God: 22. marec

Drugi vatikanski cerkveni zbor je zelo poudaril pomen božje besede in Svetega pisma za krščansko življenje. V teh desetletjih po koncilu se je zanimanje za Sveto pismo poživilo tudi pri nas. V marsikateri slovenski župniji obstajajo biblične skupine večja ali manjša občestva, ki se posvečajo študiju in premišljevanju Svetega pisma.

Tako 'biblično skupino' je imela že družba pobožnih žena iz premožnih slojev v Rimu, ki se je zbirala okrog ugledne in bistroumne vdove Marcele. Te žene so se posvetile bogoljubnosti. Niso sicer ustanovile samostana v današnjem smislu, bile pa so med seboj tesno povezane in so ena drugo podpirale s prijateljskimi nasveti. Ko je leta 382 prišel v Rim sv. Hieronim in je prevzel službo tajnika pri papežu Damazu, so te žene zvedele, da je Hieronim odličen poznavalec Svetega pisma in prosile so ga, naj jim ga razlaga. Hieronim je vabilo sprejel, se za te obravnave dobro pripravljal in razlagi dodajal lastne spodbudne misli. Tako je duhoviti in jezikovno izobraženi Hieronim postal duhovni vodja te družbe in svetovalec posameznim med njimi. Vse je dobro poznal, ker se je zanimal za življenjsko usodo vsake svojih gojenk.

Med njimi je bila tudi mlada vdova Lea. Poročena je bila z nekim uglednim in bogatim Rimljanom, čigar ime ni znano. Mož ji je kmalu umrl in Lei so svetovali, naj se drugič poroči. Za njeno roko se je potegoval Vecij Agorij Pretekstat, mlad in sposoben mož, ki je bil v javnosti znan kot zagovornik poganstva. Lea se z njim ni marala poročiti. Gotovo je odločala tudi razlika v veri. Ni gotovo, kaj je bilo prej: ali je snubec odbil Leino zahtevo, da se sprijazni z njenim verskim prepričanjem, ali pa je Vecij huje zasovražil krščanstvo, ker ga ona ni hotela za moža. Gotovo pa je, da sta se pozneje glede vere ostreje razlikovala: on je bil hud nasprotnik, ona pa vneta zagovornica krščanskih misli in nravnosti.

Lea se je najprej vključila v družbo asketinj okrog vdove Marcele, kjer je bil njen duhovni voditelj sveti Hieronim. Kasneje pa je prevzela vodstvo podobne bogoljubne družbe na svojem posestvu pri Ostiji (južno od Rima), kamor se je umaknila. Morda je bil vzrok za njeno izselitev iz Rima prav njen zavrženi poganski snubec, s katerim se ni marala več srečevati. Krožek okrog vdove Lee je bil malo drugačen kakor rimski krog okrog Marcele. Lea v bližini ni imela veliko odličnih žena in deklet, zato je v svojo družbo sprejela tudi svoje služabnice in jih, po besedah svetega Hieronima, "učila bolj z zgledom kakor z besedo". Ta poteza napravlja Leo še bolj prikupno, ker je z njo pokazala pravi evangeljski čut za enakost vseh ljudi v Kristusu. Prav gotovo se je Lea oprijela življenja krščanske odpovedi in dobrote, da je bila spodbuda za vso okolico, sicer je strogi Hieronim ne bi brez pridržka priznaval za sveto, celo 'presveto' osebo.

V marcu leta 384 je svetniška Lea v Ostiji umrla, istočasno je v Rimu izdihnil izvoljeni konzul Vecij, njen nekdanji snubec. Ko je Hieronim v hiši vdove Marcele to zvedel, je njuno smrt ponazoril s podobo bogatina (Vecij) in ubogega Lazarja (Lea): prvi trpi v peklenskem ognju, ona pa se veseli v rajskem poveličanju. Seveda je ta primerjava le malce pretirana. Hieronimovo pismo je pomembno bolj zato, ker v njem poveličuje kreposti umrle svetniške vdove.

• Hugolin Zeffirini, bl., † 1370, avguštinski eremit v Cortoni v Italiji
• Janez, bl., † 1145/46, škof v mestu Valence v Franciji
• Lupicin, sv., 5. st., opat v Saint Claudu v Franciji
• Nikolaj iz Flüe, sv. † 1487, kmet in samotar (v Švici in Nemčiji god 25. septembra)
• Serapion iz Tmuide, sv., † po 362, mučenec
• Talus, sv., 4. st., mučenec v Laodiceji
• Trofinus in Talus, sv., 4. st., mučenca v Laodiceji

God: 21. marec

Na poslopju švicarske zvezne vlade v Bernu stoji na častnem mestu kip današnjega svetnika Nikolaja iz Flüe ali brata Klausa: suha postava v puščavniški obleki. Tega moža Švicarji ne častijo samo kot svetnika, temveč tudi kot 'očeta domovine', ker je leta 1481 s svojim svetniškim posredovanjem preprečil državljansko vojno v Švici. Bil je preprost kmet in oče desetih otrok, s posebnim božjim razsvetljenjem pa je postal eden najmodrejših svetovalcev svojega časa. Nikolaj je bil doma iz kraja Flüe v švicarskem kantonu Unterwalden, kjer se je rodil leta 1417 premožnim kmečkim staršem. Že v otroških letih je marsikaj kazalo, da je Klaus, kakor so mu pravili, na poseben način izbran od Boga. Ko mu je bilo nekaj čez dvajset let, je moral k vojakom, čeprav je odločno zavračal nasilje. V vojaški službi je moral ostati do tridesetega leta. Ko se je vrnil domov, se je poročil z Dorotejo Wyss, ki mu je rodila deset otrok, pet dečkov in pet deklic. Nikolaj je bil vzoren mož in skrben družinski oče, marljiv kmet in moder svetovalec. Izvolili so ga za sodnika in razsojal je vedno pravično, nikoli se ni oziral na osebo.

Življenje mu je teklo na zunaj mirno in srečno, toda v njegovem srcu se je vedno močneje oglašala želja po puščavniškem življenju. Naposled se je o tem pogovoril z ženo Dorotejo: njegova misel jo je močno prizadela in skraja se ji je upirala. Končno pa mu je le uspelo ženo prepričati, da ga v samoto kliče višja sila. 16. oktobra leta 1467 se je poslovil od družine. Nekateri so njegov odhod obsojali kot grobo zanemarjanje družinskih dolžnosti, drugi pa so ta njegov korak zagovarjali, češ da je šel za božjim klicem.

Po krajšem iskanju primernega kraja se je naselil v Ranftu, blizu domačega kraja, kjer je živel kot 'gozdni brat', kakor so ga imenovali njegovi sodobniki. V Ranftu je prebil več kot devetnajst let življenja in ves ta čas je bila njegova edina hrana evharistija. Ljudje iz soseščine so ga na skrivaj opazovali ves mesec, da bi videli, če res ničesar ne zaužije. Ko so se o tem prepričali, so mu postavili leseno kočico in kapelico. Kmalu zatem je prišel k bratu Klausu pomožni škof iz Konstance, ki je blagoslovil kapelico in je samotarja temeljito izprašal o vsem, da se je prepričal o njegovi globoki in čisti veri.

Kljub trdemu življenju v molitvi in postu se brat Klaus ni branil ljudi. Možje in žene vseh stanov so prihajali k njemu s svojimi težavami in vprašanji. Kadar se je nabralo pred njegovo kočico več obiskovalcev, je odprl okno, pomolil glavo ven in jih pozdravil: »Bog vam daj dobro, srečno jutro, ljubi prijatelji in ljubi ljudje!« Preprost kmet je po posebnem božjem daru, ki ga je Klaus skrbno negoval, postal eden največjih švicarskih dušnih pastirjev.

Brat Klaus je imel tudi velik vpliv na politično življenje. Posebno se je izkazal v kritičnem trenutku švicarske zgodovine, ko je spor med kantoni napovedoval državljansko vojno. Brat Klaus je zboru predstavnikov vseh kantonov poslal prošnjo, naj imajo pred očmi korist celotne domovine, ne samo vsak svojega kantona. Božji mož je dosegel mirno poravnavo spora.

Po hudi bolezni je umrl 21. marca 1487, star sedemdeset let. Na njegov grob v župni cerkvi v Sachselnu od tedaj prihajajo številni romarji. Uradno je bil razglašen za svetnika šele leta 1947.

• Ambrož, bl., † 1286, dominikanec v Sieni v Italiji
• Baptist iz Mantove, bl., † 1516, karmeličan
• Hipolit Galantini, bl., † 1619, iz Firenc v Italiji
• Jožef Bilczewski, bl., † 1923, nadškof latinskega obreda v Lvovu
• Kutbert, sv., † 687, opat in škof lindisfarnski
• Marija Jožefa od Srca Jezusovega
• Sancho de Guerra, sv., † 1912, španska redovna ustanoviteljica
• Martin iz Brage, sv., † 579, cerkveni oče
• Mavricij Csaky, bl., † 1336, madžarski dominikanec
• Menihi mučenci, sv., † 797, v samostanu sv. Sabe v Palestini
• Niketa, sv., † 733, ško† v Bitiniji
• Urbicij, sv., † ok. 450, ško† v Metzu v Franciji
• Vulfram, sv., † ok. 700, ško† v Soisonsu v Franciji

God: 20. marec

Svetnik današnjega dne je KUTBERT, opat in škof lindisfarnski. Rojen je bil okoli leta 634 na severu Anglije. Že zgodaj je postal menih. Življenjepisec, ki ga je še osebno poznal, opisuje mladega meniha takole: »Po obličju je bil kakor angel, v besedah izbran, pri delu vnet, na telesu neomadeževan, na umu odličen, v posvetu velik, v veri katoliški, v upanju premoder, v ljubezni prekipevajoč.« Od časa do časa je zapuščal svojo samostansko celico in odhajal med ljudi, ki so ga zaradi njegove prisrčnosti hitro vzljubili in mu zaupali.

Ko mu je bilo trideset let, je šel s svojim predstojnikom Eatom v samostan na otoku Lindisfarna, ki se še danes imenuje sveti otok. Kutbert je bil opatov namestnik. Kakor vsi menihi njegovega časa, je bil tudi Kutbert duhovnik in misijonar, ki je deloval med okoliškimi prebivalci in jih spreobračal. Slovel je tudi kot čudodelnik. Še čudovitejša je bila njegova moč nad grešniki.

Po dvanajstih letih se je umaknil na samoten otoček, kjer si je poiskal zavetje v skalni duplini, ki jo je poglobil in obdal z zidom. Tam se je postil in molil. Svetega moža so poklicali iz samote, kajti leta 685 je bil posvečen za škofa v Lindisfarni, obenem pa je prevzel službo opata. Škofovsko službo je opravljal samo dve leti, toda v tem kratkem času je obhodil vso svojo škofijo in se srečal z vsemi verniki, ki so v njem videli svojega očeta.

Ko je začutil, da se mu bliža smrt, se je vrnil v svojo ljubljeno samoto. Tam je živel še nekaj mesecev kot spokornik. 20. marca 687 je med molitvijo zaspal v Gospodu. Pokopali so ga v kamnitem sarkofagu ob oltarju samostanske cerkve sv. Petra v Lindisfarni. Šest let kasneje so Lindisfarno oropali Vikingi. Kutbertovo truplo so rešili in ga leta 999 pokopali v stolnici v Durhamu.

• Adeltruda, sv., 7. st., devica iz Flandrije
• Alkmund, sv., † 800, mučenec v Lilleshallu v Angliji
• Andrej de Galleranis, bl., † 1251, dominikanec iz Siene v Italiji
• Isnard, bl., † 1244, dominikanec iz Pavije v Italiji
• Janez, sv., 6. st., opat pri Spoletu v Italiji
• Janez Burali, bl., † 1289, manjši brat iz Camerina v Italiji
• Jožef, sv., 1. st., mož Device Marije
• Marko a Montegallo, bl., † 1497, manjši brat iz Vicenze v Italiji
• Sibilina Biscossi, bl., † 1367, pavijska rekluza

God: 19. marec

Litanije svetega Jožefa imajo petindvajset vzklikov. Ob današnjem prazniku sta v ospredju dva: Ženin božje Porodnice in Zaščitnik svete Cerkve. Osnova vseh odlik svetega Jožefa je dejstvo, da je bil od vekomaj izbran za 'ženina' deviškega moža Marije, iz katere si je druga božja oseba po moči Svetega Duha privzela človeško naravo, da bi odrešila človeštvo. Jožef je bil z Marijo zvezan v resničnem zakonu, zato je pred postavo veljal za očeta učlovečenega božjega Sina. Jezus je bil deviško spočet zato, da bi se na viden način razodelo učlovečenje božje Besede in skrivnost božje milosti. In zakaj gleda Cerkev v svetem Jožefu svojega posebnega zavetnika? Zato, ker je bil varuh svete nazareške družine, ki je že vsebovala začetke nastajajoče Cerkve: Kristusa kot prvorojenca božjih otrok, vseh kristjanov, in Marijo, deviško Mater vseh članov Kristusovega skrivnostnega telesa.

Vzvišeni nalogi Marijinega deviškega moža in Jezusovega deviškega očeta (pravimo mu tudi Jezusov 'rednik' ali 'krušni oče') ustreza tudi Jožefova edinstvena svetost. Mnogi teologi izrecno trdijo, da je bil sveti Jožef zaradi svoje vzvišene naloge, ki mu jo je Bog namenil pri skrivnosti učlovečenja in odrešenja, že od začetka utrjen v milosti, podobno kot sveti Janez Krstnik ali apostoli po Jezusovem vstajenju. Sveti Jožef je živel nekako 'v ozadju' tako v sveti Družini kot tudi v Cerkvi.

Sledovi češčenja svetega Jožefa so sicer vidni že pri nekaterih cerkvenih očetih v 5. stoletju, vendar so njegov praznik začeli obhajati v javnem cerkvenem bogoslužju šele v 14. stoletju. Polagoma se je češčenje tega tihega, junaško ponižnega pričevalca za Kristusa (to pomeni beseda 'spoznavalec') v Cerkvi vedno bolj uveljavljalo. Papež Gregor XV. je leta 1621 ukazal, naj se god svetega Jožefa obhaja kot zapovedan praznik. Po odredbi papeža Janeza XXIII. so njegovo ime postavili v prvo evharistično molitev takoj za Marijo. Papež Pij IX. je leta 1847 uvedel praznovanje svetega Jožefa kot varuha svete Cerkve in sicer na 3. nedeljo po veliki noči. Od leta 1956 je to praznovanje združeno z današnjim praznikom. Papež Pij XII. je leta 1955 vpeljal poseben nezapovedan praznik svetega Jožefa Delavca, ki se obhaja 1. maja, na mednarodni praznik dela.

Sveti Jožef je zavetnik v družinskih zadevah, k njemu se zatekajo v gospodarskih stiskah. Poseben zavetnik je sveti Jožef krščanskim očetom v skrbi za družino in otroke, še posebej je zavetnik in priprošnjik tistih, ki si morajo s trdim delom služiti svoj kruh. Ker je bil sveti Jožef deležen sreče, da sta ob njegovi smrtni postelji stala Jezus in Marija (evangeliji tega sicer ne poročajo, lahko pa upravičeno sklepamo), velja sveti Jožef za posebnega priprošnjika za srečno zadnjo uro. Na slovenskih tleh je bilo češčenje svetega Jožefa znano že pred uvedbo njegovega praznika leta 1621. O tem priča skoraj 80 cerkva, postavljenih na naših tleh njemu v čast. Osebno ali krstno ime Jožef in Jožefa sta med najbolj razširjenimi v Sloveniji (pa tudi po svetu). Ime Jožef je hebrejskega izvora in pomeni 'Bog naj doda potomstvo'.

• Anzelm II., sv., † 1086, škof v mestu Lucca v Italiji
• Braulio, sv., † ok. 651, škof v Zaragozi v Španiji
• Ciril Jeruzalemski, sv., † 386, cerkveni učitelj
• Edvard, sv., † 978, angleški kralj, mučenec
• Frigdijan, sv., † 588, škof v mestu Lucca v Italiji
• Jaroslav Kikelj, † 1942, študent, pričevalec za vero
• Kristijan O'Conarchy, sv., † 1186, cistercijan, škof v Lismoru in Waterfordu
• Marta Le Bouteiller, bl., † 1883, redovnica iz Percyja v Franciji
• Salvator, sv., † 1567, manjši brat na Sardiniji
• Tetrik, sv., † 572, škof v Langresu v Franciji
• Tetrik, sv., † ok. 706, škof v Auxerru v Franciji
• Vendelin Vošnjak, † 1933, frančiškan