* 17. februarja 1910 v zaselku Stari trg pri Višnji Gori; 11. januarja 1987, na praznik Jezusovega krsta, v bolnišnici v Luzernu (Švica)

Rodil se je 17. februarja 1910 v zaselku Stari trg in bil naslednji dan v župnijski cerkvi v Višnji Gori krščen na ime Viktor. Bil je najmlajši od šestih otrok iz drugega zakona očeta Andreja Kurenta in matere Ane roj. Vakselj. Iz očetovega prvega zakona sta bila Viktorjeva polsestra Marija in polbrat Alojzij (r. 1881), ki je bil leta 1904 posvečen v duhovnika. V svojem otroštvu je bilo Viktor velikokrat sam, ker je bil dosti mlajši od svojih bratov in sester, ki so bili že zdoma. Bil je tudi bolj rahlega zdravja. Pet razredno ljudsko šolo je obiskoval v Višnji Gori v letih 1916-1921. Po končani šoli je razmišljal, da bi se šel učit za mizarja, znanci, ki so poznali dečkovo izredno nadarjenost, pa so domače pregovorili, da so Viktorja poslali v ljubljanske šole. Šest let je bil dijak realne gimnazije na Poljanah. Že v tretjem razredu gimnazije je Viktor začel brati latinske knjige. Ko je leta 1926 romal v Rim, je kupil Teološko sumo (Summa theologica) sv. Tomaža Akvinskega v petih debelih knjigah, ki jih je potem z veseljem prebiral.

Po šestem razredu gimnazije je leta 1927 stopil v cistercijanski samostan v Stični, kjer je zaradi velike ljubezni do sv. Tomaža Akvinskega dobil redovno ime frater Tomaž. Po enoletnem noviciatu je privatno končal gimnazijo. Po maturi se je oktobra 1929 vpisal na Teološko fakulteto univerze v Ljubljani, leta 1931 je izpovedal večne redovne zaobljube, leta 1933 pa je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel najprej v Stični, potem pa še v Leskovcu pri Krškem, kjer je živela mati Ana po moževi smrti. Po novi maši je teološki študij nadaljeval na Vzhodnem institutu v Rimu in leta 1936 je postal doktor teologije z disertacijo Nauk sv. Cirila in Metoda o cerkvenem prvenstvu.

Po vrnitvi iz Rima je deloval v dušnem pastirstvu in pomagal je pri vzgoji samostanskih poklicev. V vojnih letih je moral kot stiški župnik veliko posredovati, da je pomagal ljudem. 21. septembra 1943 so ga komunisti aretirali skupaj s p. Placidom Grebencem in njegovim rodnim bratom Mavrom. P. Placida so 24. oktobra 1943 pri Grčaricah umorili (zdaj je v procesu za mučence), p. Tomaža in p. Mavra pa so izpustili iz kočevskih zaporov. Januarja 1944 so p. Tomaža poklicali v generalno hišo v Rim, kjer je na univerzi De propaganda fide dve leti predaval cerkveno pravo in duhovno teologijo. V letih 1947-1948 je bil profesor na redovni šoli v samostanu Hauterive v Švici, potem je bil nekaj časa magister novincev v samostanu Stams na Tirolskem, kjer je hudo zbolel. Zdravje se mu je okrepilo, ko je postal župnik (1949-1954) in je bil vsestransko dušnopastirsko dejaven. Vabili so ga v Ljubljano, da bi na Teološki fakulteti nasledil dr. Franca Grivca kot profesor vzhodnega bogoslovja, vendar si ni upal priti. Pri tedanjih oblastnikih je bil slabo zapisan, ker je papežu Piju XII. poročal o preganjanju vere in Cerkve v Sloveniji in Jugoslaviji. Nekaj časa je še predaval na teološki visoki šoli v samostanu Mehrerau v Avstriji. Zadnjih trideset let je bil duhovni voditelj v samostanih cistercijank, nazadnje v samostanu Eschenbach pri Luzernu v Švici. Kot spiritual je vsak dan za sestre maševal, jim imel duhovni nagovor, bil na voljo za spoved ter duhovni pogovor.

Bil je duhovno bogat, trdno zakoreninjen v Bogu. Svoje varovanke je modro vodil k zdravi redovniški duhovnosti. Rad in veliko je molil. Ko je 11. januarja 1987, na praznik Jezusovega krsta, v bolnišnici v Luzernu umrl, so sestre in ljudje, ki so ga poznali, govorili: "Izgubili smo velikega molivca!" Vstajenja čaka v grobnici spiritualov v samostanu cistercijank v Eschenbachu.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2010) 4, str. 14.

30 let škof

Mariborsko-lavantinska škofija ima v seznamu že 59 škofov. Od njene ustanovitve leta 1228 so škofijo vodili v različnih časih in razmerah. Spreminjale so se meje škofije, njen sedež, njen obseg. Kako pomembna je vloga škofa ne le za domačo škofijo, ampak tudi za celotno deželo, kateri pripada, vidimo najbolje prav na zgledu enega največjih škofov mariborsko-lavantinske škofije božjem služabniku Antonu Martinu Slomšku. Njegove odločitve so imele daljnosežne posledice za vse Slovence. Naj omenimo samo nekatere: prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labodski dolini (zdaj v Avstriji) v Maribor, ustanovitev Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe, ustanovitev Bratovščine sv. Cirila in Metoda za zedinjenje kristjanov. - Letos obhaja tridesetletnico svojega škofovskega posvečenja sedanji mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Da bi vam ga lahko predstavili, smo ga obiskali in zaprosili za razgovor.

- Gospod škof, 15. decembra boste obhajali 30-letnico vašega škofovskega posvečenja. To je gotovo visok in redek jubilej. Po letih škofovstva ste najstarejši slovenski škof. Naše bralce bo zanimala vaša življenjska pot.
Doma sem s Pohorja, točneje iz Orlice v župniji Ribnica na Pohorju, kjer sem se rodil 5. oktobra 1903 kmečkim staršem. Imeli smo srednje veliko kmetijo, na kateri sedaj živi brat z družino.

- Koliko otrok vas je bilo v družini?
Bili smo zelo velika družina, v kateri je bilo devet otrok. Dva sta umrla kmalu po rojstvu, v starosti desetih let pa še en brat.

- Ste bili med starejšimi ali med mlajšimi otroki?
Rodil sem se kot drugi. Najstarejši brat Jože se je pripravljal na duhovniški poklic. Bil je že bogoslovec, toda na dan nove maše prijatelja v Rušah (10. julija 1923) je tragično končal v valovih Drave. Po končanem praznovanju so namreč obiskali župnika, ki bi imel eno naslednjih nedelj pridigo nekemu drugemu novomašniku ... Ker je bil le-ta na nekem praznovanju na drugem bregu Drave, so se novomašnik, moj brat in župnik, ki je tisto nedeljo pridigal na novi maši v Rušah; prepeljali k njemu in ostali z njim pozno v noč. Ko so se z brodom vračali prek Drave - z njimi je bil tudi župnik, pri katerem so bili na obisku - se je zaradi narasle vode utrgala vrv in vsi štirje so utonili. Rešil se je samo brodar.

- Vi ste torej 'podedovali' njegov poklic. Ste bili takrat že v bogoslovju?
Ne še, mislim pa, da je to gotovo vplivalo na mojo odločitev. Posebno je bila prizadeta naša mama, ki je dve leti po tem dogodku tudi umrla, lahko bi rekel, da od žalosti.

- Kje ste študirali bogoslovje?
Po maturi leta 1924 sem začel bogoslovje v Mariboru. "Potem ko sem odslužil vojaški rok in opravil še en letnik bogoslovja, me je škof Andrej Karlin poslal študirat v Rim. Najprej sem se malo upiral, ker sem nekaj bolehal, pa me je škof spodbudil, rekoč: »Saj ste vendar pohorska korenina, boste že vzdržali!" Tudi pri zdravniku sem se izgovarjal, ker se pač nisem veselil, da bi po treh letnikih menjal okolje, pa sem se moral pozdraviti kar z domačimi zdravili in iti. V Rimu sem moral začeti skoraj vse znova, ker mariborsko bogoslovje še ni bilo priznano kot teološka fakulteta.

- Kdaj ste imeli potem novo mašo?
Ker se mi je študij tako podaljšal, sem imel novo mašo leta 1932 in sicer kar v Rimu. Navzoči pa so bili vsi člani družine: oče, dva brata, dve sestri in dve teti. Novo mašo sem daroval 1. novembra, posvečen pa sem bil en dan prej, na praznik Kristusa Kralja, ker je bila navada, da so posvečevali duhovnike na ta dan.

- Kje ste potem kaplanovali?
Najprej sem bil krajši čas v domači fari, prva služba pa je bila pri svetem Danijelu v Celju, kjer sem bil dobri dve leti. To sta bili zelo lepi leti, v prijetni družbi duhovnikov, predvsem opata, ki je bil prava dobričina. Tako ste se tudi najbolje vpeljali v duhovniško delo. Da, potem pa so mi brez vsakega vprašanja poslali dekret za premestitev v Maribor, kjer sem opravljal službo prefekta v semenišču, obenem pa tudi začel predavati v bogoslovju (nadomeščal sem profesorja dr. Jeraja, ki je bil težko bolan in ni več zmogel vseh predavanj).

- V Rimu ste tudi doktorirali?
Da, iz dogmatike in filozofije na rimski univerzi Gregoriani. Tudi tista leta v Rimu so bila so bila zelo lepa.

- Med vojno so vas, kot večino štajerskih duhovnikov, Nemci izselili. Kje ste bili?
Najprej, bilo je v četrtek po veliki noči leta 1941, so Nemci odpeljali ravnatelja Osterca, v ponedeljek po beli nedelji pa so prišli tudi po mene. Do 7. julija so nas imeli v mariborski vojašnici, potem so nas odvedli v Rajhenburg - danes Brestanico ob Savi - v trapistovski samostan, od tam so nas poslali na Hrvaško. To je bil velik transport okoli 300 duhovnikov in nekaj laikov. Okrog 70 mlajših duhovnikov so nas obdržali v Zagrebu, drugi pa so morali naprej v Slavonsko Požego, od koder so jih razmeščali naprej po Bosni in po djakovski škofiji. Iz škofije so izselili skoraj vse duhovnike, pustili so samo nekaj starejših.

- Nemci so se dobro zavedali, da bo raznarodovanje Slovencev nemogoče, če jim pustijo duhovnike.
Vedeli so, da so duhovniki stebri slovenstva, ovira germanizaciji, zlasti v večjih krajih, kjer so Nemci prevzeli vse v svoje roke, na primer v Mariboru, čeprav je bila okolica trdno slovenska.

 - Ta problem je aktualen tudi danes, ko se na Koroškem dogaja nekaj podobnega. Slovenski duhovniki so spet največja opora pri ohranjevanju slovenskega jezika . in zavesti in mislim, da to ·njihovo delo naša javnost premalo pozna in priznava. Zelo malo se govori o tem njihovem delu, ki je tako veliko kot delo primorskih duhovnikov med obema vojnama, ko so pod fašistično Italijo ohranjali slovenstvo na Primorskem.
Na Koroškem je okoli 110 slovenskih duhovnikov. Preštevanje bodo bojkotirali (pogovor je · potekal prve dni novembra - op. ur.). Že dejstvo, da je toliko slovenskih duhovnikov na Koroškem, zgovorno priča, da tudi manjšina nekaj pomeni, saj jih je za srednje veliko škofijo.

- Velikega pomena pri ohranjevanju slovenstva na Koroškem je tudi Mohorjeva družba v Celovcu s svojimi izdajami knjig in drugih publikacij. Mohorjevo družbo pa je ustanovil z izredno bistrovidnostjo vaš prednik Slomšek. - Naj se z vprašanjem povrnem v čas po vojni. Kdaj ste se vrnili v Maribor, kjer ste pozneje prevzeli Slomškovo dediščino?
Na Hrvaškem sem ostal do novembra 1945. Takrat mariborsko bogoslovje še ni bilo obnovljeno, ker so mnoge naše profesorje povabili na teološko fakulteto v Ljubljano, da bi ta lahko nadaljevala z delom. Povabilo sem dobil tudi jaz. Na Hrvaškem, kjer so me imeli radi, so me hoteli še obdržati, ko sem bil na župniji Visoko v Zagorju. S tamkajšnjim župnikom sem se odlično razumel, imel pa sem tudi priliko spoznati življenje tamkajšnjih ljudi, predvsem družinsko življenje, ki je bilo prežeto z vero. Vabilo ljubljanske fakultete sem sprejel in odšel sem v Ljubljano predavat sveto pismo stare zaveze, tam pa me je leta 1946 'doletelo' škofovsko imenovanje. Bilo je povsem nepričakovano. Prosil sem za premislek, vendar mi je papeški nuncij pri zvezni vladi v Beogradu nadškof Hurley dejal, da je že vse določeno. Ravno takrat sem študentom pri predavanjih razlagal preroka Izaija. Govoril sem jim o njegovem pozivu na mrtvo stražo, ko je na božje vprašanje: »Koga naj pošljem?« odgovoril: »Pošlji mene.« Tako sem dejal tudi jaz: »Sprejmem odgovorno delo, ker me pošilja Bog.« Bili pa so takrat težki časi.

- Vsak škof si ob posvečenju izbere svoje škofovsko geslo, ki pomeni tudi nekakšen program njegovega življenja. Vi ste si izbrali geslo »Z nami Bog in njegova Mati«. Kako da ste se odločil zanj?
V Izaijevi knjigi, ki sem jo ravno takrat razlagal bogoslovcem, je napoved bodočega Odrešenika Emanuela, ki se je uresničila v Kristusu. Ime Emanuel pomeni „Bog z nami". Prevzel sem njegovo napoved za svoje geslo z dostavkom »in njegova Mati«, ker sem prepričan, da ima v božjih načrtih tudi Marija veliko vlogo.

- Kateri škof je bil pred vami v Mariboru?
Škof Tomažič, ki ga je naslednje leto zadela kap in je bil od takrat težko bolan, vendar je še obhajal zlato mašo. Konec februarja leta 1949 je umrl in takrat sem postal apostolski administrator, leta 1960 pa redni mariborski škof. V začetku je bilo bolj težko, a se je delo in življenje polagoma umirilo, razvijati so se začeli medsebojni stiki in tudi z oblastjo smo našli skupen jezik. To se je pokazalo zlasti leta 1957 pri obnovi mariborske stolnice. Stolnica je bila še iz predvojnih časov brez ometa, ki je bil takrat zaradi obnovitvenih del odstranjen. Škofija je bila brez sredstev, zato sem se obrnil na mariborsko občino s prošnjo, da se zavzame za obnovo oziroma ohranitev največjega mariborskega kulturnega spomenika. Naletel sem na ugoden odziv. Leta 1959 je prineslo nov razveseljiv dogodek za Cerkev na Slovenskem: novo izdajo svetega pisma. Založil ga je mariborski škofijski ordinariat, tehnične posle pa je prevzela Mohorjeva družba v Celju.

- Maribor je, predvsem po zaslugi daljnovidnega Slomška, postal versko središče za štajerski in prekmurski del Slovenije, delno tudi koroški. Po ozemlju je to največja slovenska škofija in tudi vernikov ima največ. To je precejšnje breme za škofa, že ko gre za birmovanje. Koliko župnij in duhovnikov imate?
Župnij je nekaj nad 270, duhovnikov z redovniki vred pa okoli 400. Zadnje čase je bilo ustanovljenih več novih župnij, že samo v mestu Mariboru nekaj.

- Zgrajenih je bilo tudi več cerkva.
V posebno zadovoljstvo nam je bilo, ko smo dobili dovoljenje za gradnjo nove cerkve v industrijskem delu Maribora, v Teznem, kjer je zrasla moderna cerkev sv. Cirila in Metoda. Prav zdaj končujejo novo cerkev v Šoštanju, kjer so bile v tem pogledu težke razmere.

- Vsakoletna birmovanja po župnijah so bila za vas gotovo velik napor.
Vsako leto sem birmoval v približno 50 župnijah, včasih tudi več. To je bil skoraj nadčloveški napor. Ko smo birmovali še v šolskem času in ni bilo take vročine, je še nekako šlo, kasneje pa je bilo vse strnjeno do 15. avgusta. Hvala Bogu, zdaj to delo mnogo olajša naš pomožni škof Grmič, vendar sem kljub temu tudi letos opravil okoli 25 birmovanj.

- Veliko delo, ki ste ga opravili, je bila tudi obnovitev semenišča.
Bivše malo semenišče zdaj služi drugim namenom, dobili pa smo prostor za semenišče pri frančiškanski cerkvi. Leta 1962 smo obhajali stoletnico smrti božjega služabnika Slomška. Semenišče, ki je bilo obnovljeno to leto, smo imenovali po Slomšku, ker je nastalo ob Slomškovem grobu in očitno tudi na njegovo priprošnjo pri Bogu. Z obnovitvijo semenišča je nastal velikanski · preobrat v naši škofiji. Od takrat se je število novih maš vsako leto množilo. Mlajših duhovnikov je toliko, da jih vseh ne poznam več in mi je včasih kar hudo, ko se moram zelo truditi, da bi se koga prav spomnil.

- Obnovili ste tudi bogoslovje.
Bogoslovje v Mariboru je imelo že stoletno tradicijo in je bilo prej nekakšno kulturno središče Štajerske z zelo prizna­nimi profesorji. Bogoslovje, ki je zdaj del teološke fakultete v Ljubljani, je za našo škofijo velika pridobitev. Ravno tako tudi navzočnost bogoslovnih profesorjev, saj njihovo strokov­no mnenje tudi sam večkrat potrebujem.

- Udeležili ste se tudi koncila v Rimu.
V teh tridesetih letih škofov­stva je bilo to 'zame največje doživetje, ki mi je prineslo čisto nove poglede na življenje Cerkve. Udeležil sem se vseh štirih zasedanj, edini od slovenskih škofov. Zasedanja so bila zelo naporna in so zahtevala veliko študija, pravzaprav je bila to kar neka „huda" šola za škofe.

- Škofovska služba je zelo zahtevna in odgovorna, kajti škof mora, po besedah apostola Pavla, skrbeti ne le za lastno škofijo, ampak imeti tudi „skrb za vse Cerkve". Imate veliko pastoralnih skušenj s terena, velika moralna opora pa je tudi to, da ste naslednik škofa Slomška. Svojim vernikom in vsem slovenskim kristjanom pogosto priporočate, naj bi storili vse, da si pri Bogu izprosimo razglasitev Slom­ška za blaženega in svetnika.
To je posebej moja srčna .zadeva, a ne le moja, pač pa cele škofije. Zelo sem bil vesel, da smo škofijski proces za njegovo beatifikacijo zaključili dan pred začetkom koncila v Rimu in sem potem vso dokumentacijo izročil rimski kongregaciji za zadeve svetnikov, da je stekel proces tudi tam. To pa je seveda dolga pot in potrebno je, da se ljudje z zaupanjem obračajo k Slomšku. Veliko je že bilo uslišanj, potrebnih pa jih je še več. Potrebno je tudi veliko znanstvenega dela o njem in o tistem času, kar je ob neurejenih arhivih in spremenjenih državnih mejah (prej je bila vse Avstro­Ogrska) zelo težko delo.

- Gospod škof, povedali ste nam veliko lepih stvari. Omenim naj samo še nekaj: vi ste pobudnik dialoga s protestanti, ki jih je največ v vaši škofiji (v Prekmurju). V tem ste naslednik Slomška, ki se je že v svojem  času trudil za ekumenizem.  Prav zaradi tega so vas  jugoslovanski škofje izvolili  za predsednika Sveta za  ekumenizem pri Jugoslovanski škofovski konferenci.
Res je, s tem delom je začel  že Slomšek s svojo Bratovščino  sv. Cirila in Metoda. Vodstvo  ekumenske komisije, ki so mi jo  škofje zaupali pred nekaj leti,  sem zato z veseljem sprejel. Vse,  kar se na tem področju stori, pa  ni moja zasluga. Temu delu se z  vsem srcem posveča profesor  Stanko Janežič in drugi. Dosežen je bil velik napredek v  zbližanju med katoličani (tudi  hrvaškimi) in pravoslavnimi, kar  se je pokazalo predvsem letos na  ekumenskem simpoziju v Lovranu, kjer je bilo sodelovanje res  na višku. Vsakega takega 'prebitega lesu' sem res tudi osebno  vesel. Sad ekumenskih prizadevanj je tudi ekumenska izdaja  svetega pisma, ki je izšla v eni  sami knjigi predlanskim ( 1974).  Že ob koncilu sem se o tej  zamisli pogovarja s pokojnim  kardinalom Beom. Slovenski katoličani in protestanti so s  skupnimi napori pripravili besedilo svetega pisma, založila ga je  Britanska biblična družba, tiskala pa ga je tiskarna Dela v Ljubljani.

- Če se ozrete na delo, ki ste ga opravili v teh tridesetih letih, je očitno, da je Bog obilno blagoslovil vašo pripravljenost v tistih težkih povojnih letih, da prevzamete breme in odgovornost tako težke službe. Ob tem jubileju vam čestitamo in vam želimo trdnega zdravja.
Bog plačaj za dobre želje. Res, v teh tridesetih letih se je izkazalo, da bojazen, ki me je navdajala leta 1946 ob škofovskem imenovanju, ni bila utemeljena. V polni meri se je uresničevalo geslo, ki sem ga takrat izbral: »Z nami Bog in njegova Mati!«

BOLE, Franc. dr. Maksimilijan Držečnik 30 let škof. (Gost meseca). Ognjišče, 1976, leto 12, št. 12, str. 7-10.

LETA 1779 UMRL ŠTEFAN KUZMIČ

EV. PASTOR, učitelj, PISATELJ, prevajalec (* okoli 1723)

Luč sveta je zagledal v Strukovcih, šolal se je v Radgoni in Kančevcih in si pridobil osnovno znanje maternega jezika. Ob pomoči verske skupnosti se je na Madžarskem in na Slovaškem pripravil na poklic evangeličanskega pastorja, kjer je pridobil vsestransko izobrazbo. Leta 1755 je postal pastor v Šurdu. Deloval je tudi kot pisatelj in prevedel je Novi zakon, poleg pesmarice glavno knjigo v ravensko-goričanskem govoru. Njegove knjige v razumljivi materinščini so bile podlaga za rast slovenstva na Ogrskem.

LETA 1825 UMRL ANDREJ ŠUSTER DRABOSNJAK

PESNIK IN LJUDSKI DRAMATIK – BUKOVNIK (*1788)

Najpomembnejši koroški bukovnik, kakor so tam imenovali redke pismene ljudi, ki so se ukvarjali z zapisovanjem živega jezika, je koroški kmet, pesnik in ljudski dramatik Andrej Šuster, po domače Zvrhnji Drabosnjak iz Drabosinj ob Vrbskem jezeru. Pisal je pesmi, ki jih je "iz zemlje oral" (Oton Župančič). Najbolj znan je po svojih igrah verskega značaja. Največkrat uprizarjajo njegovo Pasijonsko igro (1818), znani pa sta še drami Igra o izgubljenem sinu in Pastirska (božična) igra.

... več o njem preberite v obletnici meseca 12_1995

LETA 1858 ROJEN GIACOMO PUCCINI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ († 1924)

Naslednik Giuseppeja Verdija (1813-1901), enega največjih opernih skladateljev v zgodovini, je bil Giacomo Puccini. Ob njegovem imenu se brž domislimo njegovih oper La Boheme, Madame Butterfly in Tosca, ki so nepogrešljive na svetovnih opernih odrih. Ena njegovih odlik je, da je znal glasbi dati dramatičnost in z njo ustvarjati prepričljivo vzdušje.

LETA 1884 ROJEN JOSIP MAL

ZGODOVINAR, PISEC ZGODOVINE SLOVENSKEGA NARODA († 1978)

Naročniki knjig Slomškove Družbe-sv. Mohorja, najstarejše slovenske knjižne založbe, so radi prebirali Zgodovino slovenskega naroda, ki jim jo je v šestih zvezkih (1910-1916) pripovedoval dr. Josip Gruden. Ko je Gruden leta 1922 umrl, je njegovo delo zelo uspešno nadaljeval zgodovinar dr. Josip Mal, rojen 22. decembra 1884 v Ljubljani.

LETA 1891 UMRL ANTON TOŽBAR ŠPIK

KMET, GORSKI VODNIK (* 1835)

Trentar Anton Tožbar - Špikov je že v svojih mladostniških letih veljal za neustrašenega lovca, še bolj pa je njegovo ime postalo slavno po boju z medvedom 25. aprila 1871. Tožbar ga je smrtno zadel, toda preden je medved poginil, je lovcu s šapo odtrgal spodnjo čeljust in jezik. Po tej tragični nesreči je živel še dvajset let. Ko je leta 1877 prišel v Trento Tržačan Julius Kugy, je postal njegov prvi vodnik na vseh pohodih.

LETA 1892 ROJEN HERMAN POTOČNIK - NOORDUNG

RAKETNI INŽENIR in STROKOVNJAK ZA RAKETN0 TEHNIKO († 1929)

Pred prvo svetovno vojno je končal vojaško akademijo, se boril na frointrah v Galiciji, Srbiji, v Bosni in ob Soči. Po vojni so ga zaradi tuberkuloze upokojili. Nadaljeval je študij in na dunajski visoki tehniški šoli diplomiral kot specialist za raketno tehniko. Pod psevdonimom Herman Nordung je leta 1921 v Berlinu izdal knjigo Problem vožnje po vesolju. V njej je natančnoi opisal vesoljsko postajo v geostacionarni orbiti. Herman Potočnik velja za enbega utemeljiteljev vesoljske tehnike in njegove daljnovidne napovedi so potrdili tudi kasnejši dosežki vesoljske tehnike. Žal je umrl star komaj 37 let.

LETA 1902 ROJEN JANEZ HLADNIK

DUHOVNIK, MISIJONAR IN ORGANIZATOR († 1965)

"Ljubil je svoj narod, iz katerega je izšel. Svojim rojakom, ki so izgubili domovino, je postal krušni oče. Po njegovem posredovanju je nad 8.000 Slovencev dobilo upanje, delo in dom med argentinskim ljudstvom. Da bi jim pomagal, se je spoprijel z njih revščino in se boril proti nerazumevanju in preziru, ki so ga bili od nekaterih spočetka deležni." Tako je o Janezu Hladniku, apostolu slovenskih izseljencev v Argentini, zapisal urednik njegovih spominov z naslovom Od Triglava do Andov. Tega moža z velikim očetovskim srcem se spominjamo ob obletnici smrti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 12_2002

LETA 1923 ROJENA ŠTEFKA DROLC

IGRALKA IN PEDAGOGINJA († 2018)

Zibelka ji je tekla na Ponikvi pri Grobelnem, otroška leta je preživela v Šentjurju pri Celju in na Ravnah na Koroškem. Njeno šolanje na klasični gimnaziji v Mariboru je prekinila druga svetovna vojna. Na odrih je nastopala že v dijaških letih. Po vojni je postala članica mariborskega gledališča, nekaj let je bila v Trstu. Od leta 1960 do 1990 je bila zaposlena v ljubljanski Drami. Leta 1982 je sprejela poučevanje umetniške besede na AGRFT. Odigrala je vodilne vloge v klasičnih in sodobnih gledaliških delih ter vidne vloge v filmih.

LETA 1926 ROJEN ŠTEFAN STEINER

SLOVENSKI MORALNI TEOLOG IN PESNIK († 1981)

Rodil se je leta 1926 v Beltincih, prekmurski župniji, kjer je bila v njegovih časih skoraj vsako leto nova maša. Štefan se je po svoji novi maši leta 1953 poglabljal v študij moralne teologije v Rimu in bil od leta 1965 do prezgodnje smrti profesor te bogoslovne vede na Teološki fakulteti v Ljubljani. Dvakrat je bil izvoljen za dekana. V svojih učbenikih Človekov poklic v Kristusu in Človeško življenje v ljubezni Kristusovi je moralno teologijo v duhu koncila gradil na temelju Kristusovih blagrov. Oznanjal jo je z govorjeno in pisano besedo.

LETA 1948 PAPEŽ PIJ XII.

UVEDE NA RADIU VATIKAN REDNE ODDAJE V SLOVENSKEM JEZIKU

K temu je papeža spodbudil p. Anton Prešeren, asistent jezuitskega generala za slovanske province v Rimu, ki mu je predlagal, naj uvede na Radiu Vatikan oddaje v jezikih narodov, ki so po vojni padli pod diktaturo Sovjetske zveze in drugih komunističnih režimov. Med njimi je bila tudi komunistična Jugoslavija in za Cerkev in kristjane pri nas so se začeli časi zatiranja in preganjanja. Papež je prisluhnil tem krajevnim Cerkvam in tako so v tem času nastali številni  nacionalni programi. Vesoljna Cerkjev je s tem pokazala tem ljudem svojo bližino in ponudila duhovno pomoč.
Slovenski jezik se je prek valov Radia Vatikan prvič slišal leta 1934, ko je, takratni bogoslovec in študent Papeškega zavoda Germanika, pozneje pa mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik prebral velikonočno voščilo.
Od začetka so bile oddaje v slovenščini dvakrat na teden, nato trikrat, štirikrat, od februarja 1969 pa vsak dan po petnajst minut, od božioča 1999 pa dvajset minut. Ko je bil urednik p. Leskovec, je bila slovenska oddaja Radia Vatikan stalno ob 19. uri. Danes pa jo lahko preko valov Radia Ognjišče spremljamo ob 20. uri.

Radio Vatikan je bil ustanovljen pred 78 leti na pobudo papeža Pija XI. Prvič je oddajal 12. februarja 1931. Njegova posebnost je, da ni samo radio tamkajšnje Cerkve, temveč tudi radio vseh krajevnih Cerkva, ki so zastopane prek svojih nacionalnih programov. Eden od njih je tudi Slovenski program, ki je z leti poročanju o dogajanjih, povezanih s papežem in življenjem Cerkve po svetu, dodal tudi novice iz življenja Cerkve na Slovenskem in s tem izpolnil svojo posebno vlogo.

LETA 1966 UMRLA MIRA PREGELJ

SLIKARKA IN GRAFIČARKA (* 1905)

Študij je z diplomo končala na slikarski akademiji v Zagrebu, in kot svobodna umetnica in članica slikarske skupine Četrta generacija živela v rodni Litiji. Slikala je po vzoru francoskih slikarjev, predvsem pokrajine, tihožitja, figure v krajini ali prostoru, baletne prizore, živali ... Slikala je v olju, temperi in akvarelu ... v grafiki se je ukvarjala z lesorezom in linorezom.

LETA 1974 UMRL JOŽEF KRAMAR - CRAMARO

BENEŠKI DUHOVNIK, NARODNI IN KULTURNI BUDITELJ (* 1897)

Rodil se je leta 1897 v Platišču v Benečiji, leta 1923 je postal duhovnik in služboval po raznih krajih, povsod se je neustrašeno boril za pravico svojih rojakov, da častijo Boga v maternem jeziku. Deset let je bil vikar v Osojanih, kjer je vzljubil rezijanske vernike, občudoval njihovo govorico in sklenil, da jim v spomin zapusti poljudno veroučno knjigo. Leta 1927 je v Gorici izšel rezijanski katekizem z naslovom To kristjansko učilo po rozanskeh. Bevkov Čedermac, ki pogumno nastopa pred škofom in prefektom v Vidmu, je Jožef Kramar.

LETA 1981 UMRL PRIMOŽ KOZAK

DRAMATIK, ESEJIST (* 1929)

Dramatik in esejist Primož Kozak je bil po diplomi na Akademiji za igralsko umetnost in Filozofski fakulteti med vplivnimi osebnostmi javnega življenja. Sodeloval je pri vseh ključnih kulturnih revijah povojnega časa. V času od 1958 do 1969 je napisal štiri dramska besedila, ki predstavljajo enega od vrhuncev povojnega gledališkega pisanja na Slovenskem: Dialogi (19958), Afera (1961), Kongres (1968) in Legenda o svetem Che (1969). Tematsko se usmerjajo k revoluciji v njenih različnih pojavnih podobah.

LETA 1989 UMRL SAMUEL BECKETT

IRSKI PISATELJ IN DRAMATIK (* 1906)

Irski pisatelj dramatik Samuel Beckett, rojen v Dublinu, si je leta 1937 za domovino izbral Francijo. Pisal je v angleškem in francoskem jeziku. Leta 1969 je za svoje delo prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Njegovi romani, ki sodijo med važna dela modernega romanopisja, izražajo pesimizem, nesmisel bivanja. Najbolj pa je znana njegova drama Čakajoč na Godota (1953), v kateri ni skoraj nobene zgodbe, liki so abstraktni, preveva jih črn humor.

pripravlja: Marko Čuk

*14. januar 1913, Dolsko pri Ljubljani, Slovenija, † 11. oktober 1990, Luodong, Tajvan

"Prišel sem dajati, ne jemati!"

"Lepo prosim in rotim - nobenega procesa za kanonizacijo po smrti ... za to so potrebni čudeži, a jih ne bo," je dr. Janez Janež avgusta 1970 v šali pisal misijonskemu dobrotniku Ladislavu Lenč­ku. Pa verjetno čudeži bodo, kot je en sam čudež bilo že njegovo življenje. Podarjeno mu je bilo 14. januarja 1913 v Dolskem pri Ljubljani. Globoko verna mati Ana je v srca svojih otrok prelila ljubezen do Boga. Srčno je upala, da bo Janezek, ki je tako lepo stregel pri maši, nekoč stal pri oltarju kot mašnik. Po štirih razredih osnovne šole v Dolskem je postal za osem let dijak: naj­prej v Škofovih zavodih v Šentvidu, zatem pa na klasični gimnazi­ji v Ljubljani. Bil je resen fant in marsikdo je pomislil, da bo po maturi šel v bogoslovje. Sam pa je mislil drugače. Prijatelju Janezu Oražmu, kasnejšemu ravnatelju ljubljanskega bogoslovnega semenišča, je zaupal: "Vi boste zdravili duše, jaz pa telesa." Od­ločil se je za študij medicine. "Mater je hudo zabolelo, ko sem prinesel papirje za vpis na univerzo, da jih podpiše. Tri dni ni nič jedla, samo jokala je in se žalostila." Medicino je začel štu­dirati leta 1931 v Ljubljani, nadaljeval pa v Zagrebu. 28. maja 1937 je dosegel naslov doktorja na medicinski fakulteti graške univerze, potem pa se je na Dunaju specializiral za transfuzijo. Leta 1938 je dobil službo na kirurškem oddelku Ljubljanske javne bolnišnice. "Ko je prišla vojna, so me potrebovali vsi tisti, ki so se borili, in pomagal sem vsakemu, kdorkoli me je prosil." Maja 1945 je po zanesljivih kanalih zvedel, da je na seznamu za likvi­dacijo, zato se je umaknil čez Karavanke. Ko je videl, da Angleži izročajo begunce, domobrance in druge, v roke partizanom, se je skril v njivo rži in si tako rešil življenje. To je bilo 28. maja 1945, na osmo obletnico njegove doktorske diplome. "Takrat sem ob­ljubil ostanek življenja dati bolnim, predvsem tistim, ki si ne morejo privoščiti kirurgov."

Odšel je v Rim, kjer je srečal znamenitega slovenskega misijo­narja Jožefa Kereca, apostolskega administratorja škofije Čaotung na južnem Kitajskem. V svojem misijonu je imel bolnišnico in slo­venske bolničarke, iskal pa je zdravnika. Dr. Janez Janež je brez oklevanja rekel "da". Najprej je odšel v Argentino, kjer se je pripravil na svoje misijonsko poslanstvo, ki ga je nastopil 23. maja 1948. V Čaotungu je deloval štiri leta (1948-1952). Spreje­mal je vse brez razlike. "Ne vprašam te, kdo si in kaj si, komu­nist ali kaj, povej mi, kje te boli, da ti bom pomagal." Spomladi 1952 je bil iz Kitajske, ki se je "rdeče pobarvala", izgnan. Prek Hongkonga je 15. junija 1952 prišel na otok Tajvan.

Ustavil se je v ribiškem mestecu Lotung, kjer so imeli itali­janski redovniki kamilijanci bolnišnico. Dr. Janež je v njej usta­novil kirurški oddelek, ki se je naglo širil in v katerem je opra­vil neverjetno visoko število uspešnih operacij. Kmalu je začela rasti nova, moderna bolnišnica, ki je leta 1986 imela 600 postelj. Urnik dr. Janeža je bil preprost: 24 ur na dan in 365 dni v letu v bolnišnici pri bolnikih. Bil je silno zahteven do bolniškega osebja in zelo dobrohoten do bolnikov. Leta 1990 so odprli novo, enajstnadstropno bolnišnico, v kateri pa dr. Janež ni več delal. Umrl je 11. oktobra 1990. Še mesec in pol pred smrtjo je operi­ral. Če bi hotel, bi dr. Janez Janež lahko postal milijonar, ven­dar je odločno vztrajal pri svojem življenjskem geslu: "Prišel sem dajati, ne jemati!"

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2000) 12, str. 58.

* 3. februar 1758, Zgornja Šiška pri Ljubljani, † 8. januar 1819, Ljubljana

Bil je prvorojenec od šesterih otrok očeta Jožefa in matere Jere roj. Pance. Devet let star je "pustil igre, luže in drsanja na jamenskih mlakah" in šel rade volje v šolo, ker so mu obljubili, da jo lahko pusti, če mu ne bo šlo. Stric frančiškan p. Marcel ga je vzel v Novo mesto, kjer se je pripravljal za srednjo šolo. V tem času se je seznanil z o. Markom Pohlinom in pod njegovim vplivom začel pesniti. Toda pesmi so bile povečini zanič. "Le če je zajel snov iz lastne šegavosti ali iz življenja svojega naroda, mu je misel sama ustvarila obliko, preprosto sicer, a umetniško skladno" (Ivan Grafenauer). Po končani šesti šoli ga je oče prisilil k študiju bogoslovja. Valentin je iz kljubovalnosti vstopil k frančiškanom, kjer je po slovesnih zaobljubah postal pater Marcelijan. Novo mašo je pel leta 1782 in nato bil dve leti pridigar v Ljubljani.

Samostansko življenje njegovi živahni naravi ni prijalo, zato je bil prav vesel, ko ga leta 1784 ljubljanski škof Herberstein "vun pošle duše past".

Eno leto je bil v Sori, tri leta na Bledu, štiri leta v Ribnici; leta 1793 je na lastno prošnjo šel v bohinjski Koprivnik. Tam je prišel v stik z baronom Žigom Zoisom, ko je obiskal svoje plavže. Zois je Vodnika kmalu pridobil za literarno delo. Odkril mu je načrt, da bi se ljudstvo začelo izobraževati s pomočjo pratike, ki naj bi prinašala nekaj poučnih sestavkov pa tudi kakšno pesem. Uredniško delo naj bi prevzel Vodnik. Izšli so trije letniki Velike pratike (1795-1797), zanje je Vodnik zložil vrsto pesmi, od katerih je najbolj znana Dramilo mojim rojakom.

Za pratike je napisal tudi nekaj proznih sestavkov (Popisovanje Krajnske dežele, Hišna opravila za vsak mesec, Podvučenje od rajtanja). Ko je Velika pratika omagala, jo je nasledila Mala pratika, ki je začela izhajati leta 1798 in se je ohranila vsaj do leta 1806. Zois je dosegel, da je Vodnik leta 1796 dobil službo kaplana pri sv. Jakobu v Ljubljani. Baronu se je porodila misel na slovenski časnik in po novem letu 1797 je izšel naš prvi časnik Lublanske Novice. Vodnik je bil tri leta (1797-1799) njihov urednik in edini pisatelj. Novice so v drobcih prinašale tudi njegov pomemben spis Povedanje od slovenskega jezika.

Novice so postale izvrstna šola za naš knjižni jezik, za katerega dvig ima Vodnik velike zasluge. Uveljavil se je tudi kot šolnik; leta 1798 je opravil skušnjo in bil imenovan za profesorja na ljubljanski gimnaziji; leta 1808 je postal strokovni učitelj za zgodovino in zemljepis, neobvezno je učil tudi italijanščino, ki se je je naučil sam, kakor tudi francoščine. Pod Napoleonovo Ilirijo je postal ravnatelj gimnazije in šolski nadzornik. Zelo všeč mu je bilo, da so Francozi odprli slovenščini pot v šole.

Svoje navdušenje je izrazil v pesmi Ilirija oživljenja, s katero se je zameril avstrijskih oblastem. Pod Francozi je pisal šolske učbenike: sestavil jih je sedem, izšlo jih je le pet, med njimi tudi Pismenost ali gramatika za prve šole (1811), ki je "za tiste čase odlična in izvirna šolska slovnica" (A. Gspan). Ko je po Napoleonovem padcu (1814) pri nas zavladala Avstrija, so Vodnika zaradi njegovega prijateljstva do Francozov kazensko upokojili. Zaman je bil njegov trud, da bi se opral in da bi dobil stolico za zgodovino ali za slovenščino na liceju. Vplivni zaščitniki (Zois) so dosegli, da je smel kot začasni učitelj poučevati latinščino in grščino. V zadnjih letih je spisal še nekaj pesmi od katerih je najzrelejša Moj spominek, ki izraža zavest, da je kot pesnik dovršil svojo nalogo. Umrl je za kapjo 8. januarja 1819.

Pesniške in pisateljske darove Valentina Vodnika, frančiškanskega redovnika in nato škofijskega duhovnika, je odkril baron Žiga Zois. On je dal pobudo za prvi slovenski časnik Lublanske Novice. Prva številka je izšla po novem letu 1797, Valentin Vodnike je bil tri leta njihov urednik in edini pisatelj.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1998) 2, str. 20.

* 27. oktober 1883, Most na Soči, † 30. januar 1960, Ljubljana

"Rodil se je 27. oktobra 1883 na Tolminskem pri Sv. Luciji na Mostu pri Lovrču, štev. 25, iz zelo revnih staršev, ki so mu umrli še zelo mlademu," je o sebi zapisal Ivan Pregelj v Gledališkem listu ob uprizoritvi njegove igre Azazel v Ljubljani (1923). Oče Mohor je bil po poklicu krojač, doma iz bližnjih Modrejc, mati je bila Marija Kovačič. Ivan je bil njun prvorojenec, kasneje je dobil še dva brata: Petra (1886) in Frančiška (1889). Mati je umrla, ko Ivanu še ni bilo osem let, dobrega pol leta zatem je izgubil tudi očeta. Ko je bil star deset let, je odšel v večnost ded 'Lovrč'. Potem je deset let skrbela zanj "mati njegove matere", Ana roj. Carli. Že tedaj je bil njegov drugi oče svetolucijski župnik Josip Fabijan, ki se je koj po smrti staršev zavzel za siroto. Ivan je bil poslej več v župnišču kot pa doma. 'Dobrotvor' župnik Fabijan ga je poslal (1892) v goriške šole, odprl mu je svojo bogato knjižnico in ga podpiral vse do svoje nesrečne smrti (1916). Po dveh letih pripravnice v Alojzijevišču je Pregelj obiskoval gimnazijo. Leta 1903 je maturiral, jeseni je vstopil v bogoslovno semenišče, kjer je ostal le tri mesece. Začasno se je zaposlil kot pisar pri advokatu Franku.

Oktobra 1904 je s Fabijanovo pomočjo odšel na Dunaj študirat slavistiko in germanistiko. Leta 1908 je dosegel doktorat z razpravo o ljubljanskem baročnem pridigarju kapucinu p. Rogeriju, ki ga je uvedla v bogoslovno snov, v njegovih kasnejših spisih tako priljubljeno. Bil je dejaven v akademskem društvu Danica. Že kot študent (1906) se je poročil s Frančiško Peršičevo iz Vižmarij. Imela sta petero otrok: prvi je bil Bogomir, ki je postal profesor na pedagoški akademiji, druga je bila Nataša, pravnica, Marij, tretji je bil priznan akademski slikar, četrti, Vasko, očetov ljubljenec, je umrl štirileten, najmlajša Lija (Bazilija), zdravnica specialistka za duševne bolezni, je ob stoletnici očetovega rojstva (1983) izdala knjigo Moj oče s prisrčnimi spomini nanj. Kot oče je znal biti Pregelj silno razigran, kakor je kot profesor in človek veljal za posebneža. Postaje Pregljeve profesorske službe so: Gorica (1909-10), Pazin (1910-11), Idrija (1911-12), Kranj (1912-1924) in Ljubljana (1924-1938). Ko mu je bilo 55 let, ga je zadela kap in moral se je odpovedati poučevanju. Leta 1946 je bil upokojen. Trpljenja, ki se je zadnja leta stopnjevalo, ga je odrešila božja dekla smrt 30. januarja 1960. Na nagrobniku na draveljskem pokopališču, ki ga je izdelal sin Marij, je napis 'Bog je videl in sprejel', vzet iz njegovega romana Magister Anton.

Ivan Pregelj je začel pesniti že v dijaških letih; pesmi je objavljal pod psevdonimi Ivo Zoran, Ivan Mohorov, B. Petrič. Pisal je tudi drame, največji pa je bil kot pripovednik. O sebi je zapisal: "Oblikovali so me Tolminska, dobrotniki, knjige in Previdnost." Ljubil je dolge sprehode v naravo, kjer je veliko razmišljal o skrivnostnih globinah človeka in o zapletenosti sveta ter to izpovedoval v svojih delih, ki so dragocen prispevek v zakladnico slovenske kulture, pa doslej vse premalo poznan in cenjen.

obletnica meseca 10_1993

* 2. februar 1892, Ajdovščina, Šturje, † 7. januar 1946, Davča

Luč sveta je Filip Terčelj zagledal 2. februarja 1892 v Grivčah, vasici nad Šturjami. Nadarjenega Lipčeta so po končani osnovni šoli poslali v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je končal klasično gimnazijo (1913). Nato je v Ljubljani študiral bogoslovje in bil 8. januarja 1917 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel kar v Ljubljani, ker je doma bila mama na smrt bolna. Po štirih letih kaplanske službe v Škofji Loki so mu predstojniki svetovali nadaljnji študij. V Kölnu je študiral na sociopedagoški fakulteti in dosegel naslov profesorja (magistra) teologije, zatem se je izpopolnjeval še na študijskih tečajih o načinu vodenja prosvetnega dela (po Kolpingovi metodi) v München-Gladbachu. Iz Nemčije je šel v Gorico, kjer je razvil vsestransko dejavnost kot prosvetni organizator, katehet in voditelj dijaške mladine. Sistematično je organiziral prosvetno delo na Goriškem. Prosvetna zveza, ki jo je pomagal ustanoviti in je bil njen tajnik, je leta 1925 vključevala 162 prosvetnih društev po primorskih vaseh.

Zanje je Terčelj izdajal in povečini tudi sam pisal mesečnik Naš čolnič (1922-1928). Bil je tudi v odboru Goriške Mohorjeve družbe, pri kateri je 1927 izdal knjigo Za domačim ognjiščem. Ta 'vzgojna čitanka' poudarja načelo, da se mora narod za svoj narodni in verski obstoj naslanjati predvsem na družino. Leta 1932 je pri GMD izšel njegov katekizem za najmlajše z naslovom Mati uči otroka moliti, ki je bil za tiste čase zelo moderen. S skladateljema Jožkom Bratužem in Vinkom Vodopivcem je sodeloval pri izdaji Mohorjevih cerkvenih pesmaric: zanje je pisal liturgične uvode in številna besedila uglasbenih pesmi (Božji spevi imajo 48 njegovih besedil, Gospodov dan 41, Zdrava Marija 25; njegove so npr. O srečni dom nad zvezdami, Mir božji objema doline, gore, Presvete rane Jezusa). Pri GMD je izšla še njegova zbirka črtic Ogorki (1935) in povest Vozniki (1940). S članki, pesmimi in črticami je sodeloval v koledarjih GMD in v mesečniku Družina.

Marljivi Terčelj je bil trn v peti fašistom. 30. decembra 1931 so ga aretirali, ga z mučnimi zasliševanji v goriških in koprskih zaporih hoteli živčno zlomiti, potem pa ga obsodili na pet let konfinacije ('zaradi delovanja med mladino') v Campobasso (srednja Italija). Po enem letu trpljenja se je smel vrniti domov, predstojniki pa mu niso  smeli dati službe v slovenskem delu škofije. Dve leti je doma v Grivčah zaman čakal na duhovniško delo. Ko je zvedel, da ga nameravajo fašisti spet aretirati, se je umaknil v Jugoslavijo, čeprav je to storil zelo nerad. Bil je profesor verouka na II. državni gimnaziji v Ljubljani in hišni duhovnik v umobolnici.

Zbiral je dijaško mladino ter prirejal glasbene in gledališke predstave, za katere je večkrat sam napisal besedilo in glasbo. Ljubljansko okolje ga ni sprejelo, srce ga je vleklo med domače ljudi na Primorsko. Po koncu vojne so ga - kot prej fašisti - preganjali še komunisti. Tri mesece je bil v zaporu; ostal je brez službe in brez strehe, zato je odšel k prijatelju Francu Krašni, župniku v Sorici, in mu pomagal pri delu. Ni slutil, da bosta prav kmalu povezana v mučeniški smrti.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1992) 2, str. 24.

Molitev za poveličanje božjega služabnika, mučenca Filipa Terčelja

Vsemogočni Bog, zahvaljujemo se ti za življenje Filipa Terčelja, ki si je kot duhovnik v moči vere prizadeval za krščansko vzgojo, socialno zavest in narodno kulturo. Poveličaj ga, da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet med svetnike. Na priprošnjo Filipa Terčelja nam pomagaj, da si bomo na vseh področjih življenja zavzeto prizadevali za skupno dobro in bomo po njegovem zgledu tudi v težkih trenutkih zvesti evangeliju. Prosimo te za pravičnost, odpuščanje, spravo in mir v našem narodu. Naš odnos do pripadnikov drugih narodov, kultur in verstev naj temelji na spoštovanju in ljubezni. Poživi nam vero, nebeški Gospod, obvaruj nas greha, obvaruj zablod. Naj bomo narod Jezusov. Vodi nas v nebeški raj, kjer bomo srečni vekomaj.

* 23. januar 1872, Ljubljana, † 7. januar 1957, Ljubljana

'Beli dan' je zagledal 23. januarja v ljubljanskem Gradišču, kjer je živela družina mizarja Plečnika, po rodu iz Hotedršice: Jože je bil tretji sin - starejša od njega sta bila Andrej in Janez - za njim pa je prišla še sestra Marija. Marljivi oče je želel, naj vsi trije sinovi študirajo. Andrej je postal duhovnik in Janez zdravnik, Jože pa ni kazal veselja do šole. Mikalo ga je risanje in oče mu je priskrbel učitelja: prijatelja slikarja Ferda Vesela. Jože je blestel kot spreten risar na obrtni šoli v Gradcu, kar mu je odprlo pot v risalnico nekega izdelovalca umetnega pohištva na Dunaju. Po ogledu razstave sodobne arhitekture je zaprosil za sprejem na umetniško akademijo, kjer je predaval tudi arhitekt Otto Wagner, prenovitelj dunajske arhitekture ob koncu 19. stol. Bil je sprejet in kmalu je postal Wagnerjev najljubši učenec in sodelavec: profesor mu je zaupal izdelavo zahtevnih načrtov. Za svoje delo je Plečnik prejel 'rimsko nagrado': brezplačno študijsko potovanje po Italiji in Franciji (1899), kjer se je seznanil z antiko in renesanso. Ko se je vrnil na Dunaj, je dve leti še ostal pri Wagnerju, nato pa odprl svojo lastno delavnico. Tam je izrisal načrte za znamenito Zacherlovo hišo (nasprotniki so jo posmehovalno imenovali 'kranjska kostanjarska peč').

Ob srečanju s p. Wilibrordom Verkadejem, redovnikom iz benediktinske opatije Beuron, holandskih slikar jem-spreobrnjencem, se je izoblikoval njegov odnos do cerkvene umetnosti. Trikrat je bil izbran za Wagnerjevega naslednika na dunajski univerzi, a vsakič so nemškurji to imenovanje preprečili. Leta 1911 je odšel v Prago za profesorja dekorativne arhitekture. Tako se konča Plečnikovo 'dunajsko obdobje' in se prične 'praško' (1911-1920), ko se je njegov duh obogatil z navdihi slovanske ljudske umetnosti. - Praški dobi je sledila najdaljša in najbolj plodovita ljubljanska doba (1920-1956). V Ljubljani se je Plečnik izkazal predvsem kot mestni graditelj - urbanist. Po njegovih načrtih je nastajala Plečnikova Ljubljana, ki se je pričenjala od njegove skromne hiše za trnovsko cerkvijo: trnovski most, Križanke, Narodna in univerzitetna knjižnica, Kongresni trg, nabrežje Ljubljanice in mostovi (Čevljarski, Tromostovje), tržnice, Tivoli, cerkve (sv. Frančišek v Šiški, sv. Ciril in Metod za Bežigradom, sv. Jernej v Šiški, sv. Mihael na Barju, Žale. Delal je skoraj do zadnjega. Plačila ni maral. Eno njegovih zadnjih del je bil načrt za tabernakelj župnijske cerkve v Komendi. Ko ga je župnik Viktorijan Demšar vprašal za račun, je Plečnik kar malo nejevoljen odvrnil: »Nikar me ne žalite! Meni je Bog dal talente in moram mu vračati.« Potem ko je lepo pospravil delovno mizo v svojem domu na Mirju, je 7. januarja 1957 odšel v večni mir in lepoto.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1992) 1, str. 24.