Ob letošnjem pustnem času lahko poletimo v vesolje kot pravi astronavti. Za polet v vesolje poleg vesoljske obleke rabimo še čelado. Najbolje, da se kar takoj lotimo priprave.

Preberite več: Astronavtska čelada

Ime Arnold se nahaja že v naših najstarejših listinah: v 2. knjigi GZS Arnolt, ime neke priče, ki je živela okoli leta 975; Arnis, navzoč leta 927 v Krnskem gradu kot priča; v 3. knjigi GZS Arn, neka priča slovenske narodnosti okoli leta 1010; v 4. knjigi GZS Arnold iz Ljubljane leta 1161,1162. V primorskih urbarjih je v tolminskem urbarju leta 1377 zapisan Arne, kmet v Bukovem. V freisinških urbarjih je v urbarju loškega gospostva leta 1501 Arnold že priimek: Iuri Arnol, kmet na Češnjici v Selški dolini. Danes je imena Arnold pri nas zelo malo (20), znana je tudi različica Arno (7), največ pa je oblike Arne (227)

God:
• 15. januar
• 10. februar
• 15. julij

V koledarju so: 15. januarja bl. Arnold Jansen, nemški misijonar iz 20. stol.; 10. februarja je Arnold (+ 1250) opat iz Padove; 15. julija Arnold, škof (+ okrog 800), ki je zavetnik glasbenikov in izdelovalcev citer.

God: 31. januar

Leta 1974 je v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča v Kopru izšla knjiga z naslovom Ukradli ste mi srce, v kateri italijanska salezijanska duhovnika Enzo Bianco in Carlo de Ambrogio na mikaven način predstavita sv. Janeza Boska ali Don Boska, ustanovitelja salezijancev in velikega vzgojitelja mladine. Na koncu te knjige je Don Boskov slovarček in pod geslom 'vzgoja' beremo njegove misli: »Moj vzgojni sistem? Zelo preprost je: pustite mladim vso prostost, da počno stvari, ki so jim najbolj všeč. Pri tem pa morate v njih odkrivati kali njihovih dobrih nagnjenj ter poskrbeti, da se razvijejo. Vsakdo z veseljem dela samo tisto, za kar se čuti sposobnega, zato to upoštevam in moji gojenci delajo vsi od kraja ne le z vnemo, ampak tudi z veseljem.«

Ob stoletnici smrti leta 1988 je Don Boska v Ognjišču lepo predstavil slovenski salezijanec dr. Zvone Štrubelj. »Don Boskova življenjska pot,« je zapisal, »je zelo preprosta: vsa umetnost svetosti je zvestoba Bogu v malem, v vsakdanjih opravilih.« Rodil se je 16. avgusta leta 1815 v vasici Becchi, 30 kilometrov jugovzhodno od Torina, glavnega mesta Piemonta. V nežnih letih je izgubil očeta in izkušnja trde mladosti je pripomogla, da je imel izreden posluh za probleme zapuščene mladine. Ko mu je bilo devet let, je začel hoditi v župnijsko šolo, ki je bila poldrugo uro daleč. Ko je šel na višje šole, si je služil kruh z raznimi deli, kajti mati mu ni mogla plačevati šolanja. Pridobljeno znanje mu je kasneje še kako prav prišlo. Ko je končal gimnazijo, se je odločil za duhovniški poklic. Bogoslovje je študiral v mestu Chieri in bil leta 1841 posvečen v duhovnika. Po novi maši se je tri leta izpopolnjeval na pastoralnem inštitutu v Torinu.

V teh letih je obiskoval torinske zapore, kjer je našel tudi številne mlade ljudi, ki so prišli v mesto, pa niso dobili dela in so se preživljali z manjšimi tatvinami. Don Bosko se je zavzel zanje in je zanje začel ustanavljati domove, imenovane oratoriji, kjer jim je priskrbel toplino doma, jim pomagal, da so se izučili kakšnega poklica, obenem pa jih je tudi versko vzgajal. Za službo revni mladini, predvsem moški, je leta 1859 ustanovil redovno družbo, ki je po nebeškem zavetniku sv. Frančišku Šaleškem, ženevskem škofu na začetku 17. stol., dobila ime salezijanci. S sodelovanjem sv. Marije Mazzarello je leta 1872 osnoval še žensko vejo salezijanske družbe Hčere Marije Pomočnice. Za časa svojega življenja je odprl svoje vzgojne zavode tudi v sosednji Franciji in Španiji. V več skupinah je poslal nad sto salezijanskih misijonarjev v Južno Ameriko v Patagonijo na skrajnem jugu Argentine. Od dela izčrpan je v 73. letu življenja 31. januarja 1888 umrl v Torinu. Pokopali so ga v veličastni baziliki Marije Pomočnice, ki jo je bil zgradil z očitno podporo božje previdnosti. Med blažene je bil prištet leta 1929, med svetnike pa leta 1934. Med drugimi so si ga za svojega zavetnika izbrali založniki, kajti Don Bosko je širil evangelij tudi s pomočjo verskega tiska (znamenite so bile njegove 'knjižice' krajši spisi verske in vzgojne vsebine) in salezijanci to njegovo delo nadaljujejo.

V Slovenijo so Don Boskovi salezijanci prišli leta 1901 in sicer na Rakovnik v Ljubljani. Tam so postavili cerkev Marije Pomočnice, ki je zdaj župnijska cerkev in priljubljeno božjepotno svetišče. Kmalu je nastalo več hiš, vzgojnih zavodov, šol, obrtnih delavnic in mladinskih domov po raznih krajih Slovenije. Po vojni jim je bilo skoraj vse vzeto. Zdaj delujejo naši salezijanci po župnijah, njihov katehetski center zelo živahno deluje na področju tiska. Uspešno deluje gimnazija v Želimljem, ki jo vodijo salezijanci.

God: 30. januar

Sveta mučenka Martina, katere ime vidimo na koledarju današnji dan, spada med zavetnike mesta Rima. Njej (in sv. Luku) je posvečena cerkev ob znamenitem trgu Forum Romanum. V pozni rimski dobi so jo zelo častili in občudovali zaradi njene junaške stanovitnosti, vendar o njej vemo zanesljivo samo za ime in za lego njenega groba ob cesti v Ostijo. Vse drugo je tako prepleteno z legendami, da je njeno dejansko življenje zavito v temo. Pod papežem Urbanom VIII. sredi 17. stoletja so bili prepričani, da so odkrili njen grob in papež je v himnah poveličeval njeno mučeništvo.

Legenda o sv. Martini pripoveduje, da je bila hči uglednega in bogatega Rimljana, ki je trikrat opravljal visoko službo konzula. Že v mladih letih je Martina izgubila starše. Z vsem srcem se je oklenila krščanstva in po zgledu prvih kristjanov je svojo bogato dediščino razdelila med uboge. Cerkev jo je sprejela med diakonise, ki so imele na skrbi karitativno dejavnost v občestvu vernikov. Martina se je razcvetela v nenavadno lepo dekle in imela je veliko oboževalcev, med njimi je bil celo sam cesar Aleksander Sever, ki jo je zaprosil, naj postane njegova žena. Ona pa je vse snubce zavračala, ker je hotela živeti samo za svojo vero v službi Bogu in soljudem.

Ko je cesar spoznal, da je Martina kristjanka in da zaradi svoje vere zavrača njegovo laskavo ponudbo, je pobesnel. Ukazal jo je privesti pred svoj sodni stol in jo pozval, naj se javno odpove svoji veri ter daruje bogu Apolonu. Pogumna devica se je v zaupni molitvi obrnila k Bogu in ga prosila za stanovitnost. Med njeno molitvijo se je zrušil Apolonov tempelj in pod ruševinami so našli smrt njegovi svečeniki in njihovi služabniki, ona pa je ostala nedotaknjena. Cesar jo je velel na vse mogoče načine mučiti. Krvniki so jo mučili do onemoglosti, toda z močno dušo je kljub telesni šibkosti prenesla vse muke; končno so jo zunaj mesta obglavili.

V že omenjeni cerkvi sv. Luka in sv. Martine, ki je v sedanji obliki iz leta 1650, je grobnica svetnice v spodnji cerkvi na bronastem oltarju, ki ga je izdelal umetnik Pietro da Cortona. Isti mojster je naslikal tudi vrsto prizorov iz življenja in mučeništva sv. Martine. Slike, ki so nekoč krasile njeno rimsko cerkev, so zdaj deloma v pariškem Louvru, deloma v galeriji Pitti v Firencah.

Pripadnice nežnega spola, ki jim je ime Martina, Martinka, Tina, Tinca, Tinka, in jih je na slovenskih tleh kar precej, povečini praznujejo svoj god 11. novembra, ko se spominjamo sv. Martina, škofa v francoskem mestu Toursu, ki je tudi pri nas zelo priljubljen svetnik. Če pa hočejo imeti »svojo«, se pravi žensko zavetnico, si naj izberejo to pogumno rimsko dekle.

God: 29. januar

Do preureditve svetniškega koledarja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru je bil na današnji dan god sv. Frančiška Šaleškega, ki je zdaj postavljen na 24. januar. Tako lahko stopi iz ozadja zanimiv lik Julijana Ubogega ali Hospitalca, po naše Dobrega gostitelja. Pri tem 'svetniku' gre bolj za legendarno izročilo, kakor za resnično osebnost, beremo v Letu svetnikov. Zgodba o Julijanu Hospitalcu je očitno krščanska preobleka mitološke grške povesti o Ojdipu, ki mu je nesrečna usoda namenila krivdo, da je ubil lastnega očeta in si je nato naložil strašno pokoro s tem, da se je oslepil.

Krščanska različica te zgodbe nima niti točnega kraja niti časa nastanka. Postavljajo jo v različne romanske dežele, od Španije do Neaplja; povsod je bilo mnogo bolnišnic in zavetišč pod njegovim zavetništvom. Zgodba je zanimala mnoge umetnike, ki so ustvarili lepa dela s prizori iz Julijanove fantastične zgodbe, ki so jo imeli vse do kraja srednjega veka za resnično. Današnjemu času je samo še priča o nekdanji verski miselnosti, ki ji je šlo bolj za spodbudo k izrednim žrtvam, kakor za zgodovinsko resničnost.

Florentinski nadškof sv. Antonin, ki je umrl leta 1459, podaja zgodbo takole. Mladi Julijan je na lovu zasledoval jelena, ki je nenadoma spregovoril: »Kako da me hočeš ubiti ti, ki boš vzel življenje tistim, ki so ti ga dali?« V strahu, da se ta napoved ne uresniči, se je Julijan umaknil z doma na tuje. Stopil je v službo pri bogatem posestniku, si prislužil lastno domačijo in se oženil. Oče in mati sta ga neutrudno iskala in končno prišla do njegovega samotnega doma. Julijan je bil takrat odsoten, zato ju je sprejela njegova žena. Ko je zvedela, kdo sta tujca, ju je pogostila in jima prepustila lastno posteljo. Zjutraj je žena odšla v cerkev. Ko se je Julijan vrnil in našel v ženini postelji tuji osebi, si je predstavljal najhujše in v navalu razburjenja oba zabodel. Tedaj se je vrnila žena, ki je Julijanu povedala, da sta prišla njegova mati in oče. Julijan se je zgrozil ob spoznanju, da je nevede ubil lastne starše. Napoved jelena se je torej uresničila! Oba z ženo sta zapustila kraj nesreče, odšla v Rim, da bi jima papež dal odvezo, nato pa sta se naselila ob deroči reki in tam za pokoro zastonj prevažala reveže, posebej romarje, in jih gostila pod svojo streho.

Po dolgih letih je Julijan neke noči zaslišal preko reke klic na pomoč. Kljub mrazu in viharju je dobri brodnik tvegal veslanje preko reke in tam našel ubogega gobavca. Prepeljal ga je, ga vzel v hišo, ga nahranil, obvezal in položil v lastno posteljo. Zjutraj je v njem spoznal Jezusa, ki mu je razodel konec pokore in bližnjo blaženo smrt.

Rimski cerkveni koledar Julijana Ubogega ne navaja med svetniki, ima ga pa oglejski in sicer na današnji dan. Goriška nadškofija je kot naslednica oglejskega patriarhata prevzela njegov spomin. Upodabljajo ga s čolnom v eni in z veslom v drugi roki ali ko se mu prikaže Kristus vrh postelje. V Štrekljevi zbirki slovenskih narodnih pesmi je tudi pesem z motivom napovedi umora staršev, le da v njej ne nastopa Julijan, temveč sv. Luka.

God: 26. januar

Dan po prazniku spreobrnitve apostola Pavla, največjega misijonarja vseh časov, se spominjamo njegovih dveh najljubših učencev: Timoteja in Tita. Prvega Pavel omenja v domala vseh svojih štirinajstih pismih in o njem pravi, da mu je "pomagal pri evangeliju kakor sin očetu": Tita pa pohvali, da mu je "v skupni veri pravi sin". Tema dvema je naslovil svoja tri pastoralna pisma: Timoteju dve, Titu eno. Iz vseh je čutiti, kakšna apostolska vnema je te tri može povezovala.

Timotej je bil rojen v Listri v Mali Aziji, nekako tisti čas, ko je Jezus v Palestini nastopil svoje javno delovanje. Njegov oče je bil pogan (Grk), mati Evnika pa Judinja. Materi Evniki in stari materi Loidi daje sveti Pavel pohvalno spričevalo, da sta bili obe polni žive vere in da sta Timoteja od otroških let učili spoznavati Sveto pismo. Verna Judinja, ki je sklenila mešan zakon s poganskim možem, je sina vzgajala v svoji veri, le obrezali ga ni dala po Mojzesovi postavi osmi dan po rojstvu.

Apostol Pavel je najbrž že na svojem prvem misijonskem potovanju spreobrnil h krščanstvu Timoteja, njegovo mater in staro mater. Kot sin judovske matere in poganskega očeta je Timotej pred postavo veljal za Juda in bi moral biti obrezan in za to je poskrbel Pavel, ko je na drugem misijonskem potovanju prišel v Listro. To je storil zaradi Judov, ki so bili v teh krajih. Vzel ga je s seboj na misijonsko pot po Mali Aziji in od tam v Makedonijo. Ko je bil Pavel jetnik v Rimu, se mu je pridružil tudi Timotej, ker ga Pavel omenja v svojih pismih, poslanih v tem času iz Rima. Ko je apostol Pavel čutil, da se bliža čas razveze, je svojega učenca Timoteja postavil za nadpastirja v Efezu. Njemu je pisal svoje poslednje pismo. Timotej je modro vodil škofijo v Efezu vse do smrti. Časte ga kot zavetnika pri boleznih želodca po besedah, ki mu jih je namenil učitelj Pavel v svojem prvem pismu, naslovljenem nanj, da naj zaradi »zaradi želodca in svojih pogostnih slabosti« ne pije samo vode, temveč tudi malo vina. Ime Timotej je na Slovenskem zelo redko; isto velja tudi za skrajšano obliko Tim. Tit je bil sin poganskih staršev, bržkone doma iz Antiohije, in Pavel ga je sam krstil. Ko je z Barnabom in drugimi sodelavci odšel na apostolski zbor v Jeruzalem (jeseni leta 48), je vzel s seboj tudi Tita. Njegova navzočnost je vsaj posredno pripomogla, da sta apostola Jakob in Peter podprla Pavlov predlog, da se pri oznanjevanju evangelija poganom ne nalaga zahtev judovske postave. Tit je bil stalno ob svojem duhovnem očetu apostolu Pavlu. Spremljal ga je tudi na nekaterih njegovih misijonskih potovanjih. Pavel mu je zaupal nekatere pomembne naloge, ko je šlo za mirovno poslanstvo v nekaterih cerkvenih občinah, kjer so izbruhnili prepiri. Nazadnje ga je Pavel postavil za misijonarja in škofa na otoku Kreti, ki je bila tedaj kot velik otok na jugu Egejskega morja važno in bogato središče ter žarišče omike. Za škofa na Kreti je Pavel Tita postavil leta 63. Na potovanju proti zahodu je zanj sestavil pismo, v katerem mu razlaga, zakaj ga je pustil na Kreti. Iz tega kratkega pisma je najbolj znan tisti odlomek, ki se bere kot drugo berilo pri pomočnici: »Razodela se je božja milost, ki prinaša odrešenje vsem ljudem ...« Tit je ostal na Kreti vzoren pastir vse do visoke starosti, kakor poroča zgodovinar Evzebij.