LETA 1175 ROJEN RIHARD LEVJESRČNI

ANGLEŠKI KRALJ († 1199)

Sin Henrika II. si je že mlad pridobil vzdevek Levjesrčni. Leta 1189 je postal vladar Anglije in polovice Francije in odšel na tretjo križarsko vojno. Osvojil Ciper, Akko, premagal Saladina in se na povratku domov brodolom. Po vrnitvi iz avstrijskega ujetništva (Leopold V. Babenberški), je znan po tem, da se je vojskoval s Francozi.

LETA 1474 ROJEN LUDOVICO ARIOSTO

ITALIJANSKI KNJIŽEVNIK († 1533)

Po študiju prava se je posvetil humanistiki in poeziji, proti koncu življenja (odmaknjen od sveta) pa se je ukvarjal samo s književnostjo. Pisal je pesmi, satire in komedije (v antičnem slogu, kot nekdaj Horacij in Katul). Glavno Ariostovo delo je ep Besneči Roland (Orlando Furioso), dvorski ep iz viteškega življenja, ki velja za največji dosežek renesančne epike.

LETA 1595 ROJEN ANDREJ CERGOL

(tudi ZERGOL) JEZUIT, MATEMATIK IN FILOZOF († 1655)

Rojen v Svetem Križu (danes Vipavski Križ), gimnazijo je končal v Celovcu, kjer je študiral še retoriko in filozofijo. Vstopil je k jezuitom (1614) in po opravljenem magisteriju poučeval humanistiko v Gradcu in Gorici. Kasneje je študiral še bogoslovje, nadaljeval s filozofijo in v Gradcu in na Dunaju predaval še matematiko, moralko in svetopisemske vede. Nekaj časa je poučeval tudi v Ljubljani, do konca življenja pa je bival v samostanu Millstadt. Zanimive so predvsem njegove "Kronološke ugotovitve o letu rojstva in smrti našega gospoda Jezusa Kristusa".

LETA 1774 ROJENA BL. ANNA KATHARINA EMMERICK

REDOVNICA, KI JE GLEDALA KRISTUSOVO TRPLJENJE († 1824)

V letu 2004 je po vsem svetu vzbudil največje zanimanje film Pasijon (Jezusovo trpljenje) ameriškega igralca in režiserja Mela Gibsona, ki je napolnil kinodvorane tudi pri nas. Režiser Mel Gibson je povedal, da so ga pri ustvarjanju tega filma navdihovala videnja nemške vidkinje Anne Katharine Emmerick, ki jo je papež Janez Pavel II. 3. oktobra 2004 razglasil za blaženo. Ob tej priložnosti je dejal, da je Anna videla bridko trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in ga izkusila tudi na svojem telesu. "Še danes nam vsem posreduje zveličavno sporočilo: 'Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni'."

Njene pripovedi o življenju Jezusa Kristusa in njegove matere Marije, ki jih je zapisal Clemens Brentano, nemški romantični pisatelj, in obsegajo neverjetnih 16.000 strani, presegajo evangeljska poročila v raznih podrobnostih, ki pa ne nasprotujejo katoliški razlagi.

... več o njej preberite v pričevanju 12_2004

nekaj njenih misli:

+ Videla sem Adama. Bog mu je poslal spanje in v spanju je imel videnje. Medtem je Bog iz Adamove strani, na mestu, kjer je Jezusovo stran prebodla sulica, vzel Evo. Bila je nežna in majhna. Brž pa je postala večja, dokler ni bila vsa velika in lepa. Ko bi ne bilo greha, bi bili vsi ljudje rojeni v tako rahlem spanju.

+ Pred grehom sta bila Adam in Eva drugačna, kakor smo sedaj mi revni ljudje. Človek iz Boga je bil gospodar narave. Zdaj pa je v njem zavladala narava. Služabnik je podjarmil gospoda, človek se bo moral odslej truditi in bojevati. Poprej je bil Bog človeku temelj in središče, zdaj pa je postal človek središče sam sebi.

+ Jezus ni delal čudežev, da bi ga ljudje zaprepadeni občudovali, ampak zdravil je iz usmiljenja. Kakor zahteva, da sodelujemo pri našem odrešenju, tako je zahteval od bolnikov vero, upanje, ljubezen, kesanje in poboljšanje.

+ Ko je Jezus sprejel trpljenje in se daroval božji pravičnosti, je bilo, ko da se je njegovo božanstvo umaknilo nazaj v presveto Trojico. Hotel se je predati trpljenju s svojo najčistejšo, tako čutečo človeško naravo, oborožen le z ljubeznijo svojega srca.

+ Jezus je (na Oljski gori) videl vse, ki njega nočejo videti. Objokoval je tiste, ki nočejo nositi svojega križa za njim, in je sam trpel zanje.

+ Vidim neštevilne množice hudobcev, vsak pomeni katero izmed pregreh. Hudobni duhovi se silno vneto trudijo okrog ljudi. Vidim jih, kako tekajo sem in tja, tu hujskajo, tu mešajo ljudi, jim šepečejo v ušesa, jim zginejo v usta.

+ V siloviti bolečini in ljubezni žalostna Mati ni videla ne vojakov ne biričev, videla je le svojega ljubega, ubogega, trpinčenega Sina. Pohitela je med biriči k Jezusu, padla pred njim na kolena ter ga objela.

+ Sveti križ je stal dvignjen na zemlji kakor drugo rajsko drevo življenja. Iz razširjenih Jezusovih ran so kapljali štirje sveti studenci na zemljo, da izbrišejo z nje prekletstvo in jo spremene njemu, novemu Adamu, v rodoviten raj.

+ Ker je največja potrpežljivost in najvišje veselje možno le v trpljenju in ker sodi k popolnosti, da združujemo svoje trpljenje z Gospodovim, je težnja, da bi bili brez trpljenja, nepopolnost.

LETA 1841 ROJEN ANTONIN DVORŽAK

ČEŠKI SKLADATELJ GLOBOKE VERE († 1904)

Češki skladatelj Antonin Dvoržak je najbolj znan po svojih Slovanskih plesih, s katerimi je zaslovel (1878). Bil je globoko veren mož in to vero je čutiti v njegovih religioznih skladbah, kot so: Stabat Mater (1877), Requiem (1890), Svetopisemske pesmi (1894). V teh delih sta njegova melodika in slog srečno povezana z globoko duhovnostjo.

LETA 1888 ROJEN IVAN LEVAR

OPERNI PEVEC, BARITONIST, GLEDALIŠKI IGRALEC, PEDAGOG († 1950)

Študiral na Dunaju, svojo pevsko pot pa je začel v Moravski Ostravi, Aachnu, Zagrebu (član zagrebške Opere). Od leta 1918 je bil član ljubljanske Opere, pel je številne pomembne baritonske vloge, posebno uspešne so bile tiste iz slovanskega repertoarja. Od leta 1924 je bil tudi član ljubljanske Drame in bil med obema vojnama najpomembnejši igralec, ki je bil posebej izvrsten v klasičnih vlogah (Shakespeare) kasneje pa tudi k sodobnejših (ameriških). V svoji bogati karieri je odigral približno 130 opernih in 160 dramskih vlog. Po drugi svetovni vojni je bil tudi profesor na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani – bil je izjemna osebnost v zgodovini in razvoju naše gledališke umetnosti.

LETA 1890 UMRL JURIJ ŠUBIC

SLIKAR, RISAR IN ILUSTRATOR (* 1855)

Umetnostni zgodovinar France Stele je o Juriju Šubicu zapisal: "Jurij Šubic je prvi prinesel v našo umetnost sončno luč in s tem pripeljal naše slikarstvo do tiste stopnje, s katero je ustvaril izhodišče novi umetniški generaciji. Umrl je v tujini, živel pa je, kot brat Janez, za domovino, saj je bil menda naš prvi umetnik, ki se je aktivno vključil v naše kulturno življenje, prijateljeval s pesniki in s pisatelji in kritično presojal naše politično nebo." Leta njegovega življenja so bila kratka, vendar jih je ustvarjalno izkoristil. Ustvaril je tudi lepo število cerkvenih podob in fresk. "Jurij Šubic je odprl tudi slovenskemu nabožnemu slikarstvu nova vrata," je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc. "Skoznje so vstopili življenje, luč in barve. Nebeščane je približal človeku. Tako je pretrgal s staro baročno tradicijo in z akademskim hladom nazarenskega slikarstva, v katerem se je gibal še njegov učitelj Wolf. Kar čudno je, da so se slike ljudem prikupile in da jih je sprejela tudi duhovščina, ki tiste dni v umetnosti ni bila najbolj podkovana. Gotovo so vsi občutili umetnikovo pobožnost in tudi zdravo vernost, saj iz njegovih slik z vso iskrenostjo govori ustvarjalni duh - z njim pa duh Božjega Stvarnika in zvesta podoba stvarstva."

več:
S. Čuk, Jurij Šubic: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2005), 40-41.

LETA 1949 UMRL RICHARD STRAUSS

NEMŠKI SKLADATELJ IN DIRIGENT (*1864)

Nemški skladatelj Richard Staruss je zaslovel s svojimi operami Salome (1905), Elektra (1908) in Kavalir z rožo (1910), ki so stalni del glasbenega repertoarja. Njegove mojstrovine so sad njegove mladosti, najslabša dela pa je napisal v zrelih letih in v starosti. Glasbeni zgodovinarji pravijo o njem: »Ustvarjalno je umrl veliko let pred telesno smrtjo ... Z leti ni rastel, se razvijal in dozoreval kot večina drugih skladateljev.

LETA 2010 UMRL STANKO JANEŽIČ

DUHOVNIK IN PISATELJ, PESNIK, EKUMENSKI DELAVEC (* 1920)

"Hvaljen bodi Bog, da me je krščanska družina rodila, preprosta in zdrava. Hvaljen bodi Bog za materino molitev in očetov zgled in spremno roko bratov in sester in za vso sončno jasnino prvih otroških dni. Hvaljen bodi Bog za bližnje in daljne sosede, za vaško kapelo in župno cerkev, za duhovnega očeta in vse farno občestvo. Hvaljen bodi Bog za vse nedelje in praznike, za daritveni oltar in obhajilno mizo in tudi za spovednico. Hvaljen bodi Bog za vse naravne in nadnaravne darove, ki jih vseh ni mogoče našteti. Najbolj pa bodi še enkrat zahvaljen za toplo ozračje rodne krščanske družine. Zakaj če bi nje ne bilo, bi vse drugo šlo brez blagoslova mimo mene." S to zahvalo je začel duhovnik Stanko Janežič svojo pridigo pri maši na praznik Svete družine leta 1962, katero je iz župnijske cerkve v Rojanu prenašal slovenski tržaški radio. Če bi spregovoril zdaj, bi dodal: "Hvaljen bodi Bog za devet desetletij življenja, za petinšestdeset let duhovništva." Oba jubileja je dočakal leta 2010, ko je na praznik Marijinega rojstva tudi vstopil v svet večne mladosti.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_2010

nekaj njegovih misli:

- Rast božjega kraljestva v naši duši in v svetu je tesno povezana. Čim bolj zvesto se bomo béli za lastno duhovno rast, tem bolj bomo apostolsko delavni in tem bolj bo naš apostolat v sadove zorel

- Če bo naše srce ponižno, kot je Marijino, potem bo v sveti božični noči božje Dete iz Marijinega naročja lahko milostno prišlo tudi v naše srce. In naša srca bodo postala žive jaslice za skrivnostno porojenega Boga.

- Naj postane naš dom bolj božji. Vsako naše opravilo naj bo v prvi vrsti Bogu posvečeno. Kakor našim krščanskim prednikom naj tudi nam vse življenje poteka v znamenju Boga Očeta in Sina in Svetega Duha.

- Naše krščanstvo je zvodenelo. Voda pa nikoli ni kri, pa naj bi vanjo izlil še toliko umetnega rdečila.

- Pridi, božje veselje, pridi in nas vse ogrej! Iz vere vzklij, iz čiste vesti in iz naše dograjene osebnosti.

- Kristus se je učlovečil predvsem zato, da bi nas naučil ljubiti. Prinesel je na zemljo mir in želi, da bi resnični mir zakraljeval v srcih vseh ljudi.

- Tisti, ki pravi, da veruje, pa se ne trudi, da bi po veri tudi živel, sam sebe postavlja na laž. Njegova vera bo danes ali jutri splahnela.

- Tudi v iskanju Boga smo ljudje povezani med seboj. Vsa

k moj uspeh in vsak moj poraz vpliva bolj ali manj tudi na bližnjo in daljno skupnost.

- Največje zlorabe svobodne volje ne morejo izničiti božje dobrote in ne izmaličiti njegovega odrešenjskega načrta. Le da bi mi vsi znali vselej izpolniti svojo človeško, narodno in krščansko dolžnost.

več misli Stanka Janežiča

pripravlja Marko Čuk

LETA 394 SE KONČA BITKA PRI MRZLI REKI (FRIGIDU)

Pri Frigidu (Mrzli reki), kakor naj bi se v rimskem času imenovala današnja reka Vipava, je bila pred 1620 leti bitka, ki predstavlja mejnik v zgodovini rimskega cesarstva. Ne samo zaradi zmage krščanstva nad poganstvom, temveč tudi zato, ker ji sledi dokončna razcepitev cesarstva na vzhodno in zahodno polovico. Usodna meja je šla ravno po sredi Balkana in posledice se čutijo še danes. Bitka je bila pravzaprav zaključek državljanske vojne med krščanskim cesarjem Teodozijem I. (379-395) in zahodnim poganskim proticesarjem samozvancem Evgenijem (392-394). Za spopad je bilo določeno področje vojne krajine na stičišču Balkanskega in Apeninskega polotoka, koder je vodila glavna cestna povezava med Italijo in severnimi provincami. Središče obrambe je bilo na utrjenem prelazu Ad Pirum (Hrušica), trdnjavi v zaledju pa sta bili Nauportus (Vrhnika) in Castra (Ajdovščina). Evgenijev strateg Arbogast, po rodu Frank, je Teodozijev pohod proti Italiji hotel ustaviti z zasedbo gorskih prelazov. Teodozijev štab pa je z naglimi pohodi skušal prehiteti zasedbo alpskih zapor ali jih vsaj hitro prebiti. Teodozijeva vojska, ki je proti kraju spopada krenila iz Sirmija (Sremska Mitrovica), je štela okoli 100.000 mož. Rimskim vojakom je poveljeval cesar sam, na čelu zavezniških Vizigotov pa je bil njihov vodja in prvi kralj Alarik. Strateg tega pohoda je bil vandalski general Stilikon. Evgenijeva vojska je bila za polovico šibkejša od Teodozijeve; kot najemniki so v njej sodelovali Franki in Sasi. V odločilni spopad pri Frigidu se je dvignila iz Mediolana (Milana), mimo Akvileje (Ogleja) do trdnjave Castra (Ajdovščina). Poveljeval ji je cesar Evgenij, ob njem je bil strateg Abrogast, ki je bil cesarja ustoličil, ter generala Flavijan in Arbicio.

... več v obletnici meseca 10_1994

LETA 1721 ROJEN FORTUNAT BERGANT

SLIKAR († 1769)

Stiški križev pot spada med največje dosežke slikarskega genija Fortunata Berganta ... Bolj kot v formi je iskal lepotno polnovrednost v pristnosti doživetja ... Tragedija Kristusovega trpljenja se je spremenila v psihološko dramo samodarovanja. Vse se umiri v slovesnem počeščenju pokopa" (Emilijan Cevc). Fortunatu Bergantu slovenska umetnostna zgodovina priznava, da spada v sam vrh našega baročnega slikarstva. Dosegel je samonikel slikarski izraz. Svetu malega človeka, iz katerega je tudi sam izhajal je bil naklonjen, prave prijatelje pa je imel tudi med plemiškimi kulturnimi izbranci: baron Erberg, stiški opat Taufferer. Dočakal je manj kot oseminštirideset let. Nekaj njegovih mojstrovin: Zamaknjenje sv. Frančiška v Nazarjah; sv. Miklavž v nebeški slavi v Žalcu; oltarna slika Kristus na Oljski gori na Križni gori, Janez Nepomuk na Veseli gori, sv. Vollbenk iz Zelš pri Cerknici ...

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_1999

LETA 1766 ROJEN JOHN DALTON

ANGLEŠKI KEMIK, FIZIK († 1844)

Angleški kemik in fizik John Dalton, eden od utemeljiteljev atomske teorije materije, ki jo je prvi postavil na eksperimentalno osnovo, je svoje zamisli predstavil v delu Novi sistem filozofije kemije. Bil je slep za barve in je raziskoval to motnjo, ki se po njem imenuje daltonizem. Barvna slepota je motnja mrežničnih čepnic, celic, ki zaznavajo barve. Večina barvno slepih na močni svetlobi vidi barve normalno, ne more pa razločiti rdeče in zelene barve v medli svetlobi. Barvna slepota se pojavlja predvsem pri moških..

LETA 1868 V ŽALCU DRUGI SLOVENSKI TABOR

Na taboru sta bila slovesna govornika Valentin Zarnik in duhovnik Božidar Raič. Zahtevali so zedinjeno Slovenijo, uvedbo slovenščine v urade in šole, ustanovitev strokovnih, zlasti kmetijskih šol in slovenske univerze.

LETA 1846 ROJEN MIHAEL AMBROŽIČ

ČEBELAR, TRGOVEC ( † 1904)

Čebelar Ambrožič, doma iz Mojstrane, je prvi začel trgovati s kranjsko čebelo. V okolici Mojstrane je imel vzrejne čebelnjake, v katerih je imel tudi po 2500 panjev. Prodajal jih je po Evropi, pa tudi v Ameriko, v daljno Rusijo in celo Avstralijo. Tako je začel »svetovno trgovino s kranjsko čebelo«. Hodil je po razstavah in prejel številna zelo pomembna odlikovanja. Pri svojem delu s čebelami je uporabljal tudi nekaj svojih inovacij, ki jih je predstavil tudi na Dunaju: lovilec rojev in poseben aparat, s katerim je ugotavljal, kateri roj se pripravlja na rojitev

LETA 1900 ROJEN JULIEN GREEN

FRANCOSKI PISATELJ IN MISLEC AMERIŠKEGA RODU († 1998)

"Slovenija, srečna dežela! Človek ji želi, da bi ostala zunaj našega nemirnega sveta in sveta poslovnosti, ki je grozljiv," je po svojem obisku na Bledu oktobra 1995 zapisal v svoj dnevnik Julien Green, francoski pisatelj in ameriški državljan, ki si je za svoje zadnje počivališče (umrl je na današnji dan 1998) izvolil cerkev sv. Egidija v Celovcu. Celo življenje so ga mučile skušnjave "mesa", ki pa jih je umirjala milost usmiljenega Boga. Njegov življenjski boj se je pričel na začetku prejšnjega stoletja.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 06_1999

nekaj njegovih misli:

- Zgodi se, da tako pogosto in običajno mislimo na Boga z naučenimi izrazi, da se ta velika stvarnost, ta edina stvarnost izgubi za izrabljenimi frazami. Morali bi misliti na Boga v njegovi novosti, v njegovi večni svežini.

- Govorico narave razume samo tisti, ki ljubi molk. Kljub temu, da je silno velika, ni moč slišati njenega glasu, če ji ne prisluhneš, in najtišji šepet pregluši zvok njene besede.

- Človeška beseda je skoraj vedno obsojena na poraz. Tolikokrat je nesposobna povedati tisto, kar hoče, da se človek sprašuje, ali ni to nasledek Padca. Za podajanje misli bi morali imeti kakšno drugo sredstvo, nekaj, kar bi bilo manj grobo kot beseda.

- Bog umira od mraza. Trka na vsa vrata, toda kdo jih sploh še odpre? Prostor je zaseden. In kdo ga je zasedel? Mi sami.

- Največji raziskovalec na tej zemlji ne naredi tako dolgega potovanja kot tisti, ki se spusti na dno svojega srca in ki se sklanja nad prepadi, kjer med ozvezdji odseva obličje Boga.

- Sploh si ne moreš misliti, v kolikšni meri se Bog zanima zate. Ko bi bil ti edini človek na zemlji, bi Bog po­slal svojega edinega Sina samo zate.

- Brž ko se človek trka na prsi, misleč da je cestninar, glej, takoj postane farizej, kajti danes je farizej tisti, ki se baha, da je cestninar.

- Prenekateri mladi ljudje delajo napako, da v Bo­gu gledajo nekakšnega učitelja, pozabljajo pa, da je Bog ljube­zen, ki obsoja greh, nikoli pa ne obsodi grešnika, kar človek ostane vse do smrti

- Vsem ljudem povzroča veliko težav smrt, ker ne vemo, kaj pravzaprav je. Toda v luči vere vemo, da bomo vse tisto, kar pričakujemo, našli, ko prestopimo prag smrti. Tisto, kar nas čaka, je ljubezen in nič drugega.

- Res je, da bomo sojeni po delih ljubezni, ki smo jih v življenju izvrševali. Prav tako pa ni nobenega dvoma, da nas bo sodila ljubezen, ki ni nihče drug kakor Bog sam.

- Bog ne neha obstajati niti takrat, ko ljudje prenehajo verovati vanj.

- Pot do bližnjega, ki ga vidimo vsak dan, je dolgo potovanje.

- Ponavadi se ljudje najraje spovedujejo grehov drugih.

- Če niste nikoli rekli ničesar, kar bi nekomu ne bilo všeč, pomeni, da niste vedno govorili resnice.

- Govorica narave je nerazumljiva za tiste, ki ne ljubijo tišine.

- Verujem, da je življenje slehernega od nas skrivnost, do katere ima ključ samo Bog.

LETA 1901 ZAČEL V LJUBLJANI VOZITI TRAMVAJ

Ljubljanski župan Ivan Hribar je za novo leto 1900 napovedal, da bodo v mestu uvedli tramvaj. Naslednje leto so se začela dela: 3.000 delavcev je pod vodstvom tujih strokovnjakov postavljalo več kot 5 km tirov za tri proge. Vozilo je 13 tramvajskih voz. Vožnja je bila v začetku velika dogodivščina, prodanih je bilo veliko voznih kart in mnogi so se vozili bolj za zabavo kot iz potrebe. Med obema vojnama so omrežje prenovili in ga precej podaljšali (21 km)Tramvaj je v Ljubljani vozil do 20. decembra leta 1958.

LETA 1978 UMRLA ELVIRA KRALJEVA

IGRALKA, V VLOGI TRPEČIH, HREPENEČIH ŽENSK († 1978)

Elvira Kraljeva je leta 1919 s starši iz Trsta pred fašisti zbežala v Maribor, kjer se je zaposlila kot magistratna uradnica ter obiskovala dramsko šolo. Kmalu je sklenila angažma z mariborskim gledališčem, kjer je bila do druge svetovne vojne prva igralka, po vojni pa med najizrazitejšimi igralkami ljubljanske Drame. Ustvarila je okoli 370 likov, posebno uspešno trpeče, hrepeneče in razočarane žene.

LETA 2007 UMRL JOŽKO KRAMAR

SALEZIJANSKI BRAT, MISIJONAR (* 1919)

Iz rojstne Šmarce pri Kamniku ga je življenjska pot vodila v misijone na Daljni vzhod. Kot salezijanski brat je deloval najprej v Bengaliji, zatem v Burmi in pokazal svoje talente v mizarstvu, gradbeništvu, še posebej pa v katehezi. Nazadnje je misijonaril na Papui Novi Gvineji med ljudstvom Kearu, ki je šele izstopalo iz kamene dobe. Zanj je gradil šole, ter zapisal prve besede v njihovem jeziku ter natisnil prvo in doslej edino knjigo v njihovem jeziku – katoliški katekizem.

pripravlja Marko Čuk

LETA 394 ZAČETEK BITKE PRI MRZLI REKI (FRIGIDU)

Pri Frigidu (Mrzli reki), kakor naj bi se v rimskem času imenovala današnja reka Vipava, je bila pred 1620 leti bitka, ki predstavlja mejnik v zgodovini rimskega cesarstva. Ne samo zaradi zmage krščanstva nad poganstvom, temveč tudi zato, ker ji sledi dokončna razcepitev cesarstva na vzhodno in zahodno polovico. Usodna meja je šla ravno po sredi Balkana in posledice se čutijo še danes. Bitka je bila pravzaprav zaključek državljanske vojne med krščanskim cesarjem Teodozijem I. (379-395) in zahodnim poganskim proticesarjem samozvancem Evgenijem (392-394). Za spopad je bilo določeno področje vojne krajine na stičišču Balkanskega in Apeninskega polotoka, koder je vodila glavna cestna povezava med Italijo in severnimi provincami. Središče obrambe je bilo na utrjenem prelazu Ad Pirum (Hrušica), trdnjavi v zaledju pa sta bili Nauportus (Vrhnika) in Castra (Ajdovščina). Evgenijev strateg Arbogast, po rodu Frank, je Teodozijev pohod proti Italiji hotel ustaviti z zasedbo gorskih prelazov. Teodozijev štab pa je z naglimi pohodi skušal prehiteti zasedbo alpskih zapor ali jih vsaj hitro prebiti. Teodozijeva vojska, ki je proti kraju spopada krenila iz Sirmija (Sremska Mitrovica), je štela okoli 100.000 mož. Rimskim vojakom je poveljeval cesar sam, na čelu zavezniških Vizigotov pa je bil njihov vodja in prvi kralj Alarik. Strateg tega pohoda je bil vandalski general Stilikon. Evgenijeva vojska je bila za polovico šibkejša od Teodozijeve; kot najemniki so v njej sodelovali Franki in Sasi. V odločilni spopad pri Frigidu se je dvignila iz Mediolana (Milana), mimo Akvileje (Ogleja) do trdnjave Castra (Ajdovščina). Poveljeval ji je cesar Evgenij, ob njem je bil strateg Abrogast, ki je bil cesarja ustoličil, ter generala Flavijan in Arbicio.

več:
Silvester Čuk, 1600 let bitke pri Frigidu. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1994, leto 30, št. 10, str. 20-21. 

LETA 1857 UMRL AUGUSTE COMTE

FRANCOSKI FILOZOF, OČE POZITIVIZMA (* 1798)

Pozitivizem je filozofska smer, ki zavrača vsakršno metafiziko in jemlje izkustvo kot edini vir pozitivnega spoznanja. Vse znanosti so usmerjene k znanosti o človeških družbenih odnosih - sociologiji. Za utemeljitelja pozitivizma velja francoski matematik in filozof August Comte. Klasiki marksizma so njegov nauk zavračali.

LETA 1865 ROJENA s. FELICITA KALINŠEK

ŠOL. SESTRA sv. FRANČIŠKA KR. KRALJA IN AVTORICA NAJBOLJ ZNANE SLOVENSKE KUHARSKE KNJIGE († 1937)

Terezija je zagledala luč sveta 5. septembra 1865 v  družini šestih otrok v Podgorju pri Kamniku, kjer so kar tri hčere postale redovnice v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. V noviciat pri šolskih sestrah v Mariboru je vstopila leta 1892 in dobila redovno ime Felicita. Najprej se je šolala za učiteljico v dekliški šoli, a je v drugem letniku prevzela vodstvo samostanske kuhinje. Ko je Kmetijska družba za Kranjsko je leta 1898 ustanovila gospodinjsko šolo v Ljubljani so takrat 33-letno sestro Felicito Kalinšek, poslali v LJ, kjer je sprejela službo učiteljice kuhanja in ji ostala zvesta vse do smrti, 21. septembra 1937. V teh štiridesetih letih so se v njeni kuharski šoli mojstrile stotine deklet z vseh koncev naše domovine in iz vseh družbenih slojev. Njen ugled je bil takšen, da so ji zaupali pripravo nove izdaje prve izvirne slovenske kuharske knjige Magdalene Pleiweis (prvič je izšla leta 1868 v Ljubljani in je bila tako priljubljena, da je do leta 1902 doživela pet ponatisov). Pod njenim vodstvom je Slovenska kuharica do druge svetovne vojne doživela dvanajst izdaj.

več:
S. Čuk, sestra Felicita Kalinšek (1865–1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2015), 48-49.

njene misli:

• Med opravili domačega gospodinjstva je kuhanje gotovo najbolj važno v vsakdanjem življenju. Naj ima gospodinja še teko lepe lastnosti, naj bo še tako prijazna, ustrežljiva in potrpežljiva, je družine vendarle ne bo vzljubila in tudi ne bo našla pri hiši zadovoljstva, če ne bo znala dobro kuhati, če bo postavljala na mizo skoraj venomer eno in isto jed, v petek in svetek, in še to neokusno pripravljeno, nesoljeno, preslano, zasmojeno, na pol kuhano, preredko ali pregosto itd. Posebno slabo pa je pri hiši, kjer se gospodinji skoraj nikoli ne posreči peka.
• Kuhanje je nadvse važno opravilo za vsako družino, zato se mu morajo priučiti ne le kuharice, ki si s tem služijo kruh, marveč tudi gospodinje na deželi. Prav bi bilo, da bi si vsaka nevesta med drugimi potrebščinami oskrbela tudi knjigo Kuharica. Po njej se bo z dobro voljo temeljito priučila kuhanju.
• Da je Slovenska kuharica popolnoma zanesljiva vodnica pri kuhanju, je najboljši dokaz to, da so vse priporočene jedi praktično preizkušene in je navodilo napisano tako, kakor se je poskus obnesel.

LETA 1914 UMRL CHARLES PEGUY

FRANCOSKI PESNIK, ESEJIST, MISLEC, SPREOBRNJENEC (* 1873)

Rodil se je v Orleansu in že kot gimnazijec ni skrival svojega navdušenja za neki mističen socializem, zbiral je stavkajoče, zavzemal se je za to, da bi se odpravile vse družbene krivice, sanjal je o bližajočem se prevratu, ki pa se mora izvršiti »s čistim srcem za pravico in resnico«. V tem svojem prizadevanju je postal sovražnik vsega katoliškega in je zatajil krščanstvo. Pa ne samo krščanstvo - postal je popoln, prepričan brezverec. Že kot dijak na gimnaziji in pozneje kot študent na visoki šoli je napisal dramo (4800 verzov) o življenju francoske narodne junakinje in svetnice Device Orleanske. Da bi jo dokončal, je Peguy pustil visoko šolo v Parizu in zbežal v Orleans. Vse življenje je ravnal tako: kadar sta se mu punujali dve možnosti, je vedno izbral težavnejšo. Tako je storil tudi v naslednjem koraku: pustil je pisanje drame in se oženil, in iskal naprej ... Ko ga je čez leta srečal prijatelj, mu je Peguy priznal: »Nisem ti povedal vsega — spet sem našel vero, katoličan sem . . .« In zdaj se je zgodilo nekaj posebnega: od prvega trenutka, ko se je priznal za kristjana, je Peguy začel osvajati duše za Kristusa in jih s svojimi spisi osvaja še danes, veliko let po svoji smrti. Imenujejo ga »pesnik upanja«. Tistega upanja, ki hodi skupaj z vero in ljubeznijo in se hrani iz skrivnosti Kristusovega trpljenja in njegove velikonočne zmage nad smrtjo. Tako upanje nosijo v svojih srcih tisti, ki so izkusili vso bedo sveta, pa jim je bilo dano milostno spoznanje, da je križ le pot k vstajenju. ... Prišla je prva svetovna vojna in Peguy je bil poklican pod orožje. 4. avgusta 1914 je odšel na fronto. Slutil je, da bo to njegov poslednji telesni boj po tolikih notranjih bojih, zato je hitro ustanovil »križarsko četo molitve«, ki naj ga v tem odločilnem boju podpira. ... Drugi dan je bila odločilna bitka na reki Marni, med katero je Peguya zadela sovražna krogla.

... več o njem v zapisu iz knjige Iskalci in pričevalci (Ognjišče 1984)

nekaj njegovih misli:

- Hočem, da si človek zveličanje sam pribori, da si zanj zavestno prizadeva, pravi Bog. To je skrivnost človekove svobode. Ker sem sam svoboden, pravi Bog, in ker sem človeka ustvaril po svoji podobi in sličnosti.

- Moj Bog, vse je novo. Vse je odprto. Svet je nov, svet je mlad. Stvarjenje se prične jutri zjutraj.

- Kakšna žalost: moj ključ odpre tvoja vrata, mojih pa ne!

- Človek odkrije samega sebe, ko se pomeri z oviro.

- Jezus kliče učence: Če te kliče On, nikoli ne boš imel počitka.

LETA 1920 ROJEN EMILIJAN CEVC

UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN AKADEMIK († 2006)

Preproste stvari se je naučil občudovati kot otrok v rajski okolici svojega rojstnega mesta Kamnik, kjer je odprl lepote žejne oči 5. septembra 1920. Po osnovni šoli v Kamniku je obiskoval nižjo gimnazijo pri frančiškanih v Novem mestu, višjo pa v Ljubljani. Ob branju del Izidorja Cankarja se je odločil za študij umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi, kjer je diplomiral leta 1948, doktoriral pa leta 1952. Med njegovimi profesorji je bil dr. France Stele, ki si je izoblikoval umetnostnogeografsko podobo Slovenije v neposrednem stiku z domačimi umetnostnimi zakladi. To metodo je Cevc še poglobil in izpopolnil. Emilijan Cevc je po Steletu (Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih) prvi obdelal celotno zgodovino umetnosti pri nas v svoji knjigi Slovenska umetnost (1966). Od leta 1960 dela pri Umetnostnozgodovinskem institutu SAZU v Ljubljani; leta 1981 je postal dopisni, leta 1985 pa redni član SAZU. Nekaj let je predaval umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo, zatem pa na teološki fakulteti.

Pri svojem strokovnem delu se akademik Emilijan Cevc posveča predvsem srednjeveški umetnosti na naših tleh, zlasti raziskuje kiparstvo in slikarstvo med gotiko in barokom. To je obdelal v svojih zajetnih knjigah: Srednjeveška plastika na Slovenskem, Gotsko kiparstvo, Poznogotska plastika na Slovenskem, Gotska plastika na Slovenskem, Kiparstvo v Sloveniji med gotiko in barokom. Po strokovnih revijah in raznih zbornikih je posejanih nad 350 njegovih razprav in člankov. Bralcem Ognjišča je v letiku 1980 predstavil velike slovenske cerkvene slikarje, najizrazitejše v posameznih umetnostnih obdobjih. Na cerkve, bisere umetnosti, posejane po slovenskih tleh, Cevc ne gleda z očmi hladnega preučevalca, temveč s srcem preprostega vernega človeka, ki je bil nekdaj "resnično povezan s temi cerkvenimi umetninami, v katerih je doživel vse tisto, kar moramo danes iskati na različnih krajih: od galerije do gledališča, do koncertne dvorane". Pri založbi Ognjišče je leta 1999 izšel ponatis njegove lirično uglašene knjige Preproste stvari, ki je še v prodaji

več:
F. Bole, dr. Emilijan Cevc: Gost meseca, v: Ognjišče, 7, 1984, 6-10.
T. Mamić, Postavljanje jaslic je zame obred : Pogovor o ..., v: Ognjišče, 7, 2001, 40-41.
knjiga: E. Cevc, Preproste stvari, Ognjišče, Koper, 1999. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli:

• Vse preveč verjamemo samo očem in premalo srcu. Srce pa nam pravi, da Sveti Duh resnično prebiva v naši sredi: iz vsake modre besede zveni in iz vsake molitve. Druži nas z vsemi, ki verujejo vanj.
• Resnično, stvari družijo ljudi. Rad bi imel oči svetnika ali otroka, da bi v sleherni izmed teh dobrih, spokojnih stvari videl rob Gospodovega plašča, ki zabrisuje prepade med ljudmi.
• Bili so dnevi, ko sem verjel, da ima slednje naših neznatnih življenj svojo svetilko, ki počasi dogoreva ... Takrat, ko sem bil še poln te lepe vere, mi je oče govoril: »Ne jezi se na uro in ne kolni luči! Nekoč ti bo bila zadnja ura in svetila poslednja luč«.
• Vse moramo gledati v odsvitu veselja in ljubezni. Veselje se nam daruje v sleherni kretnji, v slehernem bivanju.
• Odkar vem, da nam vsak dan zapiše svojo besedo v srca in zariše svojo potezo v obraze, sem prenehal biti otrok...
• Kot mati otroka, ljubi kmet žitno zrno. Sleherno mu je kakor kaplja srčne krvi.
• O, znamenje sredi vasi, preprosto, lepo znamenje, ki posvečuješ delo človeških rok in povzdiguješ očete in matere v svečenike!
  več
  

iz črtice Človek:

• Bil je človek, ki mu je Bog vdihnil ustvarjalno iskro. Veselje in bolečino mu je položil v srce, rokam pa podaril spretnost rezljanja. Ko se mu je bližal osemnajsti božič, je rekel človek – umetnik. "Kakšno je bilo božje Dete, ki se je rodilo v sveti noči?" Dolgo je premišljal in cele noči prebedel nad razlago božičnega evangelija ter nad starimi legendami in pesmimi. Potem je vzel kos belega lipovega lesa, lesa najddobrotnejšega med drevesi, mehkega kot materina roka. Potem je segel v globino duše, zajel iz nje vse svoje otroštvo in ljubezen ter začel rezljati svoje Dete.

o njem:

• Emilijan Cevc je leta 1963 oblikoval unikatne jaslice. Figure so pregibne, visoke okoli 18 cm in oblečene v srednjeveško nošo, ki jo najdemo na slovenskih freskah, posebej pri Svetem Primožu in na Križni gori. Jaslice so postavljene na naša tla pod Kamniške planine in so prikaz življenja v poznem srednjem veku okoli leta 1500. Hlevček je predstavljen kot votlina in razvalina Davidovega gradu s stebra v sredi, na katerega se je Marija po Jezusovem rojstvu naslonila. Marija je upodobljena brez tančice na glavi, sv. Jožef pa je pokrit z značilno srednjeveško kapo. Med živalmi v jaslicah so tudi veverica, žabe, race in pes, na zidu pa je panj s čebelami. (Iz opisa v knjigi Leopolda Grčarja Jaslice)

LETA 1934 ROJEN  BORUT LOPARNIK

MUZIKOLOG IN PEDAGOG († 2006)

Rodil se je v Podgorici pri Grosupljem, po osnovni in srednji šoli je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral glasbeno zgodovino. V svoji doktorski disertaciji je obravnaval vlogo skladatelja Marija Kogoja v slovenski moderni. Skoraj četrt stoletja (1963–1987) je bil glasbeni urednik na nacionalnem radiu. Odločilen pečat njegovega dela ima tudi Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Vodil jo je 16 let z neugasljivo vnemo za zbiranje, urejanje in skrbno hranjenje slovenske glasbene dediščine. O glasbi je tudi veliko pisal.

LETA 1989 UMRL JOŽE GREGORIČ

DUHOVNIK, SLAVIST, UREDNIK, PREVAJALEC (* 1908)

Doma iz kmečke družine v vasi Delač na Kostelskem, po končani gimnaziji v Kočevju je študiral teologijo v Ljubljani (diplomiral 1933), potem pa študiral v Zagrebu še slavistiko, nekaj časa je bil prefekt in profesor v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, med vojno izseljenski duhovnik v Zagrebu. Po drugi svetovni vojni je bil župnik v Tržiču in na Polici pri Grosupljem. zadnjih deset let svojega življenja je preživel v stiškem samostanu, kjer je tudi pokopan. Veliko je pisal (pod različnimi psevdonimi: Jože Zdolanji, Drago Piškur ...) za številne časopise, zbornike, koledarje, bil je tudi član odbora Mohorjeve v Celju, pri Novi poti, Novi mladiki ... Pisal je uvode, recenzije in komentarje k številnim izdajam, veliko je tudi prevajal. Tudi za Ognjišče je napisal nekaj člankov (priloga o Stični, o Petru Pavlu Glavarju ... Njegova bibliografija šteje skoraj 1500 različnih člankov od tega je 18 knjig. Rad je opisoval rodni Kostel, že med obema vojnama je začel pripravljati slovar kostelskega jezika, ki je leta 2014 tudi izšel.

LETA 1997 UMRLA SV. TEREZIJA IZ KALKUTE

MISIJONARKA LJUBEZNI, SVETNICA (* 1910)

»Najbolj se mi je vtisnila v spomin njena drobna postava, upognjena od življenja v službi najbolj ubogih med ubogimi, toda vedno polna neizčrpne notranje moči: moči Kristusove ljubezni. Misijonarka Ljubezni: to je bila mati Terezija po imenu in po delu... Po svetu je bila znana kot mati ubogih in zapušča prepričljiv zgled za nas vse, za verne in za tiste, ki ne verujejo. Zapušča nam pričevanje božje ljubezni, ki je, ko jo je sprejela, preoblikovala njeno življenje v popolno darovanje bratom. Zapušča nam pričevanje kontemplacije, ki postaja ljubezen, in ljubezni, ki postaja kontemplacija," je o Materi Tereziji povedal zdaj sv. Janez Pavel II. Mnogi so jo zaradi njene predane službe ubogim občudovali in slavili kot svetnico; našli so se tudi taki, ki so ji očitali, da "išče slavo", da se nastavlja fotografom in kameram. Mati Terezija se ni zmenila ne za hvalo ne za grajo, temveč je mirno delala naprej. "To je Njegovo delo, ne moje. On bo že poskrbel, če bomo ostale zveste našemu poklicu, ki je uboštvo. Kar zadeva mene, živim od dneva do dneva." Kako je svet to krhko ženo in njeno velikansko delo cenil, priča Nobelova nagrada za mir in številne druge nagrade - to je potrdil tudi njen veličastni pogreb. Svetost je v tem, da spoznamo božji načrt za naše življenje in ga z božjo pomočjo skušamo uresničevati. Za to si je vedno prizadevala mati Terezija, katere življenjsko geslo je bilo: "Narediti nekaj dobrega za Boga." Narediti s tem, da pomagamo tistim, v katerih prihaja naproti. Zgled nove svetnice nam govori, kako je treba uresničevati evangelij.

več:

Silvester Čuk, sv. Terezija iz Kalkute. (Priloga). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 9, str. 58-63.
Silvester Čuk, Mati Terezija - misijonarka ljubezni. (Priloga). Ognjišče, 1997, leto 33, št. 10, str. 31-42.
Božo Rustja, Vezi Matere Terezije s Slovenci. (Priloga). Ognjišče, 1998, leto 34, št. 10, str. 37-48.
Silvester Čuk, Živa svetnica - Mati Terezija blažena. (Pričevanje). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 10, str. 16-17.
Franc Bole, Mati Terezija je obiskala Ljubljano. (Gost meseca). Ognjišče, 1980, leto 16, št. 8, str. 6-10.

o sv. Tereziji iz Kalkute tudi v knjigah, ki jih je izdalo Ognjišče:

Mati velikodušne ljubezni

Bog ljubi danes po nas

Najdi čas

 na DVD:

Peti svet - Mati Terezija

drugo

kipec sv. Matere Terezije

še nekaj njenih misli:

+ Kako čiste morajo biti naše roke, če naj se dotikamo Kristusovega telesa, tako kakor se ga dotika duhovnik pod podobo kruha na oltarju. S kakšno ljubeznijo in pobožnostjo in vero dviga sveto hostijo! Enake občutke moramo imeti tudi me, ko dvigujemo telesa ubogih bolnikov.

+ Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Ena drugo dopolnjujeta.

+ Koliko se lahko naučimo od naše Gospe! Bila je tako ponižna, ker je bila vsa na voljo Bogu. Bila je polna milosti in sodelovala je z vsemogočno silo, ki je bila v njej - z božjo milostjo.

+ Nikoli se ne smemo izmikati nizkim opravilom zato, ker so to dela, ki jih nihče noče opravljati. Delo nikoli ni prenizko. Pač pa smo mi majhni, ker gledamo na stvari zviška. Bog pa, ki je vsemogočen, gleda na vsako stvar kot na veliko.

+ Prihodnost ni v naših rokah. Nimamo oblasti nad njo. Delovati moremo samo danes... Naš Gospod nam je naročil, naj ne skrbimo za jutrišnji dan, ki je v božjih rokah.

+ Naučimo se ljubezni v naši družini. V naši lastni družini imamo morda zelo uboge ljudi in jih sploh ne opazimo. Nimamo časa, da bi se jim nasmehnili, nimamo časa, da bi se pogovorili drug z drugim. Prinesimo to ljubezen, to nežnost v naš lastni dom, in videli bomo razliko.

+ Ljubezen se začenja doma in traja doma, tam je nenehno njeno področje. Dom je za vsakogar prvo območje ljubezni, pobožnosti in služenja. Začnite govoriti z ljudmi, ki govorijo vaš jezik, a jim doslej niste spregovorili besede.

+ Naše delo nas kliče, da vidimo Jezusa v vsakem človeku. Jezus nam je povedal, da je Ontisti lačni človek. On je nag. On je žejen. On nima doma. On trpi. To so naši zakladi... Oni so Jezus. Vsak posebej je Jezus v svoji boleči preobleki.

+ Moja skrivnost je čisto preprosta. Molim in po molitvi postanem eno v ljubezni s Kristusom. Vidim, da moliti k njemu pomeni ljubiti ga. To pa pomeni izpolnjevati njegovo voljo.

+ Svet tako trpi, ker ni miru. Miru pa ni, ker ga ni v družini in imamo na tisoče in tisoče razbitih domov. Iz naših domov moramo narediti svetišča sočutja, neprenehoma mora odpuščati in tako prinašati mir.

... več misli sv. Terezije iz Kalkute

pripravlja Marko Čuk

LETA 1834 ROJEN FRAN ERJAVEC

NARAVOSLOVEC IN PISATELJ († 1887)

Ob smrti Frana Erjavca, prirodoslovca, potopisca in pripovednika, je njegov pobratim Simon Gregorčič napisal pesem Lovorika na grob možu, ki se končuje z verzi: "Njega, slavitelja prirode, / opeva roj krilatih ptic, / slave ga prebivalci vode, / kar zemlja hrani jih in zrak, / njegov spomin obuja vsak - / da, kamen slednji, slednja travca / proslavlja naj ime Erjavca." Gregorčič ni pretiraval: Erjavec je bil že kot otrok (rodil se je v Ljubljani) zaverovan v čudesa narave. Odločil se je za študij prirodopisja in kemije. Kot profesor je dolgo časa deloval v Gorici, ves čas pa je s popotno torbo hodil okoli in z otroškim srcem naravo opazoval in jo znal čudovito opisovati v svojih zgodbah. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je ob odkritju Erjavčevega spomenika na Erjavčevi cesti v Novi Gorici (15. oktobra 1972) dejal: "Erjavec je eden najizobraženejših, najpridnejših in najplemenitejših mož našega slovstva v devetnajstem stoletju ... Bil je tak, kakršen je bil njegov slog: odkrit, domač, lep." Lahko rečemo, da je vse življenje ohranil otroško srce, ker se je znal čuditi ob vsem, kar je odkrivalo njegovo oko in je potem njegovo pero zapisalo. Kdor kaj bere, mora poznati Erjavčevo Žabo, Mravljo ter številna druga zanimiva bitja, opisana v mohorskih knjigah Domače in tuje živali v podobah ter Naše škodljive živali v podobi in besedi. Med pripovednimi besedili ima skoraj 'katekizemsko' veljavo njegova poučna povest Ni vse zlato, kar se sveti.

več: Silvester Čuk, Fran Erjavec. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1994, leto 30, št. 9, str. 20-21.

LETA 1852 ROJEN JANKO KERSNIK

PISATELJ, POLITIK IN NOTAR († 1897)

"Skoraj vselej, kadar sem napisal skromno povest, se mi je pripetilo, da je bil po njej razžaljen ta ali oni... In vendar sem imel vselej pošteno voljo govoriti in slikati le resnico, risati človeka v njegovem dejanju in življenju, bodisi grof ali prosjak, svečenik ali potepin." Tako je v črtici Mamon o svojem pisateljskem delu potožil Janko Kersnik, najvidnejši predstavnik realizma v slovenski književnosti. Zagovarjal je načelo, da mora pisatelj prikazovati "ne golo resnico sámo, ampak golo resnico pod zlato prozorno tenčico idealizma". Spominjamo se pisatelja, ki je v svojih delih znal prikazovati nastajajoče slovensko malomeščanstvo pa tudi vrline in napake našega kmečkega človeka.

več: Silvester Čuk, Janko Kersnik. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1997, leto 33, št. 7, str. 28-29.

LETA 1859 ANTON MARTIN SLOMŠEK

PRENESE SEDEŽ LAVANTINSKE ŠKOFIJE IZ ŠENTANDRAŽA V MARIBOR

Največje in najpomembnejše delo svetniškega škofa Antona Martina Slomška je bila prestavitev škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labotski dolini v Maribor. Kako je ta potekala, povzemam po zapisu dr. Franca Kovačiča v njegovi Zgodovini Lavantinske škofije (Maribor 1928). Državna oblast je na prestavitev škofijskega sedeža pristala 26. oktobra 1856. Odobreni predlog so poslali v Rim, ki ga je Slomšek pospremil z dopisom, kakšne načrte ima predvsem glede vzgoje in izobraževanja novih duhovnikov. Papež Pij IX, je podpisal svoj pristanek 20. maja 1857. Papeški odlok je določal, naj škofija ohrani staro ime in svojega dosedanjega patrona, apostola Andreja. Slomšek se je s posebnim pastirskim pismom poslovil od Št. Andraža oziroma tamkajšnjih vernikov, ki so se poslej priključili krški (celovški) škofiji. Selitev iz Št. Andraža v Maribor se je pričela spomladi 1859. Vse selitvene stroške je prevzel Slomšek sam. Večino premičnin so naložili na splave in jih po Dravi pripeljali v Maribor. Žito so spravili v sode, da bi se ne zmočilo, če bi se zgodila kaka nesreča. Spise, knjige in druge dragocenosti pa so prepeljali na vozovih. Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1859, se je Slomšek poslovil od šentandraške stolnice, kjer so nad 600 let vladali lavantinski škofje. Naslednji dan se je Slomšek odpravil proti Mariboru, kamor je prišel na tiho 19. avgusta. Veselejši kot slovo s Koroške je bil sprejem v Mariboru. Na predvečer angelske nedelje, 3. septembra, je "novo dobo lavantinske škofije" oznanjalo slovesno zvonjenje po vsej škofiji. Stolni kapitelj je s škofom opravil slovesne večernice v prenovljeni cerkvi sv. Janeza Krstnika, ki je bila dotlej župnijska cerkev, zdaj pa je postala stolnica.

Drugo jutro je škof prisostvoval tihi maši v cerkvi sv. Alojzija in blagoslovil oltarno sliko. Potem se je pomikala dolga procesija po Glavnem trgu proti stolnici. Ko je v stolnici škof zavzel svoj prestol - napravili so mu nov prestol v gotskem slogu, levo in desno sta bila kipa sv. Maksimilijana in sv. Viktorina, škofa antičnih škofij v Celju in na Ptuju - mu je zastopnik duhovnikov izrekel vdanost in pokorščino. Nato je Anton Martin Slomšek, prvi "mariborski" škof, stopil na prižnico in nagovoril zbrano množico. "Prišel sem k vam, da oznanjam čast Bogu in mir ljudem. Da se tako veliko delo posreči, je potrebno odgovoriti na tri vprašanja: Kaj pričakujete od mene, novega škofa, kaj pričakujem jaz od vas in kaj pričakuje Bog od nas! (...) Na večer svojega življenja sem s kapitljem zapustil lepo deželo in iz ljubezni do vas prišel med vas. Kaj bomo našli pri vas? Vašo ljubezen! In če bomo našli ljubezen, potem smo našli vse, kar lahko pričakuje oče od svojih ljubljenih otrok. Kot vaš nadpastir pričakujem od vas, da boste radi poslušali moj glas, ki vas bo klical pred prižnico, v spovednico, vas vabil pred oltar k obhajilni mizi... Vem, da svojega škofa ne boste zapustili. Saj ne iščem vašega, ampak vas. (...) V slovesnem sprevodu ste me spremili v novo stolnico. Še malo, pa me boste nesli h grobu. Toda ob koncu sedanjih dni bo napočilo veliko jutro, ko nas bo trobenta vsemogočnega Boga zbudila k novemu življenju, pa tudi klicala k sodbi. Oskrbite, da vas bom mogel tisti dan vse privesti pred vsevednega Sodnika in reči: Vsi so tukaj! Takrat bo res čast Bogu na višavah in mir ljudem!" Naslednjo nedeljo so po vseh župnijah s prižnic brali Slomškovo pozdravno pismo, v katerem primerja škofijo "prelepi vinski gorici". Slovesnost ustoličenja škofa Slomška v Mariboru se je končala s pontifikalno mašo in zahvalno pesmijo." To poglavje zgodovine lavantinske škofije Kovačič končuje z mislijo: "Ako so tedaj štajerski Slovenci dobili 1859 svojo škofijo, je bil to le čin krščanske pravičnosti, saj se vsem narodom dajejo lastne škofije, v prosvetnem oziru pa je bil to mejnik nove dobe."

LETA 1882 ROJEN BOGUMIL VOŠNJAK

POLITIK, PRAVNIK, GLASNIK SLOVENCEV IN SLOVANOV († 1959)

Rojen v Celju, iz bogate industrijske družine Vošnjak iz Šoštanja, že v zgodnji mladosti se je začel zanimati za politiko. Po diplomi iz prava je v Parizu študiral politične vede, kar je nato predaval na zagrebški univerzi. Njegova politična in diplomatska pot se je začela med prvo svetovno vojno v Švici. Pomembna je bila njegova vloga v Jugoslovanskem odboru, kjer je svet opozarjal na Slovence in južne Slovane. Na mirovni konferenci v Parizu (1919) je kot generalni sekretar zastopal delegacijo Kraljevine SHS.

LETA 1899 ROJEN VIKTOR KOS

DUHOVNIK, PRIČEVALEC († 1978)

"Nikoli se ne morem dovolj zahvaliti Bogu za milost, da je tudi naju duhovnika pripeljal v lager. Prej tam ni bilo duhovnikov. Domači, nemški, niso smeli stopiti v lager. Midva pa sva bila v lagerju kakor domačina, ki imata neke pravice. Kako ničevo je bilo v primerjavi s to milostjo vse, kar sem doma zgubil in bi za nič na svetu ne hotel imeti tega nazaj, če bi mi bila za to vzeta možnost bivati v lagerju s temi 'najmanjšimi' prijatelji božjimi." To zahvalo Bogu je Viktor Kos, dekan v Komnu na Krasu, zapisal v svoji Kroniki, v kateri opisuje trpljenje svojih vernikov med internacijo v Nemčiji od februarja 1944 do julija 1945. Partizani so 2. februarja 1944 napadli nemško kolono v Dovčah med Komnom in Rihemberkom (Branikom) ter ubili 82 Nemcev in fašistov. Nemci so se maščevali: 15. februarja so obkolili ta dva kraja in okoliške vasi ter jih požgali, prebivalce (1100 oseb, največ žensk in otrok) pa odpeljali v internacijo v Nemčijo. Tem nesrečnim izgnancem se je prostovoljno pridružil komenski dekan Viktor Kos s kaplanom Mirkom Renerjem. Z njimi sta delila njihovo bridko usodo do konca. "Vse to je bila ena velika milost božja," je zapisal.

več: Silvester Čuk, Viktor Kos. (Pričevanje). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 8, str. 18-19.

LETA 1907 UMRL Edvard Grieg

norveški skladatelj, "Chopin severa"

Edvard Grieg si je zaradi svoje glasbe, ki je po sodbi poznavalcev iskrena, prepričljiva, nedojemljiva, zaslužil vzdevek "Chopin severa". Svoje številne skladbe je izoblikoval v slogu norveške ljudske glasbe. Znana je njegova scenska glasba za dramo Peer Gynt norveškega dramatika Henrika Ibsena, njegovega sonarodnjaka.

LETA 1951 UMRL LOUIS ADAMIČ

PISATELJ DVEH DOMOVIN (* 1898)

Pisatelj, publicist in prevajalec Louis Adamič se je rodil leta 1898 v Prapročah pri Grosupljem, leta 1913 je odšel v ZDA, kjer si je služil kruh najprej kot fizični delavec, pozneje kot novinar, nato pa kot poklicni pisatelj. Njegova dela (najbolj znana je knjiga o novi Jugoslaviji Orel in korenine) kažejo zanimanje za obe domovini, staro in novo, in njuna socialna in politična vprašanja.

LETA 1961 UMRL STANKO TOMINŠEK

PRAVNIK IN ALPINIST (* 1895)

Odvetnik in povojni odbornik Slovenskega planinskega društva je bil tudi odličen alpinist. V »zlati navezi« z Jožo Čopom in Miho Potočnikom je preplezal številne prvenstvene smeri, vzpon čez tisoč metrov visoko severno steno Špika (1926) pa je bil eden najpomembnejših slovenskih plezalskih uspehov med vojnama. Ukvarjal se je tudi s planinsko fotografijo, za prvi slovenski igrani film »Triglavske strmine« (1932) je posnel plezalske prizore.

LETA 1963 UMRL ROBERT SCHUMAN

FRANCOSKI PRAVNIK IN POLITIK, OČE ZDRUŽENE EVROPE (* 1886)

"Svoje politično poslanstvo je opravljal tako, kot da je duhovniška služba," je dejal o francoskem politiku Robertu Schumanu, pobudniku evropskega združevanja, Pierre Werner, predsednik vlade Luksemburga, Schumanove rojstne deželice. Njegov zgled dokazuje, da je tudi v politiki mogoče živeti dosledno po krščanskih načelih. Zgodovinskega 9. maja 1950, točno pet let po porazu nacizma, je v palači francoskega zunanjega ministrstva prebral znamenito Deklaracijo o ustanovitvi (francosko-nemške) Skupnosti za proizvodnjo premoga in jekla, s katero je sprožil proces evropskega združevanja. "Ponujamo roko našim včerajšnjim sovražnikom," je dejal, "ne samo zato, da se z njimi spravimo, temveč zato, da skupaj gradimo Evropo prihodnosti... Verjamem v krščanske temelje Evrope... Nočemo pohabljene Evrope, ustvariti moramo tako Evropo, da bodo vanjo sprejeti tudi narodi Vzhoda. "Te njegove daljne sanje se uresničujejo prav te dni, ko družina dosedanjih petnajstih članic Evropske unije sprejema v svoj krog deset novih držav, med katerimi je tudi Slovenija.

Schuman je bil praktičen vernik. Vsak dan je bil pri maši, živel je neporočen (celibat) in je svoje politično delovanje, kakor so napisali njegovi sodobniki, pojmoval kot svoj duhovni poklic laika. Pri svojem političnem delovanju se je navdihoval v spisih sv. Tomaža Akvinskega, francoskega katoliškega filozofa Jacquesa Maritaina in v družbenem nauku papeža Pija XII. Postopek za beatifikacijo je leta 1985 začel škof iz Metza Pierre Raffin, 22 let po Schumanovi smrti. Slabih dvajset let kasneje so končali z zbiranjem potrebnih dokumentov za škofijski postopek in proces nadaljevali v Vatikanu na Kongregaciji za zadeve svetnikov, kakor določajo pravila.

več: Silvester Čuk, Robert Schuman, oče združene Evrope. (Pričevanje). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 5, str. 38-39.

nekaj njegovih misli:

+ Vse nas mora prežeti prepričanje, da potrebujemo drug drugega, ne glede na položaj ali moč, ki nam je na voljo.

+ Ljubosumno varovati lastno neodvisnost je naravno in upravičeno. Toda zares neodvisni smo le toliko, kolikor ne potrebujemo drugega. Vendar tako razumljena neodvisnost postane za nas šibkost, zato se moramo v lastno korist sprijazniti s tem, da se ji odrečemo.

+ Vojni je treba odvzeti bistvo njenega obstoja, odstraniti celo skušnjavo, da bi jo sploh začeli. Treba je doseči, da vojna nikomur, niti najbolj brezvestni vladi, ne bo v korist.

+ Demokracija dolguje svoj obstoj krščanstvu. Rodila se je tistega dne, ko je bil človek poklican, da v svojem pozemskem življenju uresniči dostojanstvo človeške osebe, v individualni svobodi, v spoštovanju pravic vsakogar in prek uresničenja bratske ljubezni v razmerju do vseh. Nikoli pred Kristusom niso bile izražene podobne ideje.

+ Krščanstvo je učilo enakost vseh ljudi, otrok istega Boga, ki jih je Kristus odkupil, ne glede na raso, barvo, razred ali poklic. Pripeljalo je do priznanja dostojanstva dela in do dolžnosti, da se temu dostojanstvu vsi podvržejo.

+ Krščanstvo je priznalo prednost notranjih vrednot, ki edine plemenitijo človeka. Vesoljni zakon ljubezni in usmiljenja je iz človeka naredil našega bližnjega; odtlej na njem temeljijo družbena razmerja v krščanskem svetu.

+ Kristus je vse od začetka nasprotoval fanatizmu s tem, da je postal njegova najbolj vzvišena žrtev. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta.

+ Krščanska civilizacija ni mogla biti rezultat nasilne in neposredne revolucije, ampak postopnega preoblikovanja, potrpežljive vzgoje, pod vplivom velikih načel usmiljenja, žrtvovanja in ponižnosti, ki so temelji nove družbe.

+ Čudno se zdi, ko kdo ne pozna krščanstva in omejuje njegovo poslanstvo izključno na bogočastje in dobrodelost. Nasprotno: krščanstvo je nauk, ki hoče določiti moralno dolžnost za vsa področja, vsaj kolikor zadeva temeljna načela.

+ Služiti človeštvu je dolžnost, enaka tisti, ki nam nalaga zvestobo lastnemu narodu.

LETA 1965 UMRL ALBERT SCHWEITZER

NEMŠKI EVANGELIČANSKI TEOLOG, GLASBENIK, POPOTNIK, ZDRAVNIK, PISATELJ IN NOBELOVEC (* 1875)

Nobelovo nagrado za mir leta 1952 je prejel doktor Albert Schweitzer, mož, ki se je odpovedal uspešni karieri glasbenika in bogoslovnega pisatelja ter je skoraj dve tretjini svojega devetdeset let dolgega življenja daroval zapuščenim in bolnim ljudem v afriški državi Gabon. Tam je na robu pragozda zgradil bolnišnico, kjer je bil vsak dan na razpolago množici bolnikov. Iz lastne izkušnje je zapisal: "Edino resnično srečni med nami so tisti, ki so iskali in našli pot, da bi služili drugim." Po dveh doktoratih (iz filozofije in teologije) se je odločil za študij medicine, ker je hotel postati zdravnik-misijonar v Afriki. Pri Ognjišču smo leta 1966 kot prvo v zbirki Mala knjižnica Ognjišča izdali zgodbo njegovega življenja (Teresio Bosco, Albert Schweitzer)

več: Silvester Čuk, Albert Schweitzer. (Pričevanje). Ognjišče, 2005, leto 41, št. 1, str. 22-23.

nekaj njegovih misli:

+ Vedno se moramo zavedati te neizprosne zakonitosti: na svet lahko prinesemo le toliko božjega kraljestva, kolikor ga nosimo v sebi.

+ Ni si mogoče zamišljati nobenega drugega načina prenovitve tega našega sveta, kakor je ta, da v starih razmerah najprej mi sami postanemo novi ljudje.

+ Znanost, pravilno razumljena, ozdravi človeka njegove oholosti: pokaže mu namreč njegove meje.

+ Svoboda obstaja predvsem v tem, da delamo to, kar smo po vesti dolžni storiti.

+ Optimist je človek, ki vidi povsod zeleno luč, medtem ko pesimist vidi samo rdečo luč, ki ustavlja. Zares moder človek je barvno slep.

+ Ko pridobivamo več znanja, nam stvari ne postajajo bolj razumljive, temveč bolj skrivnostne.

+ Če imamo spoštovanje do življenja, vzpostavimo duhovni odnos do sveta. Če spoštujemo življenje, postajamo dobri, poglobljeni in zares živi.

 ... več misli Alberta Schweitzerja:

LETA 1985 UMRLA MIRA MIHELIČ

PISATELJICA IN PREVAJALKA (* 1912)

»Ali si sploh upam pogledati sebi v obraz, ne takšni, kakršna sem danes, temveč tisti davno izgubljeni majhni deklici, potem dekletu, pa mladi ženi, nato pisateljici, ki je po kdo ve kakšnem čudežu odkrila svoj pravi poklic? Ali si upam povedati vse o sebi, torej tudi o svojih najbližjih, ali sem si to kdaj resnično upala?« je zapisala Mira Mihelič na prvi strani svoje avtobiografije Ure mojih dni (Pomurska založba, 1985), ki je izšla malo pred iztekom njenega rodovitnega življenja. »V svojih knjigah sem povedala veliko o sebi, toda vsakdo ne more povedati vsega, kakor sem ugotovila, ko sem brala spomine raznih pisateljev in pisateljic ... Nikoli ne bom povedala laži, včasih pa bom – usmiljeno – kaj zamolčala.« Povedala je veliko o svojem otroštvu in mladosti, o svojem zgodnjem zakonu in materinstvu, o trpljenju, ki ga je prestala med drugo svetovno vojno, pa o pisateljskem delu in delovanju v pisateljskih združenjih. Ob njeni smrti je pesnik Ciril Zlobec zapisal, da "smo izgubili več, kot smo bili za njenega življenja pripravljeni priznati, da je njena resnična vrednost".

več: Silvester Čuk, Mira Mihelič. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 7, str. 50-51.

njena misel:

Tako ali drugače: otroci so žrtve svojih staršev in tragično je, da postanejo potem naše žrtve. Sicer ne zmerom, res pa je, da nosimo v sebi dediščino in zmote prejšnjih rodov.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1852 ROJEN FRAN CIMPERMAN

PESNIK CVETOČE POMLADI († 1873)

Rodil se je v revni ljubljanski družin, po končani osnovni šoli se je šel najprej učit za stavca, nato za knjigoveza, zaradi slabega zdravja je stopil v gimnazijo, a je kmalu po maturi umrl. Prve pesmi nabožne in domoljubne vsebine je objavljal že kot četrtošolec, za njegove kasnejše pesmi je značilna ljubezen do narave: v njih prevladujejo vesela čustva, pomladna razpoloženja, ljubezen do svojcev, zlasti do matere, zbrane pesmi, brez nabožnih, je po pesnikovi smrti izdal njegov brat Josip.

LETA 1854 UMRL CHRISTOPH SCHMID

NEMŠKI DUHOVNIK, MLADINSKI PISATELJ (* 1768)

Nemški pisatelj Christoph Schmid, katoliški duhovnik, šolski inšpektor in ravnatelj, je bil v prvi polovici 19. stoletja zelo priljubljen mladinski pisatelj. Snov za svoje poučne zgodbe, pisane v čustveno poudarjenem tonu, je zajemal iz viteških zgodb, legend in Svetega pisma. Doživele so veliko prevodov in priredb v slovenščino. Matevž Ravnikar je prevedel njegove Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi (1817). Janezu Ciglerju so Schmidove povesti dale pobudo za prvo slovensko izvirno povest Sreča v nesreči (1836).

LETA 1869 ROJEN FRIDERIK PREGL

SLOVENSKO-AVSTRIJSKI ZDRAVNIK IN KEMIK, EDINI SLOVENSKI NOBELOVEC († 1930)

Rodil se je v Ljubljani, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo. Kasneje se je z mamo preselil na Dunaj in tam študiral medicino. Najprej je opravljal poklic rednega profesorja na univerzi v Innsbrucku ter bil tudi rektor graške univerze. S svojim znanstvenim delom in dosežki je postal član dunajske akademije znanosti in leta 1923 prejel Nobelovo nagrado za kemijo (odkritje originalne metode mikroanalize organskih snovi). Kljub temu, da so ga vabili v Ljubljano pa je ostal v Gradcu in deloval v glavnem na področju Avstrije. Do leta 2016 je bil Friderik Pregl edini slovenski znanstvenik, ki je samostojno prejel to najvišjo nagrado. Leta 2016 je Nobelovo nagrado za fiziko prejel F. Duncan Haldane (skupaj z Davidom J. Thoulessem in Johnom M. Kosterlitzem), ki je tudi naše gore list -  po očetu škotskega, po materi (Ljudmila Renko) pa slovenskega rodu.

LETA 1883 UMRL IVAN SERGEJEVIČ TURGENJEV

RUSKI PISATELJ IN DRAMATIK (*1818)

Iz plemiške družine, zelo dobro je poznal socialne razmere v Rusiji in o tem tudi pisal. Mnogokrat je bil tarča napadov, ker je pisal objektivno in tudi kritično in ni bil všeč oblasti, ki ga je preganjala. V drugi polovici 19. stol. je živel v Nemčiji in v Parizu in je bil eden prvih ruskih piscev, ki je s svojimi deli prodrl izven meja Rusije. V času ustvarjanja je dosegel večji ugled v francoskih kot pa v ruskih literarnih krogih. Zaslovel je z zbirko Lovčevi zapiski o socialnih težavah ruskega kmeta. Znani pa so tudi njegovi romani Plemiško gnezdo, Očetje in sinovi in V pričakovanju ... Je eden najpomembnejših zastopnikov ruskega realizma, ustvaril je objektivni realizem, s socialno in moralno kritiko. Njegov slog je preprost in skop, značilna je liričnost in globok pogled v človeško duševnost.

njegove misli:

• Življenje ni šala in zabava ne užitek ne izpolnitev najdražjih misli in sanj. Življenje je izpolnitev dolžnosti.
  
• Ni pravega veselja, če ne prihaja iz nepokvarjenega srca, iz iskrenega razmerja do bližnjega, iz volje, da predvsem druge razveselimo… Kdor v veselju išče samo sebe, si sam pokvari veselje. Kdor pa teži za tem, da bi druge razveselil, doživi pravo veselje.
• Edina vredna stvar v življenju je: sebe postaviti na drugo mesto.

LETA 1891 ROJEN LUDVIK PERNÍŠEK

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, MISIJONAR († 1953)

Doma iz Jagnjenice (blizu Svibna, danes občina Radeče) je leta 1909 vstopil k salezijancem. Že med študijem je odšel v Argentino, kjer je najprej končal šolanje (v redovni ustanovi v Fortín Mercedes). Leta 1933 je odšel v misijone v župnijo Junín de los Andes (Kordiljere). Deloval je med Indijanci Mapuči in redkimi belimi prebivalci, tudi med Slovenci v zgornjem delu doline reke Negro. S svojim dušnopastirskim delom si je med Indijanci pridobil velik ugled.

LETA 1912 ROJEN VLADIMIR TRUHLAR

JEZUIT, TEOLOG IN PEDAGOG († 1977)

»Bistvene poteze krščanske duhovnosti so poteze Kristusovega življenja, ki so ga kristjani deležni, je Njegova ljubeča predanost Očetovi volji,« je povedal v pogovoru za Družino ob izidu svoje knjige Leksikon duhovnosti (Mohorjeva družba, Celje 1974) p. dr. Vladimir Truhlar, ki ga lahko štejemo za začetnika duhovne teologije kot samostojne teološke stroke. V uvodu v to svojo knjigo, v kateri so strnjena spoznanja, ki so dozorela v njem v petindvajsetih letih, ko je bil profesor duhovne teologije na papeški univerzi Gregorijani v Rimu, je zapisal: »V tem obdobju sem mogel biti priča hitrega in globokega razvoja te mlade teološke stroke. Najprej je v njej postajala vse vidnejša eksistencialnost tematike. Sam sem na Gregorijani – brez kakšnega vzorca, ki ga ni bilo – uvedel teološko analizo antinomij-polarnosti človekovega življenja.« Truhlar je bil ne le ugleden in svetovno znan teolog, temveč tudi priznan pesnik. »Teologija in poezija mi izvirata iz iste osebne srede, iz njenega zrenja, njene kontemplacije. Obe vrsti predmetov, teološke in pesniške, izražam, kakor se mi kažejo v zavesti bitnega dna, seveda prve s sredstvi bogoslovne vede, druge z estetskimi prijemi.«

... več o njem v rubriki obletnica meseca 09_2012

nekaj njegovih misli:

 - Sprejemanje sebe, svojega položaja, svojega časa, vse trdote in ostrine življenja, se mora hraniti z lučjo, močjo, z mirom in svobodo, ki potekajo iz izkustva povezanosti z absolutnim, v krščanstvu s Kristusom.

- Koliko prijateljstev in koliko zakonskih zvez se razdere, ker partnerja v svojem medsebojnem odnosu nista znala ohranjati tisto priznanje človeških globin drugega, ki je osrednja prvina cenjenja!

- Kristusova skrivnost, katere je kristjan deležen, je predvsem skrivnost križa in vstajenja. Tako je tudi križ dela hkrati prežet s prvinami vstajenja in njegovega veselja.

- S Teboj se veselim, Devica-Mati! / Tvoj Jezušček je naš Odrešenik. / O, daj nam Ga globokeje spoznati - / da bo božičen srčne ure tik.

LETA 1928 ROJEN MARIJAN SMOLIK

DUHOVNIK, TEOLOG, LITURGIST IN KNJIŽNIČAR († 2017)

Dr. Marijan Smolik je bil rojen v Dobu pri Domžalah. Ko mu je bilo eno leto, sta bila oče in mama, oba učitelja, prestavljena na Koroško Belo. Nemci so družino pustili, da se je med vojno zatekla na tetino kmetijo v Dobu. Tako je v času vojne kmetoval, čeprav je že prej končal dva letnika Šentviške gimnazije. Po vojni je v Ljubljani končal, tudi s »preskakovanjem« letnikov, klasično gimnazijo in po končani Teološki fakulteti je bil leta 1957 posvečen v duhovnika. Leta 1963 je doktoriral z odmevno tezo. Po doktoratu je šel v Pariz na specialistični študij liturgike, leta 1965 začel predavati na Teološki fakulteti. V bogoslovnem semenišču (v isti sobi!) je stanoval od leta 1957, saj je v tej hiši najprej opravljal službo prefekta, pozneje pa knjižničarja. Že iz pogovora smo videli, da je dejaven na številnih področjih. Nanj so se obračali za informacije tudi raziskovalci iz necerkvenih krogov. Naj omenimo, da je tudi pet debelih knjig nove izdaje Leta svetnikov njegovo delo.

več:
RUSTJA, Božo.dr. Marjan Smolik liturgik in knjižničar. Še v predavalnico sem nosil kup knjig (Gost meseca). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 11, str. 8-12.
ČUK, Silvester. Marijan Smolik (1928-2017). (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 2, str. 42-43.

nekaj njegovih misli

Pri sodelovanju pri raznih simpozijih, pri delu za Enciklopedijo Slovenije ali pri Slovenskem biografskem leksikonu sem bil povsod dejaven, ker so uredniki vedeli, da morajo drugi iskati po svetu tisto, za kar jaz samo stopim do druge sobe in najdem. Se je pa nabralo precej »drobižastega gradiva« o raznih ljudeh, ki so v preteklosti veliko naredili, pa je bilo njihovo delo po krivici pozabljeno. Tako so več let izhajali v Družini zapisi o teh ljudeh v rubriki Vredni spomina.

Glede reda pa tako. Že od doma se nisem navadil »pohajkovanja«. Nikoli nisem hodil v kakšne družbe, zato me nekateri imajo mogoče za pustega človeka. Mi pa zato ostane veliko časa. Tudi iz časopisa, ki ga vsako jutro prelistam, kaj preberem, nikakor pa ne preberem vsega! Profesor Trstenjak je dejal, da ko dobiš novo knjigo, jo moraš takoj pogledati, kajti čez nekaj časa »ponikne«. Takrat pa jo moraš pogledati, vsaj toliko, da veš, kaj je v njej. No, mene pa včasih kakšne stvari, zlasti zgodovinske, »zanesejo«, da jih začnem kar brati.

LETA 1966 DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV IZ TRSTA

PRIPRAVI PRVO ŠTUDIJSKO SREČANJE DRAGA

... v parku Finžgarjevega doma na Opčinah potekala svobodna tribuna demokratično mislečih Slovencev iz zamejstva izseljenstva in domovine. Njen ustanovitelj Jože Peterlin je v imel v mislih celovitost naroda in povabil je slovenske izobražence brez razlike na ta razmišljanja o naši skupni poti ... »Želeli bi, da bi sile slovenskega duha skupno pregledale narodovo pot in smer in znova poživile življenjski utri starodavnega organizma. Ta trenutek nočemo misliti na svetovnonazorske in politične razlike. Tiste, ki jih je strah našega skupnega kulturnega parlamenta potolažimo z dejstvom, da je danes slovenski izobraženec tako zrel, da bi vsak poskus kakšne propagandistične narave samo smešen in nemogoč. V stvarnih in akademskih razpravah želimo po predavanjih uglednih naših znanstvenikov, publicistov in javnih delavcev sploh iskati najboljše zaključke vprašanjem, ki smo si jih zastavili. Slovenski izobraženec, ki čuti nalogo do naroda, je dobrodošel, je brat ...« Tudi Božo Rustja ob 25 letnici Drage leta 1990 ugotavlja, »da je bila narava teh srečanj vedno taka, da so bili povabljeni nanje vsi, ki jim je bilo do iskrenega pogovora in odprtih pogledov.« Doda pa tudi za prvih 25 let Drage splošno znano dejstvo: »Prav zaradi te njene drže jo je režim v nekdanji socialistični republiki Sloveniji preziral, nemalokrat pa predavatelje na njej tudi preganjal. Toda organizator prireditve, Društvo slovenskih izobražencev v Trstu pri svojem delu ni odnehalo ...« - Letošnje (2014), že 49. srečanje je bilo posvečeno t.i. »begu možganov« ter odnosu elit in družbe do znanja oz. želje mladih Slovencev, ki so si znanje in izkušnje nabrali v tujini, po vrnitvi domov.

LETA 1971 UMRL ADALBERT LIPIČNIK

KIPAR (* 1913)

Rojen je v Čretu pri Celju, po končani gimnaziji se je preselil v Ljubljano in študiral kiparstvo pri prof. Franu Bernekerju. Nekaj časa je vodil kamnoseštvo pri očetu Maksu in izdeloval kipe predvsem za nagrobne spomenike. Želel si je več, zato je šel na Dunaj, potem v Zagreb in naprej na beograjsko akademijo ... Prišla je vojna in diplomiral je leta 1947, spet je bil nekaj časa zaposlen pri očetu, nato pa je bil samostojni umetnik. Znana je njegova Benečanka – idealna in poduhovljena lepota ...

LETA 2013 UMRL BOŽIDAR (TED) KRAMOLC

PISATELJ IN SLIKAR (* 1927)

Bil je sin znamenitega skladatelja Luka Kramolca. Med drugo svetovno vojno je študiral arhitekturo pri Plečniku in slikarstvo pri Božidarju Jakcu. Po vojni je odšel v Kanado, kjer se je uveljavil kot arhitekt za notranjo opremo. predvsem pa kot slikar in grafik. Njegova dela so uvrstili v najbolj pomembne nacionalne likovne zbirke. Naslikal je tudi nenavadno Zadnjo večerjo, na kateri so ob Kristusu namesto apostolov delavci.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1819 ROJEN MATEJ CIGALE

PRAVNIK, JEZIKOSLOVEC IN UREDNIK († 1889)

Na Dunaju je umrl pravnik in jezikoslovec Matej Cigale, rojen v Črnem vrhu nad Idrijo. Po končanem študiju je bil sodni pripravnik v Gorici, leta 1848 pa so ga kot dobrega poznavalca slovenščine povabili v uredništvo Slovenca v Ljubljani. Leta 1850 je na Dunaju postal urednik slovenske izdaje državnega uradnega lista. Njegovo najpomembnejše delo je Nemško-slovenski slovar iz leta 1860.

... več o njem v obletnici meseca 09_1999

LETA 1851 UMRL MATIJA VERTOVEC

ŠENTVIŠKI FAJMOŠTER, AVTOR ZNAMENITE VINOREJE (* 1784)

"Vino je poseben dar Božji, k razveseljenju - po besedah sv. pis­ma - človeškiga serca; naj ga pije človek z mero in o pravim ča­su, k oživljanju svoje dušne in telesne moči, da se bo v njem, kakor z oljem v svetilu, zubeljc življenja k poterjenju zdravja in zdaljšanju življenja, podpiral." Tako je v svojem najbolj zna­menitem delu Vinoreja zapisal šentviški "faj­mošter" Matija Vertovec, ki je bil svojim vernikom ne le "dušni skrbnik", ampak tudi učitelj in svetovalec v svetnih rečeh. Po Jezusovih besedah: "Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik" (Jn 15, 1) pravimo, da so duhovniki "delavci v Bož­jem vinogradu". Matija Vertovec je bil priden delavec v duhovnem vinogradu kot vnet oznanjevalec božje besede in tudi v pravem vi­nogradu kot učitelj vinogradništva in kletarstva

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2001

LETA 1855 UMRL FRAN JERIŠA

PESNIK IN PREVAJALEC (* 1829)

Fran Jeriša se je rodil v Šmartnem pod Šmarno goro, končal ljubljansko gimnazijo in licej (Trdinov sošolec), potem je študiral pravo, ki ga na Dunaju ni končal, zato je prestopil na filozofijo. Pesniti je začel pod vplivom Koseskega, kasneje pa je bil sodelavec Vedeža (pseudonim Detomil) in po mnenju mnogih je bil eden najprikupnejših pesnikov za mladino, odlikujejo se tudi njegove domoljubne pesmi, preproste po obliki,jasnem in kratkem ikzrazu, lepi misli ... Napisal in objavil je tudi nekaj pripovedk, govoril je več jezikov, zato je veliko tudi prevajal (Byronove Hebrejske melodije) ...

njegova misel:

• Češ spoznati li samega sebe, ozri se po druzih; / Da spoznadeš ljudi, v samega sebe poglej.

LETA 1895 ROJEN STANKO TOMINŠEK

PRAVNIK IN ALPINIST († 1961)

Odvetnik in povojni odbornik Slovenskega planinskega društva je bil tudi odličen alpinist. V »zlati navezi« z Jožo Čopom in Miho Potočnikom je preplezal številne prvenstvene smeri, vzpon čez tisoč metrov visoko severno steno Špika (1926) pa je bil eden najpomembnejših slovenskih plezalskih uspehov med vojnama. Ukvarjal se je tudi s planinsko fotografijo, za prvi slovenski igrani film »Triglavske strmine« (1932) je posnel plezalske prizore.

LETA 1896 UMRL LEOPOLD CVEK

UČITELJ, SKLADATELJ, ORGANIST (* 1814)

Leopold Cvek je dobil prve glasbene nauke pri organistu v rodni Idriji in jih dopolnil v Ljubljani. Vse življenje je služboval kot učitelj in organist, pogosto tudi cerkovnik. Uveljavil se tudi kot skladatelj in sicer po vzoru slovenske ljudske pesmi. Priljubljene so njegove velikonočne (Skalovje groba se razgane) in božične pesmi (Pastirci, iz spanja vstanite nocoj, Pastirci, ne spite), med katerimi je morda najlepša Raduj, človek moj, kjer v tridelni pesemski obliki živo slika veselje in skrivnost Kristusovega rojstva.

LETA 1914 NASTOPIL SLUŽBO BENEDIKT XV.

PAPEŽ, MOŽ MIRU (* 21. 11. 1854, † 22. 1. 1922)

Za sv. Pijem X., ki mu je prva svetovna vojna strla srce, je 2. septembra sedel na sedež apostola Petra kardinal Giacomo della Chiesa, ki si je kot papež izbral ime Benedikt XV. Trudil se je za mir in storil je vse, da bi omilil trpljenje civilnega prebivalstva. Za časa njegove papeške službe je izšel Zakonik cerkvenega prava, ki je veljal do leta 1983.

LETA 1924 ROJEN IVAN ŽUŽEK

JEZUIT, CERKV. PRAVNIK, VODITELJ SKAVTOV († 2004)

Bil je peti med 15 otroki ljubljanske družine, ki je dala Cerkvi dva duhovnika in štiri redovnice. Maja 1945 mu je uspel pobeg v Italijo. Vstopil je k jezuitom, po devetih letih študija se je odločil za prestop v bizantinsko-slovanski obred. Leta 1962 je začel poučevati na Papeškem vzhodnem inštitutu. Po koncilu je bil kot eden največjih strokovnjakov tajnik komisije za pripravo Zakonika cerkvenega prava vzhodnih katoliških Cerkva. Leta 1976 je prvič srečal Evropske skavte, ki jih je nato kot duhovni asistent spremljal vse do svoje smrti (2004).

LETA 1954 UMRL FRANC PENGOV

DUHOVNIK, PROFESOR, NARAVOSLOVEC (* 1876)

Ko je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič gradil Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, v katerem je septembra 1905 zaživela prva popolna slovenska gimnazija, je pravočasno poskrbel tudi za profesorje. Med nadarjenimi duhovniki, ki jih je poslal študirat na bližnje univerze, da se pripravijo na profesorsko službo, je bil tudi Franc Pengov, ki je bil po študiju na univerzi v Gradcu profesor naravoslovja na škofijski gimnaziji (1907–1941). Bil je tudi pisatelj: njegovo najbolj znano delo je knjiga Podobe iz narave (1916).

LETA 1972 UMRL CENE VIPOTNIK

PESNIK, PREVAJALEC IN UREDNIK IZBOROV SLOVENSKE POEZIJE (* 1914)

V Zagorju ob Savi rojeni Cene Vipotnik je na univerzi v Ljubljani končal študij romanistike. Njegove prve pesmi, ki jih je začel objavljati že pred drugo svetovno vojno, so bile še pod vplivom novoromantičnega izročila. Prvo pesniško zbirko Drevo na samem je izdal šele leta 1956. Služboval je kot urednik v Slovenskem knjižnem zavodu in Cankarjevi založbi. Sodeloval je pri več obsežnih izborih slovenske poezije (Živi Orfej, Kri v plamenih).

LETA 1993 UMRL DRAGOTIN CVETKO

MUZIKOLOG IN SKLADATELJ (* 1911)

»Prehodil sem pot, ki ni bila vselej ne enosmerna ne ravna. Mnogokrat sem naletel na ovire, ki so mi hotele preprečevati uresničenje mojih ciljev. Bile so raznovrstne. Ideološko, idejno, materialno so posegale v moje osebno življenje, toda me niso uspele spremeniti. V težnji po čim večji svobodnosti in neodvisnosti sem jih potrpežljivo premagoval, krepil svoj duhovni potencial, širil svoja obzorja ... Obveze, ki sem jih sprejel v svoj življenjski načrt, sem občutil razmeroma zgodaj kot dolg sebi, svojemu rodu in svetu nasploh.« Tako je zapisal muzikolog Dragotin Cvetko v knjigi svojih spominov V prostoru in času, ki je izšla po njegovi smrti (Slovenska matica, Ljubljana 1995). Tega neutrudnega raziskovalca zgodovine glasbene umetnosti na Slovenskem in utemeljitelja muzikologije pri nas se spominjamo ob stoletnici njegovega rojstva. Znanstvene ustanove, v katerih je Cvetko deloval, bodo to obeležile z raznimi prireditvami: z odkritjem doprsnega kipa na njegovi rojstni hiši, z muzikološkim simpozijem, z razstavo in s slavnostnim koncertom.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2011

spomini:

Baje sem dobro pel in bil nadarjen za glasbo. Prepeval sem, kjerkoli sem hodil. Nekakšna mentorja sta mi bila oče in mama, ki sta bila vešča v glasbi: oče v klavirski in violinski igri, mama v klavirski in pevski tehniki ... Užival sem, ko smo ob poletnih večerih pri odprtih oknih ubrano peli. Otroci in mama smo bili nešolan oktet, vaščani so nas radi poslušali.«

o njem:

»To je bila njegova posebna odlika: mlade je vedno podpiral in jim dajal poguma ter jih vzpodbujal, da so se lotili temeljitega, načrtnega, poglobljenega dela. Ob raznih srečanjih z muzikologi vsega sveta se je videlo, kako so ga vsi imeli radi zaradi globoke človečnosti in osebne radodarnosti". (Pavle Merkú)

LETA 1997 UMRL VIKTOR FRANKL

 AVSTRIJSKI NEVROLOG IN PSIHIATER (* 1905)

Rodil se je na Dunaju, kjer je tudi študiral in leta 1930 doktoriral iz medicine, kasneje pa še iz filozofije. Zelo ga je zaznamovala tudi izkušnja nacističnega taborišča Theresienstadt, ko je moral svoja spoznanja o »kljubovalni moči duha« v lastnem življenju kot Jud preizkusiti na najbolj krut način. Preživel je štiri taborišča smrti, tehtal je le 38 kilogramov, izgubil ženo, brata, starše ... Ko se je vrnil na Dunaj je namesto obupa zmagala neizmerna volja po življenju, nepremagljiva želja, da bi trpljenje, ki ga je izkusil, preoblikoval v izkušnjo smisla. Po vojni je bil profesor nevrologije in psihiatrije na Univerzi na Dunaju, veliko pa je gostoval po svetu (menda je predaval na 209 univerzah na vseh celinah in prejel okrog trideset častnih doktoratov) veliko na ameriških univerzah , v Kaliforniji so tudi ustanovili katedro za logoterapijo – šolo psihoterapije, katere utemeljitelj je bil. Ta smer je v strokovnih krogih znana tudi kot tretja dunajska šola psihoterapije. Frankl je poznal tudi prvo in drugo (psihoterapijo Sigmunda Freuda, in individualno psihologijo Alfreda Adlerja), vendar je šel svojo pot. Frankl je avtor številnih knjig o logoterapiji. Ta se ukvarja predvsem s smislom človeškega bivanja, kakor tudi s človekovim iskanjem tega smisla. Po logoterapiji je človekovo prizadevanje, da bi v svojem življenju našel smisel, njegova glavna gonilna sila. Frankla smo spoznali tudi v Sloveniji s pomočjo dr. Antona Trstenjaka, dr. Jožeta Ramovša in po delovanju Inštituta Antona Trstenjaka ter s prevodi njegovih del (Zdravnik in duša, Volja do smisla, Kljub vsemu rečem življenju da - vse MD Celje), dvakrat pa je tudi obiskal Slovenijo (1992 je predaval v unionski dvorani o smislu, ki je najboljše zdravilo proti samomoru).

... več o obisku V. Frankla v Sloveniji v Ognjišču 12_1992)

nekaj njegovih misli:

- Živeti navsezadnje ne pomeni nič drugega kot: nositi odgovornost za pravo odgovarjanje na življenjska vprašanja, za izpolnitev nalog, ki jih življenje vsakomur postavlja, za izpolnitev zahtev te ure.

- Našel sem smisel svojega življenja s tem, da sem drugim pomagal najti smisel njihovega življenja.

- Pravila igre življenja od nas ne zahtevajo, da za vsako ceno zmagamo, temveč da se nikoli ne nehamo bojevati.

- Strpnost ni v tem, da z drugim delim njegovo mnenje, ampak le v tem, da mu priznavam pravico do drugačnega mnenja.

- Po mojem mnenju o Bogu sploh ne moremo govoriti kot o "njem", temveč ga moremo ogovarjati samo kot "ti".

- Kdor se sprašuje o smislu življenja, je vprašanje slabo postavil. Življenje nam postavlja vprašanja; mi smo tisti, ki moramo odgovoriti.

- Življenje samo je tisto, ki človeku postavlja vprašanja. Ni na njem, da bi spraševal, temveč življenje sprašuje njega, on pa mora življenju odgovarjati in za življenje prevzeti odgovornost.

- Človek ne ravna zgolj v skladu s tem, kar je, temveč tudi postaja, kakor ravna.

- Biti svoboden je malo, je nič – če ne veš, čemu. Toda tudi biti odgovoren še ni vse – če ne veš, pred kom.

- Vrednosti ne ohrani tisto, kar obdržim; ampak kar darujem, dobi vrednost.

- Človeku se moram zazdeti vreden ljubezni, potem me bo tudi ljubil.

- Če človek najde smisel, tedaj (ampak resnično samo tedaj) je srečen po eni strani, kajti po drugi strani je tedaj tudi zmožen trpljenja.

- Trpeti pomeni delovati in rasti. Pomeni pa tudi zoreti. Kajti človek, ki preraste samega sebe, dozoreva v sebi.

- Življenje dobesedno do svojega zadnjega trenutka, vse do našega zadnjega diha, ne neha imeti smisla.

- Radi govorimo Kjer je volja, tam je pot. Upam si trditi: Kjer je cilj, tam je volja.

- Upravičeno smemo tisto ali tistega, kateremu govorimo, na katerega se obračamo, ko smo čisto čisto sami s seboj, imenovati Bog.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1796 ROJEN MIHA KASTELIC

SLOVENSKI PESNIK, UREDNIK IN KNJIŽNIČAR († 1868)

Pravo je študiral na Dunaju, službo je dobil v Ljubljani v licejski knjižnici, kjer je bil knjižničar. Ko mu je bilo trideset let je začel objavljati svoje prigodne in ljubezenske pesmi. Zelo pomembno za oživitev slovenskega literarnega dela je njegovo urednikovanje pesniškega almanaha Kranjska čbelica, ki ga je tudi sam ustanovil. Uredil je tudi rokopise pesmi Valentina Vodnika, za ohranitev Čopove zapuščine, za obogatitev licejske knjižnice z deli iz zapuščine Jerneja Kopitarja ... Te njegove zasluge mu je priznal tudi Prešeren (sonet Mihu Kastelcu: »Ti si nas zbudil, zbral ob hudem časi, / roke zarašene trebiti jele / prestore na domačim Parnasi. // Že vid'jo mesta se na njim vesele, / že sliš'jo se pesem sladki glasi / pognal je cvet, med nosijo čebele!).

LETA 1866 ROJEN ANDREJ PAVLICA

DUHOVNIK, PISATELJ, SOCIOLOG († 1951)

Po končani osnovni šoli ga je pot iz rodnega Rihemberka (Branika) vodila v Gorico, kjer je po gimnaziji študiral bogoslovje in leta 1891 pel novo mašo. Najprej je služboval v Biljah, potem pa je prišel za stolnega vikarja in gimnazijskega kateheta v Gorico. Pri vsem delu se je zagrizei v študij Svetega pisma in na Dunajski univerzi dosegel doktorat (1897). Od leta 1905 do 1934 je v goriškem bogoslovnem semenišču predaval Sveto pismo stare zaveze. Andrej Pavlica je deloval na različnih področjih: bil je pisatelj, časnikar, sociolog, organizator. Znanstveno je sodeloval v bogoslovnih glasilih Rimski katolik, Katoliški obzornik, Čas, Voditelj v bogoslovnih vedah. Vključeval se je tudi v javno življenje, a bolj kot politika so ga zanimala socialna vprašanja. Ustanovil je (skupaj z bratom Josipom) Slovensko katoliško delavsko društvo (1898), Žensko delavsko društvo (ti dve društvi sta vsako leto tretjo ne deljo v maju prirejali skupno romanje na Sveto Goro). Najbolj mu je bilo pri srcu Slovensko sirotišče, ki je bilo na njegovo pobudo ustanovljeno leta 1898, zaživelo pa je leta 1910, ko so kupili hišo in vodstvo zavoda zaupali slovenskim šolskim sestram. Tam so revni dečki in deklice dobili solidno krščansko vzgojo in izobrazbo. Fašisti so ga hoteli uničiti samo zato, ker so tam mladi rod vzgajali v slovenskem duhu. Po drugi svetovni vojni mu je uspelo od fašistov zaplenjeni zavod dobiti nazaj. Zaradi njegove odločne zavzetosti za pravice Slovencev so ga fašistične oblasti malo pred upokojitvijo hotele na silo odstraniti iz bogoslovja.  V najhujšem obdobju raznarodovalne politike, ko je bila prepovedana slovenska govorjena in pisana beseda, je bil med knjigami, ki so jih fašisti sežgali, tudi šesti snopič njegovega Sejavca, zbirke nedeljskih pridig in govorov (dvanajst zvezkov 1929-1939). 

LETA 1870 ROJEN JURIJ TRUNK

DUHOVNIK, PISATELJ IN PUBLICIST († 1973)

Naš koroški rojak Jurij Trunk, ki mu je Bog naklonil 103 leta življenja, je "šolski primer" duhovnika, ki je dočakal vse možne jubileje: 50 let duhovništva ali zlato mašo, 60 let - biserno ma­šo, 65 let - diamantno mašo, 70 let - železno mašo. Ob obletni­ci njegovega rojstva ga predstavljamo ne toliko zaradi teh jubi­lejev, ampak zaradi njegovega duhovniškega in narodnega delovanja med Slovenci na Koroškem in v Ameriki.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 08_2000

LETA 1906 ROJEN FRAN PETRE

LITERARNI ZGODOVINAR, SLOVENIST NA TUJEM († 1978)

Literarni zgodovinar Fran Petre je po končanem študiju v Ljubljani, Parizu in Pragi predaval slovenski jezik in književnost na univerzah v Skopju in v Zagrebu ter tako prispeval k uveljavitvi slovenistike. Zadnja leta je bil v Ljubljani sourednik Slovenskega biografskega leksikona.

LETA 1907 ŠKOF JEGLIČ OKRONAL

 MILOSTNO PODOBO MARIJE POMAGAJ NA BREZJAH

Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je 16. marca leta Gospodovega 1907 v goreči ljubezni do brezjanske Marije Pomagaj, poslal v Rim svetemu očetu Piju X. prošnjo za takojšnje okronanje Marijine podobe. Odgovor je prišel hitro, že 15. junija in začele so se velike priprave na kronanje. Zlati kroni iz osemnajst karatnega zlata – posebej za Devico Marijo, posebej za Jezuščka – je izdelal ljubljanski pasar Kregar. ... Pred slovesnostjo je »sam škof spovedoval vse do polnoči, večina frančiškanov pa kar celo noč, zjutraj pa vse do devete ure. Kljub temu vseh tistih, ki so se želeli spovedati in prejeti sveto obhajilo prav na dan kronanja Marijine slike, niso mogli uslišati. Mnogi romarji so vso noč prebedeli v cerkvi in z veseljem prepevali, prepevali. Toliko hvalnic Mariji še ni bilo slišati na Brezjah. In toliko tistih starih pesmi, ki so bile še vedno žive med ljudmi, mnogi mladi pa jih niti niso več poznali. (...) Za škofa so tesarji pripravili tudi v šotoru lepo okrašeno prižnico, kamor se je povzpel takoj, ko so Marijino podobo postavili pred vernike. » »Vidite, dragi moji verniki, kako lepo vse nas Marija vodi za roke samo zato, da nas bi pripeljala v božje kraljestvo! Kdo bi si mislil, da bo mene, navadnega kmečkega fantiča, ki sem še kot otrok videl njeno uslišanje čisto od blizu, kdaj v življenju doletela ta velika čast, da Mariji Pomagaj lahko nadenem krono! Lahko vam zaupam, da so se mi s tem izpolnile najlepše sanje tega sveta!« (...) Potem je krenil iz šotora dolg sprevod s sliko okronane Marijo, za njo pa na stotine bander, zastav, pa tudi člani društev v uniformah. Razvil se je v največjo procesijo, kar jih je kdaj videla vas Brezje. Velike slovesnosti so potekale tudi ob prvi obletnici kronanja in vsa leta pozneje. Eno največjih tudi ob stoti obletnici kronanja Marije Pomagaj, 1. septembra leta Gospodovega 2007

... več v knjigi Ivana Sivca Kraljica Slovencev, ki jo je izdalo Ognjišče in jo še lahko kupite

LETA 1911 ROJENA BOGDANA STRITAR

TEMPERAMENTNA OPERNA PEVKA († 1992)

Rodila se je v Solkanu, osnovno in srednjo šolo pa je obiskovala na Ptuju. Kot dijakinja na učiteljišču in konservatoriju v Ljubljani je s sestrama pela v tercetu Stritar (tudi na radiu). Pred drugo svetovno vojno je bila nekaj let učiteljica, od leta 1940 pa do upokojitve leta 1964 je bila članica ljubljanske Opere. Kot mezzosopranistka z obsežnim glasovnim razponom in temperamentnostjo je ustvarila vrsto opernih likov.

LETA 1928 ZAČEL POSKUSNO ODDAJATI LJUBLJANSKI RADIO

S PRENOSOM ODPRTJA JESENSKEGA SEJMA (URADNO ODPRT 28. OKTOBRA 1928)

Prosvetna zveza je v začetku leta 1928 sklenila z državo pogodbo o najemu radiooddajne postaje v Domžalah in uredila studio na Bavarskem dvoru ob današnji Tivolski cesti (takrat Bleiweisova) v Ljubljani. Na današnji dan je radio začel poskusno oddajati (prenos odprtja ljubljanskega jesenskega velesejma). Popoldne sta pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Oton Župančič prvič poslala v eter slovensko besedo. Po uvodnem Finžgarjevem govoru je Župančič recitiral odlomke iz Dume, zvečer pa so iz ljubljanske Opere prenašali Smetanovo »Prodano nevesto«. Po pogodbi je morala Prosvetna zveza vsak dan oddajati najmanj dve uri in pol, vsaj ena ura pa je morala biti posvečena dobri živi glasbi in ne posnetkom z gramofonskih plošč.

LETA 1939 ZAČETEK DRUGE SVETOVNE VOJNE

Z NAPADOM NACISTIČNE NEMČIJE NA POLJSKO

Nacistična Nemčija je 23. avgusta 1939 sklenila s komunistično Sovjetsko zvezo pakt o nenapadanju. Nekaj več kot teden dni zatem je Nemčija napadla Poljsko in zasedla njene zahodne pokrajine, Sovjetska zveza pa vzhodne. To je pomenilo začetek druge svetovne vojne, ki je terjala nad 50 milijonov človeških življenj, stroški skoraj šestletnega vojskovanja so znašali 1384 milijard dolarjev!

LETA 1942 UMRL GOJMIR KREK

PRAVNIK, SODNIK, GLASBENIK, PEDAGOG IN AKADEMIK (* 1875)

Slovenski skladatelj Gojmir (Gregor) Krek je ovrgel tradicijo slovenske glasbene romantike in čitalništva in začel novo obdobje v slovenski glasbi. Ob pomoči založnika Lavoslava Schwentnerja je ustanovil glasbeno revijo Novi akordi, ki je izhajala 13 let. V njej je izdal mnoge svoje skladbe (samospeve, klavirske, zborovske in komorne skladbe). Od 7. oktobra 1938 je bil redni član SAZU; med leti 1939 in 1942 je bil tudi glavni tajnik te ustanove. Bil je tudi odličen pravnik; leta 1911 je postal dvorni tajnik (na Dunaju) Leta 1920 je postal redni profesor rimskega in civilnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani. Krek je bil tudi dekan Pravne fakultete in rektor Univerze v Ljubljani (1921/22).

LETA 1964 UMRL JOŽE PAHOR

UČITELJ, PISATELJ, UREDNIK (* 1888)

Pisatelj Jože Pahor, rojen v Sežani, je končal učiteljišče v Kopru in služboval nekaj let na Primorskem, pod fašizmom je ostal brez službe, zato je odšel v Jugoslavijo. Leposlovno je začel ustvarjati leta 1914. Leta 1923 je izšel njegov prvi roman Medvladje, v katerem je opisal vojne in povojne razmere na Primorskem. V romanu Serenissima (1929) je pod krinko beneške republike v drugi polovici 16. stoletja opisal življenje Slovencev in Hrvatov pod Italijo po prvi svetovni vojni.

LETA 1970 UMRL FRANÇOIS MAURIAC

FRANCOSKI PISATELJ, NOBELOV NAGRAJENEC, KATOLIŠKI MISLEC (* 1885)

Pisatelj François Mauriac. ki je leta 1952 prejel Nobelovo nagrado za književnost, velja za največjega pisca katoliške Francije. Njegovi tragični junaki in junakinje rastejo iz vere v milost odrešenja in so tako človeško resnični. da so blizu vsem, ki se znajo poglobiti v duhovno stisko. V slovenskem prevodu je izšlo več njegovih romanov, pri založbi Ognjišče njegova knjiga Jezusovo življenje (1971).

... nekaj njegovih misli:

- Čutim se kristjana po svoji grešnosti, ki me oddaljuje od Boga, in po veri v sredstva, ki mi jih daje na razpolago Cerkev, da morem vse začeti znova.

- Da bi prišlo božje kraljestvo, vzame Jezus, kar najde, izbere kogarkoli ... Sončni žarek pade na stekleno črepinjo na smetišču, plamen vzplapola ter zajame ves gozd.

- Iz preziranih duš, iz izvržkov sveta si Gospod zbira skriven zaklad. Nobene čudežne palice ni potreboval, da je odkril v teh bitjih kljub njihovi zunanji bednosti tiste izvire trpljenja in dobrote, nad katerimi je imel oblast.

- Krepost farizejev pa tudi pregrešnost blodnic in cestninarjev sta le zunanji videz. Za slehernega izmed nas se bo skrivnost odrešenja odigrala v temi, ki jo bo razpršila edinole smrt.

- Vsi smo poznali bitja, ki so sredi vsakdanjega dela nenehno bivala v božji navzočnosti - in so jih v nedoločljivem občutku te navzočnosti spoštovali celo najslabši.

- Čudovito je, da izmed vseh besed Njega, ki je prišel za vsakogar izmed nas, odkrivamo prav tiste, ki jih naslavlja vsakemu posamič.

- Zidati gradove v oblakih nič ne stane, njihovo porušenje pa pogosto zelo drago plačamo.

... več misli Françoisa Mauriaca

LETA 1981 UMRL FERDINAND KOLEDNIK

DUHOVNIK, PREVAJALEC, KNJIŽEVNIK (* 1907)

Ob imenu in priimku Ferdinand Kolednik je v leksikonu Slovenska književnost (Cankarjeva založba, Ljubljana 1996) zapisano: prevajalec, razširjevalec slovenske književnosti, duhovnik, misijonar. Neutrudno si je prizadeval, da bi "veliki" svet seznanil s književnostjo "malega" slovenskega naroda. Najprej je prevedel v francoščino Jurčičevo povest Jurij Kozjak, zatem pa še v devet drugih svetovnih jezikov. Ob koncu druge svetovne vojne se je zaobljubil, da bo oskrbel prevode te knjige v 50 jezikov in to mu je s pomočjo sodelavcev, ki jih je poiskal, tudi uspelo. Prevedel je tudi nekatera Finžgarjeva dela: zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, povesti Dekla Ančka in Strici ter razmišljanja Sedem postnih slik. Finžgar, s katerim sta si dolga leta dopisovala, mu je leta 1958 izrekel priznanje: "Vi, ljubi Nande, ste si naprtili to delo, da bi o našem narodu tujcem skusili pokazati, da tudi iz drobne bilke počasi priraste klas s klenim zrnom. V imenu vsega naroda iskrena Vam hvala za ves trud."

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 05_2007

pripravlja Marko Čuk

LETA 1589 UMRL JURIJ DALMATIN

PROTESTANTSKI TEOLOG, PISEC, PREVAJALEC (* OKOLI 1547)

Ime Jurija Dalmatina brž povežemo z Biblijo - prvim slovenskim prevodom celega Svetega pisma, ki je izšel leta 1584 in pomeni temelj naše književnosti. Natisnjen je bil v Wittenbergu z naslovom Biblija, tu je, vse svetu pismu. Ta dragocena knjiga je prišla v domovino skrivaj v sodih, da je ne bi zaplenili V dobi protireformacije so Dalmatinovo Biblijo uporabljali tudi katoličani in tako je po njej slovstve­no delo slovenskih protestantov živelo naprej. Ko danes vzamemo v roke to zajetno knjigo, ne moremo verjeti, da je to delo enega samega človeka!

... več o njem v rubriki obletnica meseca 08_1999

LETA 1709 UMRL ANDREA POZZO

ITALIJANSKI SLIKAR IN ARHITEKT († 1709)

Jezuit iz Trenta v Italiji, znan po tem, da je poslikal obok jezuitske cerkve v Rimu, ljubljanski operozi pa so ga naprosili, da je narisal načrt za novo ljubljansko stolnico (1700). Njegov načrt so ob gradnji nekoliko priredili in stolnico posvetili leta 1706, takrat še brez kupole, ki so jo postavili šele leta 1841. Napisal je delo Slikarska in stavbeniška perspektiva (1693/98), po katerem so se ravnali baročni slikarji ter arhitekti v 18. stoletju.Po njegovih predlogah v knjigi so naredili tudi božji grob v Mekinjah, oltar v Velesovem in oltarni nastavek pri sv. Jakobu v Ljubljani. Od leta 1702 je slikal freske na Dunaju.

LETA 1867 UMRL CHARLES BAUDELAIRE

FRANCOSKI PESNIK (* 1821)

Francoski pesnik Charles Baudelaire je imel velikanski vpliv na moderno poezijo 20. stoletja. Velja za začetnika moderne lirike, v katero je uvedel motive iz sodobnega življenja (motive zla, čutne omame, praznote in smrti). Vse svoje pesniško delo je združil v zbirko Rože zla (Fleurs du mal, 1857), razdeljeno v šest delov.

LETA 1870 ROJENA MARIA MONTESSORI

ITALIJANSKA ZDRAVNICA, UČITELJICA, FILOZOFINJA IN DOBRODELNICA († 1952)

Rodila se je v mestu Ancona, od koder se je družina preselila v Rim in tam je kot prva ženska v Italiji končala študij medicine. Ko je delala na psihiatrični kliniki, se je posvetila prizadetim otrokom. Zanje je oblikovala vzgojni sistem, ki ga je nato z velikim uspehom prilagodila tudi za predšolske vzgojne ustanove in za normalne otroke. Spoznala je, da lahko predšolski otrok razvije vse svoje sposobnosti v okolju, ki mu omogoča zbranost, svobodno izbiro dejavnosti in red. Prvi obsežen zapis je bil objavljen v knjigi Metoda Montessori (1909).

njena misel:

• Otrok prične raziskovati okolico z gibanjem, zato mu moramo omogočiti motorično aktivnost s primernimi vajami. Temeljne opore pri njegovem samostojnem delu so torej okolje, učitelj, ki to okolje pripravi, in razvojni material.

LETA 1882 UMRL JURIJ MIHEVC

PIANIST IN SKLADATELJ (* 1805)

Po študiju prava na Dunaju (kjer naj bi prijateljeval s Schubertom in Beethovnom) se je odločil za glasbeno pot in bil odličen pianist (kljub temu, da je imel zaradi bolezni v mladosti, skrivenčene roke). Leta 1846 se je preselil v Pariz, kjer je uspešno deloval: napisal je več spevoiger (Prav imajo planeti) in krajših klavirskih skladb (etude, poloneze, valčke, balete in operne priredbe in vse ta dela so mu založniki tudi izdajali. Bival je v visoki družbi, imel je veliko učencev in učenk, uspel je s salonsko lahko glasbo, ki je bila v tistem času silno popularna.

LETA 1897 ROJEN JANKO AMBROŽ TESTEN

FRANČIŠKANSKI DUHOVNIK IN SLIKAR († 1984)

»V osebi frančiškanskega brata Ambroža stopa pred nas človek, redovnik, umetnik, ki je svoje darove zastavil za svojo osebno rast in dozorevanje za Boga, njegovo čast in slavo, za ljudi, ki jih je s svojimi slikami še posebej nagovoril in osrečil ter jim približal svet vere, globino človeškega duha in skrivnosti božjega razodetja. Občudovalcem svojih slik je preprosto rekel: ‚Vzemite te slike, kolikor hočete',« je sobrata slikarja ob 110-letnici rojstva označil takratni provincial p. Viktor Papež . S šestnajstimi leti je Janko prvič stopil v samostan, bil vključen v hrvaško provinco in bival in deloval po različnih hrvaških dalmatinskih samostanih: v Dubrovniku je dobil redovno ime Ambrož, v Orebiću na polotoku Pelješcu, v samostanu loretske Gospe, dvajset let v Krapanju, zadnjih petnajst let pa je preživel v samostanu sv. Evfemije na Rabu. Slikal je v glavnem nabožne motive, vse je posvetil cerkvenemu slikarstvu. Delal je hitro, bil je tudi zelo spontan v svojih tehnikah, razlivanje, polivanje, združeval pa je tudi različne tehnike (pastel, tuš, svinčnik, tempera ...). Strokovnjaki pravijo, da je velika vrednost njegovih del v tem, da je znal poenotiti svetno in sveto ... Zelo visoko so njegovo ustvarjalnost cenili Hrvatje, kar lahko ugotovimo iz zapisov v monografijah, ki so mu jih posvetili in s tem tudi opozorili na njegovo delo ...

... več o njem preberite v zapisu iz Ognjišča 12_1982

njegove misli:

• Zame je slikarstvo delo, ki me spravlja v radovednost.
• Zanima me le moja ideja in kako se bo prelila v končni izdelek. Dokler slike ne dokončam, sploh ne vem, ali mi bo zamisel uspela. Mislim, da je treba začeti ‚sprva' – kadar manj misliš, več občutiš.
• Slikarstvo je izraz duše in ne nekaj naučenega. Tudi tu sem bil sam sebi učitelj, saj s strokovnjaki nisem imel preveč sreče.

LETA 1908 rojen JACQUES LOEW

DOMINIKANEC IN DUHOVNIK-DELAVEC († 1999)

Če hočem izpeljati temeljito anketo med pristaniškimi delavci v Marseillu, ni druge poti, kot da nekaj časa živim življenje teh ljudi. Prosil sem predstojnike, če se smem zaposliti kot pristaniški delavec. Moja anketa, ki naj bi trajala dva do tri mesece, se je raztegnila na izkušnjo štirinajstih let življenja med delavci," piše francoski dominikanec p. Jacques Loew, ki ve­lja za začetnika poskusa duhovnikov-delavcev. Kot mlad duhovnik je šel oznanjat evangelij delavcem, ki so v ogromni večini odtujeni Cerkvi. Podal se je v svet, ki ga je po­znal samo iz knjig in kmalu je odkril njegovo kruto resničnost. "Menil sem, da po tolikih letih študija pač dobro poznam člove­ka, saj sem imel za sabo vso humanistično izobrazbo... Šele pri­staniški delavci v Marseillu so mi dali spoznati resničnega člo­veka. Ne podcenjujem vrednosti študija, toda življenjska spozna­nja o človeku sem dobil od teh ljudi."

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_1999

nekaj njegovih razmišljanj:

• Tudi v najbolj propadlem človeku je iskrica božjega življenja in tudi v najboljšem človeku se v kotičkih še vedno skriva umazanija.
  
• Bral sem veliko knjig, toda Sveto pismo je izredna knjiga. Nisem samo bralec, ampak tudi priča, na nekate­rih mestih celo obtoženec. "Kaj praviš k temu ti? Kaj bi storil ti? Kaj boš naredil, ko prebereš to stran?"
  
• Pravo iskanje Boga je zelo podobno zadržanju človeka, ki sede in mirno posluša... Sedeti, poslušati - nista drži brezdelja ali lenobe. Sedemo in poslušamo vselej, kadar hočemo, da nas prepoji resnica, ki je za naš razum prevelika.
  
• Naše duhovno življenje, življenje z Bogom, ni neke vrste uspeh, ki si ga sami zamislimo, s svojimi kartami na mizi, ampak je igra v dvoje, kjer pa vedno Bog da pobudo.
  
• Ni greha in ne bo pokore, razen v odnosu do Boga, čigar ljubezen priznavam in ki pričakuje nekaj od mene ter me vabi k ljubezni.
  
• Kaj pomeni poslušati? Najprej ustvariti molk. Drugič: biti pripravljen. In tretjič: odpreti svoje srce. A v tem trojem gre za en samo odgovor Bogu, ki trka. Poslušanje je odgovor na božje delovanje.
  
• Gledati in poslušati je dvoje dejanj, s katerima grem iz sebe: kadar gledam, grem iz sebe, kadar poslu­šam, grem iz sebe. Stvari prihajajo v moj pogled in v moje uho, ki jih sprejemata, da se ne zapiram več vase.
  
• Evangelij je knjiga o Gospodovem življenju. Nastal je, da postane knjiga mojega življenja. Ni napisan, da bi ga raz­umeli, ampak da pristopimo k njemu kot na prag skrivnosti. Tudi ni napisan le zato, da bi ga brali, ampak da ga sprejmemo vase.
  
• Marija nas je vcepila v Jezusa. V tem je Marija vzor vsakemu kristjanu. Kristjan, kjerkoli je že, poročen ali samski, redovnik ali laik, v daljni deželi ali v domači vasi, mora "učlovečiti" Boga.
  
• Bog ne tehta količine stvari, ki smo jih opravili, ampak tehta ljubezen, s katero smo jih opravili.

LETA 1914 ROJEN FRANC SODJA

DUHOVNIK, LAZARIST, PESNIK IN PISATELJ, PREROK USMILJENJA PRED VRATI PEKLA († 2007)

"Ko sem pred leti hodil h kiparju Goršetu v Sveče na Koroškem, sem bil vselej pozoren na majhen lesen kip v njegovem muzeju, ki ga je mojster imenoval Prerok. Ob njem sem nehote pomislil na Franceta Sodja... Zame je Prerok predstavljal Sodja," je v uvodu h knjigi Franceta Sodja Pred vrati pekla, katere tretja izdaja je izšla leta 1992 v Sloveniji, zapisal dr. Franc Rode, Sodjev redovni sobrat lazarist. Taras Kermauner pa je Sodju zapisal: "Sodja svetuje - z zgodbo svojega življenja: edino pri Njem kot trpečem in odrešujočem boste našli milost, mir, varnost, smisel."

Svojo življenjsko zgodbo je Franc Sodja podal v svoji knjigi Pisma mrtvemu bratu (Ljubljana 1991). "Po mojem je to ena najboljših duhovnih avtobiografij, kar jih je napisal Slovenec, pa še marsikdo drug," sodi dr. Franc Rode. "Sodja osupljivo globoko zareže v življenje. Vidi se, da je iz rase pristnih mistikov. Posebnost Sodjevega dela je v tem, da knjigo piše mistik iz alpskega sveta, kar je čista redkost. Mistiki namreč povečini prihajajo iz planjave ali iz puščave. Sodja pa je fant z gora in v tem je vsa posebnost in izvirnost njegovega izrednega pričevanja."

več o njem preberite v rubriki pričevanje 11_2004

in v rubriki obletnica meseca 08_2014

... preberimo nekaj njegovih modrih besed, porojenih iz globoke povezanosti z Bogom.

• Morda bi bilo življenje bogato, če bi vsako jutro pred premišljevanjem očistili sebe sebičnih namenov, ki so včasih takoj vidni in jih niti na zunaj ne moremo prikrivati.
• Najlepše bi bilo, če odpuščanja ne bi bilo treba. Če bi izpolnili v celoti Jezusovo zapoved ljubezni vsi, bi resnično ne bilo treba odpuščati.
• Za dialog je treba notranje zrelosti, iskrenosti, plemenitosti, širine duha, zmožnosti poslušanja in veliko potrpežljive ljubezni.
• Bog ti je podaril kratek čas življenja na zemlji, da v preizkušnjah bolečinah in trpljenju z vsemi svojimi sposobnostmi izpoveš eno samo besedo: ljubim.
• Če smo razumeli načrt in željo Gospodovo, potem moremo reči, da imamo nebesa že na zemlji. Kaj drugega pa so nebesa kot življenje v Bogu; mi pa že na zemlji počivamo v Bogu, če živimo življenje svojega poklica.
• Vsako jutro stopi pred Gospoda, kot da šele tisto jutro pričenjaš življenje, in mu obljubi zvestobo, in vsak večer pri izpraševanju vesti, ko prosiš odpuščanja za pogreške, spet upri pogled vanj s trdno voljo, da drugo jutro pričneš z novo gorečnostjo.
• V sanjarjenju o velikih delih premnogi zapravljajo čas in pozabljajo, da je sedanji trenutek preprostega življenja tisto, kar moram posvetiti, da bom svet.
• Za vse velja: čim manj govori in prepričuj z razlogi, pač pa pridigaj z dobroto, mirom in veseljem in spreobračaj s svojim požrtvovalnim življenjem!
• Ljubezen brez trpljenja je dvomljive vrednosti. Trpljenje brez ljubezni je mrtvo, neplodno. Le ljubezen in vdano trpljenje gradita osebnost in rešujeta svet.
• Najbolj poganska dežela že ima vsaj nekaj ljudi, ki hodijo od vasi do vasi z bogastvom nadnaravnega življenja in iz njihovih duš Kristus sam blagoslavlja pogansko okolico.
• Razpeti med rojstvom in smrtjo si gradimo večnost. Od prvega trenutka so naša srca žejna večne ljubezni.
• Mlad komaj sanjaš, kaj te čaka, na stara leta moraš priznati, da je človek neštetokrat najtežje breme sam sebi.
  več:

LETA 2012 UMRL CARLO MARIA MARTINI

JEZUIT, NEKDANJI MILANSKI NADŠKOF IN KARDINAL (* 1927)

»Zakaj se ne zganemo? Ali se bojimo? Se bojimo, namesto da bi bili pogumni? Saj je vendar temelj Cerkve vera. Vera, zaupanje, pogum. Jaz sem star in bolan in odvisen od pomoči drugih. Dobrohotni ljudje, ki so ob meni, mi darujejo ljubezen. Ta ljubezen je močnejša kot občutje malodušja, ki ga večkrat zaznam znotraj Cerkve v Evropi. Samo ljubezen lahko prežene utrujenost. Bog je ljubezen. Imam še eno vprašanje, ki ga zastavljam vsem: Kaj lahko ti, prav ti, narediš za Cerkev?« To so misli iz 'duhovne oporoke', ki jo je bralcem dnevnika Corriere dela sera posredoval kardinal Carlo Maria Martini 28. avgusta 2012, tri tedne pred svojim odhodom v večnost. V sožalnem sporočilu, ki so ga prebrali pri kardinalovem pogrebu, je papež Benedikt XVI. zapisal: »Bil je božji mož, ki je Sveto pismo ne le preučeval, ampak ga je tudi močno ljubil in ga naredil za luč svojega življenja, da bi bilo vse v večjo božjo slavo.« Za napis na svojem grobu v milanski stolnici je sam izbral besede psalmista: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam in luč na moji stezi.«

... več o njem v rubriki pričevanje 02_2001 in pričevanje 10_2012

nekaj njegovih misli:

• Človek ni ustvarjen le za to, da živi z drugimi, temveč še bolj, da živi za druge. Le iskreno darovanje sebe zares dviga kakovost življenja.
• Starši, vzgoja je milost, ki vam jo naklanja Bog: sprejmite jo s hvaležnostjo in čutom odgovornosti... Vzgajati pomeni postati božji sodelavci, da bi vsakdo uresničil svoj poklic.
• V luči Boga, ki ustvarja in podarja večno zavezo, bo današnji človek lahko doumel svoje pravo dostojanstvo in smisel življenja.
• Ko se nekdo zaveda, da je grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, potem ne bo niti zase niti za druge zahteval popolnost, temveč bo počival v usmiljenju.
• Oče, ki je v nebesih, ljubi vaše otroke in vnuke bolj kot vi; znal jih bo pritegniti k sebi in trkati na njihova vrata, da vstopi k njim, če mu bodo hoteli odpreti.
• Ko se soočaš s problemi, ki jih spoznavaš, se ne moreš izogniti vprašanju, ki je za mladost bistvenega pomena: kakšno je moje mesto v tem svetu? Kakšen delež se zahteva od mene pri graditvi boljšega sveta?
• Da bi bil zares pripravljen služiti, moraš biti svoboden. Kdor je suženj lenobe, namreč nikoli ni pripravljen prijeti za delo, ko je potrebno.
• Razumnost je modrost, ki zre v Božji luči človeške dogodke, presojanje med tem, kar vodi k Bogu, in tem, kar od njega oddaljuje.
• Upati pomeni živeti tako, da se prepustimo rokam Boga, ki v nas poraja krepost in moč, ju hrani in krepi.
• Če je res da Očetov odrešenjski načrt zajema vse, kar je ustvarjeno, in poslanstvo Sina in Duha dosega celotno stvarstvo, potem lahko troedini Bog uporabi vsako sredstvo sporočanja, da doseže človekovo srce. Zato lahko tudi televizijski sprejemnik prebudi podobo roba obleke Jezusa, človekovega Odrešenika.
• Čeprav Bog lahko uporabi S vse, da bi dosegel človeka v njegovi vesti in svobodi, pa je vse, kar biva pod soncem, lahko popačeno zaradi uporabe, ki jo povzroči z grehom zaznamovana človekova svoboda.
• Koliko poti vere in predvsem koliko duhovnih poklicev mladih je bilo posušenih, izgubljenih zaradi pomanjkanja energičnih odločitev in odpovedi televizijskim oddajam in čtivu!
• Gospod nas ni poklical, da smo kristjani samo zato, da a bi varovali svojo vero, da bi i branili, kar imamo, ampak predvsem zato, da bi pričevali o upanju, ki je v nas.
• Nujno je potrebno, da se znam odpreti, da sem pozoren, sprejemljiv, razpoložljiv. Prav tako pa je potrebno tudi, da sem sposoben zapreti, odmakniti se, da bi razmišljal l o tem, kar sem videl ...
• Če gledamo svet z višine, i zaznamo, da so prav ljudje, i te zares drobne resničnosti, če jih vidimo od zgoraj, najdragocenejše resničnosti. Z očmi srca vidimo prav nje, čeprav so za naše oči samo drobne premikajoče se pike. Prav ima Mali princ: bistvo je očem nevidno. Samo z očmi srca moremo dobro videti. To je tudi Jezusov pogled.

LETA 2016 UMRL SAMO HUBAD

DIRIGENT (* 1917)

Samo Hubad, sin Mateja Hubada, skladatelja in glasbenega pedagoga, se je po glasbenem študiju v Ljubljani in Pragi uveljavil kot simfonični in operni dirigent. Odlikoval se je po tem, da se je znal vživeti v zamisli skladateljev. V vsem svojem aktivnem obdobju je bil vodilni slovenski dirigent. Dirigiral je v operi in baletu SNG v Ljubljani, dolga let je bil šef dirigent Slovenske filharmonije, stalni gostujoči dirigent v Zagrebu in drugod. Dirigiral je več kot 60 orkestrom po vsem svetu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk