• Evstatij, sv., † pred 337, antiohijski škof, cerkveni oče
• German, sv., † ok. 667, opat in mučenec v samostanu Granfelden v Švici
• Gumbert, sv., † ok. 675, opat v Sensu v Franciji
• Irena, sv., 4. st., devica in sestra papeža Damaza
• Jurij, sv., † ok. 802, škof v Paflagoniji
• Marija Henrika Dominici, bl., † 1894, redovnica iz škofije Torino
• Mavricij in 70 tovarišev, sv., 4. st., mučenci v Apameji v Siriji
• Natalis Pinot, bl., † 1794, duhovnik in mučenec v Angersu v Franciji
• Peter Damiani, sv., † 1072, cerkveni učitelj

• Elevterij, sv., 4. st., škof v Tournaiju v Belgiji
• Evharij, sv., † 738, orleanški škof
• Frančišek Marto, bl., † 1919, fatimski pastirček
• Jacinta Marto, bl., † 1920, fatimska pastirica
• Leon Čudodelnik, sv., † ok. 780, škof v Kataniji na Siciliji
• Sadot (Šahdost) in tovariši, sv., † 342?, perzijski mučenci

God: 20. februar 

V dvatisočletni zgodovini Kristusove Cerkve skoraj ni bilo obdobja brez krvavih preganjanj. Prvi je dal življenje za Kristusa diakon Štefan v Jeruzalemu. V prvih treh stoletjih je kristjane kruto preganjalo več rimskih cesarjev in njihovih visokih uradnikov. Ko se je preganjanje na tleh rimske države nehalo, je izbruhnilo drugod, v Perziji. Največ kristjanov je bilo v tistem delu perzijske države, kjer so živeli Sirci. Dokler je živel rimski cesar Konstantin (umrl je leta 337), je njegov ugled ščitil tudi perzijske kristjane, že leta 341 pa se je začelo silovito preganjanje. Cerkveni zgodovinar Sozomenos pripoveduje, da je samo iz preganjanja za časa perzijskega kralja Sapurja II. (307 – 379) po imenu znanih 16.000 mučencev.

V začetku tega velikega perzijskega preganjanja kristjanov je umrl kot mučenec takratni škof državne prestolnice Selevkeje Simon Barsabboe. Nasledil ga je Sadot (to je polatinjeno perzijsko ime Šahdost, ki pomeni »ljubeč kralja«). Ta je zastopal škofa Simona že na koncilu v Niceji leta 325. Škofijo je vodil le malo časa, kajti že leta 342 je umrl mučeniške smrti skupaj s 128 drugimi krščanskimi pričevalci.

O njihovem mučeništvu je ohranjeno poročilo, ki govori, da je imel Sadot neke noči nenavadne sanje, ki jih je potem razodel svojim duhovnikom in diakonom: »V sanjah sem videl lestev, ki je segala od zemlje do neba. Na vrhu lestve je stal blaženi Simon Barsabboe v veliki slavi, jaz pa sem stal spodaj. Zaklical mi je z velikim veseljem: 'Pridi gor, Šahdost, pridi gor k meni in nič se ne boj! Zakaj jaz sem šel gor včeraj, ti pojdeš danes.'« Duhovnikom je razložil, da to pomeni: on je bil umorjen lani, jaz bom pa letos. Dejal jim je še: »Molite, da bi se pomen te prikazni hitro dopolnil. Kako zaželen je prihod smrti tistemu, ki duhovno živi! Kako strašna pa je vest o njej onemu, ki živi meseno! Goreči gredo v smrt, da bi dosegli življenje, mlačni jo vidijo in se skrivajo pred njo. Tisti, ki ljubijo Boga, hite k Bogu; oni, ki ljubijo svet, žele ostati na svetu. Prvi gredo v veselje, drugi v trpljenje.«

Res so škofa Sadota kmalu prijeli in z njim vred po okoliških mestih in vaseh 128 duhovnikov, diakonov, menihov in Bogu posvečenih devic ter jih vrgli v ječo. Tam so jih z mukami hoteli pripraviti do tega, da bi po kraljevem ukazu molili sonce. Sadot je mučiteljem v imenu vseh odgovoril:

»Mi služimo Bogu iz vse duše. Sonca pa, ki ga je on ustvaril in naredil, ne molimo; ognja, ki nam ga je dal v službo, ne častimo, tvojemu zlobnemu povelju se ne uklonimo.«

Ko so to sporočili kralju, je ukazal, naj vse obsodijo na smrt: meč naj jim konča življenje. Ko so jih vklenjene v verige peljali na morišče, so enodušno in veselo slavili Boga s psalmi, dokler ni bil obglavljen zadnji med njimi. Slavni junaki so umrli 20. februarja najbrž leta 342. Škofa Sadota so peljali v neko drugo mesto in tam je bil obglavljen in kronan v Kristusu, svojem upanju.

• Alvarus de Zamora, bl., † ok. 1430, dominikanski duhovnik iz Kordobe
• Asklepiodot, sv., 4. st., mučenec v Trakiji
• Barbat, sv., † 682, škof v Beneventu v Italiji
• Beat (Blaženko) iz Liébane, sv.,†798 ?, španski menih
• Elizabeta Picenardi, bl., † 1468, redovnica iz Mantove
• Hezihij, sv., 4. st., mučenec v Trakiji
• Konrad iz Piacenze, sv., † 1351, tretjerednik in spokornik iz Italije
• Kvodvultdeus, sv., † 439, škof v Kartagini
• Maksim, Teodat, Hezihij in Asklepiodot, sv., 4. st., mučenci v Trakiji
• Mansvet, sv., † ok. 680, škof v Milanu v Italiji
• Peter iz Treje, bl.,†1304, iz reda manjših bratov pri Anconi
• Teodat, sv., 4. st., mučenec v Trakiji

God: 19. februar 

Po kako čudnih poteh Bog kliče ljudi, da hodijo za njim! Pri današnjem godovnjaku se je v božji klic spremenila lahkomiselnost, ki jo je zagrešil v svoji lovski vnemi. Kesanje je moralo biti zares globoko in volja silno močna, da je v svojem sklepu vztrajal.

Konrad (Italijani mu pravijo Corrado) je bil doma iz Piacenze v severni Italiji. Izhajal je ugledne plemiške družine in odločil se je za vojaško službo. Oženil se je in z ženo sta živela v skladnem zakonu, vendar le malo časa. Konrad je zelo rad hodil na lov. Nekoč se mu je divjad, ki so jo gonili psi, skrila v gosto grmovje. Da bi jo prepodil, je zažgal goščavo. Strasten lovec ni pomislil, da utegne nastati velik požar. Močan veter je razširil ogenj po vsem gozdu. Ko je Konrad to videl, je zbežal in se skril v mestu. Že tedaj so bile v Italiji predvidene zelo stroge kazni za tiste, ki bi zakrivili gozdni požar. Meščani in mestni stražarji so pohiteli iz mesta, da bi prijeli požigalca. Zgrabili so nekega revnega človeka, ki so ga srečali v bližini pogorišča. Čeprav je zatrjeval, da ni on zažgal gozda, ga niso izpustili. Po tedanji navadi so ga zasliševali in izsilili od njega priznanje s tem, da so ga mučili na natezalnici. Ko je v mukah priznal, da je res gozd zažgal, so ga obsodili na smrt.

Ko je to zvedel Konrad, se mu je zbudila vest. Šel je k mestnemu poglavarju in mu priznal, da je gozd zgorel po njegovi krivdi in da je pripravljen škodo poravnati. Toda njegova vest s tem še ni bila pomirjena. Sklenil je, da bo dal svetu slovo in začel spokorniško življenje. Svoj sklep je razodel ženi in prodala sta svoje imetje, poplačala škodo, ki jo je bil povzročil požar, preostali denar razdelila samostanom in revežem ter šla v samostan: žena h klarisam, Konrada pa so sprejeli tretjeredniki sv. Frančiška. Ko je oblekel spokorniško raševino, mu je bilo kakšnih petindvajset let.

Pri tretjerednikih v Piacenzi je ostal malo časa. Odpravil se je na spokorno romanje v Rim, od tam pa je odšel na Sicilijo in v mestu Noto na jugovzhodni obali tega otoka negoval bolnike in skrbel za reveže. Naposled se je odločil za popolno samoto. Na griču, ki je po njem dobil ime Hrib sv. Konrada, je našel votlino, v kateri je živel kot puščavnik do smrti. Živel je samo od miloščine, ki jo je pobiral enkrat na teden, a še te je polovico razdal ubogim. Največ časa je prebil v molitvi. Večkrat so ga mučile skušnjave in obujali so se mu spomini na udobno življenje, ki ga je živel v domačem mestu kot ugleden in premožen plemič. Skušnjave je premagoval s postom in s spokornostjo.

Tako je kot puščavnik prebil trideset let. Podobno kot sveti Frančišek Asiški je tudi Konrad imel rad živali, posebno ptice, s katerimi se je prijazno pogovarjal. Zato ga tudi upodabljajo kot tretjerednika, obdanega od številnih ptic, ki mu pojo. Časte ga kot zavetnika lovcev. Umrl je 19. februarja 1351 v svoji votlini pri mestu Noto, pokopali pa so ga v mestni cerkvi sv. Nikolaja.

Ime Konrad sodi med tista imena, ki so na Slovenskem bolj redka. Ime izhaja iz nemščine in po naše pomeni 'drzni svetovalec'. Nemci pravijo Konradu tudi Kurt, Italijani pa Corrado.

• Agapit, sv., 4. st., škof v Frigiji
• Angilbert, sv., † 814, opat v samostanu Saint-Riquier v Franciji
• Flavijan, sv., † 449/450, carigrajski patriarh
• Frančišek Regis Clet, sv., † 1820, francoski misijonar, lazarist, mučenec
• Heladij, sv., † ok. 631, škof v Toledu v Španiji
• Janez iz Fiesole (Fra Angelico), bl., † 1455, dominikanec in slikar, imenovan Beato Angelico
• Janez Peter Neel, sv., † 1862, francoski duhovnik in mučenec na Kitajskem (god tudi 15. januar)
• Janez Pibush, bl., † 1601, duhovnik in mučenec v Angliji
• Jedrt Katarina Comensoli, bl., † 1903, devica, redovna ustanoviteljica iz škofije Brixen
• Sadhurst, sv., † 342, škof in mučenec v Mezopotamiji skupaj s 128-imi drugimi mučenci
• Teotonij, sv., † ok. 1162, kanonik v Coimbri na Portugalskem
• Viljem Harrington, bl., † 1594, duhovnik in mučenec v Londonu

God: 18. februar 

Že prvi misijonar narodov sv. Pavel je pisal Rimljanom: »Kako lepe so noge oznanjujočih mir, oznanjujočih dobro!« (Rim 10,15). Tudi v poznejši zgodovini Cerkve so večkrat nastopili misijonarji in misijonarke, ki se jim te besede lepo prilegajo. Tako goreče so oznanjali Kristusovo blagovest ter zanjo pričali s svojim svetniškim življenjem in smrtjo, da jih je Cerkev nam vsem za zgled postavila na oltar. Eden takih je bil tudi Frančišek Regis Clet iz Misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega.

Rodil se je 19. avgusta 1748 v Grenoblu v Franciji kot deseti izmed petnajstih otrok. V sorodstvu je bilo več takih, ki so si izbrali duhovniški ali redovniški poklic. Ni čudno, da je poleg dobre domače vzgoje prav njihov zgled vplival tudi nanj, da je nedolžno preživel mlada leta in si pridobil izredno plemenit značaj. Tudi v šoli je odlično napredoval, posebno v latinščini. Po srednji šoli se je odločil za duhovniški poklic. Dne 18. marca 1771 je naredil zaobljube  Misijonski družbi, dve leti zatem pa je bil posvečen za duhovnika.  Po petnajstih letih se je kot najmlajši odposlanec Družbe v Parizu udeležil volitev novega vrhovnega predstojnika; ta je kaj hitro spoznal njegovo globoko pobožnost in bistrega duha. Zadržal ga je v Parizu in mu dodelil odgovorno službo ravnatelja novincev v matični hiši.

Mirno življenje in delo je uničila francoska revolucija. Prva žrtev je bila pariška hiša misijonarjev pri sv. Lazarju (od tod tudi njihovo ime »lazaristi«). Ponoči 12. julija 1789 je pridrvelo kakih 4000 revolucionarjev. Deloma so hišo izropali, deloma porušili. Čeprav se je divjanje pozneje nekoliko umirilo, so vendar člani Družbe, razkropljeni na vse strani, zaslutili, da jim v domači deželi za dolgo ne bo mogoče delovati. Frančišek je prosil vrhovnega predstojnika, naj mu dovoli oditi v misijone na Kitajsko. Šele na ponovno prošnjo so mu predstojniki to dovolili, a s težkim srcem.

Potovanje na Kitajsko je bilo polno nevarnosti in seveda dolgo: pol leta po morju in en mesec po suhem. Najprej je eno leto deloval v pokrajini Kiangsi. Ni hotel prehitro krščevati, češ da je pogane na krst treba temeljito pripravljati. Nato so ga poslali v obširno pokrajino Hukuang, kjer je ostal do svoje mučeniške smrti. Pokrajino so sicer zaradi rodovitnosti imenovali »kitajska žitnica«, vendar je bilo veliko revežev. Frančiškovo svetniško junaštvo pa se ni pokazalo samo v prenašanju uboštva. V enem letu sta umrla misijonarja, ki sta se z njim vred trudila za evangelij. Ostal je sam v ogromni pokrajini, ki jo je cerkvena oblast po njegovi smrti razdelila v pet misijonskih pokrajin. Pozneje so mu poslali nekaj pomočnikov, toda telo mu je začelo zaradi naporov slabeti; obiskovala ga je bolezen za boleznijo. Zaradi rane na nogi je moral leto 1818 preživeti brez dela. S trpljenjem in molitvijo se je pripravljal na mučeniško smrt, na milost, za katero je Boga vedno bolj prosil.

Razmere na Kitajskem so bile tedaj zelo težke, kristjanom nenaklonjene. Bilo je to po dobi hudih obrednih sporov na Daljnem vzhodu, ko so Kitajci zelo zamerili misijonarjem, da nočejo spoštovati njihovega učenika Konfucija in ne izkazovati časti njihovim prednikom. Sklepali so zato, da je krščanska vera Kitajcem sovražna. Do smrti cesarja Khanghija leta 1722 je še šlo. Njegov naslednik pa je že izdal jasen ukaz, da noben Kitajec ne sme postati kristjan in da morajo misijonarji takoj zapustiti cesarstvo. Misijonarji so zato mogli delovati le naskrivaj. Zdaj je plamtelo preganjanje v eni, zdaj v drugi pokrajini, tako v 18. kakor v 19. stoletju. Leta 1812 je Frančiškov misijon še ušel najhujšemu, čeprav so bili cerkev, šola in župnišče porušeni, potem ko je bilo vse izropano. Izreden dogodek v letu 1818 pa je povzročil novo, najhujše preganjanje.

Bilo je 16. junija 1819, na njegov god. Zgrabili so starčka in ga vklenjenega obenem z drugimi kristjani odpeljali v mesto Nanjangfu. Tam je ostal le deset dni; ondotni mandarin ga je hudo mučil. Frančišek mu je rekel: »Brat moj, zdaj ti mene sodiš, v kratkem pa bo tebe sodil naš Gospod.« Razjarjeni mandarin mu je odgovoril: »Dobro. Dotlej te bom dal po obrazu biti. Bom videl, kako me bo potem kaznoval tvoj Gospod.« Ukazal je Frančiška tepsti po obrazu s trojnim podplatom. Potem so ga odpeljali v glavno mesto Kajfunfu. Vlačili so ga od sodnika do sodnika in povsod hudo mučili. Večkrat je dobil po trideset strašnih udarcev s kratkim usnjenim bičem po obrazu. Le v stalni molitvi je našel moč za trpljenje. Naposled so ga zaprtega v leseni kletki odpeljali v Učangfu, glavno mesto pokrajine Hupei. S krvjo oblitega in skrajno izmučenega so vrgli v ječo. Kristjane, ki so bili v isti ječi, je tolažil, spodbujal k stanovitnosti in spovedoval. Bog jim je naklonil celo to milost, da so večkrat prejeli sv. popotnico, ki jim jo je prinesel na skrivaj neki kitajski duhovnik.

Frančišku je bilo posebno hudo, ko je videl, kako mučijo njegove tovariše. Ko so nekoč kruto tepli misijonarja Kona, jim je zaklical: »Zakaj bijete njega? Kriv sem samo jaz.« Sodnik se je zadrl nad njim: »Ti, stari stroj! Toliko ljudi si nam premotil s svojo vero. Cesar hoče tvojo smrt.«

In res je prišla obsodba, da morajo Evropejca Lieja - tako so Frančiška imenovali po kitajsko - privezati na križ in zadaviti z vrvjo, ker je toliko Kitajcev pohujšal z oznanjevanjem tuje vere. Dne 18. februarja 1820 so prišli rablji v ječo in mu veleli, da mora z njimi. Vprašal jih je: »Ali me boste pripeljali nazaj?« Ker mu niso jasno odgovorili, jim je misijonar Kon dejal: »Le povejte! Evropejci se ne boje smrti.« Nato so priznali, da ga peljejo v smrt. Frančišek je poprosil za trenutek, da bi se na tihem nekaj pogovoril z misijonarjem Konom. Še enkrat je prejel od njega sveto odvezo, nato pa radosten odšel na morišče.

Frančiška Cleta je papež Leon XIII. skupno z drugimi dvanajstimi mučenimi kitajskimi misijonarji prištel med blažene 27. maja 1900. Njegov god praznujejo lazaristi in usmiljenke.

• Avksibij, sv., 1. st., škof na Cipru
• Bonoz, sv., † ok. 373, škof v Trierju in misijonar
• Evermod, bl., † 1178, škof v Ratzeburgu v Nemčiji
• Finan, sv., † ok. 656, škof v Lindisfarni na Škotskem
• Fintan, sv., † 603, opat na Irskem
• Konstabil, sv., † 1124, opat v samostanu Cava v Italiji
• Luka Belludi, bl., † ok. 1285, manjši brat iz Padove, pomočnik sv. Antona Padovanskega
• Mesrop, sv., † 441, učitelj Armencev, pesnik, pisatelj in prevajalec Svetega pisma
• Sedem svetih ustanoviteljev reda servitov, sv., † 13. in 14. st., florentinski trgovci, nato menihi
• Silvin, sv., 8. st., škof v mestu Auchy-les-Hesdin v Franciji
• Teodor, sv., † ok. 306, mučenec v Pontu
• Viljem Richardson, bl., † 1603, duhovnik in mučenec v Londonu