God: 26. marec

Nobena vera v zgodovini se ni širila tako naglo kot islam. Osemdeset let po smrti Mohameda, njenega začetnika, so muslimanski Arabci osvojili vso severno Afriko in čez Gibraltar prestopili v Španijo in tam ustanovili svoje kraljestvo ali po arabsko emirat. Kristjane so muslimanski Arabci na splošno spoštovali kot 'vernike knjige' Svetega pisma in kristjani so smeli svojo vero javno izpovedovati. Po navadi je bilo sožitje dokaj vzorno, včasih pa so nastopila obdobja nestrpnosti, ko so muslimani kristjane preganjali in jim kratili osnovne pravice. Tako se je dogajalo v 10. stoletju v Kordovi, mestu v Andaluziji, ki so ga kalifi (muslimanski vladarji) hoteli spremeniti v zahodno Meko. Kordova se je razvila v pomembno kulturno središče, morda celo najpomembnejše v tedanji Evropi.

Kalifu Abd-er-Ahmanu III., ki je iz Kordove vladal Španiji v letih 912 – 961, je bila napoti vsaka močna osebnost, ki je bila v oporo krščanski zavesti, in so jih zato pod kako pretvezo odstranili iz javnega življenja. Tu in tam se je primerilo, da so vnetim vernikom grozili s smrtjo, stanovitne Kristusove pričevalce pa so dejansko usmrtili. Leta 923 je morala zaradi svoje verske neustrašenosti umreti tudi sveta Evgenija, ki je zdaj ponos krščanske Kordove.

Njenega življenja nihče ni natanko popisal, dasi so jo spisi in govorniki opevali kot 'najlepšo lilijo španskega vrta'. S svojim vzornim življenjem in prepričljivo zgovornostjo je rojake budila in spodbujala k bogoljubnosti in odločnemu nastopu v javnosti. Imela je tolikšen vpliv, da so muslimanske oblasti postale nestrpne, čeprav jim ni neposredno nasprotovala. Njena privlačna osebnost je predstavljala nevarnost za ugled islamske vere. Morala je v ječo, kjer se je kot angel varuh zavzela za nekega desetletnega dečka, ki je bil ves obupan. Pod njenim vplivom se je tako opogumil, da je rad trpel za Kristusa. Evgenijo so zaradi njenega vpliva na druge jetnike ločili. Uporabili so vse sposobnosti, da bi jo prepričali, da je islam popolnejša vera kot pa krščanstvo. Kakšna pridobitev bi bila za gospodarje v deželi, če bi Evgenija prešla na njihovo stran!

Tega seveda niso dosegli, dobili pa so priložnost, da so ji naprtili krivdo, ki je po islamskih zakonih vredna smrtne obsodbe. Evgenija je odkrito povedala svoje mnenje o Mohamedu in o koranu, zanje je bilo to sramotenje islamske vere. Po zakonu je bila obsojena na smrt z obglavljenjem. Evgenija je to sprejela kot izredno milost božjo. V zaupanju v božjo pomoč je smrt pozdravila kot bližnjo pot v nebesa, čeprav je njeno mlado srce pred kruto smrtjo trepetalo. Ob spominu na mučence in združena z njimi je pokazala v smrti tako junaštvo, da je bil to za vse še močnejši klic k zvestobi v veri, kakor prej v življenju njene besede in zgled.

Pokopali so jo v cerkvi sv. Pavla v Kordovi, ki stoji v okraju, imenovanem De los Marmolejos, zato so Španci to svojo mučenko imenovali Evgenija de Marmolejos. Leta 1544 so v tej cerkvi našli lep, a poškodovan napis, ki v latinščini 10. stoletja slavi njene kreposti in se priporoča njeni mogočni priprošnji.

• Dizma, sv., 1. st., dobri (ali desni) razbojnik
• Dulas, sv., prva st., mučenec v Nikomediji
• Gospodovo oznanjenje
• Hermeland, sv., † ok. 720, opat v Franciji
• Humbert, sv., † ok. 680, opat v Franciji
• Jakob Bird, bl., † 1593, mučenec v Winchestru v Angliji
• Kvirin, sv., prva st., mučenec v Rimu
• Matrona, sv., prva st., dekla in mučenka v Solunu
• Omelijan Kovč, bl., † 1944, duhovnik ukrajinskega vzhodnega obreda, mučenec
• Prokopij, sv., † 1053, opat v Sazavi pri Pragi na Češkem

God: 25. marec

Mesto Nazaret je po vsem svetu že dva tisoč let znano po dogodku, o katerem poroča evangelist Luka in ki se ga spominjamo trikrat na dan zjutraj, opoldne in zvečer, ko se oglasijo zvonovi in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji ...« Skrivnost Gospodovega oznanjenja in učlovečenja se je dogodila v skromnem prostoru, ki je danes pod novo nazareško baziliko Oznanjenja. Tu je preprosta nazareška deklica Mirjam-Marija pristala na povabilo božjega poslanca nadangela Gabrijela, da postane mati učlovečenega božjega Sina. Tu je izrekla za zgodovino človeštva najpomembnejši 'da' in s tem se je začel uresničevati božji načrt odrešenja.

Marija je s tem načrtom odrešenja tako tesno povezana, da je vsak Gospodov praznik tudi Marijin. Posebej velja to za današnji praznik. Stari cerkveni koledarji ga imenujejo »oznanjenje učlovečenja preblaženi Devici Mariji«, drugod najdemo ime 'začetek odrešenja' ali 'spočetje Kristusa'. Prvotno je bil 25. marec Gospodov praznik, že v 7. stoletju so v Španiji iz njega napravili praznik Marijinega deviškega božjega materinstva, najbrž spričo tega, ker je bila na koncilu v Efezu leta 431 slovesno razglašena verska resnica o Marijinem božjem materinstvu. Pokoncilska preureditev cerkvenega koledarja je spet poudarila, da je to Gospodov praznik.

Zakaj je ta praznik nastavljen ravno na 25. marec? Razdalja devetih mesecev od Jezusovega spočetja do njegovega rojstva, ki se ga z lepim praznikom spominjamo 25. decembra, je gotovo hotena. Toda vprašanje je, kateri datum je izhodišče za drugega. Sodobni raziskovalci menijo, da je izhodišče bilo oznanjenje in ne božič. 25. marec, ki je pomladansko enakonočje, je v starih časih veljal za dan stvarjenja sveta in ravno zato tudi za dan Jezusovega spočetja, s katerim je bil položen temelj za novo stvarjenje. Postni čas pa je bil malo primeren za slovesnosti in po nekaterih pokrajinah so jih prepovedali. V Španiji so sredi 7. stoletja obhajali praznik Marijinega oznanjenja 18. decembra, osem dni pred Gospodovim rojstvom, drugod pa je ostal 25. marca.

V ljudski pobožnosti se je ta praznik hitro uveljavil, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo angelovega češčenja. Nekdaj je skoro vsak katoliški kristjan ob zvonjenju trikrat na dan dejansko za trenutek odložil svoje delo in zmolil tri zdravamarije s pristavkom, ki kratko označuje vsebino skrivnosti, ko se je druga božja oseba naselila v Marijinem deviškem telesu in s tem v naročju človeške zgodovine. Krščanska umetnost je rada upodabljala prizor angelovega oznanjenja Mariji.

Po Marijinem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na današnji praznik obhajamo krščanski materinski dan. O vzvišenem poklicu matere govori tudi poslanica, ki so jo škofje naslovili na žene ob koncu drugega vatikanskega koncila: »Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za novi rod! Priče ste skrivnosti začetkov življenja. Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod.«

Na današnji praznik obhajajo god številne žene in dekleta, ki so jim pri krstu dali ime po Mariji. Oblike tega imena so neštete.

• Aldemar, sv., 11. st., opat v Bocchianicu v Italiji
• Artemon, sv., 1. st., škof v Selevkiji v Palestini
• Berta, bl., † 1163, opatinja v kraju Cavriglia v Italiji
• Didak iz Cadiza, bl., † 1801, španski kapucin
• Dionizij, sv., † 305, palestinski mučenec
• Hildelita, sv., † ok. 717, opatinja v Bar Kingu v Angliji
• Janez s palico, bl., † 1290, menih silvestrinec v Fabrianu v Italiji
• Katarina Švedska, bl., † 1381, redovnica
• Oskar Arnulf Romero, † 1980, nadškof v San Salvadorju, ubit med mašo
• Romul, sv., † 305, palestinski mučenec
• Timolej, Dionizij, Romul in tovariši, sv., † 305, palestinski mučenci

God: 24. marec

Tudi danes – kljub močnim vplivom šole in okolja - drži, kar je pred več kot šestdesetimi leti zapisal Jernej Pavlin na začetku svoje pripovedi o današnji godovnjakinji: »Kakšni bodo kdaj otroci, je največ odvisno od vzgoje v domači hiši.« Pristavlja še: »Sveti starši imajo včasih tudi svete otroke.« V mislih ima Brigito Švedsko, mistično ženo in veliko svetnico, katere hči je bila sveta Katarina Švedska ali Karin, ki se je Cerkev danes spominja.

Karin je bila četrta izmed Brigitinih osmih otrok. Rodila se je leta 1331 ali 1332. Zgodaj so jo dali v samostan, da bi jo vzgojili. Na očetovo željo se je poročila s pobožnim plemičem, ko je imela šele štirinajst let. Mlada zakonca sta sklenila posnemati deviški zakon preblažene Device in svetega Jožefa. Katarina se je začela oblačiti preprosto in brez pretiranega nakita. Njen zgled so posnemale mnoge mlade gospe, njene prijateljice. Njena mati Brigita je po moževi smrti odšla v Rim in je tam pobožno živela. Tudi Katarini se je vzbudila želja po Rimu. Mož ji je sprva branil, končno pa ji je le dovolil. Zaradi bolezni je sam ni mogel spremljati. V Rim je prišla leta 1349, ko ji je bilo osemnajst let. Bila je srečna, ko je spet objela mater. Kmalu pa je začutila veliko domotožje in nameravala se je vrniti domov. Na materino prošnjo je sicer izjavila, da je zaradi Kristusa pripravljena vse zapustiti in ostati v Rimu, vendar je kmalu Rim naravnost zasovražila in mater prosila dovoljenja, da se vendarle vrne na Švedsko. Brigita je imela hčerino željo za nevarno skušnjavo, zato je začela moliti. Prikazal se ji je Kristus in ji dejal: »Povej hčeri, da je že vdova. Pregovori jo, naj ostane. Jaz bom poskrbel zanjo.« Katarina je po dolgem času dobila notranji mir. Materin duhovni voditelj je vodil tudi njo in pod njegovim vodstvom je napredovala v krepostih, ker mu je bila v vsem pokorna. Z materjo je večkrat romala, leta 1372 tudi v Sveto deželo. Obe sta imeli neke vrste samostansko življenje, v katerem so se vrstili molitev, delo, počitek in dobrodelnost. Njena mati Brigita je v nekem videnju že leta 1346 dobila naročilo, naj ustanovi nov red s prvim samostanom v Vadsteni na Švedskem. Sestavila je tudi pravila reda, ki se imenuje Brigitin red ali red Odrešenika, njeno zamisel pa je mogla uresničiti šele hči Katarina.

Kmalu po vrnitvi iz Svete dežele je mati umrla v Rimu 23. julija 1373. Po njeni volji je Katarina njeno telo prepeljala na Švedsko, kjer so ga slovesno pokopali v samostanski cerkvi v Vadsteni. Redovnice tega samostana so živele po pravilih njene matere in so Katarino izvolile za predstojnico. Toda že po enem letu je odpotovala v Rim, da bi pri vodstvu katoliške Cerkve poskrbela, da bi Brigito razglasili za svetnico. Pet let je zbirala potrebno gradivo, potem se je vrnila v Vadsteno, kjer jo je škof potrdil za predstojnico, ona pa se je začela pripravljati na smrt: umrla je 24. marca 1381. Njeno svetniško češčenje je potrdil papež Inocenc VIII. leta 1484, njena mati Brigita pa je bila razglašena za svetnico leta 1391.

• Alfonz Turibij iz Mongroveja, sv., † 1606, škof
• Anunciata Cocchetd, bl., † 1882, redovna ustanoviteljica iz škofije Brescia
• Etelvold, sv., † ok. 700, samotar v Angliji
• Evzebij, sv., † ok. 600, škof v Saint-Paul-Trois-Chateauxu v Franciji
• Finga, sv., † ok. 460, mučenec v Cornwallu
• Frumencij, sv., † 484, afriški mučenec
• Jožef Oriol, sv., † 1702, španski duhovnik in karizmatik iz Barcelone
• Liberat, sv., † 484, afriški mučenec
• Oto, sv., † ok. 1120, samotar v Arianu pri Beneventu v Italiji
• Rebeka Ar-Rayes iz Himalaje, sv., † 1914, libanonska redovnica
• Viktorijan, dva Frumencija, Liberat in drugi, sv., † 484, afriški mučenci

God: 23. marec

»Čim več človek zahteva od samega sebe, tem bolj uspešno izžareva v okolico.« Ta misel francoskega pisatelja Daniela Ropsa v polni meri velja za svetniškega duhovnika Jožefa Oriola, apostola Barcelone. Do samega sebe je bil skrajno zahteven, za naše pojme nerazumljivo trd, toda kamor koli je prišel, so ga ljudje pozdravljali z ljubeznijo in z velikim spoštovanjem. Njegovo od mnogih postov sestradano in bledo obličje je kar žarelo. V njegovi bližini so ljudje čutili navzočnost svetega. To je potrjeval tudi Bog, ki je po njegovih rokah delal čudeže.

V mestu Barcelona, ki ga slavi kot svojega apostola, se je Jožef Oriol tudi rodil in sicer 23. novembra leta 1650. Njegov oče je bil tkalec svile in je umrl, ko je bilo Jožefu komaj šest let. Mati se je znova poročila s čevljarjem, ki je bil blag človek in je pastorka ljubil kot svojega lastnega otroka. Jožefa je dal v šolo duhovnikom, kjer je lepo napredoval ne le v znanju, temveč tudi v krepostih. Po očimovi smrti so ga podpirali dobrotniki, da je mogel na barcelonskem vseučilišču študirati bogoslovje. Študij je končal z doktoratom, ko mu je bilo komaj 23 let. Želel je postati duhovnik, da bi mogel delati za božjo čast in zveličanje duš. Želja se mu je izpolnila: dve leti kasneje je prejel mašniško posvečenje.

Najprej je sprejel službo domačega učitelja v neki bogati družini, da je z dohodki podpiral svojo mater. V tej službi je ostal devet let do materine smrti. Poromal je v Rim na grobove apostolov in papež Inocenc XI. mu je podelil nadarbino (službo, povezano z dohodki iz nepremičnin) pri barcelonski cerkvi Svete Marije 'od Smreke'. Junija 1687 je nastopil službo, ki jo je vestno opravljal do smrti.

Veliko skrb je posvečal bolnikom in revežem. Njegovi dohodki so bili tolikšni, da bi si lahko privoščil lastno hišo, pa je raje stanoval v preprosti sobi kot podnajemnik. V njej ni imel niti postelje in je spal kar sede, sobe nikdar ni ogreval. Strogo se je postil. Pri vsej svoji resnobi in strogosti do samega sebe pa ni bil kakšen godrnjav črnoglednež, temveč vedrega obraza, tako da so ga imenovali 'veseli svetnik'. Če je kdo vpričo njega hvalil njegovo svetost, je sklonil glavo in dejal: »Svetniki so v nebesih.«

Nikdar si ni privoščil počitka, a zdelo se mu je, da še vse premalo dela. Po zgledu sv. Frančiška Ksaverija bi rad šel misijonarit med nevernike, da bi tam umrl kot mučenec. Leta 1696 je res zapustil Barcelono ter se peš napotil v Rim, da bi tam od papeža dobil pooblastilo, da gre kot misijonar na Japonsko. Toda med potjo je zbolel. Mati božja mu je v prikazni naročila, naj gre nazaj v Barcelono in tam misijonari. Ubogal jo je in z neko tovorno ladjo se je vrnil v svoje mesto k prejšnjemu delu.

Ko je začutil, da se mu bliža konec, se je sklenil preseliti iz svoje skromne sobice na podstrešje hiše nekega prijatelja. Tega je prosil, naj mu tam pripravi ležišče, na katerem bo umrl. Storil je tako in Jožef se je preselil. Kmalu je resno zbolel za pljučnico in legel. Obiskovali so ga mnogi ljudje, ki so hoteli olajšati njegovo siromaštvo, pa je vse hvaležno odklonil. Z veliko pobožnostjo je prejel sveto popotnico. Preden je izdihnil, je prosil, da so mu dečki-pevci zapeli sveto pesem 'Mati žalostna je stala', ki opeva bolečine Žalostne Matere božje, nato je z očmi, uprtimi v Križanega, mirno izdihnil svojo dušo 23. marca leta 1702. Njegov pogreb je bil kraljevski. Pokopali so ga v Marijini cerkvi, kjer je služboval. Za svetnika ga je razglasil papež Pij X. leta 1909.

• Bazilij, sv., † 362, duhovnik in mučenec v Anciri (Ankari)
• Benvenut Scotivoli, sv., † 1282, škof v Osimu v Italiji
• Lea, sv., † 384, vdova
• Pavel, sv., prva st., škof v Narbonnu v Galiji (Franciji)
• Tomaž I., sv., † ok. 610, patriarh v Carigradu