Srečala sva se popolnoma naključno.
Čeprav ... ne ti ne jaz ne verjameva v naključja, kajne. Torej reciva, da naju je Bog v svoji previdnosti in s krepko mero duhovitosti, spravil skupaj.
Že po nekaj izmenjanih besedah nama je bilo jasno, da sva brata. Da imava isti Gen. Da se po najinih žilah pretaka ista Kri. Da imava isto Misel. In zato govoriva iste besede o isti Besedi.
Brata.
Oba brez očeta. Ti si brez njega ostal zgodaj, še kot otrok. Jaz že kot mož. A še vedno prezgodaj.
Nedvomno je to imelo vpliv na najini življenji. Sploh na otroška leta ... puberteto ... mladeništvo ... in prehod v možatost. Ti si živel divje. Umetniško. Bohemsko. Ne zameri, če zapišem, da kar razuzdano. Saj beseda sama na sebi ni tako groba, kolikor grobosti smo ji pripisali mi. Pomeni le, da te nihče ni obuzdal – kar niti ni tako slabo. Bil si ... svoboden. In užil si svobodo. Oziroma tisto, kar si mislil, da je svoboda. Če ni bilo uzde, je povsem jasno, da ni bilo jarma in vprege. Kaj šele ostrog in biča!
Jaz sem bil priden ministrantek. Veroukar. Ubogljiv. Upogljiv. Prilagodljiv. Všečen. Vse vzorno in po pravilih. Po zapovedih.
Ti – morda, ne vem, o tem res nikoli nisva govorila – od cveta na cvet, jaz pa sem svojo rožico našel kmalu. In pridelal velik pušeljc!
Najini poti – do trenutka srečanja – ne bi mogli biti bolj različni kot sta bili. Če prisluhneva Lukovemu evangeliju, bi lahko rekla, da si bil ti mlajši, izgubljeni sin, jaz pa starejši. Eden se je potepal, drugi garal. Eden je trosil, drugi spravljal vkup. Eden je  bil brez skrbi, drugi zaskrbljen. Eden je med svinjami zahrepenel po rožičih, drugi je za očetovo mizo jedel svinjino ... A za razliko od evangelija, sta se v najini zgodbi brata objela. Ker sta se prepoznala. Ker sta spoznala, da sta od istega Očeta!
In zdaj, ko si spoznal in vzljubil pravo Svobodo, si boš nadel bel plašč. In postal pastir čredi. Ovcam. Ki jih boš vodil na pašo in v stajo. In k vodam počitka. Jaz pa bom ostal ogrnjen v črn kožuh. Črna ovca. Med krdelom volkov. Ki tavajo na drugi strani ograje. In bom trepetal v upanju, da bodo volkovi še dolgo prehlajeni in me ne zavohajo. In raztrgajo.
In čeprav je hudo in naporno ... in hudo naporno ... biti ovca med volkovi, ne veš kako zelo občudujem tvoj pogum. Tvojo odločitev. Ker tvoje ovce znajo biti bolj hudobne od mojih volkov. In hlastajoč za soljo in koščkom skorje ugriznejo nevarneje od tulečih volkov. Ki hrepenijo zgolj po vodi. Živi vodi. Ker volkovi včasih presenetljivo lepo skrbijo za svoje krdelo, medtem ko se ovce prerivajo v gneči črede.
Moje roke se bodo še naprej trudile za minljivi vsakdanji kruh, tvoje pa bodo prinašale Kruh neminljivosti. Kruh večnega življenja.

Sveti, Troedini, Večni Bog.
Bog Oče, Bog Sin in Bog Sveti Duh.
Ti, ki si, ki si bil in ki boš.
Oče, ki si nas z ljubeznijo zgnetel iz prahu zemlje in iz drznih sanj ...
Sin, ki si iz ljubezni privzel ustvarjeno podobo in nas odrešil ... ki si umrl in premagal smrt ... ki si legel v temo in vstal v svetlobo ...
Duh, ki nas dan za dnem navdihuješ za ljubezen ... ki vodiš črede in krdela ... pastirje in ovce ... in kar nas je še vmes ...
Blagoslovi novomašnike. Duhovnike.
Ne prosim, da odstraniš ovire na njihovi poti, ampak da jim daš moči in iznajdljivosti, da jih bodo vedno znova premagovali, obšli, odstranili  ...
Ne prosim, da jim prizanašaš, ampak da jim daš poguma in duhovitosti, da bi vedno znova našli smisel.
Ne prosim za nič drugega kot za vero, upanje in ljubezen.

Kajti pri Bogu ni namreč nič nemo­go­če!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 7, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Ko so dozorele trave in se je začela košnja, so se začele tudi počitnice. Kljub delu, ki ga je bilo takrat veliko, je bil to zame najlepši čas. O počitnicah smo se pogovarjali že v šoli, vse zadnje dni pouka. Veliko je bilo želja in pričakovanj, ki pa se niso mogla vsem uresničiti. »Kdo gre letos na morje?« so vpili okoli mene. Prerekali so se: tisti, ki so lahko šli, in še bolj tisti, ki niso mogli iti.
Seveda sem bila ob strani in tiho! Kdo pa bi razumel, da moram v poletnih mesecih pomagati doma? Nisem rada govorila o delu na kmetiji. Nekateri so se temu posmehovali.
Ko se je zares začelo in smo zmetali šolske torbe v kot za dva meseca, smo bili pri nas že sredi košnje. Pokošeni so bili travniki okoli doma, čakalo je le še Bukovle ali Bukovje, močviren travnik ob Savi, ki smo ga kosili enkrat na leto. Verjetno je bolj pravilno, da ta nesrečni - ali srečni - kraj imenujem Bukovje, čeprav smo mu vsi domačini, ki smo tam imeli travnike, pravili Bukovle. Tudi danes se kraju še tako reče, čeprav skoraj nihče več ne zaide tja.
Včasih sem spomladi tja hodila po zvončke, poleti pa po močvirni munec, po tanka stebelca z lasastimi cveti, podobnim vati. Poleti smo tam nabirali tudi strupene zelene voliče. Semena teh rastlin so odkupovale zadruge, za izdelavo zdravil.
Bukovje je sestavljalo več travnikov. Skoraj ni bilo hiše v naši ali sosednji vasi, ki bi ne imela tam svoje seče. Travniki so bili ozki, dolgi, med njimi so tekli v Savo leni potočki. Tudi skozi naše Bukovje je tekel potok. Zgornja meja travnika je bila visoka bukev vrh hriba, spodnja pa reka Sava.
Pisani travniki so bili v zgornjem, suhem delu, posejani z živorumeno kozjo brado, bledovijoličastim grabljiščem, rdečimi turškimi nageljčki, rasle so pokalice, kukavičniki, ivanjščice, mnogobarvne kadulje, šentjanževke, primožek, zlatice - vse kot v rajskem vrtu!
V spodnjem, močvirnem delu, pa so poleg munca cvetele na obeh straneh potoka tudi kalužnice, bele bohkove srajčke in jetrnik. Iz močvirnih trav se je dvigal svišč, na močnih, kratkih steblih, pa še prelepe košate rože s temnomodrimi cvetovi, podobne spominčicam. Kljub vsemu temu razkošju pa Bukovje ni bil kraj, kamor bi si kdo želel na izlet! Od tam ni bilo nobenega lepega razgleda. Samo Sava je šumela, kakor šumi še danes, med drevjem: v suši prijazno, ob nalivih pa strašljivo nevarno. Krog in krog se razraščata leščevje in jelša. Temna, gladka grmovja jelše so se zarasla tudi v travnike. Med njimi še vedno cveti rumeni nagnoj pa glog in divje češnje. Češnje drobnice, ki jih radi obirajo drozgi. Na tistem kraju je poleg obadov tudi veliko klopov. Te drobne, danes hudobne in nevarne živalice, ki smo jih včasih ob večerih, po delu, tam obirali kot borovnice, so bile takrat samo nadležne. Ne spomnim se, da bi kdo zaradi njih zbolel.
Tudi živalim, volom in konjem, v Bukovju ni bilo všeč. Obadi, nadležne muhe, kače in gosto vejevje. Pa hrib! Hrib in spet hrib. Spravilo sena od tam je bilo težko. Pot je bila ozka, kamnita, široka le za kolesa voza. Človek, ki je hodil ob živali, vpreženi v voz, je moral spretno poskakovati, da se je izognil kopitom in kamenju in da ni zdrsnil čez rob.
Vendar so bili takrat v Bukovju pokošeni vsi travniki! Lepo pospravljeni so bili; kdor je imel svisli, je lahko veliko spravil kar tam. Tisti, ki jih nismo imeli, pa smo napol suho travo vozili domov in jo spravljali v kozolec. Ponavadi je bilo za silo posušene mrve za dva voza. Stlačili smo jo v žakljevinaste rjuhe, ker bi drugače ob premetavanju koles po kamenju vse ali skoraj vse med potjo izgubili. Šest majhnih, okroglih, na štiri vogale zavezanih rjuh je šlo naenkrat na voz. Nič več!
Oče je v Bukovju ponavadi začel s košnjo že ob svitu. Kmalu potem mu je bilo treba nesti zajtrk, treba je bilo raztrositi redove, zvleči težke zalogaje trave iz sence na sonce in jo tam prečesati in obrniti.
Kadar so v Bukovju kosili tudi sosedovi, je bilo malo lažje. V gostem, razraščenem grmovju je bilo živo. Prisluškovala sem na drugo stran in se opirala na grablje.
»So že vsi tam!« sem nazadnje vzkliknila, ko sem razločila posamezne glasove. Med njimi sem razločila Marico, bili sva prijateljici. Tako glasna je bila zaradi njihovega vola, ki je bil privezan v grmovju in je klestil okrog, ker so ga pikali obadi. Prisluhnila sem ji, takoj mi je bilo malo lažje.
»Ne glej tja čez, trava bo ostala mokra, če je ne boš izvlekla iz grmovja ven! Mudi se,« je opozarjal oče in z enakomernimi sunki zamahoval še v zadnjem delu travnika. Pokosil je skoraj polovico.
Sklonila sem se h grabljam in spet potegnila. Bilo je peklensko vroče, okoli mlake na sredi naše trave so letali obadi, pikali so me po nogah in po ramenih tudi. Zoprno to delo v Bukovju, zares!
Verjetno so tako mislili tudi sosedovi tam, kar naenkrat sem zaslišala prerekanje, potem pa je vse potihnilo.
Ko se je sonce premaknilo že v drugi del dneva, je mama prinesla kosilo - južino. Sedli smo na široko žakljevinasto rjuho, ki jo je razgrnila po tleh, in molče zajemali.
»Tako peče, da se bojim, da bo zagrmelo,« je rekel oče. Podržal je žlico v rokah in poškilil proti nebu.
»Trava je šele en dan pokošena, ne bo ji škodilo,« je pripomnila mama. »Le večkrat jo bo treba obrniti.«
Stisnila sem zobe in se zagledala nekam čez Savo. Tam je pravkar drdral vlak. Videla sem lokomotivo in vagone, ki so se trkljali skozi zelenje. Verjetno je bil vlak poln lepo oblečenih ljudi in vsi so se peljali na lepše, na počitnice. »Kaj bi dala, ko bi bila zdaj na tistem vlaku!« sem pomislila. »Sedela bi ob oknu in nastavila obraz vetru. Ne bi mi bilo vroče! Ne tako, kot tukaj, v tem pregretem, zagatnem travniku, med umazano močvirno travo in obadi...«
»Rada bi šla kam na počitnice,« sem rekla. Kar naenkrat. Starša sta pogledala drug v drugega, nato pa vame. Oče je odložil žlico, mama pa se je obrnila nazaj in začela pospravljati, kar smo pustili na rjuhi, nazaj v košaro.
»To ne bo šlo,« je rekla vmes mirno. »Zdaj, ko je seča, pa sploh ne! Zdaj je največ dela!«
»Ampak moji sošolci pa gredo! Tudi na morje gredo, da veš! Vsi tisti, ki nimajo kmetije!« sem zakričala jezno in skočila pokonci. »Zakaj je pri nas drugače?«
»Zato, ker tako mora biti!« je hitro rekel oče. »Če imaš zemljo, jo obdeluj! Če imaš živino, moraš skrbeti zanjo, ali pa pustiti vse skupaj!« je dodal jezno in se utrujen spravil na kolena. Najprej na kolena, potem je počenil, se odrinil z obema rokama in s težavo vstal. Utrujen je bil, že ves teden je bil od jutra do noči na nogah.
»Pa pusti vse skupaj,« sem rekla. »Kdo pa pravi, da moraš...«
»Pustim da naj?« je rekel in pogledal name od strani. »Kako bomo pa živeli? Od česa pa, če ne od dela?«
Skomignila sem z rameni in se sklonila. Pobrala sem rušo, ki jo je oče malo prej odbil s koso, in jo vrgla v mlako. Mlaka se je odprla, na plano so poskakale prestrašene žabe, kačji pastirji, ki so krožili nad njo, so odleteli.
Mogoče mu tega ne bi smela reči... Seveda mu ne bi smela... Kaj pa je ta seča, nič, saj bo hitro minila in drugo delo bo na vrsti. Mogoče še težje in manj prijazno od tega.
Obrnila sem se, da bi jima kaj rekla, kar obema, vsakemu kakšno lepo besedo, pa sta že odšla: oče naprej kosit, mama pa grabit. Tudi sama sem šla nazaj v grmovje. Vlaki so še vozili na drugi strani Save. Slišala sem jih še vse popoldne. Lokomotiva je žvižgala tudi potem, ko smo mi sparjeno travo že odpeljali domov h kozolcu. V kozolec smo jo tlačili do trde teme.
Ko sem šla spat, so me pekla ramena, opečena od sonca, pekle so me noge, opraskane in utrujene, da sem vmes morala vstati. Šla sem k oknu in pogledala h kozolcu.
Oče in mama sta bila še zmerom tam. Sijala je luna, toliko, da se je videlo. Do pozne, pozne ure sta tlačila travo v kozolec.
Sedla sem nazaj v posteljo, pa nisem mogla zaspati. Premetavala sem se in gledala v strop. In razmišljala: ali bom res šla po isti poti? Zaspala sem, še preden sem našla odgovor.
Naslednji dan je začelo deževati.
Pred nekaj dnevi - spet so počitnice pred vrati - sem premišljevala o tistem kraju tam, o Bukovju. Razmišljala sem o rožah, o pticah in o mlaki, ki se je že kdaj izsušila. Verjetno so se zaradi tega tudi kačji pastirji preselili drugam.
»Kakšne rože so tam cvetele!« sem govorila svojim vnukom. »Nebeško modre! Bolj modre od spominčic in od poletnega neba! Takih po moje ni v nobenem kraju na zemlji. So enkratno Stvarnikovo delo! Modri, nakodrani cvetovi med zelenjem - in kako so dišali! A ne vem, kako bi se jim reklo. Nikoli nisem vedela drugega kot to, da so tam...«
»Bom jaz pogledala na internet,« je rekla najstarejša. »Tam je vse: rože, ptice, človek... čisto vse! Vsa čuda sveta! Verjetno so tudi tvoje rože!«
»Verjamem, da je tam čisto vse, vendar je mrtvo,« sem ji odgovorila zamišljeno. »Tiste rože tam so mrtve, kakor človek brez duše...«
Začudeno me je pogledala, malo postala, nekajkrat zmajala z glavo in odšla.
Kaj pa naj bi drugega? Saj me tako ni mogla
razumeti.
ŠKRINJAR, Polona (zgodbe), v: Ognjišče (2007) 07, str. 52.

»Družina slovanskih narodov je svetega Cirila in Metoda priznala za očeta tako svojega krščanstva kot svoje kulture ... Njuno delo je odličen prispevek k ustvarjanju Evrope skupnih krščanskih korenin, ki s svojo trdnostjo in živostjo sestavljajo najmočnejši temelj, mimo katerega ne more noben resen poskus, da bi edinost celine preuredili na novo in sodobno.« Te besede, ki jih je zapisal papež bl. Janez Pavel II. v svoji okrožnici Apostola Slovanov ob 110-letnici smrti sv. Metoda (1985), veljajo v polni meri tudi zdaj, ob 1150 obletnici prihoda svetih bratov na Moravsko. Sv. Ciril in Metod sta glavna zavetnika ljubljanske nadškofije, sv. Metod sam pa je glavni zavetnik murskosoboške škofije. Na naših tleh imata sveta brata šest župnijskih cerkva in pet večjih kapel, ki jih predstavljamo v tokratni prilogi po letnicah nastanka.

PODGRAD pri Ilirski Bistrici (1910)
Podgrad je naselje v Brkinih ob cesti Kozina – Ilirska Bistrica. Ime je dobilo po razpadajočem starem gradu, pod katerim je cerkev sv. Jakoba, ki je potrebna temeljite prenove, da je ne doleti usoda gradu. Podgrad je bil podružnica župnije Hrušica, ki je bila do leta 1960 tudi sedež dekanije. Duhovnika, ki je oskrboval vernike v Podgradu, so ljudje imenovali ‘kaplan’ in nekateri starejši ljudje so jim radi tudi kasneje, ko so bili župniki, pravili tako. Do leta 1910 je bila že omenjena cerkev sv. Jakoba glavna cerkev vernega občestva v Podgradu. Tržaški škof Franc Ksaver Nagl je ob vizitaciji leta 1907 vernike spodbujal k gradnji nove cerkve. Na to spodbudo so pridobili načrte dunajskega arhitekta Ferdinanda Trummlerja. Gradnja je stekla, ko je zadevo vzel v roke hrušiški župnik Mihael Hušo. Leta 1909 so blagoslovili temeljni kamen, jeseni je bila cerkev že pod streho, novembra je bil dokončan zvonik. Spomladi 1910 so z delom nadaljevali, pred božičem je cerkev dobila oltar. Oltar iz stare cerkve je bil premajhen, treba je bilo kupiti novega, toda denarja je zmanjkalo. Tedaj je župnik Mihael Hušo prodal svojo rojstno hišo v Trstu in tako rešil nastali problem. Novo cerkev je posvetil 9. julija 1911 tržaški škof Andrej Karlin. Kot samostojna župnija je Podgrad zaživel leta 1938 in od takrat se vodijo vse matične knjige (poročna, družinska, mrliška), krstno knjigo pa je imel Podgrad že od leta 1863. Župnija Podgrad ima naslednje podružnice: sv. Jakoba v Podgradu, sv. Jožefa na Starodu, sv. Pavla na Starodu (pokopališka), sv. Martina v Sabonjah, sv. Roka v Račicah. Pred stoletnico posvetitve (v letih 2007–2010) je bila župnijska cerkev obnovljena. Cerkev je enoladijski prostor. V prezbiteriju sta glavni oltar in daritveni oltar ‘proti ljudstvu’. Nad oltarjem sta barvni okni Srca Jezusovega in Srca Marijinega. Podoba sv. Cirila in Metoda, zavetnikov cerkve in župnije je na desni strani sprednje stene prezbiterija.

BRJE NA VIPAVSKEM (1927)
Vinogradniško in sadjarsko naselje Brje sestavljajo številni zaselki na zahodnem delu Vipavskih gričev. Nad Brjami je najvišji zaselek Sv. Martin (351 m), kjer kraljuje stara, pred nedavnim obnovljena cerkev tega priljubljenega svetnika (iz leta 1548). Leta 1926 so Brici začeli graditi cerkev, posvečeno sv. Cirilu in Metodu, ki stoji ob cesti na robu zaselka Martini. Stavba v neoromanskem slogu je bila dokončana leta 1927. Po izročilu (župnijski arhiv je zgorel) naj bi načrte zanjo napravil znameniti arhitekt Maks Fabiani, doma iz bližnjega Štanjela, ki da se je odpovedal plačilu v korist zidave. V novi cerkvi se je začelo redno zbirati verno ljudstvo, župnija pa je bila ustanovljena šele leta 1943. Zdaj je župnija Brje soupravljana iz Branika. Zadnji župnik na Brjah je bil Ernest Bandelj iz Spodnje Branice (župnija Branik), ki so ga ustrelili četniki in ga vrgli v Vipavo, njegov truplo so našli 30. aprila 1945.
Opis cerkve povzemam po Leksikonu cerkva na Slovenskem (Mohorjeva družba, Celje 2005). Cerkvena ladja, ki ji je na vzhodni strani prizidan zvonik oglejskega tipa, je pravokotna, prezbiterij, ki ima na vzhodni strani prizidano zakristijo, ima polkrožen zaključek. Fasada je zaključena s trikotnim čelom; nad preklado kamnitega portala je luneta. Vse odprtine in vsi vogali cerkvenih sten so okrašeni z rustiko. V notranjosti so ladijske stene členjene s pilastri. Strop je raven s štukiranim okvirjem. V prezbiterij vodi slavolok. Na temenu oboka prezbiterija je naslikan Sveti Duh. Obok prezbiterija in zgornji del stene slavoloka sta okrašena z angelskimi glavicami in zvezdami. Nad glavnim oltarjem je stenska poslikava umetnika Toneta Kralja iz leta 1965. V spodnjem delu je upodobljen Križani z evangelisti, zgoraj sv. Ciril in Metod, zavetnika cerkve in župnije. Glavni oltar je iz časa gradnje cerkve, pred njim je daritveni oltar iz leta 1995, ki ga je po načrtih arh. Franca Kvaternika izdelal mojster kamnosek Vojko Možina. Ob slavoloku stojita kipa Marije Pomočnice in Srca Jezusovega iz obdobja med obema vojnama. Podobe postaj križevega pota (olje na platno) so bile nabavljene v Gorici leta 1944. Iz istega leta so tudi cerkvene klopi.

LJUBLJANA – BEŽIGRAD (1934)

Na začetku 20. stoletja se je Ljubljana začela širiti na vse strani. Tudi proti severu, kjer je nastalo naselje Bežigrad. Ljudsko izročilo ime Bežigrad povezuje s turškim obleganjem Ljubljane leta 1472, ko so se Turki utaborili na več krajih, med drugim tudi na prostoru kasnejšega pokopališča in cerkve sv. Krištofa. Tukaj je imel svoj šotor njihov poveljnik, neki beg, in od tod je prišlo ime Bežigrad ali Begov grad. Cerkev sv. Krištofa se omenja leta 1476. Na mestu prvotne gotske cerkve so leta 1708 pozidali novo, ki je postala versko središče naselja Bežigrad. Z naglim naraščanjem števila prebivalstva je bila odločno premajhna. Kazimir Zakrajšek je naprosil arhitekta Jožeta Plečnika za načrte nove cerkve, ki naj bi bila posvečena slovanskima blagovestnikoma sv. Cirilu in Metodu. Plečnik je z njemu lastno domiselnostjo povezal novo cerkev s staro, obstoječo. Nova cerkvena dvorana je bila nekoliko poševno postavljena ob staro cerkev sv. Krištofa tako, da je med obema stavbama nastal klinast prostor, kjer je stal oltar Žalostne Matere Božje. Stara cerkev je imela tlak precej nižje kot nova in se je po širokih stopnicah prehajalo iz ene v drugo. Novo cerkev, sestavljeno iz dveh, je 1. julija 1934 posvetil škof Gregorij Rožman, ki je 1. januarja 1934 ustanovil župnijo sv. Cirila in Metoda.
Zaradi širitve Gospodarskega razstavišča v letu 1954, še bolj pa zaradi VII. kongresa Komunistične partije Jugoslavije leta 1958, so cerkev, Plečnikovo umetnino, leta 1957 podrli (stala je tam, kjer je paviljon Jurček). Že pred rušenjem je bilo dogovorjeno, da se Plečnikov del cerkve ponovno sezida na precej tesnem zemljišču v zaledju Vodovodne ceste za Bežigradom. V cerkev sv. Cirila in Metoda na novi lokaciji je bila prenesena vsa premična oprema in tudi nekaj fragmentov baročne opreme iz podrtega Sv. Krištofa. Gradnjo je skrbno vodil Plečnikov učenec arhitekt Tone Bitenc, ki je ob novi postavitvi prispeval tudi precej obsežen in čokat zvonik, v katerem so razni prostori za župnijske potrebe. Cerkev je 16. novembra 1958 posvetil škof Anton Vovk.
Glavni vhod v cerkev je z Vodo­vod­ne ceste skozi Park miru pod zvonikom, ki ga v podhodu krase sgrafiti slikarja Staneta Kregarja. Njegova so tudi barvna okna v cerkveni ladji in obe rozeti. Veliki oltar je izdelan po zamisli mojstra Plečnika. Sliko sv. Cirila je naslikal Leon Koporc, sliko sv. Metoda pa Izidor Mole. Stranska ladja je nekdanja Krištofova cerkev s Cebejevo sliko sv. Krištofa. Na stiku obeh ladij je marmorna Pietà kiparja Tineta Kosa. Orgle je na kor leta 1935 postavil mojster Jenko.

MARIBOR – TEZNO (1971)

»Župnija sv. Cirila in Metoda obsega jugovzhodni del Maribora, ki ga domačini imenujemo Tezno.« Tako je začel svojo pripoved o nastanku župnije Maribor – Tezno in njene župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda tedanji župnik Jože Goličnik v Ognjišču februarja 1979 (Novi božji domovi pri nas). Povzemam njegov odličen zapis. Prebivalstvo na Teznem je hitro naraščalo predvsem zaradi dveh (takrat) močnih podjetij: Tovarne avtomobilov (TAM) in Metalne. Potrebna je bila nova župnija, ki jo je razglasil na veliko noč, 18. aprila 1965, takratni mariborski škof Maksimilijan Držečnik. Župnija je bila ustanovljena, ni pa imela bogoslužnega prostora. Po šestih letih je jezuit p. Jakob Laura začel z mašo za starejše vernike v najeti hiši, ki je bila dve leti župnijska cerkev, veroučna učilnica in župnijska pisarna. Obzorje se je pričelo jasniti, ko je škof Držečnik 23. avgusta 1970 blagoslovil temeljni kamen nove župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda.
Gradnje se je lotil župnijski upravitelj Stanko Ojnik. Načrte za novo božjo hišo je izdalo mariborsko podjetje Projekt in sicer po zamisli arhitekta Cirila Zazule. Gradbena dela je prevzelo podjetje Stavbar iz Maribora. Gradnjo so s svojimi darovi omogočili verniki mariborske škofije in dobrotniki od drugod. V temelje nove cerkve je bil položen tudi kamen nekdanje Pribinove bazilike v Blatogradu, v kateri je sv. Metod opravljal božjo službo v domačem jeziku. Arhitekt Ciril Zazula je cerkev oblikoval tako, da je daritveni oltar središče, kot je sveta evharistija srce Cerkve. V glavnem cerkvenem prostoru je na steni nad daritvenim oltarjem mogočen križ, na katerem se Kristus v krvavi daritvi daruje Očetu. Križ je delo akad. kiparja Franceta Goršeta; njegova sta tudi kipa sv. Cirila in Metoda ob vhodu v cerkev ter križev pot in Marijin kip v delavniški kapeli. Bele stene v sončni svetlobi z mehkimi barvami poslikajo barvna okna, ki jih je zasnoval Stane Kregar, duhovnik in slikar. V njih je nakazal, kako naj bi se človek dvigal h Kristusu, ki je Luč sveta.

ŠKOFLJICA (1986)

Škofljica je obcestno hitro rastoče naselje na skrajnem jugozahodnem robu Ljubljanskega barja ob cesti in železniški progi Ljubljana-Grosuplje. Spadalo je pod pražupnijo Šmarje (Sap). Izročilo pravi, da je do imena Škofljica prišlo, ker se je ob studencu, ki je bil ob poti, ustavil in odžejal škof, ko je šel birmovat. Še po zadnji vojni je naselje obsegalo le kakšnih dvajset hiš ob cesti. Zaradi bližine mesta Ljubljana je Škofljica hitro rasla in bilo je nujno ustanoviti samostojno župnijo. Ustanovno listino je podpisal 4. novembra 1978 tedanji ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik. Prvemu župniku Petru Kvaterniku je bila naložena naloga, da pridobi vsa potrebna dovoljenja za gradnjo cerkve v Škofljici. Po šestih letih hoje ‘od Poncija do Pilata’ je bilo decembra 1982 izdano lokacijsko, maja 1984 pa še gradbeno dovoljenje. Že naslednji mesec so začeli graditi dovozno cesto, potem pa so se lotili gradnje cerkve in župnijskega središča. Temeljni kamen je blagoslovil ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar 21. aprila 1985.
Načrte je zasnoval arhitekt France Kvaternik (brat župnika Petra) v skladu z okoljem. Župnijsko središče obsega tri ‘sklope’: cerkev z dnevno kapelo in pomožnimi bogoslužnimi prostori, veroučne učilnice in sobe za vzgojna srečanja ter župnijsko-stanovalni del. Cerkveni prostor je oblikovan tako, da človeka že takoj ob vstopu usmeri k središču – k oltarju. Vsa oprema: oltar, tabernakelj, krstilnik, ambon, klopi je izdelana po načrtih arh. Kvaternika. Prednjo steno levo od oltarja krasijo pahljačasto postavljene lesene reliefne postaje križevega pota, delo kiparja Staneta Jarma iz Kočevja. Desno od križa – dvanajste postaje – sta še tabli trinajste in štirinajste postaje ter doprsni kip vstalega Kristusa – 15. postaja. V prezbiteriju sta kipa župnijskih zavetnikov sv. Cirila in Metoda, ki ju je izdelal akad. kipar Peter Černe iz Ljubljane.
Gradnja župnijskega središča in cerkve je hitro napredovala, tako da so že 12. oktobra 1986 obhajali praznik posvetitve novega svetišča, ki je najbrž prvo v Evropi, ki je posvečena blagovestnikoma Slovanov prav kot zavetnikoma Evrope, za kar ju je razglasil papež bl. Janez Pavel II. 31. decembra 1980. Posvečevalec nadškof Šuštar je opozoril na simbolični pomen položaja nove cerkve: stoji namreč ob glavni cesti, ki skozi Slovenijo povezuje zahodno in vzhodno Evropo.

RADENCI (1987)
Radenci, zdraviliški kraj v severovzhodni Sloveniji, so doma in po svetu zasloveli po mineralni vodi z znakom treh src (uporabljajo ga od leta 1937). Slatinske vrelce, iz katerih točijo to vodo, so odkrili že leta 1834. Nekaj desetletij zatem je ob vrelcih, ki so jih začeli uporabljati v zdravstvene namene, zraslo kopališko poslopje in privabljalo številne goste. Število prebivalcev v Radencih je vztrajno raslo: od nekaj več kot 200 leta 1845, do sedanjih skoraj 3.000. Radenci so spadali pod župnijo Kapela. Občasno so imeli mašo v kapeli sv. Ane v zdravilišču: zgrajena je bila leta 1893, med obema vojnama so jo povečali, po vojni je bila skoraj dvajset let zaprta. Leta 1966 je salezijanski duhovnik Franc Levstek, takrat župnik na Kapeli, vložil prošnjo, da bi zdravilišče dalo kapelo v najem župniji za redno bogoslužje. Leta 1967 se je v kapeli začela maša, najprej samo ob nedeljah, potem pa jo je župnija smela uporabljati »samo dve uri na dan«, kot je bilo zapisano v pogodbi.
Radenci so nujno potrebovali novo cerkev. Prva prošnja leta 1971 je bila zavrnjena, češ da niso župnija. Leta 1977 je bila uradno ustanovljena župnija Radenci. Prvi župnik Franc Levstek je leta 1979 uspel dobiti hišo v Radencih in se podal na ‘kalvarijo’ priprav za gradnjo nove cerkve. Po številnih prošnjah je bilo 28. maja 1984 dano gradbeno dovoljenje in že čez nekaj tednov, 6. julija, je bila blagoslovitev temeljnega kamna nove cerkve. Načrte zanjo je izdelal arhitekt Blaž Slapšak iz Ljubljane. Sprva je obstajala zamisel o župnijskem središču, zaradi naraščajočih stroškov pa so se morali omejiti na cerkev z najnujnejšimi pomožnimi prostori (zakristija, veroučne učilnice, župnijska pisarna).
Zunanjost nove radenske cerkve je dokaj razgibana. Nad širokim stopniščem je pred vhodom velika reliefna podoba sv. Cirila in Metoda, prvih zavetnikov cerkve (druga zavetnica je Marija, Zdravje bolnikov), delo salezijanskega brata Cirila Jeriča. Njegova so tudi zgovorna barvna okna. V osrednjem prostoru je arhitekt domiselno uporabil znak radenskega izvira zdravilne vode kot simbol milosti, ki kristjanu izvira od oltarja, tabernaklja in krstnega kamna. Nova cerkev je bila posvečena na praznik sv. Cirila in Metoda, 5. julija 1987. Posvečevalec, mariborski škof Franc Kramberger, je njeno poslanstvo označil takole: »V kraju, ki ga slovenski narod označuje s tremi srci, je svetišče, kjer si bodo ljudje krepili in poglabljali tri najlepše odlike: vero, upanje in ljubezen.«

ŠTIRI KAPELE SVETIH BRATOV
Podružničnih cerkva sv. Ciril in Metod na slovenskih tleh nimata, pač pa so njima posvečene štiri kapele. Tri (razen na Blagovni (Šentjur - CE) in Trdkovi (Kuzma v Prekmurju - MS) so v naših gorah. Pri teh kapelah se občasno, predvsem v poletnih mesecih, zbirajo k maši ljubitelji gorskih in duhovnih višin.

MOLIČKA PEČ (1898), župnija Luče ob Savinji. – Na Molički planini na pečini nad Kocbekovo kočo stoji kapela sv. Cirila in Metoda, ki jo je postavila Savinjska podružnica SPD. Dolga je bila 4 metre, široka 3 metre in visoka 5 metrov. Blagoslovljena je bila 5. septembra 1898. Pozimi 1952/53 je bila uničena. Prošnja za obnovo, vložena leta 1963, je bila rešena šele avgusta 1988. Mariborski škof Franc Kramberger je 8. julija 1990 blagoslovil obnovljeno kapelo.

VRATA (1928), župnija Dovje. – Kapela slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda pri Aljaževem domu v Vratih je bila zgrajena leta 1928 po načrtih arhitekta Ivana Vurnika. Postavil jo je Aljažev klub SPD za 80-letnico ‘triglavskega župnika’ Jakoba Aljaža. Blagoslovitve, ki jo je konec julija 1928 opravil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, Aljaž ni dočakal. Med zadnjo vojno je bila kapela močno poškodovana, zdaj je lepo obnovljena.

PECA (1936), župnija Mežica. – Na pobočju Male Pece (1660 m) je bila leta 1936 zgrajena kapela sv. Cirila in Metoda. Po drugi svetovni vojni je služila za prebivališče obmejnim stražarjem in graditeljem koče na Peci. Leta 1970 jo je PD Mežica vrnilo župniji. Obnovljena kapela je bila blagoslovljena 3. julija 1981. Oltarni triptih sv. Cirila in Metoda ter Križanega je delo akad. slikarke Veronike Kreuzer iz Hodiš na Koroškem.

TRDKOVA (1959), župnija Kuzma. Na severovzhodu Slovenije, blizu tromeje (Slovenija-Avstrija-Madžarska), so  naselju Trdkova leta 1959 zgradili kapelo, posvečeno sv. Ciirlu in Metodu. Za njeno gradnjo se je zavzel takratni kuzmiški župnik Janez Eljaš. V vratih je barvno okno s podobo svetih bratov.

BLAGOVNA (kapela v graščini), župnija Šentjur pri CE.

Na našem ozemlju imamot tudi grškokatoliško cerkev sv. Cirila in Metoda v Metliki je ena izmed dveh cerkva grškokatoliške Cerkve v Sloveniji (druga je v Dragah pri Suhorju).

V zamejstvu (Italija) pa sta še cerkvici v Padričah in Cerovljah (Mavhinje)

S. Čuk. Priloga, v: Ognjišče (2013) 07, str. 68.

Sveta brata, po rodu Grka iz Soluna, sta pred odhodom na Moravsko prevedla v slovanski jezik najpotrebnejše bogoslužne knjige ter tako postavila temelje slovanski krščanski kulturi. Upravičeno ve­ljata za " začetnika književnosti številnih slovanskih narodov. Med Slovane sta prišla kot poslanca Cerkve v Carigradu, ves čas pa sta bila najtesneje povezana z apostolskim sedežem v Rimu, ker sta hotela graditi most med krščanskim vzhodom in zahodom. Zato ju je prvi slovanski papež Janez Pavel II. ob koncu leta 1980 razglasil za sozavetnika Evrope (ob sv. Benediktu).

Rojstno mesto blagovestni­kov Slovanov je bil Solun, po­membno vojaško in trgovsko središče bizantinskega cesarstva ob lepem morskem zalivu pod vznožjem hriba Hortač. Ob času njunega rojstva je bila solunska okolica pretežno slovanska in upravičeno smemo sklepati, da sta se tudi naša brata v mladosti naučila slovanskega jezika. Njun oče Leon je bil namestnik (drungarij) solunskega vojvoda, njuni materi je bilo ime Marija. Po poročilu „Žitja Konstantina", starodavnega življenjepisa sv. Cirila, sta imela sedem otrok. Imeni Ciril in Metod sta samo stanski imeni naših apostolov. Metod, čigar krstno ime je bilo najbrž Mihael, je bil med starejšimi otroki in rodil se je okoli leta 812. Viri nič ne povejo o njegovi mladosti. Ko je postal mož, je bil imenovan za cesarskega na­mestnika v pokrajini ob reki Strumi, ki je bila pretežno slovanska. Ko je leta 856 zavladal cesar Mihael III. in je bil z dvora odstranjen upravitelj Teoktist, zaščitnik njihove družine, se je Metod umaknil v samostan na meniško goro Olimp v Mali Aziji. Kmalu se mu je pridružil tudi brat Ciril in brata sta skupaj uživala samo­stansko samoto do leta 860, ko sta bila poslana k Hazarom, mongolskemu ljudstvu med po­lotokom Krimom, Uralom in Kaspijskim morjem. V tem času so se zaradi tesnejših stikov z Bizantinci začeli zanimati za krščanstvo. Brata sta se na poti Hazarom ustavila na Krimu in tam našla relikvije sv. papeža Klemena, ki je umrl konec 1. stol. kot pregnanec na Krimu. Te svete ostanke sta kasneje vzela s seboj na Moravsko, po­tem pa jih odnesla v Rim. Konstantin je pred hazarskim vladarjem in njegovimi veljaki uspešno branil krščanstvo pro­ti judovstvu. Po vrnitvi v Cari­grad jeseni 861 so Metodu ponu­dili mesto nadškofa; ko ga je odklonil, so ga postavili za igumana (opata) samostana Polihron na Olimpu, Konstantin pa je ostal v Carigradu pri cerkvi svetih apostolov.

Odhod na Moravsko

V tedanjem krščanskem svetu sta imeli glavno besedo dve velesili: na zahodu frankovska država, na vzhodu bizantinsko cesarstvo. Vzhodnofrankovska, poznejša nemška država je hote­la spraviti pod svoj vpliv zahodne Slovane, prednike današnjih Če­hov, Slovanov in Poljakov, na jugu pa je proti Bizantincem podpirala Bolgare. V bizantin­skem cesarstvu so se sredi 9. stol. umirila notranja nasprot­ja in vladarji so hoteli obnoviti voj nekdanji vpliv na sosede.

V takih okoliščinah je jeseni leta 862 prišlo v Carigrad odpo­slanstvo moravskega kneza Rastislava, ki je zavladal leta 846 kot vazal vzhodnofrankovskega kralja Ludvika in v kneževino so prišli nemški misijonarji iz ško­fije Passau. Sčasoma se je Rastislav politično osamosvojil. Uvi­del je, da, se bo nemškemu pritisku mogel upirati le, če doseže neko cerkveno samostoj­nost, ki bi bila opora državni neodvisnosti. Iz Carigrada je že­lel dobiti škofa in misijonarje, ki bi znali slovanski jezik ter bi postavili temelje samostojni cer­kveni pokrajini s slovanskim bo­goslužnim jezikom. Cesarju Mi­haelu III. je ta načrt ustrezal in za to nalogo je izbral Konstan­tina in Metoda.

Konstantin je najprej sestavil prvi slovanski črkopis — glagoli­co. Na podlagi grških malih črk je sestavil tako popolno abece­do, da je mogel z njo izraziti vse slovanske glasove. Potem sta bra­ta — najbrž s pomočjo učencev slovanskega rodu — začela preva­jati na slovanski jezik evangelij in bogoslužne knjige. Za osnovo sta vzela slovansko narečje iz okolice Soluna. Jezik, ki sta se ga posluževala, danes imenujemo stara cerkvena slovanščina, ker so bile vse knjige namenjene bogoslužju in oznanjevanju.

Ko sta imela v rokah najpo­trebnejše bogoslužne knjige, stal v spremstvu učencev v prvi polo­vici leta 863 prišla na Moravsko. Najprej sta poskrbela za vzgojo sodelavcev: ustanovila sta šolo, v kateri sta mlade može pripravlja­la za cerkvene službe. Na Morav­skem sta ostala dobra tri leta. Med tem (864) je moral knez Rastislav priznati nadoblast nemškega kralja in na Moravsko so spet pričeli prihajati nemški duhovniki, ki so bili nasprotni misijonskemu delu solunskih bratov, posebno njunemu slo­vanskemu bogoslužju. Ob koncu leta 866 sta Konstantin in Me­tod zapustila Moravsko in šla naprej v Panonijo. To je bila vzhodnofrankovska mejna grofi­ja, ki je poleg dela panonske nižine, tedaj naseljene s Slovani (kasneje so jih izrinili Madžari), obsegala tudi severovzhodni del današnjega slovenskega ozemlja. Mejni grof je bil takrat Kocelj (861—874), ki se je kasneje (869) povezal z moravskim knezom Rastislavom, se uprl vzhod nofrankovskemu gospostvu in zavladal kot neodvisen slovenski knez. Knez Kocelj je slovanske blagovestnike slovesno sprejel. Pri njem so ostali nekaj mesecev. Sveta brata sta se pri oznanjeva­nju oprla na misijonsko delo salzburških duhovnikov, ki so v Blatenskem kostelu imeli šolo za vzgojo domačih panonskih du­hovnikov. O tej povezanosti pri­ča sorodnost med drugim brižinskim spomenikom (brižinski spomeniki so najstarejši ohranje­ni zapisi v slovenskem jeziku) in govorom sv. Klimenta Ohridske­ga v čast mučencem. Knez Kocelj se je navdušil za slovansko bogoslužje in je bratoma zaupal okoli 50 učencev, da bi jih vzgojila za cerkvene službe v Panoniji.

Potrditev slovanskega bogoslužja in Cirilova smrt

V poznem poletju leta 867 sta se brata z učenci napotila proti Benetkam. Najverjetneje so potovali po tedaj še ohranjeni rimski cesti. Ptuj Celje - Ljubljana - Oglej. Konstantin in Metod sta v Benetkah pred latin­skimi duhovniki zagovarjala upravičenost slovanskega bogo­služja. Tam sta prejela povabilo papeža Nikolaja I., naj prideta k njemu v Rim, kakor sta tudi bila namenjena. Papežu so prišle na ušesa razne pritožbe na račun delovanja Konstantina in Meto­da na Moravskem in hotel je iz njunih ust slišati resnico. Slovan­ski misijonarji so prišli v Rim decembra 867, ko je bil na Petrovem sedežu že nov papež - Hadrijan II. Brata sta imela s seboj relikvije sv. Klemena, zato sta bila sprejeta zelo slovesno. Relikvije, ki jih je nosil sam papež, so v. sprevodu nesli v cerkev sv. Klemena. Konstantin in Metod sta prišla v Rim pred­vsem z dvojnim namenom: pri papežu doseči odobritev slovan­skega bogoslužja in ustanovitev samostojne slovanske cerkvene pokrajine, ki bi bila tesno naslo­njena na Rim. S tem sta podprla: (Rastislavovo) zamisel o samo­stojni slovanski državi, ki bi združevala slovanske rodove v tedanji Srednji Evropi. Papež Hadrijan II. je sprevidel, da bi z ustanovitvijo slovanske cerkvene pokrajine zaustavil frankovsko prodiranje proti vzhodu, nova cerkvena pokrajina pa bi bila tudi most papeškega vpliva proti krščanskemu vzhodu, ki se je prav tedaj začel oddaljevati od Rima, in je bil zamisli naklonjen. Najprej pa je rimski cerkvi Mari­je Velike slovesno potrdil slovan­ske bogoslužne knjige. Metod in trije slovanski učenci so bili posvečeni v duhovnike, Kon­stantin pa je morda prejel škofovsko posvečenje. V naslednjih tednih so po številnih rimskih cerkvah slovesno obhajali bogo­služje v slovanskem jeziku. Sveta brata s spremstvom sta zaradi neugodnih političnih razmer r ed Slovani precej časa ostala v Rimu. Stanovala sta v grškem samostanu pri sv. Praksedi, kjer sta v slovanski jezik prevajala rimsko liturgijo (dotlej so rabili bizantinsko).

Neutrudni Konstantin je ne­varno zbolel. Čutil je, da se njegovo življenje izteka in želel je umreti kot menih. Naredil je redovne zaobljube in si nadel meniško ime Ciril (Kyrillos; po stari navadi se je morala prva črka meniškega imena ujemati s prvo črko krstnega imena). Pred smrtjo je poklical k sebi brata Metoda in učence ter pred njimi zmolil poslovilno molitev, iz ka­tere razberemo, da se je čutil kot vrhovnega pastirja (škofa) črede krščanskih Slovanov. Bra­ta Metoda je prosil, naj se ne da premamiti skušnjavi, da bi se umaknil v samoto, temveč naj nadaljuje misijonsko delo med Slovani. Umrl je 14. februarja 869, star komaj 42 let. Metod je želel njegove posmrtne ostanke ponesti v domovino (Solun), potem pa je prosil, naj ga pokop­ljejo v rimski cerkvi sv. Klemena. Tam počiva še danes v posebni kapeli ob desni strani oltarja (sedanja cerkev je iz 12. stol.), ki jo krasijo številne slike in moza­iki s prizori iz življenja svetih bratov.

Metod - slovanski nadškof

Po smrti mlajšega brata Cirila, ki je bil miselni in duhovni voditelj misijonskega dela med Slovani, je Metod ostal sam. Nekaj mesecev po Cirilovi smrti je papež Hadrijan II. dobil pismo od Koclja, neodvisnega kneza v Panoniji. Nemškega jarma sta se otresla tudi moravska kneza Rastislav in Svetopolk. Dani so bili pogoji za ustanovitev samostojne slovanske cerkvene pokrajine. Knez Kocelj je prosil papeža, naj jim pošlje Metoda. Poleti 869 je Metod s posebnim papeževim pismom kot apostolski delegat, odšel h Koclju. Ta ga je sprejel z vsemi častmi, potem pa ga je v spremstvu slovanskih velikašev poslal nazaj v Rim in papež ga je posvetil za panonsko-moravskega nadškofa.

Obnovil je staro­davno sirmijsko nadškofijo, ime­novano po sedežu v mestu Sirmiju (današnji Sremski Mitrovici), ki je bilo na ozemlju Kocljeve kneževine. Najkasneje v začetku leta 870 se je Metod kot nadškof vrnil v Panonijo. (Nekateri sodi­jo, da je potoval skozi Istro in Dalmacijo in je med tamkajšnji­mi Slovani uvedel slovansko bo­goslužje, ki se je kot glagolsko bogoslužje ponekod ohranilo do nedavnega.) Tam je ostal približ­no pol leta in je uspešno organi­ziral cerkveno življenje. Poleti je šel na Moravsko, čeprav so bile tam politične razmere zelo ne­ugodne. Svetopolk je svojega strica Rastislava izdal Nemcem,, ki so zasedli vso Veliko Morav­sko. Tudi nadškof Metod je. kmalu postal njihov ujetnik. Nemški škofje so Metoda obso­dili zaradi „krivih naukov" in ga zaprli, po vsej verjetnosti v sa­mostan švabski samostan Ellwangen, kjer je hiral dve leti in pol. O tem nezaslišanem deja­nju je papežu poročal knez Kocelj, toda Hadrijan II. je bil star in bolehen in ni mogel nič ukreniti zoper samovoljo nemških škofov. Naslednik, Janez VIII., ki je prijel za krmilo Cerkve proti koncu leta 872 jim je ukazal. naj Metoda nemu­doma izpustijo, in jih kaznoval s prepovedjo izvrševanja škofov­skih opravil. Nadškof Metod je iz ječe odšel h knezu Koclju, od tam pa kmalu na Moravsko h knezu Svetopolku, ki se je med tem uprl Nemcem in je izgnal vse Slovanom sovražne bavarske duhovnike. Metod je lahko prenesel na Moravsko središče svoje škofije in svojega delovanja. Že spomladi 874 pa se je Svetopolk spet uklonil Nemcem, panonskega kneza Koclja so na silo odstranili, tako da je bilo delo Metoda in slovanskih duhovnikov silno oteženo. Nadškofa Metoda so tožili v Rim. Spomladi leta 880 je pred papežem Janezom VIII. sijajno dokazal svojo pravovernost in dosegel ponovno potrditev slovanskega bogoslužja. Častitljivi nadpastir se je vrnil na Moravsko s pismom papeža Janeza VIII., naslovljenim na Svetopolka, v katerem mu ukazuje, naj sprejme Metoda kot nadškofa. Svetopolk je Metoda sicer sprejel, toda podpiral ga ni veliko. Nasedel je nemškemu duhovniku Vihingu, pretkanemu spletkarju in Metodovemu glavnemu nasprotniku. S ponarejenim papeškim pismom je hotel izriniti Metoda z nadškofijskega sedeža, kar mu pa ni uspelo. Pač pa je dosegel, da ga je papež na SvetopoIkovo priporočilo posvetil za škofa v Nitri na Slovaškem. Metod je škofa Vihinga, zagrizenega nasprotnika slovanskega bogoslužja, sprejel ker je želel doseči spravo s Svetopolkom. Leta 882 je Metod, najbrž po dogovoru s papežem, potoval v Carigrad. Po vrnitvi od tam se je posvetil prevajanju svetega pisma; na slovanski jezik in prevedel tudi zbirko zakonov in izbrana dela cerkvenih očetov. Ko je čutil, da se bliža konec njegove naporne življenjske poti, je za svojega naslednika določil zvestega slovanskega učenca Gorazda. Nadškof Metod je umrl 6. aprila 885 in pokopali so ga v stolni cerkvi, ki naj bi po izročilu stala blizu Velehrada (pri Mikulčicah, južno od Velehrada, so odkrili veliko gradišče z več cerkvami). Zdaj ne vemo, kje je Metodov grob. Krive so bile predvsem zgodovinske razmere. Metodov naslednik Gorazd svoje službe sploh ni mogel izvrševati. Pred­vsem zaradi Vihingovih spletk. Ta je dosegel, da je papež Šte­fan V. kmalu po Metodovi smrti prepovedal slovansko bogosluž­je, potem pa je prevzel še vod­stvo Metodove nadškofije. Meto­dove učence so izgnali iz dežele; zavetje so našli v Bolgariji in Makedoniji (Ohrid), od koder se je slovansko bogoslužje širilo med Srbi in Rusi.

Svetniško češčenje Cirila in Metoda se je razširilo takoj po njuni smrti. Za vso katoliško Cerkev je njuno češčenje ukazal papež Leon XIII. leta 1880. Njun god so sprva praznovali ločeno, na spominski dan njune smrti: 14. februarja in 6. aprila, zdaj pa skupno 5. julija. Pri katoliških Slovanih je ostal ta datum tudi po pokoncilski pre­ureditvi bogoslužnega koledarja, na katerem je zdaj god svetih bratov 14. februarja. Veliko za­slug za širjenje češčenja sv. Cirila in Metoda med Slovenci in Slo­vani ima svetniški škof Slomšek, ki je leta 1851 ustanovil bratov­ščino (molitveno družbo) sv. Ci­rila in Metoda za pospeševanje edinosti med kristjani. Ta bra­tovščina, ki se je uveljavila ne le po Sloveniji, ampak tudi mar­sikje po Evropi, je pridružena Apostolstvu sv. Cirila in Metoda, ki so ga 1891 ustanovili duhov­niki na Moravskem in ima sedež v Velehradu, kjer je bil pokopan sv. Metod.

Sporočilo svetih bra­tov našemu času

Božjo ponudbo odrešenja sta sv. Ciril in Metod posredovala našim slovanskim prednikom z željo, da A bi jih kulturno in duhovno dvignila in jim omogočila, da kot posebna skupnost izvoljenega ljudstva nove zaveze stopijo vi krog kulturnih krščanskih narodov Evrope. Njuno požrtvovalno delo kaže, kako visoko sta cenila človeka, njegovo dostojanstvo in svobodo, ko sta hotela prezirane 'barbarske' Slovane dvigniti kot svobodne in s krščansko kulturo oplemenitene ljudi k dostojanstvu izvoljenega božjega ljudstva.

To njuno delo je vtkano vi današnjo evropsko civilizacijo, ki ima svoje duhovne korenine v krščanstvu. Zato se spodobi in je pravično, da ju slavimo kot utemeljitelja slovanske in vseevropske s krščanstvom prežete kulture, ki je tudi temeljna vred nota naših narodov ... Druga značilna misel svetih bratov je ideal krščanske edinosti... Pri svojem apostolskem delovanju sta spretno združevala vzhodne in zahodne krščanske prvine. Želela sta zgraditi most, ki bi povezoval vzhod z zahodom, narode tedanje Evrope kot enakopravne soudeležence pri uresničevanju božjega kraljestva med ljudmi. S svojim prepričaj njem o edinosti krščanskega sve­ta v široki različnosti in edinosti/ ki priznava drugim drugačen. način obstajanja, sta učitelja tudi našemu času... Tretja vrednota, ki se svetlika v dediščini sv. Cirila in Metoda, je njun izostreni čut za priznanje kulturo vsakega naroda. To je posebej razvidno iz njunega pomembnega in navdihnjenega po­gleda na slovanski književni jezik, prizadevanje za prve knjige v tem jeziku in pospeševanje splošne omike. To je potekalo vzporedno z borbo za priznanje tedaj manj priznanih ali sploh nepri­znanih slovanskih narodov na svetovnem prizorišču: bila sta predhodnika boja proti zapo­stavljanju ljudi in narodov. Tudi v tem pogledu sta delovala kot preroka novejših časov.

Ognjišče

Bila sta dva trgovca, ki sta tekmovala med seboj. Njuni trgovini sta stali v isti ulici, ena nasproti druge. Cele dneve sta sedela pred vrati svojih trgovin in opazovala, kaj dela sosed na nasprotni strani ulice. Če je h kateremu prišla stranka, se je privoščljivo smejal nasprotniku. Neke noči se je enemu od njiju v spanju prikazal angel in mu dejal: »Bog me je poslal, da ti povem. Dal ti bo vse, kar ga boš prosil, toda tvoj tekmec na nasprotni strani ulice bo dobil dvakrat toliko. Če boš ti živel v blagostanju, bo trgovec nasproti postal velik bogataš.« Mož je za trenutek utihnil, potem pa dejal: »Če je tako, prosim, da oslepim na eno oko, da bo moj tekmec oslepel na obe očesi.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2017), 33.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 163.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zaskrbljena voznica je ustavila na robu ceste, ker je videla, da ji neki avto že precej časa sledi. Avto, ki ji je sledil, se je ustavil tik za njo. Stopila je iz vozila, da bi videla, zakaj jo nadleguje.
Na svoje veliko začudenje je ugotovila, da je na parkirišču ‘zapela’ z odbijačem svojega avtomobila drugo vozilo in ga vlekla za seboj.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2019), 86.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Svetniki ne poznate šale: ker niste za vice, ampak za nebesa. Pa mi vseeno dovoli en majhen vic, dovoli, da se pošalim.
Menda si prvi ‘pravi’ svetnik. ‘Pravi’ v pomenu, da je šlo vse po postopku … po pravilih! Pred tem so svetniki – če sem malce burkaški in nesramen – lezli na oltar in na svetniške podstavke kakor se je komu zdelo, oziroma so jim na oltar pomagali škofje. Tebe pa je kot prvega svetnika vesoljne Cerkve po formalnem, rednem kanonizacijskem procesu razglasil papež Janez XV.
Pa brez zamere! Saj vem, da se nebeščani – ponižni, skromni in ljubeči kot ste – prav nič ne prerivate pred Božjim tronom, zato pa mi tu doli toliko bolj tekmujemo med sabo kdo je prvi in pravi. Ne nazadnje imamo za to lep apostolski zgled. (glej Mr 9, 34)
V tvojem življenjepisu berem, da si bil kot deček tako bolehen in slaboten, da so se bali za tvoje življenje, in da si se okrepil šele, ko je neki duhovnik materi naročil, naj te izpostavi soncu in zraku. Tudi danes starši, še posebej starši najstnikov, trepetamo za življenja svojih otrok, ki bi najraje vse dneve in še noči preždeli pred računalniki, in jih zlepa ne spravimo ven na sonce in zrak.
Pa ravno tebi bom to pravil, ki si tudi rad ‘ponočeval’.
Če gre verjeti legendi, si se nekega četrtka tako zaklepetal s prijateljem, škofovskim sodrugom, da ne ti ne on nista opazila, kdaj je minila noč, in ko si zjutraj lačnemu služabniku dal kos mesa z mize, te je, nehvaležnež, šel tožit vojvodu, da kršiš petkov post. Ko pa je hotel predložiti ‘corpus delicti’, se je šnicl spremenil v ribo. Mesarji so se ti odrekli, si pa zato zavetnik ribičev – jasno! – in pa vinogradnikov … saj, človek težko klepeta vso noč zgolj ob kozarcu vode.
Škofijo si vodil petdeset let, kar je vsekakor lepa doba, saj sem jaz star petdeset let, pa na vrhu škofije, ki ji pripadam, gledam že sedmo pomaziljeno glavo … če sem štel prav in če seveda ne štejem pomožnih škofov.
Berem tudi, da si, ko si zaslutil, da se ti bliža smrt, razdal vse imetje, si dal na tla cerkve posuti pepel v obliki križa, in med petjem litanij izdihnil. Upam, da si lepo pel. Točno. Kajti povedati ti moram, da so dandanes duhovniki tako brez posluha (tudi pevskega), da sem – naj se posujem s pepelom – med pétimi litanijami tudi sam dostikrat na tem, da izdihnem.
Ljubi moj sveti Urh. Oprosti, nisem ostal pri enem samem vicu, ampak sem jih nanizal celo vrsto … kot si ti nanizal kopico dobrih del.
Pa saj piše v življenjepisu, da si ljubil duhovito in nedolžno šalo.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 7, str. 114.

Sveti Urh je bil nekdaj med najbolj češčenimi svetniki na Slovenskem. Priporočali so se mu za srečno zadnjo uro in ga prosili za pomoč v raznih telesnih slabostih. Rodil se je leta 890 v plemiški družini na Švabskem. Starši so ga zaupali v vzgojo menihom v Sanct Gallnu v Švici, od tam je odšel v Augsburg, kjer ga je škof posvetil v duhovnika. Po škofovi smrti ga je papež hotel postaviti za njegovega naslednika, toda Urh si te odgovorne službe ni upal sprejeti, češ da je premlad. Nekaj let zatem pa je na željo vseh, ki so ga poznali in spoštovali, postal škof in obenem državni knez. Obojno službo je znal skladno izvrševati in prav v tem je njegovo svetništvo. Veliko škofijo Augsburg je vodil polnih petdeset let. Kot dobri pastir je šel med ljudi. Najbolj so mu bili pri srcu reveži, bolniki in ostareli. V zgodovino se je zapisal kot branilec svojega škofijskega mesta Augsburga ob napadu divjih Madžarov avgusta 955: sam je vodil obrambo, ‘oborožen’ samo z duhovniško štolo, svoje vernike pa je prosil, naj tiste, ki se bojujejo, podpirajo z molitvijo. (sč)
Na sliki: A. Cebej, sv. Urh, olje na platnu, okrog 1765, Narodna galerija, Ljubljana

Augsburškemu škofu sv. Urhu je na naših tleh posvečenih 40 cerkva (15 župnijskih in 25 podružničnih), med njimi je šest p. c. (v celjski in mariborski škofiji – Koroška), ki svojega zavetnika naslavljajo Ulrik (zunaj naših meja sv. Urha imenujejo tudi Ulrih, Udalrik). – V LJ nadškofiji je največ cerkva sv. Urha (16) in od teh je sedem župnijskih: Begunje na Gor., Leskovica, Smlednik, Šenturška Gora (oskrb. Velesovo), Vranja Peč (oskrb. Homec), Zaplana (oskrb. Vrhnika) in Žabnica (oskrb. Škofja Loka - Suha); še devet je p. c.: med Podolnico in Zaklancem (Horjul), na Kremenici (Ig), v Žiganji vasi (Križe), v Zavogljem in v Dobrunjah (Sostro), v Maršičih (Sv. Gregor), na Taboru v Zavrhu (Sv. Trojica nad Cerknico), v Hotemažah (Šenčur) in v Ravenski vasi (Zagorje ob Savi). – V KP škofiji je priprošnjiku za srečno zadnjo uro posvečenih pet ž. c.: Bovec, Branik, Ravne (oskrb. Cerkno), Ubeljsko in Zavratec (oskrb. Godovič); dve p. c. pa sta v Lažah (Senožeče) in v Tolminu (pokop.) – V NM škofiji je edina ž. c sv. Urha v Velikem Gabru, v škofiji pa je še devet p. c.: na Okrogu (Čatež - Zaplaz), na Vihrah (Leskovica pri Krškem), v Podstenicah (Poljane - Dolenjske Toplice; v Roviščah (Studenec), v Čadržah (Šentjernej), v Žalovičah (Šmarjeta), na Cerovcu (Trebelno) in v Slančjem Vrhu (Tržišče) – V MB nadškofiji stojita dve ž. c. sv. Urha: v Podgorju pri Slovenj Gradcu in v Strojni, tudi dve p. c. (sv. Ulrika) sta na Koroškem: v Dovžah (Št. Ilj pod Turjakom) in v Tinjah (sv. Ulrik). – V CE škofiji so vse štiri p. c. posvečene sv. Ulriku in sicer v Lesičnem (Pilštanj), v Brezjem pri Bojsnem - Slopno (Pišece), v Gor. Brezovem (Sevnica) in v Gaberkah (Šoštanj). – V MS škofiji ni cerkva, ki bi imele za zavetnika Sv. Urha (Ulrika). (mč)

Veliki Gaber

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 7, str. 123