• Maj 2025

    Maj 2025

    priloga

    Leto 1965 in rojstvo Ognjišča

    gosta meseca

    Bojan Ravbar in Silvester Čuk

    tema meseca

    Jezus nam deli darila

     

    Preberi več
  • April 2025

    April 2025

    priloga

    Vzgoja in molitev

    gostja meseca

    dr. Ignacija Fridl Jarc

    na obisku

    Pashalna večerja

     

    Preberi več
  • Marec 2025

    Marec 2025

    priloga

    Feminizem po Edith Stein

    gost meseca

    Andrej Brvar

    glasba

    Skupina Svetnik

     

    Preberi več
  • Februar 2025

    Februar 2025

    gostja meseca

    Elda Viler, pevka

    priloga

    Romarji v svetem letu

    tema meseca

    Kristjan, v kaj pa ti verjameš?

     

    Preberi več
  • Januar 2025

    Januar 2025

    gost meseca

    Pavle Ravnohrib, igralec

    na obisku

    “Nič, kar je v jaslicah, ni tam naključno”

    priloga

    Hvalnica stvarstva
    800 let od zapisa pesmi brata sonca

     

    Preberi več
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • Atanazij, sv., † 826, menih v Carigradu
  • Izabela (Elizabeta) Francoska, bl., † 1270, redovnica v Longchampu pri Parizu
  • Maksimijan Puljski, sv.,†556, škof v Raveni
  • Papija, sv., 2. st., škof v Hierapoliju v Frigiji
  • Sedež apostola Petra
Kategorija: Svetniki

God: 22. februar 

Apostoli so sestavljali poseben zbor, ki ga Sveto pismo pogosto imenuje »dvanajsteri«. Kristus je temu zboru kot celoti izročil vodstvo svoje Cerkve, oznanjevanje in širjenje božjega kraljestva, nalogo posvečevati ljudi. Med apostoli je dal posebno nalogo enemu Petru. Te njegove službe se Cerkev spominja z današnjim praznikom, ki nosi ime Sedež apostola Petra.

Sedez-apostola-PetraŽe tedaj, ko ga je poklical, je Jezus Petru spremenil ime, kar pomeni, da ga je izbral za pomembno poslanstvo. Uprl je pogled vanj, poroča evangelist Janez, in mu rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (to pomeni Peter). V evangelijih je Peter 114-krat omenjen na prav poseben način. Utemeljitev za Petrovo prednost je njegova izpoved vere pri Cezareji Filipovi: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus ga je najprej blagroval, potem pa mu je dejal: »Jaz pa ti povem: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva ...« Oblast ključev je mnogo več kot nekakšna služba vratarja. Ključi kraljestva pomenijo oblast kraljevega namestnika v odsotnosti vladarja Jezus je torej Petru obljubil, da bo njegovem odhodu s tega sveta postal njegov namestnik. Dal mu je tudi oblast »zavezovanja« in 'razvezovanja', ki pomeni: kar bo Peter v skladu s Kristusovo voljo ukazal ali prepovedal, to bo ukazano ali prepovedano tudi v nebesih. Po vstajenju je Kristus to učiteljsko in vodstveno oblast zavezovanja in razvezovanja izročil vsem apostolom. Drugi vatikanski koncil pravi, da je Kristus apostole postavil kot zbor ali trdno skupnost; na čelo tega zbora pa je dal iz njihove srede izbranega Petra. »Gospod je Cerkev postavil na apostole in sezidal na svetega Petra, njihovega prvaka, glavni vogelni kamen pa je sam Kristus Jezus.« Vsak Petrov naslednik ali papež je najprej škof krajevne Cerkve v Rimu, potem je patriarh Zahoda, to se pravi latinskega dela Cerkve, končno pa mu pripada še tretja služba nasledstvo apostola Petra in s tem od Gospoda postavljena služba prvenstva nad vso Cerkvijo. Že v 4. stoletju so marsikje slovesno obhajali spomin na ustanovitev škofijskega sedeža. Tako slavje se omenja že v 4. stoletju tudi v Rimu in sicer 22. februarja. Ob tej priložnosti so v Rimu naglašali posebno odliko Petrovega sedeža, ki je v tem, da je sam Kristus dal apostolu Petru najvišjo službo v Cerkvi. V frankovski državi so praznovali spomin na podelitev ključev nebeškega kraljestva apostolu Petru 18. januarja. Papež Pavel IV. je leta 1558 določil, naj se 18. januarja praznuje spomin na sedež svetega Petra v Rimu, 22. januarja pa spomin na Petrov sedež v Antiohiji. Po novem koledarju je ostal samo današnji praznik z imenom Sedež apostola Petra brez omembe kraja. Za verne ljudi je to dan molitve za papeža, vrhovnega pastirja božjega ljudstva.

Ob današnjem datumu je v koledarju tudi spomin svete MARJETE Kortonske, ki je živela v drugi polovici 13. stoletja. Imenujejo jo 'frančiškanska Magdalena', ker je bila tej svetopisemski ženi podobna tako v lahkoživem in pregrešnem življenju, kakor tudi v resni in dosledni spokornosti, v kateri je vztrajala 29 let kot frančiškanska tretjerednica. God tudi 16. maja.

Kategorija: Pričevalec evangelija
  • Evstatij, sv., † pred 337, antiohijski škof, cerkveni oče
  • German, sv., † ok. 667, opat in mučenec v samostanu Granfelden v Švici
  • Gumbert, sv., † ok. 675, opat v Sensu v Franciji
  • Irena, sv., 4. st., devica in sestra papeža Damaza
  • Jurij, sv., † ok. 802, škof v Paflagoniji
  • Marija Henrika Dominici, bl., † 1894, redovnica iz škofije Torino
  • Mavricij in 70 tovarišev, sv., 4. st., mučenci v Apameji v Siriji
  • Natalis Pinot, bl., † 1794, duhovnik in mučenec v Angersu v Franciji
  • Peter Damiani, sv., † 1072, cerkveni učitelj
Kategorija: Svetniki
  • Elevterij, sv., 4. st., škof v Tournaiju v Belgiji
  • Evharij, sv., † 738, orleanški škof
  • Frančišek Marto, bl., † 1919, fatimski pastirček
  • Jacinta Marto, bl., † 1920, fatimska pastirica
  • Leon Čudodelnik, sv., † ok. 780, škof v Kataniji na Siciliji
  • Sadot (Šahdost) in tovariši, sv., † 342?, perzijski mučenci
Kategorija: Svetniki

God: 20. februar 

V dvatisočletni zgodovini Kristusove Cerkve skoraj ni bilo obdobja brez krvavih preganjanj. Prvi je dal življenje za Kristusa diakon Štefan v Jeruzalemu. V prvih treh stoletjih je kristjane kruto preganjalo več rimskih cesarjev in njihovih visokih uradnikov. Ko se je preganjanje na tleh rimske države nehalo, je izbruhnilo drugod, v Perziji. Največ kristjanov je bilo v tistem delu perzijske države, kjer so živeli Sirci. Dokler je živel rimski cesar Konstantin (umrl je leta 337), je njegov ugled ščitil tudi perzijske kristjane, že leta 341 pa se je začelo silovito preganjanje. Cerkveni zgodovinar Sozomenos pripoveduje, da je samo iz preganjanja za časa perzijskega kralja Sapurja II. (307 – 379) po imenu znanih 16.000 mučencev.

Sadot-in-tovarisiV začetku tega velikega perzijskega preganjanja kristjanov je umrl kot mučenec takratni škof državne prestolnice Selevkeje Simon Barsabboe. Nasledil ga je Sadot (to je polatinjeno perzijsko ime Šahdost, ki pomeni »ljubeč kralja«). Ta je zastopal škofa Simona že na koncilu v Niceji leta 325. Škofijo je vodil le malo časa, kajti že leta 342 je umrl mučeniške smrti skupaj s 128 drugimi krščanskimi pričevalci.

O njihovem mučeništvu je ohranjeno poročilo, ki govori, da je imel Sadot neke noči nenavadne sanje, ki jih je potem razodel svojim duhovnikom in diakonom: »V sanjah sem videl lestev, ki je segala od zemlje do neba. Na vrhu lestve je stal blaženi Simon Barsabboe v veliki slavi, jaz pa sem stal spodaj. Zaklical mi je z velikim veseljem: 'Pridi gor, Šahdost, pridi gor k meni in nič se ne boj! Zakaj jaz sem šel gor včeraj, ti pojdeš danes.'« Duhovnikom je razložil, da to pomeni: on je bil umorjen lani, jaz bom pa letos. Dejal jim je še: »Molite, da bi se pomen te prikazni hitro dopolnil. Kako zaželen je prihod smrti tistemu, ki duhovno živi! Kako strašna pa je vest o njej onemu, ki živi meseno! Goreči gredo v smrt, da bi dosegli življenje, mlačni jo vidijo in se skrivajo pred njo. Tisti, ki ljubijo Boga, hite k Bogu; oni, ki ljubijo svet, žele ostati na svetu. Prvi gredo v veselje, drugi v trpljenje.«

Res so škofa Sadota kmalu prijeli in z njim vred po okoliških mestih in vaseh 128 duhovnikov, diakonov, menihov in Bogu posvečenih devic ter jih vrgli v ječo. Tam so jih z mukami hoteli pripraviti do tega, da bi po kraljevem ukazu molili sonce. Sadot je mučiteljem v imenu vseh odgovoril:

»Mi služimo Bogu iz vse duše. Sonca pa, ki ga je on ustvaril in naredil, ne molimo; ognja, ki nam ga je dal v službo, ne častimo, tvojemu zlobnemu povelju se ne uklonimo.«

Ko so to sporočili kralju, je ukazal, naj vse obsodijo na smrt: meč naj jim konča življenje. Ko so jih vklenjene v verige peljali na morišče, so enodušno in veselo slavili Boga s psalmi, dokler ni bil obglavljen zadnji med njimi. Slavni junaki so umrli 20. februarja najbrž leta 342. Škofa Sadota so peljali v neko drugo mesto in tam je bil obglavljen in kronan v Kristusu, svojem upanju.

Kategorija: Pričevalec evangelija
  • Alvarus de Zamora, bl., † ok. 1430, dominikanski duhovnik iz Kordobe
  • Asklepiodot, sv., 4. st., mučenec v Trakiji
  • Barbat, sv., † 682, škof v Beneventu v Italiji
  • Beat (Blaženko) iz Liébane, sv.,†798 ?, španski menih
  • Elizabeta Picenardi, bl., † 1468, redovnica iz Mantove
  • Hezihij, sv., 4. st., mučenec v Trakiji
  • Konrad iz Piacenze, sv., † 1351, tretjerednik in spokornik iz Italije
  • Kvodvultdeus, sv., † 439, škof v Kartagini
  • Maksim, Teodat, Hezihij in Asklepiodot, sv., 4. st., mučenci v Trakiji
  • Mansvet, sv., † ok. 680, škof v Milanu v Italiji
  • Peter iz Treje, bl.,†1304, iz reda manjših bratov pri Anconi
  • Teodat, sv., 4. st., mučenec v Trakiji
Kategorija: Svetniki

God: 19. februar 

Po kako čudnih poteh Bog kliče ljudi, da hodijo za njim! Pri današnjem godovnjaku se je v božji klic spremenila lahkomiselnost, ki jo je zagrešil v svoji lovski vnemi. Kesanje je moralo biti zares globoko in volja silno močna, da je v svojem sklepu vztrajal.

Konrad (Italijani mu pravijo Corrado) je bil doma iz Piacenze v severni Italiji. Izhajal je ugledne plemiške družine in odločil se je za vojaško službo. Oženil se je in z ženo sta živela v skladnem zakonu, vendar le malo časa. Konrad je zelo rad hodil na lov. Nekoč se mu je divjad, ki so jo gonili psi, skrila v gosto grmovje. Da bi jo prepodil, je zažgal goščavo. Strasten lovec ni pomislil, da utegne nastati velik požar. Močan veter je razširil ogenj po vsem gozdu. Ko je Konrad to videl, je zbežal in se skril v mestu. Že tedaj so bile v Italiji predvidene zelo stroge kazni za tiste, ki bi zakrivili gozdni požar. Meščani in mestni stražarji so pohiteli iz mesta, da bi prijeli požigalca. Zgrabili so nekega revnega človeka, ki so ga srečali v bližini pogorišča. Čeprav je zatrjeval, da ni on zažgal gozda, ga niso izpustili. Po tedanji navadi so ga zasliševali in izsilili od njega priznanje s tem, da so ga mučili na natezalnici. Ko je v mukah priznal, da je res gozd zažgal, so ga obsodili na smrt.

KonradKo je to zvedel Konrad, se mu je zbudila vest. Šel je k mestnemu poglavarju in mu priznal, da je gozd zgorel po njegovi krivdi in da je pripravljen škodo poravnati. Toda njegova vest s tem še ni bila pomirjena. Sklenil je, da bo dal svetu slovo in začel spokorniško življenje. Svoj sklep je razodel ženi in prodala sta svoje imetje, poplačala škodo, ki jo je bil povzročil požar, preostali denar razdelila samostanom in revežem ter šla v samostan: žena h klarisam, Konrada pa so sprejeli tretjeredniki sv. Frančiška. Ko je oblekel spokorniško raševino, mu je bilo kakšnih petindvajset let.

Pri tretjerednikih v Piacenzi je ostal malo časa. Odpravil se je na spokorno romanje v Rim, od tam pa je odšel na Sicilijo in v mestu Noto na jugovzhodni obali tega otoka negoval bolnike in skrbel za reveže. Naposled se je odločil za popolno samoto. Na griču, ki je po njem dobil ime Hrib sv. Konrada, je našel votlino, v kateri je živel kot puščavnik do smrti. Živel je samo od miloščine, ki jo je pobiral enkrat na teden, a še te je polovico razdal ubogim. Največ časa je prebil v molitvi. Večkrat so ga mučile skušnjave in obujali so se mu spomini na udobno življenje, ki ga je živel v domačem mestu kot ugleden in premožen plemič. Skušnjave je premagoval s postom in s spokornostjo.

Tako je kot puščavnik prebil trideset let. Podobno kot sveti Frančišek Asiški je tudi Konrad imel rad živali, posebno ptice, s katerimi se je prijazno pogovarjal. Zato ga tudi upodabljajo kot tretjerednika, obdanega od številnih ptic, ki mu pojo. Časte ga kot zavetnika lovcev. Umrl je 19. februarja 1351 v svoji votlini pri mestu Noto, pokopali pa so ga v mestni cerkvi sv. Nikolaja.

Ime Konrad sodi med tista imena, ki so na Slovenskem bolj redka. Ime izhaja iz nemščine in po naše pomeni 'drzni svetovalec'. Nemci pravijo Konradu tudi Kurt, Italijani pa Corrado.

Kategorija: Pričevalec evangelija
  • Agapit, sv., 4. st., škof v Frigiji
  • Angilbert, sv., † 814, opat v samostanu Saint-Riquier v Franciji
  • Flavijan, sv., † 449/450, carigrajski patriarh
  • Frančišek Regis Clet, sv., † 1820, francoski misijonar, lazarist, mučenec
  • Heladij, sv., † ok. 631, škof v Toledu v Španiji
  • Janez iz Fiesole (Fra Angelico), bl., † 1455, dominikanec in slikar, imenovan Beato Angelico
  • Janez Peter Neel, sv., † 1862, francoski duhovnik in mučenec na Kitajskem (god tudi 15. januar)
  • Janez Pibush, bl., † 1601, duhovnik in mučenec v Angliji
  • Jedrt Katarina Comensoli, bl., † 1903, devica, redovna ustanoviteljica iz škofije Brixen
  • Sadhurst, sv., † 342, škof in mučenec v Mezopotamiji skupaj s 128-imi drugimi mučenci
  • Teotonij, sv., † ok. 1162, kanonik v Coimbri na Portugalskem
  • Viljem Harrington, bl., † 1594, duhovnik in mučenec v Londonu
Kategorija: Svetniki

Podkategorije

Revija Ognjisce

Zajemi vsak dan

Zahvaljen za Zemljo, zeleni planet, / zahvaljen za dom na tej Zemlji, / zahvaljen za krhko telo, / za življenje. / Zahvaljen za vse, kar imam, / in za vse, česar nimam, / zahvaljen na veke.

(Berta Golob)
Sreda, 14. Maj 2025
Na vrh