Začelo se je, ko sem pred trinajstimi leti ‘nenačrtovano’ (po moji takratni vednosti) zanosila. Pred tem pa sem že dvakrat rodila. Otroka sta bila stara šest let in petnajst mesecev.
Še vedno se živo spominjam besed, ko sem možu, ne da bi prej opravila testiranje, dejala: “Noseča sem.” Z možem takrat “nisva bila na mestu”, pomislila sem na umetni splav. Že sama misel na umetni splav me je pripeljala do najstrašnejšega dejanja v mojem življenju. Mož je odločitev ‘za življenje’ prepustil meni. Kakšno naključje, mar res ? Vedno se o vsem pogovoriva, preden sprejmeva skupno odločitev, a v tej stiski sem ostala popolnoma sama. Lahko bi se odločila prav, vendar se, žal, nisem. Obrnila sem hrbet družini, Življenju, Bogu, Ljubezni ... Na misel mi prihaja prošnja, ko sem tistega usodnega majskega dne v joku prosila: “Bog, če res obstajaš, kje si zdaj, reši me ...” V sebi sem še tik pred posegom čutila, in to čutim še danes, kako močno si želim povedati medicinski sestri, da sem si premislila in oditi domov, ob tem sem se vsa tresla in jokala ... Vendar nisem zmogla spregovoriti ... O grozljivem dejanju z možem nisva dosti govorila, bilo je težko govoriti o splavu. Na mojo napačno odločitev so vplivale misli, kot so: ob dveh majhnih otrocih ne zmorem skrbeti še za dojenčka, zahtevna služba, strah pred tem, kaj bodo rekli v službi, ko bom spet ‘težila’ za porodniško, skratka obšla me je popolna groza in strah pred naporom po rojstvu, pred tem, da fizično in psihično ne bom zmogla treh otrok ... skratka neživljenske misli. Čeprav smo se ravno devet mesecev prej preselili v lastno hišo. Imela sem idealne pogoje za veliko družino ... In tako sedaj vsak dan znova gledam resnični obraz dejanja, ki se mi je takrat zdel kot edina logična izbira. Dolgo časa sem krivila ljudi okoli sebe, ki so vedeli za moje stanje, vendar mi ni nihče rekel: “Ne naredi splava,“ ali mi povedal o čustveno negativnih posledicah takšnega dejanja. Nihče mi ni povedal za bolečino, ki jo pusti umetni splav, sama se tega nisem zavedala, dokler ni bilo že prepozno. Sedaj vem, kriva sem sama. V svoji nemoči sem se potopila v depresijo, sovraštvo do sebe, ženski čuti so popolnoma zaspali v meni, ko sem spoznala, da sem uničila lastnega otroka. Od takrat naprej me spremlja obup, sindrom popolne mame (otrokom težko rečem ne), občutek krivde, razne bojazni, nezmožna sem se sprostiti, živim v večnih dvomih, v velikem strahu pred prihodnostjo, pred neznanim, bojim se sama sprejemati odločitve v kakršni koli stvari, pri svojih opravilih sem zelo počasna, misli mi uhajajo, slišano preslišim, imam telesne in čustvene rane, ki se nikoli ne bodo zacelile, zaradi čustvene blokade sem do nedavnega zavračala možev dotik, objem, najino intimnost, v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino, ko prihajam v šolo po otroke, iščem generacijo nedolžnega otročička, ker vem, da bi morala še enega odpeljati domov, družinski prazniki so zame ena sama velika žalost, da o času obletnice umetnega splava in obletnice, ko naj bi se otročiček rodil, ne govorim, takrat je zelo hudo, splav mi je zlomil srce ... ja, vse to, in še mnogo več hudega je meni pustil splav. Zavedam se, da je umetni splav pustil mnogo žrtev: ubitega otroka, ranjeno žensko, ženo, mamo, sestro in prijateljico, očeta, ranjene otroke, tete, strice, stare starše, prijatelje ... Zato imam v mislih vse ženske, ki so v stiski in razmišljajo o umetnem splavu in bi jim rada pomagala po svojih najboljših močeh. Ob božiču se veselim svojih treh otrok (tri leta po umetnem splavu mi je bilo dano še enkrat roditi - Bogu hvala), hkrati pa doživljam in čutim strašno bolečino ob izgubi otroka, za katero sem kriva sama. Resnični obraz tega dejanja ni konec, temveč začetek velike nočne more. Hudo trpljenje spremljajo tihe, nevidne solze strašne bolečine, ki tečejo po ranjeni in neutolažljivi duši. Zaradi tega dejanja preživljam živi pekel. V tej globoki ranjenosti nisem sama, saj z menoj hudo trpi moj mož in oče mojih otrok. Trudiva se, da bi z Božjo pomočjo zmogla odpustiti drug drugemu in skupaj stopiti na pot zdravilne pokore, da bi tako pripomogla k duhovnemu uravnoteženju. Za to dejanje ni nikakršnega opravičila.
Priznam, v vseh teh letih sem srečala mnogo dobrih ljudi, tako duhovnikov kot prijateljev v raznih skupinah znotraj Cerkve, a povedati tega nisem zmogla nikomur. Sem že mislila pred leti, da bom lahko spregovorila o tem z duhovnim voditeljem naše zakonske skupine, a žal ni šlo. Prava tresavica se me je polastila, ko sem želela o tem spregovoriti. Ker o dejanju nisem zmogla spregovoriti, razen s spovednikom tistega usodnega leta, se je v meni začelo prebujati hrepenenje po globoki resnici o tem, kdo v resnici sem in kaj potrebujem. To hrepenenje sem dolgo le tlačila v sebi, bala sem se že, da bom duhovno omrtvela, ali pa me bo to nekega dne uničilo. Osebno sem spoznala, da potlačitev čustev in bolečine ni prava pot, saj prinaša dodatno trpljenje in umiranje na obroke. Božja previdnost pa je bila ves čas na delu. Začela mi je usmerjati pogled vase, in sicer v to, kaj potrebujem in kaj si res želim. V letu 2008 me je Gospod povabil na duhovne vaje s priznanim voditeljem. Med drugim se je tema duhovnih vaj dotikala moje lastne grešnosti v vsej globini. Dano mi je bilo krstiti otročička s krstom želja in ga izročiti v Božje roke. Pred kratkim pa mi je Gospod na mojo pot križa poslal svojega duhovnika, ki se mi je na njemu lasten način, približal tako, da sem zmogla spregovoriti o svoji težki rani, in je v meni prebudil željo po izražanju najglobljih čutenj. Z njegovo pomočjo sem se vključila v zdrav proces žalovanja in notranjega ozdravljenja. Čutim potrebo po vse večjem medsebojnem zaupanju in posledično preseganje najglobljega človeškega hrepenenja po odnosu, po stiku, po bližini. Spoznala sem, da resnica in (samo) odpuščanje sebi omogočata osvoboditev. Danes, ko gledam nazaj, vidim, da je bilo zaradi moje oddaljenosti od Boga, zlo močnejše od želje sprejeti življenje. Vem, da bi mi Bog takrat dal dovolj moči, da bi se z Njegovo pomočjo zmogla odločiti za življenje, če bi se le obrnila Nanj. Sedaj vidim, da je šlo za veliko prevaro hudega duha, ki mi je obljubljal odrešenje, deležna pa sem hujšega trpljenja, kot sem si ga lahko kdajkoli predstavljala. Tisto, česar naj bi bila odrešena, sedaj doživljam v najstrašnejši obliki trpljenja. Spoznala sem, da je Bog edini pravi zdravnik moje duše in srca, žal tega pred trinajstimi leti nisem vedela. S svojo zgodbo želim povedati vsem, ki tole berete (in prosim, povejte še drugim): nikoli, res nikoli ne naredite splava. Resnica o splavu je zelo kruta, vendar jaz se moram soočati z njo in živeti naprej z grozljivim dosmrtnim trpljenjem.
Dragi prijatelj duhovnik, če bereš te vrstice, se ti na ta način zahvaljujem za zaupanje. Prepričana sem, če ne bi bilo tebe, še dolgo ne bi spregovorila o tem. Bogu hvala, da si Njegov duhovnik in iskren prijatelj.
Dana
Najprej naj vam, spoštovana gospa Dana, izrečem veliko zahvalo in priznanje poguma, da ste sploh napisali to zelo lepo pismo! Pravzaprav je vaše pismo dovolj jasno, zapisali ste ga kot svojo izpoved, z željo, da bi bila v neko oporo, pomoč drugim, in pismu ni več kaj dodajati, niti odvzemati. Iskrena hvala za to odprtost! Na pobudo urednika pa vam želim (in skupaj z vami morebiti še drugim materam, ki doživljajo podobne stiske) napisati nekaj besed v oporo!
Kaj pomeni splav za mater, ste dovolj dobro napisali. Seveda je potrebno dodati, da takšno doživljanje, kot ga izpovedujete, velja za matere, ki imajo ohranjen zdrav materinski čut. Upal bi si celo trditi, da pri tem niti ni bistveno, ali je mati verna ali ne! V našem času pa srečujemo tudi ženske, ki jim je sodoben življenjski slog uspel ta materinski čut izkriviti in pod vplivom tega vsiljenega pojmovanja pač verjamejo, da je otrok od spočetja do neke starosti pač ‘zarodek’, da še ni otrok, in da je splav le medicinski poseg, kot vsak drug ... Žal je mnogo mater, ki se odločijo za splav z odnosom do splava, kot sem ga tu predstavil, po dejanju pa se jim prebudi materinski čut in z njim tudi stiske, travme, žalost, bolečina, samoobsojanje, občutki krivde ... Najhuje pa je, da z vsem tem največkrat ostajajo same, saj okolje še bolj kot one same gleda na splav prelahkotno, kot na ‘medicinski poseg’ in pogosto ne razume materinega ‘kompliciranja’!
Splav povzroči travmo. Tudi spontani splav jo povzroči, tudi spontani splav pogosto povzroča takšne travme, skupaj z občutki krivde, vendar je načrtovani splav dejanje, za katero se mati odloči zavestno in zato so te travme toliko težje. Takšna mati bi zares potrebovala pomoč psihoterapevta, ki bi ji pomagal, da gre skozi proces žalovanja, skozi proces zamer in občutkov krivde, da najde zase neki nov življenjski smisel in da na koncu pride do odpuščanja. Kako zelo je to pomembno, lahko pokaže razgovor, ki sem ga pred kratkim imel z gospo, ki je splav naredila pred več kot tridesetimi leti, pa se še ni uspela ‘pobrati’. Je verna, vsa leta je iskala tudi pomoč pri duhovnikih, a ji je bilo to premalo. Povedala mi je, da se je prav pred kratkim o tej svoji travni pogovarjala z znanim, uglednim duhovnikom, tudi terapevtom, ki ji je v pogovoru izrekel te, zelo lepe in pomenljive besede: “Bog vam je že zdavnaj odpustil, ampak potrebno je, da si odpustite tudi sami!” Gre torej za travme, ob katerih je duhovna pomoč pogosto premalo! Gospa Dana zelo lepo opisuje, kako je ta travma spremenila njeno doživljanje, njen način čustvovanja, njene odnose z bližnjimi, in vse to so post-travmatske spremembe, ki kličejo po psihoterapevtski pomoči!
Trinajst let je res dolga doba pa vendar poskušajte biti veseli, hvaležni, da ste nekako prišli do te pomoči. Iz vašega opisa duhovnih vaj si upam kar trditi, da je bil voditelj teh duhovnih vaj tudi strokovnjak na terapevtskem področju. Poskušajte se res kolikor mogoče opirati na izhodišča, ki ste jih dobili na teh duhovnih vajah. Res boste ostali s to bolečino vse življenje, a naj vam bo v oporo, da to bolečino zmorete prenašati, da zmorete s svojim sedanjim in prihodnjim življenjem narediti še dovolj dobrega na tem svetu zase in za druge. Kljub vsemu vam je bil dan še tretji otrok. Mar ni to dovolj zgovoren dokaz, da je tudi vam Bog odpustil? Zakaj bi se sami še kar naprej kaznovali? In še to: zakaj bi skupaj s seboj kaznovali tudi svoje bližnje? Bog tega ne potrebuje in vi tudi ne! Že s tem, da ste se odločili napisati to pismo, pa ste naredili najpomembnejši korak: vaše dejanje, zaradi katerega se tako obsojate in trpite, je sedaj dobilo nov smisel, smisel pričevanja in pomoči drugim! Če bo vaše pismo pomagalo samo eni materi, ste že s tem naredili zelo veliko dobrega!
Lep pozdrav in vse dobro!
ŽORŽ, Bogdan. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str 54.

Lepšega pričevanja v tednu za življenje, ne bi mogli objaviti. Ko pravim lepega, ne mislim toliko na predmet pisanja, ampak na močne pričevanjske besede. Če bi bilo takih pričevanj več, bi marsikatera žena dobro premislila, preden bi se odločila za ta korak. Koliko trpljenja bi bilo potem manj!
Napačno bi me razumeli, če bi vso krivdo zvalili na ženo, ki naredi splav. Prav to pismo nam govori, kako so v taki zgodbi pomembni tudi drugi. Upravičeno se lahko vprašamo, kje je bil mož v tistem težkem trenutku odločitve? Zakaj ji ni stal ob strani, ampak je ženi sami prepustil odločitev? Koliko lažja bi bila ženina odločitev za življenje, če bi jo mož opogumljal in ji stal ob strani. Tudi v tem primeru vidimo, kako so za zdravo družino pomembni urejeni in razumevajoči odnosi.
Tudi okolica ni brez krivde. Spet se lahko vprašamo, zakaj so ženo razjedali dvomi, kdo mi bo stal ob strani, kdo mi bo pomagal varovati otroke, kaj bodo rekli v službi. Če bi sorodniki, morda predvsem starši ter tašča in tast, ženi dali zagotovilo, da se veselijo vsakega otroka in so ji pripravljeni stati ob strani, bi bila ženina odločitev drugačna. Potem sta tu še služba in ljudje. Koliko govoric in opravljanj so deležne žene in družine, ki se odločijo za več otrok. Kako smo še vedno ujeti v miselnost, da je otrok ‘breme’, strošek ... Morda prav pri problematiki pokojninske reforme lahko vidimo, kako nas taka miselnost tepe, ko smo kot narod (Slovenci) pa tudi kot širša družba (Evropa) vse starejši in ni mladih, ki bi vplačevali v pokojninsko blagajno. Od kod se bodo pa vzeli, če smo toliko desetletij delali proti temu, da bi bilo več otrok? Tako vidimo, da vsi lahko ustvarjamo tako vzdušje, da bodo otroci sprejeti in da bo naša družba bolj odprta za življenje.
Pravite, da si niste upali z vsakim spregovoriti o splavu. Mislim, da ni treba z vsakim govoriti o tem. Dovolj je, da se zaupate duhovniku, spovedniku, morda terapevtu, skratka duhovno zreli osebi, ki vas ne bo obsojala, ampak vam bo priča usmiljene in odpuščajoče Božje ljubezni. Morda poskušajte tudi na viden način ‘popraviti’ napako tako, da posvojite nekega otroka (morda v misijonih) in ga stalno podpirate. Kot nekakšno vidno znamenje, da vam je res žal za storjeno dejanje. Prav je, da ste s krstom želja krstili otroka. Sedaj molite zanj, pa tudi k njemu. Predvsem pa živite za druge ljudi. Posvečajte se potrebnim, morda tako, da se vključite v delo za Karitas ali kaj podobnega. Ker ne morete ljubezni izkazovati temu otroku, jo zavestno izkazujte tistim, ki so potrebni ljubezni ali pomoči.
Nazadnje pa še glede občutka krivde. Lepo vam je dejal tisti duhovnik: “Bog vam je že odpustil, odpustite si sedaj še sami.” Kristjani verujemo v usmiljenega in dobrega Boga, Očeta, ki hiti na proti izgubljenemu otroku, ga objema in poljublja. Ne samo, da nam odpušča, ampak nas prav tja, kamor smo ranjeni, ali smo sami sebe ranili, najnežneje poljublja. Verujte, da se tudi vam, v rano, ki vas tako skeli, ki se skoraj noče zaceliti, Bog najljubezniveje bliža. Tam se želi srečati z vami in vam biti blizu. Tudi zato, da bi pozabili na preteklost in se usmerili v prihodnost in delo za druge. Ali nam ni po svojem apostolu dejal: »Pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja, ... je Bog večji od našega srca ...« (1 Jn 3,20).
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str 57.

Oktober velja za mesec rožnega venca. To priljubljeno molitev je pri svojih prikazovanjih v Lurdu in Fatimi priporočala Marija, ki je imela v rokah rožni venec in je molila skupaj z Bernardko in fatimskimi pastirčki. Torej je ‘potrdila’ to molitveno ‘orodje’. (Ludvik)
Rožni venec, kakršnega danes poznamo katoličani, je sestavljen iz štirih delov: veselih, svetlih, žalostnih in častitljivih skrivnosti. Vsaka od njih ima 5 očenašev in 50 zdravamarij. Za štetje le-teh služijo jagode iz lesa, raznih rastlinskih zrn, stekla, biserov ali iz plastičnih snovi, nanizane na vrvici ali verižici. Temu ‘orodju’ pravimo rožni venec, po starem tudi molek, paternošter. Navadno ima rožni venec 4 debelejše jagode za očenaše in 50 drobnejših za zdravamarije. Tam, kjer se molek sklene, je ponavadi spet s svetinjico, od te pa je podaljšek z 2 debelejšima jagodama za uvodna očenaša in 3 drobnejše za napoved prošenj (molitvenih namenov). Na koncu je obešen križ. ki pove, da je v središču molivčeve pozornosti Kristus in njegovo odrešilno delo s sodelovanjem njegove in naše Matere Marije. Danes so v rabi tudi rožni venci-naprstniki z desetimi jagodami in križem ali svetinjico. Nekdaj so bili po naših domovih na vidnem mestu veliki družinski rožni venci z obrabljenimi lesenimi jagodami.

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 10 (2016), 49.

Ko sem bil na dopustu, sem neki večer po maši videl, da je skupina ljudi ostala v cerkvi. Zbrali so se pred oltarjem Najsvetejšega in začeli moliti neko molitev, ki sem jo prvič slišal. Povedali so mi, da to rožni venec Božjega usmiljenja. Kdaj je nastal? (Rafael)
Rožni venec Božjega usmiljenja je notranji (Božji) glas narekoval poljski redovnici Favstini Kowalski (1905-1938), ki jo je Jezus izbral za glasnico Božjega usmiljenja. V svojem dnevniku piše, da je 14. septembra 1935 ob prihodu v kapelo v duši zaslišala, kako naj moli »za pomiritev božje jeze«. Podobno kakor običajni rožni venec: najprej očenaš in zdravamarijo ter vero, nato na velikih jagodah očenaša besede: »Večni Oče, darujem ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in grehe vsega sveta.« Na malih jagodah pa besede: »Zaradi njegovega prebridkega trpljenja - usmili se nas in vsega sveta.« Na koncu (zadnje desetke) se trikrat ponovi: »Sveti Bog, sveti Močni sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.« Ko je papež Janez Pavel II. Favstino Kowalsko leta 2000 razglasil za svetnico, je »rožni venec Božjega usmiljenja« dobil cerkveno potrditev.

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 10 (2010), 47.

Neki mož je zagrešil strašen zločin, tako strašen, da je bil prepričan, da zanj ni odpuščanja. Mislil je, da je obsojen na večno pogubljenje. Poskusil je pozabiti na svoje dejanje, a bolj ko je poskušal, bolj ga je težilo.
Nekega dne je šel mimo neke cerkve, kjer je bila ravno pridiga. Kar samo ga je zaneslo vanjo. Sedel je v zadnjo klop. Počutil se je tako neugodno, da si ni upal niti pogledati kvišku. Zdelo se mu je, da vsi v cerkvi vedo, kaj je storil, in da ga vsi obsojajo.
Prisluhnil je, o čem govori misijonar. Navedel je besede preroka Izaija: »Če so vaši grehi rdeči kot škrlat, bodo beli kakor sneg« (Iz 10, 16-20), potem pa nadaljeval: »Tudi ko bi kdo ubil svojo mater, mu Bog odpusti, če se kesa.«
Po maši je mož stopil do duhovnika. Ves ganjen ga je vprašal: »Ali poznate človeka, ki ste ga omenili v pridigi?«
»Katerega človeka?« je vprašal duhovnik.
»Tistega, ki je ubil svojo mater.«
»A tistega? Zakaj to sprašujete?«
»Jaz sem ta človek.«
Duhovnik je moža povabil k sebi, da se z njim pogovori. Prisluhnil je njegovi žalostni zgodbi. Ko je videl njegovo iskreno skesanost, mu je v Božjem imenu podelil odpuščanje.

Ko smo prejeli Božje odpuščanje, moramo odpustiti tudi sami sebi. Papež Frančišek vedno znova poudarja: »Bog se nikoli ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi za njegovo usmiljenje.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2018), 30.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Sv. FRANČIŠEK (Gal 6,14)

Frančišek, toliko stoletij po tvojem kratkem bivanju na zemlji (1182–1226) je tvoje izpričevanje vere še vedno sveže, kakor da se je pravkar pojavilo. – Med tistimi, ki te poznajo, ni človeka – moškega ali ženske, mladega ali starega, vernega ali nevernega – ki ne bi občutil tvoje privlačnosti in te ne bi iskreno občudoval.

– Frančišek, ti nam kažeš, kakšno veličino lahko doseže človeško bitje, če v celoti sprejme Kristusa, iskreno in brez dvoličnosti.
– Ti si dokaz, da resnična vera premika ne samo gore, temveč ves svet.
– Včasih nas zavaja misel, da nam bo svet prisluhnil, če bomo paktirali s feministkami, s homoseksualci, z okoljevarstveniki in z ne vem kom vse.
– Ti vpiješ, da nas svet ne posluša ne zato, ker smo preveč kristjani, ampak ker smo premalo kristjani.
– Frančišek, kaj bi se zgodilo na svetu danes, če bi bilo deset takšnih kristjanov kakor ti?
– Če samo pomislim, me kar spreleti.
– Frančišek, in če bi bil jaz vsaj malo podoben tebi, kaj bi se zgodilo tam, kjer živim in delam?

POHUJŠANJE MALIH (Mt 18,6)

Zarodki, ki jim preprečijo, da bi dozoreli za življenje. Novorojenčki, ki jih vržejo v zabojnike za smeti ali skozi okna vlakov ali pa jih pustijo v straniščih podzemnih železnic. Otroci, ki so žrtve nasilja staršev ali sorodnikov, pretepeni do krvi, prodani pokvarjenim starcem, zapuščeni kakor potepuški psi, prisiljeni beračiti. Mladoletniki, ki jih spremenijo v zaloge organov, prisilijo, da opravljajo dela, ki jih telesno in moralno uničijo, prikrajšajo za izobrazbo, ki bi jo potrebovali, da bi lahko samostojno živeli na dostojen način. – Naša družba dokazuje pomanjkanje človeških in verskih vrednot z nasiljem nad majhnimi. – Nad majhnimi po starosti in nad majhnimi po človeški danosti in družbenem položaju. Z obojimi slabo ravna, ene in druge zatira. – Pravo preganjanje, ki ga trpijo majhni, nam vzbuja srh. – Na ves glas in na strehah bi morali vpiti strašne Jezusove besede: kdor preganja te male, si sam piše sodbo in odloča o svojem večnem pogubljenju. Ne bodo nas poslušali? Za hrbtom se nam bodo smejali? Ni važno. – Ne bodo pa mogli reči, da jih nismo opozorili.

ŽIVETI JE ZAME KRISTUS (Flp 1,21)

Frančišek Asiški je najbolj čist in prepričljiv dokaz, da krščansko življenje ni sprejetje moralnih norm in verske prakse, temveč odločitev, da bo Kristus postal naše življenje, da se bomo enačili z njim. – Ne postanemo kristjani, če kopičimo dobra dela, tako da bi po določenem številu ur prostovoljnega dela, po določeni količini denarja, porabljenega v dobre namene, ter maš in molitev lahko rekli: »Zdaj sem pa kristjan«. – Kristjani postanemo z osebno in svobodno odločitvijo, da bomo mislili in delali tako kot Jezus in da bomo imeli takšen odnos do Boga ter do bratov in sester kakor Jezus. Vse prostovoljno delo tega sveta, trideset maš in štirideset rožnih vencev na dan ne služijo ničemur brez te odločitve. – Evangelizacija mora spet postati poglavitna naloga Cerkve, kajti odločitev, da postanemo kakor Jezus, se porodi iz poslušanja evangelija, ne iz določanja – ali vsiljevanja – moralnih norm, dobrih del, verskih navad. – Govoriti o teh otrokom ali jim jih vsiljevati, ne da bi jih spodbujali, naj si izberejo Jezusa za zgled in način življenja, marsikdaj pomeni zmanjšati možnost, da se bodo v prihodnosti odločili za krščansko življenje.

DAROVANJE BLIŽNJIM (Flp 2,5-8)

Jezusove misli in občutja izhajajo iz njegove popolne pokornosti Očetu, ki želi, da se podarja bratom in sestram vse do darovanja samega sebe na križu. – Enačiti se z Jezusom torej pomeni poglabljati vsak dan pokornost Očetu, ki želi, da se podarjamo bratom in sestram vse do darovanja nas samih. – To pomeni biti kristjani. Ne samo za duhovnike, redovnike in redovnice, ki nimajo družine in so odmaknjeni od sveta, temveč za vse: moške, ženske, mlade, stare, delavce, ljudi v različnih poklicih, poročene ali samske, izobražene ali neizobražene. Nobene življenjske situacije ni, ki ne bi zahtevala, da smo poslušni Bogu in da se podarjamo bratom in sestram. – Vsak kristjan, če hoče biti kristjan, mora po tej poti. Vse drugo je dodatek. – Taki kristjani so sol in luč okolij, v katerih živijo. – »Ampak to je težko!« – Res je, toda samo to vodi v veselje in slavo. – Ne samo v posmrtnem življenju.

BLAGOR UBOGIM V DUHU (Mt 5,3)

Ubogi v duhu niso brezdomci, brezposelni ali ljudje, ki nimajo zaposlitve, primerne njihovi izobrazbi, ljudje z začasno zaposlitvijo, ljudje, ki si ne morejo privoščiti kosila in še večerje, ljudje, ki imajo mnogo nižji standard od povprečnega, ljudje, ki ne morejo privoščiti ne sebi ne svoji družini dobrin, ki so nujno potrebne za mirno in dostojno življenje. – Zamenjavanje ubogih v duhu z ubogimi v socialnem pomenu je neredko spravljalo kristjane v nepravičen in napačen položaj. – »Blagor vam, ki ste revni tu na zemlji,« so govorili nekateri kristjani, tudi duhovniki in redovnice, v ne tako zelo oddaljeni preteklosti, »ker boste srečni v nebesih. Mi pa, ki smo premožni, kdo ve koliko bomo morali trpeti.« – Ubogi v duhu so tisti, ki se svobodno odločijo, da ne bodo sužnji svojega bogastva, naj bo večje ali manjše, in da ga bodo uporabljali v dobro vseh. – »Ubogi v duhu« je izbira, ki rešuje. – Revščina je krivica, ki uničuje človekovo dostojanstvo. – Proti revščini se je treba boriti, zato da bo vsak, moški in ženska, lahko izbral uboštvo v duhu. – Revščino, in to revščino vseh vrst, lahko premagajo samo ubogi v duhu.

ZLO PREMAGATI Z DOBRIM (Rim 12,21)

Nagovarjanje k nasilju se začne že v zgodnjem otroštvu: »Če jih nočeš dobiti, moraš ti udariti!« – Tudi nagovarjanje k strahopetnosti: »Nič nisi videl, nič nisi slišal, ti ne veš nič!« – Pa ne bi bilo treba, ker se z nasilnostjo in strahopetnostjo že rodimo, podarjeni sta nam z nagonom. – Ne v družini ne v šoli ne v župnišču pa ni vzgoje k nenasilnosti, ki je potrebna, ker nenasilnosti nagon ne pozna. – Nenasilnost pomeni reagirati na zlo z vsemi močmi, toda ne da bi komu vračali hudo s hudim (prim. Pismo Rimljanom 12,17), ker zlo ne more opravičiti zla in ostane zlo. – Nenasilnost pomeni ustaviti hudobneževe roke, ne da bi si umazali roke z istim blatom. – Pomeni zanesti se na moč razuma, ne na razloge za silo. – Pomeni premagati zlo z dobrim. – Za nenasilnost se lahko odloči samo tisti, ki se je sposoben zanesti na moč razuma, ne pa na razloge za silo. – Taka odločitev je samo za moške in ženske, ki so res ljudje, ki so se naučili hoditi v povsem vzravnani drži, saj lev, hijena in mačka ne znajo in ne morejo biti nenasilni.

 ... se nadaljuje

Čuk, M., 2005. Živeti evangelij v Frančiškovem slogu: Korak v globino. Ognjišče, 41(10), p. 96. - (ob izidu knjige Lasconi, T., 2016. 365 + 1 dan s Teboj, četrta izdaja. Koper: Ognjišče.)

Kar lep kup vprašanj se mi je nabralo v vseh teh letih, kar te poznam.
Bil si eden prvih svetnikov, ki je vstopil v moj otroški svet, morda celo prvi, če odštejem svetega Miklavža, a moram hkrati tudi priznati, da si se mi ‘razodel’ na – reciva temu – romantičen način, saj sem te spoznal preko knjige francoskega pisca Abela Moreauoja Frančišek je zapustil raj, ki jo iz srca priporočam v branje. Vsem. Še posebej pa frančiškanom, minoritom in kapucinom. In duhovnikom. Posebej župnikom, saj je za ‘profesorske duhovnike’ preveč preprosta, da bi jo razumeli. In očetom in mamam. In otrokom. Vsem, kot sem rekel.
Tvoja življenjska zgodba navdihuje in navdušuje vse po vrsti: verne in neverne, celo brezverce, predvsem pa iskalce … Kajti iskalec si bil tudi ti.
Pa me zanima, kaj si misliš o številnih redovih, ki so nastali iz tvojega ‘nereda’? Meni se zdi, kot da je vsak, ki je zagrizel v tvoj kos kruha, tudi sam hotel postreči ljudem s čim takim, in je po spominu sestavljal recept … in so se napekle žemljice in rogljiči, pogače in kolači, celo večnadstropne torte, z raznoraznimi prelivi in okraski … da dostikrat od tvojega kruha ni več ne duha ne sluha, predvsem pa ne Duha?
Povej, kaj si misliš o mogočnih samostanih, z marmornatimi stopnicami in pozlačenimi ograjami, o garsonjericah in vzmetnicah z dvojnim vzmetenjem in spominsko peno, ti, ki si spal na golih tleh?
Kaj si misliš o veličastni večnadstropni cerkvi, ki so ti jo sezidali nad glavo, ti, ki si se slekel do golega, ko je svoj obisk napovedala Sestra Smrt? Kot si se gol poslovil tudi od svojega očeta, ko si se napotil po poti iskanja Tistega, ki si ga pravzaprav že našel. In ki je našel tebe. In se mi, mimogrede, zdi strašno zabavno, da so te za svojega zavetnika in patrona vzeli krojači, tkalci in trgovci s platnom … ko si vendar vse sešito in stkano zmetal skozi okno in razdal. In razburil svojega očeta.
Povej, bi bil danes, ko bi bil “spet zapustil raj”, raje pater ali frater?
Povej, si si mislil, ko si v Grecciu k jaslim privezoval oslička, da bo čez stoletja to postal tak biznis in tekmovanje?
O, še kar nekaj vprašanj je, ki bi ti jih rad zastavil, pa ne upam takole javno … da me ne bi za ušesa vlekli in po zobeh vlačili tvoji profesionalni sledilci … In tudi na ta, ki sem se ti jih upal javno zastaviti, pravzaprav poznam odgovor. Prebral sem ti ga v očeh na portretu, ki ga je naslikal in mi ga podaril moj oče … Saj ga poznaš? Prepričan sem, da se je predrenjal skozi nebeško množico do tebe in ti zastavil katero od vprašanj s katerimi te utrujam v temle pisanju. Omenjeni potret visi na steni v naši jedilnici, tako da, če morda ne veš, paziš na vsak moj grižljaj. In sam vem, čeprav ti ne šteješ, da je teh grižljajev malce preveč za mojo višino …

A če dobro opazuješ, moraš vseeno priznati, da imam raje kruh kot torto!
Ljubi moj sveti Frančišek Asiški. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 114.

Delno poznam delovanje minoritov, frančiškanov in kapucinov. Dobro poznam njihovega ustanovitelja sv. Frančiška Asiškega, ni mi pa jasno, kakšna je razlika med temi tremi redovi.
Marjeta

Nekateri katoliški redovi so imeli izjemno razgibano zgodovino. Pomislimo na benediktince, ki so imeli na obrobju današnje Slovenije kar nekaj pomembnih samostanov, čeprav na področju sedanje Slovenije samo enega, in sicer v Gornjem Gradu. Ta je bil ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1462 ukinjen in imetje je bilo izročeno novoustanovljeni ljubljanski škofiji. Več sreče so pri nas imeli cistercijani, ki sicer niso benediktinci, pa se ravnajo po Pravilu sv. Benedikta, imajo pa seveda svoje Konstitucije, ki izražajo posebnost cistercijanskega meniškega življenja. Tudi cistercijani imajo reformirane veje. Nekaj podobnega se je dogajalo z redom manjših bratov, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški, in je danes razdeljen na tri samostojne redove ali veje: frančiškane, minorite in kapucine.

FRANČIŠEK ASIŠKI, ustanovitelj reda manjših bratov
Sv. Frančišek Asiški (1181/82–1226) je približno pred 800 leti ustanovil red manjših bratov (za ljubitelje latinščine: Ordo Fratrum Minorum – OFM) s pestro zgodovino in s številnimi reformami, ki se še vedno pojavljajo. Pri vseh redovih manjših bratov, nekdanjih in sedanjih, je neka skupna stalnica, ki izhaja iz samega imena reda, to sta bratstvo in majhnost, ki vključuje uboštvo in skromnost. Tema osnovnima temeljema bratstvu in majhnosti se nikoli noben red ali nobena veja manjših bratov ni odpovedal, bile so pa različne razlage tako bratstva kot majhnosti, kar je prihajalo do izraza na različnih področjih bratskega življenja in delovanja ter tudi glede odnosa do lastnine in pri gradnji večjih ali manjših cerkva in samostanov. Občasne reforme so navadno imele cilj: vrnitev k temeljnim virom, predvsem k Frančiškovemu Vodilu in njegovim spisom, kar za vse redove tudi poudarja 2. vatikanski cerkveni zbor.

RAZVOJ REDA MANJŠIH BRATOV
Frančišek Asiški je bil predvsem karizmatik, ki je želel »živeti po evangeliju« in si je izbral za vrhovnega predstojnika svojega bratstva Svetega Duha in najprej tudi ni želel ustanoviti nove redovniške skupnosti. Na koncu življenja je rad ponavljal, da mu je »Gospod dal brate«, ki jih je sprejemal s hvaležnostjo in se je s prvimi brati, ko še ni dopolnil trideset let življenja, že leta 1209/10 odpravil k papežu Inocencu III. v Rim, da bi jim papež kot naslednik apostola Petra dovolil – po zgledu apostolov – živeti po svetem evangeliju. Papež Inocenc III., najbrž največji pravnik tistega časa, mu je ustno dovolil, da z brati lahko »živi po svetem evangeliju«. To se danes čudno sliši, ker je bilo takrat zelo močno evangelijsko gibanje med krščanskimi sektami. Pri Frančišku pa je šlo za »način življenja« po sv. Evangteliju. Pozneje je s pomočjo bratov napisal dve ohranjeni Vodili, nepotrjeno (1221), ki je bilo zelo duhovno in polno evangeljskih navedkov, in kmalu še drugo, ki je bilo bolj pravno podprto in zato tudi sprejemljivo za rimsko kurijo. Tega drugega je papež Honorij III. 29. novembra 1223 potrdil kot končno veljavno in ga zato tudi imenujemo Potrjeno Vodilo, ki ga še danes sprejemajo vsi manjši bratje za svojo temeljno zakonodajo, tj. »ustavo«.
Zgodovina manjših bratov je bila od začetke zelo dinamična in je kmalu, če govorimo simbolično, začela poganjati nove veje, ki so želele živeti čim bolj zvesto v luči Frančiškovega Vodila in njegove Oporoke. Ta napor, živeti po evangeliju, je prinesel redu manjših bratov veliko svetega ter dragocenega pa tudi različne nevšečnosti, pretiravanja ter bolečine. Tu ni prostora, da bi opisali ves razvoj. Omenimo le glavne značilnosti, ki so se pojavljale znotraj reda že v 13. in 14. stoletju, med manjšimi brati spirituali (duhovneži), ki so zahtevali popolno odpoved posesti in so v marsičem pretiravali in manjšimi brati konventuali, ki so sprejemali papeške bule z razlago Vodila v luči apostolskega življenja bratov in so zelo poudarjali pomembnost skupnosti. Nekaterim manjšim bratom se je zdelo, da so zagovorniki manjših bratov konventualov v nekaterih obdobjih preveč poudarjali določene vzorce in prvine meniških redov, predvsem cistercijanskega, čeprav vse z blagoslovom uradne Cerkve. Proti koncu 14. in v 15. stoletju, ko več ni bilo spiritualov, je znotraj reda manjših bratov ponovno prihajalo do želje po reformi in do pospeševanja natančnega ali celo dobesednega izvrševanja Vodila (observance). Tako nastanejo nekatere province manjših bratov, ki po natančnem izvrševanju Vodila postanejo znane kot province manjših bratov observantov, pozneje tudi manjših bratov reformatov, rekolektov, alkantarinov in drugih. Normalno, da je med vejo reda manjših bratov observantov in drugih reformiranih vej manjših bratov ter manjšimi brati konventuali prihajalo do določenih napetosti. Do leta 1517 so imele vse veje manjših bratov skupnega vrhovnega predstojnika (generalnega ministra, služabnika vseh manjših bratov), ki je bil redno konventual (minorit), nekateri so občasno sicer imeli svoje vikarje, toda red je ostal eden z enim vrhovnim predstojnikom.

TRIJE SAMOSTOJNI REDOVI MANJŠIH BRATOV: MANJŠI BRATJE FRANČIŠKANI, MANJŠI BRATJE MINORITI IN MANJŠI BRATJE KAPUCINI
Papež Leon X. je leta 1517 po dolgih pogovorih in tudi težkih razpravah izdal bulo Pojdite tudi vi (Mt 20,1-10), s katero je red manjših bratov praktično razdelil na dva redova: manjše brate observante in manjše brate konventuale. Od takrat oboji, observanti in konventuali, obhajajo vsak svoja vrhovna redovna zborovanja (generalne kapitlje) in vsak red voli svojega vrhovnega predstojnika. Zdi se, da je papež Leon X. bil bolj naklonjen manjšim bratom observatnom, čeprav so tudi manjši bratje konventuali bili ves čas svoje zgodovine tesno povezani z vsakokratnim papežem. Dobrih deset let po razdelitvi reda manjših bratov na manjše brate observante in manjše brate konventuale, leta 1528, pa je papež Klemen VII. potrdil novi reformirani red manjših bratov in sicer manjše brate kapucine. Tako od leta 1528 obstajajo trije redovi manjših bratov: manjši bratje konventuali (minoriti), manjši bratje kapucini in manjši bratje observanti, katerim je papež Leon XIII. leta 1897 pridružil vse takratne veje manjših bratov reformate, rekolekte in alkantarine, ki so z observanti sprejeli skupne Konstitucije, in od takrat se imenujejo samo manjši bratje, brez dodatka. Do takrat so vsi manjši bratje imeli k uradnemu naslovu red manjših bratov še neki dodatek. Od leta 1897 imajo Frančiškovi moški redovi manjših bratov uradno te naslove: manjši bratje (OFM) (pri nas na kratko imenovani frančiškani), manjši bratje konventuali (OFMConv) (pri nas in v nemško govorečih deželah imenovani minoriti) in manjši bratje kapucini (OFMCap) (pri nas imenovani kapucini). V različnih državah so še danes zelo različna poimenovanja in zato prevajalci in predvsem novinarji pogosto prevajajo dobesedno, kar pa ni vedno točno. V Italiji, podobno kot na Hrvaškem, so frančiškani (francescani) skupno ime za vse manjše brate: frančiškane, minorite in kapucine. Tako večkrat slišimo, da Italijani uporabljajo tudi uradno, vsaj ponekod, za znanega kapucina br. Raniera Cantalamessa izraz »francescano«, kar se v italijanščini dobro sliši. »Frate minore« (manjši brat) ali samo »minore« (manjši) v Italiji pomeni brat frančiškan, »frate conventuale« (brat konventual) pa vedno brat minorit, le »frate cappuccino« (brat kapucin) pomeni vedno brat kapucin. V Italiji (francescano) in na Hrvaškem (franjevački) pomeni »frančiškanski« tisti pridevnik, ki vključuje vse moške in ženske redove in kongregacije, ki izhajajo iz Frančiškove karizme. V Sloveniji pa izraz »frančiškanski« izrecno vključuje samo frančiškane. Zato pri nas nekateri rajši uporabljajo izraz »frančiškovski« za vse, kar vključuje Frančiškovo karizmo. Po tej razlagi bi bila v slovenskem jeziku »frančiskovska duhovnosti« tista, ki je skupna vsem trem redovom manjših bratov, pa tudi Frančiškovemu svetnemu in samostanskim moškim ter ženskim redovom, kongregacijam in inštitutom, ki živijo po karizmi sv. Frančiška Asiškega. Duhovnost posameznih vej manjših bratov pa znotraj skupne frančiškovske karizme in duhovnosti opredeljujejo njihove Konstitucije. Tako lahko govorimo o skupni frančiškovski duhovnosti in znotraj nje o frančiškanski, minoritski in kapucinski duhovnosti. Posledično to velja tudi za kongregacije in inštitute posameznih redovnic in redovnikov, ki živijo lastno karizmo znotraj frančiškovske duhovnosti.
Vsak od treh redov manjših bratov (frančiškani, minoriti in kapucini) ima tudi svojega vrhovnega predstojnika, ki je po uradni cerkveni razlagi naslednik sv. Frančiška Asiškega.
Vrhovni predstojniki frančiškanov, minoritov in kapucinov ter vrhovni predstojnik samostanskih tretjerednikov (lat. Tertius Ordo regularis – TOR, pri nas na Primorskem, v Istri in v Dalmaciji imenovani glagoljaši), ki so v letih 1473–1806 imeli samostan tudi v Kopru, se občasno dobivajo na skupnih sestankih in izdajajo skupne dokumente. Pogosto se jim pridružijo tudi vrhovni predstojnik (predstojnica) Frančiškovega svetnega reda in predsednica (predsdednik) frančiškovskih kongregacij in inštitutov. Predstojniki imenovanih so povezani v Frančiškovski mednarodni konferenci bratov in sester. Tudi na slovenski narodni ravni so manjši bratje (frančiškani, minoriti in kapucini) in sestre Frančiškovih kongregacij in inštitutov povezani v Frančiskovski konferenci Slovenije.
Vsi trije redovi manjših bratov imajo skupno Vodilo in isti poudarek na bratstvu in majhnosti, ki vključuje uboštvo in ponižnost, čeprav ima vsak red svoje Konstitucije, ki so obnovljene v tradiciji posameznega reda in v skladu z novim Zakonikom cerkvenega prava. Vsak red ima tudi svojo tradicijo glede samostanskega življenja in tudi glede odnosa do arhitekture svojih samostanov in cerkva. Kapucinska reforma manjših bratov je zahtevala zelo skromno gradnjo samostanskih cerkva in samostanov, česar tudi barok ni uspel spremeniti.
Vsi trije sedanji redovi manjših bratov, lahko načelno rečemo, imajo skupne svetnike do leta 1517, od takrat pa vsak red svoje, saj je Bog v vseh treh redovih manjših bratov ves čas zgodovine omogočal svetost, kar pomeni, da so živeli v bratstvu in majhnosti. Med skupnimi svetniki do leta 1517 je najbolj znani sv. Frančišek Asiški (= 1226), ki je ustanovitelj reda manjših bratov, nato sv. Anton Padovanski (= 1231), sv. Bonaventura (= 1274) ter številni drugi, saj je vseh 26. Med frančiškani sta zelo znana sv. Leonard Portomavriški (= 1751) in sv. Juniper Serra (= 1784), med minoriti sv. Jožef Kupertinski (= 1663) in sv. Maksimilijan Kolbe (= 1941), med kapucini sv. Leopold Mandić (= 1942) in sv. pater Pij iz Pietrelcine (= 1968).
P. Robert Bahčič, frančiškan, je »Zgodovini Frančiškove karizme v svetu in pri nas« dal zanimiv naslov Čudež, ki traja 800 let, kar velja tako za Frančiškovo karizmo v zgodovini kot tudi v dandanašnjem času, saj Frančiškova karizma še vedno poganja nove veje in nove mladike tako v katoliški kot v drugih krščanskih Cerkvah. Zanimivo, da si je tudi sedanji papež Jorge Mario Bergoglio, prvi papež jezuit, izbral za papeškega zavetnika sv. Frančiška Asiškega, ki ga očitno nagovarja.
Tistim, ki se zdi odgovor preveč strokoven, se opravičujem, morda pa je le prav, da včasih tudi bolj zapletene strani Cerkve ali cerkvenih redov strokovno razložimo. Vsem, predvsem pa vam, gospa Marjeta, lep dopustniški ali počitniški pozdrav

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str 62-65.

4. oktobra goduje sv. Frančišek Asiški (1181/2-1226).

Dolgo sem tehtal, kako naj naslovim tokratno razmišljanje. Spontano se mi je zapisal naslov: Politika je v riti, pa sem vedel, da bi s tem spravil v stisko urednika (smo vendarle Ognjišče). Potem sem naslov omilil: Politika je v temi (tam zadaj je namreč tema), a se mi je zdel za posameznike še vedno težko sprejemljiv. Zakaj bi se spotikali ob naslovu, ko je že tako tema dovolj spotakljiva? No, in končno sem pristal na gornjem naslovu. In zakaj prav ob sv. Frančišku? Ker kaže na alternativo! Pomislite, v času križarskih vojn se ta svetnik popolnoma miren odpravi na klepet k samemu sultanu. Pri svetih ljudeh je raznolikost material za igrivo dopolnjevanje in ne za bojevanje.
K miru nas ne bodo spravili politiki, kaj šele gospodarstveniki; pot miru kažejo božji otroci. Tem je tuja nekonstruktivna napetost razdeljenih na dvoje med katerimi teče žolčnost (pomislite na naše parlamentarne razprave) in se krešejo strele z namenom, da bi pobile nasprotnika. Nikar ne mislite, da je božji otrok naivnež; on je modrec, ki zavestno izstopa iz primitivizma, ki se dan za dnem propagira ob 19. uri na nacionalni in komercialni TV. Gledaš, se čudiš in ne moreš verjeti, da vladajo svetu ljudje, ki se preprosto niso sposobni zmeniti. Ujeti so v koncept dvojnosti, začinjen s pohlepom, v katerem se v skrajnem primitivizmu razvrščajo med naše in ne-naše, pri čemer so naši dobri, ne-naši pa so, se ve, seme zla (tako gledajo z ene kot z druge strani). In potem se igrajo boj, pri čemer se misel na javni blagor skoraj popolnoma izgubi – politika pa naj bi vendarle bila, že po definiciji, skrb za javno dobro. Če pa že je ‘javni blagor’ v njihovih ustih, pa je po večini le zato, da se lahko z njim v svojem otročjem vrtcu tolčejo in obmetavajo. In ker vedo, da bomo mi, v ‘prime timu’ TV programa, opazovali njihovo početje, je njihova igra le še bolj ognjevita, saj računajo na čas, ko je potrebno tudi nas razvrstiti na naše in ne-naše. Le tako se lahko potem izvoljeni zopet vrnejo k svojim interesnim igram v tiste tako prijetna vladne prostore, kjer ob vseh ugodnostih kar mimogrede pozabijo na vzpostavitev temeljne pravičnosti tudi za ljudi brez privilegijev in moči. (Iz lastnega izkustva: V času težke bolezni sem šel čez proces zdravljenja po redni poti. Ko pomislim, kakšna je, se počutim do skrajnosti ponižan!) To, kar bi en solčavski kmet uredil po svoji zdravi logiki v kratkem času, bodo izvoljeni mleli v svojih ustih leta in leta. In naredili ne bodo nič, kar bi bilo v nasprotju z globalnimi interesi ekonomije. Ta pa zelo mirno pohodi malega človeka. Takšna ekonomija vsekakor ne potrebuje ta pravih politikov. Potrebuje tragikomično karikirane marionete, dovolj teatralne, da ne prepustijo pozornosti k tistim, ki stojijo za njimi. Njihova predstava se odvija po scenariju silno podobnem plehkim nadaljevankam z osnovno strukturo: dve strani se kregata in ena je seveda dobra (to so naši) in druga je zla. Poglejte si nocojšnji TV dnevnik. Potem vam ga doooooolgo časa ni potrebno gledati. Prav nič ne boste zamudili! Nadaljevanka se kar naprej vrti po klasičnem vzorcu: v različnih zgodbah se dva – dve strani – še vedno menita, da se slabo zmenita.
Potrebno bo poiskati alternativo. Ta ni (samo) v iskanju novih političnih obrazov. Kaj ti pomagajo drugi ljudje, če pa imajo v glavah utečene modele ravnanj, po katerih so neredko še bolj zadrto ‘ta stari’ (čeprav po letih mladi)? Pri iskanju drugačnega vzorca vodenja družbe se bo vredno ozreti nazaj – do tja, kjer Bog po preroku svari naj si nikar ne izbiramo sedaj obstoječi način vladavine. Preberite si v Svetem pismu knjigo Sodnikov (9, 7-15).
Kot trnov grm so nas omrežili in sami cvetijo, ker nas izčrpavajo. Pred tovrstnimi vladarji so vodili svet modri razsodniki, ki niso imeli statusa gospodovalcev, kot ga imajo sedaj privilegirani oblastniki. Celo Bog se ni rodil k nam kot kralj; Jezus vstopa tja, kjer je najšibkejši člen družbe, da dvigne slehernika k dostojanstvu. Če živiš v aklimatiziranih vladnih prostorih, nimaš pojma, kaj doživlja brezpravni revež v pogosto zatohli realnosti. Za primer: kako mirno so naši politiki dopustili, da se sredi med nami povozi pravičnost in se ponovno uveljavi čas sužnjev. Izrodili so se v sami srčiki svojega poslanstva! Njihova dejanska učinkovitost, ki se meri na najšibkejših členih družbe, je skrajno sramotna. Svoje igrice pa se lahko gredo, ker nas tako učinkovito med seboj delijo – potem z lahkoto vladajo. Slovenci smo ena najbolj razklanih družb. Kar naprej nas uniformirajo na leve in desne in ne uvidimo, da sta pri slehernem vzponu potrebni obe roki – leva in desna. Če mislimo napredovati kot posamezniki in kot družba, bo potrebno misliti z glavo in uporabljati obe roki. Angeli imajo dve krili: levo in desno – glava pa mora počivat v sredini: v Tretjem, v božjem, v Sveti Trojici. Bog ne deluje v boju med dvema. Krščanstvo oznanja Boga kot Trojico (le ta je Sveta). Napetost med + in – (dvojnost) je lahko uničujoče smrtonosna, če ni primernega T/tretjega – veznega člena (pomislite na žarnico); le takrat je napetost v korist, je za svetlobo.
In kdo je tretji? V sodstvu je to mediator, v socialni psihologiji je norma, v politiki naj bi bil to javni blagor ... – vsekakor gre za nekaj božjega in za Boga samega. Mislim, da so to razumeli trije krščanski možje, začetniki Združene Evrope: De Gasperi, Adenauer in Schumann (božji služabnik – kandidat za svetnika). Njihov moto je bil: »Ne eden proti drugemu, pač pa v božjem drug z drugim!«
Na sto milijone žrtev vojn samo v prejšnjem stoletju, ker so nas vladarji naščuvali v preživelo igro dvojnosti, nam govori, da je dovolj ravnanja po miselnem vzorcu nekonstruktivne, bojevite razdeljenosti. Mar ni že skrajni čas, da udejanjimo model, ki nam ga kaže Bog sam, kot Sveta Trojica? Med nespametno razdeljenimi prosi Frančišek Asiški: »Gospod, naj bom orodje tvojega miru.« To je v Bogu tudi naše poslanstvo!
Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (10) 2011, str. 36