju brez razloga ustrelili in zagrebli, potem pa razširili glas, da sta pobegnila čez mejo. Toda domačini so tam našli brevir in kmalu odkrili grob. Po nekaj mesecih sta zahrbtno umorjena duhovnika našla zadnje počivališče na božji njivi v Davči.

več:
S. Čuk, Filip Terčelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1992), 52-53.
S. Čuk, Filip Terčelj (1892-1946): Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2017), 42-43.
knjiga: M. Brecelj, Filip Terčelj, Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper, 1992. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli in verzov:

• Strma je pot v nebo, / bridka in težka, / kdo nam odpiral bo / vrata nebeška? // Svetega raja premila Kraljica, / svojim otrokom boš ti vratarica. // Ko bomo morali, / Mati, umreti, / vrata, daj, tistikrat / rajska odpreti. // Svetega raja premila Kraljica, / svojim otrokom boš ti vratarica. // Sprejmi nas k Jezusu / v večno veselje, / kjer bo prenehalo / zemsko trpljenje! // Svetega raja premila Kraljica, / svojim otrokom boš ti vratarica. (Strma je pot v nebo)
  
• Bratje, poglejte, kako se dani, / jutro se svita iz temne noči. / Kristus se bliža, Kristus prihaja / k revnim zemljanom iz svetega raja.
  
• Klic veselja naj osreči / po vsem svetu vse ljudi. / Aleluja, pojmo vsi, / Kristus vstal je in živi.
  
• Kristus je vstal! / Vstanimo tudi mi / iz greha in strasti / z božjo močjo! Sveta velika noč / bodi nam vsem v pomoč.
  
• Kristus je vstal! / Iz groba skalnega, / dvignil se je svetal / z lastno močjo. / Sveta velika noč / kaže njegovo moč.
  
• Pomagaj, Marija, prečista Devica, / ti bodi trpečim vselej tolažnica! / Ti znaš zveseliti, ti znaš tolažiti, / obriši solze, umiri srce! / V trpljenju in radosti tvoji ostati / želimo presveta, usmiljena Mati!
  
• Najlepše jesenske smo rože nabrali / za tebe, Gospa, Kraljica neba! / Le sprejmi ta venec skrivnostne molitve, / da z njim zadostimo vse grešne žalitve!
  
• Če je mati določena, da s toplim srcem pripravlja otroku paradiž, je oče izbran, da ta paradiž z močno roko straži in brani.
  
• Njegov evangelij je luč nam prižgal / in upanje v večno življenje nam dal, / zveličan bo, kdor se po njem bo ravnal.
  
• Tudi jaz sem z grehi križal / in prebadal ti srce. / Ves skesan te srčno prosim: / daj, odpusti mi dolge.
  
• Presrečni bratje in sestre, / ki v Bogu se radujete / vodite nas v nebeški raj, / kjer bomo srečni vekomaj.
  
• Mir božji objema doline, gore, / ko v cerkev hitimo ubogi ljudje, / da Bogu potožimo svoje gorje. / Edino dobrotni nebeški Gospod / nas more rešiti pretečih nezgod.

LETA 1957 UMRL JOŽE PLEČNIK

ARHITEKT, APOSTOL RESNICE IN LEPOTE (* 1872)

»Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.« Tako je za Koledar Mohorjeva družbe ob njeni stoletnici (1957) zapisal arhitekt Jože Plečnik. Ko je leta 1920 prišel v Ljubljano za profesorja arhitekture na tehniški fakulteti mlade slovenske univerze (ust. 1919), je bilo naše glavno mesto še 'Ljubljan'ca dolga vas'. Kmalu je po njegovih načrtih začela nastajati premišljeno oblikovana narodna prestolnica. Njegove zamisli so mnogi kritizirali, po nekaj letih pa so morali priznati, da je mojster imel prav. Plečnika sicer niso 'vse življenje brcali', pa tudi sprejeli ga niso, kot bi ta veliki mož zaslužil. Njegovo vrednost je svetu in nam 'odkrila' mogočna razstava njegove umetnosti leta 1986, ki je bila najprej v Parizu, od tam je romala v Barcelono, London, Zürich, München, na Dunaj, v Milan in Beograd ter se ustavila v Ljubljani. »Velikemu oblikovalcu kamna, lesa in kovine pojejo in bodo peli nesmrtno hvalo in zahvalo pomniki in spomeniki nekdanjega cesarskega Dunaja, zlate Prage, našega Beograda, sosednjega Zagreba, posebej pa naše drage Slovenije od hribovitih Ponikev na Tolminskem, kjer po njegovih načrtih na razvalinah novo cerkev dovršujejo, mimo Maribora, kateremu je želel z izvirnimi potezami znamenito Slomškovo stolnico polepšati, pa do Bogojine v Prekmurju, kjer novo cerkev po njegovih načrtih v potankostih že trideset let urejajo« S temi besedami, izrečenimi ob odprtem grobu 10. januarja 1957 na ljubljanskih Žalah, ki jih je mojster Plečnik zasnoval kot 'vrt slovesa z rajnimi', je tedanji ljubljanski škof Anton Vovk orisal značilne poteze in glavne postaje umetniške poti velikega pokojnika, ki je bil ne le 'navdihnjen' arhitekt, ampak tudi izreden človek in evangeljski kristjan. Sledovi njegovega duha so najbolj vidni v Ljubljani, mestu, kjer se je tudi rodil.

več:
S. Čuk, Kamen govori o Bogu: Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš, v: Ognjišče 4 (1965), 23.
S. Čuk, Jože Plečnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1992), 28-29.
S. Čuk, Plečnikova hiša: Domače ognjišče, v: Ognjišče 1 (2017),  52-53.
S. Čuk, Jože Plečnik, naš Frančlišek Asiški: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2022), 76-77.
M. Pezdir Kofol, Plečnikove poti k Bogu in ljudem: Priloga, v: Ognjišče 7 (2022), 40-49.
M. Pezdir Kofol, Zgodbe Plečnikovih ljubljanskih cerkva: Priloga, v: Ognjišče 8 (2022), 40-49.
knjiga D. Prelovšek, Plečnikova sakralna umetnost, Ognjišče, Koper 1999, (RAZPRODANO))

nekaj njegovih misli:

• Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.
  
• Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli, tudi v krogu prijateljev te jasni.
  
• Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za "ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega".
  
• Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!
  
• Nikdo ne ve, odkod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje.
  
• Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Čimbolj živite zase, tem bolj živite za druge.
  
• Imate veliko narodno nalogo: delati zase in za prihodnje rodove. Bodite dobri apostoli resnice in lepote.
  
• Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek.
  
• Najlepše je, ako človek lahko reče: jaz sem naredil, kar sem mogel in kar sem znal. Imam čisto vest in vse drugo mi nič mar. Poštenost je tudi to, da imate za svoj poklic zadosti znanja in srčne kulture, da ga morete opravljati v korist človeštvu.
  
• Živeti v veri, živeti v globinah nje muzike, ni vsakomur dano. Samo najvišjim, najizbranejšim in nam malim, najmanjšim.
  
• Človek je ničevost, ampak človek je obenem tudi veličastvo. Soroden Bogu, ki je pravi dobesedni Oče. Kristus, njegov Sin, je resnični srednik. Evharistija je prelivanje človeka v Boga, Boga v človeka.
  
• Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih...
  
• Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.
  
• Človek doma Boga pozablja – v tujini Boga išče.

LETA 1984 UMRL JANKO AMBROŽ TESTEN

FRANČIŠKANSKI DUHOVNIK IN SLIKAR (* 1897)

»V osebi frančiškanskega brata Ambroža stopa pred nas človek, redovnik, umetnik, ki je svoje darove zastavil za svojo osebno rast in dozorevanje za Boga, njegovo čast in slavo, za ljudi, ki jih je s svojimi slikami še posebej nagovoril in osrečil ter jim približal svet vere, globino človeškega duha in skrivnosti božjega razodetja. Občudovalcem svojih slik je preprosto rekel: ‚Vzemite te slike, kolikor hočete',« je sobrata slikarja ob 110-letnici rojstva označil takratni provincial p. Viktor Papež . S šestnajstimi leti je Janko prvič stopil v samostan, bil vključen v hrvaško provinco in bival in deloval po različnih hrvaških dalmatinskih samostanih: v Dubrovniku je dobil redovno ime Ambrož, v Orebiću na polotoku Pelješcu, v samostanu loretske Gospe, dvajset let v Krapanju, zadnjih petnajst let pa je preživel v samostanu sv. Evfemije na Rabu. Slikal je v glavnem nabožne motive, vse je posvetil cerkvenemu slikarstvu. Delal je hitro, bil je tudi zelo spontan v svojih tehnikah, razlivanje, polivanje, združeval pa je tudi različne tehnike (pastel, tuš, svinčnik, tempera ...). Strokovnjaki pravijo, da je velika vrednost njegovih del v tem, da je znal poenotiti svetno in sveto ... Zelo visoko so njegovo ustvarjalnost cenili Hrvatje, kar lahko ugotovimo iz zapisov v monografijah, ki so mu jih posvetili in s tem tudi opozorili na njegovo delo ...

več:
BOLE, Franc. slikar Ambrož Testen je postal slaven pri 83. letih. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1982, leto 18, št. 12, str. 6-10.

njegove misli:

• Zame je slikarstvo delo, ki me spravlja v radovednost.
  
• Zanima me le moja ideja in kako se bo prelila v končni izdelek. Dokler slike ne dokončam, sploh ne vem, ali mi bo zamisel uspela. Mislim, da je treba začeti ‚sprva' – kadar manj misliš, več občutiš.
  Slikarstvo je izraz duše in ne nekaj naučenega. Tudi tu sem bil sam sebi učitelj, saj s strokovnjaki nisem imel preveč sreče.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1412 ROJENA IVANA ORLEANSKA

FRANCOSKA NARODNA JUNAKINJA IN SVETNICA († 1431)

Ivana Orleanska je živela v prvi polovici 15. stoletja, v razdobju stoletne vojne med Anglijo in Francijo. Že s trinajstimi leti je nekega dne zaslišala glas, v katerem je prepoznala glas nadangela Mihaela. V letu 1429 jo je ta glas vedno pogosteje spodbujal, naj gre v Francijo in jo osvobodi Angležev. Še istega leta se je Ivana na belem konju in v viteški bojni opravi podala v boj za osvoboditev domovine. Vojake je spodbujala h krščanskemu življenju, sama pa je kazala tako moralno moč, da so jo vsi nehote spoštovali in ubogali. Kmalu je pregnala Angleže izpred Orleansa ter osvobodila vso srednjo in vzhodno Francijo. Ko se je 1430 vrnila na bojišče so jo zajeli Angleži. Začelo se je zadnje leto njenega življenja, leto ponižanja, trpljenja in najvišje žrtve. Postavili so jo pred sodni zbor, in obtožili 'krivoverstva in čarovništva'. 29. maja 1431 razglašena za nepoboljšljivo grešnico in obsojena na smrt na grmadi.

... več o njej v rubriki pričevalec evangelija (knjiga Svetnik za vsak dan – 30. maj)

LETA 1745 ROJEN JACQUES-ETIENNE MONTGOLFIER

PIONIR LETENJA Z BALONI († 1799)

Z bratom Josephom sta izdelala prvi balon na vroči zrak in ga 5. junija 1783 in spustila s sejmišča v Annonayu pri Lyonu prvi balon na segreti zrak brez posadke, ki se je dvignil na višino 1800 m.

LETA 1832 ROJEN PAUL GUSTAVE DORE

FRANCOSKI ILUSTRATOR († 1883)

S svojo nadarjenostjo, domišljijo, z novimi tehnikami in svojimi številnimi ilustracijami (več kot 10.000 jih je narisal) velja za največjega ilustratorja vseh časov. Že kot otrok je veliko risal in kmalu tudi pošiljal ilustracije v krajevni humoristični list, s petnajstimi leti pa je bila objavljana njegova prva litografija. Odtlej začno njegove ilustracije izhajati tudi v pomembnejših časopisih, od leta 1852 je ilustriral klasike svetovne književnosti (več kot 120 knjig). Delal je tako, da je najprej vrezal sliko v les, pozneje je razvil svoj način graviranja (akvatinta), naslednja stopnja so bili bakrorezi. Doré je ilustriral dela Rabelaisa, Balzaca, Miltona i Danteja, francosko izdajo Cervantesovega Don Kihota ... leta 1963 je bil povabljen v Anglijo, da ilustrira angleško Sveto pismo in po teh ilustracijah je pri nas tudi najbolj znan.

LETA 1852 UMRL LOUIS BRAILLE

FRANCOSKI IZUMITELJ PISAVE ZA SLEPE (* 1809)

Sinu vaškega sedlarja iz francoske vasice Coupvray se je pri treh letih v oko zapičilo ostro orodje. Ker takrat še niso znali zdraviti okužbe, je čez dve leti popolnoma oslepel, kljub temu hodil v šolo in bil med najboljšimi v razredu. Bil je zelo glasbeno nadarjen, kasneje je bil tudi organist v pariških cerkvah. Šolanje je nadaljeval v Zavodu za slepe v Parizu, kjer je že kmalu začel poučevati mlajše učence. Leta 1821 se je seznanil s sonografijo, ki jo je francoski stotnik Charles Barbier  izumil v vojaške namene (zapis besed, ki je s skupki pik izražal glasove). Braille je ta zapis izboljšal in odkril način, kako zapisati vse črke abecede, vsa naglasna znamenja in ločila ter matematične simbole, pri tem pa je uporabljal le šest pikic. Skupek pik za vsak znak je bil tako majhen, da premikanje prsta sploh ni bilo potrebno. Tako je izumil pisavo, ki slepim in slabovidnim omogoča branje in pisanje (po njem se imenuje braillova pisava (slovensko Brajeva pisava ali brajica). Leta 1827 je bila v njegovo abecedo najprej prevedena francoska slovnica, leto kasneje pa je svoj sistem razširil tudi na zapisovanje glasbe. Leta 1839 je Louis iznašel rafigrafijo; način zapisovanja črk navadne abecede s privzdignjenimi pikami. Tako so lahko slepi napisano otipali, zdravi pa videli. Po dvajsetletnem prizadevanju je bila braillova pisava uradno priznana kot pisava za slepe, saj je sprva naletela na nasprotovanje, ker je bilo treba preiti iz starega sistema (vtisnjenih črk Valentina Haüya) na novi, kar je pomenilo, da so morali na novo natisniti knjige in spremeniti metodo dela...

njegova misel:

• Nočemo biti zaprti pred svetom samo zato, ker ne vidimo. Zato moramo delati in se učiti, da bomo enakovredni drugim, da nas ne bodo prezirali zaradi naše nevednosti in ne bomo predmet sočutja. Storil bom vse, kar je v moji moči, da vam pomagam z znanjem doseči dostojanstvo.

LETA 1883 ROJEN KAHLIL (Khalil) GIBRAN

PESNIK, PISATELJ, FILOZOF IN MISTIK († 1931)

Rojen v Bešareju (Libanon), v krščanski družini, njegov stari oče je bil duhovnik maronitskega obreda. Odšel v ZDA in v začetku 20. stol. v Evropo, kjer je študiral slikarstvo. Pisal je v arabščini in prevajal v angleščino. Najbolje sprejeto je njegovo delo Prerok (1923), katerega sporočilo ne bo nikoli zastarelo, saj zadeva človeka v njegovi globini ...

nekaj njegovih misli:

• Pomilujte narod, katerega državnik je lisjak, katerega modrec je slepar in katerega umetnost je umetnost šušmarjenja in posnemanja.
  
• Življenje je procesija. Kdor hodi počasi, se mu zdi prehitra in stopi ob stran; kdor pa hodi hitro, se mu zdi prepočasna in prav tako stopi ob stran.
  
• Pogosto praviš: "Rad bi dal, a le tistemu, ki si zasluži." Rastline na tvojem vrtu in črede na tvojem pašniku te ne posnemajo.
  
• Če zaupaš svojo skrivnost vetru, ne smeš grajati vetra, če jo zaupa drevesom.
  
• Ne moremo te prositi za karkoli, ker ti poznaš naše potrebe, še preden se porodijo v nas. Tebe potrebujemo, in ko nam daješ več samega sebe, nam daješ vse.
  
• Prva misel Boga je bil angel. Prva beseda Boga je bil človek.
  
• Bog ti znanja ni podaril le zato, da bi s pomočjo njegove svet­lobe videl Njega in ga častil, temveč tudi zato, da bi videl sebe v svoji majhnosti in v svoji veličini.
  
• Z izmenjavo zemeljskih darov si boste pridobili obilje in boste nasičeni. Toda če te izmenjave ne boste opravljali z ljubeznijo in dobrohotno pravičnostjo, bo ene privedla v požrešnost, druge v lakoto.
  
• Kadar ljubite, ne smete reči: "Bog je v mojem srcu", temveč raje: "Sem v srcu Boga".
  
• Nekateri dajejo le malo od svojega obilja, a dajejo zato, da bi poželi priznanje. In njihova skrita želja pokvari ves dar. Drugi pa imajo malo, a vse razdajo. Samo ti zares verujejo v življenje in v dobroto življenja in njihova zakladnica se nikoli ne izprazni.
  
• Ne morem vas učiti, kako molite z besedo. Bog ne posluša vaših besed, če jih sam ne izgovarja skozi vaša usta.
  
• Prijatelj želi utešiti vaše potrebe, ne pa zapolniti vaše praznine.
  
• Moje življenje je drevo, obloženo s sadeži, ki jih trgam, da jih podarjam drugim ljudem.
  
• Ko se veselite, poglejte globoko v svoje srce in spoznali boste, da vam prinaša veselje prav tisto, kar vam je zadalo bolest.
  
• Spoznanje enega človeka ne posoja svojih kril drugemu človeku. In kako vsak izmed vas stoji sam v božjem znanju, tako mora biti vsak izmed vas sam v svojem znanju o Bogu in v poznavanju zemlje.
  
• Najprej glejte, da boste sami vredni biti darovalci in orodje darovanja. Kajti v resnici daje le življenje življenju, medtem ko ste vi, ki si domišljate, da ste darovalci, le priče.
  več:
  

LETA 1884 UMRL 1822 ROJEN GREGOR JOHANN MENDEL

AVSTRIJSKI AVGUŠTINSKI REDOVNIK IN PIONIR GENETIKE (* 1822)

V matični knjigi je zapisano, da se je rodilo na današnji dan, čeprav je sam rojstni dan praznoval 22. julija. (zato različni podatki) Marljivi avguštinski redovnik in srednješolski profesor Gregor Mendel je leta 1865 v zatišju samostanskega vrta v Brnu na Češkem odkril zakone dednosti. To odkritje, ki se biologi njegove dobe zanj niso zmenili, je 35 let kasneje pomenilo začetek nove, pomembne znanosti — genetike. Življenje vseh živih bitij, ki se razmnožujejo, se začne z življenjem ene same drobcene celice, ki nastane z združitvijo moške in ženske spolne celice. Ta celica ima v sebi nekakšen kontrolni mehanizem, ki usmerja njeno rast tako, da iz nje nastane bitje, podobno staršem. Novo bitje ne bo povsem podobno staršem: razlike pogojuje deloma okolje, v katerem živi, deloma pa po dedovane lastnosti Jedro celice vsebuje določeno število mikroskopsko majhnih nitk, ki jim pravimo kromosomi (človeška celica ima npr. 46 kromosomov, konjska 66, pasja 78, celica neke vrste raka pa kar 254). Ti se dele, ko se deli celica. Vsak kromosom sestavljajo nizi majhnih enot, ki jim pravimo geni in jih ni mogoče videti niti z najbolj natančnimi mikroskopi. Prav ti geni po mnenju biologov določajo, kakšen organizem se bo razvil iz jajčeca. Znanost, ki proučuje zakone dednosti se zato imenuje genetika in njen utemeljitelj je češki redovnik iz reda avguštincev pater Gregor Mendel.

več:
S. ČUK. Mendel - rodil se je pred 150 leti: V samostanskem vrtu je odkril velike zakone življenja, v: Ognjišče 8 (1972), 7-9.
S. ČUK. Pater Gregor Mendel – oče genetike: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2022), 89.

LETA 1886 UMRL BOŽIDAR RAIČ

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, POLITIK IN PUBLICIST (* 1827)

Pomembno vlogo pri narodnem prebujanju slovenskega naroda so v drugi polovici 19. stoletja odigrali narodni tabori - velika ljudska zborovanja. V treh letih (1868-1871) so pripravili kar 18 taborov. Med pobudniki taborov je bil Božidar Raič, župnik pri Sv. Barbari v Halozah. Prizadeval si je v slovensko narodno življenje pritegniti Prekmurce.

LETA 1897 ROJEN ANTON BAJEC

JEZIKOSLOVEC IN SLOVNIČAR († 1985)

Prvi predavatelj slovenskega knjižnega jezika kot posebnega predmeta na ljubljanski univerzi je bil v letih 1947-1962 jezikoslovec Anton Bajec, ki se je ukvarjal predvsem z vprašanji besedoslovja in besedotvorja. Pred drugo svetovno vojno je bil soavtor čitank in slovnic za nižje razrede srednjih šol. Sodeloval je pri Slovenskem pravopisu (1962) in Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991).

LETA 1903 ROJEN MIHA MALEŠ

SLIKAR († 1987)

»Zanj postane motiv motor, ob katerem se mu sprožijo vsi registri njegove v tem trenutku tako pesniške kot slikarske duše. On ne prične iskati in primerjati sence in luči, perspektivnih razmerij v prostoru, marveč je ves predan trenutku, veseli se tega krasnega dneva, te gozdne samote ter poje in poje, enkrat tiho zase, nežno zasanjano, drugič vam vriska kot prešeren fant na vasi, kakor mu je pač v duši ... Skratka, Maleš poje in muzicira in snuje pravljico, ko slika. Prav tako je pesnik kot slikar. Morda še bolj pesnik ali muzikant, ki so mu besede in zvoki barve in zopet in zopet samo le barve,« je o svojem bližnjem rojaku in poklicnem tovarišu Mihu Malešu leta 1943 zapisal slikar in ilustrator Ivan Vavpotič. Vsestranskega umetnika Miha Maleša, ki ob Božidarju Jakcu velja za utemeljitelja slovenske grafike, je zaradi sproščenosti in radoživosti njegove umetniške govorice zelo posrečeno imenoval 'slikajoči pesnik'. Bil je eden najbolj plodovitih (nad 1200 slik in čez 3500 risb in grafik) in najvidnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev 20. stoletja.

več:
S. Čuk, Miha Maleš (1903-1987): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2013), 48-49.

LETA 1920 ROJEN ANTON BITENC

arhitekt, naslednik Jožeta Plečnika († 1977)

Arhitekturo je študiral na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete ljubljanske univerze v seminarju Jožeta Plečnika. Leta 1949 je postal Plečnikov asistent, po njegovi smrti (1957) pa v določenih vidikih njegov naslednik. Varovanje njegove dediščine je razumel kot svoje življenjsko poslanstvo. Ob spomeniškem delu na svetnem področju se je veliko posvečal cerkveni arhitekturi: po koncilu je preurejal številne cerkve in zasnoval nove v Dražgošah, Poljanah nad Škofjo Loko, Idriji ter v Šentvidu v Podjuni na Koroškem.

LETA 1932 ROJEN PAVLE ZIDAR

PISATELJ IN PESNIK (S PRAVIM IMENOM ZDRAVKO SLAMNIK) († 1992)

Rojen na Slovenskem Javorniku pri Jesenicah, sprva je bil medvojni revoluciji naklonjen, kasneje je bil do nje zelo kritičen. Po vojni najprej učitelj na Dolenjskem, kasneje se je preselil na Primorsko (živel v Piranu) in nekaj časa še vedno deloval v šolstvu, po izključitvi iz partije pa je postal svobodni umetnik in se ukvarjal samo s pisateljevanjem (Kobarid, Lucija). Je eden najplodnejših slovenskih pisateljev (76 knjig), pisal je o vsem, kar mu je prišlo na misel, tudi o tabu temah. Od pesniške pripovedke Tončkove sanje, prve zbirke pesmi (Kaplje ognjene), prek povesti in romanov (Soha z oltarja domovine, Sveti Pavel, Očenaš, Sveta Barbara ...), avtobiografskih (Barakarji, Dim) in erotične tematike (Marija Magdalena, Harem...). Pisal je tudi za mladino, po njegovem delu Kukavičji Mihec je bil posnet tudi film.

nekaj njegovih misli:

• Vsak človek je luč, eden večja, drugi manjša. Kraji dobivajo štiri vrste svetlobe: sončno, lunino, zvezdno in človeško. Glavni sta dve: sončna in človeška. Če zmanjka prve, umreš, če zmanjka druge.
  
• Jezus preprosto je. Njegovo temeljno oznanilo na Gori blagrov nam ga približuje vsak hip; kraljestvo, h kateremu v resnici težimo, nam je odkril.
  
• Živeti za božje kraljestvo ni šala. Kako je njegovo življenje izmučilo njega, kralja kraljestva, vemo, a kako muči nas, bomo zvedeli. Prej seveda navedimo bistvo tega kraljestva: biti prvi, da si zadnji, bogat, da si ubog, večji, da si manjši ...
  
• Moramo se razumeti, ljudje smo! Sovraštvo in jeza sta rja človekovega življenja. Le v razumevanju je ljubezen, je luč in blaga tema za našo utrujenost. Kdor živi v ljubezni, živi v soncu.
  
• Ne išči pravice na sodiščih, zdravja v bolnišnicah in modrosti po šolah; tam bi vse to moralo biti, ampak ni, žal; prav tako ni čistega vina v gostilnah in človeške ljubezni v zakonih; med brati in sestrami ni sestrske in bratovske ljubezni.
  
• Kdo še ni izdal Gospoda v sebi? Vsi smo ga izdajali in prodajali: ta za ugodnejšo lego v fotelju, ta za službo, oni za duševni mir.
  
• Božje kraljestvo je edino kraljestvo, ki je vredno tega imena: je kraljestvo brez hierarhije, je kraljestvo poslednjih, malih, otrok, ubogih vseh vrst, preganjanih in lačnih pravice.
  
• Malo Zahejev imajo mesta tega sveta. Krivic pa sploh nihče več ne popravlja. Krivica je postala danes metoda za ohranitev reda, toda reda je vse manj in vse več je krivic.
  
• Oče naš, ki si v nebesih, blagoslovi delo svojih otrok; niso vselej otroci in vselej dobri, a te ljubijo, čeprav skozi sebičnost.
  
• Človek je slep in vidi samo tisto, kar je, in nikoli tistega, česar ni in tudi je. Kar je torej treba verjeti.

LETA 1966 UMRL SLAVKO PENGOV

SLIKAR (* 1908)

Notranjost palače slovenskega parlamenta krasijo monumentalne slike s prizori iz slovenske zgodovine, katerih avtor je slikar Slavko Pengov. Njegova dela so bila vseskozi realistična, s pretehtanimi kompozicijami in plastično modelacijo predmetov in figur. Zgodnja dela, večinoma tihožitja in portrete je Pengov ustvaril v olju, ukvarjal se je z ilustracijo, poznan pa je predvsem kot slikar z najobsežnejšim opusom monumentalnega stenskega slikarstva 20. stoletja na Slovenskem, v tehnikah freska, mozaik in sgraffito je poslikal številne cerkve in profana poslopja. Med njegova najpomembnejša dela sodijo tudi freske v župnijski cerkvi na Bledu. 1951 je prejel Levstikovo, 1959 pa za poslikavo Skupščine še Prešernovo nagrado.

LETA 1980 UMRL ANTON OCVIRK

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST IN UTEMELJITELJ SLOVENSKE PRIMERJALNE KNJIŽEVNOSTI (* 1907)

Literarni zgodovinar, teoretik in kritik Anton Ocvirk, doma z Žage pri Bovcu, je bil profesor za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski univerzi. Uspešno je deloval kot urednik: od leta 1946 je urejal Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, zatem zbirko Sto romanov, dolga leta Slavistično revijo in nazadnje Literarni leksikon.

LETA 1981 UMRL ARCHIBALD CRONIN

ŠKOTSKI PISATELJ, NOVELIST, ZDRAVNIK S PERESOM (* 1896)

"Če sem kot študent medicine kdaj mislil na Boga, sem to delal z nekim vzvišenim nasmeškom, ki je kazal prezir znanosti do tega preživelega mita. Ko sem kot zdravnik prišel med rudarje v Walesu, sem imel priložnost pogum in predanost teh mož, ki so morali delati v zelo težkih pogojih. Prvikrat sem prodrl v kraljestvo duha! Minila me je moja vzvišenost in to je bil, čeprav se tega še nisem zavedal, moj prvi korak pri iskanju Boga. Nikdar ne bom pozabil prizora, ki sem mu bil priča v nekem premogovniku. Zaradi eksplozije zemeljskega plina je zasulo štirinajst rudarjev. Pet dni so ostali pod zemljo. Peti dan so reševalci končno odprli pot do njih in iz globine smo zaslišali slabotno, a razločno lete teh mož. Peli so staro versko himno Gospod, naše upanje in naša rešitev. Ko so jih reševalci spravili ven, izčrpane, toda nepoškodovane, je vsa množica, ki se je zgrnila k vhodu v rudnik, enoglasno zapela njihovo himno. Takrat sem občutil le bežno ganjenost, ko pa zdaj gledam na ta dogodek nazaj, moram priznati, da je naredil name globok vtis." To je pričevanje Archibalda Josepha Cronina, ki se je izšolal za zdravnika, pa se je moral svojemu poklicu, ki ga je veselil, ker mu je omogočal stike z ljudmi, zaradi bolezni odpovedati in večji del svojega življenja je posvetil pisanju. Kot pisatelj je bil "še bolj zdravnik", kajti po njegovem je pravi zdravnik samo tisti, ki zdravi ne samo telesa, ampak tudi srca, duše. Pri "zdravljenju" s pisateljskim peresom se je držal načela, da mora biti pisatelj "glasnik upanja", ki v svojih spisih oznanja zmago dobrega nad zlom. Zaradi tega so bralci njegova dela sprejemali z navdušenjem in prevajali so jih v številne jezike. Tudi v slovenščini imamo lepo število njegovih romanov.

več:
S. Čuk, Archibald Joseph Cronin. "Božji otroci smo, Bog misli na nas in nas pričakuje": Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2011), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Prepričan sem, da človek dobi od življenja samo toliko, kolikor sam vloži vanj.
  
• Vsakdanje življenje zahteva močno vero.

LETA 1983 UMRL JOKA ŽIGON

LIT. ZGODOVINAR, DRAMATIK, ARHIVAR (* 1899)

Škofjeločan Joka (Jožef) Žigon je po gimnaziji v Kranju in tirolski fronti študiral slavistiko v Zagrebu in Ljubljani. Precej let je bil v raznih priložnostnih službah, od leta 1940 do 1964 je bil knjižničar v Narodnem muzeju v Ljubljani. Javnosti se je najprej predstavil kot pesnik, napisal je tudi nekaj dramskih del. Posvečal se je raziskovanju literarnih in kulturno zgodovinskih vprašanj. Pomembno je dopolnil številne podatke o Prešernu in njegovem delu in tudi o slovstvu iz Trubarjevih časov.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1710 ROJEN GIOVANNI BATTISTA PERGOLESI

ITALIJANSKI SKLADATELJ, OČE KOMIČNE OPERE († 1736)

Italijanski skladatelj G. B. Pergolesi je ustvaril opero buffo; njegova mojstrovina La serva padrona (Služkinja gospodarica) je prva komična opera v zgodovini glasbe. Po svojem glasbenem izrazu je precej podoben Mozartu. V zadnjem letu življenja (umrl je star 26 let) je napisal lepo Stabat Mater (Mati žalostna), delo, ki je ganljivo po spoštljivosti in religioznem veličastju.

LETA 1785 ROJEN JACOB GRIMM

NEMŠKI JEZIKOSLOVEC, ZBIRATELJ PRAVLJIC († 1863)

Pravljica (praviti) je književna vrsta, zgrajena izključno na fantaziji. Življenje presoja otroško naivno, konec je vedno srečen. Pravljice so ljudsko blago. Pri Nemcih sta jih zbrala in uredila brata Jakob in Wilhelm Grimm. Med njimi so: Rdeča kapica, Pepelka, Sneguljčica, Trnuljčica, Janko in Metka, ki jih že dolgo poznamo tudi pri nas.

LETA 1797 ZAČNEJO IZHAJATI LUBLANSKE NOVICE

naš prvi časnik

Tiskar Janez Eger je z novim letom 1797 začel izdajati Lublanske Novize, prvi slovenski časnik. Njihov urednik in edini pisatelj je bil tri leta (1797–1799) Valentin Vodnik, četrto leto jih je urejal Janez Sušnik, potem pa so prenehale izhajati. Poldrugo leto so izhajale po dvakrat, nato pa enkrat na teden. Lublanske Novize niso bile časnik v današnjem pomenu. O državnih zadevah se ni smelo pisati, bralce so seznanjale z novicami iz domačih in tujih krajev.

LETA 1809 ROJEN LOUIS BRAILLE

FRANCOSKI IZUMITELJ PISAVE ZA SLEPE († 1852)

Sinu vaškega sedlarja iz francoske vasice Coupvray se je pri treh letih v oko zapičilo ostro orodje. Ker takrat še niso znali zdraviti okužbe, je čez dve leti popolnoma oslepel, kljub temu hodil v šolo in bil med najboljšimi v razredu. Bil je zelo glasbeno nadarjen, kasneje je bil tudi organist v pariških cerkvah. Šolanje je nadaljeval v Zavodu za slepe v Parizu, kjer je že kmalu začel poučevati mlajše učence. Leta 1821 se je seznanil s sonografijo, ki jo je francoski stotnik Charles Barbier izumil v vojaške namene (zapis besed, ki je s skupki pik izražal glasove). Braille je ta zapis izboljšal in odkril način, kako zapisati vse črke abecede, vsa naglasna znamenja in ločila ter matematične simbole, pri tem pa je uporabljal le šest pikic. Skupek pik za vsak znak je bil tako majhen, da premikanje prsta sploh ni bilo potrebno. Tako je izumil pisavo, ki slepim in slabovidnim omogoča branje in pisanje (po njem se imenuje braillova pisava (slovensko Brajeva pisava ali brajica). Leta 1827 je bila v njegovo abecedo najprej prevedena francoska slovnica, leto kasneje pa je svoj sistem razširil tudi na zapisovanje glasbe. Leta 1839 je Louis iznašel rafigrafijo; način zapisovanja črk navadne abecede s privzdignjenimi pikami. Tako so lahko slepi napisano otipali, zdravi pa videli. Po dvajsetletnem prizadevanju je bila braillova pisava uradno priznana kot pisava za slepe, saj je sprva naletela na nasprotovanje, ker je bilo treba preiti iz starega sistema (vtisnjenih črk Valentina Haüya) na novi, kar je pomenilo, da so morali na novo natisniti knjige in spremeniti metodo dela...

njegova misel:

• Nočemo biti zaprti pred svetom samo zato, ker ne vidimo. Zato moramo delati in se učiti, da bomo enakovredni drugim, da nas ne bodo prezirali zaradi naše nevednosti in ne bomo predmet sočutja. Storil bom vse, kar je v moji moči, da vam pomagam z znanjem doseči dostojanstvo.

LETA 1834 ROJEN JOSIP VOŠNJAK

POLITIK IN PISATELJ († 1911)

Sin premožne usnjarske družine iz Šoštanja je bil po študiju medicine na Dunaju zdravnik v več krajih. Bil je liberalni politik tabora mladoslovencev in gospodarstvenik. Poskusil se je tudi kot pisatelj ljudskih povesti po Jurčičevem zgledu. V poznih letih je začel pisati tudi za gledališče. Njegova drama Doktor Dragan (1894) obravnava (že tedaj!) korupcijo v politiki.

LETA 1872 ROJEN MATIJA JAMA

SLIKAR († 1947)

Slikar in ilustrator Matija Jama je bil med slovenskimi impresionisti (Grohar, Jakopič, Jama, Sternen) največji krajinar, slikar motivov iz narave. Velja za utemeljitelja impresionizma na Slovenskem. Uveljavil se je tudi kot knjižni ilustrator; ilustracije je objavljal v reviji Dom in svet, opremil je tudi nekaj knjig.

LETA 1891 ROJEN ANTON LESKOVEC

DRAMATIK DVEH BREGOV († 1930)

Slovenski pripovednik in dramatik Anton Leskovec, doma iz Škofje Loke, velja za najizrazitejšega predstavnika slovenske ekspresionistične dramatike. V svojih glavnih delih Dva bregova in Jurij Plantar postavlja tezo, da sta beraški in gosposki svet, nasprotna razreda, na videz nezdružljiva, dejansko pa ne moreta obstajati drug brez drugega.

LETA 1894 ROJEN RADIVOJ REHAR

UREDNIK, PISATELJ, PRIPOVEDOVALEC ZGODBE o JAZONU IN ARGONAVTIH PRI NAS († 1969)

Radivoj (Franc) Rehar, po poklicu novinar, je pisal poezijo in prozo za otroke, radijske igre, utopične kriminalke, novele, povesti, romane in zgodovinske drame. Pod psevdonimom Radislav Rudan je leta 1943 izdal dvodelni roman Argonavti. V njem pripoveduje starogrško zgodbo o Jazonu in njegovih tovariših Argonavtih, ki so z ladjo Argo iskali nove plovne in trgovske poti. S Črnega morja naj bi se vračali v domovino navzgor po Donavi, Savi in Ljubljanici ter po suhem na severni Jadran.

LETA 1910 ROJEN ANTON KOREN

DUHOVNIK, JEZUIT, PROFESOR, VZGOJITELJ († 1985)

Rojen v Šoštanju, leta 1932 je vstopil v jezuitski red in bil sredi vojne (1942) posvečen v Rimu. »Pri novi maši ni bilo ne staršev ne sorodnikov. Pri skromni pogostitvi smo razen kruha, kave in vina imeli tudi eno samo slovensko klobaso,« je zapisal v spominih. Kmalu po posvečenju je prestopil v bizantinsko-slovanski obred, to je bila njegova velika želja, saj je hotel življenje posvetiti apostolskemu delu med ruskimi kristjani. Doktoriral je na Ruskem zavodu in v njem delal vse do svoje smrti. Bil je duhovni voditelj bogoslovcev, profesor liturgike, župnik ruske cerkve sv. Antona in ekonom. Po vojni je veliko pomagal ruskim beguncem, obiskoval je njihova taborišča, zavzeto je delal pri Apostolatu sv. Cirila in Metoda. Ustanovil je tudi ustanovo Ruska religiozna dela, pri kateri so izdali 23 knjig, ki so važne za liturgično življenje vernikov bizantinskega obreda. Širil je tudi druge knjige in nabožne predmete vzhodnih obredov (ruski patriarhalni Cerkvi, bolgarskim vernikom, makedonski Cerkvi ...)

LETA 1964 PAPEŽ PAVEL VI. ZAČNE OBISK V SVETI DEŽELI

Papež Janez Pavel II., potujoči pastir sveta, nas je s svojimi nenehnimi apostolskimi potovanji po vseh celinah tako "razvadil" da se nam to zdi nekaj normalnega. Za večino ljudi je bilo nekaj izrednega romanje papeža Pavla VI. v Sveto deželo - Palestino pred petdesetimi leti, od 4. do 5. januarja 1964. Prvič se je namreč zgodilo, da je po letu 1870, ko je prenehala obstajati papeška država, papež zapustil Vatikan. Papež Pavel VI. je kot romar miru obiskal Jeruzalem, Nazaret, Betlehem in nekatere druge svete kraje. Povsod je imel nagovore, ki so razodevali njegovo globoko duhovnost. V Jeruzalemu se je srečal s carigrajskim patriarhom Atenogorom, s katerim sta se bratsko objela. Pozneje je papež Pavel VI. opravil še nekaj apostolskih potovanj po svetu in z njimi "nakazal" pot svojim naslednikom.

LETA 1965 UMRL THOMAS STEARNS ELIOT

DRAMATIK, PESNIK, ESEJIST, KRITIK, NOBELOVEC 1948 (* 1888)

Po rodu Američan (St. Louis), študiral na Harvardu, Oxfordu in Parizu. Leta 1914 se je preselil v Veliko Britanijo, najprej si je služil kruh kot učitelj, potem je delal na banki in bil direktor založbe, leta 1927 pa je postal britanski državljan in član anglikanske cerkve. Njegova literarna pot se je začela vzpenjati leta 1915 z Ljubezensko pesmijo J. Alfreda Prufrocka, ki je ena največjih mojstrovin modernizma. Med pesmimi, ki so se uvrstile med najbolj znane so še: Pusta dežela (The Waste Land, 1922), Votli ljudje (The Hollow Men, 1925), Pepelnična sreda (Ash Wednesday, 1930), in Štirje kvarteti (Four Quartets, 1944). Njegova lirika se je oblikovno naslonila na moderna pesniška načela, ki so jih uvedli imaginisti (Ezra Pound), v Pusti zemlji pa se je najbolj približal problematiki sodobne meščanske družbe in opeval njeno praznoto, nered in nihilizem. V poznejših delih je postavil v središče svoje lirike duhovne in verske motive. Znan je tudi po svojih sedmih igrah, med njimi je najbolj znana Umor v katedrali (Murder in the Cathedral, 1935). Leta 1948 je prejel Nobelovo nagrado za književnost in se 1950 vrnil nazaj v ZDA.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Nikar ne toži, kako globoko je padel svet; poskušaj ga dvigniti tako, da dvigaš samega sebe.
  
• Preteklost lahko spremenite le, če jo sprejmete.
  
• Dokler ne izgubite upanja, ne veste, kaj to pomeni.
  
• Od vseh kreposti je najtežje biti ponižen, nič ni težje izkoreniniti kakor dobro mnenje o samem sebi.
  
• Želimo si, da bi drugi imeli dobro mnenje o nas, da bi lahko sami imeli dobro mnenje o sebi.

LETA 1977 UMRL VLADIMIR TRUHLAR

JEZUIT, TEOLOG IN PEDAGOG (+ 1912)

Slovenski jezuit p. Vladimir Truhlar je začetnik duhovne teologije kot samostojne teološke stroke. To snov je predaval petindvajset let na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Svoje znanje je strnil v zajetnem delu Leksikon duhovnosti (1973 v italijanščini, 1974 v slovenščini). Med kratkim bivanjem v domovini (1974–1976) je raziskoval duhovnost v slovenski književnosti. Njegova dognanja so izšla po njegovi smrti v knjigi Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju.

»Bistvene poteze krščanske duhovnosti so poteze Kristusovega življenja, ki so ga kristjani deležni, je Njegova ljubeča predanost Očetovi volji,« je povedal v pogovoru za Družino ob izidu svoje knjige Leksikon duhovnosti (Mohorjeva družba, Celje 1974). V uvodu v to svojo knjigo je zapisal: »V tem obdobju sem mogel biti priča hitrega in globokega razvoja te mlade teološke stroke. Najprej je v njej postajala vse vidnejša eksistencialnost tematike. Sam sem na Gregorijani – brez kakšnega vzorca, ki ga ni bilo – uvedel teološko analizo antinomij-polarnosti človekovega življenja.« Truhlar je bil ne le ugleden in svetovno znan teolog, temveč tudi priznan pesnik. »Teologija in poezija mi izvirata iz iste osebne srede, iz njenega zrenja, njene kontemplacije. Obe vrsti predmetov, teološke in pesniške, izražam, kakor se mi kažejo v zavesti bitnega dna, seveda prve s sredstvi bogoslovne vede, druge z estetskimi prijemi.«

več:
S. Čuk, Vladimir Truhlar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2012), 50-51.

nekaj njegovih misli:

• Sprejemanje sebe, svojega položaja, svojega časa, vse trdote in ostrine življenja, se mora hraniti z lučjo, močjo, z mirom in svobodo, ki potekajo iz izkustva povezanosti z absolutnim, v krščanstvu s Kristusom.
  
• Koliko prijateljstev in koliko zakonskih zvez se razdere, ker partnerja v svojem medsebojnem odnosu nista znala ohranjati tisto priznanje človeških globin drugega, ki je osrednja prvina cenjenja!
  
• Kristusova skrivnost, katere je kristjan deležen, je predvsem skrivnost križa in vstajenja. Tako je tudi križ dela hkrati prežet s prvinami vstajenja in njegovega veselja.
  
• S Teboj se veselim, Devica-Mati! / Tvoj Jezušček je naš Odrešenik. / O, daj nam Ga globokeje spoznati - / da bo božičen srčne ure tik.

LETA 1985 UMRL RAJKO LOŽAR

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, ARHEOLOG IN ETNOGRAF, ALPINIST (* 1904)

V mladih letih je bil alpinist (z Vladimirjem Topolovcem prvi preplezal kasnejšo Jugovo poč v Planjavi -1923), študiral umetnostno zgodovino, doktoriral na dunajski univerzi (iz umetnostne zgodovine in iz arheologije), postal direktor etnografskega muzeja. Bil je tudi dober poznavalec literature, jezikoslovec, urednik (Dom in svet, revijo Krog in Etnolog ...), literarni, likovni in glasbeni kritik Njegova osebnost je zaznamovala predvojna in vojna leta (1935-45), bil je pomemben katoliški intelektualec, tudi mednarodno priznan. Ob koncu vojne se je umaknil na Koroško, bil nekaj časa profesor v begunski gimnaziji, potem je emigriral v ZDA, kjer niso priznali evropskih diplom in niso hoteli zaposliti človeka, ki je vedel veliko več kot tamkajšnji profesorji. Delal je v tovarni in bil ravnatelj muzeja v Manitowocu (Wisconsin), kjer je tudi umrl. V knjigi Pretrgane korenine (uredila Ingrid Slavec Gradišnik) so zbrane razprave, ki govorijo o njegovem delovanju doma in v izseljenstvu. Objavljal je tudi v Planinskem vestniku, prvi pisal o slovenskih gorah v slikarstvu ...

LETA 1985 UMRL TONE GASPARI

PESNIK, PISATELJ, UČITELJ, ZBIRALEC PESMI (* 1893)

Mlajši brat Maksima Gasparija, slikarja slovenskih starožitnosti, se je rodil leta 1893 v Selščku pri Cerknici. V Ljubljani se je izšolal za učitelja. Služboval je najprej v Babnem Polju, zatem na Rakeku, nekaj časa tudi v Globasnici na Koroškem. Do nesrečnega plebiscita 10. oktobra 1920 je deloval kot kulturnik v Velikovcu. Skupaj s Pavletom Koširjem je leta 1923 izdal zbirko pravljic in pesmi, zbranih na Koroškem, z naslovom Gor čez izaro. Strokovne članke je objavljal v pedagoških časnikih, pesmi in črtice pa v leposlovnih revijah.

LETA 1991 UMRL STANISLAV LENIČ

LJUBLJANSKI POMOŽNI ŠKOF (* 1911)

"Škof Stanislav Lenič je bil ena zadnjih velikih prič dogajanj med vojno in po vojni, krivic, nasilja in trpljenja, ki ga je sam v letih zapora posebno hudo doživel. S svojimi sotrpini iz zapora se je rad srečeval, obujal spomine, kako so drug drugemu pomagali, da bi laže prenesli hude čase. Ko se je vrnil iz zapora, se je z raznimi pričevanji ponovno zavzemal za to, da bi mu bila vsaj deloma popravljena krivica. Posebno so ga bolele krivične obdolžitve na račun škofa Rožmana." Tako je ob smrti svojega pomožnega škofa Stanislava Leniča (4. januarja 1991) zapisal tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Sedem let (1939-1947) je bil na škofiji v Ljubljani kot tajnik, najprej škofa Gregorija Rožmana, potem škofa Antona Vovka. Po osmih letih ječe in devetih "najsrečnejših letih" župnikovanja se je vrnil v Ljubljano. 29. novembra 1967  je bil imenovan za pomožnega škofa ter bil "desna roka" nadškofov Jožefa Pogačnika in Alojzija Šuštarja.

Oba sta mu naročala, naj bi napisal svoje spomine "zaradi zgodovine, ki je danes, žal, tako enostransko in črno-belo podana". Ob svoji sedemdesetletnici (1981) je spomine vendarle začel pisati, prišel je le do leta 1942. Zapiske so našli v njegovi zapuščini; dragocene spomine so deloma dopolnili pogovori, ki jih je imel z njim Franci Petrič, urednik Družine, nekaj mesecev pred škofovo smrtjo. Spomini so izhajali kot podlistek v Družini leta 1997, kmalu zatem so izšli v knjižici (zbirka Prelomni časi 6). "Skušal bom napisati samo tisto, o čemer sem prepričan, da res drži."

več:
S. Čuk, škof Stanislav Lenič (1911–1991): Obletnica meseca),v: Ognjišče 1 (2021), 38-39.
S. Čuk, škof Stanislav Lenič. "Bog me je postavil v tak čas, da sem veliko doživel": Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2007), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Družina je prva in nenadomestljiva skupnost, kjer otrok vero doživi in se uči po njej živeti.
  
• V Bogu moram vedno najti svojega bližnjega, v bližnjem Boga.
  
• Vsak dan moramo Bogu bolj zaupati, vsak dan se moramo čutiti ob njem varne.
  
• Trikrat na dan nas spomni zvon na najvažnejši trenutek v zgodovini: druga Božja oseba je postala človek, da bi mi postali božji.
  
• Tolikokrat na dan se srečujemo drug z drugim. Kakšna so ta naša srečanja? Morda si hodimo mimo kakor tujci.
  
• Kadar je naš pozdrav pristen in občuten, v nas nekaj zatrepeče, ker začutimo v sebi in bližnjem svojega Boga.
  
• Krščanstvo je trikot: Bog, moj bližnji in jaz. V tem trikotu se odvija življenje kristjana. V Bogu moram vedno najti tudi svojega bližnjega, v bližnjem Boga.
  
• Tolikokrat na dan se srečujemo drug z drugim. Kakšna so ta naša srečanja? Morda hodimo mimo kakor tujci.
  
• Kljub vsem nevšečnostim, dolgi hoji in različnim odpovedim so bila našim kmečkim ljudem romanja prekinitev enoličnega delavnika, nova doživetja, najlepši način povezave vaščanov.
  
• Marija Pomagaj, Odrešenikova in naša mati, ti znamenje upanja in tolažba potujočemu božjemu ljudstvu! Po tebi je prišel med nas Kristus, ki hoče tudi danes po tebi in s teboj odreševati človeka.

iskalec in zbiralec Marko Čuk