God: 18. februar 

Že prvi misijonar narodov sv. Pavel je pisal Rimljanom: »Kako lepe so noge oznanjujočih mir, oznanjujočih dobro!« (Rim 10,15). Tudi v poznejši zgodovini Cerkve so večkrat nastopili misijonarji in misijonarke, ki se jim te besede lepo prilegajo. Tako goreče so oznanjali Kristusovo blagovest ter zanjo pričali s svojim svetniškim življenjem in smrtjo, da jih je Cerkev nam vsem za zgled postavila na oltar. Eden takih je bil tudi Frančišek Regis Clet iz Misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega.

Rodil se je 19. avgusta 1748 v Grenoblu v Franciji kot deseti izmed petnajstih otrok. V sorodstvu je bilo več takih, ki so si izbrali duhovniški ali redovniški poklic. Ni čudno, da je poleg dobre domače vzgoje prav njihov zgled vplival tudi nanj, da je nedolžno preživel mlada leta in si pridobil izredno plemenit značaj. Tudi v šoli je odlično napredoval, posebno v latinščini. Po srednji šoli se je odločil za duhovniški poklic. Dne 18. marca 1771 je naredil zaobljube  Misijonski družbi, dve leti zatem pa je bil posvečen za duhovnika.  Po petnajstih letih se je kot najmlajši odposlanec Družbe v Parizu udeležil volitev novega vrhovnega predstojnika; ta je kaj hitro spoznal njegovo globoko pobožnost in bistrega duha. Zadržal ga je v Parizu in mu dodelil odgovorno službo ravnatelja novincev v matični hiši.

Mirno življenje in delo je uničila francoska revolucija. Prva žrtev je bila pariška hiša misijonarjev pri sv. Lazarju (od tod tudi njihovo ime »lazaristi«). Ponoči 12. julija 1789 je pridrvelo kakih 4000 revolucionarjev. Deloma so hišo izropali, deloma porušili. Čeprav se je divjanje pozneje nekoliko umirilo, so vendar člani Družbe, razkropljeni na vse strani, zaslutili, da jim v domači deželi za dolgo ne bo mogoče delovati. Frančišek je prosil vrhovnega predstojnika, naj mu dovoli oditi v misijone na Kitajsko. Šele na ponovno prošnjo so mu predstojniki to dovolili, a s težkim srcem.

Potovanje na Kitajsko je bilo polno nevarnosti in seveda dolgo: pol leta po morju in en mesec po suhem. Najprej je eno leto deloval v pokrajini Kiangsi. Ni hotel prehitro krščevati, češ da je pogane na krst treba temeljito pripravljati. Nato so ga poslali v obširno pokrajino Hukuang, kjer je ostal do svoje mučeniške smrti. Pokrajino so sicer zaradi rodovitnosti imenovali »kitajska žitnica«, vendar je bilo veliko revežev. Frančiškovo svetniško junaštvo pa se ni pokazalo samo v prenašanju uboštva. V enem letu sta umrla misijonarja, ki sta se z njim vred trudila za evangelij. Ostal je sam v ogromni pokrajini, ki jo je cerkvena oblast po njegovi smrti razdelila v pet misijonskih pokrajin. Pozneje so mu poslali nekaj pomočnikov, toda telo mu je začelo zaradi naporov slabeti; obiskovala ga je bolezen za boleznijo. Zaradi rane na nogi je moral leto 1818 preživeti brez dela. S trpljenjem in molitvijo se je pripravljal na mučeniško smrt, na milost, za katero je Boga vedno bolj prosil.

Razmere na Kitajskem so bile tedaj zelo težke, kristjanom nenaklonjene. Bilo je to po dobi hudih obrednih sporov na Daljnem vzhodu, ko so Kitajci zelo zamerili misijonarjem, da nočejo spoštovati njihovega učenika Konfucija in ne izkazovati časti njihovim prednikom. Sklepali so zato, da je krščanska vera Kitajcem sovražna. Do smrti cesarja Khanghija leta 1722 je še šlo. Njegov naslednik pa je že izdal jasen ukaz, da noben Kitajec ne sme postati kristjan in da morajo misijonarji takoj zapustiti cesarstvo. Misijonarji so zato mogli delovati le naskrivaj. Zdaj je plamtelo preganjanje v eni, zdaj v drugi pokrajini, tako v 18. kakor v 19. stoletju. Leta 1812 je Frančiškov misijon še ušel najhujšemu, čeprav so bili cerkev, šola in župnišče porušeni, potem ko je bilo vse izropano. Izreden dogodek v letu 1818 pa je povzročil novo, najhujše preganjanje.

Bilo je 16. junija 1819, na njegov god. Zgrabili so starčka in ga vklenjenega obenem z drugimi kristjani odpeljali v mesto Nanjangfu. Tam je ostal le deset dni; ondotni mandarin ga je hudo mučil. Frančišek mu je rekel: »Brat moj, zdaj ti mene sodiš, v kratkem pa bo tebe sodil naš Gospod.« Razjarjeni mandarin mu je odgovoril: »Dobro. Dotlej te bom dal po obrazu biti. Bom videl, kako me bo potem kaznoval tvoj Gospod.« Ukazal je Frančiška tepsti po obrazu s trojnim podplatom. Potem so ga odpeljali v glavno mesto Kajfunfu. Vlačili so ga od sodnika do sodnika in povsod hudo mučili. Večkrat je dobil po trideset strašnih udarcev s kratkim usnjenim bičem po obrazu. Le v stalni molitvi je našel moč za trpljenje. Naposled so ga zaprtega v leseni kletki odpeljali v Učangfu, glavno mesto pokrajine Hupei. S krvjo oblitega in skrajno izmučenega so vrgli v ječo. Kristjane, ki so bili v isti ječi, je tolažil, spodbujal k stanovitnosti in spovedoval. Bog jim je naklonil celo to milost, da so večkrat prejeli sv. popotnico, ki jim jo je prinesel na skrivaj neki kitajski duhovnik.

Frančišku je bilo posebno hudo, ko je videl, kako mučijo njegove tovariše. Ko so nekoč kruto tepli misijonarja Kona, jim je zaklical: »Zakaj bijete njega? Kriv sem samo jaz.« Sodnik se je zadrl nad njim: »Ti, stari stroj! Toliko ljudi si nam premotil s svojo vero. Cesar hoče tvojo smrt.«

In res je prišla obsodba, da morajo Evropejca Lieja - tako so Frančiška imenovali po kitajsko - privezati na križ in zadaviti z vrvjo, ker je toliko Kitajcev pohujšal z oznanjevanjem tuje vere. Dne 18. februarja 1820 so prišli rablji v ječo in mu veleli, da mora z njimi. Vprašal jih je: »Ali me boste pripeljali nazaj?« Ker mu niso jasno odgovorili, jim je misijonar Kon dejal: »Le povejte! Evropejci se ne boje smrti.« Nato so priznali, da ga peljejo v smrt. Frančišek je poprosil za trenutek, da bi se na tihem nekaj pogovoril z misijonarjem Konom. Še enkrat je prejel od njega sveto odvezo, nato pa radosten odšel na morišče.

Frančiška Cleta je papež Leon XIII. skupno z drugimi dvanajstimi mučenimi kitajskimi misijonarji prištel med blažene 27. maja 1900. Njegov god praznujejo lazaristi in usmiljenke.

• Avksibij, sv., 1. st., škof na Cipru
• Bonoz, sv., † ok. 373, škof v Trierju in misijonar
• Evermod, bl., † 1178, škof v Ratzeburgu v Nemčiji
• Finan, sv., † ok. 656, škof v Lindisfarni na Škotskem
• Fintan, sv., † 603, opat na Irskem
• Konstabil, sv., † 1124, opat v samostanu Cava v Italiji
• Luka Belludi, bl., † ok. 1285, manjši brat iz Padove, pomočnik sv. Antona Padovanskega
• Mesrop, sv., † 441, učitelj Armencev, pesnik, pisatelj in prevajalec Svetega pisma
• Sedem svetih ustanoviteljev reda servitov, sv., † 13. in 14. st., florentinski trgovci, nato menihi
• Silvin, sv., 8. st., škof v mestu Auchy-les-Hesdin v Franciji
• Teodor, sv., † ok. 306, mučenec v Pontu
• Viljem Richardson, bl., † 1603, duhovnik in mučenec v Londonu

God: 17. februar 

»Po Mariji k Jezusu!« S tem kratkim geslom bi lahko povzeli bistvo prizadevanja za evangeljsko življenje današnjih godovnjakov, ki se jih spominjamo pod imenom »sedmeri sveti ustanovitelji«. Bili so pobožni in premožni meščani Firenc, ki so živeli v viharnem 13. stoletju, ko je po mnogih italijanskih mestih divjal boj med papežem in cesarjem; med gvelfi pristaši papeža, in gibelini privrženci cesarja Friderika II., ki si je hotel podrediti Italijo in omejiti papeževo svetno oblast. Ta divji vrtinec je zajel tudi Firence in v tej stiski se je več pobožnih meščanov združilo v posebno bratovščino v čast Materi božji. Marija naj bi po njihovih gorečih molitvah posredovala pri svojem Sinu, da bi se usmilil ubogega, trpečega in hudo preskušanega ljudstva.

V tej bratovščini se je posebej uveljavila družba Sedmerih svetih ustanoviteljev. Čeprav so znana njihova osebna imena, jih ponavadi častimo pod tem skupnim imenom in pod tem imenom jih je papež Leon XIII. leta 1887 razglasil za svetnike. Bili so trgovci in so imeli dobre poslovne zveze z velikimi trgi na Vzhodu in na Zahodu. Na svojih potovanjih so na lastne oči videli, kako pogubne so posledice vojne predvsem za moralno in versko življenje. Spoznali so, da se stiskam časa ni mogoče uspešno upirati le z molitvijo, treba je ustanavljati tudi verska združenja. V teh naj bi se zbirali ljudje enakega mišljenja, se pogumno in odločno uprli vsem skrajnežem in oznanjevalcem krivih naukov. V družbi ustanoviteljev so se člani med seboj imenovali »bratje«. Sredi sveta so hoteli živeti spokorno in v uboštvu. V svojih pravilih so poudarjali ljubezen do Boga, iskreno medsebojno ljubezen, ljubezen do bližnjega, krepitev duha z zatajevanjem, premišljevanjem in obilno molitvijo.

Po vsej verjetnosti se je bratovščina spremenila v pravo redovno družbo že leta 1233. Tedaj so ti sedmeri možje razdelili svoje premoženje revežem, se poslovili od svojih domačih in se umaknili v samoto v pristavo pred mestnimi vrati. Bližina mesta jih je motila, zato so se okoli leta 1241 preselili na Monte Senario, kjer so prebivali v votlinah, se hranili s kruhom, zelenjavo in sadjem. Tam jih je obiskal dominikanec Peter iz Verone in verjetno jim je on dal pobudo, naj se imenuje jo Družba presvete Device Marije ali Marijini služabniki serviti. Red je dokončno potrdil papež Inocenc IV. leta 1251. Takrat so živeli spet na pristavi pri Firencah.

Središče njihovega skupnega življenja je bila maša, molitev v koru, duhovno branje in dela usmiljenja v službi revnih. S češčenjem in posnemanjem Kristusa so povezovali češčenje in posnemanje njegove matere Marije, ki so jo imenovali svojo zavetnico in srednico. Sleherno skupno opravilo so začeli z zdravamarijo ali z molitvijo Pozdravljena, Kraljica. Prvi in poslednji cilj njihove pobožnosti je seveda ostal Kristus sam. Marija je bila samo vodnica h Kristusu, ki je bil servitom središče življenja. Njihov zgled odpovedi je bil za njihove someščane, zlasti za premožne, živo pričevanje za veljavnost in učinkovitost evangelija, kajti serviti so se trudili, da bi čim dosledneje živeli po njem.

• Filipa Mareri, bl., † 12.56, klarisa v kraju Borgo San Pietro v Italiji
• Janez Menard, bl., † 1794, mučenec francoske revolucije v Avrilléju pri Angersu
• Jožef Allamano, bl., † 1926, salezijanec in ustanovitelj misijonskih družb Della Consolata
• Julijana, sv., † ok. 305, mučenka v Nikomediji
• Lojze Bratuž, † 1937, organist in skladatelj v Gorici, pričevalec
• Maruta, sv., 5. st., škof in mučenec v Mezopotamiji
• Nikolaj Paglia, bl., † 1236, duhovnik dominikanec
• Onezim, sv., 1. st., ubežni suženj, pozneje škof in mučenec
• Pamfil in tovariši, sv., † 309, mučenci iz Cezareje v Palestini
• Peter iz Castelnaua, sv., † 1208, francoski menih in mučenec
• Tanko, sv., † 808, škotski opat, škof misijonar

God: 16. februar 

Jezus je svoje učence dolgo časa pripravljal na to, da ga bodo judovski voditelji prijeli in dali umoriti. Govoril jim je tudi da podobna usoda čaka tudi nje kajti »učenec ni nad Učiteljem« Nekoč jim je dejal: »Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, da boste pričevali pred njimi in pogani ... Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina.« Ta Jezusova napoved se je kar dobesedno uresničila v življenju današnje mučenke, ki jo je poganskim sodnikom izročil njen lastni oče.

To je sveta Julijana iz Nikomedije, mesta v bližini Carigrada, ki se je s častjo spominjajo cerkveni koledarji na Vzhodu in na Zahodu. Njene svetinje so že zgodaj prenesli iz Nikomedije v Neapelj, od tam pa so jih v 6. stoletju raznesli po številnih evropskih mestih. Krščanski starši so to svetnico radi izbirali za krstno zavetnico svojih otrok, tako da je bilo ime Julijana zelo razširjeno po vsej Evropi.

O mučeništvu svete Julijane obstaja več opisov, ki so nastali precej pozno (že v srednjem veku), a soglašajo v tem, da je bila mučena za časa cesarja Maksimina Daja, ki je zavladal v vzhodnih pokrajinah rimskega cesarstva leta 305. Po vsej verjetnosti je prišla sveta Julijana kmalu po tem letu pred sodišče. Poročila soglašajo, da so bili njeni starši pogani. Ona pa je, ne da bi starši za to vedeli, že v mladih letih prejela krst. Ko je dopolnila osemnajst let, je oče zahteval, naj se hči poroči z uglednim mladim možem Elevzijem, s katerim jo je bil zaročil, ko je bila še otrok. Elevzij je medtem postal mestni prefekt v Nikomediji. Julijana je bila pripravljena častno ponudbo sprejeti pod pogojem, če ženin prej sprejme vero v Kristusa in se da krstiti. Ugledni predstavnik državnega reda takega pogoja v času najostrejšega preganjanja ni sprejel. Očeta je nagovarjal, naj hčerko spravi k pameti, dokler je še čas. Oče ni nič dosegel, Julijana je vztrajala pri svojem sklepu in oče jo je izročil prefektu, nesojenemu ženinu. Ta ji je najprej zlepa prigovarjal, naj se premisli in raje sama odstopi od svoje vere. On svoje vere, ki jo ukazuje cesar, ne more zatajiti, sicer ga bo cesar odstavil, njo pa obglavil. Julijana mu je odvrnila: »Če se ti bojiš umrljivega cesarja, ki je prah, kako naj jaz zatajim neumrljivega Kralja? Muči me, kolikor se ti ljubi, Bog je tako mogočen, da me bo rešil vseh muk.« Res jo je dal Elevzij na vse mogoče načine kruto mučiti, vendar je vztrajala tako junaško, da so se mnogi ob njenem zgledu spreobrnili. Nazadnje je prefekt poslal Julijano in vse tiste spreobrnjence na morišče zunaj mesta, kjer so jih obglavili.

Značilno za legendo o sveti Julijani je, da pripoveduje, kako je v ječi prestajala hude boje s satanom in ga ukrotila. Legenda ve povedati, da se ji je satan prikazal v podobi angela, ona pa ga je prepoznala in ga dobila v oblast. Zaradi tega sveto Julijano pogosto upodabljajo, kako drži satana na verigi. K sveti Julijani se zatekajo po pomoč porodnice, velja tudi za varuhinjo zoper nalezljive bolezni.

Julijana je tudi pri nas kar pogosto žensko ime. Druge oblike so še: Julija, Julka, Julči, Julčka, Jula.

• Angel Scarpetti, bl., † 1306, avguštinski puščavnik v kraju Borgo San Sepolcro
• Berahij, sv., 6./7. st., opat na Irskem
• Dekoroz, sv., † po 680, škof v Capui v Italiji
• Dokus, sv., † 473, škof in opat v Cambraiju
• Drutmar, bl., † 1046, opat samostana Korvey v Nemčiji
• Favstin in Jovita, sv., 2. st., mučenca v Brescii
• Georgija (Jurka, Žorža), sv., 6. st., devica iz Clermonta v Franciji
• Jovita, sv., 2. st., mučenka v Brescii
• Klavdij de la Colombière, sv., † 1682, jezuit
• Kvinid, sv., † 578, škof v Franciji
• Mator, sv., 4. st., vojak in mučenec v Gazi v Palestini
• Sigefrid, sv., † po 1030, škof in švedski apostol
• Valfrid, sv., † 765, opat v Pisi v Italiji

God: 15. februar 

Sv. Klavdij se je rodil 2. februarja 1641 v kraju Saint-Symphorien- d'Ozon (Isère) v Franciji v družini sedmih otrok. Po šoli v Lyonu je leta 1658 stopil v jezuitski noviciat. V Avignonu je študiral filozofijo in tam učil slovnico in literaturo. V Parizu je bil štiri leta (1666-1670) teolog, inštruiral je dva Colbertova sinova; duhovnik leta 1669, nato pa štiri leta v Lyonu spiritual in pridigar. Dokončno se je z obljubami obvezal 2. februarja 1675 in postal predstojnik samostana v Paray-le-Monialu. Kot izreden spovednik je tam prišel v stik s sv. Marjeto Marijo Alacoque (gl. 16. oktober). Po letu in pol je 13. oktobra 1676 prišel v London, kjer je bil kaplan in pridigar vojvodine yorške. Doživljal je ovire vseh vrst, končno so ga zaprli 24. novembra 1678 in ga po petih tednih izgnali iz Anglije. Ječa mu je pokvarila zdravje, vendar je v Lyonu še deloval kot duhovni vzgojitelj mladih filozofov. Septembra 1687 se je vrnil v Paray- le-Monial, kjer je umrl 15. februarja 1682. Papež Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1992 za svetnika.

Njegovi vzgojni duhovni spisi in pisma bi bili najbrž pozabljeni, če ne bi bil duhovni voditelj sv. Marjete Marije Alacoque prav v letu 1675, ko je znal ugotoviti božji izvor razodetij, o katerih je govorila redovnica, pa ji seveda nihče ni prav verjel. Znal jo je tudi ohranjati ponižno in redovniško ubogljivo, kar je končno prepričalo tudi njeno neposredno predstojnico. Klavdijev god je v koledarju Družbe Jezusove.

• Antonin, sv., † ok. 830, opat pri Sorrentu v Italiji
• Avksencij, sv., 5. st., arhimandrit v Bitiniji
• Elevkadij, sv., 2. st., škof v Raveni
• Felikula, sv., 2. st. ?, mučenec v Rimu
• Janez Krstnik od Spočetja (Juan Garcia Jijon), sv., † 1613, španski redovnik trinitarec Juan Garcia
• Maron, sv., 5. st., asket v Siriji
• Nostrijan, sv., 5. st., škof v Neaplju v Italiji
• Prokul, sv., prva st., mučenec v Umbriji v Italiji
• Valentin (Zdravko), sv., † 268?, rimski mučenec
• Vincenc Vilar David, bl., † 1937, mučenec v španski državljanski vojni
• Vital, sv., morda 3. st., mučenec pri Spoletu v Italiji
• Zenon, sv., morda 3. st., mučenec v Rimu