“Verujem, da Marija bedi nad mojo življenjsko potjo”

10. septembra letos (2006) bo v mariborski stolnici posvečen v škofa 44-letni salezijanski duhovnik dr. Peter Štumpf. Izhaja iz prekmurske župnije Beltinci, ki je dala kar 64 duhovnih poklicev. Ta najmlajši slovenski škof se nam je s svojo odprtostjo nekako kar sam ponudil za septembrskega gosta meseca in odkril nekaj zanimivosti o rodnem Prekmurju in o svojem življenju, predvsem pa o svoji povezanosti z nebeško.

- Začniva pri rojstvu. Praviš, da zaradi zapletov pri rojstvu dolguješ življenje Mariji.
Moja mama je že kot mlado dekle skupaj s svojimi starši in osmimi brati in sestrami romala vsako leto v Turnišče, osrednje prekmursko Marijino svetišče. Vse življenje je gojila globoko zaupanje do Matere Božje. Ob mojem rojstvu je bila mama pet dni brez plodne vode. Pravijo, da sta v takem stanju že dve uri dovolj, da otrok umre! Takrat v bolnišnici niso še tako skrbeli za porodnice. Mama je molila k Mariji, da bi se rodil zdrav. Tako je tudi bilo. No, bil sem nekaj časa v inkubatorju, a potem je šlo vse v redu. Še danes čutim, da sem se rodil z namenom: da sem postal redovnik in duhovnik. V življenju ni naključij. Če Bog ne bi imel nekega načrta z mojim življenjem, me danes ne bi bilo na svetu.

- Marija te torej spremlja že od nežnih let.
Kot otrok sem v družini doživel Marijansko pobožnost. Še kot šolar sem vprašal mamo in ateja, kam sta šla na poročno potovanje. Odgovorila sta mi: »Zjutraj sva se odpravila na Brezje, zvečer pa nazaj.« Pa še ju je zaradi tega ‘okregal’ stari stric, pri katerem sta stanovala, da je bil cel dan sam! Podoba Brezjanske Marije krasi naše stanovanje. Sem pravi »socialistični« otrok, saj sem hodil v vrtec. Oče je moral ob štirih v službo, ker je bil šef kmetijskega posestva. Z mamo sva postiljala in pospravljala sobo, preden sva šla v vrtec, in molila: Sveti angel, O Gospa moja, Pod tvoje varstvo… Komaj sem stal, pa sva že molila. Doma smo vedno opravljali kratke molitve in skoraj vse so bile marijansko obarvane.

- Tudi odločitev za redovništvo je bila tej luči?
Prav ko sem stopil v salezijanski noviciat, je mama hudo zbolela za rakom. Takrat je molila k Mariji: »Imam še tri nepreskrbljene otroke, zato me še nimaš pravice vzeti k sebi. Naj pridejo najprej do kruha, potem pa me lahko vzameš!« Ravno zaradi njene vere in Marijine priprošnje je mama še živa, mi pa že vsi nekaj časa pri kruhu…
Škof Peter Štumpf kot novomašnik leta 1990. - Peter Štumpf kot novomašnik stopa v domačo župnijsko cerkev. Ob njem starša, pred njim pa sestra z novomašnim križem. - Kot župnik v Veržeju ob birmovanju. Ob njem murskosoboški škof Marjan Turnšek.

- Omenil si že starega strica, pri katerem ste stanovali. Ta ti je že kot otroku dejal, da moli zate, da bi postal duhovnik.
Ta stric je bil spoštovan živinozdravnik. Študiral je v Budimpešti, kjer je spoznal svojo ženo. Oba otroka sta jim že ob rojstvu umrla. V Beltincih je zgradil hišo. Bil je bolj liberalnega duha, a je ostal zvest veri. V starosti je veliko molil, zavedal se je, da kakšna pot v njegovem življenju ni bila prava. Bil je popolnoma nepokreten in moja starša sta zanj skrbela noč in dan enajst let! Pa je bil včasih zelo zahteven! S tem sta mi dala lep zgled skrbi za bolne in ostarele. Prepričan sem, da je ta njuna žrtev rodila obilo milosti, zlasti za mene in mojo duhovniško pot. Ko sem ga obiskoval, sem se zelo zanimal za verske podobe, ki jih je imel v sobi. Na nočni omarici je imel lep križ, a Kristus na njem za mojo otroško domišljijo ni bil »pravi«, ker ni imel ran in sledi krvi. Medtem ko je stric zaspal, sem jih jaz s flomastrom narisal. Ko se je zbudil, ni bil jezen, ampak mi je dejal: »Peter, molim, da bi postal duhovnik.« Bilo je v tretjem razredu osnovne šole in zasekalo je v moje srce in mojo dušo. Zato sem se hitro v življenju tudi tako usmeril. Začel sem ministrirati. Tudi svojim sošolcem sem nekako dal vedeti, da bom duhovnik. Tako sem za veliki petek leta 1972 »izpraznil« razred, saj sem učiteljici dejal, da moramo ob peti uri iti, ker moramo ministrirati pri obredih velikega petka. Ne vem, ali je učiteljica okamnela, ampak šli smo in v razredu so ostale samo deklice.

- Izhajaš iz župnije Beltinci, ki je dala veliko duhovnih poklicev. Kaj je po tvojem pogojevalo to?
Iz župnije izhaja 64 duhovnih poklicev. Ko sem imel leta 1990 novo mašo, nas je bilo še 34 živih. Gre za širši duhovni proces, ki ni značilen za Beltince, ampak za celo Prekmurje. Procentualno ima duhovnih poklicev še več župnija Bogojina, veliko jih imajo Črenšovci. Zdi se mi, da je ta duhovni proces sprožil pred sto leti narodni buditelj Jožef Klekl s svojimi katoliškimi časopisi. Bil je svetniški človek in silno pastoralno zavzet. Ob slovenstvu je hotel poglabljati vero in je leta 1904 kot kaplan v Črenšovcih začel izdajati mesečnik Marijin list, ki je imel podobno vlogo kot jo ima Ognjišče danes za ves slovenski prostor. Marijin list je krepil slovensko narodno zavest, poglabljal vero, predstavljal verska dogajanja ter nudil informacije o Cerkvi … Leta 1934 je izdajal prilogo Marijin Ograček, ki je bil namenjen mladim. Od leta 1913 je izdajal katoliški družbeno politični tednik Novine, v katerem se je trudil za objektivno poročanje. V letih 1903 do 1944 je urejal tudi Koledar Srca Jezusovega, podoben današnjim pomurskim Stopinjam. Leta 1934 je v Marijinem listu navedel vse duhovne poklice iz Prekmurja. Bilo jih je 480, na 270 ljudi en duhovni poklic! To je bil fenomen v celotni takratni Jugoslaviji. Mnogi od teh priznavajo v svojih prispevkih, da je njegova periodika, predvsem Marijin list, vzrok njihovega zorenja v veri in odločitve za duhovni poklic. Vodil je tudi gibanje tretjerednikov Sv. Frančiška Asiškega, ki je štelo 700 članov, in so se zbirali v Črenšovcih, od teh jih je bilo 300 zaobljubljenih stalnemu devištvu za svetost Cerkve in svetost duhovnikov. Med njimi imamo svetniške laike. Prirejal je množične shode, na katerih so ljudje prejeli zakramente. Ta duhovni naboj, ki se je navzven končal leta 1945, je ostal globoko v ljudeh. Še jaz sem slišal govoriti ljudi: »Veliki Klekl«. Ljudje so s ponosom gledali na Cerkev in izpovedovali svojo vero in iz nje živeli. Ob ustanovitvi Prekmurskega pastoralnega področja so zavzeti duhovniki znali nadaljevati s to bogato versko tradicijo. Vse to je vplivalo, da je v Prekmurju veliko duhovnih poklicev.

RAD SEM V SAMOTI
- Kot duhovnik si menjal več službenih mest. Zanimivo je, da ti je bilo zelo všeč, ko si bil na samotni župniji. Imaš rad samoto?
Rad se vračam v samoto, nisem pa samotar. Na župnijo Zabukovje sem šel, da bi tam v miru naredil doktorat o Jožefu Kleklu. Prej sem bil na Igu, kjer sem veliko gradil. V tem »zunanjem« delu sem videl nevarnost. Ko je nenadoma umrl župnik na samotni župniji, me je takratni inšpektor Stanislav Hočevar poslal tja. Župnija leži 600 m nad morjem, tam sem srečal preproste in odprte ljudi. Njihova dobrota me je očarala, z druge strani pa sem vzljubil samoto. Te pa nisem izkoristil samo za študij – tam sem pisal doktorat-, ampak sem v tej samoti tudi zaslišal glas Boga, kako je spregovoril »v šepetu vetra«, skratka v miru, podobno kot Eliju v Sv. pismu. Velikokrat sem v tej samoti molil in premišljeval.

- Kot pastoralni delavec si se soočal s sodobni problemi. Kako si jih doživljal (nizko število otrok, koruzništvo, versko neznanje otrok, slaba verska praksa)?
Te probleme sem z ene strani doživljal kot bolečino. Nikakor ne morem verjeti, da nekdo leta in leta vztraja v izvenzakonski skupnosti, potem ko je bil versko vzgojen. Vsa leta je obiskoval verouk, pa reče, sploh ne vem, da bi bil to greh. Za mene je nekaj strašnega toliko let vztrajati v grehu. Zanimivo je, da me prav taki in podobni ljudje, na primer tisti, ki ob nedeljah ne prihajajo k maši, skušajo prepričati, da se jaz motim in da imajo oni prav. V šestnajstih letih, odkar sem duhovnik, so se ljudje zelo spremenili. Ko sem bil kaplan so bili ljudje bolj verni, bolj zvesti Cerkvi in bolj pošteni do sebe. Kabelska televizija in internet sta naredila svoje. Ta trditev se zdi neosnovana, ampak če samo pogledamo v življenje mnogih družin, vidimo, da so otroci v prostem času pred televizijo ali pri internetu. V počitnicah mnogi rečejo za svoje otroke: »Naš je pri internetu in ga ne moremo spraviti stran!« Z upadanjem vere in z nemoralnostjo, ki se vriva tudi med nas, katoličane, ljudje ne dajo toliko več na vrednote. Na dan imenovanja za škofa pred rakovniško Marijo. Ob njem inšpektor salezijancev dr. Alojzij S. Snoj. - Z ljubljanskim pomožnim škofom dr. Antonom Jamnikom in duhovniki na pastoralnem dnevu ljubljanskega arhidiakonata na Rakovniku dan po imenovanju za škofa. - S »svojim« škofom, mariborskim nadškofom Francem Krambergerjem na dan imenovanja.

- Kako naj se Cerkev spoprijema s tem?
Na vseh župnijah, kjer sem bil, sem imel zakonske skupine. Salezijanci se sicer ukvarjamo z mladimi. To je premalo, ker so mladi odvisni od družin, od okolij, kjer živijo. Delo z zakonskimi skupinami je delo za novo evangelizacijo naših župnijskih občestev. Zakonske skupine, če imajo pravilno duhovno vodstvo, imajo velik vpliv na okolico. Zmorejo pritegniti tudi tiste, ki so zgubili stik z župnijo ali Cerkvijo.
Seveda pa tudi glede omenjenih pojavov velja, da nalomljenega trsta ne gre zlomiti. Na vseh župnijah, kjer sem bil, sem skušal biti do ljudi človeški, razumevajoč, ne obsojati, ampak na rahlo opozarjati. Na župniji, kjer je bilo res veliko izvenzakonskih skupnosti, sem dejal: »Zaklali bomo govedo, naredili šotor in priredili množično poroko, da bodo stroški manjši.« Če mi je kdo rekel: »Gospod, nimamo denarja za poroko. Saj veste, hišo je prej potrebna, pa druge stvari…«, sem odgovoril: »Jaz vama plačam večerjo! Pa še pričama! In še zastonj vaju poročim.« Pa so ostali brez odgovora.

- Kot župnik župnije Ljubljana Rakovnik si bil tudi dekan dekanije Ljubljana Vič – Rakovnik kar je kar odgovorna služba, saj gre za veliko dekanijo.
V tej dekaniji živi nad 70 tisoč ljudi. To je mestna dekanija, ki pa ima še nekaj čisto podeželjskih naselij, torej je zelo raznolika. Ne srečanjih duhovnikov smo se največ pogovarjali o pastoralnih problemih. Najprej smo si želeli drug drugemu vlivati poguma in ovrednotiti delo, ki smo ga opravljali. Včasih je lahko kritizirati kakšen dokument ali odlok, ki duhovnikom nalaga, kakšno novo obveznost. Jaz sem poudarjal, da se mi resnično trudimo in veliko delamo. To smo poskušali ovrednoti in usklajevati. Običajno smo naredili pastoralni načrt, ki smo ga začeli z romanjem v enega od Marijinih svetišč. Ta romanja so postala tako tradicionalna, da so ljudje že čakali nanje in so spraševali po njih. Imeli smo skupna srečanja pevskih zborov, karitas, spoved mladine pred večjimi prazniki, pomagali smo si pri spovedovanju. Skoraj vse župnije so imele oratorij in zakonske skupine. Želeli smo biti del krajevne ljubljanske Cerkve. Dvakrat mesečno pa smo se sestajali tudi vsi ljubljanski dekani, da smo načrtovali svoje delo.

S TEBOJ MATI MARIJA
Škofovsko geslo S teboj, Mati Marija izhaja iz moje življenjske izkušnje. Videl sem, da sta starša šla na pot družinskega življenja z Marijo, pa čeprav so bile v začetku zelo skromne razmere. To je bil zgled tudi meni. Ko sem se v osmem razredu odločal za poklic, sem v negotovosti šel na božjo pot v Turnišče in se potem odločil za duhovniški poklic. Zame je že takrat to pomenilo: S teboj, Marija na pot. To pot sem začel pri salezijancih, kjer sem v Želimljem končal gimnazijo, vmes sem končal noviciat, bogoslovje začel v Ljubljani, kjer sem na Rakovniku – zopet ob Mariji – imel prvo pastoralno prakso (delo z ministranti, veliki romarski shodi, mašniška posvečenja). Po drugem letniku bogoslovja so me poslali študirat teologijo v Turin. Tam sem na poseben način doživel to, kar imamo salezijanci zapisano v konstitucijah, da Marija daje poseben pečat salezijanski družbi, saj je ona poroštvo varnosti in uspeha našega dela. Don Bosco nas zavezuje, da vse, kar začnemo delati, začnemo v imenu Matere Božje: O, Marija Pomočnica, bila si in boš nam ti. V Turinu sem večkrat šel v cerkev Marije Pomočnice, kjer je pokopan don Bosco. Pred njo sem molil za rast v poklicu, pa tudi za ljudi, ki so se mi priporočali v molitev.
Leta 1989 sem v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku prejel diakonsko posvečenje. V tej cerkvi sem imel svojo prvo mašo, 29 junija 1990 popoldne. Pokleknil sem pred Marijino podobo in molil: Marija, ne prosim te za dolgo življenje, niti za zdravje, ampak, da bi ostal zvest svoji poklicanosti in pa, da mi izprosiš pred Bogom dar modrosti. Tukaj sem bil tudi tri leta kaplan. Tudi na drugih dušnopastirskih postojankah sem imel priložnost (Ig – Kurešček) poglabljati marijansko pobožnost. 24. maja 2006, prav na praznik Marije Pomočnice, sem bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa. Res verujem, da Marija bedi nad mojo življenjsko potjo.

- Za svoj doktorat si obdelal življenje in delo Jožefa Klekla starejšega, o katerem smo pri Ognjišču tudi izdali knjigo. Zakaj si se odločil prav zanj?
Najprej sem s tem hotel potolažiti neko domotožje, ki ga Prekmurci imamo, to je navezanost na svoj dom in svojo zemljo. Ko sem odšel od doma, sem imel izredno veliko domotožje. Dejal sem si: »Če bom poskušal spoznati Klekla in njegovo delo, bom Prekmurje vedno nosil s seboj, kjerkoli bom.« Tudi sem se spomnil besed moje stare mame, ki je govorila: »Veliki Klekel so rekli…« Leta 1994 je izšel zbornik s simpozija o njem. Tam sem videl, da ni obdelana tema, zakaj smo Prekmurci v veliki večini katoličani. Zanimivo je, da v tej pokrajini najdete tudi luterance, binkoštnike, včasih Jude… Dejstvo je, da je bilo veliko luteranov v Prekmurju. V letih 1624-25 so bile vse župnije kalvinske. Šlo je za velik vpliv graščakov, ki so »krojili« vero podložnikov. Verska obnova se je začela šele v 18. stoletju. Duhovna katolizacija se je začela z Miklošem Kuzmičem ob koncu 18. stoletja. Leta 1777 je z gmotno podporo somboteljskega škofa izdal svoj slovenski molitvenik Molitvena knjiga, ki so jo natisnili kar 150 krat! Z njim so se začeli številni duhovni poklici. Iz tega se rodi krog Ivanocijevih duhovnikov, v katerem ima posebno mesto Klekl. Začel sem tako, da sem fotokopiral vse Kleklove Novine. Kar zajeten šop! Brskal sem po knjižnicah in počasi se je začel zarisovati moja doktorska disertacija. Ne brez težav. Ob strani sta mi stala škof Jožef Smej in pokojni Vilko Novak.

VERSKI TISK OBLIKUJE
- Veliko intervjujev sem že imel, a nihče mi v pogovoru ni tako temeljito nakazal pomen verskega tiska kakor prav ti, ki si proučeval življenje duhovnika in časnikarja Jožefa Klekla.
Po mojem je bil Klekl pionir pastorale z verskim tiskom. Na Slovenskem poznamo tudi druge primere, a nihče ni naravnost usmerjen v versko etično oblikovanje človeka kot Kleklovo časnikarstvo. V Prekmurju je potekala huda madžarizacija. Tudi somboteljskemu škofu ni bilo prvenstveno, da bi ljudi nagovarjal kot vernike, ampak jih je nagovarjal za pripadnost madžarski domovini. Poznamo primer, kako je somboteljski škof obiskal Tišino in pridigal nekako takole: »Jaz, veliki pastir, sem se ponižal, da vam, ki niste nič, spregovorim nekaj besed v vašem vendskem jeziku, zato ste vi toliko bolj dolžni, da se naučite madžarskega jezika!« Poniževalno! Imel je madžarsko pridigo, v kateri je govoril o veliki Madžarski. Tajnik pa, ki naj bi prevajal, je modro govoril o sveti evharistiji in ljudje so večinoma razumeli madžarsko! Le kaj so si mislili? Zato je Klekl ustanovil svoje liste, da bi ustavil madžarizacijo in vpliv madžarskega liberalizma. Ko se je leta 1919 pojavil boljševizem, so prepovedali izdajati Novine. Pred komunisti je celo moral bežati. Takrat je izjavil: »Komunisti ne bodo uničili vere v prekmurskem človeku, ker jaz držim vero v tem človeku!« In zakaj so mu ljudje sledili? Ne samo zaradi vsebine njegovih izdaj, ampak tudi zaradi njegove popolne poštenosti. Znan je primer, ko so hoteli za ogromno vsoto (zlatih forintov) kupiti Novine, a je to v samem začetku odbil: »Jaz se ne prodajam za zlato!«

- Tudi ti si sodeloval z različnimi verskimi listi. V čem vidiš danes pomen verskega tiska in medijev pri posredovanju vere?
Zdi se, da danes verskim časopisom pada naklada, a se ne smemo prepustiti malodušju. Tudi če bo Ognjišče imelo samo še enega naročnika, mora izhajati, kajti brez verskega tiska bi bilo stanje še slabše kot je. Vi pri Ognjišču zajamete zelo širok spekter bralcev od mladih do starih. Ne podležite skušnjavi, da bi vam kdo rekel: »Zaradi višje naklade objavite še kakšno stvar, ki ni ravno katoliška ali je sporna, ampak je privlačna.« Ne, morate biti znamenje, opora, časopis, za katerega bodo ljudje rekli, ko ga berejo, da je to hrana za njihovo dušo. Koliko drugih časopisov imajo, ki jim lahko strežejo z vsemi mogočimi »zanimivostmi«! Vi pa ne nasedajte temu. Bodite nekakšen »prevod« Svetega pisma v tej zmešnjavi našega časa!

OSEBNA IZKAZNICA
Mariborski pomožni škof dr. Peter Štumpf je bil rojen 28. junija, dan pred praznikom sv. Petra in Pavla, leta 1962 kot prvi otrok v družini. Ima še dve sestri. Po osnovni šoli v Beltincih je vstopil k salezijancem, pri njih naredil srednjo šolo in noviciat in po vojaščini v Zagrebu končal dve leti teološke fakultete v Ljubljani, tri leta teologije pa v Turinu, kjer je diplomiral na temo Marija kot uresničenje osnovnih verskih resnic.

 B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 9, 2006, str. 6-11.

* 14. januar 1915, Colombier-Châtelot, † 2. februar 1995, Versailles

Rodil se je 14. januarja 1915 blizu mesteca Belfort v Alzaciji ob francosko-nemški meji. Njegov oče je bil socialist, zavzet borec za pravice delavcev. Svoje človekoljubne misli je širil s časopisom, ki ga je sam urejal in v glavnem tudi sam pisal. Po krstu je sicer bil katoličan, toda njegova "vera" je bil socializem. Mati je bila judovskega rodu, tudi ona brez vere. Toda oba sta ga za vse življenje obogatila s svojo veliko medsebojno ljubeznijo, tako da si je kot otrok mislil, da sta že od vekomaj poročena in da bosta za vedno ostala skupaj. Andre je od svojih staršev prejel čudovite moralne zglede, vere pa mu niso dali. "Boga za nas ni bilo...

Kristjani v našem mestu, ki bi nas lahko o njem poučili, so molčali; morda zaradi strpnosti, mogoče pa tudi iz strahu, da se ne bi iz njih norčevali... Njihova morala je bila približno taka kot naša. Bili smo popolni ateisti." Po končani osnovi šoli je nekaj časa obiskoval srednjo šolo, kmalu se je prepisal na slikarsko akademijo, a že čez malo časa je začel sanjati, da bo postal arhitekt. Oče, ki je bil tedaj že znana osebnost v francoskem socialističnem gibanju in je kmalu zatem postal glavni tajnik Komunistične partije Francije, ga je nekega dne poklical, da se odkrito pogovorita o njegovi prihodnosti. Šola mu ni šla in na očetovo priporočilo je dobil službo v neki tiskarni, kjer pa se ni posebno izkazal, zato je službo večkrat menjal. V uredništvu nekega časopisa, ki je bil blizu socialistom, je spoznal pet let starejšega sodelavca Willemina, ki je bil katoličan od rojstva. Pri petnajstih letih je vero izgubil, a se je kasneje spet dokopal do nje. Posredno je do vere pomagal tudi Frossardu.

Bilo je 8. julija 1935 ob petih popoldne v Latinski ulici v Parizu. Willemin je ustavil avto v stranski ulici Ulm, češ da ima tam neki opravek. Frossard je ostal kar v avtomobilu in videl, da je prijatelj odprl neka železna vrata ograje in ga dolgo ni bilo nazaj."Najbrž je šel molit ali se spovedat, skratka, delat eno tistih reči, ki jemljejo kristjanom toliko časa."

Minilo ga je potrpljenje in šel je za njim. Vstopil je v kapelico, ki je bila z umetniške plati dokaj revna. Njegov pogled je obstal na oltarju, na katerem so bile rože, goreče sveče in monštranca. Vse, kar je videl, mu je bilo popolnoma tuje. A naenkrat je, kakor silno razodetje, zaslišal v svoji notranjosti besedi "duhovno življenje". V istem trenutku je s stoodstotno gotovostjo začutil: "Ta svet je resničnost! V vesolju je neki red: nad tem pajčolanom bleščečih oblakov je jasnost Boga, ki biva ta trenutek, ki biva osebno in sicer v osebi tistega, ki bi ga bil trenutek prej zanikal, ki ga kristjani imenujejo 'naš Oče' in katerega sladkost v tem trenutku čutim." Ko sta s prijateljem prišla ven, ga Willemin skorajda ni prepoznal. "Kaj je s tabo?" ga je začuden vprašal. In Andre mu je odgovoril: "Katoličan sem, apostolski in rimski. Bog biva in vse je resnično!" Po tem silovitem srečanju z Bogom se je dal temeljito poučiti v veri. Ni želel, da bi se o njegovem spreobrnjenju govorilo v javnosti, da ne bi prizadel svojih najbližjih. Z očetom sta se kasneje lepo ujemala, mati in sestra pa sta šli za njim po poti vere.

Ko mu je bilo enaindvajset let, je šel služit vojsko kot mornar, kjer je dosegel stopnjo častnika. Leta 1942 se je poročil in se vključil v odporniško gibanje. Zajeli so ga Nemci in prišel v koncentracijsko taborišče, kjer so nacistični zločinci taboriščnike nečloveško mučili in poniževali. Njegova vera je ostala trdna. "Ta strahotna izkušnja mi je razodela neskončno vrednost človeškega bitja. Nacistični peklenski sistem nas je skušal na vse načine poniževati, nam jemati človeško dostojanstvo. Toda bolj kot so nas poniževali, bolj smo jaz in z menoj številni drugi v ponižanih in iznakaženih videli Kristusa. Iskreno povem: v taborišču sem doumel, zakaj je Kristus izbral nespametno pot trpljenja in smrti na križu. Vsi trpeči so njegova podoba."

Po drugi svetovni vojni se je uveljavil kot odličen časnikar in urednik več časopisov. Vsak dan je napisal uvodnik za pariški dnevnik Figaro. Znameniti knjigi "Bog biva, srečal sem ga" je sledilo še več drugih. Leta 1987 je postal član Francoske akademije - akademije nesmrtnih. Svetilka njegovega življenja je ugasnila na svečnico, 2. februarja 1995.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2006) 2, str. 22.

* 8. januar 1906, Rodmošci pri Gornji Radgoni, Slovenija, † 29. september 1996, Ljubljana, Slovenija.

Bogato življenje v znamenju človeka

"Pot Cerkve je človek," je izpovedal papež Janez Pavel II. v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik in s tem potrdil, kar je zapisal priznani slovenski psiholog dr. Anton Trstenjak v svoji knjigi V znamenju človeka: "Izhodišče našega krščanskega svetovnega nazora je danes - človek... Saj nas pot do Boga vodi preko poti do človeka.  Človekova podoba je ogledalo, skozi katero zremo tudi podobo Božjo, ob kateri nam postane pričujoča tudi njegova eksistenca. Če je spačena človeška podoba, se zamegli tudi Božja podoba." Pred sto leti rojeni raziskovalec človeške duše je v svojem dolgem življenju - dočakal je skoraj 91 let - napisal 47 izvirnih knjig v slovenščini in tujih jezikih. Dragocena so zlasti njegova dela "življenjske psihologije" za vsakdanjo rabo preprostega človeka, ki so izhajala pri Mohorjevi družbi.

Zibelka mu je tekla v Rodmošcih pri Gornji Radgoni, kjer se je rodil 8. januarja 1906 kot drugi sin malega kmeta v družini z osmimi otroki. V štirirazredno osnovno šolo je hodil v Negovi, nekaj pa v Radgoni, klasično gimnazijo z maturo je končal v Mariboru (1926). Že kot gimnazijec je kazal veliko ljubezen do filozofije in je sproti prebiral spise filozofa Franca Vebra. Rad je tudi risal in slikal, večinoma s svinčnikom in ogljem. V družbi je bil vedno sproščen, čeprav doma iz vinorodnih krajev, je bil abstinent. Bil je dober govornik in pevec z gromkim basom. Po maturi je vstopil v mariborsko bogoslovje, toda že po enem letu je odšel na jezuitsko univerzo v Innsbrucku, kjer je nadaljeval študij in ga končal z doktoratom iz filozofije (1929) in teologije (1933). V duhovnika je bil posvečen leta 1931. Nekaj mesecev je bil kaplan in katehet v Kamnici pri Mariboru, zatem pet let (1934-1939) katehet na realni gimnaziji v Mariboru, od leta 1937 pa je bil tudi profesor filozofije na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru. "Na duhovniški poklic sem vedno gledal kot na povezanost z vsem svetom.

Že tedaj nisem duhovnika pojmoval ločenega od sveta, kot so ga takrat pojmovali, ampak tako, kot se začenja odpirati šele sedaj po koncilu. Duhovništvo sem jemal kot poklic v službi človeka. Duhovnik zdravi človeka z duhovne strani, zdravnik s telesne, oba pa celega človeka."

Leta 1939 se je habilitiral za univerzitetnega profesorja ter bil od leta 1940 do upokojitve leta 1973 profesor filozofije in psihologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Strokovno se je izpopolnjeval v Parizu in Milanu, kjer se je specializiral v eksperimentalni psihologiji. Izvirna dognanja s področja psihofiziologije barv so prinesla Trstenjaku mednarodni ugled in vabili so ga na številne univerze po Evropi in Ameriki. Svoje ogromno znanje je strnil v enciklopedičnem Orisu sodobne psihologije, ki obsega dve zajetni knjigi (1969, 1971).

"Bil je moder, plemenit in neopazen vzgojitelj vse življenje," je o Trstenjaku zapisal njegov učenec dr. Jože Ramovš, ki vodi Inštitut Antona Trstenjaka. Bil je pomočnik in svetovalec v stiski; prijazen človek med ljudmi z vedrim pogledom naprej. Že od malega je valjal za šibkega in bolehnega. "Pri vseh teh boleznih, ki mi jih vse življenje ugotavljajo," se je pošalil, "pa imam vseeno eno zadoščenje: mlad ne bom umrl" Umrl je 29. septembra 1996, tri mesece starejši kakor njegova ljubljena mati, ki dočakala devetdeset let in šest mesecev.

(pričevanje 01_2006)

* 22. januar 1922, Dobliče, Črnomelj, † 10. avgust 2014, Maribor

Ob petdesetletnici svojega življenja v redovni skupnosti jezuitov - Družbi Jezusovi - je v pogovoru za revijo Slovenski jezuiti povedal: "Rodil sem se 22. januarja 1922 v kmečki družini v vasi Dobliče, župnija Črnomelj v Beli Krajini. Otrok nas je bilo rojenih enajst. Starši nam niso kupovali igrač, a nam nikoli ni bilo dolgčas. Ljubezni si v družini nismo izkazovali na zunaj, a smo se imeli radi in vedno držali skupaj. Oče in mama sta nam o veri komaj kdaj govorila, sta pa iz vere živela. Temu pripisujem, da nas je vseh sedem bratov in sester, ki smo dosegli odraslost (štirje so umrli majhni) kljub enoumnim časom ohranilo vero." Oče je bil Gorenjec, mama pa je bila rojena v Ameriki, kamor sta šla njena starša "s trebuhom za kruhom".

"Kmečko delo me ni mikalo, bral sem pa vse, kar je tiskanega prišlo v hišo. Zato je med starši in stricem, ki je bil župnik, prišlo do dogovora, da me pošljejo v šole." Dvanajstletnega so poslali na klasično gimnazijo v Ljubljano, vendar mu latinščina nikakor ni šle v glavo, zato je šolanje nadaljeval na realni gimnaziji v Novem mestu, kjer je leta 1943 opravil maturo. "Nekaj mesecev pred maturo," se spominja, "me je prevzela posebna gorečnost. Postal sem lačen Boga. Poprej sem zahajal k maši in obhajilu enkrat ali dvakrat tedensko, sedaj pa me je vleklo vsak dan."

Po nasvetu gimnazijskega ravnatelja Ivana Dolenca, svetniškega moža, je prebral knjigo dr. Lovra Sušnika Akademski poklici, kjer je naletel tudi na jezuite. "Sklenil sem: jezuit bom, pa amen!" Hotel je iti v noviciat v Zagreb, pa ni dobil potnega lista. Medtem je prišel 8. september 1943, ko je Italija kapitulirala. Novo mesto so zasedli partizani, ki so razglasili splošno mobilizacijo: vsi od osemnajstega leta naprej se morajo javiti. Ko ni vedel, kako naj se odloči, je šel v cerkev molit: "Sveti Duh, razsvetli me, ker sam ne vem, kam naj grem." Molitev ga je pomirila, Šel je v partizane, kjer je deloval kot kulturnik. Silili so ga v partijo, vendar je to odločno odklonil in povedal, da je veren. Redno je molil rožni venec, da bi vztrajal pri svoji odločitvi za duhovniški poklic. Proti koncu vojne je iz glavnega štaba prišel dopis: "Če noče vstopiti v partijo, ga odpustite." Odpuščen pa je bil šele za Božič, za Svete tri kralje leta 1946 pa se je šel k jezuitom v Zagreb dogovorit, kdaj lahko pride k njim. To se je zgodilo na svečnico, 2. februarja 1946. V Zagrebu je bil kar precej časa: devet let in pol - tri leta filozofije, dve leti tako imenovanega magisterija, tri leta teologije, po katerih je bil leta 1955 posvečen v duhovnika, v Zagrebu je ostal še eno leto, da je študij dokončal, potem pa je prišel na svoje "delovno mesto" v Maribor, kjer je ostal vse do danes.

Eno leto je bil kaplan v župniji Brezje, potem so ga določili za ljudskega misijonarja in kot tak je "prebujal" vernike v številnih slovenskih župnijah s Svetim pismom in s kitaro v roki. "Glasbe nisem nikoli študiral, imel sem sicer neke splošne pojme, pa kolikor mi je Bog dal daru, predvsem pa veselje do petja." Za mlade je pripravil dve pesmarici Zapojmo, bratje (1967, 1969), ki sta bili razgrabljeni. "Ljudje so bili takrat lačni vsega in so vse s hvaležnim srcem sprejemali." Kot misijonar je obiskal blizu 600 slovenskih župnij!

Z misijonarjenjem je prenehal, ko je leta 1966 postal kaplan pri Sv. Magdaleni v Mariboru, kar je ostal do leta 1973; od leta 1978 do 1992 je bil tam župnik, vmes (1973-1978) pa je vodil jezuitsko semenišče v Mariboru.

"Zlatega" patra Franca Cerarja poznamo tudi kot pisatelja - ne le teh dveh knjig življenjskih spominov, ampak tudi duhovnih zapisov. Več let je za slovenski katoliški tednik Družina pisal misli ob nedeljskem evangeliju, iz katerih sta nastali dve knjigi: Evangelij na prepihu (1986) in Beseda da besedo (1994). "Mislim, da mi je Bog obenem s poklicem  položil v srce sposobnost, da mi ni težko vživeti se v kakršnokoli delo ali službo. Zakaj sem prišel v Družbo, če ne za to, da se ji po predstojnikih dam na razpolago? To je zame tako preprosto in jasno, da bolj ne more biti. Zato sem vse delal z veseljem in vse mi je bilo pri srcu."

pričevanje 09_2005

V lepem sončnem vremenu sem se peljal proti Škocjanu na Dolenjskem in razmišljal, kako lep je svet, zlasti za mladega človeka, če je na brezskrbnih počitnicah. Kraj, kamor sem se peljal, je bil daleč od brezskrbnih počitnic, ravno nasprotje. Skupnost Cenacolo, ki domuje v Vrhu pri Škocjanu, je šola življenja. Nekaj kilometrov iz Škocjana sem zapeljal z glavne ceste in se po lepo urejeni poti počasi zapeljal navkreber. Ko sem dosegel vrh, se je pred menoj razprostrla domačija z velikim dvoriščem, vrtom, gospodarskim poslopjem. Na dvorišču pod mogočno lipo je za mizo pri kosilu sedela skupina fantov. Že prvi stisk roke in pozdrav, mi je dal jasno vedeti, da je tu posebno vzdušje. Po eni strani resno, po drugi pa zelo prisrčno, sproščeno in predvsem iskreno.

Skupnost Cenacolo je skupnost za pomoč odvisnikom od različnih drog, oziroma zasvojenosti. V skupnost prihajajo fantje in dekleta, ki iščejo smisel svojega življenja, ker so ga enostavno izgubili in v življenju zašli na pota, ki niso ne zdrava in ne dobra. Skupnost je ustanovila redovnica sestra Elvira Petrozzi leta 1983 v Saluzzu v Italiji. Po svetu je sedaj več kot 50 hiš, za fante in dekleta. V Škocjanu je 22 fantov, ki živijo v stari domačiji, ki so jo naredili bivalno in jo še naprej urejajo. Poleg hiše za bivanje imajo še gospodarsko poslopje, hlev, velik vrt, pašnik in nekaj gozda. Vsaka hiša se mora vzdrževati sama. Kuhajo sami, skrbijo za sebe, delajo na vrtu, v hlevu in skrbijo za živino. Učijo se drug od drugega. »Z vsakdanjim delom začneš ceniti vse te majhne stvari: čisto obleko, hrano,  toplo posteljo... prej nisem nič tega cenil, ker mi je bilo vse prineseno na pladnju,« mi je razložil eden od Slovencev, ki živi v tej hiši, skupaj z drugimi: Italijani, Poljaki, Slovaki, Čehi, Hrvati... Skupnost je mednarodna, uradni jezik je italijanščina, veliko pa si pomagajo tudi s hrvaščino.

Ko smo sedli za mizo, je pogovor zelo hitro stekel. Najprej me je zanimal urnik. Zjutraj sta najbolj zgodnja fanta, ki skrbita za hlev. Vstaneta ob pol petih, da pomolzeta krave. Fantje, ki so že več časa v skupnosti, se zbudijo ob petih in petnajst minut in gredo v kapelo k osebni molitvi pred Najsvetejšim. To je čas za razmišljanje o sebi, za pogovor z Bogom, da ga prosiš za pomoč za nov dan. Ob šestih se jim pridružijo še drugi in skupaj molijo veseli del rožnega venca, berejo Sveto pismo in prepevajo. Po zajtrku, okrog osme ure, začnejo delati. »Delamo stoje, pazimo, da se ne naslanjamo, da nimamo rok v žepu, da imamo spoštovanje do dela in do stvari. Vse stvari, ki jih delamo, skušamo delati zavzeto in biti čimbolj pri stvari. In delamo s srcem.« Opoldne imajo kosilo in po kosilu prosti čas, ki ga izkoristijo za obvezen pogovor po dva in dva.

Tudi sicer je priporočeno, da se ob delu pogovarjajo, da se nihče ne zapira v svoje misli in da ni prepuščen samemu sebi. Popoldne jih spet čaka delo, med katerim molijo drugi (žalostni) del rožnega venca. Molijo ob delu po dva in dva. Ko končajo z delom, okrog pol sedmih, pa ob sprehodu skupaj zmolijo še tretji del rožnega venca. Ob sedmih pa imajo navadno večerjo. Po večerji je prosti čas, spet namenjen pogovorom, po tako napornem dnevu pa se prileže tudi zgodnje spanje, okrog devetih. Za starejše se delavnik še ne konča, ker morajo pripraviti stvari za naslednji dan, razporediti naloge. Odstopanja od urnika so majhna, le ko pride vmes kaj posebnega.

Vsak dan je prepleten z molitvijo. V skupnosti imajo tudi posvečene duhovnike, ki jih obiščejo za posebne priložnosti in za praznike, sicer pa imajo dvakrat na teden mašo, ki jo pride darovat kak okoliški duhovnik. Poleg maše vsak dan berejo pripravljene kateheze in berila. Molitev je urejena tako, da je vedno v določeni hiši izpostavljeno Najsvetejše. »Po osebni molitvi, katehezi in v pogovorih, zlasti s starejšimi fanti, rastemo v osebni veri in molitvenem življenju. Zdravljenje poteka s pomočjo našega dela in molitve. Oboje je potrebno. Ne gre samo za terapijo zdravljenja, ampak za kristoterapijo, Kristus je tisti, ki nas zdravi. Ne smemo pa misliti, da bomo ozdraveli, če bomo samo sedeli in molili. Delo in molitev je potrebno zliti v življenje.« Vsak fant, ki vstopi v skupnost, dobi »angela varuha«, starejšega fanta, ki mu pomaga nekaj mesecev, da se »dvigne na noge«. Neprestano je z njim in zanj. Ko ne more več delati, dela zanj. To je eden največjih darov. »Ves čas sem bežal od odgovornosti in od ljudi, ki so mi hoteli dobro. To je še povečalo moje strahove. Zaradi njih sem bil nesvoboden in zaradi tega nesrečen. To je začaran krog, iz katerega ne moreš izstopiti. »Angel varuh«, pa mi je pomagal prestopiti to namišljeno mejo, stopiti ven iz tega. Spoznati sem moral, da mi hoče dobro, ker verjame v Ljubezen. Ni imel nobene koristi, če je dober z mano, ampak samo zato, ker mi hoče dobro. To je bilo meni na začetku nepojmljivo.«

Poleg fizičnega dela, da pridelajo hrano, si preskrbijo kurjavo, fantje tudi sprejemajo goste in imajo pričevanja. Ali pa gredo pričevat kamor jih povabijo. Oblikujejo tudi zelo lepe nabožne podobe, ki jih potem prodajajo. Vzdržujejo se samo s svojim delom in kar Božja previdnost poskrbi za njih.

Izkušnje, ki te »pripeljejo« v skupnost, so zelo različne. Možnost je tudi, da prideš v skupnost in živiš v skupnosti tudi samo zaradi izkušnje. Navadno pride nekdo, ki je zasvojen z drogo ali alkoholom ali hazardom ali s čim drugim, in ne najde več smisla življenja.

Pri tem lahko pomagajo domači, če te postavijo pred dejstvo, ali greš v skupnost, ali pa na ulico. V takih trenutkih mnogi vidijo, da morajo nekaj storiti, sicer jih bo odneslo. »Jaz sem prišel v stik s skupnostjo Cenacolo prek Medjugorja, kamor sem šel s prijatelji. In tam me je prepričalo pričevanje fanta, ki sem ga poslušal. Spoznal sem, da je imel enake probleme kot jaz. Tudi prej sem se hotel povleči ven iz droge, ampak človek enostavno nima moči. Tipično za narkomane je, da so dobri lažnivci, tako dobri, da sami sebi verjamejo. Vedno sem si govoril, da lahko jutri neham, če hočem, vendar je bila resnica čisto drugačna.«

Pred vstopom v skupnost so potrebni najprej »kolokvij« (pogovori) in osamitev. Pogovor opravi naprej spremljevalec. Nato te pogovore, ki trajajo mesec ali dva, opravlja tisti, ki hoče stopiti v skupnost. To je neka priprava, čas, da odločitev dozori. V tem času je tudi doba osamitve, ko si odrezan od sveta in brez zdravil, da se telesno očistiš. »Za to se moraš odločiti, če se ne, ne uspeš. Je pa lažje, če ti nekdo stoji ob strani.« S starši se na začetku skoraj ne vidiš, kasneje pa so skupna srečanja nekajkrat na leto. V skupnosti ni privatnih obiskovanj, tudi ne odhajanja domov na počitnice. Če koga zanima, se lahko obrne na Skupnost Cenacolo Vrh pri Škocjanu 46. Ali na telefon 031 145 271. Skupnost Cenacolo predlaga program, ki traja od treh do petih let.

Na obisku je bil Miha Turk

na obisku 09_2005

* 15. januar 1884, Kranjska Gora, † 11. julij 1944, Trnjanski Kuti

Veseli pastir in zagrenjeni železničar

Zibelka mu je tekla v čudovitem gorskem svetu, sredi katerega stoji njegov rojstni kraj Kranjska Gora, ki se je takrat imenoval Borovška vas. Tam je zagledal luč sveta 15. januarja 1884. Njegov oče je bil načelnik železniške postaje, mama Roža pa je negovala svojih dvanajst cvetov - otrok: šest deklic in šest dečkov. Josip, za domače Joža, je bil ne le zvest poslušalec materinih zgodb, ampak tudi ljubitelj svoje "rajsko lepe" domače pokrajine. "Ker je imel v složnem družinskem življenju najboljši zgled, se je v njem razvil smisel za pravično, pošteno in dobro že v rani mladosti, kar je dalo pečat njegovemu življenju in izoblikovalo njegove pretežno mlade junake," je lepo zaznala pisateljica Nada Gaborovič. V otroških letih je bil pastirček in v spominih je zapisal:"To so bili moji najlepši časi, ko sem živel kot pastir na planinskem pašniku, strmel v gore in poslušal doma zgodbe o pogumnem Kekcu, hudobnem Bedancu in druge storije." Ko mu je bilo dvanajst let, je odšel na gimnazijo v Novo mesto (1896), kjer je bil vseskozi odličnjak, od pete šole tudi pesnik (svoje pesmi je objavljal v otroškem listu Vrtec pa tudi v Domu in svetu). Po maturi je želel oditi na Dunaj študirat medicino, toda starši mu zaradi pomanjkanja denarja tega dolgega in dragega študija niso mogli podpreti. Čeprav nerad, je.postal železniški uslužbenec, vendar se nikoli ni mogel privaditi neusmiljenemu železničarskemu redu, še posebno, ker mu ni puščal dovolj časa za ustvarjalno delo. Po številnih službenih postajah (Št. Vid ob Glini, Litija, Postojna, Trst, Gradec, Sisak, Slatina-Radenci, Pragersko) je leta 1922 zaprosil za predčasno upokojitev, da bi se lahko posvetil pisanju.

Nemci so mu zažgali knjižnico z rokopisi

Mladi upokojenec (bilo mu je šele osemintrideset let) je upal, da bo s skromno pokojnino, ki jo bodo dopolnjevali pisateljski honorarji, preživljal svojo družino, ki jo je bil zasnoval v Trstu. "S pisanjem planinskih pripovedk, kakor jih je sam imenoval, se je obenem skozi domišljijo zatekal v svoj gorski svet, podoživljal otroštvo in bogastvo materinih pripovedi" (Miha Mohor). Sodeloval je pri otroških in mladinskih listih, revijah in časopisih, pridobil si je ugled pripovedovalca svojevrstnih mladinskih povesti; katerih glavni junak je bil hrabri Kekec, ki v teh zgodbah "odrašča" od osmega do desetega leta. Kekčeve zgodbe je Vandot objavljal v otroškem listu Zvonček in njegovi mladi bralci so med letoma 1918 in 1924 nestrpno pričakovali nadaljevanja treh povesti: Kekec na hudi poti, Kekec na volčji sledi in Kekec nad samotnim breznom. V prvi zgodbi je imel njihov junak osem let; v drugi devet, v tretji pa deset. Napisal je še dve planinski zgodbi brez Kekca (Popotovanje naše Jelice, Kocljevo maščevanje). Za časa svojega življenja je Vandot uspel izdati (v samozaložbi) le eno knjigo: Kekec z naših gora (1936). Drugo svetovno vojno je Josip Vandot pričakal v Mariboru. Nemški okupatorji so mu zažgali lepo knjižnico (okrog 3.000 knjig) in med rokopisi tudi njegovo četrto povest o Kekčevih dogodivščinah: Skupaj z družino so ga izselili na Hrvaško, v okolico Slavonskega Broda. Tam ga je v vasici Trnjavska Kuta 11. julija 1944 ubila bomba zavezniškega letala.

Kekčev svet – svet svetlega zaupanja v življenje

"Svet junakov pisatelja Josipa Vandota je svet prešernosti, svetlega zaupanja v življenje, spoštovanja do narave in tistih odločilnih vrednot, mimo katerih ne more nobena vzgoja in se ne bi smelo razvijati nobeno mlado življenje" (Nada Gaborovič). Kekčev svet je dejansko pravljični svet: kakor v pravljici dobrota, pravičnost, iznajdljivost, bistrost in pogum tudi v Vandotovi planinski pripovedki dobrota, prešernost, duhovita odrezavost, premetenost, srčnost, resnicoljubnost in domiselnost zmagujejo nad grobostjo, odljudnostjo in nezaupanjem (Miha Mohor). Za pisateljevega življenja je izšla ena sama knjiga njegovih zgodb- Kekec z naših gora. Vse druge se izšle po letu 1951, ko je začel svojo zmagoslavno pot prvi film o Kekcu, ki ga je 1951 posnel Jože Gale. To je bil prvi slovenski mladinski celovečerni film, Srečno, Kekec pa je bil prvi slovenski barvni film v režiji Jožeta Galeta (1963). Sam pisatelj je o svetu svojih junakov razmišljal: "Predzgodovinsko človeštvo je imelo še popolnoma otroško fantazijo. Tem ljudem je bil svet in življenje v njem ena sama uganka, velika pravljica, narava pa polna bajnih bitij, poleg dobrih bogov in zlih besov. Ti vsi žive svoje posebno življenje in snujejo iz večnosti v večnost." Na njegovem rojstnem domu je spominska plošča z napisom: "Tukaj se je rodil'Josip Vandot. / Pisal je knjige za mladi rod./ Živ ohranili mu bodo spomin / kekec in Mojca in Kosobrin."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2004) 7, str. 70.

* 17. februarja 1910 v zaselku Stari trg pri Višnji Gori; 11. januarja 1987, na praznik Jezusovega krsta, v bolnišnici v Luzernu (Švica)

Rodil se je 17. februarja 1910 v zaselku Stari trg in bil naslednji dan v župnijski cerkvi v Višnji Gori krščen na ime Viktor. Bil je najmlajši od šestih otrok iz drugega zakona očeta Andreja Kurenta in matere Ane roj. Vakselj. Iz očetovega prvega zakona sta bila Viktorjeva polsestra Marija in polbrat Alojzij (r. 1881), ki je bil leta 1904 posvečen v duhovnika. V svojem otroštvu je bilo Viktor velikokrat sam, ker je bil dosti mlajši od svojih bratov in sester, ki so bili že zdoma. Bil je tudi bolj rahlega zdravja. Pet razredno ljudsko šolo je obiskoval v Višnji Gori v letih 1916-1921. Po končani šoli je razmišljal, da bi se šel učit za mizarja, znanci, ki so poznali dečkovo izredno nadarjenost, pa so domače pregovorili, da so Viktorja poslali v ljubljanske šole. Šest let je bil dijak realne gimnazije na Poljanah. Že v tretjem razredu gimnazije je Viktor začel brati latinske knjige. Ko je leta 1926 romal v Rim, je kupil Teološko sumo (Summa theologica) sv. Tomaža Akvinskega v petih debelih knjigah, ki jih je potem z veseljem prebiral.

Po šestem razredu gimnazije je leta 1927 stopil v cistercijanski samostan v Stični, kjer je zaradi velike ljubezni do sv. Tomaža Akvinskega dobil redovno ime frater Tomaž. Po enoletnem noviciatu je privatno končal gimnazijo. Po maturi se je oktobra 1929 vpisal na Teološko fakulteto univerze v Ljubljani, leta 1931 je izpovedal večne redovne zaobljube, leta 1933 pa je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel najprej v Stični, potem pa še v Leskovcu pri Krškem, kjer je živela mati Ana po moževi smrti. Po novi maši je teološki študij nadaljeval na Vzhodnem institutu v Rimu in leta 1936 je postal doktor teologije z disertacijo Nauk sv. Cirila in Metoda o cerkvenem prvenstvu.

Po vrnitvi iz Rima je deloval v dušnem pastirstvu in pomagal je pri vzgoji samostanskih poklicev. V vojnih letih je moral kot stiški župnik veliko posredovati, da je pomagal ljudem. 21. septembra 1943 so ga komunisti aretirali skupaj s p. Placidom Grebencem in njegovim rodnim bratom Mavrom. P. Placida so 24. oktobra 1943 pri Grčaricah umorili (zdaj je v procesu za mučence), p. Tomaža in p. Mavra pa so izpustili iz kočevskih zaporov. Januarja 1944 so p. Tomaža poklicali v generalno hišo v Rim, kjer je na univerzi De propaganda fide dve leti predaval cerkveno pravo in duhovno teologijo. V letih 1947-1948 je bil profesor na redovni šoli v samostanu Hauterive v Švici, potem je bil nekaj časa magister novincev v samostanu Stams na Tirolskem, kjer je hudo zbolel. Zdravje se mu je okrepilo, ko je postal župnik (1949-1954) in je bil vsestransko dušnopastirsko dejaven. Vabili so ga v Ljubljano, da bi na Teološki fakulteti nasledil dr. Franca Grivca kot profesor vzhodnega bogoslovja, vendar si ni upal priti. Pri tedanjih oblastnikih je bil slabo zapisan, ker je papežu Piju XII. poročal o preganjanju vere in Cerkve v Sloveniji in Jugoslaviji. Nekaj časa je še predaval na teološki visoki šoli v samostanu Mehrerau v Avstriji. Zadnjih trideset let je bil duhovni voditelj v samostanih cistercijank, nazadnje v samostanu Eschenbach pri Luzernu v Švici. Kot spiritual je vsak dan za sestre maševal, jim imel duhovni nagovor, bil na voljo za spoved ter duhovni pogovor.

Bil je duhovno bogat, trdno zakoreninjen v Bogu. Svoje varovanke je modro vodil k zdravi redovniški duhovnosti. Rad in veliko je molil. Ko je 11. januarja 1987, na praznik Jezusovega krsta, v bolnišnici v Luzernu umrl, so sestre in ljudje, ki so ga poznali, govorili: "Izgubili smo velikega molivca!" Vstajenja čaka v grobnici spiritualov v samostanu cistercijank v Eschenbachu.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2010) 4, str. 14.

30 let škof

Mariborsko-lavantinska škofija ima v seznamu že 59 škofov. Od njene ustanovitve leta 1228 so škofijo vodili v različnih časih in razmerah. Spreminjale so se meje škofije, njen sedež, njen obseg. Kako pomembna je vloga škofa ne le za domačo škofijo, ampak tudi za celotno deželo, kateri pripada, vidimo najbolje prav na zgledu enega največjih škofov mariborsko-lavantinske škofije božjem služabniku Antonu Martinu Slomšku. Njegove odločitve so imele daljnosežne posledice za vse Slovence. Naj omenimo samo nekatere: prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labodski dolini (zdaj v Avstriji) v Maribor, ustanovitev Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe, ustanovitev Bratovščine sv. Cirila in Metoda za zedinjenje kristjanov. - Letos obhaja tridesetletnico svojega škofovskega posvečenja sedanji mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Da bi vam ga lahko predstavili, smo ga obiskali in zaprosili za razgovor.

- Gospod škof, 15. decembra boste obhajali 30-letnico vašega škofovskega posvečenja. To je gotovo visok in redek jubilej. Po letih škofovstva ste najstarejši slovenski škof. Naše bralce bo zanimala vaša življenjska pot.
Doma sem s Pohorja, točneje iz Orlice v župniji Ribnica na Pohorju, kjer sem se rodil 5. oktobra 1903 kmečkim staršem. Imeli smo srednje veliko kmetijo, na kateri sedaj živi brat z družino.

- Koliko otrok vas je bilo v družini?
Bili smo zelo velika družina, v kateri je bilo devet otrok. Dva sta umrla kmalu po rojstvu, v starosti desetih let pa še en brat.

- Ste bili med starejšimi ali med mlajšimi otroki?
Rodil sem se kot drugi. Najstarejši brat Jože se je pripravljal na duhovniški poklic. Bil je že bogoslovec, toda na dan nove maše prijatelja v Rušah (10. julija 1923) je tragično končal v valovih Drave. Po končanem praznovanju so namreč obiskali župnika, ki bi imel eno naslednjih nedelj pridigo nekemu drugemu novomašniku ... Ker je bil le-ta na nekem praznovanju na drugem bregu Drave, so se novomašnik, moj brat in župnik, ki je tisto nedeljo pridigal na novi maši v Rušah; prepeljali k njemu in ostali z njim pozno v noč. Ko so se z brodom vračali prek Drave - z njimi je bil tudi župnik, pri katerem so bili na obisku - se je zaradi narasle vode utrgala vrv in vsi štirje so utonili. Rešil se je samo brodar.

- Vi ste torej 'podedovali' njegov poklic. Ste bili takrat že v bogoslovju?
Ne še, mislim pa, da je to gotovo vplivalo na mojo odločitev. Posebno je bila prizadeta naša mama, ki je dve leti po tem dogodku tudi umrla, lahko bi rekel, da od žalosti.

- Kje ste študirali bogoslovje?
Po maturi leta 1924 sem začel bogoslovje v Mariboru. "Potem ko sem odslužil vojaški rok in opravil še en letnik bogoslovja, me je škof Andrej Karlin poslal študirat v Rim. Najprej sem se malo upiral, ker sem nekaj bolehal, pa me je škof spodbudil, rekoč: »Saj ste vendar pohorska korenina, boste že vzdržali!" Tudi pri zdravniku sem se izgovarjal, ker se pač nisem veselil, da bi po treh letnikih menjal okolje, pa sem se moral pozdraviti kar z domačimi zdravili in iti. V Rimu sem moral začeti skoraj vse znova, ker mariborsko bogoslovje še ni bilo priznano kot teološka fakulteta.

- Kdaj ste imeli potem novo mašo?
Ker se mi je študij tako podaljšal, sem imel novo mašo leta 1932 in sicer kar v Rimu. Navzoči pa so bili vsi člani družine: oče, dva brata, dve sestri in dve teti. Novo mašo sem daroval 1. novembra, posvečen pa sem bil en dan prej, na praznik Kristusa Kralja, ker je bila navada, da so posvečevali duhovnike na ta dan.

- Kje ste potem kaplanovali?
Najprej sem bil krajši čas v domači fari, prva služba pa je bila pri svetem Danijelu v Celju, kjer sem bil dobri dve leti. To sta bili zelo lepi leti, v prijetni družbi duhovnikov, predvsem opata, ki je bil prava dobričina. Tako ste se tudi najbolje vpeljali v duhovniško delo. Da, potem pa so mi brez vsakega vprašanja poslali dekret za premestitev v Maribor, kjer sem opravljal službo prefekta v semenišču, obenem pa tudi začel predavati v bogoslovju (nadomeščal sem profesorja dr. Jeraja, ki je bil težko bolan in ni več zmogel vseh predavanj).

- V Rimu ste tudi doktorirali?
Da, iz dogmatike in filozofije na rimski univerzi Gregoriani. Tudi tista leta v Rimu so bila so bila zelo lepa.

- Med vojno so vas, kot večino štajerskih duhovnikov, Nemci izselili. Kje ste bili?
Najprej, bilo je v četrtek po veliki noči leta 1941, so Nemci odpeljali ravnatelja Osterca, v ponedeljek po beli nedelji pa so prišli tudi po mene. Do 7. julija so nas imeli v mariborski vojašnici, potem so nas odvedli v Rajhenburg - danes Brestanico ob Savi - v trapistovski samostan, od tam so nas poslali na Hrvaško. To je bil velik transport okoli 300 duhovnikov in nekaj laikov. Okrog 70 mlajših duhovnikov so nas obdržali v Zagrebu, drugi pa so morali naprej v Slavonsko Požego, od koder so jih razmeščali naprej po Bosni in po djakovski škofiji. Iz škofije so izselili skoraj vse duhovnike, pustili so samo nekaj starejših.

- Nemci so se dobro zavedali, da bo raznarodovanje Slovencev nemogoče, če jim pustijo duhovnike.
Vedeli so, da so duhovniki stebri slovenstva, ovira germanizaciji, zlasti v večjih krajih, kjer so Nemci prevzeli vse v svoje roke, na primer v Mariboru, čeprav je bila okolica trdno slovenska.

 - Ta problem je aktualen tudi danes, ko se na Koroškem dogaja nekaj podobnega. Slovenski duhovniki so spet največja opora pri ohranjevanju slovenskega jezika . in zavesti in mislim, da to ·njihovo delo naša javnost premalo pozna in priznava. Zelo malo se govori o tem njihovem delu, ki je tako veliko kot delo primorskih duhovnikov med obema vojnama, ko so pod fašistično Italijo ohranjali slovenstvo na Primorskem.
Na Koroškem je okoli 110 slovenskih duhovnikov. Preštevanje bodo bojkotirali (pogovor je · potekal prve dni novembra - op. ur.). Že dejstvo, da je toliko slovenskih duhovnikov na Koroškem, zgovorno priča, da tudi manjšina nekaj pomeni, saj jih je za srednje veliko škofijo.

- Velikega pomena pri ohranjevanju slovenstva na Koroškem je tudi Mohorjeva družba v Celovcu s svojimi izdajami knjig in drugih publikacij. Mohorjevo družbo pa je ustanovil z izredno bistrovidnostjo vaš prednik Slomšek. - Naj se z vprašanjem povrnem v čas po vojni. Kdaj ste se vrnili v Maribor, kjer ste pozneje prevzeli Slomškovo dediščino?
Na Hrvaškem sem ostal do novembra 1945. Takrat mariborsko bogoslovje še ni bilo obnovljeno, ker so mnoge naše profesorje povabili na teološko fakulteto v Ljubljano, da bi ta lahko nadaljevala z delom. Povabilo sem dobil tudi jaz. Na Hrvaškem, kjer so me imeli radi, so me hoteli še obdržati, ko sem bil na župniji Visoko v Zagorju. S tamkajšnjim župnikom sem se odlično razumel, imel pa sem tudi priliko spoznati življenje tamkajšnjih ljudi, predvsem družinsko življenje, ki je bilo prežeto z vero. Vabilo ljubljanske fakultete sem sprejel in odšel sem v Ljubljano predavat sveto pismo stare zaveze, tam pa me je leta 1946 'doletelo' škofovsko imenovanje. Bilo je povsem nepričakovano. Prosil sem za premislek, vendar mi je papeški nuncij pri zvezni vladi v Beogradu nadškof Hurley dejal, da je že vse določeno. Ravno takrat sem študentom pri predavanjih razlagal preroka Izaija. Govoril sem jim o njegovem pozivu na mrtvo stražo, ko je na božje vprašanje: »Koga naj pošljem?« odgovoril: »Pošlji mene.« Tako sem dejal tudi jaz: »Sprejmem odgovorno delo, ker me pošilja Bog.« Bili pa so takrat težki časi.

- Vsak škof si ob posvečenju izbere svoje škofovsko geslo, ki pomeni tudi nekakšen program njegovega življenja. Vi ste si izbrali geslo »Z nami Bog in njegova Mati«. Kako da ste se odločil zanj?
V Izaijevi knjigi, ki sem jo ravno takrat razlagal bogoslovcem, je napoved bodočega Odrešenika Emanuela, ki se je uresničila v Kristusu. Ime Emanuel pomeni „Bog z nami". Prevzel sem njegovo napoved za svoje geslo z dostavkom »in njegova Mati«, ker sem prepričan, da ima v božjih načrtih tudi Marija veliko vlogo.

- Kateri škof je bil pred vami v Mariboru?
Škof Tomažič, ki ga je naslednje leto zadela kap in je bil od takrat težko bolan, vendar je še obhajal zlato mašo. Konec februarja leta 1949 je umrl in takrat sem postal apostolski administrator, leta 1960 pa redni mariborski škof. V začetku je bilo bolj težko, a se je delo in življenje polagoma umirilo, razvijati so se začeli medsebojni stiki in tudi z oblastjo smo našli skupen jezik. To se je pokazalo zlasti leta 1957 pri obnovi mariborske stolnice. Stolnica je bila še iz predvojnih časov brez ometa, ki je bil takrat zaradi obnovitvenih del odstranjen. Škofija je bila brez sredstev, zato sem se obrnil na mariborsko občino s prošnjo, da se zavzame za obnovo oziroma ohranitev največjega mariborskega kulturnega spomenika. Naletel sem na ugoden odziv. Leta 1959 je prineslo nov razveseljiv dogodek za Cerkev na Slovenskem: novo izdajo svetega pisma. Založil ga je mariborski škofijski ordinariat, tehnične posle pa je prevzela Mohorjeva družba v Celju.

- Maribor je, predvsem po zaslugi daljnovidnega Slomška, postal versko središče za štajerski in prekmurski del Slovenije, delno tudi koroški. Po ozemlju je to največja slovenska škofija in tudi vernikov ima največ. To je precejšnje breme za škofa, že ko gre za birmovanje. Koliko župnij in duhovnikov imate?
Župnij je nekaj nad 270, duhovnikov z redovniki vred pa okoli 400. Zadnje čase je bilo ustanovljenih več novih župnij, že samo v mestu Mariboru nekaj.

- Zgrajenih je bilo tudi več cerkva.
V posebno zadovoljstvo nam je bilo, ko smo dobili dovoljenje za gradnjo nove cerkve v industrijskem delu Maribora, v Teznem, kjer je zrasla moderna cerkev sv. Cirila in Metoda. Prav zdaj končujejo novo cerkev v Šoštanju, kjer so bile v tem pogledu težke razmere.

- Vsakoletna birmovanja po župnijah so bila za vas gotovo velik napor.
Vsako leto sem birmoval v približno 50 župnijah, včasih tudi več. To je bil skoraj nadčloveški napor. Ko smo birmovali še v šolskem času in ni bilo take vročine, je še nekako šlo, kasneje pa je bilo vse strnjeno do 15. avgusta. Hvala Bogu, zdaj to delo mnogo olajša naš pomožni škof Grmič, vendar sem kljub temu tudi letos opravil okoli 25 birmovanj.

- Veliko delo, ki ste ga opravili, je bila tudi obnovitev semenišča.
Bivše malo semenišče zdaj služi drugim namenom, dobili pa smo prostor za semenišče pri frančiškanski cerkvi. Leta 1962 smo obhajali stoletnico smrti božjega služabnika Slomška. Semenišče, ki je bilo obnovljeno to leto, smo imenovali po Slomšku, ker je nastalo ob Slomškovem grobu in očitno tudi na njegovo priprošnjo pri Bogu. Z obnovitvijo semenišča je nastal velikanski · preobrat v naši škofiji. Od takrat se je število novih maš vsako leto množilo. Mlajših duhovnikov je toliko, da jih vseh ne poznam več in mi je včasih kar hudo, ko se moram zelo truditi, da bi se koga prav spomnil.

- Obnovili ste tudi bogoslovje.
Bogoslovje v Mariboru je imelo že stoletno tradicijo in je bilo prej nekakšno kulturno središče Štajerske z zelo prizna­nimi profesorji. Bogoslovje, ki je zdaj del teološke fakultete v Ljubljani, je za našo škofijo velika pridobitev. Ravno tako tudi navzočnost bogoslovnih profesorjev, saj njihovo strokov­no mnenje tudi sam večkrat potrebujem.

- Udeležili ste se tudi koncila v Rimu.
V teh tridesetih letih škofov­stva je bilo to 'zame največje doživetje, ki mi je prineslo čisto nove poglede na življenje Cerkve. Udeležil sem se vseh štirih zasedanj, edini od slovenskih škofov. Zasedanja so bila zelo naporna in so zahtevala veliko študija, pravzaprav je bila to kar neka „huda" šola za škofe.

- Škofovska služba je zelo zahtevna in odgovorna, kajti škof mora, po besedah apostola Pavla, skrbeti ne le za lastno škofijo, ampak imeti tudi „skrb za vse Cerkve". Imate veliko pastoralnih skušenj s terena, velika moralna opora pa je tudi to, da ste naslednik škofa Slomška. Svojim vernikom in vsem slovenskim kristjanom pogosto priporočate, naj bi storili vse, da si pri Bogu izprosimo razglasitev Slom­ška za blaženega in svetnika.
To je posebej moja srčna .zadeva, a ne le moja, pač pa cele škofije. Zelo sem bil vesel, da smo škofijski proces za njegovo beatifikacijo zaključili dan pred začetkom koncila v Rimu in sem potem vso dokumentacijo izročil rimski kongregaciji za zadeve svetnikov, da je stekel proces tudi tam. To pa je seveda dolga pot in potrebno je, da se ljudje z zaupanjem obračajo k Slomšku. Veliko je že bilo uslišanj, potrebnih pa jih je še več. Potrebno je tudi veliko znanstvenega dela o njem in o tistem času, kar je ob neurejenih arhivih in spremenjenih državnih mejah (prej je bila vse Avstro­Ogrska) zelo težko delo.

- Gospod škof, povedali ste nam veliko lepih stvari. Omenim naj samo še nekaj: vi ste pobudnik dialoga s protestanti, ki jih je največ v vaši škofiji (v Prekmurju). V tem ste naslednik Slomška, ki se je že v svojem  času trudil za ekumenizem.  Prav zaradi tega so vas  jugoslovanski škofje izvolili  za predsednika Sveta za  ekumenizem pri Jugoslovanski škofovski konferenci.
Res je, s tem delom je začel  že Slomšek s svojo Bratovščino  sv. Cirila in Metoda. Vodstvo  ekumenske komisije, ki so mi jo  škofje zaupali pred nekaj leti,  sem zato z veseljem sprejel. Vse,  kar se na tem področju stori, pa  ni moja zasluga. Temu delu se z  vsem srcem posveča profesor  Stanko Janežič in drugi. Dosežen je bil velik napredek v  zbližanju med katoličani (tudi  hrvaškimi) in pravoslavnimi, kar  se je pokazalo predvsem letos na  ekumenskem simpoziju v Lovranu, kjer je bilo sodelovanje res  na višku. Vsakega takega 'prebitega lesu' sem res tudi osebno  vesel. Sad ekumenskih prizadevanj je tudi ekumenska izdaja  svetega pisma, ki je izšla v eni  sami knjigi predlanskim ( 1974).  Že ob koncilu sem se o tej  zamisli pogovarja s pokojnim  kardinalom Beom. Slovenski katoličani in protestanti so s  skupnimi napori pripravili besedilo svetega pisma, založila ga je  Britanska biblična družba, tiskala pa ga je tiskarna Dela v Ljubljani.

- Če se ozrete na delo, ki ste ga opravili v teh tridesetih letih, je očitno, da je Bog obilno blagoslovil vašo pripravljenost v tistih težkih povojnih letih, da prevzamete breme in odgovornost tako težke službe. Ob tem jubileju vam čestitamo in vam želimo trdnega zdravja.
Bog plačaj za dobre želje. Res, v teh tridesetih letih se je izkazalo, da bojazen, ki me je navdajala leta 1946 ob škofovskem imenovanju, ni bila utemeljena. V polni meri se je uresničevalo geslo, ki sem ga takrat izbral: »Z nami Bog in njegova Mati!«

BOLE, Franc. dr. Maksimilijan Držečnik 30 let škof. (Gost meseca). Ognjišče, 1976, leto 12, št. 12, str. 7-10.