Nagrobni zapis v palestinskem mestu Lydda že od leta 368 poveličuje »svetega in zmagoslavnega mučenca Jurija«, ki goduje 23. aprila. Njegovo ime izhaja iz grške besede Georgius in pomeni kmetovalec. Naj nam sv. Jurij pomaga, da se bomo zmogli vrniti od sterilnosti k naravnosti v odnosu človek – prehrana

Francozi ne le da so naredili preiskavo, objavili so celo rezultate. Ugotovitve kažejo, da učenci zaužijejo v šolskem obroku (na dan analize) 81 kemikalij. Od teh je polovica za zdravje problematičnih, nekatere med njimi pa so zagotovo rakotvorne. Upravičeno domnevam, da bi bili tudi pri nas rezultati zastrašujoči.
Človek se je umaknil od naravnosti k sterilnosti in to postaja usodno. »Narod si bo pisal sodbo sam.« In pisati smo jo začeli, ko nas je zajela bakteriomanija – strah pred bakterijami vseh vrst, ne le patogenimi. Obseda nas groza pred tistimi drobcenimi živimi bitji s katerimi sobivamo že tisočletja – pravzaprav smo z njimi najtesnejši domačini: bivajo namreč ne le ob nas, pač pa tudi v nas.
Kar naenkrat v šoli kuharica ni smela več uporabljati solate s šolskega vrta, niti mleka od domačih krav, ne peteršiljčka, ki je zrasel na njeni njivi … V vsem naravnem so bile grozne bakterije in te je bilo potrebno uničiti! S čim? S kemikalijami, s stotinami kemičnih pripravkov. Vse mora biti čisto do sterilnosti!
Ni pomembno, koliko je v tisti ‘čudoviti’ uvoženi solati strupenih – celo smrtonosnih kemikalij. Vprašanje je le: Koliko je bakterij? In teh seveda ni! Kot ni več tiste zdrave kmečke logike, ki bi nam dala misliti, da nekaj kar ubija, ne ubija le bakterij, pač pa po vsej verjetnosti tudi nas. Solata, ki jo prinese kmet s svoje kmetije, ne more po videzu konkurirati tisti iz Italije, ki je še po tolikih dneh čudovito sveža (zakaj ne pomislimo, zakaj?), tudi mleko, ki ga dobimo od domače krave ne more biti trajno nekaj mesecev, tako kot tisto, ki so ga uničili v njegovi naravni strukturi (in kako naj koristi, kar je v svoji srži ubito?) …
Žal premnogi strokovnjaki (tudi tisti za varovanje potrošnikov – celo v izjavi za nacionalno TV) hitijo z opravičevanjem takšnega početja, češ da telo kemične strupe predela. Veste, takšne izjave so možne, samo ko umre zdrava kmečka logika. Kateri kmet bi dal svojemu otroku vsak dan v hrano koktajl 81 kemikalij (med njimi celo rakotvorne) in bi ob tem razlagal, da v malih količinah uživanje strupa ni sporno. Z bakterijami, s katerimi sobivamo že tisočletja, bomo preživeli, s problematičnimi kemičnimi koktajli pa zagotovo ne!
Danes je na tržišču približno 104.000 kemičnih spojin (in med njimi je možno 3 milijarde kombinacij!). Le neznatni del so jih testirali glede toksičnosti. Zakaj? Zato, ker je s tem omogočena nedorečenost, katere spojine so strupene, za koga in v kakšnih odmerkih – in med tem se legalno uporabljajo tudi v prehrambeni industriji. Ne brez posledic! Stroka opaža padanje telesne odpornosti, znižuje se plodnost moških - tudi tabletke so lahko problematične ... V onkologiji je soglasje, da je oseba, ki je vse življenje izpostavljena majhnim količinam karcinogenih snovi, prav tako toksično ogrožena kot ob nekaj velikih odmerkih karcinogenov. Kemikalije namreč povzročajo mutacijo celic. Vse to vemo, pa morajo kljub temu šolarji dan za dnem zaužiti koktajl 81 kemikalij. Mi pa še kar naprej širimo strah pred bakterijami, da lahko zameglimo pozornost na dejansko problematične kemikalije.
Predlagam, da se zavestno odpovemo s toksičnimi E-ji obremenjenim živilom (bodite pozorni na barvila, ojačevalce okusov, konzervanse …). Sam sem jih že odvrgel v kontejner za strupene odpadke. Starši, naj se okrepi vaša samozavest in ob analizah glede bakteriološke obremenjenosti živil, zahtevajte tudi podatke o kemični prepojenosti hrane, ki jo v šolskih prostorih zaužijejo učenci. In ne dajte se odpraviti na lahek način. Saj so lahko na sicer sterilni hrani problematične spojine. Gre za vaše otroke!
Pred cerkvijo v Komendi stoji na kamnitem podstavku zvon s pripisom: Molimo za zdravo pamet. Sam predlagam: Molimo za vrnitev zdrave kmečke logike! In vrnimo se k vrtovom. Začnimo se ponovno učiti obdelovati zemljo. In to čim prej – dokler so še med nami poznavalci naravnega kmetovanja. Sam bom imel že to pomlad svoj vrt. Če nimate te možnosti, vzemite pri bližnjem kmetu v najem delček zemlje in pridelujte, če je le mogoče, lastno hrano. Kupujmo zelenjavo pri kmetovalcih, ki kemično ne bremenijo živil in zemlje, ter jim dajmo za njihov trud pošteno plačilo. Strup pa pustimo pri miru!
Ljudje! Od sterilnosti se moramo vrniti nazaj k naravnosti – seveda če je naš interes preživetje.

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (4) 2011, str. 36

Hej, sveti Jurij, sveti Jurij!
Lepi vitez Gospodov, pozdravljen v naši deželi!
Dekleta so ga pričakovala na oknih vso noč, obraze so skrivale v rožmarinovih grmičih. Dekleta so ga videla najprej, ko je v svetlem oklepu in s sulico v roki prijezdil čez hrib - nekje visoko nad vasjo je pastirjev rog naznanil njegov prihod. Kot mlada sonca so mu sijale oči, križ na prsih mu je rdeče žarel in z ustnic so se mu vsipale šentjurjevske rože.
V jutranjem soncu je jezdil skozi našo vas in pozdravili so ga otroci, z zelenimi vejicami okrašeni, mahali in peli so mu v pozdrav. Peli so mu stare, stare pesmi, dišeče po zemlji kot mlada žita, peli so mu lepe pesmi, ki so jih podedovali od svojih očetov in mater. Kajti otroci imajo tako radi svetega Jurija, saj jim je sinoči stara mati ves večer pripovedovala o ljubem mučencu božjem, ki ga je hudobni cesar ob glavo dejal, o svetem Juriju, ki je rešil mlado Marjetico smrti ter ubil groznega zmaja ob jezeru... Da, sveti Jurij, ta junak Gospodove vojske!
Toda res, niso bili vsi veseli njegovega prihoda. Vse, kar je bilo slabega med nami, se je tedaj skrilo v temne kleti, zbežalo v gorske prepade, kjer se koté v večnem mraku zmajevi mladiči. Le dobri ljudje so veseli obiska svetnikov in sonca, ki vse temine presveti. Hinavci, skopuhi, prepirljivci, oderuhi so si mašili oči in ušesa, pa zaman. Svetnikov meč jih je našel in jih podil kakor ščurke izpod ognjišč. To so bežali, da ste jih videli! Kajti nič zlega ne sme vzkaliti v božjo pomlad.
Ali ste videli svetega Jurija v naši deželi? Vprašajte otroke in mlada dekleta, pa ovce in krave, ki so jih prvič spustili na pašo - zvedeli boste, kako je sveti Jurij pokleknil pred znamenjem sredi vasi ter sklonil glavo pred Božjo martro v njem, ves s svetlim soncem oblit.
Zakaj nam je taka radost napolnila srce? Zakaj se je stresla gora, da so se smreke zamajale kakor v silnem vetru?
Veliki zmaj pod goro je poginil, ko je sveti vitez zamahnil z mečem v vse štiri strani neba, veliki zmaj vsega zlega, ki ga skoti naše sovraštvo čez leta in ga zima nahrani s strupenim mrazom podzemlja. Še nekaj dni bo voda kalna od njegove sive krvi.
Kaj bi ne bili veseli? Objeli smo se ter tako spremljali svetega Jurija vse do meje naše soseske. Toda njegov blagoslov je ostal pri nas!
Joj, kako prav so storili naši očetje, ko so dobremu vitezu postavili cerkvico v hribu! Danes bo maša v njej - glejte, že gre duhovnik po stezi ob potoku, kjer cveto šentjurjevske rože.p

CEVC, Emilijan. Ognjišče (2008) 04, str. 60

POGUMNI VOJŠČAK IN VÉLIKI MUČENEC
Sv. Jurij se je rodil v 3. stoletju v Kapadokiji, umrl pa v času preganjanja kristjanov, domnevno leta 303 ali 305. Svetnikov življenjepis je ovit v številne legende, jedro sporočila pa ostaja njegov pogum v boju zoper zlo. Kot rimski vojaški častnik je pred oblastnikom neustrašno izpovedal krščansko vero in sprejel mučeniško smrt. Postal je simbol zmage krščanstva nad poganstvom, dobrega nad zlim. Spada med najbolj češčene svetnike krščanskega sveta. Več dežel in mest ga je izbralo za svojega zavetnika.
Sv. Jurij, ok. 1380, proštijska c. sv. Jurija, Ptuj. - Goriška delavnica (breška skupina): Sv. Jurij v boju z zmajem, ok. 1410–1420, p. c. sv. Lenarta, Breg pri Preddvoru. - Slikar iz delavnice mojstra Friderika Beljaškega: Sv. Jurij v boju z zmajem, ok. 1430, p. c. sv. Kancijana, Selo pri Žirovnici. - Beneški mojster: Sv. Jurij v boju z zmajem, slika na stropu iz 1626, ž. c. sv. Jurija, Piran.

SULICA, MEČ IN ZMAJ KOT PREPOZNAVNA ZNAMENJA
Sv. Jurija prepoznamo po bojevniški opravi in opremi. Običajno nosi oklep, pogosto tudi šlem, včasih ima pred seboj ščit, v rokah pa praviloma drži sulico, ki jo zabada v zmaja (izjemoma v kačo), redkeje meč, s katerim pošasti seka glavo. Tu pa tam ima na sulici obešeno belo zastavo z rdečim križem ali pa je ta naslikan na ščitu.
Svetnik je prikazan bodisi stoječ bodisi kot jezdec na belem konju. Največkrat je upodobljen v boju z zmajem v pokrajini, kjer vidimo v daljavi mesto, ki ga je zmaj ogrožal in terjal od njega krvni davek, zunaj mestnega obzidja na pečini klečečo princeso Marjetico, ki jo je žreb določil za žrtev, v ozadju pa včasih še kralja in kraljico, ki trepetata za svojo hčer. Jurij je pošast premagal in pokončal, rešil princeso in meščane in si za nagrado izgovoril, da so se vsi dali krstiti. Kot prototip krščanskega bojevnika in ideal viteških kreposti je v srednjem veku postal patron plemstva in viteških redov.
Poleg boja z zmajem pripovedni cikli najpogosteje kažejo prizore Jurijevega mučeništva, ki se začenja s priznanjem vere pred cesarjem in padcem malikov ob njegovem vstopu v Apolonov tempelj, nadaljuje pa z vrsto mučenj, od stiskanja s kamnito klado, žganja z baklami in drugih grozodejstev do obglavljenja. Prizori čudežev so redki.
Svetnik se rad uvršča v družbo svetih vojščakov, zanimivo ikonografsko vzporednico pa ima v nad­angelu Mihaelu, ki prav tako prebada zmaja. Od konca 14. stoletja ga srečujemo v skupini štirinajstih priprošnjikov v sili. Kot vitez nastopa tudi ob Mariji, zlasti kot branitelj (defensor) Brezmadežne.
Martino Altomonte: Sv. Jurij v boju z zmajem, 1715, križniška c. Marije Pomočnice, Ljubljana. - Angelo de Coster: Čudež sv. Jurija, 1705–1706, ž. c. sv. Jurija, Piran. - Giuglio Quaglio: Sv. Jurij v Apolonovem svetišču povzroči padec malikov, 1721–1723, stolna cerkev sv. Miklavža, Ljubljana. - Giuglio Quaglio: Mučeniška smrt sv. Jurija, 1721–1723, stolna cerkev sv. Miklavža, Ljubljana.

SV. JURIJ NA SLOVENSKEM
Osebe z imenom svetnika so na slovenskem ozemlju izpričane že od 9. stoletja naprej. Patrocinij sv. Jurija spada med najzgodnejše, saj ga srečamo že pri najstarejših pražupnijah, ustanovljenih med letoma 955 in 1050. Svetniku je posvečenih kar 72 cerkva, od tega 37 župnijskih. Zelo številne so tudi njegove upodobitve: od srednjeveških fresk in kipov do novoveških pa tudi modernih likovnih stvaritev. Med baročnimi umetninami izstopajo dela priznanih domačih in evropskih mojstrov. S sv. Jurijem so posebej povezana mesta Ptuj, Ljubljana in Piran, ki so si ga izbrala za zavetnika.

SV. JURIJ SLIKARJA FORTUNATA BERGANTA
Fortunat Bergant (1721–1769), doma iz Mekinj pri Kamniku, spada med najvidnejše baročne slikarje na Slovenskem. Po svojem prepoznavnem slogu z izrazito domačnostno noto velja za najbolj našega – slovenskega.
Sliko sv. Jurija za župnijsko cerkev v Mozirju je ustvaril leta 1763. Svetnika v svetlečem kovinskem oklepu in z vihrajočim rdečim ogrinjalom je upodobil v trenutku, ko se je njegov s črnimi pegami posut bel konj v naskoku vzpel, on pa je s sulico silovito zamahnil proti grozo zbujajočemu zmaju, da bi ga zabodel. Dogajanje spremlja v ozadju klečeča princesa Marjetica, ki naj bi bila pošasti žrtvovana, za njo se dviga ogroženo mesto, obzorje pa zapirajo gore. Osvoboditve princese in meščanov izpod zmajevega jarma in iz njegovih krempljev se na nebu veselijo razigrani angelci; zgornji je hkrati tudi prostorsko odrivalo, globino prizorišča pa poleg barvne perspektive ustvarja tudi scenska razporeditev glavnih akterjev.
Martino Altomonte: Marija z Jezusom in sv. Jurijem iz križniške kapele v Veliki Nedelji, 1727, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož. - Sv. Jurij v boju z zmajem (s fresko Franca Jelovška v ozadju), sredina 18. stol., ž. c. sv. Jurija, Šenčur. - Matej Langus: Sv. Jurij v boju z zmajem, 1845, ž. c. sv. Jurija, Šturje. - Fortunat Bergant, sv. Jurij, 1763, ž. c. sv. Jurija, Mozirje.

Bergant se je pri snovanju kompozicije oprl na znamenito sliko Martina Altomonteja, pomembnega predstavnika avstrijskega baroka, ki krasi ljubljansko cerkev nemškega viteškega reda. Vzorec je seveda ustvarjalno predelal v svojem slogu, ki je še posebej prepoznaven po značilnih ostro zalomljenih gubah draperije.

JURJEVO – ZMAGA POMLADI NAD ZIMO
Ime Jurij s pomenom »poljedelec, kmetovalec« povezuje svetnika s kmetom in njegovimi opravili. Z jurjevim pomlad zmaga nad zimo, narava dodobra oživi in ozeleni. Ta vidik svetnikovega godu se odraža zlasti v ljudski umetnosti in običajih (Zeleni Jurij), predstavlja pa tudi duhovno spodbudo našemu prizadevanju za zmago dobrega.

dr. A. Lavrič, Ljudski svetniki ... zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 4, str. 98.

Sveti Jurij je svetnik, ki je poznan in priljubljen po vsem krščanskem svetu. Upodabljajo ga kot mladega viteza ne belem konju, ki s sulico prebada zmaja. Na čem sloni ta upodobitev? (Simon)
Po starem izročilu je bil sv. Jurij rimski častnik, ki je umrl kot mučenec za časa cesarja Dioklecijana. Njegov grob je v palestinskem mestu Lida. Njegovo češčenje so na Zahodu širili križarji, ki so ga predstavljali kot vzor krščanskega viteza in začeli so ga upodabljati tako, kot omenjaš. Znamenita Zlata legenda (13. stol.) ga je namreč prikazovala kot bojevnika s krvoločnim zmajem, ki je živel v mlaki blizu cesarskega mesta in je vsak dan terjal hrano. Ko je zmanjkalo živali, so mu morali dati ljudi, nazadnje kraljevo hčerko. Tedaj pa je nastopil junak Jurij, ki je zmaja ubil. Zmaj, ki o njem govorijo legende, tudi slovenske, pomeni satana, ki je naslikan v Razodetju sv. Janeza: »Nato se je v nebesih razvnela vojska ... Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo« (Raz 12,7-9). Pomeni pa tudi poganstvo, cesarja Dioklecijana, greh in vse zlo.

Čuk, Silvester, (Kratki odgovori), Ognjišče (2016) 4, str. 47

Izredno veliko število cerkva na slovenskih tleh, posvečenih sv. Juriju, priča o njegovi priljubljenosti. Upodabljajo ga na konju kot zmagovalca nad zmajem, ki pomeni nevero ali poganstvo. Podobno velja za vse zmagovalce nad Božjimi sovražniki od nadangela Mihaela dalje. Njegov življenjepis je prepleten s slikovitimi legendami, iz katerih je težko izluščiti zgodovinsko jedro. Kaj je zanesljivo znanega o sv. Juriju? Njegov grob je v palestinskem mestu Lida, kjer napis že iz leta 368 poveličuje svetega in zmagoslavnega mučenca Jurija. Rodil se je krščanskim staršem v maloazijski pokrajini Kapadokiji. Izbral si je vojaški poklic in je naglo napredoval. Ko se je leta 303 pod cesarjem Dioklecijanom začelo preganjanje kristjanov, je Jurij pogumno izjavil, da je kristjan in daroval svoje življenje za Kristusa. Cesar Konstantin je dal njegovo telo prenesti v Lido in nad njegovim grobom so sezidali lepo baziliko. Po ljudskem koledarju je god sv. Jurija pravi začetek pomladi in s tem je bil povezan običaj jurjevanja. (sč)
Na sliki: F. Jelovšek, sv. Jurij, freska, 1737, glavni oltar, ž. c. Nevlje

Sv. Juriju je pri nas posvečenih 80 cerkva (37 žup. in 43 podr.). – V LJ nadškofiji imajo 10 ž. c.: Gorje, Ihan, Izlake, Motnik, Nevlje, Stara Loka, Stari trg/Ložu, Šenčur (1), Šentjurij - Podkum,(2)  Šentjurij/Grosupljem; in 14 p. c.: Brezje (Cerknica), Hruševo (Dobrova), Studenec (Ig), Podšentjur (Litija), LJ-Stožice, Praproče (Polhov Gradec), Volča (Poljane nad Šk. Loko), Glinjek (Polšnik), Cajnarji (Sv. Vid nad Cerknico), Tacen (Šmartno pod Šmar. goro), Tržič-Bistrica, Ortneški grad (Vel. Poljane), Sela (Višnja Gora), Vel. Ligojna (Vrhnika). – V KP škofiji je 12 ž. c. sv Jurija: Deskle, Dutovlje, Gradno, Kal nad Kanalom, Komen, Kožbana, Miren, Piran (ovitek),  Pomjan, Šebrelje, Šturje (4)  in Vatovlje; in 9 p. c.: Pri Tabru (Brezovica), Šmihel (Hrenovice), Il. Bistrica, Lazec (Otalež), Kneža (Podmelec), Rožar (Predloka), Potoče (Senožeče), Žeje (Slavina), Jurišče (Trnje). – NM škofija ima dve ž. c. sv. Jurija: Čatež ob Savi in Dobrnič; ima pa še 14 p. c.: Močvirje (Bučka), Rožanec (Črnomelj), Sela (Hinje), Nove Laze (Koč. Reka), M. Korinje (Krka), Šentjurij (Mirna Peč), (7)  Dol/Predgradu (St. Trg ob Kolpi), Orehovica (Šentjernej), Grmovlje (Škocjan/NM), Grčevje (Št. Peter - Otočec, Lukovek (Trebnje), Tržišče, Šentjur (Vel. Gaber) in Dvor (Žužemberk). – V MB nadškofiji je sv. Juriju posvečenih 6 cerkva: Hoče, Ptuj - Sv. Jurij, Remšnik, Slov. Konjice, Sv. Jurij ob Pesnici (6)  in Sv. Jurij v Slov. g.; (3)  p. c. pa je v Šmartnem/Sl. Gradcu. – V CE škofiji ima sv. Jurij pet ž. c.: Gotovlje, Mozirje, Sv. Jurij ob Taboru, (8)  Šentjur/CE (5)  in Zdole; prav toliko pa je tudi p. c.: Gore (Dol/Hrastniku), Polje (Loka/Zid. mostu), Sv. Jurij (Rogatec), Sv. Gore (Sv. Peter pod Sv. Gorami) in Trnovec (Zabukovje). – Dve ž. c. cerkvi sv. Jurija sta tudi v MS škofiji: Sv. Jurij ob Ščavnici (9) in  Sv. Jurij V Prekmurju. (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 04, str. 131.

V Rusiji so po boljševiški revoluciji leta 1917 zavladali komunisti. Nekoč so pripravili javno razpravo o Kristusovem vstajenju. Prvi je imel besedo neveren komunist, ki je mislil, da bo zmlel v prah krščansko vero v vstajenje. Ko je končal, je nastopil pravoslavni duhovnik, da bi zagovarjal resnico o vstajenju. Skromni duhovnik je pogledal po ljudeh, ki so ga opazovali z velikim zanimanjem, in jih pozdravil z običajnim: »Kristus je vstal«. Vsi skupaj so mu enodušno odzdravili: »Resnično je vstal.« Ko je duhovnik to slišal, je odšel z odra. Odgovor je bil jasen in ni bilo treba več nobene besede.

Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je pripovedoval, kako je kmalu po padcu komunističnega režima praznoval veliko noč v romunskem mestu Lasi in kako ga je pravoslavno praznovanje vsega prevzelo. Tamkajšnjim ljudem je velika noč v krvi.

Globoki pomen velike noči se nam približa, če primerjamo njeno doživljanje v pravoslavnih cerkvah s tem, kako jo doživljamo mi. V katoliških cerkvah je na osrednjem mestu križ, v pravoslavnih svetiščih pa vstali Kristus, ki ga že vse od bizantinske dobe imenujejo Pantokrator, vladar vesolja. V velikonočnem času se med seboj pozdravljajo: »Gospod je vstal« in odgovarjajo: »Resnično je vstal«.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2017), 33.
v knjigi: Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 121.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zame niso temeljni dokaz o Kristusovem vstajenju (in tudi zato o našem življenju po življenju) pričevanja zapisana v evangeliju, pač pa osebno izkustvo. Kristusa srečujem namreč živega – sedaj, tukaj … na poti svojega življenja in v življenju tolikih, s katerimi sem sopotnik. Vedno znova, ko me zajameta v čutenju ali mislih mrak in tesnoba in kličem (se dramim v zaznavo) Boga z njegovim imenom: »Jezus Kristus …« se začne buditi v meni Svetloba Ž/življenja. Ob klicanju Sneguljčice se kaj takšnega ne dogodi – ne pomaga. Ne teorija, predvsem izkustva tolikih potrjujejo Jezusovo živo navzočnost – (od)rešujočo (po)moč njegove bližine. Zaupal vam bom samo eno izmed mnogih, ki se me je pred leti dotaknilo prav v dneh velikonočnih praznikov.
Spominjam se prvega srečanja. Zbegano me je pogledala: »Pater ste? Kaj vas je kdo poklical? Vse v bolnišnici obiščete? Lepo! Veste, jaz nisem verna; pravzaprav verujem drugače kot vi. Verujem, moram verovati, da bom ozdravela. Žena sem, mati sem …«
Po tistem sva se videvala teden za tednom. Poklepetala sva o otrocih, o možu, delu … predvsem pa o njeni veri, veri, da bo ozdravela, veri, ki je bila iz teden v teden bolj krhka in nemočna, kot je bila krhka in nemočna tudi ona sama.
Prišel je veliki teden. »Bolnike obiskujem, pa sem prišel še vas pogledat.« Niti rahel gib ni nakazal pozornosti. Poteze obraza so govorile o izgubljeni veri v življenje. Molčala je, zazrta v praznino stene in svojega zemeljskega konca. Kako težko je stati ob nekom, ki izgublja vse in se pogreza v mračno odsotnost vsega, kar mu je dragoceno. Moreča tihota je izsilila besede: »Gospa, oprostite. Ali lahko molim? Ali lahko molim nad vami?« Rahel trzljaj vznemirjenosti, potem dolg molk in končno: »Pater, jaz nimam vere.« Zopet molk, kot vstopanje vase in potem tako neizmerno boleče: »Prosim, molite zame.« Pristopil sem k vzglavju, ji položil roko na čelo in prosil Njega, ki je Svetloba življenja, naj prebudi v tej ženi vero in upanje, naj se prebudi v njej kot Živa voda, ki prinaša življenje.
Bila je velika sobota. Ministranti so navdušeno pripravljali velikonočni kres za vedno znova tako pomenljivo slavje svetlobe, ko je prišel njen mož. »Pater, moja žena umira. Od jutra nenehno šepeče eno samo besedo … besedo Jezus. Vprašal sem jo, če želi, da jo obiščete in je potrdila.«
Stopil sem v sobo. Od bolezni do konca izžeta je počivala v belini postelje. Tiho sem pristopil, da bi ji s svetim oljem zarisal na čelo znamenje odrešenih. Ob dotiku se je zdrznila, odprla oči in bilo mi je podarjeno nekaj najlepšega, kar sem do sedaj videl v življenju: pogled, tako poln svetlobe, radosti, miru – bil je pogled Večnosti. Z njo sem delil čutenja spoznanja, da odhaja – ne v brezno brezsmisla in praznine, marveč v polnost življenja. Besede so molčale, celo misel je jecljala prevzeta pred Veličino, ki je odpirala vrata – bila je Mir, Ljubezen, Svetloba življenja …V tihoti ugašajočega dne velike sobote sem smel zreti v oči, v katerih je že vstalo Življenje, ki je vedno znova oznanjano, še posebej ob veliki noči, ki je prav zato praznik vseh praznikov. Ali je v našem zemeljskem bivanju – ob vseh, ki so nam tako neizmerno dragoceni, lahko še kaj bolj pomembno in pomenljivo kot oznanilo, da naše ljubezni niso ogrožene, da so naše ljubeče vezi neminljive? Prav zato zveni tja k Bogu vedno znova, ko se oglasi velikonočna aleluja, radostna hvaležnost srca.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (4) 2013, str. 43

Naš svet se spreminja veliko hitreje, kot si predstavljamo. Naš svet je v nevarnosti. A skupaj še lahko najdemo rešitev. V tokratni temi meseca predstavljamo resnice in dejstva o globalnem segrevanju, o njegovih začetkih in možnih rešitvah v prihodnosti, o njegovih vzrokih in posledicah ter o tem, kaj lahko naredimo sami in kaj lahko naredimo skupaj ...

VEDNO TOPLEJE IN TOPLEJE = GLOBALNO SEGREVANJE
Topli pomladni žarki nam med sprehodom skoraj zagotovo pričarajo nasmeh na obraz in ob tem si je prav težko predstavljati, da lahko ima segrevanje ozračja tudi negativen prizvok. A danes globalna temperatura nezadržno raste, k čemur povečini pripomoremo mi, ljudje. Temu pojavu pravimo globalno segrevanje. Zadnja leta lahko njegove posledice vedno bolj občutimo tudi v našem vsakdanjem življenju …

TOPLO IN HLADNO ALI NEKAJ VMES?
V zemeljski zgodovini se je podnebje ves čas naravno spreminjalo. V času, ko so po Zemlji hodili dinozavri, je bilo v povprečju za 7 °C topleje kot danes. Med zadnjo ledeno dobo, pred 20.000 leti, pa je bila globalna temperatura za približno 6 °C nižja. Na prvi pogled se zdi, da je tudi današnje segrevanje ozračja zgolj posledica menjavanja ledenih in medledenih dob, a pomembna razlika se skriva v časovni skali. Medtem ko je v preteklosti za temperaturno spremembo nekaj stopinj preteklo več deset tisoč let, se je zdaj v dobrih 150 letih globalna temperatura dvignila za skoraj 1 °C. Mogoče ste ob tem podatku zamahnili z roko, češ da je to precej malo, a pozor: v naravi lahko imajo že čisto drobne temperaturne spremembe precej večje in daljnosežne učinke. To je odvisno tudi od kraja, kjer živimo. Suše in vročinski valovi na eni strani Zemlje ter močne padavine in poplave na drugi, porast gozdnih požarov in neurij, zelene zime – kar navadite se, vremenski pojavi postajajo vedno bolj nepredvidljivi in ekstremni.

KAKO SE JE VSE ZAČELO?
Še pred nekaj sto leti se ljudem ni niti sanjalo, kaj bi lahko pomenil pojem globalno segrevanje. Z industrijsko revolucijo pa so se stvari precej spremenile. V 18. stoletju so se pojavile prve tovarne, prej ročno delo so nadomestili stroji, in posledično so lahko v krajšem času izdelali precej več stvari. V tistem času so ljudje iznašli tudi več pomembnih izumov: od elektrike do parnih strojev in motorjev z notranjim izgorevanjem, ki so bili predhodniki kasnejših vlakov in avtomobilov. Tudi na področju medicine so nova odkritja, kot so cepljenje, razkuževanje in zdravila, precej dvignila zdravstveni standard prebivalstva. Zaradi boljših življenjskih pogojev se je število rojstev povečevalo, življenjska doba pa se je daljšala. Hkrati se je z vsem napredkom nezadržno večala tudi količina toplogrednih plinov v ozračju.
Danes živi na svetu vsaj osemkrat toliko ljudi, kot jih je živelo pred industrijsko revolucijo. Posledično je potreba po hrani in vodi vedno večja, proizvodnja oblačil raste, kar zahteva vse več kmetijskih površin in novih tovarn. Popolnoma logično je postalo, da so hiše priklopljene na elektriko in da si življenja brez gore električnih pripomočkov sploh ne znamo več predstavljati. Potrošniška miselnost nas spodbuja, da nakupujemo vedno nove in nove stvari, da se na počitnice odpravimo v eksotične kraje na drugi konec sveta in da »izkoristimo življenje, kot se da«. Hkrati pa si zatiskamo oči pred dejstvom, da s takim načinom življenja zelo močno obremenjujemo okolje z odpadki in ozračje s toplogrednimi plini – to pa danes nima več tako nedolžnih posledic.

IZZIVI V PRIHODNOSTI IN MOŽNE REŠITVE

Žuželke kot hrana? Zakaj pa ne!
Kaj ste danes jedli za kosilo? Meso je na našem jedilniku zelo pogosto živilo. A ravno mesna industrija je tista, ki precej onesnažuje okolje. Za pridelavo 1 kg govedine se v zrak izpusti tolikšna količina toplogrednih plinov, kot se jih porabi za pridelavo 27 kg leče ali 9 kg krompirja. Čeprav je pridelava mesa v primerjavi z rastlinsko hrano precej potratna, ga ljudje v svoji prehrani vseeno potrebujemo, saj je pomemben vir beljakovin. Nekateri strokovnjaki zato predlagajo, da bi nov vir beljakovin lahko postale žuželke. Črički, kobilice in ličinke hroščev mokarjev. Tudi v Sloveniji že prodajajo posebne beljakovinske ploščice iz žuželk. Hmm, ali bi poskusili?

Navpično kmetovanje
S povečanjem števila ljudi na Zemlji se povečuje tudi potreba po hrani. A ker je Zemljina površina omejena, potrebe po novih površinah za kmetovanje pa vedno večje, strokovnjaki iščejo nove rešitve. Ena izmed njih je navpično kmetovanje. To je način gojenja rastlin v zaprtih prostorih, podobno kot bi imeli večnadstropno toplo gredo. Rastline rastejo v loncih, v katere jim dodajajo vodo z minerali. Zaradi rasti v zaprtih prostorih bi bile rastline zavarovane pred škodljivci in neugodnimi vremenskimi pogoji, zato bi lahko bil pridelek večji. Tak način pridelave zelenjave bi bil primeren za mestna središča, saj ne zavzema veliko prostora, hkrati pa se tako precej zmanjša razdalja od ponudnika do trgovine, posledično je tudi manj izpustov toplogrednih plinov.

Umetna drevesa iz mahu
Rastline s fotosintezo iz zraka vežejo CO2. Večje kot so rastline, več CO2 lahko vežejo. A da novo drevo zraste do svoje polne velikosti, lahko preteče precej let. Zato so se znanstveniki domislili, da bi lahko v mestih postavili ogromne skulpture iz mahu, ki bi pomagale pri čiščenju zraka. Mah je tudi precej vpojen in lahko zadrži vodo, ko dežuje, zato takih »dreves« ne bi bilo treba pogosto zalivati.

Vesoljski senčnik
Ena izmed precej nenavadnih idej je tudi postavitev vesoljskega senčnika, ki bi delno omejil prehajanje sončne svetlobe do Zemlje in s tem zmanjšal segrevanje ozračja. To bi lahko dosegli s postavitvijo ogromnih tankih ogledal, ki bi delovala kot sončne celice. Na tak način bi zagotovili senčenje, hkrati pa še proizvodnjo električne energije. A realizacija česa podobnega se verjetno še ne bo zgodila tako kmalu.

Nanobot, ki v morju veže CO₂
Tudi v morju se kopiči veliko CO₂. Pred kratkim so znanstveniki razvili majhnega robota, nanobota, ki lahko iz morske vode odstrani tudi do 88 % CO2. V robotku se CO2 pretvori v trden material, ki nato potone na morsko dno. Mogoče pa lahko taka rešitev nekoč pripomore k manjši količini CO2 v morju?

Še drugi viri energije?
Za proizvodnjo elektrike potrebujemo energijo. Ker sežig fosilnih goriv močno onesnažuje okolje, hkrati pa njihov vir ni neomejen, se vedno več pozornosti namenja zelenim virom energije: vetrni, hidro, sončni in geotermalni energiji ter moči plimovanja. Ponekod po svetu pa imajo celo nogometna igrišča, ki pretvarjajo gibanje nogometašev v energijo za razsvetljavo igrišča.

KAJ LAHKO SAMI NAREDIMO ZA BOLJŠO PRIHODNOST?
Vsak od nas lahko pripomore k ohranitvi našega planeta. Zato smo za vas pripravili nekaj praktičnih nasvetov. Začnete lahko že danes.

• Prevoz v šolo in službo: če je le mogoče, pojdite peš ali s kolesom. Tako ne boste le omejili izpustov toplogrednih plinov, ampak boste poskrbeli še za vsakodnevno rekreacijo.
  
  
• Prehrana: nakupujte lokalno sadje in zelenjavo. Med transportom iz oddaljenih krajev se v zrak namreč izloči veliko toplogrednih plinov. K čistejšemu okolju pa lahko pripomore tudi zmernejše uživanje mesa, saj živinorejske farme izločijo veliko CO2.
  
  
• Kupovanje: dobro premislite, predno kupite novo stvar. Morda poskusite pred nakupom popraviti stvari, ki jih že imate doma, ali jih predelati v kaj drugega.
  
  
• Počitnice v eksotičnih krajih: omejite svoja potovanja z letali – triurni polet izpusti v zrak 1 tono toplogrednih plinov na potnika. To je toliko, kot bi imeli svoj računalnik nepretrgoma prižgan deset let! Tudi v Sloveniji so lepi kotički za preživljanje dopusta.
  
  
• Gospodinjstvo: bodite varčni pri porabi elektrike. Ugašajte luči in izklapljajte aparate, ki jih ne potrebujete. Razmislite o uporabi obnovljivih virov energije.
  
  
• Posadite drevo: rastline vežejo CO2 iz zraka in ga med fotosintezo porabijo za sintezo sladkorjev. Tako rastline preprečijo, da bi CO2 ostal v zraku in deloval kot toplogredni plin. Hkrati pa vam bo drevo nudilo prijetno senco med poletno vročino.

VPRAŠANJE ZA PREMISLEK
V kakšnem svetu bi radi živeli in kakšen svet boste zapustili svojim vnukom?

HVALJEN, MOJ GOSPOD
Globalno segrevanje je le en derivat našega mačehovskega odnosa do narave. V svoji okrožnici Hvaljen, moj Gospod (Laudato si), papež Frančišek močno opozarja na skrben odnos do okolja. Spomni, da je Zemlja naša sestra, »ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji«. Hkrati pa nam »prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem«. Pri tem se naveže na prikupnega in spodbudnega vzornika sv. Frančiška Asiškega, ki je zares čutil z vsem živim in neživim. Slednji je ne le ljudi, ampak tudi živali in vremenske pojave, naslavljal s sestro in bratom. Papež nam želi privzgojiti podoben čut: da bi tudi sami vzljubili naravo.
Čeprav se sliši duhovnost Asiškega zelo poetična, pa ni papež nič kaj poetičen pri analizi trenutnega stanja. Ugotavlja, da se omenjena sestra – narava – danes »pritožuje zaradi zla, ki ji ga povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, s katerimi jo je obdaril Bog«. Papež opozarja, da smo rasli »z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji ter da nam je dovoljeno njeno ropanje«. Gre za to, da človek ruši rajsko srečo in dobrine, ki nam jih Bog podarja. To danes vidimo ob že omenjenem dvigu temperature zaradi industrijske revolucije, ekstenzivne živinoreje in ob potrošniški miselnosti, ki kopiči vedno več odpadkov. Ta malomarnost, pri kateri sodelujemo vsi, nas je pripeljala do ekološke krize, ki jo je pravilno ocenil že papež Pavel VI. Šlo naj bi za »nepričakovano posledico« nenadzorovanega človekovega delovanja. S takšnim delovanjem tvegamo, da ne bomo uničili le Zemlje, ampak tudi nas same, saj smo od nje odvisni.

GOSPODOVANJE KOT ODGOVORNOST
Na to opozarjajo tudi novejši teologi – denimo Martin M. Lintner –, ki se zavzemajo, da bi človek previdneje posegal v stvarstvo. Bog je ob stvarjenju človeku v raju resda velel, naj stvarstvu gospoduje (1 Mz 1,28), vendar je gospodovanje izraženo bolj kot naloga in dolžnost. Danes pa ljudje ta privilegij gospodovanja večkrat dojemamo povsem izkrivljeno. To, da smo krona stvarstva, še ne pomeni, da lahko delamo z okoljem, kot želimo – »saj je vse drugo tako ali tako manj vredno od nas«. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi, kar pomeni, da je Bog človeka v raju ustvaril takšnega, kot je On sam. Podelil mu je svobodo. Vendar človekova bogopodobnost ni le v naši (brezmejni) uporabi te svobode. Ljudje moramo biti tudi odgovorni za svoja dejanja, ki imajo posledice v celotnem stvarstvu. Človek je dolžan s svojim razumom prepoznavati Božji načrt, ki zadeva celotno stvarstvo, in ne le človekovih ozkih ciljev.
Večina nas je resda nemočnih in ne moremo vplivati na strukturne vzroke slabega delovanja v svetovnem gospodarstvu. Pa vendar lahko vsak spreminja sebe. Naravno okolje je prizadeto tudi zaradi neodgovornega ravnanja vsakega gospodinjstva: zaradi prevelike uporabe avtomobilov, plastike, elektrike ... To pa vsekakor je v naši moči. Benedikt XVI. zatrdi, da je tako naravno kot družbeno okolje ranjeno. Skupni imenovalec je namreč prepričanje, da ni nespornih resnic, ki bi vodile naše življenje. Tako človekova svoboda danes nima (več) meja. Pozabljamo, da »človek ni samo svoboda, ki bi se ustvarjala sama«. Stvarstvo bo torej prizadeto, dokler bomo sebe dojemali kot »zadnjo instanco, ki vse pojmuje kot svojo last«.
Papež z okrožnico računa na vse nas – verne in neverne –, saj je vsem »zemlja naša sestra«. Vsi – predvsem pa kristjani – se moramo navzeti pravega gospodovanja. Tistega v Jezusovem pomenu: »Kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (Mr 10,46). Tako moramo postati – ne le sočloveku, ampak vsemu stvarstvu – služabniki. Takšne perspektive nas uči Frančišek Asiški. Z njim bomo zopet vzpostaviti harmonijo na Zemlji, da bo zopet postala vsaj približek raja – približek tistega, kar z grehom gospodovalnega lomastenja vsak dan podiramo. Zato že odvrzimo svoje večvrednostne komplekse! Kot Frančišek začnimo živeti »v preprostem in čudovitem sozvočju z Bogom, z ljudmi, z naravo in s samim seboj«. Šele takrat se bo tudi v nas vse »do zadnjega vlakna neločljivo prepletala skrb za naravo, pravičnost do revežev, vpetost v družbo in notranji mir«. To je (bilo) življenje Asiškega. In takšen lifestlye predlaga papež tudi nam, če želimo ohraniti svet in sebe – ter dojemati vse kot neizmeren dar.

ŠOLN, Katarina in MEVEC, Janez (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2021) 4, str. 53-57.