God: 29. februar

Današnji dan je nekaj posebnega, saj datum 29. februar najdemo v koledarjih le vsaka štiri leta, ki jim pravimo prestopna leta. To je povezano s preureditvijo koledarja za časa Julija Cezarja v starem Rimu. Matematik Sosigen mu je nasvetoval, naj za osnovo leta vzame 365 dni in eno četrtino; vsako navadno leto naj ima 365 dni, vsako četrto pa naj bo prestopno s 366 dnevi. Takrat so tudi določili število dni posameznih mesecev, ki velja še danes: sedem mesecev ima po 31 dni, štirje meseci po 30, februar pa 28 oziroma 29 v prestopnem letu. Do prestopnega leta 1972 je bil prestopni dan 24. februar in god apostola Matija se je »preselil« na 25. februar. Za naslednje prestopno leto 1976 pa je kot prestopni dan določen 29. februar in tako velja še zdaj.

Dokler je bil prestopni dan 24. februar, ob tem datumu ni bilo nobenega svetnika, 29. februarja pa je bil spominski god opata Romana in papeža Hilarija. V častitljivi knjigi Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki jo je za Družbo sv. Mohorja v Celovcu »po najboljših virih« spisal duhovnik ljubljanske škofije dr. J. Rogač in sicer pred več kot sto leti - so 29. februarja predstavljeni »Svetniki brezimeni, mučenci krščanske ljubezni«. Pisec najprej poudari, da je medsebojna dejavna ljubezen razpoznavni znak Jezusovih učencev od začetkov Cerkve do današnjih dni, potem pa predstavi mučence krščanske ljubezni iz egiptovske Aleksandrije v prvih krščanskih stoletjih. Najdlje se pomudi pri redovnicah usmiljenkah ali Hčerah krščanske ljubezni, ki jih je ustanovil sv. Vincencij Pavelski skupaj s sv. Ludoviko de Marillac leta 1629. Te redovnice so naredile ogromno dobrega tudi na Slovenskem, dokler jih niso oblasti po vojni pregnale iz bolnišnic in drugih zavodov.

Od leta 1976 se na današnji dan spominjamo sv. Osvalda, ki je bil škof v mestu Worcester v Angliji, nazadnje pa nadškof v Yorku. Rodil se je okoli leta 935 na Danskem. Po zgledu svojega svetniškega strica Oda Canterburyjskega je vstopil v benediktinski samostan Fleury blizu Orleansa v Franciji. Leta 959 je prejel mašniško posvečenje in prišel v Anglijo. Že dve leti pozneje je bil imenovan za škofa v mestu Worcester, kjer je zbor duhovnikov, službujočih pri stolni cerkvi, spremenil v metliško skupnost. Ustanovil je tudi več samostanov, med katerimi je bil najvplivnejši Ramsey. Predstojnike samostana Fleurv, kjer se je bil šolal in vzgajal, je škof Osvald prosil, naj mu za nekaj časa »posodijo« učenega in pobožnega redovnika Abona, ki je v samostanu Ramsey napisal Priročnik, najboljši bogoslovni spis za deli sv. Bede Častitljivega. Službo škofa v Worcestru je ohranil tudi potem, ko je postal nadškof v Yorku, kajti ta škofija je bila zelo siromašna. Nadškof je užival velik ugled, ker je bil najpomembnejša osebnost meniške prenove v Angliji v 10. stoletju. Iz vrst menihov so v naslednjih desetletjih izšli številni odlični škofje, umetniki in znanstveniki, predvsem pa goreči in modri misijonarji, ki so ponesli evangeljsko oznanilo skandinavskim ljudstvom.

Kot škof si je Osvald prizadeval predvsem za to, da bi duhovnikom omogočil boljšo izobrazbo in bolj urejeno življenje v skladu s poklicem, ki ga opravljajo. Zaradi svoje prijaznosti, blagosti in prisrčne vedrine je bil pri ljudeh zelo priljubljen. Umrl je v Worcestru 28. februarja 992, potem ko je po Jezusovem zgledu umil noge dvanajstim revežem in je z njimi sedel k mizi. Njegov spomin se obhaja že precej časa na današnji dan.

Bolj kot današnji godovnjak je na Slovenskem češčen sv. Osvald, angleški kralj in mučenec, čigar spomin obhajamo 5. avgusta. Ljudsko ime zanj je Ožbalt, najbolj je bil češčen med Slovenci severno od Drave, kjer ima več cerkva.

• Antonija iz Firenc, bl., † 1472., opatinja samostana klaris v Aquili v Abruzzih
• Danijel Brottier, bl., † 1936, vojaški kurat
• Hilarij, sv., † 468, papež
• Osvald, sv., † 992, menih in škof
• Roman, sv., † 463/464, opat v Galiji (Franciji)

• Hilarij, sv., † 468, papež
• Antonija iz Firenc, bl., † 1472., opatinja samostana klaris v Aquili v Abruzzih
• Osvald, sv., † 992, menih in škof

God: 28. februar 

Ko je rimsko cesarstvo v 5. stoletju spričo vdora vojaških krdel Hunov in Germanov na njegova tla začelo razpadati, je bilo zadržanje ljudi zelo različno. Eni so se vdajali brezbrižnemu uživanju, saj se tako in tako nič ne da rešiti, drugi pa so umikali pokvarjenemu svetu in iskali rešitve za svoje duše. Čas propadanja stare rimske veličine pa je zbudil tudi rast duhovnosti, požrtvovalne ljubezni, pokore in obilne molitve. Dokaze o tem najdemo tudi v življenjepisu svetega Romana, ki ga je sestavil Gregor Tourski. Zunanji dogodki so ga bolj malo zanimali, našo pozornost obrača bolj na nadnaravne resničnosti in čudeže božje milosti.

Pri svetem Romanu ne vemo natančno ne za čas ne za kraj rojstva. Po nekaterih podatkih lahko sklepamo, da je bil rojen nekaj let pred letom 400 v Sekvaniji, kraju, ki se je imenoval po reki Sekvani, današnji Seini. Svetna izobrazba ga ni mikala, čeprav je imel priložnosti zanjo, bolj mu je seglo v dušo vse, kar je slišal in bral o Bogu in o Odrešeniku. Z največjim veseljem je izvrševal telesna in duhovna dela usmiljenja. Odpovedal se je ženitvi in sklenil živeti samo za Boga in hoditi po poti popolnosti, pogrešal pa je duhovnega vodnika.

V domačem kraju ni bilo menihov, zato je šel proti jugu, v Lyon, in tam poiskal preskušenega opata sv. Sabina. Romanu je dal brati življenjepise velikih vzhodnih puščavnikov in knjigo različnih redovnih pravil. Roman je s trezno razumnostjo preudarjal, kaj bi mogel sam posnemati. Ko si je bil na jasnem glede lastnih zmožnosti, se je naselil v samoti. Uredil si je borno bivališče in začelo se je novo življenje, razdeljeno med molitev, branje in ročno delo. Kraju je dal ime Condat. Tam je imel svoj mir in neskaljeno srečo. Pa ne za dolgo.

Kmalu je prišel za njim njegov brat Lupicin. Roman ga je sprejel in postal njegov duhovni voditelj. Brata sta bila po značaju zelo različna: Roman blag in uvideven, Lupicin pa trd in zahteven. Ko so prihajali vedno novi mladi ljudje in so se jima hoteli pridružiti, je Lupicin mnoge odbil. Vendar se jih je kmalu nabralo toliko, da so sezidali samostan in Roman je postal njegov opat. Da bi se izognil napetostim, je dal zgraditi še en samostan in v njem je za opata postavil brata Lupicina. Oba samostana so se med seboj lepo dopolnjevala. Kolikor bolj so naraščale dolžnosti, toliko bolj si je opat Roman prizadeval za ponižnost in zvestobo v službi. Ustregel je tudi sestri, ki ga je prišla prosit, naj bi ustanovil tudi samostan za žene, ki bi bil povsem ločen od sveta. Roman je odhajal tudi drugam, kjer so ga prosili za ustanavljanje novih redovnih naselbin. Tako je prišel v stik s škofom Hilarijem iz Arelata, ki ga je posvetil v duhovnika, dasi se je Roman imel za nevrednega za duhovniški poklic.

Malo pred smrtjo je romal na grob mučenca sv. Mavricija blizu Ženeve. Kmalu po vrnitvi v Condat se je zaprl v svojo celico in ni šel več med svet. Umrl je 28. februarja, najbrž leta 464, nekako sto let prej, preden so prišli v Galijo, sedanjo Francijo, benediktinski menihi.

Ime Roman je pri nas kar precej pogosto, manj razširjena je ženska oblika Romana. Od svetnikov s tem imenom (nad 20 jih je) je najbolj znan prav Roman opat, zato večina tistih, ki jim je tako ime, goduje danes.

• Baldomer (Gaumier), sv., † ok. 660, subdiakon v Lyonu v Franciji
• Bazilij in Prokopij, sv., † 741, bojevnika za češčenje svetih podob v Carigradu
• Frančišek Blachnicki, † 1987, poljski pastoralni teolog
• Frančiška Ana Žalostne Matere božje (Cirer y Carbonell), bl., † 1855, redovnica iz Maiorke
• Gabrijel Possenti (Od Žalostne Matere božje), sv., † 1862, redovnik
• Marija Jezusova (Deluil Martiny), bl., † 1884) iz Marseilla, ustanoviteljica Družbe hčera Srca Jezusovega
• Marko Barkworth, bl., † 1601, mučenec v Londonu
• Prokopij, sv., † 741, bojevnik za češčenje svetih podob v Carigradu

God: 27. februar 

Mnogi kristjani, ki berejo ali poslušajo življenje svetnikov in svetnic, pravijo: »Vsi so delali nekaj izrednega, da so postali svetniki. Kaj bo pa z nami, ki živimo povsem vsakdanje življenje?« O današnjem svetniku pa njegovi življenjepisci pravijo, da je svetnik postal prav zato, ker ni bil nič posebnega in izrednega. Vir Ko ga je papež Benedikt XV. leta 1920 razglasil za svetnika, je dejal: »Mladi pasijonist ni v kratki dobi svojega življenja izvršil ničesar, kar bi svet imel za veliko in vredno občudovanja. Trudil se je vestno in stanovitno, da je spolnil svojo dolžnost. In to je nauk, ki ga po njem daje Bog in Cerkev vsemu človeštvu ...«

Svetega Gabrijela prištevamo med novodobne svetnike. Rodil se je namreč v 19. stoletju, točneje 1. marca 1838 v Assisiju, rojstnem mestu sv. Frančiška, in po njem je pri krstu dobil ime. Oče Sante Possenti je bil visok uradnik papeške države in je bil leta 1841 prestavljen za upravnika mesta Spoleto. Tam je Francesco preživljal svojo mladost. Ko je bil sredi pubertete, mu je umrla mati in vzgajal ga je oče, ki je bil globoko veren in dokaj strog mož. Francesco je bil silno družaben fant, malo vihrav, nagnjen k pustolovščinam, vendar vse v mejah poštenosti in dostojnosti. Imel je veliko veselje do lova, bil je strasten plesavec (Wilhelm Hünermann je o njem napisal življenjepisni roman, ki mu je dal naslov Plesavec iz Spoleta). Bil je tudi bister in nadarjen. Oče ga je poslal na učne zavode v Spoletu: najprej k šolskim bratom, nato pa v jezuitski kolegij, vendar ga ne eni ne drugi niso mogli pridobiti za svoj red.

To se zdi skoraj neverjetno, saj je mladi Francesco že od svojega dvanajstega leta dalje mislil na redovniški poklic. Ko se je razvil njegov prekipevajoči, navidez veseljaški značaj, je malokdo verjel, da je rojen za redovnika. Ko je bil star osemnajst let, pa je nekoč ob pogledu na Marijino sliko dobil notranje razsvetljenje in se je nepreklicno odločil za strogi red pasijonistov. Hotel je biti redovnik z vsem srcem. Šlo mu je samo za to, da bi ugajal Mariji in se v njeni šoli potopil v božjo ljubezen. Za red pasijonistov je značilno, da se njegovi člani ob premišljevanju Jezusovega trpljenja in smrti hvaležno ustavljajo ob tem najmočnejšem dokazu za božjo ljubezen do človeka. Ker je bila Marija ob pogledu na trpečega Sina priča njegove največje ljubezni, si je Francesco Possenti izbral redovno ime Gabrijel od Žalostne Matere božje.

Leta 1857 so mu že dovolili narediti redovne zaobljube in ga še deset mesecev obdržali v samostanu v Morrovalli. Od tam je šel za eno leto v Torino študirat filozofijo, od poletja 1859 pa vse do svoje smrti pa je bival v samostanu v Isolo del Gran Sasso. Zaradi političnih homatij (Italija se je hotela otresti avstrijskega jarma) se mu ni uresničila želja, da bi postal duhovnik, ampak je prejel samo nižje redove. Ko je prišla huda bolezen, ki mu je prinesla smrt, jo je pozdravil kot ljubo poslanko iz nebes. Silne bolečine so mu bile dobrodošla priložnost, da more Bogu izpričati svojo pripravljenost za popolno daritev življenja. Ob tem je vsa okolica čutila, da je ostal cel človek, blag, pozoren, dobroten. Kadar ni bil zatopljen v molitev, je vse okrog sebe presojal trezno kakor vsak zdrav človek, dovzeten za vsako plemenito veselje.

Telesno življenje brata Gabrijela od Žalostne Matere božje se je izteklo 27. februarja 1862, ko še ni dopolnil štiriindvajset let. Leta 1908 je bil prištet med blažene, leta 1920 pa ga je papež Benedikt XV. razglasil za svetnika in ga postavil za drugega zavetnika katoliške mladine v Italiji. Na svetnikov grob v veliki cerkvi mesta Isole del Gran Sasso vsako leto prihajajo velike množice romarjev.

• Agrikola, sv., † ok. 594, škof v Neversu v Franciji
• Aleksander, sv., † 328, škof v Aleksandriji v Egiptu
• Favstinijan, sv., 4. st., škof v Bologni v Italiji
• Otokar, sv., 8. st., bavarski menih, brat sv. Adalberta
• Pavla od sv. Jožefa Kalasanca (Montai y Fornés), bl., † 1889, redovna ustanoviteljica iz Španije
• Porfirij, sv., † 420, škof v Gazi

God: 26. februar 

Porfirij je izšel iz premožne družine v Solunu, ki se je tedaj imenoval Tesalonike. Rodil se je okoli leta 347. Že v mladih letih se je navdušil za samostansko in asketsko življenje. Šel je od doma (ok. 378 v Sketsko puščavo zahodno od Nila, kjer je preživel pet let v šoli pri velikih spokornikih. Potem se je odpravil v dolino Jordana in tam v votlinah prebil nadaljnjih pet let, dokler mu ni zaradi hude bolezni neki prijatelj pomagal, da se je preselil v Jeruzalem. Kljub bolezni in slabosti je Porfirij vsak dan obiskal svete kraje. Kmalu nato (392) ga je jeruzalemski škof posvetil v duhovnika v cerkvi Gospodovega vstajenja in ga nastavil za varuha relikvij sv. križa. Tudi kot duhovnik se je Porfirij še nadalje ostro pokoril. Občudoval in posnemal je slovečega učitelja bogoljubnosti Origena.

Ko je umrl škof v Gazi (mestu na jugu Palestine, znanem iz stare in nove zaveze), je krščanska skupnost tega mesta prosila metropolita v Cezareji, naj jim preskrbi novega škofa. Ta je izbral Porfirija, ga izprašal glede znanja Svetega pisma in ga leta 395 posvetil za škofa. V mestu Gaza je takrat še prevladovalo poganstvo. Krščanstvo se je prebijalo šele prek začetnih težav. Ob Porfirijevem nastopu so našteli le 280 krščanskih meščanov. Misijonsko delo je med bogatim in samozavestnim poganskim prebivalstvom le počasi napredovalo. Celo Porfirij sam, ki se je z vso vnemo lotil spreobračanja nevernikov, je le počasi mogel pridobivati nove zanesljive spoznavalce evangeljske resnice. Pa že ti skromni uspehi so zbudili zavist in ljubosumnost magistrata in duhovščine. Neznaten dogodek je že dal priliko fanatičnim poganom, da so se znesli nad majhno in neugledno krščansko skupnostjo. Prva žrtev fanatizma in sovraštva je bil diakon Baruh, ki so ga do krvi pretepli. V tej nevarnosti si Porfirij ni vedel drugače pomagati, kot da je naslovil na cesarja Arkadija prošnjo, naj da zapreti poganska svetišča.

Napetost med kristjani in pogani ni popustila. Nove spreobrnitve so le še povečevale zavist in ljubosumnost poganske večine, da je bil Porfirij čedalje bolj v skrbeh za svojo skupnost in njen obstoj. Zato je sklenil, da bo šel sam k cesarju, mu razložil vso zadevo in zahteval, naj se tudi v Gazi porušijo vsa poganska svetišča. Vendar se cesar Arkadij ni takoj strinjal s predlogom, da bi porušil vsa svetišča v Gazi, ker so bili meščani tega mesta bogati davkoplačevalci in so s pogostimi darili pomagali državni blagajni. Zavzemal se je za to, da postopoma in brez nasilnih ukrepov zatró poganski kult. Ko pa se mu je rodil željno pričakovani prestolonaslednik , je le izdal ukaz, naj se porušijo vsa svetišča v Gazi.

Po odstranitvi templjev je ugled poganov na mah splahnel, Porfirij pa je užival splošno spoštovanje. Ljudje so opazovali njegovo pastirsko vnemo in osebno skromnost, zato so se zdaj v večjem številu spreobračali in kmalu napolnili novo veliko baziliko, ki se je v začetku zdela preogromna.

Kakor je Porfirij z nenavadno gorečnostjo, pridobljeno v meniškem stanu, zlomil moč poganov v svojem škofovskem mestu, tako se je nato uspešno postavil v bran zoper krivoversko manihejstvo, ki je skušalo prodreti v Gazo. Ni pa spregledal spletk pretkanega meniha Pelagija, ki je učil nevarne zmote glede milosti. Porfirij se je namreč leta 415 udeležil sinode v palestinskem mestu Lidda, kjer je spretni Pelagij prepričal njega in druge škofe o svoji »pravovernosti«, ki pa je bila kmalu razkrinkana po zaslugi sv. Avguština. Diakon Marko, ki je najbrž prvi opisal življenje sv. Porfirija, o tej Porfirijevi zmoti, nastali iz preskušenega optimizma, molči, da ne bi na češčenega oznanjevalca božje resnice padel kak sum o pravovernosti. Ta strah pa je bil pri »božjem možu« Porfiriju čisto nepotreben.

Porfirij je umrl v Gazi 26. februarja 420 in zato na ta dan tudi obhajamo njegov spomin tako na Vzhodu kakor na Zahodu.