• Earkongata, sv., † ok. 660, devica v Faremouthierju v Franciji
• Janez, sv., 11. st., iz Reggio Calabria v Italiji
• Milo, sv., † ok. 1070, škof v Beneventu v Italiji
• Polikarp, sv., † 155/156, škof v Smirni v Mali Aziji in zadnji apostolski učenec
• Rafaela Ibarra, bl., † 1900, vdova, ustanoviteljica Sester angelov varuhov v Bilbau v Španiji
• Romana, sv., 4. st., samotarka, ki jo častijo v Todiju v Italiji
• Sineros, sv., † ok. 307, vrtnar v Sirmiju
• Štefan Vincenc Frelichowski, bl., † 1945, poljski duhovnik, mučenec
• Vilburga, sv., † ok. 722, devica, kraljeva hči v Angliji
• Willigis, sv., † 1101, škof v Mainzu

God: 23. februar 

Sveti Polikarp je bil učenec apostola Janeza in učitelj svetega Ireneja, velikega cerkvenega učitelja. Ignacij Antiohijski, ki se je s Polikarpom srečal v Smirni, kjer so se ustavili, ko so Ignacija peljali v Rim, da ga vržejo zverem, je za slovo napisal Polikarpu: »Slavim nad vse Boga, ker me je spoznal za vrednega, da sem videl tvoje brezgrajno obličje, ki bi si ga želel zmeraj veseliti se v Bogu.« Polikarp je imel s svojo močno in globoko vero velik vpliv na svoj čas. Kot učenec apostola Janeza je bil most med apostoli in mladimi krščanskimi občinami v Mali Aziji.

Po starem izročilu je bil rojen okoli leta 70 v Efezu ali v njegovi okolici in v mladosti je postal učenec apostola Janeza. Verjetno ga je prav njegov učitelj postavil za škofa v mestu Smirna, ki je bila za Efezom najvažnejši škofijski sedež v Mali Aziji. To krščansko občestvo je vodil nad pol stoletja. Iz pisem svetega Ignacija vemo, da je bil Polikarp trn v peti nekrščanskim someščanom. Moral se je boriti tudi za čistost nauka, ker so tudi v Smirni vstajali krivoverci. Niso se marali udeleževati bogoslužnih slavij, ki jih je vodil škof, temveč so obhajali svojo posebno liturgijo. Škof se je na vse načine trudil, da bi vernike, ki so zašli v zmoto, privedel nazaj. Kjer je bilo potrebno, je pokazal tudi odločnost in strogost. Sosednjim krščanskim občinam, ki so se borile z enakimi težavami kot smirnska, je pisal opominjevalna pisma. Ohranilo se je samo njegovo pismo vernikom v Filipih. V njem Polikarp živo poziva Filipljane, naj priznajo »mučeništvo križa«, to se pravi Jezusovo smrt na križu kot priznanje za njegovo resnično telesnost.

Leta 155 je smirnski škof potoval v Rim, da bi se s papežem Aniketom dogovoril o datumu praznovanja velike noči. Polikarp je z drugimi maloazijskimi škofi vztrajal pri izročilu, da se spomin Zveličarjeve smrti obhaja 14. nizana, papež pa se je držal bolj splošne navade, da je praznik Gospodovega vstajenja prvo nedeljo po pomladanski polni luni. Sporazuma sicer nista dosegla, vendar sta se razšla v miru.

Kmalu po vrnitvi iz Rima je Polikarp umrl mučeniške smrti kot dvanajsta in zadnja žrtev preganjanja, ki je tam zadivjalo. Ob velikih cirkuških igrah je poganska množica terjala Polikarpa. Prokonzul ga je obsodil na smrt. Ker je bila borba z zvermi, v kateri so umrli drugi mučenci, že končana, je moral Polikarp na grmado. Šestinosemdesetletni starček je pogumno stopil nanjo. Smirnski verniki, ki so bili priče mučeništvu svojega škofa, so zapisali: »Ko so kurjači zažgali grmado, je zaplapolal mogočen plamen, ki je naredil nekakšno votlino in je kakor jadro, ki ga veter napne, krog in krog obdal mučenčevo telo. On pa je bil na sredi, ne kakor smodeče se meso, marveč kakor kruh v peči ali kot zlato in srebro v topilnici. Tudi smo začutili prijetno vonjavo, kot bi se razširjalo kadilo ali kakšna druga blaga dišava.« Ko ga ogenj ni usmrtil, je stopil k njemu rabelj in ga zabodel. Truplo so sežgali. Kristjani so pobrali ogorele kosti, "dragocenejše od draguljev in imenitnejše od zlata, in jih na primernem mestu shranili", da bi se tam »z radostjo in veseljem zbirali ter z Gospodovo pomočjo obhajali rojstni dan njegovega mučeništva. Umrl je 23. februarja, najbrž leta 156.

Očividec Markion je vse to opisal. To poročilo o smrti svetega Polikarpa je najstarejše pričevanje o češčenju mučencev in njih ostankov.

Ime Polikarp, ki je pri nas skoraj neznano, pomeni 'plodovit', 'ploden' ali 'bogat po sadovih'. Pomensko imenu Polikarp ustreza slovensko ime Grozdan m Grozdana.

• Atanazij, sv., † 826, menih v Carigradu
• Izabela (Elizabeta) Francoska, bl., † 1270, redovnica v Longchampu pri Parizu
• Maksimijan Puljski, sv.,†556, škof v Raveni
• Papija, sv., 2. st., škof v Hierapoliju v Frigiji
• Sedež apostola Petra

God: 22. februar 

Apostoli so sestavljali poseben zbor, ki ga Sveto pismo pogosto imenuje »dvanajsteri«. Kristus je temu zboru kot celoti izročil vodstvo svoje Cerkve, oznanjevanje in širjenje božjega kraljestva, nalogo posvečevati ljudi. Med apostoli je dal posebno nalogo enemu Petru. Te njegove službe se Cerkev spominja z današnjim praznikom, ki nosi ime Sedež apostola Petra.

Že tedaj, ko ga je poklical, je Jezus Petru spremenil ime, kar pomeni, da ga je izbral za pomembno poslanstvo. Uprl je pogled vanj, poroča evangelist Janez, in mu rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (to pomeni Peter). V evangelijih je Peter 114-krat omenjen na prav poseben način. Utemeljitev za Petrovo prednost je njegova izpoved vere pri Cezareji Filipovi: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus ga je najprej blagroval, potem pa mu je dejal: »Jaz pa ti povem: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva ...« Oblast ključev je mnogo več kot nekakšna služba vratarja. Ključi kraljestva pomenijo oblast kraljevega namestnika v odsotnosti vladarja Jezus je torej Petru obljubil, da bo njegovem odhodu s tega sveta postal njegov namestnik. Dal mu je tudi oblast »zavezovanja« in 'razvezovanja', ki pomeni: kar bo Peter v skladu s Kristusovo voljo ukazal ali prepovedal, to bo ukazano ali prepovedano tudi v nebesih. Po vstajenju je Kristus to učiteljsko in vodstveno oblast zavezovanja in razvezovanja izročil vsem apostolom. Drugi vatikanski koncil pravi, da je Kristus apostole postavil kot zbor ali trdno skupnost; na čelo tega zbora pa je dal iz njihove srede izbranega Petra. »Gospod je Cerkev postavil na apostole in sezidal na svetega Petra, njihovega prvaka, glavni vogelni kamen pa je sam Kristus Jezus.« Vsak Petrov naslednik ali papež je najprej škof krajevne Cerkve v Rimu, potem je patriarh Zahoda, to se pravi latinskega dela Cerkve, končno pa mu pripada še tretja služba nasledstvo apostola Petra in s tem od Gospoda postavljena služba prvenstva nad vso Cerkvijo. Že v 4. stoletju so marsikje slovesno obhajali spomin na ustanovitev škofijskega sedeža. Tako slavje se omenja že v 4. stoletju tudi v Rimu in sicer 22. februarja. Ob tej priložnosti so v Rimu naglašali posebno odliko Petrovega sedeža, ki je v tem, da je sam Kristus dal apostolu Petru najvišjo službo v Cerkvi. V frankovski državi so praznovali spomin na podelitev ključev nebeškega kraljestva apostolu Petru 18. januarja. Papež Pavel IV. je leta 1558 določil, naj se 18. januarja praznuje spomin na sedež svetega Petra v Rimu, 22. januarja pa spomin na Petrov sedež v Antiohiji. Po novem koledarju je ostal samo današnji praznik z imenom Sedež apostola Petra brez omembe kraja. Za verne ljudi je to dan molitve za papeža, vrhovnega pastirja božjega ljudstva.

Ob današnjem datumu je v koledarju tudi spomin svete MARJETE Kortonske, ki je živela v drugi polovici 13. stoletja. Imenujejo jo 'frančiškanska Magdalena', ker je bila tej svetopisemski ženi podobna tako v lahkoživem in pregrešnem življenju, kakor tudi v resni in dosledni spokornosti, v kateri je vztrajala 29 let kot frančiškanska tretjerednica. God tudi 16. maja.

• Evstatij, sv., † pred 337, antiohijski škof, cerkveni oče
• German, sv., † ok. 667, opat in mučenec v samostanu Granfelden v Švici
• Gumbert, sv., † ok. 675, opat v Sensu v Franciji
• Irena, sv., 4. st., devica in sestra papeža Damaza
• Jurij, sv., † ok. 802, škof v Paflagoniji
• Marija Henrika Dominici, bl., † 1894, redovnica iz škofije Torino
• Mavricij in 70 tovarišev, sv., 4. st., mučenci v Apameji v Siriji
• Natalis Pinot, bl., † 1794, duhovnik in mučenec v Angersu v Franciji
• Peter Damiani, sv., † 1072, cerkveni učitelj

• Elevterij, sv., 4. st., škof v Tournaiju v Belgiji
• Evharij, sv., † 738, orleanški škof
• Frančišek Marto, bl., † 1919, fatimski pastirček
• Jacinta Marto, bl., † 1920, fatimska pastirica
• Leon Čudodelnik, sv., † ok. 780, škof v Kataniji na Siciliji
• Sadot (Šahdost) in tovariši, sv., † 342?, perzijski mučenci

God: 20. februar 

V dvatisočletni zgodovini Kristusove Cerkve skoraj ni bilo obdobja brez krvavih preganjanj. Prvi je dal življenje za Kristusa diakon Štefan v Jeruzalemu. V prvih treh stoletjih je kristjane kruto preganjalo več rimskih cesarjev in njihovih visokih uradnikov. Ko se je preganjanje na tleh rimske države nehalo, je izbruhnilo drugod, v Perziji. Največ kristjanov je bilo v tistem delu perzijske države, kjer so živeli Sirci. Dokler je živel rimski cesar Konstantin (umrl je leta 337), je njegov ugled ščitil tudi perzijske kristjane, že leta 341 pa se je začelo silovito preganjanje. Cerkveni zgodovinar Sozomenos pripoveduje, da je samo iz preganjanja za časa perzijskega kralja Sapurja II. (307 – 379) po imenu znanih 16.000 mučencev.

V začetku tega velikega perzijskega preganjanja kristjanov je umrl kot mučenec takratni škof državne prestolnice Selevkeje Simon Barsabboe. Nasledil ga je Sadot (to je polatinjeno perzijsko ime Šahdost, ki pomeni »ljubeč kralja«). Ta je zastopal škofa Simona že na koncilu v Niceji leta 325. Škofijo je vodil le malo časa, kajti že leta 342 je umrl mučeniške smrti skupaj s 128 drugimi krščanskimi pričevalci.

O njihovem mučeništvu je ohranjeno poročilo, ki govori, da je imel Sadot neke noči nenavadne sanje, ki jih je potem razodel svojim duhovnikom in diakonom: »V sanjah sem videl lestev, ki je segala od zemlje do neba. Na vrhu lestve je stal blaženi Simon Barsabboe v veliki slavi, jaz pa sem stal spodaj. Zaklical mi je z velikim veseljem: 'Pridi gor, Šahdost, pridi gor k meni in nič se ne boj! Zakaj jaz sem šel gor včeraj, ti pojdeš danes.'« Duhovnikom je razložil, da to pomeni: on je bil umorjen lani, jaz bom pa letos. Dejal jim je še: »Molite, da bi se pomen te prikazni hitro dopolnil. Kako zaželen je prihod smrti tistemu, ki duhovno živi! Kako strašna pa je vest o njej onemu, ki živi meseno! Goreči gredo v smrt, da bi dosegli življenje, mlačni jo vidijo in se skrivajo pred njo. Tisti, ki ljubijo Boga, hite k Bogu; oni, ki ljubijo svet, žele ostati na svetu. Prvi gredo v veselje, drugi v trpljenje.«

Res so škofa Sadota kmalu prijeli in z njim vred po okoliških mestih in vaseh 128 duhovnikov, diakonov, menihov in Bogu posvečenih devic ter jih vrgli v ječo. Tam so jih z mukami hoteli pripraviti do tega, da bi po kraljevem ukazu molili sonce. Sadot je mučiteljem v imenu vseh odgovoril:

»Mi služimo Bogu iz vse duše. Sonca pa, ki ga je on ustvaril in naredil, ne molimo; ognja, ki nam ga je dal v službo, ne častimo, tvojemu zlobnemu povelju se ne uklonimo.«

Ko so to sporočili kralju, je ukazal, naj vse obsodijo na smrt: meč naj jim konča življenje. Ko so jih vklenjene v verige peljali na morišče, so enodušno in veselo slavili Boga s psalmi, dokler ni bil obglavljen zadnji med njimi. Slavni junaki so umrli 20. februarja najbrž leta 342. Škofa Sadota so peljali v neko drugo mesto in tam je bil obglavljen in kronan v Kristusu, svojem upanju.

• Alvarus de Zamora, bl., † ok. 1430, dominikanski duhovnik iz Kordobe
• Asklepiodot, sv., 4. st., mučenec v Trakiji
• Barbat, sv., † 682, škof v Beneventu v Italiji
• Beat (Blaženko) iz Liébane, sv.,†798 ?, španski menih
• Elizabeta Picenardi, bl., † 1468, redovnica iz Mantove
• Hezihij, sv., 4. st., mučenec v Trakiji
• Konrad iz Piacenze, sv., † 1351, tretjerednik in spokornik iz Italije
• Kvodvultdeus, sv., † 439, škof v Kartagini
• Maksim, Teodat, Hezihij in Asklepiodot, sv., 4. st., mučenci v Trakiji
• Mansvet, sv., † ok. 680, škof v Milanu v Italiji
• Peter iz Treje, bl.,†1304, iz reda manjših bratov pri Anconi
• Teodat, sv., 4. st., mučenec v Trakiji