Med ženskimi imeni je Genovefa na 340. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2006 s tem imenom poimenovanih 293 oseb. Večina tako poimenovanih oseb je bila rojena do leta 1960, zanimanje za to ime pa je po tem letu skoraj povsem zamrlo. Zelo redke so bile pisne različice Genofeva, Genofefa in Genoveva, prav tako skrajšane oblike Gena, Geni, večinoma klicne pa Fefa, Fefka, Gefica, Genica, Nefka.

God:
• 3. januar

Ime Genovefa z različicami je keltsko-germanskega izvora. Zloženo je iz keltskega geno 'rod, pleme' in iz germanskega wifa 'ženska'. Prvotni pomen imena Genovefa je torej bil 'žena rodu, plemenita ženska'. Pomensko in predstavno bi ga lahko primerjali s slovenskim izrazom fant od fare, v katerem fara pomeni 'rod' in velja za izposojenko iz langobardskega fara 'pleme, družina'. V francoskem jeziku se Genovefa glasi Geneviève, ljubkovalno Ginette, v nemščini Genoveva in Genovefa, skrajšano in ljubkovalno Geno, Geni, Veva, Vefe, Ve, Vevi, Vevele, Eva, Vyfken.

Genovefa je tudi ime znamenite francoske svetnice in device iz 5. stoletja (v koledarju 3. januarja). Francozi jo častijo skoraj tako kot sv. Ivano Orleansko. Je zavetnica Pariza, ker ga je dvakrat rešila: prvič pred Atilovimi Huni in drugič pred lakoto. Velja tudi za zavetnico voskarjev, pastirjev, klobučarjev in vrtnarjev ter za zdravje oči, proti kozam, kugi potresu, vojski, suši, povodnji in vsaki drugi nesreči.

Gregor je med moškimi imeni v Sloveniji na 23. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2016 z imenom Gregor poimenovanih 9.478ꜜ (2007: 9.536) oseb. Zanimanje za ime Gregor je zelo naraslo po letu 1970 in je trajalo do leta 2000, po katerem je začelo naglo upadati. Zelo redka je bila daljša oblika Gregorij (22 oseb), prav tako različica Griša (15). Po letu 1970 se je začela uveljavljati skrajšana oblika Grega (2016: 1.345ꜛ; 2007: 1.267), zlasti v letih 1980–2000. Unikatne so bile ženske oblike Gregica, Gregorija in Grgica.

God:
• 2. januar
• 4. januar
• 10. januar
• 11. februar
• 16. marec
• 24. april
• 26. april
• 25. maj
• 18. junij
• 8. julij
• 25. avgust
• 3. september
• 30. september
• 4. november
• 17. november
• 20. november
• 23. november
• 10. december
• 19. december

Ime Gregor izhaja iz latinskega imena Gregorius, to pa iz grškega Grēgórios, ki ga razlagajo iz glagola grēgoréō v pomenu 'sem buden, živim'. Glede na to bi mu lahko bili sorodni imeni slovanskega izvora Budimir in Živko. Ime Griša je po izvoru ruska ljubkovalna oblika imena Grigorij.

Iz imena Gregor in različic so nastali priimki Gregorač, Gregorc, Gregorčič, Gregorin, Gregorinčič, Gregorka, Gregačič, Gregar, Gregarec, Gregel, Grogl, Grego, Gregočič, Gregor.

Gregor je ime mnogih svetnikov, med katerimi so tudi papeži. Najbolj znan je Gregor I. Veliki, papež od leta 590 do 604, in cerkveni učitelj. Širil je krščanstvo med Langobardi in Angleži (v koledarju 3. septembra, prej 12. marca).Velja za zavetnika učenjakov, učiteljev, šolarjev, glasbenikov, zidarjev, pevcev ter proti protinu, kugi itd. Po njem ali njegovem prazniku Gregorjevo sta nastali poimenovanji gregorščak 'marec' in gregorščica 'trobentica'. Gregor I. Veliki je uredil cerkveno petje in po njem je poimenovan gregorijanski koral.

Po papežu Gregorju XIII. je bil leta 1582 namesto prejšnjega julijanskega poimenovan in vpeljan gregorijanski koledar. Iz besednoigrske povezave med imenom Gre-gor in glagolske zveze gre gor je nastalom šaljivo vprašanje Kateri svetnik še ni v nebesih?, na katero sledi odgovor Gregor. Iz enake miselne povezave je nastal še izraz babji gregor 'babjek', medtem ko gregor pomeni tudi 'smetana, ki se dela na mleku'.

V Sloveniji so štiri cerkve sv. Gregorja. Po eni od teh se imenuje kraj Sv. Gregor v občini Ribnica, njegovi prebivalci pa Gregurci ali Gregurčanje.

Različici imena Gregor Grgoraš in Grogar sta v ljudskih posmehuljah, npr. Grgoraš/ Kam kravljaš... in Pikar Grogar/ Peč ubil... Gregorja v priimku pa ima slovenski pesnik Simon Gregorčič, ki je ob Soči 'bedel' nad usodo Slovencev.

Marija je svetopisemsko ime. K nam je prišlo iz latinščine, kjer je Maria latin­ska oblika za hebrejsko ime Mirjam. Mariológi, tj. raziskovalci, ki se ukvarjajo z mariologijo ali naukom o Mariji, so doslej podali okrog 60 poskusov razlage imena Marija. Kot najbolj sprejemljive razlage hebrejskega imena Mirjam bi na­vedel: »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«. Razlaga »tista, ki jo ljubi Bog« temelji na povezavi imena Mirjam s staroegiptovsko be­sedo mry(t) v pomenu »ljubljena (od Boga)«. V aramejskem jeziku so Mirjam izgovarjali Mariam, zato so jo razlagali iz korena mar(a) v pomenu »gospod«, torej »gospa«, podobno kot ime Marta. Po novi zavezi je Marija Jezusova mati, tudi Božja mati, ki jo častijo kristjani, zlasti katoličani in pravoslavni. Po katoliškem nauku je po božji moči spočela in rodila Jezusa Kristusa. Njen kult se je razširil po ekumenskem koncilu v Efezu 431, na katerem je bila v nasprotju z Nestorijevim učenjem priznana kot Božja mati (hrvaško Bogorodica, latinsko Deipara, grško [Theotokos]). Kult izhaja iz krščanske asketske ideologije, v okviru rimskokatoliške zahodne cerkve pa se je v fevdalizmu navezal na romantično-viteško čaščenje žensk nasploh. Cerkev daje Mariji kot »kraljici vseh svetnikov« prednost v čaščenju in ji priznava pravico na najvišje spoštovanja (hiperdulia). Njen kult pride do izraza v številnih praznikih v njeno počastitev, v velikem številu njej posve­čenih cerkva ter v združenjih in redovih z njenim imenom. V okviru tega kulta so bile proglašene tudi dogme o njenem brezmadežnem spočetju (Pij IX, 1854) in njenem vnebovzetju (Pij XII, 1950).

God:
• Januar:
  1., 23., 25., 26.
• Februar:
  2., 8., 11.
• Marec:
  25.
• April:
  2., 24., 26.
• Maj:
  1., 6., 9., 13., 24., 25., 31.
• Junij:
  11., 23.
• Julij:
  2., 6., 16., 22., 23., 29., 30.
• Avgust:
  1., 5., 15., 22.
• September:
  4., 8., 12., 15., 19., 24.
• Oktober:
  5., 6., 7., 11., 13., 16., 20., 22.
• November:
  21., 24., 27.
• December:
  8., 10., 11., 12., 15., 18.

V virih je ime Marija izpričano dokaj pozno. To je mogoče razlagati, kot sem to ugotovil že pri Jožefu, s svetostjo imena. V začetnem obdobju krščanstva so verniki iz spoštovanja do Jezusove matere deklicam zelo redko dajali ime Marija. To velja tudi za srednji vek, ko so ime Marija imele le osebe kraljevskega ali plemiškega stanu. Bolj se ime Marija uveljavi šele od 15. stoletja naprej. Uradno zapisano ime Marija pa so tudi še naprej uporabljale osebe kraljevskega rodu, medtem ko so preostale Marije v vsakdanjem govoru rabile eno od števil­nih skrajšanih ali klicnih oblik. V 2. knjigi GZS beremo: Marija, hči Bolgara Sandokeja, omenjena kot romarica v Čedadskem evangeliju v 9. do 10. stoletju, da­lje Mariosa cometissa, tj. grofinja Marjuša, najbrž soproga hrvatskega vojvode Branimira, omenjena kot romarica, prav tam. V urbarju loškega gospostva leta 1291 je zapisana Maria, kmetica v območju potoka Hrastnice pri Škofji Loki; v tolminskem urbarju leta 1377 Maria, kmetica v Šebreljah; v urbarju iz dobe okoli leta 1240 Maria, kmetica v Beli v Reziji, in Maza, domina, v Branici. V listi­ni samostana Pleterje leta 1304 piše: Oton Sichersteinski potrjuje, da je dal Mar­tinu in njegovi ženi Mici desetino v Praprečah v fevd. Oblika Maruša je pogosto zapisana v Ljubljani v 15. stoletju, Marica pa v Mitninskih knjigah 16. in 17. stoletja na Slovenskem.

Ime Marija je tudi stalno prvo ime nekaterih redovnic, npr. karmeličank in magdalenk. Taka imena so bila: devica Marija Klementina, dev. Marija Viktorina, dev. Marija Školastika, sestra Marija Tekla, s. Marija Melhiora, s. Marija Notburga, s. Marija Saloma itd.

Svetim Marijam so v Sloveniji zgradili okrog 320 cerkva. Po njih so poimeno­vani kraji, kot npr. Šmarje. Precej besed in izrazov, ki so nastali iz imena Marija, se nanaša na Marijo, po novi zavezi Jezusovo mater oziroma Božjo mater, ki jo častijo kristjani. Na krščansko češčenje Marije sta vezana predvsem praznika veliki šmaren (15. avgusta) in mali šmaren (8. septembra).

Na pomladansko in jesensko praznovanje Marije se nanaša pregovor: Pomla­danska Marija (25. marca) pripelje lastovke v deželo, jesenska (8. septembra) jih pa odpelje.

Omenjam še dva vremenska pregovora: Če je na veliki šmaren grdo vreme, bo huda zima. Kadar velika šmarna sonce pece, tedaj dobro vino v sod poteče.

Marija je svetopisemsko ime. K nam je prišlo iz latinščine, kjer je Maria latin­ska oblika za hebrejsko ime Mirjam. Mariológi, tj. raziskovalci, ki se ukvarjajo z mariologijo ali naukom o Mariji, so doslej podali okrog 60 poskusov razlage imena Marija. Kot najbolj sprejemljive razlage hebrejskega imena Mirjam bi na­vedel: »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«. Razlaga »tista, ki jo ljubi Bog« temelji na povezavi imena Mirjam s staroegiptovsko be­sedo mry(t) v pomenu »ljubljena (od Boga)«. V aramejskem jeziku so Mirjam izgovarjali Mariam, zato so jo razlagali iz korena mar(a) v pomenu »gospod«, torej »gospa«, podobno kot ime Marta. Po novi zavezi je Marija Jezusova mati, tudi Božja mati, ki jo častijo kristjani, zlasti katoličani in pravoslavni. Po katoliškem nauku je po božji moči spočela in rodila Jezusa Kristusa. Njen kult se je razširil po ekumenskem koncilu v Efezu 431, na katerem je bila v nasprotju z Nestorijevim učenjem priznana kot Božja mati (hrvaško Bogorodica, latinsko Deipara, grško [Theotokos]). Kult izhaja iz krščanske asketske ideologije, v okviru rimskokatoliške zahodne cerkve pa se je v fevdalizmu navezal na romantično-viteško čaščenje žensk nasploh. Cerkev daje Mariji kot »kraljici vseh svetnikov« prednost v čaščenju in ji priznava pravico na najvišje spoštovanja (hiperdulia). Njen kult pride do izraza v številnih praznikih v njeno počastitev, v velikem številu njej posve­čenih cerkva ter v združenjih in redovih z njenim imenom. V okviru tega kulta so bile proglašene tudi dogme o njenem brezmadežnem spočetju (Pij IX, 1854) in njenem vnebovzetju (Pij XII, 1950).

^{1. januar: Marija Božja Mati}
God:
• Januar:
  1., 23., 25., 26.
• Februar:
  2., 8., 11.
• Marec:
  25.
• April:
  2., 24., 26.
• Maj:
  1., 6., 9., 13., 24., 25., 31.
• Junij:
  11., 23.
• Julij:
  2., 6., 16., 22., 23., 29., 30.
• Avgust:
  1., 5., 15., 22.
• September:
  4., 8., 12., 15., 19., 24.
• Oktober:
  5., 6., 7., 11., 13., 16., 20., 22.
• November:
  21., 24., 27.
• December:
  8., 10., 11., 12., 15., 18.

V virih je ime Marija izpričano dokaj pozno. To je mogoče razlagati, kot sem to ugotovil že pri Jožefu, s svetostjo imena. V začetnem obdobju krščanstva so verniki iz spoštovanja do Jezusove matere deklicam zelo redko dajali ime Marija. To velja tudi za srednji vek, ko so ime Marija imele le osebe kraljevskega ali plemiškega stanu. Bolj se ime Marija uveljavi šele od 15. stoletja naprej. Uradno zapisano ime Marija pa so tudi še naprej uporabljale osebe kraljevskega rodu, medtem ko so preostale Marije v vsakdanjem govoru rabile eno od števil­nih skrajšanih ali klicnih oblik. V 2. knjigi GZS beremo: Marija, hči Bolgara Sandokeja, omenjena kot romarica v Čedadskem evangeliju v 9. do 10. stoletju, da­lje Mariosa cometissa, tj. grofinja Marjuša, najbrž soproga hrvatskega vojvode Branimira, omenjena kot romarica, prav tam. V urbarju loškega gospostva leta 1291 je zapisana Maria, kmetica v območju potoka Hrastnice pri Škofji Loki; v tolminskem urbarju leta 1377 Maria, kmetica v Šebreljah; v urbarju iz dobe okoli leta 1240 Maria, kmetica v Beli v Reziji, in Maza, domina, v Branici. V listi­ni samostana Pleterje leta 1304 piše: Oton Sichersteinski potrjuje, da je dal Mar­tinu in njegovi ženi Mici desetino v Praprečah v fevd. Oblika Maruša je pogosto zapisana v Ljubljani v 15. stoletju, Marica pa v Mitninskih knjigah 16. in 17. stoletja na Slovenskem.

Ime Marija je tudi stalno prvo ime nekaterih redovnic, npr. karmeličank in magdalenk. Taka imena so bila: devica Marija Klementina, dev. Marija Viktorina, dev. Marija Školastika, sestra Marija Tekla, s. Marija Melhiora, s. Marija Notburga, s. Marija Saloma itd.

Svetim Marijam so v Sloveniji zgradili okrog 320 cerkva. Po njih so poimeno­vani kraji, kot npr. Šmarje. Precej besed in izrazov, ki so nastali iz imena Marija, se nanaša na Marijo, po novi zavezi Jezusovo mater oziroma Božjo mater, ki jo častijo kristjani. Na krščansko češčenje Marije sta vezana predvsem praznika veliki šmaren (15. avgusta) in mali šmaren (8. septembra).

Na pomladansko in jesensko praznovanje Marije se nanaša pregovor: Pomla­danska Marija (25. marca) pripelje lastovke v deželo, jesenska (8. septembra) jih pa odpelje.

Omenjam še dva vremenska pregovora: Če je na veliki šmaren grdo vreme, bo huda zima. Kadar velika šmarna sonce pece, tedaj dobro vino v sod poteče.

God: 29. februar

Današnji dan je nekaj posebnega, saj datum 29. februar najdemo v koledarjih le vsaka štiri leta, ki jim pravimo prestopna leta. To je povezano s preureditvijo koledarja za časa Julija Cezarja v starem Rimu. Matematik Sosigen mu je nasvetoval, naj za osnovo leta vzame 365 dni in eno četrtino; vsako navadno leto naj ima 365 dni, vsako četrto pa naj bo prestopno s 366 dnevi. Takrat so tudi določili število dni posameznih mesecev, ki velja še danes: sedem mesecev ima po 31 dni, štirje meseci po 30, februar pa 28 oziroma 29 v prestopnem letu. Do prestopnega leta 1972 je bil prestopni dan 24. februar in god apostola Matija se je »preselil« na 25. februar. Za naslednje prestopno leto 1976 pa je kot prestopni dan določen 29. februar in tako velja še zdaj.

Dokler je bil prestopni dan 24. februar, ob tem datumu ni bilo nobenega svetnika, 29. februarja pa je bil spominski god opata Romana in papeža Hilarija. V častitljivi knjigi Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki jo je za Družbo sv. Mohorja v Celovcu »po najboljših virih« spisal duhovnik ljubljanske škofije dr. J. Rogač in sicer pred več kot sto leti - so 29. februarja predstavljeni »Svetniki brezimeni, mučenci krščanske ljubezni«. Pisec najprej poudari, da je medsebojna dejavna ljubezen razpoznavni znak Jezusovih učencev od začetkov Cerkve do današnjih dni, potem pa predstavi mučence krščanske ljubezni iz egiptovske Aleksandrije v prvih krščanskih stoletjih. Najdlje se pomudi pri redovnicah usmiljenkah ali Hčerah krščanske ljubezni, ki jih je ustanovil sv. Vincencij Pavelski skupaj s sv. Ludoviko de Marillac leta 1629. Te redovnice so naredile ogromno dobrega tudi na Slovenskem, dokler jih niso oblasti po vojni pregnale iz bolnišnic in drugih zavodov.

Od leta 1976 se na današnji dan spominjamo sv. Osvalda, ki je bil škof v mestu Worcester v Angliji, nazadnje pa nadškof v Yorku. Rodil se je okoli leta 935 na Danskem. Po zgledu svojega svetniškega strica Oda Canterburyjskega je vstopil v benediktinski samostan Fleury blizu Orleansa v Franciji. Leta 959 je prejel mašniško posvečenje in prišel v Anglijo. Že dve leti pozneje je bil imenovan za škofa v mestu Worcester, kjer je zbor duhovnikov, službujočih pri stolni cerkvi, spremenil v metliško skupnost. Ustanovil je tudi več samostanov, med katerimi je bil najvplivnejši Ramsey. Predstojnike samostana Fleurv, kjer se je bil šolal in vzgajal, je škof Osvald prosil, naj mu za nekaj časa »posodijo« učenega in pobožnega redovnika Abona, ki je v samostanu Ramsey napisal Priročnik, najboljši bogoslovni spis za deli sv. Bede Častitljivega. Službo škofa v Worcestru je ohranil tudi potem, ko je postal nadškof v Yorku, kajti ta škofija je bila zelo siromašna. Nadškof je užival velik ugled, ker je bil najpomembnejša osebnost meniške prenove v Angliji v 10. stoletju. Iz vrst menihov so v naslednjih desetletjih izšli številni odlični škofje, umetniki in znanstveniki, predvsem pa goreči in modri misijonarji, ki so ponesli evangeljsko oznanilo skandinavskim ljudstvom.

Kot škof si je Osvald prizadeval predvsem za to, da bi duhovnikom omogočil boljšo izobrazbo in bolj urejeno življenje v skladu s poklicem, ki ga opravljajo. Zaradi svoje prijaznosti, blagosti in prisrčne vedrine je bil pri ljudeh zelo priljubljen. Umrl je v Worcestru 28. februarja 992, potem ko je po Jezusovem zgledu umil noge dvanajstim revežem in je z njimi sedel k mizi. Njegov spomin se obhaja že precej časa na današnji dan.

Bolj kot današnji godovnjak je na Slovenskem češčen sv. Osvald, angleški kralj in mučenec, čigar spomin obhajamo 5. avgusta. Ljudsko ime zanj je Ožbalt, najbolj je bil češčen med Slovenci severno od Drave, kjer ima več cerkva.

• Antonija iz Firenc, bl., † 1472., opatinja samostana klaris v Aquili v Abruzzih
• Danijel Brottier, bl., † 1936, vojaški kurat
• Hilarij, sv., † 468, papež
• Osvald, sv., † 992, menih in škof
• Roman, sv., † 463/464, opat v Galiji (Franciji)

• Hilarij, sv., † 468, papež
• Antonija iz Firenc, bl., † 1472., opatinja samostana klaris v Aquili v Abruzzih
• Osvald, sv., † 992, menih in škof

God: 28. februar 

Ko je rimsko cesarstvo v 5. stoletju spričo vdora vojaških krdel Hunov in Germanov na njegova tla začelo razpadati, je bilo zadržanje ljudi zelo različno. Eni so se vdajali brezbrižnemu uživanju, saj se tako in tako nič ne da rešiti, drugi pa so umikali pokvarjenemu svetu in iskali rešitve za svoje duše. Čas propadanja stare rimske veličine pa je zbudil tudi rast duhovnosti, požrtvovalne ljubezni, pokore in obilne molitve. Dokaze o tem najdemo tudi v življenjepisu svetega Romana, ki ga je sestavil Gregor Tourski. Zunanji dogodki so ga bolj malo zanimali, našo pozornost obrača bolj na nadnaravne resničnosti in čudeže božje milosti.

Pri svetem Romanu ne vemo natančno ne za čas ne za kraj rojstva. Po nekaterih podatkih lahko sklepamo, da je bil rojen nekaj let pred letom 400 v Sekvaniji, kraju, ki se je imenoval po reki Sekvani, današnji Seini. Svetna izobrazba ga ni mikala, čeprav je imel priložnosti zanjo, bolj mu je seglo v dušo vse, kar je slišal in bral o Bogu in o Odrešeniku. Z največjim veseljem je izvrševal telesna in duhovna dela usmiljenja. Odpovedal se je ženitvi in sklenil živeti samo za Boga in hoditi po poti popolnosti, pogrešal pa je duhovnega vodnika.

V domačem kraju ni bilo menihov, zato je šel proti jugu, v Lyon, in tam poiskal preskušenega opata sv. Sabina. Romanu je dal brati življenjepise velikih vzhodnih puščavnikov in knjigo različnih redovnih pravil. Roman je s trezno razumnostjo preudarjal, kaj bi mogel sam posnemati. Ko si je bil na jasnem glede lastnih zmožnosti, se je naselil v samoti. Uredil si je borno bivališče in začelo se je novo življenje, razdeljeno med molitev, branje in ročno delo. Kraju je dal ime Condat. Tam je imel svoj mir in neskaljeno srečo. Pa ne za dolgo.

Kmalu je prišel za njim njegov brat Lupicin. Roman ga je sprejel in postal njegov duhovni voditelj. Brata sta bila po značaju zelo različna: Roman blag in uvideven, Lupicin pa trd in zahteven. Ko so prihajali vedno novi mladi ljudje in so se jima hoteli pridružiti, je Lupicin mnoge odbil. Vendar se jih je kmalu nabralo toliko, da so sezidali samostan in Roman je postal njegov opat. Da bi se izognil napetostim, je dal zgraditi še en samostan in v njem je za opata postavil brata Lupicina. Oba samostana so se med seboj lepo dopolnjevala. Kolikor bolj so naraščale dolžnosti, toliko bolj si je opat Roman prizadeval za ponižnost in zvestobo v službi. Ustregel je tudi sestri, ki ga je prišla prosit, naj bi ustanovil tudi samostan za žene, ki bi bil povsem ločen od sveta. Roman je odhajal tudi drugam, kjer so ga prosili za ustanavljanje novih redovnih naselbin. Tako je prišel v stik s škofom Hilarijem iz Arelata, ki ga je posvetil v duhovnika, dasi se je Roman imel za nevrednega za duhovniški poklic.

Malo pred smrtjo je romal na grob mučenca sv. Mavricija blizu Ženeve. Kmalu po vrnitvi v Condat se je zaprl v svojo celico in ni šel več med svet. Umrl je 28. februarja, najbrž leta 464, nekako sto let prej, preden so prišli v Galijo, sedanjo Francijo, benediktinski menihi.

Ime Roman je pri nas kar precej pogosto, manj razširjena je ženska oblika Romana. Od svetnikov s tem imenom (nad 20 jih je) je najbolj znan prav Roman opat, zato večina tistih, ki jim je tako ime, goduje danes.