God: 11. februar

Prvo prikazanje Bernardki

Tisto, kar je Bog hotel človeku povedati o sebi in o odrešenju človeštva, imenujemo razodetje. Ločimo javno in zasebno ali posebno razodetje. Javno je tisto, ki je obvezno za vso Cerkev in prek nje za vse človeštvo vseh časov. To je doseglo višek v Jezusu Kristusu, končalo pa se je s smrtjo zadnjega apostola. Vsa poznejša razodetja, katerih pristnost je dokazana, pa niso namenjena vsej Cerkvi, pač pa blagru Cerkve v določenih zgodovinskih okoliščinah, imenujemo zasebna. Osebe, ki so takega razodetja deležne, so ga dolžne sprejeti, če so o njegovem dejstvu prepričane z živo vero, drugi pa ravnajo pametno, če ga sprejmejo, potem ko ga je Cerkev potrdila. Med taka zasebna razodetja spadajo tudi prikazovanja Matere božje pastirici Bernardki Soubirous v Lurdu leta 1858.

Cerkev jih je potrdila in na današnji dan, na obletnico prvega prikazanja, obhaja spomin lurške Matere božje. 11. februarja 1858 je šla je šla štirinajstletna Bernardka s sestro in sosedo nabirat drva k rečici Gavi. Bernardka je zaostala, ko si je sezula nogavice, da bi prebredla vodo. Bila je pred votlino in v njej je zagledala čudovito lepo gospo v belem, ki jo je smehljaje povabila naprej in skupaj sta molili režni venec. Prijateljici nista nič videli. Čez tri dni je Bernardka z nekaj dekleti spet šla k votlini in gospa, ki se ji je spet prikazala, je z njo govorila v lurškem narečju, ki je mešanica španščine in francoščine. Rekla ji je, naj prihaja naslednjih petnajst dni vsak dan k votlini. Doma so ji strogo branili, tudi mestne oblasti so ji hotele preprečiti prihod k votlini. »Obljubila sem Gospe!« je dejala Bernardka in prihajala vsak dan. Zbiralo se vedno več pobožnih gledalcev in radovednežev. Pri prikazanju 24. februarja je Gospa naročila Bernardki: »Pokora! Molite za spreobrnjenje grešnikov!« Naslednji dan ji je velela, naj gre pit vodo iz majhne lužice blizu votline. Ker vode ni mogla zajeti, je začela kopati z rokami in iz zemlje je privrel studenec; ki teče še danes in ob katerem so že mnogi bolniki dobili zdravje, ko so se v tej vodi, speljani v kopeli, umili.

Ko je 2. marca Gospa naročila Bernardki, naj duhovnikom sporoči, da nad votlino sezidajo kapelo in naj ljudje tja romajo v procesiji, si je nakopala jezo domačega župnika. Ta je postavil pogoj: zidali bomo, če Gospa pove svoje ime in če stori, da vzcveti rožni grm pod votlino. Drugega pogoja ni izpolnila, svoje ime pa je povedala med prikazanjem 25. marca. Dejala je: »Brezmadežno spočetje sem!« Tako je potrdila versko resnico, ki jo je štiri leta prej, leta 1854, razglasil papež Pij IX. Sledili sta še dve prikazanji: 7. aprila in 16. julija.

Štiri leta kasneje je Cerkev po natančni in strogi preiskavi potrdila nadnaravni značaj teh prikazovanj. Takrat je bila Bernardka varovanka redovnic v Lurdu. Leta 1866 se je udeležila posvetitve oltarjev v spodnji cerkvi nad votlino, potem pa je odšla v samostan usmiljenk v Nevers v osrednji Franciji, kjer je z ljubeznijo stregla bolnikom vse do svoje smrti 16. aprila 1879. Leta 1933 je bila razglašena za svetnico. Lurd je že skoraj sto štirideset let kraj molitve in milosti, ki ga vsako leto obišče na milijone romarjev.

• Alojzij Stepinac, bl., † 1960, zagrebški nadškof in mučenec
• Amantij, sv., prva st., mučenec v Rimu
• Arnold, bl., † 1255, opat v Padovi v Italiji
• Austreberta, sv., † 704, opatinja v Pavillyju pri Rouenu v Franciji
• Dankt, sv., 3. st., mučenec v Magneziji
• Haralamp, Porfirij, Dankt in tri žene, sv., 3. st., mučenci v Magneziji
• Hugo, sv., † 1164, premonstratenski opat
• Klara Agolanti, bl., † 1326, vdova in redovna ustanoviteljic
• Peter Fremond in osem tovarišev, bl, † 1794, mučenci francoske revolucije v Avrilléju
• Porfirij, sv., 3. st., mučenec v Magneziji
• Protadij, sv., † ok. 624, škof v Saintesu v Franciji
• Sholastika, sv., † ok. 542, redovnica in sestra sv. Benedikta
• Sigo, sv., † ok. 873, škof v Clermontu v Franciji
• Trojan, sv., 6. st., škof v Saintesu v Franciji
• Viljem Veliki, sv., † 1157, samostanski spokornik iz Malavalla v Italiji
• Zotik in Amantij, sv., prva st., mučenca v Rimu

God: 10. februar 

Najbrž ste že slišali, da so dvojčki med sabo čustveno pa tudi drugače močneje povezani, kot pa »navadni« bratje in sestre. Če je eden bolan, se tudi drugi slabo počuti, če eden doživlja strah, trepeta tudi drugi. Zgled take povezanosti je današnja godovnjakinja sveta Sholastika, sestra dvojčica svetega Benedikta, začetnika zahodnega meništva in prvega zavetnika Evrope.

Rojena sta bila okoli leta 480 v Nursiji (današnja Norcia) severovzhodno od Rima. Velika, ganljiva ljubezen je družila brata in sestro vse življenje. Tudi Sholastika se je vnemala za velike duhovne cilje, za katere je Benedikt gorel od mladosti. Najprej je najbrž živela v samostanu pri mestu Subiaco, ki še danes nosi njeno ime. Ko je Benedikt ustanovil sloveči samostan na gori Monte Cassino, ga je sestra Sholastika prosila, če bi tudi ona smela živeti po pravilih njegovega reda. Brat ji je ustregel in ji dal zgraditi ob vznožju gore skromen samostan in jo imenoval za opatinjo. Sholastika je samostan modro vodila, s posebno ljubeznijo je skrbela za bolnike in reveže.

Po pravilih, ki jih je sestavil Benedikt za svoj red, je bil ženskam prepovedan vstop v njihov samostan. Tega pravila se je držal tako zvesto, da niti ljubljeni sestri ni dovolil izjeme. Enkrat na leto sta se shajala na praznik v eni izmed hiš blizu samostana. Dan sta prebila v duhovnem pogovoru in molitvi. Njuno zadnje srečanje je opisal papež Gregor Veliki v svojem življenjepisu svetega Benedikta.

Ko je dospela, je prišel k njej brat v družbi svojih učencev. Ves dan sta hvalila Boga in se pogovarjala o svetih rečeh. Ko se je zvečerilo, sta zaužila skromen obed. Potem je sestra prosila brata, naj ne hodi proč, temveč naj ostane v duhovnem pogovoru do jutra. Benedikt jo je odločno zavrnil. Tedaj je Sholastika sklenila roke in se v zaupni molitvi obrnila k Bogu. Komaj je pogledala kvišku, je začelo tako strašansko grmeti in se bliskati in nastal je tak naliv, da sveti mož z brati ni mogel izpod strehe. Sveti Benedikt je sprevidel, da se v takem neurju ne more vrniti v samostan. Ves žalosten je dejal: »Vsemogočni Bog naj ti odpusti, sestra! Kaj si mi naredila?« Ona pa mu je odgovorila: »Glej, prosila sem tebe, a me nisi hotel uslišati; potem pa sem prosila svojega Gospoda, ta me je uslišal. Zdaj kar pojdi, če moreš; le pusti me samo, ti se pa vrni v samostan.« Moral je ostati zaradi nevihte. Tako se je zgodilo, da sta prečula vso noč, ki jima je hitro minila, v pogovorih o duhovnem življenju.

Naslednje jutro sta se vrnila vsak v svoj samostan. Tretji dan je Benedikt videl, kako se duša njegove sestre kakor golobček dviga v nebo. Ugotovil je njeno smrt in hvalil Boga, da je Sholastiki dodelil takšno slavo. Svetnica je umrla leta 542, stara šestdeset let. Njen spomin se od 12. stoletja obhaja 10. februarja.

Upodabljajo jo kot opatinjo v črni redovni obleki s knjigo redovnih pravil in z golobom, včasih tudi pri zadnjem srečaniu z Benediktom. Časte jo kot zavetnico zoper strelo in priprošnjico za dež.

Beseda 'sholastica' (lat. shola = šola) pomeni tudi filozofijo srednjeveških univerz.

• Alto, sv., † ok. 760, opat benediktinskega samostana Altomünster pri Augsburgu
• Ana Katarina Emmerick, bl. † 1824, mistična vizionarka iz Nemčije
• Ansbert, sv., † 693, škof v Rouenu v Franciji
• Apolonija (Polona), sv., † ok. 249, mučenka iz Aleksandrije v Egiptu
• Atrakta, sv., 5. st., devica na Irskem
• Cronan, sv., † ok. 570, opat na Irskem
• Marijan Škot, sv., † ok. 1080, opat v Regensburgu
• Mihael Febrer Cordero, sv., † 1910, šolski brat iz Ekvadorja
• Nikefor, sv., † ok. 260, mučenec iz Antiohije
• Rinaldo (Rajnald), sv., † 1225, škof v Noceri v Umbriji
• Sabin, sv., † ok. 566, škof v Canosi pri Bariju v Italiji
• Teilo, sv., † 560, škof v Landaffu v Kambriji

Današnji dan je papež Leon XIII določil za god cerkvenega učitelja sv. Cirila Aleksandrijskega, po preureditvi koledarja pa se ga spominjamo 27. 6.

• Civa (Kigwa), sv., 5. st., devica iz Cornwalla
• Cointha, sv., † 249, mučenec v Aleksandriji v Egiptu
• Elfleda, sv., † 713, opatinja v Whitburgu v Angliji
• Hieronim Emiliani, sv., † 1537, redovni ustanovitelj iz Benetk v Italiji
• Honorat, sv., 6. st., škof v Milanu
• Izaija Boner, bl., †1 471, avguštinski eremit iz Krakova na Poljskem
• Jakoba Frangipani (Dei sette soli), bl., † 1239, italijanska vdova in tretjerednica
• Jakut, sv., 6. st., opat v Bretaniji
• Jožefina Bakhita, sv., † 1947, sužnja iz Sudana, redovnica v Benetkah
• Jožefina Bonino, bl., † 1906, redovna ustanoviteljica v Savoni v Italiji
• Juvencij (Evencij, Invencij), sv., † 397, škof v italijanski Paviji
• Kutman (Cuthmanus), sv., † 889, puščavnik v Stenyningu na Angleškem
• Likarij, sv., 3. st., menih, mučenec
• Marija, sv., † 3. st., mučenka
• Marta in Marija, sestri, in Likarij, menih, sv., 3. st., mučenci
• Niketij, sv., † ok. 610, škof v Besangonu v Franciji
• Pavel, sv., † ok. 647, škof v Verdunu v Franciji
• Peter Ognjeni, sv., † 1089, kardinal in škof v Albani v Italiji
• Štefan, sv., † 1124, škof v Muretu v Franciji

God: 8. februar 

Če znamo pravilno brati evangelij, vemo, da Jezus hoče, naj njegovi učenci svojo povezanost z njim dokažejo z dejavno ljubeznijo do ljudi, posebno do tistih, ki trpijo ali so zapostavljeni. Cerkev se je tega vedno zavedala in v vseh časih, posebno še tedaj, ko svetna družba ni poznala 'socialnega skrbstva', je ustanavljala bolnišnice in sirotišnice, kjer so dobili primerno oskrbo bolniki, brezdomci, revni ljudje vseh vrst. To oskrbo so jim nudili možje in žene, ki se jim posvetili z vso dušo in z vsem srcem kot redovniki in redovnice. Ustanovitelja ene take redovne družbe se spominjamo danes.

To je bil Hieronim Emiliani, ki je izšel iz beneške patricijske družine. Rodil se je leta 1486, ko je bila na višku renesansa, ki je vsebovala mnogo poganskih prvin. Z njo se je povezalo tudi papeštvo, kar je močno škodovalo Cerkvi in verskemu življenju. To je bilo obdobje moralnega propada in velikih stisk, ki so jih povzročale politične zdrahe. Vojaški poklic je bil zelo cenjen.

Tudi mladega Hieronima je mikalo, da bi dosegel slavo kot vojak. Poveljstvo rodnih Benetk mu je v sporu s cesarjem Maksimilijanom I. zaupalo trdnjavico Castelnuovo nad Piavo: ob napadu cesarskih čet je trdnjavica padla in Hieronim je prišel v ujetništvo. Njegovi upi v bojno slavo so splahneli, toda samotna ječa je bila zanj milost. Primerilo se mu je nekaj podobnega kot sv. Ignaciju Lojolskemu, ustanovitelju jezuitskega reda: od slavohlepnega vojaka se je spremenil v gorečega bojevnika za Kristusa. Mesec dni ječe in čudežna rešitev na Marijino priprošnjo sta zadostovala za Hieronimovo spreobrnitev. Ves se je posvetil trpečim in revnim. Za ta poklic, ki je terjal junaške odpovedi, se je utrjeval najprej tri leta v Castelnuovu s spokornimi deli in z ljubeznijo do bližnjega. Potem se je odločno odpravil na pot, o kateri je bil prepričan, da mu jo je namenila božja previdnost.

V Benetkah se je pripravljal na duhovniški poklic. Leta 1518, ko mu je bilo 32 let, je bil posvečen v duhovnika in zdaj se je s še večjo vnemo lotil svoje življenjske naloge. Ko sta malo kasneje tod pustošili lakota in kuga, je Hieronim vse svoje imetje razdal potrebnim, sam pa je negoval bolnike, ponoči pokopaval mrliče, dokler ni staknil pegavice. Ta bolezen je bila kakor noviciat za njegovo hrepenenje po krščanski popolnosti. Ko je ozdravel, se je odpovedal vsemu premoženju in se posvetil samo službi revežev, zlasti sirotam brez staršev. Priskrbel jim je stanovanje, hrano in delo. Vlada beneške republike je njegovo delo podprla, saj ji je s svojo dobrodelnostjo odvzel marsikakšno skrb in breme.

Uspehi v Benetkah so ga spodbudili, da je svojo dejavnost razširil po vsej severni Italiji. Ustanavljal je sirotišnice, skrbel je za izgubljena dekleta, negoval bolnike. Njegov zgled je pritegnil še druge. Da bi jim uredil skupno življenje, jih utrjeval in versko krepil, je najzvestejše pomočnike združil v versko bratovščino. Papež Pavel III. je leta 1540 potrdil moški red po avguštinskih pravilih, ki še danes deluje v Italiji: po ustanovnem sedežu Somasca pri Bergamu se člani redovne družine imenujejo somaski in skrbe za vodstvo sirotišnic, ubožnic in bolnišnic.

Njihov ustanovitelj Hieronim Emiliani je umrl 8. februarja 1537 v Somaski za kugo, ki si jo je nakopal, ko je stregel kužnim bolnikom. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen XIII. leta 1767.

• Anton iz Stroncone, bl., † 1461, manjši brat v Assisiju v Italiji
• Anzelm Polanco in Filip Ripoll, bl., † 1939, škof vTeruelu v Španiji, ter duhovnik in generalni vikar, mučenca v španski državljanski vojni
• Egidij od sv. Jožefa, sv., † 1812, frančiškan v Neaplju
• Evgenija Smet, glej Marija božje previdnosti
• Filip Ripoll, bl., † 1939) duhovnik in generalni vikar, mučenec v Španiji
• Janez a Triora, bl.,†1816, iz reda minimov, mučenec na Kitajskem
• Koleta (Nika), sv., † 1447, klarisa iz Francije
  V koledarju Frančiškovih redov je njen spomin obvezni god.
• Luka mlajši, sv., † 953, puščavnik v Grčiji
• Marija Božje previdnosti (Evgenija Smet), bl., † 1871, redovna ustanoviteljica iz Lillà
• Mojzes, sv., † ok. 389, puščavnik iz rodu Saracenov, škof v Aleksandriji
• Nivard, bl., † po 1150?, cistercijanski menih iz Clairvauxa v Franciji
  Blaženi Nivard je brat cerkvenega učitelja in zavetnika Evrope, sv. Bernarda (20. 8.).
• Partenij, sv., 4. st., škof v Lampsahi v Helespontu
• Ricerij, bl., † 1236, duhovnik, med prvimi učenci sv. Frančiška
• Rihard, sv., † 720 ali 721, iz mesta Lucca v Italiji Teognij, sv., † 522, škof v Betelu v Palestini
• Tomaž Sherwood, bl., † 1578, mučenec v Londonu v Angliji

V začetku prejšnjega stoletja (J. Rogač, ŽS, 1906) je bil na današnji dan spomin sv. Romualda, opata, katerega god zdaj obhajamo 19. 6.

7. februarja je umrl tudi papež bl. Pij IX., ki je podpisal pomembna cerkvena dokumenta: dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju in dogmo o nezmotljivosti papeža v cerkvenem in moralnem nauku. Njegov spomin je v koledarju 9. 1.

• Abraham, sv., † 344. škof v Arbeli v Perziji
• Adelajda, sv., † ok. 1015, opatinja najprej v Villichu, nato v Kölnu
• Agata, sv., † ok. 250, devica in mučenka iz Katanije na Siciliji
• Albuin, sv., † 1005/6, škof v Brixnu
• Andrej Kim, sv., † 1798, mučenec v Koreji
• Avit, sv., † 525, škof v Vienni v Franciji
• Bertulf, sv., † 705, opat v Rentyju v Franciji
• Domicijan, bl., † 802, karantanski vojvoda
• Frančiška Mézière, bl., † 1794, devica in mučenka v francoski revoluciji
• Hildegarda (Liharda) s Kamna, bl., † 990?, koroška grofica
• Ingenuin (Genuin), sv., † 598 ali ok. 605, in Albuin, sv., † 1005/6), briksenska škofa
• Pavel Ni in Andrej Kim, sv., † 1798, mučenca v Koreji
• Vodoald, sv., † ok. 720, sveti popotnik s Škotskega v Soissonu v Franciji