1. oktober

LETA 1541 ROJEN EL GRECO

RENESANČNI SLIKAR V NEBO KIPEČIH LIKOV, ARHITEKT (+ 1614)

Pravo ime tega slikarja, prepoznavnega po značilnem slogu, je Domenikos Theotokopulos. Bil je grškega rodu, rojen na Kreti, skoraj štirideset let pa je živel in ustvarjal v španskem mestu Toledo, kjer je bil znan kot El Greco (Grk), in s tem imenom je šel v zgodovino umetnosti. V njegovih slikah je viden pečat bizantinske umetnosti in vpliv italijanskih mojstrov, zlasti Tiziana, pri katerem se je v Benetkah učil. Njegov čopič je ustvaril tudi veliko religioznih del.

LETA 1714 UMRL FRANČIŠEK ERAZEM HOHENWART, PLEMENITI

ODVETNIK, RODOSLOVEC (* 1650)

Pripadal je plemiški družini, ki je bivala na Kranjskem od 14. stol. naprej. V njegovem času je imela v lasti grad Brdo pri Kranju in dvorec Kolovec, v katerem je bil Frančišek Erazem tudi rojen. Po poklicu je bil odvetnik, ukvarjal se je z rodoslovnimi študijami (v rokopisu je zapustil »Gazophylaceum avitae gentis Carnioliae seu Codex genealogicus« ter »Tractatus varii genealogici«). Bil je tudi član ljubljanske Academije operosorum (Innubus - na sliki).

LETA 1769 UMRL SIGFRID KAPPUS

FRANČIŠKANSKI DUHOVNIK, MISIJONAR (* 1702)

Rojen v Ljubljani (na sliki vpis krsta v ljubljanski stolnici), vstopil je k frančiškanom in po duhovniškem posvečenju je leta 1728 odšel v Egipt. V Kairu je bil 22 let, vmes je bil nekaj časa tudi v Etiopiji.

LETA 1814 ROJEN FRANC MOČNIK

MATEMATIK, PEDAGOG IN PISEC MATEMATIČNIH UČBENIKOV († 1892)

Pred dvesto leti se je v Cerknem rodil Franc Močnik, vodilni matematik tedanje avstro-ogrske monarhije. Dokončal je bogoslovje v Gorici, a ni postal duhovnik, temveč srednješolski profesor. Pouk matematike je bil tedaj zelo pomanjkljiv, zato si je Močnik zastavil nalogo, da z izdajo metodičnih učbenikov, namenjenih učiteljem in učencem, dvigne raven pouka. Pisal jih je v nemščini, potem so jih drugi prevajali v vse jezike monarhije in še druge. Njegov učbenik računstva za prvi razred je v slovenščino prevedel Blaž Potočnik (1846).

LETA 1855 ROJEN FRAN ZBAŠNIK

PRAVNIK, PESNIK, PISATELJ MOHORJANSKIH VEČERNIC († 1935)

Rojen v Dolenji vasi pri Ribnici je po šolanju v domačem kraju in v Ljubljani študiral pravo v Gradcu. Vse življenje je bil v državni in deželni službi. Slovstveno se je oglašal najprej kot pesnik. Uveljavil se je kot ljudski pripovednik: za Mohorjevo družbo je pisal romantično-vzgojne povesti, oprte na resnične dogodke, ter spodbudne in svarilne zgodbe. Na pobudo Ivana Tavčarja, ljubljanskega župana, svojega šefa, je veliko pisal za Ljubljanski zvon, ki ga je nekaj let tudi urejal. V njegovih delih je nekaj talenta, več pa marljivosti.

LETA 1872 UMRL JURIJ KOSMAČ

PESNIK, PREVAJALEC, KNJIŽNIČAR (* 1799)

Doma je bil v Loški dolini (Dane), na ljubljanski gimnaziji je bil Prešernov sošolec, potem je delal kot sluga v Licejski knjižnici v Ljubljani (danes NUK) in bil tudi skriptor (prepisovanje starega matičnega kataloga z Miho Kastelicem). S pesmimi o letnih časih je sodeloval pri Kranjski Čbelici (omenja ga tudi Prešeren v satiričnih epigramih), pisal je članke v Novice (Vodnikovo življenje, zgodovina Cesarsko Kraljeve bukvarnice) in prevajal sestavke J. Bleiweisa, dve drami iz češčine ... Bil je tudi urednik Oglasnika, njegov pa je tudi Slovenski abecedar za tiste, ki se žele v kratkim času slovensko brati naučiti (na sliki)

LETA 1895 ROJEN JAKOB ZUPANČIČ

PISATELJ, DRUŠTVENI DELAVEC V ZDA († 1980)

Po končani osnovni šoli v Črnomlju in gimnaziji v Novem mestu je bol poslan na fronto, po končani vojni je študiral v Zagrebu, pozneje pravo na ljubljanski PF. Leta 1921 se je izselil v ZDA, kjer se je vključil v slovensko kulturno življenje: sodeloval v dramskih skupinah, bil urednik Mladinskega lista, Prosvete, Glasa svobode. V ZDA je začel pisati novele in črtice, rad se poigrava z nenavadnimi pripovedmi, kjer se dogajanje spleta okrog osrednje ljubezenske zgodbe. Pisal je tudi spomine (Pet pomembnih desetletij mojega življenja).

LETA 1918 ROJEN JOŽA MAHNIČ

literarni zgodovinar, raziskovalec slovenske moderne, UREDNIK, PREDAVATELJ († 2009)

Literarni zgodovinar Joža Mahnič je bil po študiju slavistike, romanistike in primerjalne književnosti predavatelj na filozofski fakulteti v Ljubljani in profesor na gimnazijah. Opravljal je še razne druge odgovorne službe: predaval je na igralski akademiji, bil je urednik raznih revij, dolgoletni predsednik Slovenske matice. Raziskoval je slovensko literaturo 19. in 20. stoletja, zlasti moderno, posebej Župančiča. Obdobje moderne je izčrpno predstavil v peti knjigi Zgodovine slovenskega slovstva (1964).

LETA 1921 ROJEN VENDELIN (FRANC) ŠPENDOV

FRANČIŠKANSKI DUHOVNIK, SKLADATELJ, MUZIKOLOG, PUBLICIST († 2009)

Doma v Sp. Dobravi (Radovljica), osnovno šolo in gimnazijo obiskoval v Kranju in Ljubljani, leta 1939 je bil sprejet k frančiškanom v Kamniku, zaradi posledic druge svetovne vojne je odšel v Beljak, kjer je naredil slovesne zaobljube. Teologijo je študiral v Rimu, kjer je bil leta 1947 tudi posvečen. Leta 1949 je odšel v ZDA kjer je študiral in deloval v slovenskih župnijah, najprej v Chicagu, potem v Lemontu. Veselila ga je glasba, tako je 1959 je diplomiral iz orgel in kompozicije. Cerkveno glasbo je nato študiral še v Rimu na Papeškem Institutu sv. Cecilija in na tej ustanovi tudi doktoriral (1971). S svojimi glasbenimi spodbudami je zelo razgibal glasbeno življenje med Slovenci v Ameriki. Njegov zbor Slovenska pesem v Lemontu je štel 56 članov. Rad je igral pri mašah v ameriških Brezjah v Lemontu. Je avtor številnih glasbenih del (Kratka slovenska maša, Spevi med berili, nekaj njegovih skladb je tudi v bogoslužni pesmarici Slavimo Gospoda ...). Pisal je tudi svetne skladbe (kantata Turki na Slevici, Kralj Matjaž ...). Pokopan je v Lemontu, prav blizu ameriških Brezij.

njegova misel:

Marija Pomagaj na Brezjah me je pripeljala v frančiškanski red, naj me, ko pride ura, z ameriških Brezij popelje k svojemu Sinu.

LETA 1922 UMRL JOSIP GRUDEN

DUHOVNIK, ZGODOVINAR IN PRAVNIK (* 1869)

"Vsak narod mora poznati razmere, v katerih sedaj živi, pa poznati tudi svojo preteklost. Iz nje zajema moč v hudem boju za obstanek, vztrajnost v nesreči , modra navodila, kako si pridobiti boljšo bodočnost. Zato pravijo po pravici, da je zgodovina učiteljica življenja. Ti razlogi so vplivali name, da sem prijel za pero in se lotil težavnega dela, da napišem slovenskemu narodu njegovo zgodovino. Prav mi Slovenci premalo poznamo svojo preteklost... Vzlic svoji navidezni skromnosti slovenska zgodovina ni brez zanimivosti in pomena. Kaže nam predvsem, kako si je slovensko ljudstvo osvojilo svojo sedanjo domačijo, kako je vzdržalo v hudem boju za obstanek, kako je delalo in trpelo. Tudi taki spomini budé domovinsko ljubezen, užigajo zavednost in zaupanje v svojo moč." Tako je januarja 1910 v kratkem uvodu za prvi snopič Zgodovine slovenskega naroda, svojega življenjskega dela, zapisal zgodovinar Josip Gruden, ki mu posvečamo te vrstice ob obletnici njegove smrti.

... več o njem v obletnici meseca 02_2009

LETA 1942 UMRL HINKO SMREKAR

SLIKAR, RISAR, GRAFIK IN ILUSTRATOR (*1883)

Karikatura (it. caricare - nakladati, pretiravati) je v likovni umetnosti risba z zelo poudarjenimi značilnimi potezami, lastnostmi upodobljene osebe, prikazanega dogodka ali družbenih razmer, večinoma satirična, humoristično kritična ali posmehljiva. Znana je bila že v antiki, kot samostojna umetniška oblika se je razvila v 18. stoletju. Med najpomembnejše karikaturiste pri nas spada risar in slikar Hinko Smrekar. Po bednem in bohemskem življenju je bil podoben Ivanu Cankarju, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo in opremil je številna njegova dela.

... več o njem v obletnici meseca 07_2003

o življenju umetnikov Ivan Cankar:

Kako so životarili naši pesniki in umetniki od Prešerna pa do najnovejših časov, vam je znano. Beda pa je zmerom večja, zakaj teh dandanašnji tako nepotrebnih kulturnih delavcev je zmerom več, odjemalcev pa ni, ker je podjetje bankrotno... Časih sem že pisal o usodi in življenju umetnikov, ampak ljudje so mi komaj napol verjeli in so mislili, da pripovedujem romantične bajke. Toda niti besedica ni izmišljena - resnica sama je tako kruta in grda, da jo je težko opisati in da ni potrebna zraven nobena fantazija. (Ivan Cankar, Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, 1907)

LETA 1968 UMRL ROMANO GUARDINI

ITALIJANSKI TEOLOG, FILOZOF IN DUHOVNIK (* 1885)

Rojen v Veroni, ko je bil eno leto star, se je družina preselila v nemški Mainz. Med študijem naravoslovnih znanosti, kemije in ekonomske politike je vedno bolj spoznaval, da je njegova prava pot duhovništvo. Teologijo je študiral v Freiburgu, Mainzu in Tübingenu. V duhovnika je bil posvečen leta 1910. Po kratkem delu v pastorali se je vrnil v Freiburg, kjer je leta 1915 doktoriral iz teologije z disertacijo Odrešenje pri sv. Bonaventuri. Po petih letih dušnopastirskega dela so ga leta 1923 poklicali na teološko fakulteto bonske univerze, kjer je predaval kot docent. Tisti čas je bil v Berlinu imenovan za predstojnika katedre za katoliški svetovni nazor. Nacisti so mu odvzelči priofesuro, zatom se je umaknil v Mooshausen. Po vojni je bil imenovan za profesorja na univerzi v Tübingenu, tri leta pozneje v Münchnu. Zaradi šibkega zdravja se je odpovedal profesuri in tudi ni veliko sodeloval na drugem vatikanskem koncilu, kardinalski naslov je odklonil. Kot filozof, teolog, liturgični animator in vzgojitelj je Guardini proučeval modrost in znanje velikih mož preteklosti (Sokrata, Platona, Avguština, Danteja, Pascala ...) ter njihove nauke v krščanskem duhu razlagal in prenašal na razmere svojega časa. Osnoval ni nobene svoje filozofske ali teološke šole oziroma kakšnega svojega sistema. O sebi je rekel, da je »priložnostni mislec«. Vendar nam je zapustil zelo veliko neprecenljivih del s področja filozofije, teologije, duhovnosti, biblicistike, liturgije itd. Nekateri pa ga imajo celo za cerkvenega očeta 20. stoletja. Zaslužni papež Jožef Ratzinger je v svojih nastopih in knjigah vedno znova poudarjal, da želi hoditi po poti, ki jo je utrl Guardini ...

več o Romanu Guardiniju v zapisu ob stoletnici rojstva Ognjišče 7-8_1985

nekaj njegovih misli:

Kje bolj čutimo svojo revščino kakor pred Bogom? Postanemo majhni, hoteli bi še bolj pomanjšati svoj jaz, zavreči vso ošabnost. Zato se zmanjšamo za polovico, pokleknemo.
Gospod, nekaj je reči: »Pripravljen sem na vse, kar hoče Bog«, ko gre dobro, nekaj drugega pa je biti zares pripravljen, ko pride križ.
Poklican si. Bog te priteguje v snovanje svojega predvidevajočega ustvarjanja. Tvoja vest naj vidi, kaj je zdaj, v tem trenutku, najbolj prav.
Božja volja je tista moč, s katero deluje On, da moremo izpolniti, kar On zahteva. Tako gledano ima drugo ime: imenuje se milost.
Božja previdnost pomeni, da vse na svetu ohranja svoje bistvo in svojo resničnost, vendar služi nečemu, kar je vzvišeno nad ves svet: ljubeči Božji volji.
Še v slabem delu zna Bog videti dobro iskro in zanjo biti zaskrbljen. Prav zato, ker je Bog dober, je tudi potrpežljiv.
Ko se veselimo, je v tem veselju navzoč živi Bog. Ve za naše veselje, tudi on se ga veseli. In kadar trpimo, ne more biti brezbrižen do nas. Naša bolečina ga boli.
Kesanje v človeku ustreza odpuščanju pri Bogu. Bog, ki zmore odpuščati, je vreden živo verujočega človeka, ki je sposoben kesati se.
Držati se hočem Boga, da bodo moje življenje, moje trpljenje in moja smrt rodili večer sad.
Sleherni večer naj bo vaja v visoki umetnosti: dati življenju pravi smisel, ki ustvari vsemu preteklemu končno veljavno vrednost in večno obličje.
Kaj se pravi biti moder? Resnico tako povedati, da ne ruši, ampak gradi.

več misli Romana Guardinija:

LETA 2011 UMRL STANE JARM

KIPAR, GRAFIK IN PEDAGOG (* 1931)

»Vsakdanje izkušnje so me vedno vračale k spoznanju, da je življenje kalvarija ... Med Kristusovim in našim trpljenjem sem povlekel nekaj prispodob: Kristusa so obsodili na smrt – ko se človek rodi, je obsojen na življenje, ki poteka po vseh padcih in srečanjih ... Kristusu sta pomagala Veronika in Simon – tudi nam ljudje pomagajo prenašati križ. Tudi mi na poti življenja padamo in vstajamo in tudi nas na koncu položijo v grob. Tu se pojavlja vprašanje: je to dokončna, zadnja postaja? Gotovo bi bila zadnja, če ne bi bilo vere v vstajenje. Če se življenje ne nadaljuje po smrti, če ni večnega življenja, potem se ne splača niti priti na svet.« Tako je svojo vero v vstajenje in večno življenje izpovedal akademski kipar Stane Jarm kot 'gost meseca' v velikonočni številki Ognjišča aprila 1998. Od 30. septembra 2011, ko je prišel do zadnje postaje svoje osemdesetletne 'kalvarije', se je njegova vera spremenila v gledanje poveličanega Kristusa v družbi vseh, ki so hodili za njim po poti križa.

več:
S. Čuk, Akademski kipar Stane Jarm: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1998), 6-10.
S. Čuk, Kipar Stane Jarm: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2011), 20-21.

LETA 2012 UMRLA ANITA HUDL

PISATELJICA, PREDSEDNICA DRUŠTVA SLOVENSKIH PISATELJEV V AVSTRIJI (* 1946)

Rojena v Kamniku, študirala je v Ljubljani na FF, živela je v Nončni vasi pri Pliberku v Podjuni. Pisala je besedila za kabaret in gledališče (pripovedno prozo in liriko), posvečala se je tudi gledališki igri in režiji. Leta 1973 je ustanovila igralsko skupino Oder 73, ki jo je vodila več desetletij. Zelo je bila dejavna v Slovenskem prosvetnem društvu Edinost v Pliberku in v Kulturnem domu Pliberk (2009 režirala Foersterjevega Gorenjskega slavčka). Med njenimi pesmimi v podjunskem slovenskem narečju je najbolj znana pesem Anzej, za katero je 1983 na festivalu narečnih popevk v Mariboru prejela drugo nagrado. Delovala je za ohranitev slovenske besede, pisala, režirala in organizirala najrazličnejše prireditve, do pa je bila tudi predsednica Društva slovenskih pisateljev v Avstriji in urednica literarno-kritične revije Rastje.

iskalec in zbiralec: Marko Čuk

30. september

LETA 1580 UMRL LENART PACHERNECKER

CISTERCIJANSKI OPAT, NABOŽNI PISATELJ, AVTOR PRVE SLOVENSKE KATOLIŠKE KNJIGE

Rojen je bil 1. pol. 16. stol. verjetno na Koroškem, umrl 30. sept. 1580 v Kostanjevici na Krki. Bil je cistercijan v Vetrinju, nazadnje opat v Kostanjevici ... prvi katol. duhovnik, ki je z dejanjem izpričal, da ima slovensko knjigo za sredstvo, brez kakršnega bi tudi katol. bramba ne smela več biti v času, ko so imeli protestantje po 23 letni književni aktivnosti že 18. slov. tisk na književnem trgu. Leta 1574 je v Gradcu izdal prvo slovensko katoliško knjigo, kratki katekizem (Compendium Catechismi Catholici in Slavonica lingua, ...), naperjeno zoper protestantizem. Njegovo delo je nastalo 14 let za Trubarjevim Katekizmom in je bilo po Trubarjevem zapisu - obramba katoliškega nauka o 7 zakramentih, 7 naglavnih grehih, 4 vnebovpijočih grehih, 7 delih kršč. usmiljenja, češčenju svetnikov, avemariji i. dr. Knjiga ni ohranjena, o njej vemo le, kar je napisal Trubar v Katekizmu z dvema izlagama (1975). Po tisku knjige je ostal Pachernecker še 5 let v Vetrinju ter bil po vsej priliki ugleden katol. borec med cistercianci, ker so ga 1579 poslali kot vizitatorja v Kostanjevico ter ga določili za opata,

LETA 1803 ROJEN MIHAEL STROJ

SLIKAR, PORTRETIST PLEMIČEV IN MEŠČANOV († 1871)

V Ljubnem na Gorenjskem rojeni slikar Mihael Stroj je bil poleg Josipa Tominca in Matevža Langusa najpomembnejši portretist v slovenskem slikarstvu prve polovice in sredine 19. stoletja. Znan je predvsem kot portretist plemičev, meščanov – tudi iz Prešernovega kroga – in cerkvenih dostojanstvenikov (ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf). Stan in družbeni položaj oseb na sliki razodevajo izbrana oblačila, nakit in z njihovim poklicem povezani predmeti.

LETA 1895 UMRL HRABROSLAV VOLARIČ

SKLADATELJ ČITALNIŠKE DOBE (* 1863)

Hrabroslav (Andrej) Volarič, rojen v Kobaridu, ki je postal učitelj, je glasbeni dar prejel od svojega očeta. Pisal je skladbe, ki jih je priredil slovenskemu gibanju čitalniške dobe. V glavnem so to svetne skladbe, ki so osvajajoče in ganljive; nekaj pa je tudi cerkvenih.

LETA 1904 ROJEN IN 1999 UMRL ANDREJ MAJCEN

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, MISIJONAR NA KITAJSKEM IN V VIETNAMU, BOŽJI SLUŽABNIK

Salezijanec Andrej Majcen je kot misijonar deloval šestnajst let na Kitajskem, potem pa še dvaindvajset let v Vietnamu, od koder je bil leta 1976 izgnan. Še tri leta je ostal na Taivanu/Formozi, potem pa se je vrnil v domovino. V duhu svojega novomašnega gesla »Po božji milosti sem to, kar sem«, je večkrat povedal: »Vse, kar sem storil, ni moje delo, ampak delo don Boska in božje Previdnosti, ki je to storila po revčku Andrejčku. Bog vedno išče in tudi najde 'material' za svoje namene; potem pa počasi s kladivom obdeluje in njegovi 'izdelki' dozorijo v glasnike evangelija. Bil sem fant kot vsi drugi. Za poklic, ki mi ga je Bog namenil, sem moral zoreti celih enaintrideset let. Božji načrti so bili dostikrat čudni in nerazumljivi. Vendar kdor se da Bogu voditi, doseže čudovite stvari. Občudujem Boga, kako neverjetno dobro zvozi tudi ostre ovinke. Vsa ta leta, ko sem komaj imel čas dihati, je bil en sam noviciat, priprava na čas, ki je prihajal: na misijone. Tako izpovedujem sedaj, ko gledam na prehojeno pot, posebej na štiriinštirideset let v misijonih ... Res, ni boljše poti za naše življenje kot sprejemanje Božje volje.« Leta 2008 si je Andrej Majcen, izredno plemenit človek in vzoren duhovnik, zaslužil naziv "Božji služabnik". Kongregacija za svetniške zadeve v Vatikanu je izdala dokument ("nihil obstat"), da nič ne nasprotuje začetku škofijskega postopka za njegovo beatifikacijo, ki se je 24. septembra 2010 tudi začel. »Ko skušam nekako strniti vse, kar sem spoznal o g. Majcnu v živem stiku z njim in sedaj v zapuščini, ugotavljam: tu je zares nekaj takega, čemur pravimo svetost,« piše njegov sobrat Tone Ciglar, vicepostulator postopka.

več:
S. Čuk, Andrej Majcen. "Revček Andrejček", orodje v Božjih rokah: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2005), 22-23.
S. Čuk, Andrej Majcen. Na goro svetosti se je vzpenjal z dobroto in ljubeznivostjo: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2009), 18-19.
S. Čuk, Andrej Majcen (1904-1999) : Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2014), 48-49.

molitev za beatifikacijo:

Na goro svetosti se je vzpenjal z velikodušno dobroto in ljubeznivostjo ter s posredovanjem božjega usmiljenja v zakramentu svete spovedi. Prosimo te, poveličaj ga pred nami na čast oltarja. Pomagaj nam, da ga bomo vneto posnemali in tebe iskreno častili.

nekaj njegovih misli:

Obilje dobrot mlade ljudi pomehkuži in izvotli, da v njih ni prostora za ideale; oropa jih vsega, za kar je treba pogum in tveganje.
Kakorkoli že, v načrte Božje Previdnosti nimamo vpogleda. Najboljše pa naredimo, če spolnimo Božjo voljo takof da smo pripravljeni na pokorščino in ne vprašamo, ali je lahko ali ni...
Jaz sem šest ničel, Bog pa doda spredaj eno enko, in sem božji miljarder.
Pobožnost je, pa to velja za vse kristjane, koristna, ker kot strelovod odbija vse sovražnosti.
Slovenci smo majhen narod, zato smo bili v misijonih bolj prilagodljivi razmeram... Drugi, veliki narodi, pa so prilivali tudi svoj nacionalizem.
Očetovska ljubezen vse vzgaja in ta skrb traja vse življenje. Tudi meni še živi ta duh.
Čas je božji zaklad, ki ga je treba izrabiti, tudi prosti čas in počitek, vse to je božji zaklad.
Mama je bila moja najboljša katehistinja in me je vodila k dobri molitvi. Zelo je spoštovala moje mnenje in se je znala pogovarjati, posebno ko sem bil večji.
»Potrpežljivost nam je potrebna.« Res, prav na tej čednosti sem moral začeti graditi. Prilagoditi sem se moral življenju, kije zahtevalo določene odpovedi.
Med učiteljskim in salezijanskim duhovniškim poklicem nisem videl druge razlike, kot to, da je duhovniški poklic samo nadaljevanje v polnejši meri mojega učiteljskega poklica.

LETA 1927 ROJEN IVAN MALAVAŠIČ

Pesnik, pisatelj, pisec besedil za nZ ansamble, slikar samouk, pritrkovalec, organist ... in sodelavec Ognjišča († 2019)

Rodil se je v Rovtah, kot najstarejši otrok petčlanski družini. Večino časa je živel v Podlipi pri Vrhniki, kjer se je tudi poročil in ustvaril družino. Pisati je začel pri štiridesetih letih, najprej kratke zgodbe za tovarniško glasilo Usnjar, kasneje za Kmečki glas in za Ognjišče. Ko se je upokojil, se je lotil pisanja daljših besedil: povesti in tudi romanov. V svojih delih se je loteval izključno tem s podeželja. Rad je tudi slikal (tudi naslovnice njegovih knjig so njegovo delo), velika pa je bila tudi njegova ljubezen do zvonov in bil je navdušpen pritrkovalec (v sodelovanju z Julijanom Strajnarjem s SAZU kje nastal tudi priročnik za pritrkovanje Pesmi slovenskih zvonov) ... Pisal je tudi pesmi, najbolj plodovit je bil pri pisanju besedil za domače ansamble in skupine. Ocenjujejo, da je napisal okrog 1.800 besedil (prvo - Domači vasici - že leta 1964 za ansambel Lojzeta Slaka). . Leta 1997 je bil Ivan Malavašič nagrajen s Souvanovo nagrado za življenjsko delo za pisanje besedil, bil je tudi častnbi občan Vrhnike (2016). V svojem tako ustvarjalnem življenju je napisal je okrog 93 daljših zgodb (povesti, romanov) 17 jih je izšlo v knjižnih izdajah - nekaj jih je ostalo v tipkopisu), več kot sto krajših zgodb (črtic) ... več kot trideset jih je bilo objavljenih v Ognjišču.

več o njegovem delu in sodelovanju z Ognjiščem preberite v spominskem zapisu na naši spletni strani

LETA 1928 ROJEN ELIE WIESEL

JUDOVSKI PISATELJ, NOVINAR, NOBELOV NAGRAJENEC ZA MIR ZA LETO 1986 († 2016)

Pred petdesetletnico države Izrael je katoliška Cerkev izdala listino, v kateri izreka kesanje nad grehi, ki so jih proti Judom, zlasti med drugo svetovno vojno, zakrivili kristjani. Pogosto tudi s svojo brezbrižnostjo. Judovski pisatelj Elie Wiesel,ki je leta 1986 prejel Nobelovo nagrado za mir, pravi: "Brezbrižnost ob pojavu zla je zlo!" Mož, ki bo septembra dopolnil sedemdeset let, je šel skozi pekel Auschwitza, pa je kljub "molku Boga" ohranil vero vanj. O tem piše. Ena od njegovih 35 knjig nosi naslov Spremenite moje zgodbe v molitev. Elie Wiesel je glasnik kolektivnega spomina, ki mora nositi težo preteklosti, ki bi jo nekateri radi izbrisali, kakor da je ni bilo, drugi pa kar preprosto pozabili. "Predpogoj za mir in pravičnost, korenina pravičnosti je spoštovanje dostojanstva slehernega človeškega bitja," je dejal, ko je prejel Nobelovo nagrado za mir.

več:
S. Čuk, Elie Wiesel. Brezbrižnost je zlo: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

Zgodovina je lahko dobra učiteljica, če smo pripravljeni prisluhniti in sprejeti svojo odgovornost. Ko bi bolje poslušali nauk zgodovine tega stoletja, najbrž ne bi doživljali številnih množičnih ubojev nedolžnih, kot v Ruandi, v Bosni ali sedaj na Kosovu.
Globoko sem prepričan o veliki vrednosti verskega dialoga med Judi in kristjani ter o tem, da z dialogom verski voditelji vsega sveta prispevajo svoj delež k miru... Vere, bolje, verski voditelji imajo natančne odgovornosti.
Odvisno je seveda od tega, kako gledajo na vero. Ali se vera omejuje zgolj na to, da Boga molimo? Ali pa vera pomeni Bogu služiti tako, da služiš soljudem, drugačnim, tujcem?
Ne moremo zvračati na Boga naših odgovornosti. Prav tako pa tudi ne smemo misliti, da se Bog ne meni za naš svet in za naše odločitve. Protest zoper Boga je hebrejska tema, ki jo najdemo v našem verskem izročilu.
Ko se ga poslužujem, ne dajem odgovora ali sodbe o Bogu, zastavljam samo vprašanje. Zakaj nedolžni trpijo in Gospod sveta molči? S tem vprašanjem nimam v mislih svojega trpljenja, ampak trpljenje drugih Obstaja razlika med protestom Joba, ki se pritožuje v svojem imenu, in Abrahamovim, ki se pritožuje v korist drugih.
Prepričan sem, da je brezbrižnost sama v sebi zlo. Brezbrižnost ob krivicah, ob trpljenju drugih, ob ljudeh, ki so potrebni pomoči. V brezbrižnosti ni trohice upanja... Nasprotje dobrega ni zlo, ampak brezbrižnost.
Nasprotje življenja ni smrt, temveč brezbrižnost. Nasprotje resnice ni zmota, pač pa brezbrižnost. Nasprotje lepote ni grdo ali popačeno, temveč brezbrižnost. Brezbrižnost je prva zaveznica zla v vseh njegovih oblikah in pogosto tudi njegova zagovornica.

LETA 1928 UMRLA MARIJA STANISLAVA VOH

REDOVNICA, ŠOLSKA SESTRA, ORGANIZATORKA ŠOLSTVA (* 1859)

Leta 1878 postala redovnica v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška v Mariboru, končala učiteljišče na Dunaju, 1891 v Ljubljani naredila izpit za učiteljico meščanske šole. Poučevala je na samostanski osn. šoli v MB, nato eno leto v Repnjah, potem spet v MB – od ustanovitve učiteljišča tudi na učiteljišču, bila ravnateljica, vrhovna predstojnica. Poslala je sestre v Št. Rupert pri Velikovcu, kjer so prevzele pouk na osnovni šoli, prav tako v Št. Jakobu v Rožu, kjer imajo tudi gospodinjske tečaje in šolo za šivanje. V Tomaju je ustanovila prvo podružnico šol. sester na Primorskem ... nato širila kongregacijo: osnovala je 15 redovnih hiš s šolsko vzgojno dejavnostjo, sama nadzirala in obiskovala vse redovne postojanke, 1914 potovala v ZDA. Pod njenim vodstvom je kongregacija dobila izrazito slovenski značaj in pokazala toliko življenjskega poleta, kakor noben drug ženski red na Slovenskem.

LETA 1931 ROJEN STANE JARM

KIPAR, GRAFIK IN PEDAGOG († 2011)

več:
S. Čuk, Akademski kipar Stane Jarm: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1998), 6-10.
S. Čuk, Kipar Stane Jarm: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2011), 20-21.

LETA 1953 UMRL ANTON HRIBAR-KORINJSKI

DUHOVNIK, PESNIK, LJUDSKI PEVEC (* 1864)

"Ko je dr. Frančišek Lampe začel leta 1888 izdajati Dom in svet, družinski list, ki naj bi vzbujal ljubezen do prave omike in domovinske ljubezni, smo ga radi prebirali," piše Fran Saleški Finžgar v svojih spominih z naslovom Leta mojega popotovanja (1957). "Najboljše pesmi v Domu in svetu so bile Antona Hribarja. Ta je mnogo pesmaril in tudi risal v Domače vaje (dijaški list gojencev zavoda Alojzijevišče v Ljubljani). Še danes sem prepričan, da je bil Hribar odličen epski talent." Med njegove najboljše pesmi spada Kumski romar (spodaj so prve tri od 15 kitic). Ta "ljudski pevec" je umrl na današnji dan v Zalem Logu pri Železnikih, kjer je bil celih štirideset let župnik.

več:
S. Čuk, Anton Hribar Korinjski: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2003), 42-43.

njegova poezija:

Na božjo pot na sveti Kum / prihaja od karpatskih šum / že mnoga leta romar mlad, / ko vzbuja vigred cvet livad, / obljubil se je bil v nezgodi / in redno k sveti Neži hodi. // A ni od štajerske strani / na kranjsko stran mostu, brvi: / zato ga ribič s štirskih tal / prevaža sem čez savski val. / Bogati romar od Karpatov / vsakrat našteje pet mu zlatov. // Čez Savo ribič spet vesla, / na Kranjsko romarja pelja; / pohlep pograbi mu srce, / po zlatih želje se vzbude. / Pobije tujcu z veslom glavo, / oropa ga in vrže v Savo. (Anton Hribar Korinjski, Kumski romar)

LETA 1989 UMRL JANKO OROŽEN

ZGODOVINAR IN ŠOLNIK (* 1891)

Po osnovni šoli v domačem Hrastniku je obiskoval učiteljišče v Mariboru, zatem študiral pravo v Pragi, študije pa je dovršil na univerzi v Ljubljani, kjer je leta 1922 napravil tudi izpit za profesorja slovenščine, zgodovine in zemljepisa. Od leta 1924 je služboval v Celju. Spisal je Zgodovino Celja v treh knjigah: Prazgodovinsko Celje in rimska Celeia; Srednjeveško Celje; Novoveško Celje. Pisal je tudi o pedagoških vprašanjih. Med drugim je prevedel skavtsko knjigo Badena-Powella.

LETA 2006 UMRL PINO MLAKAR

SLOVENSKI BALETNIK, KOREOGRAF IN PEDAGOG (* 1907)

"Zame je telo pot k umetnosti, umetnost pa je izhod človeka iz vsakdanjih naporov. Blagor tistim, ki imajo religiozen občutek, kajti ta jih rešuje praznosti življenja. Telo je zame inštrument, ki poje. Združuje oboje, tako eksistenco s svojimi potrebami po hrani in ljubezni, kot stalno prisotno zavest, da sem samo delček tega stvarstva, ki je tako nedoumljivo in vendar tako lepo... Telo mi je prek umetnosti pot k Bogu." Tako je v pogovoru za revijo Božje okolje 1/2002 iz svoje bogate življenjske izkušnje modroval baletni plesalec, koreograf in pedagog Pino Mlakar, ki mu je bilo tedaj petindevetdeset let. Dve leti pred tem je ostal sam; leta 2000 je namreč odšla v večnost ljubljena žena Pia, s katero sta "korakala v dvoje" (Pas de deux) - na plesnem odru in v življenju - od leta 1929. Zadnji dan septembra 2006 se je v Novem mestu, kjer se je pred skoraj stotimi leti pričelo, njegovo življenje, ki ga vedno "poskušal peljati po svoji vesti", izteklo.

več:
S. Čuk, Pino Mlakar. Pravi ples je tudi prava molitev: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

Umetnost istovetim z religioznostjo. Obema je skupna skrivnostna moč, ki jo imata nad človekom... Žitje in bitje v celoti je izhodišče in princip skrivnostne moči nad človekom. Religioznost ta princip upošteva do kraja, umetnost ga vedno znova spoštljivo odkriva.
Svetopisemski izrek, da je duh volja, meso pa šibko, drži. A tudi to meso je dobro, če ga imamo v oblasti. Prav tako kot je nagon praktično nepremagljiva sila, je taka tudi duhovna sila, želja po svobodi, želja, da ne bi bili sužnji nagonov.
Vest ni nekaj priučenega, je kot nekakšen radar, čudovita zadeva. Če bi mu sledili, bi nam bilo jasno, da se je za svobodo treba vedno znova boriti.
V Svetem pismu je zapisano: blagor ljudem, ki so dobre volje, ki so blage volje, ki iščejo pot v skladu s svojo vestjo.
Življenje, bivanje je nekaj čudovitega. Ampak rastlinam in živalim je to podarjeno, človek pa je tragično bitje, ker se mora za nekaj še boriti. Izgnan je iz raja. A imamo Kristusa, ki je pravi Rešenik.
Ljubezen je ogromna ustvarjalna sila, pripravljena se je žrtvovati in ne sprašuje. Erotika pa sprašuje, kaj se bolj splača.
Otroka, ki je nasilen, moraš kaznovati, moraš mu določene stvari prepovedati in mu reči ne... Saj otrok ne ve, kaj je zanj dobro. On hoče le videti, kako daleč lahko gre.
Stvarstvo ne teče tjavdan. Obstaja Nekdo, ki ga vodi. Največja človekova domišljavost pa je, da se noče pustiti voditi božji volji.
Vidim, da je važna stvar za človeka, da poskuša peljati življenje po svoji vesti. Če ga od mladosti peljete po vesti, potem, se mi zdi, so na stara leta misli zbrane. To je nagrada človeku, če je v življenju pošten.
Evangelij je velik, ker ohranja voljo do veselja, do samega konca. Seveda lahko veselje razumemo na več načinov, a pomanjkanje verovanja lahko pripelje do varljivega konca, da je veselje biti nahranjen, naspan, bogat...
Naravnani smo v večnost. Vse stvarstvo, pa čeprav propada, je naravnano v večnost. Vedno znova se rodi, pade, pa zopet pride in to je tudi naša vera vstajenja.

iskalec in zbiralec: Marko Čuk

29. september

LETA 1547 ROJEN MIGUEL CERVANTES

ŠPANSKI PESNIK in PISATELJ († 1616)

Rodil se je leta 1547 v kraju Alcalá blizu Madrida. Izhajal je iz skromne zdravniške družine. Služil je pri kardinalu Acquaviveju v Rimu, kjer je postal vojščak. Vse življenje je živel v revščini. Po izdaji prvega dela, Don Kihot, izšel je pri avtorjevih oseminpetdesetih letih, je do smrti leta 1616 kot poklicni pisatelj živel v Madridu. Pisal je dramatiko, novele, zbrane v zbirki Zgledne novele in romane Galatea, Prigode Persila in Sigismunde, z romanom Don Kihot pa je ustvaril prvi novoveški roman.

LETA 1643 UMRL CLAUDIO MONTEVERDI

ITALIJANSKI SKLADATELJ IN NAJPOMEMBNEJŠI OPERNI USTVARJALEC 17. STOLETJA (* 1567)

Rojen v Cremoni, ki je bolj znana po izdelovalcih violin in drugih godal (Amati, Stradivari). Leta 1590 je v Mantovi postal violist (igralec na violi) na dvoru Vincenza I. Gonzaga (iz te družine izhaja sv. Alojzij, katerega je verjetno poznal). Leta 1601 je bil imenovan za vodjo dvornega orkestra, ki jo je opravljal do odhoda v Benetke, kjer je ostal do smrti. Niha med renesanso in barokom in tako se delijo tudi njegove skladbe: na eni strani so renesančni madrigali, na drugi pa opere (baročna zvrst – njeno rojstno leto je 1600). Že s šestnajstimi leti je izdal zvezek Duhovnih madrigalov, kasneje pa še osem knjig. Postaja precej samostojen ne upošteva strogih pravil in njegovi madrigali prehajajo že v kantate. Opera pa je nastala v prizadevanju, da bi obnovili starogrško tragedijo, zato v začetku prevladuje recital. Prva operna mojstrovina je bila prav Monteverdijev Orfej. Ko leta 1637 Benetke dobijo prvo gledališče, postane opera dostopna širši javnosti. Kmalu se težišče iz dramatskega besedila prevesi na glasbeno stran. Orfeju so sledile opere Ariana, Kronanje Popeje, Odisejeva vrnitev. Pomemben je Monteverdijev prispevek k cerkveni glasbi, v Marijinih večernicah se še vedno drži palestrinskih idealov cerkvene glasbe, išče pa že sodobnejši izraz. Povsem drugačne so skladbe, ki jih je pisal za glasbenike pri Sv. Marku, poleg manjših skladb je napisal tudi dve maši. Zanimivo je, da nima orgelskih skladb.

LETA 1873 ROJEN JANEZ GNIDOVEC

DUHOVNIK, LAZARIST, ŠKOF IN SVETNIŠKI KANDIDAT († 1939)

Ko je bil slovenski lazarist Janez Gnidovec leta 1924 imenovan za škofa v Skopju, si je za svoje škofovsko geslo izbral besede apostola Pavla "Vsem postati vse" in ga dosledno uresničeval do zadnjega diha. Vsi so ga imeli za "živega svetnika". Postopek za njegovo beatifikacijo se je uradno začel 14. septembra 1974 na škofiji v Ljubljani. Zaključil se je leta 1984, ko je bilo vse gradivo poslano v Rim. Papež Benedikt XVI. je 27. marca 2010 odobril objavo odloka o zaključenem postopku in potrdil junaško stopnjo kreposti škofa Gnidovca, ki mu gre naslov častitljivi. Če bo potrjen domnevni čudež na njegovo priprošnjo, bo razglašen za blaženega. »Škof Gnidovec, verjetno prvi Slovenec, ki je na vrsti za beatifikacijo po Slomšku in Grozdetu, je vseskozi v svojem življenju od same mladosti do dramatične smrti v Ljubljani, ustvarjal vtis posebnosti med svojimi študentskimi tovariši, med profesorji v Št. Vidu, med sobrati lazaristi in nedvomno tudi med tedanjimi jugoslovanskimi škofi. Vtis posebnosti zaradi svoje odmaknjenosti od drugih, zaradi svoje globoke zbranosti, zaradi izjemnega obvladovanja v izražanju, zaradi stalnega intenzivnega pogovora z Bogom, kar je bilo vsem bolj ali manj jasno.« Tako je v Spremni besedi h knjigi Lojzeta Gajška Na poti k svetosti (Založba Družina, Ljubljana 2011) zapisal kardinal Franc Rode.

več:
S. Čuk, Svetniški škof Janez Gnidovec: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (1999), 58-59.
S. Čuk, Škof Janez Frančišek Gnidovec: Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Janez Frančišek Gnidovec: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 2 (2023), 99.
G. Čušin, Bogdaj, Janez: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 2 (2023), 98.
spletna stran Ognjišča: Janez Frančišek Gnidovec

nekaj njegovih misli:

Delajte radi, ker je delo dolžnost. In spoštujte trpljenje pri delu. Delajte tako, da boste zvečer utrujeni in si boste želeli počitka. Tako boste s svojim trpljenjem posnemali Jezusovo trpljenje. A prosim vas, ne delajte kot stroji... Delajte z duhom vere.
Ne preslišite glasu tistih, ki vas prosijo za molitev. Vedite, da vas potrebujejo, da so zelo potrebni božje pomoči, ki se izprosi samo z molitvijo. Spolnjujte svoje dolžnosti. Bodite zvesti.
Nisem pil in ne pijem, ker se pri nas preveč pije. Ko sem bil ravnatelj gimnazije v Šentvidu, sem videl, da se v Sloveniji preveč pije, zato sem sklenil, da ne pokusim pijače, ki je mnogim v pogubo, narodu pa v sramoto.
Opravljaj službo marljivo, potrpežljivo, z veselim srcem in dobrim namenom, da razveseljuješ Boga. Svoja dela začni s ponižno molitvijo, z molitvijo jih tudi nadaljuj in končavaj.
Bodi ljubezniv do vsakega človeka, stori dobro vsakemu. Nikoli ne vračaj hudega za hudo. V odnosih do ljudi bodi vedno plemenit. Pazi, da vedoma nikogar ne razžališ. Prizadevaj si, da boš v ljubezni v vsem posnemal Jezusa, ki je pot, resnica in življenje.
Ne govori veliko, govori samo resnico. Pazi nase, da ne boš zaklel ali izgovoril grde besede.

molitev za beatifikacijo:

Gospod Bog, Tvoj služabnik Janez Frančišek Gnidovec se je iz ljubezni do Tebe nesebično ves žrtvoval za uboge. Poveličaj ga s čudeži da mu bo Cerkev dodelila čast oltarja in nam bo močneje zasvetil njegov zgled.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

LETA 1897 ROJEN JOŽEF KRAMAR - CRAMARO

BENEŠKI DUHOVNIK, NARODNI IN KULTURNI BUDITELJ († 1974)

Rodil se je leta 1897 v Platišču v Benečiji, leta 1923 je postal duhovnik in služboval po raznih krajih, povsod se je neustrašeno boril za pravico svojih rojakov, da častijo Boga v maternem jeziku. Deset let je bil vikar v Osojanih, kjer je vzljubil rezijanske vernike, občudoval njihovo govorico in sklenil, da jim v spomin zapusti poljudno veroučno knjigo. Leta 1927 je v Gorici izšel rezijanski katekizem z naslovom To kristjansko učilo po rozanskeh. Bevkov Čedermac, ki pogumno nastopa pred škofom in prefektom v Vidmu, je Jožef Kramar.

LETA 1907 ROJEN MIHA POTOČNIK

PRAVNIK, PLANINEC, ALPINIST IN GORSKI REŠEVALEC († 1995)

"Biti hribovec je zanj od vsega začetka pomenilo biti telesno usposobljen in duhovno zrel, iskati in zajemati najvišjo in najglobljo modrost v skalah, biti slovenski alpinist, in to je bil Miha Potočnik z dušo in srcem, pa živeti, dihati z ljubimi domačimi gorami in slovenskim človekom ter si na vso moč prizadevati, da bi bili v njih vsaj enakovredni tujim alpinistom." Tako je knjigi Stoletje v gorah (Cankarjeva založba, Ljubljana 1992) zapisal France Vogelnik o Mihu Potočniku. Rodil se je v osrčju naših lepih gora in njim je posvetil vse svoje življenje. O tej svoji "nori" zaljubljenosti pravi: "Ne razumejo nas, ki hodimo po prepadnih gorah, kajti težko je doumeti in še težje povedati, kaj nas tja žene in kaj imamo od tega. Doživlja človek in čuti, pa ne more povedati, kakor bi rad; beseda je kakor z verigo prikovana. Kdor pa zaide v naš svet, ta nas razume brez besede."

več:
S. Čuk, Miha Potočnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče, 9 (2007), 32-33.

LETA 1914 UMRL STEVAN MOKRANJAC,

SRBSKI DIRIGENT IN SKLADATELJ, USTANOVITELJ SRBSKE GLASBENE ŠOLE (* 1856)

Stevan Mokranjac je najprej študiral matematiko, potem pa se je posvetil glasbi. Po diplomi je deloval kot zborovodja Beograjskega pevskega društva ter kot profesor na gimnaziji in v bogoslovju. V ospredju njegove glasbene ustvarjalnosti je 15 rukoveti (venčkov), zborov a capella, zasnovanih na ljudskem melosu, ker je začutil lepoto ljudskih motivov. Enako močno deluje tudi Mokranjčeva duhovna glasba, zgrajena na tradicionalnih napevih srbskega cerkvenega petja.

LETA 1923 ROJEN P. MIHA ŽUŽEK

DUHOVNIK, JEZUIT, TEOLOG IN PUBLICIST († 2008)

"Vsekakor si težko zamišljam, kako bi umiral v topli in mehki postelji. Ne bi bilo v skladu z mojo avanturistično naravo... Morda pa je največje junaštvo ravno počasno umiranje v postelji, vdano sprejeto? Obiskal sem umirajočega prelata Jožeta Šimenca. 'Čutite bolečine?' sem ga vprašal. Prijazno se je nasmehnil: 'Ko boste imeli svojega raka, boste že vedeli.' Naj bo tako ali drugače, pomembno je le eno: S smrtjo se vse šele začne. Šele po njej bomo - sredi vsega." To so zadnje vrstice knjige, v kateri pater Miha Žužek pripoveduje zgodbo svojega razgibanega življenja. Dal ji je pomenljiv naslov SREDI VSEGA. "Živel sem sredi vsega. A vse, to je res vse! To je Big Bang, to je nastanek Zemlje, ohladitev njene skorje, pojav življenja in človeka, pojav greha in odrešenja." Bog mu je dal veliko talentov, ki jih ni zakopal, temveč je z njimi "kupčeval". Dal mu je tudi priložnost za "največje junaštvo" - počasno umiranje v postelji -, ki ga je izbojeval na današnji dan v duhovniškem domu v Ljubljani.

več:
S. Čuk, Pater Miha Žužek. Vsakdo je edini vladar svojega vesolja: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2008), 34-35.

nekaj njegovih misli:

Ne bojmo se ne Boga ne Kristusa ne Cerkve. Bojmo se nič. Če nam je prav ali ne, je naše življenje vožnja na vse - ali nič.
Pametnim ljudem je vsaka ura in vsak dan dragocen božji dar. Vsak dan jim je ena opeka za zgradbo večnosti.
Kdor se zjutraj daruje Bogu, bo ves dan živel v zavesti, da je njegov dan velik dan.
Ljudje razumejo, da jim ne sme primanjkovati joda, kalija, proteinov... Zdi pa se jim kar možno, da bi shajali brez Boga.
Besede so seme, iz katerega klijejo misli, dejanja, dogodki, zgodovine, bodočnost, večnost.
Krst je šele novo, pravo življenje. Svoja leta bi morali pravzaprav šteti od krsta ... Sploh pa ne bi smeli šteti let, temveč le stopnje, do katerih se je novo življenje v nas razcvetelo.
Pogumno vstopimo v velikonočno skrivnost, ne bojmo se velikih zamahov usode, saj iz nas delajo velike ljudi. Bojmo se le zaspanosti, zaradi katere preslišimo tako sovraštvo velikega petka kot najmogočnejše grmenje prihajajoče pomladi - velikonočno alelujo.
več:

LETA 1924 ROJEN BRUNO HARTMAN

literarni in gledališki zgodovinar, dramaturg, bibliotekar, prevajalec in publicist († 2011)

Rodil se je v Celju in njegova življenjska pot je bila razgibana, saj so ga zanimala številna področja: izobraževanje, znanost, kultura. Na ljubljanski univerzi je študiral slavistiko, francoščino in primerjalno književnost. Nekaj let je bil profesor učiteljišča in gimnazije v Murski Soboti, nato je poučeval na mariborskem učiteljišču. Zelo ga je zanimalo gledališče, ljubljanska Drama, Slovensko narodno gledališče v Mariboru in Slovensko ljudsko gledališče v Celju. Leta 1965 je postal ravnatelj Študijske knjižnice Maribor (kasneje Univerzitetne knjižnice Maribor), ki jo je vodil do upokojitve 1989. Razumel je, da knjižnica potrebuje sodoben informacijski razvoij, zato se je v Mariboru povezal s strokovnjaki univerzitetnega računalniškega centra, za posege na področju informatizacije knjižnice. Tako je mariborska študijska knjižnica s pridobitvijo nove zgradbe postala ena najsodobnejših knjižnic v tem delu Evrope in zgled vsem drugim knjižnicam. Iskal je tudi povezave z mnogimi evropskimi, knjižnicami, pod njegovim vodstvom je mariborska knjižnica prerasla v univerzitetno ustanovo evropske ravni, ki je nastajajoči mariborski univerzi predstavljala eno glavnih opor. Predaval je tudi na katedri za bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vse življenje se je tudi posvečal literaturi, napisal je dokrtorsko disertacijo Celjski grofje v slovenski dramatiki, tudi prevajal je (Hemingway, Cronin, Remarque), pisal o kulturnih vprašanjih in nekaterih celjskih avtorjih (Novačan, Levstik), urejal Dialoge, revijo Knjižnica (1974–1979) in ostal v stiku z gledališčem kot kritik in dramaturg.

LETA 1928 ROJEN TONE PAVČEK

PESNIK, ESEJIST, PREVAJALEC IN UREDNIK († 2011)

Rojen na Dolenjskem, v Šentjuriju pri Mirni Peči, kjer je živel do svojega šestnajstega leta. Po prvem razredu so ga dali v Ljubljano (v marijanišče in kasneje v frančiškanski konvikt). V Ljubljani je končal klasično gimnazijo in diplomiral na pravni fakulteti (1954). Dejaven je bil na časnikarskem področju, tudi novinar in urednik na RTV Slovenija, ravnatelj mladinskega gledališča in urednik Cankarjeve založbe, tudi presednik Društva slovenskih pisateljev, od leta 2001 tudi član SAZU. Leta 1953 je skupaj s Kovičem, Menartom in Zlobcem izdal Pesmi štirih. Lahko rečemo, da je vse, kar je razmišljal, povedal, napisal ... , naredil v verzih. Zanj je bila osnova valovanje, valovanje morja ali dolenjske pokrajine, tak je bil njegov slog, tak človek je bil, vse je najprej zvenelo v njem. Verz je bil njegova zgoščena misel, njegovo igranje, njegova poezija, njegovo življenje ... Veliko je tudi prevajal rusko poezijo 20. stol. (Ahamatova, Cvetajeva, Jesenin, Majakovski in Pasternak)

več:
B. Rustja, Pesnik in prevajalec Tone Pavček. Po sinovi smrti se mi je zdelo tudi pesnenje nesmiselno: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1998), 6-10.

nekaj njegovih misli (verzov):

Vse je na svetu za kaj. / Vojaki za boj in za marše, / raj, da se rima na maj, / otroci, da starajo starše.
To, da gremo v stolpnicah ali po cesti brezbrižno drug mimo drugega, je mogoče še hujše kot to, da ranimo svoje.
Življenje je vse mogoče: so klanci in ravne poti. Po bližnjicah se ne pride daleč. Treba je iti navkreber, v klanec, premagovati težave.
Rane prizadeva človeška neumnost, ki se imenuje oholost, kot da si več od drugega, čeprav smo vsi enako božji in enako človeški, enako majhni in hkrati veliki in vsi enkratni.
Odkriti moramo sposobnosti otroka in jih razvijati. Vsakemu moramo dati vedeti, da je lučka. Treba ga je spodbuditi, da sveti - v tem je čar.
So stvari, ki so večne in jih ne moremo spremeniti. Tudi otroške narave ne. Poskrbeti moramo le, da imamo otroke radi, da od njih lahko črpamo radost do življenja, sokove mladosti, prešernost.
Presoja, kaj je pomembno, je relativna. V mojih očeh je, denimo, pomembno, koliko si v ravnovesju s sabo, z razumevanjem sveta, samega sebe in svojih bližnjih.
Na svetu si, da iščeš sonce. / Na svetu si, da greš za soncem. / Na svetu si, da sam si sonce / in da s sveta odganjaš sence.
Vzgaja se samo s srcem, nasmehom in ljubeznijo. Če otrok čuti, da ga ima nekdo rad, je to najboljša vzgoja. Če ga pa imaš preveč rad, ga razvadiš in vse zavoziš.
Med lici in poklici / gospoda je in raja, / a malokdo v resnici / je to, kar se izdaja.
Menim, da človek v smrti ni sam, ampak čuti prisotnost tistih, ki jih ima rad. Ljudje, katerim je živim ali mrtvim izkazoval svojo ljubezen, so v poslednji uri z njim.
Vsaka mama je prava mama, / dana za srečo in na veselje. / Prava. In ena sama. / Za vse življenje.
Vsak človek je zase svet, / čuden svetal in lep / kot zvezda na nebu ... // Vsak tiho zori, / počasi in z leti, / a kamor že greš, vse poti / je treba na novo začeti.
Pravo oko po resnici zrcali / pravo sliko sveta. / Pravo oko je tudi tako z očali, / a z dioptrijo srca.
Prava beseda veliko zaleže / in žal besede ni treba zanjo. / A treba je, da si je vreden. / Seveda kot mož beseda. / Potem postaneš radobeseden / in beseda tvoja soseda.
Vprašanje večnosti je temeljno vprašanje. Stoji v isti vrsti kakor vprašanja, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, čemu živim?
Nič, kar se rodi, ni večno, / naj bo svoj kratek čas srečno! // Rod je za rodom bil ziban / v zibki. Zdaj zibke so žrtve / napredka. Prazne in mrtve. / Svet pa je pust in zariban.
Staro malo zdaj velja. / Spraznjenost sedi za mizo. / V kotu bogkovem brblja / neutrudni televizor.

LETA 1929 ROJEN JANEZ MENART

SLOVENSKI PESNIK IN PREVAJALEC († 2004)

Rodil se je 29. septembra 1929 v Mariboru, mladost je preživljal v Ljubljani, kjer je hodil v osnovno šolo in gimnazijo, leta 1956 pa je diplomiral na FF iz slavistike in primerjalne književnosti. Kasneje je bil dramaturg pri Triglav filmu in prevajalec na RTV, od leta 1979 je bil zaposlen pri založbi Mladinska knjiga. Izhodišče njegove poezije je romantični človek, ki doživlja neskladnost sveta, kar izraža z ironijo in satiro. Leta 1953 je skupaj s Cirilom Zlobcem, Tonetom Pavčkom in Kajetanom Kovičem izdal Pesmi štirih, potem pa sledijo njegove samostojne zbirke: Prva jesen, Časopisni stihi, Bela pravljica, Semafori mladosti; Srednjeveške balade, Pod kužnim znamenjem, Srednjeveške pridige in balade. Od junija 1983 je bil tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

več:
S. Čuk, Janez Menart (1929-2004): Obletnica meseca, v: Ognjišče, 9 (2019), 44-45.

njegovi verzi:

Na slednji rojstni list pečat je dan: / oblast, lepota, slava, znanje, čast, / bridkosti, muke, delo, sreča, slast / vse je slepilo, vse zaman. Zamišljeno me zro oči / in vprašajo:
Sem jaz res ti? / In trezno pravi mu moj jaz: / Jaz nisem ti, ti nisi jaz; / jaz sem le jaz, ki se mi zdi; / in ti si jaz le za ljudi; / a pravi jaz je dan za dnem / uganka meni in ljudem.
A človek je že tak: če kdo ga hvali, / potem v tej hvali najprej sebe gleda. / Ob šali pa, ki ga lahko užali, / pogleda najprej na soseda.
Kdor nima nobene fantazije, kdor nima domišljije, kdor vidi pri očalih samo očala in pri stropu samo strop - ta ne bo nikdar pisal dobrih pesmi.
Pravice ni in je nikdar ne bo, / velike ribe zmerom majhne žro. // Svobode ni - svoboden je le duh, / a duh je v mesu, ki presnavlja kruh. // Resnica je - a v vseh stvareh tiči / tako globoko, da se v njih zgubi.
Žlica je vse premalo, / da bi hranila sanje: / čustvo preveč je sejalo, / misel premalo žanje.
O, čudežni dnevi mladosti, / dehteči in čisti! / Vse zmelje se v mlinu bridkosti. / Le luna in večnost sta isti.
Pa naj je včasih bilo res hudo, / nič mi ni žal, saj je moralo biti, / včasih je prav, da stemni se nebo, / da se navadimo sonce ljubiti

LETA 1971 UMRL LUDVIK MRZEL

PISATELJ, PESNIK IN PUBLICIST, ŽRTEV TABORIŠČ TOTALITARNIH SISTEMOV (* 1904)

Pesnik Ludvik Mrzel je kot gimnazijec sodeloval v rudarski stavki v Trbovljah in bil zato izključen iz šole. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in bil zaradi odpeljan v italijanska in nemška taborišča. Po vojni je bil na dachavskih procesih obsojen na 12 let zapora, od tega je sedem let prebil na Golem otoku. Za njegovo najboljše delo velja zbirka novel Bog v Trbovljah (1932). V njih je pisatelj izrazil svoje razočaranje nad marksizmom in komunizmom, nad katerima je bil kot dijak in študent tako navdušen.

LETA 1993 UMRL MATEJ BOR

VLADIMIR PAVŠIČ, PESNIK IN PISATELJ (* 1913)

Pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec Matej Bor (pravo ime Vladimir Pavšič) je izdal številne pesniške zbirke. Veliko pozornost je vzbudila zbirka Sled naših senc (1958), v kateri je objavil ciklus Šel je popotnik skozi atomski vek, pesmi strahu nad tem, kar nam utegne prinesti atomska doba. Obsežno je njegovo prevajalsko delo; posebej velja omeniti njegove odlične prevode Shakespearovih dram, pri čemer je nadaljeval delo Otona Župančiča.

LETA 1996 UMRL ANTON TRSTENJAK

DUHOVNIK, FILOZOF, ANTROPOLOG, PSIHOLOG IN TEOLOG (* 1906)

"Vsako stvar, ki jo delam, delam kot duhovnik. Tudi znanstveno delo. Kajpada s tem ni rečeno, da tudi vsebinsko vnašam vanj neke teološke stvari. Ravnam se po metodičnem principu znanstvenih zvrsti: v psihologiji sem samo psiholog, če bi pisal filozofijo, bi se držal izključno filozofskih metod, če bi pisal teologijo, bi bil samo teolog," je povedal filozof in psiholog profesor dr. Anton Trstenjak, ko je bil novembra 1971 prvič "gost meseca" v našem Ognjišču (drugič se je našemu povabilu odzval ob svoji sedemdesetletnici januarja 1976). Pisal je ogromno; njegove knjige in članke lahko razvrstimo v pet ali šest glavnih skupin: psihološka, antropološka, filozofska, kulturološka, narodnostna ter teološka dela (edino večje povsem teološko delo je knjiga duhovnih vaj za duhovnike Da bi bili z Njim, Tinje 1975). Dobra polovica vseh njegovih knjig je s področja psihologije. Povečini so znanstvena, namenjena predvsem strokovnjakom, preprostejše bralce pa je znal čudovito nagovoriti s svojimi poljudno strokovnimi knjigami življenjske psihologije, kakor jih je imenoval sam. Naštejmo te knjige, ki so v zelo visokih nakladah izhajale pri celjski Mohorjevi družbi: Med ljudmi (1954), Pota do človeka (1956), Človek v ravnotežju (1957), Človek v stiski (1960), Če bi še enkrat živel (1964), Človek samemu sebi (1971), Človek in sreča (1974). O teh knjigah je dejal: "Znanstvenik mora dajati nekaj tudi za življenje in mislim, da so ravno te knjige dale to, kar morda kdaj kdo v mojih predavanjih pogreša."

več:
S. Čuk, Anton Trstenjak. Bogato življenje v znamenju človeka: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

Sodobni človek ne išče in ne priznava več Boga ozvezdij in vsemirskih daljin, temveč hoče Boga neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote človeških src.
Religijo bratstva lahko uresničuje samo družba, sredi katere stoji On, v katerem "se je razodela dobrotljivost in ljubeznivost Boga, našega Odrešenika"; samo družba, ki stoji v znamenju Sina človekovega.
Neskončna Božja dobrota je tako rekoč nevidna spremljevalka in sopotnica vsakega dobrega človeškega dejanja; vsako dobro človekovo dejanje je tako rekoč pečat, žig, znamenje Božje dobrote na človeku.
Noben blagoslov in nobena človeška in Božja oblast ne more zagotoviti trdnosti zakona, če zakonci vse življenje vsak dan ne sodelujejo enako goreče, kakor so takrat, ko so drug drugega snubili.
Vse smo storili za vzgojo otroka, za lastno vzgojo pa nič ali malo. Zato smo otroka tudi "preveč" vzgojili, sebe pa premalo.
Starši, ki zahtevajo od otrok pokorščino, se navadno premalo zavedajo temeljne zakonitosti: pokorščina je odgovor na ljubezen.
Starši se zelo motijo, če mislijo, da morajo "za vsako ceno zmagati". Prava vzgojna zmaga je pridobitev otroka za svoje vzore, da jim sledi.
Vse, kar je odločilnega in velikega, govori iz tišine, iz dna duše, ne pa z jezikom in glasovnim hrupom.
Ljudje potrebujejo Boga neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote in modrosti človeških src.

LETA 2011 UMRL LOJZE SLAK

HARMONIKAR, LJUDSKI GODEC, VODJA ANSAMBLA in AMBASADOR CVIČKA (* 1932)

Doma v vasi Jordankal blizu Mirne Peči na Dolenjskem, v družini z desetimi otroki. Mladost je zaradi mamine bolezni preživljel pri stari mami na Malem Kalu, in stric Ludvik, vaški godec na diatonični harmoniki, ga je spodbujal, da se je Lojze, še preden je odšel v šolo, naučil igrati številne pesmi. Ko je bil star petnajst let, je že igral na porokah in po njegovih besedah je bila to najboljša glasbena šola. Z nastopom na javni radijski oddaji Pokaži, kaj znaš (1957) je kot samostojni godec prepričal strokovno javnost in laike. Leta 1959 je s še tremi svojimi brati ustanovil Ansambel bratov Slak, ki je deloval do leta 1961. Lojze se je zaposlil v Ljubljani, kjer je spoznal svojo ženo Ivanko, in v zakonu sta se jima rodila dva sinova.Leta 1964 je z Nikom Zlobkom in Cirilom Babnikom (kasneje ga nadomesti Franc Sever) ustanovil instrumentalni trio Lojzeta Slaka. Isto leto so posneli tudi prvo ploščo, za pravi začetek ansambla Lojzeta Slaka pa velja začetek sodelovanja z vokalnim kvintetom Fantje s Praprotna iz Selške doline – rojena je bila skupina, ki je zapisala novo poglavje v izročilo slovenske narodno zabavne glasbe. V letih1965-70 so pri Jugotonu prodali osem albumov (čez milijon izvodov), Leta 1970 so bili na prvi turneji med slovenskimi izseljenci v ZDA in Kanadi (ki so jih ponavljali vsakih pet let). Leta 1972 so se odpravili na dvomesečno turnejo po Avstraliji, gostovali so še v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Zahodni Nemčiji in Švici. (...) V devetdesetih so začeli pripravljati oddajo Boš videl, kaj dela Dolenc 1994 so praznovali 30-letnico ansambla z dvakrat razprodanim koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (podobno čez deset let ob 40-letnici). ... Lojze Slak je svoj zadnji koncert odigral 16. decembra 2010, v Cankarjevem domu v spomin na preminulega prijatelja in kitarista v ansamblu, Milana Ferleža.

več:
F. Bole, Ansambel Lojzeta Slaka: Glasba, v: Ognjišče 9 (1973), 42-45.
M. Erjavec, Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka: Na obisku, v: Ognjišče 9 (2021), 76-78.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

28. september

LETA 1762 ROJEN MIHAEL ANDREAŠ

KOROŠKI LJUDSKI PEVEC (BUKOVNIK) IN TKALEC († 1821)

Matija Ahacel je s Slomškovim sodelovanjem leta 1833 izdal Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, prvo slovensko posvetno pesmarico z notami. Koroške pesmi so izpod peresa Mihaela Andreaša, ki je bil po poklicu tkalec. Sam se je naučil brati in pisati slovensko in nemško. Bil je cerkveni pevec, a ni poznal not. Med njegovimi pesmimi, objavljenimi v omenjeni zbirki, je zelo zanimiva pesem Razvujzdan svet.

LETA 1831 ROJEN FRAN LEVSTIK

PESNIK, DRAMATIK, KRITIK IN JEZIKOSLOVEC, († 1887)

Fran Levstik se je rodil v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah. Gimnazijo je končal v Ljubljani, študiral bogoslovje v Olomoucu, na Dunaju je hotel študirati tehniko, a se je kmalu vrnil domov, kjer je bil domači učitelj, nato tajnik tržaške Slavjanske čitalnice, urednik lista Naprej, 1864–65 je bil prvi tajnik Slovenske matice, dve leti je delal pri Wolfovem slovarju, 1870 na Dunaju izdajal list Pavliha, ... Kulturne osnove slovenstva je prenovil in jih izoblikoval po meri 19. stoletja. Z deloma Popotovanje iz Litije do Čateža (1858), Napake slovenskega pisanja in z različnimi kritičnimi spisi je postavil slovstveni program, ki je bil temelj našemu literarnemu ustvarjanju v 19. stoletju, čeprav je bil odmaknjen od sočasnih evropskih kulturnih iskanj. Najbolj znana je njegova folklorno-realistična povest Martin Krpan. To "parabolo o večni nehvaležnosti vladarjev do požrtvovalnega in velikodušnega ljudstva" odlikuje klena ljudska govorica, delo je primer uresničitve njegovih literarnih načel in napotkov za pisanje proze.

več:
S. Čuk, Fran Levstik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1991), 67.

nekaj njegovih misli:

V življenju vsakega človeka sta oče in mati dve najvažnejši osebi, ker mati prve besede poklada otroku na jezik in prve misli mu cepi v srce. Ona budi v njem prve čute, njena ljubezen je prvo sonce, katero mu dušo tako dobrotno greje. Oče pa je njegov prvi učitelj, kar se tiče uma, njegov prvi zakonik, razlagajoč mu, kaj je prav in kaj ni.
Nepokojni vi ljudje! V daljno, strmo visočino, / v temnih brezen globočino, / hrepenijo vam želje. / Eno pak potrebno je: / skrbi zase, ljubi brata, / dvigni ga, odpri mu vrata / in sodnik naj bo srce.
Na široko po slovenski zemlji je navadno, da se meče na tako mesto, kjer je kdo za nesrečno smrtjo umrl, vejica ali kamen ter se govori: »Bog se usmili tvoje duše!« Lepo je, da se miluje še po smrti človek, ki je moral nehotoma zapustiti zemljo, morda še mlad in željan sveta in života, negotov za popotovanje do neznane dežele, ki se je boji vsak.
Ljubezen meč je, ki hladi in reže; / in kdor je kdaj okusil ost njegovo, / ko v luč metulj tako on sili v mreže.
Ne boj se sovražnikov, a prijatelja se varuj, ki vedno pritrjuje.
Dve naši roki v dajanje, dve naši roki v jemanje.
Eno je potrebno le: / skrbi zase, ljubi brata, / dvigni ga, odpri mu vrata, / bodi ti vodnik srce!
Ljubezen meč je, ki hladi in reže; / in kdor je kdaj okusil ost njegovo, / ko v luč metulj tako on sili v mreže.
Brez boja se ne da živeti, / dokler ogreva žile kri, / vihar vsi dnevi so na sveti, / vihar nemirne so noči.
Iz tega na zemlji premnogo rodi se gorje, / ker umu brezum nastavlja vedno roge.
Verjemi svojim besedam, a druge tudi premisli, / ne bodi tujega lačen, a svoje imej v čisli.
Kličemo vsak dan v molitvi: Reši nas zlega! / A tiho si mislimo: Udri tega in tega!

LETA 1880 rojen STANKO PREMRL

DUHOVNIK, SKLADATELJ IN GLASBENI PEDAGOG (u 1965)

"Slovenska cerkvena glasba je nedvomno najbolj ponosna na skladatelja Stanka Premrla, ki je imel 55 let vodilno vlogo v naši cerkveni glasbi. V tem času je bil ne samo eden najplodovitejših slovenskih cerkvenih skladateljev, temveč tudi velik glasbeni pedagog, glasbeni pisatelj in glasbeni organizator, duša vse cerkvene glasbe v Sloveniji." Skladatelj, doma iz Šembida (Šentvid) nad Vipavo (današnji Podnanos) je v svojem plodovitem življenju napisal veliko cerkvenih pesmi, med katerimi, so nekatere postale "ljudske". Naj omenimo: Do Marije, Kristus je vstal, O srečni dom nad zvezdami, Pozdravljena, Mati dobrega sveta. Napisal je tudi veliko število svetnih skladb, med katerimi je najbolj znana Zdravica, ki velja za najboljšo uglasbitev tega Prešernovega besedila. Ustvarjal je tako rekoč do konca svojega življenja, ob slovesu so mu zapeli njegov čudovito lepi rekviem - latinsko mašo za rajne.

več:
S. Čuk, Stanko Premrl: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2005), 40-41.

LETA 1887 ROJEN AVGUST PIRJEVEC

LITERARNI ZGODOVINAR, PREŠERNOSLOVEC († 1943)

Pisatelj Vladimir Bartol v svojih spominih (Mladost pri Svetem Ivanu) pripoveduje, da je mladi profesor dr. Avgust Pirjevec "čez noč povzročil, da nam je slovenščina postala važen predmet". Ta profesor je bil odličen prešernoslovec: veliko je pisal o Prešernu in sodobnikih in uredil je Prešernovo zbrano delo (1929).

LETA 1895 UMRL LOUIS PASTEUR

FRANCOSKI MIKROBIOLOG IN KEMIK (* 1822)

Louis Pasteur, eden največjih znanstvenikov 19. stoletja. Slaven je postal s svojimi odkritji, kot cepivi proti steklini, mrzlici, koleri. V Parizu je osnoval znamenito ustanovo, ki še danes nosi ime po njem. Ta veliki znanstvenik je bil globoko veren mož.

nekaj njegovih misli:

Vse, kar delaš, to delaj z vsemi močmi. Pogled imej vedno uprt kvišku. Preiskuj, kaj je neznano. Trudi se za to, da vedno napreduješ.
Zdi se mi, kot da bi nekaj ukradel, če bi preživel dan v brezdelju.
Jaz sem učenček, ki ga je Bog prijel za roko in ga vodi, da bi odkril katero od neštetih skrivnosti, ki jih je bil On položil v naravo.
Če ima človek svojo mater v nebesih, potem je že tri četrtine njegove duše tam gori

LETA 1902 ROJEN JOŽEF POGAČNIK

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT, PESNIK (*1980)

"Kako naj na kratko zajamem vaše življenje?" je dejal ob zadnjem slovesu od nadškofa Jožefa Pogačnika 28. marca 1980 v ljubljanski stolnici njegov dolgoletni pomožni škof Stanislav Lenič. "Mislim, da bi najbolje zadel bistvo vašega celotnega poslanstva med nami, če bi se omejil na eno: da ste namreč v skladu z naukom koncila imeli oznanjevanje evangelija za glavno nalogo vsega svojega življenja, najprej duhovniškega, nato škofovskega." Božjo besedo je oznanjal z izbrušeno človeško besedo, saj je bil po srcu pesnik, ki se je, ko je zorel, sklonil k resnici in znanosti.

več:
S. Čuk, Nadškof Jožef Pogačnik zvesti služabnik Besede: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2002), 82-83.
S. Čuk, Jožef Pogačnik (1902–1980): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2020), 67.

nekaj njegovih razmišljanj:

Kaj naj vam naročim za slovo, dragi verniki? Nič drugega, kakor to troje, kar sem vam skoro pri vsaki pridigi priporočal: molitev, mašo in pogostno obhajilo. Kar je za telo dihanje, je za dušo molitev. Ne začnimo dneva, ne da bi se Bogu kratko priporočili za srečen dan. Zvečer se vsaj kratko Bogu zahvalimo, da smo dan srečno preživeli. V vsakdanjih križih in težavah se navadimo, da kratko priporočimo Bogu.
Križ, zadostna molitev, odpoved, pokora so bistvene sestavine krščanstva; kjer teh vrednot ni ali so prisotne le površno, se zamajejo temelji naše vere.
Božja zvestoba! Kako jo občudujejo psalmi, malokatero božjo lastnost tako. Zgodovina starega božjega ljudstva je končno le pretresljiv popis božje zvestobe in človeške nezvestobe. Z novozaveznim ljudstvom ni bolje.
Človeška nezvestoba! Saj ni treba naštevati. Seveda smo vsi vsak dan Bogu nezvesti, ker tičimo v zlu. Mislim pa tu posebej na nezvestobo, ki ustvarja nered tudi v našem družbenem sožitju.
Božje kraljestvo raste iz malega. Iz drobnega gorčičnega zrna zraste veliko drevo. Kakor začetek krščanstva, tako raste tudi vsaka njegova prenova iz malega, iz peščice ljudi in iz ponižnega, drobnega dela.
Bolj kot demokratičnost je treba v Cerkvi poudarjati bratstvo. Najvišji zakon v Cerkvi pa je ljubezen.
Mladina je bodočnost. Verna mladina bo ohranila vero za bodoče rodove. Verna mladina bo v množici mladega rodu pač majhna čreda, o kateri je govoril Kristus; ta mala čreda ima in bo imela nalogo, da je kvas za druge vernike.
Velike reči zorijo v tihoti. Vaše klene osebnosti se bodo skovale v ponižnem prizadevanju za lastno notranjo rast, ki mora dozoreti do možate zrelosti. Pripravljajte se na to, da bo vsak izmed vas na svojem bodočem mestu dosleden pričevalec za evangelij.
Živimo v Marijini dobi. Zato je gotovo, da Bog hoče dati Jezusa današnjemu svetu zopet po Mariji, kakor ga je nekoč pripeljal na svet po Mariji.
Smo v božjih rokah in to so dobre roke in mi vemo, da bo Bog vodil svet tako, kakor je najbolje za njegovo slavo in blagor stvari.
Vzel si, Kriste, glasno bol, / v svojih rokah jo obrnil - / pa jo zopet meni vrnil - / kakor prt Veroniki.
Varuj, Bog, me zdaj oblaka, / ki bi notranjo mi luč zakril. / Srce moje le na to še čaka, / da se čas bo v večnost mi prelil, / v večnosti pristan / čoln moj je naravnan.
Narod mora najprej sebe poznati, šele potem se more sebe zavedati. Zato ni dovolj, da naša narodna svojstvenost v nas podtalno živi, ampak živeti mora zavedno. Šele potem bomo narod-mož in ne narod-otrok, ki težkih časov ne preživi.
Križ, molitev, odpoved, pokora so bistvene sestavine krščanstva; kjer teh vrednot ni ali so prisotne le površno, se zamajejo temelji naše vere.
Kako je to, da si prav ti, Marija z Brezij, v vseh srcih? Ti edina, kjer se spočije, kdor govori slovensko. Da, prav zato, ker si naša, naša, naša. Kdor ve, kaj je naše, ve, da si ti naša.

LETA 1910 ROJEN CIRIL KOSMAČ

PRILJUBLJENI PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC († 1980)

"Zmeraj pravim, da je poglavitno pisateljevo delo in ne njegovo življenje. Vendar moram odkritosrčno priznati, da tudi mene zanima življenje pisatelja, čigar knjigo berem," je dejal Ciril Kosmač, eden naših najboljših novelističnih pisateljev. Rodil se je na Slapu ob Idrijci, šolo je obiskoval v Gorici in Tolminu, kjer je opravil malo maturo. Ker je sodeloval v organizaciji TIGR, je bil kot eden prvih Slovencev aretiran, vendar so ga leta 1931na tržaškem procesu oprostili zaradi mladoletnosti. Prebegnil je v Ljubljano, kjer je sodeloval pri različnih organizacijah in časopisih. Nato je odšel v Francijo, kjer je deloval bolj politično. V Franciji je bil kot štipendist francoskega zunanjega ministrstva, v Parizu pa je delal na jugoslovanskem veleposlaništvu. Med vojno je bil v partizanih, po njej pa urednik in dramaturg pri Triglav filmu. Od leta 1961 pa je bil član SAZU. Kosmača uvrščamo v povojno slovensko pripovedništvo, in sicer v socialni realizem. V njegovih novelah je motiv smrti prevladujoč motiv. Najraje pripoveduje o rodnih krajih, o stiskah in upanju, o sebi in ljudeh okoli sebe, o ljubezni do domačega kraja in o raznarodovalnih pritiskih tujcev, o dobrih, malih čudakih z velikimi srci, o drobnih srečah in velikih nesrečah. Pripoveduje z značilnim humorjem, fantastičnimi, grotesknimi in avdiovizualnimi prvinami, slogovno mojstrsko in modernistično. Njegov miselni svet je zgrajen vertikalno, v razsežnostih domišljijskega sveta in ne v ravnini opisne resničnosti. Njegove prispodobe so zakoreninjene v ljudski jezikovni kulturi. Kosmač je bil zaljubljen v svojo dolino. Vedno je govoril, da so njegovi domači ljudje umetniške besede vredni junaki in ovekovečil jih je v svojih pripovedih, romanih in na filmskem platnu.

več:
S. Čuk, Ciril Kosmač: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2010), 84-85.
K. Kalan (Alja Napotnik). Ciril Kosmač, Slap ob Idrijci: Mojstri besede, v: Ognjišče 1 (2009),78-79.

njegova misel

Pelin je grenak, žajbelj je grenak, encijan je grenak, rutica je grenka, brinje je grenko. Vse, kar ima kaj zdravja in moči v sebi, je grenko. In tudi življenje, ki je kaj vredno, je grenko.
Brati je treba, da si razširiš obzorje.

očetova spodbuda Cirilu na Poti v Tolmin

Ali ne bi bilo to vredno napisati..." je vzkliknil oče. "Vidiš, včasih beremo razne povesti, pa kar vidimo, kako je vse iz trte izvito, kakor se reče. Posebno z ljubeznijo večkrat tako opletajo... tako jo vlačijo sem in tja in jo vsiljujejo, da bi človeka pretresli... Vse je izmišljeno... Tukaj pa leži na tleh živa resnica, pa ni nikogar, da bi jo pobral.

spomin hčerke Nanče

Ta človek samosvoj in samo svoj, mehka duša, vedno z iskrico humorja v svetlih modrih očeh, je bil najin (njen in bratov) ljubeči oče, vzornik, zaupnik, prijatelj.

LETA 1914 UMRL STEVAN MOKRANJAC

SRB. SKLADATELJ, USTANOVITELJ SRBSKE GLASBENE ŠOLE (* 1856)

LETA 1920 ROJEN JOŽE KOLOŠA-KOLOŠ

UMETNIŠKI FOTOGRAF († 1998)

Prve korake v svet fotografije je Jože Kološa napravil v ateljeju svojega očima v Murski Soboti, leta 1943 je dosegel naslov mojstra fotografije. Po vojni je deloval v Prekmurju do leta 1958, ko se je preselil v Koper, kjer je bil vodja fotoslužbe v Tomosu. Kot svobodni fotograf je leta 1972 ustanovil mednarodno kolonijo Koštabona (Umiranje vasi), leta 1976 pa pripravil potujoče fotografske razstavo po istrskih vaseh. Pomembno je prispeval k razvoju umetniške fotografije krajinskega in socialnega žanra.

LETA 1971 UMRL LUDVIK MRZEL

PISATELJ, PESNIK IN PUBLICIST, ŽRTEV TABORIŠČ TOTALITARNIH SISTEMOV (* 1904)

Pesnik Ludvik Mrzel je kot gimnazijec sodeloval v rudarski stavki v Trbovljah in bil zato izključen iz šole. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in bil zaradi odpeljan v italijanska in nemška taborišča. Po vojni je bil na dachavskih procesih obsojen na 12 let zapora, od tega je sedem let prebil na Golem otoku. Za njegovo najboljše delo velja zbirka novel Bog v Trbovljah (1932)V njih je pisatelj izrazil svoje razočaranje nad marksizmom in komunizmom, nad katerima je bil kot dijak in študent tako navdušen.

LETA 1978 UMRL JANEZ PAVEL I.

(ALBINO LUCIANI), ITALIJANSKI KARDINAL, PAPEŽ, BLAŽENI (* 1912)

Leto 1978 je šlo v zgodovino kot "leto treh papežev": 6. avgusta je umrl Pavel VI. in kardinali so 26. avgusta za njegovega naslednika izvolili beneškega patriarha Albina Lucianija, ki si je privzel ime Janez Pavel I. in je s svojim nasmehom brž osvojil srca ljudi, toda Cerkev je vodil samo 33. dni. 29. septembra je svet pretresla vest, da je papež ponoči umrl, zadet od srčne kapi. 16. oktobra smo dobili novega papeža Janeza Pavla II., prvega Slovana na Petrovem sedežu. Ko je mati Terezija 29. septembra 1978 slišala novico o nenadni smrti papeža Janeza Pavla I., je o njem dejala: "Bil je najlepši božji dar. Žarek sonca božje ljubezni, ki sveti v temo sveta... Njegova smrt je skrivnost, ki jo moramo sprejeti, človeških razlag ni. Njegov mimohod je pokazal, kako je Cerkev živa. Bil je človek, vedno poln veselja in ljubezni. Ni veliko govoril - nasmehnil se je in osvojil svet..."

več:

S. Čuk, Papež Janez Pavel I.: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (1998), 62-63.
S. Čuk, Blaženi papež Janez Pavel I.: Priloga, v: Ognjišče 10 (2022), 44-49.

nekaj njegovih misli:

Kakor obstajajo različne knjige, tako obstajajo tudi različni škofje. Nekateri so podobni orlom in krilijo visoko z mojstrskimi spisi. Drugi so kakor slavčki, ki čudovito lepo prepevajo božjo hvalo. Spet drugi so podobni skromnemu kraljičku, ki na zadnji vejici cerkvenega drevesa samo ščeblja in skuša povedati kakšno misel o vseh mogočih tematikah.
Ena sama ladja smo, polna različnih narodov, ki jih več ne ločujejo razdalje ali običaji. Ladja pa je sredi razburkanih valov. Če nočemo doživeti hudih pretresov, velja pravilo: vsi za enega in eden za vse. Vztrajati moramo pri tem, kar nas povezuje, in odklanjati, kar nas ločuje.
Naj povem še, kakšna naj bo vzorna ljubezen do Boga, ki jo živimo sredi sveta. Možje in žene v svetu naj bi imeli peruti, da bi z ljubeznivo molitvijo vzleteli proti Bogu, hkrati pa trdne noge, da bodo ljubeznivo hodili z drugimi ljudmi.
Kristjan bi se moral potruditi, da gleda v vsaki stvari njeno boljšo plat, kar bi morala biti njegova značilnost. Mar evangelij ne pomeni veselega oznanila? Zato je kristjan sam veder in širi vedrino okrog sebe.
Na obličju svojega bližnjega moramo iskati Kristusov obraz. Samo to načelo nam zagotavlja, da zares ljubimo vse ljudi ter premagujemo nepriljubljenost, ideološke razlike in celo navadno človekoljubje.
Svet je treba poboljšati s prizadevanjem za pravičnost in odpravo vseh legel zla? Tako je. Vendar naj začne človek poboljševati sam sebe.
Ljubezen do Boga in ljubezen do ljudi sta sestri dvojčici, ki ena brez druge ne moreta obstajati ... V ljubezni je treba napredovati, ljubezen je čudovito potovanje
Bog, ki bi moral prešinjati vse naše življenje, nam je dejansko postal kakor neskončno oddaljena zvezda, ki se nanjo oziramo samo v nekaterih trenutkih. Mislimo, da smo verni, ker hodimo v cerkev. Kadar pa smo zunaj cerkve, hočemo živeti kot večina tistih, ki ne hodijo v cerkev.
Večkrat je mogoča le ljubezen malega novčiča ... Nikdar me ljudje niso nagnali ali pretepli, mnogi ljudje pa me motijo z močno navitimi radijskimi aparati ali vsaj s cmokanjem pri skupni mizi. Pomagati, kolikor se da, biti prijazen, pokazati razumevanje: to pomeni ljubiti bližnjega.
Verovati se pravi predati se Bogu tako, da spremenimo svoje življenje.
Bistvo krščanstva je Bog, ki ljubi. Kdor tega ne razume, ne razume krščanstva. Božja ljubezen ne obupa in ne mine.

LETA 1994 UMRL VALTER DERMOTA

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, PROFESOR, KATEHET (* 1915)

V Gornji Radgoni rojeni Valter Bruno Dermota je imel zelo razgibano življenjsko pot. Kot srednješolec je vstopil k salezijancem, ki so ga poslali na študij v Rim, zatem je bil nekaj časa doma, med vojno je študiral v Torinu, devet let je bil profesor v Španiji, nato šest let v Avstriji, kjer je doktoriral. Od leta 1964 je na teološki fakulteti v Ljubljani predaval katehetiko, nato pedagogiko in psihologijo razvojne dobe. Sodeloval je pri ustanovitvi Pastoralno katehetskega tečaja na teološki fakulteti. Veliko je pisal za strokovne revije.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

27. september

LETA 1813 ROJEN MATIJA PRELOG

ZDRAVNIK, POLITIK († 1872)

Rojen v Hrastju-Moti pri Ljutomeru, iz medicine doktoriral na Dunaju, in bil zdravnik v Ljutomeru, Veržeju in MB. Ustanovil je mariborsko čitalnico, kjer je tudi nastopal, posvečal se je gospodarskim vprašanjem in začel izdajati časopis Slovenski gospodar. Zanimiva je knjiga Makrobiotika (1864), ki jo je prevedel in delno priredil za naše razmere. V njej je povzel vsa načela zdravega življenja, obsojal predvsem nezmernost v jedi, mehkužnost, prevelike duševne napore. Najbolj zdravju škodljivo naj bi bilo meso, najboljša pijača pa voda, saj naj bi Slovenci v njegovem času popili preveč vina in piva.

LETA 1865 ROJEN FRAN GOESTL

ZDRAVNIK IN PSIHIATER († 1945)

Zdravnik psihiater Fran Goestl je bil kot študent medicine na Dunaju med ustanovitelji dijaškega lista Vesna in je vanj tudi pisal. Po diplomi je opravil specializacijo iz psihiatrije. Leta 1907 je postal primarij ljubljanske umobolnice na Studencu. Delal je tudi kot sodni izvedenec in pisal poljudne znanstvene članke. Napisal je poljuden pregled psihiatrije z naslovom Misterij duše (1924). Za slovensko deželno gledališče je prevedel več besedil.

LETA 1871 ROJENA GRAZIA DELEDDA

ITALIJANSKA PISATELJICA, SAMOUKINJA IN NOBELOVKA († 1936)

Grazia je bila iz premožne sardinske družine, vendar ni imela rednih šol, temveč se je sama izobraževala. Pisati je začela že s trinajstimi leti, ko ji je bilo dvajset let, je izšel njen prvi roman Sardinska roža (1891). Leta 1926 je za svoje pisateljsko delo prejela Nobelovo nagrado za književnost.

LETA 1894 UMRL ANDREJ JEKŠE

duhovnik in prosvetni delavec (* 1816)

Rojen v Podmelcu, študiral v Idriji in Gorici, leta 1841 je bil posvečen v duhovnika in služboval je v več primorskih krajih (Cerkno, Šebrelje), leta 1860 pa je postal župnik v Kobaridu, kjer je ostal do smrti (več kot trideset let). Bil je zelo nadarjen in je skrbel za prosvetno življenje v Kobaridu, ljudem je naročil Novice, ki so šle od hiše do hiše. Leta 1867 je prišel k njemu za kaplana Simon Gregorčič, ki je zelo pohvalil Jekšetove pridige.Gregorčiču zaradi zdravja ni nalagal velikega dela, razumel ga je kot pesnika. Ko je Gregorčič leta 1882 izdal prvi zvezek Poezij, mu je župnik Andrej dejal: »Vaše pesmi bodo Slovence povsod spremljale, kakor Horacijeve nekdanje Rimljane.« Zato mu je Gregorčič posvetil pesem Vrlemu možu.

LETA 1904 ROJEN EDVARD KOCBEK

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, MISLEC IN POLITIK († 1981)

"Trudim se za stik s človekom, rad bi mu govoril z razumljivo govorico, ki pretresa, vznemirja, prebuja in naravnava v svobodo. Rad bi, da bi čim več ljudi odkrilo nedopolnjenost sveta in njegovo nenehno nečlovečnost, hkrati pa njegovo odprtost in naravnanost v prihodnost. Dobro vem, da književnost sama ne more spremeniti sveta, pač pa lahko človeka usmerja v preobrazbe, ki so njegov porok. Če povzamem, lahko rečem: ustvarjam zato, da služim slovenski človeškosti v njenem trpljenju, tavanju odkrivanju, razodevanju, napredovanju, počlovečevanju in osvobajanju." (Edvard Kocbek, Kdo sem?) V letih 1986 do 1995 so pri Cankarjevi založbi izhajali dnevniški zapiski Edvarda Kocbeka iz prvih let po drugi svetovni vojni. Zanimivi so zato, ker v njih 'iz prve roke' zvemo veliko o ljudeh, ki so krojili usodo slovenskega naroda. Kocbek je Dnevnike pisal neprenehoma, ker je bila to zanj 'notranja potreba'. Ob njihovem branju spoznavamo, kako prodoren mislec je bil, njegovi pogledi na politiko in na vlogo kristjanov v javnem življenju pa so bili nerealni.

Ob stoletnici rojstva je celjska Mohorjeva družba izdala dokumentarno monografijo o tem velikem Slovencu, ki je bil mnogim navdihovalec in vodnik, povzročal pa je tudi delitev duhov zlasti s svojim političnim delovanjem med drugo svetovno vojno. Gotovo je bil idealist, ki ni upošteval, "po kakšni poti se da kaj doseči" (Janez Gradišnik), zato so ga njegovi "sopotniki" večkrat izigrali in nazadnje celo zatajili. O njegovem knjižnem ustvarjanju pa trdno velja sodba Joža Mahniča: "Kar v dobi moderne pomeni Cankar in med vojnama Kosovel, to po drugi vojni predstavlja Kocbek."

več:
S. Čuk, Edvard Kocbek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2004), 70-71.

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

Edina veličina leži v neprenehni, vsakdanji zvestobi, ki z njo izpolnjuješ svojo nalogo - in v blaženosti, ki jo nudi izpolnjena naloga.
Pojem hvalo vedno novi resnici, kakor čista nevesta nas ljubi, gremo za njo in je ne moremo dohiteti.
Kdo se ob besedi kruh še oveda čudežne poti od pšeničnega zrna do pomladanske setve in poletne žetve do mlinskih kamnov in do moke, ki jo utestimo in v peči spečemo kot kruh?
Besedo kruh lahko izgovorimo nemarno kakor pek, ali strastno kakor človek za časa hude lakote ali z zavestnim smislom kakor duhovnik sredi maše.
Nikoli doslej se obstoj Boga in bližnjika ni tako zamajal v človeku kakor danes in nikoli doslej ju nismo odkrivali tako elementarno in povezano kakor danes, kot bitji, ki najbolj ogrožata naš jaz, in kot sili, ki ju ni mogoče premagati drugače kakor z ljubeznijo.
Življenje vseh ljudi postaja vedno bolj tehnično, avtomatično in notranje nerodovitno. Ljudje živijo vedno bolj brez notranje razsvetljenosti, brez milosti, brez prave žalosti in veselja.
Čim manj je v človeku vere, tem več je zunanje sile; čim več je v človeku vere, tem več ljubezni je okrog njega.
Jezusov evangelij nosi v sebi navdih, da more sleherni v absolutno prihodnost verujoči človek sleherni trenutek svojega življenja vedno na novo začeti svoje življenje. To je moja radost.
V človeštvu obstoji strahovito nesorazmerje med velikanskim tehničnim znanjem, med znanjem o pomočkih in pošastno nevednostjo o bistvih in ciljih življenja.
Dokler čutim, da moje ljubljeno bitje še ni podvrženo meni, nisem srečen. Če se mi pa podvrže in se mi vda, prav tako nisem srečen. Glavna naloga, ki naj jo človek reši v ljubezni, je vprašanje svobode.
Človek, ki jasno in čisto gleda sam nase, ne more nikoli izgubiti ravnotežja ... Človek mora iz dneva v dan težiti za resničnostjo in skladjem.

LETA 1919 ROJEN VLADIMIR BRAČIČ

GEOGRAF IN PEDAGOG († 1996)

Rojen v Cirkulanah, v Ljubljani končal učiteljišče in kasneje diplomiral še iz geografije. Na tem področju je veliko raziskoval in tudi poučeval, zlasti so ga zanimali manj razviti kraji na SV Slovenije. Ima tudi velike zasluge za ustanovitev mariborske univerze (1975) in bil je tudi njen prvi rektor.

LETA 1967 UMRL VENČESLAV SNOJ

DUHOVNIK, GLASBENIK (* 1908)

Doma iz Zagorja ob Savi, glasba ga je začela zanimati že med študijem v Zavodu sv. Stanislava, ko je igral pri mašah. V semenišču je vodil zbor in poučeval gregorijansko petje. Študiral je orgle, solopetje in dirigiranje. Leta 1931 je bil posvečen v duhovnika in postal prefekt v Zavodu sv. Stanislava in še isto leto tudi profesor glasbenega pouka. Leta 1940 je postal predavatelj za cerkveno glasbo na TF in leto kasneje tudi stolnega zbora. Po vojni je bil škofijski tajnik, kancler in kanonik.

LETA 1999 UMRLVINKO BELIČIČ

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC IN PUBLICIST (* 1913)

Tržaška je bila njegova druga domovina, kjer je našel delo in varen dom, ko je moral maja 1945 zaradi svojega doslednega katoliškega prepričanja zapustiti svojo rodno domovino. Tam je že imel službo in družino. Ljubeča misel nanjo ga je vedno spremljala, vse do konca - do preselitve v večno domovino. Bil je sin Bele krajine: zibelka mu je tekla v Črnomlju, kjer se je rodil 19. avgusta 1913 očetu Andreju, posestniku in ključavničarju, in materi Katarini Petric, njegovi drugi ženi. Vinko je bil na mamo, svojo "najsvetlejšo luč" (ugasnila je leta 1945), silno navezan. Po osnovni šoli v domačem kraju je šel na gimnazijo v Novo mesto, kjer je leta 1934 maturiral. "Mati je gojila srčno željo, da bi postal duhovnik," je povedal v svojem pogovoru z Marijem Maverjem v knjigi "Vinka Beličiča pogled nazaj" (Trst 1983). "Mamine želje nisem mogel izpolniti, mislim pa, da je tudi v tem svojem poklicu, kolikor mi je mogla biti priča, nisem razočaral. Videla je, da lahko tudi človek, ki ni duhovnik, živi spodobno."

več:
S. Čuk, Vinko Beličič. Odhod v tretjo, pravo domovino: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (1999), 58-59.
S. Čuk, Vinko Beličič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2013), 48-49.

nekaj njegovih misli in verzov:

Zrno mora umreti, da zraste iz njega novo, bogatejše življenje in večje slave vredno: to verujem in obenem trepečem, ker se čas do tiste usodne ure tako naglo krajša.
Moj Bog, ti veš, da verujem vate in da želim hoditi po Tvoji stezi. Ti, ki bogato plačuješ zvestobo, ker veš, kako je težka, bodi potrpežljiv z menoj, bodi usmiljen, ker sem slaboten človek.
Le kdor pogumno kaj dragocenega žrtvuje, ker ne mara okameneti in strohneti v lastni lupini, ne bo ves umrl; le njemu se ne bo s smrtjo vse izteklo.
Hvala vam, ki ste me učili in spodbujali! Hvala vam, ki ste mi znali vcepiti veselje do učenja in ste me nadzirali in vodili! Hvala vam, kažipotom na vzpenjajoči se cesti mojega zorenja! Hvala vam za dober zgled! In hvala tebi, moj Bog, za vse, s čimer si me obdaril!
V vsakomer je skrit vulkan uničevanja, razuzdanosti in obupa. Kdor ga ima v oblasti, dočaka uro milosti - znanilko čistega zraka, cvetja in velike svetlobe.
Nikdar ni sam, kdor ljubi naravo. In če v navalu smrtne potrtosti prisluhne, začuje nepozabno melodijo: poje ptica domačega vrta, ptica detinstva, da še ni vsega konec... In iz trave se blesti encijan v nepopisnosti svoje modrine.
Sveti Duh, pomagaj mi, da bom hodil po pravi poti: ne premolčeč in ne prezgovoren, ne prezaupljiv in ne prezaprt, ne preošaben in ne premevžast, ne prepotrt in ne prenasmejan. Ni važno, kaj sem, temveč kakšen sem.
Kruti svet nas preskuša, in kolikor zmagujemo nad njegovimi pastmi, toliko je sreče v duši. Edino vzajemna ljubezen, s katero prenašamo drug drugega slabosti, nam lahko lajša težo in vročino romarske poti in nje zadnjo preskušnjo ob vratih v svetišče večnosti.
Vsak človek je nekje ranjen, vsak človek je ranljiv. Kadar prekorači svoje meje in se postavi za središče sveta, ga Bog izžene iz raja v pustinjo.
Človek se vsak dan pogleda v ogledalo in se mu zdi, da je zmeraj enak. Šele drugi nas opominjajo, da ne stojimo, da tudi po naših obrazih in dušah udarja čas.
Duše, čutim vas okoli sebe. Srce jeclja krik zahvale za ljubezen, s katero ste me imeli radi in ste mi pomagali v stiskah vse do te ure.
Zdaj vidim: treba je mimo vseh postaj, / skozi december ko skozi maj, / dokler srce iz prividov ne vstane / in niso iz njega slabosti izžgane.

pripravlja: Marko Čuk

26. september

LETA 1697 ROJEN FRANC MIHA PAGLOVEC

DUHOVNIK, PISATELJ IN "TABLA TEH PUŠTABOV († 1759)

V priljubljeni Jalnovi povesti Ovčar Marko beremo, kako se mladi pastir Marko na paši uči brati iz knjige Zvesti tovarš. To je najbolj uspelo delo Franca Miha Paglovca, župnika v Tuhinju. Knjiga, v kateri je Paglovec objavil katekizem, molitve in svetopisemsko Tobijevo knjigo, je prvič izšla leta 1742 in doživela številne ponatise. Posebnost te knjige je "Tabla teh puštabov", prvi pomoček za branje, ki so ga izdali katoličani, namenjen samoukom.

LETA 1802 UMRL JURIJ VEGA

MATEMATIK, FIZIK, GEODET, METEOROLOG, PLEMIČ IN TOPNIŠKI ČASTNIK (* 1754)

Rodil se je v Zagorici pri Dolskem, se šolal v Ljubljani na jezuitski srednji šoli in se po končani šoli preselil na Dunaj, kjer je bil v vojaški službi, najprej profesor matematike na topničarski šoli (fizika in balistika). Hitro je napredoval (podpolkovnik) zaradi iznajdljivosti (izpopolnjeni možnarji) se je udeležil tudi pravega vojskovanja (obleganje Kalemegdana in zmaga Avstrijcev proti Turkom, 1788), za katero je prejel najvišja priznanja in baronski naslov. S svojim delom je veliko pripomogel tudi k vojaškim uspehom. Velja za začetnika znanstveno utemeljene balistike, ves svet pa mu priznava njegove velike zasluge pri izpopolnitvi točnosti in uporabnosti logaritmov kot računskega pripomočka vse do srede 20. stoletja. Jurij Vega je največji slovenski matematik, edini Slovenec, po katerem se imenuje krater na Luni, upodobljen pa je bil tudi na bankovcu za 50 tolarjev.

več:
S. Čuk, Jurij Vega (1754–1802): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2022), 38-39.

LETA 1852 SE LAZARISTI NASELIJO PRI SV. JOŽEFU V CELJU

26 09 1852-prihod-lazaristov-k-sv-Jozefu Redovno skupnost lazaristov je v 17. stol ustanovil Vincencij Pavelski, ime pa je dobila po matični rodovni hiši Saint Lazare v Parizu. Lazaristi so prišli k nam najprej v Celje na povabilo škofa Antona Martina Slomška, ki je v njih videl primerne oznanjevalce za naše preproste ljudi. Na današnji dan so se naselili pri cerkvi sv. Jožefa nad Celjem. Slomšek jih je sprejel z nagovorom: "Usoden čas nam je prinesel nove naloge, katerim svetni duhovniki ob vsej dobri volji in velikem prizadevanju ne morejo biti kos. Boj proti trem velikim zlom časa je velika in težka naloga duhovnikov: proti neveri, proti socializmu in proti revoluciji." ... Ta hiša je bila prva postojanka lazaristov v Avstro-Ogrski državi. Njihov prihod so omogočili številni dobrotniki. "Če boste ljudem bogato delili nebeške dobrine, potem vam ne bo primanjkovalo tudi nič časnega," jim je v svojem pozdravnem nagovoru zagotovil škof Slomšek.Leta 1879 so lazaristi prišli tudi v Ljubljano, na Tabor.

... več o lazaristih v prilogi 10_2002, in v rubriki pričevalec evangelija 09_2013

nekaj misli sv. Vincencija Pavelskega

O Bog, kako drugače vidimo uboge, če jih gledamo v Bogu in s spoštovanjem, ki jim ga je izkazoval Jezus Kristus!
Eno bistvenih dejanj ljubezni do bližnjega je, da drug drugega prenašamo. Upoštevajmo kot nesporno načelo: težave, ki jih imamo s soljudmi, izvirajo bolj iz naše neobrzdane samovolje kot iz česar koli drugega.
Ljubimo Boga, bratje moji, toda z delom svojih rok in v potu svojega obraza!
Bog nas je izbral za pomočnike svoje neskončne ljubezni. Hoče, naj se ta ljubezen razširi po vsem svetu in vse zaobjame. Ko bi to silovito dogajanje vse globlje dojemali!
Poklic je božji poziv nam. Poklic apostolov je bil božji poziv, naj po vsem svetu oznanjajo vero. Poklic redovnika in redovnice je božji poziv, naj sprejmeta določeno obliko življenja. Poklic zakoncev je božji poziv, naj mu služijo z družinskim življenjem in vzgojo otrok.
več:

LETA 1871 ROJEN MIHAEL OPEKA

DUHOVNIK, TEOLOG, PRIDIGAR, PESNIK IN UREDNIK († 1938)

Duhovnik Mihael Opeka, rojen na Vrhniki, ki je študij bogoslovja v Rimu končal z doktoratom, se je kot kanonik v ljubljanski stolnici uveljavil kot ognjevit pridigar. Izdal je 24 zvezkov svojih pridig. Manj uspeha je imel kot pesnik in pripovednik. Kot urednik Doma in sveta (1900-1912) je bil izrazit nasprotnik slovenske moderne.

LETA 1882 ROJENA HELENA VURNIK

SLIKARKA, OBLIKOVALKA, DEKORATERKA († 1962)

Rojena na Dunaju, kjer je obiskovala grafično šolo in bila sprejeta na likovno akademijo. Po poroki z arhitektom Ivanom Vurnikom se je preselila v Radovljico (1915) in sodelovala z možem pri številnih arhitekturnih stvaritvah. Slikala je oltarne slike ( sv. Katarina pred sodniki -Topol nad Medvodami), stenske slike, študirala je tudi tehniko mozaika (evangelisti – Radovljica, pročelje cerkve sv. Petra v Ljubljani). Oblikovala je tudi bandera, mašne plašče in liturgično posodje. Njen slog je bil barvit, simboličen, prav tako tudi njene risbe in vinjete, s katerimi je opremila veliko knjig, koledarjev ...

1887 ROJSTVO GRAMOFONA

26 09 1887-izum-gramofona Edisonov fonograf (valj, prevlečen s kovinsko folijo, kamor so se zapisovali odtisi zvočnih vibracij) je zamenjala nova iznajdba: – gramofon z okroglo ploščo z utori, Iznašel ga je Emil Berliner, ameriški priseljenec po rodu iz Hannovra, . Ta način reprodukcije zvoka je ostal v uporabi do konca osemdesetih prejšnjega stoletja, ko smo začeli uporabljati CD plošče in laserske gramofone

LETA 1888 ROJEN THOMAS STEARNS ELIOT

ANGLEŠKO-AMERIŠKI DRAMATIK, PESNIK, ESEJIST, KRITIK, NOBELOVEC 1948 (* 1965)

Po rodu Američan (St. Louis), študiral na Harvardu, Oxfordu in Parizu. Leta 1914 se je preselil v Veliko Britanijo, najprej si je služil kruh kot učitelj, potem je delal na banki in bil direktor založbe, leta 1927 pa je postal britanski državljan in član anglikanske cerkve. Njegova literarna pot se je začela vzpenjati leta 1915 z Ljubezensko pesmijo J. Alfreda Prufrocka, ki je ena največjih mojstrovin modernizma. Med pesmimi, ki so se uvrstile med najbolj znane so še: Pusta dežela (The Waste Land, 1922), Votli ljudje (The Hollow Men, 1925), Pepelnična sreda (Ash Wednesday, 1930), in Štirje kvarteti (Four Quartets, 1944). Njegova lirika se je oblikovno naslonila na moderna pesniška načela, ki so jih uvedli imaginisti (Ezra Pound), v Pusti zemlji pa se je najbolj približal problematiki sodobne meščanske družbe in opeval njeno praznoto, nered in nihilizem. V poznejših delih je postavil v središče svoje lirike duhovne in verske motive. Znan je tudi po svojih sedmih igrah, med njimi je najbolj znana Umor v katedrali (Murder in the Cathedral, 1935). Leta 1948 je prejel Nobelovo nagrado za književnost in se 1950 vrnil nazaj v ZDA.

nekaj misli in verzov

Nikar ne toži, kako globoko je padel svet; poskušaj ga dvigniti tako, da dvigaš samega sebe.
Preteklost lahko spremenite le, če jo sprejmete.
Dokler ne izgubite upanja, ne veste, kaj to pomeni.
Od vseh kreposti je najtežje biti ponižen, nič ni težje izkoreniniti kakor dobro mnenje o samem sebi.
Želimo si, da bi drugi imeli dobro mnenje o nas, da bi lahko sami imeli dobro mnenje o sebi.

LETA 1889 ROJEN MARTIN HEIDEGGER

NEMŠKI FILOZOF († 1976)

Rojen v Schwarzwaldu (Messkirch), študiral filozofijo v Freiburgu, ker je od leta 1933 simpatiziral z nacizmom, se je veliko razpravljalo o resničnem pomenu njegove filozofije. On se je ukvarjal z vprašanji, ki jih je označil kot fundamentalno ontologijo: kaj je bit, kaj pomeni biti. Človek je v sodobnem svetu zaradi svoje odtujenosti nepristno bitje in šele strah ob vprašanju smisla življenja ga vrne v avtentično bivanje. Takrat lahko ob soočenju z ničem (izkušnja o biti sami) spozna svoje prave zmožnosti. Imel je velik vpliv na eksistencialiste, na teologe in pisatelje. Njegova dela: Bit in čas, Kaj je metafizika?, Platonov nauk o resnici, Na poti do govorice ...

nekaj njegovih misli:

Rasti pomeni: odpreti se širjavam neba in hkrati poganjati korenine v temne zemeljske globine.
Človek se obnaša kot da je gospodar jezika, pa je pravzaprav jezik gospodar ljudem.
Človeka ne ogrožajo najbolj nevarni stroji in razne tehnične naprave. Resnična nevarnost je vedno usmerjena v človeško bit. To, da se človek pusti spraviti v kalupe, to najbolj ogroža človeka, ker je tako prikrajšan za ustvarjalno raziskovanje.

LETA 1895 ROJEN STANO KOSOVEL

ČASNIKAR, PESNIK († 1976)

Oče Anton, šolnik in pevovodja, je želel, da bi sin Stano šel po njegovi poti, toda ta se je po maturi odločil za časnikarski poklic, h kateremu so ga nagibali zgodnji uspehi v poeziji in publicistiki. Pesmi (130) je objavljal v raznih literarnih revijah. Ni izdal nobene pesniške zbirke, kot je morda nameraval, kajti v zapuščini so se ohranile štiri. Brat Srečko ga je spodbujal: »Tvoje pesmi (čisto vse ne, ampak večina) so take, da bi bil nanje ponosen vsak pesnik.« Stano je o svojem bratu Srečku veliko pisal.

LETA 1895 ROJEN FRANCE KRALJ

KIPAR IN GRAFIK, NAŠ VODILNI EKSPRESIONIST († 1960)

"Poučuj ljudski način in ga razvijaj naprej v lastni ustvarjalnosti," je bilo načelo kiparja, slikarja in grafika Franceta Kralja, vodilnega umetnika slovenskega ekspresionizma. Ta umetnostna smer, ki je pri nas živela v letih od 1919 do 1928, je v nasprotju z impresionizmom poudarjala notranjo vsebino, kateri se je morala podrediti tudi zunanja oblika. France Kralj, močna in vsestranska umetniška osebnost, se je ukvarjal s slikarstvom, stenskim slikarstvom, z grafiko, risbo, kiparstvom, umetno obrtjo, keramiko... Kot ustanovitelj Kluba mladih oblikujočih slovenskih umetnikov (1921), Slovenskega umetniškega društva (1926) in društva Slovenski lik (1934) je precej pripomogel k preporodu slovenske umetnosti. Izhodišče njegove umetnosti in drugih ekspresionistov je bila "oblika, ki naj na najbolj ustrezen način izraža najgloblja človeška čustva... Zato je France Kralj svoje figure podaljšal in krčevito skrivil, oblikoval jih je kot plamene, ki streme kvišku, k nedosegljivim idealom, zato je izbiral bizarne kompozicijske prijeme in drzne izraze" (dr. Ivan Sedej). Tako so nastale značilne "Kraljevske" postave kipečih oblik.

... več o njem v obletnici meseca 10_1995

LETA 1897 ROJEN SV. PAVEL VI.

PAPEŽ, PETROV NASLEDNIK PO VZORU APOSTOLA PAVLA, SVETNIK († 1978)

"Božja previdnost je poklicala Giovannija Battista Montinija s škofovskega sedeža v Milanu na tistega v Rimu v najbolj kočljivem trenutku koncila, ko je pretila nevarnost, da čudovita zamisel Janeza XXIII. ne bo dobila zaželene podobe," je dejal papež Benedikt XVI. o svojem predhodniku Pavlu VI. 6. avgusta 2008, ob tridesetletnici njegove smrti. "Bolj ko je naš pogled usmerjen v preteklost, jasneje vidimo, kako velike, rekel bi, nadčloveške zasluge je imel Pavel VI., da je srečno pripeljal do konca koncilsko zborovanje in vodil Cerkev v viharnem obdobju po njem." Prvo zasedanje koncila, ki se je pričelo 11. oktobra 1962 in se zaključilo 8. decembra 1962, je vodil Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo (3. junija 1963) je kardinalu Montiniju, tedaj milanskemu nadškofu, dal preroško naročilo: "Eminenca, priporočam vam koncil!" Kakor da bi umirajoči papež videl v njem svojega naslednika! In res je bil milanski nadškof tri tedne pozneje, 21. junija 1963, izvoljen za papeža. Pod njegovim vodstvom so uspešno potekala tri naslednja zasedanja koncila, ki se je zaključil 8. decembra 1965.19. septembra 2014 ga je med blažene uvrstil papež Frančišek. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini (19. oktobra 2014). Za njegov god je bil takrat določen današnji dan - dan njegovega rojstva - 26. september.
V začetku leta 2018 je vatikanska Kongregacija za zadeve svetnikov priznala še en čudež, ki naj bi se zgodil na priprošnjo Pavla VI. Na srečanju s kardinalom Angelom Amatom, prefektom te kongregacije, 6. marca 2018 je papež Frančišek sklenil: »Pavel VI. bo svet še letos.« To se je zgodilo med zasedanjem škofovske sinode v Rimu 14. oktobra 2018. Papež Frančišek je določil, naj bo spomin sv. Pavla VI. vključen v splošni koledar Cerkve rimskega obreda, saj gre za splošno pomembnost tako njegovega delovanja kot zgleda svetosti za Božje ljudstvo. Dan obhajanja naj bo 29. maj, ki je datum njegovega mašniškega posvečenja leta 1920 in sicer zato, ker je 6. avgusta, na dan njegovega rojstva za nebesa, praznik Gospodovega spremenjenja.

več:
S. Čuk, Papež Pavel VI.: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2008), 34-35.
S. Čuk, Blaženi papež Pavel VI.: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2014), 30-31.
S. Čuk, Sveti Pavel VI. papež miru: Priloga, v: Ognjišče 11 (2018), 50-57.

nekaj njegovih misli:

Človek more najti pravo srečo, po kateri hrepeni z vsem svojim bitjem, samo, če spoštuje zakone, ki jih je Bog zapisal v njegovo naravo in če jih spolnjuje razumno in z ljubeznijo.
Pobožnost do Kristusove Matere daje vernikom priliko za rast v božji milosti.
Mi smo odgovorni za naš čas. Mi smo odgovorni pred našo krščansko vestjo. Odgovorni smo pred Kristusom, pred Cerkvijo, pred zgodovino.
Zares svoboden je samo tisti, ki se je sposoben popolnoma darovati. Vzgajati za svobodo pomeni vzgajati za ljubezen.
Kristus je središče zgodovine in vesolja. Pozna nas in nas ljubi, prijatelj je in spremljevalec našega življenja, mož bolečin in upanja.
Krščanstvo se ne more zadovoljiti s povprečnimi verniki, ni ga mogoče živeti kakor koli; ali ga živiš v polnosti, ali ga izdajaš.
Če se svet čuti krščanstvu tuj, se krščanstvo ne čuti tuje svetu, naj bo tak ali drugačen in naj gleda na nas tako ali drugače.
več:

LETA 1897 ROJEN FRANCE GORŠE

KIPAR († 1986)

"Vse, kar ustvarjam, globoko doživljam in to mi je v največjo tolažbo in dopolnilo. Za versko občutje sem bil vzgojen že v domači družini in vera me še zdaj osrečuje. Prosim Boga, da bi mu mogel do zadnjega diha služiti s svojo umetnostjo, kajti to je področje mojega pričevanja, izžarevanja." Tako je povedal v pogovoru za Ognjišče leta 1974 akademski kipar France Gorše, ki je malo pred tem dokončal križev pot za ljubljansko stolnico, svojo štirinajsto umetnino te vrste. V slovensko umetnost se je najbolj zapisal kot kipar in z največjim veseljem je ustvarjal za cerkve. Bil pa je tudi odličen grafik in ilustrator. Ta veliki umetnik je živel iz globoke vere.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_1997

njegova misel:

V mojem življenju je vera vedno igrala pomembno vlogo. Vera mi je kot semafor, ki mi kaže pravo pot, je resnična luč, da je moja pot bolj varna.

LETA 1898 ROJEN GEORGE GERSHWIN

AMERIŠKI skladatelj, PIANIST († 1937)

Ameriški skladatelj in pianist George Gershwin je zložil opero o črncih Porgy in Bess (1935), v kateri je prikazal težko socialno problematiko izkoriščane rase, ki jo beda in zle razvade, pridobljene v stiku z zahodnjaško civilizacijo ženejo v zločin. Pomemben je tudi zato, ker je bil prvi skladatelj, čigar glasba je zrasla iz ameriških tal. Napisal je še množico drugih skladb, v katerih mu je uspelo spojiti ritmične in melodične prvine črnske glasbe z oblikami umetniške.

LETA 1907 ROJEN FRANC MOČNIK

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC, VZGOJITELJ, PROFESOR († 2000)

Če je v "stari" Gorici kdo rekel "monsinjor", so vsi vedeli, da ima v mislih dr. Franca Močnika, profesorja matematike, odličnega vzgojitelja mladih, urednika, duhovnega očeta slovenskih vernikov v mestu Gorica. Ob njegovem pogrebu 6. novembra 2000 je koprski škof Metod Pirih o njem povedal, kar so čutili vsi, ki so ga poznali: "Bil je goreč in spoštovan duhovnik, osebno preprost in skromen, delaven, nesebično dober, moder, premočrten, nikoli potrt, zvest Cerkvi in slovenskemu narodu." V svojih spominih, ki jih je uredil Jožko Kragelj in so izšli po njegovi smrti (2001), je opisal svojo nenavadno pot do duhovništva. Po maturi mu je mama omenila, da bi lahko šel študirat za duhovnika, pa ji je osorno odvrnil: "Raje umrem, kot da postanem duhovnik!" Kot študent matematike na univerzi v Bologni se je udeležil duhovnih vaj za fante v Gorici. Voditelj duhovnik Leopold Cigoj mu je v osebnem pogovoru zastavil vprašanje: "Ste kdaj mislili, da bi postali duhovnik?" Odgovoril je: "Nikdar!" Ko pa je odšel o njega, mu je v srcu zvenela ena sama misel: "Duhovnik boš!"

... več o njem v rubriki pričevanje 09_2007

nekaj njegovih misli:

Prepričan sem, da mi je duhovniški poklic izmolila moja mama, ki je bila vedno v skrbeh, kako bo z mano.
Brez molitve in trpljenja je vse le zunanjost brez prave vrednosti pred Bogom.
Iz zgodovine vemo: čim težji so bili časi, tem več milosti je rosilo iz nebes v človeške duše, ker se je množila zaupna in prisrčna molitev ter je raslo zveličavno trpljenje.
Majhni smo, zato nas mora med seboj vezati razumevanje, spoštovanje in potrpljenje.

LETA 1909 ROJEN MIRKO JAVORNIK

PISATELJ, POPOTNIK IN POTOPISEC († 1986)

Kot pisatelj se je v Cerknici rojeni Mirko Javornik uveljavil z dvema novelama v zborniku Sedem mladih slovenskih pisateljev (1930), ki so izšli iz kroga "krščanske socialistične mladine". Javornik je veliko potoval po svetu in pisal bogate potopise. Izbor je izšel v knjigi Pero in čas (1944). Po letu 1961 je živel v Washingtonu kot uslužbenec zunanjega ministrstva ZDA.

LETA 1945 UMRL BELA BARTOK

MADŽARSKI SKLADATELJ, ETNOMUZIKOLOG IN PIANIST (* 1881)

Bela Bartok, najpomembnejši madžarski skladatelj v 20. stoletju, se je navdihoval ob madžarski ljudski glasbi in s tem namenom je prepotoval vso Madžarsko. Pravo mojstrstvo in veličino so mu priznali šele po smrti.

LETA 1989 UMRL VILI STEGU

DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC, MISLEC (* 1943)

Stegu se je rodil na Premu pri Ilirski Bistrici, po gimnaziji v Postojni in končanem študiju teologije je bil leta 1969 posvečen v duhovnika. Bil je kaplan v Desklah in Solkanu, nato župnik na Vojskem nad Idrijo, zadnjih 14 let pa je bil izseljeniški duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Stegu se je veliko ukvarjal s pisateljevanjem in pesništvom. Bil je soustanovitelj Revije 2000. Do sedaj sta izšli dve njegovi pesniški zbirki: prva leta 1991 v italijanskem jeziku z naslovom: Ko bom v zemlji ležal (Quando giaceró sottoterra ...) - pripravil jo je župnik Ambrož Kodelja; druga pesniška zbirka pa ima naslov: Ugašajoče sanje in je izšla pri Reviji 2000 leta 1996 v Ljubljani - uredil jo je prof. Peter Kovačič. V svojih pesmih izpoveduje zavest sodobnega človeka, ki se mora iz duhovne krize izvleči sam, z brezpogojno vero ... vse to njegovo razmišljanje je prepojeno s hrepenenjem po nesmrtnosti in pričakovanjem večnosti ...Vili je veliko pisal in prevajal, tudi pri nas dotlej neznane avtorje (de Unamuno, Bloy, Buber, Simone Weil ...)

nekaj njegovih verzov:

Moja pot je samotna, / z robidovjem zarastla. / Nihče ne doume, / da po ukazu krvi / po njej se vračam / pokoja iskat vse dni / med praprot in brinje. / Tam, / na kraju poti / sam mesecu nazdravljam / z golimi dlanmi.
S Kamnom se zraščam / v ognjeni jezik molitve, / pričakujoč sodbo / Njegove ljubezni.
Sanje so moja usoda/ sanje / gole in resnične / kot cesta pred mano ... / Kako jih bom spravil / v vazo na mizi / ne vem ...
Verovati / upati / ljubiti / ali samo pričakovati / presunjeni z želom dvoma / prikovani z obupom na molčanje v temi / verovati / da smo kar smo / upati / da nikoli ne pozabimo pozabljenega // ljubiti /kar smo že davno prekleli / s sovraštvom nerojenega // za vsem tem še / verovati / upati / ljubiti / kot sence bitij na peščenem bregu / mimo vsega tega še pričakovati / prenikniti kot izgubljeni sok / v razsušeno zemljo / kot v spočetje.

LETA 1993 UMRL P. GABRIJEL HUMEK

CISTERCIJANSKI REDOVNIK IN SLIKAR (* 1907)

Če obiščete Stično, boste v tamkajšnjem Muzeju krščanstva na Slovenskem videli tudi stalno razstavo slikarja patra Gabrijela Humeka, ki je bil 'beli menih' od svojega petnajstega leta do smrti (1993). Slikarstvo je začel študirati v Krakovu na Poljskem, nato eno leto v Zagrebu, študij pa je končal na ljubljanski Akademiji leta 1947

... več o njem v rubriki gost meseca 7/8_1987

o sebi:

V prvi vrsti sem redovnik in šele nato slikar ... Tako je pač, če ima človek dva poklica in mora enemu dati prednost. Jaz sem se bolj posvetil dušnemu pastirstvu, zato je prišlo slikarstvo na vrsto bolj v prostem času. Za slikanje je namreč treba imeti veliko časa.
Moj slikarski svet je po motivih in vsebinsko poseben, odmaknjen svet, svet tišine, ki mu vsa arhitektura služi za izražanje globljih doživetij in stanj. Samotne ulice in trgi, hodniki in dvorišča, prazni prostori, scenske kulise in osamljeni spomeniki, včasih vlak ali kakšen stroj, dolge sence ... To so prvine metafizičnega slikarstva, ki je polno skrivnostnega vzdušja. Težko je to opisati, gledalec pa na slikah občuti nekaj globljega, kar ga vznemiri.
Zanimalo me je spreminjanje narave. Predvsem barve in tiste oblike, ki odsevajo tudi človekov obraz. V samoti in miru imam veliko možnosti za razmislek in za oblikovanje resnice o sebi, o drugih, o svetu. Vse slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih tudi zapletena, toda prežeta s svetlobo in upanjem.
Slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih zapletena, toda prežeta s svetlobo, z upanjem.
Treba je pridno delati ustvarjati, kajti brez napora se nikjer nič ne doseže. Nulla dies sine linea - pravi stara latinska modrost (Noben dan ne sme biti prazen), to ne velja le v umetnosti, ampak na vseh področjih življenja.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

25. september

LETA 1718 ROJEN JANEZ MARTIN KREMSER-SCHMIDT

SLIKAR - V AVSTRIJI IN PRI NAS († 1801)

Zanj je značilna svetlotemina, ki jo občudujemo na Correggiovih in Rembrandtovih slikah. Poleg teh dveh sta nanj vplivala še Castiglione, in Rubens. Na Slovenskem so znane K.-Schmidtove slike: sedem oltarnih v Velesovem; šest slik v Gornjem gradu; po ena v Pungartu v Kranju, v Dolu (sv. Marjeta), v Slov. Bistrici (sv. Jernej); stenska slika v nekdanji hiši o. Gabriela Gruberja ... je izvrstno ujel z našo slikarsko kulturo ter jo dopolnil z izrazitim iluzionizmom barvno-svetlobnega trepeta, kakršnega dotlej pri nas še niso poznali. Za naše slikarstvo je Kremserschmidt pomemben tudi zato, ker je ikonografično in stilistično vplival na L. Layerja in je vsa Layerjeva delavnica je črpala iz njegovih del.

LETA 1849 UMRL JOHANN STRAUSS STAREJŠI

AVSTRIJSKI VIOLINIST, DIRIGENT IN ROMANTIČNI SKLADATELJ (* 1804)

Johann Strauss starejši velja za utemeljitelja dunajske plesne glasbe, zlasti znamenitega dunajskega valčka. Napisal je 152 valčkov (kralj valčka), 32 četvork, 24 galopov, 18 koračnic in 13 polk. Zelo znan je njegov Radetzky marš. Tudi njegovi trije sinovi: Johann Strauss mlajši, Josef Strauss in Eduard Strauss so bili glasbeniki.

LETA 1865 ROJEN IGNACIJ HLADNIK

SLOVENSKI SKLADATELJ IN ORGANIST, AVTOR HIMNE SLOVENSKE VERNOSTI († 1932)

Prešernova Zdravljica, ki jo je uglasbil Stanko Premrl, je bila izbrana za slovensko državno himno. Za "himno slovenske vernosti" pa bi lahko izbrali pesem Marija, skoz' življenje, tako zaradi vsebinsko bogatega besedila Luke Jerana, kakor tudi priljubljene melodije Ignacija Hladnika. Ne moremo si predstavljati večje verske slovesnosti na Slovenskem, ki se ne bi zaključila s to mogočno pesmijo, katere skladatelj je umrl na današnji dan.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 09_1995

LETA 1906 ROJEN DMITRIJ DMITRIJEVIČ ŠOSTAKOVIČ

RUSKI SKLADATELJ, DIRIGENT († 1975)

Velja za enega največjih simfonikov 20. stoletja, saj njegovo delo obsega 15 simfonij in šest koncertov. Poleg tega je napisal še 15 godalnih kvartetov, številne druge skladbe (sonate, preludiji, fuge ...), tri opere, pisal pa je tudi filmsko glasbo.

LETA 1908 ROJEN ANTON PETERLIN

SLOVENSKI IN AMERIŠKI FIZIK († 1993)

Eden naših najpomembnejših fizikov je diplomiral v Berlinu (1938), po vojni je bil profesor fizike na univerzi v Ljubljani. Ustanovil je Fizikalni inštitut (danes Inštitut Jožefa Štefana) in bil njegov prvi vodja. Bil je strokovnjak na področju polimerovLeta 1949 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, za svoje delo je dobil tudi Prešernovo nagrado (1955) ... Leta 1961 je odšel v ZDA, kjer je imel pomembno funkcijo na inštitutu v Durhamu v S. Karolini. Bil mednarodno priznan znanstvenik, napisal je več kot 400 znanstvenih objav, in tudi v ZDA prejel številne nagrade: Binghamovo nagrado, in prestižno nagrado za polimerno fiziko.

LETA 1915 ROJEN VALTER DERMOTA

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, PROFESOR, KATEHET (1994)

LETA 1922 ROJEN ROGER ETCHEGARAY

MARSEJSKI NADŠKOF, KARDINAL

"Vedno sem bil tisti, ki raje posluša kot govori; kot pravi Bask sem bolj zadržan kot pa zgovoren," je dejal 85-letni kardinal Roger Etchegaray v pogovoru za francoski verski tednik Pelerin konec oktobra ob izidu knjige svojih spominov, ki jim je dal pomenljiv naslov "Slišal sem, kako utripa srce sveta". Spomine je obujal v pogovoru z Bernardom Lecomtom, piscem odličnega življenjepisa papeža Janeza Pavla II. Ti spomini so pričevanje, kako nas Božja ljubezen priganja k delu za ljudi. Janez Pavel II. ga je leta 1984 poklical v Rim in ga imenoval za predsednika Sveta za pravičnost in mir (to službo je opravljal do leta 1998) in Sveta Cor Unum (vodil ga je do konca leta 1995). Kot voditelj teh dveh pomembnih ustanov je v papeževem imenu opravil številna poslanstva miru in sprave v dežele, kjer je divjala vojna: od Sarajeva do Libanona, od Ruande do Latinske Amerike, in od blizu videl trpljenje ljudi, ki ga je skušal lajšati.

... več o njem v pričevanju 12_2007

nekaj njegovih misli:

Edino Bog premaga logiko zla in pomaga stopiti iz slepega kroga maščevanja in nasilja.
Kriza ljudi je v tem, da ne verujejo; kriza kristjanov pa je v tem, da dvomijo o tistem, kar verujejo.
Vrednost Cerkve se ne meri s številkami... znamenje rasti krščanstva je njegova življenjska moč.
Vsako človeško bitje čuti potrebo, da priznamo njegovo vrednost, da ga spoštujemo, kakršno je.

LETA 1970 UMRL ERICH MARIA REMARQUE

NEMŠKI PISATELJ (* 1898)

Nemški pisatelj Erich Maria Remarque (pravo ime Erich Paul Kramer) je v svojih zelo branih romanih ostro obsojal nacizem in vojno, zato so bile njegove knjige v Nemčiji prepovedane. Leta 1932 je emigriral v Švico in nato v ZDA. Slavo si je pridobil s svojim prvim romanom Na Zahodu nič novega (1929), v katerem je s pristnim humanizmom prikazal neko obdobje prve svetovne vojne. Večina njegovih del je prevedena v slovenščino (Slavolok zmage, Čas življenja in čas smrti, Noč v Lizboni, Sence v raju).

nekaj njegovih misli:

Človek je velik v svojih skrajnostih. V umetnosti, v ljubezni, v neumnosti, v sovraštvu, v samoljubju in celo v žrtvi, toda kar svetu najbolj manjka, je nekakšna sredinska dobrotljivost.
Človeku je dan razum zato, da spozna, da z njim nima kaj početi.
Sanje imamo zato, kar brez njih ne bi mogli prenesti resnice.
V ljubezni ni nihče odrasel.

LETA 1977 UMRL ALFONZ GSPAN

BIBLIOTEKAR, LITERARNI ZGODOVINAR IN PESNIK (* 1904)

Alfonz Gspan, po rodu iz Krškega, je deloval na številnih področjih: bil je literarni zgodovinar, bibliotekar, urednik in pesnik. Po študiju slavistike, romanistike in primerjalne književnosti v Ljubljani je bil srednješolski profesor, dolga leta je bil vodja rokopisnega oddelka v NUK, od leta 1953 do smrti je bil urednik Slovenskega biografskega leksikona. Kot literarni zgodovinar je raziskoval starejšo slovensko književnost, zlasti razsvetljenstvo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

24. september

LETA 1136 - USTANOVLJEN SAMOSTAN V STIČNI

24 09 1136-ustanovljen-samostan-Sticna Bele menihe je na Slovensko poklical oglejski patriarh Peregrin (1132-1162), ki je bil v prijateljskih stikih s sv. Bernardom. Njegova škofija je segala od Ogleja do Drave. Videl je, da na ozemlju, kjer bivajo Slovenci, krščanstvo še ni dovolj utrjeno. K temu naj bi pripomogli cistercijani. V Stično so prišli iz francoskega samostana Morimond, ki je bil ustanovljen (1115) prav z namenom, da se cistercijanski red širi proti Vzhodu. Menihi iz tega samostana so gradnjo samostana v Stični (nem. Sittich) vodili iz bližnjega Šentvida, kjer so imeli začasno bivališče. Redovno življenje v Stični se je začelo 7. julija 1135, leto zatem (na današnji dan) pa je patriarh izdal ustanovo listi no Stične. Tedaj je nastopil prvi opat Vincenc, samostanska cerkev pa je bila posvečena šele leta 1156. Patriarh Peregrin je stiškemu samostanu dal trdno gospodarska podlago, da so se redovniki lahko preživljali. S svojim vzornim kmetijstvom, sadjarstvom in vinogradništvom so učili tudi okoliške kmete. Stiški samostan so s svojiml darovi podprli številni dobrotniki. Beli menihi pa so se oddolžili s tem, da so bili učitelji in dobrotniki ljudi. Od srede 12. pa do konca 15. stol. je bila Stična najpomebnejše versko in kulturno središče na slovenskih tleh. Pod "opatovo palico" je bilo leta 1770 kar 37 župnij, medtem ko jih je ljubljanska škofija tedaj imela le 23. Zgodovino stiškega samostana je v svoji tetralogiji (nizu štirih ljudskih povesti) posrečeno podal pisatelj Ivan Zorec (Beli menihi, Stiški svobodnjak, Stiški tlačan, Izgnani menihi).

... več o Stični v prilogi 04_1998, o sv. Bernardu v rubriki pričevalec evangelija 08_2011

... nekaj misli sv. Bernarda

Iz molka prihaja vsa moč. V molku se potopimo v Očetovo naročje in se hkrati z njegovo večno besedo spet pokažemo. Počivati v božji brezdanjosti pomeni zdravilo za zmedo sveta. Božji mir pomiri vse.

Če nehaš hoteti, da bi bil boljši, nehaš biti dober.

Obilje modrosti iz tvojih ust prihaja na tri načine: če priznavaš svojo grešnost, če iz srca poješ hvalnice Bogu, in če je tvoja beseda spodbuda za druge.

Človek, ne vprašaj, zakaj trpiš ti, ampak zakaj trpi On. Iz tega, kar je On prestal zate, spoznaj, kako te ceni.

Kakšen pojem bi imel človek o Bogu, če ne bi prišei on k njemu? Ustvaril bi si človek pač malika po svoji domišljiji.

Kaj je tako koristno za vse kakor premišljevanje? Vsemu našemu življenju daje čast in smer, ob njem dobimo bogato znanje o božjih kakor človeških stvareh ... Očisti izvirek, iz katerega priteka, namreč duha. Vodi mišljenje in uravnava delovanje.

... še več misli sv. Bernarda

LETA 1501 ROJEN GEROLAMO CARDANO

ITALIJANSKI MATEMATIK, ASTRONOM, ZDRAVNIK, ASTROLOG († 1576)

Cardano je bil sin prijatelja Leonarda da Vincija. Študiral je medicino, sprva kot zdravnik ni bil priljubljen, kasneje so ga cenili predvsem na dvorih. Prvi je opisal trebušni tifus. Kasneje je učil po ita univerzah in bil nekaj časa tudi prvi astrolog v Vatikanu. Njegovo glavno matematično delo (Velika umetnost) v katerem je objavil kubne enačbe za reševanje korenov, ki nosijo po njem ime ... Izumil je tudi številčno ključavnico, kardansko obeso in kardansko gred (kardanski zglob). Objavil je dve enciklopediji naravoslovja.

LETA 1541 UMRLPARACELSUS

ŠVICARSKI ZDRAVNIK, FILOZOF IN NARAVOSLOVEC (* 1493)

Njegovo glavno načelo pravi, da bi se moral zdravnik pri delu ravnati po zdravi pameti, vzorih iz narave in izkušnjah. Pomagal je raziskovanju kuge, sifilisa, poleg tega je bil izkušen tudi na področju zdravljenja s termalnimi vodami, spoznal pomen fizikalnih in kemičnih temeljev vsega živega sveta, kar je tedanjo medicino postavilo na popolnoma nove temelje. Na svojem potovanju je obiskal tudi rudnik živega srebra v Idriji in prvi opisal hude okvare, ki so jih kazali idrijski rudarji (pojav merkurializma, zastrupitev z živim srebrom), ustavil se je tudi na Ptuju ... Upodobljen je tudi v samostanski lekarni v Olimju.

1620 ROJEN JOŽEF RABATTA

LJUBLJANSKI KNEZOŠKOF (1683)

Rabatta je zahteval dosledno spoštovanje odlokov tridentinskega koncila, vodenje statusa animarum in temeljito pripravo dušnih pastirjev na pridigo in katehezo. Zavzel se je za slovensko pridigo pri ljubljanskih avguštincih in podpiral bratovščine, zlasti Bratovščino svetega Rešnjega telesa. Svojim duhovnikom je dovolil uporabo slovenskega prevoda Dalmatinove biblije. Leta 1665 je naročil Schönlebnu naj pripravi drugo izdajo slovenskega lekcionarja. V času vladanja škofa Rabatta so bile mnoge cerkve v ljubljanski škofiji barokizirane. Dokončal je letno rezidenco v Goričanah in leta 1674 prenovil ljubljansko stolnico. Bil je zbiralec geografskih kart in knjig. Leta 1679 je objavil nasvete za dušno pastirstvo in napisal pravila, kako ravnati v času kuge. Pokopan je v Scarlichijevi grobnici v ljubljanski stolnici.

LETA 1862 UMRL ANTON MARTIN SLOMŠEK

ŠKOF, PISATELJ, PESNIK, VZGOJITELJ, PRVI SLOVENSKI BLAŽENI (* 1800)

Rodil se je 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1824, je bil posvečen v duhovnika in 26. septembra je obhajal novo mašo v Olimju. Kot kaplan je delovala na Bizeljskem in v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tam je šel v Celovec. kjer je devet let opravljal službo duhovnega voditelja bogoslovcev. V oktobru 1838 je nastopil službo stolnega kanonika pri Sv. Andražu v Labotski dolini, v marcu 1846 pa je bil imenovan za celjskega župnika in opata. Komaj je začel z delom, je bil izbran za lavantinskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 5. julija 1846 v Salzburgu. Pri Sv. Andražu je stoloval do leta 1859, ko je v mesecu septembru prenesel sedež lavantinske škofije v Maribor. Tu je umrl v duhu svetosti 24. septembra 1862. Njegovo življenje je izgorevalo v duhu svetosti za večjo Božjo slavo in zveličanje ljudi, kar si je izbral za svoje duhovniško in škofovsko vodilo. Kot luč svetosti je sijal in nam sije s svojim zgledom dobrega pastirja, ki je zastavil vse svoje življenje v blagor Cerkve.

"Pozdravljeno, ljubo mesto Maribor, z zelenimi goricami ovenčano... Pozdravljena, novo urejena lavantinska škofija, ki se veseliš, da so izpolnjene tvoje dolgoletne želje in je škofovski sedež postavljen v tvojo sredino," je nagovoril vernike v mariborski stolnici škof Anton Martin Slomšek 4. septembra 1859, ko je prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor. "Danes se posebej veselim z vami, ker bom razglasil za blaženega škofa Antona Martina Slomška. On je znamenje svetosti Cerkve na Slovenskem, priča Boga, ki vedno deluje sredi svojega ljudstva in v vsakem času in kraju kliče k evangeljski popolnosti in apostolski dejavnosti," je dejal v pozdravu na začetku maše na Betnavi pri Mariboru, 19. septembra 1999, papež Janez Pavel II..

več o blaženem Slomšku:
ČUK, Silvester. Blaženi Anton Martin Slomšek. Sedem prošenj materam in očetom. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2000 leto 36, št. 11, str. 20-21.
ČUK, Silvester. Blaženi Slomšek in dve obletnici (Priloga). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 9, str. 40-47.
ČUK, Silvester. bl. Anton Martin Slomšek (1800-1862). Sveta vera bodi vam luč!" (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 9, str. 84.

nekaj njegovih misli:
+ Dveh reči ne odlagaj na jutri: poboljšanja in dobrega dejanja. Za današnji dan vemo, da ga imamo; ali še jutri doživimo, ne vemo.
+ Tri reči imej vedno pred očmi: oko božje, ki vse vidi, uho božje, ki vse sliši, in pa tiste bukve, v katera Bog vse tvoje dejanje piše.
+ Nezadovoljni ljudje sami ne vedo, kaj hočejo... Otrokom vse dovoliti, pomeni storiti jih nezadovoljne za vse žive dni.
+ Iz dobre šole pridejo boljši časi, iz slabe pa slabši, kajti časi so taki, kakršni so ljudje.
+ Temeljno ozdravljenje mora priti od znotraj! Po boljših ljudeh skrbimo za boljše čase.
+ Vsak stan ima svoje veselje pa tudi svoje trpljenje. Le dve reči človeka osrečita: zvestoba in zadovoljnost.
+ Molitev je nebeška pošta: po njej gredo naše prošnje gor, po njej pridejo darovi božje milosti dol.
+ Imej pri Bogu svoje srce, imej pri delu svoje roke.
+ Napuh človeku glavo napihne, da ima sam sebe za več, kakor je: omami ga, da sam sebe preveč časti in druge premalo.
+ Tisti, ki božji previdnosti vse izročijo, zadovoljno živijo; pa tudi tisti, ki prejete dobrote hvaležno spoznajo in drugim ne zavidajo.

... več misli blaženega Antona Martina Slomška

LETA 1900 UMRL FRANČIŠEK LAMPE

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, PISATELJ IN UREDNIK (* 1859)

»Želim si dolgega življenja, da bi mogel uspešno delovati,« je zapisal 24-letni Frančišek Lampe, a odmerjenih mu je bilo le 41 let, toda v tem kratkem življenju je naredil ogromno. S svojimi filozofskimi spisi je utemeljil slovensko filozofsko izrazoslovje, ustanovil je revijo Dom in svet, vodil je zavod Marijanišče za revne dijake. Slovencem se je priljubil s svojimi Zgodbami Svetega pisma, ki jih je v snopičih leta 1894 začela izdajati Mohorjeva družba. Po njegovi smrti (1900) je delo nadaljeval in končal J. E. Krek.

več:
S. Čuk. Frančišek Lampe: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2000), 20-21.

nekaj njegovih misli

Dom in svet bodi verna knjiga življenja, da se iz nje učimo, kakšno je, kakšno bi ne smelo in kakšno bi moralo biti.
O, ko bi mogel izraziti z besedo vse, kar nam naznanja Sveto pismo! Vse Sveto pismo je samo nekak 'dokument' božje ljubezni do nas... Tu imate tudi ključ do najvišje modrosti.

LETA 1927 ROJEN FRANCE ŠPELIČ

DUHOVNIK, SLUŽABNIK BOŽJEGA USMILJENJA, GLASNIK MARIJINEGA SPOROČILA († 2012)

»Najodločilnejši in najvidnejši mejnik je tisti dan v mojem življenju, ko sem pri Ermančkovi Micki zagledal Sveto pismo in ga izprosil od nje ... Ko je bila pred Gospodom čaša mojega trpljenja polna, mi je dal rešitev. Bral sem evangelij po Janezu: »Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, na pogubil, ampak bi imel večno življenje ... Sina ni poslal, da bi svet sodil, ampak da bi svet rešil« (Jn 3,16). V besedi NIHČE sem naenkrat zagledal sebe. Nihče ne bo pogubljen, kdor veruje Vanj! Saj jaz vendar verujem ... potem tudi jaz ne bom pogubljen. O, blažena rešitev! Koliko sreče je bilo! Jaz, zgubljeni sin, pa pomiloščen! Kako čudovito sem občutil prisotnost božje ljubezni in božjega usmiljenja!« Tako je v knjigi Vrnil se bom k Očetu (1990, 1998), svoji življenjski izpovedi, zapisal France Špelič, ki je kot mlad partizan izgubil vero svojega otroštva, se oklenil komunističnega 'evangelija', kot miličnik in učitelj pa je vedno močneje čutil, kako Bog trka na njegovo srce. Odprl mu je. Postal je duhovnik in služabnik božjega usmiljenja. K Očetu v večni dom se je vrnil na današnji dan, v času devetdnevnice k božjemu usmiljenju.

... več o njem si preberite v pričevanju 05_2012

misel:

Neponovljivo srečo sem doživel, ko sem spoznal, da Bog ni samo sodnik, ampak tudi ljubeči Oče, ki mi želi vse odpustiti.

LETA 1836 UMRL JOŽEF KLEKL ml.

DUHOVNIK, PISATELJ in ZGODOVINAR (* 1879)

Luč sveta je zagledal v vasici Krajna nad Radenci, šolal se je na Tišini in v Sombotelu, kjer je bil po končanem bogoslovju leta 1902 posvečen v duhovnika. Služboval je v raznih župnijah v Prekmurju, najdlje v Dolencih. Veliko je pisal in objavljal prispevke ne le nabožne, temveč tudi zgodovinske, etnološke, gospodarske in leposlovne vsebine. Največ je pisal za Kalendar Srca Jezušovoga, ki ga je v letih 1906–1919 tudi urejal, in v Marijin list.

LETA 1949 UMRL JOSIP PAVČIČ

SKLADATELJ, UGLASBIL ŽUPANČIČEVE PESMI (* 1870))

Glasbenik in skladatelj Josip Pavčič se je rodil v Velikih Laščah. Njegov oče Josip (+ 1895) je bil učitelj in organist ter skladatelj mnogih nabožnih pesmi. Glasbeno se je šolal v Ljubljani in na Dunaju. Od leta 1901 do upokojitve 1925 je deloval na moškem učiteljišču v Ljubljani, obenem je poučeval klavir v šoli Glasbene matice in zasebno. Več njegovih cerkvenih skladb je bilo objavljenih v Cerkvenem glasbeniku. Največjo priljubljenost si je pridobil s solo pesmimi, zlasti na verze iz Župančičeve pesniške zbirke Ciciban.

pripravlja Marko Čuk

stran 13 od 46

Začetek
Nazaj
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
Naprej
Konec

Junij 2025

priloga

Papže Leon XIV.

gosta meseca

Marijan Rupert o Rokopisni zbirki NUK

tema meseca

Noč ima svojo moč

Več ...

Maj 2025

priloga

Leto 1965 in rojstvo Ognjišča

gosta meseca

Bojan Ravbar in Silvester Čuk

tema meseca

Jezus nam deli darila

Več ...

April 2025

priloga

Vzgoja in molitev

gostja meseca

dr. Ignacija Fridl Jarc

na obisku

Pashalna večerja

Več ...

Marec 2025

priloga

Feminizem po Edith Stein

gost meseca

Andrej Brvar

glasba

Skupina Svetnik

Več ...

Februar 2025

gostja meseca

Elda Viler, pevka

priloga

Romarji v svetem letu

tema meseca

Kristjan, v kaj pa ti verjameš?

Več ...

Zajemi vsak dan

Zahvalim Te, Oče, za svoje telo. / Zahvalim za duha, ki mu vladati sme / in hoče do Tebe in do Tebe ne ve.
(Ivan Pregelj)

Ponedeljek, 23. Junij 2025

Na današnji dan ...