God: 22. januar

V šestem poglavju Apostolskih del beremo, kako so apostoli vernikom v Jeruzalemu predlagali, naj izberejo sedem uglednih mož, ki bi sprejeli službo strežbe pri mizi. Med to sedmerico strežnikov ali po grško diakonov je izstopal sv. Štefan, prvi mučenec za Kristusa. Drugi slavni diakon je bil sv. Lovrenc, ki je umrl mučeniške smrti v Rimu leta 258. Tretji diakon, ki je svojega Gospoda proslavil z junaškim pričevanjem, je današnji godovnjak, sv. Vincencij iz španskega mesta Zaragoza. Mučeništvo je pretrpel leta 304 pod cesarjem Dioklecijanom.

Vincencij je izšel iz ugledne družine. Njegov oče je imel čast konzula in je bil zaveden kristjan, zato je Vincencija že v rani mladosti izročil v vzgojo škofu Valeriju v Cezaroavgusti, sedanji Zaragozi. Ob tem svetniškem škofu se je deček naučil bogoljubnosti in se izobrazil. Ko je odrastel, ga je škof Valerij posvetil v diakona. Škof je imel govorno napako, zato je Vincencij namesto njega oznanjal božjo besedo, po poročilih z enako močjo kot nekoč diakon Štefan. V njegovem imenu je govoril tudi s cesarskim namestnikom Dacijanom, surovim in krutim človekom, ki je ob izbruhu Dioklecijanovega preganjanja kristjanov leta 204 dal zgrabiti škofa Valerija in njegovega diakona Vincencija. Vlekel ju je s sabo v Valencijo, kjer jima je sodil.

Ko se jima je prilizoval in ju nagovarjal, naj darujeta bogovom, in ko jima je nato grozil z najhujšimi mukami, ker se za njegove vabljive besede nista zmenila, je Vincencij prosil škofa, če sme sodniku odgovoriti. Škof mu je rekel, naj govori. Mladi diakon je s sijajno zgovornostjo izpričal škofovo in svojo neomajno vero v Kristusa. Dacijan je od jeze skoraj ponorel. Za škofa, ki ni nič govoril, je imel le kratko sodbo: »Proč s tem škofom! V pregnanstvo z njim!« Škofa Valerija so tirali v Galijo, kjer Konstancij, oče cesarja Konstantina, kristjanov ni preganjal. Valerij je umrl že v miru leta 315; Cerkev ga časti kot svetnika in obhaja njegov spomin 28. januarja.

Razjarjeni cesarski namestnik je zoper Vincencija kar škripal: »Tega upornika, ki se je drznil nas javno sramotiti, mučite na najhujše načine. Na natezalnice s tem vročekrvnim hujskačem!« Rablji so njegov ukaz ubogali in ga kruto mučili. Po strašnih mučenjih so Vincencija vsega razmesarjenega vrgli v temnico globoko pod zemljo. Tu je Kristus že pripravil plačilo svojem zvestemu služabniku in ga poklical k sebi 22. januarja leta 304. Dacijan se je hotel znašati še nad mrtvim truplom. Najprej ga je ukazal vreči na polje, da bi ga požrle zveri in roparske ptice, ki pa se ga niso dotaknile, zato ga je ukazal potopiti v morsko globino. Pa tudi morje ga ni sprejelo, temveč ga je vrglo na obalo. Ko je krščanstvo dobilo svobodo, so Vincencijevo telo z vsemi častmi pokopali v cerkvi.

Sv. Vincencij je deželni patron Portugalske. Zelo češčen je v Franciji. Za zavetnika so si ga izbrale bolnišnice, opekarne in lončarske delavnice (zaradi razbeljenih črepinj, na katere so ga vsega razmesarjenega položili). Na Slovenskem je v visokih časteh predvsem v vinorodnih krajih - morda zaradi svojega imena, ki ga je ljudstvo docela napačno izvajalo iz »vina«.

Danes godujejo mnogi od tistih (svetih Vincencijev je namreč več), ki jim je ime Vincenc, Vincencij, Vincencija, Vinko, Vinka, Cene, Cencek. Ime izhaja iz latinske besede »vincens« in pomeni »zmagujoč«.

God: 21. januar

Slovenska Neža izhaja iz latinskega imena Agnes; leto pa razlagajo iz grške besede »agne« čista, nedolžna ali iz latinske besede 'agnus' jagnje, zato sv. Nežo, devico in mučenko, najpogosteje upodabljajo z jagnjetom v naročju ali zraven sebe kot Kristusovo nevesto ali zaročenko božjega Jagnjeta, in palmovo vejo, znamenjem zmage, v roki. Časte jo kot zavetnico deviške čistosti (belo jagnje v njenem naročju naj bi pomenilo prav to), je pa tudi patrona vrtnarjev. Na slovenskih tleh je sv. Neži posvečenih nad 20 cerkva, sicer pa pri nas skorajda ni baročne cerkve brez njenega kipa ali slike.

Sv. Neža je ena najbolj prikupnih svetniških podob iz prvih krščanskih stoletij. Po izročilu je bila iz plemenite rimske rodovine in že kot otrok krščena, v zgodnji mladosti je obljubila Kristusu vedno devištvo. Komaj je odrasla otroštvu, je postala mučenka za Kristusa. Po vsej verjetnosti se je to zgodilo leta 304, za časa cesarja Dioklecijana, ki je odredil splošno preganjanje kristjanov. Po pripovedi milanskega škofa sv. Ambroža, ki njenega mučeništva sam ni doživel, ampak je povzel poročila starejših kristjanov, so deklici v starosti trinajstih let po dolgem mučenju zaradi neomajne vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. Sv. Ambrož je v govoru njej na čast zapisal: »Stopila je pred krvnika, molila in sklonila tilnik. Navzoči so lahko videli, kako se je krvnik tresel, kot bi bil on sam obsojenec, kako se je tresla roka rablju, kako mu je prebledel obraz iz strahu pred nepoznano nevarnostjo. Sama deklica ni kazala nobenega strahu. Tako imate v eni žrtvi dvojno mučeništvo: mučeništvo devištva in vere. Ostala je devica in si pridobila še mučeništvo.«

Truplo mlade mučenke so njeni starši pokopali na vrtu svoje pristave ob Nomentanski cesti v Rimu. Nad njenim grobom je dala Konstancija, hči prvega krščanskega cesarja Konstantina, postaviti lepo baziliko, ki so jo v poznejših letih večkrat prezidali. Svetnico so posebno častili v 4. stoletju: o njej so pisali štirje največji cerkveni učitelji krščanskega Zahoda. Kakor pri mnogih svetnikih in svetnicah zgodnje krščanske dobe, se je njena legenda sčasoma dopolnjevala. Prevzela je vase izročila, katerim so radi dodajali čudežne zgodbe. Pri tem jim je bilo manj za zgodovinsko resnico kakor za to, da izrazijo do svetnice svoje spoštovanje, občudovanje in zaupanje, obenem pa mladino spodbujajo k posnemanju.

Zaradi jagnjeta, ki ga drži v naročju, je sv. Neža Slovencem postala varuhinja ovac, zavetnica pastirjev in ovčarjev. Nekdaj so na Koroškem od vsake hiše, kjer so imeli ovce, na god sv. Neže prinesli v cerkev »k ofru« šop volne. Pisatelj Janez Jalen v svoji povesti Ovčar Marko pripoveduje, da je ovčar, preden je spomladi odgnal trop v planino, pomolil: »Bog daj letos travi gosto in visoko rasti, sveta Neža naj nam pomaga jarce srečno pasti!« In ko je jeseni prignal čredo domov, je rekel: »Hvala Bogu in sveti Neži!«

Neža je precej pogosto ime na Slovenskem (pa tudi drugod). Od številnih različic so najpogostejše: Janja, Nežka, Nežika; redkeje pa slišimo: Nela, Neli, Nelka, Agneza, Agnes, medtem ko je različica Ines španskega izvora.

God: 20. januar

Če odprete knjigo dr. Nika Kureta Praznično leto Slovencev, boste zvedeli, da po ljudski veri spadajo svetniki, ki so na koledarju med 17. in 25. januarjem, med »sredozimce«. V tem času naj bi zima dosegla sredino svojega »vladanja«. Sredozimci v ožjem pomenu so le trije: sv. Boštjan, sv. Neža in sv. Vincenc. Današnji godovnjak sv. Boštjan je že od nekdaj v družbi s sv. Fabijanom, čeprav svetnika v življenju nista imela nobene zveze. Druži ju le dan smrti ali prenosa v nov grob in skupno češčenje. Oba hkrati kličemo tudi v litanijah vseh svetnikov.

Fabijan je bil papež v letih od 236 do 250. Na Petrovem sedežu je nasledil sv. Antera. Zgodovinar Evzebij pripoveduje, da je namig za njegovo izvolitev prišel iz nebes. Fabijan je bil Rimljan, ki pa je bival na deželi. Ko je rimska krščanska občina pretresala, komu bi zaupala najvišjo službo v Cerkvi, se je prikazal Fabijan. Tedaj je od nekod priletel golob in se mu usedel na glavo. Zbrani, ki so Fabijana poznali kot odličnega kristjana, so v tem videli božji namig in ob živem odobravanju vsega zbora so ga posadili na papeški sedež.

Fabijan je modro vodil Cerkev. Preuredil je cerkveno vodstvo v Rimu. Sedmim diakonom, ki so skrbeli vsak za svoj del mesta, je dal pomočnike (subdiakone). Vsakemu okolišu je določil tudi zapisnikarja (notarja), da je urejal zapiske in zbiral poročila o mučencih. Vseh 14 let, kolikor časa je papež Fabijan vodil Cerkev, je leta uživala mir. Leta 249 pa je zavladal cesar Decij, ki je napredujoče krščanstvo imel za državi nevarno in ga je hotel zatreti. Prva žrtev njegovih proti kristjanom uperjenih zakonov je bil prav papež. Cesar mu je sodil sam 20. januarja 250. »Si ti rimski škof?« ga je vprašal. Ko je papež priznal: »Sem!«, je cesar odločil: »Si bil!« in ga dal usmrtiti. Pokopali so ga v Kalistovih katakombah.

Za sv. Sebastijana, po naše Boštjana, imamo bolj malo zgodovinskih podatkov. Sv. Ambrozij je zapisal, da je bil rojen v Milanu; mučeniško krono pa je dosegel v Rimu. Rimski kronist je leta 354 zabeležil, da je njegov grob ob Apijski cesti in da je nad njim zidana lepa cerkev. Odkopali so njegov grob, ki s svojo preprosto obliko potrjuje domnevo, da je bil mučen okoli leta 250 (morda tudi kasneje).

Legenda, ki je bila napisana kmalu po letu 400, ve povedati, da je bil Sebastijan stotnik cesarske telesne straže in pogumen Kristusov vojak. Ko je cesar Maksimijan (Dioklecijanov sovladar) zvedel, da je kristjan, ga je obsodil na smrt. Afriškim lokostrelcem je ukazal, naj Sebastijana gosto obstrele s puščicami, vendar ne v glavo ali v srce, ker je hotel, da umre počasne smrti. Ko je mučenec omahnil, so vojaki mislili, da je mrtev, in so odšli. Pobožna vdova Irena ga je napol mrtvega odnesla v svojo hišo in mu stregla, dokler ni okreval. Ko se je spet prikazal pred cesarjem, ga je ta dal s koli pobiti.

Sv. Boštjana so začeli zelo zgodaj častiti kot priprošnjika zoper kužne in nenadne nalezljive bolezni (ki človeka zadene kakor skrivaj izprožena puščica). Za zavetnika so si ga izbrali vojaki, lovci, livarji, kamnoseki, vrtnarji. Upodabljajo ga prebodenega s puščicami.

Boštjan je pri nas zelo pogosto ime, medtem ko je Sebast(i)ja nov na Slovenskem bolj malo. Prav tako redko slišimo ime Fabijan ali (na Primorskem) Fabio (Fabjo), kakor tudi Fabijana.

God: 19. januar

Morda bomo Slovenci kmalu na današnji dan obhajali god Ireneja Friderika Barage, velikega misijonarja med ameriškimi Indijanci in našega svetniškega kandidata. Ta junaški mož je končal svojo življenjsko pot 19. januarja 1868 v Marquettu, kjer je bil prvi škof. Luč sveta je zagledal 29. junija 1797 v gradu Mala vas pri Trebnjem in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi v Dobrniču. Zgodaj je izgubil starše in po nasvetu varuha je v letih 18161821 na dunajski univerzi študiral pravo. Na Dunaju je srečal redovnika Klemena Hofbauerja (Dvoržaka), svetniškega redovnika. V pogovorih z njim je Baraga začutil, da ni rojen za graščaka, ampak za apostola. Šel je v Ljubljano študirat bogoslovje in bil 21. septembra 1823 posvečen v duhovnika. Tedaj je pri nas vladal mrzli janzenizem, ki je Boga prikazoval kot neizprosnega sodnika. Baraga pa je kot kaplan v Šmartinu pri Kranju in Metliki ljudem govoril o Bogu, ki je oče in trpi, če vidi, da je njegova ljubezen zavrnjena. O tem je tudi pisal. Slovenskim vernikom je leta 1830 podaril molitvenik Dušna paša.

Ljudje so ga ljubili kot dobrega pastirja, mnogi duhovniki pa ga niso marali, zato je leta 1831 odšel v misijone v Ameriko. Škofa je prosil, naj ga pošlje na sever med Indijance, ki so jih brezvestni belci izkoriščali in uničevali. Naučil se je njihovega jezika, jim sestavil slovnico in slovar ter napisal molitvenik za indijanski plemeni Čipevcev. Živel je skrajno revno. Pred vsakim napornim delom je dolge ure molil. 1. novembra 1853 je postal škof v Marquettu. Bil je pravi oče Indijancem, prvi škof, ki jim je govoril v njihovem jeziku. Do kraja izčrpan je sklenil svoje bogato življenje 19. januarja leta 1868. Njegovo življenjsko vodilo je bilo njegovo škofovsko geslo: »Le eno je potrebno.«

God: 19. januar

Krf ali grško Kerkira je najsevernejši grški otok. Njegovo glavno mesto, ki se prav tako imenuje Krf, je sedež pravoslavne metropolije. Pred dobrimi tisoč leti je škofijo Krf, tedaj še v naročju katoliške Cerkve, vodil sv. Arsenij, čigar spomin obhajamo danes.

Arsenij ali Arsen je pogosto ime pri kristjanih v balkanskih deželah, znano pa je tudi v Egiptu in na jugu Italije. Srbska Cerkev ima svojega sv. Arsenija, ki goduje 28. oktobra, na grških in latinskih koledarjih pa je 19. januarja god sv. Arsenija s Krfa. Njegovo življenje je zanimiva slika razmer v 9. in 10. stoletju. Doma je bil v palestinski Betaniji. Ko mu je bilo dvanajst let, se je pridružil menihom v sirski Selevkiji, se tam izobrazil v svetih znanostih in prejel mašniško posvečenje. Po obisku Svete dežele, svoje domovine, je stopil v službo carigrajskega patriarha Trifona. V službi se je dobro izkazal, zato ga je novi patriarh Teofilakt postavil za škofa na Krfu. Tudi kot nadškof je ohranil svoje priljubljene meniške navade in se je večkrat umaknil v skalno duplino blizu mesta Krf. Tam je cele noči prebedel, zatopljen v molitev. Zadnja leta vladanja cesarja Konstantina VII. Porfirogeneta (umrl je leta 959) se je odpravil v Carigrad, da bi na dvoru zagovarjal posebne pravice otoka Krfa. Nazaj grede je zbolel in umrl v Korintu, pokopali pa so ga v cerkvi sv. Petra in Pavla na Krfu.

God: 18. januar

Svetih Marjet je na svetniškem koledarju katoliške Cerkve dvajset, današnja, po rojstvu ogrska princesa, po poklicu pa redovnica dominikanka, je prva po vrsti. Njeno polno ime je Margareta; našim ušesom bolj domača oblika Marjeta je verjetno nastala iz oblike Margeta.

Na slovenskih tleh je sv. Marjeta Ogrska najbolj češčena v Prekmurju, ki je bilo v preteklosti povezano z Ogrsko. Marjetin oče je bil ogrski (ali madžarski) kralj Bela IV, njena mati Marija pa je bila bizantinska princesa in je prišla s cesarskega dvora v Carigradu. V letu pred Marjetinim rojstvom je Ogrsko hudo prizadel vpad divjih Mongolov. Kralj Bela IV. se je zaobljubil, da bo prihajajočega otroka popolnoma posvetil Bogu, če ga reši iz te nesreče. Njegova prošnja je bila uslišana in besedo je tudi držal. Ko se je ob koncu leta 1242 rodila Margareta, jo je v 4. letu starosti že izročil v vzgojo dominikankam v Vesprimu. Ko ji je bilo deset let, je prišla v samostan na Zajčjem otoku na Donavi blizu Budimpešte, ki ga je dal zgraditi kralj Bela, in tam je ostala vse do smrti. Po njej so pozneje otok preimenovali v Marjetin otok.

Marjeta se je z vsem srcem oklenila redovniškega življenja in za vzornico si je izbrala svojo svetniško teto Elizabeto Turinško (njen god obhajamo 17. novembra). Izprosila si je dovoljenje, da je smela že z dvanajstimi leti napraviti redovne zaobljube. Ko se je razcvetela v zalo dekle, so ji ponudili spregled obljub, če se hoče poročiti s poljskim princem Boleslavom ali z neapeljsko-siciljskim kraljem Karlom. Oba je gladko zavrnila, očeta pa pograjala, kaj vendar dela zanjo ženitne načrte, ko pa jo je zaobljubil Bogu. Poslej je imela mir. Bila je srečna in svoj redovniški poklic je imela za najvišjo dosegljivo čast.

Ta kraljevska hči je neverjetno vzljubila uboštvo, ponižnost in skromnost. Oblačila se je revno, veselila se je vsakega nizkega dela in rada je stregla bornim sestram. Moč je črpala iz evharistične daritve, zlasti iz sv. obhajila, čeprav ga je po tedanji navadi smela prejemati le nekajkrat na leto. Na obhajilo se je pripravljala z bedenjem in postom. Rada je premišljevala, kar je prebrala iz Svetega pisma in latinskega molitvenika. Izbrala si je modrega spovednika in duhovnega voditelja. Tako je postala zares božji otrok, ki že na zemlji čaka, kdaj jo večni Oče pokliče k sebi. Pogosti in hudi posti so Marjeto telesno izčrpali. Tako je 18. januarja 1270 ugasnila, ko je dopolnila komaj 28 let. Že naslednje leto je njen brat kralj Štefan V. v Rimu sprožil proces, da jo razglase za blaženo. Vse je bilo že urejeno, pa so spise v Avignonu, kamor so šli papeži iz Rima, izgubili. Njeno svetništvo je bilo uradno potrjeno šele leta 1943, v domovini so jo (podobno kot sv. Emo Krško) imeli takoj po smrti za svetnico in so jo močno častili.

Če vemo, da ime Margarita po naše pomeni »biser«, se ne bomo čudili, da je med našimi ženami in dekleti zelo veliko Marjet, Marjetic, Marjetk, Metk, nekaj manj Margaret ali Gret. Nekatere godujejo danes, večina pa 20. julija, ko je spomin sv. Marjete Antiohijske, kije ena od 14 pomočnikov v sili in jo povezujejo s sv. Barbaro in sv. Katarino ter jim pravijo »tri sveta dekleta«.

God: 17. januar

Malo je svetnikov, ki bi bili tako splošno priljubljeni po vsem krščanskem svetu, kakor je današnji godovnjak Anton Puščavnik. Pri nas ga radi upodabljajo s prašičkom, z zvoncem in s palico v obliki črke T. Napačna je razlaga, da tisti prašiček pomeni nečiste skušnjave, ki so po pripovedovanju sv. Atanazija, prvega Antonovega življenjepisca, svetnika mučile v samoti. Resnica je tale: sv. Antona puščavnika so zelo častili člani pobožne družbe hospitalitov ali antonianov. Ti so vodili sv. Antonu posvečene zavode za umsko prizadete in ljudje so jim radi dajali živež za njihove oskrbovance. Pogosto so nabirali darove sami: z zvoncem so opozarjali na svoj prihod, palica v obliki črke T (križa) je pomenila njihov stan. Smeli so voditi prašičke po mestnih ulicah, kjer je bilo sicer to prepovedano. Tako je postal sv. Anton Puščavnik zavetnik živinorejcev; marsikje pri nas je bila navada, da so na njegov god cerkvi darovali prašičje krače, pleče, klobase s priporočilom za zdravje pri reji prašičev in drugih domačih živali.

Bolj pomembno je dejstvo, da je sv. Anton oče menihov in puščavnikov. Doma je bil v srednjem Egiptu. Pri dvajsetih letih je bil že sirota. Starši so mu zapustili lepo premoženje in zgled bogoljubnega življenja. Po smrti staršev je začutil v sebi božji klic po evangeljski popolnosti. Brez pridržka je veroval božji besedi. Ko je v cerkvi slišal Kristusove besede iz Matejevega evangelija: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih«, jih je vzel čisto dobesedno. Zemljišča je prepustil sosedom, drugo imetje je razprodal, veliko vsoto razdelil ubogim, le mlajšo sestro je zavaroval pred pomanjkanjem. Potem se je umaknil v samoto. Najprej blizu domače vasi. Čas je uporabljal za gorečo molitev in obiskovanje pobožnih puščavnikov. Pri vsakem se je naučil kakšne kreposti in se je v njej vadil. Tako se je ne da bi vedel ali hotel pripravljal, da postane vodnik številnih bogoljubnih duš.

Preden je to dosegel, je moral skozi ogenj hudih skušnjav, s katerimi ga je satan mučil dolga leta. Snubil ga je v greh nečistosti, zato se je Anton tudi telesno mučil do onemoglosti. Ko je zmagal, se je pred ljudmi, ki hodili občudovat njegovo svetost, umaknil daleč v puščavske gore na desnem bregu Nila. Preživljal se je z zelišči in s kruhom, ki so mu ga prijatelji prinašali vsake pol leta. Dvajset let ni z nikomer spregovoril niti besedice, zato pa je vedno glasneje govoril njegov zgled. Od vseh strani so prihajali posnemovalci in se naselili v njegovi bližini. Vsem, ki so ga prosili duhovne pomoči, je Anton rad ustregel. Ko je začel osvajati duše za Boga, se ljudi ni več bal.

Trikrat je šel celo v hrup svetovnega mesta Aleksandrije, da je na prošnjo škofa Atanazija branil pravo vero zoper arijance. Proti koncu svojega življenja se je z najzvestejšimi učenci naselil na komaj dostopni gorski polici, 1200 metrov nad morjem, kjer je odkril studenec in uredili so si vrt. Tam je dozorel za nebesa. Gospod življenja ga je poklical, ko je dopolnil 106 let. Njegovo češčenje se je bliskovito razširilo najprej po Vzhodu, kmalu pa tudi po Zahodu.

Med našim ljudstvom je sv. Anton že od nekdaj izredno priljubljen svetnik. Za svojega zavetnika ga častijo različni stanovi: živinorejci, svinjski pastirji, ščetarji, rokavičarji, mesarji, gasilci, peki. Mladi ljudje so se zatekali k njemu kot posredniku pri izbiranju zakonskega druga.

Anton in Antonija sta med najpogostejšimi imeni pri nas; vseh oblik teh imen skorajda ni mogoče našteti. Osebe s tema imenoma si »bratsko delita« današnji sv. Anton Puščavnik in sv. Anton Padovanski, ki je na koledarju 13. junija.

God: 16. januar

Rimski cesar Dioklecijan, zadnji zakleti sovražnik Kristusovega imena in krvavi preganjalec kristjanov, je leta 303 izdal odlok, ki je ukazoval, da je treba vsakega novega cerkvenega predstojnika takoj vreči v ječo in ga prisiliti, da daruje bogovom. Škofom je bila torej dana samo izbira: ali odpad ali smrtna kazen. Odloke zoper kristjane in zoper škofe je s kruto doslednostjo izvajal Dioklecijanov sovladar Maksimijan, ki je vladal v Rimu. Vsak na novo izvoljeni rimski škof bi neizogibno zapadel smrti, zato so v tem času cerkveno občino vodili le prezbiterji, ime za vse občestvo odgovornega predstojnika pa je moralo ostati skrito.

Skoraj zanesljivo je vodstvo rimske Cerkve vzel v roke današnji svetnik Marcel brž po smrti svojega prednika papeža Marcelina, ki je umrl leta 304. Ko se je vihar preganjanja proti koncu leta 306 polegel in je Cerkev v Rimu uživala nekaj več miru, je maja 308 Marcel tudi v javnosti nastopil kot njen prvi pastir.

Marcel je bil po rodu Rimljan in je dobro poznal cerkveno stanje v svojem mestu. Ko je postal rimski škof, je mesto razdelil na 25 cerkvenih središč (nekakšnih župnij), da bi olajšal pouk v veri in pospešil sprejem novih priglašencev v krščansko občestvo. Ti so se takrat, ob koncu preganjanj, javljali v velikem številu. Papež Damaz, ki je vodil Cerkev v letih 366384, poroča, da so za časa papeža Marcela v Rimu izbruhnili nemiri znotraj krščanske občine in sicer zaradi sprejemanja 'padlih', tistih, ki so ob preganjanju darovali bogovom, zdaj pa so hoteli priti nazaj v cerkveno občestvo brez javne pokore. Marcel jim tega brez pohujšanja pri zvestih vernikih ni mogel dovoliti. »Resnicoljubnega pastirja,« piše papež Damaz, »so nesrečneži imeli za bridkega sovražnika, ker je zahteval, da morajo padli objokovati svoje grehe. Pa so pobesneli zanetili sovraštvo, napravili razdor in prepir.«

Vodja padlih, ki so se uprli papežu, je bil Heraklij, fanatičen in nasilen človek. Vse kaže, da je ovadil papeža cesarju Maksenciju in ga očrnil, da je Marcel vzrok neredov. Cesar je, sklicevaje se na odlok o prepovedi organiziranja cerkvene službe, papeža obsodil na izgon, izgnal pa je tudi njegovega zagrizenega nasprotnika Heraklija. Papež Marcel je kmalu nato 16. januarja leta 309 v pregnanstvu umrl. Ko je Cerkev leta 313 dosegla trajno svobodo, je dal papež Silvester I. ostanke sv. Marcela prenesti v Rim in nad grobom sezidati cerkev njemu v čast. Že tedaj so ga imeli za svetnika, ne pa za mučenca.

Mučeništvo mu je pripisovala legenda, da je cesar Maksencij cerkev, ki jo je bil Marcel posvetil v hiši pobožne matrone Lucine, spremenil v konjski hlev, papež pa je moral tam opravljati najtežja in najbolj poniževalna dela. Ob tem naporu naj bi papež zbolel in umrl. Legenda je tudi vzrok, da so papeža sv. Marcela upodabljali sredi hlevskih živali.

Osebno ime Marcel (dejansko je pomanjševalnica imena Marko, se pravi Markec) je na slovenskih tleh zelo redka 'cvetlica', enako velja za žensko obliko Marcela.