Ime Herbert je med moškimi imeni na 706. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo z imenom Herbert poimenovanih 73 (1971: 122; 1994: 103) moških oseb. Različica imena Herbert je Heribert, skrajšani obliki Heri, Herko, ki sta zelo redki. Možna skrajšana oblika imena Herbert je Bert (2012: 28) z različicama Berti (9) in Berto (31). Ženska oblika imena Herbert je Herberta, skrajšano Hera, možna skrajšana oblika pa je Berta.

God:
• 16. marec

Ime Herbert izhaja iz nemškega imena Herbert, to pa iz starejšega Heribert, Hariberaht, ki je zloženo iz starovisokonemških besed heri 'množica, vojska' in beraht 'bleščeč, slaven'. Druga sestavina imena Herbert – bert – je zelo pogosta v nemških zloženih imenih, npr.: Agilbert, Amalbert, Dagobert, Engelbert ter Bertram, Bertold. Sestavina bert se lahko v imenih zamenjuje z enakopomenskim mar, tj. Bodobert : Bodomar, Adalbert : Adalmar, Volkbert : Volkmar. Prvo sestavino imena Herbert, tj. heri, imajo še nemška imena Hermann, Herleif, Herward, Herwin idr. Ime Herbert je v francoščini Aribert, Hébert, v italijanščini Ariberto, Cariberto, Erberto. Nemška skrajšana oblika imen Herbert in Heribert je Harro. Ime Bert je lahko tudi skrajšana oblika imena Albert in drugih imen s sestavino bert.

V koledarju je 16. marca Herbert, nemški škof († leta 1021). V zvezi z njim je treba omeniti glavnik svetega Heriberta, slonokoščen karolinški izdelek (2. polovica 9. stol., Köln). Spredaj ima relief Križanja, na hrbtni strani pa dvojno akantovo vitico, ki predstavlja arbor vitae (= drevo življenja).

• Akacij, sv., 3. st., škof na Malti
• Amos, sv., 8. st. pr. Kr., prerok
• Benjamin, sv., † ok. 422, diakon in mučenec
• Bonaventura Tornielli, bl., † 1491, servit v Vidmu (Udine) v Italiji
• Gvido (Vido), sv., † 1046, opat v Pomposi
• Modest, sv., † ok. 763, škof in apostol Slovencev
• Štefan, sv., † 774, menih v Sabi

God: 31. marec

Stari Latinci so rekli: 'Nomen est omen', kar pomeni: 'Ime je znamenje'. S tem so hoteli povedati, da včasih že ime samo razodeva človeka. O svetniku, ki velja za apostola Slovencev v Karantaniji, je bolj malo zgodovinskih podatkov; tistih nekaj zanesljivih virov pa nam ga prikazuje kot blagega in milega moža. Njegovo ime Modest – najbrž redovniško, ne krstno – prihaja iz latinske besede 'modestus' in pomeni 'dobrosrčen, blag, pošten'. Svoje ime je povsem opravičil.

Legendarni življenjepis, ki pa ni brez zgodovinske podlage, ne ve povedati, kje je bil Modest rojen in kdaj. Prosil je za sprejem v neki samostan na Zahodu. Sprejeli so ga, ker ga je priporočalo lepo obnašanje, bister razum in hrepenenje po krščanski popolnosti. Ni maral, da bi ga spraševali po rodu in imenu. Sprejel je ime Modest, ki so mu ga dali v samostanu. Bil je natančen v spolnjevanju redovnih pravil, ljubeznivo pozoren in pripravljen priskočiti na pomoč, kjer je bilo treba. Najljubša mu je bila samota, kjer se je potopil v molitev. Kadar je bil pri delu, je bil tam z vsem srcem. Raje je poslušal kakor govoril, kadar je spregovoril, pa je pokazal nenavadno preudarnost in spoštljivost do vsega njegovo govorjenje je bilo prav tako zbrano kot njegova molitev.

Preden so mu v samostanu zaupali pomembnejše naloge, je prišel k njim na obisk sv. Virgil, opat in upravitelj škofije Salzburg, ki je prišel kot misijonar z Irskega. Redovnikom v Modestovem samostanu je pripovedoval o slovanskem ljudstvu, ki živi na jugovzhodni strani njegove škofije, v Karantaniji. To ljudstvo je dobro in plemenito, gostoljubno in pogumno, vdano petju in igri, kar razodeva, da mora biti dovzetno za evangeljsko oznanilo. Takrat so bili Karantanci že bavarski zavezniki v bojih zoper Obre, zato so bili dani zunanji pogoji za misijonsko delo. Virgil je iskal delavcev za božjo setev med Karantanci. Modest je bil takoj pripravljen iti v misijonsko šolo, najprej v samostan sv. Petra v Salzburgu, potem pa na otok Awa na Chiemskem jezeru. Tu je našel duhovnika Lupa, učitelja in botra kasnejših karantanskih knezov Gorazda in Hotimira.

To pripoved legende potrjujejo zgodovinska dejstva. Virgil je prišel na Bavarsko okoli leta 745. Gorazd in Hotimir sta bila krščena na otoku Awa in tam se je Modest pripravljal za misijonsko delo v Karantaniji. Zgodovinar Fran Kos v Gradivu povzema zgodovinske dokumente: »Ko je preteklo nekoliko časa, odkar je nastopil med Slovenci vlado knez Hotimir, je ta prosil solnograškega škofa Virgila, da bi prišel obiskat njegovo ljudstvo in ga potrdit v veri. Tej želji Virgil ni mogel ustreči in je zato poslal med Slovence škofa Modesta za svojega namestnika.« To je bilo leta 755, najkasneje 757. Modest je bil v Karantaniji pokrajinski ali korni škof z vsemi pooblastili in stalnim sedežem.

Prva cerkev je bila na Krnskem gradu, a je bila kmalu premajhna. S Krnskega gradu je bilo videti razvaline mesta Virunum, ki je bilo do prihoda Slovencev (ok. 590) sedež starokrščanske škofije. Tu je Modest s Hotimirovo pomočjo sezidal Marijino cerkev, predhodnico sedanje cerkve pri Gospe Sveti. Tam je imel Modest svoj škofijski sedež. Kasneje je postavil še dve večji cerkvi: eno pri Spittalu ob Dravi, drugo ob zgornji Muri. S svojo blago osebnostjo je močno pripomogel k širjenju krščanstva med karantanskimi Slovenci. Šele po njegovi smrti okoli leta 763 beremo o dveh poganskih uporih. Modest je umrl pri Gospe Sveti in tam je tudi pokopan. Je zavetnik Korotana, doma za slovenske visokošolce na Dunaju.

• Amadej (Bogoljub) Savojski, bl., † 1472, vojvoda
• Janez Klimak, sv., † 649, bogoljubni pisatelj
• Ludvik iz Casorije, bl., † 1885, frančiškanski redovnik, misijonar v Sudanu
• Osburga, sv., † ok. 1016, opatinja v Coventryju v Angliji
• Peter Regalado, sv., † 1456, iz reda manjših bratov v Aguilarju v Španiji
• Regul, sv., 4. st.?, škof v Senlisu v Franciji
• Zosim, sv., 7. st., škof v Sirakuzah v Italiji

God: 30. marec

Savoja je gorata deželica na jugovzhodu Francije, ob meji z Italijo in Švico. Proti koncu 14. stoletja se je razširila v italijanski Piemont. Leta 1414 je nemški cesar Sigismund savojskemu gospodarju Amadeju VIII. podelil naslov vojvoda. Amadej pa je kmalu prestol prepustil svojemu sinu Ludviku, sam pa šel kot menih v samoto. Kasneje je sprejel izvolitev za papeža od skupine škofov, zbranih na koncilu v Baslu oziroma v Ferari. Kot papež si je privzel ime Feliks V. in bil je zadnji razkolni papež v zgodovini. Ko je spoznal svojo zmoto, je odstopil in se vrnil v samoto.

Vse te dogodivščine je doživljal današnji godovnjak Amadej IX., njegov vnuk. Ko je ded postal papež, je bil Amadej star štiri leta, ko pa je ded umrl, jih je imel šestnajst. Rodil se je 1. februarja 1435 v francoskem delu Savoje. Kmalu po rojstvu so mu izbrali nevesto Jolando, hčer francoskega kralja Karla VIII., s katero se je dejansko poročil, ko je dopolnil sedemnajst let. Mati Ana, hči ciprskega kralja, ga je vzgajala v krščanskem duhu. Takšnega duha je bila tudi žena Jolanda, ki mu je naklonila svojo prisrčno ljubezen. Dani so bili vsi pogoji za srečno življenje, toda nad Amadeja in družino se je zgrinjala nesreča za nesrečo.

Prvi udarec je prišel že v mladih letih Amadej je postal božjasten. Ta težka bolezen je zaustavila njegovo neutrudno delavnost, vendar pa je vsem svojim dolžnostim ostal zvest. Njegova pobožnost pa se je v bolezni še poglobila. Zelo je bil hvaležen svoji ženi, ki je delila z njim njegovo trpljenje in mu ljubeznivo stregla. Tudi družina je zelo trpela. Od osmih otrok šest, je bilo dečkov, dve pa deklici jih je nekaj pomrlo v zgodnjih letih, nekaj pa že odraslih. Preživel ga je samo sin Filibert, ki mu je bilo ob očetovi smrti sedem let.

Kot vojvoda je zavladal leta 1465, ko je umrl oče. Za vladanje si je pripravil dosledno krščanski načrt, brez spletk in prevar, ki so bile v tistih časih po dvorih v navadi. Vse spore je skušal poravnati brez orožja, s pogajanji. Plemstvo je navajal na skromnejše življenje in je zato na svojem dvoru uvedel kar največjo skromnost. Prihranke je obrnil v korist revežev. Ko ga je neki novi poslanik vprašal, kje in kakšni so njegovi lovski psi, ga je Amadej pospremil do obednice, kjer so vedno dobivali hrano reveži. Pokazal je nanje rekoč: »Nimam psov, imam pa te prijatelje, ki me najbolj zvesto varujejo, in še spremljajo me, ko hodim na lov za božje kraljestvo. Nanje sem zares ponosen.« V njegovem času so o Savoji govorili, da je raj za uboge v Evropi in oaza, kjer krivica nima moči.

Zadnja leta življenja je bil hudo bolan in takrat je vlado izročil v roke ženi Jolandi, ki je vladala kot regentinja tudi potem, ko je nasledstvo prešlo na edinega živečega sina Filiberta. Amadej je mirno izdihnil svojo dušo 30. marca 1472. Pokopali so ga v cerkvi sv. Evzebija v mestu Vercelli. Ljudski glas ga je štel med svetnike, uradni postopek za njegovo razglasitev za blaženega in svetnika pa se je zaradi raznih homatij ustavil, tako da ga je med blažene prištel šele papež Inocenc XI. leta 1677.

• Barakiz, sv., † 327, mučenec v Perziji
• Bertold, sv., † ok. 1195, začetnik karmeličanskega reda
• Evstracij Postivec, sv., † 1096 ?, kijevski menih in mučenec
• Gundlej, sv., † ok. 500, kralj v Walesu
• Jona in Barakiz, sv., † 327, mučenca v Perziji
• Karmel Viljem Tempier, bl., † 1197, škof v Poitiersu v Franciji
• Ludolf, sv., † ok. 1250, škof v Ratzeburgu v Nemčiji, mučenec
• Štefan IX., bl., † 1058, papež

God: 29. marec

Pred več kot osemsto leti na današnji dan 29. marca 1195 je na gori Karmel v Palestini umrl sveti Bertold, ki velja za začetnika karmeličanskega reda. Ta strogi red, ki časti Boga z molitvijo in s pokoro, na slovenskih tleh nima nobenega moškega samostana, obstajata pa samostana karmeličank v Sori pri Medvodah in v Mirni Peči pri Novem mestu. Red nosi ime po gori Karmel, kjer mu je tekla zibelka in sicer v času križarskih vojn. Tudi med križarji, ki so šli iz krščanske Evrope osvobajat svete kraje v Palestini izpod muslimanske sužnosti, so se razpasle razne strasti in slabe navade. Nekateri so odšli v samoto na goro Karmel, da so s svojim Bogu posvečenim življenjem, polnim žrtev, križarje opozarjali, da jih bo božji blagoslov spremljal le tedaj, če ne bodo podlegli neurejenim strastem.

Na gori Karmel je zbiral svoje učence že prerok Elija v 9. stoletju pred Kristusom. V prvih časih krščanstva so se puščavniki radi umikali na to sveto goro in tu posebno častili Marijo. Ko so v 7. stoletju Palestino osvojili muslimanski Arabci, niso branili posameznim puščavnikom, da so na Karmelu mirno služili Bogu. Ko so ob koncu 11. stoletja prišli v Sveto deželo križarji in z njimi nekateri romarji, so se namenili, da po zgledu nekdanjih eremitov ustanove na gori Karmel nov samostan. Tam gori so našli nekaj menihov, ki so živeli po ostrih vzhodnih pravilih svetega Bazilija. Nekatera določila tega reda so sprejeli za svoja in tako je tu nastala nova redovna družina z mnogo ostrejšimi pravili, kakor so bila v navadi v Evropi. Od popoldneva do končane jutranje molitve so vsi molčali, meso so smeli uživati le bolni bratje, drugi pa so se ostro postili od 14. septembra (praznika povišanja svetega križa) do velike noči. Kljub strogim predpisom je število redovnikov naraščalo in v Palestini je bilo kmalu 14 redovnih družin. Redovna pravila karmeličanskega reda je potrdil papež Honorij III. leta 1226. Dvanajst let kasneje so karmeličani dobili ukaz, naj zaradi muslimanske nevarnosti zapuste Sveto deželo. Najprej so se naselili na Cipru, nato pa je moral oditi vsak redovnik v svoj rodni kraj. Tako se je red razširil po vsej Evropi. Edini moški karmeličanski samostan pri nas je bil v Gorici, kjer se je naselila tudi družina karmeličank, ustanovljenih leta 1452. Oba Karmela sta ostala v Gorici do leta 1782, ko ju je cesar Jožef II. razpustil. Nekdaj je veliko slovenskih vernikov pripadalo karmelski bratovščini ali karmelskemu tretjemu redu in nosili so škapulir.

Raziskovalci si niso popolnoma edini glede vloge, ki jo je pri ustanovitvi karmeličanskega reda imel sv. Bertold. Doma je bil iz mesta Solignac v zahodni Franciji. Nekaj časa je živel kot puščavnik v Kalabriji (na jugu Italije). Leta 1147 se je pridružil križarjem in je bil vsem zgled prave bogoljubnosti. V bojih za Antiohijo se je zaobljubil, da se bo posvetil Bogu kot redovnik, če bodo kristjani zmagali. To se je res zgodilo in Bertold se je z desetimi somišljeniki naselil na gori Karmel. Postavili so se borne kolibe in začeli redovno življenje po zgledu starih puščavnikov. Urejeno redovniško življenje, katerega duša je bil prvi predstojnik Bertold, se je začelo med letoma 1155 in 1185. Poročila soglašajo o tem, da je Bertold dosegel popolnost in svetost in da je umrl v častitljivi starosti 105 let. Pripisovali so mu dar prerokovanja.

• Anton Patrizi, bl., † 1311) avguštinski eremit v Monticianu v Italiji
• Ivana Marija Maillé, bl., † 1414, frančiškanska tretjerednica v Toursu v Franciji
• Konon, bl., † 1236, menih bazilijanec v Italiji
• Marija Praška ali Milada (Mlada), bl., † 994 ?
• Proterij, sv., † 457, škof v Aleksandriji v Egiptu
• Venturin iz Bergama, bl., † 1346, dominikanec