Filip je bil drugačen otrok kot njegovi vrstniki. Sošolci ga niso povsem sprejeli. Pred veliko nočjo je katehet pri verouku dal Filipovemu razredu posebno nalogo. Vsakemu veroučencu je izročil plastično jajce, potem pa jim naročil, naj poiščejo kakšno znamenje novega življenja in ga dajo v plastično jajce. Učenci so bili navdušeni in pri naslednji uri verouka so drug za drugim jajce odprli in razložili pomen njihovega znamenja. V enem je bila lepa cvetica, v drugem pisan metulj, v tretjem zelena trava ... Otroci so občudovali iznajdljivost vrstnikov. Zadnje jajce je bilo prazno. »To je neumnost,« je dejal eden od otrok. »Nekdo ni pravilno razumel naloge.« Katehet je začutil, da ga je nekdo povlekel za rokav. Bil je Filip: »To je moje,« je rekel »in mislim, da sem nalogo pravilno naredil. Jajce je prazno, ker je bil tudi Jezusov grob prazen.«
Nastopila je nenavadno dolga tišina. Od takrat so vrstniki Filipa sprejeli medse brez pridržka. Filip je imel zdravstvene težave. Tisto poletje je dobil okužbo, ki bi jo večina njegovih vrstnikov hitro premagala, njegovo šibko telo pa je ni zmoglo in po nekaj tednih je umrl. Ob pogrebu so devet- in desetletni otroci s katehetom prinesli svoja znamenja novega življenja in jih položili h krsti.
Filip, ‘drugačen’ otrok, je pomagal sošolcem spoznati pravo sporočilo velike noči – prazen grob.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2018), 104.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Veselite in radujte se,« (Mt 5,12) pravi Jezus tistim, ki so zaradi njega preganjani ali ponižani. Gospod zahteva vse, in to kar podarja, je resnično življenje in sreča, za katero smo bili ustvarjeni. Hoče, da bi bili sveti in noče, da bi se zadovoljili s povprečnim, zvodenelim in praznim življenjem. Dejansko je že od prvih strani Svetega pisma na različne načine navzoč klic k svetosti. Gospod je rekel Abrahamu: »Hodi pred menoj in bodi popoln« (1 Mz 17,1). – Tako se začenja apostolska spodbuda papeža Frančiška, ki jo je podpisal 19. marca 2018, na praznik sv. Jožefa, na peto obletnico nastopa svoje papeške službe. Ta njegova listina je vabilo vsem verujočim, da bi hodili po poti svetosti. To ni neka izredna pot, rezervirana za redke izbrance, ampak je klic za vse kristjane, na katerega lahko odgovorimo v svoji vsakdanjosti ter v vsakem stanu in poklicu.

◉ Ne pričakujte, da bo to učena razprava o svetosti. Moj skromni namen je, da bi vnovič slišali klic k svetosti, da bi premislili, kako jo uresničevati v sedanjih okoliščinah z vsemi tveganji, izzivi in priložnostmi. Gospod je namreč vsakega izmed nas izbral, “da bi bili sveti in brezmadežni pred njegovim obličjem v ljubezni” (Ef 1,4).

◉ Svetnik je človek, ki čuti potrebo po stiku z Bogom.

◉ Vesel sem svetosti potrpežljivega Božjega ljudstva: staršev, ki s tolikšno ljubeznijo vzgajajo svoje otroke, mož in žena, ki z delom skrbijo za kruh svoji družini, bolnikov, ostarelih redovnic, ki se ne nehajo smehljati. V teh dejanjih, ki se dan za dnem ponavljajo, vidim svetost vojskujoče se Cerkve. To je pogosto svetost “za sosednjimi vrati”, svetost tistih, ki živijo v naši bližini in so odsev Božje navzočnosti, ali če smem uporabiti drug izraz, so “srednji razred svetosti”.

◉ Da bi postali sveti, ni treba biti škof, duhovnik, redovnik ali redovnica. Pogosto nas obhaja skušnjava, da je svetost prihranjena za tiste, ki imajo možnost, da so daleč od vsakdanjih opravil, da lahko veliko časa posvetijo molitvi. Ni tako. Vsi smo poklicani biti sveti, ko ljubimo in vsak dan pričujemo z vsakdanjimi opravili tam, kjer smo. Ali si (Bogu) posvečena oseba? Bodi svet tako, da z veseljem živiš svojo podaritev. Ali si poročen, poročena? Bodi svet tako, da ljubiš in da skrbiš za svojega moža ali svojo ženo, kakor je storil Kristus za svojo Cerkev. Ali si delavec? Bodi svet tako, da pošteno in strokovno opravljaš svoje delo v službi bratom. Si oče, mati, ded ali babica? Bodi svet tako, da potrpežljivo učiš otroke hoditi za Jezusom. Ali imaš oblast? Bodi svet tako, da si prizadevaš za skupno blaginjo ter se odpoveš svojim osebnim koristim (14).

◉ Svetost, h kateri te kliče Gospod, bo napredovala z majhnimi koraki. Na primer: žena gre v trgovino po nakupih, sreča sosedo in se zaplete z njo v pogovor; in pride do opravljanja. Toda ta žena sama pri sebi pravi: ‘Ne bom govorila slabo o nikomer.’ To je korak k svetosti. Doma jo sin zamoti z opisovanjem svojih težav; čeprav je utrujena, prisede k njemu in ga posluša potrpežljivo in sočutno. To je že druga žrtev, ki posvečuje. Nato doživi trenutek stiske, vendar se spomni Device Marije, vzame rožni venec in zaupno moli. Tudi to je pot svetosti. Potem gre ven, sreča reveža, se ustavi in s z njim prijazno pogovarja. Tudi to je korak naprej (16).

◉ Tudi ti čutiš potrebo, da bi razumel svoje življenje kot poslanstvo. Poskušaj to storiti ob poslušanju Boga v molitvi in prepoznavanju njegovih znamenj. Vedno prosi Boga za spoznanje, kaj Jezus od tebe pričakuje vsak trenutek tvojega življenja in ob vsaki odločitvi, ki jo moraš sprejeti, da bi prepoznal pomen, ki ga ima v tvojem poslanstvu. Dopusti mu, da oblikuje v tebi tisto osebno skrivnost, ki bo odsevala Jezusa Kristusa v današnjem svetu (23).

◉ Lahko obstajajo številne teorije, zajetne razprave in različice pojma svetost. Takšno razmišljanje bi morda bilo koristno. Toda nič ne prinaša večje jasnosti kot Jezusove besede in način kako jih je govoril. Jezus je na preprost način razložil, kaj se pravi biti svet. To je storil, ko nam je zapustil blagre. Blagri so kristjanova osebna izkaznica. Če si kdo od nas zastavi vprašanje: “Kako postati dober kristjan?” je odgovor preprost: delati moramo, vsak na svoj način, tisto, kar pravi Jezus v svojih blagrih. V njih je orisan obraz Učitelja, ki smo ga poklicani odsevati v vsakdanjosti našega življenja (63).

◉ Blagor žalostnim: Svet nam predlaga ravno nasprotno: zabava, uživanje, brezskrbnost, sprostitev in nam pravi, da je to tisto, kar nam dela življenje lepo. Ko pride v družino ali v okolico bolezen ali žalost, se posvetni človek raje ne zmeni in gleda proč. Svet ne mara jokati, bolečino raje spregleda, jo prikriva, skriva. Veliko moči potroši za to, da bi ubežal trpljenju, misleč, da je mogoče spremeniti resničnost, v kateri nikoli in nikdar ne zmanjka križev (75).

◉ Blagor usmiljenim …: Usmiljenje ima dva vidika: pomeni dajati, pomagati, služiti drugim, pa tudi odpuščati, razumeti. Matej povzema to v zlatem pravilu: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim« (Mt 7,12). Katekizem Katoliške cerkve opozarja, da ta zakon velja v vseh primerih, posebno tedaj, ko se kdo znajde v težavnih položajih, ko je moralna sodba manj zanesljiva (80).

◉ V 25. poglavju Matejevega evangelija (31-46) se Jezus spet ustavlja ob enem teh blagrov, ki blagruje usmiljene. Če iščemo tisto svetost, ki je ljuba Bojim očem, najdemo v tem besedilu pravilo obnašanja, po katerem bomo sojeni: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali« (95).

◉ Morda mislimo, da Boga častimo samo z bogoslužjem in molitvijo ali s spolnjevanjem nekaterih moralnih pravil. Vsekakor ima prvenstveno mesto naš odnos do Boga. Pozabljamo pa, da je merilo za vrednotenje našega življenja predvsem to, kar smo storili za druge. Molitev je dragocena, če napaja vsakdanje darovanje ljubezni. Naše bogoslužje je prijetno Bogu, kadar vanj vključimo dobre namene, da bomo živeli velikodušno, in kadar dopustimo, da se Božji darovi, ki jih pri njem prejemamo, pokažejo v služenju bratom (104)

◉ Krščansko veselje navadno spremlja smisel za humor, ki so ga vidno izžarevali na primer sv. Tomaž More, sv. Vincencij Pavelski ali sv. Filip Neri. Zlovoljnost ni znamenje svetosti. »Preganjaj jezo iz svojega srca« (Prd 11,10). Veliko je tega, kar prejemamo od Gospoda, ki “nam ponuja vsega za uživanje” (1 Tim 6,17), tako da je včasih žalost povezana z nehvaležnostjo, ko smo tako zaprti vase, da postanemo nesposobni prepoznavati Božje darove (126).

◉ Čeprav se zdi samoumevno, se nazadnje spomnimo, da svetost gradi stalna odprtost za nadnaravno, kar se izraža v molitvi in češčenju. Svetnik je človek molitvenega duha, ki čuti potrebo po srečanju z Bogom. Svetnik je človek, ki ne dopusti, da bi ga zaprta zadostnost sodobne družbe dušila, in sredi svojih naporov in svojega darovanja hrepeni po Bogu, gre iz sebe v zahvali in širi svoje meje v kontemplaciji Gospoda. Ne verjamem v svetost brez molitve, čeprav ta ni nujno dolga in močno doživeta (147).

◉ Želim, da ta razmišljanja krona Marija, saj je ona kot nihče drug živela Jezusove blagre. Ona je tista, ki je poskočila od veselja ob navzočnosti Boga, tista, ki je vse ohranila v svojem srcu in je dopustila, da ga je prebodel meč. Ona je sveta med svetimi, najbolj blagoslovljena. Kaže nam pot svetosti in nas spremlja. Ne dopusti, da obležimo na tleh, ko pademo, in včasih na sprejme v naročje, ne da bi nas sodila. Pogovor z njo nas potolaži, nas osvobaja in nas posvečuje. Mati ne potrebuje veliko besed, ni se nam treba preveč truditi, da ji povemo, kaj se nam dogaja. Dovolj je, da vedno znova zašepečemo: »Zdrava, Marija …« (176)

izbira Marko Čuk

Zimski večer je skrčil obzorje na razsvetljen prostor domačega dvorišča. Čez dan je med dežjem naletaval sneg, proti večeru pa so izpod neba padale le še velike, goste snežinke. Snežna odeja je bila vse debelejša.
Anica je že opravila pri živini, le mucke so se ji motovilile pod nogami in čakale na svojo večerjo. Pristavila je lonček mleka na štedilnik, da se ogreje. Pri vhodnih vratih je pustila prižgano luč.
Vzela je lonček toplega mleka, da bi ga nalila mucama ko je odprla vrata, je presenečena obstala. Na sredi napol razsvetljenega dvorišča je zagledala dve postavi, dva mlada človeka. V hipu jo je spreletelo, odkod sta se vzela. Zimski večer, precej pozna ura, čas korona virusa, omejeno gibanje in še policijska ura je! Že je hotela reči nekaj v tem smislu, ali se njiju to ne tiče, pa je fant pozdravil: »Dober večer! Midva sva se izgubila. Ne veva, kje sva.«
“Še to!” je pomislila Anica in hkrati ji ni bilo nič več čudno, ko je sredi Goričkega slišala prleško govorico. Kdo pa se ne bi izgubil ob takšni uri in iz tako oddaljenega kraja, se je Anici začelo mehčati srce, ko je videla, da sta fant in dekle čisto ‘normalna človeka’.
»Ja, odkod pa sta se vzela in kam sta namenjena?« ju je vprašala.
»Iščeva predelovalnico sadja,« je začel razlagati fant, »in naju je pot pripeljala sem. Zgrešila sva glavno cesto in zapeljala na stransko pot. Obtičala sva z avtom in ne moreva ne naprej niti nazaj, niti ne veva, kako priti do tja … Pa še policijska ura se začne ob devetih,« se je negotovo prestopal fant. Anica je pogledala na uro. Že pol sedmih je bilo mimo. Začutila je njuno stisko in bilo ji je nelagodno zaradi njenih prvih vtisov o njima.
»Stopita do mojega moža. On vama bo mogoče lahko pomagal.« Štefan je bil hitro seznanjen z njuno težavo in je šel iskat svetilko. »Stopimo do mojega kolega, ki bo prišel na pomoč s traktorjem.« In vsi trije so izginili v noč.
Anica je začutila močno sočutje do teh dveh mladih in resnično jim je hotela pomagati. “Molila bom za njiju, da bi jabolka srečno dostavila v predelovalnico in se do devete srečno vrnila domov. Ampak predelovalnica je od tukaj oddaljena za tri vasi in dolgo pot do doma,” jo je skrbelo. “Vse bom položila v molitev, drugega ne morem narediti. Mož bo pomagal, kolikor bo lahko,” se je tolažila. In res, že čez kratek čas je zaslišala brnenje traktorja in videla luči, ki sta brleli skozi gozd. Štefanov prijatelj je potegnil s traktorjem njun avto, ki je bil poln nabranega sadja, nazaj na glavno cesto. Štefan se je kmalu vrnil domov. »Kako bosta našla predelovalnico?« je skrbelo Anico.
»S sosedom sva jima razložila pot.«
“Upam, da bosta našla pot in se ob pravem času vrnila domov,” se je tolažila Anica in bila hvaležna možu, da je takoj šel po pomoč. “Kako bi bilo, če bi se nama zgodilo kaj takega,” je razmišljala. “Če si ponoči v tujem kraju, je še dvakrat težje … Pa v tem času korona virusa, ko posebni pogoji ljudi časovno omejujejo, ni enostavno v kratkem času priti tako daleč. Tudi sezona predelave sadja je že skoraj pri kraju za to leto.” Anica je še bolj čutila razumevanje do teh dveh mladih ljudi. S prijetnim občutkom, da je mož naredil, kar je lahko, sta legla k počitku.
Naslednjega dne so se Aničini vnuki že navsezgodaj lovili po snegu in začeli delati snežaka. Anica je podoživljala otroško živost in si je tudi sama želela nekoliko več snega, tako kot je bilo v njenih otroških dneh. Brž ko je bila šola na daljavo za tisti dan zaključena, jih do večera nihče ni mogel priklicati v hišo. A sneg je hitro skopnel. Anica je imela čez dan svoja opravila, a se je spomnila tudi včerajšnjega nepričakovanega obiska. Spraševala se je, kako sta opravila, ali sta se pravočasno vrnila domov.
Ko je nakrmila svinje, zaprla kurnik in dala hrano zajcem, se je že stemnilo. Preverila je še, če je vse zaprto. Tedaj je na dvorišče pripeljal avtomobil z močnimi žarometi. Anica je obstala. Ni si mogla misliti, kdo bi lahko bil. Iz avtomobila sta izstopila fant in dekle s sinočnjega obiska. Ko sta stopila bliže, ju je prepoznala. »O, vidva sta,« je dejala presenečeno. »Kako je bilo včeraj z vajino potjo? Tako me je skrbelo,« se je Aničina skrb pomešala z radovednostjo. »Vse je bilo v redu,« sta odgovorila v en glas. Anica se je vidno oddahnila.
»Vašemu možu sva prinesla v zahvalo majhno pozornost.« Fant je držal v roki steklenico bučnega olja v embalaži. Anica je poklicala moža.
»Pa ne, da sta vidva prišla zaradi tega tako daleč?« ni mogla verjeti Anica. Fant je skromno dejal: »Prazniki so blizu. Vaš mož nama je pomagal. Pa sva se mu prišla zahvalit.« In je izročil Štefanu darilo.
»Hvala vama, tega ni nihče pričakoval,« sta bila ganjena Štefan in Anica.
»Morava priti še do vašega prijatelja, ki nama je s traktorjem pomagal izvleči avto nazaj na cesto. Lepe praznike in res prisrčna hvala za pomoč,« sta se prijazno poslovila.
Anica in Štefan sta stala na dvorišču še potem, ko je bil avto že na zadnjem ovinku iz gozda in dokler se šop svetlobe ni popolnoma izgubil v temi. Anico je ganila hvaležnost teh dveh mladih ljudi. »Tega ne doživiš vsak dan,« je rekla možu, ko je v mislih imela številne kilometre, ki sta jih prevozila fant in dekle samo zato, da sta se prišla zahvalit.
»Nekaterim dela hvaležnost velike preglavice, pri drugih pa ne pozna mej in preseneti, ko jo najmanj pričakuješ,« sta razmišljala Anica in Štefan.

Š. Bohar, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2021), 76-77.

Jezusova smrt je bila neizogibna, saj je bila kruta usmrtitev na Golgoti na neki način v središču božjega načrta. Jezus je bil rojen za to, da umrje na križu. Toda s tem ni bilo vsega konec, Jezus je tretji dan vstal. Vstajenje je dokaz, da je bil Jezus zares Kristus – Odrešenik. Brez tega bi ne bilo ne Jezusa Kristusa in ne krščanstva. Novo Jezusovo življenje zagotavlja novo življenje tudi nam.

NEIZBEŽNOST KRIŽA
Jezus je s svojim naukom spodkopal ozkosrčno vero Judov. Razkril je duhovno izprijenost voditeljev in s tem izzval njihovo zavist. Ker je imel za sabo ljudske množice, je ogrožal tedanjo oblast – rimske zavojevalce in njihove judovske pristaše. Njegova smrt je bila torej neizbežna. Poglaviten razlog za Jezusovo smrt pa je bil v tem, da je imel Bog z njo poseben namen. »Bog je namreč svet tako vzljubil, daje dal svojega edinorojenega Sina …« (Jn 3,16).

Senca
Kristusov križ je vrgel senco na celotno zgodovino sveta in človeštva. En sam dogodek je tako zelo in za tolike čase spremenil življenje neštetih ljudi na raznih koncih sveta, da si brez njega sploh ne moremo predstavljati zgodovine človeštva. Če je bil Jezus zares Božji Sin, se je med njegovim umiranjem gotovo dogajalo nekaj zelo pomembnega. Bilo je nerazumljivo, da so tako dobrega in plemenitega človeka usmrtili kot navadnega zločinca. Če se je ob križanju bolj kot kdajkoli prej razodela Božja ljubezen, se je prav tako pokazala tudi človeška izprijenost. Prvi kristjani so trdili, da je Jezusovo križanje popolnoma spremenilo njihovo življenje. Nekateri so zagotavljali, da so jim z njegovo smrtjo odpuščeni vsi grehi, drugi pa, da so našli dušni mir in spravo z Bogom. Kaj se je torej zgodilo?

Jezus je šel skozi pekel
V življenju nas najbolj prizadene trpljenje, zlasti še trpljenje nedolžnega. Če nas Bog ljubi in če je njegovo stvarstvo dobro, zakaj je potem vsepovsod toliko gorja in bede?
Odgovor ni preprost. Bolezen, krivica, trpljenje in smrt so se pojavili v življenju šele z grehom in so posledica sovraštva do Boga. Zakaj vendar Bog česa ne ukrene, tožimo ljudje. Je že storil! Ko je Jezus prišel na ta svet, se trpljenju ni izognil. Ne le to, celo pogreznil se je vanj do dna in sprejel vsa ponižanja. Kasneje nam apostol Peter postavlja Jezusovo smrt za zgled, kako naj se soočimo s krivico: »Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično« (1 Pt 2,23).

VELIKONOČNA VERA
V petek pred veliko nočjo so Jezusovo telo položili v skalnat grob. V nedeljo je izginilo. Na to presenečenje so bili učenci popolnoma nepripravljeni. Judovski velikaši so podkupili stražarje, ki so stražili grob, naj rečejo, da so zaspali in da so nekateri izmed Jezusovih učencev truplo ukradli.

So truplo ukradli učenci?
V evangeliju se srečamo z zbeganimi in prestrašenimi učenci. Grob je bil zastražen. Med učenci gotovo ni bilo nikogar, ki bi zmogel ta rop načrtovati in izpeljati.

So posredovali judovski ali rimski voditelji?
Za rimskega upravitelja je bila s smrtjo vsa zadeva končana. Toda če bi ga duhovniki lahko prepričali, naj spremeni kraj groba, mar ne bi le-ti Jezusovim učencem gotovo zaprli usta s tem, da bi jim pokazali njegove ostanke? Pa ne eni ne drugi niso vedeli, kje je truplo in to je nemara najbolj prepričljivo.

Jezus se je začel prikazovati učencem
Prva ga je videla Marija iz Magdale. Janezov evangelij pravi, da je jokala ob praznem grobu. Ko se je pred njo pojavil vstali Jezus, je najprej mislila, da skozi solze vidi vrtnarja! Če bi si nekdo to izmislil, Janez gotovo ne bi omenjal te podrobnosti in si ne bi izbral spreobrnjene prostitutke za prvo pričo vstajenja.
Istega dne, nekoliko kasneje, se je Jezus pridružil dvema svojima učencema, ki sta se vračala v domači kraj. Luka navaja več podrobnosti, ki nas vodijo k resnici. Učenca ga nista takoj spoznala, čeprav jima je postalo nenavadno toplo pri srcu, ko jima je med potjo razlagal Sveto pismo. Ko pa sta ga povabila v hišo in je pred njima razlomil kruh, so se jima odprle oči in sta spoznala, kdo je (Lk 24,13–35).

Ali je Jezus samo ’oživel’?
Morda pa Jezus ni nikoli zares umrl, ampak je le izgubil zavest zaradi prevelike izgube krvi? Mogoče si je v hladnem grobu toliko opomogel, da mu je uspelo priti ven?
Ta domneva ne upošteva dejstva, da so Rimljani dvakrat preverili njegovo smrt. Vojak je prebodel Jezusovo stran, da bi se prepričal, ali je res mrtev. Mar bi se surovo pretepeni in križani človek lahko toliko opomogel, da bi odrinil skalo, ki je zapirala grob, premagal stražarje in se z ranjenimi nogami odpravil na pot? Če bi mu vse to uspelo, bi bilo to že samo po sebi čudež.

So imeli učenci privide?
Vse, kar vemo o vstajenju, kaže na to, da se ga učenci niso niti najmanj nadejali. Ponovno srečanje z Jezusom je bilo prav gotovo zadnje, kar so pričakovali.
Morda pa je bila Marija iz Magdale tako zelo razburjena in je le mislila, da vidi prikazen! Toda ona ni bila edina priča. Vstalega Kristusa so videli tudi trmasti cestninar Matej, robati ribič Peter in neverni Tomaž. Ob neki drugi priložnosti je kar petsto ljudi videlo Jezusa iz Nazareta po njegovi smrti na križu, da je živ.
Jezus se ni prikazal le v za oko varljivem jutranjem svitu ali večernem somraku, temveč ob različnih urah, na različnih krajih in zelo različnim ljudem.

Jezus je vstal od mrtvih
Majhna skupina Jezusovih učencev je spoznala, da se je z Jezusom zgodilo vse kaj drugega, kot da je preživel križanje. Ko so ga spet videli, ni bil bledoličen pohabljenec, ki počasi okreva od grozljivih muk. Prikazal se je v sijaju kot zmagovalec! Vendar ni bil nejasna prikazen. Jasno so ga videli in razločno slišali. Lahko so se ga dotaknili. Tudi jedel je. Bil je to isti Jezus, ki so ga videli viseti na križu. Znamenja njegovega trpljenja je bilo še vedno moč opaziti in se jih tudi dotakniti.
Zdaj je bil nekako na drugi strani smrti. Bog je svojega Sina dvignil iz groba. Jezus ima zdaj vstalo telo; to je duhovno telo: drugačno, skrivnostno, vendar kljub temu razpoznavno.

KAJ TOREJ?
Kakšen pomen ima vstajenje za nas danes? Pove nam, da je Jezus resnično bil, kar je trdil, da je. Sveti Pavel je napisal svoje prvo pismo kristjanom v Korintu okrog leta 55 po Kr. V njem bralce spominja na to, kar jim je rekel pred nekaj leti – okrog leta 49 po Kristusu.
»Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom« (1 Kor 15,3–7).
Krščanska vera ima svoje korenine v ustnem izročilu prič, apostolov. Le nekaj let po križanju in vstajenju je Pavel skupaj z njimi skrbno pregledal vsa izročila. Potrdil je resničnost njihovih dokazov, saj je poznal stotine drugih prič, ki so še živele in bi lahko povedale isto.
Vstajenje je dokaz, da je bil Jezus zares Kristus – Odrešenik. Brez tega bi ne bilo ne Jezusa Kristusa in ne krščanstva.

Jezus nam je odprl pot k Bogu
Jezus je sprejel nase greh, ki ločuje človeka od Boga. Sveti Pavel je to povedal takole »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih« (1 Kor 15,17). Novo Jezusovo življenje zagotavlja novo življenje tudi nam. Jezus ni vstal od mrtvih zato, da bi užival večnost v nedostopni osamljenosti. Svojim učencem je rekel: »Tudi vi boste tam, kjer sem jaz« (Jn 14,3). Vstajenje se začenja tukaj in zdaj! Ker Jezus živi, smo lahko že danes deležni njegove prisotnosti. On je naš Rešitelj in Gospod v tem trenutku. Pavel je to jedrnato izrazil v enem od vzklikov: »Če je kdo v Kristusu, je nova stvaritev!« (1 Kor 5,17) Zase je lahko z vsem srcem zatrdil: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

ČUK, Marko. Veroučne strani, v: Ognjišče (2013) 4, str. 108.

Ob koncu Apostolske vere, ki jo navadno molimo na začetku rožnega venca, tudi tiste daljše, ki jo molimo pri maši, izpovedujemo vero v “vstajenje mesa in večno življenje”. Zanima me, kaj označuje izraz ‘meso’ in kaj pomeni? (Robert)
V tretji evharistični molitvi pri spominu rajnih prosimo nebeškega Očeta: »S krstom si ga (jih) pridružil svojemu Sinu in njegovi smrti, naj z njim tudi vstane v večno življenje, ko bo iz zemlje obudil telesa umrlih in bo naše borno telo naredil podobno svojemu poveličanemu telesu.« Izraz ‘meso’ pomeni isto kot telo, ki je umrljivo in označuje človeka v njegovem stanju slabotnosti. Ko molimo angelovo češčenje, pravimo: “In Beseda je meso postala” in s tem hočemo povedati, da si je Božji Sin po materi Mariji privzel človeško telo in postal nam enak v vsem, razen v grehu. V tem umrljivem telesu je trpel in umrl na križu. Od mrtvih pa je vstal v poveličanem telesu, ki ni bilo več podvrženo fizičnim zakonitostim, vendar je bilo pravo telo, saj je učencem dejal: »Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesta in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz« (Lk 24,39). ‘Vstajenje mesa’ pomeni, da bodo ob koncu časov tudi naša umrljiva telesa znova prejela življenje.

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 4, str. 54.

»Novost nas pogosto navdaja s strahom, tudi novost, ki jo Bog prinaša, novost, ki jo Bog zahteva ... Bojimo se presenečenj Boga. V svojem življenju se bojimo presenečenj Boga! On nas vedno preseneča! Gospod je takšen! Ne zapirajmo se pred novostjo, ki jo Bog hoče prinesti v naše življenje!« Tako je papež Frančišek nagovoril vernike na velikonočno vigilijo, 30. marca 2013, slabe tri tedne po svoji izvolitvi. Takrat je že postajalo jasno, da bo Frančišek papež novosti in presenečenj. Presenetil je z izbiro imena Frančišek, s pozdravom ‘dober večer’, s tem, da se po izvolitvi ni vselil v papeško stanovanje, temveč je raje ostal v preprostem Domu svete Marte. “Postal sem duhovnik, da bi bil z ljudmi. Zahvaljujem se Bogu, da te želje nisem izgubil.” Nekaj povsem novega je, da papež kakšnega ‘navadnega’ človeka pokliče po telefonu ali mu osebno piše, da o njegovem tvitanju ne govorimo. Mnoge s svojo domačnostjo skoraj pohujšuje. Takim je menda rekel: “Se boste že morali navaditi, da je papež normalen človek.” In prav ta njegova topla človečnost privlači tudi mnoge oddaljene.

OD ARGENTINE DO RIMA
Ko je kardinal Jorge Mario Bergoglio, nadškof Buenos Airesa, glavnega mesta Argentine, pred petimi leti postal rimski škof, naslednik apostola Petra in poglavar Kristusove Cerkve, se je vrnil v domovino svojih prednikov. V letih hude gospodarske krize po prvi svetovni vojni so se iz severne Italije izselili v Argentino. Leta 1928 je proti tej obljubljeni deželi iz Genove odplul železniški uradnik Mario Bergoglio, ki se je leta 1935 poročil z Regino Sivori in 17. decembra 1936 ju je razveselil prvorojenec Jorge Mario; za njim sta prišla še dva sinova in dve hčerki. Jorge se je šolal za kemijskega tehnika. Na praznik apostola Mateja, 21. septembra 1953 (datum je pomemben!), se je odločil za skok v cerkev, kjer je naletel na patra Duarteja, ki ga še nikoli prej ni videl, in je pri njem opravil spoved. Ob tem je v sebi začutil klic, naj postane duhovnik. Vstopil je v škofijsko semenišče v Villa Devoto, leta 1958 pa je začel noviciat pri jezuitih. Nekaj časa je študiral v Čilu, zatem v Buenos Airesu. Po mašniškem posvečenju 13. decembra 1969 je opravljal razne službe v Družbi Jezusovi, v letih 1973–1979 jo je vodil kot provincial za Argentino. Leta 1986 je na poglobljenem študiju v Nemčiji odkril podobo ‘Marije, ki razvezuje vozle’, in po vrnitvi v domovino je zelo priporočal pobožnost do nje kot Matere usmiljenja. Leta 1992 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za pomožnega škofa v Buenos Airesu, leta 1997 za nadškofa pomočnika, leta 1998 pa je nasledil svojega prednika kardinala Antonia Quarancina. Leta 2001 je bil odet v kardinalski škrlat.  V letih 2005–2011 je bil predsednik Argentinske škofovske konference. Bil je član raznih rimskih kongregacij, vendar se je sej in srečanj nerad udeleževal. Kot dobri pastir je hotel ostati pri svoji čredi. Kot škof je izbral nadvse preprost slog življenja. Ni se vselil v nadškofijsko palačo, ampak je živel v skromnem stanovanju in si tudi sam kuhal. Ni se vozil z avtomobilom, ampak se je posluževal javnih prevoznih sredstev, kjer se je lahko srečeval z ljudmi.

“IMENOVAL SE BOM FRANČIŠEK”
V Evropi neznani kardinal Jorge Bergoglio “je bil v nevarnosti”, da postane papež že leta 2005, ko so kardinali v konklavu volili naslednika Janeza Pavla II. 19. aprila 2005 je bil izvoljen Joseph Ratzinger – Benedikt XVI. Ob njem je največ glasov prejel argentinski kardinal. Sedež rimskega škofa je bil od 28. februarja 2013 po odstopu papeža Benedikta XVI. izpraznjen. Po modrem izboru kardinalov je na njegovo mesto 13. marca 2013 sedel Jorge Mario Bergoglio, ki je na vprašanje, kakšno ‘papeško’ ime bo izbral, odgovoril: »Imenoval se bom Frančišek!« Dodatna spodbuda za ta izbor so bile besede brazilskega kardinala Claudia Hummesa, njegovega prijatelja, ki mu je takoj po izvolitvi priporočil: “Ne pozabi na uboge!” V povezavi z ubogimi je takoj pomislil na sv. Frančiška Asiškega. Ko se je prikazal v osrednji loži bazilike sv. Petra, je svoj kratki nagovor začel z ‘vsakdanjim’ pozdravom: »Bratje in sestre, dober večer!«  Oblečen je bil v bel talar s srebrnim škofovskim naprsnim križem, samo za blagoslov si je nadel rdečo štolo. Najprej je prosil, naj se v molitvi spomnijo zaslužnega papeža Benedikta XVI. ter nadaljeval, da naj nekaj časa v tišini molijo zanj, preden podeli blagoslov. Ob vsakem srečanju z ljudmi ponavlja: “Prosim vas, ne pozabite moliti zame!” Ob nastopu papeške službe 19. marca 2013, na praznik sv. Jožefa, je v nagovoru nakazal svoj program: »Nikdar ne smemo pozabiti, da je prava oblast služenje in da mora tudi papež pri izvrševanju oblasti vedno bolj vstopati v tisto služenje, ki ima svoj svetli vrh v Križu. Pred očmi mora imeti ponižno, stvarno, z vero prežeto služenje svetega Jožefa in kot on razširiti roke, da varuje vse Božje ljudstvo ter z ljubeznijo in nežnostjo sprejema vse človeštvo, posebno najbolj uboge, najbolj slabotne, najmanjše, tiste, ki jih našteva Matej v poslednji sodbi o ljubezni: tistega, ki je lačen, žejen, tujec, nag, bolan, v ječi (prim. Mt 25,31-46). Samo kdor služi z ljubeznijo, zna varovati.«

DVA PAPEŽA V VATIKANU
Od 13. marca 2013, ko je bil na izpraznjeni Petrov sedež izvoljen Frančišek, ima katoliška Cerkev dva papeža. V zgodovini se je sicer večkrat dogajalo, da sta bila istočasno dva papeža, toda le eden od njiju je bil pravilno izvoljen, drugi je bil ‘protipapež’. Papež Frančišek svojega predhodnika Benedikta XVI., ki ima naziv ‘zaslužni papež’, zelo ceni in spoštuje. 28. februarja 2013, ko se je njegova papeška služba iztekla, je Benedikt XVI. s helikopterjem poletel v Castelgandofo, poletno rezidenco papežev. Tam je čakal, da so uredili samostan Matere Cerkve v Vatikanu, kjer od 1. maja 2013 zaslužni papež preživlja večer svojega življenja. Frančišek se je z Benediktom XVI. prvič srečal v Castelgandolfu 23. marca, deset dni po izvolitvi.  Papeža sta se prisrčno objela in v kapeli skupaj molila. Z njunim srečanjem 2. maja v samostanu Matere Cerkve se začenja lepo sožitje dveh papežev znotraj vatikanskega obzidja. »Počutim se, kot da bi imel v hiši deda, modrega, spoštovanega, ljubljenega deda; je vzor modrosti. Je kot moj oče: če bi imel kakšne težave, če nečesa ne bi razumel, lahko grem in se pogovorim z njim.« Vidita se dokaj pogosto. 22. julija 2013 sta se srečala v vatikanskih vrtovih ob blagoslovitvi kipa nadangela Mihaela. Leta 2014 sta bila na Frančiškovo povabilo skupaj 22. februarja, na prvem Frančiškovem konsistoriju. 27. aprila je Benedikt somaševal s Frančiškom ob kanonizaciji papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. na Trgu svetega Petra; 28. septembra se je zaslužni papež udeležil praznika starih staršev v vatikanski baziliki; 19. oktobra je somaševal ob beatifikaciji Pavla VI. in zaključku izredne škofovske sinode. V letu 2015 ga je Frančišek 14. februarja povabil na drugi konsistorij ob imenovanju novih kardinalov. 20. junija je Frančišek šel v samostan Mati Cerkve pozdravit Benedikta preden je odšel za nekaj tednov na oddih v Castelgandolfo. 8. decembra, ob začetku izrednega Svetega leta Božjega usmiljenja, je bil zaslužni papež ob Frančišku, ko je odprl sveta vrata vatikanske bazilike in Benedikt je prestopil prag takoj za njim.  Zadnjič sta se srečala 28. junija 2017.

OZNANJEVALEC BOŽJEGA USMILJENJA
Bodoči papež Frančišek je že kot nadškof učil, da krščansko prizadevanje za popolnost ne bi smelo zahtevati nadčloveški napor volje, temveč odgovor na Božje usmiljenje. Ne gre za to, da nikoli ne pogrešimo, ampak za to, da znamo priznati svoje napake in se z odpuščajočo Božjo ljubeznijo dvigniti. Kmalu po nastopu svoje papeške službe je izrekel ohrabrujoče besede, ki jih pogosto ponavlja: »Bog se nikoli ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi za njegovo usmiljenje.« Med molitvijo prvih večernic pred nedeljo Božjega usmiljenja, 11. aprila 2015, je z branjem in izročitvijo papeške bule Obličje usmiljenja (Misericordiae vultus) uradno napovedal izredno sveto leto Božjega usmiljenja,  ki se je pričelo 8. decembra 2015 in zaključilo 20. novembra 2016. Poudaril je, kaj je namen tega svetega časa: »Cerkev ni na svetu za to, da bi obsojala, ampak da bi omogočila srečanje z materinsko Božjo ljubeznijo, ki je usmiljenje. Da bi se to zgodilo – to pogosto ponavljam – mora Cerkev oditi iz svojih cerkva in občestev ter poiskati ljudi tam, kjer živijo, kjer trpijo, kjer upajo.« Trdno zaupanje v premoč Božjega usmiljenja izžareva tudi iz njegovih apostolskih spodbud Veselje evangelija (Evangelii gaudium) o oznanjevanju evangelija v sedanjem svetu (24. novembra 2013), in Radost ljubezni (Amoris laetitia) o osrečujoči ljubezni v zakonu in družini (19. marca 2016).  Njegov podpis nosita okrožnici Luč vere (Lumen fidei), objavljena 29. junija 2013, in Laudato si (Hvaljen, moj Gospod), ki nosi datum 24. maja 2015, ko je bil binkoštni praznik. Besedilo prve okrožnice je v glavnem izpod peresa Benedikta XVI. in je z njo dopolnil trilogijo svojih okrožnic, posvečenih trem božjim krepostim – vere, upanja, ljubezni. Naslov druge okrožnice, ki govori o skrbi za skupni dom – našo Zemljo – mu je navdihnil začetek znamenite Sončne pesmi sv. Frančiška Asiškega. »V tej lepi hvalnici nas spominja, da je naš skupni dom kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v naročje,« beremo v uvodu.  K tem slovesnim besedilom papeža Frančiška je treba prišteti še ‘goro’ njegovih nagovorov pri splošnih avdiencah ob sredah  in pred nedeljsko opoldansko molitvijo angelovega češčenja  ter homilij in govorov na apostolskih potovanjih, ki jih z napisanim besedilom v rokah prebere. Ta besedila so v celoti objavljena, medtem ko njegove nenapisane ‘ljudske’ homilije pri vsakdanjih mašah v Domu svete Marte, za javnost samo povzemajo.

FRANČIŠKOVIH 21 APOSTOLSKIH POTOVANJ PO SVETU
Prvi papež našega časa, ki se je ‘premaknil’ iz Vatikana, je bil Janez XXIII., ki je pred začetkom drugega vatikanskega koncila, katerega je bil napovedal, romal v Assisi. Njegov naslednik Pavel VI. pa je postal “svetovni popotnik v službi evangelija”: opravil je osem velikih apostolskih potovanj: kot prvi papež je januarja 1964 romal v Jezusovo domovino Palestino, zadnje, najdaljše potovanje pa ga je od 26. novembra do 5. decembra 1970 vodilo v dežele vzhodne Azije in Avstralije. Papež sv. Janez Pavel II. je v svojem dolgem pontifikatu (1978–2005) opravil 104 apostolska potovanja po svetu (1996 in 1999 je obiskal našo domovino), kar je nedosegljiv rekord. ‘Stari’ papež Benedikt XVI. je v manj kot osmih letih svoje službe prvega pastirja katoliške Cerkve ‘zbral’ kar 24 potovanj v službi evangelija, povprečno tri na leto.

Vse kaže, da ga bo Frančišek, ki je enako kot Benedikt postal papež v 77. letu življenja, prehitel: ‘za sabo’ ima že 21 apostolskih potovanj, ‘pred sabo’ pa še precej načrtovanih – samo za leto 2018 pet. Cilj njegove prve poti izven Vatikana 8. julija 2013 je bil italijanski otoček Lampedusa v Sredozemskem morju.  To je prva postaja pribežnikov iz pretežno afriških dežel, ki se želijo rešiti iz bede in vojne na prenapolnjenih preprostih plovilih, tako da mnogi najdejo smrt v morskih globinah. Papež Frančišek je s svojim obiskom hotel opozoriti na greh globalne brezbrižnosti v sodobnem svetu. Prvo potovanje izven Italije pa ga je vodilo v Rio de Janeiro, glavno mesto Brazilije (22. do 29. julija 2013),  ki je bilo prizorišče 28. svetovnega dneva mladih. Milijonski množici mladih z vsega sveta je ob slovesu rekel: »Mnogi od vas ste prišli kot romarji in prav nič ne dvomim, da odhajate domov kot misijonarji.« Leta 2014 je najprej romal v Sveto deželo. Od 24. do 26. maja je obiskal Jordanijo, Palestino in Izrael.  Sredi poletja (od 13. do 18. avgusta 2014) se v mestu Daejon v Južni Koreji udeležil 6. dneva azijske mladine; v glavnem mestu Seul je imel mašo za mir. 21. septembra 2014 je poletel proti Albaniji, da v veri potrdi tamkajšnje kristjane, ki so bili krvavo preganjani v desetletjih ateistične vladavine. Na povabilo carigrajskega patriarha Bartolomeja I. in predsednika Erdogana je bil od 28 do 30. novembra 2014 na obisku v Turčiji.  Zelo dolgo (od 12. do 19. januarja 2015) je bilo njegovo potovanje na Daljni vzhod: obiskal je Šri Lanko in katoliške Filipine. 6. junij 2015 je posvetil od sovraštva in vojne izmučenemu Sarajevu.

‘Svoji’ južnoameriški celini je namenil teden od 6. do 12. julija 2015; obiskal je Ekvador, Bolivijo in Paragvaj. Cilj njegovega apostolskega potovanja od 19. do 27. septembra 2015 so bile Združene države Amerike, ‘spotoma’ se je ustavil na Kubi. V ZDA je obiskal več mest; v Filadelfiji je vodil zaključno slavje ob svetovnem srečanju družin;  v New Yorku je spregovoril v palači Združenih narodov. Med svojim prvim potovanjem po Afriki (25. do 30. novembra 2015) je papež Frančišek obiskal Kenijo, Ugando in Centralno afriško republiko in v stolnici njenega glavnega mesta Bangui je 30. novembra odprl sveta vrata  ob začetku izrednega svetega leta Božjega usmiljenja (devet dni prej kot v Rimu). Med poletom na obisk Mehike (12. do 18. februarja 2016) je prišlo na letališču kubanskega glavnega mesta Havana do zgodovinskega srečanja med papežem in pravoslavnim ruskim patriarhom Cirilom. 16. aprila 2016 se je papež Frančišek na grškem otoku Lezbos skupaj s carigrajskim patriarhom Bartolomejem I. in grškim patriarhom Hieronisom II. srečal z begunci, ki so tam našli zavetje.  Njegovo potovanje v kavkaško državo Armenijo od 24. do 26. junija 2016 je bilo prepojeno z ekumenskim duhom. V poljskem mestu Krakov je bil od 27. do 31. avgusta 2016 31. svetovni dan mladih.  Z mladimi je bil ves čas tudi papež Frančišek, ki je obiskal tudi koncentracijski taborišči Auschwitz  in Birkenau. Od 30. septembra do 2. oktobra 2016 je bil papež Frančišek znova na Kavkazu – tokrat je obiskal Gruzijo in Azerbajdžan. Njegovo apostolsko potovanje na Švedsko 31. oktobra in 1. novembra 2016 je bilo povezano s 500-letnico protestantske reforme. Sodeloval je pri ekumenskem slavju v Lundu, za maloštevilne katoličane na Švedskem je daroval sveto mašo na stadionu v Malmöju.

V letu 2017 je papež Frančišek opravil štiri apostolska potovanja. 28. aprila je poletel na dvodnevni obisk v Egipt, kjer se je sestal z aleksandrijskim koptskim patriarhom Tawadrosom II. in sta podpisala skupno izjavo. V Kairu je obiskal islamsko sunitsko univerzo, za katoličane je maševal na letališču. Ob stoletnici Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi se je papež Frančišek 12. in 13. maja 2017 pridružil skoraj milijonski množici romarjev. Med jubilejnim slavjem je razglasil za svetnika fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto Marto, brata in sestro.  »Z razglasitvijo Frančiška in Jacinte za sveta sem hotel vsej Cerkvi postaviti pred oči njun zgled pripadnosti Kristusovega evangeljskega pričevanja, hotel sem tudi vso Cerkev spodbuditi, da se zavzame za otroke.« Pred svojim potovanjem v Kolumbijo (6. do 11. septembra 2017) je poslal pismo, v katerem je pozval k narodni spravi. Geslo tega pastirskega obiska je bilo: ‘Naredimo prvi korak’. Zadnje apostolsko potovanje v letu 2017 je papeža Frančiška vodilo v jugovzhodno Azijo: od 27. novembra do 2. decembra je obiskal državi Mjanmar (Burmo) in Bangladeš. V prvi je imel pretresljivo srečanje z zatirano manjšino Rohingye.  Od 15. do 21. januarja 2018 je bil papež Frančišek na obisku v Čilu in Peruju. Večkrat se je srečal s potomci starih naseljencev, ki so mu ljubeče dali vzdevek ‘Pančo’.  Posebej navdušeno so ga pozdravljali mladi, ki jim je položil na srce, naj ostanejo zvesti svojim rodovnim in krščanskim koreninam.
Papež Frančišek ima v beležnici za leto 2018 vpisanih kar nekaj pastirskih obiskov v Italiji in apostolskih potovanj po svetu. 17. marca bo obiskal Pietrelcino in San Giovanni Rotondo ob 50-letnici smrti sv. Pija in stoletnici njegovih znamenj Kristusovih ran. Na apostolsko potovanje naj bi odšel na Irsko, kjer bo v glavnem mestu Dublinu od 22. do 26. avgusta 2018 mednarodno srečanje družin. Vabijo ga še v Indijo, Litvo, Letonijo in Estonijo, v Salvador, Romunijo in Francijo. Morda pa nam ga bo Bog ohranil do 22. januarja 2019, ko se bo v Panami začelo slavje 34. svetovnega dneva mladih.

GRB IN GESLO

Grb papeža Frančiška je enak njegovemu škofovskemu grbu, dodani pa so mu znaki papeškega dostojanstva: nad ščitom mitra (škofovska kapa) s tremi križi namesto tiare (trojne krone). Pod mitro sta dva prekrižana ključa, eden je zlat, drugi srebrn. Ščit grba je modre barve, ki v heraldiki (grboslovju) v povezavi s sinjino neba označuje najvišje duhovne vrline. Na ščitu španske oblike je v sredini emblem Družbe Jezusove: krog s plameni, sredi katerega so črke IHS, Jezusov monogram. Na črko H je križ, spodaj pa so trije žeblji Gospodovega trpljenja. Na levi spodaj je zvezda z osmerimi zlatimi kraki, ki je simbol Device Marije, na desni spodaj pa je zlata roža narda, ki je simbol sv. Jožefa.
Frančiškovo škofovsko in papeško geslo Z usmiljenjem in izvolitvijo (Miserando atque eligendo) je povezano s praznikom apostola Mateja 21. septembra 1953, ko je po iskreni spovedi začutil klic v duhovništvo. Geslo mu je navdihnilo evangeljsko sporočilo o poklicu apostola Mateja in njegova razlaga angleškega cerkvenega učitelja Bede Častitljivega.

 ČUK, Silvester. Papež Frančišek pet let preseneča. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str 50-57.

Marko je bil sin lastnice hiše v Jeruzalemu, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbiralo prvo krščansko občestvo. Mladega Marka je za prestop iz judovstva v krščanstvo pridobil apostol Peter in ga tudi krstil. Kot njegov učenec se je seznanil z apostolom Pavlom in ga nekaj časa spremljal na njegovem prvem misijonskem potovanju. Zatem je s svojim sorodnikom Barnabom oznanjal evangelij na otoku Cipru. Po starem izročilu je nato Marko odšel v Aleksandrijo v Egiptu, kjer je postal prvi škof. Leta 62 je bil Marko spet pri Pavlu, jetniku v Rimu. Po Pavlovi osvoboditvi je bil nekaj časa sodelavec apostola Petra. Tedaj je na prošnjo rimske krščanske občine napisal svoj evangelij, v katerem je zapisal, kar je Peter oznanjal o Jezusu od njegovega krsta v Jordanu do njegovega praznega groba v Jeruzalemu. Markov evangelij je po nastanku najstarejši, po obsegu pa najkrajši. Simbol evangelista Marka je lev, ker svoj evangelij začenja z nastopom Janeza Krstnika, ki je bil “glas vpijočega v puščavi”. Marko je nazadnje deloval v Aleksandriji, kjer je umrl mučeniške smrti. (Silvester Čuk)
Na sliki:  Valentin Metzinger, Evangelist Marko, 1742, olje na les, Kamnik, p. c. sv. Primoža in Felicijana, prižnica.

Na slovenskem ozemlju je 12 cerkva, ki so posvečene evangelistu sv. Marku; tri so župnijske, devet je podružničnih; imamo pa tudi eno kapelo. – V ljubljanski nadškofiji so sv. Marku posvečene  tri podružnične cerkve: v Vrbi (Breznica), (3)  Zapotoku (Sodražica) (4)  in Spodnjih Danjah (Sorica). (5)  – Koprska škofija ima dve ‘Markovi cerkvi’: župnijsko na hribu sv. Marka nad Koprom (Koper – Sv. Marko) (1)  in podr. v Žabčah pri Tolminu; (6)  na pokopališču v Hrastovljah pa je tudi kapela sv. Marka. – Novomeška škofija ima največ cerkva, posvečenih sv. Marku (5):  župnijska je v Cerkljah ob Krki, (2)  podružnične pa na Butoraju (Črnomelj), (7)  na Daljnih Njivah (Sinji Vrh), (8)  v Bušinji vasi (Suhor) (9)  in v Tihaboju (Sv. Križ – Gabrovka). (10)  – V mariborski nadškofiji je župnijska cerkev sv. Marka v Markovcih pri Ptuju   –V celjski škofiji pa je podružnična cerkev sv. Marka v Ostenku (nekdaj Jelšje – žup. Trbovlje). (11)  (mč)

      
Sveti Marko niže Ptuja (Markovci)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 04, str. 131.

V neki cerkvi v Afriki so za darovanje pri maši strežniki hodili pobirat darove s košarami, spletenimi iz vrbovih vej, enakimi tistim, v katere so nabirali manioke in druge sadeže.
V zadnji vrsti v cerkvi je sedel deček, oblečen samo v kratke hlače in je radovedno gledal košare, ko so krožile od vrste do vrste.
Videl je, da so verniki spuščali v košare kovance, nekateri tudi bankovce in se vznemiril. Segel je z rokami v žepe in ko jih je povlekel ven, je bil razočaran: v njih je bilo samo kakšno zrno peska.
»Čisto nič nimam, kar bi lahko daroval Gospodu,« je vzdihnil.
Vedno bolj zaskrbljen je opazoval strežnika, ki se je s košaro čedalje bolj bližal zadnji vrsti.
Košara je prišla do njega. Strežnik se mu je prijazno nasmehnil, kakor se je prej nasmehnil drugim.
Na začudenje vseh je deček vstal in ves srečen sedel v košaro, kot bi hotel reči: »Vse, kar imam, in kar sem, darujem Gospodu.«
Ne da bi kdo pritisnil na tipke, so tedaj orgle same od sebe zaigrale alelujo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2021), 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.