Dr. Maksimiljan Matjaž, strokovnjak za Sveto pismo

Brez svetega Pavla bi bilo krščanstvo drugačno

»Vesel sem, da je papež razglasil Leto sv. Pavla, ker je ta apostol zapostavljen. V pridigah se še lotimo razlage evangelijev, njegovih pisem pa ne. Pravimo, da je pretežak in iz njegovih del kvečjemu navajamo določene stavke. To je sicer lepo, saj ima ogromno lepih misli, vendar je Pavlovo leto za nas izziv, da spoznamo njegovo življenje. Veliko stvari v njegovih pismih razumemo le, če poznamo njegovo življenje. Ko je spoznal Resnico, je nanjo postavil vse svoje življenje,« je o apostolu narodov dejal tokratni gost dr. Maksimiljan Matjaž, ki smo ga kot svetopisemskega strokovnjaka sredi Pavlovega leta povabili k pogovoru.

- Veliko predavaš o Svetem pismu. Kako si se pa ti srečeval z njim? Morda začneva kar z otroštvom in mladostjo. Ste imeli doma Kratko Sveto pismo v slikah, ki je še sedaj uspešnica založbe Ognjišče?
Dejansko je bilo to prvo Sveto pismo, s katerim sem se kot otrok srečal. Kolikokrat smo prebrali zgodbo o jerihonskih trombah! In kako dobro so bile tam narisane! Zanimivo je, da je prav s tem mestom povezan tudi svetopisemski odlomek o slepem Bartimaju, ki prosi Jezusa, naj se ga usmili. Kaj je pri tem slepem »porušilo zidove«, da je bil uslišan? Njegov vzklik: »Jezus, Sin Davidov, usmili se me!« Mali Jezusov učenec Bartimaj je lahko vzornik velikim učencem, saj je on znal prositi Gospoda.
Drugo močno srečanje s Svetim pismom pomenijo zame duhovne vaje v Stični, ki sem se jih udeleževal kot srednješolec. Ko sem prišel v bogoslovje, je bilo zame Sveto pismo zanimivo kot zgodovinska knjiga. Morda tudi zato, ker je v času srednje šole izšla knjiga Poročilo o Jezusu, ki je spodkopavala zgodovinskost Svetega pisma in sem moral velikokrat zagovarjati njegovo zgodovinskost.

- Se je tvoja ljubezen do Svetega pisma nadaljevala v času teološkega študija?
Da, tudi diplomska naloga se je rodila iz tega »apologetičnega« iskanja: Kje se Božja beseda razodeva v človekovem življenju? Obravnaval sem mejne trenutke življenja. Izhodišče mi je bila pripoved, vzeta iz Lukovega evangelija, ko Janez Krstnik pošlje odposlance k Jezusu z vprašanjem: »Ali si ti tisti, ali naj drugega čakamo?« Janez je v ječi, ve, da je konec njegovega življenja. Je v izredni stiski in očitno podvomi v vse. In končno se tudi moj doktorat navezuje na podobno temo, v njem sem obravnaval izkustvo Jezusa v ekstremnih situacijah učencev. Ko se je v srečanju s Kristusom v učencih porodil strah in hkrati so v tem strahu srečali Boga.

- Si se pa predvsem osredotočil na proučevanje evangelista Marka.
Da, ko sem študiral za magisterij in doktorat. Sicer pa smo profesorja v Rimu, kjer sem študiral, imenovali »sinoptik«, ker je bil poznavalec sinoptičnih evangelijev (Markovega, Matejevega in Lukovega evangelija) in je zelo poudarjal njihov pomen. Evangelist Marko je za študenta Svetega pisma obvezna snov. Iz njegovega evangelija razumeš, kaj je prvotna zgodba in kaj so potem prva desetletja in različna okolja dodala in katere nove vidike so izpostavila. Srčiko Jezusovega sporočila pa se da izluščiti iz Markovega evangelija. Zato je največ doktoratov pri študiju Nove zaveze prav o evangelistu Marku.

- Smo sredi Leta apostola Pavla. Praviš, da laže razumemo njegovo sporočilo, če poznamo njegov življenjepis.
Da, če ga hočemo spoznati, moramo najti neki ključ za to. Približamo se mu lahko prek njegovega življenja ali pa glavne teme življenja, to je, kako človeka pripeljati h Kristusu.

- V svojih razmišljanjih o sv. Pavlu poudarjaš, da ga je gnala Božja ljubezen. Vse, kar je delal, vse napore, ki jih je prestal, je delal v zavesti, da ga Bog neizmerno ljubi.
To misel je izpostavil tudi papež na začetku Pavlovega leta. »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa sedaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). To je izhodišče in dinamizem Pavlovega življenja. Vidi se, da je bil kot sveži spreobrnjenec pretresen nad tem, kaj je Bog zanj naredil, kljub temu, da je on celo preganjal kristjane. Skoraj vsako pismo se začne in konča s poudarkom, da naše bivanje izhaja iz spomina in zavesti, kako nas Bog ljubi. Zelo dobro je to vidno v začetku pisma Rimljanom: »Vsem, ki ste v Rimu, Božji ljubljenci, poklicani in sveti« (1,7). Kristjani začnemo živeti, ko se zavedamo, da imamo neko poklicanost in ko se zavedamo, da naš obstoj izhaja iz Kristusa in smo zato sveti, pa ne po svojih delih, ampak po stiku z Bogom. Predvsem pa, da smo ljubljeni. To kaže, da naš odnos z Bogom ni miselni ali intelektualni, ampak ljubeč, oseben.

- V zavesti ljubljenosti je apostol narodov zmogel številne napore, med katere spadajo tudi potovanja. Že če gledamo z današnjega vidika, je ogromno prepotoval. Ta potovanja so bila takrat še težja.
Brez dvoma je bilo v njegovem času izredno težko potovati. Uradno poznamo tri velika potovanja. Verjetno pa jih je bilo vmes še nekaj. Leta 36 pride v Jeruzalem in se potem umakne v Tarz in Kilikijo. Tam ga leta 42 poišče Barnaba in ga pripelje v Antiohijo (Apd 11,25-26), kjer začneta uradno oznanjati. Že v tistih letih je veliko prepotoval, seveda pa so Apostolska dela pozorna na zadnja potovanja, ko že dobi poslanstvo v antiohijski cerkvi. In že prvo potovanje, ko gre iz Antiohije na morje, vse do Cipra, je dolgo, ne pa najdaljše. Že leta 46 je hotel iti proti Rimu, a ga je srečanje s prokonzulom Pavlom tako navdušilo, da se je usmeril proti severu, proti Antiohiji v Pizidiji. Tam je prehodil (peš!) nekaj sto km. Veliko je potoval z ladjami, sicer pa vemo, da je rad hodil peš. Poročilo o zadnji poti, ko se vrača iz Aten in Korinta in je hotel do binkošti priti v Jeruzalem, pravi, da je prišel v Malo Azijo in da so spremljevalci šli z ladjo okrog polotoka in so ga pričakali v Asosu, on pa je šel peš čez polotok. Obstaja podatek, da je peš prehodil nekaj tisoč kilometrov.

- Pa nevarnosti na potovanjih…
Doživel je brodolom. V drugem pismu Korinčanom razlaga, koliko je pretrpel in bil v nevarnosti pred Judi in Rimljani. Omenim naj nevarnosti pred cestnimi roparji. Gotovo je, da ga niso povsod lepo sprejeli… Najhujše je bilo v Listri in Derbah, ko so ga kamenjali in so mislili, da je že mrtev, pa se je »zbudil«, vstal in šel naprej.

- »Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba« (Apd 9,3) pišejo Apostolska dela o njegovem spreobrnjenju. Gotovo je njegovo spreobrnjenje ključen dogodek. Morda najprej, kaj pomeni luč v Svetem pismu?
Luč ima več pomenov. Biti obsijan od zgoraj, je pomenilo spoznati Boga. Ko pa se Kristus predstavi kot luč, pomeni, da nam odpre oči, pa ne samo za Boga, – Pavel je gledal Boga že ko je bil slep - ampak da nam luč osvetli svet, sočloveka. Luč nam odpre oči za odnose. Za sv. Pavla lahko rečemo, da je živel intenzivno v odnosih, ampak jih je pred spreobrnjenjem živel zaradi uspeha, zaradi gorečnosti za postavo. Omenjena luč pa mu je dala videti, kaj je Bog v Jezusu Kristusu storil zanj, kljub temu, da ga je on preganjal in moril tiste, ki so izpovedovali njegovo ime. Vendar ga ta luč ni pustila samo pri tem koraku. Pomemben je bil drugi korak: potem ko leži slep, pristopi k njemu Hananija in ga »reši« slepote. Odpre mu oči, da vidi, kje je. Po tem začne navdušeno oznanjati. Najbrž si je predstavljal, da bodo vsi ljudje navdušeni ob tem, a najprej doživi neuspeh. Poslušalce je najbrž premagal strah, zato tudi očitki Pavlu. Prav zato mora po kratkem času iz Damaska.

- Dokaj malo je znano, da je Pavel šel po spreobrnjenju v puščavo. Se ve, kam?
Sam Pavel v pismu Galačanom (1,17) pravi »odpravil sem se v Arabijo«. Tu opisuje dogajanje po spreobrnjenju in pravi: »Ko pa se je Bogu … zdelo prav razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem šel v Arabijo«.
Najprej se mu je prikazal Kristus in ga spreobrne. Da pa bi spoznal, kaj pomeni poznati Kristusa v svojem življenju, potrebuje še čas. Zato se Pavel ni šel v Jeruzalem poučit, kaj pomeni živeti evangelij, ampak je šel v Arabijo. To pa je zelo širok zemljepisni pojem, ki sega od Damaska proti vzhodu in proti jugu do Sinajskega polotoka in do današnjega arabskega polotoka. Glavno mesto Arabije je bila Petra, ki je bilo trgovsko središče Nabatejcev. Ti so imeli v tistem času v »zakupu« celotno trgovsko pot in so imeli tudi svoje središče v Damasku. Kralj Areta, ki Pavla čez tri leta (36) preganja v Damasku, je bil nabatejski kralj. Ti so Pavla ob vrnitvi iz puščave hoteli umoriti. V košari je moral zbežati iz mesta in zatekel se je v Jeruzalem.
Nekateri trdijo, naj spreobrnjenci nekaj časa molčijo. Pavel je »molčal«, umaknil se je v puščavo. Sam je kot spreobrnjenec naročal, naj novokrščencem ne dajo prehitro prevelikih pooblastil. In vendar je, kljub umiku v puščavo, tudi sam doživljal zavračanja v slogu: Kaj nam boš govoril ti, ki si še pred kratkim preganjal kristjane.
V pismu Timoteju naroča, naj se novokrščencem ne daje prehitro prevelikih pooblastil. Očitki, ki jih omenjaš, pa so ga stalno spremljali. Še ko je bil v Rimu kot ujetnik, so mu nekateri Judje očitali, da je izdal Postavo, drugi pa, da ne uči pravega evangelija, saj Kristusa ni videl. V takih trenutkih se on vrača nazaj na izkustvo Damaska. Srčika tega pa je izkustvo ljubezni: Bog ga ljubi in dokaz te ljubezni je križani Kristus. Resnica se razodene, ko se ne boji več za svoj ugled, saj sam zapiše v pismu Galačanom, da če bi hotel ugajati ljudem, potem nisem več Kristusov suženj.
Očitali so mu kljub temu, da mu je poslanstvo oznanjevanja dala Cerkev v Antiohiji.
Zavedal se je tudi, da samo spoznanje Kristusa še ni dovolj, da lahko postane njegov apostol. Spoznanju Kristusa mora slediti »prepoznanje« tega spoznanja, ki ga naredi skupnost - Cerkev. Šele dobrih deset let po spreobrnjenju ga gre iskat Barnaba in ga pripelje v skupnost, v kateri še nekaj časa živi, dokler mu antiohijska skupnost ne da pooblastila, naj gre oznanjat evangelij.

- Nekateri nasprotniki Cerkve trdijo da je sveti Pavel »spremenil« Jezusov nauk. Naredil ga je »strogega«. Na prvem koncilu v Jeruzalemu je apostol narodov res zagovarjal mnenje, naj oznanjajo evangelij tudi med pogani, ne samo med Judi. Nasprotniki iz tega hočejo narediti spor med njim in drugimi apostoli.
Da, to hočejo prikazati kot spor. Prikazati vsakega učenca kot zagovornika ene posebne linije, oz. posebne »stranke«, je gotovo vnašanje sodobne ideologije v takratno Cerkev. Od vsega začetka je bil zbor Jezusovih učencev pester. Že Kristus je zavestno klical različne apostole. Različni so ostali do konca, njihov skupni imenovalec pa je bil Kristus. Tako je ostalo tudi naprej, saj je bil vsak poklican v svojo službo s svojim značajem, svojo izobrazbo in iz svoje skupnosti, iz katere je izhajal. »Potopljeni« v svojo kulturo so sprejemali evangelij. Seveda so se med seboj pogovarjali, a ne moremo reči, da so bile med njimi »nasprotujoče šole« npr. Petra, Jakobova, Tomaževa… Bili so poskusi med učenci npr. v Korintu, ko so kristjani, kakor piše Pavel, govorili; Jaz sem Kefov, jaz sem Kristusov… Pavel je odločno zavrnil take poglede in govoril: Kristus ni razdeljen, tudi mi ne moremo biti! Način, kako so apostoli podajali Kristusov evangelij, so pa bili različni: Janezovski, Petrov, … Pestrost evangelija nam govori, da blagovest ni ideologija, ampak konkretizacija v nekem izkustvu. Različni vidiki se dopolnjujejo. Zato se dopolnjujeta Jakobov vidik, ki je zastopal bolj judovsko, jeruzalemsko Cerkev, in Pavlov vidik, ki predstavlja – usmeritev k poganom. Peter je bil od začetka odprt k poganom, saj je sprejel prvega pogana v Cerkev. Bil je hkrati Jud, kakor svetovljan.

- No, če že špekuliramo, potem lahko rečemo, da bi bilo krščanstvo drugačno, če Pavla ne bi bilo. Ampak čemu take špekulacije, saj bi potem lahko rekli, če Kristusa ne bi bilo…, kar pa je nesmisel.
Občudovanja vreden je Pavlov korak k poganom, saj so se Izraelci težko približevali tujcem. Je bil on vzgojen bolj »odprto«, da je bil sposoben tega?
Bil je Jud iz diaspore, kjer so bili Judje manjšina, imenovali so ga helenist (grško usmerjen). Živeli so v tujem svetu in se posvečati bistvu svojega izročila, hkrati pa so spontano odkrivali drugačnost in se je niso tako bali kot Judje v »matici«.
Dejstvo je namreč, da pravoverni Judje niso hoteli imeti stika s pogani.
Pavlova usmeritev k poganom je sad njegovega »drugega spreobrnjenja« v puščavi. Zdi se mi, da je bilo to težje in bolj radikalno kot prvo. Ne vem, če vemo, kaj pomeni za Juda sprejeti pogana, ki so ga imeli za nečistega, okuženega! Še apostol Peter leta 46/7 – sicer pred koncilom v Jeruzalemu – v Antiohiji ni hotel sesti s pogani za isto mizo, čeprav je bil prej navdušen za oznanjevanje med pogani! Mi si res težko predstavljamo ta odnos Judov do poganov. Pavel je primer oznanjevalca, ki je prebil meje kultur in radikalno gradi na absolutnem temelju, ki je vera. V tem je njegova veličina!

- Pavel je prišel do Rima. Ali je šel tja samo zato, ker se je skliceval na cesarja ali pa morda tudi zato, da bi v središču takratnega cesarstva oznanjal evangelij?
Drži, da je hotel priti v Rim. Znašel pa se je v ječi in je iskal neki razlog, da bi prišel v glavno mesto. Zato se je skliceval na cesarja, kajti če bi ga postavili pred judovsko sodišče, bi ga gotovo obsodili kot bogokletnika in glavnega mesta ne bi videl. Zato je izkoristil še zadnjo možnost – sklicevanje na cesarja. Po moje pa je bil to zanj izhod v sili, kajti zavedal se je, da bi njegovi rojaki to lahko razumeli kot izdajstvo, da se da soditi poganskemu sodišču. Da mu to ni bilo lahko narediti, pričajo njegove besede: »Ne tožite se pred tujci!« Sam pa je sprejel to samo zato, da je lahko prišel v središče sveta, kar pa je pomenilo tudi »konec sveta«. Božja beseda pa mora priti do zadnjih otokov, »do konca sveta«. Tako so verovali že Judje, tako pa je učencem tudi Jezus naročil. Ko so prišli v središče sveta – v Rim, so po njihovem mišljenju prišli tudi do konca sveta, do njegovih skrajnih meja.

- Nekateri imajo sv. Pavla za antifeminista, da je proti ženskam in navajajo njegove besede: »Žena naj v Cerkvi molči« in »Žene, bodite pokorne možem«. Je ta očitek upravičen?
Pa smo spet pri osnovni trditvi, da moramo Pavla sprejemati in gledati v celoti, ne pa da trgamo posamezne stavke iz konteksta. Pavel ni pisal sistematične teologije, ampak je kot karizmatična osebnost govoril določeni skupnosti. Posameznim skupnostim vernikov je hotel povedati, kako naj Jezusov evangelij živijo v določenem okolju. Pisma so nastala kot odziv na probleme, ki jih je imela določena skupnost. Zato je nujno, da poznamo stisko, ki jo je doživljal on in skupnost, ko je prišel v Korint, kajti obe omenjeni izjavi sta iz pisma Korinčanom. Korint je bilo pristaniško mesto in v njem je bilo navzoče veliko nemoralnosti, med drugim tudi tako imenovana »sakralna prostitucija«. Nekateri poganski obredi so bili na zunaj podobni krščanskim: brali so sveta besedila in skupaj so se zbirali za mizo in tam jedli. Skupaj so preživljali dan in od tega je bilo majhen korak, da so začeli skupaj preživljati tudi noč. V okolju, ki je bilo tako bolno od te sprevrženosti, se je dalo razumeti občestvo pri mizi tudi na način poganskih simpozijev. Dejansko je bila sestavni del teh simpozijev tudi »sveta prostitucija«. Zato je glede tega moral Pavel postaviti jasne meje med krščanskim in poganskim obredjem. Žene so bile v razmerah, ki so vladale v Korintu, veliko bolj neprimerne za sodelovanje pri krščanskem bogoslužju. Da so Pavlove besede odgovor na dane razmere, priča tudi dejstvo, da tega problema ne opažamo npr. v jeruzalemski Cerkvi. Sv. Pavel je bil res vzkipljiv, tudi do sodelavcev, a mu nikakor ne gre pripisovati antifeminizma, saj je gledal na človeka v Kristusovi luči. Zato je poudarjal, da ni nobenega privilegija, ne glede narodnosti, ne glede spola, saj v svojih pismih (Galačanom in Efežanom) kar dvakrat poudarja, da ni ne Juda ne Grka, ne moškega ne ženske, ampak smo vsi v Kristusu nova stvar.

 RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1 str. 8-12.

* 21. februar 1877 Kamnik, † 11. januar 1943 Ljubljana

Sošolec in prijatelj Dragotina Ketteja

Zibelka mu je tekla v Kamniku, kjer se je rodil 21. februarja 1877 kot sin okrajnega zdravnika Janeza Vavpotiča in matere Marije, rojene Obrekar. Že v Ivanovi zgodnji mladosti se je oče po službeni dolžnosti z družino preselil v Novo mesto. Na tamkajšnji gimnaziji je bil sošolec in prijatelj Dragotina Ketteja, pesnika slovenske moderne. Tam je leta 1897 maturiral in jeseni tega leta se je odpravil v Prago, kjer se je vpisal najprej na glasbeno, nato pa na slikarsko akademijo. Obe umetniški smeri sta ga mikali: že doma je veliko igral na klavir, a je naposled študij glasbe le zamenjal s slikarstvom, kateremu je potem posvetil vse svoje življenje. Praška šola je dala trdne temelje Vavpotičevi slikarski poti, njegovemu nagnjenju k žanrskemu in figuralnem slikarstvu. Dobro se je seznanil s slikanjem v naravi, tako imenovanim plenerizmom. Iz Prage se je za dve leti (1900-1901) preselil v Pariz (iz tega obdobja je njegov avtoportret), nato je šel na Dunaj, pa spet v Prago, ki ga je še posebej utrdila v slikarskem realizmu. Leta 1905 je končal svoj študij ter postal učitelj risanja in umetnostne zgodovine na Strakovi akademiji v Pragi. Tam se je tudi oženil z Marženko Pešan, ki mu je leta 1904 rodila sina Bruna. Leta 1906 se je z ženo in sinom za stalno vrnil v domovino. Najprej v Idrijo, kjer je na tamkajšnji realki poučeval risanje, med prostim časom pa se je ukvarjal z risanjem pokrajin in portretov ter pisal članke o umetnosti. V Idriji se mu je rodila še hči Rut, ki je pozneje postala znana plesalka, sin Bruno pa slikar in scenograf.

Leta 1910 se je dokončno naselil v Ljubljani, kjer se je že uveljavil na mnogih razstavah. Med prvo svetovno vojno je kot vojni slikar deloval na Primorskem, kjer je slikal prizore z raznih bojišč. V letih 1927-1929 je bil scenograf Narodnega gledališča v Ljubljani, potem pa je živel kot svobodni umetnik.

Njegovo umetniško delo je Ljubljana spoznala na prvi slovenski umetniški razstavi leta 1910 v Mestnem domu, še bolj pa ob prvi umetniški razstavi v Jakopičevem paviljonu, kjer se je predstavil s svojimi 23 deli. Po prvi svetovni vojni se je Vavpotič s svojimi deli uvrstil med najbolj priljubljene in najplodovitejše slikarje krajin in portretov, tihožitij in kompozicij.

Slikar našega meščanskega življenja

Sam se je štel v prvi vrsti za portretista. Od ljubljanskih meščanov je dobival toliko naročil, da je postal izrazit slikar našega meščanskega življenja. Ustvaril je vrsto podob slovenskih meščanov, med katerimi so najbolj znameniti portreti kulturnikov in politikov, naslikanih v svojem vsakdanjem domačem okolju. "Najbolj ljubke pa so podobe ljubljanskih gospa in gospodičen. Še s posebno ljubeznijo je, razumljivo, spremljal svoje družinske člane, zlasti hčerko, plesalko Rut, in sina, slikarja in scenografa Bruna" (M. Komelj). Povezan je bil tudi z gledališčem, kjer je kot scenograf z režiserjem Osipom Šestom pripomogel k njegovi evropeizaciji. Vselej se je znal prilagoditi vsakokratni režijski zamisli in literarni predlogi. S svojimi scenami je včasih izražal tudi svoj melanholični in nekoliko resignirani miselni odnos do življenja. "Njegovo delo je z motiviko in slikarskim načinom prava ilustracija slovenskega meščanskega življenja v prvi polovici 20. stoletja, njegovih protagonistov in ambienta, hkrati pa tudi podoba umetnikovega odnosa do upodobljencev in njihovega časa ter do same umetnosti, pa tudi prikrito zrcalo njega samega in njegovih doživetij," je zapisal Milček Komelj. Naslikal je tudi vrsto vedro občutenih pokrajin, posebej ljubljanskih panoram, tivolskih parkov in drevoredov ter tihožitij in žanrskih slik. Bil je prefinjen risar, v barvi pa si je prizadeval  za njihov pretanjen sijaj in harmonično prelivanje. Po letu 1929 je ustvarjal kot svobodni umetnik. Neutrudno je delal vse do svoje smrti 11. januarja 1943.

Velemojster slovenske knjižne ilustracije

Slovenski likovni umetnosti je Ivan Vavpotič vtisnil najmočnejši pečat kot knjižni ilustrator. Njegova umetnost na tem področju je dosegla vrh, ki je bil za slovensko risarsko umetnost naravnost zgodovinskega pomena. Najbolj znane so njegove ilustracije nekaterih knjig Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske založbe. Najprej je z domiselnimi risbami obogatil prvi slovenski roman - Desetega brata Josipa Jurčiča (1911 in 1912; ker ilustrator ni utegnil o pravem času dovršiti vseh slik, je leta 1912 izšel Jurčičev roman v ponatisu z vsemi ilustracijami, toda v majhni nakladi - leta 1911 pa so ga natisnili v 85.000 izvodih!). Sledile so knjige: Jurij Trunk, Amerika in Amerikanci (1912), Fran Detela, Trojka (1915), Ksaver Meško, Mladim srcem (1915), Frančišek Pengov, Podobe iz narave (1916, 1917). Ko je Vavpotič risal podobe za Desetega brata in kasneje Mladim srcem, je njegova umetnost dosegla vrh, beremo v Mohorjevem koledarju 1978. Besedilo resnične umetnine je slikarja povsem prevzelo in navdihnilo. S pisateljem je krenil v gostilno k Obrščaku, od tam na grad Slemenice in dalje po vseh potih in stezah, ki jih je zarisal v dolenjski svet genialni Jurčič. Tu je doživel usodo "faliranega študenta" strica Dolefa, vraževerni svet in tragiko desetega brata Martina Spaka ter lepo ljubezen Lovra Kvasa in grajske Manice. Prav Vavpotičeve ilustracije so v veliki meri pripomogle, da so se omenjene knjige med narodom tako priljubile. Ilustriral je tudi nekaj knjig drugih založb, Frana Milčinskega Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice (1917), pesniško zbirko Miška osedlana Iga Grudna (1922) in pri tem pokazal poseben smisel za pravljično, romantično srhljivo, fantastično  vsebino in otroško igrivost. Manj je znano, da je bil Ivan Vavpotič tudi avtor prvih jugoslovanskih znamk.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2007) 2, str. 32.

“Verujem, da Marija bedi nad mojo življenjsko potjo”

10. septembra letos (2006) bo v mariborski stolnici posvečen v škofa 44-letni salezijanski duhovnik dr. Peter Štumpf. Izhaja iz prekmurske župnije Beltinci, ki je dala kar 64 duhovnih poklicev. Ta najmlajši slovenski škof se nam je s svojo odprtostjo nekako kar sam ponudil za septembrskega gosta meseca in odkril nekaj zanimivosti o rodnem Prekmurju in o svojem življenju, predvsem pa o svoji povezanosti z nebeško.

- Začniva pri rojstvu. Praviš, da zaradi zapletov pri rojstvu dolguješ življenje Mariji.
Moja mama je že kot mlado dekle skupaj s svojimi starši in osmimi brati in sestrami romala vsako leto v Turnišče, osrednje prekmursko Marijino svetišče. Vse življenje je gojila globoko zaupanje do Matere Božje. Ob mojem rojstvu je bila mama pet dni brez plodne vode. Pravijo, da sta v takem stanju že dve uri dovolj, da otrok umre! Takrat v bolnišnici niso še tako skrbeli za porodnice. Mama je molila k Mariji, da bi se rodil zdrav. Tako je tudi bilo. No, bil sem nekaj časa v inkubatorju, a potem je šlo vse v redu. Še danes čutim, da sem se rodil z namenom: da sem postal redovnik in duhovnik. V življenju ni naključij. Če Bog ne bi imel nekega načrta z mojim življenjem, me danes ne bi bilo na svetu.

- Marija te torej spremlja že od nežnih let.
Kot otrok sem v družini doživel Marijansko pobožnost. Še kot šolar sem vprašal mamo in ateja, kam sta šla na poročno potovanje. Odgovorila sta mi: »Zjutraj sva se odpravila na Brezje, zvečer pa nazaj.« Pa še ju je zaradi tega ‘okregal’ stari stric, pri katerem sta stanovala, da je bil cel dan sam! Podoba Brezjanske Marije krasi naše stanovanje. Sem pravi »socialistični« otrok, saj sem hodil v vrtec. Oče je moral ob štirih v službo, ker je bil šef kmetijskega posestva. Z mamo sva postiljala in pospravljala sobo, preden sva šla v vrtec, in molila: Sveti angel, O Gospa moja, Pod tvoje varstvo… Komaj sem stal, pa sva že molila. Doma smo vedno opravljali kratke molitve in skoraj vse so bile marijansko obarvane.

- Tudi odločitev za redovništvo je bila tej luči?
Prav ko sem stopil v salezijanski noviciat, je mama hudo zbolela za rakom. Takrat je molila k Mariji: »Imam še tri nepreskrbljene otroke, zato me še nimaš pravice vzeti k sebi. Naj pridejo najprej do kruha, potem pa me lahko vzameš!« Ravno zaradi njene vere in Marijine priprošnje je mama še živa, mi pa že vsi nekaj časa pri kruhu…
Škof Peter Štumpf kot novomašnik leta 1990. - Peter Štumpf kot novomašnik stopa v domačo župnijsko cerkev. Ob njem starša, pred njim pa sestra z novomašnim križem. - Kot župnik v Veržeju ob birmovanju. Ob njem murskosoboški škof Marjan Turnšek.

- Omenil si že starega strica, pri katerem ste stanovali. Ta ti je že kot otroku dejal, da moli zate, da bi postal duhovnik.
Ta stric je bil spoštovan živinozdravnik. Študiral je v Budimpešti, kjer je spoznal svojo ženo. Oba otroka sta jim že ob rojstvu umrla. V Beltincih je zgradil hišo. Bil je bolj liberalnega duha, a je ostal zvest veri. V starosti je veliko molil, zavedal se je, da kakšna pot v njegovem življenju ni bila prava. Bil je popolnoma nepokreten in moja starša sta zanj skrbela noč in dan enajst let! Pa je bil včasih zelo zahteven! S tem sta mi dala lep zgled skrbi za bolne in ostarele. Prepričan sem, da je ta njuna žrtev rodila obilo milosti, zlasti za mene in mojo duhovniško pot. Ko sem ga obiskoval, sem se zelo zanimal za verske podobe, ki jih je imel v sobi. Na nočni omarici je imel lep križ, a Kristus na njem za mojo otroško domišljijo ni bil »pravi«, ker ni imel ran in sledi krvi. Medtem ko je stric zaspal, sem jih jaz s flomastrom narisal. Ko se je zbudil, ni bil jezen, ampak mi je dejal: »Peter, molim, da bi postal duhovnik.« Bilo je v tretjem razredu osnovne šole in zasekalo je v moje srce in mojo dušo. Zato sem se hitro v življenju tudi tako usmeril. Začel sem ministrirati. Tudi svojim sošolcem sem nekako dal vedeti, da bom duhovnik. Tako sem za veliki petek leta 1972 »izpraznil« razred, saj sem učiteljici dejal, da moramo ob peti uri iti, ker moramo ministrirati pri obredih velikega petka. Ne vem, ali je učiteljica okamnela, ampak šli smo in v razredu so ostale samo deklice.

- Izhajaš iz župnije Beltinci, ki je dala veliko duhovnih poklicev. Kaj je po tvojem pogojevalo to?
Iz župnije izhaja 64 duhovnih poklicev. Ko sem imel leta 1990 novo mašo, nas je bilo še 34 živih. Gre za širši duhovni proces, ki ni značilen za Beltince, ampak za celo Prekmurje. Procentualno ima duhovnih poklicev še več župnija Bogojina, veliko jih imajo Črenšovci. Zdi se mi, da je ta duhovni proces sprožil pred sto leti narodni buditelj Jožef Klekl s svojimi katoliškimi časopisi. Bil je svetniški človek in silno pastoralno zavzet. Ob slovenstvu je hotel poglabljati vero in je leta 1904 kot kaplan v Črenšovcih začel izdajati mesečnik Marijin list, ki je imel podobno vlogo kot jo ima Ognjišče danes za ves slovenski prostor. Marijin list je krepil slovensko narodno zavest, poglabljal vero, predstavljal verska dogajanja ter nudil informacije o Cerkvi … Leta 1934 je izdajal prilogo Marijin Ograček, ki je bil namenjen mladim. Od leta 1913 je izdajal katoliški družbeno politični tednik Novine, v katerem se je trudil za objektivno poročanje. V letih 1903 do 1944 je urejal tudi Koledar Srca Jezusovega, podoben današnjim pomurskim Stopinjam. Leta 1934 je v Marijinem listu navedel vse duhovne poklice iz Prekmurja. Bilo jih je 480, na 270 ljudi en duhovni poklic! To je bil fenomen v celotni takratni Jugoslaviji. Mnogi od teh priznavajo v svojih prispevkih, da je njegova periodika, predvsem Marijin list, vzrok njihovega zorenja v veri in odločitve za duhovni poklic. Vodil je tudi gibanje tretjerednikov Sv. Frančiška Asiškega, ki je štelo 700 članov, in so se zbirali v Črenšovcih, od teh jih je bilo 300 zaobljubljenih stalnemu devištvu za svetost Cerkve in svetost duhovnikov. Med njimi imamo svetniške laike. Prirejal je množične shode, na katerih so ljudje prejeli zakramente. Ta duhovni naboj, ki se je navzven končal leta 1945, je ostal globoko v ljudeh. Še jaz sem slišal govoriti ljudi: »Veliki Klekl«. Ljudje so s ponosom gledali na Cerkev in izpovedovali svojo vero in iz nje živeli. Ob ustanovitvi Prekmurskega pastoralnega področja so zavzeti duhovniki znali nadaljevati s to bogato versko tradicijo. Vse to je vplivalo, da je v Prekmurju veliko duhovnih poklicev.

RAD SEM V SAMOTI
- Kot duhovnik si menjal več službenih mest. Zanimivo je, da ti je bilo zelo všeč, ko si bil na samotni župniji. Imaš rad samoto?
Rad se vračam v samoto, nisem pa samotar. Na župnijo Zabukovje sem šel, da bi tam v miru naredil doktorat o Jožefu Kleklu. Prej sem bil na Igu, kjer sem veliko gradil. V tem »zunanjem« delu sem videl nevarnost. Ko je nenadoma umrl župnik na samotni župniji, me je takratni inšpektor Stanislav Hočevar poslal tja. Župnija leži 600 m nad morjem, tam sem srečal preproste in odprte ljudi. Njihova dobrota me je očarala, z druge strani pa sem vzljubil samoto. Te pa nisem izkoristil samo za študij – tam sem pisal doktorat-, ampak sem v tej samoti tudi zaslišal glas Boga, kako je spregovoril »v šepetu vetra«, skratka v miru, podobno kot Eliju v Sv. pismu. Velikokrat sem v tej samoti molil in premišljeval.

- Kot pastoralni delavec si se soočal s sodobni problemi. Kako si jih doživljal (nizko število otrok, koruzništvo, versko neznanje otrok, slaba verska praksa)?
Te probleme sem z ene strani doživljal kot bolečino. Nikakor ne morem verjeti, da nekdo leta in leta vztraja v izvenzakonski skupnosti, potem ko je bil versko vzgojen. Vsa leta je obiskoval verouk, pa reče, sploh ne vem, da bi bil to greh. Za mene je nekaj strašnega toliko let vztrajati v grehu. Zanimivo je, da me prav taki in podobni ljudje, na primer tisti, ki ob nedeljah ne prihajajo k maši, skušajo prepričati, da se jaz motim in da imajo oni prav. V šestnajstih letih, odkar sem duhovnik, so se ljudje zelo spremenili. Ko sem bil kaplan so bili ljudje bolj verni, bolj zvesti Cerkvi in bolj pošteni do sebe. Kabelska televizija in internet sta naredila svoje. Ta trditev se zdi neosnovana, ampak če samo pogledamo v življenje mnogih družin, vidimo, da so otroci v prostem času pred televizijo ali pri internetu. V počitnicah mnogi rečejo za svoje otroke: »Naš je pri internetu in ga ne moremo spraviti stran!« Z upadanjem vere in z nemoralnostjo, ki se vriva tudi med nas, katoličane, ljudje ne dajo toliko več na vrednote. Na dan imenovanja za škofa pred rakovniško Marijo. Ob njem inšpektor salezijancev dr. Alojzij S. Snoj. - Z ljubljanskim pomožnim škofom dr. Antonom Jamnikom in duhovniki na pastoralnem dnevu ljubljanskega arhidiakonata na Rakovniku dan po imenovanju za škofa. - S »svojim« škofom, mariborskim nadškofom Francem Krambergerjem na dan imenovanja.

- Kako naj se Cerkev spoprijema s tem?
Na vseh župnijah, kjer sem bil, sem imel zakonske skupine. Salezijanci se sicer ukvarjamo z mladimi. To je premalo, ker so mladi odvisni od družin, od okolij, kjer živijo. Delo z zakonskimi skupinami je delo za novo evangelizacijo naših župnijskih občestev. Zakonske skupine, če imajo pravilno duhovno vodstvo, imajo velik vpliv na okolico. Zmorejo pritegniti tudi tiste, ki so zgubili stik z župnijo ali Cerkvijo.
Seveda pa tudi glede omenjenih pojavov velja, da nalomljenega trsta ne gre zlomiti. Na vseh župnijah, kjer sem bil, sem skušal biti do ljudi človeški, razumevajoč, ne obsojati, ampak na rahlo opozarjati. Na župniji, kjer je bilo res veliko izvenzakonskih skupnosti, sem dejal: »Zaklali bomo govedo, naredili šotor in priredili množično poroko, da bodo stroški manjši.« Če mi je kdo rekel: »Gospod, nimamo denarja za poroko. Saj veste, hišo je prej potrebna, pa druge stvari…«, sem odgovoril: »Jaz vama plačam večerjo! Pa še pričama! In še zastonj vaju poročim.« Pa so ostali brez odgovora.

- Kot župnik župnije Ljubljana Rakovnik si bil tudi dekan dekanije Ljubljana Vič – Rakovnik kar je kar odgovorna služba, saj gre za veliko dekanijo.
V tej dekaniji živi nad 70 tisoč ljudi. To je mestna dekanija, ki pa ima še nekaj čisto podeželjskih naselij, torej je zelo raznolika. Ne srečanjih duhovnikov smo se največ pogovarjali o pastoralnih problemih. Najprej smo si želeli drug drugemu vlivati poguma in ovrednotiti delo, ki smo ga opravljali. Včasih je lahko kritizirati kakšen dokument ali odlok, ki duhovnikom nalaga, kakšno novo obveznost. Jaz sem poudarjal, da se mi resnično trudimo in veliko delamo. To smo poskušali ovrednoti in usklajevati. Običajno smo naredili pastoralni načrt, ki smo ga začeli z romanjem v enega od Marijinih svetišč. Ta romanja so postala tako tradicionalna, da so ljudje že čakali nanje in so spraševali po njih. Imeli smo skupna srečanja pevskih zborov, karitas, spoved mladine pred večjimi prazniki, pomagali smo si pri spovedovanju. Skoraj vse župnije so imele oratorij in zakonske skupine. Želeli smo biti del krajevne ljubljanske Cerkve. Dvakrat mesečno pa smo se sestajali tudi vsi ljubljanski dekani, da smo načrtovali svoje delo.

S TEBOJ MATI MARIJA
Škofovsko geslo S teboj, Mati Marija izhaja iz moje življenjske izkušnje. Videl sem, da sta starša šla na pot družinskega življenja z Marijo, pa čeprav so bile v začetku zelo skromne razmere. To je bil zgled tudi meni. Ko sem se v osmem razredu odločal za poklic, sem v negotovosti šel na božjo pot v Turnišče in se potem odločil za duhovniški poklic. Zame je že takrat to pomenilo: S teboj, Marija na pot. To pot sem začel pri salezijancih, kjer sem v Želimljem končal gimnazijo, vmes sem končal noviciat, bogoslovje začel v Ljubljani, kjer sem na Rakovniku – zopet ob Mariji – imel prvo pastoralno prakso (delo z ministranti, veliki romarski shodi, mašniška posvečenja). Po drugem letniku bogoslovja so me poslali študirat teologijo v Turin. Tam sem na poseben način doživel to, kar imamo salezijanci zapisano v konstitucijah, da Marija daje poseben pečat salezijanski družbi, saj je ona poroštvo varnosti in uspeha našega dela. Don Bosco nas zavezuje, da vse, kar začnemo delati, začnemo v imenu Matere Božje: O, Marija Pomočnica, bila si in boš nam ti. V Turinu sem večkrat šel v cerkev Marije Pomočnice, kjer je pokopan don Bosco. Pred njo sem molil za rast v poklicu, pa tudi za ljudi, ki so se mi priporočali v molitev.
Leta 1989 sem v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku prejel diakonsko posvečenje. V tej cerkvi sem imel svojo prvo mašo, 29 junija 1990 popoldne. Pokleknil sem pred Marijino podobo in molil: Marija, ne prosim te za dolgo življenje, niti za zdravje, ampak, da bi ostal zvest svoji poklicanosti in pa, da mi izprosiš pred Bogom dar modrosti. Tukaj sem bil tudi tri leta kaplan. Tudi na drugih dušnopastirskih postojankah sem imel priložnost (Ig – Kurešček) poglabljati marijansko pobožnost. 24. maja 2006, prav na praznik Marije Pomočnice, sem bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa. Res verujem, da Marija bedi nad mojo življenjsko potjo.

- Za svoj doktorat si obdelal življenje in delo Jožefa Klekla starejšega, o katerem smo pri Ognjišču tudi izdali knjigo. Zakaj si se odločil prav zanj?
Najprej sem s tem hotel potolažiti neko domotožje, ki ga Prekmurci imamo, to je navezanost na svoj dom in svojo zemljo. Ko sem odšel od doma, sem imel izredno veliko domotožje. Dejal sem si: »Če bom poskušal spoznati Klekla in njegovo delo, bom Prekmurje vedno nosil s seboj, kjerkoli bom.« Tudi sem se spomnil besed moje stare mame, ki je govorila: »Veliki Klekel so rekli…« Leta 1994 je izšel zbornik s simpozija o njem. Tam sem videl, da ni obdelana tema, zakaj smo Prekmurci v veliki večini katoličani. Zanimivo je, da v tej pokrajini najdete tudi luterance, binkoštnike, včasih Jude… Dejstvo je, da je bilo veliko luteranov v Prekmurju. V letih 1624-25 so bile vse župnije kalvinske. Šlo je za velik vpliv graščakov, ki so »krojili« vero podložnikov. Verska obnova se je začela šele v 18. stoletju. Duhovna katolizacija se je začela z Miklošem Kuzmičem ob koncu 18. stoletja. Leta 1777 je z gmotno podporo somboteljskega škofa izdal svoj slovenski molitvenik Molitvena knjiga, ki so jo natisnili kar 150 krat! Z njim so se začeli številni duhovni poklici. Iz tega se rodi krog Ivanocijevih duhovnikov, v katerem ima posebno mesto Klekl. Začel sem tako, da sem fotokopiral vse Kleklove Novine. Kar zajeten šop! Brskal sem po knjižnicah in počasi se je začel zarisovati moja doktorska disertacija. Ne brez težav. Ob strani sta mi stala škof Jožef Smej in pokojni Vilko Novak.

VERSKI TISK OBLIKUJE
- Veliko intervjujev sem že imel, a nihče mi v pogovoru ni tako temeljito nakazal pomen verskega tiska kakor prav ti, ki si proučeval življenje duhovnika in časnikarja Jožefa Klekla.
Po mojem je bil Klekl pionir pastorale z verskim tiskom. Na Slovenskem poznamo tudi druge primere, a nihče ni naravnost usmerjen v versko etično oblikovanje človeka kot Kleklovo časnikarstvo. V Prekmurju je potekala huda madžarizacija. Tudi somboteljskemu škofu ni bilo prvenstveno, da bi ljudi nagovarjal kot vernike, ampak jih je nagovarjal za pripadnost madžarski domovini. Poznamo primer, kako je somboteljski škof obiskal Tišino in pridigal nekako takole: »Jaz, veliki pastir, sem se ponižal, da vam, ki niste nič, spregovorim nekaj besed v vašem vendskem jeziku, zato ste vi toliko bolj dolžni, da se naučite madžarskega jezika!« Poniževalno! Imel je madžarsko pridigo, v kateri je govoril o veliki Madžarski. Tajnik pa, ki naj bi prevajal, je modro govoril o sveti evharistiji in ljudje so večinoma razumeli madžarsko! Le kaj so si mislili? Zato je Klekl ustanovil svoje liste, da bi ustavil madžarizacijo in vpliv madžarskega liberalizma. Ko se je leta 1919 pojavil boljševizem, so prepovedali izdajati Novine. Pred komunisti je celo moral bežati. Takrat je izjavil: »Komunisti ne bodo uničili vere v prekmurskem človeku, ker jaz držim vero v tem človeku!« In zakaj so mu ljudje sledili? Ne samo zaradi vsebine njegovih izdaj, ampak tudi zaradi njegove popolne poštenosti. Znan je primer, ko so hoteli za ogromno vsoto (zlatih forintov) kupiti Novine, a je to v samem začetku odbil: »Jaz se ne prodajam za zlato!«

- Tudi ti si sodeloval z različnimi verskimi listi. V čem vidiš danes pomen verskega tiska in medijev pri posredovanju vere?
Zdi se, da danes verskim časopisom pada naklada, a se ne smemo prepustiti malodušju. Tudi če bo Ognjišče imelo samo še enega naročnika, mora izhajati, kajti brez verskega tiska bi bilo stanje še slabše kot je. Vi pri Ognjišču zajamete zelo širok spekter bralcev od mladih do starih. Ne podležite skušnjavi, da bi vam kdo rekel: »Zaradi višje naklade objavite še kakšno stvar, ki ni ravno katoliška ali je sporna, ampak je privlačna.« Ne, morate biti znamenje, opora, časopis, za katerega bodo ljudje rekli, ko ga berejo, da je to hrana za njihovo dušo. Koliko drugih časopisov imajo, ki jim lahko strežejo z vsemi mogočimi »zanimivostmi«! Vi pa ne nasedajte temu. Bodite nekakšen »prevod« Svetega pisma v tej zmešnjavi našega časa!

OSEBNA IZKAZNICA
Mariborski pomožni škof dr. Peter Štumpf je bil rojen 28. junija, dan pred praznikom sv. Petra in Pavla, leta 1962 kot prvi otrok v družini. Ima še dve sestri. Po osnovni šoli v Beltincih je vstopil k salezijancem, pri njih naredil srednjo šolo in noviciat in po vojaščini v Zagrebu končal dve leti teološke fakultete v Ljubljani, tri leta teologije pa v Turinu, kjer je diplomiral na temo Marija kot uresničenje osnovnih verskih resnic.

 B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 9, 2006, str. 6-11.

* 14. januar 1915, Colombier-Châtelot, † 2. februar 1995, Versailles

Rodil se je 14. januarja 1915 blizu mesteca Belfort v Alzaciji ob francosko-nemški meji. Njegov oče je bil socialist, zavzet borec za pravice delavcev. Svoje človekoljubne misli je širil s časopisom, ki ga je sam urejal in v glavnem tudi sam pisal. Po krstu je sicer bil katoličan, toda njegova "vera" je bil socializem. Mati je bila judovskega rodu, tudi ona brez vere. Toda oba sta ga za vse življenje obogatila s svojo veliko medsebojno ljubeznijo, tako da si je kot otrok mislil, da sta že od vekomaj poročena in da bosta za vedno ostala skupaj. Andre je od svojih staršev prejel čudovite moralne zglede, vere pa mu niso dali. "Boga za nas ni bilo...

Kristjani v našem mestu, ki bi nas lahko o njem poučili, so molčali; morda zaradi strpnosti, mogoče pa tudi iz strahu, da se ne bi iz njih norčevali... Njihova morala je bila približno taka kot naša. Bili smo popolni ateisti." Po končani osnovi šoli je nekaj časa obiskoval srednjo šolo, kmalu se je prepisal na slikarsko akademijo, a že čez malo časa je začel sanjati, da bo postal arhitekt. Oče, ki je bil tedaj že znana osebnost v francoskem socialističnem gibanju in je kmalu zatem postal glavni tajnik Komunistične partije Francije, ga je nekega dne poklical, da se odkrito pogovorita o njegovi prihodnosti. Šola mu ni šla in na očetovo priporočilo je dobil službo v neki tiskarni, kjer pa se ni posebno izkazal, zato je službo večkrat menjal. V uredništvu nekega časopisa, ki je bil blizu socialistom, je spoznal pet let starejšega sodelavca Willemina, ki je bil katoličan od rojstva. Pri petnajstih letih je vero izgubil, a se je kasneje spet dokopal do nje. Posredno je do vere pomagal tudi Frossardu.

Bilo je 8. julija 1935 ob petih popoldne v Latinski ulici v Parizu. Willemin je ustavil avto v stranski ulici Ulm, češ da ima tam neki opravek. Frossard je ostal kar v avtomobilu in videl, da je prijatelj odprl neka železna vrata ograje in ga dolgo ni bilo nazaj."Najbrž je šel molit ali se spovedat, skratka, delat eno tistih reči, ki jemljejo kristjanom toliko časa."

Minilo ga je potrpljenje in šel je za njim. Vstopil je v kapelico, ki je bila z umetniške plati dokaj revna. Njegov pogled je obstal na oltarju, na katerem so bile rože, goreče sveče in monštranca. Vse, kar je videl, mu je bilo popolnoma tuje. A naenkrat je, kakor silno razodetje, zaslišal v svoji notranjosti besedi "duhovno življenje". V istem trenutku je s stoodstotno gotovostjo začutil: "Ta svet je resničnost! V vesolju je neki red: nad tem pajčolanom bleščečih oblakov je jasnost Boga, ki biva ta trenutek, ki biva osebno in sicer v osebi tistega, ki bi ga bil trenutek prej zanikal, ki ga kristjani imenujejo 'naš Oče' in katerega sladkost v tem trenutku čutim." Ko sta s prijateljem prišla ven, ga Willemin skorajda ni prepoznal. "Kaj je s tabo?" ga je začuden vprašal. In Andre mu je odgovoril: "Katoličan sem, apostolski in rimski. Bog biva in vse je resnično!" Po tem silovitem srečanju z Bogom se je dal temeljito poučiti v veri. Ni želel, da bi se o njegovem spreobrnjenju govorilo v javnosti, da ne bi prizadel svojih najbližjih. Z očetom sta se kasneje lepo ujemala, mati in sestra pa sta šli za njim po poti vere.

Ko mu je bilo enaindvajset let, je šel služit vojsko kot mornar, kjer je dosegel stopnjo častnika. Leta 1942 se je poročil in se vključil v odporniško gibanje. Zajeli so ga Nemci in prišel v koncentracijsko taborišče, kjer so nacistični zločinci taboriščnike nečloveško mučili in poniževali. Njegova vera je ostala trdna. "Ta strahotna izkušnja mi je razodela neskončno vrednost človeškega bitja. Nacistični peklenski sistem nas je skušal na vse načine poniževati, nam jemati človeško dostojanstvo. Toda bolj kot so nas poniževali, bolj smo jaz in z menoj številni drugi v ponižanih in iznakaženih videli Kristusa. Iskreno povem: v taborišču sem doumel, zakaj je Kristus izbral nespametno pot trpljenja in smrti na križu. Vsi trpeči so njegova podoba."

Po drugi svetovni vojni se je uveljavil kot odličen časnikar in urednik več časopisov. Vsak dan je napisal uvodnik za pariški dnevnik Figaro. Znameniti knjigi "Bog biva, srečal sem ga" je sledilo še več drugih. Leta 1987 je postal član Francoske akademije - akademije nesmrtnih. Svetilka njegovega življenja je ugasnila na svečnico, 2. februarja 1995.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2006) 2, str. 22.

* 8. januar 1906, Rodmošci pri Gornji Radgoni, Slovenija, † 29. september 1996, Ljubljana, Slovenija.

Bogato življenje v znamenju človeka

"Pot Cerkve je človek," je izpovedal papež Janez Pavel II. v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik in s tem potrdil, kar je zapisal priznani slovenski psiholog dr. Anton Trstenjak v svoji knjigi V znamenju človeka: "Izhodišče našega krščanskega svetovnega nazora je danes - človek... Saj nas pot do Boga vodi preko poti do človeka.  Človekova podoba je ogledalo, skozi katero zremo tudi podobo Božjo, ob kateri nam postane pričujoča tudi njegova eksistenca. Če je spačena človeška podoba, se zamegli tudi Božja podoba." Pred sto leti rojeni raziskovalec človeške duše je v svojem dolgem življenju - dočakal je skoraj 91 let - napisal 47 izvirnih knjig v slovenščini in tujih jezikih. Dragocena so zlasti njegova dela "življenjske psihologije" za vsakdanjo rabo preprostega človeka, ki so izhajala pri Mohorjevi družbi.

Zibelka mu je tekla v Rodmošcih pri Gornji Radgoni, kjer se je rodil 8. januarja 1906 kot drugi sin malega kmeta v družini z osmimi otroki. V štirirazredno osnovno šolo je hodil v Negovi, nekaj pa v Radgoni, klasično gimnazijo z maturo je končal v Mariboru (1926). Že kot gimnazijec je kazal veliko ljubezen do filozofije in je sproti prebiral spise filozofa Franca Vebra. Rad je tudi risal in slikal, večinoma s svinčnikom in ogljem. V družbi je bil vedno sproščen, čeprav doma iz vinorodnih krajev, je bil abstinent. Bil je dober govornik in pevec z gromkim basom. Po maturi je vstopil v mariborsko bogoslovje, toda že po enem letu je odšel na jezuitsko univerzo v Innsbrucku, kjer je nadaljeval študij in ga končal z doktoratom iz filozofije (1929) in teologije (1933). V duhovnika je bil posvečen leta 1931. Nekaj mesecev je bil kaplan in katehet v Kamnici pri Mariboru, zatem pet let (1934-1939) katehet na realni gimnaziji v Mariboru, od leta 1937 pa je bil tudi profesor filozofije na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru. "Na duhovniški poklic sem vedno gledal kot na povezanost z vsem svetom.

Že tedaj nisem duhovnika pojmoval ločenega od sveta, kot so ga takrat pojmovali, ampak tako, kot se začenja odpirati šele sedaj po koncilu. Duhovništvo sem jemal kot poklic v službi človeka. Duhovnik zdravi človeka z duhovne strani, zdravnik s telesne, oba pa celega človeka."

Leta 1939 se je habilitiral za univerzitetnega profesorja ter bil od leta 1940 do upokojitve leta 1973 profesor filozofije in psihologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Strokovno se je izpopolnjeval v Parizu in Milanu, kjer se je specializiral v eksperimentalni psihologiji. Izvirna dognanja s področja psihofiziologije barv so prinesla Trstenjaku mednarodni ugled in vabili so ga na številne univerze po Evropi in Ameriki. Svoje ogromno znanje je strnil v enciklopedičnem Orisu sodobne psihologije, ki obsega dve zajetni knjigi (1969, 1971).

"Bil je moder, plemenit in neopazen vzgojitelj vse življenje," je o Trstenjaku zapisal njegov učenec dr. Jože Ramovš, ki vodi Inštitut Antona Trstenjaka. Bil je pomočnik in svetovalec v stiski; prijazen človek med ljudmi z vedrim pogledom naprej. Že od malega je valjal za šibkega in bolehnega. "Pri vseh teh boleznih, ki mi jih vse življenje ugotavljajo," se je pošalil, "pa imam vseeno eno zadoščenje: mlad ne bom umrl" Umrl je 29. septembra 1996, tri mesece starejši kakor njegova ljubljena mati, ki dočakala devetdeset let in šest mesecev.

(pričevanje 01_2006)

* 22. januar 1922, Dobliče, Črnomelj, † 10. avgust 2014, Maribor

Ob petdesetletnici svojega življenja v redovni skupnosti jezuitov - Družbi Jezusovi - je v pogovoru za revijo Slovenski jezuiti povedal: "Rodil sem se 22. januarja 1922 v kmečki družini v vasi Dobliče, župnija Črnomelj v Beli Krajini. Otrok nas je bilo rojenih enajst. Starši nam niso kupovali igrač, a nam nikoli ni bilo dolgčas. Ljubezni si v družini nismo izkazovali na zunaj, a smo se imeli radi in vedno držali skupaj. Oče in mama sta nam o veri komaj kdaj govorila, sta pa iz vere živela. Temu pripisujem, da nas je vseh sedem bratov in sester, ki smo dosegli odraslost (štirje so umrli majhni) kljub enoumnim časom ohranilo vero." Oče je bil Gorenjec, mama pa je bila rojena v Ameriki, kamor sta šla njena starša "s trebuhom za kruhom".

"Kmečko delo me ni mikalo, bral sem pa vse, kar je tiskanega prišlo v hišo. Zato je med starši in stricem, ki je bil župnik, prišlo do dogovora, da me pošljejo v šole." Dvanajstletnega so poslali na klasično gimnazijo v Ljubljano, vendar mu latinščina nikakor ni šle v glavo, zato je šolanje nadaljeval na realni gimnaziji v Novem mestu, kjer je leta 1943 opravil maturo. "Nekaj mesecev pred maturo," se spominja, "me je prevzela posebna gorečnost. Postal sem lačen Boga. Poprej sem zahajal k maši in obhajilu enkrat ali dvakrat tedensko, sedaj pa me je vleklo vsak dan."

Po nasvetu gimnazijskega ravnatelja Ivana Dolenca, svetniškega moža, je prebral knjigo dr. Lovra Sušnika Akademski poklici, kjer je naletel tudi na jezuite. "Sklenil sem: jezuit bom, pa amen!" Hotel je iti v noviciat v Zagreb, pa ni dobil potnega lista. Medtem je prišel 8. september 1943, ko je Italija kapitulirala. Novo mesto so zasedli partizani, ki so razglasili splošno mobilizacijo: vsi od osemnajstega leta naprej se morajo javiti. Ko ni vedel, kako naj se odloči, je šel v cerkev molit: "Sveti Duh, razsvetli me, ker sam ne vem, kam naj grem." Molitev ga je pomirila, Šel je v partizane, kjer je deloval kot kulturnik. Silili so ga v partijo, vendar je to odločno odklonil in povedal, da je veren. Redno je molil rožni venec, da bi vztrajal pri svoji odločitvi za duhovniški poklic. Proti koncu vojne je iz glavnega štaba prišel dopis: "Če noče vstopiti v partijo, ga odpustite." Odpuščen pa je bil šele za Božič, za Svete tri kralje leta 1946 pa se je šel k jezuitom v Zagreb dogovorit, kdaj lahko pride k njim. To se je zgodilo na svečnico, 2. februarja 1946. V Zagrebu je bil kar precej časa: devet let in pol - tri leta filozofije, dve leti tako imenovanega magisterija, tri leta teologije, po katerih je bil leta 1955 posvečen v duhovnika, v Zagrebu je ostal še eno leto, da je študij dokončal, potem pa je prišel na svoje "delovno mesto" v Maribor, kjer je ostal vse do danes.

Eno leto je bil kaplan v župniji Brezje, potem so ga določili za ljudskega misijonarja in kot tak je "prebujal" vernike v številnih slovenskih župnijah s Svetim pismom in s kitaro v roki. "Glasbe nisem nikoli študiral, imel sem sicer neke splošne pojme, pa kolikor mi je Bog dal daru, predvsem pa veselje do petja." Za mlade je pripravil dve pesmarici Zapojmo, bratje (1967, 1969), ki sta bili razgrabljeni. "Ljudje so bili takrat lačni vsega in so vse s hvaležnim srcem sprejemali." Kot misijonar je obiskal blizu 600 slovenskih župnij!

Z misijonarjenjem je prenehal, ko je leta 1966 postal kaplan pri Sv. Magdaleni v Mariboru, kar je ostal do leta 1973; od leta 1978 do 1992 je bil tam župnik, vmes (1973-1978) pa je vodil jezuitsko semenišče v Mariboru.

"Zlatega" patra Franca Cerarja poznamo tudi kot pisatelja - ne le teh dveh knjig življenjskih spominov, ampak tudi duhovnih zapisov. Več let je za slovenski katoliški tednik Družina pisal misli ob nedeljskem evangeliju, iz katerih sta nastali dve knjigi: Evangelij na prepihu (1986) in Beseda da besedo (1994). "Mislim, da mi je Bog obenem s poklicem  položil v srce sposobnost, da mi ni težko vživeti se v kakršnokoli delo ali službo. Zakaj sem prišel v Družbo, če ne za to, da se ji po predstojnikih dam na razpolago? To je zame tako preprosto in jasno, da bolj ne more biti. Zato sem vse delal z veseljem in vse mi je bilo pri srcu."

pričevanje 09_2005

V lepem sončnem vremenu sem se peljal proti Škocjanu na Dolenjskem in razmišljal, kako lep je svet, zlasti za mladega človeka, če je na brezskrbnih počitnicah. Kraj, kamor sem se peljal, je bil daleč od brezskrbnih počitnic, ravno nasprotje. Skupnost Cenacolo, ki domuje v Vrhu pri Škocjanu, je šola življenja. Nekaj kilometrov iz Škocjana sem zapeljal z glavne ceste in se po lepo urejeni poti počasi zapeljal navkreber. Ko sem dosegel vrh, se je pred menoj razprostrla domačija z velikim dvoriščem, vrtom, gospodarskim poslopjem. Na dvorišču pod mogočno lipo je za mizo pri kosilu sedela skupina fantov. Že prvi stisk roke in pozdrav, mi je dal jasno vedeti, da je tu posebno vzdušje. Po eni strani resno, po drugi pa zelo prisrčno, sproščeno in predvsem iskreno.

Skupnost Cenacolo je skupnost za pomoč odvisnikom od različnih drog, oziroma zasvojenosti. V skupnost prihajajo fantje in dekleta, ki iščejo smisel svojega življenja, ker so ga enostavno izgubili in v življenju zašli na pota, ki niso ne zdrava in ne dobra. Skupnost je ustanovila redovnica sestra Elvira Petrozzi leta 1983 v Saluzzu v Italiji. Po svetu je sedaj več kot 50 hiš, za fante in dekleta. V Škocjanu je 22 fantov, ki živijo v stari domačiji, ki so jo naredili bivalno in jo še naprej urejajo. Poleg hiše za bivanje imajo še gospodarsko poslopje, hlev, velik vrt, pašnik in nekaj gozda. Vsaka hiša se mora vzdrževati sama. Kuhajo sami, skrbijo za sebe, delajo na vrtu, v hlevu in skrbijo za živino. Učijo se drug od drugega. »Z vsakdanjim delom začneš ceniti vse te majhne stvari: čisto obleko, hrano,  toplo posteljo... prej nisem nič tega cenil, ker mi je bilo vse prineseno na pladnju,« mi je razložil eden od Slovencev, ki živi v tej hiši, skupaj z drugimi: Italijani, Poljaki, Slovaki, Čehi, Hrvati... Skupnost je mednarodna, uradni jezik je italijanščina, veliko pa si pomagajo tudi s hrvaščino.

Ko smo sedli za mizo, je pogovor zelo hitro stekel. Najprej me je zanimal urnik. Zjutraj sta najbolj zgodnja fanta, ki skrbita za hlev. Vstaneta ob pol petih, da pomolzeta krave. Fantje, ki so že več časa v skupnosti, se zbudijo ob petih in petnajst minut in gredo v kapelo k osebni molitvi pred Najsvetejšim. To je čas za razmišljanje o sebi, za pogovor z Bogom, da ga prosiš za pomoč za nov dan. Ob šestih se jim pridružijo še drugi in skupaj molijo veseli del rožnega venca, berejo Sveto pismo in prepevajo. Po zajtrku, okrog osme ure, začnejo delati. »Delamo stoje, pazimo, da se ne naslanjamo, da nimamo rok v žepu, da imamo spoštovanje do dela in do stvari. Vse stvari, ki jih delamo, skušamo delati zavzeto in biti čimbolj pri stvari. In delamo s srcem.« Opoldne imajo kosilo in po kosilu prosti čas, ki ga izkoristijo za obvezen pogovor po dva in dva.

Tudi sicer je priporočeno, da se ob delu pogovarjajo, da se nihče ne zapira v svoje misli in da ni prepuščen samemu sebi. Popoldne jih spet čaka delo, med katerim molijo drugi (žalostni) del rožnega venca. Molijo ob delu po dva in dva. Ko končajo z delom, okrog pol sedmih, pa ob sprehodu skupaj zmolijo še tretji del rožnega venca. Ob sedmih pa imajo navadno večerjo. Po večerji je prosti čas, spet namenjen pogovorom, po tako napornem dnevu pa se prileže tudi zgodnje spanje, okrog devetih. Za starejše se delavnik še ne konča, ker morajo pripraviti stvari za naslednji dan, razporediti naloge. Odstopanja od urnika so majhna, le ko pride vmes kaj posebnega.

Vsak dan je prepleten z molitvijo. V skupnosti imajo tudi posvečene duhovnike, ki jih obiščejo za posebne priložnosti in za praznike, sicer pa imajo dvakrat na teden mašo, ki jo pride darovat kak okoliški duhovnik. Poleg maše vsak dan berejo pripravljene kateheze in berila. Molitev je urejena tako, da je vedno v določeni hiši izpostavljeno Najsvetejše. »Po osebni molitvi, katehezi in v pogovorih, zlasti s starejšimi fanti, rastemo v osebni veri in molitvenem življenju. Zdravljenje poteka s pomočjo našega dela in molitve. Oboje je potrebno. Ne gre samo za terapijo zdravljenja, ampak za kristoterapijo, Kristus je tisti, ki nas zdravi. Ne smemo pa misliti, da bomo ozdraveli, če bomo samo sedeli in molili. Delo in molitev je potrebno zliti v življenje.« Vsak fant, ki vstopi v skupnost, dobi »angela varuha«, starejšega fanta, ki mu pomaga nekaj mesecev, da se »dvigne na noge«. Neprestano je z njim in zanj. Ko ne more več delati, dela zanj. To je eden največjih darov. »Ves čas sem bežal od odgovornosti in od ljudi, ki so mi hoteli dobro. To je še povečalo moje strahove. Zaradi njih sem bil nesvoboden in zaradi tega nesrečen. To je začaran krog, iz katerega ne moreš izstopiti. »Angel varuh«, pa mi je pomagal prestopiti to namišljeno mejo, stopiti ven iz tega. Spoznati sem moral, da mi hoče dobro, ker verjame v Ljubezen. Ni imel nobene koristi, če je dober z mano, ampak samo zato, ker mi hoče dobro. To je bilo meni na začetku nepojmljivo.«

Poleg fizičnega dela, da pridelajo hrano, si preskrbijo kurjavo, fantje tudi sprejemajo goste in imajo pričevanja. Ali pa gredo pričevat kamor jih povabijo. Oblikujejo tudi zelo lepe nabožne podobe, ki jih potem prodajajo. Vzdržujejo se samo s svojim delom in kar Božja previdnost poskrbi za njih.

Izkušnje, ki te »pripeljejo« v skupnost, so zelo različne. Možnost je tudi, da prideš v skupnost in živiš v skupnosti tudi samo zaradi izkušnje. Navadno pride nekdo, ki je zasvojen z drogo ali alkoholom ali hazardom ali s čim drugim, in ne najde več smisla življenja.

Pri tem lahko pomagajo domači, če te postavijo pred dejstvo, ali greš v skupnost, ali pa na ulico. V takih trenutkih mnogi vidijo, da morajo nekaj storiti, sicer jih bo odneslo. »Jaz sem prišel v stik s skupnostjo Cenacolo prek Medjugorja, kamor sem šel s prijatelji. In tam me je prepričalo pričevanje fanta, ki sem ga poslušal. Spoznal sem, da je imel enake probleme kot jaz. Tudi prej sem se hotel povleči ven iz droge, ampak človek enostavno nima moči. Tipično za narkomane je, da so dobri lažnivci, tako dobri, da sami sebi verjamejo. Vedno sem si govoril, da lahko jutri neham, če hočem, vendar je bila resnica čisto drugačna.«

Pred vstopom v skupnost so potrebni najprej »kolokvij« (pogovori) in osamitev. Pogovor opravi naprej spremljevalec. Nato te pogovore, ki trajajo mesec ali dva, opravlja tisti, ki hoče stopiti v skupnost. To je neka priprava, čas, da odločitev dozori. V tem času je tudi doba osamitve, ko si odrezan od sveta in brez zdravil, da se telesno očistiš. »Za to se moraš odločiti, če se ne, ne uspeš. Je pa lažje, če ti nekdo stoji ob strani.« S starši se na začetku skoraj ne vidiš, kasneje pa so skupna srečanja nekajkrat na leto. V skupnosti ni privatnih obiskovanj, tudi ne odhajanja domov na počitnice. Če koga zanima, se lahko obrne na Skupnost Cenacolo Vrh pri Škocjanu 46. Ali na telefon 031 145 271. Skupnost Cenacolo predlaga program, ki traja od treh do petih let.

Na obisku je bil Miha Turk

na obisku 09_2005

* 15. januar 1884, Kranjska Gora, † 11. julij 1944, Trnjanski Kuti

Veseli pastir in zagrenjeni železničar

Zibelka mu je tekla v čudovitem gorskem svetu, sredi katerega stoji njegov rojstni kraj Kranjska Gora, ki se je takrat imenoval Borovška vas. Tam je zagledal luč sveta 15. januarja 1884. Njegov oče je bil načelnik železniške postaje, mama Roža pa je negovala svojih dvanajst cvetov - otrok: šest deklic in šest dečkov. Josip, za domače Joža, je bil ne le zvest poslušalec materinih zgodb, ampak tudi ljubitelj svoje "rajsko lepe" domače pokrajine. "Ker je imel v složnem družinskem življenju najboljši zgled, se je v njem razvil smisel za pravično, pošteno in dobro že v rani mladosti, kar je dalo pečat njegovemu življenju in izoblikovalo njegove pretežno mlade junake," je lepo zaznala pisateljica Nada Gaborovič. V otroških letih je bil pastirček in v spominih je zapisal:"To so bili moji najlepši časi, ko sem živel kot pastir na planinskem pašniku, strmel v gore in poslušal doma zgodbe o pogumnem Kekcu, hudobnem Bedancu in druge storije." Ko mu je bilo dvanajst let, je odšel na gimnazijo v Novo mesto (1896), kjer je bil vseskozi odličnjak, od pete šole tudi pesnik (svoje pesmi je objavljal v otroškem listu Vrtec pa tudi v Domu in svetu). Po maturi je želel oditi na Dunaj študirat medicino, toda starši mu zaradi pomanjkanja denarja tega dolgega in dragega študija niso mogli podpreti. Čeprav nerad, je.postal železniški uslužbenec, vendar se nikoli ni mogel privaditi neusmiljenemu železničarskemu redu, še posebno, ker mu ni puščal dovolj časa za ustvarjalno delo. Po številnih službenih postajah (Št. Vid ob Glini, Litija, Postojna, Trst, Gradec, Sisak, Slatina-Radenci, Pragersko) je leta 1922 zaprosil za predčasno upokojitev, da bi se lahko posvetil pisanju.

Nemci so mu zažgali knjižnico z rokopisi

Mladi upokojenec (bilo mu je šele osemintrideset let) je upal, da bo s skromno pokojnino, ki jo bodo dopolnjevali pisateljski honorarji, preživljal svojo družino, ki jo je bil zasnoval v Trstu. "S pisanjem planinskih pripovedk, kakor jih je sam imenoval, se je obenem skozi domišljijo zatekal v svoj gorski svet, podoživljal otroštvo in bogastvo materinih pripovedi" (Miha Mohor). Sodeloval je pri otroških in mladinskih listih, revijah in časopisih, pridobil si je ugled pripovedovalca svojevrstnih mladinskih povesti; katerih glavni junak je bil hrabri Kekec, ki v teh zgodbah "odrašča" od osmega do desetega leta. Kekčeve zgodbe je Vandot objavljal v otroškem listu Zvonček in njegovi mladi bralci so med letoma 1918 in 1924 nestrpno pričakovali nadaljevanja treh povesti: Kekec na hudi poti, Kekec na volčji sledi in Kekec nad samotnim breznom. V prvi zgodbi je imel njihov junak osem let; v drugi devet, v tretji pa deset. Napisal je še dve planinski zgodbi brez Kekca (Popotovanje naše Jelice, Kocljevo maščevanje). Za časa svojega življenja je Vandot uspel izdati (v samozaložbi) le eno knjigo: Kekec z naših gora (1936). Drugo svetovno vojno je Josip Vandot pričakal v Mariboru. Nemški okupatorji so mu zažgali lepo knjižnico (okrog 3.000 knjig) in med rokopisi tudi njegovo četrto povest o Kekčevih dogodivščinah: Skupaj z družino so ga izselili na Hrvaško, v okolico Slavonskega Broda. Tam ga je v vasici Trnjavska Kuta 11. julija 1944 ubila bomba zavezniškega letala.

Kekčev svet – svet svetlega zaupanja v življenje

"Svet junakov pisatelja Josipa Vandota je svet prešernosti, svetlega zaupanja v življenje, spoštovanja do narave in tistih odločilnih vrednot, mimo katerih ne more nobena vzgoja in se ne bi smelo razvijati nobeno mlado življenje" (Nada Gaborovič). Kekčev svet je dejansko pravljični svet: kakor v pravljici dobrota, pravičnost, iznajdljivost, bistrost in pogum tudi v Vandotovi planinski pripovedki dobrota, prešernost, duhovita odrezavost, premetenost, srčnost, resnicoljubnost in domiselnost zmagujejo nad grobostjo, odljudnostjo in nezaupanjem (Miha Mohor). Za pisateljevega življenja je izšla ena sama knjiga njegovih zgodb- Kekec z naših gora. Vse druge se izšle po letu 1951, ko je začel svojo zmagoslavno pot prvi film o Kekcu, ki ga je 1951 posnel Jože Gale. To je bil prvi slovenski mladinski celovečerni film, Srečno, Kekec pa je bil prvi slovenski barvni film v režiji Jožeta Galeta (1963). Sam pisatelj je o svetu svojih junakov razmišljal: "Predzgodovinsko človeštvo je imelo še popolnoma otroško fantazijo. Tem ljudem je bil svet in življenje v njem ena sama uganka, velika pravljica, narava pa polna bajnih bitij, poleg dobrih bogov in zlih besov. Ti vsi žive svoje posebno življenje in snujejo iz večnosti v večnost." Na njegovem rojstnem domu je spominska plošča z napisom: "Tukaj se je rodil'Josip Vandot. / Pisal je knjige za mladi rod./ Živ ohranili mu bodo spomin / kekec in Mojca in Kosobrin."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2004) 7, str. 70.