Nikar ne zamudite sezone svežih češenj! Poznamo kar 55 različnih vrst. Največ jih pridelajo v Turčiji, kar 400 ton letno, sledijo ZDA, Iran, Italija in Rusija. V Grčiji, od koder so pogosto tudi tiste iz naših trgovin, pa jih pridelajo le okrog 60 ton letno. Sicer pa češnje uspevajo povsod v zmernem podnebju. Sodijo v družino koščičastega sadja, glede na barvo pa poznamo od bledo kremasto rumenih, temno rdečih do črnih. Okus tega sadeža je lahko sladek ali kisel, odvisno od vrste.

Še najbolje je, da uživate sveže češnje s svojega vrta; če ga nimate, pa se pozanimajte, kje lahko dobite sveže češnje slovenskega porekla, četudi so nekoliko dražje. Le tako boste lahko uživali v vseh hranilnih vrednostih, ki jih češnje imajo. Pri nakupu bodite pozorni, da imajo plodovi peclje in nikoli jih ne pozabite dobro oprati!

ČEŠNJE SKOZI ZGODOVINO
Za češnjo ne vemo natančno, kdaj je prišla v naše kraje, strokovnjaki sicer domnevajo, da so jo poznali že stari slovanski narodi.
Santonino v svojem dnevniku opisuje zgodnje češnje, ki jih je jedel konec maja 1487 pri Celju. Iz predpisov, s katerimi so mesta urejala prodajo na svojih območjih, je razvidno, da so Tržačani in Vipavci v 16. stoletju v Ljubljani prodajali jabolka in češnje. Če verjamemo Valvazorju, so Vipavci prinesli češnje na ljubljanski trg že 24. aprila!
Duhovnik Urban Jarnik je leta 1817 prvi v slovenskem jeziku pisal o češnjah. Menil je, da sta pri češnjah dve veliki težavi: drevesa so previsoka in jih je težko obirati, pa še ptice jih rade zobljejo.

BOGATE Z VITAMINI IN ANTIOKSIDANTI
Češnje niso samo zelo okusne, ampak tudi izjemno koristne za naše zdravje. Temno rdeča antocianska barvila, ki v telesu lovijo proste radikale, so v veliki meri zaslužna za zdravilno delovanje češenj.
Med vitamini so v največjih količinah prisotni vitamini B-kompleksa, vitamin C in A.
Vsebujejo veliko folne kisline, ki pomaga pri nemotenem delovanju možganov in živčevja.
So bogat izvor rudnin, med katerimi prevladujejo silicij, železo, kalcij, kalij, magnezij in cink. Bogate so tudi z antioksidanti, vsebujejo bioflavonoide, antocijanin, melatonin in druge. Prav zaradi slednjih je češnja tako zelo priporočljiva in zaželena.

ČEŠNJAM PRIPISUJEJO ŠTEVILNE ZDRAVILNE LASTNOSTI

• V nekaterih študijah so ugotovili, da posebna snov v češnjah za kar 50 odstotkov zmanjša nevarnost za nastanek raka.
• Spodbujajo delovanje ledvic ter izločanje vode in toksinov iz telesa.
• V kombinaciji s semeni uravnavajo tudi raven krvnega sladkorja in podaljšajo občutek sitosti.
• Blažijo revmatična obolenja sklepov.
• Lajšajo težave z žolčem in znižujejo raven holesterola.
• Rastlinska barvila skupaj z vitaminom C in cinkom krepijo in gradijo vezna tkiva ter jih naredijo prožnejša.
• Vsebujejo blago naravno razkužilo, zato blažilno delujejo na vnetja v telesu.
• Velika vsebnost vitaminov in mineralov krepi imunski sistem.
• Velike vsebnosti kalcija so pomembne za živčevje, zdrave zobe in kosti.
• Ker so češnje po učinku zniževanja LDL-holesterola na tretjem mestu med sadjem, so dobra preventiva pred aterosklerozo in možganskimi boleznimi.
• Uživanje češenj pospešuje nastajanje kolagena, kar pripomore k lepši koži, nohtov in las.
• Redno uživanje češenj ali češnjevega soka dokazano znižuje raven maščob v krvi, ki so ključni dejavnik za nastanek bolezni srca.
• Pomagajo odpravljati posledice telesne in duševne izčrpanosti, poleg tega izboljšujejo razpoloženje.
• Upočasnjujejo učinke staranja in pomagajo pri nespečnosti.
• V pomoč so tudi pri uravnavanju telesne teže.
• Nekateri trdijo, da je 30 češenj učinkovitejših od aspirina, priporočajo jih pri bolečinah, ki jih povzroča artritis.

IDEALNO ŽIVILO Z NIZKIM GLIKEMIČNIM INDEKSOM
Češnje so idealno živilo, saj imajo nizek glikemični indeks, veliko vlaknin ter majhno količino maščob in kalorij. 1 češnja ima 4 kcal, 1 skodelica češenj pa približno 90 kcal in vsebuje:

• Maščobe: 0,28 g
• Ogljikovi hidrati: 22 g
• Beljakovine: 1,46 g
• Vlaknine: 2,9 g
• Glikemični indeks (GI) - sveže češnje: nizek (pod 55); suhe češnje: zmeren (56-69); kandirane češnje: visok (70 in več).

UŽIVAJTE ČEŠNJE PRED OBROKOM
Sveže češnje jejte pred obrokom, saj njihova bazična reakcija zavira izločanje prebavnih sokov, kar še posebno ovira prebavo mesa. Po uživanju češenj ne pijte vode, zlasti ne piva in alkoholnih pijač.

UPORABNI PECLJI
Peclje lahko posušimo in jih uporabljamo za čaj ob težavah pri mokrenju. Čaj iz pecljev namreč deluje odvajalno, posebno pri težavah zaradi ledvičnih kamnov. Za pripravo čaja potrebujemo manjšo pest posušenih pecljev, ki jih v litru vode kuhamo približno 2-3 minute. Čaj pijemo po požirkih.

POZORNI BODITE NA KOŠČICE
Češnje, slive, marelice in breskve vsebujejo strupeni cianid, a le v koščici in listih, zato koščic omenjenega sadja nikoli ne grizemo.
Češnje so zelo občutljivo sadje, zato slabo prenašajo prekladanje. Če jih ne zaužijete takoj, jih shranite na hladnem. Če jih toplotno obdelujete (kompoti, marmelade), vedite, da med obdelavo izgubijo del arome, vitaminov in drugih biološko aktivnih snovi.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2013) 6, str. 88-89.

Pri sveti maši se pri spremenjenju kruh in vino spremenita v Jezusovo telo in kri. To se zgodi po prihodu Svetega Duha in po Jezusovih besedah, ki jih je izrekel pri zadnji večerji (izgovarja pa jih duhovnik). To je velik čudež, pri katerem smo udeleženi tudi mi verniki. Zdi se mi, da se tega niti ne zavedamo. Zato vas sprašujem, kakšni so sadovi tega čudeža za nas vernike? Naj še nekoliko ponazorim: zdi se mi, da bi se tudi v nas moralo zgoditi nekaj čudovitega. To vprašanje sem že postavil duhovniku, pa mi je govoril le o tem, da nas to dejanje združuje kot skupnost. To se mi ne zdi dovolj, saj kristjani še vedno delujemo premalo enotno, se med seboj premalo poznamo in, če poenostavim, smo velikokrat še slabši kot tisti, ki ne verujejo. Če se pri pričevanju in po delovanju raznih karizmatikov dogajajo čudežne stvari, se upravičeno sprašujem: kaj pa evharistija, kakšni so njeni sadovi?
Robert

Vprašanje, ki ga bralec postavlja sebi in verjetno vsem nam, ki obhajamo sveto evharistijo in verujemo v zakramentalno dogajanje v njej, je zares temeljno. Ker vero v resnično, stvarno in bistveno navzočnost vstalega Jezusa Kristusa kot človeka in Boga pod podobama kruha in vina bralec predpostavlja, jo predpostavljam tudi pri odgovoru. Torej, kakšni so sadovi obhajanja svete maše; ali kot se mi zdi, da je vprašanje naravnano, kakšni so sadovi svetega obhajila?
Za to, da se podstat (substanca, bistvo) kruha in vina spremenita v podstat poveličane Jezusove človeške narave, ki je neločljivo povezana z Božjo naravo, ‘poskrbi’ Bog sam. Oblika kruha in vina pa nam govorita o Jezusovi želji, da bi se pri obhajilu tako združili z Njim, kot se združi hrana, ki jo človek zaužije, z njegovim telesom. Seveda so nadaljnji sadovi evharistije bolj odvisni od nas, prejemnikov obhajila, kot od Kristusa. On se nam daje povsem na razpolago, da bi z njim aktivno zaživeli: v sreči in nesreči, na ‘gostiji’ (Galilejska Kana) in na križevem potu (Kalvarija).
Vsako vredno prejeto obhajilo najprej poveča zedinjenje s Kristusom, saj je njen poglavitni sad osebno srečanje in notranje zedinjenje z osebo Jezusa Kristusa. Pomislimo, kaj sprožajo v nas posamezna srečanja: npr. dveh prijateljev, zaročencev na zmenku, moža in žene, staršev in otrok, srečanje s svetim človekom, morda s karizmatikom, ki je posebno Božje »orodje«; seveda tudi v negativnem smislu razumemo, da ima lahko srečanje s človekom, ki je poln zla, sovraštva in jeze, negativne učinke na udeležence. Če že srečanja z ljudmi lahko tako močno, celo usodno, pritegnejo in delujejo na nas, kaj šele telesno srečanje z živim in vstalim Jezusom Kristusom. To srečanje v nas ohranja, povečuje in obnavlja življenje milosti, ki se je v nas naselilo pri krstu. To življenje pa vsak živi po svoji lastni poklicanosti.
Zelo pomemben sad združenja s Kristusom je ločitev od greha. Saj se Jezusovo telo in kri dajeta za nas v odpuščanje grehov, kot slišimo pri sami sveti maši. Bog ni združljiv z grehom, zato ga s svojo navzočnostjo odstranjuje; če pa je človek pri tem zakrknjen in vztraja v težkem grehu brez zakramenta sprave in vseeno prejema obhajilo, s tem svoje grešno stanje še poslabšuje, saj takšno stanje žali Boga. Obhajilo nas ne more zediniti s Kristusom, ne da bi nas istočasno očistilo grešnega stanja; a ne brez našega sodelovanja. Ta sad se nadaljuje tudi v tem, da nas združenje s Kristusom v obhajilu varuje prihodnjih smrtnih grehov. Bolj ko napredujemo v prijateljstvu z Jezusom, težje je to prijateljstvo prelomiti z velikim grehom. Zato evharistija ni prvenstveno naravnana na odpuščanje smrtnih grehov (temu je namenjen zakrament sprave ali spoved), čeprav je njena vsebina Kristusova daritev, ki je temu namenjena, ampak je zakrament tistih, ki so v polnem občestvu s Cerkvijo, ki je Kristusovo skrivnostno telo.
Iz teh izhajajo občestveni, cerkvenostni, sadovi obhajila. Ker se vsi, ki vredno prejmejo obhajilo, najtesneje združijo s Kristusom, se v tej povezanosti z Njim povežejo tudi med seboj. Zato sveta evharistija tudi uresničuje ali gradi Cerkev naprej, potem ko posameznik stopi vanjo s krstom. Prav to dejstvo pa nas usmerja v živ odnos do najbolj ubogih okoli nas, saj so bili prav ti prednostna izbira Jezusa samega. Zato je sv. Avguštin ob sveti evharistiji vzkliknil: »O zakrament dobrotljivosti! O znamenje edinosti! O vez ljubezni!« V tem smislu nas vsaka sveta maša spodbuja tudi na poti iskanja vedno popolnejše edinosti med kristjani in nato med vsemi ljudmi, saj so vsi po Bogu ustvarjeni, da bi bili Njegovi otroci.
Ne nazadnje pa je sveta evharistija tudi “poroštvo prihodnje slave”, saj je na neki način že ‘košček’ nebes med nami. Pod podobo kruha in vina je namreč resnično navzoče Kristusovo poveličano telo, torej On kot poveličani človek, kar pa je namenjeno tudi nam, nam je obljubljeno in ‘pripravljeno’, če se sami ne bomo temu ‘odpovedali’ z vztrajanjem v grehu, ki ločuje od Boga. »Če je evharistija spomin Gospodove velike noči, če smo prek svojega obhajila z oltarja napolnjeni z vso milostjo in vsem nebeškim blagoslovom, potem je evharistija tudi predujem (anticipacija) nebeške slave« (KKC 1402).
Sveta evharistija je prav gotovo največji čudež na tem svetu in vsi drugi ob njem zbledijo in postanejo celo nepotrebni. Tudi Jezus v zemeljskem življenju ni predvsem delal čudežev, ampak je praktično le tu in tam naredil kakšnega kot ‘prometni znak’ Božjega kraljestva, ki se je v Njem približalo. Zato tudi naprej v zgodovini Kristus po svojih prijateljih, ki so z Njim zedinjeni po svetem obhajilu, ne deluje prvenstveno tako, da bi delal čudeže, ampak da po njih vzpostavlja svoje kraljestvo tam, kjer z njim zedinjeni žive; in to največkrat na tih in skrit način, kot je to delal v času svojega zemeljskega življenja. Tu in tam pa naredi tudi kakšen na zunaj očiten čudež, če je v tistem okolju to ljudem v korist in seveda, če tam najde primernega ‘prijatelja’, ki je dovolj zedinjen z Njim, da lahko deluje v Njegovem imenu.
Naj se velika noč uresniči v vseh vas, dragi bralci in snovalci Ognjišča!

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 28, št. 4, str. 54-55.

Starega, modrega škofa je obiskal mlad duhovnik. Ko sta se pogovarjala, mu je škof povedal, kako se je on odločil za duhovnika. Potem je vprašal duhovnika, zakaj je izbral ta poklic.
»Zelo preprosto,« je odgovoril mladi duhovnik. »Čutil sem, da me Bog potrebuje.«
»Zanimivo,« je dejal stari škof. »Kolikor vem iz Svetega pisma, je Gospod samo enkrat rekel, da nekaj potrebuje. Ko evangelist Luka opisuje njegov slovesni prihod v Jeruzalem, piše, da je poslal dva svoja učenca po osliča in naj povesta: »Gospod ga potrebuje,« (Lk 19,21). Osel velja za ponižno žival. Če želiš biti dobro orodje v Božjih rokah, moraš biti ponižen.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 28.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Jezus je vzel tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, razlomil hlebe in dajal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili. Od koščkov, ki so ostali, so nabrali sedem polnih košev. Teh pa, ki so jedli, je bilo štiri tisoč mož, brez žená in otrok. (Mt 15,36-38)

OGLEDALO
Lepo je živeti v svetu, v katerem ti ni treba skrbeti, ali boš imel jutri kaj za pod zob, v katerem si kozarec čiste vode natočiš kar pod pipo, kjer se s pritiskom na gumb tvoja hiša v trenutku ogreje. Lepo je živeti v svetu, kjer lahko ješ, kar so včeraj skuhali na Masterchefu, in kjer se lahko do podružnice odpelješ z avtom.
Veliko imamo. Morda preveč. In ker imamo vsega preveč, smo pozabili, da te stvari preprosto niso samoumevne; tako se zgodi, da če se za stvari ni treba potruditi, mogoče meniš, da ti pripadajo. Iz tega se je rodilo tisoč naših zablod, tisoč težav našega sveta. Iz tega občutka izvira izkoriščanje delavcev tretjega sveta, za drobiž nam krojijo obleke, polnijo telefone in električne avtomobile. To nam pripada. Užaljeni smo, kadar pomrznejo marelice, spet ne bo nič od domače marmelade. Pa vendar ne bo tako hudo, jo bomo pač kupili, nobenega pomanjkanja ne bomo občutili zaradi tega. To nam pripada. Starodavne oblike vzgoje spet nekako prihajajo na dan, v njih se bleščijo spet nove in nove zahteve, naj otrok ne dobi vsega, kar si želi. Toda povejte, kako pa, če dejansko lahko dobi, kar si zaželi? Če mu ves svet govori, da mu vsaka želja pripada?
Pijani od razkošja samoumevnosti nazadnje enkrat vendarle trčimo v trenutek, ko se nam stvari ne izidejo, življenje se obrne tako, kakor si nismo želeli, da bi se. In mi, ki se nam izpolnijo vse želje, spoznamo, da niso samoumevne. Mnogo ljudi se zato od življenja utrudi, brez volje, brez moči so, da bi lahko preživeli življenje, ki je po svoji naravi težko.

BESEDA
Vendar pa težko življenje še ni nujno nesrečno. Srečno ali nesrečno življenje namreč ni odvisno od tega, kaj se nam v njem zgodi, niti od tega, koliko želja se nam v njem izpolni; saj poznate tisto, ni srečen, kdor veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. Odvisno je od tega, kako gledamo nanj. Drugače povedano, ali vidimo, koliko stvari nam je odvzetih, ali pa, koliko nam je podarjeno.
Jezus v puščavi, na kraju, kjer ni nič samoumevno, vzame tistih borih sedem žemelj, ki jih je kdove kdo menda po naključju izbrskal na dnu svoje torbe, morda so bile že stare, trde, se zanje zahvali, in stvari se popolnoma spremenijo. Naenkrat je za vse dovolj kruha, čudežno, vsega je dovolj, celo preveč, ko je poleg hvaležnost. Ker občutimo, da nam je nekaj dano, ne da bi si to s čimerkoli zaslužili. Zato je hvaležnost za moje življenje tako pomembna. Zaradi nje se počutim obdarjen in preskrbljen – in to vedno, tudi sredi puščave. Počutim se kot nekdo, za kogar je nekomu mar, kot del velikega načrta, v katerem je vse na svojem mestu, kjer je poskrbljeno za vse, kar tisti trenutek potrebujem. In se počutim ljubljen, vedno, tudi v temi in preizkušnji.

RIJAVEC, Marko (uvodnik mladinske priloge), Ognjišče (6) 2021, str. 62

(ob obletnici) »Sem komponist. Komponiram vse od otroštva dalje. Kot komponist sem prehodil zelo dolgo pot: tako dolgo, da površni poslušalec med mojimi zgodnjimi in poznejšimi deli ne bi mogel vzpostaviti nobene povezave. Vendar sem vsa ta dela skomponiral jaz, in čeprav so tako različna, jih enakovredno priznavam za svoja.« S temi besedami se je predstavil ob prejemu Prešernove nagade.

Njegovo otroštvo je bilo povezano z Mirjem, kjer je oče Ivan postavil hišo z razkošnim vrtom. Vanjo je pripeljal Pavlo Batjel, s katero sta si ustvarila družino. Prvorojenki Nadi je sledil Janez; rojen je bil 3. junija 1926. Pozneje se je rodila še Polona. Oče je bil po poklicu tiskar in pisatelj. Tudi mama je bila izobražena; dobro je znala nemško in italijansko. Skrbela je za vzgojo otrok in jim približala glasbo. Nada je dobila klavir, Janez violino. A fant je zgodaj spoznal, kaj ga veseli. Na stara leta je povedal: »Klavir je prišel v hišo zaradi sestre. Nada je bila začetnica, a ji ni ravno šlo, to je priznala tudi sama. Mene je pa vse bolj začel mikati prav klavir. Ti boš igral violino, Nada pa klavir, je odločila mama, in kadar sta šli v mesto, sta zaklenili klavir in skrili ključ. A sem našel skrivališče. Ko sta zaprli vrata za sabo, sem poiskal ključ in začel igrati. Še danes se spominjam. Kakšen užitek je bil to! Prepovedan sad. Zame je bilo to nekaj najbolj čudovitega!«
Matičičeva rojstna hiša na Mirju (danes). - Matičičevi pred vojno z leve: Nada, oče Ivan, Janez, mama Pavla in Polona. - Matičičevi z leve: oče Ivan, Polona, Janez, mama Pavla in Nada.
Janez je z učenjem violine začel pri osmih letih. Učiteljica Vida Jeraj Hribar je hitro odkrila njegov talent. Presenečena je bila, ko so ji domači pokazali njegove zapise not; bile so samostojne skladbice za violino. Sledila so prava dela, čeprav jih ni načrtoval. »Ko sem imel trinajst let in vadil violino, se je prvič zgodilo, da sem napisal skladbo.« Dobil je navdih in zapisal, kar je čutil. Nato je spoznal nekaj let mlajšega Igorja Ozima. Skupaj sta hodila k profesorju Leonu Pieferju. Janez je Igorju sprva zavidal odlično igranje, ki se mu sam ni mogel približati. A sprijaznil se je, da je bolj skladatelj kot violinist. Pokazal mu je svoje skice in Igor jih je z navdušenjem prepisoval. Postala sta prijatelja in Janez je začel skladati zanj.

PRIŠLA JE VOJNA
Italijani so v Ljubljani uvedli vrsto omejitev, a šole so ostale. Janez je nadaljeval s študijem glasbe. Takrat je bila violina še na prvem mestu. Igral je v radijskem orkestru, imel je godalni kvartet. Sočasno se je posvetil še klavirju in v 16. letu napisal prve kompozicije. Povedal je, da je mestna uprava leta 1944 ustanovila orkester, ki ga je vodil dirigent Zvonimir Ciglič, Janez Matičič pa je bil drugi koncertni mojster. Nemci so orkester kmalu razpustili in glasbenikom ponudili dve možnosti: odhod v delovno taborišče ali k domobrancem. Janez se je znašel v logaškem delovnem taborišču. Ko se neko jutro ni dobro počutil, ga je zdravnik zadržal v baraki in tako je ostal živ. Prijatelje so pokosile bombe zavezniških letal, ko so se vračali z dela. Še večkrat je bil v smrtni nevarnosti; nazadnje je zbolel za tuberkulozo. Medtem so zavezniške bombe marca 1945 razdejale večje število hiš na Mirju v Ljubljani. Tudi njihov dom je bil poškodovan.
Janez Matičič v delovni sobi - in po nastopu.
Po vojni je Janez Matičič šel na Akademijo za glasbo in diplomiral iz kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu, iz dirigiranja pri Danilu Švari in iz klavirja pri Antonu Trostu. Med študijem je napisal več klavirskih del, godalni kvartet, nekaj skladb za violino in klavir ter Simfonijo št. 1. Te in poznejše skladbe so nastajale pod vplivom klasike, romantike, delno impresionizma. Pri komponiranju ga je vodila želja po tem, da pove nekaj novega, z novimi sredstvi, da naredi najboljše po svojih zmožnostih. Sočasno je poučeval harmonijo, kontrapunkt in analizo glasbe na srednji glasbeni šoli ter klavir na Akademiji za glasbo.

PARIZ
Želja po iskanju novega ga je peljala v svet. Pri sestri Nadi, učiteljici, se je srečal s francosko literaturo in sanjaril o Parizu. Tja je prišel leta 1959 in po naklučju srečal slavno Nadio Boulanger. Ni vedel, kdo in kaj je, ko je postal njen učenec. Povedala mu je, da mu v klasičnem smislu kompozicije ne more dati nič novega. Naučila pa ga je spremljati dogajanje v glasbenem svetu, odkrivati nove prijeme in iskati lastno pot. To je bil zanj čas izpopolnjevanja, obenem je poučeval na konservatorijih, občasno tudi na muzikološkem oddelku v Ljubljani.
V Parizu se je začela rojevati tudi elektroakustična glasba. Leta 1962 se je pridružil skupini glasbenikov raziskovalcev na francoskem radiu pod vodstvom Pierra Schaefferja. Z njimi je sodeloval pri projektih, nabiral nova znanja in po nekaj letih ustvaril prvo samostojno elektroakustično skladbo. Odkrival je tudi, kakšne možnosti v svetu glasbe odpira računalniška tehnika. Sad tega so nekatera Matičičeva sodobna elektroakustična dela, ki so doživela svetovno slavo.

PREHOJENA POT
Ko se je Janez Matičič na stara leta ozrl na prehojeno pot, je dejal: »Stari mojstri so mi omogočali tisto osnovno moralno in tehnično oporo, mnogoterim sodobnim tokovom ali glasbenim ideologijam pa se nisem čutil zavezanega. Zame je glasba svoboda, raziskovanje oddaljenih svetov, moč in senzibilnost hkrati.« Pravijo, da je ustvaril najobsežnejši opus klavirskih del med našimi glasbeniki. V bogati zbirki instrumentalnih del sta dve simfoniji, več koncertov in komorna dela – od skladb za violino in klavir, godalnega kvarteta, kvarteta saksofonov do violinskih in drugih solističnih del ... Rad se je spominjal tega, kar je napisal za Ozima. Ponosen je bil na Artemis za simfonični orkester in zbor, na Polinezijo, suite za orkester. Napisal je celo orgelsko skladbo Gloria.
Janez Matičič, glasbeni albumi: Skladbe za violino in klavir, Zgodnje klavirske skladbe, Album elektro­akustične glasbe
Janez Matičič je prejel vrsto nagrad doma in na tujem, med drugim Prešernovo nagrado. Bil je član SAZU-ja. Njegova ustvarjalna pot se je iztekla 17. aprila 2022.

T. Gorjup, Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2026), 42-43.

Mladi pravnik je lepo uredil svojo pisarno. Kot krono svoje moderne opreme je postavil sodobni telefon z vsemi mogočimi povezavami, da bi naredil na obiskovalce čim večji vtis. Prišla je prva stranka. To že nekaj pomeni, si je mislil. Treba je narediti vtis!
Zato je pustil prvo stranko čakati petnajst minut. Da bi naredil še večji vtis, je ob njenem prihodu v pisarno zaigral pomemben telefonski pogovor. »Gospod generalni direktor, ne smemo izgubljati časa. Da, da, če res želite ... Samo ne manj kot 20.000 evrov. Seveda, seveda dogovorjeno ... Nasvidenje.«
Potem je odložil slušalko in prijazno pogledal stranko.
Obiskovalec je bil videti začuden. Mladi pravnik je takoj pomislil, da je najbrž nanj naredil še večji vtis, kakor je nameraval. Vprašal je:
»Kaj želite, gospod?«
»Jaz, jaz ...« je jecljal mož, »sem prišel samo priključit telefon.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 106
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Tvoje ime zveni tako nenavadno, a hkrati tako domače in prijetno.
Poznam kar nekaj Erazmov.
Ta, ki mi je najljubši, je pravzaprav še deček, pa čeprav se poznava več kot štirideset let. Govorim seveda o znamenitem knjižnem junaku Astrid Lindgren iz knjige Erazem in potepuh. O osirotelem dečku, ki je pobegnil iz sirotišnice in svoje nove starše dobil v potepuhu Oskarju in njegovi ženi Martini, h kateri se je le-ta na koncu potepov vendarle z veseljem vračal.
Tudi ti, ljubi moj sveti Erazem, si se precej potepal preden si iz rodne Antiohije prispel do škofovskega prestola v Formiu v bližini Neaplja, le da so bile tvoje dogodivščine precej bolj razburljive in boleče kot tiste iz knjige: bežal si pred preganjanji, preživel velik vihar in grozovito mučenje.
Potem sta tu še dva precej bolj resna Erazma: naš razbojniški postojnski Erazem Predjamski in učeni Erazem Rotterdamski. Ker si se na začetku svojih potepanj najprej za nekaj let zatekel v votlino – torej: v jamo – na gori Libanon, bi te lahko klicali tudi Erazem Jamski. Ste pa vsi trije še drugače – lahko bi rekli: notranje – povezani. Erazma Predjamskega je smrtonosna krogla bojda presenetila na stranišču, Roterdamski je umrl zaradi griže, ti, moj ljubi in sveti Erazem, pa si priprošnjik pri črevesnih težavah.
Do tega svojega patronata si prišel, ker so te za svojega zavetnika najprej vzeli mornarji. In to zato, ker si med plovbo pomiril vihar. Upodabljali so te z vitlom za sidrne vrvi, potem pa se je razširila legenda, da so ti med mučenjem z vitlom vlekli iz telesa čreva, in so ti pač zaupali te neugledne notranje organe.
Napake se pač zgodijo.
S teboj pa je povezan še en nesporazum: Zaradi tvoje viharne morske pustolovščine so po tebi poimenovali vremenski pojav pri katerem zaradi koronske razelektritve okoli ostrih konic – na primer jarbolov – nastane svetleča plazma. Pojav se imenuje “Ogenj svetega Elma/Erazma”, pri nas pa smo ogenj pripisali svetemu Eliju.
Pa mislim, da ni hudega. Si bosta že po bratsko in svetniško razdelila bliske in elektriko.
Obilo žegna za tvoj god, ljubi sveti Erazem. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 6, str. 98.

»Sama, sama, zdaj sem pa sama,« si je ponavljala in hodila sem ter tja po kuhinji. »Tako si se že davno odločila, zdaj pa je napočil ta trenutek,« se je oglasilo v njej. Res, vedno je govorila: ko pride snaha k hiši, gre zase, da ne bosta ena drugi v napoto – pa vendar je ostala ob njej nekaj časa. Danes pa je po manjšem nesporazumu napočil ta trenutek, a si še v sanjah ni predstavljala, kako težak bo.
Čeprav sta se lepo ujeli, je že dlje čutila, kot da jo nekaj duši, kot tujka se je počutila v hiši, ki jo je pred leti s takim veseljem opremljala. Vse tisto, kar je z zadoščenjem kupovala, zdaj ni bilo več njeno. Vsak krožnik, vsak lonec, vsaka skleda, vse je bilo kupljeno z ljubeznijo.
Raje se je odrekla obleki zase, samo da je polnila omare in police. Z možem nista imela dopustov, nikamor nista šla, samo delo delo in ena sama velika ljubezen do domačije. In ko je ostala sama, je z neomajno voljo delala naprej z eno samo željo, da dobi snaho, vnuke, da bo rod živel naprej, ona pa se bo umaknila zase, jim priskočila na pomoč, drugače pa pustila, da živijo svoje življenje. In vendar je bil trenutek odločitve tako težak
Čeprav je njena hiška dihala toplo in prijazno, se ji je v tem trenutku zdela kot ječa. Ni videla lepe kuhinje ne drugih prostorov, vse se ji je zdelo mrzlo in prazno. Živčno je prestavljala krožnik in lonce in ni vedela, kaj naj vzame v roke, da si prvič sama zase pripravi večerjo. Ni imela teka, zato je šla v posteljo brez večerje. Dušila se je v solzah in tudi prejokala noč. Sredi noči je vstala, odprla knjižno omaro in pobožala polne police knjig, ki so že več let čakale, da jih vzame v roke. »Zdaj bom imela čas tudi za vas,« je zašepetala.
V mrzlem jutru si je pripravila skodelico bele kave, nadrobila vanjo kruh in sedla za mizo. Zrla je v lepo svetlečo ploskev in žlica ji je padla iz rok. Prvič v življenju je sedela pri jedi sama. Prej kot otrok med starši, dedkom in babico, brati in sestrami, potem z možem in otroki – danes pa sama, čisto sama ... Pokrižala se je, pustila na mizi skodelico dišeče kave, sedla v avto in se odpeljala na pokopališče.
Pokleknila je na mrzlo zemljo, naslonila glavo na hladen marmor in neutolažljivo zajokala. »Ko bi mogla, bi legla k tebi, da bi bila za vedno skupaj,« je šepetala. Še nikoli, niti takrat, ko ga je mnogo prezgodaj izgubila, si ni tako močno želela, da bi šla za njim. Takrat so jo še potrebovali otroci, danes pa se ji je zdelo, da je ne rabi nihče več.
Stopila je še do groba moževe matere, pokleknila, dvignila roke in jo goreče prosila odpuščanja. »Mati, odpustite,« je šepetala. Šele zdaj je razumela, kako težko je ta stara, zgarana ženica prepustila svoj prostor njej in se umaknila zase. Še danes jo vidi, kako je vsa sključena pod težo bremena let, stopala po dvorišču in skušala še kaj postoriti.
Ona pa je vsa mlada in polna moči tekala in se gnala z delom, ne da bi se zavedala, da bo tudi ona nekoč na njenem mestu. »Mati, danes sem pa jaz tam in odpustite mi, če sem vas kdaj užalila,« je pobožala gomilo in potolažena vstala. Kot po čudežu so se ji posušile solze in pomirjena je zapustila božjo njivo. Čutila je, da jo oba, mož in tašča, gledata iz nebes in ji vlivata moči, vedela je, da ji verjameta, da je bilo njeno kesanje iskreno.
Z velikim upanjem, da bo kos tudi tej odločitvi, je stopila v kuhinjo. Ogenj je ugasnil in kava na mizi se je ohladila. Zakurila je in se ozrla skozi okno. Snaha je stala ob štedilniku in ji pomahala. Stopila je k oknu in ji pomahala nazaj.
Pristavila je lonček, skuhala dišečo tekočino, dala na pladenj in nesla čez dvorišče v hišo. »Pridi, bova skupaj popili kavo,« je povabila snaho. Sedli sta za mizo in se pogovarjali. »Jutri pa jo jaz prinesem k vam,« je rekla tiho. Nasmehnila se ji je – kako rada je imela to pridno in prijazno mlado ženo. »Saj bova še naprej veliko skupaj, le veliki bolje se bova počutili, če bova stali vsaka za svojim ognjiščem,« ji je rekla v tolažbo.
Lahkih korakov je šla nazaj, nič več se ni počutila tako sama. Tudi ko je opoldne sama sedela za mizo, ne. Nekje sta nad njo bedela mož in tašča, blizu nje pa so živeli njeni, ki so jo imeli radi. Ni se umaknila zato, da bi jim ne bila v napoto, samo stopila je nazaj, da bodo sami živeli svoje življenje, po svoje, da bodo trdno stali na svojih nogah. Tako bo odslej stala tudi sama.
Zazrla se je v bogkov kot. Še včeraj se ji je zdel žalosten kot ona sama, danes pa kot da jo bodri in ji vliva novih moči, da ji hoče povedati, naj ne omaga pod križem, kot ni omagal on. Po dolgem času je bila kot včasih – polna moči, polna upanja in polna trdne vere.
KUMER, Ana. Ognjišče (2012) 06, str. 52