God: 17. februar 

»Po Mariji k Jezusu!« S tem kratkim geslom bi lahko povzeli bistvo prizadevanja za evangeljsko življenje današnjih godovnjakov, ki se jih spominjamo pod imenom »sedmeri sveti ustanovitelji«. Bili so pobožni in premožni meščani Firenc, ki so živeli v viharnem 13. stoletju, ko je po mnogih italijanskih mestih divjal boj med papežem in cesarjem; med gvelfi pristaši papeža, in gibelini privrženci cesarja Friderika II., ki si je hotel podrediti Italijo in omejiti papeževo svetno oblast. Ta divji vrtinec je zajel tudi Firence in v tej stiski se je več pobožnih meščanov združilo v posebno bratovščino v čast Materi božji. Marija naj bi po njihovih gorečih molitvah posredovala pri svojem Sinu, da bi se usmilil ubogega, trpečega in hudo preskušanega ljudstva.

V tej bratovščini se je posebej uveljavila družba Sedmerih svetih ustanoviteljev. Čeprav so znana njihova osebna imena, jih ponavadi častimo pod tem skupnim imenom in pod tem imenom jih je papež Leon XIII. leta 1887 razglasil za svetnike. Bili so trgovci in so imeli dobre poslovne zveze z velikimi trgi na Vzhodu in na Zahodu. Na svojih potovanjih so na lastne oči videli, kako pogubne so posledice vojne predvsem za moralno in versko življenje. Spoznali so, da se stiskam časa ni mogoče uspešno upirati le z molitvijo, treba je ustanavljati tudi verska združenja. V teh naj bi se zbirali ljudje enakega mišljenja, se pogumno in odločno uprli vsem skrajnežem in oznanjevalcem krivih naukov. V družbi ustanoviteljev so se člani med seboj imenovali »bratje«. Sredi sveta so hoteli živeti spokorno in v uboštvu. V svojih pravilih so poudarjali ljubezen do Boga, iskreno medsebojno ljubezen, ljubezen do bližnjega, krepitev duha z zatajevanjem, premišljevanjem in obilno molitvijo.

Po vsej verjetnosti se je bratovščina spremenila v pravo redovno družbo že leta 1233. Tedaj so ti sedmeri možje razdelili svoje premoženje revežem, se poslovili od svojih domačih in se umaknili v samoto v pristavo pred mestnimi vrati. Bližina mesta jih je motila, zato so se okoli leta 1241 preselili na Monte Senario, kjer so prebivali v votlinah, se hranili s kruhom, zelenjavo in sadjem. Tam jih je obiskal dominikanec Peter iz Verone in verjetno jim je on dal pobudo, naj se imenuje jo Družba presvete Device Marije ali Marijini služabniki serviti. Red je dokončno potrdil papež Inocenc IV. leta 1251. Takrat so živeli spet na pristavi pri Firencah.

Središče njihovega skupnega življenja je bila maša, molitev v koru, duhovno branje in dela usmiljenja v službi revnih. S češčenjem in posnemanjem Kristusa so povezovali češčenje in posnemanje njegove matere Marije, ki so jo imenovali svojo zavetnico in srednico. Sleherno skupno opravilo so začeli z zdravamarijo ali z molitvijo Pozdravljena, Kraljica. Prvi in poslednji cilj njihove pobožnosti je seveda ostal Kristus sam. Marija je bila samo vodnica h Kristusu, ki je bil servitom središče življenja. Njihov zgled odpovedi je bil za njihove someščane, zlasti za premožne, živo pričevanje za veljavnost in učinkovitost evangelija, kajti serviti so se trudili, da bi čim dosledneje živeli po njem.

• Filipa Mareri, bl., † 12.56, klarisa v kraju Borgo San Pietro v Italiji
• Janez Menard, bl., † 1794, mučenec francoske revolucije v Avrilléju pri Angersu
• Jožef Allamano, bl., † 1926, salezijanec in ustanovitelj misijonskih družb Della Consolata
• Julijana, sv., † ok. 305, mučenka v Nikomediji
• Lojze Bratuž, † 1937, organist in skladatelj v Gorici, pričevalec
• Maruta, sv., 5. st., škof in mučenec v Mezopotamiji
• Nikolaj Paglia, bl., † 1236, duhovnik dominikanec
• Onezim, sv., 1. st., ubežni suženj, pozneje škof in mučenec
• Pamfil in tovariši, sv., † 309, mučenci iz Cezareje v Palestini
• Peter iz Castelnaua, sv., † 1208, francoski menih in mučenec
• Tanko, sv., † 808, škotski opat, škof misijonar

God: 16. februar 

Jezus je svoje učence dolgo časa pripravljal na to, da ga bodo judovski voditelji prijeli in dali umoriti. Govoril jim je tudi da podobna usoda čaka tudi nje kajti »učenec ni nad Učiteljem« Nekoč jim je dejal: »Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, da boste pričevali pred njimi in pogani ... Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina.« Ta Jezusova napoved se je kar dobesedno uresničila v življenju današnje mučenke, ki jo je poganskim sodnikom izročil njen lastni oče.

To je sveta Julijana iz Nikomedije, mesta v bližini Carigrada, ki se je s častjo spominjajo cerkveni koledarji na Vzhodu in na Zahodu. Njene svetinje so že zgodaj prenesli iz Nikomedije v Neapelj, od tam pa so jih v 6. stoletju raznesli po številnih evropskih mestih. Krščanski starši so to svetnico radi izbirali za krstno zavetnico svojih otrok, tako da je bilo ime Julijana zelo razširjeno po vsej Evropi.

O mučeništvu svete Julijane obstaja več opisov, ki so nastali precej pozno (že v srednjem veku), a soglašajo v tem, da je bila mučena za časa cesarja Maksimina Daja, ki je zavladal v vzhodnih pokrajinah rimskega cesarstva leta 305. Po vsej verjetnosti je prišla sveta Julijana kmalu po tem letu pred sodišče. Poročila soglašajo, da so bili njeni starši pogani. Ona pa je, ne da bi starši za to vedeli, že v mladih letih prejela krst. Ko je dopolnila osemnajst let, je oče zahteval, naj se hči poroči z uglednim mladim možem Elevzijem, s katerim jo je bil zaročil, ko je bila še otrok. Elevzij je medtem postal mestni prefekt v Nikomediji. Julijana je bila pripravljena častno ponudbo sprejeti pod pogojem, če ženin prej sprejme vero v Kristusa in se da krstiti. Ugledni predstavnik državnega reda takega pogoja v času najostrejšega preganjanja ni sprejel. Očeta je nagovarjal, naj hčerko spravi k pameti, dokler je še čas. Oče ni nič dosegel, Julijana je vztrajala pri svojem sklepu in oče jo je izročil prefektu, nesojenemu ženinu. Ta ji je najprej zlepa prigovarjal, naj se premisli in raje sama odstopi od svoje vere. On svoje vere, ki jo ukazuje cesar, ne more zatajiti, sicer ga bo cesar odstavil, njo pa obglavil. Julijana mu je odvrnila: »Če se ti bojiš umrljivega cesarja, ki je prah, kako naj jaz zatajim neumrljivega Kralja? Muči me, kolikor se ti ljubi, Bog je tako mogočen, da me bo rešil vseh muk.« Res jo je dal Elevzij na vse mogoče načine kruto mučiti, vendar je vztrajala tako junaško, da so se mnogi ob njenem zgledu spreobrnili. Nazadnje je prefekt poslal Julijano in vse tiste spreobrnjence na morišče zunaj mesta, kjer so jih obglavili.

Značilno za legendo o sveti Julijani je, da pripoveduje, kako je v ječi prestajala hude boje s satanom in ga ukrotila. Legenda ve povedati, da se ji je satan prikazal v podobi angela, ona pa ga je prepoznala in ga dobila v oblast. Zaradi tega sveto Julijano pogosto upodabljajo, kako drži satana na verigi. K sveti Julijani se zatekajo po pomoč porodnice, velja tudi za varuhinjo zoper nalezljive bolezni.

Julijana je tudi pri nas kar pogosto žensko ime. Druge oblike so še: Julija, Julka, Julči, Julčka, Jula.

• Angel Scarpetti, bl., † 1306, avguštinski puščavnik v kraju Borgo San Sepolcro
• Berahij, sv., 6./7. st., opat na Irskem
• Dekoroz, sv., † po 680, škof v Capui v Italiji
• Dokus, sv., † 473, škof in opat v Cambraiju
• Drutmar, bl., † 1046, opat samostana Korvey v Nemčiji
• Favstin in Jovita, sv., 2. st., mučenca v Brescii
• Georgija (Jurka, Žorža), sv., 6. st., devica iz Clermonta v Franciji
• Jovita, sv., 2. st., mučenka v Brescii
• Klavdij de la Colombière, sv., † 1682, jezuit
• Kvinid, sv., † 578, škof v Franciji
• Mator, sv., 4. st., vojak in mučenec v Gazi v Palestini
• Sigefrid, sv., † po 1030, škof in švedski apostol
• Valfrid, sv., † 765, opat v Pisi v Italiji

God: 15. februar 

Sv. Klavdij se je rodil 2. februarja 1641 v kraju Saint-Symphorien- d'Ozon (Isère) v Franciji v družini sedmih otrok. Po šoli v Lyonu je leta 1658 stopil v jezuitski noviciat. V Avignonu je študiral filozofijo in tam učil slovnico in literaturo. V Parizu je bil štiri leta (1666-1670) teolog, inštruiral je dva Colbertova sinova; duhovnik leta 1669, nato pa štiri leta v Lyonu spiritual in pridigar. Dokončno se je z obljubami obvezal 2. februarja 1675 in postal predstojnik samostana v Paray-le-Monialu. Kot izreden spovednik je tam prišel v stik s sv. Marjeto Marijo Alacoque (gl. 16. oktober). Po letu in pol je 13. oktobra 1676 prišel v London, kjer je bil kaplan in pridigar vojvodine yorške. Doživljal je ovire vseh vrst, končno so ga zaprli 24. novembra 1678 in ga po petih tednih izgnali iz Anglije. Ječa mu je pokvarila zdravje, vendar je v Lyonu še deloval kot duhovni vzgojitelj mladih filozofov. Septembra 1687 se je vrnil v Paray- le-Monial, kjer je umrl 15. februarja 1682. Papež Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1992 za svetnika.

Njegovi vzgojni duhovni spisi in pisma bi bili najbrž pozabljeni, če ne bi bil duhovni voditelj sv. Marjete Marije Alacoque prav v letu 1675, ko je znal ugotoviti božji izvor razodetij, o katerih je govorila redovnica, pa ji seveda nihče ni prav verjel. Znal jo je tudi ohranjati ponižno in redovniško ubogljivo, kar je končno prepričalo tudi njeno neposredno predstojnico. Klavdijev god je v koledarju Družbe Jezusove.

• Antonin, sv., † ok. 830, opat pri Sorrentu v Italiji
• Avksencij, sv., 5. st., arhimandrit v Bitiniji
• Elevkadij, sv., 2. st., škof v Raveni
• Felikula, sv., 2. st. ?, mučenec v Rimu
• Janez Krstnik od Spočetja (Juan Garcia Jijon), sv., † 1613, španski redovnik trinitarec Juan Garcia
• Maron, sv., 5. st., asket v Siriji
• Nostrijan, sv., 5. st., škof v Neaplju v Italiji
• Prokul, sv., prva st., mučenec v Umbriji v Italiji
• Valentin (Zdravko), sv., † 268?, rimski mučenec
• Vincenc Vilar David, bl., † 1937, mučenec v španski državljanski vojni
• Vital, sv., morda 3. st., mučenec pri Spoletu v Italiji
• Zenon, sv., morda 3. st., mučenec v Rimu

God: 14. februar 

Priznani slovenski narodopisec dr. Niko Kuret je pred nekaj desetletji v svojem znanem delu Praznično leto Slovencev zapisal: »K nam še ni prodrlo praznovanje, ki je doma menda v Ameriki in ga pozna že dobršni del Zahodne Evrope. Valentinovo namreč slavijo kot praznik mladih ljudi, zlasti zaročencev, ki si na ta dan pošiljajo darila, predvsem sladkarije. V sosednji Italiji po izložbah slaščičarn že dneve prej ponujajo bogato izbiro vabljivo pripravljenih zavitkov za 'Valentine'.« Če bi knjigo izdal zdaj, bi moral ta odstavek popraviti, kajti na začetku devetdesetih let je to praznovanje prodrlo tudi k nam in sicer z vsemi 'blagoslovi' trgovcev, ki hitro zgrabijo vsako priložnost za zaslužek.

Sveti Valentin, ki danes goduje, združuje v sebi osebi dveh duhovnikov mučencev iz iste dobe in enakega imena. Ljudska pobožnost se za zgodovinske podatke ni dosti menila in je že od nekdaj častila skratka sv. Valentina. Pobožna legenda pripoveduje, da je bil Valentin duhovnik in da je prelil svojo kri za Kristusa pod cesarjem Klavdijem II. med letoma 269270. Nekako v tem času je umrl kot mučenec Valentin, škof v umbrijskem mestu Terni. Ker so spomin enega in drugega že stalno obhajali isti dan (14. februarja), gre gotovo za isto svetniško osebo, tesno povezano z Rimom, kajti tudi za mučenca iz Ternija trdi legenda, da ga je doletela mučeniška smrt v Rimu. Možno je torej, da je bil Valentin najprej duhovnik v Rimu, nato pa škof v Terniju. Prav tako smemo sklepati, da je bil njegov prvotni grob ob Milvijskem mostu, drugotni pa v Terniju. Raziskovalci svetniške zgodovine te uganke še niso dokončno rešili. Gotovo pa je, da gre za resničnega mučenca iz časa poznih preganjanj. Češčenje sv. Valentina se je naglo razširilo po vseh delih Evrope. Njegov god 14. februarja so spoštljivo praznovali in zaupali v moč njegove priprošnje. Ime Valentin izhaja iz latinske besede »valens«, kar pomeni močan in zdrav, zato so svetnika imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in zoper kužna obolenja. Njegov god je v predpustu, času, ki je bil nekdaj namenjen svatovanjem, in zato so se mu priporočali novoporočenci. Valentinovo je ob koncu trde zime in naznanja bližajočo se pomlad, zato so se svetniku priporočali mladostniki in čebelarji, ker se njihove 'muhe' zbudijo iz zimskega spanja. Po starem kmečkem koledarju prinese na današnji dan sv. Valentin 'ključe do korenin', zato mu pravijo, da je 'prvi pomladin'.

Po rimski legendi je svetnik vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je nato z vso družino dala krstiti: zato je sv. Valentin tudi zavetnik za oči in za pravo spoznanje (pogled duše). Druga legenda ve povedati, da je svetnik ozdravil božjastnega sina nekega pogana, zato ga upodabljajo z otrokom, ki mu v krču zvit leži pod nogami in na podlagi tega velja za priprošnjika božjastnih bolnikov. Pri nas je sveti Valentin zelo češčen, najslovesneje pa ga častijo na Limbarski gori pri Moravčah, kjer stoji njemu posvečena božjepotna cerkev.

Danes obhajajo svoj godovni praznik tisti, ki jim je ime Valentin, Tine, Tinček ali Zdravko, in tiste, ki so pri krstu dobile ime Valentina, Tina, Tinca, Zdravka.

• Adolf, sv., 112.24. cistercijan in škof v Osnabrücku
• Ermenilda, sv., † ok. 700, angleška kraljica nato opatinja v Elyju
• Fulkran, sv., † 1006, škof v Lodève v Franciji
• Gilbert, sv., † 1009, škof mesta Meaux v Franciji
• Gosbert, sv., † 874, misijonski škof iz Osnabrücka v Nemčiji
• Guimera, sv., † ok. 931, škof v Carcassonu v južni Franciji
• Jakob Capocci, bl., † 1308, nadškof v Neaplju
• Jordan Saški, bl., † 1237, general dominikancev iz Nemčije
• Kastor iz Kardena, sv., 4. st., duhovnik in puščavnik ob reki Moseli
• Kristina iz Spoleta (Augustina Camozzi), bl., † 1456, vdova, avguštinska tretjerednica
• Martinijan, sv., 4. st., puščavnik v Palestini
• Polievkt, sv., 2. st., mučenec v Meliteni v Armeniji
• Štefan, sv., † ok. 512, škof v Lyonu v Franciji
• Vulfrid, bl., † ok. 1200, menih v Wallsu