God: 14. februar 

Priznani slovenski narodopisec dr. Niko Kuret je pred nekaj desetletji v svojem znanem delu Praznično leto Slovencev zapisal: »K nam še ni prodrlo praznovanje, ki je doma menda v Ameriki in ga pozna že dobršni del Zahodne Evrope. Valentinovo namreč slavijo kot praznik mladih ljudi, zlasti zaročencev, ki si na ta dan pošiljajo darila, predvsem sladkarije. V sosednji Italiji po izložbah slaščičarn že dneve prej ponujajo bogato izbiro vabljivo pripravljenih zavitkov za 'Valentine'.« Če bi knjigo izdal zdaj, bi moral ta odstavek popraviti, kajti na začetku devetdesetih let je to praznovanje prodrlo tudi k nam in sicer z vsemi 'blagoslovi' trgovcev, ki hitro zgrabijo vsako priložnost za zaslužek.

Sveti Valentin, ki danes goduje, združuje v sebi osebi dveh duhovnikov mučencev iz iste dobe in enakega imena. Ljudska pobožnost se za zgodovinske podatke ni dosti menila in je že od nekdaj častila skratka sv. Valentina. Pobožna legenda pripoveduje, da je bil Valentin duhovnik in da je prelil svojo kri za Kristusa pod cesarjem Klavdijem II. med letoma 269270. Nekako v tem času je umrl kot mučenec Valentin, škof v umbrijskem mestu Terni. Ker so spomin enega in drugega že stalno obhajali isti dan (14. februarja), gre gotovo za isto svetniško osebo, tesno povezano z Rimom, kajti tudi za mučenca iz Ternija trdi legenda, da ga je doletela mučeniška smrt v Rimu. Možno je torej, da je bil Valentin najprej duhovnik v Rimu, nato pa škof v Terniju. Prav tako smemo sklepati, da je bil njegov prvotni grob ob Milvijskem mostu, drugotni pa v Terniju. Raziskovalci svetniške zgodovine te uganke še niso dokončno rešili. Gotovo pa je, da gre za resničnega mučenca iz časa poznih preganjanj. Češčenje sv. Valentina se je naglo razširilo po vseh delih Evrope. Njegov god 14. februarja so spoštljivo praznovali in zaupali v moč njegove priprošnje. Ime Valentin izhaja iz latinske besede »valens«, kar pomeni močan in zdrav, zato so svetnika imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in zoper kužna obolenja. Njegov god je v predpustu, času, ki je bil nekdaj namenjen svatovanjem, in zato so se mu priporočali novoporočenci. Valentinovo je ob koncu trde zime in naznanja bližajočo se pomlad, zato so se svetniku priporočali mladostniki in čebelarji, ker se njihove 'muhe' zbudijo iz zimskega spanja. Po starem kmečkem koledarju prinese na današnji dan sv. Valentin 'ključe do korenin', zato mu pravijo, da je 'prvi pomladin'.

Po rimski legendi je svetnik vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je nato z vso družino dala krstiti: zato je sv. Valentin tudi zavetnik za oči in za pravo spoznanje (pogled duše). Druga legenda ve povedati, da je svetnik ozdravil božjastnega sina nekega pogana, zato ga upodabljajo z otrokom, ki mu v krču zvit leži pod nogami in na podlagi tega velja za priprošnjika božjastnih bolnikov. Pri nas je sveti Valentin zelo češčen, najslovesneje pa ga častijo na Limbarski gori pri Moravčah, kjer stoji njemu posvečena božjepotna cerkev.

Danes obhajajo svoj godovni praznik tisti, ki jim je ime Valentin, Tine, Tinček ali Zdravko, in tiste, ki so pri krstu dobile ime Valentina, Tina, Tinca, Zdravka.

• Adolf, sv., 112.24. cistercijan in škof v Osnabrücku
• Ermenilda, sv., † ok. 700, angleška kraljica nato opatinja v Elyju
• Fulkran, sv., † 1006, škof v Lodève v Franciji
• Gilbert, sv., † 1009, škof mesta Meaux v Franciji
• Gosbert, sv., † 874, misijonski škof iz Osnabrücka v Nemčiji
• Guimera, sv., † ok. 931, škof v Carcassonu v južni Franciji
• Jakob Capocci, bl., † 1308, nadškof v Neaplju
• Jordan Saški, bl., † 1237, general dominikancev iz Nemčije
• Kastor iz Kardena, sv., 4. st., duhovnik in puščavnik ob reki Moseli
• Kristina iz Spoleta (Augustina Camozzi), bl., † 1456, vdova, avguštinska tretjerednica
• Martinijan, sv., 4. st., puščavnik v Palestini
• Polievkt, sv., 2. st., mučenec v Meliteni v Armeniji
• Štefan, sv., † ok. 512, škof v Lyonu v Franciji
• Vulfrid, bl., † ok. 1200, menih v Wallsu

God: 13. februar 

Jordan je največja reka v Palestini, znana iz Svetega pisma tako stare kot nove zaveze. Izvira pod gorovjem Hermon, najprej teče po rodovitni ravnini, nato strmo pade h Genezareškemu jezeru, od tam pa se s številnimi zavoji vleče do izliva v Mrtvo morje. Ime Jordan pomeni 'vedno tekoča'. Ko so Izraelci prišli iz Egipta v Palestino, so pod Jozuetovim vodstvom prečkali Jordan pri Jerihi. Ob Jordanu je oznanjal bližnji prihod Odrešenika Janez Krstnik. Tam je podeljeval krst pokore in krstil tudi Jezusa. Kot krstno ime se je ime Jordan uveljavilo po križarskih vojskah.

Ime je najbolj proslavil blaženi Jordan Saški, drugi vrhovni predstojnik dominikanskega reda. Njegove rojstne letnice ne poznamo, sklepamo, da se je rodil okoli leta 1185 pri Paderbornu v Nemčiji. Okrog leta 1210 je prišel študirat v Pariz in dosegel naslov magistra. Leta 1219 se je osebno srečal s sv. Dominikom in postal član njegovega reda, čez dve leti pa so na generalnem kapitlju v Parizu njega izbrali za Dominikovega naslednika. Bil je temeljito izobražen in nenavadno govorniško nadarjen. Imel pa je tudi kaj povedati, saj se je z vsem srcem poglabljal v božje skrivnosti in jih poslušalcem razlagal.

Kot predstojnik mladega reda je Jordan izpopolnil njegova pravila ter organizacijo in delovanje reda. Pod njim se je dominikanski red razširil na vse krščanske dežele, si pridobil dve profesorski stolici na pariški univerzi, začel z misijoni med Saraceni in prevzel službe pri papeški kuriji. Jordan reda ni vodil iz pisarne, temveč je potoval od samostana do samostana po vsej Evropi. Njegova osebnost je izžarevala neznansko privlačno moč. Sam je sprejel v red čez tisoč prosilcev. S svojim velikim znanjem, z izredno prepričevalno močjo, s plamenečim darom govora in bistrino duha je vplival zlasti na profesorje in študente, da so se mnogi odločili za redovniški poklic. Tako je prav po njegovi zaslugi dominikanski red prispeval velik delež k razcvetu verskega in cerkvenega življenja, saj je bilo prav med dominikanci veliko pomembnih bogoslovnih učiteljev, filozofov in mistikov. Navzlic vsemu temu je ostal Jordan v celotni Cerkvi malo znan. Morda je vzrok to, da je umrl v tujini. Ko se je vračal z vizitacije dominikanskih samostanov v Palestini, je ladjo zajel vihar in se je potopila. Jordan je utonil s svojimi spremljevalci 13. februarja 1237. Morje je vrglo njegovo truplo na sirsko obalo in pokopali so ga v dominikanski cerkvi v Akonu. Ko je kraj leta 1291 prišel v roke muslimanov, ni več sledu o njegovem grobu. Češčenje blaženega Jordana Saškega je potrdil papež Leon XII. leta 1826.

Blaženi Jordan Saški je tudi v verskem življenju cenil trezno in pametno zmernost. Svojim redovnikom je naročal: »Telesno mrtvičenje le malo koristi, v bedenju, postu in joku pa je prav lahko prekoračiti mero. Nikoli pa ne zrastejo čez mero kreposti: ponižnost in potrpežljivost, krotkost in poslušnost, ljubezen in skromnost.«

Osebno ime Jordan je pri nas zelo redko, še redkeje pa naletimo na žensko obliko Jordana.

• Anton Cauleas, sv., † 901, patriarh v Carigradu
• Benedikt, sv., † 900, škof v Albengi v Italiji
• Etelvold, sv., † 740, škof v Lindisfarni v Angliji
• Evlalija, sv., † 304, španska mučenka iz Barcelone
• Feliks, sv., † 1038, opat v samostanu Rhuys v Bretaniji
• Humbelina, bl., † 1136, benediktinka in sestra sv. Bernarda
• Ludan, sv., † 1202, škotski romar
• Meletij, sv., † 381, škof v Antiohiji v Siriji
• Reginald, bl., † 1220, dominikanec iz St. Gillesa v Franciji
• Tomaž Hemmersford in tovariši, bl., † 1584,107 mučencev v Londonu v Angliji

God: 12. februar 

Devica Evlalija iz Barcelone, ki je leta 304 za Kristusa trpela in umrla, je zelo češčena španska mučenka. Verjetno je istovetna s svetnico enakega imena iz Meride ob Guadiani (vzhodno od špansko-portugalske meje), ker se pripovedi o trpljenju zvečine med seboj ujemata. V koledarjih se sicer obhajata njuna godova vsak zase. Evlalija iz Barcelone ima svoj god 12. februarja, Evlalija iz Meride pa 10. decembra. Češčenje obeh je zelo razširjeno tudi na Francoskem in v deželah Severne Afrike. Da je bila v Barceloni mučena še mladoletna Evlalija, je trdno izpričano. Nekaj podrobnosti je dodala legenda, ki je zgodovinsko jedro le okrasila. Ko je bila stara štirinajst let, je Evlalija slišala za mučenja, s katerimi je cesarjev namestnik Dacijan skušal prisiliti kristjane, da bi se odrekli svoji veri. Tedaj se je v duši mlade deklice zbudila želja, da bi tudi ona za Kristusa trpela in umrla. Ker je pa vedela, da bi jo starši in sorodniki odvrnili od tega, je skrivaj odšla s posestva zunaj mesta, kamor so jo poslali starši, hitela v Barcelono in stopila pred nasilnika. Z vso odločnostjo mu je očitala nečloveško krutost do kristjanov. Namestnik se je čudil, od kod mladi deklici tak pogum, pa jo je vprašal, kdo je in kako si upa visokemu cesarskemu namestniku očitati, da je krut. Rekel ji je, naj pomisli, da ima oblast in moč, da tudi njo da usmrtiti. Evlalija mu je z vnemo verne kristjane odgovorila: »Sama sem kristjana, služabnica Jezusa, kralja kraljev in edinega pravega Boga. Človekova oblast je kratkotrajna, kakor je kratkotrajno človekovo življenje, danes je, jutri mine. Moč Jezusa Kristusa, našega Gospoda, pa nima konca, traja večno, kakor je on sam večen!« Hudo nevoljen zaradi teh besed je Dacijan ukazal, naj ji strgajo obleko s telesa in jo bičajo. Ko je bilo njeno nežno telo že vse razmesarjeno, je svojim mučiteljem še vedno klicala: »Bijte me, dokler hočete, ne čutim vaših udarcev, zakaj Bog je v meni. Bog me krepi.«

Njeno ranjeno telo so dali še na natezalnico in jo mučili na vse načine, ki so si jih mogli izmisliti: žgali so jo z baklami, jo trgali s kavlji, jo polivali z raztopljenim svincem, ji vlivali kis v rane, celo oči so ji izžgali. Sredi grozovitih muk je neustrašena deklica še klicala krvniku: »Le žgite, trgajte te iz prsti sklenjene ude, krhke stvari ni težko uničiti. Še tako blazna bolečina ne prizadene duha, duh je neuničljiv. Trpim za Jezusa, Jezus me krepi, njemu ostanem zvesta.«

Ko je sodnik videl, da s še tako strašnimi mukami ne more zlomiti stanovitnosti mlade deklice, jo je obsodil na smrt. Rimski martirologij pravi, da je njena duša v podobi goloba zletela v nebo. Po najstarejšem izročilu je umrla na grmadi, mlajše in manj verjetno poročilo pa pravi, da je bila križana. Njeno mučeništvo opeva že okoli leta 405 pesnik Prudencij in sv. Avguštin ga proslavlja v posebnem govoru. Sveti Izidor, nadškof v Sevilli, ki velja za zadnjega cerkvenega očeta na Zahodu in je umrl leta 636, pripoveduje, da je Bog, ki je hotel varovati njeno nedolžnost, naredil, da je ob njeni smrti snežilo in je bilo tako njeno telo kakor čudežno ovito v belo tančico.

Zaradi strašnih muk, ki jih je pretrpela, se ljudje obračajo k njej kot mogočni pomočnici v vsaki nesreči, posebno ob suši in nevarnostih na morju. Veliko svetnico so umetniki pogosto upodabljali. Njeni atributi so: križ, golob, železni kavlji, sneg.

• Ardaing, sv., † 1066, opat v Tournusu v Burgundiji
• Benedikt iz Aniane, sv., † 821, frankovski reformator meništva
• Cedmon (Caedmon), sv., † po 680, angleški menih, pesnik in pevec
• Deziderij, sv.,†407, škof in mučenec v Langresu v Franciji
• Gregor II., sv., † 731, papež
• Kastrensis, sv., 5. st.?, mučenec v Kampanji v Italiji
• Lurška Mati Božja
• Macedonij Kristofagus, sv., 5. st., menih v Siriji
• Pashal I., sv., † 824, papež
• Saturnin in tovariši, sv., † 304, mučenci v mestu Abitine v Severni Afriki
• Severin, sv., 6. st., opat v Chateau-Landonu v Franciji
• Soter, sv., † ok. 304, mučenec v Rimu
• Teodora, sv., † 867, cesarica v Carigradu

God: 11. februar

Prvo prikazanje Bernardki

Tisto, kar je Bog hotel človeku povedati o sebi in o odrešenju človeštva, imenujemo razodetje. Ločimo javno in zasebno ali posebno razodetje. Javno je tisto, ki je obvezno za vso Cerkev in prek nje za vse človeštvo vseh časov. To je doseglo višek v Jezusu Kristusu, končalo pa se je s smrtjo zadnjega apostola. Vsa poznejša razodetja, katerih pristnost je dokazana, pa niso namenjena vsej Cerkvi, pač pa blagru Cerkve v določenih zgodovinskih okoliščinah, imenujemo zasebna. Osebe, ki so takega razodetja deležne, so ga dolžne sprejeti, če so o njegovem dejstvu prepričane z živo vero, drugi pa ravnajo pametno, če ga sprejmejo, potem ko ga je Cerkev potrdila. Med taka zasebna razodetja spadajo tudi prikazovanja Matere božje pastirici Bernardki Soubirous v Lurdu leta 1858.

Cerkev jih je potrdila in na današnji dan, na obletnico prvega prikazanja, obhaja spomin lurške Matere božje. 11. februarja 1858 je šla je šla štirinajstletna Bernardka s sestro in sosedo nabirat drva k rečici Gavi. Bernardka je zaostala, ko si je sezula nogavice, da bi prebredla vodo. Bila je pred votlino in v njej je zagledala čudovito lepo gospo v belem, ki jo je smehljaje povabila naprej in skupaj sta molili režni venec. Prijateljici nista nič videli. Čez tri dni je Bernardka z nekaj dekleti spet šla k votlini in gospa, ki se ji je spet prikazala, je z njo govorila v lurškem narečju, ki je mešanica španščine in francoščine. Rekla ji je, naj prihaja naslednjih petnajst dni vsak dan k votlini. Doma so ji strogo branili, tudi mestne oblasti so ji hotele preprečiti prihod k votlini. »Obljubila sem Gospe!« je dejala Bernardka in prihajala vsak dan. Zbiralo se vedno več pobožnih gledalcev in radovednežev. Pri prikazanju 24. februarja je Gospa naročila Bernardki: »Pokora! Molite za spreobrnjenje grešnikov!« Naslednji dan ji je velela, naj gre pit vodo iz majhne lužice blizu votline. Ker vode ni mogla zajeti, je začela kopati z rokami in iz zemlje je privrel studenec; ki teče še danes in ob katerem so že mnogi bolniki dobili zdravje, ko so se v tej vodi, speljani v kopeli, umili.

Ko je 2. marca Gospa naročila Bernardki, naj duhovnikom sporoči, da nad votlino sezidajo kapelo in naj ljudje tja romajo v procesiji, si je nakopala jezo domačega župnika. Ta je postavil pogoj: zidali bomo, če Gospa pove svoje ime in če stori, da vzcveti rožni grm pod votlino. Drugega pogoja ni izpolnila, svoje ime pa je povedala med prikazanjem 25. marca. Dejala je: »Brezmadežno spočetje sem!« Tako je potrdila versko resnico, ki jo je štiri leta prej, leta 1854, razglasil papež Pij IX. Sledili sta še dve prikazanji: 7. aprila in 16. julija.

Štiri leta kasneje je Cerkev po natančni in strogi preiskavi potrdila nadnaravni značaj teh prikazovanj. Takrat je bila Bernardka varovanka redovnic v Lurdu. Leta 1866 se je udeležila posvetitve oltarjev v spodnji cerkvi nad votlino, potem pa je odšla v samostan usmiljenk v Nevers v osrednji Franciji, kjer je z ljubeznijo stregla bolnikom vse do svoje smrti 16. aprila 1879. Leta 1933 je bila razglašena za svetnico. Lurd je že skoraj sto štirideset let kraj molitve in milosti, ki ga vsako leto obišče na milijone romarjev.

• Alojzij Stepinac, bl., † 1960, zagrebški nadškof in mučenec
• Amantij, sv., prva st., mučenec v Rimu
• Arnold, bl., † 1255, opat v Padovi v Italiji
• Austreberta, sv., † 704, opatinja v Pavillyju pri Rouenu v Franciji
• Dankt, sv., 3. st., mučenec v Magneziji
• Haralamp, Porfirij, Dankt in tri žene, sv., 3. st., mučenci v Magneziji
• Hugo, sv., † 1164, premonstratenski opat
• Klara Agolanti, bl., † 1326, vdova in redovna ustanoviteljic
• Peter Fremond in osem tovarišev, bl, † 1794, mučenci francoske revolucije v Avrilléju
• Porfirij, sv., 3. st., mučenec v Magneziji
• Protadij, sv., † ok. 624, škof v Saintesu v Franciji
• Sholastika, sv., † ok. 542, redovnica in sestra sv. Benedikta
• Sigo, sv., † ok. 873, škof v Clermontu v Franciji
• Trojan, sv., 6. st., škof v Saintesu v Franciji
• Viljem Veliki, sv., † 1157, samostanski spokornik iz Malavalla v Italiji
• Zotik in Amantij, sv., prva st., mučenca v Rimu