• Angela od Križa (Guerrero Gonzalez), bl., † 1937, redovna ustanoviteljica iz Seville v Španiji
• Ceada, sv., † 672, škof na Angleškem
• Karel Dobri, bl., † 1127, flandrijski grof
• Neža Praška (Češka), sv., † 1282, klarisa

God: 2. marec

Lepe kraljične so bile v srednjem veku 'kapital', s katerim so vladarji utrjevali svojo moč in veljavo. Svoje hčerke so namreč že v nežnih otroških letih zaročili s kakšnim princem bodočim vladarjem katere od sosednjih dežel, in si tako pridobili zaveznike. Tako vlogo naj bi imela tudi današnja svetnica Neža Praška ali Češka. Njen oče, češki kralj Otokar L, jo je komaj triletno obljubil za nevesto enajstletnemu Boleslavu, sinu šlezijskega vojvoda, ki je vladal na Poljskem. S praškega dvora, ki je bil na slabem glasu zaradi nenravnosti, je prišla na dvor svojega izbranega ženina, kjer jo je vzgajala njegova svetniška mati Jadviga. Ta jo je zaupala cistercijankam v trebniškem samostanu, ki ga je bila sama ustanovila. Ko spoznavamo njeno življenje, odkrivamo, kako se je v načrte njenega očeta vmešal Bog, ki je uresničil svoje lastne načrte z njo.

Kraljična Neža se je rodila 20. januarja 1205. Njen oče je bil, kot rečeno, češki kralj Otokar L, njena mati Konstancija pa je bila sestra ogrskega kralja Andreja II., očeta svete Elizabete Turinške torej je bila Neža njena prava sestrična. Njen oče si je z vsemi močmi prizadeval doseči večjo neodvisnost Češke od tedanje nemške države, zato je triletno Nežo, smo slišali, zaročil z bodočim poljskim vladarjem. Neža je kot njegova zaročenka tri leta preživela v trebniškem samostanu. Ta leta so bila odločilnega pomena za njeno nadaljnje življenje. Njen golobradi zaročenec se je ponesrečil na lovu in šestletna nevesta je bila spet prosta. Vrnila se je v Prago. Častihlepni oče jo je obljubil za nevesto Henriku, sinu nemškega cesarja Henrika II., potem se je za njeno roko potegoval ovdoveli cesar sam, pa tudi angleški kralj Henrik III. bi jo rad dobil za ženo, čeprav se je medtem že dorasla hči upirala vsaki možitvi in je prosila očeta, da ji dovoli iti v samostan. Njeni želji je ustregel njen brat Venceslav, ki je zavladal po očetovi smrti.

Petindvajsetletna kraljična je kraljevska oblačila zamenjala z redovno obleko sester sv. Klare v samostanu, ki ga je s pomočjo svojega brata ustanovila v Pragi. Sveta Klara Asiška je poslala pet svojih redovnic iz asiškega samostana, tem petim se je kot prva klarisa iz severnih dežel pridružila češka kraljična Neža. Ohranjena pisma pričajo o prisrčni ljubezni, ki je vezala sv. Klaro z Nežo Praško. Po zgledu svete Jadvige Poljske, svoje nesojene tašče, je Neža Praška hotela lajšati bedo in vsaj malo omiliti hude socialne krivice, ki so vladale v tedanji družbi. Okrog samostana klaris in frančiškanskega samostana pri svetem Jakobu je zrastel venec bolnišnic in sirotišnic, zavetišč za gobavce in brezdomce. V bližini so se naselili tudi premožni meščani, ki jih je pritegnila dobrodelnost redovnih bratov in sester, da so tudi sami stregli revnim in bolnim.

Srce in duša tega otoka dejavne ljubezni do bližnjega je bila Neža, ki je leta 1234 na ukaz papeža Gregorija IX. postala predstojnica samostana. Samostan je dobil tako privlačno moč, da se je odločilo za življenje v njem precej hčera iz najvišjih čeških plemiških družin. Kmalu so morali ustanoviti še nove samostane. Neža tudi v samostanu ni pretrgala vezi s svojimi najbližjimi sorodniki. S svojim vplivom je pametno in odločno posegala v življenje družine, iz katere je izšla. Žal ni mogla prepričati nečaka Otokarja II., naj se ne zaplete v vojno z Rudolfom Habsburškim. Ta je ni poslušal in leta 1278 je v bitki na Moravškem polju izgubil krono in življenje.

Ona sama se je prej odpovedala naslovu predstojnice in se je umaknila v samostansko tihoto. Svojo nalogo je opravila in 2. marca 1282 je odšla k Bogu. Takoj po smrti so jo ljudje začeli častiti kot svetnico.

• Albin (Belko), sv., † 550, opat in škof
• David, sv., 6. st., škof v Menaviji v Angliji
• Evdozija, sv., 2. st., mučenka v Feniciji
  IME in GOD: Sv. Evdozija (gr. eudokia = ‘veselje, dobra volja’) naj bi bila po mnenju nekaterih zavetnica tistih deklet in žena, ki se imenujejo Dunja (671ꜛ), in se lahko povezuje tudi s sv. Avdotjo (4. 8.).

• Feliks III., sv., † 492, papež
  Njegov god je bil nekaj stoletij 25. 2.
  IME in GOD: Vsi s tem imenom (večinoma z ustreznim slovenskim imenom Srečko) lahko godujejo tudi 14. 1., 12. 2., 14. in 18. 5., 12. 7., 30. 8. (tam več o imenu), 30. 12. (v LS je 23 svetnikov in en blaženi s tem imenom).

• Ivana Marija Bonomo, bl., † 1670, benediktinka iz Bassana
• Krištof iz Milana, bl., † 1484, dominikanec
• Leon, sv., 9. st., škof v Bayonnu v Franciji, mučenec
• Leon Lukas, sv., † ok. 900, opat v Corleonu v italijanski Kalabriji
• Nestor in Tribimej, sv., 3. st., mučenca v Pergah
• Rudesindis, sv., † 977, škof v Mondonedu v Španiji
• Simplicij, sv., † ok. 480, škof v Bourgesu v Franciji
• Siviard, sv., † ok. 680, opat v Saint-Calaisu v Franciji
• Svibert (Switbert), sv., † 713, misijonski škof
  Naši starejši življenjepisci svetnikov ga imenujejo sv. Suitbert in uvrščajo kot ‘glavnega’ za današnji dan.
  ZAVETNIK: Sv. Svibert velja za priprošnjika zoper bolezni v grlu (ob sv. Blažu).

• Tribimej, sv., 3. st., mučenec v Pergah

»Potem ko sem si pred Bogom večkrat izprašal vest, sem prišel do gotovosti, da moje moči zaradi visoke starosti za dobro opravljanje petrinske službe niso več primerne. ... V današnjem svetu hitrih sprememb, ki ga pretresajo pomembna vprašanja glede življenja po veri, pa je za vodenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija potrebna tako telesna moč kot moč duše. Ta moč pa se je v zadnjih mesecih pri meni tako zmanjšala, da moram priznati svojo nesposobnost dobro opravljati službo, ki mi je bila zaupana,« je 11. februarja dejal papež Benedikt XVI. kardinalom, zbranim na konzistoriju, in tako napovedal, da se odpoveduje službi rimskega škofa. Petrov sedež bo po 28. februarju prazen in pristojni so dolžni sklicati konklave za izvolitev novega papeža. Papež, ki je s svojim korakom presenetil svetovno javnost, je dodal, da želi "še naprej z vsem srcem služiti sveti Božji Cerkvi z življenjem, posvečenim molitvi". Najprej se bo umaknil v Castel Gandolfo, pozneje pa mu bodo uredili bivališče v samostanu klavzurnih sester v Vatikanu.

Papež je z odpovedjo svojega odstopa presenetil, čeprav je v knjigi pogovorov z Petrom Seewadom Luč sveta omenil to možnost: »Če papež pride do jasnega spoznanja, da fizično, psihično in duhovno nalogo službe ne obvlada več, potem ima pravico in morda tudi dolžnost, da odstopi.« Odstop mu omogoča tudi Zakonik cerkvenega prava v kanonu 332. Na ugibanja, ali je papež bolan, je njegov tiskovni predstavnik dejal: »Papež se počuti dobro in svoje odpovedi papeški službi ni podal zaradi bolezni, ampak zaradi slabosti, ki je posledica starosti.

Na avdijenci na pepelnično sredo je papež še enkrat poudari, da je odstopil iz ljubezni do Cerkve, vernike pa pozval, naj v tem času veliko molijo zanj, za Cerkev in naslednjega papeža. Tako nam je dal najboljše navodilo, kako naj sprejmemo njegov odstop.

Georg Gaenswein, dolgoletni osebni tajnik papeža Benedikta XVI., ki je bil pred kratkim posvečen v nadškofa, je postal obraz naslovnice revije Vanity Fair (sejem ničevosti). Na naslovnici časopisa za popularno kulturo, modo in aktualnosti je poleg obraza 56-letnega nadškofa napis: Biti lep ni greh.

Odgovorni pri reviji so povedali, da novi škof ni dal intervjuja niti ga niso fotografirali za naslovnico, ampak so uporabili star posnetek. Nekdanji papežev tajnik je že doslej vzbujal pozornost fotografov in drugih obiskovalcev in se ga je prijel nadimek 'Lepi Georg', revija pa mu je posvetila članek ob škofovskem posvečenju.

Za prvo januarsko številko sem pripravila okrasitev škatle, ki lahko služi kot darilna škatla ali škatla za spravljanje drobnega nakita itd. Z nekaj preprostimi tehnikami lahko škatli damo razpokan pridih, z dodatnim okraskom pa jo spremenimo v pravi majhen zaklad.

Preberite več: Razpokana šatulja

LETA 1468 UMRL JOHANN GUTENBERG

NEMŠKI IZUMITELJ GIBLJIVIH ČRK (* 1398)

Slaven je postal, ker je sredi 15. stol. odločilno prispeval k razvoju tiska: velja za izumitelja tiska s premičnimi črkami, izpopolnil je zlitino za črke, črnilo, šablono za vstavljanje črk in tiskarsko stiskalnico. Natisnil je številna dela, cerkvene dokumente, šolsko slovnico Aelija Donatusa (1451-55), pa tudi veliko izvodov Svetega pisma (Biblia sacra), ki so ga ročno poslikali prav tako kot rokopis.

LETA 1525 (?) ROJEN GIOVANNI PIERLUIGI PALESTRINA

NAJVEČJI GLASBENI UMETNIK SVOJEGA ČASA (* 1594)

Na tridentinskem koncilu (1545-1563) so obravnavali tudi cerkveno glasbo, ki je bila tedaj preveč posvetna. Hoteli so jo odstraniti iz cerkva. Ko pa so poslušali mojstrovino Missa papae Marcelli skladatelja Palestrine, so njegov slog razglasili za edini pravi izraz katoliške cerkvene glasbe. Palestrina je eden največjih glasbenih umetnikov vseh časov.

več:
E. Škulj, Giovanni Pierluigi da Palestrina: Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 1 (1990), 62.-64.

LETA 1758 ROJEN VALENTIN VODNIK

PRVI SLOVENSKI PESNIK, UREDNIK, PRERODITELJ († 1819)

Pesnik Valentin Vodnik, sprva redovnik frančiškan, nato pa škofijski duhovnik, je najbolj znan po svoji pesmi Zadovoljni Kranjec. Njegove Pesmi za pokušino (1806) so prva literarno pomembna pesniška zbirka. V letih 1797-1800 je urejal Lublanske novice, ki so bile prvi slovenski časopis in so izhajale dvakrat oz enkrat na teden. "Rojen sim 3. svečana 1758 ob 3. uri zjutraj v Gornji Šiški na Jami pri Žibertu," se začenja daljša različica njegovega zapisa Moje življenje, pisana "na Gorjušah v bohinjskih gorah 1. rožnega cveta 1796". Tam je bil tedaj Valentin Vodnik upravitelj novoustanovljene župnije. Ta njegov zapis pa tudi vsa njegova dela spričujejo, da je izšel iz zdrave, šegave rodbine. "Bil je srčno dober, naraven in preprost, družaben in mnogostranski, njegove satirične puščice so bile hudomušne, nikoli pa ne v strupu kaljene," piše Alfonz Gspan.

več:
S. Čuk, Valentin Vodnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1998), 20-21

nekaj njegovih verzov, misli:

• Slovenc, tvoja zemlja je zdrava / in pridnim nje lega najprava. / Pólje, vinograd, / gora, morjé, / ruda, kupčija / tebe rede. // Za uk si prebrisane glave / pa čedne in trdne postave. / Išče te sreča, / um ti je dan, / našel jo boš, ak / nisi zaspan. // Lej, stvarnica vse ti ponudi, / iz rok ji prejemat ne mudi! / Lenega čaka / strgan rokav, /  palca beraška, / prazen bokal. (Dramilo)
  
• Od straže hrvaške /  gor sonce mi pride / pa v nógrade laške /   za góro zaíde; /  z beneškega mórja /  jug čelo poti, / od Štajerca bórja / me v znoju hladi. / Mi brázdjo konjiči / za hajdo, pšenico, / neutrudni dekliči / pa béljo tančico; / kaj maram, se kruha / prisluži zadôst, / ni sile trebuha / po svetu mi nôst. (...) (Zadovoljni Kranjec)
  Napoleon reče: / Ilirija vstan! / Vstaja, izdíha: / Kdo kliče na dan? // O vitez dobrotni, / kaj ti me budiš! / Daš roko mogočno, / me gori držiš! // Kaj bodem ti dala? / Pogledam okrog, / Izlóčit ne morem /  skôr svojih otrok. (...) (Ilirija oživljena)
  
• Kdo rojen prihodnjih / bo meni verjel, / da v letih nerodnih / okrogle sem pel? // Ne žvenka ne cvenka, / pa bati se nič, / živi se brez plenka / o petju ko tič. // Kar mat je učila, / me mika zapét, / kar starka zložila, / jo lično posnet. // Redila me Sava, / Ljubljansko poljé, / navdale Trigláva / me snéžne kopé. // Vršáca Parnása / zgolj svojega znam, / inakega glása / iz gosli ne dam. (Moj spomenik)

LETA 1809 ROJEN FELIX MENDELSSOHN BARTHOLDY

NEMŠKI SKLADATELJ († 1847)

Rojen v Hamburgu v judovski družini, deležen je bil dobre izobrazbe, njegov ded, filozof in finančnik Moses Mendelssohn, je bil podpornik umetnosti in veliki prijatelj razsvetljenskega dramatika Lessinga. Mali Felix je bil kot čudežni otrok skupaj s svojo sestro Fanny deležen najboljše glasbene in humanistične vzgoje. Leta 1811 se je družina preselila v Berlin, kjer je začel kmalu javno nastopati, in zbudil pozornost ... leta 1820 pa tudi komponirati (v enem letu je napisal šestdeset skladb). Tu se je spoznal z Goethejem, obiskal Pariz in pri dvajsetih letih odpotoval na prvo koncertno turnejo v London, kjer so ga navdušeno sprejeli. Po vrnitvi domov je  bil neutruden organizator glasbenih prireditev, v Leipzigu je ustanovil prvi nemški konservatorij in ga tudi vodil. Pri sedemnajstih je napisal uverturo v Shakespearovo dramo Sen kresne noči. Velja za najpomembnejšega predstavnika zgodnje romantike, skladatelj Robert Schumann ga je imenoval »Mozart 19. stoletja«. V svojem kratkem življenju (umrl je 38 let star), je skomponiral 121 glasbenih del, poleg Sna kresne noči pa mu je največ slave prinesel še koncert za violino in orkester, Op. 64. V Nemčiji zaradi judovskih korenin ni bil priljubljen, predvsem Richard Wagner ga je hotel očrniti s pamfletom Judovstvo v glasbi in to mu je tudi uspelo, saj so Nemci skoraj sto let zavračali njegovo glasbo...

LETA 1823 UMRL JANEZ NEPOMUK PRIMIC

RAZSVETLJENSKI PESNIK, ZBIRATELJ NARODNEGA BLAGA (* 1785)

Srednješolsko znanje je nabiral v Ljubljani, nato pa je študiral pravo v Gradcu, kjer se je ob spisih Vodnika in Kopitarja navdušil za slovenstvo. Ustanovil je Slovensko društvo in dal pobudo za ustanovitev stolice slovenskega jezika na graškem liceju (1811). Bil je eden prvih pesnikov, ki je pisal tudi za mladino. Bolj kot pesnik je poznan kot zbiratelj narodnega blaga in prevajalec. Iz pisma Janeza Nepomuka Primica Valentinu Vodniku z dne 13. novembra 1810 nam je znana doslej najstarejša omemba besede Slovenia.

LETA 1845 ROJEN KAREL GLASER

LITERARNI ZGODOVINAR, PRVI SLOVENSKI ORIENTALIST IN PREVAJALEC († 1913)

V Hočah pri Mariboru rojeni Karel Glaser je bil po študiju klasični filolog in slavist. Služboval je kot gimnazijski profesor, najdlje v Trstu. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva, ki je v letih 1894–1900 v štirih knjigah izhajala pri Slovenski matici in je naša prva vidnejša literarna zgodovina. Bil je prvi slovenski orientalist, preučeval je sanskrt in staroindijsko književnost, iz nje tudi prevajal, zlasti drame.

LETA 1890 UMRL DAVORIN TRSTENJAK

DUHOVNIK, PEDAGOG, PISATELJ, ETIMOLOG IN ZGODOVINAR (* 1817)

Narodni preroditelj, pesnik in pisatelj, je kot duhovnik služboval v raznih krajih tedanje lavantinske/mariborske škofije. Pisal je narodno prebudne pesmi, pripovedke in črtice. V Mariboru je ustanovil leposlovni list Zora (1872–1878). Bil je med ustanovitelji Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani (1872) in njegov prvi predsednik.

več:
S. Čuk, Davorin Trstenjak (1918-1977): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2017), 52-53.

LETA 1908 ROJEN JANEZ LOGAR

BIBLIOGRAF, UREDNIK, LIT. ZGODOVINAR († 1987)

Bibliografija (knjigopisje) je popisovanje knjig glede na tisk, format; seznam knjig ali člankov (nekega avtorja) ali sestavljanje takih del v razne namene. Vodilni slovenski bibliograf, strokovnjak na tem področju v drugi polovici 20. stoletja je bil literarni zgodovinar Janez Logar. Od leta 1950 je v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) vodil bibliografski oddelek ter predaval bibliografijo na raznih tečajih. Uredil je tudi zbrana dela slovenskih pisateljev iz dobe realizma.

LETA 1909 ROJENA SIMONE WEIL

FRANCOSKA FILOZOFINJA, KRŠČANSKA MISTIKINJA IN ISKALKA († 1943)

"Kristus se je ponižal do mene in me osvojil." Tako je v pismu prijatelju p. Jean-Marie Perrinu, dominikanskemu redovniku, maja 1942 zaupala Simone Weil, o kateri občudovalci pravijo, da po Pascalu nihče ni tako strastno iskal absolutnosti. To mistično osvojitev, o kateri je govorila kot o najsilnejšem dogodku svojega življenja, je doživela aprila 1938, ko je preživela veliki teden v sloviti francoski benediktinski opatiji Solesmes in spremljala obrede. "Med obredi je Kristusovo trpljenje stopilo vame in za vedno ostalo v meni." Vse njeno življenje se ji je odkrilo kot približevanje Bogu in vsa njena umska odkrivanja so postala postaje na poti do Kristusa. Iskanje resnice ji je bilo do konca življenja glavna duhovna strast. Zapisala je: "Kristusu je ljubo, če imaš resnico rajši od njega, kajti preden Kristus postane Kristus, je resnica. Kdor se odvrne od njega in se napoti proti resnici, ne bo napravil velikega ovinka, prej ali slej pa bo padel v njegovo naročje." V Kristusovem naročju je bila tudi ona: sicer ni bila krščena (o krstu je razmišljala in se nanj pripravljala, a jo je prehitela smrt), vendar pa je bila zvesta Kristusovemu oznanilu v njegovih najčistejših prvinah.

več:
S. Čuk, Simone Weil: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2009), 18-19.

nekaj njenih misli:

• Ponižnost je neizogibna, ko se zavemo, da ne vemo, kaj bo z nami v prihodnosti.
  
• Ne po tem, kako nekdo govori o Bogu, spoznam, ali je njegova duša šla skozi ogenj božje ljubezni, temveč po tem, kako govori o zemeljskih stvareh.
  
• Lepota sveta nam govori o Ljubezni, ki je njegova duša, kakor bi nam lahko govorile poteze človeškega obraza, ki bi bil dovršeno lep in ne bi lagal.
  
• Skrajna veličina krščanstva obstaja v tem, da ne išče nadnaravnega sredstva zoper trpljenje, temveč nadnaravno uporabo trpljenja.
  
• Zakaj bi si skrbi? Ni moja zadeva misliti nase. Moja zadeva je misliti na Boga. Zadeva Boga pa je misliti name.
  
• Le tisti, ki ima čut za božje, more upati, da ga bo odkrilo in našlo ... Človeku ni dano, da bi se približal Bogu, le Bog se more približati človeku.
  več:

LETA 1914 ROJEN LADISLAV LENČEK

DUHOVNIK LAZARIST, MISIJONSKI DELAVEC, PUBLICIST, KULTURNIK († 1993)

Rojen v Ljubljani je najprej odšel v škofijsko bogoslovje, potem pa se je odločil za lazariste, ker je želel v misijone na Kitajsko. To mu ni uspelo, postal pa je »misijonski priganjač«, kot je sam večkrat povedal. Leta 1938 je bil posvečen v duhovnika, in kasneje urednik misijonskega lista Katoliški misijoni, ki je nastal kot sad slovenskega katoliškega shoda leta 1923. Takrat so začeli redno izhajati. Od vsega začetka ga je urejala Misijonska družba (lazaristi), tiskali so ga tudi v lastni tiskarni v Grobljah pri Domžalah, dokler niso prišli gestapovci in tiskarno razdejali. Med vojno je vodil tudi misijonsko pisarno in bil med soustanovitelji Misijonske dijaške zveze. Tudi Katoliške misijone so med vojno spet začel izdajati, toda ko so prišli na oblast komunisti, je moral leta 1945 pobrati 'šila in kopita' in s Katoliškimi misijoni oditi v tujino. Dolgo časa je živel kot begunec, potem pa je s pomočjo zaveznikov prišel v Italijo in blizu Rima so lazaristi oblikovali slovensko skupnost, kjer so izdajali begunske Katoliške misijone. Od tu je odšel v Argentino, kjer so potem časopis začeli tiskati ... V Argentini je bil Lenček eden glavnih organizatorjev duhovnega, kulturnega in gospodarskega življenja. Že prej je v Argentini delovala Slovenska vas, kjer je od leta 1936 deloval izseljenski duhovnik Janez Hladnik, ki je skrbel za kakšnih 20.000 Slovencev, ki so živeli tu. Lenček jih je zdaj povezal v Društvo Slovencev (Zedinjena Slovenija), v vasi so imeli tudi šolo, zidati so začeli Baragovo misijonišče. Ustanovljena je bila tudi Slovenska kulturna akcija (združevala naj bi vse kulturnike po vsem izseljenstvu, zamejstvu in tudi v domovini), izhajati je začel Glas Slovenske kulturne akcije (najprej štirinajstdnevnik, potem mesečnik, zdaj pa izhaja priložnostno), potem še Meddobje, zajetna revija, ki vsebuje razprave, članke in literarne poskuse ljudi iz vsega zamejstva Bil je med ustanovitelji Slovenske kulturne akcije in izdajali so tudi knjige (okrog 90). Ustanovil je tudi Slovensko tiskovno družbo (z Zorkom Simčičem, dr. Bajlecem), Slovensko misijonsko zvezo. Skupaj z brati lazaristi je veliko pripomogel pri gradnji cerkve Marije Kraljice in ustanavljanju večstopenjske šole. Po 45. letih bivanja v Argentini se je pred osamosvojitvijo (1990) vrnil v Slovenijo, kjer je do svoje smrti (na današnji dan) navduševal mlade za misijone, za kulturo, in jim polagal na srce, kaj je to prava ljubezen do domovine.

... več o njem v rubriki gost meseca 03_1991

LETA 1929 UMRL MILAN PUGELJ

PESNIK, ČASNIKAR IN UREDNIK (* 1883)

Učiteljev sin iz Novega mesta je prišel v Ljubljano kot časnikar in pisatelj, na njegovo pobudo je nastalo tudi Društvo slovenskih književnikov. S pesmim in novelami je začel že v gimnazijskih letih in v njih izraža predvsem ljubezenska čustva (novo-romantični impresionizem), bolj samonikel je v svojih proznih delih in tako je najplodovitejši novelist ob slovenski moderni. Novele so zbrane v knjigah: Mali ljudje, Mimo ciljev, Zakonci, Popotniki ...

LETA 1933 ROJEN POLDE BIBIČ

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC († 2012)

Rojen je bil v Mariboru, v Ljubljani je 1961 diplomiral na Akademiji za igralsko umetnost in čez dve leti postal redni član ljubljanske Drame, kjer je bil zaposlen do upokojitve 1995. Uveljavil se je v glavnih vlogah v slovenskih dramah (Cankarjevih Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Hlapcih, Za narodov blagor in Hlapcu Jerneju, Kreftovih Kranjskih komedijantih, Grumovem Dogodku v mestu Gogi, Jančarjevem Velikem briljantnem valčku ... nastopal pa je tudi v klasičnih in modernih delih iz svetovne dramske zakladnice in skupaj z domačimi zbral okoli 150 gledaliških naslovov. Poleg tega je nastopil tudi v več kot 200 radijskih igrah, v 36 filmih (Cvetje v jeseni, Kekec,.. Dediščina, Moj ata, socialistični kulak ... ), 43 TV-dramah, 23 TV-serijah .... Na ljubljanski AGRFT je bil profesor za dramsko igro, bil pa je tudi predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, leta 1985 Borštnikov prstan, Župančičevo nagrado (1974)... Svoje delo in tudi delo predhodnikov in sodobnikov iz gledališkega sveta je popisal v  knjigah (Igralec, Pravljičar, Spominjarije), saj je v mladosti želel postati pisatelj, ato zaradi vojne ni bilo mogoče: »Zaradi igralskega delovanja – v gledališču, pri filmu, televiziji, na radiu – mi je zmanjkalo časa za pero. In pisatelj v meni, če je v resnici sploh bil in če je bil sploh kaj vreden, je usahnil. Nadomestilo sem našel na odru ...

LETA 1939 UMRL ŠKOF JANEZ GNIDOVEC

DUHOVNIK, LAZARIST, ŠKOF IN BOŽJI SLUŽABNIK (* 1873)

Ko je bil slovenski lazarist Janez Gnidovec leta 1924 imenovan za škofa v Skopju, si je za svoje škofovsko geslo izbral besede apostola Pavla "Vsem postati vse" in ga dosledno uresničeval do zadnjega diha. Vsi so ga imeli za "živega svetnika". Postopek za njegovo beatifikacijo se je uradno začel 14. septembra 1974 na škofiji v Ljubljani. Zaključil se je leta 1984, ko je bilo vse gradivo poslano v Rim. Papež Benedikt XVI. je 27. marca 2010 odobril objavo odloka o zaključenem postopku in potrdil junaško stopnjo kreposti škofa Gnidovca, ki mu gre naslov častitljivi. Če bo potrjen domnevni čudež na njegovo priprošnjo, bo razglašen za blaženega. »Škof Gnidovec, verjetno prvi Slovenec, ki je na vrsti za beatifikacijo po Slomšku in Grozdetu, je vseskozi v svojem življenju od same mladosti do dramatične smrti v Ljubljani, ustvarjal vtis posebnosti med svojimi študentskimi tovariši, med profesorji v Št. Vidu, med sobrati lazaristi in nedvomno tudi med tedanjimi jugoslovanskimi škofi. Vtis posebnosti zaradi svoje odmaknjenosti od drugih, zaradi svoje globoke zbranosti, zaradi izjemnega obvladovanja v izražanju, zaradi stalnega intenzivnega pogovora z Bogom, kar je bilo vsem bolj ali manj jasno.« Tako je v Spremni besedi h knjigi Lojzeta Gajška Na poti k svetosti (Založba Družina, Ljubljana 2011) zapisal kardinal Franc Rode.

več o Božjem služabniku:
S. Čuk, Svetniški škof Janez Gnidovec: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (1999), 58-59.
S. Čuk, Škof Janez Frančišek Gnidovec: Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Janez Frančišek Gnidovec: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 2 (2023), 99.
G. Čušin, Bogdaj, Janez: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 2 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

• Delajte radi, ker je delo dolžnost. In spoštujte trpljenje pri delu. Delajte tako, da boste zvečer utrujeni in si boste želeli počitka. Tako boste s svojim trpljenjem posnemali Jezusovo trpljenje. A prosim vas, ne delajte kot stroji ... Delajte z duhom vere.
  
• Ne preslišite glasu tistih, ki vas prosijo za molitev. Vedite, da vas potrebujejo, da so zelo potrebni božje pomoči, ki se izprosi samo z molitvijo. Spolnjujte svoje dolžnosti. Bodite zvesti.
  
• Nisem pil in ne pijem, ker se pri nas preveč pije. Ko sem bil ravnatelj gimnazije v Šentvidu, sem videl, da se v Sloveniji preveč pije, zato sem sklenil, da ne pokusim pijače, ki je mnogim v pogubo, narodu pa v sramoto.
  
• Opravljaj službo marljivo, potrpežljivo, z veselim srcem in dobrim namenom, da razveseljuješ Boga. Svoja dela začni s ponižno molitvijo, z molitvijo jih tudi nadaljuj in končavaj.
  
• Bodi ljubezniv do vsakega človeka, stori dobro vsakemu. Nikoli ne vračaj hudega za hudo. V odnosih do ljudi bodi vedno plemenit. Pazi, da vedoma nikogar ne razžališ. Prizadevaj si, da boš v ljubezni v vsem posnemal Jezusa, ki je pot, resnica in življenje.
• Ne govori veliko, govori samo resnico. Pazi nase, da ne boš zaklel ali izgovoril grde besede.

molitev za beatifikacijo

Gospod Bog, / Tvoj služabnik Janez Frančišek Gnidovec / se je iz ljubezni do Tebe / nesebično ves žrtvoval za uboge. / Poveličaj ga s čudeži, / da mu bo Cerkev dodelila čast oltarja / in nam bo močneje zasvetil njegov zgled. / Po Kristusu, našem Gospodu. / Amen.

LETA 1944 USTRELJEN LADO PIŠČANC

DUHOVNIK IN PESNIK, PRIČEVALEC ZA VERO (* 1914)

Ura v cerkvenem zvoniku je odbila sedem. Turobno so odmevali udarci v sivi mrak. Tedaj so visoko v hribu zaregljale strojnice. Vsi v kuhinji so se molče spogledali in onemeli v grozi. Misel je zaglodala v srčiko razbolele rane. "Ni jih več!" je končno spregovorila Marija, sestra kaplana Ludvika (Zora Piščanc, Pesnik zelene pomladi).

Po razpadu Italije 8. septembra 1943 je Cerkno veljalo za 'osvobojeno ozemlje' in v njem so se naselile razne partizanske komande. Januarja 1944 je tja prišla tudi partijska šola, ki je 'oblikovala' mlade 'revolucionarje'. V jutru 27. januarja 1944 se je oddelek nemških vojakov prebil skozi obroč partizanskih brigad v Cerkno. Ob nenadnem napadu je obležalo 47 učencev partijske šole. Pokol je zahteval zadoščenje: pod obtožbo izdajstva so na svečnico, 2. februarja 1944, partizani aretirali ter naslednjega dne pod noč na Lajšah nad Cerknim ustrelili petnajst Cerkljanov na čelu s kaplanoma Ladom Piščancem in Ludvikom Slugo. Njihova trupla so vrgli v brezno. Zločin je odjeknil po vsej Primorski. Noben pameten človek ni mogel verjeti, da bi pobiti mogli zagrešiti to izdajstvo. Leta 1958 je v ljubljanskem časniku Tedenska tribuna izšlo pričevanje Andreja Kranjca, nekdanjega častnika VOS (varnostno obveščevalne službe), ki je razkril, da je Nemce o partijski šoli v Cerknem obvestil partizanski major Jernej Hrastnik, gestapovski agent v štabu 31. divizije, ki so ga kmalu nato odkrili in likvidirali. Kljub temu pa uradna 'zgodovina' še vedno ponavlja trditev, da so bili 'izdajalci' tisti obtoženi in ustreljeni Cerkljani. Šele po koncu 'komunistične ere' na Slovenskem je bilo mogoče javno povedati resnico: izrečena je bila 19. maja 1991, ko je bila na kraju, kjer so samozvanci 'v imenu ljudstva' izrekali smrtne obsodbe, maša zadušnica za nedolžne žrtve, ki je bila hkrati tudi daritev sprave.

več:
S. Čuk, Lado Piščanc: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1994), 20-21.

nekaj njegovih verzov:

• V svetu tulijo viharji, / v temni vihri begajo ljudje, / hrepene po lepi zarji. // Jaslice, skrivnosti polne, / posvetite v noč, v vihar sveta, / luč vrzite v duše bolne.
  
• Vsaka pomlad je vetrovna in viharna, drugače sploh pomlad ni. V nemiru brsti in cvete... Le kleni cvetovi ostanejo in se razrastejo v žlahtne sadove.
  
• Naše življenje je božja igra; Bog sam jo je napisal in odkazal slehernemu čisto določeno vlogo; in vsak, kdor jo sprejme, se igra s samim Bogom.
  
• Dete, Dete, / mir z nebes nam rôdi, / betlehemski mir / nam v srca trosi; / Dete, Dete, / to te milo prosi / ves človeški rod.
  
• Iz črne noči / voda šumi / mimo dvomov, / mimo grobov. // Vse molči, / človeka ni, / da dal bi glas / med nas. (zadnja pesem, ki jo je napisal Lado Piščanc)

LETA 1944 USTRELJEN LUDVIK SLUGA

DUHOVNIK, PRIČEVALEC ZA VERO (* 1917)

Rodil se je 24. avgusta 1917 na Gorenjskem, kjer so živeli kot begunci. Po vojni so se vrnili v Bačo pri Modreju. Po ljudski šoli v domačem kraju in gimnaziji v Gorici je vstopil v bogoslovje in bil 30. maja 1942 posvečen v duhovnika. Poslan je bil za kaplana v Cerkno, kjer je bil njegov sodelavec Lado Piščanc. Partizani so ju prvič prijeli 20. novembra 1943. Po nemškem napadu na partijsko šolo so ju skupaj z 12 domačini 2. februarja aretirali, naslednji dan pa vse postrelili na Lajšah pri Cerknem. 19. maja 1991 so mučencem tam pripravili krščanski pogreb.

LETA 1951 UMRL JANKO ŠLEBINGER

BIBLIOGRAF, LEKSIKOGRAF, LITERARNI ZGODOVINAR IN UREDNIK (* 1876)

Kaj je poklic literarnega zgodovinarja in urednika, vemo, težje pa je umljivo, kakšno delo opravlja bibliograf in leksikograf. Izraza sta grška: bibliograf pomeni človeka, ki se strokovno ukvarja z bibiografijo, sestavljanjem po določeni tematiki urejenih seznamov tiskanih del; leksikograf pa je doma v leksikografiji - pripravljanju, sestavljanju, pisanju slovarjev ali leksikonov. Oboje zahteva ogromno znanja in po tem se je Janko Šlebinger odlikoval. "Predvsem pa je bil srčno dober in vedno nesebično pripravljen, da pomaga," je dejal o njem prijatelj Janko Glazer. "Bil je eden izmed tistih, ki več dajejo, kot jemljejo."

več:
S. Čuk, Janko Šlebinger: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2006), 38-39.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1594 UMRL GIOVANNI PIERLUIGI PALESTRINA

NAJVEČJI GLASBENI UMETNIK SVOJEGA ČASA (* 1525)

Na tridentinskem koncilu (1545-1563) so obravnavali tudi cerkveno glasbo, ki je bila tedaj preveč posvetna. Hoteli so jo odstraniti iz cerkva. Ko pa so poslušali mojstrovino Missa papae Marcelli skladatelja Palestrine, so njegov slog razglasili za edini pravi izraz katoliške cerkvene glasbe. Palestrina je eden največjih glasbenih umetnikov vseh časov.

več:
E. Škulj, Giovanni Pierluigi da Palestrina: Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 1 (1990), 62.-64.

LETA 1864 UMRLA JULIJA PRIMIC POR. PL. SCHEUCHENSTUEL

PESNIŠKA MUZA IN NEUSLIŠANA LJUBEZEN FRANCETA PREŠERNA (* 1816)

Julija Primic je bila hči uspešnega ljubljanskega trgovca Antona Primica, ki ga je pobrala jetika, ko je bila stara dva meseca. Z mamo Julijano, ki je naprej vodila trgovino, sta živeli v Gledališki ulici v Ljubljani (današnja Wolfova). Na veliko soboto (6. aprila 1833) je v trnovski cerkvi prvič srečala Prešerna, kar je pesnik obudil v sonetu Je od vesel'ga časa.  Mati pa je Juliji prepovedala srečanja s Prešernom, ki ga je imela za »gorenjskega kmetavzarja«. 2. februarja 1834, je France Prešeren objavil Sonetni venec kot zasebno prilogo k Ilirskemu listu. Z akrostihom PRIMICOVI JULJI je povedal, da je ta vzvišena pesnitev posvečena še ne osemnajstletni Juliji, hčerki bogate ljubljanske trgovske družine Primic. Mati Julijana je pregovorila sodnika Antona pl. Scheuchenstuela, nekdanjega Prešernovega predstojnika, da je njeno Julijo zasnubil za svojega sina Jožefa, ki ji je že ob zaroki dal vedeti, kdo bo pri njih ukazoval. Po slovesni poroki v ljubljanski stolnici (1839) je Julija Jožefu rodila pet otrok. Leta 1949 je mož dobil službo na okrožnem sodišču v Novem mestu in družina se je s taščo Julijano vred preselila v dolenjsko prestolnico, kjer je Jožef kupil lepo ohranjen gradič Neuhof. Spadali so pod župnijo Šmihel, toda k maši so hodili k frančiškanom v Novem mestu. Kmalu so spoznali, da ni hujšega sodnika na Kranjskem, prijateljev ni imel, za ženo ni imel časa, tudi z otroki se je redkokdaj ukvarjal. Julija je umrla 2. februarja 1864, vstajenja čaka na šmihelskem pokopališču. Po njeni smrti se je mož s četrto hčerko in sinom preselil v Gradec in tam leta 1873 umrl.

več:
S. Čuk, Julija Primic (1816–1864): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2024), 28-29
knjiga: I. Sivec, Julija iz Sonetnega venca, Karantanija, Ljubljana (2006)

o srečanju Julije in Prešerna:

• Bil vel'ki teden je: v soboto sveto, / ko vabi molit božji grob kristjana, / po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana, / v Trnovo, tje sem uro šel deseto. (Prešeren: Je od vesel'ga časa)
• Za Prešernovo poezijo nastopila nova doba, ko je pesniku iz ljubezni do Primičeve Julije vstalo novo življenjsko upanje ... Iz ljubezni do Julije so vzrasle Prešernu najlepše in najgloblje poezije, a izrasla je iz nje tudi nesreča njegovega življenja. (Ivan Grafenauer)
• Ljubezen do Julije, ki je bila za Prešerna prvotno mogočna pobuda za ustvarjanje, je bila vedno večja ovira za pesnikovo življenje. (Anton Slodnjak)

LETA 1874 ROJEN JOŽEF SAKOVIČ

PREKMURSKI DUHOVNIK, PISEC NABOŽNIH ČLANKOV († 1930)

Rodil se je v Vadarcih pri Gradu (Gornji Lendavi) v Prekmurju. Po gimnaziji je končal bogoslovje v Sombotelu, kjer je bil leta 1899 posvečen v duhovnika. Deloval je v raznih župnijah v Prekmurju in na Gradiščanskem, nazadnje na Dolnjem Seniku v Porabju, kjer je 22. septembra 1930 umrl. Zgodaj je namočil svoje pero in na vseh svojih duhovniških postajah s svojimi nabožnimi in poučnimi članki sodeloval v Kalendarju Srca Jezušovoga, Marijinem listu in Novinah ter skrbel za nabožne knjige, ki so bile takrat v rabi med katoličani v Prekmurju in Porabju.

LETA 1875 ROJEN JOŽE ABRAM - TRENTAR

DUHOVNIK, LJUBITELJ GORA, PESNIK, PREVAJALEC († 1938)

Jože Abram, doma iz Štanjela na Krasu, je bil leta 1899 posvečen v duhovnika. Najprej je bil kaplan v Bovcu, od tam pa je odšel v Trento, kjer je ostal tri nepozabna leta. Med preprostimi ljudmi in v čudovitem gorskem svetu je postal Trentar in kot Trentar se je tudi podpisoval. Iskreno prijateljstvo ga je vezalo s slavnim tržaškim planincem Juliusom Kugyjem, poetičnim opisovalcem naših gora. Znan je tudi po tem, da je v slovenščino prevedel nekatera dela ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka.

več:
S. Čuk, Jože Abram: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1995), 28-29
knjiga: J. Kragelj, Jože Abram: Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper 2000. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli:

• Trenta! Kako naj izrazim svoja čustva ob tebi? Lepa, divje lepa, strašno lepa si! V tebi sem užil najlepše dneve svojega razburkanega življenja. V tebi počivajo moje misli, ti si magnet mojih želja. Moje srce se umiri in najde zadoščenje v tvojih globokih, ozkih dolinah in v vencu tvojih nebotičnih gora. In zopet in zopet se vračam v duhu vate ter vzletavam kot orel v tvoje vrhe. In srečnega se čutim v tvojem kraljestvu, ko da prihajam domov na svatbo in vsako leto te obiskujem ter se vzpenjam na tvoje in tvojih sosedov zračne velikane in ljubo mi je, tako milo, tako svečano, ko da bi prišel v mirno, ljubeče materino naročje, od koder si srce več ne želi ...
  
• Stal sem na vrhu Triglava, zrl sem željno okrog, da bi uzrl vsaj košček lepe naše nesrečne domovine, da bi jo vzljubil tem bolj, a zaman, - povsod sem uzrl in zrl le tebe megla in tvoje sivo valovje, in mračno čustvo mi je ovilo duha: otožen sem začel postajati s tabo, megla; nemo si mi govorila v dušo in duša mi je kot brez volje slastno pila tvojo otožnost.
  
• Pozabil sem na svet, na doline, ljudi, na vse ... Okrog mene je vse oživelo in z očmi, s katerimi nisem še nikoli gledal, sem uzrl v teh sončnih višinah nov svet, po katerem sem vedno hrepenel, ker mi je o njem ljubka pravljica govorila ko o deveti deželi in si mi ga ti zdaj odkril, ljubi planinski cvet ...
  
• Dolinec bi ne verjel, da prebivalci gora mnogo bolj ljubijo svojo domovino kot dolinci. Kakor ne zapuste planinski orli svojih gora, tako je tudi planinec navezan nanje z dušo in s telesom.
  

LETA 1876 ROJEN JOSIP SREBRNIČ

KRŠKI ŠKOF, TEOLOG, ZGODOVINAR, FILOZOF († 1966)

Leta 1896 je postal škof na Krku Kraševec dr. Anton Mahnič. V skoraj 25 letih svojega škofovanja na Krku je "dajal ton" cerkvenemu življenju na Hrvaškem. Za svojega naslednika je predlagal dr. Josipa Srebrniča, svojega goriškega rojaka, tedaj profesorja cerkvene zgodovine na teološki fakulteti slovenske univerze. Škofijski sedež na Krku je Srebrnič zasedel pred božičem 1923 in škofijo je vzorno vodil 41 let. Novo službo je izvrševal po zgledu apostola Pavla, čigar besede "Stojte močni v veri!" si je izbral za svoje škofovsko geslo. Kot škofu mu ni bilo do časti; ostal je preprost, domač, prijazen in ljubezniv z vsakim človekom. Ta častitljivi božji pastir je zagledal luč sveta na svečnico leta 1876.

več:
S. Čuk, Josip Srebrnič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1996), 28-29.

LETA 1882 ROJEN JAMES JOYCE

IRSKI ROMANOPISEC IN PESNIK († 1941)

Šolal se je v jezuitskem kolegiju in na katoliški univerzi v Dublinu, potem pa je odšel v Pariz, kjer se je ukvarjal z simbolizmom in realizmom. Leta 1904 je dokončno zapustil Irsko in se v Trstu, Pulju, Parizu in Zürichu preživljal kot časnikar in učitelj jezikov. Je eden največjih in najizvirnejših piscev 20. stoletja, njegova dela zapis notranjega monologa in toka zavesti. Uporabljal je tudi različne jezike in narečja, uporabljal enciklopedično zna nje, simbolizem, psihoanalizo ... V zgodovino se je zapisal predvsem z modernim romanom Ulikses, ki je izšel leta 1922. Skupaj z Marcelom Proustom in Virginio Wolf velja za začetnika moderne književnosti. Njegova dela so Ljudje iz Dublina (1914), Umetnikov mladostni portret (1916) in Finneganovo prebujenje (1939).

nekaj njegovih misli:

• Človekova dejanja so najboljši razlagalci njegovih misli.
  
• Genij nikoli ne dela napak. Njegove napake so zavestne in hotene in zato vrata velikih odkritij.
  
• Če hočemo živeti z namenom, moramo poiskati tisto, kar najbolj goreče ljubimo, dati vse, kar imamo, nato pa to predati naprej kot štafeto tistim, ki nam sledijo."
  
• Dokler nekaj imamo, nam to lahko vzamejo ... Toda ko to damo, nam tega noben tat ne more več vzeti. Za vedno postane naše."
  
• Bojim se velikih reči, ki nas delajo nesrečne.
  
• Življenje posnema umetnost.
  
• Moja usta so polna gnilih zob in moja duša nagnitih ambicij.
  
• Misliš da bežiš, toda v resnici vedno naletiš le nase. Najdaljša pot naokrog je dejansko najkrajša pot domov.

LETA 1892 ROJEN FILIP TERČELJ

DUHOVNIK, PROSVETNI DELAVEC, ORGANIZATOR, PESNIK IN PISATELJ  († 1947)

Filip Terčelj je kot goreč duhovnik in zavzet kulturni delavec deloval med goriškimi Slovenci.  Pomagal je ustanoviti Prosvetno zvezo, ki se je razširila po primorskih vaseh, zanje je izdajal Naš čolnič, bil je v odboru Goriške Mohorjeve družbe; poudarjal, da se mora narod naslanjati predvsem na družino ... izdal katekizem za najmlajše, z Vinkom Vodopivcem cerkvene pesmarice ... zato je bil trn v peti fašistom, zato so ga za pet let poslali v konfinacijo v Italijo ... po vrnitvi se je umaknil v Jugoslavijo, tam pa so ga preganjali komunisti ... zatekel se je v Sorico k prijatelju, župniku Francu Krašni, in 7. januarja 1947 sta ju na poti v Ljubljano v gozdu pod Sorico prestregla terenca-partijca in ju v Štulcovi grapi izročila knojevcem, obmejnim stražarjem. Ti so ju brez razloga ustrelili in zagrebli, potem pa razširili glas, da sta pobegnila čez mejo. Toda domačini so tam našli brevir in kmalu odkrili grob. Po nekaj mesecih sta zahrbtno umorjena duhovnika našla zadnje počivališče na božji njivi v Davči. Leta 2011 so mu v rojstni župniji Šturje pri Ajdovščini odkrili spomenik. Istega leta se je začel tudi postopek za njegovo beatifikacijo.  Postulator Primož Krečič poudarja, da je Terčelj vedno vztrajal na poti k Bogu prav zaradi zasidranosti v molitev, zelo je ljubil Sveto pismo in je v cerkveno glasbo vnašal besedila Božje besede. Oznanjal je evangelij v vsakdanjem življenju in v vseh okoliščinah. Zaradi Kristusa pa se je posvetil predvsem malim. Čeprav je storil ogromno za ohranitev slovenstva na Primorskem za časa fašizma in so ga zaradi te njegove dejavnosti fašisti preganjali ter poslali v izgnanstvo, se po vojni njegovo ime ni smelo omenjati, ker so ga oblastniki imeli na vesti.

več:
S. Čuk, Filip Terčelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1992), 52-53.
S. Čuk, Filip Terčelj (1892-1946): Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2017), 42-43.
knjiga: M. Brecelj, Filip Terčelj, Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper, 1992. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli in verzov:

• Strma je pot v nebo, / bridka in težka, / kdo nam odpiral bo / vrata nebeška? // Svetega raja premila Kraljica, / svojim otrokom boš ti vratarica. // Ko bomo morali, / Mati, umreti, / vrata, daj, tistikrat / rajska odpreti. // Svetega raja premila Kraljica, / svojim otrokom boš ti vratarica. // Sprejmi nas k Jezusu / v večno veselje, / kjer bo prenehalo / zemsko trpljenje! // Svetega raja premila Kraljica, / svojim otrokom boš ti vratarica. (Strma je pot v nebo)
  
• Bratje, poglejte, kako se dani, / jutro se svita iz temne noči. / Kristus se bliža, Kristus prihaja / k revnim zemljanom iz svetega raja.
  
• Klic veselja naj osreči / po vsem svetu vse ljudi. / Aleluja, pojmo vsi, / Kristus vstal je in živi.
  
• Kristus je vstal! / Vstanimo tudi mi / iz greha in strasti / z božjo močjo! Sveta velika noč / bodi nam vsem v pomoč.
  
• Kristus je vstal! / Iz groba skalnega, / dvignil se je svetal / z lastno močjo. / Sveta velika noč / kaže njegovo moč.
  
• Pomagaj, Marija, prečista Devica, / ti bodi trpečim vselej tolažnica! / Ti znaš zveseliti, ti znaš tolažiti, / obriši solze, umiri srce! / V trpljenju in radosti tvoji ostati / želimo presveta, usmiljena Mati!
  
• Najlepše jesenske smo rože nabrali / za tebe, Gospa, Kraljica neba! / Le sprejmi ta venec skrivnostne molitve, / da z njim zadostimo vse grešne žalitve!
  
• Če je mati določena, da s toplim srcem pripravlja otroku paradiž, je oče izbran, da ta paradiž z močno roko straži in brani.
  
• Njegov evangelij je luč nam prižgal / in upanje v večno življenje nam dal, / zveličan bo, kdor se po njem bo ravnal.
  
• Tudi jaz sem z grehi križal / in prebadal ti srce. / Ves skesan te srčno prosim: / daj, odpusti mi dolge.
  
• Presrečni bratje in sestre, / ki v Bogu se radujete / vodite nas v nebeški raj, / kjer bomo srečni vekomaj.
  
• Mir božji objema doline, gore, / ko v cerkev hitimo ubogi ljudje, / da Bogu potožimo svoje gorje. / Edino dobrotni nebeški Gospod / nas more rešiti pretečih nezgod.

LETA 1896 ROJEN BOŽIDAR BORKO

publicist, prevajalec in urednik († 1980)

V Gomili pri Ljutomeru rojeni Božidar Borko, po študiju doktor prava, se je uveljavil kot pesnik, publicist in odličen prevajalec. Po prvi svetovni vojni se je posvetil novinarstvu in je sodeloval pri raznih glasilih. Leta 1937 je uredil razstavo slovenskega novinarstva. Po drugi svetovni vojni je bil urednik Slovenskega knjižnega zavoda in Cankarjeve založbe. Bil je med soustanovitelji Društva slovenskih prevajalcev. Veliko je prevajal iz raznih jezikov, zlasti slovanskih.

LETA 1898 ROJENA DORA VODNIK-PEGAM

PREVAJALKA, PEDAGOGINJA IN GERMANISTKA († 1975)

Za profesorico Doro Pegam-Vodnik, ki je napisala vrsto učbenikov nemščine, je bilo značilno njeno globoko religiozno prepričanje. Po vojni je bila tri leta (1945–1948) ravnateljica bežigrajske gimnazije. Kljub veri nasprotnemu ozračju je ostala zvesta svojemu prepričanju, ki ga tudi ni skrivala. Izšla je iz križarskega gibanja, katerega idejni voditelj v Ljubljani je bil njen mož, pesnik Anton Vodnik. To je bilo predvsem gibanje katoliške študentske mladine, ki se je rodilo okoli leta 1924.

več o njej in njenem soprogu, pesniku Antonu Vodniku:
S. Čuk, Anton Vodnik (1901-1965): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2015), 48-49.

nekaj njenih razmišljanj:

• Mati, ali veš, da iz tebe raste narod - narod zvestih ali nezvestih, dobrih ali slabih, premočrtnih ali izkrivljenih, jasnih, samozavestnih ali pa spačenih, mračnih in ponižanih ljudi?
  
• Nikar se ne boj (verna žena): tvoje krščanstvo se bo uveljavilo predvsem s tvojim neutrudljivim in nesebičnim delom za sočloveka, ki ne bo ločilo med našimi in onimi, temveč bo zajemalo svoje sile v prepričanju, da je vsak pošten človek upravičen do srečnega življenja, h kateremu tudi ti moraš pomagati...
  
• Le dobronamerno sodelovanje z vsemi naprednimi graditeljskimi silami v novi domovini bo prepričalo tako imenovane nasprotnike, da resnično krščanstvo ni ovira družbenega napredka, temveč njegova krepka opora ...

o njej:

• Odkrivala si nam, da je krščanstvo izrazita vera ljubezni, da eros ni nekaj profanega, ampak krščansko temeljnega. Odkrivala si nam, da je treba v krščanstvu okrepiti prav ljubezensko totalnost in tako združevati ljubezen do Boga z ljubeznijo do bližnjika in sebe (Edvard Kocbek ob grobu)

LETA 1901 ROJEN JOŽE PIBER

PESNIK IN PUBLICIST († 1921)

Le nekaj več kot dvajset let je bilo odmerjenih pesniku in publicistu Jožetu Pibru iz Zaloga pri Postojni. Po končani gimnaziji v Ljubljani je nameraval študirati filozofijo, a je že 15. avgusta 1921 umrl. Bil je nadarjen pesnik, navdušen ekspresionist. Pel je o ljubezni, verski tematiki in socialni pravici. Zanimanje je vzbudila njegova socialno navdihnjena Majska pesem.

LETA 1908 ROJEN PAVEL ŠIVIC

SKLADATELJ, PIANIST, PEDAGOG († 1995)

Ob študiju germanistike se je tudi glasbeno izobraževal na konseravtoriju – pri Slavku Ostercu i n  L. M. Škerjancu (kompozicijo) in Janku Ravniku (klavir), izpopolnjeval se je tudi v Pragi. Poučeval je na ljubljanskem konservatoriju, pozneje pa na Akademiji za glasbo v Ljubljani (1946–1978). Šivic je bil izjemno razgledan, umetniško se je odzival tako na sodobne glasbene tokove kot na družbene probleme svojega časa.  Ustanovil in vodil je Collegium musicum, leta 1966 je ustanovil oddelek za glasbeno pedagogiko, bil je tudi predsednik Društva glasbenih pedagogov Slovenije, izdal je tudi več priročnikov ... Posebno bogat je njegov opus scenskih del (opera Cortesova vrnitev, Samorog, baletna glasba Dogodek v mestu Gogi), številna orkestralna dela ter veliko kantat, zborovska in komorna dela. Bil je mojster klavirja , zato ima klavirska glasba posebno mesto, pisal je tudi za mlade ...

LETA 1913 ROJEN PATER WOLFGANG KOGLER

KARTUZIJAN, IZDELOVALEC JASLIC († 1921)

Zelo iskan izdelovalec jaslic je bil kartuzijan p. Wolfgang Kogler, doma iz Eisenerza v Avstriji. V kartuzijanski red je vstopil leta 1937 in kmalu začel izdelovati jaslice. Leta 1963 je prišel v kartuzijo Pleterje, kjer se je zaradi naročil posvetil jasličarstvu. Vsako leto je izdelal do 70 jasličnih garnitur iz žgane gline. Vodila ga je misel o božji ljubezni, ki se nam je razodela z rojstvom Božjega Sina.

LETA 1923 ROJEN FRANCE BUČAR

POLITIK, PRAVNIK, PUBLICIST († 2015)

Rojen v Bohinjski Bistrici. Med drugo svetovno vojno je bil kot dijak zaprt, najprej so ga zaprli Italijani, potem Nemci. Leta 1944 je zbežal iz zapora in se pridružil partizanom, s katerimi je maja 1945 vkorakal v Celovec. Kasneje je doštudiral na pravni Fakulteti in sprva služboval kot državni uradnik, nadaljeval pa je kot profesor na pravni fakulteti, s katere so ga v sedemdesetih letih odstranili in je tako postal disident. Sodeloval je pri Novi reviji (tudi pri 57.številki). Leta 1990 je šel v politiko. Bil je med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze in koalicije Demos. Sodeloval je pri pisanju slovenske ustave. Po prvih svobodnih volitvah po drugi svetovni vojni postal prvi predsednik slovenskega parlamenta. V tej funkciji je slovesno razglasil rezultate plebiscita (26. decembra 1991), in bil v najožjem krogu ljudi, ki so osnovali našo samostojno državo. V aktivni politiki je ostal kot poslanec še do leta 1996, ko se je iztekel njegov drugi parlamentarni mandat. Leta 1999 je postal zaslužni profesor ljubljanske univerze. Kot ugledna osebnost je bil predsednik Slovenskega panevropskega gibanja in izdal je več knjig.

več:
M. Turk, dr. France Bučar: Moj pogled, v: Ognjišče 6 (2010), 22-24.

nekaj njegovih misli:

• Danes vsi hočejo imeti več in več. Tako ne gre, glavni paradoks današnjega pogleda na svet, zlasti kapitalističnega, je, da hočemo vedno naprej in vedno več na svetu, ki je omejen. Ne moreš graditi na neki filozofiji, ki temelji na neomejenosti, v svetu, ki je omejen! Zato je vprašljivo, da se govori toliko o razvoju. Treba bi bilo govoriti o napredku, napredek pa pomeni, da svoje bistvene lastnosti ohranjaš, ne izgubljaš lastne identitete, pač pa jo oplajaš z novimi spoznanji.
• Človek mora spet poiskati pot k duhovnosti. Moderen človek je vero v Boga zamenjal za vero v znanost, znanost pa ne more dati vseh odgovorov, tudi znanost je omejena.
• Naše šole mladih generacij za domoljubje ne vzgajajo, nasprotno, vcepljajo jim občutek, da je to zastarelo, da ne spada v sklop miselnosti modernega človeka. Tako ustvarjamo pohabljene ljudi.
• Kako naj Slovenci ostanemo Slovenci? Razvoj je v tem, da ostaneš to, kar si; torej na zavreči tega, kar imaš, ampak dodajati nove lastnosti, kar pa seveda ne gre brez etičnega naboja. Če bomo moralo izgubili, bo tudi vse drugo šlo po zlu. Torej, zavest o lastni vrednosti ni napuh, to je zavedanje samega sebe in identitete. Identiteta je pogoj za bitnost človeka. Identiteto pa ohranimo samo s tem, da jo plemenitimo z novimi lastnostmi, od katerih niso samo novo znanje tehnologij, ampak novo znanje o duhovnosti, o lepoti, o etiki.

LETA 1935 UMRL FRAN ZBAŠNIK

PRAVNIK, PESNIK, PISATELJ MOHORJANSKIH VEČERNIC (* 1855)

Rojen v Dolenji vasi pri Ribnici je po šolanju v domačem kraju in v Ljubljani študiral pravo v Gradcu. Vse življenje je bil v državni in deželni službi. Slovstveno se je oglašal najprej kot pesnik. Uveljavil se je kot ljudski pripovednik: za Mohorjevo družbo je pisal romantično-vzgojne povesti, oprte na resnične dogodke, ter spodbudne in svarilne zgodbe. Na pobudo Ivana Tavčarja, ljubljanskega župana, svojega šefa, je veliko pisal za Ljubljanski zvon, ki ga je nekaj let tudi urejal. V njegovih delih je nekaj talenta, več pa marljivosti.

LETA 1975 UMRL JANKO GLAZER

PESNIK, LITERARNI ZGODOVINAR, KNJIŽNIČAR IN UREDNIK (* 1893)

Univerzitetna knjižnica v Mariboru se je rodila leta 1903 kot knjižnica Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko. Njen prvi sedež je bilo tedanje malo semenišče, njen prvi knjižničar pa umetnostni zgodovinar dr. Avguštin Stegenšek, prefekt v tem zavodu. V svoji stoletni zgodovini se je knjižnica večkrat selila, se širila in spreminjala ime, zanjo so skrbeli različni ljudje. Za razvoj mariborske osrednje knjižnice, ki se je v njegovem času imenovala študijska, je največ storil Janko Glazer, pesnik, gimnazijski profesor, slovstveni in kulturni zgodovinar. Njej je posvetil tri petine svojega življenja: leta 1926 je postal njen upravnik (knjižničar), od 1931 do 1959 je bil njen ravnatelj (razen v letih 1941-1945, ko so ga nacisti z družino izgnali v Srbijo), po upokojitvi (1959) je še naprej urejal rokopisno zbirko v knjižnici vse do 2. februarja 1975, ko se je po volji Gospodarja zaprla knjiga njegovega življenja. Gradivo je urejal po pravilih sodobnega knjižničarstva in skrbel za njegovo sprotno dopolnjevanje. Posebno pozornost je posvetil domoznanski literaturi (mariborski, štajerski, slovenski). Pod njegovim strokovnim vodstvom je nastajala znanstvena knjižnica, ki je nudila trdno izhodišče za temeljito znanstveno in kulturno delo, ki se je razživelo zlasti po letu 1975, ko je bila ustanovljena mariborska univerza.

več:
S. Čuk, Janko Glazer: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1993), 44-45.

nekaj njegovih verzov:

• Videl sem tvoje razpokane dlani, ki delo / vrezalo vanje je žulje do gorke krvi; / slišal utripati srce sem, ki je trpelo: / druge, ne sebe, le druge je v mislih imelo, / zanje izmučilo mlade je svoje moči. // Dekla Gospodova, sužnja ljubezni, delavka - / kdo se s poljubom bo sklonil do svetih teh rok? / Tvoje življenje delavnik, poln truda, opravka, / tvoje plačilo pozaba: grob skromen, ubog. (Žena)

LETA 1982 UMRL IVAN RIBIČ

PISATELJ, SCENARIST MLADINSKIH FILMOV (* 1920)

Rodil se je Ljubljani, kjer sta bila starša operna pevca. Po maturi se je vpisal na filozofsko fakulteto, a je zaradi italijanske okupacije študij prekinil. Med vojno je bil interniran v Gonarsu, od 1943 v partizanih. Po vojni je bil nekaj časa operni režiser v Mariboru, predavatelj na Jesenicah, od leta 1952 pa mu je bilo pisateljevanje edini poklic. Bolj kot po svojih knjigah s partizansko tematiko je zaslovel kot pisec televizijskih in filmskih scenarijev (Dolina miru; Ne joči, Peter; Srečno, Kekec).

LETA 1995 UMRL ANDRE FROSSARD

FRANCOSKI ČASNIKAR, AVTOR KNJIGE "Bog biva, srečal sem ga!" (* 1915)

Leta 1983 je vzbudila veliko zanimanje knjiga z naslovom "Ne bojte se!", ki prinaša pogovore francoskega časnikarja Andreja Frossarda s papežem Janezom Pavlom II. Papež je Frossardu povedal, da je prebral njegov knjigo "Bog biva, srečal sem ga", v kateri je leta 1969 opisal svoje silno doživetje srečanja z Bogom leta 1935, ko mu je bilo dvajset let in je bil versko popolnoma brezbrižen (slovenski prevod je izšel leta 1973). "Naslov vaše knjige pove, da ste v trenutku svojega spreobrnjenja v sebi izkusili delovanje Boga, ki vam je dal začutiti notranji dotik svoje luči in svoje moči," mu je dejal papež. "In pomembno je to: spreobrnjenje vam ni odvzelo vaše osebnosti, nasprotno! To je upoštevanja vreden izkustveni dokaz zoper izmišljeno trditev, da vera človeka 'odtujuje' samemu sebi." Tisto nepričakovano srečanje z Bogom je za vedno utrdilo njegovo vero. "Od tedaj je Bog zame razvidnost," je dejal pri petinsedemdesetih letih.

več:
S. Čuk, Andre Frossard: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Dvomim o sebi, o svojem odgovoru Bogu, ne pa o njegovem bivanju. Bilo mi je dano v hipu razumeti, da je Bog vse, jaz kot stvar pa sem nič. Toda zaznal sem tudi, da je ta nič neskončno bogat samo kolikor je neskončno ljubljen od Boga.
  
• Mistik najde Kristusa povsod, zato je zgrešeno postavljati mistika nasproti človeku, vpletenemu v zemeljske skrbi.
  
• Mladi imajo rajši pričevalce, tudi zato, ker nimajo več učiteljev.
  
• Bog je postal človek, da se zaroči z njegovo usodo, da bi nam postal bolj domač, bolj prisrčno navzoč.
  
• Sebičnost je navsezadnje najhujši sovražnik človekove sreče.
  
• Zgodovina sveta je zgodovina nenehnega prepiranja človeka z Bogom ali z zamislijo o Bogu, ki si jo je ustvaril.
  
• Otrok je zelo malo v deželah, kjer bi imeli možnost biti srečni, prihajajo pa v sklenjeni verigi v tistih deželah, kjer umirajo od lakote.
  
• Ogromna večina ljudi na svetu živi v materialni bedi; preostanek vse prepogosto živi v duhovni bedi.
  
• Najbolj strmim nad evharistijo. Preseneča me to, da je Božja ljubezen našla ta način, da se približa ljudem, da je za podobo evharistije izbrala kruh, ki je hrana ubogih in priljubljena jed otrok.
  
• V resnici pozabljamo, da kristjan ni lastnik Božjega razodetja in mora dajati svojemu bližnjemu obračun za milost, ki jo prejme.

LETA 2004 UMRL IVAN ŽUŽEK

JEZUIT, CERKV. PRAVNIK, VODITELJ SKAVTOV (* 1924)

Bil je peti med 15 otroki ljubljanske družine, ki je dala Cerkvi dva duhovnika in štiri redovnice. Maja 1945 mu je uspel pobeg v Italijo. Vstopil je k jezuitom, po devetih letih študija se je odločil za prestop v bizantinsko-slovanski obred. Leta 1962 je začel poučevati na Papeškem vzhodnem inštitutu. Po koncilu je bil kot eden največjih strokovnjakov tajnik komisije za pripravo Zakonika cerkvenega prava vzhodnih katoliških Cerkva. Leta 1976 je prvič srečal Evropske skavte, ki jih je nato kot duhovni asistent spremljal vse do svoje smrti (2004).

LETA 2017 UMRL DRAGO KLEMENČIČ

DUHOVNIK, ČASNIKAR, PUBLICIST, UREDNIK (*1938)

Dr. Drago Klemenčič je bil rojen leta 1938 v Štomažu na Vipavskem. Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Ajdovščini. Po končanem študiju teologije v Ljubljani, je bil leta 1962 posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil najprej župnik v Stržišču pod Črno prstjo, v kraju, ki ga poznajo številni mladi po počitniških tednih duhovne prenove. Leta 1964 je postal prefekt v ljubljanskem bogoslovnem semenišču in kmalu zatem urednik verskega tednika Družina (leta 1965 odgovorni, 1971 pa pa glavni urednik). V letih 1969-71 je študiral v Rimu na Lateranski univerzi, kjer je doktoriral s tezo Teologija zemeljskih stvarnosti v življenju in delu škofa Antona Mahniča. Hkrati je diplomiral novinarstvo na Inštitutu za znanost in tehniko javnega mnenja (Pro Deo). Največ se je udejstvoval kot urednik Družine, poleg tega je prevajal, predaval in uredil več publikacij. Po šestindvajsetih letih uredniškega dela pri Družini je prišel na Televizijo Slovenija, kjer je vodil prve verske oddaje (Obzorja duha) in odločilno prispeval pri oblikovanju verskega programa na TV Slovenija. Prizadeval si je tudi za prisotnost verskih vsebin v drugih TV programih (umetniškem, mladinskem, zabavnem ...). Napisal je tudi besedilo za  igrani dokumentarec Sveta noč, ki so ga posneli v Stržišču in je bil na sporedu na sveti večer 1991. Bil je tudi zelo dejaven pri navezovanju mednarodnih stikov z verskimi časnikarji po svetu, predvsem v okviru Zvezi katoliških časnikarjev (UCIP) in v združenju urednikov verskih TV programov ...

več:
F. Bole, dr. Drago Klemenčič. Moja želja je pripravljati dobre verske oddaje: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (1992), 8-12.

njegove misli:

• Že v semenišču smo se veliko ukvarjali s sredstvi družbenega obveščanja: hoteli smo ocenili vse knjige, ki so na knjižnem trgu, na črnobele diapozitive smo fotografirali mašo (diafilm). Sodeloval sem pri časopisu za mladino Veslajmo. V petih številkah je dosegel naklado 5000 izvodov, a ga je oblast zatrla. V času študija v Rimu sem sodeloval pri vatikanskem radiu. Prav tako sva s Francem Boletom sodelovala pri Komisiji za verski tisk pri škofovski konferenci.
• Moja želja je bila pripravljati dobre verske oddaje, da bi zapolnil dotedanje praznine ... Če sem uspel v to delo vpeljati skupino mladih novinarjev, mislim, da sem svoje opravil.
  
• Verski program je vstopil na TV Slovenija s prenosom polnočnice iz Betlehema o božiču leta 1989 ...

iskalec in zbiralec Marko Čuk