LETA 43 PR. KR. ROJEN PUBLIUS OVIDIUS NASO - OVID

RIMSKI DRAMATIK, PESNIK († 17)

Eden najbolj priljubljenih rimskih pesnikov, rahločutnega značaja, v svojem prvem obdobju je pisal ljubezenske pesmi in zaradi drznosti nekaterih ga je cesar Avgust tudi pregnal v mesto Tomi (Constanta ob Črnem morju), kjer je pesnik zelo trpel in tam tudi umrl. Njegov slog odlikuje pestrost motivov in mojstrska oblika, zato je bil eden najbolj branih antičnih pesnikov, vplival na pesnike pozne antike, obdobje 12. in 13. stoletja, pa imenujejo 'Ovidijeva doba'. V Metamorfozah je posredoval grško mitologijo in slikarje navdihnil k upodabljanju mitoloških prizorov. V srednjem veku so veljale za nekakšen priročnik antične mitologije.

nekaj njegovih misli:

• Lepota je krhka dobrina.
  
• Nekdaj so sivo glavo zelo spoštovali.
  
• Česar človek ne pozna, si ne želi.
  
• Avtor bo preminil, a njegovo delo bo ostalo.
  
• Breme, ki ga dobro prenašaš, je lahko.
  
• Brodolomec se boji celo mirnih voda.

LETA 1808 ROJEN JOSIP GODINA-VERDELSKI

PUBLICIST, PRVI ZAMEJSKI ČASNIKAR († 1884)

Ta zanimivi mož, ki se je trudil, da bi s svojimi spisi rojake na Tržaškem budil k narodni zavesti, je kot sedemdesetletni upokojenec napisal knjigo, v kateri spominsko obnavlja dogodke, ki so zaznamovali njegovo življenjsko pot. Knjiga, ki naj bi jo po njegovi smrti razdelili "domačincem", ni nobena literarna umetnina, po sodbi pisatelja Borisa Pahorja pa je dragocena, saj je Živenje, kakor je Josip Godina svojo avtobiografijo naslovil, "edini izvirni slovenski spis, ki nam nazorno osvetljuje položaj našega življa v prvih sedmih desetletjih devetnajstega stoletja".

več:
S. Čuk, Josip Godina Verdelski: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2008), 30-31.

LETA 1815 ŠVICA RAZGLASI NEVTRALNOST

Na naši "stari" evropski celini. ki šteje 47 držav, je "posebnost" Švica, ki je 20. marca 1815 razglasila nevtralnost. Skoraj neverjetno se sliši, da so v tej stari demokratični deželi ženske dobile volivno pravico šele leta 1971!

LETA 1828 ROJEN HENRIK IBSEN

NORVEŠKI DRAMATIK, OČE SODOBNE DRAMATIKE († 1906)

Rodil se je v družini propadlega trgovca v mestu Skien na jugu Norveške, pri šestnajstih letih postal lekarnarski pomočnik, pozneje pa se je začel ukvarjati s pisanjem, najprej je bil v službi v gledališču mesta Bergen, po letu 1857 pa je umetniški vodja Norveškega gledališča v Oslu. Ko je to propadlo, se je Ibsen podal na svojo 27 let dolgo nomadsko pot po Evropi: največ časa je preživel v Italiji in Nemčiji, od koder se je šele na stara leta vrnil v domovino. Ibsen je največji norveški dramatik in najpomembnejši evropski dramatik v drugi polovici 19. stoletja. Najbolj znan je po delih: Peer Gynt, Stebri družbe, Nora, Strahovi, Divja račka in Heda Gabler.

njegove misli:

• Denar nam nudi hrano, a ne apetita; zdravilo, a ne zdravja; poznanstvo, a ne prijateljstva; dnevne užitke, a ne miru in zadovoljstva.
  
• Kaj je človekova prva dolžnost? Odgovor je kratek: da je zvest sam sebi.
  
• Moški naj nikdar ne obleče najboljših hlač, kadar gre v boj za svobodo in resnico.
  
• Ne moremo govoriti o ljubezni do vseh, dokler nismo ljubili enega človeka.
  
• Divja ptica noče nikoli živeti v kletki.
  
• Družba je podobna ladji, vsi morajo biti pripravljeni, da prevzamejo krmilo.
  
• Večina se v glavnem moti, manjšina ima le redko prav.
  
• Tisti, ki ne skrbijo za svoje zdravje bi lahko imeli vsaj toliko dostojanstva, da bi takoj legli v grob.
  
• Duh resnice in duh svobode - to sta stebra družbe.

LETA 1921 ROJEN PRIMOŽ RAMOVŠ

GLASBENIK, SKLADATELJ, BIBLIOTEKAR († 1999)

"Moje skladbe so moji otroci, rad jih imam," je dejal Primož Ramovš, eden najizvirnejših slovenskih skladateljev orkestralne glasbe. Za glasbo se je navdušil že v otroških letih. Nikoli ni skrival, da je veren in rad je sedel orgle. V knjigi Biti skladatelj (1984), ki prinaša njegove pogovore z muzikologom Borutom Loparnikom, mlademu rodu sporoča svoje življenjsko vodilo: "Delaj in vse delaj pošteno.« Leta 1983 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko skladateljsko delo, za katero je značilno iskanje sodobnega jezika. Napisal je več simfonij in mnogo drugih orkestralnih skladb, koncerte in suite za klavir, violino, trobento in razne instrumentalne zasedbe, mnogo komorne in solistične instrumentalne glasbe.

več:
F. Bole, Prešernov nagrajenec Primož Ramovš. "Skladbe, ki jih pišem, slišim v sebi.": Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1983), 6-10.
S. Čuk, Primož Ramovš (1921–1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2021), 38-39.

nekaj njegovih misli:

• Za vsa področja človekovega udejstvovanja velja, kar sem vedno poudarjal pri svojem glasbenem ustvarjanju: zmeraj naprej in nikdar nazaj!
  
• Skladbe, ki jih pišem, slišim v sebi.
  
• Smo pač otroci svoje dobe in umetnik mora skozi prizmo svoje umetnosti izražati svojo dobo in sebe kot otroka te dobe in temu posvetiti tudi svojo umetniško ustvarjalno silo.
  
• Ves čas mi teče glasbeno življenje po dveh tirih: na enem sem komponist orkestralne glasbe, na drugem pa organist po naših cerkvah.
  
• Sam zase sem lahko samo vesel, če svojemu narodu nisem bil v sramoto!

LETA 1922 ROJENA BREDA CIGOJ-LEBEN

PROFESORICA IN PREVAJALKA († 2016)

Luč sveta je zagledala v Borovnici. Študij romanistike na ljubljanski univerzi je leta 1958 zaključila z doktorskim delom o francoskem pisatelju Paulu Bourgetu. Bila je profesorica na katedri za francoski jezik in književnost ljubljanske Filozofske fakultete ter prevajalka iz španščine, francoščine in italijanščine. Po upokojitvi se je posvetila izključno prevajanju. V slovenščino je prevedla celoten opus španskega mistika sv. Janeza od Križa in dela drugih novoveških mistikov.

LETA 1924 ROJEN FRANCE PAPEŽ

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK, STEBER SLOVENSTVA V ARGENTINI († 1996)

Rodil se je v Kotu pri Semiču, šolal se je v Črnomlju. Po vojni se je z domobranci umaknil na Koroško, leta 1948 je iz begunskega taborišča Senigallia, kjer je končal gimnazijo, odšel v Argentino. Ob delu v tovarni je pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu končal slikarsko šolo. S svojim pesniškim, pisateljskim in uredniškim delom je bil eden najpomembnejših kulturnih delavcev med slovenskimi izseljenci v Argentini. Sodeloval je pri Glasu SKA, Duhovnem življenju in bil urednik revije Meddobje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1598 UMRL ADAM BOHORIČ

PROTESTANT, SLOVNIČAR IN ŠOLNIK (* OKOLI LETA 1520)

Študiral jezikoslovje v Nemčiji, vodil svojo šolo v Krškem in na povabilo Trubarja prevzel vodenje stanovske šole (gimnazije) v Ljubljani. Napisal je šolski red in določil slovenščino za poučevalni jezik na začetni stopnji. Leta 1584 je v Wittenbergu izdal prvo slovensko slovnico Zimske urice proste, ki je bila napisana v latinščini. Brani slovensko jezikovno samostojnost proti nemščini in opozarja na njeno povezavo s slovanskimi jeziki. V prvem delu je pravopis, besedoslovje in oblikoslovje, v drugem pa skladnja, črkopis se po njem imenuje bohoričica. Slovnica je ostala v veljavi dobrih dvesto let.

LETA 1752 ROJEN LEOPOLD LAYER

BAROČNI SLIKAR († 1828)

"Od naših starejših umetnikov je med ljudstvom najbolj znan Leopold Layer, ki je naslikal brezjansko Marijo Pomagaj. Še dandanes je živo izročilo, da je umetnik to podobo naslikal v ječi in z uklenjenimi rokami," piše Emilijan Cevc, ki pove, da je "resnica manj legendarna"; kakor nas pouči življenjepis umetnika, ki je umrl leta 1828.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 05_1998

legenda o Mariji Pomagaj (Joža Lovrenčič) ...

"Marija, ki že nekaj let / na Brezjah te časti naš svet, / poslušaj, kaj te prosim vnet: / Če rešiš naju teh temin, / ti Brezje jaz in Valentin / poslikava lepo v spomin!«

LETA 1785 ROJEN FRANC PIRC

SADJAR IN SLOVENSKI MISIJONAR († 1880)

Rodil se je kmečkim staršem v Godiču blizu Kamnika, šole obiskoval v Kamniku in Ljubljani. Najprej je bil vikar v Beli Peči, pozneje v Pečah pri Moravčah in nazadnje v Podbrezju. Bil je dober organizator in gospodarstvenik, na Kranjsko je uvedel sadjarstvo. Tudi po sosednjih deželah je ljudi poučeval o gojitvi sadnega drevja in vinske trte, v Podbrezju je zasadil velike drevesnice. Dobil je naslov oče umne sadjereje. Baragova misijonska poročila dunajski Leopoldinski družbi in Baragova pisma svojcem, so ga tako prevzela, da se je odločil za ameriške misijone. Leta 1935 se je odpovedal župniji, zapustil Slovenijo in se napotil v Ameriko. Škof Rese ga je namenil za pomočnika Baragi v pokrajinah ob Velikih jezerih, in poleti 1838 ga je Baraga poslal na novo misijonsko postajo Grand Portage na SZ bregu Gornjega jezera med Indijanci rodu Očipve. Tu je kmalu zgradil cerkvico in šolo in poučeval staro in mlado v branju, pisanju, krščanskem nauku in petju, skušal pa jih je tudi gospodarsko dvigniti. Kupil jim je veliko mrežo za ribji lov in jih učil poljedelstva in sadjarstva. Leta 1845 je dobil za pomočnika Ignacija Mraka. Povsod, kjer je deloval, je začel sam z malim gospodarstvom, predvsem zaradi Indijancev, da bi jih iz nestalnih lovcev in ribičev naredil za poljedelce in obrtnike in jih izkopal iz hude bede. Sam jih je učil obdelovati zemljo, jim iz domovine preskrboval razna semena, začel v veliki množini saditi krompir, ki se je dobro obnesel in postal glavna hrana; seznanil jih je z živinorejo in jim za nje pospeševanje dobival podpore. Ko je bila leta 1851 v državi Minnesoti ustanovljena nova škofija St. Paul, ga je tamkajšnji prvi škof Jožef Cretin povabil k sebi in začel je misijon Crow Wing, postavil cerkev in šolo in misijonaril med Indijanci in belimi naseljenci, ki so v trumah drli v to rodovitno deželo, kamor je privabil tudi slovenske naseljence. 1857 mu je prišel na pomoč misijonar Lovrenc Lavtižar iz Kranjske gore, pomanjkanje misijonarjev se je vedno huje čutilo, zato se je 79 let star odpravil v Evropo in s seboj v Ameriko peljal mlade misijonarje (16). Zaradi starosti in težav z zdravjem se je 1973 (88 let star) poslovil od Amerike in doma bival pri frančiškanih v Kamniku, leta 1874 pa se je preselil v Lj., kjer je stanoval v stolnem župnišču. Umrl je v svojem 95. letu in bil pokopan pri Sv. Krištofu, država Minnesota je po njem imenovala mesto Pierz in 20. maja 1885 se je v St. Cloudu, slovesno obhajala stoletnica njegovega rojstva. Ob Baragi in Knobleharju je eden največjih naših misijonarjev.

več:
S. Čuk, Franc Pirc (1785-1880): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2020), 86-87.

njegova misel:

• Lepo sadje nas tedej razveseli, nam k živežu pomaga, nam premoženje poviša in nas v hudi letni lakote varje.

LETA 1813 ROJEN FRANC MIKLOŠIČ

FILOLOG, JEZIKOSLOVEC IN SLAVIST († 1891)

Prlekija (po narečni besedi 'prle', t.j. 'prej'), slovenska pokrajina, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje, si po pravici lasti posebno mesto v kulturnem življenju našega naroda. Iz te deželice so namreč izšli številni možje, ki so s svojim ustvarjalnim delom prispevali pomemben delež na raznih področjih: npr. pisatelji in pesniki Ksaver Meško, Stanko Cajnkar in Edvard Kocbek, dramatik Bratko Kreft, literarni zgodovinar Anton Slodnjak ter priznani psiholog in bogoslovni pisatelj Anton Trstenjak. Med vsemi Prleki pa se je najvišje povzpel Franc Miklošič, ki si je s svojimi temeljitimi znanstvenimi spisi prislužil naslov največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Dosegel je tudi visoke akademske časti: bil je profesor na dunajski univerzi, večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze.

več:
S. Čuk, Fran Miklošič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1991), 67-68.
S. Čuk, Fran Miklošič (1813-1891): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2023), 34-35.

LETA 1845 UMRL MATEVŽ RAVNIKAR

DUHOVNIK IN ŠKOF IN PREŠERNOVA "PUŠČICA" ( * 1776)

Profesor Matevž Ravnikar, kasneje tržaško-koprski škof (1830-1845), je pisal zelo lepo slovenščino. Iz stare slovanščine je hotel oživiti deležnika na -vši in -ši, zato je Prešeren vanj spustil strelico: "Gorjancev naših jezik potujč'vavši, / si kriv, da kolne kmet molitve bravši."

"Res je sicer, te moje bukve niso zavolo kranjšine, ampak zavolo lepiga navuka pisane. Pa kdo nima raji, de se mu koščik tudi beliga kruha iz lepe rute po perilu, kakor iz vmazane nagnusne cunje poda? Jelite, otroci, še jedli bi ga ne? Ravno zato, ker je lepi navuk meni in vam le teljko per serci, tudi mislim, da ga moremo v lepo, čedno besedo obleči.", je zapisal v uvodu zajetne knjige Zgodbe svetiga pisma za mlade ljudi nemškega pisatelja Krištofa Schmida leta 1815.

... več o njem preberite v obletnici meseca 11_1995

LETA 1861 ROJEN ANTON OJCINGER

GORSKI VODNIK († 1928)

Doma iz Ovčje vasi v Kanalski dolini je kot navdušen planinec zelo podrobno poznal zahodne Julijce in postal odličen plezalec in gorski vodnik. Na prvenstvenih vzponih je vodil tudi Henrika Tumo in Juliusa Kugyja, ki je pri njen v Ovčji vasi, kjer je Anton redil ovce, prebil marsikakšno poletje, po njem je imenoval tudi prelaz na Montažu. Henrik Tuma je o njem zapisal: »Ojcinger je prav intimno živel z alpsko prirodo in podzavestno je čutil tudi vso njeno lepoto, četudi temu ni znal dati izraza in je to odsevalo le po srčnosti in sijajem iz oči, ko je pripovedoval o njej. Pa tudi vodništvo mu ni bilo gola pridobitna zadeva; prav užival je alpski šport, premaganje težav mu je bila slast. V nevarnosti je bil sicer previden in miren, a vendar tudi drzen, svest si svoje moči in spretnosti. Pri spremljevanju je gledal skrbno na svojega turista in le-ta je prav čutil, da ima spremljevalca, ki da svoje življenje za njega.« (PV 1928_11)

LETA 1882 ROJEN FRANCE KOTNIK

PROFESOR, NARODOPISEC, OČE MOHORJEVE DRUŽINE († 1955)

Dr. Franc Kotnik je bil dolgoletni ravnatelj Družbe sv. Mohorja, najstarejše slovenske knjižne založbe, katere pobudnik je bil bl. škof Anton Martin Slomšek. Družba ima svoje "ude", katerim vsako leto pošilja "knjižni dar" (koledar ter 3-4 knjige). Njihovo število je bilo največje tik pred prvo svetovno vojno - 90.512. Pred drugo svetovno vojno je padlo na nekaj več kot 60.000, po drugi svetovni vojni pa je zraslo na presenetljivih 66.000. Glasnik Družbe sv. Mohorja v koledarju za leto 1946 je napovedal, da bo Družba "spet lahko dosegla 100.000 udov", ko bomo vsi Slovenci združeni v eni državi. Žal se ta napoved ni uresničila.

... več o Francetu Kotniku v obletnici meseca 02_2005

povedali o njem:

»Kotnik je bil prava koroška dobričina. Če je študenta kaznoval, mu je bilo žal še prej, ko je kazen izrekel, pa čeprav je bila ta zaslužena." (bivši dijaki)

"V družbi je bil redkobeseden. Bal se je, da bo dolgočasen. Ko pa je beseda prišla na stare šege, pripovedke ali na koroške bukovnike, se je razživel. Povpraševal je, pojasnjeval. Davna preteklost je postala sedanjost. Čas se je zanj ustavil." (Matej Močilnik)

»Bil je mož velike avtoritete in človek dobrega, zlatega srca, ki je v slehernem videl in spoštoval človeka z vsem njegovim veseljem in težavami. Prav ta očetovski odnos je rodil v nas topli in prijetni občutek, da smo velika družina, ne le uslužbenci in njihov ravnatelj, temveč tudi vsi udje in bralci Mohorjeve.« (Janko Moder)

LETA 1893 ROJEN STANKO STANIČ

duhovnik, nabožni pisatelj, ljubiteljski zgodovinar († 1955)

V desetletjih pred drugo svetovno vojno in prva leta po njej je bil Stanko Stanič v lepi skupini slovenskih duhovnikov in izobražencev na Goriškem, ki so zastavili vse sile, da se še naprej ohrani naš rod. Bil je goreč dušni pastir, prijel je tudi za pero in poskusil se je v pesnikovanju, bolj je uspel kot pisatelj. Najbolj se je uveljavil s svojimi sestavki iz domače zgodovine. Poleg pisanja je bila velikega pomena njegova pomoč pri tedanjem kulturnem in cerkvenem življenju na Goriškem, saj je sodeloval pri vseh organizacijah s katoliškim navdihom.

LETA 1908 ROJENA KATJA ŠPUR

pesnica, pisateljica in prevajalka († 1991)

Ob imenu te žene, doma iz Prlekije, piše, da je bila pisateljica, pesnica, prevajalka in publicistka. Gimnazijo je obiskovala v več mestih, zatem pa študirala filozofijo prav tako na več univerzah. Pred vojno je bila zaposlena pri časniku Jutro. Med vojno je bila internirana v Ravensbrücku skupaj z Vero Albrehtovo in leta 1977 so izšle njune Ravensbriške pesmi (uredila Erna Muser). Po vojni je bila v prosvetni službi. Bila je pesnica in pisateljica tradicionalnega realističnega tipa.

LETA 1910 UMRL LEV NIKOLAJEVIČ TOLSTOJ

RUSKI PISATELJ, VELIKAN SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI, POLITIK, PUBLICIST (* 1828)

Ruski pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj ni končal nobenega formalnega študija, znal pa se poglobiti v srca ljudi in v tek zgodovine. To je odslikoval v svojih delih, med katerimi je najbolj znan roman Vojna in mir, v katerem so združene: zgodovinska snov, psihološka analiza junakov in kritična analiza družbe. Roman Ana Karenina pa je kritična podoba meščanskega zakona.

nekaj njegovih misli:

• Ljudje so kakor reke: voda je v vseh enaka in povsod ista, a vsaka reka je zdaj ozka, zdaj deroča, zdaj široka, zdaj tiha, zdaj čista, zdaj hladna, zdaj kalna, zdaj topla. Tako je tudi z ljudmi.
  
• Doumel sem, da Bog ne želi, da bi ljudje živeli vsak sam zase, in jim zato ni razodel, kaj vsak zase potrebuje; hoče, da bi ljudje živeli v občestvu, v skupnosti, in zato jim je razodel, kaj je vsem potrebno zase in za vse druge.
  
• Samo tisti, ki nikoli ni resno razmišljal o smrti, ne veruje v nesmrtnost.
  
• Človek ne živi od skrbi zase, ampak od ljubezni, ki jo izkazuje drugim.
  
• Ljubi vso zemljo, vsak žarek božje luči, vsako zrno peska in vsako travno bilko, sleherno živo bitje. Če boš zemljo ljubil dovolj, boš doumel božansko skrivnost.
  
• Skrivnost sreče ni v tem, da vedno delamo to, kar bi hoteli, ampak da vedno hočemo to, kar delamo.
  
• Najtežja stvar v življenju je, da ga ljubimo v njegovem trpljenju.
  
• Pogumen je človek, ki se boji tistega, česar se mora bati.
  
• Ne poznam nobenega bolj zanesljivega znamenja zrelosti kot je dobrota.
  
• Kakor ena sveča prižge drugo in se tako lahko prižge na tisoče sveč, tako eno srce vname drugo in se vname na tisoče src.
  
• Vedno je najvažnejše opravilo delati dobro in samo s tem namenom je bilo človeku dano življenje.
  
• Skrivnost sreče ni v tem, da delamo tisto, kar hočemo, ampak v tem, da hočemo to, kar delamo.
  več: ...
  

LETA 1912 ROJEN OTTO VON HABSBURG

AVSTRIJSKO-NEMŠKI PISATELJ, PUBLICIST IN POLITIK († 2011)

"Izgubili smo velikega Evropejca, ki je svoje otroke navduševal vse življenje," je ob smrti svojega očeta Otta von Habsburga dejal njegov sin Karl. Dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn ga je imenoval 'veliki Evropejec s katoliško širino' in ga je ob bok Robertu Schumanu, Konradu Adenauerju in Alcidu de Gasperiju, očetom sedanje Evropske unije. Kot bavarski poslanec v evropskem parlamentu (1979-1999) se je z vsemi močni zavzemal za zaščito krščanskih vrednot v Evropi in za svetost človeškega življenja. Veliko mu je bilo do tega, da bi se kristjani, ki iz svoje vere živijo, sprejeli odgovorne naloge v politiki. "Če se kristjani, okrepljeni z molitvijo in dobro izobrazbo, dejavno vključijo v oblikovanje Evrope, ima Evropa vse možnosti za dobro prihodnost." Kot prijatelj Slovenije se je veselil naše osamosvojitve in vstopa v Evropsko unijo, zato zasluži naš hvaležen spomin.

... več o njem preberite v pričevanju 08_2011

LETA 1950 UMRL MIRKO BRUMAT

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC (* 1897)

Rojen v Gorici, kjer je končal gimnazijo in odšel v bogoslovje v Stično (1915), posvečen v Innsbrucku je postal kaplan v Solkanu (1921-22), kasneje je stolni kanonik in vikar v Gorici. Opravljal je številne službe: profesor slovenščine v malem semenišču, petja v bogoslovju, delegat za misijone in predsednik družbe sv. Rafaela za slovenske izseljence, voditelj vseh Marijinih družb (1935-1950). Bil je osrednja osebnost, ki je povezovala duhovnike na Goriškem, neustrašen v borbi za narodne pravice v času fašizma in velik nasprotnik komunizma. Objavljal je v številnih časopisih, bil je urednik mesečnika Svetogorska kraljica, urejal je Slovenskega Primorca in bil od leta 1949 do smrti urednik Katoliškega glasa. Pisal je tudi vzgojne knjižice za mladino, šmarnice, iz dušnopastirskih potreb pa se je ukvarjal tudi z glasbo, ...

 LETA 1959 SPREJATA DEKLARACIJA LETA 1989 PA KONVENCIJA O OTROKOVIH PRAVICAH

Generalna skupščina OZN je soglasno sprejela deklaracijo o pravicah otrok, v kateri je zapisano, da rasa, spol, jezik in vera ne smejo vplivati na otrokove pravice do državljanstva, šolanja, enake prehrane, počitka, zdravstvene oskrbe ter materialne in moralne varnosti. Leta 1989 pa je OZN sprejela tudi Konvencijo o otrokovih pravicah, enega največjih zgodovinskih mejnikov v prizadevanjih, da bi ustvarili svet po meri otrok. Dokument uzakonja načela, za katera so se članice Združenih narodov (z izjemo ZDA in Somalije) strinjale, da bodo ščitile in zagotavljale otrokove pravice ter sprejemale in izvajale politike, ki bodo vedno upoštevale največjo korist otrok. Današnji dan je zato dan otroka.

LETA 2009 UMRLA KRISTINA BRENKOVA

PISATELJICA ZA OTROKE, PREVAJALKA IN UREDNICA (* 1911)

»Čeprav so otroške knjige izhajale že v desetletjih pred drugo svetovno vojno, je bila Kristina Brenkova tista, ki si je tako rekoč izmislila založništvo za otroke na Slovenskem, mu dala načrtnost, obliko in vsebino, ki je še danes za zgled. Kot prva urednica Mladinske knjige je v vsesplošnem pomanjkanju, ki je vladalo po vojni, nemudoma poslala v svet drobne knjižice s črno-belimi ilustracijami, sodelovala je tudi pri nastanku revije Ciciban. K pisanju knjig za otroke je znala nagovoriti večino najvidnejših pisateljev tistega časa, zraven pa je povabila še najboljše slikarje.« Tako je o svoji 'predhodnici', pisateljici, dramatičarki, prevajalki in urednici Kristini Brenkovi, zapisal sedanji urednik Mladinske knjige Andrej Ilc. Te velike prijateljice slovenskih otrok in mladine, ki je pri svojem delu vztrajala do konca svojih dni, katerih se je nabralo za osemindevetdeset let in skoraj en mesec, se hvaležno spominjamo ob obletnici njenega rojstva.

... več o njej v rubriki obletnica meseca 10_2011

nekaj misli:

• Veliko sem dala na pogovor. Če otroci čutijo, da so enakovredni sogovorniki, ti odprejo srce, sicer pa ne ... Največ, kar lahko starši damo svojim otrokom, so ljubezen, radost, zaupanje in veselje do življenja.
  
• Ob srečevanju z otroki sem vedno imela v mislih le to, da bi se naše srečanje, naš pogovor dotaknil srca in jim ostal v spominu.
  
• Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamem v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1722 UMRL ANTONIO TARSIA

ORGANIST, GLASBENIK IN SKLADATELJ (krščen 1634)

Rojen v Kopru, kjer je že kot deček pel v stolnici, leta 1662 pa je postal stolni organist. Po letu 1710 je deloval kot skladatelj, ki je pisal v glavnem za praktično rabo, za bogoslužje v stolnici: maše, večernice, skladbe za božič, veliko noč, praznik sv. Nazarija ... To so vse baročne skladbe za različne zasedbe, namesto orgel uporablja navadno basovsko godalo (violon ...), čutiti je vpliv beneške glasbe in belcanta. Veliko je tudi prepisoval kompozicije beneških skladateljev 17. stol., njegovi notni zapisi so shranjeni v glasbenem arhivu stolnice v Kopru. Je eno najsvetlejših imen koprske glasbene preteklosti, ocenjujejo ga kot odličnega praktika, ki je zapustil bogato glasbeno zapuščino.

LETA 1855 UMRL MATEVŽ LANGUS

SLIKAR IN FRESKANT (* 1792)

Saj ste že slišali Župančičevo pesem Žebljarska, posvečeno Žebljarjem iz Krope? Njen ritem ponazarja enolično delo teh garačev, ki so že od nekdaj delali 'pri tekočem traku'. Ta napor so poznali tudi v nižje ležeči Kamni Gorici, ki je prav tako kot Kropa star železarski kraj. Železarstvo je bilo tod razvito že v rimski dobi, v srednjem veku je cvetelo fužinarstvo, v drugi polovici prejšnjega stoletja pa je spričo rastoče železarske industrije začelo usihati. Nekaj časa je Kroparjem in Kamnogoročanom dajala vsakdanji kruh železarska obrt.

Sin kovača-žebljarja je bil tudi Matevž (Matej) Langus, ki se je rodil na današnji dan - v Kamni Gorici. Težko delo ob ognju in nakovalu je očetu izpilo življenjske moči, ko je bilo Matevžu komaj deset let. Tedaj je moral on, še nedoleten otrok, z delom v kovačnici preživljati sebe in svoje. Kot osemnajstletnik je v bližnji Radovljici opazoval celovškega slikarja (bolj pleskarja kot umetnika) Jana Schreibersa, ki je slikal sobe grofu Thurnu. Mojster je opazil vedoželjnega fanta in ga povabil, naj gre z njim v Celovec, kjer ga bo naučil teh umetnij. Toda Matevž se je čutil odgovornega za preživljanje domačih, zato se je vrnil h kovaškemu delu. Ko je za časa Ilirskih provinc Napoleon začel novačiti vojake, je Matevž pred vojaško suknjo pobegnil v Celovec. Pri Schreibersu je ostal šest let in se poleg slikanja naučil branja, pisanja in nemškega jezika.

več:
S. Čuk, Matevž Langus. Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1992) 24-25.

LETA 1868 ROJEN JANEZ KALAN

DUHOVNIK, UREDNIK IN PISATELJ, BOREC PROTI ALKOHOLIZMU († 1945)

Kot duhovnik je nekaj let deloval po raznih župnijah ljubljanske škofije; v silni želji, da bi se mogel popolnoma posvetiti delu za verski dvig ljudstva po Marijinih družbah in boju proti alkoholizmu, se je naselil v Ljubljani, kjer je razvil vsestransko dejavnost. Kot apostola abstinence se ga je prijelo ime "Wasser Kalan" (vodni Kalan).

LETA 1963 UMRL MIRKO RUPEL

LITERARNI ZGODOVINAR, JEZIKOSLOVEC IN BIBLIOTEKAR (* 1901)

"Najotipljivejši dokaz dejavnosti naših protestantov so njih knjige. V 44 letih so izdali okoli 50 slovenskih tiskov. Cerkev so založili z vsemi potrebnimi, šolo z najnujnejšimi pomagali." Tako je zapisal slavist Mirko Rupel, največji strokovnjak za slovensko književnost v dobri reformacije, protireformacije in baroka, o čemer je veliko pisal. Njegovo življe­njsko delo je monografija o Primožu Trubarju (1962). Kar je z marljivim raziskovanjem dognal, je tudi posredoval mladim kot profesor in vzgojitelj. Bil je človek reda, razlagal je jasno in živahno, na svoje učence je bil ponosen, saj je iz njegovih razredov izšlo več vidnih slavistov in književnikov. Njegovo ime je globoko za­pisano v zgodovino osrednjega slovenskega knjižnega hrama - Na­rodne in univerzitetne knjižnice (NUK), katere ravnatelj je bil ... Posodobil je njeno organiziranost, uva­jal mednarodno dogovorjene bibliotekarske postopke ter povezoval NUK s sorodnimi ustanovami doma in po svetu.

več:
S. Čuk, Mirko Rupel. Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2001), 22-23.

LETA 1972 UMRL IVAN ŠČEK

GLASBENI PEDAGOG , SKLADATELJ, DIRIGENT (* 1925)

Skladatelj Ivan Šček (s psevdonimom Štefan Kovač, ker je bil njegov oče kovač) je prvi glasbeni pouk dobil v župnijski cerkvi v rodni Vipavi. Po končanih glasbenih študijih je kot profesor in skladatelj deloval na Obali. Dolga leta je vodil pevski zbor koprske stolnice. Prvi je v Sloveniji uglasbil novi (pokoncilski) mašni obred.

LETA 1980 UMRL JOŽA VOMBERGAR

PISEC LJUDSKIH IGER (*1902)

Dramatik Joža Vombergar, rojen v Cerkljah na Gorenjskem, je pri nas malo poznan, saj je po letu 1945 živel v Buenos Airesu, kjer je bil delavec in železniški uradnik. Pred vojno je bil kot pravnik v različnih službah. Pisal je popularne ljudske igre za odre pa tudi za radio in velja za prvega slovenskega avtorja radijskih iger. S pisanjem iger je nadaljeval tudi v daljni Argentini, kjer je tudi umrl.

 LETA 1990 ODPRT KOBARIŠKI MUZEJ

Odprli so ga v baročni Mašerovi hiši. Muzejska zbirka v Kobariškem muzeju je zaradi legendarnih zgodovinskih okoliščin, svoje vsebine in postavitve naletela na izjemen odmev v Sloveniji in tujini. Že leta 1992 je muzej dobil Valvasorjevo nagrado, ki jo podeljujejo za dosežke na področju slovenskega muzealstva in za izjemne prispevke pri ohranjanju, predstavljanju in popularizaciji premične kulturne dediščine na Slovenskem in v zamejstvu. Najvišja slovenska nagrada je bila ustanovljena leta 1971 ob 150-letnici nastanka prvega slovenskega muzeja – Kranjskega deželnega muzeja (danes Narodni muzej Slovenije). Leta 1993 je Kobariški muzej prejel Muzejsko nagrado Sveta Evrope za leto 1993, kar daje muzeju mednarodni ugled. Po številu obiskovalcev je Kobariški muzej med slovenskimi muzeji med prvimi, med obiskovalci pa jih je kar dve tretjini iz tujine.

več:
A. Veber, Kobariški muzej:Slovenski muzeji, v: Ognjišče 3 (2012), 47-49.
na spletni strani Kobariški muzej

LETA 2000 UMRL ZDENKO LOVŠE

DUHOVNIK IN ZAPORNIK (* 1918)

Duhovniki, ki so bili v hudih časih po drugi svetovni vojni lju­dem pomočniki in tolažniki, so bili oblastnikom napoti. Zato so si zoper nje izmišljali lažne obtožbe ter jih obsojali na dolgoletne zaporne kazni. Večina njih je te kazni prestajala v raznih delovnih taboriščih. Eno takih je bilo v Medvodah, kjer so zapor­niki gradili elektrarno. Tam je bil med zaporniki tudi pred nedav­nim umrli duhovnik dr. Zdenko Lovše, čigar spomini z naslovom Ne jaz, ampak Bog, so pred nekaj meseci izšli pri založbi Družina. Odlomek iz te njegove knjige-pričevanja govori o doživetju božič­nega praznika v krutih okoliščinah kazenskega taborišča. Zaprtim trboveljskim knapom je Zdenko Lovše, ki se je izkazal ko odličen scenarist na proslavi Dneva republike (29. novembra), na njihovo željo narisal jaslice, potem ko so se knapi zakleli, da raje umrjejo, kot da ga izdajo. Ti "grobi" možje so domiselno priskrbeli vse, kar spada k božičnemu praznovanju: drevesce, okra­ske, sveče...

več:
S. Čuk, Duhovnik in zapornik Zdenko Lovše, Betlehemski čudež v Medvodah: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2001), 72-73.

LETA 2003 UMRL ANTON STRLE

DUHOVNIK, TEOLOG, PREVAJALEC, SVETNIŠKI KANDIDAT (* 1915)

"Pokopavamo svetnika, to je resnica, čeprav bi profesor Strle temu ugovarjal, ampak to je resnica," je zatrdil nadškof Franc Rode 24. oktobra 2003 na ljubljanskih Žalah pri maši ob pogrebu dr. Antona Strleta, dolgoletnega profesorja dogmatike na teološki fakulteti v Ljubljani. Eno od potrdil njegovega svetništva je prelepo pismo, odposlano pozimi 1979 vojaku Vladu Bizantu, njegovemu nekdanjemu strežniku, duhovniku lazaristu, uredniku lista Prijatelj. Tam je med drugim zapisal: "Nikogar ne sodim po svojih zamislih, ker mi je že dolgo jasno, da se mora človek ravnati po božjih zamislih."
To načelo je bilo vodilo njegovega svetniškega življenja. Njegova svetilka, ki je izčrpala "olje" do zadnje kapljice, je ugasnila v zgodnjem jutru ponedeljka 20. oktobra 2003. Še prejšnji dan, v nedeljo, je v cerkvi Sv. Trojice, kjer je bil nad trideset let duhovni pomočnik, maševal in spovedoval. Ta župnija, v kateri je uršulinski samostan, se je od svojega duhovnega stebra poslovila z molitvijo in daritvijo svete maše. Pokojnemu se je bližal 89. rojstni dan, za sabo je imel 52 let duhovniške službe, v kateri se je vedno in povsod ravnal po svojem novomašnem geslu "Povsod Boga". Sam je bil globoko zakoreninjen v njem, zato ga je lahko drugim prinašal. O njem ni le prepričljivo govoril - zanj je pričeval!
Škofijski proces za beatifikacijo se je zaključil in zahvalna maša v ta namen je prestavljena na ugodnejši čas.

več:
F. Bole, prof. dr. Anton Strle. Ob 75-letnici življenja: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1990), 6-10.
S. Čuk, dr. Anton Strle, Človek se mora ravnati po Božjih zamislih: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2004), 38-39.
S. Čuk, Anton Strle: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2015), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Anton Strle: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 10 (2023), 99.
G. Čušin, Spoštovani gospod Anton: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 10 (2023), 98.
na spletni strani Ognjišča

nekaj njegovih misli:

• Vera, ki je bistveno odrešenjska, ni prvenstveno sprejem nekih resnic in zapovedi, marveč je celosten človekov odgovor , ki zajema njegov razum, voljo in ravnanje, torej celotno življenje.
  
• Popolnost ne obstoji v mnogoterosti tega, kar delamo, ampak v tem, da vse delamo dobro in v tistem duhu, v katerem je vsa svoja dejanja izvrševal naš Gospod. Potrebno je, da Jezus Kristus dela v nas in mi z njim.
  
• K višji in najvišji svetosti so poklicani vsi kristjani – brez razlike stanu in poklica. Nobenemu udu božje Cerkve dostop k svetosti ni zaprt, vsakemu je dana možnost, da ga Bog pokliče in vodi po svoji milostni izbiri. Vsak poklicani doseže svetost, če junaško in stanovitno živi iz prejete milosti.
  
• Križ je svetnikom kakor zakrament: pod nevidnim znamenjem križa sprejme tisti, ki ga pravilno nosi, nevidno notranjo milost.
  
• Površni kristjani, kakršni tako pogosto smo, radi več ali manj ogorčeno poudarjamo: "Cerkev bi morala..." Pri tem pa pozabljamo, kaj bi morali mi sami storiti. To toliko bolj, ker od Cerkve mnogo več prejemamo, kakor pa zaslužimo.
  
• Srce je kraj osebnostnega stika in srečevanja z Bogom. Kar prihaja iz "srca", se tiče duha in razuma, vesti in volje, svobode in zvestobe. Zato pa človek velja pred Bogom in pred samim seboj toliko, kolikor velja njegovo srce.
  
• O nikomer človek ne sme imeti svojega "pričakovanja", le tisto "pričakovanje" je pravo, ki ga ima Bog v svojih skrivnostnih načrtih. Samo ti so do kraja nesebični in temeljijo na poznanju, kakršno je nam ljudem povsem nedostopno.
  
• Vero, ki naj rodi sadove, je treba tako rekoč utelesiti. Kjer tega ni, tam obstoji sum, da vernost sploh ni pristna in globoka, pa naj bodo besede o "ponotranjenju" še tako lepe.
  
• Svetniki so najboljše priče Kristusovega vstajenja, s katerim je v korenini že premagano zlo, pred katerim trepečemo. Svetniki so najbolj verodostojni pričevalci za resničnost evangelija, svetniki so v življenje prevedeni evangelij, čudovito odsevanje samega Kristusovega življenja.
  več:
  

LETA 2005 UMRL DANE ZAJC

PESNIK, DRAMATIK, ESEJIST, KNJIŽNIČAR (* 1929)

Zaradi političnih stališč in odpora do socialističnega režima je imel pri šolanju težave, izključili so ga iz gimnazije, ni smel na univerzo, imel težave pri vojakih ... delal je kot knjižničar v Ljubljani in pesnil. Je eden najpomembnejših slovenskih književnikov druge polovice 20. stoletja: pisal je pesmi, poetične drame, eseje, tudi pesmi in pravljice in igrice za otroke. Iz njegovih misli veje izjemna svežina izraza, metafore, čustva ... kritiki so ga označili na meji med eksistencializmom in nadrealizmom.

nekaj njegovih verzov misli:

• Če srečaš sovražnika, / ga piči tvoja kača. /Ampak to delajo samo tisti, / ki imajo radi sebe / in si zelo zaupajo. / Tisti, ki se nimajo radi, / grejo v samoto, da bi tam srečali svojo kačo. / Da bi se z njo spogledali. / Da bi vzdržali njen pogled. (...)
  
• Z mano gre ta, ki ne gre. / Stopa za mano v moje stopinje. / Moje telo je njena navzočnost. // Ko grem po žlebu, po previsu, / ko se iz obraza v obraz spogledam / z jamo pod mojim razkorakom, / je zraven. // Da ne padeš, pravi. / Da ne padeš, ki je ni zraven, / saj je drugod. / Je bogvekje. // In je sonce za hrbtom. In veter. / In so zastave iz megle na vrhovih / in ni nobenega zvoka. / In je zraven. In je ni. / Njen glas je zaupljiv / šepet vetra v uho.
  
• Ko mislim na vse tvoje upe / ki so vtisnjeni v stopinje tvoje / jih sledim / stopinje ki se naenkrat / ugreznejo v meglo in blato / in mraz mokrotni // ko te pričakujem ko prideš / in tiho sedeš zraven mene / in vprašam A vse a vse je šlo / V trenutku, rečeš, v trenutku / neprištevnem je padlo dol dol / je zginilo // mislim kako si prišel z nogami / razžrtimi od zavratne poti / kako ti vidim brlijo oči brez odseva / in gledam kako padajo težki oblaki / čez ostrine sten / in slišim kako prebadajo smrekovi vršički / trebuhe temnega vetra .

LETA 2006 UMRL JANKO MODER

PREVAJALEC, UREDNIK IN PUBLICIST (* 1914)

»Rad prevajam, ker mi to nadomešča potovanja in mi razen izvirnika in slovarja ni treba nositi s seboj ne težke prtljage, ne daljnogleda ne drobnogleda, pa imam vendarle občutek, kaj vse odkrivam iz skrivnostnega podgobja tujih besedil.« Tako je o svojem prevajalskem delu, po katerem je najbolj zaslovel, povedal Janko Moder. O njem je šel glas, da je prevedel več knjig, kot jih lahko normalen človek v svojem življenju prebere. Šaljivo so trdili, da je v svojem izredno dolgem življenju prevedel "več kot sedem ton knjig"; čisto res pa je, da obsega njegov prevajalski opus več kot 700 naslovov. Janko Moder se je držal načela, da je treba vse prevajati iz izvirnika, kar pomeni, da je prevajal iz 25 evropskih jezikov! Toda ni bil samo prevajalec, temveč tudi izviren ustvarjalec kot pesnik in pisatelj. Veljal je za enega najbolj uglednih poznavalcev slovenskega jezika in sodeloval je pri pripravi več pravopisov. Pomembno je njegovo delo pri Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski založbi.

več:
S. Čuk, Janko Moder (1914-2006): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2014), 48-49.

LETA 2014 UMRL PAVLE MERKU

SLOVENSKI SKLADATELJ, ETNOMUZIKOLOG, SLOVENIST IN ETIMOLOG (* 1927)

"Meščan sem in kot otrok nisem doživel bogastva slovenskih narodnih običajev ter sem se slovenščine začel učiti šele pri petnajstih letih," je dejal leta 2002 za Ognjišče akademik Pavel Merku, rojen v Trstu. V času fašizma doma niso smeli govoriti slovensko, ker bi zaradi tega mamo in očeta takoj vrgli iz službe. "Slovensko govorico sem kot otrok slišal, ko so k nam hodili slovenski sorodniki, perica ter mlekarica, in z njimi se je mama pogovarjala po slovensko. Ko sem nekoč kot otrok ponovil besedo, ki sem jo slučajno slišal - šlo je za nekoliko grd ljudski izraz (pišmevrit) - mi je mama dala zaušnico. Nisem vedel, kaj sem zinil."
Ker pa je prepovedan sad bolj mikaven, se je mladi Pavle odločil za študij slovenskega jezika. "Slovenščina je bil moj prepovedan jezik in sem si ji zato posvetil z dušo in telesom in jo imam rajši kot ljudje, ki jo govorijo od rojstva." Res je sicer, da je zanimanje za jezike bila njegova strast in se je že zelo zgodaj odločil, da se bo ukvarjal z glasbo zaradi veselja, kruh pa si bo služil z jezikoslovjem.
Glasba in jezikoslovje sta se prepletala v njegovem življenju. Napisal je več strokovnih knjig, zlasti o zgodovini jezika ter nastanku priimkov in krajevnih imen. Istočasno pa je napisal tudi več koncertov, opero ter priredil več pesmi. Ob ženini smrti je uglasbil psalm Kakor jelen hrepeni... in ga posvetil dragemu prijatelju tržaškemu škofu Belomiju, ki je umrl kmalu za ženo. "Eno skladbo pa sem posvetil sebi. To je Rekviem," pravi. Imenoval ga je mašo ob prehodu. Njegov Rekviem, čeprav maša za umrle, je po avtorjevih besedah še bolj vesel kot Mozartov, saj zatrjuje, da opeva prehod v novo, polno življenje.

več:
B. Rustja, Pavle Merku: Namesto, da bi reševal križanke, rešujem jezikovne probleme: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (2002), 8-12.

LETA 2015 UMRL FRANCE BUČAR

POLITIK, PRAVNIK, PUBLICIST (* 1923)

Rojen v Bohinjski Bistrici. Med drugo svetovno vojno je bil kot dijak zaprt, najprej so ga zaprli Italijani, potem Nemci. Leta 1944 je zbežal iz zapora in se pridružil partizanom, s katerimi je maja 1945 vkorakal v Celovec. Kasneje je doštudiral na pravni Fakulteti in sprva služboval kot državni uradnik, nadaljeval pa je kot profesor na pravni fakulteti, s katere so ga v sedemdesetih letih odstranili in je tako postal disident. Sodeloval je pri Novi reviji (tudi pri 57.številki). Leta 1990 je šel v politiko. Bil je med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze in koalicije Demos. Sodeloval je pri pisanju slovenske ustave. Po prvih svobodnih volitvah po drugi svetovni vojni postal prvi predsednik slovenskega parlamenta. V tej funkciji je slovesno razglasil rezultate plebiscita (26. decembra 1991), in bil v najožjem krogu ljudi, ki so osnovali našo samostojno državo. V aktivni politiki je ostal kot poslanec še do leta 1996, ko se je iztekel njegov drugi parlamentarni mandat. Leta 1999 je postal zaslužni profesor ljubljanske univerze. Kot ugledna osebnost je bil predsednik Slovenskega panevropskega gibanja in izdal je več knjig.

več:
M. Turk, dr. France Bučar: Moj pogled, v: Ognjišče 6 (2010), 22-24.

nekaj njegovih misli:

• Danes vsi hočejo imeti več in več. Tako ne gre, glavni paradoks današnjega pogleda na svet, zlasti kapitalističnega, je, da hočemo vedno naprej in vedno več na svetu, ki je omejen. Ne moreš graditi na neki filozofiji, ki temelji na neomejenosti, v svetu, ki je omejen! Zato je vprašljivo, da se govori toliko o razvoju. Treba bi bilo govoriti o napredku, napredek pa pomeni, da svoje bistvene lastnosti ohranjaš, ne izgubljaš lastne identitete, pač pa jo oplajaš z novimi spoznanji.
• Človek mora spet poiskati pot k duhovnosti. Moderen človek je vero v Boga zamenjal za vero v znanost, znanost pa ne more dati vseh odgovorov, tudi znanost je omejena.
• Naše šole mladih generacij za domoljubje ne vzgajajo, nasprotno, vcepljajo jim občutek, da je to zastarelo, da ne spada v sklop miselnosti modernega človeka. Tako ustvarjamo pohabljene ljudi.
• Kako naj Slovenci ostanemo Slovenci? Razvoj je v tem, da ostaneš to, kar si; torej na zavreči tega, kar imaš, ampak dodajati nove lastnosti, kar pa seveda ne gre brez etičnega naboja. Če bomo moralo izgubili, bo tudi vse drugo šlo po zlu. Torej, zavest o lastni vrednosti ni napuh, to je zavedanje samega sebe in identitete. Identiteta je pogoj za bitnost človeka. Identiteto pa ohranimo samo s tem, da jo plemenitimo z novimi lastnostmi, od katerih niso samo novo znanje tehnologij, ampak novo znanje o duhovnosti, o lepoti, o etiki.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1850 ROJEN MIHAEL NAPOTNIK

TEOLOG, FILOZOF, ZGODOVINAR, PISATELJ, KNEZ IN ŠKOF († 1922)

"Slomšek je bil, kakor da bi ga med ljudstvo dalo nebo od zgoraj, z drugega sveta, zato so o njem govorili s svetim spoštovanjem, res kakor o svetniku. Napotnik pa je bil s tega sveta, dvignjen visoko nad ljudstvo, zato so govorili o njem s tresočim spoštovanjem," je zapisal dr. Anton Trstenjak, ko je kot psiholog presojal osebnost mariborskega škofa Mihaela Napotnika (1889-1922), drugega naslednika bl. Antona Martina Slomška, ki je bil po značaju njegovo nasprotje.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2002

LETA 1870 ROJEN MATEJ STERNEN

SLIKAR, GRAFIK IN RESTAVRATOR († 1949)

V svojih delih je veliko upodabljal človeško figuro, predvsem portret in ženski akt. Poleg oljnega in stenskega slikarstva, s katerima se je največ ukvarjal, je odlično obvladal tudi risbo, sodi pa tudi med prve slovenske grafike in skupaj z Jamo, Groharjem in Jakopičem med slavno »četverico« slikarjev slovenske moderne. Sternen se je bolj kot katerikoli drug od četverice oklepal figuralne motivike in je že v svojem zgodnjem obdobju ustvaril eno od ikon tistega časa, sliko Rdeči parazol, v kateri se poigra z barvnimi preobrazbami in odsevi.

LETA 1890 ROJEN FRANCE VEBER

EDINI "SLOVENSKI" FILOZOF († 1975)

Tako je o Francu Vebru, prvem profesorju filozofije na ljubljanski univerzi, ki je bil zagovornik t.i. predmetne teorije, zapisal filozof Janez Janžekovič. Drugi naši filozofi so zastopali bodisi dediščino Tomaža Akvinskega (tomizem), bodisi marksistično misel, on pa je ubral samostojno pot. Napisal je 17 filozofskih knjig (med njimi Knjigo o Bogu).in 73 razprav. Po prisilni upokojitvi je bil dolga leta lektor verskega lista Družina.

... več o njem v obletnici meseca 05_1995

LETA 1925 UMRL IVAN ŠUŠTERŠIČ

ADVOKAT IN POLITIK (*1863)

Med obstoječimi strankami, ki ima poslance v slovenskem parlamentu, je najstarejša SLS (Slovenska ljudska stranka). S tem imenom je zaživela leta 1905. Takrat je bil za njenega načelnika izvoljen odvetnik Ivan Šušteršič in je to ostal do leta 1917. Leta 1890 je bil med ustanovitelji Katoliškega političnega društva, zatem pa vnet organizator Katoliške narodne stranke (KNS), predhodnice SLS. Leta 1917 je sodeloval pri ustanovitvi Jugoslovanskega kluba in pri sestavljanju majniške deklaracije.

LETA 1982 UMRL JANKO RAVNIK

PIANIST, SKLADATELJ, GLASBENI PEDAGOG, FOTOGRAF IN FILMSKI REŽISER (* 1891)

Janko Ravnik je bil skladatelj, glasbeni pedagog, fotograf in ustvarjalec prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga (1931). Skladatelj Marijan Lipovšek, njegov učenec na Akademiji za glasbo in njegov sopotnik na skalnih poteh naših gora, pričuje: "Hoditi z njim, opazovati ga pri delu, pri njegovi osredotočenosti, pri natančnosti, nenehni dobrovoljnosti in šegavosti, pa obenem poklicni strogosti, to je šola, to je učenje in izkustvo, ki je nepozabno in ki je obenem sijajen nauk za življenje. Ravnikov življenje ni bilo nikoli površno, nikoli poceni in plitvo. Zavedal se je ali pa je podzavestno čutil, da vsaka nadarjenost obvezuje. Ni vseeno, kako človek preživi svoje življenje." Bil je velik ljubitelj gora, ustvarjalen na področju glasbe in fotografije. Značilnost Ravnikovega ustvarjanja, tako v glasbi kot fotografiji, je čut za kompozicijo. Njegovo najobsežnejše glasbeno delo – Requiem (maša za rajne) je doživelo krstno izvedbo leta 2007, ob petindvajseti obletnici njegove smrti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2011

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1713 UMRL PAOLO NALDINI

DUHOVNIK, AVGUŠTINEC IN KOPRSKI ŠKOF (* 1632)

"Paolo Naldini, redovnik avguštinec, je bil doma iz Padove. Iz vsega, kar je napisal, je videti, da je hitro vzljubil škofijo, ki mu je bila dodeljena, njeno središče Koper in posebej stolno cerkev," je v spremni besedi k slovenskemu prevodu njegove knjige Cerkveni krajepis (Koper 2001) zapisal njegov naslednik, tedanji koprski škof Metod Pirih. "Imel je rad svoje vernike; posebno čast izkaže vernikom slovanskega jezika in njihovemu glagolskemu bogoslužju. Ko skuša ugotoviti, od kod ime Slovani, zavrže razlago prek latinske besede ,sclavus' (suženj), ampak pove, da prihaja to od besede ,slava'."

... več o njem si preberite v obletnici meseca 10_2002, izdali pa smo tudi knjigo o njem: Paulus Naldini (1686-1713) eremita doctus - episcopus Iustinopolitanus (RAZPRODANO)

LETA 1806 ROJEN MARKO GLASER

DUHOVNIK IN NABOŽNI PISATELJ, sodelavec bl. škofa Slomška († 1889)

Rojen je bil v Smolniku pri Rušah, gimnazijo je obiskoval v Mariboru, filozofijo in teologijo je študiral v Gradcu, v duhovnika je bil posvečen leta 1829, nato pa opravljal razne službe. Leta 1843 je postal župnik pri Sv. Petru pri Mariboru. Od leta 1856 je imel veliko dela, da je pripravil prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor (1859) in poskrbel za nastanitev škofijskih ustanov. S škofom Slomškom ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Izdal je tudi nekaj nabožnih spisov v nemščini in slovenščini.

LETA 1909 ROJEN LOJZE PERKO

SLIKAR († 1980)

Zdi se mi, kot da bi bilo to včeraj, ko je slikar Lojze Perko prihajal na naše uredništvo v Koper, ker je z veseljem ugodim naši prošnji, da bi opremil in ilustriral katero naših knjig. Najprej je s svojimi risbami poživil drobno mladinsko povest Luč z gora (1969), ilustriral je podlistek Danijela (1971) ter opremil knjigo Berač iz Granade (1971), življenjepisni roman o sv. Janezu od Boga. Njegovo 'največje delo' za našo založbo pa je bila čudovita oprema knjige Materina ruta pisatelja Lojzeta Kozarja, ki jo je obogatil s številnimi ilustracijami (1973). Ko je prišel k nam, je prinesel s sabo svojo krpanovsko šegavost in prijateljsko srce, ki se je nekaj dni po prometni nesreči za vedno ustavilo 19. junija 1980, ko je dopolnil komaj 71 let in je bil sredi ustvarjalnega poleta. Njegove slike so tople in ljudem ljube. Lojze Perko je kot slikar "v bistvu poet nekega za vedno se poslavljajočega sveta" (Stane Mikuž).

... več o njem si preberite v obletnici meseca 04_2009

LETA 1914 ROJEN TONE KOZLEVČAR

GLASBENIK, BARITONIST, EDEN USTANOVITELJEV SLOVENSKEGA OKTETA († 1995)

Baritonist Tone Kozlevčar je bil med ustanovitelji slavnega moškega zbora Slovenski oktet leta 1951. Slovenski oktet je izvajal predvsem slovenske ljudske in umetne pesmi in njen sloves ponesel po širnem svetu. Tone Kozlevčar pri Slovenskem oktetu prepeval več kot četrt stoletja. Zaslovel je kot mogočen Ribničan Urban v znani pesmi, ki velja za 'ribniško himno'. Bil je pobudnik Tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, njegovem rojstnem kraju.

LETA 1943 UMRL RIHARD JAKOPIČ

SLIKAR (* 1869)

Jakopič je bil ne samo plodovit slikar (ohranjenih je okoli 1200 slik ter kakšnih 650 risb), ampak tudi prodoren pisec, ki je v številnih člankih in izjavah izpovedal svoje poglede na umetnost. Zanj je (impresionistično) slikarstvo "barvni izraz umetnikove duševnosti, zavedno razodevanje duhovnih doživljajev poglavitno z barvami". Jakopiča kot človeka je odlikovala velika osebna dobrota, topla naklonjenost do ljudi, ne oziraje se na njihov družbeni položaj ali izobrazbo. V svojih izjavah in spominih nam je Jakopič zapustil tudi čudovite misli o odnosu do življenja, narave in Boga, kajti "v poznih letih se je njegovemu panteističnemu humanizmu pridružila eshatološka nota in poglobljena religiozna duhovnost" (Tomaž Brejc).

več:
S. Čuk, Rihard Jakopič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2003), 42-43.

nekaj njegovih misli:

• "Vse moje življenje je bilo po božji volji posvečeno umetnosti, naši umetnosti... Bog je vdihnil vsem bitjem svojo dušo. Človeku je rekel: Tebe, človek, sem si izbral za gospodarja zemlje. Dam ti vse, kar sem dal drugim bitjem. Povrhu pa ti dam še toliko pameti, da boš mogel modro, vestno in pravično izvrševati svoja opravila na zemlji. Poslušaj me, ubogaj me! Živi po mojih postavah! Srečen boš in osrečil boš svoj rod in vsa živa bitja, ki žive na zemlji. Živi, raduj se, trpi, dokler te ne odpokličem; kajti vse, kar je bilo kdaj rojeno, se mora nekoč razkrojiti, umreti. Le življenje je večno. Življenje pa sem Jaz."
  
  
• "Mislim, da se ne motim, če pravim, da slovenske umetnosti ni bilo in je še ni - ona je v bodočnosti. Toda sedaj smo na poti do nje, in ali jo dosežemo, je odvisno od okoliščin. Res smo imeli prej nekaj umetnikov, toda ostali so tuji masi naroda kakor jim je bil narod tuj... Umetnost postane slovenska tedaj, kadar nam postane življenjska potreba, kadar bomo iskali sebe v njej. Zato bi se pa morali prej popolnoma osamosvojiti na vseh poljih od tujega, zlasti nemškega vpliva" (leta 1910).

LETA 1970 UMRL ANDREJ GOSAR

KRŠČANSKI POLITIK, PRAVNIK, SOCIOLOG IN PEDAGOG (* 1887)

»Kristusovo kraljestvo na zemlji je vzvišeno nad katere koli družbene razmere, nad kateri koli družbeni red, kako šele nad poljubno obliko političnega življenja. Vnanji red, ki vlada v družbi, se Kristusovega kraljestva ne tiče; – zanj je zares važna le notranja, duhovna urejenost in tej ustrezajoče življenje ljudi,« je v svoji knjigi Eden je Gospod. Misli o Božjem kraljestvu na zemlji, ki je izšla pred sedemdesetimi leti (1943), zapisal krščanski politik in sociolog Andrej Gosar. V njej išče in ponuja odgovor na vprašanje, kaj pomeni 'služiti Gospodu'. V zasebnem življenju mu služi, kdor skuša izpolnjevati njegovo voljo, v družbenih razmerjih pa je sožitje mogoče ob pravilnem razumevanju božjega kraljestva na zemlji, katerega temelji so: živa vera, življenje v Kristusu in njegovi Cerkvi ter ljubezen. Andrej Gosar je s svojimi deli – njegovo glavno delo je knjiga v dveh delih Za nov družabni red – hotel pri nas, predvsem med slovenskimi izobraženci zbuditi zanimanje za moderna socialna vprašanja, za njih študij in za uspešno socialno delovanje na podlagi krščanskih načel.

... več o njem v pričevanju 03_2013

LETA 1975 UMRL LOJZE FILIPIČ

DRAMATURG, ESEJIST, KRITIK, PUBLICIST (* 1921)

Zibelka mu je tekla v Lahoncih v Slovenskih goricah. Po vojni je študiral na igralski akademiji v Ljubljani. V letih 1951–1955 je bil umetniški vodja in dramaturg Slovenskega ljudskega gledališča v Celju, zatem je nekaj let delal v ljubljanski Drami, od leta 1962 do smrti (1975) je bil direktor, dramaturg in umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega. Velja za utemeljitelja moderne slovenske dramaturgije. Po njem se imenuje priznanje za najvišje dosežke v dramaturgiji, ki se podeljuje od leta 1979.

LETA 1998 UMRL MILAN ŠEGA

MLADINSKI PISATELJ IN PUBLICIST (* 1915)

Pisatelj in publicist Milan Šega je bil po študiju slavist. Po vojni je bil profesor, upravnik Slovanske knjižnice v Ljubljani, novinar in urednik. V svoji prvi knjigi Balada o lastovki (1949) je zbral zgodbe o zapornikih, talcih in političnih aktivistih. Umetniško zrelost je izpričal v zbirki novel Deček s piščalko (1963), v kateri je, po sodbi literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka, skrajno obzirno in prefinjeno naznačil nekaj temeljnih prizorov in spoznanj doraščajočega otroka v neurejenih družinskih razmerah.

o njem:

• Milan Šega nam je otroka prikazal, vsaj na nekaterih mestih, tako sugestivno in neprisiljeno, da je bralcu pristop do njegove duševnosti lahek in razumljiv. Otroštvo je v knjigi prikazano iz neposredne bližine, stvarno, kljub temu pa ga je pisatelj znal združiti s samosvojim lirizmom, in nam ga tako še tesneje približati. (Jože Prešeren)

LETA 2015 UMRL MAKSIMILIJAN JEZERNIK

DUHOVNIK, FILOZOF, PRAVNIK, MISIOLOG in PREDAVATELJ (* 1922)

Rojen je bil na Gornji Ponikvi pri Žalcu, v družini je bilo devet otrok. V gimnazijo je hodil v Mariboru, zaradi vojne jo je končal v Ljubljani, kjer je vstopil v bogoslovje. Kot bogoslovec je bil sprejet v zavod Propaganda Fide v Rimu in se vpisal na teološko fakulteto papeške univerze Urbaniana, kjer je zaključil študij z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1949 in takoj po končanem študiju postal profesor na univerzi Propaganda Fide ter podravnatelj zavoda, leta 1966 pa je postal njegov rektor. Zelo močno je bil povezan z rimskimi Slovenci in bil je pobudni zamisli, da bi Slovenci po zgledu drugih narodov, v Rimu dobili svoj zavod. Dosegel je, da je bil 22. novembra 1960 uradno ustanovljen zavod Slovenik (z uradnim imenom Collegium slovenum in Urbe). Prvi rektor je bil p. Prešeren, po njegovi smrti  pa ga je nasledil Maksimilijan Jezernik. Opravil je tudi pomembno nalogo kot postulator v postopku za razglasitev božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška za blaženega. Rektor Slovenika je ostal do leta 2001,leta  2012 pa se je vrnil v domovino, v Dom sv. Jožefa v Celju, odkoder je leta 2015 odšel v večnost v 94. letu zemeljskega popotovanja.

več:
S. Čuk, Maksimlijan Jezernik. "Svojim domačim sem novomašni blagoslov podelil po vatikanskem radiu": Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2015), 38-39.

LETA 2021 UMRL FRANCE PIBERNIK

PESNIK, PISATELJ, LIT. ZGODOVINAR, ESEJIST (* 1928)

Rojen je bil v Suhadolah pri Komendi, ker zaradi vojne ni mogel končati klasične gimnazije v Ljubljani, je med okupacijo moral obiskovati nemško šolo. Po vojni je končal študij slavistike v Ljubljani, leta 1955 diplomiral in bil največ časa profesor slovenščine na kranjski gimnaziji. Poleg lastnega pesniškega ustvarjanja, se je uveljavil zlasti kot raziskovalec in urednik del prepovedanih in zamolčanih avtorjev. (Balantič, Hribovšek, Kunstelj, Potokar ...) Uredil je številne pesniške zbirke in antologije (Karel Mauser, Jože Udovič, Janez Jalen, antologija slovenske zdomske poezije, ...slovenske domovinske pesmi ...  Založbi Družina je leta 2014 izšla njegova knjiga Drobci zamolklega časa, v kateri je opisal svoje življenje in ustvarjanje od začetka druge svetovne vojne naprej, Za svoje zasluge je prejel več priznanj. Za založbo Ognjišče je leta 1993 pripravil knjigo o Karlu Mauserju, ki je izšla kot druga v zbirki Graditelji slovenskega doma. Takrat smo ga prvič gostili na straneh Ognjišča (Pet minut pogovora - Božo Rustja);  leta 2009 pa še v obširnem pogovoru kot "gost meseca".

več na spletni strani Ognjišča

njegove misli:

• Vojna in povojna katastrofa je v veliki meri prizadela mlado katoliško inteligenco, posebej še literarno, saj so izginili številni mladi talenti, del preživelih pa se je umaknil v begunstvo.
  
• Lojzeta Grozdeta sem osebno poznal iz ljubljanskega Marijanišča. To je bilo moje prvo srečanje s po vojni prepovedanimi avtorji, bilo mi je pa šestnajst let. Grozde je name naredil izreden vtis ob proslavi, ko je nastopil v kratki igrici in odigral vlogo načelnega mladega fanta, pravzaprav takega, kot je v resnici bil sam.
  
• Neposredno sem na seznam Udbe prišel leta 1964, ko sem v Kranju organiziral Kocbekov literarni večer in sem večkrat obiskal Kocbeka na domu. Imel sem težave s stanovanjem, nobeden od mojih otrok ni mogel dobiti štipendije ...
  
• Največ naporov sem prestajal z Balantičem, toda z večletno vztrajnostjo sem uspel najti tako pričevalce na strani vaških stražarjev, našel pa sem tudi pot do partizanskih udeležencev grahovske oblege in požiga.
  
• Mislim, da bi morali v domovini ponatisniti osrednje delo Karla Mauserja Ljudje pod bičem. Gre namreč za naj­ob­sež­nejši pripovedni tekst z medvojno in povojno proble­matiko.
  
• Truhlarjeva poezija predstavlja najpomembnejše dopolnilo k slovenski povojni poeziji in da sodi v prvo veliko povojno pesniško trojko Kocbek-Udovič-Truhlar, hkrati pa je bistven njegov prispevek k slovenski religiozni poeziji, saj je z njo na umetniški ravni nadaljeval religiozno izpoved svojega predhodnika Antona Vodnika.
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1567 ROJEN FRANČIŠEK SALEŠKI

TEOLOG IN CERKVENI UČITELJ, SVETNIK, ZAVETNIK KATOLIŠKIH ČASNIKARJEV († 1622)

Doma iz francoske pokrajine Savoje, študiral v Parizu, kjer si je nabral odlične izobrazbe, notranje je dozorel, napredoval v duhovnem življenju, poleg tega pa si je pridobil znancev in prijateljev, ki so bili kasneje vodilni v francoskem javnem življenju. Po doktoratu iz prava v Padovi je bil leta 1593 posvečen, bil je odličen pridigar in spovednik. Skupaj s svojim bratrancem šel v Savojo spreobračat kalvince, zagrizene sovražnike katoličanov. Ljudje so se bali prihajati k njunim pridigam, zato je Frančišek začel tiskati kratke in ognjevite letake v obrambo katoliške vere in Cerkve in jih je z velikim uspehom širil med ljudmi. Bil je zelo izobražen mož, ki je imel čut za lepo oblikovanje misli. Pisanje mu je postalo potreba in užitek. Iz njega se je razvil v oblikovnem pogledu prav pomemben pisatelj, ki ima odlično mesto v francoskem slovstvu, vsebinsko pa so njegovi spisi pomembni za ves katoliški svet. Zato ga je papež Pij IX. leta 1877 razglasil za cerkvenega učitelja, Pij XI. pa leta 1923 za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev. Njegov god praznujemo 24. januarja, ko so njegove relikvije prenesli v cerkev v Anecy.

.več o njem preberite v rubriki pričevalec evangelija

nekaj njegovih misli:

• Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.
• Človek je krona vesoljstva, duh je krona človeka, ljubezen je krona duha, ljubezen do Boga pa krona vse ljubezni. Zato je ljubezen do Boga najvišji cilj, zadnja popolnost in največja odlika vesolja.
• Neka malo bolj živčna oseba me je vprašala, kaj bi lahko storila za mir na svetu. Odgovoril sem ji: »Začnite s tem, da nekoliko bolj narahlo zapirate vrata!«
• Imejte potrpljenje z vsem, predvsem pa sami s seboj; ne dajte se zbegati zaradi vaše nepopolnosti in imejte zmerom toliko poguma, da se vzdignete nad to.
• Stari modrijani so priporočali malo govorjenja. To se ne pravi, rabiti malo besed, temveč ne rabiti veliko nepotrebnih. Pri govorjenju se ne oziramo na število besed, ampak na njih vrednost.
• Ne povešajmo nikdar oči, če nismo prej ponižali svojega srca. Ne delajmo se, kakor bi bili radi zadnji, kadar v resnici ne bi bili radi.
• Kakor jutranje, tako tudi večerne molitve ne smemo nikoli pozabiti. Z jutranjo odpiraš okna svoje duše Soncu pravice, z večerno pa jih zapiraš pred teminami pekla.
• Ljubezen ima dve roki: ena objema Boga, druga pa bližnjega.
  več:

LETA 1780 ROJEN JERNEJ KOPITAR

JEZIKOSLOVEC († 1844)

Ime Jerneja Kopitarja ponavadi povezujemo s Prešernovim zabavljivim sonetom "Apel in čevljar", ki se konča z verzom: "Le čevlje sodi naj Kopitar!" Kopitarja si predstavljamo samo kot ozkosrčnega kritika. Delamo mu krivico, kajti po sodbi literarnih zgodovinarjev je bil Kopitar "eden največjih, široko razgledanih in v znanstvenem svetu svojega časa slovečih jezikoslovcev" (Lino Legiša). S Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (1808-1809) smo dobili prvo slovnico, ki si je zastavila znanstvene in ne praktične cilje. Z njo je Kopitar slovensko jezikoslovje postavil na trdno podlago narodnega govora in zgodovinskega jezikovnega razvoja (sprejela je jezikovno izročilo naših protestantov, obogateno z gorenjskimi oblikami). V njej je razpredal tudi svoje sanje o enotnem slovanskem črkopisu, ki naj bi zedinil razcepljene Slovane.

... več o njem preberite v obletnici meseca 7/8_1994

LETA 1802 ROJEN MATIJA ROBIČ

DUHOVNIK, CERKVENI ZGODOVINAR († 1892)

Po študiju teologije in posvečenju je doktoriral na Dunaju. Na teološki fakulteti v Gradcu je bil leta 1834 imenovan za rednega prof. cerkvene zgodovine, predaval je tudi cerkveno pravo in imel vaje v slovenskih nabožnih govorih in katehezi. Sedemkrat je bil dekan teološke fakultete, dvakrat rektor graške, pa tudi ravnatelj deželnih gimnazij, za svoje slušatelje pa je tudi veliko pisal.

LETA 1865 ROJEN ANTON GVAJC

SLIKAR († 1935)

Študij slikarstva je končal na dunajski umetnostni akademiji. Kot profesor risanja je delal v Gorici, Trstu in Mariboru, kjer je nadzornik za risarski pouk in predseduje umetniškemu klubu Grohar. Risal je ilustracije, slikal portrete, oltarne podobe, najraje pa tihožitja in gorske krajine Primorja, Gorenjske, Koroške in Štajerske. Po slogu je realist, pogosto pa ga premaga romantično razpoloženje.

LETA 1866 UMRL HENRIK FREYER

BOTANIK, FARMACEVT, KARTOGRAF IN NARAVOSLOVEC (* 1802)

Njegov stari oče Ernest je prišel s Češkega v Idrijo in tam ustanovil rudniško lekarno. Henrik je po študiju naravoslovja na Dunaju postal kustos v Deželnem muzeju v Ljubljani. Bil je eden prvih raziskovalcev flore in favne (rastlinstva in živalstva) na slovenskih tleh in kot tak je veliko potoval. Obhodil je vse botanično pomembne gore in hribe pri nas. Zelo pomembno delo je njegova ›zemljepisna karta Kranjske‹, ki jo je ustvarjal v letih 1844–1845. V njej je povsod označil kraj s slovenskim imenom in me šele nato dodal nemško ime.

... več o njem v obletnici meseca 07_2002

o njem:

• Tega moža, čigar stari oče je prišel s Češkega v Idrijo, kjer je leta 1754 ustanovil rudniško lekarno, moramo po sodbi poznavalcev uvrstiti med prve raziskovalce naše flore in favne (rastlinstva in živalstva), med pionirje našega jamarstva in gorništva ter med prve delavce na področju našega zemljepisa. Vendar ni preučeval slovenske narave samo kot naravoslovni entuziast, marveč tudi kot slovenski kulturni delavec (Zmago Bufon).

LETA 1885 ROJEN LEO FUNTEK

GLASBENIK, VIOLINIST († 1965)

Sin pesnika in dramatika Antona Funtka je veljal za čudežnega otroka. Z orkestrom Filharmonične družbe je nastopil že s štirinajstimi leti, ko je leta 1902 v Ljubljani prvič igral violinska koncerta Čajkovskega in Dvoržaka. Po končanem študiju v Nemčiji, se je preselil na Finsko, kjer je postal profesor na Sibeliusovi glasbeni akademiji in kasneje dirigent finske nacionalne opere. V svoji novi domovini je užival velik ugled, saj je bil eden vodilnih glasbenikov tistega časa. Istega leta kot Maurice Ravel je napisal tudi priredbo Slike z razstave (Modesta Musorgskega), ki so jo izvajali tudi slovenski filharmoniki.

 iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1375 UMRL GIOVANNI BOCCACCIO

ITALIJANSKI PESNIK, PISATELJ, HUMANIST (* 1313)

Otroštvo je preživel v Firencah, študiral v Neaplju in po letu 1340 delal kot notar in sodnik v domačem kraju. Spoprijateljil se je tudi s Petrarco in začel pisati Dekameron, ciklus stotih zgodb, ki jih je v 10 dneh pripovedovalo deset mladih, ki so se pred kugo umaknili v vilo blizu Firenc. To je freska tedanjega časa, ki brez moraliziranja in s humorjem spregovori o temnih in svetlih straneh človeškega življenja. Boccaccio je izvrsten pripovedovalec, velja za utemeljitelja novele, ki je v renesansi postala zelo priljubljena. Sprva ga je zanimalo predvsem posvetno življenje, človeka povzdiguje v usmerjevalca svoje usode, poveličuje človečnost, naravnost, čutno ljubezen in svobodo. Po srečanju s kartuzijanom Cianijem, ga začne zanimati tudi duhovna plat življenja, obrne se k veri, in razlaga Dantejevo Božansko komedijo ...

več:
S. Čuk, Nesmrtni Dante: Priloga, v: Ognjišče 9 (2021), 44-49.

LETA 1839 ROJEN TOMO ZUPAN

PRIDIGAR, LITERARNI ZGODOVINAR, PREŠERNOSLOVEC, PESNIK, PISATELJ, JEZIKOSLOVEC († 1937)

"Vodja Tomo Zupan je bil mož posebne vrste. Ljubezni si ni znal pridobiti, toda nekaj nam je dal: veselje do dela in pa veliko ljubezen nam je vcepil do naroda in spoštovanje do vseh kulturnih delavcev, zlasti pisateljev in pesnikov." Tako je v svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) pisatelj F. S. Finžgar označil svojega predstojnika v Alojzijevišču, zavodu, ki ga je ustanovil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (1846), da bi omogočil šolanje revnim, nadarjenim dijakom. V letih, ko je bil Finžgar gojenec tega zavoda (1886-1891), je bil Tomo Zupan njegov vodja (ravnatelj). Ta premalo poznani mož je bil goreč prešernoslovec, marljiv literarni zgodovinar in neutruden narodni delavec je bil v časih hudega nemškega pritiska eden najzaslužnejših mož za slovenščino, ki jo je poučeval poleg verouka.

več:
S. Čuk, Tomo Zupan: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2007), 32-33.

LETA 1844 UMRL ANTON KREMPL

DUHOVNIK IN AVTOR 'DOGODIVŠČIN ŠTAJERSKE ZEMLE' (* 1790)

Štajerski duhovnik Anton Krempl je bil goreč buditelj narodne zavesti zlasti v cerkvi in šoli. Pisal je pesmi ter izdajal razna nabožna dela. Po smrti je izšlo njegovo glavno delo Dogodivščine Štajerske zemle (1845) z močnim prebudnim poudarkom. Zaradi slabega jezika je Prešeren vanj ustrelil zbadljivko: "Nisi je v glavo dobil, si dobil le slovenščino v kremplje; / duh preonemčeni slab, voljni so kremplji bili."

LETA 1850 ROJENA IVANKA FERJANČIČ

PRVA UČITELJICA ČIPKARSTVA († 1879)

Idrija velja za zibelko čipkarstva, v mestu živega srebra je bila 17. oktobra 1876 ustanovljena čipkarska šola, ki se je že naslednje leto preimenovala v čipkarski tečaj. Prva učiteljica na tej šoli je bila domačinka Ivanka Ferjančič, ki je to službo nastopila po strokovnem izpopolnjevanju na Tirolskem. S sestro Antonijo in z bratom Jožetom je začela izdelovati nove vzorce, ki so idrijskim čipkam še bolj odprle pot v širni svet. Po zgodnji smrti (29 let) je Ivanko nasledila sestra Antonija.

LETA 1854 ROJEN IVAN SUŠNIK

DUHOVNIK, APOSTOLSKI PROTONOTAR IN STOLNI KANONIK († 1942)

Bil je visok cerkveni dostojanstvenik, ki je bil dejaven tudi na gospodarskem področju. V Kranju je obiskoval nižjo, v Ljubljani višjo gimnazijo in bogoslovje, posvečen je bil 1877. Veliko se je ukvarjal z astronomijo, objavljal članke v Domu in svetu, Slovencu, Domoljubu .... 42 let je urejal tudi Družinsko pratiko, kjer je skrbel predvsem za koledarski del (godov). Ukvarjal se je tudi s tehniko in gospodarstvom: v Selcih je delal načrte za turbine pri mlinih in žagah, za izpeljavo vodovodov. V Ljubljani je uredil novo pokopališče pri Sv. Križu (Žale) ter tam sezidal cerkvico in upravno poslopje, prelatu A. Kalanu je pomagal pri zidanju Marijanišča, zavoda za dijake v Ljubljani, v Bohinju zgradil hospic, sodeloval je pri gradnji palače Ljudske posojilnice v Ljubljani na Miklošičevi ulici; v sklopu hotela Union veliko dvorano za shode in koncerte. Sušnik je bil soustanovitelj Vzajemne zavarovalnice in njen predsednik (1917 do smrti).

LETA 1873 ROJEN JOSIP IPAVEC

SLOVENSKI ZDRAVNIK, SKLADATELJ († 1921)

Sin Gustava Ipavca je bil od vseh skladateljev Ipavcev glasbeno najbolj izobražen in bi gotovo ustvaril lepa dela, če ga ne bi tako dolgo mučila bolezen in ga spravila v prezgodnji grob (8. februarja 1921). Že kot otrok je igral v domači hiši skupaj s sestrama. Kot gimnazijec (v benediktinskih samostanih Št. Lambert in Št. Pavel na Koroškem) je pri šolskih mašah igral in pel. Kot osmošolec je zložil lepo skladbo Ave Maria za moški zbor. Kot študent medicine je v Gradcu vodil slovensko akademsko društvo Triglav. Že tedaj je napisal vrsto odličnih samospevov, vendar pretežno na besedila nemških pesnikov, zlasti Heineja. Od slovenskih vokalnih del se največ izvaja njegova skladba 'Imel sem ljubi dve'. V Gradcu je napisal pantomimo 'Možiček' (1900), prvi slovenski balet. Po končanem študiju medicine je najprej služboval v vojaški bolnišnici na Dunaju, potem je bil vojaški zdravnik v Zagrebu. Ko je njegov oče Gustav zaradi bolezni opešal, je Josip spomladi 1907 odšel v rodni Št. Jurij in tam prevzel očetovo službo. Leta 1909 je dokončal svojo opereto 'Princeska Vrtoglavka' (Prinzessin Tollkopf), ki pa zaradi slabega libreta pesnice Mare Čop Berksove ni bila izvedena. Po prihodu v domači kraj je malo komponiral, ker je kmalu zbolel in pri oseminštiridesetih letih umrl. Njegova dela glasbeni poznavalci visoko cenijo in sodijo, da jih odlikuje sveža inventivnost in poznoromantični značaj.

več:
S. Čuk, Skladatelji Ipavci: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1993), 42-43.

LETA 1909 USTANOVLJENA ORTOPEDSKA BOLNIŠNICA V VALDOLTRI

Ustanovljena je bila za bolnike s kostno-sklepno tuberkulozo iz takratne Avstro-Ogrske. Objekte s pomolom so gradili od leta 1904 po Gruberjevih načrtih. Okrevališče je sestavljalo 7 objektov ali paviljonov, dvajset let ga je vodil Okrevališče je 20 let vodil primarij zdravnik Emilio Comisso, pionir na področju ortopedije. V letih 1930–1932 jo je italijanski Rdeči križ opravil širša obnovitvena dela: med drugim so preuredili in modernizirali prostore, po drugi vojni je postala jugoslovanski inštitut za kostno-sklepno tuberkulozo, v Ortopedsko bolnišnico Valdoltra so jo preimenovali leta 1961. V samostojni Sloveniji se je bolnišnica strokovno še bolj dvignila in je sedaj največja tovrstna ustanova v Sloveniji, ki pokriva več kot 50% zmogljivosti slovenske ortopedije. V zadnjih dveh desetletjih so bolnišnico v celoti obnovili in posodobili prostore in opremo, dejavnost pa izvajajo v 16 objektih s skupno uporabno površino 17.394 m2.

LETA 1914 ROJEN IVAN GENERALIĆ

HRVAŠKI SLIKAR, NAIVEC († 1992)

Leta 1930 je po srečanju zagrebškega akademskega slikarja Krste Hegedušića s šestnajstletnim kmečkim fantom Ivanom Generalićem v podravski vasi Hlebine nastala 'hlebinska' šola ('naivci'). Mojster je v mladih kmetih prebudil smisel za slikarsko izražanje in jim svetoval, naj ohranijo izvirno opazovanje življenja. Vodilno ime te šole je bil Ivan Generalić, ki je na steklo slikal motive iz kmečkega življenja, krajine (Zima na vasi) in tihožitja.

LETA 1917 ROJEN HEINRICH BOLL

NEMŠKI PISATELJ, NOBELOVEC († 1985)

Heinrich Boll se je rodil v Kölnu in ni imel prav lahkega otroštva. Oče mu je umrl proti koncu prve svetovne vojne in moral je s svojim delom preživljati družino. Med drugo vojno je moral tudi sam v vojsko, na francosko in rusko fronto, kjer je bil štirikrat ranjen. Kasneje je pisal o "strašni usodi vojaka, ki si želi, da bi vojno, katero vojskuje, izgubili". Iz vojne je prišel globoko pretresen in ta doživetja so ga spodbudila, da je začel pisati. Opisoval je usode nemških ljudi, najprej v krajših delih, ki so "zadela" bolečo točko tolikih drugih ranjenih vesti in so bila dobro sprejeta. Med prvim svojim romanom Vlak je prišel po voznem redu (1949) in zadnjim Angel je molčal (1992 - izšel po smrti) je izdal okoli 50 del, ki se odlikujejo po človeški zavzetosti, kritičnosti in nekem jedkem humorju, s katerim se spravlja nad grehe sodobne potrošniške družbe. Predvsem pa hoče ljudi pripraviti k razmišljanju, da ne bi postali slepo orodje stehnizirane in razčlovečene družbe, kar bi nujnio pripeljalo v nove vojne. To je v osnovi krščansko sporočilo: naj bi ljudje nikdar več ne zgrmeli v prepad zla, to je vojne. Njegovi romani so še: Kje si bil Adam? Konec službene vožnje, Klovnovi pogledi, Hiša brez čuvajev, Kruh otroških let, Biljard ob pol desetih...Skupinska slika z gospo, Izgubljena čast Katharine Blum ali Kako nastane in kam lahko vodi nasilje ... Leta 1972 je za svoje literarno ustvarjanje prejel tudi Nobelovo nagrado.

več:
S. Čuk, Heinrich Boll. Nobelov nagrajenec za književnost: Aktualnosti, v: Ognjišče 12 (1972), 28-29.

njegova misel:

• Zame obstaja učlovečeni Bog. In ker človeka, slehernega človeka, v vseh njegovih razsežnostih jemlje resno, moram tudi jaz ravnati tako.

LETA 1933 UMRL KNUD RASMUSSEN

DANSKI POLARNI RAZISKOVALEC, ETNOLOG (*1879)

Danski polarni raziskovalec in etnolog Knud Rasmussen (umrl 1933) se je posvetil raziskovanju Grenlandije in leta 1930 ustanovil polarno postajo Thule, odkoder je v letih 1912 do 1932 organiziral sedem odprav v notranjost Grenlandije in v kanadsko Arktiko. Potoval je s pasjo vprego od Hudsonovega zaliva do Beringovega preliva. Proučeval je tudi življenje Eskimov.

LETA 1968 UMRL ENGELBERT BESEDNJAK

POLITIK IN PUBLICIST, BOREC ZA PRAVICE NARODNIH MANJŠIN (* 1894)

Politik, časnikar in publicist Engelbert Besednjak je med študijem prava na dunajski univerzi navezal stike s krogom krščansko-socialnih poslancev. Leta 1924 je bil izvoljen za poslanca v rimski parlament, kjer je zagovarjal pravice slovenske in hrvaške manjšine v Italiji. Kot član Kongresa evropskih narodnih manjšin je zahteval zaščito za vse evropske narodne manjšine. Leta 1954 je ustanovil Novi list in zagovarjal manjšinsko politiko, ki naj temelji na krepki narodni zavesti in v dobrih odnosih z domovino.

LETA 1972 UMRL JAKOB SOKLIČ

DUHOVNIK , UMETNOSTNI ZGODOVINAR, ZBIRATELJ (* 1893)

"Gospod Soklič ni bil samo odličen duhovnik, z vsem srcem predan svojemu poklicu, bil je tudi srčno dober človek, enak do vseh ljudi, ne glede na njihovo prepričanje. Prisluhnil je prav vsakemu človeku, ki se je želel pogovarjati z njim, in si zanj vzel svoj dragoceni čas." "Gospod Soklič je imel prijatelje, kamorkoli je prišel. Veliko jih je bilo med njegovimi duhovniškimi sobrati, veliko med umetniki in umetnostnimi zgodovinarji, veliko med ljudmi na položaju..." To je dvoje pričevanj ljudi, ki so osebno poznali Jakoba Sokliča, dolgoletnega župnika v Slovenj Gradcu, ki je umrl na današnji dan.

več:
S. Čuk, Jakob Soklič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2003), 42-43.

njegova misel:

• Meško se je do zadnjega mučil s pisanjem. Na očeh se mu je naredila mrena, da skoraj nič ni videl, a pisal je še in še. Ganljivo ga je bilo videti, kako se je trudil s pisateljevanjem, a do zadnjega je odgovoril na vsako pismo in do božiča popravljal svoj roman Kam plovemo za nov natisk. Šele smrt mu je potegnila pero iz rok... Seveda je bila njegova pisava nazadnje skoro nečitljiva in mnogo njegovih prijateljev je kot svetinjo spravilo tako težko pisano pismo v spomin na pisatelja (Jakob Soklič, Zadnji dnevi Ksaverja Meška)

o njem:

• Kadar sem ga videl med otroki,sem imel občutek, da vidim don Bosca... Imel sem vtis, da vidim dedka med vnuki, ko jim pripoveduje najlepše pravljice. Da je ta način poučevanja verouka bil zelo uspešen, priča, da so šolarji radi hodili v Cerkev. (prof. Albin Žižek)
• Svetopisemske zgodbe so zaživele pred nami, to ni bila razlaga, to je bilo umetniško doživetje, tako smo srkali vase vse lepo, o čemer nas uči vera. (učenka Marija Kamenik)

LETA 1975 UMRL IVAN JERIČ

DUHOVNIK, UREDNIK, POLITIK (* 1891)

Rojen v Dokležovju, kjer je obiskoval osnovno šolo, vendar zaradi pomanjkanja gmotnih sredstev ni mogel nadaljevati šolanja, šele kasneje se je vpisal na meščansko šolo v Lendavi ...  Po končanem služenju vojaščine, ga je po posredovanju Jožefa Klekla škof Jeglič sprejel v svoje zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi se je vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru in bil leta 1924 posvečen. Že kot kaplan v Ljutomeru se je zelo prizadeval za kulturno delo: gledališke predstave, uprozoritev Pasijona ... Do leta 1929 je bil kaplan v Murski Soboti in Klekl mu je poveril urejanje prekmurskega tednika Novine, ki so oblikovale mnenje širokih množic in ohranjale slovenstvo v krajini. Leta 1927 so ga prepričali, da je kandidiral na volitvah kot kandidat Slovenske ljudske stranke. Poslanec je bil do začetka leta 1929, ko je kralj Aleksander parlament razpustil. Leta 1931 pa je bil imenovan za župnika v Lendavi, čez štiri leta je postal župnik v Turnišču, kjer je glavno Marijino svetišče v Prekmurju. Ivan Jerič je bil narodno zelo zaveden, stalno v stiku z Matijo Slavičem in drugimi delegati na mirovni konferenci v Parizu. ... Po ponovni osvoboditvi Prekmurja leta 1945, ga je sombotelski škof imenoval za svojega generalnega vikarja na prekmurskem ozemlju, in takoj je prosil Sveto stolico, naj mariborskega škofa imenuje za prekmurskega apostolskega administratorja. Jerič je bil generalni vikar od 29. aprila 1945 do 20. avgusta 1946, ko je bil aretiran. Njegovo delo za slovenstvo v Prekmurju so novi oblastniki ‘nagradili’ s štirimi leti zapora! Zmagoslovno se je vrnil med svoje vernike v Tiurnišče, in jim še naprej z veseljem služil ...Leta 1965 se je preselil v Bakovce, kjer je zadnjih deset let goreče deloval. Končal je knjigo Moji spomini, s katero je iztrgal pozabi velik del svetne in cerkvene zgodovine Prekmurja.

več:
S. Čuk, Ivan Jerič (1891–1975): Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2021), 36-37.

in v knjigi:
S. Zver, Tebi, Slovenska krajina - ob 100-letnici združitve z matičnim narodom Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov, Ognjišče, Slomškova založba, Maribor, 2019.

njegova misel:

• Bil sem že petnajst let priča narodni borbi v Prekmurju. Imel sem vpogled v strašno trdnjavo madžarstva, ki so si jo Madžari zgradili v petdesetih letih v Slovenski krajini. Vsak uradnik, vsak učitelj, orožnik, financar, vsak šolan človek, vsak obrtnik in trgovec je bil prešinjen z madžarskim duhom. Kdo bo to trdnjavo zrušil in zavzel, poslovenil? In pri tem delu, v tej borbi za poslovenjenje vsega javnega življenja sem hotel sodelovati. Da bo Prekmurje ne samo državno-pravno, politično in gospodarsko, marveč tudi miselno, kulturno in zavestno pripojeno k ostalim bratom Slovencem. Tako da bodo naši zanamci novih tisoč let vztrajali v zvestobi svojemu slovenskemu narodu, če bi nas kdaj zgodovina zopet podjarmila Madžarom.
  
  
• Vera je Božji dar in sicer za vsakogar tako velik, kolikor velikega je pripravljen sprejeti.
  

LETA 1981 UMRL PAVEL BERDEN

DUHOVNIK, JEZUIT, PESNIK, LJUDSKI MISIJONAR IN DUHOVNIK (* 1915)

Pavel Berden je bil doma iz Kobilja. Gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti in Ljubljani. Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto, kjer je tudi diplomiral. Leta 1940 je stopil v jezuitski red, študiral teologijo v Zagrebu in bil tam leta 1947 posvečen v duhovnika. V trdih časih komunizma je nekaj let presedel v zaporu. Večino svojih duhovniških let je preživel v Mariboru, kjer je bil voditelj ljudskih misijonov, duhovnih vaj, spovednik ter prvi provincial novo ustanovljene slovenske jezuitske province. Pisal je članke in razprave z versko vsebino ter pripravil knjižico Kobilje nekdaj in danes. Bil je med pobudniki in ustanovitelji zbornika Stopinje. Pisal je tudi pesmi, ki so po njegovi smrti izšle v zbirki Himne belih jagnedov.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Če tebe, Sonce, ni, / me zvezda vsaka mami in zavaja; / celo kresnica, leščerba in trhli hlod, ki se razkraja, / ker v temi človek gre za vsem, kar se blešči
  
• Hotela nekdaj svetu bi kaj dati, / kar tvoje duše bi pečat nosilo. / Kaj ni v otrokih spolnjeno to, mati.
  
• Rad bi bil mati, / da bi mogel življenje dajati / in življenje z ljubeznijo pretkati.
  
• In svetniki hodijo med nami! / Srečamo na vasi jih in v mestu, / kakor kvas primešani so testu. / Skupaj gremo. Rama je ob rami.
  
• Gospod, okoli tvojega oltarja / se le preprosti zbiramo. / A tvoja milost iz preprostih ustvarja / družino, ko s teboj večerjamo.
  
• Tudi Mati vedno hodi z nami, / ve za našo skrb in naše boli, / ne odtegne nam srca nikoli, / z nežnimi podpira nas rokami.
  
• Vsak dan / se vrte kolesa / od jutra do večera / in meljejo sedanji čas / v moko večnosti.
  
• Kam grem, veste, in za cesto veste. / In na poti nikdar niste sami; / grem pred vami in grem vedno z vami, / saj ne morete zgrešiti ceste.
  
• Marija, Božja Mati, je bila vseskozi moja zvezda vodnica. V mojem srcu in v mojem življenju je Marija zavzemala tisto mesto, ki ga ima v načrtu božjega odrešenja.
  
• A smrt je naš pastir in čas hiti! / Samo enkrat živimo in umiramo. / Ti hočeš, naj z minljivimi rečmi / zaklade večne zdaj si zbiramo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1513 UMRL PAPEŽ JULIJ II.

Sedanjo baziliko sv. Petra v Vatikanu, ki je simbol papeštva in Rima, so gradili več kot 120 let. V tem času se je na Petrovem sedežu zvrstilo 18 papežev, pri gradnji cerkve je sodelovalo 12 arhitektov. Začetnik gradnje je bil papež Julij II. (Giuliano della Rovere), ki je vodil Cerkev v letih 1503-1513. Dal je porušiti Konstantinovo baziliko. 18. aprila 1506 je blagoslovil temeljni kamen za novo cerkev, za katero je načrte izdelal arhitekt Donato Bramante.

LETA 1801 ROJEN JOHN HENRY NEWMAN

ANGL. IN KAT. ŠKOF IN KARDINAL, SVETNIK († 1890)

"Bog nam govori prvenstveno v naših srcih. Poznavanje samega sebe je ključ do evangeljskih zapovedi in naukov," je zapisal angleški pričevalec vere John Henry Newman, ki ga po globini misli in mojstrstvu besede primerjajo s sv. Avguštinom. Ko mu je bilo 23 let, je postal anglikanski duhovnik, profesor in pridigar na univerzi v Oxfordu. Pri 44 letih je postal katoliški vernik in kmalu zatem duhovnik, kasneje pa škof in kardinal. Tedaj si je za škofovsko geslo vzel besede Srce govori srcu, ki so bile že dotlej vodilo njegovega življenja. To je bilo izredno dolgo, trajalo je skoraj devetdeset let. 19. septembra 2010, ga je papež Benedikt XVI. . med slovesno mašo v Cofton Parku v Birminghamu razglasil za blaženega, 13. oktobra 2019 pa ga je papež Frančišek v Rimu prištel med med svetnike. Njegov god v katoliški Cerkvi obhajamo 9. oktobra.
Sveti John Henry Newman je bil Gospodova priča s svojim zvestim duhovništvom, predvsem pa pridiganjem, poučevanjem in pisanjem. Pomaga nam razumeti, kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje: pravi nam, da je naš božanski Gospodar vsakemu med nami podelil posebno nalogo, točno določeno nalogo, posebej zaupano vsaki posamezni osebi. "Ponos Britanije in vesoljne Cerkve" je zato "človek za vse čase", saj nam prinaša večno sporočilo, ki je povzeto v njegovem škofovskem geslu: Srce govori srcu.

več:
S. Čuk, John Henry Newman: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2001), 72-73.
S. Čuk, Blaženi John Henry Newman: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2010), 14-15.

nekaj njegovih misli:

• Imam svoje poslanstvo, sem člen v verigi, vez med ljudmi. Ni me ustvaril za nič. Delal bom dobro, delal bom njegovo delo. Postal bom njegov angel miru, pridigar resnice na mojem mestu.
  
• Svetost je potrebna za našo večno srečo«. V njej med drugim pravi, da »grešnik ne bi bil srečen v nebesih, ker bi se počutil osamljenega in polnega madežev. Srečo v nebesih doživljamo le, če smo čim bolj podobni svetnikom. Svetost je delo celega življenja. Ne bodite zadovoljni z ničemer, kar je manj kot popolnost ...
  
• Sprašuješ me, kaj moraš narediti, da bi bil popoln? Tako ti pravim: prvič – ne poležavaj v postelji, ko je treba vstati vstati; prve misli posveti Bogu, opravi pobožen obisk pri Najsvetejšem, pobožno moli
• Angel Gospodov, jej in pij v božjo čast, zbrano moli rožni venec, bodi zbran, odganjaj slabe misli, dobro opravi svoje večerno premišljevanje, vsak dan si izprašaj vest, pojdi pravi čas počivat; in že si popoln.«
  
• Pot do resničnega veselja nas ne vodi prek popustljivosti do sebe, temveč prek odpovedi. Do moči nas vodi - slabost, do uspeha - polom, do modrosti - nespamet, do časti - preziranost.
  
• Nihče ne ljubi drugega zares, če ne čuti tudi nekaj spoštljivosti do njega. Če prijatelja prekoračita to notranjo usmerjenost v ljubezni, vztrajata morebiti še nekaj časa drug ob drugem, toda vez edinosti je pretrgana. Brez medsebojnega spoštovanja ni trajnega prijateljstva.
  
• Evangelij je zakonik božje resnice, ki naj bi bil ljudem vedno pred očmi, da bi se vanj poglabljali, ga preučevali in bi jim postal življenjski usmerjevalec v duševnih bojih.
  
• Vera ustvarja v najboljšem. primeru junake, ljubezen pa rojeva svetnike. Vera nas more dvigniti nad naš svet, ljubezen pa nas vodi pred božji prestol. Vera nas dela trezne, ljubezen pa nas osrečuje.
  
• Vera brez ljubezni je pusta, groba, slabotna. Manjka ji mehkobe, prikupnosti, očarljivosti, miline. Ljubezen nam je prinesla Kristusa. Ljubezen je drugo ime za Tolažnika.
  
• Verni ljudje po besedah Svetega pisma "živijo v veri v božjega Sina, ki jih je vzljubil in se zanje daroval". A tega ne pripovedujejo vsem ljudem; prepuščajo jim, da to odkrijejo, ako morejo.
  več:
  

LETA 1864 ROJEN PETER BOHINJEC

PISATELJ IN ORGANIZATOR KATOLIŠKIH PROSVETNIH DRUŠTEV († 1919)

Za pero je prijel že kot bogoslovec, ko je svoje prve črtice objavil v Ljubljanskem zvonu. Kot duhovnik - najdlje je bil župnik v Dupljah pri Kranju - je bil najplodovitejši sodelavec Doma in sveta. Pisal je predvsem kmečke in zgodovinske povesti, po slogu in vsebini podobne delo Janka Kersnika in Ivana Tavčarja, zato je bil zelo priljubljen večerniški pisatelj.

LETA 1877 ROJEN IVAN VAVPOTIČ

SLIKAR, ILUSTRATOR IN SCENOGRAF († 1943)

Marsikdo se bo ob tem imenu spomnil prelepih ilustracij Jurčičevega Desetega brata, Meškove knjige Mladim srcem in Pravljic Frana Milčinskega. "V svojem času je bil eden najbolj popularnih umetnikov in zaradi vsestranske dejavnosti - bil je ilustrator, scenograf, avtor prvih jugoslovanskih znamk, plakatov, publicist, organizator, urednik in popularizator - tudi vplivna kulturna osebnost," je o njem zapisal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Milček Komelj v Prešernovem koledarju 1987. Dalje pravi, da je veljal za blagega in razumevajočega človeka, ki se je tudi zaradi značaja v tveganem poklicu samostojnega umetnika naročnikom kar pretirano prilagajal. Ob očitkih, da je njegova umetnost fotografska in rokodelska, je odgovarjal, da je vsaka umetnost duhovna in navezana na naravo.

več:
S. Čuk, Ivan Vavpotič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2007), 32-33.

LETA 1886 ROJEN FRANCE STELE

SLOVENSKI UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN KONSERVATOR († 1972)

"Kar težko bi si bilo zamisliti bolj kulturno razgledanega moža in učenjaka, ki bi znal številne življenjske izkušnje in modrosti skladneje povezati s prisrčno preprostostjo in domačnostjo," je ob osemdesetletnici dr. Franceta Steleta, očeta slovenske umetnostne zgodovine, zapisalo uredništvo Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe, kateri je bil jubilant predan z dušo in s srcem. "S svojim obsežnim znanstvenim in publicističnim delom nam je 'srca vnel za čast dežele', saj je dvignil nekoč komaj znano ali celo prezirano umetnostno preteklost slovenske zemlje ne samo v našo, ampak tudi v evropsko zavest. Toda dr. Stele ni bil samo umetnostni zgodovinar, ampak tudi literat, kritik, kulturni zgodovinar in že od študentovskih let pobudnik za zbližanje med narodi in prav posebej med slovanskimi narodi." Temu vsestransko delavnemu in izredno plemenitemu možu posvečamo ta zapis ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, France Stele: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2006), 38-39.

LETA 1909 ROJEN METOD TURNŠEK

REDOVNIK CISTERCIJAN, LITURGIČNI PISEC, UREDNIK, ETNOLOG IN PREVAJALEC († 1976)

»Ob častitljivih krščanskih običajih, najlepši podobi slovenske verne duše, bomo videli, kako je naša ljudska duša mogla prav pod okriljem Cerkve in ob sodelovanju z njenim notranjim, bogoslužnim življenjem najuspešneje razviti svoje sile ter ustvariti prve in najlepše bisere naše narodne krščanske omike." Tako je zapisal v uvodu svojega narodopisnega dela Pod vernim krovom (1943) p. dr. Metod Turnšek, s katerim je bralce vodil "ob ljudskih običajih skoz cerkveno leto". Porodila se mu je tudi misel za knjigo Leto božjih skrivnosti, oris cerkvenega leta po misalu, sestavil je Družinski molitvenik, bil je tudi plodovit pripovednik, dramatik v svojih delih buditelj znarodne zavesti in ponosa ... Biol pe je tudi pionir na polju liturgike in ekumenizma. Po njegovi zaslugi so slovenski kristjani že dvajset let pred drugim vatikanskim koncilom dobili v roke celoten Rimski misal - mašno knjigo Cerkve - v domačem jeziku ...

več:
S. Čuk, Metod Turnšek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1996), 28-29.

njegova misel:

• Kdor Mariji sledi, ne zgreši. Zakaj Marijina pota vodijo h Kristusu in posredujejo zveličanje od Gospoda.

LETA 1926 ROJEN LOJZE KRAKAR

PESNIK, PREVAJALEC, LITERARNI ZGODOVINAR IN ESEJIST († 1995)

Rojen v Semiču v Beli krajini, med vojno veliko po taboriščih in italijanskih zaporih. Po vojni je končal gimnazijo, študiral slavistiko in bil profesor slovenske književnosti v Zadru. Nekaj časa svobodni literat, prevajal iz poljščine, srbohrvaščine, pisal eseje ... Je sopotnik prve generacije pesnikov po drugi svetovni vojni (poleg četverice Menart, Pavček, Zlobec, Kovič, še Minatti, Škerl, Šmit, Levec ...) Znan je po svojih otroških pesmih (zbirka Sonce v knjigi), poredvsem po pesmi Hčerki za četrti rojstni dan

nekaj njegovih verzov:

• Sonce, nagni bliže svoj obraz, / poglej to prst, ki jo suši tvoj žar, / povej, ne bo li mar to naš najlepši dar / za vse, ki ljubimo jih — in za nas? // Če ne verjameš nam, užgi močneje, / da teklo s hrbtov bo kot kri iz ran, / pa veš, vso moč, kar jo imaš, zaman / raztresaš tod — srce topleje greje. // Povabimo vsak dan te k sebi v vas, / saj si popotnik širnih, daljnih cest, / in kamor prideš, vsem povej na glas, // kaj zmore človek, klicu duše zvest. / Pokaži vsem, ki ne vedo o nas / svoj smeh in reci: to je njih povest! (Beseda soncu)

LETA 1942 UMRL SILVIN SARDENKO

S PRAVIM IMENOM: ALOJZIJ MERHAR, DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN UREDNIK (* 1876)

"Duhovnik sem. Svet mi torej ne sme šteti v zlo, da nosijo celo moje pesmi nekako neizbrisno znamenje svečeništva na sebi, kakor jaz sam. Mislim pa, da en bi pel drugače, čeprav ne bi bil postal duhovnik, samo da bi ostal zvest svojemu ljudstvu. Naše ljudstvo je v svojem jedru globokoverno. Verski momenti so vplivali z veliko silo tudi na mojo dušo," je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem (Obiski, 1991) povedal Alojzij Merhar, javnosti bolj znan s pesniškim imenom Silvin Sardenko. Kot pesnik je bil sopotnik slovenske moderne (Cankar, Kette, Murn, Župančič), glavni pesnik revije Dom in svet. "Vem, da religiozni pesnik v našem modernem svetu nima prave in popolne veljave. A to je subjektivna sodba sveta, Objektivno pa vsaka umetnost zataji svoj božji izvor, svojega Stvarnika, če noče nositi na sebi nobenega verskega znaka." Nežni in mehki poet lepot narave in religioznih občutij se je rodil na današnji dan.

več:
S. Čuk, Silvin Sardenko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2006), 38-39.

nekaj njegovih verzov:

• Ali se tudi tebi godi / v dolgih nočeh kakor meni: / vse nabrekle zapro se oči / komaj ob eni? // Ali nemirno tebe srce / zgodaj prebuja kot mene, / ali samotne daljne gore / z doma te žene? // Ali ne misliš sredi prevar / da bi ne bila si toli / - ako se ne bi poznala nikdar - / tuja nikoli? (Prelest)
  
• Zvoni. / A hiše božje / nikjer ne vidijo oči. // Dehti / po rožni sreči. / A sreče od nikoder ni. // Šumi / pod starim mlinom. / A mlin stoji že leto dni. (Pesem)
  
• Lepa naša domovina, / oj junaška zemlja mila, / stare slave dedovina, / da bi vedno častna bila! / Mila, kakor si nam slavna, / mila si nam ti edina, / mila, koder si nam ravna, / mila, koder si planina. / (...) / Blagoslov se naj razliva / v tvojih poljih in lesovih / Bog ljubezni naj prebiva / v tvojih selih in domovih! / V božjem dihu, v božjem varstvu / tvoja ladja mirno plava. / Mir s teboj po vsem vladarstvu! / Tvojim sinom večna slava! (Lepa naša domovina)
  
• Noč je stala na planini / in lase si je česala, / razmotane, mehke, črne, / kakor prst na novem grobu. // in lasje so padali / kakor dolge, tenke sence / po planini, po dolini. / In zapletali so se vanje / žarki – pa so ugasnili, / ptice – pa so umolknile, / rože – pa so se zaprle, / in ljudje – pa so pospali ... // Noč je zrla, kak ji vdano / med lasmi je vse zaspalo; / ginjena je pokleknila / pod planino in se lahno / naslonila na planino / in molila s toplim dihom. // Kar je črna noč prosila, / stvarnica je vse razkrila: / Ko so zjutraj se zbudili / žarki – pa so se smejali, / rože – pa so žarko pile, / ptice – pa so rožam pele / in ljudje so se ljubili / lepše, dražje kakor pred. ( Tiha noč pred Njim poklekuje)

LETA 1980 UMRL FRANC SUŠNIK

SLOVENSKI LITERAT, KNJIŽNIČAR, PEDAGOG, ZGODOVINAR IN PUBLICIST (* 1898)

"Čeprav je bil po svojem poklicu kot profesor, pedagog, pisatelj, slovstveni zgodovinar in kulturni delavec uklenjen med učilniške stene ali v tihoto svoje delovne sobe, nikoli ni izgubil stika s preprostimi ljudmi. Tako je postal kulturni delavec v najžlahtnejšem pomenu besede vsej Koroški," je bilo zapisano ob 80-letnici dr. Franca Sušnika. "Bil je moder mož, zato mu je bilo enako pomembno modrovati z univerzitetnim profesorjem ali sproščeno kramljati s kmečkim ali delavskim človekom." (Miroslav Osojnik)

več:
S. Čuk, Franc Sušnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1998), 20-21.

njegove misli:

• Strašno prazno bi bilo, če bi nam nenadoma ostala mesta in vasi brez cerkev, brez romanj, brez očenaša, brez krsta in praznikov. Od zibelke do groba nas krščanstvo spremlja s svojimi obredi in najmodernejši svobodomislec se ga ne more izogniti ...
  
• Slomšku za spomin, da bi njegova podoba ne ostala v sijajnih dvoranah in na veličastnih proslavah, ampak da bi šla z nami v tihe domače kote, da bi se vanjo odelo hrepenenje naše po svetosti. Kajti to je krik naš po svetniku, nas, ki imamo poleg Boga še druge bogove, ki imamo dvojno knjigovodstvo: eno za Boga, drugo za svojo čast, oblast in denar. (1935)

LETA 1984 UMRL FRANCE AVČIN

ZNANSTVENIK, UNIVERZITETNI PROFESOR, PLANINSKI PISATELJ, ALPINIST, NARAVOVARSTVENIK, IZUMITELJ (* 1910)

"Moderni človek ne pozna več odpovedi, vedno več ga je in več hoče. Žene se, a ne ustvarja več. Drvi, a ne pride več z mesta, kot veverica v bobnu ... Človek gozda ne razume več. Gozdna tišina je izgubila svoj blagodejni vpliv na človekovo dušo, človek ne zna več in noče biti tih in sam, raje se utaplja v hrupu in trušču. Zato tudi ne ustvarja več, le gradi še. Zato se človeštvo iz posamičnih osebnosti staplja v brezoblično gmoto, ki ne zna in noče več samostojno misliti." To strogo, a zdi se, da upravičeno sodbo izreka v svojem "razmišljanju v gozdu" pod naslovom Beli križ France Avčin, ob čigar imenu je dolg spisek njegovih poklicnih dejavnosti: znanstvenik, univerzitetni profesor, planinski pisatelj, alpinist, naravovarstvenik, izumitelj, v mladih letih vrhunski športnik. Kot pisatelj je zaslovel s svojo knjigo Kjer tišina šepeta (1964), ki je doživela več izdaj. Življenjska pot tega ljubitelja miru in tišine se je pričela na današnji dan.

več:
S. Čuk, France Avčin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2010), 84-85.

nekaj njegovih misli:

• Gore so vselej čiste. Kot žareče plamenice nad somrakom izrojene človekove civilizacije sijejo vzvišeno, prek vseh časov. Tudi v čase, ko nihče ne bo več hodil po njih, po tej Zemlji.
  
• Narava, gore so mi vselej bile brezčasna četrta razsežnost, ki sem se vanjo lahko umaknil ob vseh tegobah in umazanosti trodimenzionalnega vsakdanjega življenja. Že v mladih letih sem to čutil in zrelemu mi je spoznanje dozorelo v pravo vero. Tistega, v kar veruješ, pa ne smeš poznati, razumeti do kraja, ker sicer zvodeni. Vzvišena vera se sprevrže v suho znanje. Zato tudi vsebine in osnov alpinizma nisem nikdar raziskoval in jih ne bom.
  
• Zakaj človek ne more vse življenje ostati vsaj malo otrok, da bi se še mogel čuditi? Vsaj malo mlad, da bi še mogel ljubiti? Res čudijo se le otroci, res ljubijo le mladi. Stari vedo, kaj je ljubezen. Zato in takrat so stari.
  
• Mlada duša je čista, zato terja čistost človeških odnosov in si je želi. Otrok je čista, uravnovešena Narava. Če današnji mladostnik to ni več, bo tega kriv današnji starostnik.
  
• Če ozdraviš bolnega psa, te ne bo več ugriznil. V tem je glavna razlika med psom in sploh živaljo ter človekom, kajti na tem svetu je od vseh bitij najbolj zlagano samo eno: človek.
  
• Gozdna tišina je izgubila svoj blagodejni vpliv na človekovo dušo, človek ne zna več in noče biti tih in sam, raje se utaplja v hrupu in trušču. Zato tudi ne ustvarja več, le gradi še.
  
• Moderni človek ne pozna več odpovedi, vedno več ga je in več hoče. Žene se, a ne ustvarja več. Drvi, a ne pride več z mesta, kot veverica v bobnu.

LETA 1984 UMRL MIHAIL ŠOLOHOV

RUSKI PISATELJ, NOBELOVEC 1965 (* 1905)

Mihail Aleksandrovič Šolohov je bil eden največjih ruskih pisateljev po oktobrski revoluciji. Njegove novele o bojih med donskimi kozaki med revolucijo so bile priprava na njegovo glavno delo, obsežni roman Tihi Don (1928–1940), ki povezuje epopejo kozaškega življenja pred prvo svetovno vojno, med njo in med revolucijo ter družinsko kroniko. Zanj je prejel Nobelovo nagrado za literaturo leta 1965 “za umetniško moč in vsestranskost, s kakršno je dal v epu o Donu izraza eni od zgodovinskih faz v življenju ruskega ljudstva”.

njegove misli:

• Štirideset let je za mlade ljudi starost, petdeset let  je mladost za starce.
  
• Čast je diamant na prstanu kreposti.
• Z močnim se ne bojuj, z bogatim se ne pravdaj.

LETA 2007 UMRL JANEZ BOLE

GLASBENI PEDAGOG IN ZBOROVODJA (* 1919)

Glasbeni pedagog in zborovodja Janez Bole, rojen pod varstvom Marije Pomagaj na Brezjah, je v svojem dolgem umetniškem delovanju ustanovil ali na novo oblikoval in vodil enaindvajset zborov, med njimi Slovenski oktet, Akademski pevski zbor Tone Tomšič, zbor Slovenske filharmonije in Slovenske madrigaliste. S slednjimi je leta 1968 posnel prvo ploščo Gallusovih motetov in madrigalov ter z njimi večkrat gostoval na uglednih festivalih komorne glasbe v več državah.

LETA 2018 UMRL BILLY GRAHAM

AMERIŠKI EVANGELIST, BAPTISTIČNI PRIDIGAR (* 1918)

Sin farmarja iz okolice Charlotta v Severni Karolini je pri šestnajstih letih slišal pridigarja Hama Mordecaija, ki mu je odprl oči za Božje stvari. Postal je baptistični pridigar, vendar je kmalu spoznal, da je svet župnije premajhen za njegovo oznanjevalno energijo. Imel je neki poseben dar, s katerim je očaral ljudi, govoril je slikovito, v podobah, zato se je odločil, da mora Božjo besedo ponesti v svet. Leta 1949 je tako začel svojo misijonsko pot oznanjevanja evangelija ... za vse kristjane, naj pripadajo tej ali oni Cerkvi. Pri enaintridesetih je imel na svojem prvem nastopu pred seboj tri tisoč poslušalcev, drugič jih je bilo pet tisoč ... Največjo množico je nagovoril leta 1955 na stadionu Wembley v Londonu (100.000 ljudi). V prvih dvajsetih letih oznanjevanja mu je prisluhnilo več kot 60 milijonov poslušalcev. Skupaj so poslušali branje Svetega pisma, njegovo razlago, molili so in peli duhovne pesmi. Oznanjal je tudi po Evropi, leta 1967 je bil tudi v Zagrebu. Pri oznanjevalnem delu je uporabil vsa takratna moderna sredstva komunikacije, njegov glas je posredovalo osemsto radijskih postaj, sodeloval je tudi pri tisku (verski mesečnik Odločitev z milijonsko naklado), s svojo skupino je posnel več kot 60 verskih filmov ...
Srečal se je s številnimi vplivnimi ljudmi, bil pri Elizabeti II, am. predsednika Ike Eisenhower in Nixon sta bila njegova občudovalca ...

več:
S. Čuk, Billy Graham govori milijonom: Velike osebnosti in sodobna družba, v: Ognjišče 7 (1970), 18-22

nekaj njegovih misli:

• Sem Božja trobenta. Moje oznanilo je njegovo oznanilo. Preprosto oznanilo za polno krščansko življenje: vsak dan beri Sveto pismo; nauči se prav moliti; vedno se opiraj na Svetega Duha; redno hodi v cerkev; bodi kristjan, ki pričuje z življenjem; ljubezen naj bo glavno vodilo tvojega življenja...
  
• Sem oznanjevalec Božje besede, ne prinašam vam moje domovine Amerike, ampak Božje kraljestvo. Nič novega ni: je staro oznanilo Jezusa Kristusa, ki ga hočem približati ljudem.
  
• Na svetu je še veliko ljudi lačnih kruha, še veliko več pa je takih, ki so lačni resnice, miru in sreče.
  
• Pravijo, da se je po mojih pridigah spreobrnilo več kot milijon ljudi. Ne vem. Mislim, da se mi ne bo treba preveč čuditi, če bom v nebesih zagledal kakšnega neznanega misijonarja, o katerem ni nihče govoril ali pisal, pa je h Kristusu privedel več ljudi kot jaz.

iskalec in zbiralec Marko Čuk