Med 18.734 moškimi imeni v Sloveniji je ime Kazimir na 425. mestu. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo konec leta 2007 z imenom Kazimir poimenovanih 195 oseb. Kot kažejo omenjeni podatki, se je zanimanje za to ime v zadnjih desetletjih zelo zmanjšalo. Obstaja tudi zelo redka pisna različica Kažimir. Pogostejše so bile možne različice Miran (5553, 46. mesto), Mirko (4646, 55. mesto), Miro (765, 191. mesto).

God:
• 4. marec

Ženska oblika imena Kazimir je Kazimira (31) z možnimi različicami Mira (2835), Mirica (262), Mirka (150).

Ime Kazimir je po izvoru slovansko. Zloženo je iz besed kaziti in mir in je prvotno pomenilo 'kdor kazi, ruši mir'. V zvezi s tem primerjaj še današnje češko kazimír in kazisvet 'kdor vse skazi, ne da miru'. Po pomenu je imenu Kazimir podobno ime Motimir, zapisano v ženski obliki Motimira, kot je bilo ime romarici v 9. stoletju v Štivanu pri Devinu na Primorskem. Po tvorbi podobno, a nasprotnim pomenom, je že leta 850 zapisano ime Gojmir (iz goj-iti in mir). Tako se je imenoval pleminitaš, ki je bil med drugim navzoč pri posvetitvi Pribinove cerkve v Blatogradu, ki je danes na ozemlju Madžarske.

Kazimir je bilo ime več poljskih kraljev, npr. Kazimerz I. Obnovitelj, Kazimierz III. Veliki in Kazimierz IV. Sin kralja Kazimira IV. kraljevič Kazimir, ki je umrl leta 1621, je poljski svetnik (v koledarju 4. marca). V Vilni mu je posvečena stolnica in v njej je njegov grob. Je zavetnik Poljske in Litve, mladine, čistosti, pri boju in kugi ter proti verskim in domovinskim sovražnikom.

Ime Friderik je med moškimi imeni v Sloveniji na 266. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2014 s tem imenom poimenovanih 477 (1971: 1088; 1994: 925; 2011: 522) oseb. Kot je razvidno iz podatkov po obdobjih, je zanimanje za ime Friderik v zadnjih desetletjih zelo upadalo. Različice imena Friderik so: Frederik, Fred (2014: 7), Fredi (176), Fredo (6), Fredy (6), Fric (13), Frido (5), Fridrih (27), Riko (25). Ženske oblike: Friderika (2011: 228; 390. mesto; 2014: 207, 430. mesto), Frida (384, 317. mesto), Rika (19).

God:
• 3. marec
• 18. julij
• 9. september

Ime Friderik izhaja iz nemškega imena Friedrich. To je zloženka iz starovisokonemških občnih besed fridu 'mir, obramba' in rīchi 'mogočen, knez'. Dolnjenemška oblika imena Friedrich je Frederich. Nemške skrajšane oblike imena Friedrich so Friddo, Frido, Fried, Fritz. Sestavino fridu imajo kot prvo sestavino še nemška imena Frid(e)bert, Fridleif, Fried(e)mann, Fried(e)mar, Fried(e)mund, Friedhart, Friedhelm, Frithjof, kot drugo sestavino pa Alfried, Gottfried, Heimfried, Siegfried itd. Slovenska skrajšana oblika Riko je lahko nastala tudi po krajšanju imen Henrik in Rihard, saj obe vsebujeta sestavino rīchi.

Iz imena Friderik in njegovih različic so nastali priimki Fric, Fritz, Fricelj, Friderik, Fridel.

Friderik je pogosto ime vladarjev, npr.: Friderik IX., danski kralj od 1947 do 1972, Friedrich I. Barbarossa, nemški cesar (1152–1190), Friedrich II. Veliki, pruski kralj (1740–1786). Friderik je tudi Bedřich Smetana, češki skladatelj iz 19. stoletja. Iz slovenske zgodovine je znan tudi Friderik II. Celjski, ki je leta 1436 postal državni knez.

V koledarju sta 3. marca bl. Friderik, nizozemski opat († 1175), 18. julija pa Friderik, škof v Utrechtu na Nizozemskem in mučenec († 838). Upodabljajo ga kot škofa, prebodenega z dvema mečema.

še nekaj blaženih s tem imenom:

● Friderik, bl., † 1071, opat samostana Hirsau v Nemčiji (7. maj)
● Friderik, bl, 11329, avguštinski eremit v Regensburgu v Nemčiji (30. november)
● Friderik Albert, bl., † 1876, duhovnik iz Turina, redovni ustanovitelj (30. september, god 28. september)
● Friderik Janssoone, bl., † 1916, francoski duhovnik (4. avgust)
● Friderik Ozanam, bl., † 1853, apostol dobrodelnosti (8. september, god 9. september)
● Friderik Rubio Alvarez, bl., † 1936, mučenec v Španiji (30. julij) - glej Bravlij Marija Corres, Friderik Rubio Alvarez in 69 tovarišev

častitljiv Božji služabnik

● Friderik Baraga, † 1868, slovenski misijonar in škof (19. januar)

Dogodki nas kar prehitevajo in v mesečniku vas ne moremo seznanjati z najnovejšimi podatki, lahko pa vam ponudimo celovit in verodostojen pogled nanje. Zato bomo, morda sicer s časovno razdaljo, poročali o izvolitvi novega papeža in drugih dogodkih. Predvsem pa lahko v mesečniku spremljamo ustaljene dogodke, pomembne za naše duhovno življenje – ritem cerkvenega leta. Tako marčevska številka prihaja med vas sredi postnega čas in nas že pripravlja na obhajanje največjega krščanskega praznika. Na vsako pomembno stvar se moramo pripraviti prej, koliko bolj to velja za veliko noč! Tudi zato vam tokrat predstavljamo nekaj knjig o največjem krščanskem prazniku (na str. 123) in velikonočne voščilnice (na str. 23).

Spomladi se začenjajo prva obhajila in birme. Prav je, da ob obdarovanju pomislimo, kako bi obdarovanca tudi duhovno obogatili. Poklonimo mu dobro knjigo. Več o teh bomo napisali v prihodnji številki, že tokrat vas na strani 59 opozarjamo na izdajo Svetega pisma. Sveto pismo v zgodbah ima dve izdaji: modro in belo. Slednja je zlasti primerna za prvoobhajansko ali krstno darilo. Če ga podarite krščencu, s tem obogatite tudi mlado družino.

V pripravi sta dve novi knjigi. Prva je nova zbirka zgodb z naslovom Obrisal bo solze z njihovih oči. Vsebuje nove pa tudi nekaj že znanih pripovedi upanja ob slovesu naših najdražjih. Metka Klevišar, ki je v knjigo napisala spremno besedo, pravi: »Večkrat me kdo vpraša, katero knjigo bi priporočila, da dajo prijatelju ali znancu, ki žaluje. Prav nobene knjige tako ne priporočam. Samo osebni stik in poslušanje. S to knjigo zgodb pa je malo drugače. Upala bi si jo dati vsakemu žalujočemu. Lahko jo odpre kjerkoli. Vse zgodbe v knjigi pa so zgodbe konkretnih ljudi. ... V knjigi se mi zdijo izredno dragoceni citati iz Svetega pisma in vsa navedena mesta v Svetem pismu, kjer je govora o žalovanju. Vse to je lahko ljudem v veliko pomoč. Sveto pismo je sploh neizčrpen vir bogastva zgodb konkretnih ljudi, ki so o svojem življenju razmišljali v luči vere.« To je prva knjiga v novi zbirki Zgodbe za dušo – nova serija.

Druga knjiga pa je zanimiva povest Popravni izpit. Napisala jo je Palmira Korenčan in je kot podlistek pred leti izhajala v Ognjišču, sedaj pa je na voljo v knjigi. Več o njej si lahko preberete med našimi novostmi na str. 131.

Že od začetka tega letnika lahko v Ognjišču na str. 125 najdete anketo. Vsakokrat vas sprašujemo za mnenje o eni ali več rubrikah. Vabimo vas, da anketo izpolnite in odgovorite na vprašanja. Pa ne samo zato, ker vsak mesec izmed reševalcev izžrebamo deset nagrajencev in bodo vsi sodelujoči sodelovali 15. decembra pri velikem žrebanju s privlačnimi nagradami, ampak predvsem zato, ker nam z izpolnitvijo ankete pomagate, da bomo vsebino Ognjišča še izboljšali in ustvarili revijo po okusu bralcev.

Redni obiskovalci naših strani ste gotovo že opazili novo podobo naše spletne strani http://revija.ognjisce.si, ki jo še izpopolnjujemo. Že sedaj si lahko ogledate predstavitev svetnika dneva in godovnjakov na tisti dan. Več o novi podobi te strani bomo napisali v prihodnji številki, že sedaj pa vas vabimo, da si vse naše izdaje ogledate v spletni knjigarni na http://knjigarna.ognjisce.si.

• Aleksander, sv., prva st., mučenec v Apameji v Frigiji
• Attala, sv., † 626, opat v samostanu Bobbio v severni Italiji
• Droktovej, sv., † ok. 580, opat v Parizu v Franciji
• Gaj in Aleksander, sv., prva st., mučenca v Apameji v Frigiji
• Kesogus, sv., 4. st., škof na Škotskem
• Makarij, sv., † 333, jeruzalemski škof
• Marija Evgenija Milleret de Brou, bl., † 1898, vzgojiteljica iz Metza
• Marija Jožef Lagrange, † 1938, francoski dominikanec in biblicist
• Simplicij, sv., † 483, papež
• Štirideset mučencev iz mesta Sebaste, sv., † ok. 320

God: 10. marec

Že v 3. stoletju je bilo mnogo mučencev tudi med vojaki. Ko je bila pod cesarjem Konstantinom (leta 313) krščanska vera državno priznana in sicer najprej v vojski! je bilo seveda naravno, da so bili v cesarskih četah tudi krščanski vojaki. Na Zahodu je vse lepo teklo, na Vzhodu pa je bil Konstantinov sovladar Licinij sprva do kristjanov strpen in celo dobrohoten, ko pa se je s Konstantinom spri, je začel kristjane preganjati. Preganjanje se je začelo okrog leta 320. Kristjane je imel za Konstantinove zaveznike in potem takem za svoje sovražnike. Najprej se lotil 'čistke' na svojem dvoru in v vojski. V Kapadokiji je dal razglasiti odlok, po katerem se mora vsak kristjan pod smrtno kaznijo odreči svoji veri. Ta odlok je Agrikolaj, cesarski namestnik v Kapadokiji in Mali Armeniji, posredoval vsem, ki so služili v cesarski vojski.

Na podlagi tega odloka je bilo obsojenih na smrt štirideset vojakov sloveče dvanajste rimske legije, ki je veljala za elitno. V njej so služili predvsem domačini iz Kapadokije in Armenije, nekaj vojakov pa je bilo iz drugih delov cesarstva. Legendarni opis smrti štiridesetih mučencev pripoveduje, da je namestnik Agrikolaj sam prišel k 'bliskoviti legiji', da spolni cesarjev ukaz. Tedaj je štirideset vojakov stopilo iz vrste in vsi so neustrašeno priznali, da so kristjani in da jih nobena muka ne bo odvrnila od Kristusa. Ohranila se nam je njihova oporoka ter govori cerkvenih očetov Bazilija Velikega, Gregorja iz Niše, Janeza Krizostoma, v katerih poveličujejo junaštvo teh vojakov.

Mučeništvo so pretrpeli v Sebasti (danes Sivas v Turčiji). Namestnik jih je najprej skušal pripraviti k odpadu od vere s tem, da jim je obljubljal odlikovanja, povišanja, denarne nagrade, toda vojaki so odvrnili: »Kaj nam hočeš dati takega, kar bi moglo nadomestiti ono, kar nam hočeš vzeti? Predlagati nas hočeš v odlikovanje cesarju, izneveriti pa njemu, ki je resnično vladar ... Mi preziramo ta svet. Iz ljubezni do Boga smo pripravljeni pretrpeti kakršne koli muke.«

Odvedli so jih v ječo, čez teden dni pa jih je zasliševal vrhovni poveljnik čet Lisias. Ko jih ni mogel ne omajati ne ostrašiti, si je zanje izmislil nenavadno kruto smrt. V Armeniji je marca še zelo ostra zima, zato jih je obsodil, naj počasi umirajo zaradi zmrznjenja. Odvzeli so jim vso obleko in jih postavili na zamrznjen ribnik znotraj mestnega obzidja. Bil je peklenski mraz in pihal je leden veter. Blizu ribnika je bilo kopališče s toplo vodo za tiste, ki bi si morda premislili. Eden je to res storil, vendar je umrl brž ko je prišel na toplo. Namesto njega je stekel na led vojak, ki je stražil kopališki dom, tako da je bilo junaških pričevalcev spet štirideset. Naslednje jutro je prišel sodnik in ukazal, naj še živim polomijo roke in noge, jih sežgo na grmadi, pepel pa potresejo v reko. Tako kristjani niso mogli izpolniti oporoke štiridesetih mučencev, naj ji pokopljejo v skupnem grobu.

Češčenje štiridesetih mučencev iz Sebaste se je na Vzhodu hitro razširilo, na Zahod pa je njihovo češčenje prinesel škof Gavdencij iz Briksije, ki je obiskal vzhodne kraje. Njihov spomin se v rimski Cerkvi obhaja 10. marca. Po kmečki veri je god štiridesetih mučencev vremenski mejnik: vreme tega dne drži 'štirideset dni'. »Če štiridesetih mučenikov dan ni lepo, tudi štirideset dni potem ne bo.« Niko Kuret k temu pripominja, da je pregovor pač treba razumeti tako, da se po dolgoletnih skušnjah vreme, kakršno se naredi proti sredini marca, rado nekaj časa drži.

• Bosa, sv., † 705, škof v Yorku v Angliji
• Bruno Kverfurtski, sv., † 1009, misijonar med Slovani
• Frančiška Rimska, sv., † 1440, žena dobrotnica
• Katarina Bolonjska, sv., † 1463, klarisa in mistična pesnica (tudi 9. maj)
• Vital, sv., † 990, opat v Rapolli v Italiji

God: 9. marec

Ena prvih molitev, ki jo verne matere molijo s svojimi otroki, je Sveti angel. Na podlagi svetopisemskih pričevanj kristjani verujemo, da ima vsak človek svojega angela varuha, od Boga poslanega spremljevalca, ki ga ne vidimo. Nekaterim pa je bilo dano, da so svojega angela tudi videli. Med temi je bila sveta Frančiška Rimska, zakonska žena in mati, ki danes goduje. V hudih preizkušnjah, ki jih je prestajala, jo je osrčeval pogled na angela varuha. Angel jo je varoval v boju s silami teme in pomagal ji je, da je spoznavala svoje lastne napake. Če je bila preveč zaskrbljena, je angel izginil, toda brž, ko se je z vsem srcem obrnila k Bogu, se ji je angel spet prikazal. Svetloba, ki je prihajaia od angela, ji je tudi omogočala, da je brala v človeških srcih.

Frančiška je bila plemenitega rodu. Doma je bila iz Rima, kjer se je rodila leta 1384. Pobožna mati ji je dala s svojim spovednikom duhovnega voditelja, ki ji je petintrideset let pomagal rasti v svetosti. Že kot majhna deklica je v sebi začutila željo, da bi šla v samostan, toda oče jo je po tedanji navadi že obljubil v zakon mlademu plemiču Lorenzu Ponzianiju. Duhovni voditelj ji je svetoval, naj se očetovi volji ne upira. Po hudih notranjih bojih je le privolila v zakon. Poročila se je, ko še ni dopolnila trinajst let! Dobila je moža, ki ji je bil duhovno soroden: srčno pobožen, v preizkušnjah vdan v božjo voljo, poln spoštovanja do svoje soproge. Frančiška se je trudila, da bi zakonsko življenje združevala z resnično pobožnostjo. Njeni življenjepisa pravijo, da je vsak dan našla čas za molitev, zraven pa je bila skrbna gospodinja, svojim otrokom najboljša mati pa še blaga mati neštetim rimskim revežem ter več kot trideset let usmiljena strežnica bolnikov v rimskih bolnišnicah.

Rodila je šest otrok, od katerih so trije umrli kmalu po rojstvu, ena hčerka je umrla petletna, eden od sinov je ugasnil pri devetih letih. Starše je preživel samo sin Janez Krstnik in prav zanj je Frančiška žrtvovala svoje življenje. Ko mu je v bolezni stregla, si je nakopala neozdravljivo bolezen.

Svoja izredna dela ljubezni in usmiljenja je Frančiška opravljala v zelo žalostnih časih. Vojske, kuge in lakota so Rim strahovito prizadele. Papeži so skoraj sedemdeset let (1309 - 1377) bivali v Avignonu v Franciji namesto v Rimu, kjer je sedež apostola Petra. Mesto je bilo v razvalinah. Frančiška je v svoji službi vztrajala tudi zato, ker jo je podpiral njen angel varuh. Njena palača je bila pravo gostišče ubožcev. Ko je ob nekem pomanjkanju tudi v njeni kašči zmanjkalo žita, ker ga je razdelila ubogim, ji je Bog to dobrodelnost poplačal s čudežem: nekaj dni zatem je našla predale, ki jih je bila čisto izpraznila, spet polne najlepšega žita.

Po moževi smrti je zapustila dom in se preselila k olivetankam, benediktinskim tretjerednicam, kjer je živela še štiri leta. Skupaj s svojimi duhovnimi hčerami je stregla siromakom po rimskih ulicah ter bolnikom po zasebnih hišah ali bolnišnicah. Vsi, ki so prišli v stik z njo, so jo že za življenja imeli za svetnico. Umrla je 9. marca 1440. Pokopali so jo v rimski cerkvi svete Marije Nove, kamor je najraje zahajala. Ko jo je papež Pavel V. leta 1608 razglasil za svetnico, je ta cerkev dobila ime po njej.

• Duthachus, sv., † 1253, škof v Rossu na Škotskem
• Favstin Miguez, bl., † 1925, španski redovnik kalasančan
• Feliks, sv., † 648, škof v Dumvichu v Angliji
• Hunfrid, sv., † 871, škof v Theronannu v Franciji
• Janez od Boga, sv., † 1550, ustanovitelj reda usmiljenih bratov
• Provin, sv., † ok. 420, škof v Comu v Italiji
• Senan, sv., † 560?, menih in škof na Irskem
• Štefan iz Obazine, sv., † 1159, opat
• Teofilakt, sv., † 840, škof v Nikomediji
• Veremund, sv., † 1092, opat v Estelli v Španiji