LETA 42 PR. KR. ROJEN CESAR TIBERIJ

(† 37)

Avgustov posinovljenenc je nadaljeval Avgustovo miroljubno zunanjo politiko Pax Romane in utrjeval sistem principata - težnje po ohranitvi novega političnega reda, ki je pomenil sintezo stare republike in vojaške diktature. Tiberij je posvečal veliko energije v gospodarski razvoj imperija. Značilno je, da velikih vojaških pohodov ni bilo. Rimska vojska je sicer operirala onstran Rena, na Balkanu in Bližnjem vzhodu, vendar je šlo izključno za obrambne operacije brez težnje po teritorialni širitvi države. Po letu 30 je Tiberijev režim postal vse bolj tiranski, zlasti ko je pretorijanski prefekt postal Elij Sejan. Med potjo v Rim je leta 37 umrl naravne smrti (?), čeprav Svetonij in Kasij Dion namigujeta, da ga je dal umoriti naslednik Gaj Germanik. Evangelist Luka postavi v svojem evangeliju življenje Janeza Krstnika v zgodovinske koordinate: 'V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj ... ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa' (Lk 3,1-2). Prav gotovo želi evangelist opozoriti tistega, ki bere ali posluša evangelij, da to ni legenda, temveč resnična pripoved ter da je Jezus iz Nazareta resnična zgodovinska osebnost, ki je bil v točno določenem prostoru in času. Jezus se je rodil, ko je vladal Avgust (Lk 2,1). Učil, umrl in vstal od mrtvih pa je v času vladavine Tiberija (14-37 po Kr.).

LETA 1711 ROJEN FRANC ANDREJ ŠEGA

MEDALJER IN GRAVER († 1787)

Rojen v Novem mestu, deloval pa je na Bavarskem. Veljal je za pomembnega medaljerja, graverja ter izdelovalca žigov v obdobju rokokoja. Leta 1751 je bil imenovan za prvega bavarskega dvornega medaljerja in je ustvaril vrsto umetniško dragocenih medalj, imenovali so ga prvi evropski izrezovalec žigov. Poleg portretskih medalj je ustvaril tudi samostojne kipe predstavnikov bavarske visoke družbe in osebnosti duhovnega življenja.

LETA 1810 ROJEN KAREL HYNEK MACHA

NAJVEČJI ČEŠKI ROMANTIČNI PESNIK († 1836)

Manj kot šestindvajset let je dočakal Karel Hynek Macha, ki velja za največjega češkega romantičnega pesnika. Študiral je pravo kot naš France Prešeren; ko je Macha leta 1835 potoval v Benetke, sta se v Ljubljani srečala. Pisal je domoljubno poezijo v ljudskem duhu. Njegovo najbolj znano delo je pesnitev Maj, ki se odlikuje po čudovitih opisih narave.

odlomek iz pesnitve:

• Bil pozen mrak je - prvi maj - / večerni maj - ljubezni čas. / K ljubezni vabil grlic glas / je tja v dehtečih borov gaj. / V ljubezni sanjal mah je tih, / lagal ljubezen grm je bel, / ljubezen slavec roži pel, / iz rože mil dehtel je vzdih. / Tam jezero v temah gozdovja /  bučalo je temno iz dna, / breg ga objemal je vsega. / Žareča sonca nadsvetovja / v neba so krogih zablodila, / v solzah ljubezni se svetila; / svetovi njih v nebo sijoče / kot v hram ljubezni večne šli so, / da vneti od ljubezni vroče / zgore v utrinke vgašajoče - / v njih ljubljenci se spet našli so. / In polna luna je ta čas - / zdaj bleda, zdaj svetla, vsa taka / kot ljubica, ko ljubega čaka - / zardela rožnato v obraz: / v vodah si lica ogleduje / in v se zaljubljena vzdihuje. / Blesteče sence se gradov / primikajo se bliže, bliže, / da kot v objemih niže, niže / spuste v naročja se mrakov / in v eno z njimi se zlijo. / Gre za drevesom v mrak drevo. / Nazadnje gor se vrh stemni - / tam k brezi bor se prisloni / in k boru breza. Valček vre / za valčkom v potok. -  Ljubi se - / v ljubezni maja - vse, prav vse. ( prevod Tine Debeljak)

LETA 1841 ROJEN JOSIP NOLLI

SLOVENSKI IGRALEC, PEVEC, DRAMATIK, PREVAJALEC († 1902)

Nolli je pomemben pri ustanavljanju slovenske opere. Velja za prvega pomembnega slovenskega gledališčnika. Ljubljančan Josip Nolli je po končanem študiju prava na Dunaju v svojem rodnem mestu organiziral kulturno in gledališko dejavnost. Bil je eden od ustanoviteljev Dramatičnega društva. Nato se je posvetil pevski karieri, ki jo je začel v zagrebški operi in jo nadaljeval v Pragi, Milanu, Budimpešti. Po vrnitvi v Ljubljano leta 1890 se je z vso vnemo posvetil razvoju slovenske operne poustvarjalnosti.

LETA 1857 ROJEN JON SVENSSON

ISLANDSKI PISATELJ IN NJEGOV SREČNI NONNI († 1944)

Islandski pisatelj Jon Svensson je zaslovel s svojimi romani o srečnem dečku Nonniju, ki jih je napisal v nemščini, prevedeni pa so bili v več kot 30 jezikov. Nonni je ljubkovalna oblika imena Jon in dejansko Svensson v nji pripoveduje o svojem srečnem otroštvu. Bil je redovnik jezuit, prvi islandski katoliški duhovnik po reformaciji (16. stol.).

njegova misel iz romana Nonni

• Povem ti za sredstvo. (je dejala mati Noniju), ki ti bo pomagalo, da boš izpolnil svoje sklepe: naj ne mine dan, da ne bi dvignil svojega srca, svoje duše in svojih misli k Bogu ter ga prosil, naj ti pomaga. Če boš poslušal ta moj nasvet, boš izpolnil tudi druge: če ga boš pa zanemaril, zanemariš vse.

LETA 1860 ODPRLI SUEŠKI PREKOP

Slovesno so odprli Sueški prekop, največji morski prekop na svetu: dolg je 160 kilometrov, širok od 80 do 135 metrov in globok okoli 15 metrov. Povezuje Sredozemsko in Rdeče morje ter je neposredna pomorska zveza med vzhodom in zahodom in skrajša pot od Evrope do Indije za okoli 50%. Gradili so ga po načrtih Francoza Ferdinanda Lessepsa, ki je tudi vodil dela.

LETA 1887 UMRL FRAN LEVSTIK

PESNIK, DRAMATIK, KRITIK IN JEZIKOSLOVEC (* 1831)

Fran Levstik se je rodil v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah. Gimnazijo je končal v Ljubljani, študiral bogoslovje v Olomoucu , na Dunaju je hotel študirati tehniko, a se je kmalu vrnil domov, kjer je bil domači učitelj, nato tajnik tržaške Slavjanske čitalnice, urednik lista Naprej, 1864–65 je bil prvi tajnik Slovenske matice, dve leti je delal pri Wolfovem slovarju, 1870 na Dunaju izdajal list Pavliha, ... Kulturne osnove slovenstva je prenovil in jih izoblikoval po meri 19. stoletja. Z deloma Popotovanje iz Litije do Čateža (1858), Napake slovenskega pisanja in z različnimi kritičnimi spisi je postavil slovstveni program, ki je bil temelj našemu literarnemu ustvarjanju v 19. stoletju, čeprav je bil odmaknjen od sočasnih evropskih kulturnih iskanj. Najbolj znana je njegova folklorno-realistična povest Martin Krpan. To "parabolo o večni nehvaležnosti vladarjev do požrtvovalnega in velikodušnega ljudstva" odlikuje klena ljudska govorica, delo je primer uresničitve njegovih literarnih načel in napotkov za pisanje proze.

več:
S. Čuk, Fran Levstik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1991), 67.

nekaj njegovih misli:

• Ljubezen meč je, ki hladi in reže; / in kdor je kdaj okusil ost njegovo, / ko v luč metulj tako on sili v mreže.
  
• Ne boj se sovražnikov, a prijatelja se varuj, ki vedno pritrjuje.
  
• Dve naši roki v dajanje, dve naši roki v jemanje.
  
• Eno je potrebno le: / skrbi zase, ljubi brata, / dvigni ga, odpri mu vrata, / bodi ti vodnik srce!
  
• Ljubezen meč je, ki hladi in reže; / in kdor je kdaj okusil ost njegovo, / ko v luč metulj tako on sili v mreže.
  
• Brez boja se ne da živeti, / dokler ogreva žile kri, / vihar vsi dnevi so na sveti, / vihar nemirne so noči.
  
• Iz tega na zemlji premnogo rodi se gorje, / ker umu brezum nastavlja vedno roge.
  
• Verjemi svojim besedam, a druge tudi premisli, / ne bodi tujega lačen, a svoje imej v čisli.
  
• Kličemo vsak dan v molitvi: Reši nas zlega! / A tiho si mislimo: Udri tega in tega!
  
• V življenju vsakega človeka sta oče in mati dve najvažnejši osebi, ker mati prve besede poklada otroku na jezik in prve misli mu cepi v srce. Ona budi v njem prve čute, njena ljubezen je prvo sonce, katero mu dušo tako dobrotno greje. Oče pa je njegov prvi učitelj, kar se tiče uma, njegov prvi zakonik, razlagajoč mu, kaj je prav in kaj ni.
  
• Nepokojni vi ljudje! V daljno, strmo visočino, / v temnih brezen globočino, / hrepenijo vam želje. / Eno pak potrebno je: / skrbi zase, ljubi brata, / dvigni ga, odpri mu vrata / in sodnik naj bo srce.
  
• Na široko po slovenski zemlji je navadno, da se meče na tako mesto, kjer je kdo za nesrečno smrtjo umrl, vejica ali kamen ter se govori: »Bog se usmili tvoje duše!« Lepo je, da se miluje še po smrti človek, ki je moral nehotoma zapustiti zemljo, morda še mlad in željan sveta in života, negotov za popotovanje do neznane dežele, ki se je boji vsak.

LETA 1905 ROJEN MILE KLOPČIČ

PESNIK IN PREVAJALEC († 1984)

Med najbolj znana besedila pesnika Mileta Klopčiča spada pesem Mary se predstavi, v kateri je združil motiv ločitve od idiličnega kmečkega sveta z nacionalnim vprašanjem izseljenstva. To je občutil na lastni koži, saj mu je zibelka tekla v Franciji, kjer je delal njegov oče kot rudar.

njegovi verzi:

• Preveč nikar ne izprašuj! / V Detroitu sem doma, 14 sem stara, / z imenom Mary. Če spomin ne vara, / bila rojena sem nekje ob Savi. / A res ne vem, kako se kraju pravi, / tako je daleč in ves tuj. // Če bi hoteli, naj še več povem, / bi zmedli me, to vam priznam. / Odkar smo dom svoj zapustili, / smo ga otroci pozabili. / Kako bilo je, več ne vem, / in rodnih krajev ne poznam. // A mati pravi, da je tam lepo, / da stanovali smo v dolini, / v naselju majhnem pod goro. / V pobočjih v soncu njive so ležale, / ob vodi dan in noč so mleli mlini / in stope so do zore topotale. (Mary se predstavi)

LETA 1915 ROJEN RADO BORDON

pesnik, prevajalec in pravnik († 1992)

Ob nastopu fašizma se je družina iz Trsta preselila v Strnišče pri Ptuju, kjer je Rado obiskoval osnovno šolo, gimnazijo in študij prava v Ljubljani. Pred vojno je bil dalj časa v tujini, po vojni pa je deloval kot časnikar in urednik. Izdal je dve pesniški zbirki: Večne zanke (1955) in Nes/p/odobne pesmi (1966). Veliko je tudi prevajal in sicer ‘veliko’ (zahtevnejšo) literaturo iz raznih jezikov (angleščine, francoščine, nemščine, italijanščine). Iz ruščine je prevedel ter z opombami in uvodom opremil Puškinovega Evgenija Onjegina.

nekaj njegovih verzov:

• Le dvoje strun lahko se združi v zvok, / le iz ljubezni, ki je v dveh spočeta, / zvené ubrano vrisk in smeh in jok (Trio)
• Karkoli si, lepota: le utvara / željivih čutov, blodnih sanj privid, (...) četudi iščem te svoj živi dan / in  dasi te nikoli ne izmerim, / sem bil, sem še in vselej ti bom vdan. // In v zvestobi se ti izneverim, // naj bom ob tebi z žejo prikovan // in vate zroč, s slepoto kaznovan! (Lepota)
• Vse na svetu uklanja se menjavi, / in edini pričevalec - čas / se nikomur in nikjer ne ustavi. (...) Tudi človek vznikne le za hip / in izgine v bliskovitem teku; / vendar Zemlji v svojem kratkem veku / menja lice vsak človekov gib. // Čas podobo nosi po človeku. (Človek in čas)
  
• Kot pravnik se borim za čast pravice, / se ženem za poštenje, pamet, red; / kot basnopisec, sem za isto vnet, / zatorej bičam laž, pohlep in - strice.

LETA 1933 ROJEN DANILO BENEDIČIČ

GLED., FILMSKI IGRALEC, MOJSTER ODRSKIH MINIATUR († 2021)

Rodil se je v Pristavi pri Tržiču v družini s šestimi otroki, ki jih je po zgodnji očetovi smrti preživljala mama. S štirinajstimi leti se je zaposlil v tekstilni tovarni. Po diplomi na AGRFT v Ljubljani (1957) je bil do upokojitve (1996) zaposlen v SNG Drami. V skoraj petdesetih letih je odigral več kot 150 gledaliških vlog. Nastopal je tudi v radijskih in televizijskih igrah ter v celovečernih filmih. Kot karakterni igralec s širokim izpovednim razponom je bil mojster detajla, odrskih miniatur. Prejel je številne nagrade.

LETA 1985 UMRL VIKTOR KOROŠEC

pravnik, strokovnjak za rImsko pravo (* 1899)

Ljudsko šolo in gimnazijo je končal v Kranju, tri semestre je študiral teologijo v Ljubljani, nato pa pravo v Ljubljani in Münchnu, Na pobudo profesorjev se je specializiral za rimsko pravo, proučeval pa je tudi staroorientalske (hetitske) klinopisne pravne spomenike. Na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani je skoraj pol stoletja (1927–1973) predaval rimsko pravo in napisal obsežen učbenik. Na Filozofski fakulteti pa je predaval akadski in hetitski jezik ter zgodovino starega Vzhoda.

LETA 1986 UMRL STANKO TROBINA

duhovnik, zborovodja, glasbeni zgodovinar (* 1907)

Štajerski duhovnik Stanko Trobina je bil profesor glasbe in o glasbi je veliko pisal. Njegovo najpomembnejše delo je knjiga Slovenski cerkveni skladatelji (Obzorja, Maribor 1972). To je prva knjiga na Slovenskem, ki sistematično obravnava cerkveno glasbo v vseh njenih zvrsteh ter na kratko predstavi slovenske cerkvene skladatelje od začetka do sodobnosti. Predstavil je kakih slovenskih cerkvenih skladateljev, pri pomembnejših je podal tudi njihovo življenje in delo z oceno in sliko.

LETA 1908 ROJENA SESTRA EMMANUELE

(MADELEINE CINQUIN), BELGIJSKO-FRANCOSKA REDOVNICA, PROFESORICA MED SMETARJI († 2008)

"Nedopovedljivo lepo je živeti tako, da ljubiš."

"Vemo, da je ljubezen močnejša kot smrt, vezi globokega prijateljstva, ki smo jih skupaj radostno spletli, imajo vrednost vesele večnosti. Danes, ko ste se še enkrat potrudili zame, sta moja duša in moje srce ob vaši duši in vaših srcih. Rada bi videla, da bi to prijazno srečanje potekalo v veselem vzdušju. Izbrala sem pesmi, polne radosti. Pojte veselo in na ves glas ... Prosila sem, da po berilu kot psalm zapojejo Magnifikat. V tem Marijinem hvalospevu je namreč skrivnost sreče mojega življenja. Od leta 1931, ko sem postala redovnica, sem se s telesom in dušo izročila Devici s prošnjo, da bi ostala zvesta. In uslišala me je! Zahvaljujte se z menoj! Nedopovedljivo lepo je živeti tako, da ljubiš!" Tako je v svoji duhovni oporoki, katero so prebrali pri maši v pariški stolnici Notre-Dame 22. oktobra 2008, zapisala sestra Emmanuelle, ki je odšla v kraljestvo večne svetlobe v noči med 19. in 20. oktobrom, nekaj tednov pred dopolnjenim stotim letom življenja. Vsa leta je bila v službi ljubezni do bližnjega, na poseben način pa od "upokojitve" leta 1971, ko je dotedanja profesorica postala smetarka med smetarji v Kairu.

... več o njej preberite v pričevanju 06_2002 in v članku 12_2008

nekaj njenih misli:

• Starost je milost, ki jo Bog nakloni človeku. Pustiš, da odpade od tebe vse, kar te teži.
  
• Kot je rekla Terezija Deteta Jezusa, z eno roko sprejemam od Gospoda in z drugo roko podarjam drugim.
  
• Treba je znati ljubiti, Toda tega se je mogoče naučiti... Mlade je treba to naučiti, ker bi bili radi srečni.
  
• Kakor se je Bog sam učlovečil in je z nami delil našo človeško usodo, tako hočem tudi jaz na lastni koži doživljati radosti in bolečine ljudi. Zame to pomeni uskladitev mojega notranjega živ­ljenja in mojega odnosa z Bogom.
  
• Vsako leto, ko prijateljem in znancem pošiljam koledarje, nanje zapišem kakšno kratko misel, kot na primer: "Podari vsakemu dnevu v novem letu svoj nasmeh!"
  
• Mislim, da je vir mojega veselja do življenja ljubezen - Kristu­sova ljubezen: tisti odnos, ki mi ga je Bog naklonil imeti z Njim, z njegovim ljubljenim Sinom, in se ga zavedam od svojega dvanaj­stega leta.
  
• Verujem v Boga; če ne bi verovala vanj, če ne bi verovala, da je Bog ljubezen in ima čuteče srce posebej za tiste, ki so ubogi, za tiste, ki trpijo, potem se ne bi borila zanje. Trdno pa veru­jem tudi v končno pravično sodbo, ker verujem, da obstaja drugo življenje in da je veliki petek priprava na veliko noč.
  
• Življenje ni hoja osamljenega posameznika, temveč je vzpon v navezi. Življenje je prepletanje rok, ki se stezajo, ki prijemajo, je izmenjava pogledov, besed, smehljajev, klicev, krikov, ki tkejo trdne vezi med ljudmi.
  
• Kaj je navsezadnje za človeka sreča? Prav gotovo to ni užitek, niso izbrana jedila, niso zabave. Vse to sicer ni nič slabega, vendar pa človešeka srca ne napolni in ne poteši.
  
• Človek se mora izprazniti, da napravi v svojem srcu prostor za Boga. Morda imajo prav zaradi tega največji misleci našega stolet­ja manjše poznanje človeka in manjše spoznanje Boga kot nekateri naši smetarji!
  
• Kadar ljubiš, čutiš potrebo, da kdaj pa kdaj ostaneš v tišini s tistim, ki ga ljubiš. Zato sem rada s Kristusom, z Očetom, pod dihom Svetega Duha, z Marijo. Ta vsakdanja ura tišine je zame neprecenljive vrednosti.

LETA 1914 ROJENA MARIČKA ŽNIDARŠIČ

PESNICA IN NOVINARKA († 1986)

Kmečko dekle iz Starega trga pri Ložu je obiskovala meščansko šolo na Rakeku. V želji po novem znanju jo je pripeljala v Ljubljano. Medvojna leta je prebila v domačem kraju in se tja vrnila tudi po vojni iz časnikarske službe v Ljubljani. Pesmi je začela pisati že pred prvim odhodom od doma, zanje je značilna pokrajinska, intimna tematika z izrazito navezanostjo na tradicionalne oblike. Njena prva zbirka Pesmi izpod Snežnika je izšla leta 1950. Za njo pa je doživela izid še štirih knjig svojih pesmi.

njeni verzi:

• Sneg je nocoj prekril vso vas / s spreminjasto, toplo odejo / sneg je zametel slednjo gaz. // Le ene poti ni zametel. // Skoz zimo, skoz burjo in mraz, / je od mojega k njegovemu srcu / speljana ozka in svetla gaz.

LETA 1924 ROJENA DUŠA POČKAJ

FILMSKA IN GLEDALIŠKA IGRALKA († 1982)

Slovenska gledališka in filmska igralka Duša Počkaj je v ljubljanski Drami nastopala od leta 1946 in ji ostala zvesta do konca. Oblikovala je prek 100 gledaliških in filmskih vlog, ter nastopila v preko 100 radijskih igrah. Duša Počkaj se je rodila v Dolnji Lendavi, 16. novembra 1924. Diplomirala je na AGRFT. Debitirala je v filmu Jara gospoda. Za svoje delo je prejela Zlato areno in nagrada kritike, Pulj 1961, nagrado Prešernovega sklada je prejela leta 1962, za vlogo Maruše Rdečelaske v Plesu v dežju ...

LETA 1945 USTANOVLJEN UNESCO

Kratica za Organizacijo Združenih narodov za prosveto, znanost in kulturo je UNESCO. Ustanovila jo je Organizacija združenih narodov 16. novembra 1945 z namenom, da krepi sodelovanje med narodi na področju kulture in znanosti. Njen sedež je v Parizu.

LETA 1959 UMRL GREGORIJ ROŽMAN

LJUBLJANSKI ŠKOF (* 1883)

Doma v Dolinčicah, župnija Šmihel pri Pliberku. Po novi maši je študij nadaljeval in končal ter leta 1908 postal kaplan v Borovljah, toda že naslednje leto ga je škof Kahn poslal študirat na Dunaj. Študij je "okronal" z doktoratom in se leta 1912 vrnil v Celovec, kjer je bil najprej prefekt v malem semenišču, jeseni 1913 pa je postal profesor cerkvenega prava in moralke na bogoslovnem učilišču v Celovcu ter hkrati spiritual (duhovni vodja) v celovškem bogoslovju. Kot zaveden Slovenec se je moral proti koncu leta 1919 pred nemškimi nacionalisti umakniti v Ljubljano, kjer je postal profesor kanonskega (cerkvenega) prava na Teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze. Bil je nasprotnik nemškega nacizma in italijanskega fašizma. Zmote teh dveh totalitarizmov je tudi javno v pridigah pobijal. Zvest nauku Cerkve je kasneje enak odnos zavzel tudi do komunizma. Ko je OF pod krinko NOB sredi sovražne okupacije sprožila komunistično revolucijo, je izjavil: "Do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in največja nesreča za slovenski narod." "In zgodovina mu je dala prav," je zapisala zgodovinarka Tamara Griesser-Pečar.

Sveta stolica je 17. marca 1929 Gregorija Rožmana imenovala z pomožnega škofa ljubljanskemu škofu Jegliču s pravico nasledstva. Kot da bi slutil, kakšne preizkušnje ga v škofovski službi čakajo, si je izbral geslo "Crucis pondus et praemium" (Križa breme in plačilo). Leta 1935 je v Ljubljani organiziral veličastni II. evharistični kongres za Jugoslavijo, leta 1939 pa VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja. Ob sovražni okupaciji aprila 1941 je bila ljubljanska škofija razdeljena. V delu, ki so ga zasedli Nemci (Gorenjska), je ostalo 142 župnij, izgnanih je bilo 193 duhovnikov, 200.000 vernikov je ostalo brez dušnih pastirjev, Škofovi zavodi v Šentvidu so bili zasedeni in spremenjeni v zapore. Italijani so na okupiranem ozemlju (Dolenjska in del Notranjske) duhovnikom dovolili ostati na službenih mestih in bolj ali manj nemoteno opravljati svoje dušnopastirsko delo v slovenskem jeziku, skladno z obljubljeno kulturno avtonomijo v začetku okupacije. Vendar tudi tu ni teklo vse gladko. Škof je na prošnjo slovenskih demokratičnih strank s svojo avtoriteto pogosto interveniral tako pri italijanskih kakor nemških oblastnikih za nedolžne žrtve. Kljub temu so ga komunisti razglašali za "narodnega izdajalca". Po nasvetu najbližjih sodelavcev se je maja 1945 umaknil v Avstrijo, od tam pa v Severno Ameriko. Avgusta 1946 je bil na sramotnem procesu v Ljubljani obsojen. V Ameriki je škof Rožman deloval kot potujoči misijonar med našimi rojaki v ZDA in Argentini. Ko je 16. novembra 1959 v Clevelandu umrl, komunistični oblastniki niso dovolili niti zvonjenja po župnijah ljubljanske škofije.

več:
S. Čuk, Škof Gregorij Rožman. Po krivici obsojeni dobri pastir: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Celo svoje življenje gremo Gospodu naproti. Vsak dan in vsako uro mu prihajamo bliže. Ne vemo, kako dolga bo še ta pot, a prav gotovo bomo na koncu poti srečali Jezusa.
  
• Naše življenje na zemlji ni brleča lučka, ki medlo sveti in potem kdaj s smrdečim dimom ugasne, ampak je kakor božja iskra v nas, ki se v smrti razgori v svetel in topel plamen, ki združen z Bogom vso večnost ne ugasne več.
  
• Nedelja je dan tvoje duše. Za materialne potrebe delaš ves teden, šest dni; en dan pa po božji zapovedi posveti svoji duši. Tudi duša potrebuje nege in skrbi kakor telo, potrebuje sonca božje milosti.
  
• Če Bog in njegova milost ne druži src, ni na svetu moči, ki bi mogla dovolj trdo in vztrajno vezati člane družine v srečno skupnost.
  
• Mati, ki ima enega otroka, vso svojo materinsko ljubezen temu enemu posveča; ko pa dobi več otrok, se tudi njena ljubezen tako pomnoži, da je more dati vsakemu celo več, kakor pa je prej dajala enemu samemu.
  
• Spreobrnjenje je resna zadeva, ki sega v najgloblje globine duše in srca. Gre za popolno odločitev: ali za Kristusa ali brez njega oziroma celo zoper njega.
  
• Če Bog naše korake vodi pod križ in na križ, pač spoznamo, da je tam naše pravo mesto, čeprav se nam zdi drugače; nikjer drugod bi ne bili na svojem pravem mestu.
  
• Zunanji vidni dokazi Jezusove največje ljubezni so njegove svete rane. Ker je neizmerno ljubil, je tudi neizmerno trpel. Ljubezen in bolečina sta sestri dvojčici.

LETA 1992 UMRL TONE PRETNAR

LITERARNI ZGODOVINAR, VERZOLOG, PREVAJALEC (* 1945)

Literarni zgodovinar in prevajalec Tone Pretnar se je rodil leta 1945 v Tržiču, po osnovni in srednji šoli v Kranju je študiral slovenski in ruski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svojo znanstveno pot je začel na Poljskem; iz poljščine je tudi veliko prevajal. Predaval je na raznih evropskih univerzah. Pred nastopom službe profesorja slovenskega jezika v Katovicah je nenadoma umrl. Bil je mednarodno priznan strokovnjak za verzologijo: teorijo in zgodovino verznega oblikovanja besedil.

nekaj njegovih verzov:

• Samo pisalo sem imel in z njim / drevo sem --- mislim --- našel zase pravo./ če stkal sem ga iz štirih norih rim, / bo kar dovolj za grafomansko slavo. (Grafomanova usoda)
  
• Sejal v nemo bom svojo kri / in uvele želje / z oltarja zatajenega poštenja / bom izlil. // Ne bom več hodil za grobovi / rožnatih teles in zapoznelega vstajenja: / za njimi upihnil sem svoj zadnji greh. (Pesem)
  
• Bridka naša je resničnost: / Oljko zgubil je golob./ Žarke ogenj je izničil, / Izveličar legel v grob. / Cesta je umorila cilje / In usahnilo je obilje. (Pesem)
• Če nisi osebnost, pa servis vsaj bodi, / reklame obesi ob slehernem shodi. / Pa bojo v štacuno hodili ljudje, / pa bojo ljubile te tuje žene. // če nisi politik, pa mislec vsaj bodi, / ves bel se boš svetil na nebesnem svodi, / da bojo v trenutku spoznali ljudje, / kako da vremena se Kranjcem jasne. // Ker nisem poet, naj bom kar grafoman, / če zdržal pod rušo bom leto in dan / in bojo grob tihi odprli ljudje,
  srca ne bo niti slovenske solze. (Karakteristika oseb)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1630 UMRL JOHANNES KEPLER

NEMŠKI ASTRONOM (* 1571)

Študiral teologijo in klasiko na Univerzi v Tübingenu. Sprejel Kopernikovo teorijo, saj je verjel, da mora biti enostavnost Kopernikovih tirnic Božje delo. 1596 je objavil svoje prvo astronomsko delo Kozmografska nedoumljivost - prvo razumljivo in neizpodbitno poročilo geometrijskih prednosti njegove teorije. S svojimi temeljnimi odkritji pri preučevanju nebesnih teles in vesolja spada med največje ume vseh časov. Kepler je ugotovil, da se planet ne giblje po krožnici, kot so prvotno mislili, temveč okoli Sonca po elipsi, kar je osnova za njegove tri zakone, s katerimi je dokončno potrdil heliocentrično teorijo.

njegova misel:

• Vsako jutro je majhno rojstvo, vsak dan je majhno življenje in vsak večer je majhna smrt.

LETA 1857 ROJEN ANDREJ KARLIN

DUHOVNIK in ŠKOF, GORENJEC NA ČELU MARIBORSKE ŠKOFIJE († 1933)

"Po smrti škofa Mihaela Napotnika (1922) smo bili v Mariboru eno leto brez škofa. Ko je Vatikan (6. junija 1923) imenoval Karlina za škofa, smo bili nekako razočarani, češ kaj naj bo dolgih letih Napotnikovega vladanja v škofiji novi skoraj enako star naslednik, povrhu še izgnanec iz Trsta in begunec s Kranjske, kakor da naj bo to imenovanje zanj samo pribežališče, kjer se lahko umiri svojemu dostojanstvu primerno. Takšno je bilo javno mnenje med mariborsko duhovščino, ko je Andrej Karlin, pregnani škof iz Trsta, zasedel škofijski prestol v Mariboru," se spominja dr. Anton Trstenjak, tedaj gimnazijec. "Toda to mnenje se je kmalu popolnoma spremenilo in pridružilo se mu je stopnjevano občudovanje. Karlin se je kljub starosti (66 let) takoj izkazal za pravega Gorenjca." Takoj je poprijel za delo, pritegnil mlade sodelavce. "Bil je ljudski človek, razgibal je škofijo in zapustil nepozabne, lepe spomine."

več:
S. Čuk. Andrej Karlin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2007), 32-33.

LETA 1862 ROJEN GERHART J. R. HAUPTMANN

NEMŠKI PISATELJ IN DRAMATIK († 1946)

Ded nemškega dramatika Gerharta Hauptmanna je bil šlezijski tkalec, oče pa se je povzpel do hotelirja. Gerhart je po neuspešnem šolanju bil najprej kipar, potem pa se je posvetil pisanju. Uveljavil se je kot eden največjih dramatikov nemškega in evropskega naturalizma. Njegova drama Tkalci (1892) je kolektivna odrska kronika upora šlezijskih tkalcev. Velik uspeh je doživela njegova drama Potopljeni zvon (1897). Za svoje ustvarjanje na področju dramske umetnosti je dobil leta 1912 Nobelovo nagrado za književnost.

njegove misli:

• Brž ko nekdo v neki stvari postane mojster, naj bi v neki drugi stvari postal učenec.
  
• Jaz sem nekoč bil mlad, ti pa še nisi bil star, torej imam nekaj več kot ti – je rekel starec mladeniču.
  
• Vera, ki človeka napravi mrkega, ne more biti prava.

 LETA 1865 ROJENA LEA FATUR

PESNICA IN PRIPOVEDNICA († 1943)

Doma iz Zagorja na Pivškem, se je preživljala kot šivilja in gospodinja in se ob tem sama izobraževala v književnosti, je bila edini laik in edina ženska, ki se je uvrstila v krog dominsvetovcev. Njeno najbolj znano delo je povest Vislavina odpoved.

LETA 1880 ROJEN RAJKO GRADNIK

šolnik, geomorfolog, meteorolog († 1961)

Starejši brat pesnika Alojza Gradnika je po zaključnem izpitu na učiteljišču v Kopru leta 1899 do prve svetovne vojne poučeval v Kozani v rojstnih Brdih. Po vojni je živel na Bledu kot nadučitelj in šolski nadzornik in mnogo pripomogel k razvoju šolstva na Gorenjskem. Na univerzi v Ljubljani poslušal predavanja iz geologije in mineralogije. Preučeval je Bohinjsko in Blejsko jezero in svoja spoznanja objavljal v strokovnih revijah. Bil je najstarejši član Slovenskega geografskega društva. Bil je tudi glasbenik in planinec.

LETA 1905 ROJEN TONE ČUFAR

pesnik, pisatelj in dramatik († 1942)

Mladi Jeseničan se je zaposlil v tamkajšnji železarni kot mizar. Že leta 1931 pa se je posvetil samo pisanju. Proletarske pesmi je objavljal v raznih revijah, s svojimi odrskimi deli, med katerimi je zelo pomembna drama Polom (1934), je obogatil dramski repertoar predvojnih delavskih kulturnih društev. Njegovo najdaljše prozno delo je roman življenju jeseniškega delavstva Pod kladivom, ki pa je izšel šele po vojni (1950). Leta 1942 je bil ubit v Šentvidu nad Ljubljano med poskusom pobega pred Nemci.

LETA 1910 UMRL WILHELM RAABE

NEMŠKI PISATELJ (*1831)

V Berlinu je poslušal predavanja iz filozofije in zgodovine, kmalu pa se je odločil da bo samostojni pisatelj. Najprej je živel v Stuttgartu, po letu 1870 pa v Breunschweigu. Je pomemben predstavnik poetičnega realizma. S humorjem in ironijo je opisoval meščansko življenje in posebneže. Nekoliko se je zgledoval po Charlesu Dickensu, njegova dela so predvsem kritika materialističnega sveta, v njih je tudi veliko nemške zgodovine in vojn. Zerlo dobro se vživlja v resnične ljudi in njihove usode, vse skupaj pa zaplete s številnimi razmišljanji in citati od antike in sodobnega ljudskega izročila ... V skoraj petdesetih letih pisanja je napisal kar 86 romanov, novel in povesti: njegova glavna dela: Kronika Vrabčje ulice, Pastor lačnih, Mrtvaški voz, Sladkosned ...

nekaj njegovih misli

• Vera prestavlja gore, toda ljubezen prekrije golo skalovje z zelenjem in cvetjem.
  
• Velika, presenetljiva skrivnost sveta se nam v vsej lepoti in krasoti kaže v luči prav tega današnjega dneva.

LETA 1914 ROJEN IVAN ČAMPA

PESNIK IN PISATELJ († 1942)

Pesnik in pisatelj Ivan Čampa je izšel iz kmečke družine (Nemška vas na Blokah) in zaradi težkih gmotnih razmer se je s težavo šolal: med študijem prava je bil reporter, študijski prefekt, prodajalec v knjigarni. Z znanci je organiziral Literarni klub, ki je nastopal kot založba. Že pred maturo je izdal svojo prvo pesniško zbirko Iz belih noči (1938). Njegovo povest Mlin v grapi (1940) smo objavili kot nadaljevanko v Ognjišču (1983).

LETA 1916 UMRL HENRYK SIENKIEWICZ

POLJSKI PISATELJ (* 1846)

Poljski pisatelj Henryk Sienkiewicz je avtor romana Quo vadis, ki pripoveduje o preganjanju kristjanov v Rimu za časa cesarja Nerona (54-68). Preveden je bil v številne jezike. Pisatelj, ki je leta 1905 prejel Nobelovo nagrado za književnost, je zaslovel s svojo "veliko trilogijo" (Z ognjem in mečem, Potop, Mali vitez).

nekaj njegovih misli:

• Kdor neutrudno ne dela in se neprestano ne bori, da ne bi utonil, se neizbežno utaplja.
  
• Misel je dobra, če so posledice dobre.
  
• Zdravilo za življenjsko brezciljnost je delo.
  
• Tako daleč ste prišli, da so volkovi bolj usmiljeni kot ljudje, kajti tu že trava poti kri, vetrovi ne pihajo, ampak tulijo, po rekah se pode valovi solza in ljudje kličejo smrt kot zavetnico ...« (obsodba vojne v knjigi Mali vitez)
  
  
• Sienkiewicz je predvsem kronist, pa ne suhoparni kronist, saj junake, dogajanje in okolje popiše tako, da kmalu zaživiš sredi poljskih ravnin, se pridružiš junakom na bojnih pohodih, trepetaš za usodo dveh, ki se ljubita, pa jima nesrečna doba daje udarec za udarcem, iz srca zasovražiš slavohlepne in sebične ljudi, ki ne vidijo dlje kot do vrha svojega trebuha, iskreno vzljubiš junake, ki jim je usoda domovine ljubša od lastnega življenja ... (Silvester Čuk o knjigi Z ognjem in mečem)

LETA 1931 ROJEN OTMAR ČRNILOGAR

DUHOVNIK, PREVAJALEC, PROFESOR LATINŠČINE IN GRŠČINE, LJUBITELJ GORA († 1999)

Otmar Črnilogar je bil doma v vasi Šebrelje na Cerkljanskem. Po končani gimnaziji in študiju teologije je bil leta 1957 posvečen v duhovnika. Pozneje je študiral še grški in latinski jezik na ljubljanski filozofski fakulteti. Največ svojih moči je ob župnikovanju v Podragi posvetil prav poučevanju latinskega jezika: od leta 1959 je poučeval ta klasični jezik v Malem semenišču, pozneje pa na Škofijski gimnaziji v Vipavi. Dolga leta je skrivnosti tega jezika odstiral tudi študentom Teološke fakultete v Ljubljani.
Z latinščino in grščino je povezano tudi njegovo prevajalsko delo. Pomagal je prevajati koncilske odloke ter molitveno bogoslužje, vrh njegovega prevajalskega dela je sodelovanje pri prevajanju Svetega pisma. Najprej je sodeloval pri jubilejnem prevodu Svetega pisma Nove zaveze (1984), pozneje pa še pri Standardnem prevodu Svetega pisma (1996).
Na pogrebu je škof Metod Pirih takole strnil Črnilogarjevo življenje: "Rajni g. Otmar je bil zvest duhovnik, izvrsten intelektualec in vzgojitelj, kulturni delavec, zaveden narodnjak in dober dušni pastir. Naj mu bo Bog sam njegovo bogato plačilo za vse, kar je dobrega storil za nas." Tej škofovi prošnji se pridružujemo tudi na Ognjišču, saj je bil profesor Otmar tudi zvest sodelavec našega časnika. Pri Ognjišču je izdal svoj prevod Knjige modrosti in Sirahove knjige. Leta 1989 je v knjižici križevih potov Križev pot - pot življenja izšel tudi njegov križev pot z naslovom Upanje v tretji dan.

več:
S. Čuk, Otmar Črnilogar (1931-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2021), 40-41.

nekaj njegovih misli ...

• Z molitvijo podpišemo svoje ime pod vse, kar smo v teku dneva dobrega storili; z molitvijo postanemo avtorji svojega življenja.
  
• Žlahtne, a razsute marmornate kamenčke dneva naj bi molitev povezala v življenjski mozaik, v podobo, v osebo.
  
• Ni lepšega, kakor je mati, ki ima v naročju svojega otroka in mu s prstom kaže nebo, od koder je prišel. Marija pa je gledala nebesa v lastnem naročju.
  
• Trije so kraji, kjer ni treba iskati nič dobrega: sodišče, bolnišnica in spovednica. Pa so vsi ti trije kraji pomerjeni prav za človeka.
  
• Če za molitev ne znamo najti trenutka, bo tudi drugo naše delo ostalo jalovo. Ne bo pomerjeno ne po Bogu ne po njegovem stvarstvu.
  
• Bogu se zablode in kriva pota upirajo, vendar kot dobri Oče človeka še vedno ljubi, kakor mati ljubi otroka, ker je pač njen otrok, čeprav ji niso po volji njegove napake.
  
• Na vsem svetu je ni lažje stvari, kot je doseči božje odpuščanje; Bog si bolj želi podeliti odpuščanje, kot si ga mi želimo prejeti.
  več: ...
  

LETA 1944 UMRL PATER PLACIDO CORTESE

MINORITSKI REDOVNIK, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1907)

V Rižarni v Trstu, kjer so bili od jeseni 1943 do konca vojne nacistični zapori in kjer je bilo v krematoriju sežganih več tisoč žrtev, tudi mnogo Slovencev, je bil 15. novembra 2003 sklepni obred škofijskega dela postopka za razglasitev za blaženega p. Placida Corteseja. Ta mladi minoritski redovnik, doma z otoka Cres, je v letih 1942 -1944 z nadčloveškim pogumom reševal življenje mnogim slovenskim in hrvaškim jetnikom v koncentracijskem taborišču Chiesanuova pri Padovi. 8. oktobra 1944 sta ga ugrabila dva esesovska agenta. Odpeljali so ga v Trst, kjer ga je gestapo v bunkerju na Oberdankovem trgu strahovito mučil. Po mučeniški smrti 15. novembra 1944 so njegovo telo sežgali v krematoriju Rižarne.

več:
S. Čuk, p. Placido Cortese. "Pomagal sem trpečemu Kristusu"" Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2004), 38-39.

... nekaj njegovih razmišljanj:

• Kristus je moral trpeti, preden je stopil kot zmagovalec smrti v svoje kraljestvo. Njegova pot je naša pot, če se hočemo v vsem zgledovati po Njem. On je trpel in prenašal bolečine za nas, ker ni hotel, da bi naše življenje vodila slepila in prazni upi.
  
• Ko je Božja ljubezen pregnana s tega sveta, zavlada sovraštvo: sovraštvo, ki uničuje, sovraštvo, ki tepta vsak zakon, tudi najsvetejšega.
  
• Danes moramo biti orodje v Božjih rokah, da bi s svojimi deli ljubezni in s svojimi molitvami omogočili vrnitev miru na svet.
  
• Vse moje življenje naj bo ljubo Gospodu, kajti v preskušnji se spozna resnična vrlina vojaka. Mar naj se jaz, ki sem bil izbran za Kristusovega vojaka, ustrašim nevarnosti? Nikdar! Da bi mogel tej obljubi ostati zvest, mi je potrebna Gospodova milost, zato vas prosim: molite zame.
  
• Težko je breme, toda še večja je nagrada, ki jo Gospod pripravlja svojim služabnikom, ki pustijo vse, da bi vse dni svojega življenja hodili za njim in nosili svoj križ.
  
• Vera je breme, ki se ga nikoli ne naveličaš nositi, temveč dušo vnema za vse večje žrtve, celo do te, da daš življenje v obrambo vere, da umreš v mukah kot krščanski mučenci.
  
• Kristusovo vstajenje nam govori o našem prihodnjem vstajenju in o vstajenju naših dragih, ki so šli pred nami v večnost in obhajajo veliko noč tam gori.
  
• Popolnost je zelo daleč od nas: priznavamo, da smo polni pomanjkljivosti in bede, imamo pa tako veliko zaupanje v božjo dobroto, da v tej luči najdemo moč za nove dobre sklepe.
  
• Ko se bomo vrnili k Bogu, bomo našli vse izgubljene dobrine, predvsem pa bomo znali gledati na dogodke, ki pretresajo svet, s tistim čutom krščanskega optimizma, ki veruje, da se tudi iz slabega rodi dobro. In dobro mora slaviti zmago na svetu.

LETA 2018 UMRL  BORUT LOPARNIK

MUZIKOLOG IN PEDAGOG (* 1934)

Rodil se je v Podgorici pri Grosupljem, po osnovni in srednji šoli je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral glasbeno zgodovino. V svoji doktorski disertaciji je obravnaval vlogo skladatelja Marija Kogoja v slovenski moderni. Skoraj četrt stoletja (1963–1987) je bil glasbeni urednik na nacionalnem radiu. Odločilen pečat njegovega dela ima tudi Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Vodil jo je 16 let z neugasljivo vnemo za zbiranje, urejanje in skrbno hranjenje slovenske glasbene dediščine. O glasbi je tudi veliko pisal.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1716 UMRL GOTTFRIED WILHELM LEIBNIZ

NEMŠKI FILOZOF, FIZIK IN MATEMATIK (* 1646)

Najbolj znan nauk Gottfrieda Wilhelma Leibniza je monadologija: monade so žive, enostavne enote, iz katerih je sestavljena celota sveta, ki je po Leibnizovem mnenju "najboljši možni svet".

LETA 1838 ROJEN AVGUST ŠENOA

HRVAŠKI PISATELJ, "ČASTILEC" PREŠERNA († 1881)

Avgust Šenoa je eden največjih hrvaških pisateljev, ki je zaslovel predvsem s svojimi zgodovinskimi povestmi in romani. Njegova najbolj znana dela, ki jih imamo tudi v slovenskem prevodu, so: Zlatarjevo zlato, Kmečki punt, Varuj se senjske roke. Svojo povest Nagelj s pesnikovega groba je posvetil našemu Francetu Prešernu.

LETA 1840 ROJEN CLAUDE-OSCAR MONET

FRANCOSKI IMPRESIONISTIČNI SLIKAR († 1926)

Impresionizem se imenuje umetnostna smer, ki se je razvila v Franciji v zadnji četrtini 19. stoletja; ime je dobila po naslovu Impression (Vtis), ki ga je eni svojih slik dal slikar Claude Monet (+ 6. decembra 1926). Slikarji te smeri so s pomočjo barvnih lis dajali predmetom izredno svežino. Slovenski impresionisti so bili Grohar, Jakopič, Jama in Sternen.

LETA 1863 ROJEN UMRL HRABROSLAV VOLARIČ

SKLADATELJ ČITALNIŠKE DOBE († 1895)

Hrabroslav (Andrej) Volarič, rojen v Kobaridu, ki je postal učitelj, je glasbeni dar prejel od svojega očeta. Pisal je skladbe, ki jih je priredil slovenskemu gibanju čitalniške dobe. V glavnem so to svetne skladbe, ki so osvajajoče in ganljive; nekaj pa je tudi cerkvenih.

LETA 1895 ROJEN FRANC (p. KRIZOSTOM) SEKOVANIČ

frančiškanski duhovnik, pesnik, urednik, filozof

Na Bledu rojeni Franc Sekovanič je v mladih letih postal frančiškan z redovnim imenom Krizostom. Poleg raznih služb v svojem redu je urejeval mladinske nabožne liste Lučka z neba, Luč, Lučka. Pisal je pesmi, črtice, povesti in igrice. Pod naslovom Otroške igrice je izdal 8 knjižic (1931–1939) odrskih prizorov s pesmicami, v posebni zbirki pa pesmi Božji smehljaji (1943). Več njegovih pesmi je uglasbenih in jih pojemo pri bogoslužju (Tam stoji pa hlevček, Na kamelah jezdijo, Marija, ti pomagaj nam, Mogočno se dvigni, Pridi, ljubi Jezus).

LETA 1898 ROJEN FRANC SUŠNIK

SLOVENSKI LITERAT, KNJIŽNIČAR, PEDAGOG, ZGODOVINAR IN PUBLICIST († 1980)

"Čeprav je bil po svojem poklicu kot profesor, pedagog, pisatelj, slovstveni zgodovinar in kulturni delavec uklenjen med učilniške stene ali v tihoto svoje delovne sobe, nikoli ni izgubil stika s preprostimi ljudmi. Tako je postal kulturni delavec v najžlahtnejšem pomenu besede vsej Koroški," je bilo zapisano ob 80-letnici dr. Franca Sušnika. "Bil je moder mož, zato mu je bilo enako pomembno modrovati z univerzitetnim profesorjem ali sproščeno kramljati s kmečkim ali delavskim človekom." (Miroslav Osojnik)

več:
S. Čuk, Franc Sušnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1998), 20-21.

njegova misel:

• Strašno prazno bi bilo, če bi nam nenadoma ostala mesta in vasi brez cerkev, brez romanj, brez očenaša, brez krsta in praznikov. Od zibelke do groba nas krščanstvo spremlja s svojimi obredi in najmodernejši svobodomislec se ga ne more izogniti...

LETA 1907 ROJENA 2002 UMRLA ASTRID LINDGREN

ŠVEDSKA PISATELJICA, 'MAMA' PIKE NOGAVIČKE († 2002)

Otroci vsega sveta poznajo švedsko pisateljico Astrid Lind­gren po številnih knjigah, name­njenih prav njim. Zlasti so se jim priljubile zgodbe o Piki Nogavič­ki — pegasti deklici s štrlečima kitkama, ki je polna vseh muh. Astrid Lindgren je ob svoji osemdesetletnici (1987) razkrila, da se morajo otroci za rojstvo Pike Nogavičke zahvaliti njeni hčerki Karin. »Bilo je teta 1941. Karin je imela sedem let in je zbo­lela. Ko je z vročino ležala v po­stelji, sem sedela ob njej in morala sem ji — kakor vse matere svojim otrokom — pripovedovati zgod­be. Nekega večera mi je rekla: 'Mami, povej mi kaj o Piki Noga­vički!' Debelo sem pogledala. To šaljivo ime si je Karin sama izmisli­la in k takemu imenu so se prile­gale samo zabavne zgodbe, ki sem si jih sproti izmišljala.« Tri leta kasneje je te zgodbe zapisala in jih podarila hčerki za deseti rojstni dan. Rokopis pa je poslala tudi neki založbi, ki ji ga je z obratno pošto vrnila! Leta 1944 je neki drugi založbi, ki je izdajala knjige za deklice, poslala zgodbo Mala Britt si olajša srce ter zanjo prejela drugo nagrado. Leto kas­neje je za neki natečaj otroške knjige ponovno poskusila srečo s Piko Nogavičko - in osvojila prvo nagrado.

»Od takrat se je začela zma­goslavna pot Pike Nogavičke in drugih mojih malih junakov v svet,« je povedala pisateljica, ki je poleti živela v svoji hišici v Furusundu severno od Stockholma, pozi­mi pa v stockholmskem stanova­nju. Doma je bila iz Vimmerbyja na jugu Švedske, kjer se je rodila 14. novembra 1907 kot kmečki otrok z imenom Astrid Ericsson. Po uspehu Pike Nogavičke je bila v letih 1946-1970 urednica za mladinsko literaturo pri osrednji švedski založbi. Napisala je okoli 40 del za otroke. V slovenščini poleg Pike Nogavičke poznamo še naslednje njene knjige: Detek­tivski mojster Blomkvist, Erazem in potepuh (tudi televizijska nada­ljevanka), Najboljši Kljukec na svetu, Ronja, razbojniška hči.

Poleg hčerke Karin, ki ji je dala pobudo za Piko Nogavičko, je imela še sina Larsa. Otroka sta ji podarila sedmero vnukov. Ven­dar se pri pisanju ni navdihovala ob njih. »Moja otroka in moji vnuki so prvi poslušalci mojih zgodb, ampak z njihovim nastankom ni­majo nič opraviti ... Zelo dobro se spominjam svojega lastnega otro­štva. Človek lahko piše le o tem, kar je sam doživel.« Njena dela so bila posneta na filmski trak in prirejena za televizijo, prinesla so ji tudi številna mednarodna priz­nanja. V svojem dolgem življenju je (z izjemo ene same knjige) pisa­la samo za otroke. »Otroci potre­bujejo knjige, ob katerih se lahko razživi njihova domišljija. Danda­nes otroci gledajo filme, poslušajo radio, sedijo pred televizijskimi sprejemniki, prebirajo risanke (stripe) - vse to je zanje razvedri­lo in vpliva tudi na njihovo domi­šljijo,, vendar pa so to le površna doživetja. Otrok, ki je s svojo knjigo sam, ustvarja ob branju nekje v globini skrite kamrice svo­je duše lastne podobe, ki vse pre­segajo. ..«

misel:

• Da bi pisali knjige za otroke, ni pomembno imeti lastne otroke, le sami smo morali biti nekoč otroci in se spominjati, kako je takrat bilo.

LETA 1907 ROJEN P. PEDRO ARRUPE

28. VRHOVNI PREDSTOJNIK DRUŽBE JEZUSOVE († 1991)

"Vsak človek je drugačen. Vsak ima nekaj samoniklega, ima svojo življenjsko zgodbo, v kateri se ne ponavlja zgodba koga drugega in se tudi ne bo ponovila." Tako je ob svojem petdesetletnem redovniškem jubileju (leta 1977) dejal pater Pedro Arrupe, 28. vrhovni predstojnik Družbe Jezusove. Njegova življenjska zgodba je bila silno razgibana. Po srednji šoli se je odločil za študij medicine; kot študent medicine je bil v Lurdu priča čudežnega ozdravljenja in to doživetje ga je tako pretreslo, da je vstopil v Družbo Jezusovo. Njegov življenjski sen se je uresničil, ko so ga predstojniki poslali na Japonsko, kjer je ostal do leta 1965, ko je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika reda. Družbo Jezusovo je modro vodil v viharnih časih pokoncilske pomladi. Zadnjih deset let je bil v Jezusovi družbi na križu: od možganske kapi zadet je bil priklenjen na bolniški voziček, na katerem je "delal" z gorečo molitvijo in vdanim trpljenjem.

več:
S. Čuk, p. Pedro Arrupe. Od študenta medicine do trpina v Jezusovi družbi: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2008), 34-35.

nekaj njegovih misli:

• Bolj ko za koga trpiš, bolj ga ljubiš.
  
• V globini duše išče človek odrešenika. Spoznati mora le to, da je edini Odrešenik Kristus.
  
• Pojdimo z zaupanjem tja, kamor nas Bog vodi

LETA 1908 ROJEN LEOPOLD STANEK

pesnik, literarni in gledališki kritik († 1970)

Rodil se je v Boračevi pri Radencih v družini kolarja. Po osnovni šoli pri Kapeli je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Na univerzi v Ljubljani je študiral germanistiko. Pred vojno je bil profesor na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani, po vojni pa je učil na nižji gimnaziji v Sostrem. S pesmimi se je začel oglašati kot gimnazijec in sodeloval je v raznih revijah in koledarjih. V samostojnih knjigah je izdal zbirko otroških motivov Iz lepih starih dni in bibliofilsko zbirko pesmi Šiba bajanica.

LETA 1920 ROJEN ALOJZIJ ŠUŠTAR

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT († 2007)

"Nadškof Šuštar je neprestano spletal vezi miru, ljubezni in edinosti v Cerkvi in med verskimi skupnostmi, vezi resničnega prijateljstva med ljudmi, v globokem spoštovanju do vsakega človeka in njegovih prepričanj. To so potrdile dolge vrste ljudi, ki so se neprenehoma od njega poslavljale v teh dneh," je ob pogrebu upokojenega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja 1. julija 2007 dejal njegov drugi naslednik nadškof Alojz Uran. Ko je breme prvega pastirja ljubljanske nadškofije pred desetimi leti preložil na ramena dr. Franca Rodeta, ki je kot kardinal vodil evharistično slavje za rajnega, se je naselil v Škofovih zavodih v Šentvidu. Zadnja leta je bilo njegovo glavno "delo" molitev. "V zavodski kapeli je na zadnji steni moj grb z geslom 'Božjo voljo spolnjevati'. Tako mi je to geslo, ki ga vsak dan ob obisku kapele gledam, hkrati izpraševanje vesti in prošnja, da bi mogel v teh razmerah spolnjevati Božjo voljo," je dejal v enem od pogovorov za Ognjišče (7/2004).

več:
F. Bole, dr. Lojze Šuštar se je vrnil iz Švice. Pogovor s tajnikom Sveta evropskih škofovskih konferenc: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1972), 6-10.
F. Bole, dr. Alojzij Šuštar se je vse življenje učil spolnjevati Božjo voljo - sedaj je to njegovo geslo. O novem slovenskem metropolitu govori njegova mama, brat, sošolec ...: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1980), 7-10.
F. Bole, Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar je obiskal Slovence v Argentini. Pogovor ob prazniku Svete družine - dnevu izseljencev: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (1983), 6-10.
F. Bole, "Prepričal sem se, kako imajo naši misijonarji prisrčen stik z ljudmi." Pogovor z ljubljanskim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem o obisku v Afriki: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1986), 6-10.
S. Čuk, Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar ima za sabo bogatih 70 let: Dogodek, v: Ognjišče 12 (1990), 22-23.
F. Bole, Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar o bližnjem papeževem obisku. "Prepričan sem, da bomo doživeli izredne dneve": Gost meseca, v Ognjišče 5 (1996), 6-10.
B. Rustja, Upokojeni nadškof dr. Alojzij Šuštar. "Gluhota je huda preizkušnja": Naši Preizkušani bratje, v: Ognjišče 7 (2004), 24-26.
S. Čuk, Nadškof Alojzij Šuštar. "Moje geslo 'Božjo voljo spolnjevati' sem skušal vedno uresničevati": Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2007), 20-21.
S. Čuk, Silvester. Nadškof Alojzij Šuštar. Ob stoletnici rojstva: Priloga, v: Ognjišče 11 (2020), 50-57.
knjiga:
A. Jamnik, Naš nadškof Šuštar. Eden od očetov slovenske samostojnosti, Ognjišče, Koper, 2016.

nekaj njegovih misli:

• Vsakomur da Bog njegovo življenjsko nalogo. Komur da več talentov, bo od njega tudi veliko več zahteval.
  
• Vse je treba izročiti Bogu in zaupati. Treba je moliti in prositi druge za molitev. Tudi v najhujših težavah vse izročati Bogu.
  
• Kjer se v družbi kažejo znaki propadanja in razkrajanja, je to znamenje, da propada osebna odgovornost.
  
• Pred Bogom ne veljajo človeške sodbe, osebni izgovori in opravičila, edino veljavna je božja sodba.
  
• Pred ljudmi se človeku posreči marsikaj prikriti in si nadeti masko, pred Bogom nikoli.
  
• Kdor ni pripravljen spraviti se z Bogom in z ljudmi, kdor zavrača ponujeno spravo in noče odpustiti, se notranje spreobrniti in s tem začeti novo življenje miru in ljubezni, sam sebi izreka obsodbo in se s tem izključuje iz življenja.
  
• Komur je kaj do tega, da uresniči smisel življenja, da postane srečen in se vedno bolj razvija in živi v miru in zadovoljnosti v občestvu z drugimi, je za zapovedi in prepovedi ter za avtoriteto, ki jih oznanja in razlaga, hvaležen.
  
• Ni normalno razvitega človeka, ki bi bil brez vesti. Ravno v vesti in njenem svobodnem odločanju in v njeni odgovornosti prihaja do izraza dostojanstvo človeške osebe.
  
• Uveljavljanje lastne svobode ima svoje meje v spoštovanju drugih. Kar je drugim v škodo, tega človek v imenu svobode vesti ne sme storiti.
  
• Človek mora iti vase, sebe iskreno in odkritosrčno spoznati, da bo vedel, kaj mora storiti. Ali ne ve mati iz svoje notranjosti, kaj je njena dolžnost do otroka?
  
• Vest je kakor človekov obraz: vsak ima kljub vsej podobnosti z drugimi svoj čisto lastni obraz, ki je enkraten, poseben, nenadomestljiv in neizmenljiv.
  več ...
  

LETA 1980 UMRL MAKSIM GASPARI

PRILJUBLJEN SLIKAR, PESNIK SLOVENSKE POKRAJINE (*1883)

Težko bi našli slovensko družino ali dom, ki za božič in novo leto ne bi dobila voščila na razglednici Maksima Gasparija. Njegove razglednice dihajo domačnost: božične (pa tudi velikonočne) motive je postavil v slovensko okolje. "Pastirji so postali naši ljudje, odeti v ovčje kožuhe, pokrajina je alpska ali predalpska, predvsem pa zasnežena," piše etnolog Janez Bogataj. "Tudi darovi, ki jih prinašajo k hlevčku, so značilno naši." "Njegova umetnost je kot narodna pesem; ki vedno znova oživlja in vabi k bistvu, h koreninam slovenske duše" (Verena Koršič). Njegove riske in slike "govorijo slovensko". Na kratko je vsebino njegovih del povzel Emilijan Cevc: "Religiozno izročilo mu je bilo sveto že kot častitljivo dopolnilo slovenske resničnosti. Marije so se mu spremenile v svete matere z naših polj, zvonovi so zapeli k procesiji z vihrajočimi banderi; dekleta hite z jerbasi k velikonočnemu žegnu in na jutro velike nedelje je družina zbrana ob mizi z žegnom; koledniki zaigrajo v božične dni in Kristus se rodi v domačem hlevcu, kjer so pastirci nabrani z naših gorskih pašnikov..."
Pri založbi Ognjišče smo izdali monografijo Slovenska pravljica Maksima Gasparija (Marjan Marinšek, Koper 2007) v dveh knjigah. Prva, Povest o Gasparijevem življenju, prinaša zgodbo o našem najbolj pristnem slikarju, tudi veliko do sedaj še neobjavljenih dokumentov iz njegove zapuščine ... v drugi pa je več sto reprodukcij barvnih Gasparijevih razglednic, knjižnih ilustracij in jaslic, knjiga je še v prodaji - omejeno število izvodov)

več:
S. Čuk, Maksim Gaspari. Slikar voščilnic: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (2003), 42-43.

misli  o njem:

• Gasparijevi motivi so magnet, ki se ga ne da točno opisati. Mislim, da je imel nadnaravni dar, zraven pa veliko mero ustvarjalne volje in izredno fantazijo. Čeprav je živel v času slavnih impresionistov, ni šel v korak z njimi, kjer bi bolje zaslužil, ampak je vse življenje ostal zvest, geslu, ki si ga je zadal na Dunaju tam leta 1903: »Iz naroda za narod!« (Marjan Marinšek)
  
• Gaspariju sem nesel pokazat vse, kar sem zbral, čim je bilo nekaj »novih« razglednic. Rad jih je pogledal in se čudil, kaj vse, da je naslikal. Veliko tega je že pozabil, saj je glavnina razglednic izšla med obema vojnama. Takrat sem jih še spravljal v album, in ko sem jih imel dvesto, sem spet šel k njemu, listal je po albumu, nato pa pripisal: »To je album mojega umetniškega ustvarjanja, ki ga je v mojih poznih letih zbral Marjan Marinšek, v moj spomin«: Nad mojim zbiranjem je bil navdušen in je vedno dejal: »Jaz pa sem vse razdelil in nimam nič!« (Marjan Marinšek)

LETA 1981 UMRL ANTON PODBEVŠEK

PESNIK IN ESEJIST (* 1898)

Novomeščan Anton Podbevšek po sodbi literarnih zgodovinarjev kot pesnik spada med najradikalnejše avantgardiste, ki so v slovenski poeziji uveljavili poetiko futurizma. Glavne teme njegovih likovno oblikovanih pesmi so: vojna, razklanost povojnega človeka, grožnja nečloveške tehnike. Leta 1925 je izšla njegova pesniška zbirka Človek z bombami.

LETA 1990 UMRL MALCOLM MUGGERIDGE

ANGLEŠKI ČASNIKAR IN PISATELJ, DUHOVNI OTROK MATERE TEREZIJE (* 1903)

Angleški časnikar, pisatelj in voditelj televizijskih oddaj Malcolm Muggeridge, je po svetu zaslovel s svojo knjigo Nekaj lepega za Boga (1971), v kateri opisuje svoja srečanja z materjo Terezijo iz Kalkute, zdaj že blaženo, ustanoviteljico Misijonark ljubezni, ki se posvečajo najbolj ubogim med ubogimi. Prav življenje te izredne žene je v njegovi notranjosti vzbudilo klic po Bogu. Skupaj s svojo ženo Kitty se je podal na pot iskanja resnice, ki se je končala v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov na podeželju Sussexa. Tam sta 27. novembra 1982 slovesno izpovedala katoliško vero.

več:
S. Čuk, Malcolm Muggeridge, duhovni otrok matere Terezije: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2003), 16-17.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Mati Terezija po mojem mnenju predstavlja krščansko ljubezen v dejanju. Obraz ji sije v ljubezni do Kristusa, h kateremu teži vse njeno življenje, in njene besede sporočajo to veselo oznanilo svetu, ki je danes, bolj kot kdaj, potreben ljubezni.
  
• Mati Terezija ima v svojem srcu prostor za vsakega in za vse. Zanjo so vsi božji otroci, za katere je Kristus umrl, in zato so vsi vredni ljubezni.
  
• Še nikoli nisem občutil tako popolnega smisla za enakopravnost vseh kakor z materjo Terezijo sredi njenih revežev. Njena ljubezen do njih odseva božjo ljubezen in jih dela med seboj enake, kot brate in sestre iste družine, pa naj se še tako ločijo med seboj po razumskih in drugih lastnostih, po telesni lepoti in vedenju.
  
• Krščanstvo ni statistično gledanje na življenje, kakor je nestatistično tudi zagotovilo, da je v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kot nad vsemi množicami pravičnih.
  
• Za mater Terezijo je bila misel, da bi v kakšnih okoliščinah moglo biti preveč otrok, tako nerazumljiva, kakor če bi kdo trdil, da je v gozdu preveč zvončnic ali na nebu preveč zvezd.
  
• Ali je življenje zmeraj in v vseh okoliščinah sveto ali pa je samo v sebi brez vrednosti, ni mogoče razumeti, da bi bilo v enih primerih to, v drugih pa drugo. Bog, h kateremu moli mati Terezija, je rekel, da niti vrabec ne pade na tla brez njegove vednosti.

zgodba:
Od kod vam moč, mati Terezija, v: Zgodbe za veselje so življenja 97-99; in:  Ognjišče 11 (2019), 65.

LETA 1996 UMRL JOSEPH BERNARDIN

NADŠKOF V CHICAGU, KARDINAL IN ORODJE BOŽJE OZDRAVLJAJOČE LJUBEZNI (* 1928)

"Stojimo pred enim najbolj izrazitim pričevalcem našega časa: tukaj se nekdo srečuje z grobim napadom na svoje dobro ime in zatem s smrtno boleznijo in se z obema sooča dostojanstveno, v globoki veri in vsej preprostosti," je zapisal kardinal Carlo Maria Martini, bivši milanski nadškof, v predgovoru knjige Pot miru, katero nam je tik pred svojo smrtjo podaril kardinal Joseph Bernardin, nadškof v Chicagu (v naši založbi je izšel njen slovenski prevod). V njej razmišlja o svojem življenju in delovanju v zadnjih treh letih. "Začnejo se z obdolžitvijo spolne nemorale v novembru leta 1993 in se nadaljujejo do zdaj, ko se pripravljam na zadnje obdobje svojega življenja, ki se je začelo junija leta 1995 z diagnozo hude oblike raka."

več:
S. Čuk, Kardinal Joseph Bernardin, orodje Božje ozdravljajoče ljubezni: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2004), 38-39.
knjiga:
J. Bernardin, Dar miru, Ognjišče, Koper, 2004.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog nam govori zelo nežno, kadar nas vabi, da mu v svojem življenju naredimo čim več prostora.
  
• Z izpuščanjem mislim na sposobnost izpustiti iz rok tiste stvari, ki nas ovirajo pri razvijanju prisrčnega odnosa z Gospodom Jezusom. Dejansko je to proces, ki traja vse življenje.
  
• Za premagovanje prepada med tem, kar sem in kar Bog želi od mene, se moram izprazniti in pustiti Jezusu, da pride in zavlada v meni. Molil sem, da bi razumel, kakšen je ta program zame.
  
• V duhovnem življenju se da zlahka razločevati med bistvenim in obrobnim. Bistveno zahteva od nas, da zares pričujemo in druge ljubimo, nebistveno pa nas zapira v nas same.
  
• V vsaki družini so časi, ko pride do ranjenosti, jeze in odtujenosti. Vendar od svoje družine ne moremo zbežati. Imamo samo eno družino in zato moramo ob vsakem prepiru storiti vse, da se spravimo.
• Tako je tudi Cerkev naša duhovna družina.
  
• Naše razumevanje trpljenja - ne zgolj njegove neizbežnosti, ampak tudi njegovega pomena in odrešenjske vrednosti - močno vpliva na naše služenje in spremljanje trpečih.
  
• Če hočemo ljubiti, kakor je ljubil Jezus, se moramo kot kristjani najprej sprijazniti s trpljenjem. Kakor Jezus, tudi mi preprosto ne moremo biti hladni in odmaknjeni od svojih bližnjih.
  
• Stvari, ki ljudi po naravi privlačijo in ki si jih najbolj zapomnijo, so skromna dejanja skrbi in pozornosti.
  
• Najprej se moramo popolnoma izročiti v Gospodove roke. Verjeti moramo, da nas Gospod ljubi, nas objema, nas nikoli ne zapusti (zlasti ne v naših najtežjih trenutkih).
  
• Kadar smo v miru, najdemo svobodo, da smo v polnosti to, kar smo, tudi v najtežjih časih. Izpustimo to, kar ni bistveno, in zajamemo, kar je bistveno. Izpraznimo sebe, da lahko Bog v nas popolnoma deluje. In postajamo orodje v Gospodovih rokah.

LETA 2011 UMRL MARJAN MARINŠEK

PRAVNIK, KULTURNIK, ZBIRATELJ, CITRAR IN PISATELJ (* 1941)

Rodil se je v Kozjem in mu ostal zvest vse življenje. Po izobrazbi je bil univerzitetni diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom, a je kaj kmalu zajadral v kulturo. Leta 1975 je na pobudo velenjske kulturne skupnosti ustanovil Kulturni center Ivan Napotnik in v njem skrbel za kulturne prireditve. Organiziral in pripravil je številne festivale, humanitarne prireditve, v Velenje je pripeljal Piko Nogavičko in zasnoval Pikin festival. Kot citrar je bil tudi soustanovitelj Slovenskega citrarskega društva. Veliko je tudi potoval in prirejal številna predavanja, z razstavami gostoval po Evropi, S in J Ameriki in Avstraliji ... Bil je tudi navdušen zbiratelj in je ustvaril vrsto unikatnih zbirk: prva berila, računice, Gasparijeve razglednice, druge tiske, papirnate jaslice .... . Ohranil je več kot 400 prvih tiskov in 59 originalov Gasparijevih razglednic. Leta 1986 je prvič razstavil svojo zbirko razglednic, ki ji je sledilo še 52 razstav po slovenskih knjižnicah in galerijah  Zbiral je knjige o Piki Nogavički jih razstavljal in jih sedem tudi prevedel. Tudi v rodnem Kozju je zbiral fotografsko gradivo s Kozjanskega, spodbujal obnovo kulturnih spomenikov uredil muzejsko učilnico (Šola moje mame). Za svoje delo je prejel več nagrad (za postavitev razstave Jaslice sveta v Ljubljani, tudi apostolski blagoslov svetega očeta Janeza Pavla II. (2003).
Napisal je tudi več knjig (Na celjski gimnaziji zvoni, Astrid Lindgren, Med cvetjem in trnjem ... ), za Ognjišče je skupaj s pisateljem Ivanom Sivcem pripravil knjigo Slovenska pravljica Maksima Gasparija (I in II), ki je izšla leta 2007 in je še v prodaji.

več:
B. Rustja, Umetnik z Božjim navdihom. Pisatelja knjig o Maksimu Gaspariju Ivan Sivec in  Marjan Marinšek: Gost meseca, v: Ognjišče 3 (2007), 8-12.

knjiga:
M. Marinšek in I. Sivec, Slovenska pravljica Maksima Gasparija I. in II., Ognjišče, Koper, 2007.

njegove misli:

• Mama je imela rada Gasparijeve razglednice, ker jo je vse spominjalo na veselo življenje na kmetih, odkoder je izhajala (Podsreda). Zato mi je vedno predlagala, da za domačo nalogo iz risanja prerišem kaj s teh razglednic. Sam ne vem, kdaj sem jih tako vzljubil, da sem za vse, kar je bilo treba narisati, prerisoval z razglednic in iz tudi knjig.
  
• Razglednice sem začel zbirati takoj po prvem srečanju z Gasparijem. Istočasno sem kupil dve Gasparijevi sliki, začel pripravljati veliko razstavo o Gaspariju v naši galeriji in zbral vse knjige, ki jih je Gaspari ilustriral in ki so bile pri mojih starših in na moji knjižni polici. Zbirati sem začel na vseh koncih.
  
• Ko je Ognjišče nekje ob koncu osemdesetih let objavilo več Gasparijevih razglednic tudi motivov, ki jih še nisem poznal, sem na vrat na nos dirjal v Koper do »očeta urednika« Franca Boleta, in jih dobil nekaj, ki jih še danes hranim.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 354 ROJEN SV. AVGUŠTIN

KRŠČANSKI TEOLOG, SVETNIK, CERKVENI UČITELJ, FILOZOF († 430)

Svetemu Avguštinu, so po pravici dali naslov »učitelj milosti«. To je bil v dvojnem pogledu: v njegovem življenju se je na čudovit način pokazala moč božje milosti, ki ga je iz zmot privedla do spoznanja resnice in mu dala poguma, da se je od grešnosti obrnil h krepostnemu življenju. Prav lastna življenjska izkušnja je dala Avguštinu tisto bistrovidnost, s katero v svojih spisih z izredno jasnostjo razlaga verski nauk o izvirnem grehu ter brani resnico o božji milosti, brez katere padli človek ne more iz svoje moči storiti nič zveličavnega. ... Avguštin je bil odličen pridigar. Ohranilo se je okoli 500 njegovih pridig poleg govorov, v katerih je razlagal psalme in Janezov evangelij. Leta 396 je bil Avguštin izvoljen za škofa v Hiponu. Imel je velik vpliv ne samo v svoji škofiji, ampak s svojimi spisi tudi v Afriki in v vsej Cerkvi. Med spisi sta - poleg govorov in pisem - najbolj znani knjigi Izpovedi, ki jih je napisal kmalu potem, ko je postal škof in spadajo med bisere svetovne književnosti, ter O božji državi, ki obsega 22 knjig. Avguštinovi spisi so zakladnica, iz katere še danes poleg teologov zajemajo filozofi, zgodovinarji, sociologi.

nekaj njegovih misli:

- Ubogi, poslušajte moje vprašanje: Česa nimate če imate Boga? Bogati, poslušajte, kar vas vprašam: Kaj imate, če nimate Boga?

- Bog ne pozabi tistih, ki pozabljajo samo nase in mislijo na druge.

- Stvari vidimo zato, ker so. Stvari pa so zato, ker jih Bog vidi.

- Bodi hvaljen on, ki te je naredil dobrega, če si dober! Hvala ne gre tebi, kajti iz sebe bi mogel biti samo slab. Zakaj hočeš obračati resnico, ko hočeš biti hvaljen, kadar storiš kaj dobrega, Bogu pa naprtiti odgovornost za zlo, ki ga storiš.

- Naše življenje na tem romanju ne more biti brez skušnjav, ne napredek brez preizkušenj. Nihče namreč sebe ne spozna, če ni skušan, tudi ne more prejeti krone, če ni zmagal, zmagati pa ne more, če se ni bojeval; boriti se pa more samo, če ima sovražnika in preizkušnje.

- Kolikor manj pazijo malopridni ljudje na svoje grehe, toliko bolj prežijo na tuje. Iščejo namreč, ne da bi kaj popravili, marveč v kaj bi zasadili zobe; ker ne morejo sebe izgovoriti, so pripravljeni druge ogovarjati.

- Ljubezen do Boga je prva po redu zapovedi, ljubezen do bližnjega je prva po redu izvršitve. Ker Boga ne vidiš, z ljubeznijo do bližnjega zaslužiš, da ga vidiš: s tem, da ljubiš bližnjega, izbistriš svoje oko, da boš videl Boga.

več misli sv. Avguština:

LETA 1560 ROJEN TOMAŽ HREN.

ŠKOF, PO KRIVICI OŽIGOSAN KOT POŽIGALEC KNJIG († 1630)

Ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu je dajalo zgodovino­pisje zelo različne ocene. Po sodbi enih je bil verski junak, "apo­stol Kranjske", drugi pa so ga imeli za "velikega inkvizitorja, po­žigalca slovenskih knjig". Naš zgodovinar Vasilij Melik je na Hrenovem simpoziju v Rimu septembra 1997 dejal: "Večine negativnih o­cen je bilo krivo načelno nerazpoloženje do katoliške strani." Škof Tomaž Hren je imel nalogo izvesti cerkveno prenovo po na­čelih tridentinskega koncila (1545-1563). Pošteni preučevalci njegovega življenja in dela mu priznavajo, kako se je tudi trudil, da bi slovenskim katoliča­nom dal v roke potrebne knjige. Biblicist Marijan Peklaj piše: "Večkrat je prosil v Rim, da bi vsaj nekateri duhovniki smeli bra­ti protestantske knjige in je tako dovoljenje tudi dobil. Kaže, da je s tem omogočil obstanek Dalmatinove Biblije med katoliškimi duhovniki." Nameraval je izdati prevod Velike­ga in Malega katekizma nemškega jezuita sv. Petra Kanizija ... Izdal je Načrtoval je tudi slovensko pesmarico, sestavljeno po rimskem bre­virju, po cerkvenih očetih in latinskih nabožnih pesmih: njen na­slov bi bil Hortulus animae (Vrtiček duše). Hotel je tudi ustano­viti v Ljubljani tiskarno, kjer bi tiskali (predvsem za bogoslužno rabo) potrebne slovenske knjige. S sodelovanjem jezuita Janeza Čande­ka je škof Hren izdal Evangelije inu lis­te (1613).

"Besedilo je skoraj dobesedno prepisano iz Dalmatina; spremenila so se le nekatera mesta, ki se niso ujemala z Vulgato... Glavno pa je - in to daje knjigi posebno vrednost: Hren je po na­svetu nekaterih sodelavcev, kjer je bilo (za tedanje razmere) le mogoče, Dalmatinove nemške tujke nadomestil (ali dal nadomestiti) s slovenskimi izrazi; nove besede so večinoma srečno izbrane, če­tudi se niso vse ustalile v pismeni slovenščini" (Ivan Grafenauer).

... več o njem v rubriki obletnica meseca 02_2000

LETA 1721 ROJEN JANEZ ANDREJ STRAUSS

SLIKAR († 1783)

Rodil se je v Slovenj Gradcu kot peti otrok v slikarski družini Franca Mihaela Straussa. Oče mu je zapustil slikarsko delavnico in v času, ko je barokizacija zajela tudi podeželje, je bil iskan slikar. Poleg Slovenj Gradca in okolice so njegova dela ohranjena tudi v žup. cerkvi sv. Barbare v Halozah, v žup. cerkvi v Vuzenici (Kristusovo objokovanje), njegove slike najdemo še v Slovenski Bistrici, Gotovljah, Humcu pri Pliberku, zanimiva je slika sv. Boštjana (pok. mujzej v MB) ... Dragoceno zbirko njegovih del hrani tudi Sokličev muzej v Slovenj Gradcu. Tako kot oče in ded je bil cenjen umetnik in spoštovan meščan Slovenj Gradca, mestni svetovalec, in z njegovo smrtjo se tudi konča slikarska rodbina Straussov v Slovenj Gradcu.

LETA 1813 ROJEN ANDREJ EINSPIELER

SLOVENSKI DUHOVNIK, POLITIK IN PUBLICIST, 'OČE KOROŠKIH SLOVENCEV' († 1888)

Zavedna slovenska rodbina Einspieler iz Sveč na Koroškem je dala v 19. stoletju šest duhovnikov. Najbolj znan je Andrej, učitelj slovenščine na celovški realki in vodilna osebnost med koroškimi Slovenci. Za veliko noč 1851 je šel v Št. Andraž k škofu Slomšku. Pogovarjala sta se tudi o tem, da bi bilo treba “spraviti na noge društvo, ki naj med ljudi širi dobre slovenske bukve”. Nekaj mesecev zatem je izšel razglas o ustanovitvi Društva sv. Mohorja. Andrej Einspieler je bil prvi podpisnik.

več:
S. Čuk, Andrej Einspieler: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1993), 44-45.

LETA 1813 ROJEN PETAR II. PETROVIĆ NJEGOŠ

ČRNOGORSKI VLADIKA, PESNIK († 1851)

Črnogorska književnost je svoj prvi in doslej najvišji umetniški vzpon dosegla po zaslugi svojega vladarja, vladike (cerkvenega predstojnika) Petra II. Petrovića Njegoša. Bil je utemeljitelj črnogorskega umetnega pesništva. Njegovo najboljše delo, ep Gorski venec, napisan v obliki drame, je lirsko-epsko razmišljanje o svobodi in vrednosti življenja. Postal je last črnogorskega naroda in bil je preveden v domala vse evropske jezike.

LETA 1841 ROJEN JOSIP NOLLI

MEDNARODNI GLEDALIŠKI UMETNIK, OPERNI PEVEC († 1902)

Ljubljančan Josip Nolli je po končanem študiju prava na Dunaju v svojem rodnem mestu organiziral kulturno in gledališko dejavnost. Bil je eden od ustanoviteljev Dramatičnega društva. Nato se je posvetil pevski karieri, ki jo je začel v zagrebški operi in jo nadaljeval v Pragi, Milanu, Budimpešti. Po vrnitvi v Ljubljano leta 1890 se je z vso vnemo posvetil razvoju slovenske operne poustvarjalnosti.

LETA 1843 ROJEN FRAN CELESTIN

PISATELJ, LITERARNI KRITIK IN LITERARNI ZGODOVINAR, POSREDNIK RUSKEGA REALIZMA († 1895)

Slavist Fran Celestin, rojen na Kleniku (Vače pri Litiji), je bil nekaj časa profesor v Rusiji, zatem na Dunaju, najdlje pa v Zagrebu. Uveljavil se je predvsem kot esejist. V eseju Naše obzorje (1883) se je zavzel za uveljavitev socialno kritičnega realizma, kakršnega je spoznal v Rusiji, in kritično ocenil slovenske realiste (Jurčiča, Levstika, Stritarja). Kot literarni zgodovinar je med domačimi pisci obravnaval zlasti Prešerna.

LETA 1850 ROJEN ROBERT LOUIS STEVENSON

ŠKOTSKI PISATELJ, KI NAS VODI NA OTOK ZAKLADOV († 1894)

Zelo ustvarjalen pisatelj, izpod njegovega peresa so privreli potopisi, eseji, pesmi za otroke, predvsem pa povesti in romani. Najbolj je znan njegov pustolovski roman Otok zakladov, pa tudi zgodovinski in znanstveno fantastični roman Dr. Jekyll in Mr. Hyde. Za njegovo pisanje je značilen preprost in jasen slog, bogata domišljija in napeto dogajanje. Umrl je na otoku Samoa, kjer se je zdravil za TBC.

njegova misel:

Biti to, kar smo, in postati tisto, za kar smo sposobni, to je smisel našega življenja.

LETA 1868 UMRL GIOACCHINO ANTONIO ROSSINI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ (* 1792)

V mladosti mestni trobentač, pel je tudi v cerkvenem zboru, da bi kaj zaslužil, študiral v Lugu in nato v Bologni, leta 1806 so ga sprejeli tudi na Accademio filharmonico. Z osemnajstimi leti je v Benetkah izvedel svojo prvo opero, v naslednjih petih letih je napisal šestnajst oper. Pri dvajsetih je z opero Pietra del paragone osvojil milansko Scalo, partituro za njegovo najbolj slavno operno delo "Seviljski brivec" naj bi napisal v trinajstih dni. Po poroki je deloval v Parizu, kjer je vrhunec ustvarjanja pomenila opera Viljam Tell, ki je tudi njegova zadnja (1919), saj se je sedemintrideset let star odločil, da ne bo več pisal oper...

LETA 1874 ROJEN EVGEN LAMPE

DUHOVNIK, PISATELJ, UREDNIK, POLITIK († 1918)

Po svoji vsestranski dejavnosti – od glasbe, literature, likovne umetnosti do gospodarskih in političnih problemov je bil duhovnik Evgen Lampe eden najpomembnejših slovenskih delavcev svoje dobe. Kot gospodarstvenik si je prizadeval Slovence gospodarsko osamosvojiti. Bil je urednik Doma in sveta (1900–1913) in v njem je ocenjeval skoraj vse spise tedanjih pisateljev ter obsojal, kar ni ustrezalo njegovi zahtevi po zdravju in moči v literaturi. Med prvo svetovno vojno pa je umetnike v stiski gmotno podpiral.

LETA 1901 ROJEN STANKO GOGALA

PEDAGOG, PROFESOR († 1987)

Doma iz Kranja, gimnazijo obiskoval na Poljanah, po končani filozofski fakulteti je 1925 doktoriral, bil nekaj časa asistent na fakulteti, po opravljenem učiteljskem izpitu pa je na pedagoški katedri Filozofske fakultete predaval pedagogiko. Bil je drugi slovenski univerzitetni pedagog (po prof. Karlu Ozvaldu). Veliko je pisal in razvijal svojo izvirno teorijo v več kot 200 objavljenih strokovnih delih. Ena njegovih tez je tudi, »da je treba imeti vizijo poučevanja, vzgoje, imeti pedagoški in osebni eros, kako pomembno je imeti dobrega učitelja, ki usmerja mlado življenje na pot učenosti in modrosti življenja. Bistvo osebnega erosa je, da gojenec vzgojitelju ni čustveno brezpomembna stvar in da ni čustveno ravnodušen do njega, da nima učenca za šolski material, ki mu je izročen na milost in nemilost in ki bi na njem lahko pokazal svojo moč in oblast. Prava vzgoja ne ruši učiteljeve avtoritete, ampak jo, nasprotno, lahko celo poglablja. Učiteljev s takšno vizijo svojega poslanstva ni nikoli preveč.«

njegova misel:

• Naloga in dolžnost šole bi bila, da bi znala stopiti v stik z življenjem, da bi tako lahko začutila mladostnika, njegova razmišljanja, težave ter o tem z njim tudi spregovorila. Učenec bi v svojem razvoju moral pridobiti resen in stvaren odnos do življenja. V mladih namreč prevladuje praktični interes in šolsko delo postaja toliko težje, kolikor bolj se postavlja v ospredje predmete, ki so precej oddaljeni od realnosti.

LETA 1917 ROJEN LUDVIK CEGLAR

DUHOVNIK, MISIJONAR, PESNIK, PISATELJ († 1998)

Doma iz Metlike, dolga leta živel in delal v Braziliji, in tam "odkril" našega rojaka Janeza Madona - kapucina očeta Serafina Goriškega, ki je v tej veliki državi Južne Amerike znan in spoštovan. Po letu 1960 je bil kaplan v bolnici v kraju São Roque od 1972 do 1978 pa župnik za Slovence v nadškofiji São Paulo. Veliko je pisal o slovenskih misijonarjih in izseljencih. Poleg knjige o že omenjenem Janezu Madonu, je objavil pesniško zbirko Mati, domovina, Bog in povest Slemeniški župnik (v dveh delih). Pri celovški Mohorjevi družbi je izšlo v štirih knjigah njegovo delo Nadškof Volk in njegov čas (zbrano gradivo o življenju in delu nadškofa Vovka).

LETA 1919 ROJEN VLADO HABJAN

pisatelj in zgodovinar († 2003)

Pisatelj in zgodovinar Vlado Habjan se je rodil pri Sv. Juriju ob Taboru v Savinjski dolini. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju, po vojni je bil nekaj let literarni urednik Radia Ljubljana. Leta 1959 se je vpisal na študij zgodovine in umetnostne zgodovine. Poleg strokovnega zgodovinskega dela je ustvarjal tudi kot pisatelj novel in romanov (Pomlad vnukov, Trotamora). Kot ljubitelj zgodovinopisja je napisal zgodovinski esej Mejniki zgodovine. Bil je prvi predsednik Svetovnega slovenskega kongresa.

LETA 1934 ROJEN HUBERT BERGANT

ORGANIST, VIRTUOZ, PEDAGOG († 1987)

V domači župnijski cerkvi v Kamniku, kamor je zahajal s svojimi starši, je že kot štirinajstletnik začel z orglanjem. Po maturi se je v Ljubljani vpisal na študij klavirja in orgel, nato je diplomiral iz umetnostne zgodovine. Študij orgel je nadaljeval na Dunaju. Leta 1965 je začel predavati orgle na ljubljanski Akademiji za glasbo. Kot vodilni orgelski pedagog je vzgojil vse mlajše slovenske orglavce. Bil je prvi, ki je po drugi svetovni vojni prirejal orgelske koncerte. Velik poudarek je dal skladbam J. S. Bacha. O orglarstvu je tudi veliko pisal.

LETA 1944 UMORJEN EMIL KETE

BOGOSLOVEC, PRIČEVALEC, MUČENEC, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1924)

»Kristus mora biti naš zgled z vsem svojim življenjem. Slediti mu moramo tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor. Isti Kristus, ki je bil poveličan na Taboru, je bil križan na Kalvariji, mi pa, ki mu bomo sledili, moramo biti poprej na Kalvariji in potem bo morda za nas tudi kakšen mali Tabor. Bistvena je Kalvarija in ne Tabor.« Te globoke misli je, kakor v slutnji mučeništva, zapisal v svoj dnevnik dvajsetletni bogoslovec Emil Kete na začetku svoje poti v duhovništvo. Trpljenja se ni bal. »Jezus je imel angela tolažnika v svojih najtežjih urah – mi bomo imeli Jezusa. Tisti Jezus, ki nas krepča vsako jutro s svojim presvetim Telesom, nam bo prišel na pomoč v vseh naših težavah in v našem trpljenju. Če bo naša človeška narava omahovala, nas bo podprla zavest, da je Kristus z nami, da bomo lahko vse prenesli.« Njegove slutnje so se uresničile že nekaj mesecev zatem, novembra 1944, ko je, kot blaženi Alojzij Grozde, postal pričevalec junaške ljubezni do konca, umorjen iz sovraštva do vere. Na kraju njegove mučeniške smrti so novembra 2011 zasadili križ, drevo življenja.

... več o njem v pričevanju 06_2012

»Kristus mora biti naš zgled z vsem svojim življenjem. Slediti mu moramo tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor. Isti Kristus, ki je bil poveličan na Taboru, je bil križan na Kalvariji, mi pa, ki mu bomo sledili, moramo biti poprej na Kalvariji in potem bo morda za nas tudi kakšen mali Tabor. Bistvena je Kalvarija in ne Tabor.«

LETA 2021 UMRL JOŽE MLINARIČ

KL. FILOLOG, ZGODOVINAR, ARHIVAR, AKADEMIK (* 1935)

Po maturi na klasični gimnaziji v svojem Mariboru je na Univerzi v Ljubljani študiral najprej klasične jezike, nato pa diplomiral še na oddelku za zgodovino. Sprva je poučeval zgodovino na srednji šoli, po letu 1995 pa je bil profesor za zgodovino srednjega in novega veka na Univerzi v Mariboru. Posvečal se je zlasti raziskovanju naših samostanov starejših redov (cistercijanov, kartuzijanov, dominikancev). Sad tega je osem obsežnih monografij. Za njegovo delo mu je papež sv. Janez Pavel II. podelil naslov viteza sv. Gregorija Velikega.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1873 ROJEN ENGELBERT GANGL

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK IN PROSVETNI DELAVEC ( † 1950)

Iz rodne Metlike je odšel nabirat znanje v Ljubljano: maturiral na ljubljanskem učiteljišču, na Dunaju študiral pedagogiko in bil učitelj v Ljubljani, Idriji in Trstu. Po prvi vojni je postal višji šolski nadzornik, dvajset let je urejal strokovni list "Učiteljski tovariš". Pisal pa je tudi pesmi in pri tem posnemal Josipa Stritarja, Josipa Cimpermana - tudi za mladino (zbirka otroških pesmi Pisanice). Ustanovil je mladinski list Zvonček in ga urejal, sodeloval pri sestavljanju in izdajah beril ter učbenikov. Gangl je delal tudi v Sokolskih društvih - od 1918 je bil v vodstvih slovenske in jugoslovanske sokolske zveze.

LETA 1892 UMRL ANDREJ KOMELJ PLEMENITI SOČEBRAN

ČASTNIK AVSTRIJSKE VOJSKE, UTEMELJITELJ SLOVENSKEGA VOJAŠKEGA IZRAZJA (* 1829)

Rojen v Solkanu, po ljudski šoli je končal dva razreda učiteljišča, postal organist v domači cerkvi in bil 1848 poklican k vojakom. Služboval je po raznih krajih, napredoval do poročnika, ko pa je prišel h koroškemu pehotnemu polku je bilo tam veliko slovenskih vojakov. Začel jih je poučevati v slovenščini, prevedel je potrebne vojaške priročnike in pravilnike. Knjige so dvojezične, tako da so lahko tudi drugi častniki urili vojake v slovenščini. Tako so tudi slovenski vojaki lahko napredovali v častnike in opravljali usposabljanje vojakov tudi v slovenščini ... Cesar Franc Jožef I. mu je podelil plemiški naslov Sočebran. Slovenska vojska je po njem imenovala šolo za podčastnike in medaljo za kulturne dosežke in promocijo Slovenske vojske.

LETA 1898 ROJEN LEON ŠTUKELJ

PRAVNIK IN TELOVADEC, OLIMPIONIK († 1999)

Rodil se je v Novem mestu, leta 1927 je končal študij prava, in po končani športni poti (1936) delal kot sodnik v Novem mestu, Lenartu in Mariboru, kjer je živel do smrti. Na sedmih velikih tekmovanjih je osvojil 20 kolajn: 8 zlatih, 6 srebrnih in 6 bronastih. Samo na olimpijskih igrah je skupno osvojil 6 kolajn: dve zlati v Parizu 1924, zlato in dve bronasti v Amsterdamu 1928 ter srebro v Berlinu 1936. Štukelj ni odobraval komunističnega režima v Jugoslaviji, zato je bil po vojni sumljiv, zaprt in izpuščen, prepovedali pa so mu opravljati sodniški poklic. Pravo športno slavo in čast je doživel šele v samostojni Sloveniji, ko je bil kot najstarejši olimpionik tudi povabljen na OI v Atlanti (se rokoval s Clintonom), ob stoletnici so mu v Novem mestu pripravili imenitno proslavo, imel je tudi vabilo za OI v Sydneyju leta 2000, pa jih ni dočakal. Umrl je le nekaj dni pred svojim 101. rojstnim dnem. Zasluženo je osvojil naziv najboljšega slovenskega športnika vseh časov.

več:
S. Čuk, Leon Štukelj (1898-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2019), 44-45.

njegove misli:

• V telovadnici in v telovadbi sem našel vse tisto, kar išče mlad človek: veselje, prijatelje in zdravje. Telovadnica mi je krepila telo, me vzgajala v zavednega Slovenca ter me povezovala z delovnim človekom ...
• Ko sem se po prvi mednarodni tekmi vrnil domov, je bil moj edini cilj, da čimprej končam študij in nastopim plačano prakso na sodišču ter s tem zagotovim sebi in mami stredstva za življenje.
• Rad sem poslušal in se učil od drugih, ki so vedeli več kot jaz.
  
• Vsak uspeh zahteva odpovedovanje, napor, resen življenjski pristop.
  
• Tisto najvišje, k čemur bi morala stremeti vsaka država, je težnja po pravičnosti. Seveda idealne pravičnosti ni nikjer, lahko pa obstaja bolj ali manj poudarjena naravnanost k temu svetlemu izhodišču. Enako velja za poštenje.
• Ko razmišljam o veri, ugotavljam, da gre za verske predpise, ki so visoko moralni, ki pa jih je seveda treba razumeti in se jim prilagajati, jih upoštevati in jih izvajati. Ljudje, ki so nastrojeni proti verskim prepričanjem, se radi zatekajo k zgodovini in  nam iz nje posredujejo informacije o stranpoteh nekaterih ljudi iz verskega življenja.Toda jaz vse te reči jemljem normalno in jih tudi razumem na preprost način. Cerkev je končno ustanova ljudi, vodijo jo ljudje, ljudje pa so bili v zgodovini in so še danes taki in drugačni...

LETA 1912 ROJEN STANKO VUK

PESNIK, PISATELJ († 1944)

Sam Bog ve, kaj vse bi naredil Stanko Vuk, obetajoč pesnik in pisatelj, snovalec vsestranskega kulturnega delovanja med rojaki na Primorskem. Njegova življenjska pot je bila nasilno ustavljena v dvaintridesetem letu. Ob obletnici otresimo prah pozabe s tega velikega moža, da zasije nad nami njegova žlahtna osebnost. Ta najmočneje izžareva iz njegovih pisem iz ječe (zaprt je bil skoraj tri leta in pol), naslovljenih večinoma na ženo Danico. Njegova ljubezen do nje je v teh izpovedih čista, poduhovljena, povzdignjena na raven svetopisemske Visoke pesmi. V njej vidi svojo dopolnitev in rad sprejema njeno drugačnost.

več:
S. Čuk, Stanko Vuk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1992), 24-25.

nekaj njegovih verzov:

• Vlažna svetloba / trpko lega v vrbovje. // V ravnini breze, / srebrne vode. // Veter skozi borovje / mornarske pesmi gode. // Od jarkov dehti, / od pomladanskega snega. // Po grapah /prva trava zeleni. //
• Pastirčki z bosimi nogami / se igrajo z ovčicami. (Pomlad)
  
• Hiša modrosti prazna stoji / Na trdem kolu pred njo / z žeblji prebodeno, ranjeno / je Kristusovo telo. // O kristjan, ne pljuni nikar! / Nocoj je žalostna vsaka stvar. (Sveti križev pot - uvodna)
  
• Srečal je lastno mater: / ves v ranah, ves bled, ves krvav - / da bi tudi nas po robu močvirja / z laterno nekoč poiskal! // Nekdo za bori tih večer brede, / Jezus Kristus med bratovščino sede. (Sveti križev pot - Četrta postaja)
  
• Stopi, uporni Gost / v stan naš tako preprost! // Žebljev, jermenov in kisa / ni več nocoj: Dver ti odpremo, okna zastremo. / Prišel bo žegen tvoj. // Žegen nam zdravja da, / milost - ljubav srca. (Sveti križev pot - Sklep)

LETA 1919 ROJEN FRANCE ŠTIGLIC

FILMSKI REŽISER, PIONIR SLOVENSKEGA FILMA († 1993)

France Štiglic velja za ‘poosebljenje’ filma, ker je kot režiser posnel 15 celovečernih igranih filmov in je delal za film tudi tedaj, ko ni snemal. Leta 1948 je posnel prvi slovenski celovečerni igrani film Na svoji zemlji, med njegove vidnejše dosežke sodijo še Balada o trobenti in oblaku, Dolina miru, Ne joči, Peter, Deveti krog – z režijo tega filma je bil leta 1961 nominiran za tujejezičnega oskarja. Odmeven mednarodni uspeh je imel s filmom Dolina miru (1956) z Johnom Kitzmillerjem v glavni vlogi.

LETA 1942 ROJENA ELISABETH LUKAS

PSIHOLOGINJA IN PSIHOTERAPEVTKA

Dunajčanka, študirala psihologijo pri dr. Viktorju Franklu in doktorirala leta 1972. Od leta 1973 živi in dela v Nemčiji, zdaj je direktor inštituta za logoterapijo v Munchnu in podpredsednica nemškega združenja za logoterapijo in eksistencialno analizo. Najbolj znana učenka Viktorja Frankla, ki je njegovo logoterapijo dopolnila v dveh točkah (kar ji je priznal tudi Frankl): na področju k smislu osredinjene logoterapevtske pomoči družini (partnerska logoterapija) ter v delo na sebi (pisanje avtobiografije), ki je sestavni del procesa izobraževanja bodočih logoterapevtov. Znana avtorica številnih knjig in zakladnica življenjske modrosti, vedrine in optimizma, ki ga širi s svojimi predavanji po Evropi. Pri nas je izšla njena knjiga Priveži svoj voz na kakšno zvezdo.

nekaj njenih misli:

• Ne gre za to, da delam veliko ali malo, temveč za to, da tisto veliko ali malo delam rad.
  
• Kjer je cilj, je tudi pot k cilju. In kjer je osebni cilj, tam že neka oseba potuje.
  
• Ljubiti pomeni, da si križ drugega naložimo skupaj s svojim na ramena.
  
• Če krožim okrog samega sebe, hodim po poti brez konca, ki ne pripelje nikamor. Če se odmaknem od sebe, pa ugledam pot do človeka, kakršen bi rad bil.
  
• Komajda je kje kdo, ki ne verjame v smisel, zakaj brez usmeritve k smislu ni možno biti človek.
  
• Da si ljubljen, je darilo, ki ga nikoli zares ne "zaslužiš". Zasluga je vedno pri tistem, ki ljubi.
  
• Nasprotje vere ni nevera, temveč - strah pred življenjem.
  
• Da nismo sužnji, temveč svobodni ljudje, pomeni, da lahko tudi svobodno zasužnjimo sami sebe.

LETA 1945 ROJEN STANISLAV HOČEVAR

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, NEKDANJI BEOGRAJSKI NADŠKOF

Rojen je bil v Jelendolu, župnija Škocjan pri Novem mestu. Srednjo šolo je obiskoval v Križevcih, vojaščino odslužil v Skopju, teologijo pa študiral na ljubljanski teološki fakulteti, kjer je tudi magistriral pri prof. Strletu z nalogo o bistvu osebnega greha. Nekaj časa je deloval med Slovenci na Koroškem, obiskal pa tudi Slovence v Kanadi in Argentini. 25. marca 2000 ga je papež imenoval za beograjskega nadškofa pomočnika. Leta 2001 je kot tretji Slovenec prevzel beograjsko nadškofijo. Pred njim sta bila beograjska nadškofa Alojzij Turk in Franc Perko. Ob dopolnjenem 75. letu je papežu ponudil odstop in na dan spomina na Sremske mučence, 5. novembra, dobil naslednika: zrenjaninskega škofa Ladislava Nemeta, ki je tudi podpredsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc (umeščen bo 10. decembra).

več:
F. Bole, Beograjski škof pomočnik Stanislav Hočevar. "V Beograd odhajam z zaupanjem v Boga": Gost meseca, v: Ognjišče 5 (2000), 6-10.

nekaj njegovih misli:

• Cerkev ima za svoje najvišje poslanstvo, da vzgaja človeka v svobodi k popolnemu gospostvu nad samim seboj in k popolni osebni ljubezni.
  
• Marija ni neka v kot obrnjena žena, temveč osebnost, ki stopi vedno v sredino življenja... Čim večje odgovornosti kdo ima, tem bolj bi moral v Marijino šolo.
  
• Vsaka mati zadobi svojo odločilno vlogo v mejnih okoliščinah, sicer je njej lastno, da je zaradi velike ljubezni tiho in v ozadju. Ko pa gre za življenje in smrt, ko gre za odločanje v pomembnih zadevah, tedaj se zasveti resnična podoba matere.
  
• Živeti marijansko duhovnost pomeni hrepeneti po božji modrosti. To zahteva "globok molk" v nas samih. Zahteva celotno umiritev srca, duše in telesa.
  
• Nikdar ne bi smeli postati sužnji časa, mode, materialnega blagostanja. Hrepeneti po večnosti pomeni prav uporabljati sedanjost.
  
• S ponosom ugotavljamo, da je v začetku našega naroda mati - mati Marija. Prva cerkev, ki jo je postavil sveti Modest na Gosposvetskem polju, je bila posvečena Mariji - veliki in sveti Gospe.

LETA 1989 UMRL BOŽIDAR JAKAC

SLIKAR IN GRAFIK (* 1899)

"Vse moje delo, vse moje risbe in skice so nastale iz likovnega interesa, so pa nehote postale dokumentacija časa - tekoči mo­ment doživljanja je bil od nekdaj moj način in smisel dela. Tako je vse moje delo nekak likovni dnevnik," je zapisal Božidar Ja­kac, veliki slovenski slikar in grafik, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

"Rojen sem bil v pokrajini, ki je ena najbolj čudovitih, kar jih ima naša slovenska zemlja." To je mehka Dolenjska: lepoto njenih oblik in barv je zagledal 16. julija 1899 v Novem mestu. O svojem rodu pripoveduje v monografiji, ki jo je pripravila Do­lenjska založba za njegovo devetdesetletnico, pa njenega izida ni dočakal, ker je 20. novembra 1989 umrl (knjiga je izšla 1990).

več:
F. Bole, Akademski slikar Božidar Jakac. "Nikdar nisem delal za denar": Gost meseca, v: Ognjišče 9 (1984), 6-10.
S. Čuk, Božidar Jakac: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (1999), 20-21.

njegova misel:

• Rojen sem bil v pokrajini, ki je ena najbolj čudovitih, kar jih ima naša slovenska zemlja - to je moja mehka Dolenjska ...
• Nikdar nisem delal za denar, nikoli se nisem gnal za tem, zato sem ohranil stvari, ki bi sicer že kdaj šle v pozabo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1595 ROJEN MARTIN BAVČER

JEZUITSKI DUHOVNIK IN ZGODOVINAR († 1668)

Doma iz Sela (Ajdovščina), v Ljubljani je stopil k jezuitom in študiral v Brnu, kjer je doktoriral in potem poučeval na goriški jezuitski gimnaziji, po končanem bogoslovju je v Ljubljani predaval moralko. Bil je profesor po raznih krajih (Zagreb, Dunaj, Reka, Gradec ...) največ časa je preživel v Gorici, kjer je nastalo tudi njegovo glavno delo, Kronika naših krajev v desetih knjigah (Historia rerum Noricarum et Foroiuliensium), za katero je gradivo zbiral skoraj trideset let, a je ostalo v rokopisu. Izšlo pa je v slovenskem prevodu Zdravka Jelinčiča Zgodbe Norika in Furlanije leta 1975, leta 1991 pa še dopolnjen prevod Zgodovina Norika in Furlanije.

LETA 1703 ROJEN AVGUŠTIN HALLERSTEIN

jezuitski misijonar, astronom, mandarin, kartograf († 1774)

Doma je bil iz Mengša (Ravbarjev grad), v Ljubljani je obiskoval jezuitsko gimnazijo, študiral filozofijo in na Dunaju vstopil k jezuitom. Tam je kasneje študiral matematiko in v Gradcu teologijo. Nekaj časa je poučeval v jeziitskih kolegijih takratne Avstrije, leta 1739 pa je kot jezuitski misijonar odšel na Kitajsko. Deloval je v astronomskem in matematičnem oddelku in postal njegov predstojnik, leta 1762 je postal častni član peterburške akademije znanosti in astronom na kitajskem dvoru ... veliko je potoval, zbiral podatke o pokrajinah in prebivalstvu in izdal več knjig. V cesarskem observatoriju je opravil številna opazovanja nebesnih pojavov ... po njem se od leta 2003 imenuje asteroid, ki so ga 1999 odkrili astronomi z Observatorija Črni Vrh

LETA 1821 ROJEN FJODOR MIHAJLOVIČ DOSTOJEVSKI

EDEN NAJVEČJIH PISATELJEV 19. STOLETJA († 1881)

Rodil se je v bolnišnici za reveže v Moskvi, kjer je njegov oče služboval kot zdravnik. Ko mu je bilo šestnajst let, mu je umrla mati. Istega leta se je vpisal na vojaško tehnično akademijo v Petrogradu in takrat še ni kazal nobenega posebnega zanimanja za literaturo . Ko so uporni kmetje ubili njegovega precej čudaškega očeta, je ostal brez staršev in takrat so mu prišle prve misli o literarnem ustvarjanju. Nanj so očitno vplivala prva otroška in mladostna doživetja iz bolnišnice, kjer je opazoval revne ljudi, zato je tako (Revni ljudje) naslovil svoje prvo literarno delo. Kritika ga je zelo ugodno ocenila in Dostojevski je začel ustvarjati pod vplivom francoskih socialistov – utopistov. Zaradi revolucionarne dejavnosti so ga kasneje tudi zaprli in celo obsodili na smrt, toda tik pred usmrtitvijo je bil pomiloščen – to pa je zelo vplivalo na njegovo osebnost, saj je neprestano čutil ogroženega ... Namesto smrti ga je čakalo izgnanstvo v Sibirijo, štiri leta prisilnega dela in prav toliko vojaške službe. Na poti v izgnanstvo mu je neka žena podarila Sveto pismo nove zaveze in to mu je bilo edino branje in od katerega se ni več ločil ... V Sibiriji je doživel spreobrnjenje, začelo se je njegovo iskanje Boga. Tu je srečal najbolj zavržene, propadle in nesrečne ljudi. Ob tej človeški bedi so bile njegove misli usmerjene k osebi Kristusa. Telesne moči so mu pešale, v duši pa se mu je nabirala neslutena duhovna energija, s katero se je kasneje obsojenec iz Sibirije spremenil v nesmrtnega pisatelja svoje dežele. ... Z deli Zločin in kazen, Zapiski iz mrtvega doma in Bratje Karamazovi je dosegel vrh psihološkega realizma. Dostojevski je bil ena vodilnih osebnosti ruske književnosti, včasih pa ga imajo za ustanovitelja eksistencializma. Pisal je zelo veliko in naglo, kakor gnan od nevidne sile. Posebej lahko občudujemo njegovo odločnost, ko se postavlja za avtonomnost človeške osebe. Kot nihče drug je Dostojevski prodiral v globino človeške duša, analiziral občutke in misli ponižanih in razžaljenih, revnih ljudi in trpinov vseh vrst. Ti so strastno iskali rešitev, pravico, ljubezen, dobroto, iskali Boga. »Moja hozana je šla skozi topilo dvomov,« je zapisal proti koncu življenja. Taki so tudi njegovi junaki in prav zato, ker je vse v njegovih delih tako globoko, tako pristno, je Dostojevski vedno aktualen in vedno znova navdušuje stotisoče bralcev po vsem svetu ...

več:
V. Šolinc, Dostojevski: Velikemu sinu ruske zemlje ob 150-letnici rojstva, v: Ognjišče 7 (1972), 6-8.
S. Kristovič, Dostojevski - rudar duše: Na začetku, v: Ognjišče 11 (2021), 11.

nekaj njegovih misli:

• Če Boga ne bi bilo, potem bi bilo vse dovoljeno.
  
• Biti junak v eni minuti ali eni uri je lažje kakor prenašati vsakodnevno življenje v tihem junaštvu.
  
• Današnji svet izenačuje razuzdanost in svobodo; toda prava svoboda je samo v premagovanju samega sebe in svoje volje.
  
• Skrivnost življenja ni samo v tem, da živimo, temveč tudi v tem, da vemo, zakaj živimo.
  
• Prijatelji, ne bojte se življenja! Kako dobro je živeti, kadar storiš kaj dobrega in resničnega.
  
• In glejte, tega bi navadil svoje otroke: Zavedaj se ves čas, vse svoje življenje, da si plemič, da se v tvojih žilah pretaka sveta kri ruskih knezov, vendar se ne sramuj tega, da je tvoj oče sam oral na njivi. To je delal po knežje.
  
• Nekega človeka ljubiti pomeni videti ga tako, kakor si ga je zamislil Bog.
  
• Človek, ki je odklonil Boga, se klanja pred svojimi maliki.
  
• Ne razumem, kako je mogoče iti mimo drevesa in ne biti srečen, da ga vidiš; govoriti z nekom, pa ne biti srečen, da ga imaš rad.
  
• Skrivnost človeškega bitja ni v življenju samem, ampak v tem, za kaj živi. Brez trdne predstave o tem, za kaj naj živi, človek ne more prav živeti.
  
• Ljubezni ni mogoče ustvarjati iz niča. Zakaj iz niča ustvarja samo Bog. Najprej izpolnimo Kristusovo zapoved ljubezni in šele potlej si dovolimo zahtevati, da jo izpolnjujejo naši otroci.
  
• Vedno zaupajte v Boga in nikdar ne podvomite v njegovo usmiljenje. Tudi sam skušam ljubiti, a moja ljubezen ni nič, če jo primerjam z neskončno ljubeznijo Boga do vseh ljudi.
  
• Koliko je ljudi, ki ne mislijo sami, temveč žive od misli, ki so si jih drugi izmislili.
  
• Če hočemo videti živega Boga iz obličja v obličje, ga ne smemo iskati na praznem nebu naše domišljije, ampak v ljubezni do soljudi.

LETA 1855 UMRL SOREN KIERKEGAARD

DANSKI FILOZOF, OČE EKSISTENCIALIZMA (* 1813)

Eksistencializem je filozofska smer, ki uči, da je eksistenca to, kar določa človeka kot človeka. Med »očete eksistencializma« spada danski filozof Soren Kierkegaard, eden najbolj prodornih religioznih mislecev zadnjih dveh stoletij. Bil je veliki zagovornik 'posameznika' nasproti univerzalnemu človeku nemškega filozofa Hegla. V dvanajstih letih je napisal svoja glavna dela, med katere spada Dejanja ljubezni (1847), ki so izšla pri založbi Družina.

nekaj njegovih misli:

• Najprej sem mislil, da je molitev govorjenje. Potem pa sem se naučil, da tudi ni zgolj molčanje, temveč poslušanje. Tako je: moliti ne pomeni slišati samega sebe govoriti, moliti pomeni umolkniti, biti tiho in čakati, dokler molivec ne zasliši Boga.
  
• Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega lahko primerjamo dvojnim vratom, ki se odpirajo hkrati. Ni mogoče odpreti enih, da se ne bi odprla tudi druga, in nemogoče je ena zapreti, da ne bi bila tudi druga zaprta.
  
• Kristus se je povsem postavil na tvoje mesto. Bil je Bog in je postal človek – tako se je postavil na tvoje mesto. Ravno to bi namreč pravo sočutje tako rado: tako rado bi se scela postavilo na mesto trpečega, da bi moglo zares tolažiti.
  
• Kako čudna bitja so ljudje! Svobode, ki jo imajo, ne uporabljajo, zahtevajo pa tisto, ki je nimajo. Imajo svobodo mišljenja in zahtevajo svobodo govorjenja.
  
• Kakor hitro pride kdo med Boga in tebe, dobiš varljivo merilo, merilo človeške primerjave. Primerjanje pomeni konec sreče in začetek nezadovoljstva.
  
• Jesen cenim bolj kot pomlad: jeseni se oziramo proti nebu, spomladi pa so naši pogledi uprti v zemljo.
  
• Prava molitev je borba z Bogom, ki v njej zmagamo samo takrat, kadar zmaga Bog.
  
• Veličina ni v tem, da si ta ali oni, ampak je v tem, da si to, kar si; in to zmore vsakdo, če le hoče.
  
• Najmočnejši je tisti človek, ki zna skleniti roke k molitvi.
  več: ...
  

LETA 1902 ROJEN ANTON KUHELJ

INŽENIR († 1988)

Luč sveta je zagledal na Opčinah pri Trstu, kjer je tudi obiskoval osnovo šolo, gimnazijo pa v Trstu in Kranju. Študij je nadaljeval na oddelku za elektrotehniko Tehniške fakultete v Ljubljani, kjer je ostal kot profesor, njen dekan in rektor Univerze. Svoje poznanje tehnike je na poljuden način predstavil v dveh knjigah Tehnika v vsakdanjem življenju v redni knjižni zbirki Celjske Mohorjeve družbe 1960 in 1962. Bil je naš največji strokovnjak za letalske konstrukcije in eden od začetnikov slovenskega letalstva.

več:
S. Čuk, Anton Kuhelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2002), 16-17.

 njegova misel:

• Vera v napredek znanosti in tehnike, ki je še pred kratkim vzbujala upanje, da bo človeštvo premagalo na svoji poti vse težave in doseglo blaginjo in srečo, se počasi vpričo številnih težav krha in prehaja v bojazen, da le ne bo šlo vse tako gladko, kakor smo pričakovali.

LETA 1907 ZAŽIVI SAMOSTOJNA RAFAELOVA DRUŽBA

Družba sv. Rafaela je nastala (1903) na pobudo ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča, sprva kot pomožni odbor dunajske, od današnjega dne leta 1907 pa kot slovenska podružnica avstrijske Družbe sv. Rafaela za varstvo izseljencev v Ljubljani. Ustanovljena je bila kot bratovščina, ki je s podporo cerkvenih, državnih ustanov in karitativnih gibanj z zbiranjem sredstev pomagala izseljencem, da bi ohranili človeško dostojanstvo, versko in narodno identiteto, ter našli možnosti za uresničitev ciljev izselitve. Delovala je prek zastopnikov po slovenskih župnijah in večjih evropskih pristaniščih. Samostojno so ustanovili leta 1927, izdajala je knjižico, vestnik in leta 1929 so vpeljali izseljensko Rafaelovo nedeljo. Leta 1945 je bila ukinjena, ponovno pa je bila ustanovljena leta 1990, od leta 1995 se imenuje Rafaelova družba, ki je kot organizacija civilne družbe, ki skrbi za Slovence po svetu, registrirana 4. decembra 2002.

LETA 1910 ROJEN LOJZE KOZAR

BOŽJI SLUŽABNIK, DUHOVNIK, PISATELJ IN PREVAJALEC († 1999)

"Prvič sem držal v rokah onega, ki je večji kakor vesoljstvo, mogočnejši od vseh vladarjev, lepši od vse zemeljske lepote; njega, ki ima več ljubezni kakor vse matere sveta in časa skupaj; njega, ki me je zapuščenega in nevrednega sredi samote pobral in mi vžgal svojo neizmerno ljubezen. Zato ga prosim zdaj vsak dan, da me tako pritegne k sebi, da se ne bom mogel več ločiti, ker vem, da je moja sreča edino pri njem, ki je moja mladost in vsa moja ljubezen." Tako je 26. julija 1936, na dan svoje nove maše pri cerkvi sv. Ane v Boreči, zapisal Lojze Kozar, kasnejši odranski župnik in pisatelj. Njegovo človeško in duhovniško podobo je v prekmurskem koledarju Stopinje ob stoletnici njegovega rojstva (za župnijo Odranci je leto 2010 Kozarjevo leto) prikazal njegov nečak Lojze Kozar, sedanji odranski župnik, pod naslovom "Vsa moja ljubezen", ki so mu ga narekovali stričevi dnevniški zapiski, ki jih je pisal občasno, od nove maše do 8. maja 1947. Iz teh zapisov, pričevanj in osebnih srečanj "se zarisuje njegova duhovna podoba - podoba duhovnika, ki zasluži nebesa".
Kongregacija za zadeve svetnikov je z odlokom 24. novembra 2015 potrdila, da se postopek za beatifikacijo duhovnika Alojzija Kozarja (1910-1999) lahko opravlja. S tem dnem se nekdanji odranski župnik in pisatelj imenuje Božji služabnik. V torek, 5. januarja 2016, je škof dr. Peter Štumpf podpisal cerkveno dovoljenje, da se lahko javno moli molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja. Vabljeni smo, da to molitev pogosto molimo, tudi doma, osebno ali skupaj v družini. Ob koncu molitve lahko dodamo namen, ko prosimo Boga, naj nam na priprošnjo Božjega služabnika Alojzija Kozarja podeli določeno milost (zdravje, pravo odločitev, uspeh v šoli ali službi ...). Primerno je tudi, da uslišano prošnjo sporočimo na postulaturo (Škofija Murska Sobota, Postulatura, Gregorčičeva 4, 9000 Murska Sobota). Več bo takih uslišanj, več bo možnosti, da postopek napreduje in se tudi uspešno konča.

več:
S. Čuk, Lojze Kozar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2010), 84-85.

nekaj njegovih misli:

• Rad bi vam povedal, da je najvažnejše biti dober. Da je v vsakem človeku nekaj dobrega in da je to potrebno obuditi, da se tega zave.
  
• Koliko velja v božjih očeh kakšen človek, spoznamo samo na ta način, če vemo, koliko je v tistem človeku ljubezni.
  
• Veliko bolje je biti skromen in zadovoljen, kakor veliko imeti pa še več želeti.
  
• Kar začneš, tudi dokončaj, pa če si ti bo zdelo še tako težko ali nemogoče. Ne popusti, tudi če se ti bo zdelo, da nisi sposoben, kajti to je samo skušnjava. Kar človek hoče, tudi more.
  
• Pobožnost ne more biti nikoli pretirana, kakor tudi dobrota ne more biti pretirano velika. Oboje bi lahko bilo samo nepristno, narejeno.
  
• Če bi se kdaj poglobil v to, kakšna vrednota je Bog, kakšna brezmejna ljubezen in dobrohotnost, ti srce ne bi dalo, da bi se odvrnil od njega.
  
• Božjo sled odkrijemo v hrepenenju po lepoti in resnici. Seveda, dokler sami sebe ne uravnamo v to smer, hodimo mimo sledov kot slepci.
  
• Urediti si hočeš srečo po svoje, pa se šele potem izkaže, da si zašel na slepo stezo, ki ne vodi nikamor drugam kakor v razklanost, nemir, obsojanje samega sebe.
  
• Hiša je kakor človek: brez ljubezni ne more obstati.
  
• Posluha za glasbo si ni mogoče pridobiti, če ga kdo nima, posluh za pogovor pa si je mogoče pridobiti.
  več ...
  

LETA 1914 ROJEN CENE VIPOTNIK

PESNIK, PREVAJALEC IN UREDNIK IZBOROV SLOVENSKE POEZIJE († 1972)

V Zagorju ob Savi rojeni Cene Vipotnik je na univerzi v Ljubljani končal študij romanistike. Njegove prve pesmi, ki jih je začel objavljati že pred drugo svetovno vojno, so bile še pod vplivom novoromantičnega izročila. Prvo pesniško zbirko Drevo na samem je izdal šele leta 1956. Služboval je kot urednik v Slovenskem knjižnem zavodu in Cankarjevi založbi. Sodeloval je pri več obsežnih izborih slovenske poezije (Živi Orfej, Kri v plamenih).

LETA 1918 SE JE KONČALA PRVA SVETOVNA VOJNA

Na današnji dan je bilo ob 11. uri podpisano premirje med Nemčijo in zavezniki. Končala se je prva svetovna vojna, ki je trajala dobra štiri leta (začela poleti leta 1914) in zajela 36 držav sveta (vseh je bilo takrat 54). Boji in vojaške operacije so potekale v Evropi, Aziji in Afriki. Mobiliziranih je bilo približno 70 milijonov vojakov, približno 10 milijonov jih je padlo. Zajela je tudi naše kraje: na soški fronti, najbolj krvavi fronti v zgodovini, je padlo 187.000 vojakov, skoraj 700.000 jih je bilo ranjenih, več kot pol milijona pa ujetih ali pogrešanih.

več o prvi svetovni vojni

LETA 1990 UMRL ZDENKO KALIN

KIPAR (* 1911)

Razpoznavni in zaščitni znak slovenske televizije, ki se je 'rodila' leta 1957, je Deček s piščalko, čigar pravo ime je Pastirček. Njegov oče je kipar Boris Kalin. Bronasti kip dečka, ki igra na pastirsko piščalko, so pred prvim majem leta 1946 postavili nad otroško igrišče v ljubljanskem tivolskem parku, kjer stoji še danes. Pionirji slovenske televizije so v njeno 'osebno izkaznico' na ozadje bežečih oblakov (simbola gibljive televizijske slike) vnesli obris ljubljanskega gradu (mesto) in lik Pastirčka (podeželje). Zdenko Kalin je sredi prejšnjega stoletja postal eden od vodilnih kiparjev na Slovenskem. Njegove umetnine v bronu, marmorju in žgani glini obsegajo portrete, ženske akte in figuralne kompozicije, poleg številne male plastike tudi nagrobne in javne spomenike. Predvsem je veljal za mojstra portreta. Posebno poglavje njegove umetnosti je otroški portret. Med njegovimi stvaritvami na tem področju je poleg Pastirčka najbolj znan cikel Otroške igre. Njegov veliko delo (skupaj s kiparjem Karlom Putrihom) so kipi na portalu palače Slovenskega parlamenta.

več:
S. Čuk, Zdenko Kalin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2011), 48-49.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1483 ROJEN MARTIN LUTHER

NEMŠKI TEOLOG IN REDOVNIK († 1546)

Rojen v Eislebnu v družini rudarskega mojstra Hansa Lutra. V svojih spominih omenja, da je kmečkega rodu. Starša sta bila zelo stroga in Luter pripoveduje, da sta ga do krvi pretepla zaradi kraje enega oreha. V Mansfeldu je hodil v mestno šolo, leta 1497 pa ga je oče poslal v stolno šolo v Magdeburg in leto zatem se je preselil k sorodnikom v Eisenach, kjer je nadaljeval šolanje. Svojih učiteljev se spominja z grenkobo, pogosto so uporabljali palico. Leta 1501 se je vpisal v novo univerzo v Erfurtu in čez štiri leta postal magister filozofije. Na željo očeta se je odločil za nadaljevanje študija - za pravo, toda ko ga je v nevihti opazila strela in je v smrtni stiski klical na pomoč sv. Ano, se je njej priporočil in se odločil, da bo postal menih. V življenjski stiski je tako dozorel sklep, da bo postal avguštuinski menih in profesor svetega pisma ... Zvesto je izpolnjeval svoje meniške obveznosti, leta 1511 je romal v Rim, naslednje leto postal doktor filozofije, počasi pa je v svojih predavanjih izoblikoval svolj nauk. Spoznanje, da sam ne more biti dober, da vedno ostaja grešnik, ga je verjetno privedlo do tega, da je začel učiti: samo vera in samo milost nas moreta opravičiti pred Bogom ...

več:
F. Perko, Martin Luter: Priloga, v Ognjišče 11 (1983)
S. Čuk, 500 let reformacije: Priloga, v: Ognjišče 11 (2017), 56.

LETA 1493 ROJEN PARACELSUS

ŠVICARSKI ZDRAVNIK, FILOZOF IN NARAVOSLOVEC († 1541)

Njegovo glavno načelo pravi, da bi se moral zdravnik pri delu ravnati po zdravi pameti, vzorih iz narave in izkušnjah. Pomagal je raziskovanju kuge, sifilisa, poleg tega je bil izkušen tudi na področju zdravljenja s termalnimi vodami, spoznal pomen fizikalnih in kemičnih temeljev vsega živega sveta, kar je tedanjo medicino postavilo na popolnoma nove temelje. Na svojem potovanju je obiskal tudi rudnik živega srebra v Idriji in prvi opisal hude okvare, ki so jih kazali idrijski rudarji (pojav merkurializma, zastrupitev z živim srebrom), ustavil se je tudi na Ptuju ... Upodobljen je tudi v samostanski lekarni v Olimju.

LETA 1759 ROJEN FRIEDRICH SCHILLER

NEMŠKI PESNIK IN DRAMATIK († 1805)

Sodobnik Johanna Wolfganga Goetheja, največjega nemškega pesnika, je bil Friedrich Schiller, ki je pisal občutene lirične pesmi. Bolj pa je pomemben kot dramatik. Znane so njegove drame Kovarstvo in ljubezen, Wallenstein, Devica Orleanska. Njegovo knjižno ustvarjanje je znano po vsem svetu, malokdo pa ve, da je bil po poklicu vojaški zdravnik.

njegovo razmišljanje:

• S trojno hitrostjo koraka čas: obotavljaje prihaja naproti prihodnost, bliskovito beži od nas sedanjost, večno tiha stoji preteklost.
• Najboljši človek na svetu ne more ohraniti miru, če to ni po volji njegovemu hudobnemu sosedu.
• Če hočeš samega sebe spoznati, glej, kaj delajo drugi; če hočeš razumeti druge, poglej v svoje lastno srce.
• Drag mi je prijatelj, toda tudi sovražnik mi je lahko koristen. Prijatelj mi pokaže, kaj morem, sovražnik pa me uči, kaj bi moral storiti.

LETA 1819 UMRL BARON ŽIGA ZOIS

SLOVENSKI RAZSVETLJENEC, PODJETNIK, MECEN IN MINERALOG (* 1747)

Leta 1865 se je v Trstu očetu Italijanu in materi Slovenki rodil sin, ki je postal voditelj slovenskih preroditeljev v dobi razsvetljenstva. To je bil Žiga (Sigismund) Zois pl. Edelstein, lastnik veletrgovine v Ljubljani, gospodar gradu Brdo ter gozdov, rudnikov in fužin na Gorenjskem. Svoje bogastvo je velikodušno razdajal za dvig omike med slovenskim ljudstvom. Okoli sebe je "zbiral najnaprednejše in najsposobnejše sodelavce, osnoval z njimi obširen delovni načrt, dajal koristne pobude posameznikom in njih stremljenja z razumevanjem v vsakem pogledu podpiral in s tem ustvaril za tiste čase idealne pogoje za literarno delo" (Alfonz Gspan).

več:
S. Čuk, Baron Žiga Zois: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1997), 28-29.

LETA 1836 ROJEN ANTON KLODIČ SABLADOSKI

PESNIK IN KLASIČNI FILOLOG († 1914)

»Šola mora otrokom njihove telesne in duševne moči s takim uspehom razvijati, krepiti, utrditi, da jim bodo odraslim, kakor veleva postava, značaj trden in čist, vera neomahljiva, da jim bode mogoče zajemati državi, družini in sebi na korist iz zaklada pridobljenega znanja, da se navadijo ljubiti svojo domovino, da bodo polni ljubezni do svojih rojakov in prešinjeni s čutom vzajemnosti in skupnosti vseh dežel našega lepega carstva, naše Avstrije, ktera ima biti vsem pod njenim geslom zbranim narodom ljuba domovina.« Tako je o poslanstvu šole zapisal Anton Klodič, sin Slovenske Benečije, ki je bil šolnik-vzgojitelj mladega rodu z vsem srcem. Tudi po takšni časovni oddaljenosti velja temeljno načelo, ki ga je poudarjal: šola mora ne le učiti, ampak tudi vzgajati. Ali se to uresničuje po naših šolah danes?

več o tem, večini povsem neznanem Slovencu
S. Čuk, Anton Klodič Sabladoski (1836-1914): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2014), 46-47.

LETA 1894 ROJEN FRANJO MALGAJ

BOREC ZA SEVERNO MEJO († 1919)

V Šentjurju pri Celju rojeni Franjo Malgaj je med prvo svetovno vojno prejel najvišje avstro-ogrsko odlikovanje – zlato medaljo za hrabrost. Po vojni je kot poročnik v Celju in okolici zbral prostovoljce, z njimi odšel na Koroško in osvobodil vse kraje v Mežiški dolini. V soglasju z generalom Maistrom je osvobodil tudi Velikovec, a poslan je bil v zaledje. V boje se je spet vključil med avstrijskim protinapadom. 6. maja 1919 je padel pri Tolstem Vrhu, kjer so mu kasneje postavili spomenik.

LETA 1899 UMRL IVAN GLAVINA

DUHOVNIK, TRŽAŠKI ŠKOF IN ŠKOFIJSKI ZAVOD ZA SLOVENCE (* 1828)

Ivan Nepomuk Glavina, doma iz Boršta pri Trstu je kot duhovnik deloval med Slovenci v Trstu. Leta 1978 je postal poreško-puljski škof, leta 1882 pa je prevzel vodstvo tržaško-koprske škofije. Že kot poreški škof je ustanovil v Kopru semenišče za italijanske dijake, kot tržaški škof pa je na griču sv. Justa v Trstu ustanovil škofijski zavod za slovenske in hrvaške dijake. V Trstu je veliko pretrpel zaradi nasprotovanja italijanskih nacionalistov.

LETA 1905 ROJEN STANE KREGAR

DUHOVNIK, SLIKAR, PEDAGOG († 1973)

"Gledal in opazoval sem svet, trpljenje preganjanih in trpečih. O tem pričujejo moje surrealistične risbe in slike iz leta 1936, obdobja španske državljanske vojne. Videl pa sem tudi tisto tiho, trpečo skromnost slovenskega naroda, ki se je izražala v mojih slikah Romarjev. Vedno sem želel s svojo umetnostjo tudi govoriti ljudem o vsem, kar je živega v svetu... Razne dobe v mojem slikarskem življenju izhajajo iz notranje potrebe." Tako se je leta 1971 v pogovoru za revijo Znamenje izpovedal slikar-duhovnik Stane Kregar, ki je tistega leta prejel Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo. Kregar velja za utemeljitelja slovenskega abstraktnega slikarstva. Neprecenljiv je njegov delež v cerkveni umetnosti: njegova barvna okna, freske, oltarne podobe in mozaiki krasijo neštete slovenske cerkve od Prekmurja do Primorske. Tega "oznanjevalca evangelija s slikarskim čopičem" se spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, Stane Kregar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2005), str 40-41.
S. Čuk, Stane Kregar in cerkvena umetnost: Priloga,v: Ognjišče 11 (2015), 56-63.

nekaj njegovih misli:

• Če imamo pred očmi dejstvo, da napori niso vedno kronani z uspehom, ima človek zadoščenje, če je delal tako, kot mu je narekovala vest.
  
• Vrednost velikih družin je prav v tem, da je v njih več prisrčnega ozračja, čeprav ni vsega udobja, več povezave, več ljubezni med brati in sestrami.
  
• Treba je delati. Vsak dan znova začetki borbo. Neuspeh te nikdar ne sme potreti. Spet se je treba zagnati v delo in iskati pot, ki te bo pripeljala do cilja.

LETA 1912 ROJEN BERNHARD HARING

NEMŠKI MORALNI TEOLOG, PRENOVITELJ KRŠČANSKE ETIKE V DUHU 2. VATIKAN. KONCILA († 1998)

"Dokler še živim tukaj v bivališču svojega umrljivega telesa, se pravzaprav še ne počutim čisto v pokoju, ampak v nekakšnem stanju predpo­koja, polnem pričakovanja, ki bo doseglo svoj cilj šele takrat, ko bomo vsi počivali v božjem naročju." To je zadnji stavek avtobiograf­ske knjige "Na varnem in svoboden" (1997) p. Bernharda Häringa, pre­novitelja katoliške moralne teologije. Skoraj 86-letni sveti mož od 4. julija 1998 počiva v božjem naročju.

več:
S. Čuk, p. Bernhard Häring: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

• Samo kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici.
  
• Nikoli ne govorimo o drugih z zaničevanjem! Imejmo veliko razumevanje in veliko spoštovanje do tistih, ki ne mislijo tako kakor mi; začnimo pri svojih najbližjih.
  
• Vse Jezusovo življenje in še prav posebej njegova smrt razodeva usmiljeno božjo ljubezen. Vsako Jezusovo srečanje je spremljalo usmiljenje in ravno z usmiljenjem je spreobračal srca.
  
• Naloga krščanske razumnosti je, da v luči vere in s pomočjo darov Svetega Duha pokaže pot, na kateri mora delovati ljubezen.
  
• Če bi bilo naše življenje nenehna hvala božjega usmiljenja in božje ljubezni, bi se vse bistveno spremenilo. Tedaj bi bili zares resnična božja podoba, s Kristusom in v Kristusu.
  
• Svojo vrednost dokazujemo z odnosom do tistih, ki nam ne morejo nuditi drugega kot svoj obraz in svoje potrebe.
  
• Če se bomo približali tvojemu Sinu Jezusu Kristusu in če bomo ostali ob njem, bomo videli njegove oči, polne usmiljenja do človeške bede.
  
• Bog razodeva svoje usmiljenje do nas s tem, da nam odpušča grehe. Torej moramo tudi mi velikodušno odpuščati vsem, ki nas žalijo in nam nasprotujejo.
  
• Kdor hoče najti mir in širiti mir, ki je zanj umrl Jezus Kristus, naj nikoli nikogar ostro ne napada.
  več ...
  

LETA 1976 UMRL SILVO KRANJEC

ZGODOVINAR, GEOGRAF (* 1892)

V letih 1912–1916 je na dunajski univerzi študiral zgodovino in zemljepis, bil dve leti vojak, po vojni pa je nastopil službo profesorja zgodovine na srednjih šolah. Kot zgodovinar se je posvečal tudi znanstvenemu delu. Napisal je Pregled zgodovine Srbov, Hrvatov in Slovencev (1925). Za Mohorjevo družbo je napisal obširno Zgodovino Srbov (1927), pri isti založbi je leta 1928 izšla njegova knjiga Kako smo se zedinili, v kateri poudarja vlogo Slovencev v zgodovini zbliževanja in bojev za skupno državo.

LETA 2007 UMRL VOJAN TIHOMIR ARHAR

PESNIK, PISATELJ, PUBLICIST (* 1922)

Iz rodne Prlekije je odšel na gimnazijo v Celje pa v Ljubljano. Po vojni je na ljubljanski univerzi študiral zgodovino, zemljepis in psihologijo. Od leta 1953 je delal kot bibliotekar v NUK, kot profesor in svetovalec. Pesniti je začel v študentskih letih. V njegovem pesniškem opusu prevladujejo krajše literarne vrste, predvsem uganke in pesmice s priljubljenimi motivi za otroke. Slavil je tudi sv. Bernarda, očeta cistercijanov, zato je postal častni član (familiar) Cistercijanske opatije Stična.

nekaj njegovih misli, verzov:

• Kako težko prehodna je človeku pot do Tebe, če srce na zadrhti v hrepeneči molitvi.
• Vse / mine / rosa, / naše življenje,/ zvezde / v vesolju. // Še trdoživi / čas / je minljiv. // Ko ne bo več / človeka, / da bi ga meril / bo umrl / tudi / čas.(Minljivost)

LETA 2009 UMRL TOMAŽ HUMAR

ALPINIST (* 1969)

Gore je "srečal" v srednji šoli in od takrat so bile njegova velika ljubezen. Alpinist je postal leta 1990, gorski reševalec pa 1993. Preplezal je več kot 70 prvenstvenih smeri, prejel več priznanj in nagrad, najbolj odmevni vzpon pa je opravil 1999 čez južno steno Daulagirija, do grebena (8000 m) solo na alpski način. Oktobra 2000 se je doma pri delu ponesrečil in po prvih črnih napovedih leta 2001 ponovno začel s plezanjem. Čaka ga tretji polčas, je dejal. Leta 2005 je doživel novo rojstvo – s helikopterjem so ga rešili iz stene gore Nanga Parbata. Čez dve leti ni imel te sreče, poškodovan je ostal v steni 7227 metrov visokega himalajskega vrha Langtang Lirung, ko so do njega prišli reševalci, so ga našli mrtvega.

več:
M. Turk, Tomaž Humar: Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2002), 58-59.

njegove misli:

• Največja vrednota zame je človeško dostojanstvo. To je edino in največ, kar smo prinesli s seboj na svet in kar moramo ohranjati in spoštovati.
  
• Prišli smo s solzami in odšli bomo s solzami. Vse, kar smo vmes nagrabili, je naš človeški napuh. Ostanejo pa dejanja, ki so za vedno zapisana.
  
• Vsak človek je neponovljiv, enkraten. Zato ni pravi način za dosego uspeha posnemati druge, temveč iskati lastno pot.
  
• Verjamem, da je vsak od nas prišel na svet z določenim poslanstvom, ne zato, da bo enkrat umrl.
  
• Še vedno drži stari rek: svet je neobčutljiv za tvoje težave in nevoščljiv za tvojo srečo.
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1814 ROJEN LEOPOLD CVEK

UČITELJ, SKLADATELJ, ORGANIST († 1896)

Leopold Cvek je dobil prve glasbene nauke pri organistu v rodni Idriji in jih dopolnil v Ljubljani. Vse življenje je služboval kot učitelj in organist, pogosto tudi cerkovnik. Uveljavil se tudi kot skladatelj in sicer po vzoru slovenske ljudske pesmi. Priljubljene so njegove velikonočne (Skalovje groba se razgane) in božične pesmi (Pastirci, iz spanja vstanite nocoj, Pastirci, ne spite), med katerimi je morda najlepša Raduj, človek moj, kjer v tridelni pesemski obliki živo slika veselje in skrivnost Kristusovega rojstva.

LETA 1818 ROJEN IVAN SERGEJEVIČ TURGENJEV

RUSKI PISATELJ IN DRAMATIK (*1883)

Iz plemiške družine, zelo dobro je poznal socialne razmere v Rusiji in o tem tudi pisal. Mnogokrat je bil tarča napadov, ker je pisal objektivno in tudi kritično in ni bil všeč oblasti, ki ga je preganjala. V drugi polovici 19. stol. je živel v Nemčiji in v Parizu in je bil eden prvih ruskih piscev, ki je s svojimi deli prodrl izven meja Rusije. V času ustvarjanja je dosegel večji ugled v francoskih kot pa v ruskih literarnih krogih. Zaslovel je z zbirko Lovčevi zapiski o socialnih težavah ruskega kmeta. Znani pa so tudi njegovi romani Plemiško gnezdo, Očetje in sinovi in V pričakovanju ... Je eden najpomembnejših zastopnikov ruskega realizma, ustvaril je objektivni realizem, s socialno in moralno kritiko. Njegov slog je preprost in skop, značilna je liričnost in globok pogled v človeško duševnost.

njegove misli:

• Življenje ni šala in zabava ne užitek ne izpolnitev najdražjih misli in sanj. Življenje je izpolnitev dolžnosti.
  
• Ni pravega veselja, če ne prihaja iz nepokvarjenega srca, iz iskrenega razmerja do bližnjega, iz volje, da predvsem druge razveselimo… Kdor v veselju išče samo sebe, si sam pokvari veselje. Kdor pa teži za tem, da bi druge razveselil, doživi pravo veselje.
• Edina vredna stvar v življenju je: sebe postaviti na drugo mesto.

LETA 1827 ROJEN ANDREJ PRAPROTNIK

UČITELJ, PESNIK, PISATELJ, UREDNIK († 1895)

"Vsaki slovenski učitelj je sejavec, kteri seje seme narodne omike in skerbi za to, da se to seme ukorenini, raste, razširja in rodi najlepšega sadu za družino, srenjo, narod, Cerkev in deržavo." Tako je dejal na prvem splošnem zboru slovenskih učiteljev v Ljubljani 24. septembra 1872 Andrej Praprotnik, šolnik, pisatelj in pesnik. Na njegovi rojstni hiši v Podbrezjah na Gorenjskem je spominska plošča, na kateri je zapisano, da je bil “prvak slovenskih učiteljev”. Bil je predsednik Slovenskega učiteljskega društva in urednik in glavni pisec šolskega časnika Učiteljski Tovarš. Njegovo poklicno geslo je bilo: “Prva skrb mi je mladina, ravno tako domovina.” Iz njegovega vernega srca so privrele številne nabožne pesmi, ki jih pojemo še danes (Glej, zvezdice božje, S skupno pesmijo prosimo, Marija, Mati ljubljena …)

več:
S. Čuk, Andrej Praprotnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1995), 28-29.

njegovi verzi:

• Marija, o sladko ime, / v bridkosti nade žar! / Ozdravljaš žalostno srce, / razveseliš vsekdar. / Zatorej ne prenehamo / in vedno k tebi kličemo: / Marija, varuj nas!
  
• O srečne dušice, ki njega dobe, / z nebeško tolažbo jim polni srce; / le k njemu hitimo, saj rad nas ima, / zaupno odkrijmo mu rane srca!
  
• Zapoj veselo, o kristjan, / veselja tvojega je dan! / Kot Kristusovi srečni bratje / odrešeni smo božji svatje.
  
• Ni treba groba več se bati, / ne bo na veke grudil nas, / Gospod bo zopet v luči zlati / častitljivo obudil nas. / Zato raduje se srce, / zato se hvalnice glase.
  
• Češčena si, Marija ti, / naj se glasi do konca dni! / Naj vedno sliši se zvonjenje / Mariji v čast in počeščenje; / nebo in zemlja naj glasi: / Češčena si, Marija ti!
  
• Blagoslovi, Oče mili, / našega življenja dni, / naj tvoj Sin se nas usmili, / da pravično vsak živi.

LETA 1833 ROJEN DAVORIN BOLE

TRGOVEC Z ŽITOM IN PREVAJALEC (+ 1902)

Rojen v Kočah pri Slavini (Postojna) je po gimnazijski maturi v Ljubljani na Dunaju študiral klasično jezikoslovje in se družil z vajevci (Erjavec, Jenko, Tušek). Opustil je študij in se s pomočjo bogatih sorodnikov posvetil trgovini z žitom, vendar peresa ni odložil. Pisal je na vse strani. Z Josipom Stritarjem sta se sprla zaradi slovenske dramatike. Za Dramatično društvo v Ljubljani je iz nemščine prevedel pet veseloiger, dve (Mutec, Uskok) sta izšli tiskani. Leta 1870 je odšel v Rusijo in tam postal srednješolski profesor.

LETA 1835 ROJEN DAVORIN JENKO

SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1914)

Njegova življenjska pot se je začela v Dvorjah pri Cerkljah na Gorenjskem. Kot otrok je bil zelo bister, zato so ga poslali v šolo v Kranj, kjer je bil sošolec pesnika Simona Jenka. Gimnazijo je končal v Trstu, leta 1958 pa odšel na Dunaj študirat pravo. Naredil je prvi izpit, potem pa je študij zanemaril in se posvečal glasbi. Študenti so tam ustanovili Slovensko pevsko društvo in kmalu je postal vodja njihovega pevskega zbora. V dunajskih letih je Davorin uglasbil pesem Naprej zastava slave, ki je bila v času prebujanja narodne zavesti med našimi ljudmi sredi 19. stoletja sprejeta za slovensko himno.
"Našel sem nenadoma napev pesmi Naprej zastava Slave!" Tako je vzkliknil Davorin Jenko 16. maja 1860, prevzet mogočnega motiva naše narodne himne. Vso svojo dušo je vlil v to melodijo, vso svojo slovensko dušo. Zapel jo je narodu iz srca, zapel jo je, kakor bi jo zapel naroden pevec. Da, porodila se je v oni srečni uri nanovo melodija, ki jo je naš narod pel mogoče že stoletja. - To je ob petdesetletnici himne Naprej zastava Slave skladatelja Davorina Jenka na besedilo pesnika Simona Jenka zapisal glasbeni zgodovinar Davorin Beranič. Prav po tej navdušujoči himni se je Davorin Jenko globoko zapisal v dušo Slovencev.čeprav je večino svojega življenja deloval v Beogradu, kjer je opravljal odgovorne službe in je bil eden od utemeljiteljev novejše srbske glasbe. Po njegovih notah se danes poje srbska državna himna Bože pravde, ki je bila tudi državna himna prve Jugoslavije.

več:
S. Čuk, Davorin Jenko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2004), 70-71.

o njem:

• Pri malokom se je tako kakor pri Davorinu Jenku pokazala resničnost pregovora: 'Nemo propheta in patria' (Nihče ni prerok v domovini). Zanimati bi koga utegnilo, kako je postal slavni Naprej. Povedati hočem, kar je meni znano o tem. Prva misel se je rodila v Davorinovi glavi. To misel razodene svojemu prijatelju Simonu, prigovarja mu, naj mu zloži pesem tako in tako. To je bilo Simonu iz srca govorjeno, z veseljem in navdušenjem se poprime dela. Pesem precej prvikrat ni imela take podobe, kakršno je potreboval skladatelj. Posvetovala sta se, delala in prenarejala sta skupaj, dokler ni bila stvar dovršena tako, da sta bila sama z njo zadovoljna, kakor pozneje vse občinstvo. (Josip Stritar)
• Najbolj znano Jenkovo pesem "Naprej zastava Slave", prvo slovensko narodno himno, so z navdušenjem prepevali na številnih čitalniških in drugih prireditvah. Leta 1885, ob petindvajsetletnici nastanka te himne, so v ljubljanski čitalnici pripravili Jenkov večer, na katerem so izvajali samo Jenkove skladbe. Najprej so zapeli Naprej, potem pa še številne druge, ki se pojo še danes (Pobratimija, Mornar, Lipa zelenela je, Kje so moje rožice, Bom šel na planince, Sijaj, sijaj, sončece, Gozdič je že zelen idr.)

LETA 1889 ROJEN JANEZ FABIJAN

duhovnik, teolog, voditelj visokošolske mladine († 1967)

Doma iz Besnice pri Kranju, po gimnaziji v Ljubljani je študiral filozofijo in teologijo v Rimu in Innsbrucku. Od leta 1920 do 1964 je na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani predaval dogmatiko (temelje verskega nauka). Veliko je deloval med študentsko mladino in bil med svetovnima vojnama duhovni vodja katoliškega akademskega društva Zarja. Bil je urednik osrednje katoliške revije Čas ter v njej in v Bogoslovnem vestniku objavljal svoje znanstvene razprave.

LETA 1906 ZAČNE DELOVATI

TELOVADNO DRUŠTVO OREL

Da bi se slovenska mladina "duševno in telesno krepila in pripravljala na hude narodne in kulturne boje s telovadbo", so v dobi katoliškega prebujenja slovenskega naroda ustanovili telovadno društvo. Delovalo je pod okriljem Slovenske krščanske socialne zveze in postalo mogočna mladinska telovadna in vzgojna organizacija. Oblikovanje vse večjega števila odsekov "Orla" je spodbudila predvsem dokončna prevlada liberalne politične usmeritve pri do takrat vsenarodnem društvu "Sokol". Orli so imeli svojo himno, prapor in kroje. Leta 1909 se je organizacija preimenovala v "Zvezo Orlov" (do prve svetovne vojne so imeli okoli 6000 članov in po številu celo presegli Sokole).

LETA 1920 ROJEN SERGEJ VRIŠER

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, MUZEOLOG, KONZERVATOR († 2004)

Po osnovni in srednji šoli v Mariboru je do zloma Jugoslavije leta 1941 študiral na Vojaški akademiji v Beogradu. Po vojni se je zaposlil kot tehnični risar, zatem pa se je posvetil študiju umetnostne zgodovine v Ljubljani. Po diplomi je bil kustos, nato pa ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Mariboru. Kot umetnostni zgodovinar je sistematično raziskoval baročno kiparstvo (kamen in les) na celotnem slovenskem ozemlju. Zbral in uredil je tudi prvo in edino sistematično zbirko kostumov (oblačil) na Slovenskem.

LETA 1928 ROJEN LOJZE KOVAČIČ

PISATELJ († 2004)

Rojen v Švici (Basel) mami Nemki in očetu Slovencu, pred 2. svetovno so oblasti izgnale vse izseljence brez državljanstva in prišli so v Slovenijo. Šolal se je v Ljubljani (gimnazijo in pedagoško akademijo slavistika, germanistika). med vojno mu je umrl oče, nato so pregnali še njegove domače. Ostal je sam, objavljal je prispevke iz svojega življenja in prišel v spor s komunistično oblastjo, bil zaprt, težave je imel tudi med vojaščino. Delal kot novinar, urednik in umetnostni pedagog ... Pisal je pripovedno prozo (črtice, novele, romane) in eseje, tudi za otroke. Snov je zajemal iz osebnega in družinskega življenja , zanimala ga je duhovna in moralna eksistenca človeka. Med njegovimi deli so najbolj znane Ljubljanske razglednice, Deček in smrt, Prišleki, Književna delavnica – šola pisanja ...

LETA 1928 ROJEN VILKO OVSENIK

GLASBENIK, SKLADATELJ, ARANŽER († 2017)

Doma v Begunjah, kjer je gostilna pri Jožovcu delovala že od leta 1844. Župnik je očetu predlagal, da se prepišejo na nekdanji družinski priimek Ovsenik (Slavko se je kasneje prepisal nazaj na Avsenik in tako sta imela brata različne priimke). Oče je bil velik ljubitelj glasbe, in Vilko je prvo izobrazbo dobil pri organistu, igral je harmonij in klavirsko harmoniko, zanimala ga je ljudska pesem, kasneje pa se je navdušil za diatonično harmoniko. Kot gimnazijec se je ves čas ukvarjal z glasbo, seznanil se je s klarinetom, saksofonoim. Z bratom Slavkom sta začela igrati leta 1946, igral je klarinet, brat pa harmoniko, pridružil se je še prijatelj z basom. Ker izvirnih viž takrat ni bilo, sta jih z bratom sproti skladala. Takrat še ni mislil, da bi glasbenik, študiral je pravo obenem pa še klarinet in saksofon na Akademiji za glasbo (diplomiral 1961). Kasneje je bil sprejet v Plesni orkester Radia Ljubljana (vodil ga je Bojan Adamič, kasneje Jože Privšek), kjer je igral do leta 1963. Ko je v Ljubljano prišel brat Slavko, so na Radiu Ljubljana iskali nove talente in Slavko je tako prišel na Radio, najprej nastopal sam, potem s triom, potem pa je Vilko prišel do nove formule: dodal klarinet in trobento in nastal je ansambel, ki je najprej nastopal kot Gorenjski kvintet, kasneje pa sta ga preimenovala v ansambel bratov Avsenik. Pri zvenu ansambla je imel Vilko odločilno vlogo, ves čas je tudi skrbel, da so bila besedila domača, izvirna, slovenska... Deset let je bil zaposlen tudi na Radiu LJ kot glasbeni urednik, kasneje je bil med ustanovitelji Helidona, kjer je bil do upokojitve glasbeni urednik in producent. Vilko je bil soavtor večine skladb v repertoarju slavnega ansamla Avsenik (več kot 800 skladb).

nekaj njegovih misli:

• Glasba mi je v mladosti pomenila neke vrste dopolnilo v življenju, seveda pa tudi dopolnilo pri študiju. Tedaj niti pomislil nisem, da bi se kdaj resno ukvarjal z glasbo.
  
• V Ljubljani sem igral v prvem orkestru Radia Ljubljana (v Adamičevem Plesnem orkestru), resno sem delal tudi po deset ur s klarinetom, zraven pa sem študiral pravo.
  
• Ugotovil sem, da na narodnozabavnem področju deluje malo ljudi, da ne nastopajo veliko, igrajo pa s srcem. To mi je povedalo, da je pri glasbi prvi in glavni občutek, šele potem pa tehnična brezhibnost.
  
• Slovenija je v svetovnem merilu res majhna dežela (...) toda v glasbi je bila izredno smela. Veliko si je upala, ponudila je svetu vzorec, ki je izviral iz ljudske glasbe.
  
• Vsaka skladba je bila narejena z ljubeznijo in lepo mislijo, vse je bilo plod načrtnega ustvarjanja.
• Besedilo je sestavni del glasbe in pisec besedila mora čutiti, kaj je želela povedati glasba. Pri besedilih je premalo samo dobra misel in lepa rima, pisec mora predvsem globoko začutiti glasbo.
• Kot radijski urednik sem želel vzbuditi v ljudeh moč, da se bodo začeli glasbeno izražati in tako smo radijski program z domačo glasbo precej razširili, z avtorji in ansambli ..
• Moje življenjsko geslo je bilo vedno: delaj, ustvarjaj, spoštuj konkurenco. Živi v sodelovanju, odprtosti, poštenosti ... to je bilo glavno.
  Glasba je zame največje hrepenenje duše, največja ljubezen.
  
• Morda Slavkova moč res ne bi prišla tako do izraza brez najinega tesnega sodelovanja. Vsak motiv je treba znati obdelati in ga ustrezno dopolniti.

brat Slavko o njem:

• Največje priznanje moram vseeno dati svojemu bratu Vilku Avseniku. Bil je strokovna in pedagoška roka in brez njega Avsenikov ne bi nikoli bilo.

 več o Avsenikih:

M. Turk, Slavko Avsenik: Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2009), 24-26.
U. Jeglič, Ansambel Saša Avsenika: Mladinska priloga - Glasba, v: Ognjišče 6 (2022), 68-70.

LETA 1987 UMRL JANEZ LOGAR

BIBLIOGRAF, UREDNIK, LIT. ZGODOVINAR (* 1908)

Bibliografija (knjigopisje) je popisovanje knjig glede na tisk, format; seznam knjig ali člankov (nekega avtorja) ali sestavljanje takih del v razne namene. Vodilni slovenski bibliograf, strokovnjak na tem področju v drugi polovici 20. stoletja je bil literarni zgodovinar Janez Logar. Od leta 1950 je v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) vodil bibliografski oddelek ter predaval bibliografijo na raznih tečajih. Uredil je tudi zbrana dela slovenskih pisateljev iz dobe realizma.

LETA 1989 ZAČELI RUŠITI BERLINSKI ZID

156,4 km dolg in 4 metre visok zid iz kamnitih blokov, ki je ločeval "kapitalistični" Zahod in "komunistični" Vzhod, so začeli graditi 13. avgusta 1961, pobudnik gradnje je bil Walter Ulbricht, vzhodnonemški voditelj, projekt je odobril tudi sovjetski vodja Hruščev. Tako je želela komunistična vlada Nemške demokratične republike zaradi množičnega izseljevanja in bega svojih prebivalcev na Zahod zapreti vse mejne prehode med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom, napeljala bodečo žico in postavila straže, ki so streljale na vsakogar, ki bi poskušal zbežati v zahodni del mesta. Okoliške prebivalce so izselili in razstrelili bližnje cerkve, tako da je bil ob zidu še stometrski pas. Najprej so postavili le 45 kilometrov zidu, kasneje pa so ga pozidali v celoti in dodali še obsežen varovalni sistem z bodečo žico, jarki, rešeti, z nadzornimi vozili, z opazovalnimi stolpi in s službenimi psi, ki so ga kasneje še obnavljali in nadgrajevali. Zid je mesto razdelil na dva dela, Zahodni Berlin je bil otok sredi Vzhodne Nemčije in popolnoma obzidan. Da bi na nekaterih krajih lahko pod strogim nadzorom prečkali mejo med obema deloma Berlina, so uredili nekaj mejnih prehodov. Med najbolj znanimi je bil tisti na Friedrichovi cesti, ki so ga Američani imenovali "Checkpoint Charlie" in je bil edini, ki so ga lahko prečkali tujci. V času zidu je tu umrlo več kot sto ljudi, ki so se želeli na Zahod. Na današnji dan so berlinski zid simbolično prebili in ga začeli rušiti, številni vzhodnonemški državljani so dočakali dan, ko so lahko šli v zahodni del mesta. Zid je bil 28 let pojem razdeljene Evrope, simbol blokovske delitve sveta ...

LETA 1990 ODLOČITEV DEMOSA ZA PLEBISCIT

na sestanku v POLJČAH

V Poljčah na Gorenjskem so se zbrali vsi tedanji prvaki Demosovih strank, ministri in poslanci in drugi vidni člani. Med njimi tudi dr. Peter Jambrek, eden od pobudnikov odločitve Demosa za plebiscit, ki je bil nato izveden 23. decembra 1990, torej mesec in pol kasneje. Odločitev za plebiscit se je pokazala za pomembno in daljnosežno, saj so v Demosu sprva nameravali sprejeti ustavo in nato razpisati referendum. Ker pa se je projekt ustave zavlekel, razmere v tedanji Jugoslaviji pa so se čedalje bolj zaostrovale, je prišlo do take hitre odločitve.

• Brez pretiravanja lahko rečem, da je bila odločitev v Poljčah zgodovinska, usodna in odločilna za nadaljnji potek in uspeh ustanovitve in mednarodnega priznanja slovenske države, pa tudi za sprejem nove ustave decembra leta 1991. leta. Če tistega novembra leta 1990 odločitev ne bi bila sprejeta, decembra istega leta ne bi bil izveden plebiscit, ne bi se začele pospešeno izvajati vojaške in vse druge potrebne priprave za dejansko osamosvojitev v šestmesečnem roku do junija 1991. leta, ne bi bili nato v roku in na ustavni način razglašeni neodvisnost in suverenost nove države, ne bi bila uspešno izbojevana desetdnevna vojna za Slovenijo, ne bi bil dosežen Brionski sporazum in Jugoslovanska ljudska armada (JLA) ne bi odšla z ozemlja Slovenije – slednja pa v kratkem času, ki je sledil, ne bi pridobila mednarodnega priznanja. (Peter Jambrek)

iskalec in zbiralec Marko Čuk