Pred prazniki, tudi pred božičem, se rado zgodi, da zaradi številnih obveznosti in opravkov postanemo živčni. V tej napetosti rado ‘poči’ v odnosih. Hudo je, če tik pred praznikom pride do prepira, ki pokvari praznovanje. Dramski igralec Gregor Čušin pravi, da se nekaj dni pred prazniki rado ‘kaj’ zgodi (pri tem pokaže na kakšno ‘razbitino’ v hiši), nekaj ‘se razbije’, kar očeta spravi v slabo voljo. Čušinovi že nekaj let pred božičem sedejo in se dogovorijo: »Od sedaj naprej do božiča se ne kregamo, ne sme biti trdih besed. Naj se zgodi karkoli, gremo mirno naprej. Najtežje je nama z ženo, ker se ne smeva jeziti nad otroki. Ta dogovor nam pomaga, da vstopimo v praznike ‘pomirjeni’.«

‘Obred’, vreden posnemanja tudi v drugih družinah.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2016), 31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Mnogo lepega in spodbudnega sem že prebrala v Ognjišču, pa sem se odločila, da vam tudi jaz kaj napišem, čeprav nisem več mlada, zato pa imam veliko življenjskih izkušenj. Rada bi povedala, kako lahko z odpuščanjem presežemo sovraštvo in težo greha. Prepričala sem se, da moraš moč za odpuščanje pridobiti z molitvijo, z zahvalami in prošnjami k Bogu in, kakor je učil Jezus, nastaviti še drugo lice, če te udarijo po enem. Toda ali mi navadni ljudje to zmoremo? Težko, vendar z božjo pomočjo gre.
Verujem v Boga, ki mi je že neštetokrat pomagal iz duševne ali kakšne druge stiske. Pomoči nisem vedno prejela takoj, vendar sem upala in uresničilo se je čez nekaj časa, včasih je bilo treba čakati kar dolgo časa, včasih pa se je olajšanje trpljenja pojavilo presenetljivo hitro. Izkusila sem, zakaj je Jezus pri svojih »učnih urah« omenil, da naj nastavimo še drugo lice in naj ljubimo svoje sovražnike. Naj navedem primer: Mož, ki mi je že dolgo nezvest, je doživel infarkt. Kdo ga bo negoval in tolažil? Jaz, ki sem mu žena. Mogoče se bo zaradi tega spreobrnil in spoznal, kdo mu je ves čas najinega zakona stal ob strani in z njim doživljal lepe in slabe čase. S takšno ugotovitvijo se bo tudi on rešil teže svojega greha.
Ali pa drug primer: Jezna sem bila na sosedo, ki me je ves čas napadala zaradi steze, ki prečka njeno posest, pa hodimo tudi mi po njej, kot se je že od nekdaj hodilo. Ona se je priselila pozneje, ker so prejšnji lastniki hišo in zemljo okrog nje prodali njej. Z njimi smo bili v dobrih odnosih in so nam pustili hoditi po tej stezi. Nekoč se je tej sosedi zgodila nesreča, da je padla s kolesom in se hudo poškodovala. Bog je hotel, da sem se ravno tedaj pripeljala in jo zagledala. Ni se mogla dvigniti na noge in bila je vsa krvava. Bili sva sami na cesti med njivami. Poskrbela sem za hiter prihod zdravnika. Pozabila sem na vse sovraštvo in, ko si je opomogla, sem jo obiskala v bolnišnici. Imela je zlomljen kolk in pretres možganov. Pozdravila sem jo, kot da sva najboljši prijateljici in, glej, začela se je prijazno pogovarjati z mano. Iz oči so se ji ulile solze in prosila me je, naj ji odpustim vse, kar je bilo hudega med nama. Tedaj sva postali veliki prijateljici, od takrat sva si pomagali in se nisva nikoli več sprli.
Vem pa tudi, kako je hudo, če ne moreš odpustiti. Težak kamen leži na duši in človek postaja počasi duševni in telesni bolnik.
Anika

"Nastavi drugo lice« je slikovito povedana resnica, da se ne smeš maščevati. Ti si lepo razumela Jezusov nauk in njegovo učinkovitost odkrivaš v svojem življenju ali življenju tistih, ki jih poznaš.
Če prav premislimo, vse majhne in velike vojne nastanejo zato, ker ne znamo odpuščati, ker smo užaljeni, ker nas je nekdo prizadel, bil krivičen do nas. Ni lahko odpustiti, kot sama ugotavljaš. Včasih je treba nekaj časa, da se jeza ohladi. Mi pa takoj vzkipimo in še bolj »dvignemo temperaturo«. Vsaka akcija sproži reakcijo, zato je stanje vedno težje. Duhovni vzgojitelji priporočajo, da se v takih trenutkih zaustavimo, zajamemo sapo, se umirimo, štejemo do deset, preden odgovorimo, ali, tisti bolj duhoviti, da damo za deset minut vodo v usta.
Predvsem pa se moramo naučiti obvladati sami sebe. Prvič morda ne bo šlo, poskusimo drugič. Sčasoma postanemo spretni in nam ni več težko premagati se. To velja že za čisto navadne okoliščine. Ne osorno odgovoriti staršem ali soprogu, prijatelju. Sami se bomo čudili, kako nas imajo ljudje bolj radi. Ne velja za vse enako pravilo. Tisti, ki je bolj nagnjen k hitrim reakcijam, se mora bolj potruditi. Kdor pa je po naravi bolj miren, mu to lažje uspeva.
To pa ne pomeni, da postanemo neobčutljivi ali da ne smemo mirno ugovarjati zaradi krivic, ki se nam godijo. Vemo, da je Jezus sam »protestiral«, ko so ga zasliševali pred velikim duhovnikom. »Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim povedal, saj vedo, kaj sem rekel.« Ko je Jezus to rekel, ga je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: »Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?« Jezus mu je mirno odgovoril: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,21-24).
Kako bi bilo lepo živeti z ljudmi, ki ne vračajo udarca. Takega niti ne moreš napadati, razoroži te. In če bi se to dogajalo na višji ravni, v mednarodni politiki, bi ne bilo več vojn. Tako pa se z vračanjem udarca za udarec sovraštva s sovraštvom, gorje samo stopnjuje.
oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2008) 12, str. 74

Vašo revijo prejemam že od takrat, ko je bila natisnjena na en listič in mi ga je prinesla teta, pozneje pa sem se sama naročila nanjo. Vedno sem jo z veseljem prebirala, tudi zdaj, ampak se mi zdi, da je bilo včasih več odgovorov na raznovrstna vprašanja mladih, o veri, o dvomih, dilemah pri odločitvah, na kratko – veliko več vsebin za mlade. Sem že v letih, vendar me še vedno zanima, kako življenje doživljajo mladi, saj bodo revijo kmalu začeli prebirati tudi vnuki.
K pisanju me je spodbudila rubrika Zakajčki, sestavek z naslovom Kaj vse lahko delam v nedeljo. Rekla sem si, o, kako si lahko vsak zase postavi merila, ki mu ustrezajo. Živim na vasi in sem zelo vesela, da se ob nedeljah skoraj ne dela, tudi tisti, ki so se pozneje priselili, so sčasoma opustili delo okoli svojih hiš, saj so zelo izstopali, če so karkoli delali. Če bi se zgledovali po gospe, ki jo opisuje rubrika Zakajčki, bi v naši vasi lahko prav vsi delali. Vsi bi šli na vrtove, saj se na njih prideluje samo vrtnine za doma. Tudi največ malih kmetov prideluje hrano samo za domačo družino, nihče ničesar ne prodaja, le nekaj večjih kmetov prodaja živino in mleko. Vsi so tudi po službah in jim je to delo samo za sprostitev. Torej, mali kmetje bi lahko šli s traktorji po njivah, večji pa ne; povejte mi, kje je v tem kakšna logika o nedelu v nedeljo. Marija je v La Salettu v Franciji prosila, da ljudje opustijo delo ob nedeljah. Ljudje kot večinoma vedno tega niso upoštevali in pozneje je nastala huda lakota zaradi črvov, ki so spodjedali koreninice po travnikih in njivah. Moja mama se je spominjala, kako je kot majhen otrok hodila s starši na romanje in so prosili, naj jih Bog reši teh črvov. Pravila se res spreminjajo, ne vem pa, če si jih lahko vsak sam določa, mogoče se motim.
Najprej nisem hotela poslati pisma. Ko pa sem včeraj na radiu Ognjišče poslušala, kaj je Marija naročala Tereziji Duš v Porčinju in so skoraj enaka sporočila kot v La Salettu, sem se vseeno odločila, da pošljem to pismo s prošnjo, da kaj več napišete o (ne)delu ob nedeljah in mogoče o tem, kako je dobro, da razporedimo delo med tednom. Lahko tudi s kakšno dobro zgodbo.
Hvala za ves vaš trud pri izdajanju lepe revije, naj vas Bog blagoslovi!
Katja

Najprej se vam zahvaljujem za vašo zvestobo Ognjišču. Veseli me, da ga boste dali v branje in morda nanj naročili tudi svoje vnuke. Vaša teta, ki vam je prinesla Ognjišče, je lep primer, kako lahko širimo tisk z versko vsebino.
Včasih več odgovorov na vprašanja mladih
Strinjam se z vami, da je bilo v Ognjišču včasih »več odgovorov na raznovrstna vprašanja mladih, o veri, o dvomih, dilemah pri odločitvah …«. Da, bilo je tako, toda da je zdaj drugače, ni krivda urednikov Ognjišča, ampak spremenjene navade mladih. Kdo od mladih, recimo mlajših od 40 let, bo danes vzel papir in napisal pismo, dolgo tri strani? Tudi ne bo sedel za računalnik in napisal dolgega pisma. Večina mladih danes vzame v roko mobilnik in odtipka štiri, pet besed, od teh jih je polovica v »šifrah«. Ne da današnja generacija mladih nima problemov, le opiše jih z nekaj besedami ali strne v skromno vprašanje. Tudi taka vprašanja smo že dobili. In to moderno pismo z vprašanjem je vsebovalo dobrih deset besed. Čeprav kratko, pa je nakazalo na problem. Socialna omrežja in nove oblike komunikacije so naredile svoje. Ne moremo za to kriviti mladih generacij, ampak dejstvo je, da se je spremenil način komunikacije. Zato tudi pisem, kakršna so pisali mladi pred pol stoletja, ni več. Ne moremo pa reči, da v Ognjišču ni več vsebin za mlade. So, a na drugačen način. Spominjam se, kako me je nedolgo nazaj klicala starejša gospa in dejala, da je v Ognjišču preveč vsebin za mlade …

POSVEČEVANJE NEDELJE
V drugem delu pisma govorite o perečem problemu, nedeljskem delu. Vi navajate dve Marijini prikazovanji, ki v resnici govorita tudi o nedeljskem delu oziroma ne o delu, ampak samo potrjujeta sporočilo Božje zapovedi, ki nam ukazuje posvečevati Gospodov dan. Ta je za nas merodajna. Zanimivo je, da zapoved nalaga posvečevanje nedelje. Nedeljski počitek je v službi posvečevanja nedelje. Ob nedeljah ne delamo, a ne zato, ker smo leni, ampak da lahko gremo k maši, da več molimo, beremo kakšno knjigo verske vsebine, posvetimo čas pogovorom med zakoncema in v družini, se sprostimo, gremo lahko na daljši sprehod ali pohod (lahko tudi peš k maši ali na božjo pot). Naš čas je pozabil na to, da je prav, da ob nedeljah obiščemo bolnika, ostarelega, onemoglega, osamljenega … Naši predniki so ob nedeljah »spremenili slog življenja«; v soboto popoldne so počistili hišo in okolico, se uredili, v nedeljo pražnje oblekli, seveda šli k maši, imeli skupni obed, ki je bil boljši kot ob delavnikih, popoldne šli k molitvi ali krščanskemu nauku in pozneje lahko še na kulturno prireditev. Zanimivo, da so naši predniki delali več, kot delamo danes (zlasti fizično), niso imeli strojev, pa vendar ob nedeljah niso delali. Skratka, posvečevanje Gospodovega dne jim je pomagalo osmišljati (težki) vsakdan in delo.
Nedelja je v službi človekovega dostojanstva
Kaže, da je posvečevanje enega dne v tednu nekako pisano na kožo človeku, saj poznajo svete dneve tudi judje (sobota), muslimani (petek), ko opravljajo posebne molitve. Ta potreba je prišla tudi v zakonodajo in v razvitih državah delavci ne delajo ob nedeljah. No, delajo tisti poklici, ki so nujno potrebni (zdravniki, negovalno osebje v bolnišnicah in domovih za ostarele, policisti, ljudje v energetiki ali prometu …). A tudi tukaj ne delajo vsi, ampak le dežurni. Le tisti, ki so nujno potrebni za delovanje družbe. Prav ti primeri kažejo, da je nedeljski počitek v službi človeka in njegovega dostojanstva in da ga smemo zaradi človeka in njegovega dostojanstva kršiti. A pod določenimi pravili.
Naj tu omenim še, kako je spoštovanje nedeljskega počitka skupno tudi ljudem iz različnih političnih opcij. Ko je šlo za zaprtje trgovin ob nedeljah, so pri tem sodelovale tudi stranke levega političnega pola. Še en dokaz, da spoštovanje nedelje pomeni spoštovanje človeka in njegovega dostojanstva. Človek ni suženj in ni robot, ki bi delal brez prestanka, ampak duhovno bitje, ki je več kot jed in pijača in živi od (Božje) besede in drugih plemenitih besed.

SMEM SPLOH KAJ DELATI?
Kot otrok se spominjam nenavadne prigode. Ko smo poletne nedelje šli od maše, je blizu župnišča stal voz sena in dva moža sta seno spravljala na senik. Kot otrok sem pričakoval, da bo strogi in dosledni župnik, ko bo prišel iz cerkve, ostro okaral ta dva moža, pa ju je pohvalil in dejal, da smemo ob nedeljah delati tudi fizična dela, od katerih nimamo koristi. Za kaj je šlo? Sosed se je poškodoval in ni mogel delati na kmetiji. Dva prijatelja iz vasi sta z vozom šla v nedeljo po seno in ga pripeljala domov. Če bi ga pustila zunaj, bi seno ob dežju propadlo. Živina pa ne bi imela pozimi hrane. Možaka sta opravila dobro delo in pomagala sosedu in ker sta delala zastonj, nista kršila nedeljskega počitka! Nedelja je v službi človeka – to je Jezus večkrat poudaril.
In sedaj naj grem še h gospe, opisani v Zakajčkih. Neko nedeljo je presajala rože. Zanjo je bilo to opravilo izredno sproščujoče. Otrokom je to tudi razložila. Lahko bi rekli, da je na zunaj kršila tretjo Božjo zapoved. Podobno kot sta jo na zunaj kršila onadva moža, ki sta v nedeljo pripeljala voz sena ponesrečenemu prijatelju ter tako preprečila škodo in mu pomagala pri preživetju. Toda od tistega dela mama ni imela koristi, zanjo je bilo sproščujoče, potem ko je cel teden sedela v pisarni za računalnikom. Zato tudi ona ni kršila zapovedi. Nobenih traktorjev ni bilo po vasi zaradi tega, nihče ni služil zaradi brskanja po zemlji za presaditev rož, ki je bilo za mamo sproščujoče opravilo. Nedelja je v službi človeka.

NEVARNOST POHUJŠANJA?
Seveda se tu postavlja vprašanje. Kaj pa če bi sosedje, ki poznajo gospo kot verno, videli, da ob nedeljah dela? Ali se ne bi pohujšali? Če ne poznajo krščanskega nauka, bi se morda pohujšali. Zato je bolje, da se gospa ali kdo drug ne razkazuje. Če bi jo pa kdo vprašal, kako da »dela« (če tisto brkljanje po rožah lahko imenujemo delo), naj razloži, za kaj gre.
Sicer sem pa sam bolj vaše sorte, spoštovana gospa Katja. Tudi sam raje manj počnem ob nedeljah. Tudi zaradi pohujšanja. Naj sklenem s primerom sošolca. V družini je bilo deset otrok. Živeli so od kmetije. »Pa nikoli nismo delali ob nedeljah,« mi je zagotavljal. In vsi otroci so zrasli, nobeden ni bil lačen. Vsi so dosegli poklic, si ustvarili družine in materialno osnovo za življenje. Izkušnja kaže, da nedeljsko delo nima blagoslova. »Nedeljski dobiček ne gre v mošnjiček,« pravi slovenski pregovor. Nasprotno pa sem prepričan, da Bog obilno blagoslavlja spoštovanje zapovedi nedeljskega počitka. »Kjer se dela vse nedelje, tam se sreča mimo pelje,« pravi drugi pregovor. Naj se ne pelje mimo nas!

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 12 (2023), 36-37.

Starejši ljudje radi povejo, kako so se nekdaj v adventnih tednih duhovno in na zunaj pripravljali na božične praznike. Bistveni del te priprave so bile zgodnje adventne maše, imenovane zornice, ki so se jih udeleževali v velikem številu. Napišite kaj o tem. (Gregor)

Ta lepa adventna priprava na božične praznike je bila živa predvsem na podeželju in sicer vse dotlej, ko je bila naša domovina pretežno kmečka dežela. Ljudje so živeli in delali doma, družine so bile velike in zares verne, zato so ves adventni čas prihajali v župnijsko cerkev k adventnim mašam, ki so bile zgodaj zjutraj (ponavadi že ob šestih), že pred zoro (jutranjo zarjo), zato so jim rekli »zornice« ali »svitnice«. To je bila kar velika žrtev, saj je bilo treba v mrzli zimi zgodaj zapustiti toplo posteljo in s v snegu odpraviti v cerkev. »In vendar se je dogajalo,da so bile cerkve jutro za jutrom polne kakor ob nedeljah,« poroča narodopisec Niko Kuret. »Doma so ostali samo 'varuhi'.« V petdesetih letih prejšnjega stoletja pa so se mladi ljudje začeli množično seliti v mesta. Zemlja je bila vedno bolj zapuščena in lepi stari običaji so začeli umirati. (sč)

Ognjišče (2010) 12, str. 47

Stara mama se je dobro počutila med svojimi vnuki. Obiskovali so že srednjo šolo. Bili so bistri. Večkrat so jo izzivali in se včasih smejali njenim odgovorom. Nekoč jo je Tomaž vprašal: »Babi, a še vedno hodiš ob nedeljah k maši?«
»Seveda.«
»Kaj pa imaš od tega? Kakšen je bil evangelij prejšnjo nedeljo?«
»Ne vem, sem pozabila. Spominjam pa se, da mi je bil zelo všeč.«
»Dobro, kaj pa je župnik pridigal?«
»Ne morem se spomniti. Stara sem in hitro pozabim. Vem, da je bila pridiga zelo življenjska. Lepo je govoril.«
»Poglej, babi,« je nadaljeval Tomaž, »zakaj hodiš k maši, ko pa si nič ne zapomniš?«
Zavladala je tišina. Stara mama je molčala. Bilo je kar mučno in nekateri vnuki so menili, da je Tomaž šel predaleč. Potem pa je babica vstala in rekla: »Otroci, pridite z menoj v kuhinjo.«
Ko so prišli tja, je snela s kljuke nakupovalno mrežo ter jo dala Tomažu: »Na, pojdi pod pipo in natoči vanjo vodo.«
»Babi, ti se šališ! Voda v nakupovalni mreži? Kakšna šala je to?« se je branil Tomaž.
»Ne, le naredi, kakor sem ti rekla, Tomaž. Rada bi ti nekaj pokazala.«
Tomaž jo je ubogal, a ji je kmalu izročil mokro, vendar prazno mrežo: »Poglej, nič vode ni ostalo v njej!«
»Vidiš,« je dejala babica, »toda poglej, tako lepa in čista je zdaj. Otroci, nikoli ne greste v cerkev, ne da bi prejeli nekaj dobrega – tudi če se tega ne zavedate.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2015), 26.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 25.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

O, saj vem, da veš, zakaj se k tebi še posebej priliznjeno obračam.
Pa da ne bo pomote: prav nič hinavščine ni v mojem prilizovanju, zgolj starševska skrb, saj si skupaj s sveto Barbaro, ki goduje dober teden pred tabo, krstna zavetnica moji mlajši hčeri in vaju venomer prosim, da iz nebes pridodata, kar umanjka mojim očetovskim in ženinim materinskim prizadevanjem.
Hčerka počasi, a nezadržno leze v leta, ko si ti, ljuba sveta Lucija, pretrpela mučeniško smrt, v katero te je pahnil užaljeni zaročenec, s katerim si razdrla zaroko. Menim sicer, da moji Lučki, kljub temu da pubertetniške dušice svoje simpatije in zaljubljenosti doživlja s pridihom globoke, če ne kar dokončne usodnosti, ne grozi mučeništvo, bom pa verjetno zato jaz – kot se za očeta spodobi – kar precej in mučno trpel, ko bo izbirala svojega zaročenca. Predvsem zato, ker – tako se mi zdi – današnja mladež, v nasprotju s svojim pubertetniškim doživljanjem, odločitev za ljubezensko in zakonsko zveze nikakor ne doživljajo tako usodno, predvsem pa ne dokončno.
Tvoj zaročenec, ljuba moja sveta Lucija, je bil morda celo upravičeno užaljen, saj je bil razlog za razdor vajine zaroke, res nenavaden: na romanju na grob svete Agate, se ti je le-ta prikazala in ti napovedal skorajšnje mučeništvo. Ti si se z vso resnostjo začela pripravljati, da se boš oprijela palmove veje in poroka res ni imela kaj iskati na “bucket” listu, kot danes popularno rečemo seznamu stvari, ki jih je treba opraviti pred smrtjo. A upravičena užaljenost gor ali dol, to še vedno ni razlog, da osebo, kateri si še pred petimi minutami zatrjeval, da jo imaš tako rad, da bi zanjo šel v smrt, zavrnjen, v to smrt pošlješ njo, torej: ljubljeno osebo. In če se povrnem k temi, ki me kot očeta šestih kandidatov za poroko muči: ne le iz obrekovanj, opravljanj, policijskih zapisnikov in časopisnih člankov, temveč na lastne oči in ušesa sem na žalost priča ločitvam in z njimi povezanimi neverjetnimi, kar nekoliko divjimi preobrati v medčloveških partnerskih odnosih in žal tudi zakramentalno požegnani niso izjema.
Menda si si, da bi odgnala nadležnega snubca, iztaknila oči, zato te običajno upodabljajo z mučeniško palmo v eni in s pladnjem, na katerem te oči ležijo, v drugi roki. Nič kaj prijetna podoba, moram reči, a ker si doma iz Sarakuze na Siciliji, ki velja tudi za domovino mafije, verjetno tudi nič nenavadna, saj so tvoji kriminalni rojaki svojim nasprotnikom na pladnjih znali postreči še s kakim drugim človeškim organom.
Veljaš seveda za zavetnico slepih in za priprošnjico za dober vid – ali zaradi mafijsko okulistične prigode ali zato, ker tvoj god pade na najkrajši dan v letu po nekdanjem julijanskem koledarju – to niti ni pomembno. Ker pa ena od cerkva, ki so v naši deželici posvečena tebi, ljuba moja sveta Lucija, stoji tudi v znamenitih Dražgošah, te prosim, da pomagaš in odneseš moje vroče molitve pred Božji prestol, da bi zaslepljeni vendarle že spregledali.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo pregovor, da je “ljubezen slepa” razumeli prav in pravilno, in da si ne bomo zatiskali oči pred resnico, pa naj nas še tako boli in bode v oči. Da bomo na pladnju raje, kot svoje (zaslepljene) oči, ponujali srce. Četudi bomo zato v nevarnosti, da še prej in hitreje kot ti, postanemo mučenci. Zavolj večne Ljubezni.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 99.

Čisto mimogrede je mama med kosilom omenila, da bo letošnji Miklavž verjetno nekoliko drugačen. Luka je začutil, da tega ni povedala slučajno, Maja je sicer slišala, pa se ji je zdelo do Miklavža še vse tako daleč, Nina pa je mirno jedla naprej. Luka je na hitro pomislil, kaj bi bilo lahko drugače, pa mu ni prišlo na misel nič kaj pametnega.
Nekaj dni pozneje jih je očka opozoril, naj ne puščajo luči prižgane, ko jih ni v prostoru, da naj pustijo ventile pri radiatorjih pri miru in naj ne trgajo listov iz zvezkov po nepotrebnem. »Sicer ne bo nič ostalo za Miklavža,« je dodal bolj potihoma. Ko je nato nekam otožno pogledal po otrocih, je Luka zaslutil, da je to morda povezano z njegovo izgubo službe. Ne očka niti mamica mu nista o tem kaj dosti povedala, le sem pa tja je ujel kakšen stavek med staršema in v njunih besedah je začutil skrb in bolečino.
Miklavža so pričakovali v cerkvi. Vsi trije so sedeli skupaj v klopi in se z drugimi otroki ozirali naokoli, od kod bo prišel sveti Miklavž. Najprej se je zaslišalo rožljanje z verigami, nato pa so se po sredi cerkvi pripodili peklenščki. Sem pa tja so obregnili ob najbliže stoječe, nato pa so se pobrali proti zakristiji. Ko so prišli angeli, se je s kora oglasila nežna melodija. Za njimi je prišel Miklavž in orgle so slovesno zadonele. Melodija se je počasi umirila in ko je po cerkvi lebdel le še odmev, je sveti Miklavž spregovoril. Da je prišel poplačat vse dobro in pregnat vse hudo, je dejal. Govoril je o dobroti, ki mora najti poti med njimi. Na koncu je pokazal na majhne vrečke, v katerih je bilo videti nekaj bombonov, piškotov in pomaranča. »Pri darilu ne glejte na to, kako velik je paket, ampak sprejmite ljubezen, s katero je bilo darilo položeno vanj.«
Na Miklavževo jutro so Luka, Maja in Nina pritekli v dnevno sobo. Vsakega je čakalo lepo zavito darilo. Toliko sreče in veselja je naenkrat privrelo vanje. Maja je sicer pomislila, da je punčka malo majhna, ko pa jo je stisnila k sebi, je na to hitro pozabila. Luka je z veseljem pobožal vsako knjigo, ki jo je vzel iz zavoja. Vsaj za eno pa se mu je zdelo, da jo je že nekje videl. Nina pa je tako hitela jesti piškote, da drugih stvari v paketu niti opazila ni.
Tam sredi decembra je mama, zopet samo mimogrede, omenila, da bodo letošnja božična darila nekoliko drugačna. Tedaj je Luka že razumel, da zadnje čase mamina beseda drugačen pomeni pravzaprav skromnejši ali nekaj podobnega. Zato ga je zabolelo, ko je poslušal želje svojih sestric, ki sta naštevali, kaj vse bi radi za božič. »Kako zelo bosta razočarani,« mu je rojilo po petošolski glavi. Nina si je namreč želela voziček za punčko in majhno kuhinjo, da bo punčki lahko skuhala kosilo. Maja pa si je želela večje kolo, da si ga ji ne bo treba izposojati pri sosedovih. Na sebe niti pomislil ni. Želel si je veliko škatlo lego kock. Ko je pomislil, kako veliko darilo bi bilo to, se je spomnil, kaj je rekel sveti Miklavž: »Ne glejte na to, kako velik je paket …« Čeprav je te besede takrat ujel le mimogrede in ga niti ni dobro razumel, je sedaj nekako začutil, da mora sestricama nekaj povedati o stiski, ki jo doživljata očka in mamica, in poudariti njuno ljubezen in dobroto, ki sta pomembnejši od darila. Kako pa naj to stori, si ni znal predstavljati.
Zvečer je po njihovi skupni molitvi zmolil še dva očenaša s prošnjo, naj mu sveti Miklavž prinese kakšno pametno misel. Zaspal je s prijetnim občutkom, da ga je nekdo slišal. Ko je zjutraj hitel v šolo in so mu misli begale bogve kod, se je nenadoma domislil: »Kaj če bi jima povedal, da smo letos dobili že dovolj daril? Ali pa, da bi bilo zelo zanimivo, če bi jih naredili kar sami!«
Zamisli so se mu celo dopoldne podile po glavi. se spreminjale prevračale, se urejale in izgubljale, da je včasih kar preslišal stvari, ki so se dogajale okoli njega.
Komaj je čakal, da svoje zamisli razloži sestricama. Najprej sta ga samo začudeno gledali, ko pa jima je povedal, da bi lahko med delom packali z barvami, strigli in lepili po mili volji, sta bili navdušeni.
»In kaj bi pravzaprav naredila?« se je naenkrat zamislila Maja.
»Naredila boš nekaj, kar si že dolgo želiš: zamisli si, kaj bi rada dobila od očka,« je hitel razlagati Luka.
Nini so se zasvetile oči: »Želim si, da bi me očka dvignil visoko v zrak, se z menoj zavrtel po celi dnevni sobi in rekel: “Ti,ti moja!”«
»Daj no! To ni nobeno darilo!« sta bila soglasna Maja in Luka.
»Kaj da ni! Zame bi bilo!« Nina je zaplesala po sobi, dvignila roki, kot da je očka, in nato sklenila roke na prsih, kot da nekoga stiska k sebi. Luka in Maja sta gledala Nino in pri sebi mlela, kaj bi si želela sama.
»Jaz bi rad, da bi šel očka zopet z menoj v gozd in bi iskala skrite zaklade, kot sva jih pred leti. Takrat je bilo tako lepo,« se je zamislil Luka.
»Jaz pa si želim, da bi na morju z mamico skupaj plavali daleč od obale in se ves čas pogovarjali, smejali, pogovarjali …«
Želje so kar vrele iz njih. Kar prehitevali so drug drugega in še pomislili niso, da si še pred nekaj minutami niso mogli predstavljati, da bi njihove želje lahko postale prava darila.
»Le kako jih bomo dali v škatlo?« je zaskrbelo Majo.
»Šemica. Kako naj bi želje zaprli v škatlo? Napisali jih bomo vendar.« Začudili sta se Lukovi modrosti: »Vsak bo naredil svojo škatlo in vanjo položil svojo željo.«
»Lahko tudi dve?« je skrbelo Nino.
»Če hočeš, tudi tri,« je modroval Luka.
Bili so navdušeni sami nad seboj. »Takih daril še nihče ni dobil,« sta menila Luka in Maja, Nino pa je zaskrbelo, kako bo napisala svoje želje, ko še ne zna dobro pisati.
»Kaj bosta pa dobila očka in mamica?«
Zavladala je tišina. Kako naj bi vedeli, kaj si želita.
»Že vem, že vem!« je hitel Luka. »Mamica si želi, da bi pospravili sobo.«
»Daj mi mir s tem pospravljanjem!« je vzkipela Maja.
»Ampak za mamico pa bi bilo to res pravo darilo. Lahko bi še vsak teden pometli stopnice, zjutraj hitro vstali, imeli vedno obute copate …«
Sploh si niso mogli misliti, da vedo za toliko neuresničenih želja staršev. Sredi navdušenega naštevanja se je Luka domislil: »Kako bosta pa mamica in očka vedela, da jima letos ni treba pripravljati daril?«
»Kar ti jima boš povedal!« je hitela Maja, da ne bi slučajno določili nje.
»To bi me pa čudno gledala. Pa še vse bi pokvarili s tem,« se je branil Luka.
»Napiši Miklavžu, naj jima pove. Miklavž zelo rad dobiva pošto,« se je naenkrat spomnila Nina.
»Ti tega še ne razumeš,« je dejal Luka in se na skrivaj nasmehnil.
»Pa naj še Miklavž enkrat napiše pismo in jima sporoči,« je predlagala Maja.
Mama je naslednje jutro na mizi našla listek: »Letos bom prinesel k vam darila tudi ob božiču. Prosim, da upoštevate mojo željo. Sveti Miklavž.« Popoldne je mama začudeno vprašala Luka: »Od kdaj pa sta si vidva z Miklavžem tako domača?«
»Pač sva,« se je odrezal in že stekel po stopnicah, da ga ne bi mogla še kaj vprašati. Mama ni rekla nič. Zopet se ji je zazdelo, da svojih otrok ne pozna prav dobro. In ta misel se ji je v naslednjih dneh še kar nekajkrat ponovila. Vedno so tičali skupaj, skoraj se niso več prepirali, ampak se šepetaje pogovarjali ter iskali svinčnike in barvice, predvsem pa so pisali, pisali. Ko je svoja opažanja omenila možu, je dejal, da bo verjetno še najbolje, da jih pustita pri miru. »Kaže, da jih je Miklavž letos zelo prevzel,« je zaključil.
Dnevi pred božičem so se za vse nekam vlekli. Vsak dan je bil skrivnosten in poln pričakovanj. Morda je Nina še najmanj čutila težo čakanja. Končno je prišel sveti večer. V zvoniku je zazvonilo avemarijo s čisto drugačnim zvenom kot sicer. Hiteli so še z zadnjimi opravili po stanovanju in se pogovarjali skoraj šepetaje.
V kotu dnevne sobe je stala velika smreka. Segala je do stropa. Sosed jo je posekal, da mu ne bi delala sence na vrtu. Malo prazna je bila, ker je bilo premalo okraskov za toliko vej. Pod njo pa so bile kar po tleh razporejene figurice, ki so se vse stekale proti hlevčku, v katerem še ni bilo Deteta. Čisto zadaj, da so bili komaj opazni, so se skrivali lepo zaviti paketi.
Posedli so okoli jaslic. Očka je prinesel kip Deteta in ga položil v hlevček, ki je bila pravzaprav votlina, narejena iz drevesnih korenin.
»Sedaj je tudi Jezus med nami,« je nekam slovesno dejal. Ni se še dobro usedel, že sta mu Maja in Nina zlezli v naročje, Luka pa se je usedel poleg mamice. Začeli so moliti. Med molitvijo so se odpravili po stanovanju. Vsak od otrok je imel svojo nalogo: Luka je molil naprej, Maja je previdno držala kadilnico in pridno nalagala kadilo na žerjavico, Nina pa je s smrekovo vejico kropila z blagoslovljeno vodo na vse strani. Ko so se vrnili pred jaslice, so končali z molitvijo, nato pa sedli k mizi. Med jedjo je bilo ponavadi zelo živahno: enemu je bila jed prevroča, drugi še ni bil lačen, tretji je pod mizo brcal v najbližje noge … nocoj pa so mirno sedeli in sem ter tja ozirali proti jaslicam. Po večerji so se zopet zgrnili okoli jaslic. Očka je začel peti Sveta noč, blažena noč. Vsak je pomagal po svojih močeh. Hotel je zapeti še Glej, zvezdice božje, pa je Nina že odšla proti darilom.
»Pa poglejmo, kaj nam je bilo podarjeno na priporočilo svetega Miklavža,« je dejala mamica, ki kar ni mogla skriti radovednosti. Izpod božičnega drevesa je previdno jemala darilo za darilom. Kot dragocenost ga je vsak držal v naročju. Mamica in očka se potihoma kar nista mogla načuditi, da so zavitki tako lahki.
Ko so začeli odvijati, je vse prehitela Nina. Slovesno je vzela v roke listek in se delala, da bere. Počasi in otroško prisrčno je izgovarjala že nič kolikokrat premišljen stavek: »Za darilo si želim, da bi me očka dvignil visoko v zrak, se z menoj zavrtel po celi dnevni sobi, me nato stisnil k sebi in rekel: “Ti, ti moja”.«
Očka in mamica sta se spogledala. Sprva nista ničesar razumela. Nato pa se je v očkovih očeh zasvetila iskrica. Vzel je Nino v naročje, jo objel, jo nato dvignil visoko visoko pod strop, se zavrtel z njo, da je Nina zadovoljno zacvilila, jo nato stisnil k sebi in se usedel med ostale štiri. Stisnili so se skupaj in se močno objeli.
»Ti, ti moji,« je dejal očka. Tudi mamica je hotela nekaj reči, pa je začutila, da so besede nepotrebne.

J. Jarc - Smiljan. Zgodbe, v: Ognjišče 12 (2011), 22-24.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Svet(l)i postajamo, ko se odpremo k Svetemu, ki nas svetli v naši notrini. In potem smo, iz svoje notranje resničnosti, prinašalci s/Svetlobe. Prav to izraža ime decembrske svetnice Lucije (živela je ob koncu 3. in na začetku 4. stoletja), ki goduje 13. decembra:

Zopet so v vsem razkošju zableščale luči. A ves ta kup bleščave še ni zagotovilo, da bomo doživeli tudi v sebi notranjo prijetnost in toplino prazničnih dni. Ta namreč ni odvisna od luči, njo prebuja B/bližina.
Premalo vrstic mi je namenjeno v teh treh stolpcih, da bi poglobljeno razložil vsebinski razliko med besedama luč in svetloba. A je bistvena: če nas svetloba priteguje v medsebojno bližino za notranjo toplino, potem luč blešči in zaslepi, da odtuji in se ne vidimo. Bog ni prinašalec luči – zunanje bleščave (to prinaša tisti, ki ga ni vredno niti imenovati). – Škoda, da niso prevajalci Svetega pisma upoštevali to bistveno razlikovanje, ki ga omogoča slovenski jezik. – Bog je Svet-loba, ki nas povezuje v e(di)no(st) za prazničnost, ki se budi v zaznavi ljubeče B/bližine.
Zakaj doživljajo številni prav ob praznikih toliko tesnob? Na milijone luči – vse blešči in za povrh še utripa, da bi nas še bolj pritegnilo v bleščavo – v tolikih ljudeh pa ponotranjena mračnost, ko ječi duša v osami. Preveč smo stavili samo na zunanje … Smo toliko skromni, da si bomo zmogli priznati poraz – slepo ulico, v katero smo zašli, in se povrnili k sebi in Bogu in k pristnosti vsega, kar nas obdaja v življenju? Ali pa bomo še naprej vztrajali za ‘šminko’ in ohranjali samo videz? Do navideznega nimaš odnosa, mask ne spoštuješ, ker so utvara in do tebe prevara. V času, v katerem je iskrenost dragocena izjemnost, sega strast po bližini že v skrajno, v neznosno. Koliko nespoštljive in nerazsodne grobosti se dogaja v hotenju po bližnjem v njegovem resničnem. Življenje nosi v sebi zahtevo po sočutju v pristno osebnem.
Bog se je sklonil v temo – v njo se je utelesil, da bi prinese svetlobo. – On sam je Svet(loba). Ne kičasto bleščave luči – ljubeča b/Bližina v sočutju nas svetli in krepi za življenje. Se bomo uspeli odtrgati od blišča in se povrniti k zaznavi Boga in sočloveka? Kako dolgo bomo še vztrajali v omamah vseh vrst, da bi vzdržali bleščavo godljo, ki nas duši in rojeva odpor in upor na Zahodu. »Da je v svetu nekaj narobe – je to sploh še treba komu dokazovati?« se sprašuje Viktor Frankl. In Hermann Hesse govori “o dnevih, ko umira duša, dnevih notranje praznote in obupanosti, ob katerih se nam sredi razdejane zemlje, izčrpane od delniških družb, ob vsakem koraku reži nasproti človeški svet in tako imenovana kultura v svojem zlaganem in nizkotnem pločevinastem sejemskem blesku kakor bljuvalo, zgoščena in prignana do vrhunca neznosnosti v lastnem bolnem jazu”.
Kolikšna škoda, ker znamo razumeti in obvladati toliko vsega le na povrh – v notranji resničnosti pa tako malo in smo zato tako zelo sami. Resničnost je v osebni notrini, kjer lahko poiščem zvezo v odnosu s človekom in z Bogom in s cvetjem, in živalmi in kamni in s potokom, ki me z žuborenjem kliče v pozornost. Nič ni samo navzven – resničnost vsega sega v globino – le tam se lahko v srečanju porodi sreča. Kolikšen odmev je je doživel Mali princ Antoine de Saint-Exupérya! Očitno je ubral prave strune, ko je izrekel veliko potrebo za naš čas po besedah lisice: »Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.« Upam, da je ta lisica dovolj zvita, da se s svojim sporočilom prelisiči k našemu življenju.
Advent ponuja priložnost, da ugasnemo luči in vse, kar nas krade iz medsebojne zaznave ter prižgemo svečke na venčku pričakovanja. (Kadar advent kraljuje, TV ne deluje – napis, ki ga prilepijo vsako leto čez TV ekran pri sosedovi družini.) Kako pomembno se je podariti bližnjim v sočutno bližino. Čas, ki jim ga odmerimo meri, koliko so nam vredni! V nepozabnem mi ostajajo besede takrat še malega nečaka: »Striček, za praznik, mi prinesi sebe!« – Tudi Jezus nam ni prinesel nič drugega kakor sebe in nas vabi, naj se sklonimo k Njemu in ga sprejmemo k sebi – in ob Njem objemimo tudi svoje najbližje. Sedaj že rajna – rajska gospa Staša Šoba mi je v preteklem letu zapisala na božično voščilnico: »Zares pomembne so tiste lučke, ki jih bomo prižgali v očeh naših bližnjih. /…/ Naj bo veliko trenutkov sprejetosti, ko bomo čutili, da ne bi hoteli biti nihče drug in nikjer drugje.«
Za konec pa še tole prijateljem in znancem, ki mi že nekaj let voščite za praznike le po elektronski pošti in SMS sporočilih: Prosim, ne pošiljajte mi voščil, ki so prepisane dopadljive misli in z enim klikom poslane vsem, ki jih imate v imeniku. Raje mi zaželite dobro tako, da vas bom vsaj slišal (po telefonu), ali pa bral vaš rokopis (na božični kartici) – da se vsaj malce zaznamo tudi osebno. »Tisti hip, ko je voščilnica v roki, glas v ušesu, želja v glasu – mi pomeni vse«, je zapisala Neža Maurer.

K. Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (12) 2012, str. 30-31