LETA 1779 UMRL ŠTEFAN KUZMIČ

EV. PASTOR, učitelj, PISATELJ, prevajalec (* okoli 1723)

Luč sveta je zagledal v Strukovcih, šolal se je v Radgoni in Kančevcih in si pridobil osnovno znanje maternega jezika. Ob pomoči verske skupnosti se je na Madžarskem in na Slovaškem pripravil na poklic evangeličanskega pastorja, kjer je pridobil vsestransko izobrazbo. Leta 1755 je postal pastor v Šurdu. Deloval je tudi kot pisatelj in prevedel je Novi zakon, poleg pesmarice glavno knjigo v ravensko-goričanskem govoru. Njegove knjige v razumljivi materinščini so bile podlaga za rast slovenstva na Ogrskem.

LETA 1825 UMRL ANDREJ ŠUSTER DRABOSNJAK

PESNIK IN LJUDSKI DRAMATIK – BUKOVNIK (*1788)

Najpomembnejši koroški bukovnik, kakor so tam imenovali redke pismene ljudi, ki so se ukvarjali z zapisovanjem živega jezika, je koroški kmet, pesnik in ljudski dramatik Andrej Šuster, po domače Zvrhnji Drabosnjak iz Drabosinj ob Vrbskem jezeru. Pisal je pesmi, ki jih je "iz zemlje oral" (Oton Župančič). Najbolj znan je po svojih igrah verskega značaja. Največkrat uprizarjajo njegovo Pasijonsko igro (1818), znani pa sta še drami Igra o izgubljenem sinu in Pastirska (božična) igra.

... več o njem preberite v obletnici meseca 12_1995

LETA 1858 ROJEN GIACOMO PUCCINI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ († 1924)

Naslednik Giuseppeja Verdija (1813-1901), enega največjih opernih skladateljev v zgodovini, je bil Giacomo Puccini. Ob njegovem imenu se brž domislimo njegovih oper La Boheme, Madame Butterfly in Tosca, ki so nepogrešljive na svetovnih opernih odrih. Ena njegovih odlik je, da je znal glasbi dati dramatičnost in z njo ustvarjati prepričljivo vzdušje.

LETA 1884 ROJEN JOSIP MAL

ZGODOVINAR, PISEC ZGODOVINE SLOVENSKEGA NARODA († 1978)

Naročniki knjig Slomškove Družbe-sv. Mohorja, najstarejše slovenske knjižne založbe, so radi prebirali Zgodovino slovenskega naroda, ki jim jo je v šestih zvezkih (1910-1916) pripovedoval dr. Josip Gruden. Ko je Gruden leta 1922 umrl, je njegovo delo zelo uspešno nadaljeval zgodovinar dr. Josip Mal, rojen 22. decembra 1884 v Ljubljani.

LETA 1891 UMRL ANTON TOŽBAR ŠPIK

KMET, GORSKI VODNIK (* 1835)

Trentar Anton Tožbar - Špikov je že v svojih mladostniških letih veljal za neustrašenega lovca, še bolj pa je njegovo ime postalo slavno po boju z medvedom 25. aprila 1871. Tožbar ga je smrtno zadel, toda preden je medved poginil, je lovcu s šapo odtrgal spodnjo čeljust in jezik. Po tej tragični nesreči je živel še dvajset let. Ko je leta 1877 prišel v Trento Tržačan Julius Kugy, je postal njegov prvi vodnik na vseh pohodih.

LETA 1892 ROJEN HERMAN POTOČNIK - NOORDUNG

RAKETNI INŽENIR in STROKOVNJAK ZA RAKETN0 TEHNIKO († 1929)

Pred prvo svetovno vojno je končal vojaško akademijo, se boril na frointrah v Galiciji, Srbiji, v Bosni in ob Soči. Po vojni so ga zaradi tuberkuloze upokojili. Nadaljeval je študij in na dunajski visoki tehniški šoli diplomiral kot specialist za raketno tehniko. Pod psevdonimom Herman Nordung je leta 1921 v Berlinu izdal knjigo Problem vožnje po vesolju. V njej je natančnoi opisal vesoljsko postajo v geostacionarni orbiti. Herman Potočnik velja za enbega utemeljiteljev vesoljske tehnike in njegove daljnovidne napovedi so potrdili tudi kasnejši dosežki vesoljske tehnike. Žal je umrl star komaj 37 let.

LETA 1902 ROJEN JANEZ HLADNIK

DUHOVNIK, MISIJONAR IN ORGANIZATOR († 1965)

"Ljubil je svoj narod, iz katerega je izšel. Svojim rojakom, ki so izgubili domovino, je postal krušni oče. Po njegovem posredovanju je nad 8.000 Slovencev dobilo upanje, delo in dom med argentinskim ljudstvom. Da bi jim pomagal, se je spoprijel z njih revščino in se boril proti nerazumevanju in preziru, ki so ga bili od nekaterih spočetka deležni." Tako je o Janezu Hladniku, apostolu slovenskih izseljencev v Argentini, zapisal urednik njegovih spominov z naslovom Od Triglava do Andov. Tega moža z velikim očetovskim srcem se spominjamo ob obletnici smrti.

... več o njem preberite v obletnici meseca 12_2002

LETA 1923 ROJENA ŠTEFKA DROLC

IGRALKA IN PEDAGOGINJA († 2018)

Zibelka ji je tekla na Ponikvi pri Grobelnem, otroška leta je preživela v Šentjurju pri Celju in na Ravnah na Koroškem. Njeno šolanje na klasični gimnaziji v Mariboru je prekinila druga svetovna vojna. Na odrih je nastopala že v dijaških letih. Po vojni je postala članica mariborskega gledališča, nekaj let je bila v Trstu. Od leta 1960 do 1990 je bila zaposlena v ljubljanski Drami. Leta 1982 je sprejela poučevanje umetniške besede na AGRFT. Odigrala je vodilne vloge v klasičnih in sodobnih gledaliških delih ter vidne vloge v filmih.

LETA 1926 ROJEN ŠTEFAN STEINER

SLOVENSKI MORALNI TEOLOG IN PESNIK († 1981)

Rodil se je leta 1926 v Beltincih, prekmurski župniji, kjer je bila v njegovih časih skoraj vsako leto nova maša. Štefan se je po svoji novi maši leta 1953 poglabljal v študij moralne teologije v Rimu in bil od leta 1965 do prezgodnje smrti profesor te bogoslovne vede na Teološki fakulteti v Ljubljani. Dvakrat je bil izvoljen za dekana. V svojih učbenikih Človekov poklic v Kristusu in Človeško življenje v ljubezni Kristusovi je moralno teologijo v duhu koncila gradil na temelju Kristusovih blagrov. Oznanjal jo je z govorjeno in pisano besedo.

LETA 1948 PAPEŽ PIJ XII.

UVEDE NA RADIU VATIKAN REDNE ODDAJE V SLOVENSKEM JEZIKU

K temu je papeža spodbudil p. Anton Prešeren, asistent jezuitskega generala za slovanske province v Rimu, ki mu je predlagal, naj uvede na Radiu Vatikan oddaje v jezikih narodov, ki so po vojni padli pod diktaturo Sovjetske zveze in drugih komunističnih režimov. Med njimi je bila tudi komunistična Jugoslavija in za Cerkev in kristjane pri nas so se začeli časi zatiranja in preganjanja. Papež je prisluhnil tem krajevnim Cerkvam in tako so v tem času nastali številni  nacionalni programi. Vesoljna Cerkjev je s tem pokazala tem ljudem svojo bližino in ponudila duhovno pomoč.
Slovenski jezik se je prek valov Radia Vatikan prvič slišal leta 1934, ko je, takratni bogoslovec in študent Papeškega zavoda Germanika, pozneje pa mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik prebral velikonočno voščilo.
Od začetka so bile oddaje v slovenščini dvakrat na teden, nato trikrat, štirikrat, od februarja 1969 pa vsak dan po petnajst minut, od božioča 1999 pa dvajset minut. Ko je bil urednik p. Leskovec, je bila slovenska oddaja Radia Vatikan stalno ob 19. uri. Danes pa jo lahko preko valov Radia Ognjišče spremljamo ob 20. uri.

Radio Vatikan je bil ustanovljen pred 78 leti na pobudo papeža Pija XI. Prvič je oddajal 12. februarja 1931. Njegova posebnost je, da ni samo radio tamkajšnje Cerkve, temveč tudi radio vseh krajevnih Cerkva, ki so zastopane prek svojih nacionalnih programov. Eden od njih je tudi Slovenski program, ki je z leti poročanju o dogajanjih, povezanih s papežem in življenjem Cerkve po svetu, dodal tudi novice iz življenja Cerkve na Slovenskem in s tem izpolnil svojo posebno vlogo.

LETA 1966 UMRLA MIRA PREGELJ

SLIKARKA IN GRAFIČARKA (* 1905)

Študij je z diplomo končala na slikarski akademiji v Zagrebu, in kot svobodna umetnica in članica slikarske skupine Četrta generacija živela v rodni Litiji. Slikala je po vzoru francoskih slikarjev, predvsem pokrajine, tihožitja, figure v krajini ali prostoru, baletne prizore, živali ... Slikala je v olju, temperi in akvarelu ... v grafiki se je ukvarjala z lesorezom in linorezom.

LETA 1974 UMRL JOŽEF KRAMAR - CRAMARO

BENEŠKI DUHOVNIK, NARODNI IN KULTURNI BUDITELJ (* 1897)

Rodil se je leta 1897 v Platišču v Benečiji, leta 1923 je postal duhovnik in služboval po raznih krajih, povsod se je neustrašeno boril za pravico svojih rojakov, da častijo Boga v maternem jeziku. Deset let je bil vikar v Osojanih, kjer je vzljubil rezijanske vernike, občudoval njihovo govorico in sklenil, da jim v spomin zapusti poljudno veroučno knjigo. Leta 1927 je v Gorici izšel rezijanski katekizem z naslovom To kristjansko učilo po rozanskeh. Bevkov Čedermac, ki pogumno nastopa pred škofom in prefektom v Vidmu, je Jožef Kramar.

LETA 1981 UMRL PRIMOŽ KOZAK

DRAMATIK, ESEJIST (* 1929)

Dramatik in esejist Primož Kozak je bil po diplomi na Akademiji za igralsko umetnost in Filozofski fakulteti med vplivnimi osebnostmi javnega življenja. Sodeloval je pri vseh ključnih kulturnih revijah povojnega časa. V času od 1958 do 1969 je napisal štiri dramska besedila, ki predstavljajo enega od vrhuncev povojnega gledališkega pisanja na Slovenskem: Dialogi (19958), Afera (1961), Kongres (1968) in Legenda o svetem Che (1969). Tematsko se usmerjajo k revoluciji v njenih različnih pojavnih podobah.

LETA 1989 UMRL SAMUEL BECKETT

IRSKI PISATELJ IN DRAMATIK (* 1906)

Irski pisatelj dramatik Samuel Beckett, rojen v Dublinu, si je leta 1937 za domovino izbral Francijo. Pisal je v angleškem in francoskem jeziku. Leta 1969 je za svoje delo prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Njegovi romani, ki sodijo med važna dela modernega romanopisja, izražajo pesimizem, nesmisel bivanja. Najbolj pa je znana njegova drama Čakajoč na Godota (1953), v kateri ni skoraj nobene zgodbe, liki so abstraktni, preveva jih črn humor.

pripravlja: Marko Čuk

*14. januar 1913, Dolsko pri Ljubljani, Slovenija, † 11. oktober 1990, Luodong, Tajvan

"Prišel sem dajati, ne jemati!"

"Lepo prosim in rotim - nobenega procesa za kanonizacijo po smrti ... za to so potrebni čudeži, a jih ne bo," je dr. Janez Janež avgusta 1970 v šali pisal misijonskemu dobrotniku Ladislavu Lenč­ku. Pa verjetno čudeži bodo, kot je en sam čudež bilo že njegovo življenje. Podarjeno mu je bilo 14. januarja 1913 v Dolskem pri Ljubljani. Globoko verna mati Ana je v srca svojih otrok prelila ljubezen do Boga. Srčno je upala, da bo Janezek, ki je tako lepo stregel pri maši, nekoč stal pri oltarju kot mašnik. Po štirih razredih osnovne šole v Dolskem je postal za osem let dijak: naj­prej v Škofovih zavodih v Šentvidu, zatem pa na klasični gimnazi­ji v Ljubljani. Bil je resen fant in marsikdo je pomislil, da bo po maturi šel v bogoslovje. Sam pa je mislil drugače. Prijatelju Janezu Oražmu, kasnejšemu ravnatelju ljubljanskega bogoslovnega semenišča, je zaupal: "Vi boste zdravili duše, jaz pa telesa." Od­ločil se je za študij medicine. "Mater je hudo zabolelo, ko sem prinesel papirje za vpis na univerzo, da jih podpiše. Tri dni ni nič jedla, samo jokala je in se žalostila." Medicino je začel štu­dirati leta 1931 v Ljubljani, nadaljeval pa v Zagrebu. 28. maja 1937 je dosegel naslov doktorja na medicinski fakulteti graške univerze, potem pa se je na Dunaju specializiral za transfuzijo. Leta 1938 je dobil službo na kirurškem oddelku Ljubljanske javne bolnišnice. "Ko je prišla vojna, so me potrebovali vsi tisti, ki so se borili, in pomagal sem vsakemu, kdorkoli me je prosil." Maja 1945 je po zanesljivih kanalih zvedel, da je na seznamu za likvi­dacijo, zato se je umaknil čez Karavanke. Ko je videl, da Angleži izročajo begunce, domobrance in druge, v roke partizanom, se je skril v njivo rži in si tako rešil življenje. To je bilo 28. maja 1945, na osmo obletnico njegove doktorske diplome. "Takrat sem ob­ljubil ostanek življenja dati bolnim, predvsem tistim, ki si ne morejo privoščiti kirurgov."

Odšel je v Rim, kjer je srečal znamenitega slovenskega misijo­narja Jožefa Kereca, apostolskega administratorja škofije Čaotung na južnem Kitajskem. V svojem misijonu je imel bolnišnico in slo­venske bolničarke, iskal pa je zdravnika. Dr. Janez Janež je brez oklevanja rekel "da". Najprej je odšel v Argentino, kjer se je pripravil na svoje misijonsko poslanstvo, ki ga je nastopil 23. maja 1948. V Čaotungu je deloval štiri leta (1948-1952). Spreje­mal je vse brez razlike. "Ne vprašam te, kdo si in kaj si, komu­nist ali kaj, povej mi, kje te boli, da ti bom pomagal." Spomladi 1952 je bil iz Kitajske, ki se je "rdeče pobarvala", izgnan. Prek Hongkonga je 15. junija 1952 prišel na otok Tajvan.

Ustavil se je v ribiškem mestecu Lotung, kjer so imeli itali­janski redovniki kamilijanci bolnišnico. Dr. Janež je v njej usta­novil kirurški oddelek, ki se je naglo širil in v katerem je opra­vil neverjetno visoko število uspešnih operacij. Kmalu je začela rasti nova, moderna bolnišnica, ki je leta 1986 imela 600 postelj. Urnik dr. Janeža je bil preprost: 24 ur na dan in 365 dni v letu v bolnišnici pri bolnikih. Bil je silno zahteven do bolniškega osebja in zelo dobrohoten do bolnikov. Leta 1990 so odprli novo, enajstnadstropno bolnišnico, v kateri pa dr. Janež ni več delal. Umrl je 11. oktobra 1990. Še mesec in pol pred smrtjo je operi­ral. Če bi hotel, bi dr. Janez Janež lahko postal milijonar, ven­dar je odločno vztrajal pri svojem življenjskem geslu: "Prišel sem dajati, ne jemati!"

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2000) 12, str. 58.

* 3. februar 1758, Zgornja Šiška pri Ljubljani, † 8. januar 1819, Ljubljana

Bil je prvorojenec od šesterih otrok očeta Jožefa in matere Jere roj. Pance. Devet let star je "pustil igre, luže in drsanja na jamenskih mlakah" in šel rade volje v šolo, ker so mu obljubili, da jo lahko pusti, če mu ne bo šlo. Stric frančiškan p. Marcel ga je vzel v Novo mesto, kjer se je pripravljal za srednjo šolo. V tem času se je seznanil z o. Markom Pohlinom in pod njegovim vplivom začel pesniti. Toda pesmi so bile povečini zanič. "Le če je zajel snov iz lastne šegavosti ali iz življenja svojega naroda, mu je misel sama ustvarila obliko, preprosto sicer, a umetniško skladno" (Ivan Grafenauer). Po končani šesti šoli ga je oče prisilil k študiju bogoslovja. Valentin je iz kljubovalnosti vstopil k frančiškanom, kjer je po slovesnih zaobljubah postal pater Marcelijan. Novo mašo je pel leta 1782 in nato bil dve leti pridigar v Ljubljani.

Samostansko življenje njegovi živahni naravi ni prijalo, zato je bil prav vesel, ko ga leta 1784 ljubljanski škof Herberstein "vun pošle duše past".

Eno leto je bil v Sori, tri leta na Bledu, štiri leta v Ribnici; leta 1793 je na lastno prošnjo šel v bohinjski Koprivnik. Tam je prišel v stik z baronom Žigom Zoisom, ko je obiskal svoje plavže. Zois je Vodnika kmalu pridobil za literarno delo. Odkril mu je načrt, da bi se ljudstvo začelo izobraževati s pomočjo pratike, ki naj bi prinašala nekaj poučnih sestavkov pa tudi kakšno pesem. Uredniško delo naj bi prevzel Vodnik. Izšli so trije letniki Velike pratike (1795-1797), zanje je Vodnik zložil vrsto pesmi, od katerih je najbolj znana Dramilo mojim rojakom.

Za pratike je napisal tudi nekaj proznih sestavkov (Popisovanje Krajnske dežele, Hišna opravila za vsak mesec, Podvučenje od rajtanja). Ko je Velika pratika omagala, jo je nasledila Mala pratika, ki je začela izhajati leta 1798 in se je ohranila vsaj do leta 1806. Zois je dosegel, da je Vodnik leta 1796 dobil službo kaplana pri sv. Jakobu v Ljubljani. Baronu se je porodila misel na slovenski časnik in po novem letu 1797 je izšel naš prvi časnik Lublanske Novice. Vodnik je bil tri leta (1797-1799) njihov urednik in edini pisatelj. Novice so v drobcih prinašale tudi njegov pomemben spis Povedanje od slovenskega jezika.

Novice so postale izvrstna šola za naš knjižni jezik, za katerega dvig ima Vodnik velike zasluge. Uveljavil se je tudi kot šolnik; leta 1798 je opravil skušnjo in bil imenovan za profesorja na ljubljanski gimnaziji; leta 1808 je postal strokovni učitelj za zgodovino in zemljepis, neobvezno je učil tudi italijanščino, ki se je je naučil sam, kakor tudi francoščine. Pod Napoleonovo Ilirijo je postal ravnatelj gimnazije in šolski nadzornik. Zelo všeč mu je bilo, da so Francozi odprli slovenščini pot v šole.

Svoje navdušenje je izrazil v pesmi Ilirija oživljenja, s katero se je zameril avstrijskih oblastem. Pod Francozi je pisal šolske učbenike: sestavil jih je sedem, izšlo jih je le pet, med njimi tudi Pismenost ali gramatika za prve šole (1811), ki je "za tiste čase odlična in izvirna šolska slovnica" (A. Gspan). Ko je po Napoleonovem padcu (1814) pri nas zavladala Avstrija, so Vodnika zaradi njegovega prijateljstva do Francozov kazensko upokojili. Zaman je bil njegov trud, da bi se opral in da bi dobil stolico za zgodovino ali za slovenščino na liceju. Vplivni zaščitniki (Zois) so dosegli, da je smel kot začasni učitelj poučevati latinščino in grščino. V zadnjih letih je spisal še nekaj pesmi od katerih je najzrelejša Moj spominek, ki izraža zavest, da je kot pesnik dovršil svojo nalogo. Umrl je za kapjo 8. januarja 1819.

Pesniške in pisateljske darove Valentina Vodnika, frančiškanskega redovnika in nato škofijskega duhovnika, je odkril baron Žiga Zois. On je dal pobudo za prvi slovenski časnik Lublanske Novice. Prva številka je izšla po novem letu 1797, Valentin Vodnike je bil tri leta njihov urednik in edini pisatelj.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1998) 2, str. 20.

* 27. oktober 1883, Most na Soči, † 30. januar 1960, Ljubljana

"Rodil se je 27. oktobra 1883 na Tolminskem pri Sv. Luciji na Mostu pri Lovrču, štev. 25, iz zelo revnih staršev, ki so mu umrli še zelo mlademu," je o sebi zapisal Ivan Pregelj v Gledališkem listu ob uprizoritvi njegove igre Azazel v Ljubljani (1923). Oče Mohor je bil po poklicu krojač, doma iz bližnjih Modrejc, mati je bila Marija Kovačič. Ivan je bil njun prvorojenec, kasneje je dobil še dva brata: Petra (1886) in Frančiška (1889). Mati je umrla, ko Ivanu še ni bilo osem let, dobrega pol leta zatem je izgubil tudi očeta. Ko je bil star deset let, je odšel v večnost ded 'Lovrč'. Potem je deset let skrbela zanj "mati njegove matere", Ana roj. Carli. Že tedaj je bil njegov drugi oče svetolucijski župnik Josip Fabijan, ki se je koj po smrti staršev zavzel za siroto. Ivan je bil poslej več v župnišču kot pa doma. 'Dobrotvor' župnik Fabijan ga je poslal (1892) v goriške šole, odprl mu je svojo bogato knjižnico in ga podpiral vse do svoje nesrečne smrti (1916). Po dveh letih pripravnice v Alojzijevišču je Pregelj obiskoval gimnazijo. Leta 1903 je maturiral, jeseni je vstopil v bogoslovno semenišče, kjer je ostal le tri mesece. Začasno se je zaposlil kot pisar pri advokatu Franku.

Oktobra 1904 je s Fabijanovo pomočjo odšel na Dunaj študirat slavistiko in germanistiko. Leta 1908 je dosegel doktorat z razpravo o ljubljanskem baročnem pridigarju kapucinu p. Rogeriju, ki ga je uvedla v bogoslovno snov, v njegovih kasnejših spisih tako priljubljeno. Bil je dejaven v akademskem društvu Danica. Že kot študent (1906) se je poročil s Frančiško Peršičevo iz Vižmarij. Imela sta petero otrok: prvi je bil Bogomir, ki je postal profesor na pedagoški akademiji, druga je bila Nataša, pravnica, Marij, tretji je bil priznan akademski slikar, četrti, Vasko, očetov ljubljenec, je umrl štirileten, najmlajša Lija (Bazilija), zdravnica specialistka za duševne bolezni, je ob stoletnici očetovega rojstva (1983) izdala knjigo Moj oče s prisrčnimi spomini nanj. Kot oče je znal biti Pregelj silno razigran, kakor je kot profesor in človek veljal za posebneža. Postaje Pregljeve profesorske službe so: Gorica (1909-10), Pazin (1910-11), Idrija (1911-12), Kranj (1912-1924) in Ljubljana (1924-1938). Ko mu je bilo 55 let, ga je zadela kap in moral se je odpovedati poučevanju. Leta 1946 je bil upokojen. Trpljenja, ki se je zadnja leta stopnjevalo, ga je odrešila božja dekla smrt 30. januarja 1960. Na nagrobniku na draveljskem pokopališču, ki ga je izdelal sin Marij, je napis 'Bog je videl in sprejel', vzet iz njegovega romana Magister Anton.

Ivan Pregelj je začel pesniti že v dijaških letih; pesmi je objavljal pod psevdonimi Ivo Zoran, Ivan Mohorov, B. Petrič. Pisal je tudi drame, največji pa je bil kot pripovednik. O sebi je zapisal: "Oblikovali so me Tolminska, dobrotniki, knjige in Previdnost." Ljubil je dolge sprehode v naravo, kjer je veliko razmišljal o skrivnostnih globinah človeka in o zapletenosti sveta ter to izpovedoval v svojih delih, ki so dragocen prispevek v zakladnico slovenske kulture, pa doslej vse premalo poznan in cenjen.

obletnica meseca 10_1993

* 2. februar 1892, Ajdovščina, Šturje, † 7. januar 1946, Davča

Luč sveta je Filip Terčelj zagledal 2. februarja 1892 v Grivčah, vasici nad Šturjami. Nadarjenega Lipčeta so po končani osnovni šoli poslali v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je končal klasično gimnazijo (1913). Nato je v Ljubljani študiral bogoslovje in bil 8. januarja 1917 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel kar v Ljubljani, ker je doma bila mama na smrt bolna. Po štirih letih kaplanske službe v Škofji Loki so mu predstojniki svetovali nadaljnji študij. V Kölnu je študiral na sociopedagoški fakulteti in dosegel naslov profesorja (magistra) teologije, zatem se je izpopolnjeval še na študijskih tečajih o načinu vodenja prosvetnega dela (po Kolpingovi metodi) v München-Gladbachu. Iz Nemčije je šel v Gorico, kjer je razvil vsestransko dejavnost kot prosvetni organizator, katehet in voditelj dijaške mladine. Sistematično je organiziral prosvetno delo na Goriškem. Prosvetna zveza, ki jo je pomagal ustanoviti in je bil njen tajnik, je leta 1925 vključevala 162 prosvetnih društev po primorskih vaseh.

Zanje je Terčelj izdajal in povečini tudi sam pisal mesečnik Naš čolnič (1922-1928). Bil je tudi v odboru Goriške Mohorjeve družbe, pri kateri je 1927 izdal knjigo Za domačim ognjiščem. Ta 'vzgojna čitanka' poudarja načelo, da se mora narod za svoj narodni in verski obstoj naslanjati predvsem na družino. Leta 1932 je pri GMD izšel njegov katekizem za najmlajše z naslovom Mati uči otroka moliti, ki je bil za tiste čase zelo moderen. S skladateljema Jožkom Bratužem in Vinkom Vodopivcem je sodeloval pri izdaji Mohorjevih cerkvenih pesmaric: zanje je pisal liturgične uvode in številna besedila uglasbenih pesmi (Božji spevi imajo 48 njegovih besedil, Gospodov dan 41, Zdrava Marija 25; njegove so npr. O srečni dom nad zvezdami, Mir božji objema doline, gore, Presvete rane Jezusa). Pri GMD je izšla še njegova zbirka črtic Ogorki (1935) in povest Vozniki (1940). S članki, pesmimi in črticami je sodeloval v koledarjih GMD in v mesečniku Družina.

Marljivi Terčelj je bil trn v peti fašistom. 30. decembra 1931 so ga aretirali, ga z mučnimi zasliševanji v goriških in koprskih zaporih hoteli živčno zlomiti, potem pa ga obsodili na pet let konfinacije ('zaradi delovanja med mladino') v Campobasso (srednja Italija). Po enem letu trpljenja se je smel vrniti domov, predstojniki pa mu niso  smeli dati službe v slovenskem delu škofije. Dve leti je doma v Grivčah zaman čakal na duhovniško delo. Ko je zvedel, da ga nameravajo fašisti spet aretirati, se je umaknil v Jugoslavijo, čeprav je to storil zelo nerad. Bil je profesor verouka na II. državni gimnaziji v Ljubljani in hišni duhovnik v umobolnici.

Zbiral je dijaško mladino ter prirejal glasbene in gledališke predstave, za katere je večkrat sam napisal besedilo in glasbo. Ljubljansko okolje ga ni sprejelo, srce ga je vleklo med domače ljudi na Primorsko. Po koncu vojne so ga - kot prej fašisti - preganjali še komunisti. Tri mesece je bil v zaporu; ostal je brez službe in brez strehe, zato je odšel k prijatelju Francu Krašni, župniku v Sorici, in mu pomagal pri delu. Ni slutil, da bosta prav kmalu povezana v mučeniški smrti.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1992) 2, str. 24.

Molitev za poveličanje božjega služabnika, mučenca Filipa Terčelja

Vsemogočni Bog, zahvaljujemo se ti za življenje Filipa Terčelja, ki si je kot duhovnik v moči vere prizadeval za krščansko vzgojo, socialno zavest in narodno kulturo. Poveličaj ga, da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet med svetnike. Na priprošnjo Filipa Terčelja nam pomagaj, da si bomo na vseh področjih življenja zavzeto prizadevali za skupno dobro in bomo po njegovem zgledu tudi v težkih trenutkih zvesti evangeliju. Prosimo te za pravičnost, odpuščanje, spravo in mir v našem narodu. Naš odnos do pripadnikov drugih narodov, kultur in verstev naj temelji na spoštovanju in ljubezni. Poživi nam vero, nebeški Gospod, obvaruj nas greha, obvaruj zablod. Naj bomo narod Jezusov. Vodi nas v nebeški raj, kjer bomo srečni vekomaj.

* 23. januar 1872, Ljubljana, † 7. januar 1957, Ljubljana

'Beli dan' je zagledal 23. januarja v ljubljanskem Gradišču, kjer je živela družina mizarja Plečnika, po rodu iz Hotedršice: Jože je bil tretji sin - starejša od njega sta bila Andrej in Janez - za njim pa je prišla še sestra Marija. Marljivi oče je želel, naj vsi trije sinovi študirajo. Andrej je postal duhovnik in Janez zdravnik, Jože pa ni kazal veselja do šole. Mikalo ga je risanje in oče mu je priskrbel učitelja: prijatelja slikarja Ferda Vesela. Jože je blestel kot spreten risar na obrtni šoli v Gradcu, kar mu je odprlo pot v risalnico nekega izdelovalca umetnega pohištva na Dunaju. Po ogledu razstave sodobne arhitekture je zaprosil za sprejem na umetniško akademijo, kjer je predaval tudi arhitekt Otto Wagner, prenovitelj dunajske arhitekture ob koncu 19. stol. Bil je sprejet in kmalu je postal Wagnerjev najljubši učenec in sodelavec: profesor mu je zaupal izdelavo zahtevnih načrtov. Za svoje delo je Plečnik prejel 'rimsko nagrado': brezplačno študijsko potovanje po Italiji in Franciji (1899), kjer se je seznanil z antiko in renesanso. Ko se je vrnil na Dunaj, je dve leti še ostal pri Wagnerju, nato pa odprl svojo lastno delavnico. Tam je izrisal načrte za znamenito Zacherlovo hišo (nasprotniki so jo posmehovalno imenovali 'kranjska kostanjarska peč').

Ob srečanju s p. Wilibrordom Verkadejem, redovnikom iz benediktinske opatije Beuron, holandskih slikar jem-spreobrnjencem, se je izoblikoval njegov odnos do cerkvene umetnosti. Trikrat je bil izbran za Wagnerjevega naslednika na dunajski univerzi, a vsakič so nemškurji to imenovanje preprečili. Leta 1911 je odšel v Prago za profesorja dekorativne arhitekture. Tako se konča Plečnikovo 'dunajsko obdobje' in se prične 'praško' (1911-1920), ko se je njegov duh obogatil z navdihi slovanske ljudske umetnosti. - Praški dobi je sledila najdaljša in najbolj plodovita ljubljanska doba (1920-1956). V Ljubljani se je Plečnik izkazal predvsem kot mestni graditelj - urbanist. Po njegovih načrtih je nastajala Plečnikova Ljubljana, ki se je pričenjala od njegove skromne hiše za trnovsko cerkvijo: trnovski most, Križanke, Narodna in univerzitetna knjižnica, Kongresni trg, nabrežje Ljubljanice in mostovi (Čevljarski, Tromostovje), tržnice, Tivoli, cerkve (sv. Frančišek v Šiški, sv. Ciril in Metod za Bežigradom, sv. Jernej v Šiški, sv. Mihael na Barju, Žale. Delal je skoraj do zadnjega. Plačila ni maral. Eno njegovih zadnjih del je bil načrt za tabernakelj župnijske cerkve v Komendi. Ko ga je župnik Viktorijan Demšar vprašal za račun, je Plečnik kar malo nejevoljen odvrnil: »Nikar me ne žalite! Meni je Bog dal talente in moram mu vračati.« Potem ko je lepo pospravil delovno mizo v svojem domu na Mirju, je 7. januarja 1957 odšel v večni mir in lepoto.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1992) 1, str. 24.

dr. Pavle Zablatnik

Duhovnik dr. Pavle Zablatnik je profesor klasičnih jezikov in slovenščine. Najprej je poučeval na nemški, pozneje pa na slovenski gimnaziji v Celovcu. Je pisatelj šolskih učbenikov in knjig o koroških ljudskih običajih. Proučevanje koroške ljudske duše, natančneje koroške duhovnosti, je bila tema njegove doktorske disertacije in pozneje je o tem tudi predaval na celovški univerzi. Lani je bil izvoljen za predsednika Celovške Mohorjeve družbe.

28. oktobra 1991 je bila v Celovcu proslava ob 140-letnici delovanja družbe sv. Mohorja. Udeležili so se je vidni predstavniki političnega, kulturnega in verskega življenja s Koroške in Slovenije. Predstavili so sklad, ki nosi ime po ustanovitelju in 'mecenu*, slikarju Valentinu Omanu, podelili priznanja zaslužnim članom in predsedniku slovenske vlade Lojzetu Peterletu izročili dar mohorjanov, raztresenih po vsem svetu, za Slovenijo (ček za 9,750.000 šilingov). Po proslavi smo predsednika najstarejše slovenske založbe prosili za ta pogovor.

- Kakšne so naloge predsednika Mohorjeve?

Najprej sem bil podpredsednik. Ko nam je lani umrl predsednik dr. Janko Hornböck, so na njegovo mesto izvolili mene. Predsednikova dolžnost je, da sklicuje in potem vodi seje odbora Mohorjeve. Ta odbor odgovarja za usodo družbe. Na sejah odbora se pripravlja vse, kar se dogaja z Mohorjevo. Tudi današnje slavje smo pripravili.

- Mohorjeva družba ni več samo založba. Kakšno mesto ima izdajanje knjig v vašem delovanju?

Založništvo ostaja še zmeraj naše prvotno poslanstvo. Tu se je delo naše Mohorjeve zelo razmahnilo. Imamo zelo pridnega in sposobnega direktorja (založbe) inž. Kattniga. In upravičeno sedaj Mohorjeva, kije bila ustanovljena kot vseslovenska založba, skuša spraviti slovenske knjige na tržišče v Slovenijo in povsod tja, kjer živijo Slovenci.

- Vam zaradi tega nihče ne očita konkurence?

Ne, že nekaj let se srečujemo z obema 'sestrama', celjsko in goriško Mohorjevo. Skušamo tudi skupaj načrtovati skupno izdajo te ali one knjige. V novih razmerah nočemo nikomur delati konkurence, ampak plodno sodelovati v sestrski slogi.

- Zakaj ste se odločili za tako veliko proslavo, kot je bila danes?

Gotovo bi bila 150-letnica primernejša za veliko praznovanje, 140-letnico pa praznujemo tudi ob velikih spremembah v republiki Sloveniji, ki pomenijo prelomnico tudi v delovanju naše Mohorjeve družbe. Ni nam več treba knjig čez mejo tihotapiti, ampak lahko gredo tja neovirano. Znak tega je bil tudi to, da je bil na tej slovesnosti predsednik slovenske vlade Lojze Peterle.

- Ali poteka obletnica Mohorjeve prav te dni?

Prava obletnica je bila 27. julija, ko je bilo razglašeno društvo, leto kasneje, 1852 pa so izšle prve knjige. Najprej samo koledar ter knjiga večernic, zatem pa vsako leto več knjig.

- Ali lahko predstavite še druge dejavnosti Mohorjeve?

Mohorjeva je prevzela dejavnosti, o katerih ni prej niti sanjala npr., da ima privatno ljudsko (osnovno) šolo, ki ima pravico javnosti. To omogoča Slovencem v Celovcu in okolici, da pošiljajo otroke v dvojezično šolo. Na področju vzgoje je pravočasno ustanovila dijaške domove. Ti domovi so bili pravzaprav predpogoj za razmah slovenske gimnazije. Kajti njeni dijaki se iz vse Koroške ne bi mogli vsakodnevno voziti v slovensko gimnazijo, kije v Celovcu. Življenje v Mohorjevih domovih jim je omogočilo obiskovanje gimnazije. Imamo dva moderno urejena dijaška domova: Slomškov in Modestov dom.

- Kaj pa gospodarska dejavnost?

Mohorjeva ima posebno gospodarsko podjetje Korotan.

- Gre dobiček teh podjetij za založniško dejavnost?

Po statutu Mohorjeve morajo gospodarska podjetja delovati v skladu s cilji Mohorjeve družbe, to se pravi v podporo Mohorjevi družbi.

rubrika Sprašujemo za vas, Ognjišče 12_1991

koprski škof msgr. METOD PIRIH - po obisku pri misijonarjih v Afriki in prevzemu vodstva koprske škofije

“Župnije v misijonih so lahko evropski Cerkvi vzor sodelovanja laikov

Msgr. Metod Pirih, koprski škof pomočnik, se je pred dobrim tednom (29. marce 1987) vrnil z misijonskega potovanja po Obali slonove kosti (zdaj Slonokoščena obala - op. mč), kjer je obiskal dva misijonarja, duhovnika koprske škofije, brata Ivana in Pavla Bajec s Cola. Ob tej priložnosti smo ga prosili, da nam pove, kar je doživet, videl ... Prepričan sem, da je zelo koristno, če naši škofje sami vidijo, kakšen je položaj misijonarjev, kako se v resnici dela v misijonih. Vem, da to delajo tudi sosednji italijanski škofje. Pokojni goriški nadškof Cocolin je skoraj vsako leto šel na misijon, ki ga vodi goriška nadškofija, lansko leto je bil v Zambiji in na Madagaskarju nadškof Alojzij Šuštar. Poleg dveh slovenskih misijonarjev, so v tej afriški deželi še sestre misijonarke iz reda frančiškank Brezmadežne, tako da je bil razlog obiska upravičen.

- Koliko časa si bil v Afriki?
Povabljen sem bil že po svojem škofovskem posvečenju, maja 1985, ko je bil doma Ivan, lansko leto pa je bil v domovini Pavel, Želela sta, da bi prišel na obisk že lansko leto v postu, uresničili smo ga lahko šele v letošnjem postu. V Afriki sem bil skoraj tri tedne (od 10. do 28, marca). Pri vsakem od naših misijonarjev sem bil eno nedeljo, med tednom pa sem obiskal sestre, škofe, veliko smo bili na podružnicah ...

- Afriška država Obala slonove kosti danes ni več tako daleč. Koliko časa si potoval?
Iz Rima sem potoval z letalom sedem ur in pol čez Saharo, vmes smo pristali v Kano v Nigeriji, ko smo prispeli v Abidjan, smo pomaknili kazalce za eno uro nazaj. Tudi podnebje je povsem novo: v Rimu je bilo dve stopinji pod ničlo, tam pa je bilo + 35! Ta predel Afrike ima najbolj nezdravo podnebje: veliko vročino in visoko stopnjo vlage. Na letališču sta me čakala oba naša misijonarja, sestri dr. Anica Starman in IIdefonza Grabar. Pavleta, ki je za glavo višji od drugih, sem videl že od daleč. Odpeljali smo se v Abidjan, največje mesto v državi, ki pa ni več glavno mesto (novo glavno mesto je Yamoussoukro, rojstni kraj sedanjega predsednika), je pa drugo največje mesto v Afriki, menda ima skoraj dva milijona prebivalcev (največje je Lagos v Nigeriji).

- Uradni jezik v državi je francoščina?
Res, toda preprosti ljudje znajo samo jezik svojega plemena, teh je na Obali slonove kosti izredno veliko, tako, da se gotovo še dolgo ne bo noben jezik uveljavil. Zdaj je bogoslužje povsod v francoščini, da bi lahko preprosti ljudje vsaj božjo besedo slišali v svojem jeziku, potrebuje duhovnik katehiste, ki jih je tam veliko. Misijonar Ivan, ki je v župniji Guitry (50.000 prebivalcev) v škofiji Gagnoa, ima 3000 katoličanov in 50 katehistov, svojih najožjih sodelavcev, ki jih posebej vzgaja. Katehisti ponekod kar tekmujejo, ko se prijavljajo za to službo. Po podružnicah imajo vsako nedeljo bogoslužje božje besede, duhovnik pa jih obišče mesečno ali morda samo nekajkrat na leto. Besedno bogoslužje brez maše traja eno uro, ljudem se nikamor ne mudi. Redna udeležba pri nedeljskem bogoslužju je tudi pogoj za katehumene, pripravnike na krst. Duhovnik obiskuje ljudi med tednom, med njimi ostane več dni, da se z njim pogovorijo in mu povedo svoje probleme. Videl sem, da katehisti ali pa ljudje sami, prinašajo misijonarju posebne knjižice, kjer je vpisano, kako verniki podpirajo cerkev, zabeležen je tudi obisk maše ali bogoslužja božje besede, kot pogoj priprave na krst.
Majhne otroke krstijo bolj redko in sicer samo pod tremi pogoji: če so starši cerkveno poročeni, če vsi člani družine ob nedeljah obiskujejo bogoslužje in če družina materialno podpira cerkev. Katehisti pa so prostovoljci, ne dobijo plače.

 - Obiskal si področje, k¡er delujeta naša misijonarja.
Prvo nedeljo sem se mudil v župniji Guitry, kjer deluje Ivan, drugo nedeljo pa v župniji Niambezaria, kjer misijonari Pavle Bajec. Ivan stanuje v svoji župniji, Pavle pa biva v svoji prejšnji župniji Lakota, kjer so še trije misijonarji za to župnijo. Vsako nedeljo odhaja v svojo župnijo, ki jo je dobil lansko leto in je samo dvajset kilometrov od tam. Oba sta mi rekla, da ne zdržita več kot tri, štiri dni na terenu, ker jima ne ustreza afriška prehrana, zato se morata vračati na postojanko, kjer kuhajo bolj po evropskem okusu.

- Oba sta že precej let v Afriki?
Ivan je na Obali slonove kosti že enajsto leto. Zdaj je tretje leto župnik v Guitryju, lepi župniji. Župnija je dala tri duhovnike. ima tri bogoslovce (drugo leto bo imel v župniji novo mašo, ima pa tudi nekaj fantov v malem semenišču).
Pavle je bil najprej kaplan v Divoju, potem v Lakoti, kjer še zdaj oskrbuje zapornike. Tako sem imel priložnosti od blizu videti, kako to dela. Tam je 250 zapornikov, vsak teden jih enkrat obišče, najbolj potrebnim iz oddaljenih krajev, nese tudi nekaj hrane, ki jo pripravijo sestre. Ko sem hodil po misijonskih postojankah, so me ljudje obdarovali z več kot sto kilogrami riža In to sl je Pavel zadržal zase, da bo nosil zapornikom. Včasih ga na obiskih spremlja redovnica-bolničarka, ki pomaga tistim, ki potrebujejo zdravila.

 - Državne oblasti so torej misijonarjem naklonjene?
Predsednik republike Felix Houphouet-Boigny je katoličan in v deželi vlada verska svoboda. Človek je presenečen, ko se takoj dobi dovoljenje za bogoslužni prostor, treba je samo zbrati denar. Načrtno vzgajajo mlade afriške kristjane za to, da bi tudi sami pomagali. Tako sem bil na podružnici Dairo, misijonarja Ivana, kjer je cerkev že pokrita: več kot polovico-sredstev so ljudje prispevali sami. Za bogoslužne prostore Izberejo res najbolj primeren kraj, za več vasi skupaj, da je za vse ljudi ugodno.

- Tudi v Abidjanu so zgradili za papežev obisk novo stolnico.
Ob misijonski hiši v tem velemestu je majhna pritlična stolnica. Leta in leta so načrtovali novo stolnico, podrli so večje število hiš v enem predelu mesta in naredili stolnico po načrtih arhitekta Alda Spirita. V petih letih so jo dokončali in leta 1986 jo je posvetil sam papež, ko je bil tam na obisku. Po tistem so začeli zidati v Abidjanu še romarsko svetišče Naše Gospe, Srednice milosti, ki so ga posvetili prav letos.

- Ali si v Afriki tudi kaj birmoval?
Ne, birmoval nisem, sem pa spovedoval in nekaj krščeval. Misijonarji spovedujejo v francoščini, preprosti ljudje tega ne razumejo, oni povedo svoje grehe, ti jim pokažeš, kaj imajo za pokoro. Tako sem spovedoval kar v slovenščini, ki jo nekateri razumejo prav tako kot francoščino. Imel sem izredno lep občutek, kako lepo so se spovedovali. Na eni strani cerkve se ljudje pripravljajo na spoved, približajo se duhovniku, se sezujejo, pokleknejo na tla in spokorno povejo svoje grehe, po odvezi pa odidejo. Prihajajo mamice z otroki, starejši ljudje, mladi fantje z rožnim vencem v roki. Po spovedi gredo na drugo stran cerkve, kjer kleče molijo.

 - Afriška doživetja so verjetno še potrdila tvoje prepričanje, kako naši misijonarji tam opravljajo veliko poslanstvo.
Marsikaj se mi je pokazalo v čisto drugačni luči, kot sem si prej predstavljal. Nekatere stvari sem si predstavljal bolj grozljivo, nekatere pa boljše. Na vsak način bom imel od tega izredno veliko korist, kako biti povezan z misijonarji, kako delati doma, v škofiji, v Cerkvi na Slovenskem, kako jim pomagati. V tej deželi je deset škofij, vse Imajo domače škofe. Prav škofija Gagnoa, kjer delujeta naša dva misijonarja, ima največ duhovnih poklicev. V škofiji je 25 duhovnikov belcev, 19 pa je že domačinov. Naše misijonarje imajo ljudje Izredno radi, povsod so se bali, da bi ostali brez njih. Veseli so bili, ko sem jim obljubil, da ju proti njihovi volji ne bom poklical domov. Še bolj pa sem bil presenečen, ko sem videl, kako Imajo radi redovnice. Na obeh župnijah, v Guitryju in v Niambezariji, so me prosili za redovnice. »Monsinjor, pošlji nam redovnice!« V Guitryju so tri sestre, ki so že ostarele. Tam je do predlanskim obstajal dispanzer, zdaj pa je zaradi pomanjkanja osebja prenehal delati. V kratkem se bo delo obnovilo, kljub temu pa so me ljudje prosili za redovnice. O tem, kako jim domačini zaupajo, sem se prepričal, ko sem na tretjo postno nedeljo obiskal slovenske sestre v Frescu in Gbagbanu. Zdravnica Anica Starman je odgovorna za majhno bolnišnico in porodnišnico v Frescu. Ko je prišla mlada mamica s hudo bolnim otrokom, ni marala prositi za pomoč dežurne domačinke, ampak je šla raje na dom klicat sestro. V Gbagbanu sta dve redovnici: sestra Christine Ortner iz Graza in sestra Bernardet Jurkovič iz Gornje Radgone. Ob njiju pa dela še laična misijonarka Branka Kladnik iz Šmiklavža pri Slovenj Gradcu. Dr. Anica Starman, ki je bila rojena v Zagrebu, s. Ildefonza Grabar iz Martjanec v Prekmurju in s. Hermina Nemšak od sv. Barbare v Slovenskih Goricah pa so v Frescu. Anica vodi bolnišnico, ki ima prostora za 14 bolnikov, vsak dan pa ima prek 100 ambulantnih pregledov. Tu imajo tudi porodnišnico, kjer imajo vsako leto prek 500 porodov. S. Ildefonza skrbi za dom, s. Hermina pa za katehezo in vzgojo. V Gbagban je prišla prva slovenska misijonarka, frančiškanka Brezmadežne, sestra Magdalena Černe in prav ob njenem obisku domovine in predavanju v ljubljanskem bogoslovju, se je Ivan Bajec navdušil za misijonsko delo. Ona je odprla pot slovenskim misijonarkam in misijonarjem. Tudi tu je bolnišnica s približno 600 porodi na leto. Sestre delajo v dispanzerju, oskrbujejo tudi internat, kjer imajo dekleta iz oddaljenih vasi in jih učijo gospodinjstva, šivanja in tudi poljedelstva, zlasti, kako se dela z rižem. S temi največ dela laična misijonarka Branka Kladnik in sestra Christine iz Avstrije, ki je predstojnica obeh hiš. V Gbagbanu imajo veliko, še nedokončano cerkev In prav na praznik Gospodovega oznanjenja (25. marca), na drugo obletnico mojega imenovanja za škofa, sem tam z obema misijonarjema, sestrami in ljudmi imel praznično bogoslužje. Človeka kar prevzame, ko vidi, s kakšno zavzetostjo ljudje sodelujejo, tudi mladi z branjem, petjem, s prošnjami za vse potrebe. Vse je zelo dobro pripravljeno in bi bilo lahko vzor za delo po naših župnijah. 

- Obiskal si tudi domačega škofa Noela Kokora Tekryja, ki je bil že na obisku v Sloveniji, na domu bratov Bajec in v Kopru.
V ponedeljek, 16. marca, smo šli vsi trije na obisk h krajevnemu škofu v mesto Gagnoa. Dopoldne smo se srečali v njegovem uradu. Uradni prostori v tej deželi so navadno v kakšni stavbi ob stolnici, stanovanje pa je zunaj mesta. Ta dan smo bili njegovi gostje. Popoldne smo si ogledali cerkvene zanimivosti po mestu, naslednji dan zjutraj pa smo v škofovi kapeli v Gagnoa maševali v slovenščini. Potem smo nadaljevali pot h goriškim misijonarjem. Na Obali slonove kosti imajo namreč že več časa dva misijona tudi misijonarji iz goriške nadškofije (Italija) in sicer Kossou in NImbo v škofiji Bouake, ki je ena od večjih škofij na Obali slonove kosti. To je bil le prijateljski, prisrčen obisk, ki sta ga naša misijonarja načrtovala. Iz stare Gorice so tam štirje duhovniki, misijonarji, osem redovnic In laični misijonar Giuseppe Burgnich, Izredno spreten za razna opravila, uči fante, za katere ima poseben internat. Še isti dan so nadaljevali pot v Nimbo, predmestje Bouake kjer smo si ogledali novo cerkev, ki je bila posvečena lanskega novembra. Posvetili so jo svetemu Petru, v spomin, na goriškega škofa Cocolina, ki je misijona na Obali slonove kosti odprl. Goriška nadškofija ima z duhovniki, redovnicami in vsemi prostovoljci v misijonih okoli 47 ljudi, kljub temu, da se doma še večje potrebe kot pri nas. Ta dan smo obiskali tudi bolnišnico za gobavce v Mani- kro. Bili smo v naselju gobavcev, kjer dve sestri redovnici iz goriške nadškofije vodi ta skupaj z domačini bolnišnico za 83 gobavcev. Pretresljivo je videti, kako tu živijo ti gobavi ljudje, vseh starosti, kako so prizadeti. Medicinska sredstva so tako napredovala, da se napredovanje te bolezni lahko ustavi. Napredek je tudi v tem, da se spreminja miselnost ljudi. Nekdaj gobavega bolnika družina ni marala več sprejeti. Misijonarji so ustanovili posebno naselje za ozdravljene gobavce, kjer še zdaj živi 6t družin s 400 člani. Zdaj je drugače, gledanje na bolnike je drugačno, ko se pozdravijo, se lahko spet vrnejo v domače družine.

- Na potovanju si doživet marsikaj, od slovesnosti do sprejemov po vaseh in kočah. Zanima me, kako je bilo s hrano?
Na evropskih postajah je hrana zelo podobna naši evropski. Misijonarji in sestre redovnice si zajtrk pripravijo sami, včasih tudi kuhajo, drugače so njihovi kuharji domačini moški ali ženske. Če bi namreč sestre redno same kuhale, ne bi mogle opravljati svojega dela. Hrana v misijonskih hišah je okusna, morda bolj francoska. Na podružnicah, zlasti, ko sem hodil okoli s Pavletom, sem bil deležen domačinske hrane. Misijonarja sta sporočila, da pride njihov škof in ob kateri url bo maša. Vse drugo (prostor, sodelovanje, sprejem, darove) so sami pripravili. Skoraj povsod smo jedli enako: riž in golaž. Isto opoldne, zvečer in zjutraj. Na praznik sv. Jožefa smo imeli za kosilo na podružnici golaž zelo močnega okusa. Pavle me je spraševal, če je meso dobro. Rekel sem mu, da je kar okusno. Ko sem že skoraj vse pojedel, me je vprašal, če vem, kaj jem. Potem mi je povedal, da jem opico. Meso je res prav dobro. Če bi človek ne imel psihološke ovire, ki se mu zdelo to meso celo boljše kot npr. kokošje.

- Torej si bil najbrž prvi slovenski škof, ki je jedel opice. Kako si pa prenašal vročino?
Hujša od vročine je vlaga, včasih se zdi, da je najhujše okrog poldneva, je pa tudi razlika od kraja do kraja, huda nadloga pa so komarji, ki prinašajo malarijo. Svoje prvo misijonsko potovanje si srečno opravil in se vrnil v svojo škofijo. Kmalu boš prevzel vodstvo škofije. Doslej je bil ordinarij dr. Janez Jenko, ti pa si bil škof pomočnik. Zdaj boš pa ti prevzel v roke koprsko škofijo.

- Ta intervju bi rad porabil tudi za to, da predstavimo novega koprskega škofa, ordinarija Metoda.
Na veliki četrtek bom prevzel vodstvo koprske škofije. Ob tej priložnosti bi se rad v svojem imenu, v imenu najožjih sodelavcev, v imenu vseh duhovnikov in vernikov, našemu Škofu Janezu zahvalil za njegovo delo, ko je skoraj 23 let požrtvovalno, goreče in z veliko ljubeznijo vodil našo škofijo. Po svojih močeh bom nadaljeval njegovo delo. Na vsak način bo moja ljubezen in moja skrb veljala duhovnikom, bogoslovcem, semeniščnikom. Ko človek postane škof, ne neha biti duhovnik, niti diakon. Skupaj si bomo prizadevali, da bi naša škofija Imela dovolj duhovnih poklicev. Velika skrb bodo tudi naše ostareli in bolni duhovniki in na poseben način me že čas sili (jeseni se bo v Rimu začela sinoda o vlogi laikov v Cerkvi), pa tudi vsi zunanji dogodki opozarjajo, kako važno je sodelovanje laikov v Cerkvi. Zdi se mi, da bo zame izredno velika naloga, kako poživiti, poglobiti in v tistih župnijah, kjer nimajo župnijskih svetov in laičnih sodelavcev, ustvariti tako ozračje in razme re, da bi se naši laiki velikodušno dali Kristusu na voljo v različnih cerkvenih službah. Vodstvo škofije bom prevzel na pragu Marijinega leta, zato močno zaupam v njeno pomoč in varstvo.

- To je gotovo program, ki obeta sadove, upam, da bodo vse izkušnje, ki si jih do sedaj imel, tudi misijonske, pomagale, da bi naša škofija še bolj pokoncilsko zaživela, zato smo ti hvaležni za vse tvoje prizadevanje. Želimo ti, da bi Bog blagoslovil tvoje delo, mi pa ti bomo pri vsem tem pomagali.
Hvala, France, brez tvoje pomoči ne bi nikoli mogel obiskati Obale slonove kosti. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem tistim, ki sodelujete pri Predalu dobrote, ki darujete za misijone, in vsem tistim, ki misijonarjem pomagate. Ognjišče je namenjeno mladim, zato bi mlade rad spodbudil, da bi Ognjišče tudi v prihodnosti radi brali, da bi se na vse to, kar je tam dobrega napisanega, odzivali, da bi ob vsem tem dozorel in zrastel tudi kakšen nov misijonski poklic.

BOLE, Franc. (Gost meseca) Ognjišče, 1987, leto 23, št. 5 str. 6-10.