LETA 1630 JE UMRL TOMAŽ HREN

ŠKOF, PO KRIVICI OŽIGOSAN KOT POŽIGALEC KNJIG (* 1560)

Ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu je dajalo zgodovino­pisje zelo različne ocene. Po sodbi enih je bil verski junak, "apo­stol Kranjske", drugi pa so ga imeli za "velikega inkvizitorja, po­žigalca slovenskih knjig". Naš zgodovinar Vasilij Melik je na Hrenovem simpoziju v Rimu septembra 1997 dejal: "Večine negativnih o­cen je bilo krivo načelno nerazpoloženje do katoliške strani." Škof Tomaž Hren je imel nalogo izvesti cerkveno prenovo po na­čelih tridentinskega koncila (1545-1563). Pošteni preučevalci njegovega življenja in dela mu priznavajo, kako se je tudi trudil, da bi slovenskim katoliča­nom dal v roke potrebne knjige. Biblicist Marijan Peklaj piše: "Večkrat je prosil v Rim, da bi vsaj nekateri duhovniki smeli bra­ti protestantske knjige in je tako dovoljenje tudi dobil. Kaže, da je s tem omogočil obstanek Dalmatinove Biblije med katoliškimi duhovniki." Nameraval je izdati prevod Velike­ga in Malega katekizma nemškega jezuita sv. Petra Kanizija ... Izdal je Načrtoval je tudi slovensko pesmarico, sestavljeno po rimskem bre­virju, po cerkvenih očetih in latinskih nabožnih pesmih: njen na­slov bi bil Hortulus animae (Vrtiček duše). Hotel je tudi ustano­viti v Ljubljani tiskarno, kjer bi tiskali (predvsem za bogoslužno rabo) potrebne slovenske knjige. S sodelovanjem jezuita Janeza Čande­ka je škof Hren izdal Evangelije inu lis­te (1613).

"Besedilo je skoraj dobesedno prepisano iz Dalmatina; spremenila so se le nekatera mesta, ki se niso ujemala z Vulgato... Glavno pa je - in to daje knjigi posebno vrednost: Hren je po na­svetu nekaterih sodelavcev, kjer je bilo (za tedanje razmere) le mogoče, Dalmatinove nemške tujke nadomestil (ali dal nadomestiti) s slovenskimi izrazi; nove besede so večinoma srečno izbrane, če­tudi se niso vse ustalile v pismeni slovenščini" (Ivan Grafenauer).

več:
S. Čuk, Tomaž Hren: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2000), 20-21.

LETA 1755 UMRL BARON DE LA BREDE ET DE MONTESQUIEU

FRANCOSKI FILOZOF, PRAVNIK, POLITIK, PISATELJ (* 1689)

Bil je izjemno pomemben družbeni in politični komentator v dobi razsvetljenstva Poznana je njegova ideja o ločitvi oblasti na izvršno, zakonodajno in sodno, ki naj bi zagotavljala ravnotežje moči. Danes je ta ideja v praksi uresničena v večini evropskih demokracij. V slovenskem prevodu imamo njegova Perzijska pisma, v katerih se posmehuje ustaljenim političnim vzorcem ...

nekaj njegovih misli:

• Običaji delajo vedno boljše državljane kot zakoni.
  
• Svoboda je pravica delati vse kar zakoni dovoljujejo.
  
• Če hoče človek uspeti, mora izgledati neumen, in biti moder.
  
• Če bi človek hotel biti samo srečen, bi to hitro dosegel. Človek pa hoče biti bolj srečen, kot so drugi; to je pa skoraj vedno težko, ker vedno mislimo, da so drugi srečnejši, kar pa niso.
  
• Ne iščemo sveženj zakonov, temveč njihovo dušo.

LETA 1837 UMRL ALEKSANDER S. PUŠKIN

RUSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK (* 1799)

Plemiškega rodu, svobodomislec, eden največjih ruskih pesnikov, utemeljitelj modernega ruskega jezika in predstavnik romantike. Zapustil je bogato literarno dediščino. V svojem literarnem ustvarjanju je združeval francoske in angleške vplive, rusko folkloro, orientalske motive ... Njegovo najbolj znano delo je roman v verzih Jevgenij Onjegin, ki pomeni enega vrhov evropskega romantičnega pesništva, hkrati pa velja tudi za začetek ruskega družbeno psihološkega romana. Še nekaj najbolj znanih naslovov njegovih del: drama Boris Godunov, novela Pikova dama, roman Stotnikova hči ... Umrl je kot žrtev nesmiselnega plemiškega obračuna, star manj kot 38 let.

njegovo razmišljanje:

• Denar je vselej starosti vsaki dobrodošla stvar. Mladenič naglega v njem išče sluga, starec pa zvestega v njem išče druga.
  
• Le v bodočnosti živimo, / a sedanjost nas mori; / vse premine, vse zbeži; / drago nam je, ko je mimo.

LETA 1861 ROJEN MATIJA MURKO

JEZIKOSLOVEC, LITERARNI ZGODOVINAR IN ETNOLOG († 1952)

Leta 1951 so pri založbi Slovenska matica v Ljubljani izšli Spomini literarnega zgodovinarja in etnologa Matija Murka. Napisal jih je v češčini, jeziku, v katerem je dolga leta poučeval kot vseučiliški profesor v Pragi. V slovenščino jih je prevedel njegov najstarejši sin Vladimir. V uvodu je Matija Murko, znanstvenik svetovnega slovesa in mednarodnega ugleda, zapisal: "Pogosto so me opominjali, da naj bi napisal spomine o svojem bogatem življenju in o svojem delovanju v raznih krajih. Tudi sam sem premišljeval o tem, toda zaradi nujnega znanstvenega in drugega dela se tega nikdar nisem utegnil lotiti; razen tega sem sploh živel ne toliko za preteklost, kolikor za sedanjost in prihodnost." Vseskozi je živel in deloval na tujem, vendar je ostal zvest sin svojega slovenskega naroda in vnet zagovornik naših načrtov. Rad je prihajal domov na počitnice. Hvaležno se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, Matija Murko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2011), 48-49.

LETA 1867 ROJENA MARICA NADLIŠEK BARTOL

PISATELJICA, PREVAJALKA, UREDNICA († 1940)

Mati pisatelja Vladimirja Bartola je maturirala v Gorici in učila na šolah v okolici Trsta. Urejala je tudi prvi slovenski ženski časopis Slovenka (1897-1900) in s članki o ženskih vprašanjih sodelovala tudi v drugih časopisih. Kljub temu, da ni imela univerzitetne izobrazbe, je z velikim prizadevanjem in željo ter ljubeznijo do leposlovja prišla do velike razgledanosti, želela je biti napredna ženska na vseh področjih, zato se je udeleževala tudi sokolskih shodov, kupila si je kolo in se učila kolesarjenja ... bila je članica Splošnega slovenskega ženskega društva. ... Leta 1889 je objavila novelo Moja prijateljica, leta 1898 še roman Fata morgana, ki je izšel po njeni smrti, prav tako zbirka novel Na obali.

LETA 1880 ROJEN JOSIP UJČIĆ

MORALNI TEOLOG, BEOGRAJSKI NADŠKOF († 1964)

Zibelka mu je tekla v Starem Pazinu (Istra). Bogoslovje je študiral v centralnem semenišču v Gorici skupaj z Italijani, Furlani in Slovenci, njegov sošolec je bil Jakob Ukmar. Študij je nadaljeval na Dunaju, bil profesor moralne teologije najprej v Gorici, zatem pa petnajst let (1921–1936) na teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in bil dvakrat tudi njen dekan. Novembra 1936 je bil imenovan za nadškofa v Beogradu kjer je bil med njegovimi sodelavci dr. Janez Jenko, kasnejši koprski škof.

LETA 1887 ROJEN JANKO LAVRIN

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK († 1986)

Rojen v Krupi pri Semiču, velja za enega najboljših poznavalcev ruske književnosti na svetu, ki jo je predaval na univerzi v Nottinghamu v Angliji (1918-1953). Pisal je večinoma v angleščini, mnoga njegova dela pa so prevedena v slovenščino in v razne svetovne jezike.

LETA 1890 ROJEN BORIS PASTERNAK

RUSKI PESNIK IN PISATELJ, NOBELOVEC 1958 († 1960)

Boris Leonidovič Pasternak je leta 1958 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Zaslovel je s svojim romanom Doktor Živago, ki je izšel najprej v Italiji. S tem se je zameril tedanjim sovjetskim oblastnikom, ki so ga prisilili, da je nagrado "prostovoljno" odklonil, medtem ko je ob novici, da mu je bila podeljena, zapisal, da je "neizmerno hvaležen, ginjen, ponosen, osupel, zmeden".

nekaj njegovih misli:

• Tek dejanj pretehtan je do kraja, / konec je poti neizprosno dan. / Jaz sem sam, vse v farizejstvu vztraja. / Ne, življenje ni sprehod čez plan.
  
• Vsi smo postali ljudje le toliko, kolikor smo druge ljubili ali smo jih imeli priložnost ljubiti.
  
• V knjigi življenja je odprta tista stran, ki je svetejša ko druge. Kar stoji pisano, se mora spolniti. Bodi. Amen.

LETA 1890 ROJEN JOSIP RIJAVEC

tenorist, GLASBENI PEDAGOG, KONCERTNI PEVEC († 1959)

Glasbeno se je šolal v Ljubljani in na Dunaju vzporedno s študijem prava. V vseh študijskih letih je nastopal na koncertih. Leta 1916 je prvič nastopil v zagrebški operi, kjer je pel do leta 1921, zatem pa v Beogradu. V letih 1927–1933 je bil angažiran v berlinski državni operi, v tem času je imel tudi številne koncerte po raznih mestih, od leta 1936 je stalno nastopal v operi Narodnega gledališča v Beogradu, kjer je od leta 1945 kot profesor glasbene akademije vzgojil generacije mladih pevcev.

LETA 1893 ROJEN FRAN ERJAVEC

UČITELJ, ČASNIKAR, PUBLICISAT († 1960)

Po končanem učiteljišču v Ljubljani je eno leto pred prvo svetovno vojno poučeval na Primorskem, po vojni pa je bil v raznih uradniških službah, ob tem pa študiral pravo na ljubljanski univerzi. Ukvarjal se je s politiko in se uveljavil kot publicist. Pisateljsko delo je pričel kot učiteljiščnik z leposlovnimi črticami in pesmimi, ki jih je objavljal v Zvončku, pozneje v drugih listih. Njegovo glavno delo je knjižna zbirka Slovenski pesniki in pisatelji (za mladino), ki jo je pripravljal skupaj s Pavlom Fleretom.

LETA 1898 ROJEN BERTOLT BRECHT

NEMŠKI DRAMATIK († 1956)

Eden najpomembnejših nemških dramatikov in reformatorjev gledališča 20. stoletja je začel pisati pesmi že v mladosti, v šoli je bil velik upornik proti takratnemu šolskemu sistemu. Vojna, med katero je bil bolničar, ga je zelo zaznamovala in kmalu po njej je napisal prve igre, zapustil medicino in se posvetil pisanju. Prvi uspeh je doživel s komedijo Bobni v noči, postal je dramaturg, najprej v Munchnu, potem v Berlinu, se lotil študija marksizma in bil nekaj časa na seznamu nevarnih ljudi, potem pa je vendarle našel izziv v Operi za tri groše, ki velja za začetek Brechtovega epskega gledališča. Kljub uspehu pa ni bil zadovoljen, ker občinstvoi ni razumelo njegove ostre satire, pač pa se je ob gledanju zabavalo. Brecht je skoraj štirideset let ustvarjal in reformiral gledališče, mu začrtal novo pot (dialektično) na kateri igralec prikazuje vlogo, gledalec pa jo kritično spremlja. Ni hotel samo reči: Takšno je življenje (Čehov), ampak ga je hotel spreminjati, urediti ...

njegovo razmišljanje:

• Rodil sem se kot sin premožnih staršev. Moji starši so mi zavezali kravato in me vzgojili v navadi biti ustrežen ter me naučili umetnosti ukazovanja. Toda ko sem ozdravel in se razgledal, mi ljudje mojega razreda niso bili všeč, niti ukazovanje niti navada biti postrežen. Zapustil sem svoj razred in se pridružil majhnim ljudem.
  
• Nihče od smrtnikov ni tako velik, da bi ga ne mogli vključiti v svojo molitev.
  
• Veliko je že doseženo, če samo eden vstane in odločno reče: ne.
  
• Neki človek, ki gospoda K. že dolgo ni videl, ga je pozdravil z besedami: "Prav nič se niste spremenili!" "Res?" je dejal gospod K. in prebledel.
  

LETA 1905 ROJEN VILKO UKMAR

SLOVENSKI SKLADATELJ († 1991)

Po rojstvu Postojnčan, po izobrazbi pravnik, je svoje življenje posvetil glasbi, ki jo je študiral v Ljubljani, na Dunaju in v Zagrebu. Deloval je v raznih slovenskih glasbenih ustanovah (opera, akademija za glasbo) in se uveljavil kot pomemben slovenski skladatelj 20. stoletja. Znano je njegovo delo Zgodovina glasbe.

LETA 1919 ROJEN JANEZ BELEJ

TEOLOG, PROTONOTAR, PRAVNIK, 36 LET V SLUŽBI MISIJONOV († 1992)

Rodil se je na Trojnem (žup. Laško) in po klasični gimnaziji v Mariboru (1940) vstopil v MB bogoslovje, ki ga je zapustil pred začetkom 2. svetovne vojne.. Odšel je v Rim, na mednarodni zavod "de Propaganda Fide", kjer je na njihovi univerzi končal študij teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1946 in dve leti zatem obranil doktorsko tezo iz teologije, potem pa še tezo o pravu. Leta 1953 je začel delati na Kongregaciji za širjenje vere. V dolgih letih delovanja je skrbel za dežele J. Afrike. Zadnjih trinajst let je bil odgovoren za pripravljanje semeniških statutov. Leta 1989 je po 36 letih skrbi za misijone stopil v pokoj - papež Janez Pavel II. ga je imenoval za apostolskega protonotarja. Nikoli ni deloval v misijonih, toda zanje je naredil ogromno. Pomemben je tudi njegov prispevek pri ustanavljanju papeškega zavoda Slovenik.

več:
F. Bole, Apostolski protonotar dr. Janez Belej, 36 let v službi misijonov na Kongregaciji za evangelizacijo narodov v Vartikanu: Gost meseca, v: Ognjišče 10 (1989), 6-10.

LETA 1937 UMRL WILHELM CONRAD ROENTGEN

NEMŠKI FIZIK (* 1845)

Röntgen je raziskoval sevanje elektronk in po naključju odkril nov tip elektromagnetnega valovanja, ki ga je imenoval »žarki X«, navadno pa jih po njem imenujemo rentgenski žarki. Prav tako je odkril tudi zaslon, s katerim je mogoče to valovanje zaznati, in dejstvo, da je z njim možno opazovati trdne strukture v človeškem telesu. Tako je postal začetnik uporabe slik v medicini in za svoje odkritje je prejel tudi (prvo) Nobelovo nagrado za fiziko leta 1901.

LETA 1942 UMRL JOSIP GOSTINČAR

KRŠČANSKO SOCIALNI DELAVEC, ORGANIZATOR (* 1860)

Po končani obrtni šoli se je sitarski mojster pridružil socialno-demokratičnemu gibanju in prestopil h katoliški stranki. Z Janezom Evangelistom Krekom je bil med organizatorji krščansko-socialnega delavstva, bil je v odboru za pripravo ustanovitve Slovenskega katoliškega delavskega društva ... v državnem zboru je imel številne pobude za izboljšanje gmotnega položaja delavstva in nižjega uradništva, za starostno zavarovanje in invalidno zavarovanje malih in srednjih kmetovalcev ter malih obrtnikov, za melioracijo notranjskih kraških dolin, preiskavo njihovih voda, načrtoval je železniško povezavo z Idrijo ...

LETA 1960 UMRL KARDINAL ALOJZIJ STEPINAC

BLAŽENI NADŠKOF IN KARDINAL, POGUME­N PASTIR BOŽJEGA LJUDSTVA (* 1898)

Med svojim drugim pastirskim obiskom na Hrvaškem je papež Janez Pavel II. v soboto, 3. oktobra 1998 v hrvaškem narodnem svetišču Marija Bi­strica razglasil za blaženega kardinala Alojzija Stepinca, ki je bil nadškof v Zagrebu (1934-1960). Pogumnega pastirja, ki se je boril za temeljne človeške pravice, so komunistične oblasti na insceniranem sodnem procesu obsodile kot "vojnega zločinca", on pa je svojim sod­nikom z dostojanstvenim mirom dejal: "Moja vest je čista!"

več:
S. Čuk, Kardinal Alojzij Stepinac: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (1998), 62-63.

njegova misel (na sodišču):

• Moja krivda je v tem, da ne klonim pred vašimi zahtevami. Toda če bi moral dati svoje življenje pri izpolnjevanju svojih dolžnosti, ga bom dal, zagrebški nadškof zna ne samo trpeti, ampak tudi umreti za svoje ideje.

o njem

• Izpolnil je svoje poslanstvo oznanjevanja predvsem s trpljenjem za Cerkev in potrdil sporočilo vere s smrtjo. Raje je imel temnico kot svobodo, le zato, da je branil svobodo in edinost Cerkve. Ni se bal verig, da ne bi bila uklenjena beseda evangelija. (Janez Pavel II.)
• Bil je pastir božje črede v posebno težavnih časih zgodovine hrvaškega naroda, ko so protikrščanske ideologije pustošile po vsej Evropi, sejale sovraštvo med rasami in borbo med razredi. Kardinal Stepinac je v odnosu do njih zavzel jasno stališče, brez človeških ozirov in političnih računic, v absolutni zvestobi evangeliju, cerkvenemu nauku in svoji vesti kot katoliški škof. Za kardinala Stepinca je bilo oznanjevanje evangelija in biti njegova priča osebna obveza, notranja zahteva, ki jo je v polnosti sprejel, sad neomejenega podarjanja sebe Bogu, Cerkvi in svojemu narodu. (kardinal Rode)

LETA 1971 UMRL IVAN DOLENEC

PROFESOR IN RAVNATELJ, MOŽ SVETNIŠKEGA DUHA (* 1884)

Škofjeloški rojak Ivan Dolenec je svoje življenje uradnega stenografa, gimnazijskega profesorja in ravnatelja, medvojnega in povojnega zapornika, opisal v knjigi, ki ji je dal naslov Moja rast. Hotel je povedati, kako mu je vse, kar je doživel in prestal, pomagalo rasti v zaupanju v Boga in v veselju nad življenjem. Ta ‘zlata’ knjiga je prvič izšla leta 1973 pri Slovenski kulturni akciji v Argentini in je bila pri nas na seznamu prepovedanih knjig, leta 1991 pa jo je v svobodni domovini izdala celjska Mohorjeva. »Če pomislim nazaj na svojo preteklost, vidim, da je bila zame največja sreča - vera. Skoraj vse, kar sem doživel lepega in osrečujočega, je bilo na ta ali oni način v zvezi z mojo vero,« je zapisal v spominih, ki jih je začel pisati leta 1945 v novomeških zaporih, kamor je prišel zaradi svoje iskrene besede o komunizmu ... V njih ne zasledimo niti trohice zagrenjenosti, saj je bil trdno prepričan, da usodo vsakega človeka vodi Bog.

več:
S. Čuk, Ivan Dolenec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2001), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Vedno sem bil mnenja, da je brezpogojna resnica edina stvar, ki more ljudi pomiriti in zadovoljiti, ker smo pač po naravi vsi ustvarjeni tako, da moramo iskati resnico in pravico.
  
• Rad sem vas imel, ker je bilo pri vas dvakrat dve štiri. Danes je toliko ljudi, pri katerih dvakrat dve ni vsak dan štiri.
  
• Drama pravilna je naše življenje. / Nič ne zgodi se kot goli slučaj, / zadnje dejanje pove ti, zakaj / biló potrebno je tudi trpljenje. // Ko svoje vloge v svetu igramo, / ena nas misel nad vse osrečuje: / tudi takrat, ko je v srcu najhuje, / vemo: ljubezen pisala je dramo.
  
• Vsak izmed nas nosi svoj križ, nobeno olepševanje ne spravi tega dejstva s sveta ... Toda če križ voljno zgrabimo, nam postane lahek, ker nam ga pomaga nositi Tisti, ki je izrekel resnične besede, da je njegov jarem sladak in njegovo breme lahko.
  
• Če pomislim nazaj na svojo preteklost, vidim, da je bila zame največja sreča – vera. Skoraj vse, kar sem doživel lepega in osrečujočega, je bilo na ta ali oni način v zvezi z mojo vero.
  
• Vsak izmed nas nosi svoj križ, nobeno olepšavanje ne spravi tega dejstva s sveta ... Meni so najtežji križ naložili prav tisti, ki so na vsa usta trobili, da bodo prinesli lepše čase.
  
• Bog mi je dal tako srce: po cele dneve sem lahko rekel ne samo, da žal besede v ustih ni, ampak tudi, da žale misli v srcu ni.
  
• Ljudje, ki imajo v sebi težnjo, da bi bili dobri in modri, se ne morejo zadovoljiti z življenjem brez smisla in brez smeri, brez vere in brez ideala.
  
• Nikdar mi ni bilo žal, če sem v nevarnosti pokazal pogum, še vedno pa, če sem zlezel pod klop.

LETA 1975 UMRL ALOJZIJ MIHELČIČ

SKLADATELJ, MOJSTER CERKVENIH IN SVETNIH SKLADB (* 1880)

Iz Harij, kjer se je rodil, je hodil v šolo v bližnjo Ilirsko Bistrico, kjer je vstopil v svet glasbe. Po orglarski šoli v Ljubljani je služboval kot organist in pomožni učitelj v Štangi pri Litiji. Ko je odslužil vojaški rok, se je naselil v Metliki, bil tam organist in župan, nato je imel v Celju veletrgovino z vinom. Povsod je ustanavljal in vodil odlične pevske zbore. Že v zgodnji mladosti je začel pisati predvsem cerkvene skladbe, med njegovimi svetnimi skladbami je najbolj znana Nebo žari, kjer slika prizore iz prve svetovne vojne.

LETA 2014 UMRL TOMAŽ PENGOV

GLASBENIK IN KANTAVTOR (* 1949)

Po končani primerjalni književnosti je ustvarjal kot svobodni umetnik, igral je na 12-strunsko akustično kitaro in lutnjo, pel in pisal pesmi. Nastopati je začel leta 1968, izdal je štiri plošče avtorskih pesmi: Odpotovanja, Pripovedi, Rimska cesta in Biti tu. Leta 1997 je za svoje pesniško ustvarjanje prejel Ježkovo nagrado, 1999 pa so o njem posneli film Dih besede, v katerem je večina njegovih najboljših pesmi ...

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1828 ROJEN JULES VERNE

FRANCOSKI PISATELJ († 1905)

Otroka kapitana Granta, Dvajset tisoč milj pod morjem, V osemdesetih dneh okoli sveta in številne druge knjige, ki jih imamo prevedene tudi v slovenščino, so še danes priljubljeno mladinsko branje. V njih ta "preroški" pisatelj napoveduje prihodnji tehnični napredek človeštva.

njegove misli

• Čudim se, s kakšnim neumnim zadovoljstvom mnogo ljudi imenuje delovanje višje sile »slučaj«, ko bi toliko enostavneje in bolj razumno lahko rekli »božja previdnost«!
  
• Kar si lahko en človek zamisli, to lahko drugi ljudje uresničijo ...

LETA 1849 UMRL FRANCE PREŠEREN

NAJVEČJI SLOVENSKI PESNIK (* 1800)

Rodil se je v Vrbi na Gorenjskem, pri Ribičevih, kjer je med "hišnimi" in kuhinjskimi vrati spominska plošča z rodovnikom Prešernove družine. Na prednji steni pa sta vzidani spominski plošči dvema sinovoma Ribičevega rodu: pesniku Francetu Prešernu in nadškofu Antonu Vovku. Prešernova rojstna hiša je "predstavnica vseh naših kmečkih domov, iz katerih so izšli veliki možje naše preteklosti" (Finžgar). Na gričku vzhodne strani vasice stoji cerkvica sv. Marka, zavetnika vasi, ki ga Prešeren v svojem "sonetu nesreče" imenuje "bližnji sosed", ... Franceta, po rojstvu tretjega otroka in prvega sina je oče Šimen sedemletnega peljal k svojemu stricu Jožefu, župniku na Kopanju pri Grosupljem, kjer ga je stari gospod sam uvajal v umetnost pisanja in branja. Poslal ga je na osnovno šolo v Ribnici, kjer je kot odličen učenec prišel v "zlate bukve" ... potem ga je poslal v ljubljanske šole, kjer je France v nabiranju znanja preživel devet let: Prešeren je bil vedno med prvimi v razredu in je ob koncu leta dobival za nagrado "bukve" ... Mati Mina je srčno želela, da bi njen France postal duhovnik, on pa se je končanem liceju odpravil peš na Dunaj, se vpisal v tretji letnik filozofije, ki mu je bil potreben za študij prava. Marca 1828 je bil razglašen za doktorja prava ("jezičnega dohtarja".), opravil je odvetniški izpit, bil odvetniški pomočnik ...  šele leta  1846 je v Kranju končno dobil samostojno odvetniško mesto. Svojim neuresničenim željam je dajal duška v svojih pesmih in pesnitvah, med katerimi sta najlepši in najbolj znani Sonetni venec ter Krst pri Savici. ... Iz ljubezenskega razmerja z Ano Jelovškovo, ki je bila od njega 23 let mlajša, so se mu rodili trije otroci, ki jim je po smrti zapustil svoje borno imetje ... Spominski dan njegove smrti je od leta 1945 slovenski kulturni praznik. "Nihče pred Prešernom, nihče za Prešernom se ne da primerjati z njim," je zapisal Oton Župančič. "On je zase, vse drugo je vrsta... Prešernovo delo je delo genija, ki je enkraten in nenadomestljiv." Od Boga je prejel izreden pesniški dar in poslanstvo, da s svojo navdihnjeno poezijo povzdigne slovenščino na raven "velikih" jezikov evropske celine. Brez pridržka ga slavimo kot največjega slovenskega pesnika.

več:
S. Čuk, Po Prešernovih poteh: Priloga, v: Ognjišče 12 (2000), 37-48.
S. Čuk, France Prešeren (1800-1849): v: Obletnica meseca 12 (2020), 92-93.

nekaj njegovih verzov:

• Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! / Tako so peli angelcev glasovi / v višavah pri Mesijasa prihodi; / da smo očeta enega sinovi, / ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, / da ljubit' mor'mo se, prav' uk njegovi.
  
• Odprta noč in dan so groba vrata; / al' dneva ne pove nobena prat'ka. / Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, / od nje nas ne odkup'jo kupi zlata, / ne odpodi od nas življenja tata / veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.
  
• Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! / Veselja dokaj strup njegov je umoril: / sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje / svet zaničvati se je zagovoril, / ljubezen zvesto najti, kratke sanje! / Zbežale ste, ko se je dan zazoril.
  
• Naj zmisli, kdor lepoto ljubi sveta / in od veselja do veselja leta, / da smrtna žetev vsak dan bolj dozori
  
• Dan jasni, dan oblačni v noči mine, / srce veselo in bolno, trpeče, / vpokoj'le bodo groba bolečine.
  
• Deklica prevzetna, zmisli, kak' je kratek vsaki cvet, / da začne se leto starat' že v srpani - čas hiti.
  
• Človeka smrt požanje, / človeštva ne; naprej / z njim, kar je storil zanje, / živelo bo vselej.
  
• Skeleče misli, da Slovenec mile / ne ljubi matere, vanj upajoče, / da tebe zame vneti ni mogoče, / z bridkostjo so srce mi napolnile.
  
• Trpi, če poka ti srce! / Prah z Bogom kregat' se ne sme!
  
• Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, / da vgásniti jo more sreče jeza.
  
• Sem videl ... da človek toliko velja, kar plača. / Sem videl čislati le to med nami, / kar um slepi z golj'fijami, ležami.
  
• Meni nebo odprto se zdi, / kadar se v tvoje ozrem oči, / kadar prijazno nasmeješ se, / kar sem prestala, pozabljeno je.

LETA 1869 ROJEN IVAN ORAŽEN

ZDRAVNIK IN DOBROTNIK († 1921)

Rojen v Kostanjevici na Krki kot nezakonski otrok, zelo nadarjen učenec, v gimnazijskih letih v Ljubljani se je moral preživljati sam, saj mu revna mati ni mogla veliko pomagati. Maturiral je v Novem mestu, odločil se je za študij medicine na Dunaju, ki ga je leta 1900 tudi uspešno končal. Zaposlil se je v Deželni bolnici v Ljubljani, hitro napredoval in bil zelo cenjen kirurg in porodničar. Ukvarjal se je tudi s politiko, bil je član Narodne napredne stranke (zato je imel težave z avstro-ogrsko oblastjo). Bil je tudi pomemben član Sokola in tako je leta 1919 ustanovil Jugoslovansko sokolsko zvezo, skupaj z zdravnikoma Lojzom Kraigherjem in Alojzom Zalokarjem pa je bil med pobudniki za ustanovitev Medicinske fakultete v Ljubljani. Večino svoje lastnine je zapustil  v upravljanje Medicinski fakulteti , ki je na njegovo željo ustanovila Oražnov dijaški dom, kjer naj dobe »prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani« ...

LETA 1878 ROJEN MARTIN BUBER

JUDOVSKI FILOZOF RELIGIJE († 1965)

Rojen na Dunaju razvijal je filozofijo antropologije (vpliv Kierkegaarda in Feuerbacha). Preroški lik, modrec, soustvarjalcj duhovnega življenja 20. stoletja kot filozof, vzgojitelj, avtor, prevajalec hebrejskega Svetega pisma, izdajatelj hasidskih pripovedi, kot prenovitelj zahodnega judovstva in pomemben sogovornik v krščansko-judovskem dialogu. Bil je človek, ki je znal dati težo besedam, celo tistim najkrajšim kakor sta jaz in ti, in pri tem predvsem besedici "in". Dialoška ni bila zgolj njegova filozofija, dialoško je bilo tudi njegovo življenje. Vedno govori kot človek, ki si upa pričevati za resničnost, ki se upira temu, da bi jo na hitro izrazili z govorico. Martin Buber si je skušal »prislužiti kompetentno besedo«. Če beremo njegove misli in skušamo prodreti vanje, potem začenjamo slutiti, kaj je "resnično življenje"«.

njegove misli:

• Brez "ti" je "jaz" nemogoč. Jaz sem jaz, ko rečem "ti".
  
• Z Bogom lahko govorimo le tedaj, če s svojimi rokami objamemo svet, kolikor bolje moremo; to pomeni, če v vse vnašamo božjo resnico in pravičnost.
  
• Obstaja neka stvar, ki jo lahko najdemo samo na enem kraju na svetu. To je velik zaklad, ki bi ga lahko imenovali izpolnitev bivanja. Kraj, kjer je ta zaklad mogoče najti, je prav tisti, v katerem živimo.
  
• Resnično novo nikoli ni sprememba; novo je večno, ki se razodene.
  
• V vsakem človeku je nekaj dragocenega, česar ni v nikomer drugem.
  
• Če pride k tebi nekdo in te prosi pomoči, tedaj mu ne smeš s pobožnim jezikom odvrniti: »Zaupaj in prepusti svojo skrb Bogu!« Takrat moraš ukrepati, kot da Boga ne bi bilo, temveč je na vsem svetu en sam, ki more temu človeku pomagati – prav ti.
  
• Vsakdo je poklican, da kakšno stvar na tem svetu izpopolni in dovrši.
  
• Največja krivda človeka niso grehi, ki jih stori – skušnjava je močna, on je pa slaboten. Največja krivda človeka je, da bi se sleherni trenutek lahko spreobrnil, pa tega ne stori.
  
• Kolikor starejši je človek, toliko bolj raste v njem potreba po hvaležnosti. Predvsem do Boga. - - Življenje doživiš v starosti, bolj kot kdaj prej, kot nepoplačljivi dar in celo vsako uro sprejmeš z obema rokama kot presenetljivi dar.
  
• Bog prebiva tam, kamor ga pustimo. Pustimo pa ga lahko samo tja, kjer resnično smo, tja, kjer živimo, kjer živimo resnično življenje.
  
• Z vsakim človekom prihaja na svet nekaj novega, česar še nikoli ni bilo, nekaj prvega in edinstvenega.
  
• Ljubezen je v tem, da se čutimo odgovorni drug za drugega.
  
• Čim starejši je človek, tem bolj se nagiba k hvaležnosti.

LETA 1888 UMRL FRANC KSAVER ZAJEC

SLIKAR in PRVI SLOVENSKI AKADEMSKI KIPAR (* 1821)

Kmečkega sina iz Sovodnja v Poljanski dolini je v svet umetnosti uvajal podobar L. Čeferin v Idriji, nato pa je študiral kiparstvo na Dunaju in v Münchnu. Leta 1854 se je kot takrat edini akademsko šolani kipar naselil v Ljubljani. Mestni očetje so mu dovolili opravljati kiparski poklic, niso mu pa dali domovinske pravice. Ustvaril je pravo galerijo naših znamenitih mož. Med njegova najbolj znana dela spada marmornati kip Antona Martina Slomška v naravni velikosti v mariborski stolnici (1878).

LETA 1895 IZŠLA PRVA ŠTEVILKA PLANINSKEGA VESTNIKA

Slovensko planinsko društvo je kmalu po začetku svojega delovanja (1893) začelo izdajati mesečno revijo "Planinski vestnik". V uvodu prve številke je pisalo: "Da Slovensko planinsko društvo doseže svoj namen, sklenil je odbor Društva od leta 1895 počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike«... Prvi članki so bili predvsem opisi doživetij in poti po gorah ter širjenje ljubezni do gora in slovenske dežele. Potem pa so objavljali še nove teme (varnost, alpinizem, odprave v tuja gorstva), v novejšem času pa ima Planinski vestnik zelo pomembno vlogo tudi pri gibanju za varovanje narave. V vseh obdobjih je bil ogledalo dela planinske organizacije, gorniške kulture, odraz splošnih razmer in duševnega doživljanja gora Slovencev. Je najstarejša slovenska revija, ki še izhaja.... 5 držav, tri vojne, 9 predsednikov slovenske planinske organizacije, 8 urednikov, 123 letnikov ...

LETA 1895 ROJEN JOŽE CVELBAR

OBETAJOČ UMETNIK, ŽRTEV VOJNE († 1916)

Dolenjski fant Jože Cvelbar je študiral gimnazijo v Novem mestu. Kot dijak je objavljal svoje in črtice v dijaški Zori, Zvončku, Vrtcu in Angelčku. Zadnja leta se je predajal misli na slikarstvo, za katero je kazal očiten dar in bi ga rad študiral v Pragi. Po maturi je moral kljub slabemu zdravju v enoletno častniško šolo, nato pa je bil poslan na tirolsko bojišče, kjer ga je leta 1916, pri enaindvajsetih letih doletela smrt. Po smrti so pripravili razstavo njegovih risb ter izdali njegove izbrane pesmi.

LETA 1908 ROJEN RIKO DEBENJAK

SLIKAR IN GRAFIK († 1987)

Doma iz Kanala ob Soči, šolal se je v Beogradu, kjer je leta 1937 končal slikarsko šolo in tečaje slikarstva. Veliko potoval in se izpopolnjeval v ilustraciji, grafiki ... in bil eden vodilnih predstavnikov Ljubljanske grafične šole, dober poznavalec tehnik in posebnosti tiskanja. Sodeloval je na številnih razstavah grafike doma in po svetu, nekaj njegovih del hranijo v kanalski galeriji (z njegovim imenom). Leta 1960 je prejel Prešernovo nagrado za grafiko ... Nekaj njegovih najbolj znanih ciklov: Panjske končnice, Istranke, Kraševke, Na morskem dnu, Nečke, Kamen, Sledi na ometu, Grebelca, Drevo-skorja-smola in Magične dimenzije. Njegov kip (Mirsad Begić)) stoji od leta 2008 pred galerijo.

LETA 1919 ROJENA MIMI MALENŠEK

PISATELJICA in PREVAJALKA († 2012)

Mimi Malenšek (roj. Konič) velja za najbolj plodno slovensko pisateljico. Večerniško povest Pesem polja je napisala pri šestnajstih letih. Njen pisateljski opus zajema številne romane in povesti z novejšo (delavsko, kmečko, meščansko) tematiko, šest biografskih romanov o pomembnih slovenskih osebnostih (od Trubarja do Prešerna) ter zgodovinske romane. Zaradi romana Temna stran meseca (1960) o domobranstvu in obleganju Turjaka ji nekaj let niso objavljali izvirnih del, zato se je posvetila prevajanju.

LETA 1921 UMRL JOSIP IPAVEC

SKLADATELJ IN ZDRAVNIK (* 1873)

Rodil se je v Šentjurju pri Celju kot sedmi otrok Gustava Ipavca. Gimnazijo je začel na avstrijskem Štajerskem in Koroškem, maturiral pa na celjski gimnaziji 1893. Študiral je medicino in vodil pevski zbor društva Triglav v Gradcu in se navdušil za glasbeno ustvarjanje ter se ves čas medicine ukvarjal z glasbo. Najprej je služboval na Dunaju, kasneje v Zagrebu, ob očetovi bolezni se je vrnil v Šentjur. V desetletju komponiranja je nastalo veliko samospevov in orgelskih skladb, največje delo pa je opereta Princesa Vrtoglavka (1910). S pantomimo Možiček (odrska glasba) pa je dosegel svoj največji uspeh.

LETA 1980 UMRL LEOPOLD SUHODOLČAN

SLOVENSKI PISATELJ, MENTOR, UREDNIK  (* 1928)

Rodil se v Žireh, družina se je veliko selila (oče finančni stražnik), pred drugo vojno v Slovenske gorice (Šentilj), v gimnazijo je hodil v Maribor, poučeval v Radljah in na Prevaljah, kamor se je po diplomi v Ljubljani vrnil in tam ostal do konca življenja. Že v gimnazijskih letih je prijateljeval s Smiljanom Rozmanom in pesnikom Kajetanom Kovičem, pripravljal je tudi gledališke igre. Pisati je začel že v osnovni šoli. Pisal je predvsem za otroke, z mladinsko prozo je postal znan tudi v tujini, saj so njegova dela prevedena v šestindvajset jezikov, ponatisi del pa izhajajo še danes. Pisal je kratke pripovedi, povesti, radijske in televizijske igre, novele, romane, pisal pa je tudi za odrasle - sodobnejšo realistično prozo. Nekaj najbolj znanih del: Krojaček Hlaček, Rumena podmornica, Naočnik in Očalnik - mojstra med detektivi, Dvajset slonov, Pipa, klobuk in dober nos, Piko Dinozaver, Peter Nos je vsemu kos, Kuža Luža ... Pisal je tudi gledališke in lutkovne predstave ter radijske igre za mladino in otroke. Za pisateljevanje je navdušil tudi svojega sina Primoža. S profesorjem Stankom Kotnikom sta leta 1961 na prevaljski šoli ustanovila bralno značko - prva značka je bila podeljena na Osnovni šoli Franjo Golob na Prevaljah, danes pa jo poznajo po vseh slovenskih osnovnih šolah ( le z različnim imenom pisatelja.

LETA 1986 UMRL MATIJA TOMC

DUHOVNIK IN SKLADATELJ  (* 1899)

Matija Tomc je bil po rodu Belokranjec iz vasice Kapljišča ob Kolpi, ki spada v župnijo Podzemelj. "V družini posebnega smisla za glasbo ni bilo," je povedal. "Mama niso nikoli peli, oče tudi ne, jaz pa sem že kot otrok rad poslušal narodne pesmi, ki so jih peli fantje, ko so zvečer vasovali." Njegovo nadarjenost za glasbo je odkril kaplan Pavlin Bitner, ki ga je tudi spravil v šole. Potem je šel v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je ostal do mature (1920). "Šentviška gimnazija je bila v vsakem oziru vzorno urejena, tudi glede glasbenega življenja. Imeli smo svoj zbor, svoj orkester; jaz sem pri orkestru igral violino, violo, rog, v šesti gimnaziji (petnajstleten) sem že igral na orgle na koru." Po maturi se je vpisal na bogoslovje in bil leta 1923 posvečen v duhovnika. . Škof Jeglič ga je leta 1926 poslal na Dunaj, kjer se je na Glasbeni akademiji pripravljal na poklic profesorja glasbe na šentviški škofijski gimnaziji, ki ga je opravljal do leta 1941, ko so jih pregnali Nemci. Leta 1946 je šel na župnijo Domžale, kjer je bil dve leti kaplan, nato pa petindvajset let župnik, vse do svoje zlate maše (1973). ... Njegovo skladateljsko delo je zelo obsežno na področju cerkvene glasbe, še bolj pa na področju svetne in narodne glasbe. Ob svoji osemdesetletnici je napravil "inventuro" svojega dela. "Do vključno junija 1979 je bilo 492 cerkvenih, 786 svetnih, skupaj 1278 skladb." Tomčeve cerkvene skladbe bi lahko delili v tri skupine: pesmi za ljudsko petje, zborovske in vrhunske. "Pravih ljudskih pesmi ima Matija Tomc razmeroma malo," beremo v zapisu v Družini ob njegovi smrti. "Več ima priredb anonimnih pesmi in te ljudstvo rado poje." Največ je napisal za zbore. Verjetno boste prepoznali njegove pesmi za posamezne svete čase: advent (Vso zemljo tema krije), božič (Zvezde gorijo, Presveta noč), post (Strašno trpiš, Trnjev venec), velika noč (Močno se potrese). Napisal je vrsto napevov za bogoslužje po koncilski prenovi (vzklik po povzdigovanju, pri krščevanju...).

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1999) 12

o njem:

• Skladatelj Matija Tomc ima izredne zasluge za cerkveno in liturgično petje in glasbo, zlasti še v prenovi bogoslužja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru... Reči smemo, da je njegovo delo bistveni sestavni del slovenske glasbene kulture. (Alojzij Šuštar 10. februarja 1986 ob grobu)

1989 UMRL VALENS VODUŠEK

UMETNIŠKI VODJA SLOVENSKEGA OKTETA (* 1912)

Prva 'ljubezen' doktorja prava je bila glasba, ki jo je študiral v Ljubljani. Vodil je razne glasbene ustanove. Zavzel se je za načrtno raziskovanje in zbiranje folklornega gradiva na vsem slovenskem etničnem ozemlju. Poleg znanstvenega dela se je ukvarjal tudi z dirigiranjem in vodenjem zborov, med njimi tudi znamenitega Slovenskega okteta v letih 1956-1972.

LETA 1992 sta Sveti sedež in Slovenija vzpostavila diplomatske odnose

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1548 KRŠČEN GIORDANO BRUNO

REDOVNIK DOMINIKANEC, FILOZOF, NARAVOSLOVEC († 1600)

Rojstni datum Giordana Bruna ni znan, znano pa je, da so ga na današnji dan krstili na ime Fillippo. Najprej je deloval kot dominikanec, ko pa je zapustil samostan, je veliko potoval in predaval na številnih univerzah po Evropi. S svojo filozofijo narave je nasprotoval krščanskim dogmam in zavračal sholastiko. Smatral je, da sta filozofija in teologija nezdružljivi. Nasprotoval je krščanskemu pojmovanju Boga kot osebe in transcendentalnega; gradil je panteistični nazor, po katerem je vse sestavljeno iz večne in neskončne substance. ... Pomemben je v znanosti o Vesolju. Zavračal je Aristotelovo znanost o kristalnih kroglah okoli nepomične Zemlje in zapleteno gibanje planetov v Ptolemejevi teoriji. Razširil je Kopernikovo znanost, ki je nastala okoli pol stoletja prej, vendar jo je razširil na celotno Vesolje, ki je neskončno veliko. Po Koperniku je Osončje obdano s kroglo nepremičnih zvezd, Bruno pa je v vseh zvezdah videl sonca, ki imajo svoje planete, naseljene z živimi bitji kot Zemlja. Poudarjal je, da Zemlja in naše Sonce nista središčni vesoljski telesi. Univerzum je bil zanj neskončen in neminljiv, ureja in giblje pa ga notranja božja moč. Nagnjen je bil k okultizmu in magiji. Leta 1592 so ga inkvizitorji spravili zaradi njegovih idej za zapahe, po sedmih letih so ga 17. februarja 1600 v Rimu sežgali kot heretika.

LETA 1705 ROJEN JANEZ ŽIGA VALENTIN POPOVIČ

SLOVENSKI NARAVOSLOVEC, JEZIKOSLOVEC, POLIHISTOR († 1774)

V Gradcu končal jezuitsko gimnazijo in licej in se ni dal posvetiti. Študiral je 15 jezikov, se zanimal za botaniko, arheologijo, oceanografijo, zgodovinopisje ... Jernej Kopitar je zanj dejal, da je bil »največji učenjak takratne Avstrije, vrl filolog in naravoslovec«. Po končanem študiju je najprej predaval nemščino na  dunajski univerzi. Napisal je temeljno slovnico nemškega jezika, ki je doživela 10 ponatisov. Veliko je potoval in si zapisoval kar je videl v naravi, tako je postal samouk na področju naravoslovja. Začel si je dopisovati s Karlom Linnejem in mu glede razvrščanja in  poimenovanja celo svetoval nekaj popravkov, ki jih je Linne upošteval. Zaslovel je s svojo knjigo o morju, ki je utemeljila oceanografijo kot znanost. Imel je stike z razsvetljenskih krogom Žige Zoisa in pripravljal tudi slovensko slovnico in slovensko-nemški slovar, vendar je prezgodaj umrl ... Premoženje je zapustil mladim rojakom, ki so želeli študirati...

LETA 1824 UMRLA BL. ANNA KATHARINA EMMERICK

REDOVNICA, KI JE GLEDALA KRISTUSOVO TRPLJENJE (* 1774)

V letu 2004 je po vsem svetu vzbudil največje zanimanje film Pasijon (Jezusovo trpljenje) ameriškega igralca in režiserja Mela Gibsona, ki je napolnil kinodvorane tudi pri nas. Režiser Mel Gibson je povedal, da so ga pri ustvarjanju tega filma navdihovala videnja nemške vidkinje Anne Katharine Emmerick, ki jo je papež Janez Pavel II. 3. oktobra 2004 razglasil za blaženo. Ob tej priložnosti je dejal, da je Anna videla bridko trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in ga izkusila tudi na svojem telesu. "Še danes nam vsem posreduje zveličavno sporočilo: 'Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni'." Njene pripovedi o življenju Jezusa Kristusa in njegove matere Marije, ki jih je zapisal Clemens Brentano, nemški romantični pisatelj, in obsegajo neverjetnih 16.000 strani, presegajo evangeljska poročila v raznih podrobnostih, ki pa ne nasprotujejo katoliški razlagi.

več:
S. Čuk, Blažena Anna Katharina EMMERICK je gledala Kristusovo trpljenje: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2004), 38-39
knjiga: A. K. Emmerich, Življenje in trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove svete Matere. I. del: Od rojstva do Krstnikove smrti. II. del: Od Jezusovega prihoda v Jeruzalem do Marijinega vnebovzetja. Koper. Ognjišče 2021.

nekaj njenih misli:

• Videla sem Adama. Bog mu je poslal spanje in v spanju je imel videnje. Medtem je Bog iz Adamove strani, na mestu, kjer je Jezusovo stran prebodla sulica, vzel Evo. Bila je nežna in majhna. Brž pa je postala večja, dokler ni bila vsa velika in lepa. Ko bi ne bilo greha, bi bili vsi ljudje rojeni v tako rahlem spanju.
  
• Pred grehom sta bila Adam in Eva drugačna, kakor smo sedaj mi revni ljudje. Človek iz Boga je bil gospodar narave. Zdaj pa je v njem zavladala narava. Služabnik je podjarmil gospoda, človek se bo moral odslej truditi in bojevati. Poprej je bil Bog človeku temelj in središče, zdaj pa je postal človek središče sam sebi.
  
• Jezus ni delal čudežev, da bi ga ljudje zaprepadeni občudovali, ampak zdravil je iz usmiljenja. Kakor zahteva, da sodelujemo pri našem odrešenju, tako je zahteval od bolnikov vero, upanje, ljubezen, kesanje in poboljšanje.
  
• Ko je Jezus sprejel trpljenje in se daroval božji pravičnosti, je bilo, ko da se je njegovo božanstvo umaknilo nazaj v presveto Trojico. Hotel se je predati trpljenju s svojo najčistejšo, tako čutečo človeško naravo, oborožen le z ljubeznijo svojega srca.
  
• Jezus je (na Oljski gori) videl vse, ki njega nočejo videti. Objokoval je tiste, ki nočejo nositi svojega križa za njim, in je sam trpel zanje.
  
• Vidim neštevilne množice hudobcev, vsak pomeni katero izmed pregreh. Hudobni duhovi se silno vneto trudijo okrog ljudi. Vidim jih, kako tekajo sem in tja, tu hujskajo, tu mešajo ljudi, jim šepečejo v ušesa, jim zginejo v usta.
  
• V siloviti bolečini in ljubezni žalostna Mati ni videla ne vojakov ne biričev, videla je le svojega ljubega, ubogega, trpinčenega Sina. Pohitela je med biriči k Jezusu, padla pred njim na kolena ter ga objela.
  
• Sveti križ je stal dvignjen na zemlji kakor drugo rajsko drevo življenja. Iz razširjenih Jezusovih ran so kapljali štirje sveti studenci na zemljo, da izbrišejo z nje prekletstvo in jo spremene njemu, novemu Adamu, v rodoviten raj.
  
• Ker je največja potrpežljivost in najvišje veselje možno le v trpljenju in ker sodi k popolnosti, da združujemo svoje trpljenje z Gospodovim, je težnja, da bi bili brez trpljenja, nepopolnost.

LETA 1826 ROJEN JOŽEF BOROVNJAK

PREKMURSKI DUHOVNIK IN SLOVENSKI RODOLJUB († 1909)

"Jožef Borovnjak je bil eden izmed tistih duhovnikov, ki je čutil s svojim ljudstvom, ki je živel za ljudstvo in je tudi v najhujših okoliščinah skrbel za svoje vernike ne samo z besedo, ampak tudi s pisanjem. Po Miklošu Küzmiču in Jožefu Košiču je bil najmarljivejši in najvztrajnejši oblikovalec in gojitelj našega slovenskega ljudskega jezika." Tako je leta 1909 ob smrti prijatelja Jožefa Borovnjaka, cankovskega župnika, zapisal dr Franc Ivanocy, "prekmurski Slomšek". Na Cankovi je neutrudno deloval 51 let (1858-1909). Ob 150-letnici njegovega prihoda v župnijo je Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru skupaj z občino in župnijo Cankova pripravila konec junija 2008 na Cankovi znanstveni simpozij. Vsa predavanja so izšla v zborniku Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. Ob tej priliki so v parku na Cankovi odkrili Borovnjakov doprsni kip, delo kiparke Irene Čuk. Ta delovni mož, ki se je vse življenje trudil biti duhovnik z vsem srcem in zaveden Slovenec - rodoljub, zasluži, da ga spoznamo.

več:
S. Čuk. Jožef Borovnjak: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2009), 76-77.

LETA 1827 ROJEN BOŽIDAR RAIČ

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, POLITIK IN PUBLICIST († 1886)

Pomembno vlogo pri narodnem prebujanju slovenskega naroda so v drugi polovici 19. stoletja odigrali narodni tabori - velika ljudska zborovanja. V treh letih (1868-1871) so pripravili kar 18 taborov. Med pobudniki taborov je bil Božidar Raič, župnik pri Sv. Barbari v Halozah. Prizadeval si je v slovensko narodno življenje pritegniti Prekmurce.

LETA 1834 UMRL JANEZ POTOČNIK

BAROČNI SLIKAR (* 1749)

Rojen v Kropi, njegov mlajši brat Jožef je bil tudi ljubljanski župan, doktor prava, Janez pa je bil gluhonem, naučil se je risati in se slikarstva izučil na Dunaju, pozneje pa v Ljubljani pri Metzigerju. Njegove slike in risbe pričajo, da je bil šolan slikar (37 risb je v Narodni galeriji), vendar pa svojega talenta ni v celoti razvil. Najpomembnejši je kot portretist (prvi predstavnik našega meščanskega portreta), veliko pa je slikal tudi po cerkvah (poslikal cerkev sv. Ane v  Tunjicah...), vendar so ta dela z umetniškega vidika manj pomembna ...

LETA 1871 ROJEN FRAN SALEŠKI FINŽGAR

DUHOVNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN PREVAJALEC († 1962)

Med slovenskimi duhovniki, ki so se uveljavili kot pesniki in pisatelji, je najbolj znan in priljubljen Franc Saleški Finžgar. Ob devetdesetletnici svojega življenja je zapisal: »Rodil sem se leta 1871, 9. februarja ob treh zjutraj. Nobenega življenja nisem pokazal... Tudi moja šibka mamica je bila nezavestna... Žene so obupane zmajevale z glavo in prerokovale: 'Kar sklenila bosta. Oba hkrati'... Prerokbe žena so bile v zmoti. Šibka moja mati je učakala sedeminosemdeset let, za mano se zapirajo vrata devetdesete zime. Tak je bil sklep Previdnosti od vekomaj.« Zbranim je v svoji hiši na Mirju, kjer je preživljal zadnja leta »nepokojnega pokoja«, povedal, da sta mu najljubši knjigi Sveto pismo in Gruden-Malova Zgodovina slovenskega naroda. »Prva zato, ker v njej Bog odkriva obrise svojega božjega reda v zgodovini človeštva, druga pa zato, ker se mi v njej odkrivajo očetov naših imenitna dela.« Svojo bogato in razgibano življenjsko pot je popisal v nadvse zanimivi knjigi, ki ji je dal naslov Leta mojega popotovanja. Sprva je nameraval napisati svoj življenjepis kot roman, potem pa se je odločil drugače. »Roman je vendarle roman. Dokument ne more biti,« je zapisal v predgovoru. »Ker sem preživel nad pol stoletja sredi najbolj razgibane dobe slovenskega naroda in prišel v stik z vrhovi našega kulturnega in političnega dela, utegne biti res koristno, če svoje življenje kar odkritosrčno napišem ... Eno spoznanje pa mi je rodilo popotovanje skozi dolgo dobo življenja, to namreč: Človekovo življenje in življenje človeštva sploh je tako skrivnostno zapleteno in skrotovičeno, da ga nobena učenost ne bo razvozlala.« Ko je dopolnil 81 let je napisal zadnjo stran »popotovanj«. Izšla je leta 1962 pri Mohorjevi družbi kot sedma, zadnja knjiga njegovih izbranih del. Izida knjige, ki jo je težko pričakoval, ni dočakal, ker je malo prej, 2. junija, umrl v častitljivi starosti 91 let.

več:
S. Čuk, Franc Saleški Finžgar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1991), 67.
S. Čuk, Franc Saleški Finžgar in postaje njegovega popotovanja: Priloga, v: Ognjišče 2 (2012), 68-75.
S. Čuk, Finžgarjeva hiša: Domače Ognjišče, v: Ognjišče 2 (2016), 131.
K. Vrtačnik, Fran Saleški Finžgar: Mojstri besede, v: Ognjišče 6 (2009),78-79.

nekaj njegovih misli:

• Bog nas vabi k sebi po dobrih starših, po evangeliju, po šibah, ki si jih tolikokrat sami spletamo, po dobrih in slabih zgledih, po veselju in križih, po notranjih nagibih in ganotjih, na vse načine nas vabi, toda vse je le očetovsko vabilo, ni pa nasilje ni suženjstvo, je sveta svoboda.
  
• Poglejmo v družino! Vez družine je edinole ljubezen. Vse drugo je slepilo. Zakaj je danes toliko razbitih družin? Toliko ločitev zakonov? Spet trdim: ker ni duha posta, duha odpovedi, premagovanja.
• Sveti Pavel je z enim stavkom, z enim poveljem rešil vse to: "Drug drugega bremena nosite." To je vsa modrost skupnega življenja.
  
• Niti za korak se ne boš premaknil v življenju, to se pravi, ne boš dosegel ne uspeha in ne napredka razen s samoodpovedjo. Post ni mrtvičenje telesa, nima namena uničevati telesne sile, post je le pot do zmage duha nad materijo, pot do zmage nad silami gole telesnosti, ki je tako vabljiva in hkrati tako kruta.
  
• Človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa sije božji duh ter snuje božja misel.
  
• Pri vseh narodih so trinogi, ko so zavrgli Boga, hoteli biti sami po božje češčeni. Zgodovina dokazuje, da je vsa njihova moč in vse njih nasiljem rodilo le nesrečo in prekletstvo.
  
• Življenje je prečudna in zapletena zgodba za vsakega človeka. In kar dva si nista popolnoma enaka ne po obličju in ne po srcu.
  
• Zvon je prav gotovo posebno glasbilo. Zvon ima dušo in ima srce. Zvon čuti s človekom in človek čuti z njim.
  
• Kako težko pričakujemo zvestega prijatelja, ki mu lahko zaupamo, kar vsakemu ne moremo in nočemo. Po takem zaupanju, po taki spovedi je klic in žeja naše narave.
  
• Danes pišejo in trdijo, češ da je krščanstvo odpovedalo. Krščanstvo ni odpovedalo in nikoli ne bo, odpovedali smo mi, kristjani.
  več:
  

LETA 1881 UMRL FJODOR MIHAJLOVIČ DOSTOJEVSKI

EDEN NAJVEČJIH PISATELJEV 19. STOLETJA (* 1821)

Rodil se je v bolnišnici za reveže v Moskvi, kjer je njegov oče služboval kot zdravnik. Ko mu je bilo šestnajst let, mu je umrla mati. Istega leta se je vpisal na vojaško tehnično akademijo v Petrogradu in takrat še ni kazal nobenega posebnega zanimanja za literaturo . Ko so uporni kmetje ubili njegovega precej čudaškega očeta, je ostal brez staršev in takrat so mu prišle prve misli o literarnem ustvarjanju. Nanj so očitno vplivala prva otroška in mladostna doživetja iz bolnišnice, kjer je opazoval revne ljudi, zato je tako (Revni ljudje) naslovil svoje prvo literarno delo. Kritika ga je zelo ugodno ocenila in Dostojevski je začel ustvarjati pod vplivom francoskih socialistov – utopistov. Zaradi revolucionarne dejavnosti so ga kasneje tudi zaprli in celo obsodili na smrt, toda tik pred usmrtitvijo je bil pomiloščen – to pa je zelo vplivalo na njegovo osebnost, saj je neprestano čutil ogroženega ... Namesto smrti ga je čakalo izgnanstvo v Sibirijo, štiri leta prisilnega dela in prav toliko vojaške službe. Na poti v izgnanstvo mu je neka žena podarila Sveto pismo nove zaveze in to mu je bilo edino branje in od katerega se ni več ločil ... V Sibiriji je doživel spreobrnjenje, začelo se je njegovo iskanje Boga. Tu je srečal najbolj zavržene, propadle in nesrečne ljudi. Ob tej človeški bedi so bile njegove misli usmerjene k osebi Kristusa. Telesne moči so mu pešale, v duši pa se mu je nabirala neslutena duhovna energija, s katero se je kasneje obsojenec iz Sibirije spremenil v nesmrtnega pisatelja svoje dežele. ... Z deli Zločin in kazen, Zapiski iz mrtvega doma in Bratje Karamazovi je dosegel vrh psihološkega realizma. Dostojevski je bil ena vodilnih osebnosti ruske književnosti, včasih pa ga imajo za ustanovitelja eksistencializma. Pisal je zelo veliko in naglo, kakor gnan od nevidne sile. Posebej lahko občudujemo njegovo odločnost, ko se postavlja za avtonomnost človeške osebe. Kot nihče drug je Dostojevski prodiral v globino človeške duša, analiziral občutke in misli ponižanih in razžaljenih, revnih ljudi in trpinov vseh vrst. Ti so strastno iskali rešitev, pravico, ljubezen, dobroto, iskali Boga. »Moja hozana je šla skozi topilo dvomov,« je zapisal proti koncu življenja. Taki so tudi njegovi junaki in prav zato, ker je vse v njegovih delih tako globoko, tako pristno, je Dostojevski vedno aktualen in vedno znova navdušuje stotisoče bralcev po vsem svetu ...

več:
V. Šolinc, Dostojevski. Velikemu sinu ruske zemlje ob 150-letnici rojstva: zapis, v: Ognjišče 7 (1972), 6-8.

nekaj njegovih misli:

• Če Boga ne bi bilo, potem bi bilo vse dovoljeno.
  
• Biti junak v eni minuti ali eni uri je lažje kakor prenašati vsakodnevno življenje v tihem junaštvu.
  
• Današnji svet izenačuje razuzdanost in svobodo; toda prava svoboda je samo v premagovanju samega sebe in svoje volje.
  
• Skrivnost življenja ni samo v tem, da živimo, temveč tudi v tem, da vemo, zakaj živimo.
  
• Prijatelji, ne bojte se življenja! Kako dobro je živeti, kadar storiš kaj dobrega in resničnega.
  
• In glejte, tega bi navadil svoje otroke: Zavedaj se ves čas, vse svoje življenje, da si plemič, da se v tvojih žilah pretaka sveta kri ruskih knezov, vendar se ne sramuj tega, da je tvoj oče sam oral na njivi. To je delal po knežje.
  
• Nekega človeka ljubiti pomeni videti ga tako, kakor si ga je zamislil Bog.
  
• Človek, ki je odklonil Boga, se klanja pred svojimi maliki.
  
• Ne razumem, kako je mogoče iti mimo drevesa in ne biti srečen, da ga vidiš; govoriti z nekom, pa ne biti srečen, da ga imaš rad.
  
• Skrivnost človeškega bitja ni v življenju samem, ampak v tem, za kaj živi. Brez trdne predstave o tem, za kaj naj živi, človek ne more prav živeti.
  
• Ljubezni ni mogoče ustvarjati iz niča. Zakaj iz niča ustvarja samo Bog. Najprej izpolnimo Kristusovo zapoved ljubezni in šele potlej si dovolimo zahtevati, da jo izpolnjujejo naši otroci.
  
• Vedno zaupajte v Boga in nikdar ne podvomite v njegovo usmiljenje. Tudi sam skušam ljubiti, a moja ljubezen ni nič, če jo primerjam z neskončno ljubeznijo Boga do vseh ljudi.
  
• Koliko je ljudi, ki ne mislijo sami, temveč žive od misli, ki so si jih drugi izmislili.
  
• Če hočemo videti živega Boga iz obličja v obličje, ga ne smemo iskati na praznem nebu naše domišljije, ampak v ljubezni do soljudi.

LETA 1883 ROJEN PAVEL GROŠELJ

biolog, kulturni delavec in prešernoslovec († 1940)

Po študiju naravoslovec, po poklicu srednješolski profesor fizike, matematik in prirodopisa, se je sprva ukvarjal z leposlovjem in literarno zgodovino. Leta 1923 je postal honorarni docent splošne biologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Leta 1933 je na njegovo pobudo začela izhajati slovenska poljudnoznanstvena revija Proteus in Grošelj je bil njen prvi urednik. Njegovi naravoslovni spisi so izšli v knjigi Vesolje-Zemlja-Človek (1957). Prirodoslovno društvo Slovenije v njegov spomin podeljuje Grošljeve plakete.

LETA 1899 ROJEN PAVEL KERNJAK

SKLADATELJ, ORGANIST, ZBOROVODJA († 1979)

Doma na Koroškem, skladatelj samouk, ki se je učil ob harmoniju, ki mu ga je kupil oče. Navdih je iskal v koroški ljudski pesmi in tako napisal in priredil več kot sto pesmi. Značilnost njegove glasbe je predvsem koroški melos in harmonija, ki se naslanja na ljudsko pesemsko izročilo ... Pri nas je poznan predvsem po zaslugi Slovenskega okteta, ki je pel njegove najbolj znane pesmi (Mojcej, Katrca ... Rož, Podjuna, Zila), od katewrih so nekatere ponarodele ...

njegova:

• Rož, Podjuna, Zila, / venec treh dolin, / moja domovina, / narod moj trpin. // Ti družica moja, / dom moj in moj rod, / ko bom truden boja, / bodi mi še grob.

LETA 1913 ROJEN TINE OREL

PROFESOR, PUBLICIST, UREDNIK in ORGANIZATOR († 1985)

Po maturi na Škofijski klasični gimnaziji je na ljubljanski univerzi diplomiral iz slavistike. Od leta 1938 je bil profesor na gimnaziji v Celju, v letih 1948-1963 pa njen ravnatelj. Njegovi dijaki so se ga spominjali kot vzgojitelja z izrednim pedagoškim žarom, ki jih je s svojo pokončno osebnostjo zaznamoval za vse življenje. Ob svojem poklicnem delu in strokovnem pisanju se je uveljavil tudi kot avtor planinske literature, predvsem pa je zaslužen kot urednik Planinskega vestnika (1949-1979).

LETA 1915 ROJEN MILAN ŠEGA

MLADINSKI PISATELJ IN PUBLICIST († 1998)

Pisatelj in publicist Milan Šega je bil po študiju slavist. Po vojni je bil profesor, upravnik Slovanske knjižnice v Ljubljani, novinar in urednik. V svoji prvi knjigi Balada o lastovki (1949) je zbral zgodbe o zapornikih, talcih in političnih aktivistih. Umetniško zrelost je izpričal v zbirki novel Deček s piščalko (1963), v kateri je, po sodbi literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka, skrajno obzirno in prefinjeno naznačil nekaj temeljnih prizorov in spoznanj doraščajočega otroka v neurejenih družinskih razmerah.

o njem:

• Milan Šega nam je otroka prikazal, vsaj na nekaterih mestih, tako sugestivno in neprisiljeno, da je bralcu pristop do njegove duševnosti lahek in razumljiv. Otroštvo je v knjigi prikazano iz neposredne bližine, stvarno, kljub temu pa ga je pisatelj znal združiti s samosvojim lirizmom, in nam ga tako še tesneje približati. (Jože Prešeren)

LETA 1920 ROJENA BAZILIJA PREGELJ

ZDRAVNICA, PSIHIATRINJA, ZNANSTVENICA, PUBLICISTKA († 2009)

Bila je zadnja od šestero otrok pisatelja Ivana Preglja, čigar družina je bila svetišče kulture in etike. Opisala jo je v svoji knjigi Moj oče (1983). Po maturi je študirala medicino, bila promovirana za doktorico splošne medicine, zatem pa še za področje pedopsihiatrije (otroške psihiatrije). Dolga leta je delovala kot praktična zdravnica in znanstvenica. Leta 1978 je v prvem slovenskem učbeniku psihiatrije objavila šest poglavij o otroški psihiatriji, ki imajo svojo polno veljavo še danes.

LETA 1953 UMRL KARLO CANKAR

DUHOVNIK, BRAT PISATELJA IVANA CANKARJA (* 1877)

Karlo, zadnji od štirih dečkov v Cankarjevi družini, je bil skoraj poldrugo leto mlajši od Ivana, kralja slovenskih pisateljev. Tudi on je po končani osnovni šoli na Vrhniki odšel v ljubljanske šole. Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, kar Ivanu ni bilo prav nič všeč. Študiral je v Sarajevu, kjer je bil leta 1903 posvečen za duhovnika. Z Ivanom sta ostala v pisnih stikih. Ivan je bratu duhovniku natančno in odkritosrčno poročal o svojem življenju in delu. Karlo je njegova »izpovedna« pisma ohranil. "Ti pojdeš v semenišče? - Jaz ne rečem nič, stori, kakor Ti je drago. Kakšne misli imam jaz o teh stvareh, Ti je znano; če misliš Ti drugače, Ti ne bom prigovarjal. Ako pa napraviš ta korak iz materijelnih ozirov - napravi ga! Jaz bi se rajši obesil. - No, naposled boš imel lepo življenje in če se skladajo s Tvojim namenom tudi Tvoji nazori, potem Te samo blagrujem," mu je pisal 24. 11. 1899 z Dunaja, ko mu je brat sporočil, da se je po končani gimnaziji odločil za študij bogoslovja in za duhovniški poklic. Ko mu je Karlo sredi maja leta 1903 sporočil, da bo poleti (ob koncu tretjega letnika bogoslovja) posvečen v duhovnika, mu je brat Ivan odpisal: "Odkritosrčno ti čestitam, da si že tako blizu svojega cilja. Vseeno je, kaj jaz mislim o tem cilju; če si Ti resnično srečen, jaz nimam pravice in tudi vzroka ne, da bi Te obžaloval."

več:
S. Čuk, Karlo Cankar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2007), 32-33.

LETA 2002 UMRL MIROSLAV ADLEŠIČ

FIZIK, AKUSTIK, PEDAGOG, PUBLICIST (* 1907)

Gimnazijo je obiskoval v Beljaku in Ljubljani, po maturi je na ljubljanski univerzi dosegel prvo diplomo iz fizike kot glavnega predmeta. Najprej je poučeval fiziko in matematiko na gimnazijah, v letih 1940–1964 je predaval glasbeno akustiko na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Po letu 1945 je preučeval akustiko prostorov, predvsem dvoran. Opravil je zvočno analizo Postojnske jame. V svoji knjigi Svet zvoka in glasbe (1964) je natančno opisal učinke načinov igranja pri vseh glasbilih simfoničnega orkestra.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1477 ROJEN SV. THOMAS MORE

ANGL. HUMANIST, PISATELJ, PESNIK, PRAVNIK, DRŽAVNIK IN - SVETNIK KATOLIŠKE CERKVE († 1535)

Leta 1965 je ameriški režiser Fred Zinnemann posnel film Človek za vse čase. Pripoveduje zgodbo o zvestobi glasu vesti, katere junak je Thomas More (1477-1535), angleški humanist, pisatelj, pesnik, pravnik, državnik in - svetnik katoliške Cerkve. Ni hotel priseči zvestobe kralju, ki se je samovoljno razglasil za pogla­varja Cerkve v Angliji. Iz ječe, kjer je bil zaprt več kot eno leto (od novega leta je odprta za obiskovalce), da bi se "omeh­čal", je svoji hčerki Marjeti pisal: "Nikdar ne bom nehal zaupati v neskončno dobroto Boga. Njegova milost me je doslej tako krepi­la, da sem bil raje pripravljen odpovedati se vsemu: službi, imet­ju in življenju, kakor pa da bi prisegel proti svoji vesti." Za­radi te njegove možate doslednosti so papežu predlagali, da bi ga postavil za zavetnika politikov. Njegov god obhajamo 22. junija.

več:
S. Čuk, s. Thomas More. Ne morem priseči proti svoji vesti: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2000), 58-59.
S. Čuk, sv. Tomaž More: Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 6 (2011), 24.

nekaj njegovih misli

• Vsemogočni Bog, odvrni od mene vse prazne skrbi, / vse želje, da bi iskal hvalo in slavo, / sleherno čustvo zavisti, nezmernosti, lenobe, / vsak naval jeze in vsako željo po maščevanju, / vsak nagib, da bi drugim privoščil kaj hudega, / vsako namero, da bi v drugih vzbujal jezo, / vsako zadovoljstvo, ki bi ga morda občutil, / ko bi se spravil na koga, ko je potrt. // Dobri Gospod, naredi me ponižnega in nevsiljivega, / krotkega in miroljubnega, blagega in dobrohotnega, / rahločutnega, da ne bom ravnodušen do stisk ljudi. / V vseh mojih dejanjih, v vseh mojih besedah, / najprej pa tudi v vseh mojih mislih / naj odseva tvoj dobrotni in blagoslovljeni Duh. // Dobri Gospod, nakloni mi dejavno vero, / trdno upanje in gorečo ljubezen. / Tako ljubezen do tebe, moj dobri Gospod, / ki bo daleč prekašala mojo ljubezen do sebe. / Pomagaj mi , da ničesar ne bom ljubil, proti tvoji volji, / temveč se bom vedno ravnal po tvojem navdihu.
  
• Če bom začutil, da me prevzema strah, tako da bi klonil, se bom spomnil svetega Petra, ki se je zaradi slabotne vere ob pišu začel potapljati, in bom storil kakor on. Klical bom h Kristusu: "Gospod, reši me!" Upam, da me bo prijel za roko in ne bo pustil; da bi utonil.
  
• Prepričan sem, da me brez moje krivde Bog ne bo zapustil... Zato trdno upam, da me bo njegova usmiljena dobrota močno varovala in se bo nad menoj bolj izpri­čalo njegovo usmiljenje kakor pravičnost.
  
• Ne bodi zaradi mene v prevelikih skrbeh, hčer­ka moja, naj se mi na svetu pripeti karkoli. Zgodilo se ne bo nič, česar bi Bog ne hotel. Kar pa on hoče, četudi bi se nam zdelo hudo, je v resnici najboljše.

LETA 1800 ROJEN JOŽEF BLAZNIK

PRVI SLOVENSKI TISKAR IN ZALOŽNIK († 1872)

Idrijčan Jožef Blaznik, prvi ljubljanski slovenski tiskar in založnik, je v 19. stoletju tiskal domala vse, kar je izšlo v slovenskem jeziku: Kmetijske in rokodelske novice ter vse knjige te družbe, pesniški zbornik Kranjska Čbelica, Prešernove Poezije, listine za ljubljansko škofijo, Wolfovo Sveto pismo in Cigaletov Nemško slovenski slovar.

LETA 1809 ROJEN MATIJA MAJAR ZILJSKI

NARODOPISEC, JEZIKOSLOVEC IN NARODNI BUDITELJ († 1892)

Mlada slovenska država je od junija 1991 samostojna. Sanje o samostojnosti našega naroda pa so že zelo stare. Oprijemljivejše oblike so pričele dobivati ob 'pomladi narodov' v revolucionarnem letu 1848. O politični osamosvojitvi Slovencev je prvi spregovoril celovški stolni kaplan Matija Majar Ziljski. 17. marca 1848, štiri dni po revoluciji na Dunaju, je napisal članek 'Slava Bogu na višavah', ki je bil objavljen v ljubljanskih Novicah 29. marca. V njem poziva Slovence, naj složno stopijo skupaj in izkoristijo pravice, ki jim jih nudi nova cesarska ustava. »Tako imenitnega časa za vse Slovence še ni bilo, kar sonce sije, in Bog sam ve, ali kedaj kaj takega za Slovence bode. Samo nekoliko tednov je časa. Mi tega zlatiga časa ne smemo zamuditi!« Postavil je zahteve po uradnem priznanju slovenskega jezika v šolah in uradih. Že prve dni aprila 1848 je Matija Majar začel zbirati podpise za peticijo, ki je zahtevala avtonomno Zedinjeno Slovenijo s posebnim deželnim zborom v okviru avstrijskega cesarstva. Peticija je izšla 10. maja 1848 kot priloga Kmetijskih in rokodelskih novic pod naslovom 'Kaj Slovenci terjamo?' V prvem delu razlaga bodočo ureditev Zedinjene Slovenije, v drugem pa našteva pravice, ki jih mora dobiti slovenski jezik v šolstvu in javni upravi.

več:
S. Čuk, Matija Majar Ziljski: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7-8 (1992), 32-33.

njegovo razmišljanje:

• Slavenska narodnost in slavenski jezik!... Da svojo narodnost in jezik ubranimo in povzdignemo, moramo želeti in terjati: 1. Da se vsi Slovenci, kakor naj bližnji brati, zjedinimo v jeden narod, in da bi imeli vsi vkup jeden slovenski zbor. Na Koroškem nas je 116,000, na Štajarskim 378,000, na Krajnskim 438,000, na Goriškim in Teržaškim 217,000, na Banatskim 22,000, na Vogerskim 66,000 in v Istrii 230,000. Tako na sedem strani razdeljeni in razcepljeni smo vsi in povsod siromaki, kjerkoli se oglasimo, je nas premalo, kar koli rečemo, nam besedo lahko podero; ako bodemo pa zjedinjeni, nas bode blizu poldrugi milijon... Naša beseda bode veljala in povsod lahko ostala... (Matija Majar Ziljski, Kaj Slovenci terjamo?, 10. maja 1848)

LETA 1812 ROJEN CHARLES DICKENS

ANGLEŠKI PISATELJ (†  1870)

V svojih delih je slikal angleško meščansko in malomeščansko življenje v prvi polovici 19. stoletja. Njihove odnose v družbi je opisoval stvarno, na trenutke humorno in včasih groteskno. Izrazito je izpostavljal socialne probleme tistega časa, kot so bile sirotišnice, šolstvo, uradništvo, ipd. Upravičeno ga štejemo med utemeljitelje socialno-kritičnega romana. Z velikim zagonom in strastjo je namreč slikal prizor najnižjega londonskega sloja, ki je živel v bedi, revščini in kriminalu. Bil je izredno plodovit pisatelj, njegovo najslavnejše delo Oliver Twist, ki je že v tistih časih doživelo več izdaj. Izredno priljubljeno delo je bilo Božična pesem, ki jo je ruski skladatelj Peter Iljič Čajkovski uporabil za podlago svojemu baletu Hrestač.

nekaj njegovih misli:

• Edina človeška lastnost, ki nam vliva upanje in daje tolažbo, je vztrajnost ... Po prizadevnem delu vztrajnost vedno rodi svoje sadove. Kakor rastlina, ki uspeva v najrevnejši zemlji, lahko tudi v nas zraste žilavost, ki nazadnje rodi cvet in sad.
  
• Delaj dobro, čim več moreš, in govori o tem, kar si storil, čim manj moreš.

LETA 1816 UMRL LEOPOLD VOLKMER

DUHOVNIK, LJUDSKI PESNIK, PREVAJALEC, NARODNI BUDITELJ IN SKLADATELJ (* 1741)

»Priprosto je blaga duša Volkmar živel, priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki,« je duhovniku in ljudskemu pesniku Leopoldu Volkmerju zapel hvalo blaženi Slomšek. Volkmer je v narečju zlagal basni, pesmi o kmečkem življenju in nabožne pesmi. Po njegovi smrti so izšle njegove Fabule in pesmi.

LETA 1842 ROJEN MATIJA KOŽELJ

SLIKAR († 1917)

Rojen v Vesci pri Vodicah in že kot otrok je kazal veselje za risanje. V šolo je hodil v Vodice, kjer ga je kaplan Peternel še bolj navduševal za risanje. Sam pripoveduje, da je bil najbolj srečen, ko je dobil prve barvice in Sveto pismo v slikah. S sedemnajstimi leti je poslikal domačo vaško kapelico in naslednje leto odšel v Ljubljano, kjer se je dve leti učil na risarski šoli na ljubljanski realki (pri prof. Joachimu Oblaku). Ko se je poročil in si ustvaril družino, se je preselil v Kamnik, kjer je imel slikarsko delavnico V želji po večjem slikarskem znanju je odšel na dve študijski potovanji (v Graz in na Dunaj, leta 1900 pa še v Rim, Firence in Benetke. Med renesančnimi in baročnimi mojstri sta mu bila najbolj všeč Tiziano in Rembrandt, med domačimi pa sta mu bila najbližja Langus in Wolf. Najbolj znane z njegovimi freskami poslikane cerkve so na Limbarski gori, Sv. Trojici nad Vrhniko, na Homcu, v Kamniku, Ribnici, Trebnjem, Novem mestu (frančiškanska cerkev), Škofji Loki, Bohinjski Bistrici, Cerkljah na Gorenjskem, Krki na Dolenjskem ... skupaj je okrog 50 cerkva. Leta 1907 je poslikal vodiško cerkev, njegova dela so tudi v skoraj vseh cerkvah okrog njegovih rodnih Vodic: v Zapogah, v Repnjah, na Skaručni (njegovo najstarejše ohranjeno njegovo delo slika sv. Lucije), v Šinkovem Turnu, na Šmarni gori. Naslikal je številne oltarne podobe, križeve pote (20) in božje grobove, poleg fresk pa je naslikal tudi mnogo oltarnih oljnatih slik (200) in pokrajin (v zadnjih letih)

LETA 1859 UMRL ANTON ALOJZIJ WOLF

LJUBLJANSKI ŠKOF, PODPORNIK ŠOLSTVA, KULTURE, VELIKODUŠEN MECEN (* 1782)

"Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je nedvomno ena tistih velikih osebnosti slovenske cerkvene, verske in kulturne zgodovine, ki stoji po krivici v senci svojega velikega sodobnika in prijatelja, lavantinskega škofa Antona Martina Slomška," meni zgodovinar France Dolinar. Kot škof je omogočil izdajo novega prevoda Svetega pisma ter Nemško-slovenskega in Slovensko-nemškega slovarja, za revnejše dijake je ustanovil zavod Alojzijevišče. "Slovenska izdaja celotnega Svetega pisma sredi 19. stoletja, ki jo upravičeno imenujemo po ljubljanskem škofu Wolfu, je pomemben mejnik ne le na področju prevajanja in izdajanja Svetega pisma v slovenskem jeziku, temveč ima tudi splošen kulturni pomen za naš narod. Da je to besedilo izšlo kot prevod latinske Vulgate z opombami in uvodi, prevedenimi iz nemščine, so vplivale tedanje razmere v Cerkvi" (Marijan Peklaj).

več:
S. Čuk, Anton Alojzij Wolf: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2002), 16-17.

LETA 1864 UMRL VUK STEFANOVIĆ KARADŽIĆ

SRBSKI FILOLOG, ETNOGRAF IN REFORMATOR SRBSKEGA JEZIKA, UČENEC JERNEJA KOPITARJA (* 1787)

Temelje srbskega knjižnega jezika in pravopisa je postavil Vuk Karadžić. Zasluge za to ima tudi ugledni slovenski jezikoslovec Jernej Kopitar. Ko sta se leta 1813 na Dunaju srečala, je Kopitar spodbudil Karadžića, da je začel zbirati ljudske pesmi in drugo ljudsko blago. Navduševal ga je tudi, naj se loti dela za knjižni jezik in pravopis. Kmalu je izdal prvo zbirko ljudskih pesmi in Pismenico (slovnico), in s tem se je začelo njegovo delo za nastanek nove srbske književnosti, jezika in pravopisa.

LETA 1885 ROJEN SINCLAIR LEWIS

AMERIŠKI PISATELJ, NOBELOVEC († 1951)

Prvi ameriški dobitnik Nobelove nagrade za književnost (1930), znan predvsem po svojih realističnih opisih (v fotografskem slogu) življenja ameriških srednjih razredov in satiričnih opisih malomeščanstva v ZDA. V svoje pisanje je vpletal časnikarski slog, zato so njegova dela včasih preveč šablonska in dolgočasna, težak je tudi za prevajanje ... Največjo slavo je dosegel z romanom Babbitt (tudi v slovenskem prevodu 1953), druga dela pa so še: Zdravnik Arrowsmith, Elmer Gantry in Sodnik Timberlake (tudi v slovenščini)...

njegova misel:

• Opravičiti to, kar lahko navede dobre razloge za opravičilo, pravzaprav ni krščansko usmiljenje. To je zgolj pošteno ravnanje. Biti kristjan se pravi odpustiti tudi to, kar ni opravičljivo, zakaj Bog je odpustil tudi to, kar je v tebi neopravičljivo.

LETA 1893 ROJEN STANKO ŠKERLJ

JEZIKOSLOVEC, LIT. ZGODOVINAR († 1972)

Iz rodnega Novega mesta se je po maturi (1911) podal na Dunaj in se posvetil študiju romanske in germanske filologije. Kot doktor romanistike je služboval na gimnaziji v Ljubljani ter se strokovno izpopolnjeval. V letih 1930-1946 je bil profesor italijanskega jezika in književnosti na univerzi v Beogradu. Od leta 1946 do upokojitve (1960) pa je bil profesor romanske filologije na filozofski fakulteti v Ljubljani. Po njegovi zaslugi od leta 1955 izhaja jezikoslovni časopis Linguistica.

LETA 1909 ROJEN DOM HELDER CAMARA

BRAZILSKI NADŠKOF, "BRAT UBOGIH IN MOJ BRAT" († 1999)

Med prvim obiskom Brazilije (leta 1980) je papeža Janeza Pavla II. v mestu Recife na revnem severovzhodu te prostrane dežele pozdravil tamkajšnji nadškof dom Helder Camara. Oblasti so ga imele za "rdečega", ker se je boril za pravice ubo­gih, papež pa ga je prisrčno objel in ga imenoval "brat ubogih in moj brat". Za moža, ki ga ves svet pozna kot "preroka pravic ubogih", to priznanje iz papeževih ust velja več kot kardinalska čast, za katero je bil večkrat predlagan, a mu ni bila dodeljena, ker je bil v nekaterih vatikanskih krogih slabo zapisan. Zaradi te­ga pa Camara nikoli ni bil zagrenjen, saj ni iskal časti, ampak se je trudil le za to, da bi pomagal "malim" ljudem v svoji škofiji, v domovini in drugod po svetu. Kot glasnik pravičnosti in miru je potoval v številne dežele sveta, kjer je nagovoril množice. Najbolj so mu bili - kot papežu - pri srcu mladi, ker so graditelji bodočnosti, novega sveta.

več:
S. Čuk, Dom Helder Camara - brat ubogih in moj brat: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (1999), 58-59.

nekaj njegovih misli:

• Če z veseljem zastavim vse svoje življe­nje, moči in energije za to, da se borim za pravico, toda brez sovraštva in nasilja, le z moralnim pritiskom resnice in ljubezni, delam to zato, ker sem trdno prepričan, da je samo ljubezen močna in da samo ljubezen gradi.
  
• Vaša mladost naj vas sili, da se zamislite in zavzamete stališče. To stališče naj bo neizprosno kot res­nica in zahtevno kot pravica. Dajte mi vašo toplino, vaše pri­jateljstvo, da ohranim krepost poguma, upanja in ljubezni.
  
• Vsaka vera prinaša neko sporočilo, ki naj ljudem pomaga vsaj v tem, da postanejo bolj človeški. Če bo svet ostal tako nečloveški, kot je danes, se nobena vera ne bo mogla ponašati.
  
• Nikar ne zlorabljajmo Kristusa osvoboditelja z namenom, da bi izbirali med eno in drugo sužnostjo: to ime je tako veliko, tako globoko, tako neizmerno, tako čisto, da se ga sme uporabiti samo proti vsem sužnostim.
  
• Bog je povsod. Noč in dan smo potopljeni v Gos­poda. Ko hodimo, ko govorimo, ko živimo, smo neprestano v njem. In Bog je v nas! Kako čudovito je gledati stvari in se pogovarjati s Stvarnikom, ki je v nas!
  
• Tistim, ki ne verujejo, in tistim, ki ve­rujejo, je skupno to, da Gospod veruje vanje... Tisti, ki ima­jo dar vere, imajo tudi večjo odgovornost.
  
• Vsak človek je moj brat po krvi. Kristus je pre­lil svojo kri tako zanj kot zame, zate in za vse ljudi, zato smo resnično vsi bratje po krvi - po krvi našega Gospoda.
  
• Všeč mi je prošnja apostolov: "Gospod, na­uči nas moliti!". Pogosto se nam zdi, da smo se že naučili moli­ti. Vendar pa ni dovolj, da znamo iz srca zmoliti očenaš. Po­membno je, da znamo molitev, ki nas je je naučil Gospod, presa­diti v življenje.

LETA 1913 ROJEN OSKAR DANON

SKLADATELJ IN DIRIGENT († 2009)

Rodil se je v Sarajevu in v Pragi z doktoratom končal študij kompozicije in muzikologije. Pred drugo svetovno vojno je bil dirigent v Sarajevu, po vojni je bil direktor beograjske opere in profesor na glasbeni akademiji. V letih 1963–1970 je bil direktor Slovenske filharmonije v Ljubljani. Kot dirigent je bil gost številnih simfoničnih orkestrov doma in na tujem.

LETA 1987 UMRLA KSAVERIJA PIRC

REDOVNICA URŠULINKA, MISIJONARKA (* 1894)

Verne Slovence je o delovanju naših misijonarjev po izvenevropskih celinah zvesto obveščal mesečnik Katoliški misijoni, ki je izhajal od leta 1921 do 1944 v domovini, po vojni je moral, skupaj s številnimi Slovenci, »oditi v begunstvo« v Argentino. List je prinašal poročila o misijonih in pisma naših misijonarjev in misijonark. Zelo poučna in zanimiva so bila pisma uršulinke s. Ksaverije Pirc, ki je bila od leta 1924 misijonarka na Tajskem. Ob 60-letnici Katoliških misijonov (1981) se je oglasila s pismom: »Stopili so v moje življenje okrog božiča 1924 v Bangkoku na Tajskem. Od tedaj so bili svetla točka, ki je prinesla utrip domovine in vesoljne Cerkve redno vsak mesec ... Bili so stik in povezava vseh slovenskih misijonarjev in misijonark v okrilju Misijonske družbe sv. Vincencija. In potem – katastrofa. Vojna in povojna. – Ali bodo Katoliški misijoni utihnili za vedno? Ne! Lepega dne so se spet pojavili z argentinsko znamko. Od tedaj prinašajo duhovno in gmotno pomoč vsem misijonarjem slovenskega rodu na vseh celinah.« Te izredne žene, ki je misijonom darovala 63 let svojega plodnega življenja in jo lahko postavimo ob največje slovenske misijonarje, se spominjamo ob obletnici.

več:
S. Čuk, Misijonarka s. Ksaverija Pirc (1894-1987): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2014), 48-49.

LETA 2004 UMRL JOŽE ŠMIT

UREDNIK, PESNIK IN PREVAJALEC (* 1922)

Doma iz Tlak pri Rogatcu je maturo opravil (1941) v Ljubljani. Po vojni (kot vojak je bil tudi v ujetništvu) je študiral primerjalno književnost in slavistiko. Bil je časnikar pri Kmečkem glasu, zaposlen pri Mladinski knjigi in nekaj let (1964-1977) tudi urednik Cicibana. Pesmi je pričel objavljati 1938. Prevajal je tudi leposlovje iz latinščine (rimskega pesnika Katula), nemščine ... , srbohrvaščine. V svojih pesmih je zelo povezan z naravo, otožno razmišlja o svetu in ljubezni. Rad spregovori o svojih nežnih mladostnih občutjih, o življenju v nekem novem času, o svojih domovinskih in ljubezenskih čustvih (Lirika časa). V nekaterih pesmih pa se temu čustvenemu doživljanju pridružujejo tudi spomini na mladost, vojno in spoznanja o ljudeh in življenju (Zlo stoletja, Hoja za Katulom, Grenki med) ... Pisal je tudi za otroke, v proti in verzih (Ježek se ženi) ...

njegovi verzi:

• Tako mi včasih želja govori, / da nisem jaz drevo, ki raste leta. / Pšenica sem, ki v hipu dozori / in tisočem otrok za kruh je zmleta. // Lepo je biti kruh pod nebom ustec lačnih, / lepo čutiti zob otroških ljub ugriz. / O, kruhek ni nikoli sam v omarah mračnih, / krog njega srca se pleto v neskončen niz.
  
• Daj, Marija, da bi pravi čas prišli / k rojstvu svojega Boga; / naj po mnogih, mnogih dneh hoda / z Detetom in ovčkami zaspimo vsi.
  

iskalec  in zbiralec Marko Čuk

LETA 1737 ROJEN JOŽEF AMBROŽIČ

UČITELJ, ORGANIST IN SKLADATELJ († PO 1793)

Ambrožič se je šolal doma v Šmarjah Sap pri očetu, ki je bil organist in učitelj in je sina izšolal ter pripravil za svojega naslednika. Jožef je bil nekaj časa tudi organist v Dobrepolju in v Preserjih v rojstnem  zlagal je narodne cerkvene pesmi, ki so se ohranile v njegovih rokopisnih pesmaricah .

LETA 1793 UMRL CARLO GOLDONI

ITALIJANSKI KOMEDIOGRAF (* 1707)

Doma iz Benetk, je dolgo časa deloval v Parizu, kjer je tudi umrl. Ob naslonitvi na Moliera je ustvaril nov tip italijanske komedije. Namesto mask je vpeljal žive, polnokrvne like, snov je črpal iz sodobnega življenja. Še danes igrajo njegovo komedijo Krčmarica Mirandolina. Njegovo komedijo Le baruffe chiozzotte je Mirko Rupel prelil v slikovito primorsko narečje in prevodu dal naslov Primorske zdrahe.

nekaj njegovih:

• Brati in ne razumeti je kakor loviti in ničesar ne ujeti.
  
• Laži so tako plodne, da zadostuje samo ena, pa jih je že na tisoče.
  
• Ženske se ne uredijo toliko za moške, bolj proti ženskam.
  
• Bodite previdni, ko izbirate prijatelja, še bolj pa, ko ga menjate.

LETA 1852 UMRL JAKOB ZUPAN

TARČA PREŠERNOVE 'STRELICE' (* 1785)

»Brez cetov teče vir mu Hipokrene / in esov v pesmih njega najti ni!« / »Zatorej nimajo nobene cene, / zato so pesmi tiste brez soli.« To 'strelico' je France Prešeren izstrelil proti učenemu, a čudaškemu duhovniku Jakobu Zupanu, ki se je navduševal za slavistiko in je pisal tudi pesmi, vendar brez c in s. Vse, kar je ustvarjal, nosi pečat njegovih čudaških osebnostnih potez.

LETA 1853 ROJEN IGNACIJ KLEMENČIČ

FIZIK († 1901)

Doma iz Kamnega Potoka pri Trebnjem, študiral je na Dunaju, in bil med študijem asistent Stefanovega učenca Ludwiga Boltzmanna. Doktoriral je iz mehanične histereze stekla. Predaval je fiziko na univerzi v Innsbrucku, dunajska akademija znanosti mu je podelila Baumgartnerjevo nagrado . Raziskoval je tudi na področju elektrike in magnetizma, predvsem pa so ga zanimala natančna merjenja svetlobne hitrosti in med prvimi je s poskusi obvladal valovno enačbo. Sodi med najpomembnejše slovenske fizike ob koncu prejšnjega stoletja v Avstro-Ogrski.

LETA 1887 ROJEN VALO (VALENTIN) BRATINA

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER, SCENOGRAF († 1954)

Iz rojstne Idrije je odšel v Ljubljano, kjer se je vpisal lesarsko šolo in se spogledoval z gledališčem. Dragocene izkušnje je nabral na potovanju po Nemčiji, kjer je dobil trdne osnove za režijsko delo. Zaslovel je kot eden najboljših igralcev in režiserjev. Igral je zlasti karakterne vloge, najboljši je bil v oblikovanju kmečkih tipov. Zelo so mu bile pri srcu Cankarjeve drame. Večkrat je izjavil, da je naloga igralca ponesti gledališko umetnost v zadnjo vas. Njegov načrt je bil sestaviti manjšo igralsko skupino, s katero bi gostoval po deželi.

LETA 1910 UMRL JANEZ PODBOJ

DUHOVNIK IN LJUDSKI PISATELJ - CENETOV GOSPOD (* 1848)

V duhovnika posvečen leta 1872, bil kaplan v Vipavi, Logatcu ... in župnik v Planini, Dol. Toplicah, Sp. Tuhinju ... Pisal prigodnice in igre. Leta 1890 je objavil življenjepis svojega očeta »Oče Cene, uzor dobrega gospodarja in možaka poštenjaka«, materi v spomin pa izdal knjižico »Cenetova mati«. Podboj se je kot duhovnik in poljudni pisatelj vseskozi počutil vnetega Slovenca - v besedi in dejanju. Njegova zasluga je, da je zapisal ribniško himno S'm Ribn'čan Urban.

njegova znana:

• S'm Ribn'čan Urban, / po cajl'm svajt' znan; / j'st brihtne s'm glavé, / pa žlice imám nové. // J'st dajlam žlice vsake suorte, / kar si jih ranku zmis'lt muorte, / ribežne in škatl'ce / pa tüd kühav'nce. // J'st dajlam škafe in rešiéta, / rajte, briente, vs'ga šienta, / s'm mojst'r j'st od žlic, / č'ebrù, k'blù, k'blic.

LETA 1932 ROJEN VITAL KLABUS

UREDNIK, KRITIK († 2016)

Po osnovni in srednji šoli v Škofji Loki je v Ljubljani študiral književnost in že v študijskih letih veliko prevajal. Bil je med pripadniki kritične generacije in med ustanovitelji Revije 57, po njeni ukinitvi je sodeloval pri Perspektivah in drugih revijah. Uveljavil se je kot odličen prevajalec. Največ je prevajal iz francoščine, veliko tudi iz nemščine in angleščine. Njegov prevajalski opus obsega več kot 90 naslovov knjižnih del. Za svoje prevajalsko delo je dvakrat prejel Sovretovo nagrado.

LETA 1940 ROJENA DUBRAVKA TOMŠIČ SREBOTNJAK

SLOVENSKA PIANISTKA HRVAŠKEGA RODU

Rojena v Dubrovniku, pri petih je prvič nastopala, prišla je v Ljubljano kot čudežni otrok  in pri devetih je končala srednjo glasbeno pri profesorici Zori Zarnik. Z dvanajstimi leti je po nasvetu pianista Claudia Arraua odšla v ZDA in tam leta 1957 diplomirala na newyorški najbolj znani Juilliard School of Music. Izpopolnjevala se je pri Alexandru Uninskem, bila izbrana za največji glasbeni talent v ZDA in debitirala z newyorškimi filharmoniki. Po diplomi se je izpopolnjevala pri legendarnem Arthurju Rubinsteinu. Njen mož je bil skladatelj Alojz Srebotnjak. V svoji karieri je imela več kot štiri tisoč nastopov po vsem svetu in s svetovno znanimi orkestri in dirigenti. Od leta 1967 je poučevala klavir tudi na ljubljanski Akademiji za glasbo in postala leta 1975 profesorica za klavir in med njenimi učenci so številni uspešni slovenski pianisti in pedagogi. Za svoje ustvarjanje je prejela številne nagrade (Prešernovo, Župančičevo, Grand Prix Lizstove družbe v Budimpešti za najboljšo ploščo z deli Lizsta, zlato medaljo na Mozartovem tekmovanju v Bruslju ...) , je častna članica Slovenske Filharmonije, o njej je leta 2007 za RTV Slovenijo nastal dokumentarni portret Posnetek od blizu, ki ga je režiral njen sin Martin.

njeno razmišljanje:

• Če bi se sedaj rodila, bi se pri štirih letih začela učiti klavir. To je instrument, ki ga obožujem, je moj zvesti črni prijatelj.
  
• Ko si mlad, imaš veliko želja, veliko poskušaš, se zanimaš za več stvari. Kajti človek mora biti razgledan ... tega danes manjka.

LETA 1945 ROJEN BOB MARLEY

Robert Nesta, jamajški pevec rock reggaeja († 1981)

Kitarist, pevec in skladatelj, Jamajčan Bob Marley je na svetovno glasbeno sceno postavil reggae glasbo. Ta glasbeni slog je nastal na Jamajki konec šestdesetih let iz afrokaribske in ameriške ritem in blues glasbe. Je avtor številnih uspešnic, najbolj znane so njegove: I shot the Sheriff, No woman, no cry, Could you be loved ...

nekaj njegovih misli:

• Najbolj bistri ljudje so revni ljudje.
  
• Denar ne more kupiti življenja.
  
• Razsvetlimo temo!
  
• Resnica je, da te bodo vsi prizadeli. Ugotoviti moraš le, kdo je vreden trpljenja.
  
• Nekateri ljudje čutijo dež. Drugi se le zmočijo.
  
• Prebudi se in živi.
  
• Ne zavedaš se kako si močen, dokler ni 'biti močen' tvoja edina možnost."
  
• Tvoj največji sovražnik lahko postane tvoj najboljši prijatelj in tvoj najboljši prijatelj lahko postane tvoj največji sovražnik.

LETA 1955 UMRL FRANCE KOTNIK

PROFESOR, NARODOPISEC, OČE MOHORJEVE DRUŽINE (* 1882)

Dr. Franc Kotnik je bil dolgoletni ravnatelj Družbe sv. Mohorja, najstarejše slovenske knjižne založbe, katere pobudnik je bil bl. škof Anton Martin Slomšek. Družba ima svoje "ude", katerim vsako leto pošilja "knjižni dar" (koledar ter 3-4 knjige). Njihovo število je bilo največje tik pred prvo svetovno vojno - 90.512. Pred drugo svetovno vojno je padlo na nekaj več kot 60.000, po drugi svetovni vojni pa je zraslo na presenetljivih 66.000. Glasnik Družbe sv. Mohorja v koledarju za leto 1946 je napovedal, da bo Družba "spet lahko dosegla 100.000 udov", ko bomo vsi Slovenci združeni v eni državi. Žal se ta napoved ni uresničila.

več:
S. Čuk, Franc Kotnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2005), 34-35.

dijaki o njem:

• Kotnik je bil prava koroška dobričina. Če je študenta kaznoval, mu je bilo žal še prej, ko je kazen izrekel, pa čeprav je bila ta zaslužena.
  
• V družbi je bil redkobeseden. Bal se je, da bo dolgočasen. Ko pa je beseda prišla na stare šege, pripovedke ali na koroške bukovnike, se je razživel. Povpraševal je, pojasnjeval. Davna preteklost je postala sedanjost. Čas se je zanj ustavil." (Matej Močilnik)
  
• Bil je mož velike avtoritete in človek dobrega, zlatega srca, ki je v slehernem videl in spoštoval človeka z vsem njegovim veseljem in težavami. Prav ta očetovski odnos je rodil v nas topli in prijetni občutek, da smo velika družina, ne le uslužbenci in njihov ravnatelj, temveč tudi vsi udje in bralci Mohorjeve. (Janko Moder)

LETA 1975 UMRLA DORA VODNIK-PEGAM

PREVAJALKA, PEDAGOGINJA IN GERMANISTKA (* 1898)

Za profesorico Doro Pegam-Vodnik, ki je napisala vrsto učbenikov nemščine, je bilo značilno njeno globoko religiozno prepričanje. Po vojni je bila tri leta (1945–1948) ravnateljica bežigrajske gimnazije. Kljub veri nasprotnemu ozračju je ostala zvesta svojemu prepričanju, ki ga tudi ni skrivala. Izšla je iz križarskega gibanja, katerega idejni voditelj v Ljubljani je bil njen mož, pesnik Anton Vodnik. To je bilo predvsem gibanje katoliške študentske mladine, ki se je rodilo okoli leta 1924.

več o njej in njenem soprogu, pesniku Antonu Vodniku:
S. Čuk, Anton Vodnik (1901-1965): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2015), 48-49.

nekaj njenih razmišljanj:

• Mati, ali veš, da iz tebe raste narod - narod zvestih ali nezvestih, dobrih ali slabih, premočrtnih ali izkrivljenih, jasnih, samozavestnih ali pa spačenih, mračnih in ponižanih ljudi?
  
• Nikar se ne boj (verna žena): tvoje krščanstvo se bo uveljavilo predvsem s tvojim neutrudljivim in nesebičnim delom za sočloveka, ki ne bo ločilo med našimi in onimi, temveč bo zajemalo svoje sile v prepričanju, da je vsak pošten človek upravičen do srečnega življenja, h kateremu tudi ti moraš pomagati...
  
• Le dobronamerno sodelovanje z vsemi naprednimi graditeljskimi silami v novi domovini bo prepričalo tako imenovane nasprotnike, da resnično krščanstvo ni ovira družbenega napredka, temveč njegova krepka opora ...

o njej:

• Odkrivala si nam, da je krščanstvo izrazita vera ljubezni, da eros ni nekaj profanega, ampak krščansko temeljnega. Odkrivala si nam, da je treba v krščanstvu okrepiti prav ljubezensko totalnost in tako združevati ljubezen do Boga z ljubeznijo do bližnjika in sebe (Edvard Kocbek ob grobu)

LETA 1993 UMRL JOŽKO BENEDETIČ

DUHOVNIK, DUHOVNI VODITELJ, VZGOJITELJ (* 1927)

Rojen v Vipolžah v Goriških Brdih, bogoslovje je začel v Gorici, nadaljeval in končal pa na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1951 je bil posvečen v duhovnika in bil prvih enajst let župnik v Šmartnem v Goriških Brdih, župnijo je duhovno prenovil in obnovil cerkev. Potem je bil štirinajst let spiritual (duhovni voditelj) v Malem semenišču v Vipavi. V tem času je doživel razcvet duhovnih poklicev in več sto fantom pomagal odkriti in preveriti duhovni poklic. Leta 1977 je prišel za župnika v Solkan, kjer je devet let gradil duhovno cerkev, iskal in vzgajal nove sodelavce. Leta 1986 je postal duhovni voditelj bogoslovcev v Ljubljani in z veliko ljubeznijo in predanostjo oblikoval duhovno podobo mlajših duhovnikov. Veliko je tudi pisal, predvsem članke duhovne in pastoralne vsebine v reviji Božje okolje in Cerkev v sedanjem času ...

njegove misli:

• Knjiga je moja njiva in moj vinograd.
• Semenišče je najlepši vrt naših škofij, z vseh delov naše domovine je tu zbran najlepši cvet mladosti. To je dvorana zadnje večerje, kjer se izbrani pripravljate na premagovanje samega sebe, na kraljevo službo.

o njem:

• Bil je odličen duhovnik, zvest Bogu, Cerkvi in našim ljudem. Celo življenje se je z neprestanim branjem in študijem izpopolnjeval v teologiji. Trdno je bil zasidrav v veri svojih prednikov ... s pomočjo bogatega duhovnega življenja je iskal dušnopastirske rešitve za sedanjost, v vsej odprtosti za prihodnost. (škof Metod Pirih)

LETA 2005 UMRL ZORAN JERIN

ČASNIKAR, UREDNIK, KRONIST SLOVENSKE HIMALAJSKE ODPRAVE (* 1925)

Iz rojstnega Celja je odšel v Ljubljano, kjer je študiral na Fakulteti za strojništvo, kmalu pa se je posvetil novinarstvu, najprej pri Poletu, nato pri Slovenskem poročevalcu in pri Delu. Bil je urednik revije Tedenska tribuna (TT). Od leta 1963 je bil pri Planinski zvezi Slovenije član komisije za odprave v tuja gorstva. Bil je spremljevalec in kronist prve slovenske himalajske odprave marca 1960. S popotovanj po Himalaji je napisal knjigi Vzhodno od Katmanduja (1965) in Himalaja, rad te imam (1978). Sodeloval je še pri nekaterih drugih knjigah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1840 ROJEN JOHN BOYD DUNLOP

ŠKOTSKI IZUMITELJ († 1921)

Do njegovega največjega izuma je prišlo po naključju, ko se je sin, ki se je vozil s triciklom s polnimi kolesi, pritoževal, da ga preveč premetava in trese ... Tako je 31. oktobra 1888 patentiral gumijasto zračnico, ki je bila na kolo pritrjena z usnjenimi trakovi in je blažila tresljaje. Izum je pomagal pri uveljavitvi kolesa, tedaj najbolj uporabljenega prevoznega sredstva, pa tudi motorja in pri hitrejšem razvoju avtomobilizma.

LETA 1852 ODPREJO MUZEJ ERMITAŽ

Enega največjih in najbogatejših muzejev so slovesno odprli na današnji dan v St. Peterburgu. Osnova zanj je bila zbirka ruske carice Katarine Velike, ki je leta 1764 svojim ambasadorjem naročila, naj v deželah njenega imperija nakupijo vrhunske umetnine. Tako je nastala osnovna zbirka več kot 200 platen, ki so jo dopolnjevali z antičnimi zbirkami, nakitom... Sovjetska oblast je to bogastvo nacionalizirala, Stalin je nekatere zbirke ukazal razprodati, nekaj zbirk so prevzeli drugi muzeji ... Toda v nekdanji cesarski palači je še vedno veliko bogastvo (galerija slik z okoli 5000 deli evropskih mojstrov) in umetniška vrednost, tako da je še danes Ermitaž eden najzanimivejših in najbogatejših muzejev na svetu.

LETA 1884 ROJEN LJUDMIL HAUPTMANN

SLOVENSKI ZGODOVINAR, PREDAVATELJ IN AKADEMIK († 1968)

Rojen v Gradcu, kjer je tudi končal gimnazijo in študiral zgodovino in geografijo. Najprej je bil gimnazijski profesor v Gradcu, pozneje na Dunaju. Po razpadu AO je prišel v Ljubljano, kjer je bil profesor na realni gimnaziji leta 1920 pa je postal profesorja zgodovine srednjega veka in starejše slovenske zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Nekaj časa je predaval zgodovino srednjega veka tudi na zagrebški filozofski fakulteti. Bil je tudi član JAZU in SAZU.

LETA 1944 UMRL JULIUS KUGY

SLOVENSKI PRAVNIK, GORNIK, PLANINSKI PISATELJ IN HUMANIST, OČE ALPINIZMA V JULIJSKIH ALPAH  (* 1858)

"Dr. Julij Kugy je med našimi turisti najbolj znana, a tudi najzanimivejša oseba. Okrog 50 let ima mož na plečih, a čim bolj stari, tem bolj ljubi visoke ture in drzno plezanje. Menda ga sploh ni v Avstriji vztrajnejšega turista od njega! Prehodil je Bog ve kajkrat vse vrhe Julijskih Alp in vse gorovje, kar se ga zazna raz Triglav." Tako je o znamenitem tržaškem planincu in planinskem pisatelju, ki mu posvečamo ta spomin ob obletnici njegove smrti, zapisal Josip Abram-Trentar. S Kugyjem se je seznanil kot vikar v Trenti (1901-1904). Oba sta bila velika ljubitelja gora in med njima se je skovalo dosmrtno prijateljstvo.

več:
S. Čuk, Julius Kugy,Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2004), 42-43.

njegove misli:

• Imejte na široko odprta vsa vrata, vratca in okna pa tudi srce, da bi lahko vselej in neovirano prišlo k vam srečno prijateljstvo in resnična, prava, topla človeška ljubezen:
  
• Srečen mož, ki mu ob zamirajočem večeru na koncu dolge poti visoko nad vsemi zemskimi sencami zasijejo pisane rožnate luči' njegovih idealov v prav takšnem siju kot nekoč, ko je začel svojo pot!
  
• Človek mora biti zadovoljen s tem, kar je dosegel in kar je dosegljivo. Ukloniti se življenju, kakršno je, biti hvaležen za to, kar mu je dalo, in namesto da bi visokoleteče pričakovali in terjali, raje biti potrpežljiv, skromen, zaupati in se zadovoljiti v nezahtevni preproščini.
  
• Ne moreš vsega plačati. Kar je največ vredno, ostane neporavnano. Le iz vsega srca se lahko zahvališ, seveda pa je treba za kaj takega pravih ljudi.
  
• Ni potrebno, da v gorah vsakič dosežeš kak vrh, naučiti se moraš tudi, da te premagajo in se skromno zadovoljiš z dosegljivim.
  
• Delo bodi čvrsta osnova in podlaga, s katere se dvigamo ojekleneli, trdni, močni in veseli v višine naših idealov.
  Tišina gora tke v mirni sreči pobožno prisluškujoče duše. V višavah je vendar zmeraj nedelja ali kakor je po svojih željah lepo dejal neki srečnež, ki je razumel in vedel: "Vsak dan nedelja, sredi tedna pa praznik!"
  
• Znamenje v gorah. Pomudi se tu! Zbrano in pobožno dvigni svojo dušo in se zahvali za to priprošnjo znamenje Stvarniku vsega tega gorskega veličastja.
  
  
• Triglav je bil idealna gora mojih mladih let, prav kakor je Trenta bila njihova idealna visokogorska dolina. Najvišji je v Julijcih. Iz Zlatorogove čarobne dežele se je tihotapil v moje sanje in jih prevzemal leta in leta. Nobeni drugi gori nisem postavil toliko oltarjev kot njemu. Kako mi je drhtelo srce in mu v vročem koprnenju hitelo naproti, da je le zazvenelo njegovo s starodavnostjo posvečeno, z bajkami ovito, božjo bližino oznanjajoče ime! Ali niso tiho stopale mirno mene rojenice in me blagoslavljale, ko sem že v davno minulih svetih triglavskih nočeh ves spokojen dremal ob svojem tabornem ognju? (Julius Kugy, Julijske alpe v podobah, 1934)

LETA 1947 UMRL HANS FALLADA

NEMŠKI PISATELJ (* 1893)

Nemškega pisatelja Hansa Fallado zadnja leta v svetovni književnosti na novo odkrivajo. V svojih delih je opisoval težko življenje malih ljudi in moralni propad osebnosti pod nacističnim terorjem. Pred nekaj leti je izšel pri Kondorju ponatis njegovega romana Vsakdo umre sam, ki je dramatična in presunljiva analiza totalitarizma in ga je napisal kmalu po porazu Tretjega rajha, v samo štirih tednih leta 1946, izida pa ni dočakal. Nastal je po resnični zgodbi iz nacističnih arhivov in je po mnenju nekaterih najboljša knjiga o nemškem odporu proti nacistom. Še nekaj drugih njegovih romanov: Mali človek, kam sedaj, Volk med volkovi ...

LETA 1957 UMRL MILAN KLEMENČIČ

UTEMELJITELJ LUTKARSTVA NA SLOVENSKEM, SLIKAR, FOTOGRAF  (*1875)

Rojen v Solkanu, pri sedmih postal sirota. V Gorici se je kot otrok srečal z marionetnim gledališčem in za odrom je pomagal pri delu z lutkami. To je bilo odločilno za njegovo  nadaljnjo pot. Po končani gimnaziji je študiral na beneški slikarski akademiji, na akademiji Breri v Milanu in na Kraljevski bavarski akademiji upodabljajoče umetnosti v Münchnu. Leta 1903 se je z družino preselil v Šturje (Ajdovščina) in tu je preživel najlepše obdobje svojega življenja. Ukvarjal se je s slikarstvom (portreti, številne razstave), fotografijo (pionir slovenske barvne fotografije) in prav tu (kar na svojem domu)  je 22. decembra 2010 tudi pripravil prvo lutkovno predstavo Mrtvec v rdečem plašču (spominsko obeležje so postavili leta 2010). Pri tem mu je pomagal tudi Veno Pilon. Po prvi svetovni vojni se je preselil v Ljubljano, kjer se je ukvarjal samo še z lutkarstvom - ustanovil je Slovensko marionetno gledališče in od leta 1930 je bil tudi častni predsednik Jug. lutkovne zveze ...

LETA 1962 UMRL BORIS OREL

ETNOLOG, MUZEALEC (* 1903)

Zibelka mu je tekla na Brnici pri Beljaku, ljudsko šolo je obiskoval v Bohinju, srednjo ter trgovsko akademijo v Ljubljani. Ob uradniškem delu je začel študij umetnostne zgodovine, ki ga je po nekaj letih prekinil, študij etnologije pa je nadaljeval kot samouk in se tako izobrazil, da je lahko sodeloval s poklicnimi etnologi in etnografi. V letih 1945 do 1962 je bil ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani. Formalni študij etnologije je zaključil leta 1960 z doktoratom o bloških smučeh.

LETA 1991 UMRL p. PEDRO ARRUPE

MISIJONAR, 28. VRHOVNI PREDSTOJNIK DRUŽBE JEZUSOVE (* 1907)

"Vsak človek je drugačen. Vsak ima nekaj samoniklega, ima svojo življenjsko zgodbo, v kateri se ne ponavlja zgodba koga drugega in se tudi ne bo ponovila." Tako je ob svojem petdesetletnem redovniškem jubileju (leta 1977) dejal pater Pedro Arrupe, 28. vrhovni predstojnik Družbe Jezusove. Njegova življenjska zgodba je bila silno razgibana. Po srednji šoli se je odločil za študij medicine; kot študent medicine je bil v Lurdu priča čudežnega ozdravljenja in to doživetje ga je tako pretreslo, da je vstopil v Družbo Jezusovo. Njegov življenjski sen se je uresničil, ko so ga predstojniki poslali na Japonsko, kjer je ostal do leta 1965, ko je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika reda. Družbo Jezusovo je modro vodil v viharnih časih pokoncilske pomladi. Zadnjih deset let je bil v Jezusovi družbi na križu: od možganske kapi zadet je bil priklenjen na bolniški voziček, na katerem je "delal" z gorečo molitvijo in vdanim trpljenjem.

več:
ČUK, Silvester. p. Pedro Arrupe. Od študenta medicine do trpina v Jezuzsovi družbi. (Pričevanje). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 2, str. 34-35

nekaj njegovih misli:

• Bolj ko za koga trpiš, bolj ga ljubiš.
  
• V globini duše išče človek odrešenika. Spoznati mora le to, da je edini Odrešenik Kristus.
  
• Pojdimo z zaupanjem tja, kamor nas Bog vodi.

LETA 2006 UMORJEN ANDREA SANTORO

ITALIJANSKI DUHOVNIK, GLASNIK MIRU IN LJUBEZNI V TURČIJI (* 1945)

"Jezus nam je rekel, da se moramo bati samo tega, da ne bi bili kristjani pričevalci,« je zapisal Benedikt XVI. v svojo poslanico za 44. svetovni dan miru - prvi dan novega leta 2011, ki ji je dal  naslov Verska svoboda - pot do miru. K temu ga je spodbudilo dejstvo, da se marsikje po svetu, zlasti v mnogih deželah Azije in Afrike z večinskim muslimanskim prebivalstvom stopnjuje preganjanje pripadnikov drugih verskih manjšin. Glavna tarča preganjanja so zadnje čase predvsem katoličani, "ki jim je prepovedano svobodno izpovedovati svojo vero ali jo spremeniti. To se dogaja z zastraševanjem in kršitvijo pravic, temeljnih svoboščin in življenjskih dobrin, vse do odvzema osebne svobode in samega življenja." 5. februarja 2006, je bil kot žrtev muslimanskih skrajnežev v Turčiji umorjen italijanski duhovnik Andrea Santoro. Tja je odšel maja 2000 in pri svojem delovanju se je kmalu soočil z nasprotovanjem in grožnjami. Ni se ustrašil, temveč je mirno nadaljeval svoje poslanstvo glasnika miru in ljubezni.

Tudi danes z grozo spremljamo razmere v Iraku in neverjetne zločine, ki so jih zagrešili džihadisti 'Islamske države', nad kristjani, Jazidi in drugimi manjšinskimi verskimi skupnostmi v Iraku. Molimo za to, da bi verski voditelji, predvsem muslimanski, osebe, ki so vključene v medverski dialog ter vsi ljudje dobre volje, zavzele jasno in pogumno stališče. Vsi morajo enoglasno, brez kakršnekoli dvoumnosti, obsoditi te zločine ter razkriti zlorabo religije kot opravičilo za ta dejanja. Pridružimo se papežu Frančišku: »Bog miru, prebudi v vseh nas pristno željo po dialogu in spravi. Nasilja ne premagamo z nasiljem. Nasilje premagamo z mirom.«

več:
S. Čuk, Andrea Santoro, Jezus nam je rekel, da se moramo bati samo tega, da ne bi bili kristjani - pričevalci: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2011), 20-21.

njegove misli:

• Že kot dečku mi je Gospod podelil hrepenenje, da bi ljudi vodil k njemu in jim služil. Omogočil mi je, da to uresničim na številne načine ... Po desetih letih duhovništva me je vodil na Bližnji Vzhod za šest mesecev zaradi neustavljive želje po tišini, po molitvi, po stiku z Božjo besedo v krajih, koder je hodil Jezus. Tam sem našel svežino vere in jasno podobo svojega duhovništva."
  
• Jezus nam je rekel, da se ne smemo bati ničesar. Samo tega se moramo bati, da kristjani ne bi bili pričevalci, da ne bi postali pokvarjena sol in luč, ki ne sveti."

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1801 UMRL OČE MARKO POHLIN

KATOLIŠKI DUHOVNIK IN JEZIKOSLOVEC (* 1735)

Ljubljančan Anton Pohlin, ki je kot član reda bosonogih avguštincev postal Marko, se je precej ukvarjal tudi z literarnim delom. Njegovo najbolj znano delo je nemško napisana slovnica Kraynska grammatika (1768), v kateri se odločno zavzema za pravice slovenskega jezika. "Zlasti dve poglavji Krajnske gramatike sta bili pomembni: predgovor in prozodija (nauk o pesništvu). V prvem slavi Pohlin slovenščino kot 'plemenit, koristen in svet jezik'. Opominja učečo se mladino, naj se ga ne sramuje, temveč naj ga proučuje in uporablja." Tako sodi o slovnici literarni zgodovinar Anton Slodnjak.

več:
S. Čuk, Oče Marko Pohlin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1995), 28-29.

njegovo razmišljanje:

• Učeče se mladine danes ne priganjajo več toliko k latinščini kakor k izbrani nemščini. O, ko bi se toliko oprijela tudi prave kranjščine, zakaj po končanih šolah bo morala v tem jeziku skrbeti za svojo in drugih blaginjo in korist. To smo zanemarili; zato ni čudnega, da nas tujci v naši deželi zasmehujejo in nas imenujejo jezikovne tatove, češ da nam manjka domačih besed in si jih moramo izposojati od drugod; zato ni čudno, da se v tujih krajih svojega jezika sramujemo, kadar pa se domov vrnemo, se kažemo, da smo svoje matere jezik popolnoma pozabili. Ne sramujmo se svojega materinega jezika, ljubi rojaki! Saj ni tako slab, kakor mislite. (Kranjska gramatika)

LETA 1815 ROJEN JOSIP JURAJ STROSSMAYER

HRVAŠKI ŠKOF IN POLITIK USTANOVITELJ JUGOSLOVANSKE AKADEMIJE († 1905)

Na današnji dan je začell svojo plodovito življenjsko pot Josip Juraj Strossmayer, rojen (leta 1815) v hrvatizirani nemški vojaški družini iz Osijeka. Leta 1849 je postal škof v Djakovu, kjer je dal zgraditi veličastno katedralo. Bil je velik kulturni delavec in odigral je pomembno vlogo pri ustanovitvi Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (1867).

misel:

• Prava ljubezen človeku ne dovoljuje, da se dotika tujih ran, samo v primeru, da jih hoče ozdraviti.

LETA 1900 ROJEN JACQUES-HENRI-MARIE PREVERT

FRANCOSKI PESNIK († 1977)

Prevert je začel pisati gledališke igre in filmske scenarije, šele nato je prešel na pesmi in v začetku skladal balade s socialno in ljubezensko vsebino. Prvo pesniško zbirko Besede je izdal takoj po vojni in z njo je postal zelo priljubljen in cenjen pesnik. Nekateri pravijo, da je eden največjih pesnikov 20. stoletja, res je, da je mojster besede, vendar so njegove pesmi težko prevedljive, ker se ni oziral na slovnico, ampak je pisal kot je govoril. Zato je preprosto povedal marsikaj o silno zapletenih rečeh: o življenju, ljubezni. V slovenščini je leta 1971 izšla zbirka Prevertove poezije (Janez Menart), izbor pesmi z naslovom Barbara je izšel leta 1986 in 1991 v prevodu Aleša Bergerja, ki je leta 1994 prevedel tudi izbor Ta ljubezen in Prevertova zbrana dela leta 2004, leta 2018 pa še zbirka Besede, prav tako tudi zbirki kratke proze Levič v kletki (1981) in Pismo s Potepuških otokov (1990) ... Prevertova besedila so uporabili francoski skladatelji in iz njih je nastalo veliko znanih šansonov, ki sta jih pela Edith Piaf in Yves Montand in ameriška folkrokerica Joan Baez.
Nekaj Prevertovih verzov v prevodu Aleša Bergerja:

Spomni se Barbara / kar naprej je deževalo na Brest tisti dan / in ti si šla nasmejana / razigrana pokapljana oprana / po dežju / spomni se Barbara / kar naprej je deževalo na Brest / in srečal sem te na Siamski cesti / smejala si se / in tudi jaz sem se smejal / spomni se Barbara / nisem te poznal / nisi me poznala / spomni se / pod obokom je vedril mlad fant / in zaklical je tvoje ime / Barbara / in stekla si k njemu po dežju / pokapljana nasmejana razigrana / in se mu vrgla okrog vratu ... (Barbara)

Z glavo reče ne / a s srcem reče ja / ja reče vsemu kar ima rad / ne reče učitelju / stoji / prašan je / zasuje ga cel kup težav / na lepem ga popade grozen smeh / in zbriše vsevprek / črke in besede / imena in števila / izjeme in pravila / in čeprav mu učitelj grozi / in se mu piflarji smejijo / prime raznobarvne krede / in na črno tablo nesreče / nariše obraz sreče. (Zabušant)

LETA 1902 ROJEN CHARLES LINDBERGH

AMERIŠKI LETALEC, RAZISKOVALEC, IZUMITELJ  († 1974)

Svetovno slavo je dosegel, ko je maja leta 1927  z letalom Spirit of St. Louis brez postanka preletel razdaljo med Long Islandom v New Yorku in letališčem Le Bourget blizu Pariza. Nikakor pa ne drži trditev,  da je bil on prvi, ki je preletel Atlantik – tega sta že osem let prej (na pol krajši razdalji) opravila Britanca John Alcock in Arthur Whitten Brown. Slava je LIndberghu prinesla tudi nekaj grenkih trenutkov: ugrabili so mu sina, zanj zahtevali odkupnino, kasneje so ga našli mrtvega;  bil je tudi nasprotnik tega, da bi se ZDA vključile v vojno, zato je vrnil čine ... Po vojni je zaslovel predvsem kot pisec (za knjigo o poletu prek Atlantika je bil tudi nagrajen)

LETA 1906 ROJEN DIETRICH BONHOEFFER

NEMŠKI EVANGELIČANSKI TEOLOG IN DUHOVNI PISATELJ († 1945)

Nemški protestantski teolog Dietrich Bonhoeffer, mož globoke vere in neomajnega zaupanja v Boga, je bil odločen nasprotnik nacizma. Pridružil se je podtalni Izpovedujoči Cerkvi, ki je opozarjala na nekrščanske in nečloveške zablode nacizma v teoriji in praksi. Po neuspelem atentatu na Hitlerja, ga je gestapo aretiral. 9. aprila 1945, ko se je že bližal konec vojne, je bil s štirimi tovariši usmrčen. Malo pred tem je zapisal: »Bliža se konec – zame začetek življenja.« "Skozi napol odprta vrata taboriščne barake sem videl, kako je pastor Bonhoeffer, preden je slekel svoja zaporniška oblačila, pokleknil za zbran pogovor s svojim Gospodom. Tako pobožna in zaupna molitev tega izredno ljubeznivega moža me je globoko pre­tresla. V skoraj petdesetletni zdravniški dejavnosti še nisem videl človeka, ki bi umiral s takim zaupanjem v Boga." To je pri­čevanje zdravnika, ki je bil navzoč pri izvršitvi smrtne obsodbe nasprotnikov Hitlerjevega rajha 9. aprila 1945.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2002) 4

nekaj njegovih razmišljanj ...

• Molimo na začetku dneva, kajti Bog mora imeti prvo besedo, in mo­limo, preden gremo spat, kajti Bogu pripada tudi zadnja beseda.
  
• Tistemu, ki ne zna biti sam, ne dopustite vstopiti v občestvo. Samo škodo bo povzročal sebi in občestvu. Sam si stal pred Bogom, ko te je klical, sam moraš odgovoriti na ta klic; sam se moraš boriti in moliti; in sam boš moral umreti in dajati odgovor Bogu.
  
• Ne moreš zbežati pred samim seboj, kajti za Boga si edinstven. Če nočeš biti sam, zavračaš Kristusov klic, namenjen tebi, in ne moreš imeti mesta v občestvu tistih, ki jih je poklical.
  
• Je res spomin bolj trden za prijetne vtise? Od česa je to odvis­no? Bolečina, ki smo jo doživeli, smo premagali; samo bolečine, ki jih nismo uspeli premagati (krivda, ki je nismo odpustili), so vedno žive in mučijo naš spomin. Premagamo jih z molitvijo.
  
• Tišina je znamenje samote, kot je govorjenje znamenje skupnosti. Tišina in govorjenje imata enako notranjo skladnost in različnost kot jo imata samota in skupnost. Eno ne obstaja brez drugega. Pra­vilno govorjenje izvira iz tišine in prava tišina izvira iz govor­jenja.
  
• Tišina ne pomeni molčečnost, kot govorjenje ne pomeni klepetanje. Molčečnost ne ustvarja samote in klepetanje ne ustvarja tovarištva.
  
• Cenena milost je oznanjevanje odpuščanja, ne da bi zahtevali spokornost, krščevanje brez cerkvene discipline, obhajilo brez spovedi, odveza brez osebne izpovedi. Cenena milost je milost brez hoje za Kristusom, milost brez križa, milost brez živega in učlovečenega Jezusa Kristusa.
  
• Odraščali smo v izkušnji naši staršev in dedov, da človek more in mora načrtovati, graditi in oblikovati svoje življenje sam osebno, da bo življenje imelo neki cilj, za katerega se človek mora odločiti in ga potem mora in more z vsemi močmi doseči.
  
• Bog je tako velik, da zanj ni ničesar, kar bi bilo premajhno.
  
• Življenju dajeta pravo usmerjenost spoštovanje preteklosti in čut odgovornosti za prihodnost.
  več:
  

LETA 1909 ROJEN JOŽE PREŠEREN

DUHOVNIK, PUBLICIST, UREDNIK, VODITELJ SKAVTOV NA TRŽAŠKEM († 1992)

Po mašniškem posvečenju leta 1933 je postal tajnik ljubljanskega škofa Rožmana, med vojno je v Rimu končal študij cerkvenega prava, po vojni pa se je naselil v Trstu. Vrgel se je na delo za slovensko mladino kot katehet in voditelj mladinskih vzgojnih organizacij. Z vsem srcem se je posvetil skavtom in skavtinjam ter zanje pripravil dragoceno knjigo Skavtski priročnik (1963) in molitvenik Kažipot (1983). Za članice slovenske Marijine družbe v Trstu je postavil nov Marijin dom, kjer je zanje pripravljal razna srečanja.

LETA 1921 ROJEN BERT SOTLAR

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC († 1992)

Rojen v Kočevju, študiral v Ljubljani na Akademiji za igralsko umetnost, sprva je nekaj časa nastopal v Beogradu, nato pa je postal član ljubljanske Drame. V gledališču je odigral več kot 60 vlog, predvsem realističnih mož, pa tudi junaške in komične like (grof Almaviva, Nikita, Henrik VIII., Andrej Brinar .... Za svoje ustvarjanje je prejel 1974 Prešernovo nagrado, leta 1982 pa Borštnikov prstan. Nastopil je tudi v številnih slovenskih in jug. filmih, najbolj so ostali v spominu: Ne joči, Peter, Tistega lepega dne, Deseti brat, Dobri stari pianino ...

LETA 1922 ROJEN JAKOB SAVINŠEK

KIPAR MONUMENTALNIH SPOMENIKOV, RISAR IN PESNIK († 1961)

Kipar Jakob Savinšek je v svojem kratkem življenju – trajalo je le 39 let – ogromno ustvaril. Njegovi portreti nekaterih znanih Slovencev so psihološko poglobljeni. Po naši domovini so posejani njegovi monumentalni javni spomeniki: Otona Župančiča na Vinici, Juliusa Kugyja v Trenti, Simona Gregorčiča v Kobaridu, Ivana Tavčarja na Visokem. Uveljavil se je tudi kot grafik in knjižni ilustrator.

LETA 1934 PRIPRAVLJENA PRVA MEDNARODNA PLANICA

V dolini pod Poncami je bilo 4. februarja 1934 prvo mednarodno tekmovanje v smučarskih skokih na skakalnici, zgrajeni iz snega po načrtih inž. Stanka Bloudka (1932). Napravo, ki naj bi omogočala skoke do 70 m, so preizkusili z državnim prvenstvom, vendar vreme ni bilo naklonjeno, sneg so morali utrjevati s soljo in salmiakom in konstruktor Ivan Rožman je takrat (nevede) izumil snežni cement. Nastopili so vsi najboljši tekmovalci in dva gosta, Nemec Hunger in Norvežan Jahr ... Franc Palme je zmagal z državnim rekordom (60 m). (...) Mesec dni pozneje (25. marca) pa so se na dokončno urejeni Bloudek-Rožmanovi velikanki že pomerili vsi največji mojstri skakanja iz Norveške, Avstrije in Slovenije. Nesla naj bi več kot 82,5 metra, kar je bil tedaj svetovni rekord. Na omenjenem tekmovanju pa je norveški skakalec Birger Ruud pristal pri 92 metrih in postavil nov svetovni rekord. Slovenski skakalec Albin Novšak pa je tega dne postavil državni rekord – 66 metrov.

LETA 1961 UMRLA MANICA KOMAN

PRIPOVEDNICA IN PESNICA (* 1880)

Slovenska pripovednica in pesnica Manica Komanova, rojena leta 1880 v Vižmarjah pod Šmarno Goro, je začela pisati kot kmečko dekle in prav zaradi pisanja so ji pomagali, da je bila vzeta za uradnico na ljubljanskem magistratu. Veliko je pisala za mladino, zaslovela je kot pravljičarka: pravljice je pisala in jih pripovedovala otrokom po radiu.

njen verz:

Vi, ki hodite na sveto / Šmarno goro, blagor vam! / častit mater v nebo vzeto. / A gorje odlašavcam, / ki tak dušo svojo črt'jo, / da it' opuste pred smrtjo / roženkranc in litanije / molit, hvalo pet Marije ... (Šmarna gora)

LETA 1985 UMRL SVETOZAR ILEŠIČ

GEOGRAF (* 1907)

Univerzitetni profesor in akademik Svetozar Ilešič je izdal številna dela in razprave s področja regionalne in gospodarske geografije. Napisal je več učbenikov geografije za srednje šole. Njegovi najpomembnejši deli sta Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem in Gospodarska in politična geografija sveta.

LETA 1998 UMRL LUDVIK CEGLAR

DUHOVNIK, MISIJONAR, PESNIK, PISATELJ (* 1917)

Doma iz Metlike, dolga leta živel in delal v Braziliji, in tam "odkril" našega rojaka Janeza Madona - kapucina očeta Serafina Goriškega, ki je v tej veliki državi Južne Amerike znan in spoštovan. Po letu 1960 je bil kaplan v bolnici v kraju São Roque od 1972 do 1978 pa župnik za Slovence v nadškofiji São Paulo. Veliko je pisal o slovenskih misijonarjih in izseljencih. Poleg knjige o že omenjenem Janezu Madonu, je objavil pesniško zbirko Mati, domovina, Bog in povest Slemeniški župnik (v dveh delih). Pri celovški Mohorjevi družbi je izšlo v štirih knjigah njegovo delo Nadškof Volk in njegov čas (zbrano gradivo o življenju in delu nadškofa Vovka).

LETA 2005 UMRL JANEZ BITENC

SKLADATELJ, PESNIK IN PEDAGOG (* 1925)

Rodil se je v Ljubljani. Večino svojih ustvarjalnih energij je posvetil otrokom. Od staršev, ki sta bila navdušena glasbenika, je podedoval ljubezen do te umetnosti. Po končani gimnaziji se je vpisal na glasbeno akademijo v Ljubljani, kjer je leta 1952 diplomiral na oddelku za glasbeno zgodovino. Na Radiu Ljubljana, kjer se je zaposlil že kot študent, je ustanovil radijski otroški zbor, leta 1956 pa postal urednik mladinskih in radijskih glasbenih oddaj. Bil je ravnatelj glasbene šole in v njenem okviru je vodil glasbeni vrtec. Dirigiral je številnim zborom, številne otroke po vrtcih in šolah po vsej Sloveniji in zamejstvu pa je razveseljeval s svojimi nastopi, predvsem z glasbenimi pravljicami. Teh je napisal več kot petdeset, uglasbil pa je skoraj tristo pesmic. Za Ognjišče je Janez Bitenc v zbirki Pobarvanke na besedilo Berte Golobove uglasbil deset pesmic. "Vsaka mi je dragocena in težko bi rekel, da mi je katera dragocenejša od druge," je rekel o teh pesmicah. Še vedno lahko v naši spletni knjigarni naročite: Sveti Miklavž, Pastirica Urška, Škof Baraga, Oče Damijan

več:
B. Rustja. Janez Bitenc. Gost meseca, v: Ognjišče 1 (2001), 8-12.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Moja življenjska pot se je zelo spreminjala. Najprej sem diplomant glasbene zgodovine na glasbeni akademiji. Tu nastopi profesor France Marolt, dirigent Akademskega pevskega zbora. Z njim sva bila tudi dobra prijatelja. Bil je že bolan, ko sem ga obiskal. In takrat mi je - še sedaj ga vidim - s težavo dvignil desnico - bil je prizadet od kapi - in dejal: "Janez, zapomni si: ti boš pa pisal simfonije za mamenke!" "V redu," sem mu odgovoril. "Kaj so simfonije, vem, a kaj so mamenki?" "Mamenki so otroci, ki se držijo mam še za krilo. In simfonije ne bodo dolge - od osem do šestnajst taktov." Jaz sem bil užaljen in sem mu odvrnil :"In zato hodim na akademijo, da bom pisal 16-taktne pesmice!" "O, vrednejše so osemtaktne pesmi, ki jih ljudje razumejo in sprejmejo, kot pa debele partiture, ki gredo mimo njih!" Marolt je bil prerok. To se je zgodilo. V tistem času sem živel v neprijaznih razmerah in želel sem si poleg študija še kaj zaslužiti.
• Najprej sem pripovedoval pravljico in zapel pesmico. Petje sem spremljal s klavirjem ali sintetizatorjem. Počasi so se otroci oglašali s petjem. Nič jih nisem silil. Nobenega drila nisem uporabljal. Draž tega načina je, da se otrok tako vživi v pravljico, da potem z veliko večjim čustvenim zamahom zapoje, kot če bi ga učil in priganjal: "Dajmo! Zapojmo! Sedaj pa vsi!" Pri meni pa so kar sami, spontano poprijemali.
  Otroci ne vedo, kdo je napisal pesmi Naša četica koraka, Zajček dolgoušček ali Metuljček cekinček, ker so te pesmi "ponarodele". Poglejte, pesem Naša četica koraka, ki sem jo napisal za otroke, velikokrat pojejo maturanti, ki veselo korakajo po ulicah. Janez Bitenc se bo umaknil, Zajček dolgoušček, Jurček in Metuljček cekinček ter drugi pa bodo ostali.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1841 ROJEN BOŽIDAR FLEGERIČ

KNJIŽEVNIK, DESETI BRAT SLOVENSKIH GORIC († 1907)

Pesnik in pripovednik Božidar Flegerič, rojen v Vodrancih pri Središču ob Dravi, je obiskoval gimnazijo v Mariboru in Varaždinu, po maturi pa je študiral klasično in slovansko jezikoslovje na univerzi v Gradcu. Nekaj časa je bil profesor na gimnaziji v Osijeku, zatem pa je živel kot boem v svojem rojstnem kraju, zato ga je pisatelj Božidar Borko imenoval “deseti brat Slovenskih goric”. Pisal je epigonsko liriko pod raznimi vplivi (Prešeren, Jenko, Stritar, Gregorčič, Vraz).

LETA 1905 ROJEN BOŽO VODUŠEK

PESNIK, PREVAJALEC, ESEJIST, JEZIKOSLOVEC IN LITERARNI ZGODOVINAR († 1978)

Najprej je na filozofski fakulteti diplomiral iz romanistike, ker pa ni dobil profesorske službe v Sloveniji, je študiral še pravo in delal v pravniških službah v raznih krajih, nazadnje kot samostojni odvetnik v Črnomlju. Pesniti je začel zgodaj, prvo pesniško zbirko Odčarani svet, ki je ena najboljših slovenskih pesniških knjig v prvi polovici 20. stoletja, pa je izdal šele leta 1939. Pesniško je izšel iz kroga katoliškega ekspresionizma, v tridesetih letih pa se je preusmeril v kritični novi realizem ter uporabljal klasične pesniške oblike, zlasti sonet. Po drugi svetovni vojni je postavljal most med nekdanjim in novim ekspresionizmom.V slovenski književnosti zavzema Božo Vodušek posebno mesto: njegova poezija je izraz človekovega osebnega iskanja in odkrivanja, pravzaprav iskateljstva, saj to iskanje že vnaprej nima določenega konca (Boris Paternu). Svojo filozofijo iskateljstva je kasneje dopolnil s filozofijo sizifovstva, brezupnega prizadevanja. Bil je tudi odličen prevajalec.

več:
S. Čuk, Božo Vodušek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2005), 34-35.

nekaj njegovih pesniških razmišljanj:

• Drevesa, odrešena vsakega samovoljnega giba, / o čudovite oblike moje trudnosti, / vas samo sonce obliva in veter upogiba, / ne poznate neovrnljive pogubnosti, / ki jo vsako dejanje v sebi skriva. // Drevesa, simboli čistosti, nepokvarjenosti / mojemu divjemu, zbeganemu hotenju, / drevesa, sladke podobe svetlobne prežarjenosti, / vsa predana brstečemu življenju, / o, vi svetli stebri, polni neskončne podarjenosti!  (Drevesa - odlomek)
  
• Marija, kako smo si hladni in tuji: / tako ni med materjo in otroci. / A kaj, ko smo vse preveč otroci / sveta - nagli čolni v divji struji.
  
• O da sem hlapec, ki le tebi služi, / in romar, ki samo po tvojih stezah hodi, / nikdar v goščavo bolno ne zablodi, / dokler bel gost na poti v Emavs se mu ne pridruži.
  
• Ko boš v neizmernem zvoku / spel globino in višino, / se bo na svetlem oboku / sklonil Bog v tvojo bližino.
  
• Drzen glas uho dosega: / Vkrcajte se za Neznano! / V smer neugledanega brega / je krmilo naravnano!
  
• Ko te bodo položili v grob, / ne boš nič večji, nič manjši, kakor si, / ne boš nič svetlejši, nič temnejši, kakor si, / vse tvoje rane bodo šle s teboj.

LETA 1913 ROJEN ŠTEFAN CEK

DUHOVNIK, PRIČA MUČENIŠKE SMRTI DUHOVNIKA († 1985)

Rojen leta 1913 v vasi Hrušica v slovenski Istri je po mašniškem posvečenju (1937) šel za dušnega pastirja v hrvaško Istro in tam ostal 28 let, od teh šest let v zaporu v Stari Gradiški. Ko je bil leta 1947 župnik v Lanišču, je bila tam 24. avgusta birma, ki jo je namesto tržaškega škofa Santina 237 otrokom podelil duhovnik Jakob Ukmar. Po maši so nahujskani divjaki do smrti zabodli mladega duhovnika Miroslava Bulešića (leta je bil 2013 razglašen za blaženega), birmovalca pretepli, župnik Cek, priča teh zločinov, ki je po zaslugi svoje matere ostal živ, pa je moral v zapor.

LETA 1948 UMRL MAHATMA GANDHI

INDIJSKI POLITIK, VODITELJ IN BOREC ZA ČLOVEKOVE PRAVICE (* 1869)

"Če me Bog vzame s sveta, pomeni to, da je moje poslanstvo dopolnjeno. Nadaljevali bodo drugi, kajti nenasilje mora zmagati nad sovraštvom in vladati na svetu. Ljubezen je najbolj skromna, a hkrati najsilnejša moč, kar jih premore svet," je dejal Mohandas Karamchand Gandhi, bolj znan kot Mahatma Gandhi, "velika duša" (to pomeni beseda "mahatma") Indije, ki je svojo domovino osvobodil z "orožjem" nenasilja. Ta veliki glasnik nenasilja je umrl kot žrtev nasilja: 30. januarja 1948 ga je v New Delhiju ubil hindujski fanatik zaradi Gandhijevega prizadevanja, da bi med seboj spravil hindujce in muslimane. "Če moram umreti, bi rad umrl na molitvenem srečanju," je malo pred tem dejal Gandhi indijskemu ministru za notranje zadeve, ki se je bal za njegovo življenje. "Motite se, če mislite, da me lahko zaščitite pred nesrečo. Bog je moj zaščitnik."

več:
S. Čuk, Mahatma Gandhi. "Kristusov govor na gori mi seže do srca": Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2008), 34-35.

nekaj njegovih misli:

• Vse je božja last. Nič, popolnoma nič na tem svetu ni naše. Torej, zakaj se bojimo? Koga se bojimo?
  
• Zgodba o Kristusu je resničnejša od zgodovinske resnice: v njej je utelešen večni zakon ljubezni. Kjer kraljuje polna ljubezen, brez misli na maščevanje, tam Kristus resnično živi.
  
• Kristus je največji vir duhovne moči, kar jih je človek kdajkoli poznal.
  več:
  

napis na podstavku kipa v New Delhiju:

• Veruj v resnico, premišljuj resnico in živi resnico." Bil je hindujec, vendar odprt tudi za druge vere. Posebno blizu mu je bilo krščanstvo. Govoril je: "Kristusov govor na gori mi seže do srca ... Blagor ubogim v duhu ... Blagor krotkim ... Blagor miroljubnim ... Ljubite svoje sovražnike ... Ti Kristusovi nauki so vodilo mojega življenja... Ko berem evangelij, čutim, da sem kristjan; ko pa vidim, da se vojskujete med seboj in zatirate kolonialne narode, vidim, da ne živite po Kristusu.

LETA 1960 UMRL IVAN PREGELJ

PISATELJ, PESNIK IN DRAMATIK, "ROVTAR IZ GALILEJE TOLMINSKE" (* 1883)

Tako je v svoji pesmi Božična rapsodija samega sebe označil pisatelj, pesnik in dramatik Ivan Pregelj. Zibelka mu je tekla pri Sv. Luciji (Mostu na Soči) in veliko svojih del je posvetil rodni Tolminski (Tolminci, Štefan Golja in njegovi, Plebanus Joannes). V svojih delih je izpovedoval doživljanje sveta in življenja v luči vere, zato je bil v času liberalizma nepriznan in odklanjan.

več:
S. Čuk, Ivan Pregelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1993), 44-45.

nekaj njegovih misli:

• O, to je dobro, da še moremo odpuščati! Strašno bi bilo, če ne bi mogli. Pa je duša v nas taka, da moremo! Dobro je, da moremo odpustiti ... Po tem bomo sojeni, koliko krivic smo odpustili. Samo ljubezen nas bo odrešila.
  
• Bog je lep, je moder, je svet, je eno samo brezno skrivnosti, povodenj ljubezni, ogenj pravice, ena strašno lepa pesem, ena strašna sladka roža, ki je vse, vselej in vsem. Pa še to so le besede ubogega človeka, ki je slep, gluh in nem.
  
• Kakor človeku, ki se je vrnil iz tujine domov, mi je, ko odprem sveto pismo.
  
• Ne sreča ne čast prijetnost v življenju, bolečina edina nam je na svetu najbolji kažipot k Bogu in spoznanju, kako je vse na svetu prazno in minljivo in kako smo vsi le prah in senca.
  
• O Bog, kaj bi počeli sinovi slovenske matere, da nimajo svojega božiča, svoje polnočnice, svojih jaslic, svojih božičnih pesmi, svojega upanja v Rojenega, Večnoživega - kaj bi počeli brez Boga?
  več:

LETA 2006 UMRL EMILIJAN CEVC

UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN AKADEMIK ( † 2006)

Preproste stvari se je naučil občudovati kot otrok v rajski okolici svojega rojstnega mesta Kamnik, kjer je odprl lepote žejne oči 5. septembra 1920. Po osnovni šoli v Kamniku je obiskoval nižjo gimnazijo pri frančiškanih v Novem mestu, višjo pa v Ljubljani. Ob branju del Izidorja Cankarja se je odločil za študij umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi, kjer je diplomiral leta 1948, doktoriral pa leta 1952. Med njegovimi profesorji je bil dr. France Stele, ki si je izoblikoval umetnostnogeografsko podobo Slovenije v neposrednem stiku z domačimi umetnostnimi zakladi. To metodo je Cevc še poglobil in izpopolnil. Emilijan Cevc je po Steletu (Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih) prvi obdelal celotno zgodovino umetnosti pri nas v svoji knjigi Slovenska umetnost (1966). Od leta 1960 dela pri Umetnostnozgodovinskem institutu SAZU v Ljubljani; leta 1981 je postal dopisni, leta 1985 pa redni član SAZU. Nekaj let je predaval umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo, zatem pa na teološki fakulteti.

Pri svojem strokovnem delu se akademik Emilijan Cevc posveča predvsem srednjeveški umetnosti na naših tleh, zlasti raziskuje kiparstvo in slikarstvo med gotiko in barokom. To je obdelal v svojih zajetnih knjigah: Srednjeveška plastika na Slovenskem, Gotsko kiparstvo, Poznogotska plastika na Slovenskem, Gotska plastika na Slovenskem, Kiparstvo v Sloveniji med gotiko in barokom. Po strokovnih revijah in raznih zbornikih je posejanih nad 350 njegovih razprav in člankov. Bralcem Ognjišča je v letiku 1980 predstavil velike slovenske cerkvene slikarje, najizrazitejše v posameznih umetnostnih obdobjih. Na cerkve, bisere umetnosti, posejane po slovenskih tleh, Cevc ne gleda z očmi hladnega preučevalca, temveč s srcem preprostega vernega človeka, ki je bil nekdaj "resnično povezan s temi cerkvenimi umetninami, v katerih je doživel vse tisto, kar moramo danes iskati na različnih krajih: od galerije do gledališča, do koncertne dvorane". Pri založbi Ognjišče je leta 1999 izšel ponatis njegove lirično uglašene knjige Preproste stvari, ki je že razprodana.

F. Bole, dr. Emilijan Cevc: Gost meseca, v: Ognjišče, 7, 1984, 6-10.
T. Mamić, Postavljanje jaslic je zame obred : Pogovor o ..., v: Ognjišče, 7, 2001, 40-41.
knjiga: E. Cevc, Preproste stvari, Ognjišče, Koper, 1999. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli:

• Vse preveč verjamemo samo očem in premalo srcu. Srce pa nam pravi, da Sveti Duh resnično prebiva v naši sredi: iz vsake modre besede zveni in iz vsake molitve. Druži nas z vsemi, ki verujejo vanj.
• Resnično, stvari družijo ljudi. Rad bi imel oči svetnika ali otroka, da bi v sleherni izmed teh dobrih, spokojnih stvari videl rob Gospodovega plašča, ki zabrisuje prepade med ljudmi.
• Bili so dnevi, ko sem verjel, da ima slednje naših neznatnih življenj svojo svetilko, ki počasi dogoreva ... Takrat, ko sem bil še poln te lepe vere, mi je oče govoril: »Ne jezi se na uro in ne kolni luči! Nekoč ti bo bila zadnja ura in svetila poslednja luč«.
• Vse moramo gledati v odsvitu veselja in ljubezni. Veselje se nam daruje v sleherni kretnji, v slehernem bivanju.
• Odkar vem, da nam vsak dan zapiše svojo besedo v srca in zariše svojo potezo v obraze, sem prenehal biti otrok...
• Kot mati otroka, ljubi kmet žitno zrno. Sleherno mu je kakor kaplja srčne krvi.
• O, znamenje sredi vasi, preprosto, lepo znamenje, ki posvečuješ delo človeških rok in povzdiguješ očete in matere v svečenike!
  več
  

iz črtice Človek:

• Bil je človek, ki mu je Bog vdihnil ustvarjalno iskro. Veselje in bolečino mu je položil v srce, rokam pa podaril spretnost rezljanja. Ko se mu je bližal osemnajsti božič, je rekel človek – umetnik. "Kakšno je bilo božje Dete, ki se je rodilo v sveti noči?" Dolgo je premišljal in cele noči prebedel nad razlago božičnega evangelija ter nad starimi legendami in pesmimi. Potem je vzel kos belega lipovega lesa, lesa najddobrotnejšega med drevesi, mehkega kot materina roka. Potem je segel v globino duše, zajel iz nje vse svoje otroštvo in ljubezen ter začel rezljati svoje Dete.

o njem:

• Emilijan Cevc je leta 1963 oblikoval unikatne jaslice. Figure so pregibne, visoke okoli 18 cm in oblečene v srednjeveško nošo, ki jo najdemo na slovenskih freskah, posebej pri Svetem Primožu in na Križni gori. Jaslice so postavljene na naša tla pod Kamniške planine in so prikaz življenja v poznem srednjem veku okoli leta 1500. Hlevček je predstavljen kot votlina in razvalina Davidovega gradu s stebra v sredi, na katerega se je Marija po Jezusovem rojstvu naslonila. Marija je upodobljena brez tančice na glavi, sv. Jožef pa je pokrit z značilno srednjeveško kapo. Med živalmi v jaslicah so tudi veverica, žabe, race in pes, na zidu pa je panj s čebelami. (Iz opisa v knjigi Leopolda Grčarja Jaslice)

iskalec in zbiralec Marko Čuk