1. Aleksander, sv., † ok. 390, mučenec v Pidni
2. Jakob, bl., † 1308, ško† v Neaplju v Italiji
3. Jakob Cusmano, bl., † 1888, duhovnik iz Palerma na Siciliji
4. Lazar, sv., † ok. 449, škof v Milanu v Italiji
5. Leobin, sv., 6. st., škof v Chartresu v Franciji
6. Matilda (Mehtilda), sv., † 968, kraljica

God: 14. marec

Žena je sonce družini s svojo dosledno iskrenostjo, dostojno preproščino, krščanskim in spoštljivim dostojanstvom, z mirnostjo in ubranostjo svojega duha.« Te besede, ki jih je izrekel papež Pij XII., ko je leta 1942 sprejel skupino novoporočencev, veljajo v polni meri za današnjo godovnjakinjo, nemško kraljico sveto Matildo. Njen mož Henrik ji je po šestindvajsetih letih srečnega zakona pred smrtjo izrekel tole zahvalo: »Zvesta žena, ki sem te po pravici tako ljubil, srčno se ti zahvaljujem, da si krotila mojo jezo, mi vedno dobro svetovala in me navajala k usmiljenju.«

Rodila se je okoli leta 895 na Saškem. Njen oče Dietrich je bil vnuk saškega narodnega junaka Widukinda, kateremu je bil krstni boter Karel Veliki, njena mati Reinhilda pa je bila iz frizijske vladarske hiše. Matilda je bila dekle trdnega značaja in odločne volje, njena nagnjenost k gospodovalnosti je bila ovira za svetništvo, toda v tem pogledu jo je modro vzgajala njena stara mati, ki je bila opatinja samostana v Herfordu. Matildina odlika je bila njena sproščenost: vse je osvajala s svojo naravnostjo bodisi kot dekle in nevesta, bodisi kot mati in vladarica.

Leta 909 je samostan Herford obiskal saški vojvoda Henrik Ptičar, ki je bil že vdovec. Videl je Matildo, zatopljeno v molitev in deklica mu je bila tako všeč, da jo je ob tem prvem srečanju zasnubil. Matilda je njegovo ponudbo sprejela. Vseh šestindvajset let njunega zakona je bila 'dobri duh' družine in trdna opora moževemu napredovanju. V veliki meri je njena zasluga, da je bil Henrik leta 919 izbran za nemškega kralja, ki mu je potem znala modro svetovati pri vseh pomembnih odločitvah. Zaslug za uspehe ni pripisovala sebi, ampak razsvetljenju, ki ji je bilo dano po otroško zaupni molitvi. Bila je pozorna do vseh: veliki so občudovali njen mirni in mogočni nastop, mali pa so vedeli, da njeno usmiljeno srce ne bo odreklo v nobeni stiski.

Leta 936 je zatisnila oči svojemu možu Henriku in čakalo jo je 32 let vdovstva. Šele po moževi smrti je pokazala vso moč svoje volje. Zavedala se je velike odgovornosti za vso vladarsko družino, vendar je spočetka razsojala preveč po svojem srcu. Bolj kot prvorojenca Otona, ki je za možem dosegel kraljevsko krono in je leta 962 postal še rimsko-nemški cesar, je ljubila drugega sina Henrika, ki je bil 'ves njen'. Toda kasneje je bila nad njim bridko razočarana. Njeno blago in pobožno hotenje je najlepše uresničil tretji sin Bruno, ki je bil od leta 953 nadškof v Kölnu in se je povzpel do svetništva. Sinova Oton in Henrik sta se združila zoper mater z očitanjem, da razmetava družinsko imetje: Matilda je namreč po možu podedovala velika posestva in dohodke uporabljala za cerkve, samostane in dobrodelne ustanove. Njene plemenite namene je spoznala šele Otonova žena Edita, ki se ji je posrečilo, da sta oba brata prosila mater odpuščanja in ji vrnila vdovsko imetje. Poslej je družina živela v lepi medsebojni slogi.

Pred smrtjo se je Matilda za nekaj let umaknila v samostan Ouedlinburg, ki ga je bila sezidala s pomočjo svojega pokojnega moža. Tam je umrla 14. marca 968. Pokopali so jo, kakor je želela, zraven njenega moža v kapeli gradu Ouedlinburg, nedaleč od samostana.

Upodabljajo jo v vladarski obleki, s cerkvijo v eni roki, v drugi pa s posodo, iz katere deli miloščino; včasih ima ob strani tudi spokorniški bič.

• Agnellus iz Pise, bl., † 1236, manjši brat v Oxfordu v Angliji
• Ansovin, sv., † 840, škof v Camerinu v Italiji
• Eldrad, sv., † ok. 846, opat v Novalesi v Italiji
• Kristina, sv., 6. st., mučenka v Perziji
• Leander Seviljski, sv., † 600, menih in škof
• Macedonij, Patricija in Modesta, sv., prva st., mučenci iz Nikomedije
• Modesta, sv., prva st., mučenka iz Nikomedije
• Mohemok, sv., † ok. 656, opat na Irskem
• Patricija, sv., prva st., mučenci iz Nikomedije
• Peter, bl., † 1208, opat v samostanu Cava v Italiji
• Pientij, sv., 6. st., škof v Poitiersu v Franciji
• Ruderik in Salomon, sv., † 857, mučenca v Kordobi v Španiji
• Sabin, sv., 4. st., mučenec v Egiptu
• Salomon, sv., † 857, mučenec v Kordobi v Španiji

God: 13. marec

Škof Leander spada med najpomembnejše može španske cerkvene zgodovine. Španci ga smejo s cerkvenim dovoljenjem na svojih tleh častiti kot cerkvenega učitelja. Proti koncu 6. stoletja in v začetku 7. stoletja se je po zaslugi 'svetega triumvirata', tj. rodnih bratov in škofov Fulgencija (goduje 14. januarja), Leandra in Izidorja Seviljskega (gl. 4. april), bistveno spremenila vloga katoliške Cerkve na Pirenejskem polotoku.

Sv. Leander je bil v tej trojici vodilen, vsestransko razgledan in delaven. Po njegovem pravilu se je ravnala tudi sv. Florentina (gl. 20. junij), četrti svetniški otrok iste družine in začetnica spopolnjene redovniške družbe benediktink. Da razumemo daljnosežnost življenjskega dela sv. Leandra, si je treba priklicati v spomin, da so se po letu 507 Vizigoti (znani tudi pod imenom Zahodni Goti), ki jih je premagal frankovski katoliški kralj Klodvik v južni Galiji in jih odrinil prek Pirenejev, polastili oblasti nad Pirenejskim polotokom. Tako je rimsko prebivalstvo na polotoku, visoko izobraženo in utrjeno v katoliški verski zavesti, moralo priznati vlado arijanskih Germanov, sicer nadarjenih in oblastnih, pa na precej nižji kulturni stopnji. Ljudstvo tujcev ni maralo, vendar so katoliški škofje vernike pomirili in jih spodbujali, naj z dobrim zgledom in uvidevnostjo dobro vplivajo na nove gospodarje. In res je začela arijanska množica spoštovati katoliški način življenja in ga posnemati. Ko je dorastel drugi rod, se je začelo že mirno stapljanje rimskih staroselcev s priseljenci v en narod, ki ga danes imenujemo španski. Škofje so se že pripravljali na odstranitev verskih razlik. V tistem času je nastopil naš svetnik z dobro premišljenim načrtom, kako naj bi odpravili arijansko krivo vero - in spremenili državo Vizigotov v katoliško. Ko je prvič nastopil v javnosti, je bil Leander že preskušen menih z velikim vplivom na okolico. Pozvali so ga na seviljski dvor na posvet v skrajno kočljivem položaju za kraljeviča Hermenegilda, ki mu je oče kralj Leovigild, fanatičen arijanec, prepustil vlado v Andaluziji. Hermenegildova mati je bila katoličanka bizantinskega rodu, prav tako žena Ingunda, po rodu Frankinja, ki je neovirano živela po svojem katoliškem prepričanju in si privzela za svojega svetovalca meniha Leandra. Obadva sta pridobila Hermenegilda za očiten prestop na katoliško stran. Arijanski dvor v Toledu se je zaradi tega razburjal, večina ljudstva pa je Hermenegildov korak navdušeno pozdravila. Tako je Leander sprožil odločitev: začel se je zadnji silovit poskus arijancev, da bi obdržali vlado v vizigotski državi s tem, da bi zatrli katoliško vero. Zaenkrat je zmagal oče Leovigild, sin Hermenegild pa je moral (585) dati življenje za vero (gl. 13. april). Ko pa je Leovigild leta 586 umrl, je njegov drugi sin Reccared raje sledil bratu, postal katoličan in potegnil za seboj vso državo.

Med versko vojno Leandra ni bilo doma. Hermenegild ga je leta 580, pred pravim spopadom obeh nasprotujočih si strank, poslal "v verskem vizigotskem poslanstvu" (tako piše papež Gregor I.) v Carigrad. Bizantinci so bili tedaj v vojni z Vizigoti. Leander je izposloval dve važni odločitvi: prvo, da je bil sklenjen poseben mir s kraljem Hermenegildom, drugo, da se niso vmešavali v notranje prepire na polotoku. Za trajen verski mir je bilo potrebno, da se Vizigoti sami sporazumejo z ostalimi prebivalci. To se je pozneje res zgodilo.

Za Leandra osebno in za njegovo delo po vrnitvi v domovino je bilo nadvse koristno njegovo srečanje z Gregorjem (gl. 3. september), poznejšim papežem, ki se je istočasno mudil kot papežev zastopnik v Carigradu. Oba sta bila meniha. Gregor I. je občudoval Leandrovo asketsko popolnost in njuni duhovni razgovori so bili podlaga za Leandrova redovna pravila, ki jih je nato sestavil za svojo sestro Florentino in so se v življenju odlično obnesla. Po drugi strani je sv. Gregor na Leandrovo pobudo začel pisati razlago Jobove knjige, ki jo je potem z naslovom Moralia posvetil sv. Leandru. Oba sta si bila odslej stalna prijatelja in sta si redno izmenjavala pisma, ki pa so se zvečine zgubila; Leandrovega ne poznamo niti enega v celoti.

Svoje bogato znanje je Leander v večji meri uporabil šele, ko so ga po vrnitvi domov leta 584 izvolili za nadškofa v Sevilli. Tako je lahko na miren in daljnoviden način usmerjal – prisrčno povezan z drugimi škofi – usodno dogajanje, ko je vizigotska država dokončno zapustila arijansko krivoverstvo. Se važnejše je bilo zadrževati strasti množic na obeh straneh in pripravljati novo dobo krščanske sprave. V tem se je Leander izkazal za velikega mojstra. Obračun z arijanstvom je bil opravljen, ko so ob drugi obletnici mučeniške smrti sv. Hermenegilda (13. aprila 587) stolnico v Toledu posvetili po katoliškem obredu. Leander je doživel pravo zmagoslavje še dve leti pozneje, ko je v Toledu III. narodni koncil določil novi cerkveni red, ko se je zgubljala poslednja sled krivoverstva. Leandru so prepustili sklepni govor o veselju Cerkve, da je sprejela vizigotski narod v vesoljno krščansko občestvo. (Ta govor je ohranjen.) Takrat je kralj Reccared vnovič slovesno prisegel zvestobo katoliški veri in je besedo tudi držal. Papež Gregor I. ga je kmalu zatem počastil s svetinjami Jezusovega križa. Vizigotska država se je za stalno spremenila v katoliško in narod je sčasoma dobil enotno ime: Španci. Med njimi so imeli škofje večji vpliv na urejanje javnih razmer kakor pri drugih krščanskih narodih.

S tem je bila prava Leandrova življenjska naloga v bistvu opravljena. Sledilo je še nekako enajst let pastirskega truda in posvetovanj o popolni prevzgoji mladega naroda v katoliškem duhu. Velika opora so bila pri tem pisma papeža Gregorja I. z nasveti Leandru in drugim škofom. Zasluga sv. Leandra je bila zlasti v tem, da je znal razumno postavljati vprašanja in nasvete preudarno in pogumno prilagajati španskim razmeram. Umrl je 13. marca 600. Seviljski nadškof je za njim postal njegov mlajši brat sv. Izidor, eden najbolj učenih mož ob prehodu v srednji vek.

• Bernard, sv., † 1109, škof v Kampaniji v Italiji
• Elfeg, sv., † 951, škof v Winchestru v Angliji
• Fina, sv., † 1253, zavetnica mesta San Gimignano v Italiji
• Inocenc I., sv., † 417, papež
• Justina, bl., † 1319, devica, redovnica v Arezzu v Italiji
• Luigi Orione, sv, † 1940, duhovnik v San Remu v Italiji
• Maksimilijan iz Teveste in Peter iz Nikomedije, sv., † 295 in † 303, mučenca
• Pavel Avrelijan, sv., 6. st., škof v Saint Paul de Léon v Franciji
• Peter iz Nikomedije, sv., † 303, mučenec
• Pionij, sv., † 250, mučenec
• Teofan, sv., | 817, kronist, menih v Bitiniji

• Agapa, sv., prva st., mučenka v Antiohiji
• Benedikt, sv., † 725, škof v Milanu
• Dominik Cam, sv., † 1859, mučenec v Vietnamu
• Evlogij in Leokricija, sv., † 859, kordobska mučenca
• Firman, sv., † 992, opat v Fermu v Italiji
• Krištof Macassoli, bl., † 1485, manjši brat v Milanu v Italiji
• Leokricija, sv., † 859, kordobska mučenka
• Oengus, sv., † ok. 824, opat in škof na Irskem
• Sofronij, sv., † 638, jeruzalemski patriarh
• Vindicijan, sv., † ok. 712, škof v Cambraiju v Franciji

God: 11. marec

Ime Sofronij pomeni v našem jeziku 'modri' in se današnjemu slavljencu res prilega. Njegova razlaga verskih resnic o učlovečenem Bogu je srečno dokončala triletne verske spore, ki so vznemirjali krščansko družbo, odkar je dosegla versko svobodo. Sveti Sofronij je bil največji med vsemi jeruzalemskimi patriarhi, luč za vso Cerkev in največja svetniška osebnost v prvi tretjini 7. stoletja. Smrt ga je doletela takoj nato, ko so Jeruzalem zasedli Arabci in so prvi krščanski rodovi prišli pod oblast mohamedancev.

Po rodu je bil iz Damaska, kjer se je rodil okoli leta 560. Verni starši so mu omogočili temeljito in široko izobrazbo. Izšolal se je za retorja in najbrž je bil že učitelj govorništva, zato imajo njegovi spisi lahko umljivo, vendar globoko vsebino. Posvetna modrost ga ni zanimala, raje se je poglabljal v nadnaravne resnice. Obiskal je vse slavne samostane v Palestini, Mali Aziji, na Sinaju in v Egiptu, nazadnje pa je potoval še v Rim. Ko se je od tam vrnil, je šel v Teodozijev samostan blizu Jeruzalema in kot opat postal duhovni vodja palestinskega meništva.

Iz samostana se je oglašal, ko je s svojim temeljitim znanjem branil pravi nauk. V tem času so se prepirali o tem, kako sta se v Kristusu združili božja in človeška narava. Tako imenovani monofiziti so trdili, da se je človeška narava v Jezusovi božji naravi tako použila in skoraj izginila, kakor izgine kapljica sladke vode, ko jo spustiš v morje. Cerkev je določila kot obvezno resnico nauk, da je Jezus pravi Bog in pravi človek. Verski boji so slabili obrambno moč države. To slabost so izrabili Perzijci, ki so leta 614 zasedli Sirijo z Jeruzalemom, cesar Heraklij jih je z zadnjimi močmi premagal šele pred Carigradom (619), po devetletnem vojskovanju je ponovno osvobodil Jeruzalem in leta 529 slovesno postavil na staro mesto Kristusov križ, ki so ga bili ugrabili Perzijci.

Leta 634 je Sofronij na prošnjo škofov, duhovnikov, menihov in ljudstva prevzel službo jeruzalemskega patriarha. Sofronij je videl v tem božji klic, da zdaj po Službeni dolžnosti nastopi v obrambo čiste verske resnice. To je tudi dosledno delal, čeprav je doživljal veliko nasprotovanj. Pri papežu ga je očrnil tedanji carigrajski patriarh Sergij, ki je bil na strani krivovercev, imenovanih 'monoteleti', ker so učili, da je v Kristusu ena sama volja, namreč volja njegove božje narave. Po dolgih zapletih je končno le zmagal pravi nauk, ki ga je opredelil jeruzalemski patriarh Sofronij.

Medtem so se Jeruzalemu od vseh strani bližali muslimanski Arabci. Leta 637 se je sveto mesto moralo vdati in priznati oblast drugovercev. Sofronij je ta udarec prenesel z dostojanstvenim mirom. Poveljniku arabske vojske je izrazil željo, da bi se rad osebno pogovoril s kalifom Omarjem glede predaje in pravic za kristjane, ko je mogočni vladar prišel iz Medine v Jeruzalem. Na prošnjo patriarha Sofronija je dovolil, da smejo kristjani še naprej živeti po svoji veri in po svojih cerkvah opravljati svoje pobožnosti. Toda za javnost in tudi po zunanji podobi je bil Jeruzalem poslej muslimansko mesto. Marijina cerkev na nekdanjem tempeljskem prostoru se je morala umakniti veliki mošeji, ki še zdaj nosi ime po kalifu Omarju. Pravijo, da je sv. Sofronija skrunitev svetega prostora tako bolela, da je že 11. marca 638 od žalosti umrl.

Klemen je med moškimi imeni v Sloveniji na 42. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2016 z imenom Klemen poimenovanih 6.145 (2004: 5.646) oseb. Zanimanje za to ime se je zelo povečalo po letu 1970 in je do danes samo še naraščalo. Zato za ime Klemen lahko rečemo, da je modno. Zelo redka je različica Klement (2016: 22 oseb). Pogostejša od te je ženska oblika Klementina (2016: 454; 2004: 441 oseb).

God:
• 15. marec
• 27. maj
• 27. julij
• 23. november

Ime Klemen z različico Klement izhaja iz latinskega imena Clemens. To povezujejo z latinskim clemens, v rodilniku clementis, v pomenih 'mil, krotek, pohleven, nežen'. Različica Klement je nastala po podstavi odvisnih sklonov Clement-, prav tako ženska oblika Klementina, ki je tvorjena s priponskim obrazilom ‑ina.

Iz imena Klemen so nastali priimki Klemen, Klemenc, Klemenčič, Klemenšek, Klement, Klemše.

Ime Klemen so pogosto imeli papeži in tudi več svetnikov. Najbolj znan je Klemen Rimski, papež in tretji naslednik apostola Petra. Umrl je kot mučenec na Krimu leta 97 (v koledarju 23. novembra). Njegove relikvije sta našla slovanska apostola Ciril in Metod in jih prek slovenskega ozemlja nesla v Rim. Svetnik je tudi učenec Cirila in Metoda Kliment Ohridski (v koledarju 27. julija). Marčni sveti Klemen je Klemen Marija Dvoržak (1751–1820), duhovnik, redemptorist. Po pregnanstvu iz Poljske je postal "apostol Dunaja". Pod njegovim vplivom se je študent prava Friderik Baraga odločil za duhovniški in misijonarski poklic. Papež Pij X. ga je leta 1909 proglasil za svetnika (v koledarju 15. marca). Je drugi zavetnik Dunaja. Ker je bil njegov prvi poklic pek, velja za zavetnika pekov.