God: 3. marec

Zakonca, ki se iskreno in zvesto ljubita, postaneta eno srce in ena duša. Čudovit zgled takšne zveze sta današnja svetnica Kunigunda in njen svetniški mož Henrik, bavarski vojvoda in nato nemški cesar. Na vratih v stolnici mesta Bamberg, ki je vzcvetelo po njuni zaslugi, sta najlepše upodobljena. Cesar nosi znamenja svojega vladarskega dostojanstva: krono in žezlo, njegov resni obraz izžareva mir in moč. Zraven cesarja stoji cesarica Kunigunda: njen obraz je skoraj dekliški, v desnici drži model cerkve, simbol njene dejavnosti ustanavljanja cerkva z levico pa v zgovorni kretnji kaže na svojega moža. Umetnik, ki jo to podobo ustvaril skoraj sto let po njuni smrti, je najbolje zadel resnico: Kunigunde si ne moremo misliti brez Henrika in Henrika ne brez Kunigunde.

Kunigunda se je rodila okoli leta 980 v luksemburški grofovski družini, kjer je bilo veliko otrok. Starši so jo dali v samostansko šolo. Okoli leta 1000 se je poročila z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je leta 1002 postal nemški kralj, Kunigunda pa kot njegova žena nemška kraljica. 14. februarja 1014 pa ju je papež Benedikt VIII. kronal za cesarja in cesarico. Izobražena Kunigunda je bila modra svetovalka svojemu možu pri vladarskih poslih pa tudi skrbna spremljevalka in vodnica na poti k svetosti. Z vsem srcem je podpirala njegova prizadevanja v korist Cerkve: ustanavljanje samostanov, graditev cerkva, podporo duhovnikom. Njun zakon je bil brez otrok, zato je Henrik pri ustanovitvi bamberške škofije za svojega dediča postavil Kristusa.

Kraljica in cesarica Kunigunda je na svojega moža vplivala tudi tako, da je vladal socialno čim bolj pravično. Sama je poznala, v kako težkih razmerah živijo mnogi, saj je večkrat zahajala v bolnišnice in sirotišnice. V cerkvene zadeve se je vtikala toliko, da je zahtevala, da so za škofe in opate nastavljali samo vredne ljudi. Na njeno pobudo so zgradili stolnico v Bambergu in več drugih cerkva v mestu. Na dvoru je imela tudi sovražnike. Legenda pripoveduje, da so jo očrnili pri cesarju, da mu ni zvesta. Kunigunda je obrekovanja ovrgla z 'božjo sodbo': bosa je šla po razbeljenih lemežih in se ni opekla. Ko je cesar Henrik leta 1024 umrl, je Kunigunda sama vladala do izvolitve novega cesarja, nato pa šla v benediktinski samostan Kaufungen, ki ga je bila ustanovila. Na obletnico moževe smrti je med mašo na dan posvetitve nove samostanske cerkve odložila cesarska oblačila in iz škofovih rok sprejela spokorno obleko, tančico in prstan. Vključila se je v samostansko življenje kot preprosta redovnica in preživela v samostanski družini petnajst let. Ko je zbolela na smrt, so od vsepovsod prihajali v samostan, da bi preprosto nuno pokopali z vsemi častmi, kot se spodobi za nekdanjo cesarico. Ona pa je prosila: »Pokopljite me v redovni, ne v cesarski obleki, zakaj v obleki, ki jo nosim, sem zvezana z nebeškim ženinom.« Izrazila je še željo, naj jo pokopljejo v Bambergu »zraven ljubega brata in gospoda«, kakor je imenovala svojega pokojnega moža, cesarja Henrika. Umrla je 3. marca leta 1033 (ali 1039). Počiva ob možu v bamberški stolnici, kjer jima je umetnik Tillmann Riemenschneider v letih 1499 do 1513 ustvaril veličasten nagrobni spomenik. Papež Inocenc III. ju je leta 1200 razglasil za svetnika.

Albin je med moškimi imeni na 224. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2018 z imenom Albin poimenovanih 1.633 (1971: 3.745; 1994: 2.733; 2006: 2.124) oseb. Kot kažejo navedeni podatki, se zanimanje za ime Albin v zadnjih desetletjih opazno zmanjšuje. Skrajšana oblika Bine je sicer precej manj pogosta, a je zanimanje zanjo precej naraslo (1971: 12; 1994: 91; 2006: 191; 2018: 650). Ljubkovalna oblika Binček se uporablja samo klicno. Ženska oblika imena Albin je Albina, ki je nekoliko pogostejša, a se zanimanje zanjo v zadnjih desetletjih prav tako zmanjšuje (1971: 3.615; 1994: 2.952; 2006: 2.446, 109. mesto; 2018: 1.829, 139. mesto). Ljubkovalna oblika imena Albina je Albinca (2006: 31; 2018: 33), skrajšani obliki pa Bina (manj kot 5) in Binca.

God:
• 1. marec

Ime Albin izhaja iz latinskega imena Albinus. To povezujejo z latinskim pridevnikom albinus 'bel', ki je izpeljanka iz latinskega albus v pomenih 'bel, belo oblečen; bled, siv; svetel; srečenosen; ugoden, dober'. Po pomenu imenoma Albin in Albina ustrezajo slovanska imena Belotin, Bela in Belica, ki so pri nas zapisana že od 9. do 11. stoletja. Na moško ime Belotin spominja ime kraja Beltinci v Prekmurju.

Ime Albin je možno razlagati tudi iz nemških imen Adalwin in Albwin. Ime Adalwin je zloženka iz starovisokonemških besed adal 'plemenit' in wini 'prijatelj', Albwin pa iz starovisokonemških besed alb, alp 'vila, prikazen' in wini 'prijatelj'.

Albin (v koledarjih mu včasih dodajajo ime Belko) je tudi ime svetnika, opata in škofa iz Angersa, ki je umrl 1. marca leta 550 (v koledarju 1. marca).

• Angela od Križa (Guerrero Gonzalez), bl., † 1937, redovna ustanoviteljica iz Seville v Španiji
• Ceada, sv., † 672, škof na Angleškem
• Karel Dobri, bl., † 1127, flandrijski grof
• Neža Praška (Češka), sv., † 1282, klarisa

God: 2. marec

Lepe kraljične so bile v srednjem veku 'kapital', s katerim so vladarji utrjevali svojo moč in veljavo. Svoje hčerke so namreč že v nežnih otroških letih zaročili s kakšnim princem bodočim vladarjem katere od sosednjih dežel, in si tako pridobili zaveznike. Tako vlogo naj bi imela tudi današnja svetnica Neža Praška ali Češka. Njen oče, češki kralj Otokar L, jo je komaj triletno obljubil za nevesto enajstletnemu Boleslavu, sinu šlezijskega vojvoda, ki je vladal na Poljskem. S praškega dvora, ki je bil na slabem glasu zaradi nenravnosti, je prišla na dvor svojega izbranega ženina, kjer jo je vzgajala njegova svetniška mati Jadviga. Ta jo je zaupala cistercijankam v trebniškem samostanu, ki ga je bila sama ustanovila. Ko spoznavamo njeno življenje, odkrivamo, kako se je v načrte njenega očeta vmešal Bog, ki je uresničil svoje lastne načrte z njo.

Kraljična Neža se je rodila 20. januarja 1205. Njen oče je bil, kot rečeno, češki kralj Otokar L, njena mati Konstancija pa je bila sestra ogrskega kralja Andreja II., očeta svete Elizabete Turinške torej je bila Neža njena prava sestrična. Njen oče si je z vsemi močmi prizadeval doseči večjo neodvisnost Češke od tedanje nemške države, zato je triletno Nežo, smo slišali, zaročil z bodočim poljskim vladarjem. Neža je kot njegova zaročenka tri leta preživela v trebniškem samostanu. Ta leta so bila odločilnega pomena za njeno nadaljnje življenje. Njen golobradi zaročenec se je ponesrečil na lovu in šestletna nevesta je bila spet prosta. Vrnila se je v Prago. Častihlepni oče jo je obljubil za nevesto Henriku, sinu nemškega cesarja Henrika II., potem se je za njeno roko potegoval ovdoveli cesar sam, pa tudi angleški kralj Henrik III. bi jo rad dobil za ženo, čeprav se je medtem že dorasla hči upirala vsaki možitvi in je prosila očeta, da ji dovoli iti v samostan. Njeni želji je ustregel njen brat Venceslav, ki je zavladal po očetovi smrti.

Petindvajsetletna kraljična je kraljevska oblačila zamenjala z redovno obleko sester sv. Klare v samostanu, ki ga je s pomočjo svojega brata ustanovila v Pragi. Sveta Klara Asiška je poslala pet svojih redovnic iz asiškega samostana, tem petim se je kot prva klarisa iz severnih dežel pridružila češka kraljična Neža. Ohranjena pisma pričajo o prisrčni ljubezni, ki je vezala sv. Klaro z Nežo Praško. Po zgledu svete Jadvige Poljske, svoje nesojene tašče, je Neža Praška hotela lajšati bedo in vsaj malo omiliti hude socialne krivice, ki so vladale v tedanji družbi. Okrog samostana klaris in frančiškanskega samostana pri svetem Jakobu je zrastel venec bolnišnic in sirotišnic, zavetišč za gobavce in brezdomce. V bližini so se naselili tudi premožni meščani, ki jih je pritegnila dobrodelnost redovnih bratov in sester, da so tudi sami stregli revnim in bolnim.

Srce in duša tega otoka dejavne ljubezni do bližnjega je bila Neža, ki je leta 1234 na ukaz papeža Gregorija IX. postala predstojnica samostana. Samostan je dobil tako privlačno moč, da se je odločilo za življenje v njem precej hčera iz najvišjih čeških plemiških družin. Kmalu so morali ustanoviti še nove samostane. Neža tudi v samostanu ni pretrgala vezi s svojimi najbližjimi sorodniki. S svojim vplivom je pametno in odločno posegala v življenje družine, iz katere je izšla. Žal ni mogla prepričati nečaka Otokarja II., naj se ne zaplete v vojno z Rudolfom Habsburškim. Ta je ni poslušal in leta 1278 je v bitki na Moravškem polju izgubil krono in življenje.

Ona sama se je prej odpovedala naslovu predstojnice in se je umaknila v samostansko tihoto. Svojo nalogo je opravila in 2. marca 1282 je odšla k Bogu. Takoj po smrti so jo ljudje začeli častiti kot svetnico.

• Albin (Belko), sv., † 550, opat in škof
• David, sv., 6. st., škof v Menaviji v Angliji
• Evdozija, sv., 2. st., mučenka v Feniciji
  IME in GOD: Sv. Evdozija (gr. eudokia = ‘veselje, dobra volja’) naj bi bila po mnenju nekaterih zavetnica tistih deklet in žena, ki se imenujejo Dunja (671ꜛ), in se lahko povezuje tudi s sv. Avdotjo (4. 8.).

• Feliks III., sv., † 492, papež
  Njegov god je bil nekaj stoletij 25. 2.
  IME in GOD: Vsi s tem imenom (večinoma z ustreznim slovenskim imenom Srečko) lahko godujejo tudi 14. 1., 12. 2., 14. in 18. 5., 12. 7., 30. 8. (tam več o imenu), 30. 12. (v LS je 23 svetnikov in en blaženi s tem imenom).

• Ivana Marija Bonomo, bl., † 1670, benediktinka iz Bassana
• Krištof iz Milana, bl., † 1484, dominikanec
• Leon, sv., 9. st., škof v Bayonnu v Franciji, mučenec
• Leon Lukas, sv., † ok. 900, opat v Corleonu v italijanski Kalabriji
• Nestor in Tribimej, sv., 3. st., mučenca v Pergah
• Rudesindis, sv., † 977, škof v Mondonedu v Španiji
• Simplicij, sv., † ok. 480, škof v Bourgesu v Franciji
• Siviard, sv., † ok. 680, opat v Saint-Calaisu v Franciji
• Svibert (Switbert), sv., † 713, misijonski škof
  Naši starejši življenjepisci svetnikov ga imenujejo sv. Suitbert in uvrščajo kot ‘glavnega’ za današnji dan.
  ZAVETNIK: Sv. Svibert velja za priprošnjika zoper bolezni v grlu (ob sv. Blažu).

• Tribimej, sv., 3. st., mučenec v Pergah

»Potem ko sem si pred Bogom večkrat izprašal vest, sem prišel do gotovosti, da moje moči zaradi visoke starosti za dobro opravljanje petrinske službe niso več primerne. ... V današnjem svetu hitrih sprememb, ki ga pretresajo pomembna vprašanja glede življenja po veri, pa je za vodenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija potrebna tako telesna moč kot moč duše. Ta moč pa se je v zadnjih mesecih pri meni tako zmanjšala, da moram priznati svojo nesposobnost dobro opravljati službo, ki mi je bila zaupana,« je 11. februarja dejal papež Benedikt XVI. kardinalom, zbranim na konzistoriju, in tako napovedal, da se odpoveduje službi rimskega škofa. Petrov sedež bo po 28. februarju prazen in pristojni so dolžni sklicati konklave za izvolitev novega papeža. Papež, ki je s svojim korakom presenetil svetovno javnost, je dodal, da želi "še naprej z vsem srcem služiti sveti Božji Cerkvi z življenjem, posvečenim molitvi". Najprej se bo umaknil v Castel Gandolfo, pozneje pa mu bodo uredili bivališče v samostanu klavzurnih sester v Vatikanu.

Papež je z odpovedjo svojega odstopa presenetil, čeprav je v knjigi pogovorov z Petrom Seewadom Luč sveta omenil to možnost: »Če papež pride do jasnega spoznanja, da fizično, psihično in duhovno nalogo službe ne obvlada več, potem ima pravico in morda tudi dolžnost, da odstopi.« Odstop mu omogoča tudi Zakonik cerkvenega prava v kanonu 332. Na ugibanja, ali je papež bolan, je njegov tiskovni predstavnik dejal: »Papež se počuti dobro in svoje odpovedi papeški službi ni podal zaradi bolezni, ampak zaradi slabosti, ki je posledica starosti.

Na avdijenci na pepelnično sredo je papež še enkrat poudari, da je odstopil iz ljubezni do Cerkve, vernike pa pozval, naj v tem času veliko molijo zanj, za Cerkev in naslednjega papeža. Tako nam je dal najboljše navodilo, kako naj sprejmemo njegov odstop.

Georg Gaenswein, dolgoletni osebni tajnik papeža Benedikta XVI., ki je bil pred kratkim posvečen v nadškofa, je postal obraz naslovnice revije Vanity Fair (sejem ničevosti). Na naslovnici časopisa za popularno kulturo, modo in aktualnosti je poleg obraza 56-letnega nadškofa napis: Biti lep ni greh.

Odgovorni pri reviji so povedali, da novi škof ni dal intervjuja niti ga niso fotografirali za naslovnico, ampak so uporabili star posnetek. Nekdanji papežev tajnik je že doslej vzbujal pozornost fotografov in drugih obiskovalcev in se ga je prijel nadimek 'Lepi Georg', revija pa mu je posvetila članek ob škofovskem posvečenju.

Za prvo januarsko številko sem pripravila okrasitev škatle, ki lahko služi kot darilna škatla ali škatla za spravljanje drobnega nakita itd. Z nekaj preprostimi tehnikami lahko škatli damo razpokan pridih, z dodatnim okraskom pa jo spremenimo v pravi majhen zaklad.

Preberite več: Razpokana šatulja