God: 6. marec

Središče češčenja svetega Fridolina, priljubljenega ljudskega svetnika v ozemeljskem pasu, ki se začenja na Irskem in sega prek južne Anglije v Belgijo, od tam pa v Porenje ter pokrajine ob gornji Donavi, je mestece Sackingen, kjer je današnji godovnjak ustanovil novo opatijo in kjer je njegov grob. V tem kraju ob nemško-švicarski meji njegov god obhajajo z veličastno procesijo. Velja za zavetnika živinorejcev in krojačev, za pomoč ga kličejo ob povodnji in priporočajo se mu za lepo vreme. Skoraj povsod skupaj z njim častijo tudi sv. Hilarija, katerega slavo je Fridolin povsod širil.

Prvi je življenje svetega Fridolina opisal menih Balther že pred letom 1000. On sicer zatrjuje, da se opira na zanesljive zgodovinske vire, ki pa jih očitno ni znal dobro izbirati in tehtati. Vendar pa težave, ki jih imajo zgodovinarji, prav nič ne motijo zaupanja in ljubezni vernih ljudi do tega svetnika. Rodil se je na Irskem okoli leta 460. Njegovi starši so bili premožni in zelo prizadevni kristjani. Veseli so bili, da je sin kazal izredno pobožnost in zaupali so ga v vzgojo menihom. Ko je bil posvečen v duhovnika, je svojo dediščino podaril ubogim in cerkvam. Bog mu je dal izreden govorniški dar. K njegovim pridigam so ljudje vreli trumoma in Fridolin se je zbal, da bo podlegel napuhu, zato je zapustil sorodnike in domovino. Najprej je oznanjal evangelij v pokrajinah sredi sedanje Francije. Za izhodišče si je izbral mesto Poitiers in od tam hodil okoli misijonarit. V mestu je odkril grob svetega Hilarija in širil njegovo češčenje povsod, kjer je deloval. Povsod je gradil tudi cerkve temu svetniškemu škofu v čast.

Ko je ljudi tiste pokrajine za silo spreobrnil, je šel v Porenje. Tudi tod je bil neutruden glasnik božje resnice in božjega reda. Kjerkoli je misijonaril, nikjer ni Fridolin dolgo obstal. Življenjepisec pripoveduje, da mu je neke noči sv. Hilarij v sanjah pokazal otok, kjer naj sezida samostan in se v njem za stalno naseli. Po dolgem iskanju je tisti otok zagledal pri sedanjem Sackingenu in odločil se je za zidanje samostana, prvega na nemških tleh. Naletel je na hude težave: na otoku so namreč imeli kmetje pašnike, ki jih niso marali odstopiti. Končno jih je sveti menih le prepričal. Na otoku je postavil dvojni samostan in veliko cerkev. Poslej je večinoma ostal na otoku, ki ga je dobil v last kot slab pašnik, njegovi menihi pa so ga spremenili v rodovitne njive in vrtove. Otok je zavaroval z nasipi. Kmalu je samostanska naselbina na tem otoku postala privlačen kraj molitve, dela in krščanske vzgoje. V bližini samostana je začelo rasti mesto Sackingen.

Sveti Fridolin je umrl v tem samostanu; znan je le dan: 6. marec, leto pa je sporno najzgodnejši bi utegnili biti 538 ali 540, resni razlogi govore tudi za poznejši datum. Njegov grob je bil res častitljiv za ves okoliš in je tak ostal vse do današnjih dni.

• Dravzij, sv., † ok. 680, ško† v Soissonsu v Franciji
• Evbul, sv., † 310, mučenec v Cezareji v Palestini
• Gerazim, sv., † 475. puščavnik v Palestini
• Hadrijan in Evbul, sv., † 310, palestinska mučenca
• Janez Jožef od Križa, sv., † 1734, alkantarenec
• Kiaran (Ciaran), sv., † 530?, irski opat in škof
• Marko, sv., 4. st., puščavnik v Egiptu
• Olivija (Oliva), sv., prva st., devica in mučenka iz Brescie
• Virgil, sv., † ok. 618, škof v Arlesu v Franciji

God: 5. marec

Nekateri starokrščanski pisatelji dajejo med glavnimi krepostmi prvo mesto srčnosti. Živeli so v dobi, ko so imeli mučeništvo za najvišje in skoraj edino znamenje svetosti. Zanimivo je, pripominja Tomaš Špidlik, da je Cerkev cenila predvsem mučeništvo žensk in otrok, ker je v teh primerih prišla še bolj do izraza moč, ki je dar Svetega Duha. Na to spominja hvalospev pri mašah mučencev: »V človeški nemoči kažeš svojo božjo moč in slabotne sile krepiš za junaško pričevanje.

Škof Evzebij iz palestinske Cezareje (umrl je leta 339) je v osmi knjigi svoje Cerkvene zgodovine napovedal, da bo še posebej pisal o mučencih iz Palestine in več povedal o dogodkih, ki jih je z lastnimi očmi gledal, ko je bil še mlad. Obljubo je izpolnil: o palestinskih mučencih, ki so dali življenje za Kristusa med zadnjim velikim preganjanjem za časa cesarjev Dioklecijana in Maksimina Daja, je napisal kar dvoje poročil: eno kratko in zgoščeno, drugo pa obširno in govorniško okrašeno.

V enajstem poglavju tega daljšega poročila škof Evzebij opisuje tudi, kako sta za Kristusa junaško trpela zadnja dva iz vrst palestinskih mučencev: Hadrijan in Evbul. Prvi je dal življenje za vero 5. marca, drugi pa 7. marca leta 310. Spominjamo se pa obeh isti dan in sicer na dan, ko je prestal muke Hadrijan.

Poročilo, ki ga je v slovenščino prevedel dr. Franc Ksaver Lukman in ga najdemo v knjigi Martyres Christi (Kristusovi pričevalci), se glasi: Vse je bilo še vznemirjeno zaradi nenavadnih dogodkov ob smrti in pokopu prejšnjih mučencev in je o njih govorilo, ko sta Hadrijan (Adrijan) in Evbul iz kraja, ki mu pravijo Bataneja (najbrž južno od Cezareje), prišla k drugim spoznavalcem v Cezareji. Tudi nju so pri mestnih vratih vprašali, čemu prihajata. Ko sta po pravici povedala, da prihajata na pomoč preganjanim kristjanom v Cezareji, so ju peljali k sodniku Firmilijanu. Ta, ki je bil zaklet sovražnik kristjanov, ju je prav tako kot prejšnje kristjane brez odloga dal hudo trpinčiti in ju nato obsodil, naj ju raztrgajo zverine. Ko sta pretekla dva dneva, so peti dan meseca, za praznični dan poganske boginje Fortune ali Sreče, Hadrijana izpostavili levu, nato z mečem prebodli in usmrtili. Dva dni kasneje je sodnik na Evbula dolgo pritiskal, naj daruje, da doseže svobodo, kakršno si oni mislijo; njemu pa je bila častna smrt za vero več kot minljivo življenje. Ko so ga bili izpostavili zverinam, je tudi on postal žrtev kakor prejšnji, in kot zadnji med cezarejskimi mučenci zapečatil boje.

Na tem mestu našega spisa je vredno omeniti, kako je ne mnogo kasneje nebeška Previdnost brezbožne oblastnike kaznovala po nasilnikih samih. (Evzebij tu namiguje, da jih je dal usmrtiti cesar Maksimin Daja.) Tudi Firmilijan, ki je tako divjal zoper Kristusove mučence, je z drugimi vred pretrpel smrtno kazen in z mečem končal življenje.

• Arhelaj, sv., prva st., mučenec v Nikomediji
• Evlogij, sv., prva st., mučenec v Palestini
• Fotij, Arhelaj, Kvirin in 17 mučencev v Nikomediji, sv., prva st.
• Hadrijan in tovariši, sv., † 875, mučenci na Škotskem
• Humbert III., bl., † 1189, grof v Chamberyju v Franciji
• Julijana, sv., 3. st., mučenka v Ptolemaidi
• Kazimir, sv., † 1484, poljski (litovski) kraljevič
• Krištof Bales, bl., † 1590, mučenec v Londonu v Angliji
• Kvirin, sv., prva st., mučenec v Nikomediji
• Lucij, sv., † 254, papež
• Pavel in Julijana, sv., 3. st., mučenca v Ptolemaidi
• Peter, sv., † 1123, škof in opat v Cavi v Italiji
• Placida Viel, bl., † 1877, francoska ustanoviteljica nemške veje krščanskih usmiljenih sester
• Romeo, bl., † 1380, karmeličan v mestu Lucca v Italiji

God: 4. marec 

»Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta!« bodo slišali ob poslednji sodbi tisti, ki so v življenju izpolnjevali Jezusove zapovedi. »Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!« To je imel pred očmi današnji svetnik Kazimir, sin poljskega Kralja Kazimira IV. in kraljice Elizabete Avstrijske. Med trinajstimi otroki, s katerimi je Bog blagoslovil ta kraljevski zakon, je bil Kazimir tretji. Imel je pet bratov in sedem sester. Najstarejši od bratov je dobil češko kraljevsko krono, trije so bili za očetom zaporedoma poljski kralji, eden je postal nadškof – kardinal gnezenski. Toda večjo slavo kot vsi drugi je dosegel Kazimir: pred svetniškim sijajem namreč oblede vse druge krone in časti.

Kazimir je zagledal luč sveta 5. oktobra 1458. Najprej ga je vzgajala pobožna mati, ko je nekoliko odrasel, je prišel na dvor za učitelja in vzgojitelja duhovnik Janez Dlugoš, krakovski stolni kanonik in največji poljski zgodovinar svojega časa. Pod njegovim vodstvom je Kazimir hitro napredoval. Rad in z uspehom se je učil, še posebno pa se je trudil za pobožno življenje. Njegov najljubši kraj je bila cerkev, kjer se je potopil v molitev in premišljevanje Gospodovega trpljenja. Otroško vdano je častil Mater božjo. Njej na čast je vsak dan ponavljal dolgo hvalnico, ki jo mnogi pripisujejo njemu, pa jo je najbrž zložil sveti Anzelm. Začenja se z besedami: »Dan za dnevom / s hvalnim spevom / čast Marije oznanjuj! / Nje dejanja, / godovanja, / duša, radostno praznuj!« Mariji je pred njenim oltarjem obljubil, da bo vse življenje ohranil deviško čistost.

Ko je bil star komaj trinajst let, so ga Ogri, ki so se naveličali trde roke bojevitega kralja Matija Korvina, hoteli imeti za kralja, kakor je Čehom vladal Kazimirjev brat Vladislav. Na zahtevo svojega častihlepnega očeta je Kazimir z močnim vojaškim spremstvom odšel na Ogrsko, toda kralj Matija je za to zvedel in se je z Moravskega, kjer se je vojskoval, hitro vrnil domov. Načrti, da bi Kazimir zavladal na Ogrskem, so propadli. Siju kraljevske krone se je Kazimir z lahkim srcem odpovedal.

Vrnil se je domov in je bil svojim rojakom zgled pravega kristjana. Glas o njegovi zgledni pobožnosti in srčni dobroti je segel do najoddaljenejših vasi in vsi so ga imeli radi. Če je kdaj posegel v politično življenje, je to storil samo v obrambo pravic vdov in sirot, revnih in stiskanih. V veliko žalost ljudstva je Kazimir že v mladih letih neozdravljivo zbolel. Kljub bolezni je še naprej živel spokorno. Ko so mu zdravniki svetovali, naj uživa meso, je odvrnil, da mu tudi meso ne bi moglo koristiti, če mu zdravila nič ne pomagajo. 4. marca 1484 je umrl na gradu Grodno v Litvi v šestindvajsetem letu življenja. Pokopali so ga v stolnici v Vilni. V krsto so mu na njegovo željo dali prepis tiste hvalnice, s katero je vsak dan slavil nebeško Kraljico. Leta 1522 je bil razglašen za svetnika. Poljaki in Litovci ga časte kot svojega narodnega zavetnika, posebno pa kot zavetnika mladine. Upodabljajo ga v poljski narodni noši z lilijo, simbolom čistosti, v roki.

• Anzelm, sv., † 803, opat v Nonantoli (Modena) v Italiji
• Asterij, sv., 3. st., mučenec
• Bazilisk, sv., 4. st., mučenec v Pontu
• Celidonij, sv., 3. st., mučenec v Španiji
• Emeterij in Celidonij, sv., 3. st., mučenca v Španiji
• Evtropij, Kleonik in Bazilisk, sv., 4. st., mučenci v Pontu
• Friderik de Hallum, bl., † 1175, opat premonstratencev v Mariengardtu na Nizozemskem
• Gervin, sv., † 1075, opat v Saint-Riquieru v Franciji
• Inocenc iz Berza, bl., † 1890, italijanski kapucin, umrl v Bergamu
• Jakopin de'Canepacci, bl, † 1508, karmeličanski konverz v Vercelliju v Italiji
• Kalupan, sv., † 576, rekluz v Franciji
• Katarina Marija Drexel, sv., † 1955, zagovornica vzgoje črnskih in indijanskih otrok v ZDA
• Kleonik, sv., 4. st., mučenec v Pontu
• Kunigunda, sv., † 1033, cesarica
• Liberat Weiss in tovariši, bl., † 1716, mučenci
• Marin in Asterij, sv., 3. st., mučenca
• Peter Hieremias, bl., † 1452., dominikanec v Palermu v Italiji
• Peter Renat Rogue, bl., † !796, Francoski lazarist in mučenec v Vannesu
• Terezija Evstohium Verzeri, sv., † 1852, ustanoviteljica sester presv. Srca Jezusovega
• Winwaloeus, sv., † ok. 529, opat v Franciji

God: 3. marec

Zakonca, ki se iskreno in zvesto ljubita, postaneta eno srce in ena duša. Čudovit zgled takšne zveze sta današnja svetnica Kunigunda in njen svetniški mož Henrik, bavarski vojvoda in nato nemški cesar. Na vratih v stolnici mesta Bamberg, ki je vzcvetelo po njuni zaslugi, sta najlepše upodobljena. Cesar nosi znamenja svojega vladarskega dostojanstva: krono in žezlo, njegov resni obraz izžareva mir in moč. Zraven cesarja stoji cesarica Kunigunda: njen obraz je skoraj dekliški, v desnici drži model cerkve, simbol njene dejavnosti ustanavljanja cerkva z levico pa v zgovorni kretnji kaže na svojega moža. Umetnik, ki jo to podobo ustvaril skoraj sto let po njuni smrti, je najbolje zadel resnico: Kunigunde si ne moremo misliti brez Henrika in Henrika ne brez Kunigunde.

Kunigunda se je rodila okoli leta 980 v luksemburški grofovski družini, kjer je bilo veliko otrok. Starši so jo dali v samostansko šolo. Okoli leta 1000 se je poročila z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je leta 1002 postal nemški kralj, Kunigunda pa kot njegova žena nemška kraljica. 14. februarja 1014 pa ju je papež Benedikt VIII. kronal za cesarja in cesarico. Izobražena Kunigunda je bila modra svetovalka svojemu možu pri vladarskih poslih pa tudi skrbna spremljevalka in vodnica na poti k svetosti. Z vsem srcem je podpirala njegova prizadevanja v korist Cerkve: ustanavljanje samostanov, graditev cerkva, podporo duhovnikom. Njun zakon je bil brez otrok, zato je Henrik pri ustanovitvi bamberške škofije za svojega dediča postavil Kristusa.

Kraljica in cesarica Kunigunda je na svojega moža vplivala tudi tako, da je vladal socialno čim bolj pravično. Sama je poznala, v kako težkih razmerah živijo mnogi, saj je večkrat zahajala v bolnišnice in sirotišnice. V cerkvene zadeve se je vtikala toliko, da je zahtevala, da so za škofe in opate nastavljali samo vredne ljudi. Na njeno pobudo so zgradili stolnico v Bambergu in več drugih cerkva v mestu. Na dvoru je imela tudi sovražnike. Legenda pripoveduje, da so jo očrnili pri cesarju, da mu ni zvesta. Kunigunda je obrekovanja ovrgla z 'božjo sodbo': bosa je šla po razbeljenih lemežih in se ni opekla. Ko je cesar Henrik leta 1024 umrl, je Kunigunda sama vladala do izvolitve novega cesarja, nato pa šla v benediktinski samostan Kaufungen, ki ga je bila ustanovila. Na obletnico moževe smrti je med mašo na dan posvetitve nove samostanske cerkve odložila cesarska oblačila in iz škofovih rok sprejela spokorno obleko, tančico in prstan. Vključila se je v samostansko življenje kot preprosta redovnica in preživela v samostanski družini petnajst let. Ko je zbolela na smrt, so od vsepovsod prihajali v samostan, da bi preprosto nuno pokopali z vsemi častmi, kot se spodobi za nekdanjo cesarico. Ona pa je prosila: »Pokopljite me v redovni, ne v cesarski obleki, zakaj v obleki, ki jo nosim, sem zvezana z nebeškim ženinom.« Izrazila je še željo, naj jo pokopljejo v Bambergu »zraven ljubega brata in gospoda«, kakor je imenovala svojega pokojnega moža, cesarja Henrika. Umrla je 3. marca leta 1033 (ali 1039). Počiva ob možu v bamberški stolnici, kjer jima je umetnik Tillmann Riemenschneider v letih 1499 do 1513 ustvaril veličasten nagrobni spomenik. Papež Inocenc III. ju je leta 1200 razglasil za svetnika.

Albin je med moškimi imeni na 224. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2018 z imenom Albin poimenovanih 1.633 (1971: 3.745; 1994: 2.733; 2006: 2.124) oseb. Kot kažejo navedeni podatki, se zanimanje za ime Albin v zadnjih desetletjih opazno zmanjšuje. Skrajšana oblika Bine je sicer precej manj pogosta, a je zanimanje zanjo precej naraslo (1971: 12; 1994: 91; 2006: 191; 2018: 650). Ljubkovalna oblika Binček se uporablja samo klicno. Ženska oblika imena Albin je Albina, ki je nekoliko pogostejša, a se zanimanje zanjo v zadnjih desetletjih prav tako zmanjšuje (1971: 3.615; 1994: 2.952; 2006: 2.446, 109. mesto; 2018: 1.829, 139. mesto). Ljubkovalna oblika imena Albina je Albinca (2006: 31; 2018: 33), skrajšani obliki pa Bina (manj kot 5) in Binca.

God:
• 1. marec

Ime Albin izhaja iz latinskega imena Albinus. To povezujejo z latinskim pridevnikom albinus 'bel', ki je izpeljanka iz latinskega albus v pomenih 'bel, belo oblečen; bled, siv; svetel; srečenosen; ugoden, dober'. Po pomenu imenoma Albin in Albina ustrezajo slovanska imena Belotin, Bela in Belica, ki so pri nas zapisana že od 9. do 11. stoletja. Na moško ime Belotin spominja ime kraja Beltinci v Prekmurju.

Ime Albin je možno razlagati tudi iz nemških imen Adalwin in Albwin. Ime Adalwin je zloženka iz starovisokonemških besed adal 'plemenit' in wini 'prijatelj', Albwin pa iz starovisokonemških besed alb, alp 'vila, prikazen' in wini 'prijatelj'.

Albin (v koledarjih mu včasih dodajajo ime Belko) je tudi ime svetnika, opata in škofa iz Angersa, ki je umrl 1. marca leta 550 (v koledarju 1. marca).