God: 17. marec

Sv. Jedrt je bila hči Pipina Starejšega,  za­četnika slavnega rodu Karolingov, ki je z odločnostjo, modrostjo in potrpljenjem znova uredil prostrano frankovsko državo in ji poskusil dati zares krščanski značaj. Mati sv. Jedrti je bila Itta (Iduberga), ki je mislila predvsem na bogoljubno vzgojo otrok. Itta je skrbno varovala svoj dom pred pokvarjenostjo tedanjega sveta, ki so ga dvigali k visokim idealom junaški zgledi, imenovani svet­niki. Po irskem zgledu se je odločila sama usta­noviti ženski samostan Nivelles. Z navodili ji je stal ob strani sv. Amand (gl. 6. februar), ki je bil po brezuspešnem poskusu, da pridobi za Kri­stusa alpske Slovane, škof v Maastrichtu.

Za bodočo redovnico je posebno prizadevno vzgajala svojo hčer Jedrt (Gertrudo), ki se je rodila leta 626. Otrok se je res čudovito razvijal. Mala Jedrt je bila ljuba Bogu in ljudem zaradi svoje ljubeznivosti, sra­mežljivega vedenja, ponižnosti in veselja do molitve. Bila je umsko ne­navadno nadarjena, uporabna za vsako delo pa tudi lepe zunanjosti. Mati jo je sicer spretno vodila, vendar ji je pustila vso možno prostost, da je povsod odločala z lastno voljo. Ko je Iduberga zvedela, da bo sam kralj Dagobert pripeljal v dvorec kot snubca sina avstrazijskega vojvo­da, je pustila komaj odraslo Jedrt, naj mu odgovori. Deklica je ljubez­nivo, zrelo in odločno odklonila ponudbo in rekla: »Ženina sem si že izbrala. Njegova lepota je večna in on sam kraljuje nad lepoto vseh stvari; neizmerno je bogat; pred njim padajo na obraz angeli in ga mo­lijo.« Kralj je vedel dovolj in ukazal, naj deklice nihče več ne nadleguje s snubljenjem.

Medtem je 640 umrl oče sv. Jedrt majordom Pipin, novi samostan Nivelles (flamsko Nijvel) južno od Bruslja pa je bil dozidan. Vdova Itta se je tedaj sama odločila za redovne obljube in prevzela vodenje samo­stana, ki se je naglo napolnil. Z veseljem se je materi pridružila tudi Gertruda in vnesla v nunsko družbo mladostno navdušenost za sveto življenje. Znala je zbrisati vsa znamenja visokega rodu in je bila raje prva v ponižni uslužnosti do svojih sosester. Svoje obilno znanje je nese­bično posredovala še drugim in se trudila, da bi preučila kar se da na­tančno Sveto pismo, ne le po črki, ampak tudi po duhu. Da bi se mogla še bolj poglobiti v navdihnjeno božjo besedo, sta z materjo naprosili ir­ske menihe, da so Sveto pismo razlagali vsej samostanski družini. Do smrti svoje matere 652 je bila Jedrt ves čas dobri duh vse samostanske družine, nato pa je morala sama prevzeti dolžnosti opati nje. S tem se je čutila še bolj dolžno prijeti za vsako, tudi najtežje delo, da bi mogla prav ukazovati in se ozirati na zmožnosti drugih sester. V nekaj letih so jo opravki, zaradi katerih ni opustila pobožnih vaj, tele­sno tako izčrpali, daje vodenje hiše prepustila drugim rokam. Poslej je živela še tri leta in se z največjo resnobo pripravljala na smrt. Vendar se te ni bala, ampak je gledala v njej le rešiteljico telesnih spon in prehod v popolno prostost duha, dvig "iz ječe v kraljestvo, iz teme k luči, iz smrti v življenje". Zadnje tri mesece je na svet že skoraj pozabila in mislila sa­mo še na nebesa. Umrla je 17. marca 659. Njeno svetniško češčenje, ki se je začelo takoj po smrti, se je več stoletij samo še širilo in doseglo vse dežele srednje Evrope, Poljsko, Ogrsko in tudi naše kraje. Jedrt štejemo med svetnice, ki jih je slovensko ljudstvo že zgodaj vzljubilo, jih spoštljivo častilo in se jim prisrčno priporočalo. Njen god so praznovali kot pomemben dan in zelo zaupali v njeno priprošnjo. Ta domačnost sv. Jedrt pri nas je tem bolj zanimiva, ker je bila njena do­movina Belgija in je živela v času, ko smo se Slovenci sicer že naselili v sedanji domovini, krščanstva pa še nismo poznali ali smo ga odklanjali. Njeno češčenje so k nam zanesli šele Franki, kakih 150 let po njeni smr­ti; bilo pa je to češčenje med Franki tako živo, da smo se ga Slovenci hitro oprijeli in ohranili skozi celo tisočletje. Na Sloven­skem je sv. Jedrt posvečenih 11 cerkva.

Sv. Jedrt so od nekdaj častili vrtnarji, ker se ob njenem godu navad­no začenjajo dela po vrtovih, pa tudi svetnica sama je rada negovala cvetlice; ponekod so ji rekli kar 'sveta vrtnarica'. Jedrt je znanilka pomladanskega dela na polju . Upodabljajo  jo kot opatinjo s palico, po kateri plezajo miši.

God: 17. marec

Mnogi narodi imajo svoje narodne svetnike, ki jih častijo kot prve blagovestnike in začetnike svoje narodne kulture. Tako častijo Čehi, Slovaki, Hrvati in Slovenci sv. Cirila in Metoda, Rusi sv. Vladimirja, Nemci sv. Bonifacija, Angleži, sv. Avguština s tovariši. Irci z veliko hvaležnostjo častijo sv. Patrika. Nešteti Irci imajo ime Pat, okrajšano od Patrick. Svetnikov spominski dan praznujejo zelo slovesno, saj je to njihov apostol, največji oznanjevalec evangelija v njihovi deželi.

Na njegov god se Irci pražnje oblečejo, za klobuk si zataknejo pomladno zelenje, najraje deteljo. Triperesno deteljo je menda svetnik uporabljal, da je poganom ponazoril skrivnost Svete Trojice. Patrik se je rodil okoli leta 385 na zahodni strani Britanskega otoka. Njegov oče je bil rimski uradnik in diakon. V očetovi hiši je Patrik dobil le površno latinsko izobrazbo. Bil je precej lahkomiseln mladenič. Nekega dne v letu 401 so ga na posestvu, kamor je družina odhajala poleti, ugrabili morski roparji in ga prodali za sužnja na Irsko. Tam je moral v pustih krajih pasti ovce. To svoje jetništvo je Patrik sprejel kot božjo kazen za svoje lahkomiselno življenje, zato ga trpljenje ni potrlo, temveč duhovno okrepilo. Irska je bila tedaj še poganska dežela. Po šestih letih ujetništva je neke noči v spanju slišal glas, ki je klical, naj se vrne v svojo domovino. Ubogal je in uspelo mu je, da je po dolgih zapletih prišel domov. Želel je postati duhovnik, pa ga škof ni hotel posvetiti. Odšel je na evropsko celino k redovnikom v Galiji, kjer je pokazal tako duhovno globino in gorečnost, da je papež Celestin I. leta 431 sklenil, da ga postavi za škofa na Irskem, kamor je Patrika neki skrivnosten glas že dolgo časa vabil. Njegovo misijonsko delo na Irskem se je pričelo leta 432 in je bilo zelo uspešno. Za krščansko vero je pridobil vse rodovne kneze in ljudstvo. Na svojih misijonskih potih je prišel do najbolj oddaljenih in skritih otoških vasi in povsod so se ljudje hitro oklenili krščanstva. Irska je edina dežela v zahodni Evropi, kjer se je pokristjanjenje izvršilo brez nasilja in odpora. Veliko je Patriku pomagalo izkustvo, ki ga si ga je bil pridobil v šestletnem ujetništvu, in tudi znanje keltskega jezika. Moč za svoje apostolsko delo je Patrik nabiral v samoti, kamor se je večkrat umaknil v postnem času. Papež Leon I. je leta 444 potrdil Patrika za irskega nadškofa. Zasluga tega velikega misijonarja je, da je vso Irsko še cerkveno organiziral. 'Otok svetnikov' je po njem prvič stopil v tesno duhovno zvezo z Evropo in s krščanskim svetom. Sveti Patrik je umrl 17. marca leta 461 na severnem Irskem, blizu Belfasta, pokopan pa je v Saulu pri Dovrapatricku.

1. Danijel Halas, † 1945, duhovnik iz Prekmurja, pričevalec za vero
2. Evzebija, sv., † ok. 680, opatinja v Hamayu v Belgiji
3. Gregor, sv., † ok. 1000, škof v Armeniji
4. Heribert (Herbert, Herbard), sv., † 1021, kölnski nadškof
5. Hilarij in Tacijan, sv., 3. st., mučenca
6. Janez, bl., † 1181, škof in mučenec v Vicenzi v Italiji
7. Janez Amias in Robert Dalby, bl., † 1589, mučenca v Yorku v Angliji
8. Julijan iz Anazarba, sv., 4/5. st., mučenec
9. Papas, sv., prva st., mučenec v Likaoniji
10. Robert Dalby, bl., † 1589, mučenec v Yorku v Angliji
11. Tacijan, sv., † 3. st., mučenec
12. Torellus, sv., † 1282, samotar pri Arezzu v Italiji

God: 16. marec

 »Trpeli ste po nedolžnem kot Kristus,« so svojemu prvemu župniku Danijelu Halasu rekli verniki župnije Velika Polana v Prekmurju, ko se je sredi julija 1942 vrnil med nje po sedmih mesecih zapora v Budimpešti pod obtožbo, da je sodeloval s komunisti. Prav ti pa so ga pred šestdesetimi leti - 16. marca 1945 umorili iz sovraštva do njegove zvestobe evangeliju. Mariborski škof Franc Kramberger je na pobudo prekmurskih duhovnikov leta 1998 začel  škofijski postopek za razglasitev velikopolanskega župnika Danijela Halasa za krščanskega mučenca. Rimska kongregacija za zadeve svetnikov je 12. februarja 2000 izdala dopis, da se lahko začne postopek za beatifikacijo Danijela Halasa, ki je stekel z odlokom mariborskega škofa 10. avgusta 2000. Leta 2001 je bila urejena romarska pot, ki povezuje kraje, kjer je deloval božji služabnik Danijel Halas (Črensovci, Hotiza, Lendava, Velika Polana).

Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908 v Črensovcih. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti in v Ljubljani, leta 1929 pa je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil 9. julija 1933 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika, naslednjo nedeljo je pel novo mašo v svoji rojstni župniji. Novomašni pridigar je bil domačin Jožef Klekl starejši, svetniška duša in odličen duhovni voditelj, ki je na Halasa zelo vplival. Danijel, za prijatelje Dani, je bil po novi maši pol leta kaplan v Ljutomeru, nato pa štiri leta v Lendavi, kjer so ga vsi spoštovali kot gorečega in modrega duhovnika. Bil je blag in razumevajoč služabnik božjega usmiljenja v spovednici, širitelj češčenja Jezusovega in Marijinega srca in kot odličen katehet velik prijatelj otrok. Na podlagi vseh teh odlik je bil 1. januarja 1939 imenovan za prvega župnika novoustanovljene župnije Velika Polana. Ko so Madžari med drugo svetovno vojno zasedli Prekmurje, je bil konec oktobra 1941 aretiran z obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti in v budimpeštanskih zaporih je prebil sedem mesecev s prekmurskima duhovnikoma Ivanom Camplinom in Mihaelom Jeričem. Iz zapora je svojemu somboteljskemu škofu napisal soldo pismo, v katerem mu je pojasnil, da je vse "njegovo sodelovanje s komunisti" v tem, da jih ni hotel ovaditi. "Ali lahko duhovnik, ki je nekoga ovadil, računa na to, da bo sploh še kdo prišel k njemu po nasvet? Morda med verniki niti spovedancev ne bo imel več."

Pisatelj Miško Kranjec (1908 – 1983), doma iz Velike Polane, je Danijela Halasa ovadil kot enega glavnih "begovcev", pripadnikov bele garde v Prekmurju, čeprav je zgodovinsko dejstvo, da belogardizma v Prekmurju sploh ni bilo. Dobre štiri mesece po Kranjčevi ovadbi Pokrajinskemu komiteju KP Slovenije, je Martin Žalig, privrženec in učenec Miška Kranjca, "neko noč po novem letu 1945" v gomiliški šoli, župnija Turnišče, predlagal likvidacijo dekana Ivana Jeriča in župnika Danijela Halasa. Mladi komunisti so temu nasprotovali. "Povedali smo jasno, da se ves čas okupacije nista umazala s kakim sodelovanjem z okupatorjem, da nista nikdar Slovencev izdala. Halas je rajši šel v ječo, kakor da bi enega Slovenca izdal. Potem smo izjavili, da če se to zgodi, se bomo mi mlajši ločili od skupine." To je Ivanu Jeriču povedal eden od tistih mladih. Jerič je razmišljal, s čim naj bi se pregrešil župnik Halas. "Nekoč mi je pripovedoval, da sta Miško Kranjec in Martin Žalig ustanavljala v Polani Društvo kmečkih fantov in deklet, on pa je članicam Marijine družbe prepovedal, da bi vstopale v to društvo, ker je brezversko. To je torej njegov greh!"

Na tihi petek, 16. marca 1945, se je Danijel Halas v večernih urah s kolesom vračal iz Lendave, kjer je bil po svoji uradni dolžnosti kot spovednik šolskih sester. Prijatelji na Hotizi so ga ustavljali, naj prenoči pri njih, ker ni varno hoditi ponoči. Na križišču z glavne ceste proti Polani so ga zgrabili štirje možje, dva pa sta stopila iz grmovja. Med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko. "Bil je oblečen v šal in dolgo suknjo, ki je bila takrat predpisana za duhovnike, in ki sta se zataknila za vejevje vrb ob vodi. Zato ga je brodar našel, sicer bi ga odneslo naprej na Hrvaško in morda nihče zanj ne bi vedel," je v pogovoru za Ognjišče (11/2000) povedal Ivan Camplin, ki je štiri leta mlajši od Danijela Halasa. Na pogrebu, ki je bil 21. marca 1945 v Polani, je bilo izredno veliko ljudi, ki so bili ob novici o umoru priljubljenega duhovnika zgroženi. Žalni govor ob pogrebu, ki je bil župnikovo zmagoslavje, je imel lendavski kaplan Ivan Koren. Med množico vencev je bil eden z napisom: SLAVA MUČENIKU! "Kljub strahovanju so se na njegovem grobu kmalu začele prižigati lučke, ki so od vsega začetka prižigale svetlobo, v katero mora stopiti zelo zanimivi lik velikopolanskega župnika Danijela Halasa - mučenca," je zapisal v svoji knjižici ob devetdesetletnici njegovega rojstva Franc Halas (Poti k Bogu, junij 1998). Od julija 2001 se verniki vsak 21. zbirajo v Polani k molitvi za Halasovo beatifikacijo. Ob 60-letnici njegove mučeniške smrti je bilo leto 2005 raglašeno za Halasovo leto.

Kako globoko je v človekovo naravo vsajeno teženje po družinskem življenju. Blagoslovljena družina je vir neizmerne zemeljske sreče.

Trpljenje pravičnih vedno več velja kakor trpljenje grešnikov. Ko gre za kakšne večje stvari, takrat Bog navadno izbere pravične za žrtev, da s svojim trpljenjem zaslužijo tiste velike stvari.

Mi moramo ponesti svetu blagovest. Ne samo z besedo: dejanja, življenje mora biti kakor kvas, ki bo prekvasilo svet.

Mladost in smrt - nekaj nezdružljivega. Velik je prepad med mladostjo, ko srce bije najbolj vroče, in med smrtjo, ko neha biti.

Pot, ki vodi v večno življenje, ni lahka, temveč spolzka. Po njej ljudje padajo in mnogi obležijo - za večno. Veliko je odvisno od tega, kakšne čevlje si obujemo. Ti čevlji so naši poklici.

Kakor vsaka rastlina najbolje uspeva v tisti zemlji, ki ji nudi pogoje, potrebne za njeno rast, tako tudi človek ne napreduje v vsakem poklicu, temveč ima samo en poklic, ki mu ga je Bog določil.

Otroška pamet je kakor vosek, na katerem ostane vsak najmanjši vtis. Vse, kar sliši, si zapomni in to v njem ostane.

Noben duhovnik ne mora vsaditi v rahla tla otroškega srca seme vere tako globoko in uspešno kakor mati. Nobeno duhovniško delo ne more dati toliko uspeha, kakor lahko storijo starši z dobrim zgledom in molitvijo.

Bog je vsakemu človeku dal starše, da ga varujejo, branijo, hranijo in vzgajajo. Oče in mati morata biti otrokom močna opora. To bosta, če bosta sama dovolj krepostna in dobro vzgojena.

Človek po svoji naravi z vso silo beži pred trpljenjem, toda z ravno tako hitrostjo beži trpljenje za človekom, celo hitreje, da ga dohiti. Ni mogoče pobegniti.

God: 16. marec

Na današnji dan obhajajo v goriški nadškofiji praznik svetega škofa Hilarija in njegovega diakona Tacijana, ki sta bila oglejska mučenca. Njima je posvečena goriška stolnica, mesto Gorica ju časti kot svoja zavetnika. Po poznem življenjepisu, ki nima zanesljive zgodovinske podlage, so sv. Hilarija, prvega znanega naslednika sv. Hermagorja ali Mohorja na oglejskem škofijskem sedežu, in njegovega diakona Tacijana mučili pod cesarjem Numerijanom leta 284. Leta 568 so njune relikvije odnesli v Gradež, da jih zavarujejo pred Langobardi.

Mučeniški spisi, ki so prepleteni z legendarnimi dostavki, opisujejo njuno mučeništvo takole: Hilarij je bil od mladosti tako poučen v Svetem pismu, da mu je njegov spomin nadomeščal sveto knjigo. Najprej so ga posvetili za duhovnika, kasneje pa za škofa. Imel je služabnika Tacijana, katerega je posvetil za diakona. Leta 283 je cesar Numerijan izdal odlok, da morajo O kristjani darovati rimskim bogovom. V Ogleju je upravitelj Beronij dal privesti predse kristjane, da bi jih zaslišal. Neki poganski duhovnik pa mu je rekel: »Ne ravnaš prav! Zapovej, naj privedejo Marija, škofa kristjanov. Mučijo naj ga, da se ob njegovih mukah drugi premislijo.« Ta duhovnik je sam šel k Hilariju in Tacijanu. »Vstanita, upravitelj vaju kliče!« jima je rekel. »Pojdiva v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa,« je dejal Hilarij.

Škof Hilarij je brez strahu stopil pred upravitelja. Ko mu je povedal, da je škof kristjanov, mu je upravitelj ukazal, naj daruje bogovom. Peljali so ga v Herkulovo svetišče, toda Hilarij ni hotel darovati, zato ga je dal upravitelj prebičati. Ko so ga pretepali, se je v molitvi obrnil k Bogu in ga prosil za moč. To je upravitelja razkačilo, da ga je ukazal na vse mogoče načine mučiti. Hilarij je naredil križ in kipi malikov so se zdrobili.

Za njim so privedli Tacijana in ga vprašali: »Kako ti je ime?« Odgovoril je: »S telesnim imenom se imenujem Tacijan, z duhovnim pa sem kristjan; diakon oglejske Cerkve sem, posvečen od mojega očeta, škofa Hilarija.« Tudi njega so grozovito mučili, nato pa odvedli nazaj v ječo. Ko ga je zagledal Hilarij, je Boga hvalil in junaška pričevalca sta kleče skupaj molila. Zaslišalo se je bobnenje in Herkulovo svetišče se je porušilo. »Glej, kaj sta naredila?« so se poganski duhovniki jezili na upravitelja. »Zakaj jima prizanašaš?« Tedaj je upravitelj zapovedal vojakom, naj ju obglavijo. Ponoči so prišli verniki in obdarili stražarje, da so jim izročili trupli, ki so ju dostojno pokopali.

• Hezihij, sv., † ok. 450, škof v Viennu v Franciji
• Klemen Marija Dvorak (Hofbauer), sv., † 1820, češki redemptorist
• Longin, sv., 1. st., vojak
• Ludovika de Marillac (vdova le Gras), sv., † 1660, ustanoviteljica usmiljenih sester
• Menigen, sv., 3. st., mučenec v Helespontu
• Monald iz Ancone in tovariša, bl, † 1314, manjši bratje, mučenci v Armeniji
• Placid Riccardi, bl., † 1915, benediktinec v samostanu Farfa
• Viljem Hart, bl., † 1583, mučenec v Yorku v Angliji
• Zaharija, sv., † 752, papež

V koledarju vidite ob današnjem datumu na prvem mestu ime KRISTINE, device in mučenke. To svetnico omenja neko poročilo o trpljenju v sirskem jeziku in tudi rimski martirologij se je spominja na današnji dan. O njej je znano le to, da je umrla mučeniške smrti v Perziji leta 559. Ime Kristina je pri nas zelo pogosto, toda svetnic s tem imenom je več. Najbolj znana je sv. Kristina iz Bolsene pri Rimu, mučenka, katere god je 24. julija. Takrat goduje tudi večina Kristin med nami.

Na drugem mestu je danes ime Zaharija, papeža, ki je bil zadnji Grk na Petrovem sedežu v Rimu. Najvišjo službo v Kristusovi Cerkvi je opravljal od decembra 741 do marca 752. Iz njegove mladosti vemo le to, da so bili njegovi starši begunci, ki so se naselili v južni Italiji v času, ko je bizantinski cesar Leon III. uničeval svete podobe in tiste, ki so jih častili, tudi moril. Družina je morala biti izobražena, saj je bil tudi Zaharija zelo učen mož.

Ko je nastopil papeško službo, je modro presodil položaj, ki mu ga je zapustil predhodnik Gregorij III., Sirec po rodu. Ta se je pred napadi langobardskega kralja Liutpranda zavaroval tako, da se je povezal s spoletskim vojvodom, za hrbtom Langobardov pa še s frankovskim majordomom Karlom Martelom. Zaharija pa je pogumno povabil samega Liutpranda na pogovor o premirju. Langobardski kralj je ponudbo hvaležno sprejel in sklenila sta premirje za dvajset let. Papež Zaharija je kot rojeni Grk znal zavarovati bizantinsko posest v Italiji, predvsem eksarhat v Raveni. Njegova svetniška osebnost je spodbudila langobardskega kralja Rathisa, da je šel v samostan na Monte Cassino. Prestol je zasedel njegov brat Ajstulf, ki je zasedel Raveno in pripravljal se je na pohod proti Rimu. Papež je dobil zanesljivega varuha v frankovskem majordomu Pipinu Malem, ki je po zaslugi prejšnjega papeža dobil dobro vzgojo in se je naučil spoštovati nadnaravno poslanstvo Cerkve. Na papeževo pobudo je Pipin pristal, da je apostol Nemčije sv. Bonifacij leta 742 sklical pokrajinski koncil za vso Nemčijo, na katerem so škofje izjavili popolno vdanost sedežu apostola Petra.

Pipin Mali se je leta 751 obrnil na papeža s prošnjo glede vladarske oblasti. Dotlej je Pipin kot majordom dejansko vodil državo, državni velikaši so mu bili pripravljeni izročiti kraljevsko Čast, če tako odloči papež. Papež Zaharija je brez oklevanja priznal Pipinu kraljevski naslov in pooblastil Bonifacija, naj ga še isto leto mazili za kralja. Papež je v kralju Pipinu dobil zaščitnika, ki ga je varoval pred nasilnim Ajstulfom.

Modrosti in dobrote papeža Zaharija so bili deležni tudi naši slovenski predniki v Karantaniji. V času, ko je vladal ta papež, se je karantanski knez Borut okoli leta 743 odločil za sprejem krščanske vere in zato dobil od Bavarcev pomoč zoper Obre. Ko je za Borutom med letoma 749752 dobil kneževsko oblast nad Slovenci v Karantaniji prvi krščanski knez Gorazd, je dosegel, da je papež Zaharija Karantanijo dodelil kot misijonsko področje irsko usmerjene škofije Salzburg. Pod Gorazdovim naslednikom Hotimir&m je prišel v Karantanijo oznanjat evangelij sv. Modest.

Svetniški papež Zaharija je umrl v marcu leta 752, dan ni soglasno potrjen. Po novem koledarju se obhaja njegov spomin 15. marca.

God: 15. marec

Življenjsko geslo tega 'pokoncilskega' svetnika, apostola Dunaja in Varšave, buditelja verske pomladi v janzenistični in jožefinski zimi, je bilo: »Ljubezen nikoli ne reče: to je dovolj!« V svojem razgibanem življenju, ki ni bilo posebno dolgo, je napravil ogromno dobrega kljub temu, da je na vsakem koraku naletel na ovire in nasprotovanja. Najprej se je moral boriti za svoj poklic, potem pa za svoje redovnike. Velikokrat je kazalo, da je bilo vse njegovo delo čisto zaman, vendar Klemen ni nikdar obupal.

Njegovo krstno ime je bilo Janez. Rodil se je 26. decembra 1751 v vasi Tasovice pri Znojmu ja južnem Moravskem. Njegov oče je bil Čeh, ki se je pisal Dvoržak; ko se je preselil v ponemčene Tasovice, so njegov priimek spremenili v Hofbauer. Janezova mati je bila Nemka; bil je deveti od dvanajstih otrok. Po očetu je dobil mehak slovanski značaj, po materi pa nemško žilavost in trdno voljo. Ko mu je bilo osem let, mu je umrl oče. Mati ga je peljala pod križ in mu rekla: »Glej, ta je odslej tvoj oče. Varuj se, da boš hodil po poti, ki je njemu všeč!«

Fant je zgodaj občutil, da je življenje trdo. Bil pa je ubogljiv, pobožen in usmiljen do revežev. Srčno si je želel postati duhovnik, sredstev za šolanje pa ni bilo. Zato je šel v Znojm in se izučil za peka (pisatelj Hünermann je svojemu romanu o sv. Klemenu Dvoržaku dal naslov Pekovski vajenec iz Znojma in je z istim naslovom leta 2008 izšel tudi pri Ognjišču kot 41. knjiga Žepne knjižnice). Hotel je v samostan, a ravno takrat je cesar Jožef II. tisti samostan ukinil; hotel je živeti kot samotar, pa je cesarski ukaz tak način življenja prepovedal. Kot pek je delal na Dunaju, kjer je našel prijatelja Petra Kuzmana, s katerim sta dvakrat potovala skozi naše kraje v Rim. Ko je bil v Rimu drugič, je hotel ostati tam kot samotar in sprejel redovno ime Klemen, ki ga je ohranil tudi kot redovnik redemptorist. Kmalu se je namreč vrnil na Dunaj in študiral je bogoslovje. Upiral se mu je racionalizem, ki so ga bili polni teološki učbeniki. Racionalizem je v krščanstvu priznaval samo to, kar more človek s pametjo doumeti, zametaval pa je verske skrivnosti.

Klemen je postal duhovnik leta 1785 v Rimu in tam vstopil v red redemptoristov. Še isto jesen se je vrnil na Dunaj, da tam ustanovi samostan svojega reda. Načrt mu ni uspel in s prijateljem sta odšla v Varšavo, ki je postala področje Klemenovega več kot dvajsetletnega apostolata. Ustanovil je šolo za revne otroke, poživil je bogoslužje, prisrčno, evangeljsko je oznanjal božjo besedo, odlikoval se je v dobrodelnosti, začutil je potrebo po laičnem apostolatu. Imel je veliko uspeha, nakopal pa si je tudi veliko sovražnikov. »Mnogi so poklekovali pred mano in poljubljali moje stopinje,« je povedal kasneje, »trikrat toliko pa jih je bilo, ki so me obmetavali z blatom.«

Bil je pregnan iz Poljske in spet se je naselil na Dunaju, kjer je v dvanajstih letih postal 'apostol cesarske prestolnice'. Izredno rad je pridigal, preprosto in blago. Njegova beseda je bila prepričljiva, ker je za njo stala tako pristno evangeljska osebnost. Neštetim je bil duhovni voditelj v spovednici in izven nje. K njemu so posebno radi zahajali študenti, med njimi tudi naš kasnejši misijonar Friderik Baraga, ki je takrat študiral na Dunaju pravo. Pod Klemenovim vplivom se je Baraga odločil za duhovniški in misijonski poklic. Rad je sprejemal mladino. Njegovo stanovanje jim je bilo vedno odprto, tudi takrat, ko ga ni bilo doma, ko je bil na obiskih pri družinah.

Tudi na Dunaju so ga sovražniki hoteli onemogočiti in so mu bili stalno za petami. Umrl je 15. marca 1820. Njegov veličastni pogreb je pokazal, kako priljubljen je dejansko bil. Papež Pij IX. ga je leta 1876 razglasil za blaženega, Pij X. pa leta 1909 za svetnika. Dunaj ga časti kot svojega drugega zavetnika; velja pa tudi za zavetnika pekov.