priloga:
50 let koncila

moj pogled:
Marko Crnkovič

na obisku:
Radio Vatikan

Preberite več: Oktober 2012

30. september

»Kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna tudi, kaj je božja moč in njegova modrost: nepoznanje Svetega pisma je nepoznanje Kristusa,« je zapisal sv. Hieronim, ki ga Cerkev časti kot prevajalca in razlagalca Svetega pisma ter enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev. V zgodovino Cerkve se je zapisal predvsem s prevodom celotnega Svetega pisma v latinščino, ki ga je v nekaj desetletjih pripravil sam, in je bilo za tiste čase nekaj izrednega in je upravičeno vzbujalo občudovanje. Zaslovel pa je tudi z bistrimi razlagami Svetega pisma in z drugimi spisi, zlasti asketskimi.

Hieronim (grško “človek s svetim imenom”) se je rodil okoli leta 345 v mestu Stridon na meji z Dalmacijo, južno od črte Akvileja-Emona, morda na sedanjih slovenskih tleh (obstaja več domnev). Starši so bili premožni in so bistrega sina poslali v šole, najprej v Milan, nato v Rim. Imel je čudovit spomin in izreden dar za učenje jezikov. Nekaj časa se je družil z veseljaško mladino. Proti koncu rimskih študij se je vpisal med katehumene in na velikonočno vigilijo leta 366 ga je papež Liberij krstil. To je zanj pomenilo začetek novega življenja. Veliko je potoval in si širil obzorje. Leta 370 je šel v Oglej, kjer se je pridružil občestvu, v katerem so prebirali Sveto pismo in razpravljali o bogoslovnih vprašanjih. Bili so povezani s podobno bogoljubno družbo v Emoni (Ljubljani). Pot ga je zanesla na Vzhod, v sirsko Antiohijo, kjer se je učil grščine in hebrejščine ter se poglabljal v študij Svetega pisma. Tri leta je preživel kot spokornik v puščavi, pa je uvidel, da to ni zanj. Leta 379 se je dal posvetiti za duhovnika in se spet odpravil na pot. Ustavil se je v Carigradu pri škofu Gregorju Nacianškem, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Leta 382 je prišel v Rim in papež Damaz ga je izbral za tajnika. Spoznal je njegovo učenost in spodbudil ga je, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Najprej je pregledal evangelije nato še druge knjige Nove zaveze. V Rimu je postal duhovni voditelj pobožnih žen, katerim je razlagal Sveto pismo. Papež Siricij, ki je na Petrovem sedežu nasledil Damaza, ni kazal posebnega zanimanja za Hieronimovo delo, zato je sklenil zapustiti Rim in se za zmeraj preseliti na Vzhod. To je storil leta 385.

Ko je prišel v Palestino, je Hieronim kot romar in raziskovalec obiskal najprej kraje, omenjene v Svetem pismu, nato je odšel v Egipt. Leta 386 se je s svojimi spremljevalci vrnil v Betlehem, kjer je vodil moški samostan; od takrat Palestine ni več zapustil. Tedaj se je za Hieronima začelo obdobje prizadevnega dela, ki je trajalo skoraj trideset let. Živel je v najstrožji askezi in ves čas posvetil prevajanju in pisanju. V Betlehemu je napisal svoja najpomembnejša bogoslovna in asketska dela, tam je dokončal svoje življenjsko delo – prevod – Svetega pisma Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine. To je bilo delo, ki bi dandanes za več let zaposlilo množico strokovnjakov, on pa ga je opravil sam (pri prevajanju je imel v pomoč mnogo pisarjev) in sicer tako temeljito, da je bil prevod splošno sprejet; tridentinski koncil je leta 1546 Hieronimov prevod sprejel za uradno svetopisemsko besedilo rimskokatoliške Cerkve. Delal je do zadnjega, k večnemu počitku je odšel 30. septembra, najverjetneje leta 420 in na ta dan je njegov god v svetniškem koledarju vesoljne Cerkve.

Silvester ČUK

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Edita na 224. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2011 s tem imenom poimenovanih 742 (1994: 719, 1971: 448) oseb. Podrobnejši podatki po obdobjih kažejo, da je bilo zanimanje za ime Edita največje v obdobju 1960–1990, v zadnjih dveh desetletjih pa to precej upada. Različice imena Edita so: Eda (2011: 175), Edica (17), Edit (29), Edith (21), Dita (23), Ditka (25).

God:
• 16. september
• 9. avgust

Ime Edita z različicami izhaja iz angleškega imena Edith, to pa iz staroangleškega Eadgyth, ki je zloženo iz staroangleških besed ēad 'posest' in gūth 'boj'. Latinizirana oblika tega imena je Editha, francosko Edith, nemško Edith, Edithe, nordijsko skrajšano Ditte. Staroangleško gūth ustreza staronordijskemu gunnar, gudr 'boj', ki tvori npr. imeni Gunnar in Gudrun. Sestavina ēad je še prva sestavina angleških imen Edgar, Edmund, Edvard, Edvin in ustreza anglosaškemu ōd in starovisokonemškemu ōt, ki ju najdemo v imenih Odon, Otfrid, Otokar, Otto, Otilija in v imenu germanskega božanstva Odin.

V koledarju je 16. septembra Edita, hči anglosaškega kralja Edgarja, ki je kot 23-letna redovnica umrla v samostanu Wilton leta 984.

Znana nosilka imena Edita je bila Edith Piaf (1915–1963), francoska pevka šansonov, imenovana pariški slavček (tudi vrabček).

Med moškimi imeni je ime Emerik na 802. mestu. Dne 1. 1. 2011 je bilo s tem imenom poimenovanih 57 (1994: 85, 1971: 118) oseb. Podatki po obdobjih kažejo, da se je zanimanje za ime Emerik po letu 1971 zelo zmanjšalo. Prav tako redka je bila različica Imre (2011: 36), zelo redka pa je tudi ženska oblika Emerika.

God:
2. september
1. avgust

Ime Emerik izhaja iz nemškega imena Emmerich, ki je različica imen Amalrich, Almarich. Prva sestavina teh zloženih imen Amal se verjetno nanaša na ime vzhodnogotske kraljevske rodovine Amali z domnevnim pomenom ‘priden, delaven’, druga sestavina pa je iz starovisokonemškega richi ‘mogočen; knez’. Glede na prvo sestavino Amal so imenu Amalrich sorodna nemška ženska imena Amalberga, Amalburga, Amalgund in Amalia.

Emerik je pri Francozih Émeric, Émery, pri Angležih Em(m)ry, pri Italijanih Em(m)erico, Amerigo, pri Čehih Emerich, skrajšano Emra, ter Imrich, Emerek, Emerišek, Ríšek, pri Slovakih Imrich, pri Poljakih Emeryk, pri Madžarih Imre.

V koledarju sta 2. septembra Emerik, sin madžarskega kralja sv. Štefana in njegove žene sv. Gizele, ki je umrl leta 1031, in 1. avgusta Emerik De Quart, italijanski škof (u. 1313).

Svetovno znan Emerik je Amerigo Vespucci (1451–1512), italijanski pomorščak, ki je v letih 1497–1504 na raziskovalnih plovbah ob obali Južne Amerike prvi opisal odkritje dežele Amerike, ki se imenuje po njem. Po odkritelju Amerike Krištofu Kolumbu pa se imenuje država Kolumbija.

Ljuba je med ženskimi imeni v Sloveniji na 277. mestu. Dne 1. 1. 2011 je bilo s tem imenom poimenovanih 474 (1994: 533, 1971: 656) oseb. Podatki po obdobjih kažejo, da se je zanimanje za ime Ljuba začelo zmanjševati po letu 1970. Med različicami imena Ljuba je precej bolj pogosta Ljubica (2011: 1819), manj različice Ljubinica (10), Ljubinka (165), Ljubislava (40), Ljubka (11), Ljubomira (111), Ljuboslava (29). Moška oblika imena Ljuba je Ljubo (2011: 545) z različicama Ljubomir (598), Ljuboslav (15).

God:
• 11. marec
• 1. april
• 10. julij
• 4. avgust
• 13. september
• 28. september

Ljuba je ime slovanskega izvora. Nastalo je iz pridevnika ljúba, lahko pa je tudi skrajšana oblika iz slovanskih zloženih imen, ki imajo sestavino ljub. Taka imena so: Ljubomir, Ljubomira, Ljuboslav, Ljuboslava, Slavoljub, Ljubivoj, Ljubislav. Sestavina Ljubi- v imenih Ljubislav, Ljubislava, Ljubivoj izhaja iz glagola ljubiti. Ime Ljuba najdemo na slovenskem ozemlju že v 9. stoletju. 2. knjigi Gradiva za zgodovino Slovencev je omenjena Ljuba, ime neke nesvobodne osebe, ki je živela na Lurnskem polju okrog leta 975. Tri osebe z imeno Ljuba omenja Otto Kronsteiner (Die alpenslawischen Personennamen, str. 47 d.), ki ime Ljuba izpeljuje iz pridevnika ljub in ga po tvorbi primerja z imeno Lepa, ki je pri nas tudi izpričano v 9 stoletju. Pomensko blizu je še ime Krasna.

V koledarju je ime Ljuba uvrščena k nemški svetnici Liobi iz 8. stoletja, sorodnici apostola Nemčije sv. Bonifacija (28. septembra) ali k sv. Amaliji (10. julija) ali k Agapi (11. marca in 1. aprila).

priloga:
550 let ljubljanske nad/škofije

moj pogled:
Berta Golob

pričevanje:
Blaženi A. M. Slomšek

Preberite več: September 2012

priloga:
Slovenski kozolec

komentiramo:
Zakaj samo križ?

na obisku:
Tajni vatikanski arhiv

Preberite več: Avgust 2012

priloga:
Slovenija in njene sosede

moj pogled:
Primož Kozmus

razgibaj se:
Visoka Ponca

Preberite več: Julij 2012