Na binkoštni praznik, 24. maja 2015, je papež Frančišek podpisal svojo novo okrožnico o skrbi za zemljo, “našo skupno hišo”. Za njen naslov LAUDATO SI' je izbral vzklik sv. Frančiška Asiškega: “Laudato si', mi' Signore” (Bodi hvaljen, moj Gospod), ki v svoji Hvalnici stvarstva ali Sončni pesmi spominja na zemljo, našo skupno hišo, ki je tudi “kakor sestra, s katero si delimo bivanje, in kot lepa mati, ki nas sprejema v svoj objem”. V njej zaznamo tri značilne poudarke njegove papeške službe, ki jih je nakazal, ko je po izvolitvi izbral ime Frančišek: človekova naloga je skrb za vse ustvarjeno; posebej so mu pri srcu ubogi in iz družbe izrinjeni; ne neha oznanjati božje usmiljenje, da bi bili tudi mi drug do drugega usmiljeni. Papež Frančišek v tej svoji okrožnici nadaljuje in dopolnjuje nauk svojih predhodnikov na Petrovem sedežu. Okrožnico sestavlja šest poglavij (vsako ima več enot) in obravnava sedanje ekološko stanje tako z znanstvenega vidika kot tudi v luči Svetega pisma in cerkvenega izročila. Osrednje vprašanje, ki ga zastavlja, je: »Kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami, otrokom, ki odraščajo?«

PRISLUHNIMO “JEČANJU SESTRE ZEMLJE”
Prvo poglavje povzema najsodobnejša znanstvena spoznanja o okolju z namenom, da bi prisluhnili “ječanju sestre zemlje” zaradi nasilja nad njo. To poglavje je najdaljše in snov je podana v sedmih enotah: Onesnaževaje in podnebne spremembe, Vprašanje vode, Izguba biotske raznovrstnosti, Razkrajanje kakovosti človeškega življenja in družbeni propad, Planetarna neenakost, Počasnost dejanj, Različnost mnenj. »Poklicani smo, da postanemo orodje Boga Očeta, da bi bil naš planet tak, kot si ga je On zamislil, ko ga je ustvarjal.« Obstajajo razne oblike onesnaževanja: industrijski dim, odpadki, umetna gnojila, insekticidi. »Zdi se, da se zemlja, naša hiša, vedno bolj spreminja v odlagališče smeti.« Zemljo resno ogroža segrevanje ozračja in s tem povezane podnebne spremembe, zaradi katerih izumirajo živalske in rastlinske vrste. Temeljnega pomena je vprašanje pitne in čiste vode, ker je nepogrešljiva za življenje ljudi in za pridelovanje hrane. Okužena voda povzroča mnoge bolezni. Ta svet ima velik socialni dolg do revnih, ki nimajo dostopa do pitne vode, v gospodarsko razvitih deželah pa smo priča čezmerni potrati te dragocene tekočine. Zaradi neenakomerne razdelitve dobrin našega planeta so mnogi prisiljeni zapustiti svojo domovino in iskati boljše življenjske pogoje drugje, o čemer pričajo žalostne množice migrantov. Papež opozarja na nekatere zgrešene poglede na ekološke probleme. »Namesto da bi reševali probleme revnih in mislili na drugačen, pravičnejši svet, se nekateri omejujejo na to, da predlagajo omejevanje rojstev. Kriviti demografsko rast, ne pa skrajnega potrošništva, ni način, kako se soočamo s temi problemi … Vemo, da se meče proč tretjina živil, ki se proizvedejo, in hrana, ki jo mečemo proč, je kot da bi jo kradli z mize revnih.« Papež v uvodu pravi, da želi s svojo okrožnico “stopiti v dialog” z vsemi, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja v “naši skupni hiši”. Vzrok za neuspeh svetovnih ‘vrhov’ o okolju vidi papež v dejstvu, da se je politika uklonila tehnologiji in financam.

EVANGELIJ STVARJENJA
»Če že sámo dejstvo, da smo človeška bitja, nagiba ljudi, da prevzamejo skrb za okolje, katerega del so, se kristjani še prav posebej zavedajo, da so njihove naloge znotraj stvarstva, njihove dolžnosti do narave in do Boga Stvarnika, del njihove vere,« piše papež Frančišek na začetku drugega poglavja svoje okrožnice, v katerem približa svetopisemski pogled na ustvarjeni svet in je od vsega besedila najbolj ‘pobožno’. Poglavje obsega sedem enot: Luč, ki jo ponuja vera; Modrost svetopisemskih pripovedi; Skrivnost vesoljstva; Sporočilo vsakega ustvarjenega bitja v soglasju celotnega stvarstva; Vesoljno občestvo; Skupna namembnost dobrin; Jezusov pogled. V luči Svetega pisma papež Frančišek opozarja na odgovornost človeka v odnosu do stvarstva. »Danes se tako verni kot neverni strinjajo, da je zemlja dejansko skupna dediščina in da morajo njene sadove uživati vsi. Za verujoče je to vprašanje zvestobe Stvarniku, kajti Bog je ustvaril svet za vse.« Ob branju in premišljevanju Svetega pisma odkrivamo, da je bil svet ustvarjen po načrtu ljubezni Boga, ki ga modro vodi. Pripovedi o stvarjenju v Prvi Mojzesovi knjigi nam dajo vedeti, da človekovo bivanje temelji na treh med seboj najtesneje povezanih odnosih: odnosom do Boga, do bližnjega in do zemlje. Iz svetopisemskega poročila o stvarjenju vemo, da je bil njegov višek stvarjenje človeka “po božji podobi in sličnosti”. Vsako človeško bitje je božja podoba, vendar ne smemo pozabiti, da imajo tudi vsa druga ustvarjena bitja svojo vlogo in nobeno ni odveč. »Vse materialno vesoljstvo je govorica božje ljubezni, neizmerne božje naklonjenosti do nas. Zemlja, voda, gore – vse je božja nežnost.« Na tem mestu je papež v svojo okrožnico vpisal Hvalnico stvarstva sv. Frančiška Asiškega, v kateri prepevajo Bogu hvalo vse stvari, od brata sonca do sestre noči. Vedno pa je na prvem mestu človek, ustvarjen po božji podobi. »Čustvo tesne povezanosti z drugimi bitji narave ne more biti pristno, če hkrati v srcu ni nežnosti, sočutja in skrbi za človeška bitja. Po drugi strani pa velja: kadar je srce zares odprto za vesoljno občestvo, nobena stvar in noben človek nista izključena iz takšnega bratstva. V svoje misli papež na več mestih vpleta tudi poglede škofov z vseh delov sveta na vprašanja, ki jih obravnava. To poglavje zaključuje z razmišljanjem o Jezusovem pogledu na ustvarjeni svet, v katerem je kot učlovečeni Božji Sin živel. Ko je hodil po svoji deželi, vemo iz evangelijev, se je ustavljal, da je občudoval lepoto, posejano od svojega Očeta, in je vabil svoje učence, da iz stvari razberejo božje sporočilo.«

ČLOVEŠKA KORENINA EKOLOŠKE KRIZE
»Smo dediči dveh stoletij ogromnih valov sprememb: parni stroj, železnica, telegraf, elektrika, avtomobil, letalo, kemična industrija, moderna medicina, informatika in zadnje čase digitalna revolucija,« piše papež Frančišek na začetku tretjega poglavja svoje okrožnice, ki podaja analizo sedanjega časa in kaže na znake in tudi vzroke ekološke krize.
Papež poudarja da tehnološki napredek, trg in gospodarstvo ne morejo sami urejati celostnega človeškega razvoja in socialne vključenosti. Ko razmišlja o tehnološkem razvoju, priznava, da je tehnologija v marsičem človeku olajšala življenje. »Ne smemo pa prezreti dejstva, da nam jedrska energija, biotehnologija, informatika, poznavanje našega DNA in druge možnosti, ki smo jih osvojili, dajejo strahovito moč … Pomislimo samo na prvi atomski bombi, ki sta bili vrženi sredi prejšnjega stoletja … Dejstvo je, da moderni človek ni bil vzgojen za pravilno rabo moči, ker neizmerne rasti tehnologije ni spremljal razvoj človeškega bitja glede odgovornosti, vrednot in vesti.« To poglavje obsega tri enote: Tehnologija: ustvarjalnost in moč, Globalizacija tehnokratske paradigme, Kriza in posledice modernega antropocentrizma. Nekateri krogi zagovarjajo misel, da bosta sedanja ekonomija in tehnologija rešili vse okoljske probleme, trdijo tudi, da se bodo problemi lakote in revščine rešili s porastom trga. »Nihče se noče vrniti na stopnjo jamskega človeka,« piše papež, »vendar je nujno upočasniti korak in gledati na resničnost drugače, sprejeti, kar je v razvoju pozitivnega ter se hkrati vrniti k vrednotam in velikim smotrom, ki jih je uničila megalomanska objestnost.« Jedro diagnostike sedanje dobe je pretirana stopnja antropocentrizma. »Namesto da bi opravljal svojo vlogo božjega sodelavca, se človek postavlja na mesto Boga in s tem povzroči, da se mu narava upre … Kadar človeško bitje postavi sebe v sredino, začne dajati absolutno prednost svojim trenutnim interesom in vse drugo postane relativno.« Tako mišljenje prinaša izkoriščanje otrok, izključevanje ostarelih, suženjstvo, trgovino z ljudmi. To je logika mafijcev, trgovcev z orožjem ali s človeškimi organi. Papež piše tudi o delu. »K delu smo poklicani že od stvarjenja … Pravi namen dela mora biti vedno, da ljudem omogoči dostojno življenje.« Na koncu opozarja na meje znanstvenih raziskav in napredka z jasnim poudarkom na genetsko spremenjenih organizmih.

CELOSTNA EKOLOGIJA
V četrtem poglavju papež Frančišek obravnava osrednjo temo okrožnice – celostno ekologijo. Temu posveča pet enot: Okoljska , ekonomska in socialna ekologija, Kulturna ekologija, Ekologija vsakdanjega življenja, Načelo skupnega dobrega, Medgeneracijska pravičnost. »Ekologija preučuje odnose med živimi organizmi in okoljem, v katerem se razvijajo. Zahteva tudi, da se ustavimo ter se zamislimo in se pogovorimo o življenjskih pogojih in o preživetju družbe ter pošteno postavimo pod vprašaj vzorce razvoja, proizvodnje in potrošnje. Ne bo odveč, če pomislimo, da je vse povezano. Ko govorimo o okolju, imamo v mislih tudi posebno povezavo: med naravo in družbo, ki tam živi. Spričo tega na naravo ne gledamo kot na nekaj ločenega od nas ali le kot okvir našega življenja.« Zato je treba vzpostaviti ekologijo ustanov; če je vse med seboj povezano, potem tudi stanje ustanov vpliva na celotno družbo. »Poleg naravne dediščine obstaja tudi zgodovinska, umetnostna in kulturna dediščina, ki je prav tako ogrožena … Izginotje neke kulture je lahko prav tako ali še bolj hudo kot izginotje neke živalske ali rastlinske vrste.« Na tem mestu papež omenja staroselce (aborigene) in njihova kulturna izročila. Najbolj je občutena ekologija vsakdanjega življenja. »Okolja v katerih živimo, oblikujejo naš pogled na življenje, na doživljanje in delovanje. Obenem pa v svoji sobi, v svoji hiši, na svojem delovnem mestu ustvarjamo tako okolje, da doživljamo svojo istovetnost.« Človek se dobro počuti v urejenem okolju, zato je zelo pomembno, da so zlasti mesta, kjer živi veliko ljudi, prijazna. Važni so tudi javni prevozi (znano je, da se je papež Frančišek kot nadškof v Buenos Airesu najraje prevažal z mestnimi avtobusi). V mnogih delih sveta je velik problem pomanjkanje stanovanj. »Ne samo revni, temveč tudi velik del drugih se srečuje z resnimi težavami, kako priti do lastne hiše. Imeti svojo hišo je zelo pomembno za dostojanstvo človeka in za razvoj družine.« Na tem mestu se papež dotakne zelo aktualnega vprašanja. »Nujno je sprejeti svoje telo kot dar Boga, da jemljemo in sprejemamo ves svet kot dar Očeta. Naučiti se sprejemati svoje telo, skrbeti zanj in spoštovati njegov pomen je bistveno za pravo človeško ekologijo. Tudi ceniti svoje telo v njegovi ženskosti in moškosti je nujno, da moremo sami sebe prepoznati v srečanju z drugim, različnim od nas …. Zato je nezdravo stališče, ki si domišlja izbrisati spolne razlike, ker se ne zna več soočati z njo.« Ko piše o pravičnosti med generacijami, zastavlja vprašanje, v bistvu povzema vsebino celotne okrožnice: »Kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki pridejo za nami, otrokom, ki odraščajo?«

NEKAJ SMERNIC ZA DELOVANJE
To poglavje obravnava vprašanje, kaj lahko naredimo. Analize same po sebi niso dovolj; potrebujemo konkretne predloge za dejanja, ki bodo zajela vsakega posameznika in mednarodno politiko. Papež našteva petero smernic: Dialog o okolju v mednarodni politiki, Dialog za nove lokalne in nacionalne politike, Dialog in preglednost v odločitvenih postopkih, Politika in ekonomija v dialogu za človeško polnost, Verstva v dialogu z znanostjo. »Od sredine prejšnjega stoletja se je po mnogih težavah uveljavilo gledanje na naš planet kot na domovino in na človeštvo kot na ljudstvo, ki živi v skupni hiši.« To pomeni, da se moramo zavedati, da se uničevanje okolja maščuje vsem, po drugi strani nam to nalaga odgovornost. V zadnjih petdesetih letih je bilo že več svetovnih posvetovanj o okolju, vendar zaradi pomanjkanja politične volje niso rodila zaželenih sadov. Cerkev ne more določati strokovnih rešitev, vabi pa k resnemu zavzemanju za reševanje teh vprašanj. »Za revne države je prednostna naloga izkoreninjene bede in socialni razvoj njihovih prebivalcev; obenem pa je treba preučiti škandalozno raven potrošništva nekaterih privilegiranih slojev njihovega prebivalstva in se odločno boriti proti korupciji.« Papež poudarja, da se politika ne sme podvreči ekonomiji, ta pa sme postati dekla tehnokraciji, ki vse presoja pod vidikom uspešnosti. »Politika in ekonomija se morata v medsebojnem dialogu postaviti v službo življenja, posebej človeškega življenja … Veličina politike se pokaže, ko se v težavnih trenutkih ravna po poštenih načelih in načrtuje dolgoročno za skupno dobro.« Tehnološkega in ekonomskega razvoja, ki sveta ne dela boljšega in pripomore k boljši kakovosti življenja vseh, ni mogoče imenovati razvoj. Papež Frančišek navaja misel papeža Benedikta XVI. iz njegove okrožnice Ljubezen v resnici: »Zaželeno je, da bi se mednarodna skupnost in posamezne vlade učinkovito postavile po robu takšnemu izkoriščanju okolja, ki bi se izkazalo škodljivo. Prav tako nujno pa je, da pristojne oblasti storijo vse, kar je treba, da bi bili gospodarski in družbeni stroški, ki so potrebni za uporabo skupnih naravnih dobrin, prikazani jasno, in bi jih v celoti pokrivali tisti, ki jih uporabljajo, ne pa druga ljudstva ali prihodnji rodovi.« Peto poglavje se zaključuje s krajšim razmišljanjem o dialogu med verstvi in znanostmi. Izkustvene znanosti ne morejo povsem razložiti skrivnosti ustvarjenega sveta in življenja. To je naloga in poslanstvo vere. Osebna vera človeka navdihuje s hvaležnostjo in mu narekuje spoštovanje do stvarstva. »Večina prebivalcev planeta se ima za verne in to bi moralo verstva spodbujati k medsebojnemu dialogu, katerega cilj je skrb za naravo, obramba ubogih in vzpostavitev mreže spoštovanja in bratstva.«

EKOLOŠKA VZGOJA IN DUHOVNOST
Zadnje poglavje okrožnice ponuja veliko pobud, kako lahko ‘v malem’ pokažemo skrb za “naš skupni dom”. Obsega kar devet ‘enot’: Nov življenjski slog, Vzgajati za zavezo med človekom in okoljem, Ekološko spreobrnjenje, Veselje in mir, Civilna in politična ljubezen, Zakramentalna znamenja in praznovanje počitka, Sveta Trojica in odnosi med ustvarjenim, Kraljica vsega stvarstva, Onstran sonca. V današnjem svetu je marsikaj potrebno spremembe, predvsem pa je spremembe potrebno človeštvo. »Mnogi se zavedajo, da sedanji napredek in samo kopičenje predmetov ali užitkov ne zadošča, da bi človeškemu srcu dali smisel in veselje, vendar nimajo dovolj moči, da bi se odrekli temu, kar jim ponuja tržišče … Bolj ko je človekovo srce prazno, bolj potrebuje predmete, ki jih kupuje, poseduje in uživa.« Tudi na področju vzgoje za zdrav odnos do okolja velja pravilo, da “iz malega raste veliko”: za stvarstvo skrbimo z majhnimi vsakdanjimi dejanji, kot so: skrb za odpadke, varčevanje z vodo, z električno energijo, z gorivom … Področja vzgoje za so različna: šola, družina, sredstva obveščanja, kateheza. Papež poudarja nenadomestljivo vlogo družine. »Proti tako imenovani kulturi smrti družina predstavlja sedež kulture življenja.« Ekološka kriza je klic k globokemu notranjemu spreobrnjenju: zavedali naj bi se, da smo varuhi božjega dela, da nismo ločeni od drugih stvari, temveč da z vsemi sestavljamo čudovito občestvo. Veliki vzornik za tak odnos do vsega ustvarjenega je sv. Frančišek Asiški. Krščanska duhovnost predlaga drugačen način pojmovanja kakovosti življenja: ponuja globoko veselje in mir brez obsedenosti od potrošništva. »To je vrnitev k preprostosti, ki nam omogoča, da se ustavimo in okušamo lepoto malih stvari, da se zahvalimo za možnosti, ki nam jih nudi življenje, ne da se navezovali na to, kar imamo, ali bi se žalostili zaradi tistega, česar nimamo … Ena od oblik takšnega zadržanja molitev pred jedjo in po jedi. »Takšen trenutek blagoslova, tudi če je zelo kratek, nam prikliče v spomin, da smo za življenje dolžni hvalo Bogu, krepi naš čut hvaležnosti za darove stvarstva in zahvale tistim, ki nam s svojim delom te darove priskrbijo, in utrjuje mašo solidarnost z najbolj potrebnimi.« Ob zavesti, da je zemlja naš skupni dom, naj bi začutili, da smo drugemu potrebni in drug za drugega odgovorni. Naš planet, na katerem je živel učlovečeni Božji Sin, je ‘vesoljni zakrament’. Zakramenti, ki jih je postavil Jezus in jih zaupal svoji Cerkvi, so izreden način, s katerim je narava sprejeta od Boga in povišana v posredovanje nadnaravnega življenja. To posebej doživljamo v nedeljo, ki je dan evharistije in dan počitka. »Ta dan, tako kot judovska sobota, se nam ponuja kot dan ozdravljenja človeškega bitja v odnosu z Bogom, s samim seboj, z drugimi in s svetom.« Naš svet je bivanjsko povezan s Sveto Trojico: Oče je zadnji vir vsega, Sin, ki ga odseva in po katerem je bilo vse ustvarjeno, se je združil s to zemljo, ko je postal človek v Marijinem telesu, Sveti Duh, neskončna vez ljubezni, je navzoč v srcu vesoljstva, ga poživlja in vodi. V duhu svojega predhodnika sv. Janeza Pavla II. papež Frančišek zaključuje okrožnico z mislijo na Marijo: »Marija, mati, ki je skrbela za Jezusa, zdaj z materinsko ljubeznijo in bolečino skrbi za ta ranjeni svet.« Besedilo okrožnice se na koncu prelije v dve lepi molitvi.

ČUK, Silvester. Kaj se dogaja našemu domu?. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 51, št. 8, str 50-57.

‘LUČ VERE’ IN  ‘VESELJE EVANGELIJA’
»Luč vere ima edinstveno naravo, da je zmožna razsvetliti celotno človekovo bivanje. Ker je ta luč tako mogočna, ne more izhajati od nas samih; priti mora od prvotnejšega izvira, skratka, priti mora od Boga. Vera se poraja iz srečanja z živim Bogom, ki nas kliče in nam razodeva svojo ljubezen, ljubezen, ki je pred nami in na katero se moremo nasloniti, da bi bili krepki in da bi gradili življenje.« Tako beremo na začetku okrožnice Luč vere, ki je delo dveh papežev: Benedikta XVI., ki je besedilo skoraj dokončal, in Frančiška, ki ga je dopolnil s svojimi pogledi ter jo podpisal na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 2013. V njej sta skladno spojeni globoka filozofska in teološka misel Benedikta XVI. in človeška neposrednost Frančiška. Benedikt je z njo sklenil krog svojih okrožnic o teoloških krepostih veri, upanju in ljubezni: Bog je ljubezen (2006), Rešeni v upanju (2007) in Ljubezen v resnici (2009). »V Kristusovem bratstvu sprejemam to njegovo darilo in besedila dodajam še nekaj misli. Petrov naslednik, včeraj, danes in jutri, je namreč vedno poklican ‘potrjevati brate’ v tistem neprecenljivem zakladu vere, ki ga Bog daje kakor luč na pot vsakemu človeku.« Okrožnica ima štiri poglavja: Ljubezen smo prejeli z vero, Če ne verujete, ne razumete, Izročam vam, kar sem prejel, Bog jim je pripravil mesto. Na koncu je molitev k Mariji, materi Cerkve in materi naše vere.
Papež Frančišek je tri dni po izvolitvi v nagovoru predstavnikom obveščanja razložil, zakaj je izbral ime Frančišek: »On je človek, ki navdihuje duha miru, človek uboštva« in dodal: »O, kako rad bi ubogo Cerkev za uboge!« Na praznik svojega vzornika in zavetnika, 4. oktobra 2013 je poromal v Assisi. Frančišek je slekel svoja bogata oblačila in se zaročil z uboštvom. »To je primeren dan, da Cerkvi zakličem, naj se sleče … Vsi moramo iti po poti, ki jo je prehodil Jezus, ko je slekel (svoje božanstvo) in postal služabnik.«
Asiški Ubožec je bil vesel svetnik, vse stvari so mu govorile o Bogu. Papež Frančišek ga je imel pred očmi, ko je pisal svojo apostolsko spodbudo Veselje evangelija. Podpisal jo je ob sklepu leta vere, 24. novembra 2013, na praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva. V njej povzema dognanja in spoznanja, ki so se porodila na 13. rednem zasedanju škofovske sinode od 7. do 28. oktobra 2012 o vprašanju Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere. Obrača se na tri področja: področje redne pastorale, področje krščenih oseb, ki ne živijo krstnih zahtev, področje tistih, ki ne poznajo Kristusa ali so ga vedno zavračali. Vselej pa velja načelo: »Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki nalaga novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje, kaže lepoto obzorja in podarja zaželeno gostijo. Cerkev ne raste s prozelitizmom (vnetim spreobračanjem), ampak s privlačnostjo.« Papež Frančišek to dosledno uresničuje, zato mu prisluhnejo tudi tisti, ki ne poznajo Kristusa. Zato je ob srečanjih z njim Trg sv. Petra vedno nabito poln.

Zgodilo se je med drugo svetovno vojno sredi širne Rusije, ko so se nemški vojaki prebili do Dona. Eden od vojakov je prišel do podeželske gostilne, kjer je bilo mogoče dobiti nemško pivo. Ko je vstopil, je bil prijetno presenečen. Stari mož za šankom je vzbujal dober vtis. Prostor je bil čist in svetel. V lepi vazi je bilo velikonočno cvetje. To je vojaka spomnilo na praznovanje velike noči doma.
Ko je sedel, je do njega počasi prišel gostilničar in mu tiho dejal: »Gospod častnik, ali bi sedli, prosim, za drugo mizo. Ta ni prosta.« Gost je zagledal na zidu nad mizo majhno razpelo, okrašeno z velikonočnimi cvetjem.
Starec mu je prinesel naročeno pivo, ko se je presedel. Zazrl se je tujcu v oči in ga vprašal: »Gospod častnik, ali ste kristjan?« Neznanec se je nasmehnil in rekel, da je katoličan. Starcu so se takrat zaiskrile oči. Sklonil se je h gostu in zašepetal: »Miza tam čez mora ostati prosta. Je za Gospoda!« Čez nekaj časa je nadaljeval: »Veste, gospod, Jezus je enkrat že bil tukaj s svojima učencema!« Nemec je odobravajoče je prikimal.
Gostilničar je začel potihoma pripovedovati: »To je bilo pred desetimi leti. Takrat so preganjali naše duhovnike. Bežali so iz kraja v kraj, končno so skoraj vse ujeli in pobili. Tudi našega popa so že izgnali. Zaman smo čakali, da skrivaj pride do nas kakšen bežeč duhovnik, naša vas je preveč osamljena. Nekega dne so pa na moja vrata potrkali trije možje in me prosili, da jih spustim v hišo. Ponudil sem jim ono mizo tam čez, da sem jih imel pred očmi. Bili so mi všeč. Ko sem vprašal, kaj želijo, je najstarejši med njimi naročil košček pšeničnega kruha in kozarec vina. To so bile takrat zelo dragocene stvari. Zaupal sem jim, zato sem jim prinesel, kar so želeli. Imeli so tako dobre oči. Po daljšem premoru se je najstarejši med njimi nagnil nad krožnik, na katerem je bil pšenični kruh, ga vzel v roke, razlomil in tiho povzdignil oči k nebu … Jaz sem bil takrat kakor omamljen, ker sem ga v tistem trenutku prepoznal po lomljenju kruha.
Zadrhtel sem, ko se je še enkrat nagnil in takrat vzel v roke kozarec vina. Prišlo mi je na misel, da moram to trojico zavarovati. Stekel sem k vratom in jih zapahnil. Potem sem stekel k mizi, kjer so sedeli, in jih v solzah zaprosil, če smem sodelovati pri njihovem obredu. Ostalo je dovolj zame in za druge vaščane. Tako sem še ponoči pripeljal ljudi in jim pojasnil, da je prišel k nam preganjan škof z dvema novo posvečenima duhovnikoma … Gospod častnik, to se je zgodilo na veliko noč pred desetimi leti.«
Nemški vojak je dolgo molčal, potem pa je vprašal gostilničarja, kaj se je zgodilo s temi gosti. »Naslednje jutro so izginili, hitro in neopazno, kakor svoj čas vstali Gospod v Emavsu. Bila je zadnja velika noč, ki smo jo kristjani mogli praznovati. Od takrat čakam, da se Gospod vrne. Zdaj razumete, zakaj skrbim, da je ona miza vedno prosta.«
Solze so počasi drsele po starčevih licih. Globoko ganjen jih je brisal. Nemški vojak je kasneje priznal, da se ga skrivnost velike noči in evharistije ni nikoli dotaknila tako kot takrat v tisti podeželski gostilni. (br)

Rustja B., Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2016), 38.
v novi knjigi zgodb za dušo (o evharistiji, spravi in odpuščanju), ki je v pripravi

MLADI ROMARJI SO OB NJEM POSTALI MISIJONARJI
Najmočnejše doživetje papeža Frančiška v prvem letu njegove petrinske službe je bil 28. svetovni dan mladih v brazilskem velemestu Rio de Janeiro od 22. do 28. julija 2013. To veličastno srečanje, ki je privabilo okoli tri milijone mladih z vsega sveta, je potekalo pod geslom Pojdite in naredite vse narode za moje učence. Ob prihodu je dejal, podobno kot apostol Peter hromemu možu v jeruzalemskem templju (Apd 3,6): »Nimam ne zlata ne srebra, toda prinašam tisto najbolj dragoceno, kar mi je bilo dano: Jezusa Kristusa.« Ob prvem srečanju z mladimi na znameniti plaži Copacabana je povedal, da se je pred odhodom v Brazilijo pogovarjal z zaslužnim papežem Benediktom XVI., ki je za ta SDM izbral geslo in napisal poslanico. V homiliji je mladim posredoval ‘recept’ za rodovitno življenje. »Ko pripravljaš okusno jed in vidiš, da manjka soli, tedaj dodaš sol; ko manjka olja, dodaš olje. Tako je tudi v našem življenju, dragi mladi: če hočemo, da bo res imelo smisel in polnost, kot sami želite in zaslužite, vsakomur od vas pravim: dodaj vero in življenje bo imelo nov okus, življenje bo imelo kompas, ki kaže smer; dodaj upanje in vsak tvoj dan bo osvetljen in tvoje obzorje ne bo več mračno, ampak svetlo; dodaj ljubezen in tvoje bivanje bo kot hiša, zgrajena na skali, tvoja pot bo vesela, ker boš srečal vse prijatelje, ki potujejo s teboj. Dodaj vero, dodaj upanje, dodaj ljubezen, vse troje! Toda kdo nam more dati vse to? V evangeliju smo slišali odgovor: ‘Ta je moj Sin, moj izvoljenec, njega poslušajte.’ Zato danes vsakomur od vas pravim: dodaj Kristusa v svoje življenje in našel boš prijatelja, na katerega se lahko vedno zaneseš; dodaj Kristusa in tvoje življenje bo polno njegove ljubezni, bo rodovitno življenje.« Z mladimi je bil pri pobožnosti križevega pota. »Kristus s svojim križem hodi po naših ulicah in jemlje nase naše strahove, naše probleme, naše trpljenje, tudi najbolj globoko. V Kristusovem križu je vsa božja ljubezen vse neskončno usmiljenje.« Pri zaključnem evharističnem slavju jim je za popotnico izročil tri ključne besede: pojdite – brez strahu – služite. »Pojdite oznanjat Kristusa svojim vrstnikom … Ko gremo oznanjat Kristusa, gre on sam pred nami in nas vodi … Vaše življenje naj bo nova pesem – pesem služenja.« Ob slovesu na letališču je dejal, da bodo njegovi spomini na te dneve v njem postali molitev. Mladim pa je rekel: »Mnogi od vas ste prišli kot romarji in prav nič ne dvomim, da odhajate domov kot misijonarji.« (izbira mč)

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Praznujte veliko noč,
slavite Vstalega,
kajti križ ni več
ključ, ki vse zapira.
Bog ga je obrnil,
da bi našli odprta vrata.

Praznujte veliko noč,
slavite Živega,
kajti smrt ni več
strah pred ničem.
Bog ji je odvzel želo,
da bi našli polno življenje.

Praznujte veliko noč,
slavite Poveličanega,
kajti rane niso več
znamenje nemoči.
Bog jih je napravil
za okras Zmagovalca,
da bi lahko praznovali.

Praznujte veliko noč,
slavite Zmagovalca,
kajti grob ni več
zadnje bivališče človeka.
Bog ga je odprl,
da bi našli dom v nebesih.

A. Albrech, Pogled v nebo, v: Ognjišče 4 (2018), 99.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Kaj naj si mislim, Bog?
Kaj naj si mislim o Tvojem Sinu? Bil je napovedan po prerokih ... oznanjen po angelih ... spočet od Svetega Duha ... rojen iz Device ...
Zdaj pa ga gledam prebičanega ... ogrnjenega v škrlat posmeha ... in v ušesih odzvanja: »Glejte, človek!« ... Samo človek ...
Kaj naj si mislim, Bog?
Kaj naj si mislim o Tvojem Sinu? Nastopil je z močjo ... govoril kot nekdo, ki ima oblast ... pokoril hude duhove ... delal velika znamenja ...
Zdaj pa ga gledam ... nemočen leži v cestnem prahu ... pokopan pod sramoto križa ... in v ušesih odzvanja: »Glejte, človek!« ... Samo človek ...
Kaj naj si mislim, Bog?
Kaj naj si mislim o Tvojem Sinu? Vodo je spremenil v vino ... namnožil kruh ... zdravil gobave in slepe ... grehe odpuščal ...
Zdaj pa ga gledam pribitega na križ ... golega ... le s trnjevo krono na glavi ...umirajočega ... in v ušesih odzvanja: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?!«
Kaj naj si mislim, Bog?
Kaj naj si mislim o Tvojem Sinu? Vrnil je življenje Jairovi hčerki ... Obudil mrtvega mladeniča ... Iz groba priklical Lazarja ...
Zdaj pa ga gledam mrtvega ... prebodenih rok in nog ... prebodenega srca ... Položenega Materi v naročje ... položenega v skalnat grob ... Gledam kamen zavaljen k vhodu ... in v ušesih odzvanja: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?!«
Kaj naj si mislim, Bog?
Kaj naj si mislim o Tvojem Sinu? Bil je prebičan ... padel je pod križem ... trpel je in umrl ...
Zdaj pa ga gledam vstalega ... poveličanega ... zmagoslavnega ... nepremagljivega ... večnega ... in v ušesih odzvanja: »Kaj iščete živega med mrtvimi?!«
Rane na Njegovem telesu se svetijo ... cvetijo in dišijo kot nekdaj rože v Rajskem vrtu ... Okrvavljeni križ je vzbrstel in razširil svoje veje na vse štiri strani neba ... kot je brstelo nekdaj Drevo spoznanja ... In je križ “drevo dobro za jed” ... Sadež je morda res grenak, a daje življenje ... in kdor je od tega drevesa, ne postane “kakor Bog”, se pa združi z Bogom ... In živi ...
Kaj naj si mislim, Bog?
Kaj naj si mislim o Tvojem Sinu? Grob je prazen ... prtič zložen ... in v ušesih odzvanja: »Kaj iščete živega med mrtvimi?!«
Kaj naj si mislim, Bog?

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Na veliki petek je umrl moj oče. Jokal sem mu na prsih, ko je ležal na postelji, negiben. Tako strašno mi je bilo hudo, čeprav je kot Kristus na križu končno dotrpel. Velikonočna vigilija tistega leta je bila zame čudno mračna, kakor da bi le droben plamenček migotal v kotu cerkve. In jaz sem molčal, zamišljen nad vsem, in sem hotel razumeti velikonočno zgodbo – a je nisem mogel. Tako kakor skala pri vhodu v grob nam smrt zakriva skrivnost življenja … 
Tisti večer smo brali iste besede kot že tolikokrat pred tem: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal« (Lk 24,5–6). A nisem še bil tam, nisem še prišel do praznega groba, nisem še dozorel. Nekdo pa je kot plamenček čakal v kotu cerkve. 
Nekaj dni zatem sem imel čudovite sanje. Tata se mi je v njih pokazal ves nasmejan in miren in svetel, zláto je žarel kot pomladno jutro in se mi je takrat zdel najbolj resnično on, čeprav ga takega nisem videl nikoli prej, še posebej ne v zadnjem obdobju, ko je v mukah, tišini in nepokretnosti čakal in zorel. Zorel v tisto svetlost vstajenjskega jutra. In takrat sem razumel. Velika noč ni vstajenje. Velika noč je Jezusovo življenje, trpljenje in vstajenje, vse skupaj, neločljivo povezano: »Spomnite se, kako vam je govóril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati‹« (Lk 24,6–7). 
Dva moža v sijočih oblačilih pa sta kakor nekdo, kar postajamo tudi mi, v kar se spreminjamo počasi, v zlató, svetlobo in nasmeh mojega očeta. Tudi onadva nista stala v grobu, nekje od zunaj sta prišla in povedala svojo izkušnjo, kako to postati: »Ni ga tukaj.« Treba je iti na pot, ne stati v grobu. Jezusovo vstajenje ni nek srečen dogodek na koncu, nek »happy end«, ki ga moramo samo počakati. Vstajenje je pot, nastajanje, je torej nekaj, kar se je v Jezusu gradilo celo življenje. Spomnite se, Izraelci niso prišli v obljubljeno deželo, ko so stopili čez Rdeče morje, ampak ko so to ponovili 40-krat. Tako se mora obljubljena dežela postopno zidati tudi v nas. Vstajenje je proces, v katerem mi postajamo najbolj resnično mi, živi, vstali, umiti, odrešeni. Preko vsega, kar nam daje ta pot, tudi preko ran, brazgotin in trpljenja odlagamo odvečno, da bi postali, kar smo: »Po Božji podobi ga je ustvaril« (1 Mz 1,27). 
Biti človek pomeni biti na poti. Biti vedno nedokončana stvar. Si to priznati in si pustiti. In biti človek pomeni biti vedno več od tega, kar si zdaj. Postati vstajenjski človek tako pomeni hoditi, živeti v sebi ta nemirni »Ni ga tukaj«. Ta nas pošilja iz groba, iz kraja smrti v življenje – v iskanje Kristusa, ki je kdove kje in ki še vedno hodi to našo pot čez Rdeča morja našega življenja. Ni ga tukaj, ker ga moramo iskati, želeti si biti, kjer je On, prepustiti se, da nas s svojim skrivanjem – nekje med križem in jutrom – vodi v to, kar resnično smo. 
Je Kristus vstal? Ne vem. Samo verujem. In moja vera je iskanje.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 3 (2023), 3.

Odkar je pred dobrim letom na Hribarjevi kmetiji zagospodaril najmlajši sin, je šlo s Hribarjem, prejšnjim gospodarjem, vidno navzdol.
Stari Hribar, nekdaj krepak in postaven mož, danes prezgodaj ostareli preužitkar pri petinšestdesetih, si je pridržal pravico z nasveti usmerjati sina pri njegovem gospodarjenju, predvsem pri pomembnejših odločitvah in večjih kmečkih delih, v podrobnosti pa se ni vtikal. Žena mu je pred dvanajstimi leti umrla za hudo boleznijo, ki so jo zdravniki pravilno ugotovili šele po njeni smrti. Izguba žene, s katero sta se imela zelo rada, ga je silno prizadela. Na ponovno ženitev niti pomislil ni. Gospodinjstvo je vodila snaha, preprosta in pridna ženska, ki se je k hiši primožila pred desetimi leti. Vnukinja, radoživo dekletce pri desetih, je že marsikaj postorila v hiši, kadar je bila gospodinja v hlevu ali na polju, in mu je bila v največje veselje sedaj, na stara leta, predvsem zato, ker si je vedno želel hčerko. Vendar se je potem, ko se jima je rodil že tretji sin, sedanji gospodar, z ženo moral sprijazniti s tem, da hčerke pač ne bodo imeli. Hribar je še vedno vsak dan poprijel za razna dela, resda lažja in z vedno daljšimi vmesnimi počitki. Sam se je dobro zavedal, da mu telesne moči iz dneva v dan pešajo, bližnji pa so opazili tudi njegovo vedno večjo zagrenjenost. Bil je kakor mogočen hrast, ki se zaradi notranje trhlosti vedno bolj pogreza sam vase in počasi, a nezadržno propada.
Življenje na kmetiji se je tudi potem, ko je začel gospodariti sin, nadaljevalo po enakem ustaljenem redu, zelo delovno, pogosto celo garaško, a mirno in v slogi z vsemi. To mirno vsakdanjost je nenadoma skalila nesreča: mladi gospodar se je pri spravilu otave na hribovskem travniku iz nepojasnjenega razloga s traktorjem prevrnil po strmini. Utrpel je kompliciran zlom desne noge in le malo je manjkalo, da mu je niso odrezali. Kmalu zatem se je pripetila nova nesreča in sicer sinovi hčerki. Ko se je na začetku šolskega leta vračala iz šole in je pravilno hodila po levi ob robu ceste, je vanjo trčil voznik osebnega avtomobila, ki je zaradi prevelike hitrosti izgubil oblast nad vozilom. Po opravljeni preiskavi v bolnišnici so zdravniki zaskrbljeno mamo pomirili, da so rane le površinske in da notranjih poškodb ni utrpela. Ko je čez nekaj časa, proti koncu jeseni, poginila krava z nerojenima teličkoma, so vaščani začeli šušljati, ali morda Hribarjeve kaj tepe. Sredi najhujše zime pa je do tal pogorela lesena lopa za shranjevanje lahkega kmečkega orodja. Tedaj so o nesrečah Hribarjevih govorili že glasno, o njih je začel razmišljati tudi stari Hribar sam. Sicer se ne bi preveč vznemirjal, toda slutil je, da zaradi svoje bolezni, o kateri se ni hotel z nikomer pogovarjati, naslednje pomladi najbrž ne bo več dočakal, toda zelo ga je skrbela usoda sinove družine.
Nekaj dni pred veliko nočjo se je Hribar po svoji ustaljeni navadi, ki ji je ostal zvest iz časa, ko je bil še gospodar, odpravil na ogled domačih njiv. Pot do tja ga je vodila po cesti skozi vas, na koncu vasi pa je moral skozi gozd. Kjer se je gozd končal, je začelo Hribarjevo polje. Skozi vas je šel hitro, saj ni želel, da bi ga kdo ustavil in z njim začel pogovor, dasi je bil priljuden mož in so ga ljudje imeli radi. Nikogar od znancev ni srečal in bi si bil takrat, ko je zavil na gozdno pot, že skoraj oddahnil, toda zgodilo se je nekaj nepredvidenega: zagledal je starega župnika, kako stoji pred križem in tiho moli. Ob gozdni stezi je namreč stal velik lesen križ, zavarovan s pločevinasto streho in obdan z nizko ograjo. Hribarju tokrat ni bilo do srečanja, čeprav sta bila z župnikom dobra prijatelja. Župnik, ki je bil v fari že dolgo časa, je svoje farane poznal v dno duš, česar so se ti dobro zavedali, in zato so se mu tisti, najbolj obteženi z grehi, raje izognili s poti. Sedaj bi se mu rad izognil tudi Hribar, a se ni imel kam. Presenečenega in prestrašenega Hribarja je prvi pozdravil župnik, Hribar je komaj slišno odzdravil in v zadregi celo pozabil sneti klobuk z glave. Podala sta si roke. Župnik je namreč imel navado, da se je z vsemi, ki jih je srečal, pa naj jih je poznal ali ne, prisrčno rokoval.
»Hribar, vedno sva bila prijatelja,« je župnik sočutno začel pogovor. »Pojdi in izpolni, kar si nekoč obljubil svoji materi, in kar si pred kratkim obljubil tudi meni,« je bil neposreden.
Besede so skrušenega Hribarja zadele kakor oster nož in zarezale v njegovo staro rano. »Slutim, da ne bom več dolgo. Zelo sem bolan, poleg tega pa je tudi že pozno,« je Hribar jecljaje iskal pravih besede, ki bi vsaj malo izzvenele kot opravičilo. »Kmalu bom vsega rešen!« je bil skoraj srečen ob taki ugotovitvi.
»Toda tvoji ne bodo rešeni!« je povzdignil glas župnik in ga prijateljsko potrepljal po rami. »Vem, da imaš zelo rad svojega sina. Izpolni svojo obvezo, da tvoj sin ne bo nekoč polagal pretežkega računa! Mislim, da prvi opomini za plačilo že prihajajo...«
Ko je Hribar, ki se je zaradi slabosti komaj še držal na nogah, slišal te besede, se je s poslednjimi močmi zbral: »Da, zaradi sina, zaradi njega...«
Naslednja noč je bila za Hribarja najtežja v njegovem življenju. Brez spanja, kakor v nekakšni vročični blodnji, se je vso noč premetaval po postelji in si očital, ker je tako dolgo odlagal, ter v goreči molitvi prosil za moč, da bi zmogel pot, na katero se je nameraval podati zjutraj.
Zgodaj zjutraj naslednjega dne, bil je veliki petek, se je peš odpravil v dve uri hoda oddaljeno mesto. Hodil je počasi in je komaj zmagoval pot. Ves čas ga je skrbelo, ali ga bo sploh hotela sprejeti. Sam sebi se je zdel podoben Kristusu, ki nosi težki križ...
S tresočo roko je dolgo trkal na vrata skromnega stanovanja, preden so se odprla.
»Angela?!« je bolj vprašal kakor zaklical proti svoji osem let starejši sestri, ki jo je komaj prepoznal.
»Jakob!« je od začudenja skoraj omedlela sestra.
Bil je presenečen, s kolikšno toplino mu je podala roko in ga prijazno povabila, naj vstopi. Ob skromnem prigrizku in krepkem požirku žganega si je toliko opomogel, da je lahko spregovoril o namenu svojega obiska. »Angela, vseh teh dvajset let, kot te nisem hotel poznati... moral bi bil že zdavnaj izpolniti, kar sem nekoč obljubil najini materi... a sem odlagal, pozneje pa nisem imel več namena izpolniti...« Glas se mu je nenadoma zlomil. »Angela, tu je - tu je tvoj dedni delež!« V roke ji je položil dolgovano vsoto.
»Morala sem shajati tudi brez tega...« je komaj izrekla, nadaljnje besede pa so se zadušila v solzah.
Zazrla se je v skrušenega brata. Skozi kopreno solz je videla mladega, sposobnega gospodarja urejenega Hribarjevega posestva, poštenega in spoštovanega človeka, vzornega moža in družinskega očeta. Ponosna je bila na takega brata. Nikoli ni mogla doumeti, kako je mogel zavreči svojo svobodo in se pustiti zasužnjiti šelestenju denarja. Kljub vsemu ga je imela še vedno rada.
Ni vedela, kaj naj reče, da bi potolažila nebogljenega starega moža...
»Nič ne de, Jakob, če je pozno. Stara sem in bolehna in težko živim. Sedaj potrebujem še najbolj. Zahvaljen!«
Hribar je počasi prihajal k sebi. Ko se je, pomirjen in okrepljen, z novimi močmi poslavljal od svoje sestre, jo je povabil domov: »Pridi spet domov. Pridi v nedeljo zjutraj k velikonočnemu zajtrku!«
Obljubila je. Srce ji je zaigralo od neizmernega veselja.
Ko sta si s sestro ob slovesu podala roke, je začutil, da mu je s svojo odpuščajočo ljubeznijo razbila suženjski oklep mamona in da iz odpadajočih razbitin vstaja spremenjen človek, ki bo lahko z mirom in radostjo v srcu pričakal vstajenjsko jutro.
Nives Sitar, Ognjišče (2007) 04, str. 52