• Agrikola, sv., † ok. 594, škof v Neversu v Franciji
• Aleksander, sv., † 328, škof v Aleksandriji v Egiptu
• Favstinijan, sv., 4. st., škof v Bologni v Italiji
• Otokar, sv., 8. st., bavarski menih, brat sv. Adalberta
• Pavla od sv. Jožefa Kalasanca (Montai y Fornés), bl., † 1889, redovna ustanoviteljica iz Španije
• Porfirij, sv., † 420, škof v Gazi

God: 26. februar 

Porfirij je izšel iz premožne družine v Solunu, ki se je tedaj imenoval Tesalonike. Rodil se je okoli leta 347. Že v mladih letih se je navdušil za samostansko in asketsko življenje. Šel je od doma (ok. 378 v Sketsko puščavo zahodno od Nila, kjer je preživel pet let v šoli pri velikih spokornikih. Potem se je odpravil v dolino Jordana in tam v votlinah prebil nadaljnjih pet let, dokler mu ni zaradi hude bolezni neki prijatelj pomagal, da se je preselil v Jeruzalem. Kljub bolezni in slabosti je Porfirij vsak dan obiskal svete kraje. Kmalu nato (392) ga je jeruzalemski škof posvetil v duhovnika v cerkvi Gospodovega vstajenja in ga nastavil za varuha relikvij sv. križa. Tudi kot duhovnik se je Porfirij še nadalje ostro pokoril. Občudoval in posnemal je slovečega učitelja bogoljubnosti Origena.

Ko je umrl škof v Gazi (mestu na jugu Palestine, znanem iz stare in nove zaveze), je krščanska skupnost tega mesta prosila metropolita v Cezareji, naj jim preskrbi novega škofa. Ta je izbral Porfirija, ga izprašal glede znanja Svetega pisma in ga leta 395 posvetil za škofa. V mestu Gaza je takrat še prevladovalo poganstvo. Krščanstvo se je prebijalo šele prek začetnih težav. Ob Porfirijevem nastopu so našteli le 280 krščanskih meščanov. Misijonsko delo je med bogatim in samozavestnim poganskim prebivalstvom le počasi napredovalo. Celo Porfirij sam, ki se je z vso vnemo lotil spreobračanja nevernikov, je le počasi mogel pridobivati nove zanesljive spoznavalce evangeljske resnice. Pa že ti skromni uspehi so zbudili zavist in ljubosumnost magistrata in duhovščine. Neznaten dogodek je že dal priliko fanatičnim poganom, da so se znesli nad majhno in neugledno krščansko skupnostjo. Prva žrtev fanatizma in sovraštva je bil diakon Baruh, ki so ga do krvi pretepli. V tej nevarnosti si Porfirij ni vedel drugače pomagati, kot da je naslovil na cesarja Arkadija prošnjo, naj da zapreti poganska svetišča.

Napetost med kristjani in pogani ni popustila. Nove spreobrnitve so le še povečevale zavist in ljubosumnost poganske večine, da je bil Porfirij čedalje bolj v skrbeh za svojo skupnost in njen obstoj. Zato je sklenil, da bo šel sam k cesarju, mu razložil vso zadevo in zahteval, naj se tudi v Gazi porušijo vsa poganska svetišča. Vendar se cesar Arkadij ni takoj strinjal s predlogom, da bi porušil vsa svetišča v Gazi, ker so bili meščani tega mesta bogati davkoplačevalci in so s pogostimi darili pomagali državni blagajni. Zavzemal se je za to, da postopoma in brez nasilnih ukrepov zatró poganski kult. Ko pa se mu je rodil željno pričakovani prestolonaslednik , je le izdal ukaz, naj se porušijo vsa svetišča v Gazi.

Po odstranitvi templjev je ugled poganov na mah splahnel, Porfirij pa je užival splošno spoštovanje. Ljudje so opazovali njegovo pastirsko vnemo in osebno skromnost, zato so se zdaj v večjem številu spreobračali in kmalu napolnili novo veliko baziliko, ki se je v začetku zdela preogromna.

Kakor je Porfirij z nenavadno gorečnostjo, pridobljeno v meniškem stanu, zlomil moč poganov v svojem škofovskem mestu, tako se je nato uspešno postavil v bran zoper krivoversko manihejstvo, ki je skušalo prodreti v Gazo. Ni pa spregledal spletk pretkanega meniha Pelagija, ki je učil nevarne zmote glede milosti. Porfirij se je namreč leta 415 udeležil sinode v palestinskem mestu Lidda, kjer je spretni Pelagij prepričal njega in druge škofe o svoji »pravovernosti«, ki pa je bila kmalu razkrinkana po zaslugi sv. Avguština. Diakon Marko, ki je najbrž prvi opisal življenje sv. Porfirija, o tej Porfirijevi zmoti, nastali iz preskušenega optimizma, molči, da ne bi na češčenega oznanjevalca božje resnice padel kak sum o pravovernosti. Ta strah pa je bil pri »božjem možu« Porfiriju čisto nepotreben.

Porfirij je umrl v Gazi 26. februarja 420 in zato na ta dan tudi obhajamo njegov spomin tako na Vzhodu kakor na Zahodu.

• Adelhelm, bl., † 1131, opat samostana Engelberg v Švici
• Adeltruda, sv., † 526, opatinja samostana Maubeuge v Franciji
• Avertan, sv., † ok. 1386, karmeličanski konverz v mestu Lucca v Italiji
• Dominik Lentini, bl., † 1818, duhovnik iz mesta Lauria v Italiji
• Gerland, sv., † 1100, škof v Agrigentu na Siciliji
• Marija Adeodata Pisani, bi,†1855, benediktinka na Malti
• Nestor, sv., † ok. 250, škof v Magydonu v Pamfiliji
• Regin, sv., † 355, škof in mučenec na Cipru
• Sebastijan od Prikazanja, bl., † 1600, frančiškanski brat laik
• Tarazij (Taras), sv., † 806, carigrajski patriarh
• Valburga (Valdburga, Valpurgis), sv., † 779, opatinja

God: 25. februar 

Človeku, ki ne išče svojih koristi, temveč mu gre za božjo čast in blagor ljudi, se vedno vse obrne v dobro čeprav za ceno trpljenja. Otipljiv zgled takšnega človeka je današnji godovnjak sveti Tarazij ali Taras, ki je bil v viharnih časih proti koncu 8. stoletja carigrajski patriarh, voditelj Cerkve na krščanskem Vzhodu. Imel je veliko nasprotnikov in sovražnikov celo med tistimi, ki jih je sam ljubil in spoštoval, toda zmagoval je, ker je bil z njim Bog, kateremu je bil z vsem svojim srcem vdan.

Doma je bil iz Carigrada, kjer se je rodil leta 730. Njegov oče je bil mestni prefekt, kar je bila zelo visoka služba. Nadarjenemu sinu je omogočil vso potrebno izobrazbo. Najbrž se je šolal v kakšnem samostanu, ker se ni poročil. Po končanem šolanju je svoje sposobnosti namenil državi. Zgodovina ga prvič omenja leta 784 (tedaj je imel že štiriinpetdeset let), ko je bil na izredno zaupnem položaju prvega tajnika cesarice Irene in njenega še nedoraslega sina Konstantina VI. Cesarica Irena je v zgodovini Cerkve najbolj znana po tem, da je odpravila prepoved češčenja svetih podob in tako se je vzhodna Cerkev vrnila k edinosti z Rimom, ki je bila pretrgana več kot pol stoletja. Nalogo ponovne krščanske sloge je uspešno izpolnil njen tajnik Tarazij.

Carigrajski patriarh Pavel IV., ki je bil nasprotnik češčenja svetih podob, je to svoje stališče obžaloval in se je leta 784 zaradi bolezni umaknil v samostan. Za svojega naslednika je cesarici predlagal Tarazija. Škofijski zbor je Tarazija res izvolil za novega carigrajskega patriarha. On te odločitve ni maral sprejeti, ker je bil laik. Potem pa se je uklonil, toda od cesarice je zahteval, naj skliče koncil, obsodi uničevanje svetih podob. Po treh mesecih resne priprave je Tarazij za božič leta 784 prejel škofovsko posvečenje. Takoj nato se je načrtno lotil priprav za koncil.

Koncil so sklicali avgusta 786 v Carigradu, pa so v cerkev, kjer so škofje zborovali, vdrli vojaki, razbijalci svetih podob, in jih razgnali. Zato so koncilsko zborovanje prenesli v Nicejo, mesto, kjer je bil prvi splošni koncil leta 325. Drugi nicejski koncil in sedmi vesoljni, ki je imel od 24. septembra do 23. oktobra 787 sedem sej, je bil zadnja velika manifestacija cerkvene enotnosti in bratstva v zgodovini Cerkve. Na njem so razglasili nauk o češčenju svetih podob in nekatere druge verske resnice in cerkvene predpise.

Patriarh Tarazij, ki je imel velike zasluge za uspeh tega koncila, je v naslednjih letih doživljal številna razočaranja. Veliko bridkosti mu je pripravil cesar Konstantin VI., ki je bil kot človek nezrel in neodgovoren. Tarazijeva patriarška služba je trajala dvaindvajset burnih let. Napolnjevalo jih je njegovo prizadevanje za izboljšanje verskega življenja in discipline. Zgodovina uvršča Tarazija med najboljše dušne pastirje. Veliko je hodil med ljudi in je za reveže očetovsko skrbel. Huda bolezen ga je prisilila, da več let ni javno nastopal. Z zglednim potrpljenjem je prenašal hude bolečine. Dokler mu je ohromelost dopuščala, je vsak dan opravil masno daritev. Ko je 18. februarja 806 umrl, ga je vse ljudstvo imelo za svetnika. Njegov spomin se že od nekdaj obhaja 25. februarja, na spominski dan njegovega pogreba.

• Etelbert (Edilbert), sv., † 616, angleški kralj v Kentu
• Evecij, sv., † 303, mučenec v Nikomediji
• Konstancij, bl., † 1481, dominikanec iz Ascoli Picena v Italiji
• Marko de Marchonibus, bl., † 1540, iz reda puščavnikov sv. Hieronima iz Mantove v Italiji
• Matija (Bogdan), sv., † ok. 63, apostol
• Peter, sv.,†303, mučenec v Nikomediji
• Robert iz Arbrissella, bl., † 1116, duhovnik

God: 24. februar 

Izvoljeno ljudstvo stare zaveze je sestavljalo dvanajst izraelskih rodov, božje ljudstvo nove zaveze pa simbolično predstavlja dvanajst apostolov, ki jih je Jezus izbral iz vrst svojih učencev za svoje najožje sodelavce in nadaljevalce svojega poslanstva. Namesto Jezusovega izdajalca Juda Iškarijota, ki si je vzel življenje, so dvanajsteri po Gospodovem vnebohodu izvolili »nadomestnega apostola«. Volitev so opravili z žrebom, ki je določil Matija.

Volitve je vodil apostol Peter, ki so mu drugi apostoli priznavali prvenstvo. V svojem nagovoru pred volitvami je navedel dva pogoja, ki ju mora izpolnjevati bodoči dvanajsti apostol: da je bil med Jezusovimi učenci od začetka njegovega javnega delovanja ter da je videl vstalega Gospoda. Naloga apostolov je namreč oznanjati Jezusov nauk in pričevati o njegovem vstajenju. Matija je bil najbrž med tistimi dvainsedemdesetimi, ki jih je Jezus »poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti,« kot piše evangelist Luka, in jim pred odhodom dal podobna navodila kot apostolom. Poleg Matija je bil kandidat za »nadomestnega apostola« še Jožef Barsaba z vzdevkom Justus (Pravični). Po žrebu je Bog izbral Matija in ga dal Cerkvi za apostola. Tako se je uresničil pomen njegovega imena, ki ga slovenimo z Bogdan, čeprav bi bilo pravilneje reči Božidar.

Sveto pismo o apostolu Matiju ne pove nič drugega kakor to, kar je zapisano o njegovi izvolitvi. O njegovem delovanju govori apokrifni spis Dejanja Andreja in Matija v mestu ljudožercev iz 2. stoletja, ki so si ga izmislili krivoverski gnostiki, ki so Matiju podtaknili tudi Evangelij po Matiju. Srednjeveška Zlata legenda pripoveduje, da je apostol Matija misijonaril v Makedoniji, kjer je storil veliko čudežev in nazadnje umrl kot mučenec. Staro izročilo pa ve povedati, da je Matija oznanjeval evangelij najprej po Judeji, nato pa med pogani v Etiopiji, kjer je okoli leta 63 umrl mučeniške smrti: najprej so ga pobili s kamenjem, potem pa s sekiro obglavili, zato ga najpogosteje upodabljajo s sekiro. Za svojega zavetnika so si ga izbrali tisti obrtniki, ki pri svojem delu uporabljajo ostra orodja: mesarji, tesarji, krojači pa tudi drugi: stavbeniki in kovači ter celo slaščičarji slednje je treba povezati s pregovorom: »Svet' Matija led razbija, če ga ni, ga naredi«, ki je v taki ali podobni obliki znan po vsej Evropi. Ta pregovor hoče povedati, da ima ta svetnik 'oblast' odločati, ali bo zime konec ali se bo začela znova.

Njegov praznik se obhaja 24. februarja (nekdaj se je v prestopnem letu preselil na 25. februar), po novi preureditvi koledarja je prestavljen na 14. maj, pri nas ga zaradi prastare navade slavimo 24. februarja.

O imenu Matija piše Janez Keber v svojem Leksikonu imen, da je "manj pogosto moško ime" ter pove, da je bilo leta 1971 v Sloveniji 3581 oseb s tem imenom. Bolj je razširjena različica Matjaž (teh je bilo na slovenskih tleh leta 1980 kar 6.498). Zelo redke pa so različice: Matiček, Matic, Matjaš in Matjažek. Prek skrajšane oblike Tjaš je nastalo žensko ime Tjaša. Danes godujejo tudi tisti, ki jim je ime Bogdan ali Bogdana.

• Earkongata, sv., † ok. 660, devica v Faremouthierju v Franciji
• Janez, sv., 11. st., iz Reggio Calabria v Italiji
• Milo, sv., † ok. 1070, škof v Beneventu v Italiji
• Polikarp, sv., † 155/156, škof v Smirni v Mali Aziji in zadnji apostolski učenec
• Rafaela Ibarra, bl., † 1900, vdova, ustanoviteljica Sester angelov varuhov v Bilbau v Španiji
• Romana, sv., 4. st., samotarka, ki jo častijo v Todiju v Italiji
• Sineros, sv., † ok. 307, vrtnar v Sirmiju
• Štefan Vincenc Frelichowski, bl., † 1945, poljski duhovnik, mučenec
• Vilburga, sv., † ok. 722, devica, kraljeva hči v Angliji
• Willigis, sv., † 1101, škof v Mainzu

God: 23. februar 

Sveti Polikarp je bil učenec apostola Janeza in učitelj svetega Ireneja, velikega cerkvenega učitelja. Ignacij Antiohijski, ki se je s Polikarpom srečal v Smirni, kjer so se ustavili, ko so Ignacija peljali v Rim, da ga vržejo zverem, je za slovo napisal Polikarpu: »Slavim nad vse Boga, ker me je spoznal za vrednega, da sem videl tvoje brezgrajno obličje, ki bi si ga želel zmeraj veseliti se v Bogu.« Polikarp je imel s svojo močno in globoko vero velik vpliv na svoj čas. Kot učenec apostola Janeza je bil most med apostoli in mladimi krščanskimi občinami v Mali Aziji.

Po starem izročilu je bil rojen okoli leta 70 v Efezu ali v njegovi okolici in v mladosti je postal učenec apostola Janeza. Verjetno ga je prav njegov učitelj postavil za škofa v mestu Smirna, ki je bila za Efezom najvažnejši škofijski sedež v Mali Aziji. To krščansko občestvo je vodil nad pol stoletja. Iz pisem svetega Ignacija vemo, da je bil Polikarp trn v peti nekrščanskim someščanom. Moral se je boriti tudi za čistost nauka, ker so tudi v Smirni vstajali krivoverci. Niso se marali udeleževati bogoslužnih slavij, ki jih je vodil škof, temveč so obhajali svojo posebno liturgijo. Škof se je na vse načine trudil, da bi vernike, ki so zašli v zmoto, privedel nazaj. Kjer je bilo potrebno, je pokazal tudi odločnost in strogost. Sosednjim krščanskim občinam, ki so se borile z enakimi težavami kot smirnska, je pisal opominjevalna pisma. Ohranilo se je samo njegovo pismo vernikom v Filipih. V njem Polikarp živo poziva Filipljane, naj priznajo »mučeništvo križa«, to se pravi Jezusovo smrt na križu kot priznanje za njegovo resnično telesnost.

Leta 155 je smirnski škof potoval v Rim, da bi se s papežem Aniketom dogovoril o datumu praznovanja velike noči. Polikarp je z drugimi maloazijskimi škofi vztrajal pri izročilu, da se spomin Zveličarjeve smrti obhaja 14. nizana, papež pa se je držal bolj splošne navade, da je praznik Gospodovega vstajenja prvo nedeljo po pomladanski polni luni. Sporazuma sicer nista dosegla, vendar sta se razšla v miru.

Kmalu po vrnitvi iz Rima je Polikarp umrl mučeniške smrti kot dvanajsta in zadnja žrtev preganjanja, ki je tam zadivjalo. Ob velikih cirkuških igrah je poganska množica terjala Polikarpa. Prokonzul ga je obsodil na smrt. Ker je bila borba z zvermi, v kateri so umrli drugi mučenci, že končana, je moral Polikarp na grmado. Šestinosemdesetletni starček je pogumno stopil nanjo. Smirnski verniki, ki so bili priče mučeništvu svojega škofa, so zapisali: »Ko so kurjači zažgali grmado, je zaplapolal mogočen plamen, ki je naredil nekakšno votlino in je kakor jadro, ki ga veter napne, krog in krog obdal mučenčevo telo. On pa je bil na sredi, ne kakor smodeče se meso, marveč kakor kruh v peči ali kot zlato in srebro v topilnici. Tudi smo začutili prijetno vonjavo, kot bi se razširjalo kadilo ali kakšna druga blaga dišava.« Ko ga ogenj ni usmrtil, je stopil k njemu rabelj in ga zabodel. Truplo so sežgali. Kristjani so pobrali ogorele kosti, "dragocenejše od draguljev in imenitnejše od zlata, in jih na primernem mestu shranili", da bi se tam »z radostjo in veseljem zbirali ter z Gospodovo pomočjo obhajali rojstni dan njegovega mučeništva. Umrl je 23. februarja, najbrž leta 156.

Očividec Markion je vse to opisal. To poročilo o smrti svetega Polikarpa je najstarejše pričevanje o češčenju mučencev in njih ostankov.

Ime Polikarp, ki je pri nas skoraj neznano, pomeni 'plodovit', 'ploden' ali 'bogat po sadovih'. Pomensko imenu Polikarp ustreza slovensko ime Grozdan m Grozdana.