• Aleksander, sv., prva st., mučenec v Apameji v Frigiji
• Attala, sv., † 626, opat v samostanu Bobbio v severni Italiji
• Droktovej, sv., † ok. 580, opat v Parizu v Franciji
• Gaj in Aleksander, sv., prva st., mučenca v Apameji v Frigiji
• Kesogus, sv., 4. st., škof na Škotskem
• Makarij, sv., † 333, jeruzalemski škof
• Marija Evgenija Milleret de Brou, bl., † 1898, vzgojiteljica iz Metza
• Marija Jožef Lagrange, † 1938, francoski dominikanec in biblicist
• Simplicij, sv., † 483, papež
• Štirideset mučencev iz mesta Sebaste, sv., † ok. 320

God: 10. marec

Že v 3. stoletju je bilo mnogo mučencev tudi med vojaki. Ko je bila pod cesarjem Konstantinom (leta 313) krščanska vera državno priznana in sicer najprej v vojski! je bilo seveda naravno, da so bili v cesarskih četah tudi krščanski vojaki. Na Zahodu je vse lepo teklo, na Vzhodu pa je bil Konstantinov sovladar Licinij sprva do kristjanov strpen in celo dobrohoten, ko pa se je s Konstantinom spri, je začel kristjane preganjati. Preganjanje se je začelo okrog leta 320. Kristjane je imel za Konstantinove zaveznike in potem takem za svoje sovražnike. Najprej se lotil 'čistke' na svojem dvoru in v vojski. V Kapadokiji je dal razglasiti odlok, po katerem se mora vsak kristjan pod smrtno kaznijo odreči svoji veri. Ta odlok je Agrikolaj, cesarski namestnik v Kapadokiji in Mali Armeniji, posredoval vsem, ki so služili v cesarski vojski.

Na podlagi tega odloka je bilo obsojenih na smrt štirideset vojakov sloveče dvanajste rimske legije, ki je veljala za elitno. V njej so služili predvsem domačini iz Kapadokije in Armenije, nekaj vojakov pa je bilo iz drugih delov cesarstva. Legendarni opis smrti štiridesetih mučencev pripoveduje, da je namestnik Agrikolaj sam prišel k 'bliskoviti legiji', da spolni cesarjev ukaz. Tedaj je štirideset vojakov stopilo iz vrste in vsi so neustrašeno priznali, da so kristjani in da jih nobena muka ne bo odvrnila od Kristusa. Ohranila se nam je njihova oporoka ter govori cerkvenih očetov Bazilija Velikega, Gregorja iz Niše, Janeza Krizostoma, v katerih poveličujejo junaštvo teh vojakov.

Mučeništvo so pretrpeli v Sebasti (danes Sivas v Turčiji). Namestnik jih je najprej skušal pripraviti k odpadu od vere s tem, da jim je obljubljal odlikovanja, povišanja, denarne nagrade, toda vojaki so odvrnili: »Kaj nam hočeš dati takega, kar bi moglo nadomestiti ono, kar nam hočeš vzeti? Predlagati nas hočeš v odlikovanje cesarju, izneveriti pa njemu, ki je resnično vladar ... Mi preziramo ta svet. Iz ljubezni do Boga smo pripravljeni pretrpeti kakršne koli muke.«

Odvedli so jih v ječo, čez teden dni pa jih je zasliševal vrhovni poveljnik čet Lisias. Ko jih ni mogel ne omajati ne ostrašiti, si je zanje izmislil nenavadno kruto smrt. V Armeniji je marca še zelo ostra zima, zato jih je obsodil, naj počasi umirajo zaradi zmrznjenja. Odvzeli so jim vso obleko in jih postavili na zamrznjen ribnik znotraj mestnega obzidja. Bil je peklenski mraz in pihal je leden veter. Blizu ribnika je bilo kopališče s toplo vodo za tiste, ki bi si morda premislili. Eden je to res storil, vendar je umrl brž ko je prišel na toplo. Namesto njega je stekel na led vojak, ki je stražil kopališki dom, tako da je bilo junaških pričevalcev spet štirideset. Naslednje jutro je prišel sodnik in ukazal, naj še živim polomijo roke in noge, jih sežgo na grmadi, pepel pa potresejo v reko. Tako kristjani niso mogli izpolniti oporoke štiridesetih mučencev, naj ji pokopljejo v skupnem grobu.

Češčenje štiridesetih mučencev iz Sebaste se je na Vzhodu hitro razširilo, na Zahod pa je njihovo češčenje prinesel škof Gavdencij iz Briksije, ki je obiskal vzhodne kraje. Njihov spomin se v rimski Cerkvi obhaja 10. marca. Po kmečki veri je god štiridesetih mučencev vremenski mejnik: vreme tega dne drži 'štirideset dni'. »Če štiridesetih mučenikov dan ni lepo, tudi štirideset dni potem ne bo.« Niko Kuret k temu pripominja, da je pregovor pač treba razumeti tako, da se po dolgoletnih skušnjah vreme, kakršno se naredi proti sredini marca, rado nekaj časa drži.

• Bosa, sv., † 705, škof v Yorku v Angliji
• Bruno Kverfurtski, sv., † 1009, misijonar med Slovani
• Frančiška Rimska, sv., † 1440, žena dobrotnica
• Katarina Bolonjska, sv., † 1463, klarisa in mistična pesnica (tudi 9. maj)
• Vital, sv., † 990, opat v Rapolli v Italiji

God: 9. marec

Ena prvih molitev, ki jo verne matere molijo s svojimi otroki, je Sveti angel. Na podlagi svetopisemskih pričevanj kristjani verujemo, da ima vsak človek svojega angela varuha, od Boga poslanega spremljevalca, ki ga ne vidimo. Nekaterim pa je bilo dano, da so svojega angela tudi videli. Med temi je bila sveta Frančiška Rimska, zakonska žena in mati, ki danes goduje. V hudih preizkušnjah, ki jih je prestajala, jo je osrčeval pogled na angela varuha. Angel jo je varoval v boju s silami teme in pomagal ji je, da je spoznavala svoje lastne napake. Če je bila preveč zaskrbljena, je angel izginil, toda brž, ko se je z vsem srcem obrnila k Bogu, se ji je angel spet prikazal. Svetloba, ki je prihajaia od angela, ji je tudi omogočala, da je brala v človeških srcih.

Frančiška je bila plemenitega rodu. Doma je bila iz Rima, kjer se je rodila leta 1384. Pobožna mati ji je dala s svojim spovednikom duhovnega voditelja, ki ji je petintrideset let pomagal rasti v svetosti. Že kot majhna deklica je v sebi začutila željo, da bi šla v samostan, toda oče jo je po tedanji navadi že obljubil v zakon mlademu plemiču Lorenzu Ponzianiju. Duhovni voditelj ji je svetoval, naj se očetovi volji ne upira. Po hudih notranjih bojih je le privolila v zakon. Poročila se je, ko še ni dopolnila trinajst let! Dobila je moža, ki ji je bil duhovno soroden: srčno pobožen, v preizkušnjah vdan v božjo voljo, poln spoštovanja do svoje soproge. Frančiška se je trudila, da bi zakonsko življenje združevala z resnično pobožnostjo. Njeni življenjepisa pravijo, da je vsak dan našla čas za molitev, zraven pa je bila skrbna gospodinja, svojim otrokom najboljša mati pa še blaga mati neštetim rimskim revežem ter več kot trideset let usmiljena strežnica bolnikov v rimskih bolnišnicah.

Rodila je šest otrok, od katerih so trije umrli kmalu po rojstvu, ena hčerka je umrla petletna, eden od sinov je ugasnil pri devetih letih. Starše je preživel samo sin Janez Krstnik in prav zanj je Frančiška žrtvovala svoje življenje. Ko mu je v bolezni stregla, si je nakopala neozdravljivo bolezen.

Svoja izredna dela ljubezni in usmiljenja je Frančiška opravljala v zelo žalostnih časih. Vojske, kuge in lakota so Rim strahovito prizadele. Papeži so skoraj sedemdeset let (1309 - 1377) bivali v Avignonu v Franciji namesto v Rimu, kjer je sedež apostola Petra. Mesto je bilo v razvalinah. Frančiška je v svoji službi vztrajala tudi zato, ker jo je podpiral njen angel varuh. Njena palača je bila pravo gostišče ubožcev. Ko je ob nekem pomanjkanju tudi v njeni kašči zmanjkalo žita, ker ga je razdelila ubogim, ji je Bog to dobrodelnost poplačal s čudežem: nekaj dni zatem je našla predale, ki jih je bila čisto izpraznila, spet polne najlepšega žita.

Po moževi smrti je zapustila dom in se preselila k olivetankam, benediktinskim tretjerednicam, kjer je živela še štiri leta. Skupaj s svojimi duhovnimi hčerami je stregla siromakom po rimskih ulicah ter bolnikom po zasebnih hišah ali bolnišnicah. Vsi, ki so prišli v stik z njo, so jo že za življenja imeli za svetnico. Umrla je 9. marca 1440. Pokopali so jo v rimski cerkvi svete Marije Nove, kamor je najraje zahajala. Ko jo je papež Pavel V. leta 1608 razglasil za svetnico, je ta cerkev dobila ime po njej.

• Duthachus, sv., † 1253, škof v Rossu na Škotskem
• Favstin Miguez, bl., † 1925, španski redovnik kalasančan
• Feliks, sv., † 648, škof v Dumvichu v Angliji
• Hunfrid, sv., † 871, škof v Theronannu v Franciji
• Janez od Boga, sv., † 1550, ustanovitelj reda usmiljenih bratov
• Provin, sv., † ok. 420, škof v Comu v Italiji
• Senan, sv., † 560?, menih in škof na Irskem
• Štefan iz Obazine, sv., † 1159, opat
• Teofilakt, sv., † 840, škof v Nikomediji
• Veremund, sv., † 1092, opat v Estelli v Španiji

God: 8. marec

Na današnji dan pred nekaj več kot petsto leti je prijokal na svet otrok, ki si je zaslužil svetništvo s tem, da je brisal solze množici ubogih, bolnih, zapuščenih. Znan je pod imenom 'berač iz Granade' (takšen je tudi naslov življenjepisnega romana o njem, ki ga je napisal Wilhelm Hünermann, slovenski prevod pa je izšel leta 1971 v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča). V tem španskem mestu je namreč ustanovil prvo bolnišnico. Vsak dan je hodil po mestu s čebrom na hrbtu in z dvema skledama, ki sta mu viseli čez rame, ter je beračil za svoje bolnike. »Iz ljubezni do Boga storite vendar sebi kaj dobrega, moji bratje!« je klical meščanom.

Ta izredni mož je sveti Janez od Boga, ustanovitelj reda usmiljenih bratov.

Rodil se je 8. marca 1495 na Portugalskem. Ko mu je bilo osem let, so njegovi starši prenočili nekega duhovnika, ki je potoval v Madrid in je z velikim navdušenjem pripovedoval o verskem življenju v španski prestolnici. Janez Ciudad, tako je bilo dečku ime, je bil ves očaran. Ko je duhovnik odšel, je ušel svojim dobrim staršem in šel za njim. Na poti se je otrok izgubil. Mati je po treh tednih od žalosti umrla, oče pa je, ko je ostal sam, šel za brata laika k frančiškanom v Lizbono. Deček je prišel v hišo grofovskega črednika Franca Cida v španskem mestecu Oropesa. Ostal je pri njem: najprej je bil pastir, potem pa oskrbnik posestva. Naučil se je dobro brati, pisati in računati. Cid je hotel bistrega in delavnega mladega moža prikleniti na svoj dom s tem, da mu je ponudil svojo hčer za ženo.

Janez je čutil, da ni rojen za zakonsko življenje, zato se je priglasil med prostovoljce, ki so šli nad Francoze. Njegova vojaška kariera se je končala prav bedno. Ko je bil iz vojske odpuščen, je šel pogledat domov na Portugalsko, kjer je zvedel za materino smrt in očetov odhod v samostan. Vrnil se je v Španijo, od tam pa odšel v Afriko, da bi pomagal ujetim kristjanom in morda dosegel mučeniško krono. Neki frančiškanski pater mu je rekel, da je v tej njegovi želji po mučeništvu preveč samoljubja. Janez je zapustil Afriko in šel v Granado.

V to mesto je leta 1537 prišel slavni pridigar Janez Avilski. Njegova pridiga je Janeza tako pretresla, da so vsi menili, da se mu je zmešalo. Zaprli so ga v norišnico, kjer je na lastni koži občutil, kako nečloveško ravnajo z bolniki. Takrat se mu je porodila misel, da bo sam ustanovil bolnišnico, kjer bodo bolnikom stregli z ljubeznijo. Zamisel je začel uresničevati kmalu. Sprva so se iz njega norčevali, kmalu pa so se meščani prepričali o njegovi junaški ljubezni, kakršne so zmožni samo tisti, ki jih podpira Bog. Škof iz mesta Tuy ga je imenoval 'Janez od Boga' in to ime mu je ostalo. Delo za bližnjega in sveto življenje sta Janezu pridobila mnogo odličnih in premožnih prijateljev. Janez je lahko zgradil novo bolnišnico in ustanovil društvo svetnih ljudi za strežbo bolnikov, ki se je kasneje razvilo v red usmiljenih bratov.

Ko je v začetku leta 1550 hotel iz narasle reke Xenil rešiti fanta, si je nakopal pljučnico, ki je bila zanj usodna. 8. marca 1550, na svoj petinpetdeseti rojstni dan, je v Granadi umrl. Njegovo družbo bolniških strežnikov je papež Sikst V. povzdignil v red usmiljenih bratov. Leta 1630 je bil razglašen za blaženega, 1690 pa za svetnika. Papež Leon XIII. ga je leta 1886 imenoval za patrona vseh bolnišnic, bolnikov in bolniškega osebja.

• Felicita, sv., † 202/203, kartaginska mučenka
• German Gardiner, bl., † 1544, mučenec v London
• Janez Ireland, bl., † 1544, mučenec v Londonu
• Janez Larke, bl., † 1544, mučenec v Londonu
• Pavel, sv., † 850, škof v Plusiji v Bitiniji
• Perpetua in Felicita, sv., † 202/203, kartaginski mučenki

God: 7. marec

Ko je nekaj let pred iztekom drugega stoletja po Kristusu zavladal cesar Septimij Sever (vladal je od leta 193 do 211), je bilo v rimskem cesarstvu že toliko kristjanov, da bi moral pomoriti milijone svojih podložnikov, če bi hotel krščanstvo popolnoma in hitro zatreti. Leta 202 je z najstrožjimi kaznimi prepovedal prestop h krščanstvu. Če ne bo smel nihče več prestopiti h krščanstvu, si je mislil, bodo kristjani, naj jih je še toliko, v nekaj desetletjih izginili. Njegovo preganjanje je zadelo predvsem katehumene tiste, ki so se pripravljali na krst ali so ga ravno prejeli.

O mučeništvu katehumenov sta iz tega časa ohranjeni dve poročili iz Afrike: prvo iz Kartagine, drugo iz Aleksandrije. Prvo poročilo pripoveduje o mučeništvu petih katehumenov v Kartagini: mlade žene in matere Vibije Perpetue, dveh sužnjev Felicite in Revokata ter Saturnina in Satura. Spis o tem mučeništvu, ki ga je večidel napisala Perpetua sama, ko je v ječi čakala na mučeniško smrt, je pravi biser med spisi iz prvih krščanskih stoletij. Pisatelj, ki dopolnjuje njeno poročilo, segajoče do dneva pred mučeništvom, in Saturovo poročilo o nočnem videnju, zatrjuje, da je bil sam priča dogodkov. Sveta Perpetua in Felicita ter njuni tovariši so umrli mučeniške smrti 7. marca 202 (ali 203) v Kartagini.

Mučenki Perpetua in Felicita, obe še zelo mladi, sta nam z njunimi tovariši svetel zgled s Kristusovo ljubeznijo navdane bratovske in sestrske povezanosti do smrti zgled, ki ni redek v mladi Cerkvi prvih stoletij. Perpetua je bila mlada žena iz ugledne družine, dobro vzgojena in stanu primerno omožena; malo pred tem, ko je bila vržena v ječo, je rodila sinka. Oče jo je nagovarjal, naj se usmili njegovih sivih las in svojega otroka ter daruje bogovom in si tako reši življenje. Katehumeni so v ječi prejeli sveti krst. »Meni je Duh navdihnil, naj po krstu nič drugega ne prosim kakor stanovitnost mesa,« je zapisala Perpetua. Hudo ji je bilo, ko je videla, da se oče in njeni domači zaradi nje tako žalostijo. Dosegla je, da so pustili otroka pri njej v ječi. »Trud in skrb za otroka sta me držala pokonci: ječa se mi je sedaj spremenila v palačo, da sem bila rajši tam kot kjerkoli.« Kmalu zatem je imela videnje, v katerem ji je bilo razodeto, da jih čaka smrt.

Pri javnem zasliševanju na mestnem trgu so vsi zaslišani priznali, da so kristjani. Rimski upravitelj je vse obsodil na smrt: izpostavijo naj jih zverinam. Mlada sužnja Felicita je bila v visoki nosečnosti, ko so jo prijeli, po rimskih zakonih pa nosečnic niso smeli umoriti. Bila je žalostna, da ne bo mogla iti v mučeniško smrt s svojo sestro in z brati v Kristusu. Molili so zanjo in rodila je deklico. Ko je v porodnih bolečinah stokala, ji je eden od stražnikov rekel: »Če sedaj tako stokaš, kaj bo šele, ko te vržejo zverinam!« Felicita je odgovorila: »Sedaj sama trpim, kar trpim; tam pa bo nekdo drug trpel v meni in za mene, ker bom tudi jaz trpela zanj.«

Prvi dan slavnostnih iger so postavili pred divje živali najprej Perpetuo in Felicito. Podivjana krava ju je pobodla in vrgla na tla, toda mučenki sta ena drugi pomagali vstati in odvedli so ju iz arene skozi vrata za zmagovalce. Ljudstvo je zahtevalo, naj ju privedejo nazaj k drugim in naj jih pred očmi vseh z mečem pobijejo. Zahtevo so izpolnili in mučenci so drug za drugim mirno sprejeli smrtni udarec.