God: 15. januar

Če se človek ne čuti dovolj močnega in pogumnega, stori najbolje, da se pred grozečo nevarnostjo umakne, zbeži. To je tudi v skladu z Jezusovimi besedami apostolom, ko jim je govoril o preganjanju, ki bo njegove učence zadelo. »Kadar vas bodo preganjali v enem mestu, bežite v drugo,« jim je dejal. Ta Jezusov nasvet si je vzel k srcu današnji svetnik, ki ga Cerkev časti kot prvega puščavnika. V puščavo je zbežal kot mlad mož, da bi se izognil krutemu preganjanju kristjanov za časa cesarja Decija leta 250. Vendar je v puščavi ostal tudi potem, ko je preganjanje prenehalo. Očitno je v sebi začutil, da ga Bog kliče, da mu služi v samoti in da svoje brate in sestre po veri podpira s svojo molitvijo in spokornostjo.

Življenje sv. Pavla, prvega puščavnika, je opisal prevajalec Svetega pisma sv. Hieronim kakšnih trideset let po Pavlovi smrti in ta življenjepis poslal svojemu prijatelju Pavlu na severu Italije. Pavel je bil doma iz Teb v Zgornjem Egiptu, kjer se je rodil okoli leta 228. Bil je sin premožnih staršev, ki so mu omogočili, da se je izobrazil v grškem in egipčanskem slovstvu.

V rimski državi so leta 248 slovesno obhajali tisočletnico ustanovitve mesta Rima. Cesar Decij je hotel zavreti nevarno propadanje države in zdelo se mu je potrebno, da v ta namen državljane zedini v stari državni religiji. Zato je proti koncu leta 249 ali spomladi 250 izdal ukaz, da morajo vsi rimski državljani javno darovati rimskim državnim bogovom. To so morali storiti pred posebnimi komisijami, ki so izdajala potrdila vsem, ki so darovali. Mnogi kristjani so se po prigovarjanju in grožnjah vdali in so darovali bogovom, vendar pa so tolažili svojo vest, češ da morejo v srcu ostati kristjani, četudi darujejo poganskim bogovom. Tiste, ki se niso uklonili, so čakale hude kazni: smrt, zaplemba premoženja, ječa, izgon.

Pavel se je preganjalcem izognil tako, da se je skrival najprej v bližini, nato pa se je umaknil v puščavo, kjer je bilo življenje zelo trdo. Ko je preganjanje ponehalo, je kar ostal v puščavi. Ob vznožju skalne gore je našel votlino, s kamnom zaslonjeno. V tisti votlini je poslej živel šestdeset let v premišljevanju in molitvi. Dolgo se je hranil z datelji, ki mu jih je rodila palma zraven votline, obleko pa si je delal iz palmovih listov. Pred smrtjo je sam povedal Antonu Puščavniku, ki je prišel k njemu na obisk, da mu je Bog leta in leta pošiljal krokarja, ki mu je prinašal vsak dan pol hleba kruha. Tako je Bog čudežno skrbel za svojega služabnika, ki je, kot piše sv. Hieronim, »dočakal 114 let«. Umrl je leta 341. Takrat je bil ob njem Anton Puščavnik, ki je bil šel v samoto po zgledu sv. Pavla. On ga je tudi pokopal.

Pavel je živel v dobi, ki je terjala mnogo mučencev, junakov krščanske vere, pa tudi molivcev, ki so po svoje prispevali, da so mučenci zmagovali v trpljenju. Mnogo umetnikov je upodobilo sv. Pavla puščavnika. Največkrat ga upodabljajo s palmo ali v obleki iz palmovih listov, s krokarjem ali z dvema levoma, ki mu kopljeta grob. Časte ga kot patrona puščavnikov in pletarjev.

Ime Pavel (izhaja iz latinske besede paulus, ki pomeni »majhen«) spada med precej pogosta imena na Slovenskem. Večina tistih, ki jim je ime Pavel, Pavle, Pavla, Pavlica... obhaja god 29. junija, na praznik apostolov Petra in Pavla, nekateri pa godujejo danes.

God: 14. januar

Pred več kot 900 leti je Nemec sv. Bruno v Franciji ustanovil kartuzijanski red, katerega člani v samoti služijo Bogu in ljudem z molitvijo in delom. Njihovo življenje je zelo strogo: sredi noči vstajajo k molitvi, nikdar ne jedo mesa, ob petkih in drugih postnih dnevih živijo ob kruhu in vodi. Na naših tleh se je do današnjih dni ohranila samo kartuzija v Pleterjah na Dolenjskem, najmlajša od štirih, kolikor jih je bilo nekdaj pri nas. Najstarejša in najbolj cvetoča je bila kartuzija v Žicah pri Konjicah, ki je bila ustanovljena leta 1160, ukinil pa jo je cesar Jožef II. leta 1782. O njeni nekdanji slavi in moči pričajo žalostne razvaline, ki so tako mogočne, da kličejo po obnovi. Leta 1173 je krški škof Henrik ustanovil drugo kartuzijo v Jurjevem pri Celju; zaradi samostana se je kraja prijelo ime Jurklošter. S tem samostanom je povezano življenje današnjega svetnika.

Prizadevni kartuzijan Oton ali Odon je bil doma iz italijanskega mesta Novara, kjer se je rodil leta 1100. Že kot mlad fant je bil sprejet v kartuzijanski samostan Casotta blizu rodnega mesta. Bil je vzoren redovnik: živel je strogo, ljubil je molk in premišljevanje. V samostan, kjer je živel Oton, so prišli žalostni glasovi o mlačnosti bratov v kartuziji Jurklošter. Predstojniki so poslali tja gor Otona, da bi menihe v Jurkloštru pripeljal k prvotni gorečnosti. Ni zanesljivo znano, kdaj je prišel na slovenska tla. Najbrž je najprej živel nekaj let v Žičah in tam je bil leta 1189 torej že kot častitljiv starček izvoljen za priorja (predstojnika) kartuzije v Jurkloštru. Tam je ostal le dve leti. Zaradi težav s sobrati in nekaterih drugih zapletov je šel osebno v Rim in je papeža Klemena III. prosil, naj ga razreši službe predstojnika v Jurkloštru. Papež je Otonu ustregel in mu dovolil, da si sam izbere samostan," kjer bo mogel živeti v miru in nemoteni bogoljubnosti.

Na povratku iz Rima je zbolel in prosil je za zavetje benediktince v Markah. Živel je po kartuzijanskih pravilih in na gostitelje tako vplival, da so kasneje svoj samostan spremenili v kartuzijo. Glas o Otonovi svetosti je prišel do ušes opatinje nunskega samostana nedaleč proč. Prosila je papeža, ki je bil njen stric, naj Otonu dovoli, da bi duhovno vodil nunski samostan. Otonu so ob cerkvi zgradili celico po predpisih kartuzijanov. Tam je veliko molil pa tudi trdo delal. Edina pot iz celice je bila v cerkev, kjer je imel govore za redovnice in za množice vernikov, ki so se od blizu in daleč zgrinjale, da poslušajo njegovo v srce segajočo besedo. Imel je že devetdeset let in ljudem se je dozdevalo, da je samo še glasnik onstranstva.

Tako je Oton preživel zadnjih osem let svojega življenja. 14. januarja leta 1198 je k svoji nadvse revni bolniški postelji poklical duhovnike iz okolice ter jim dal zveličavne opomine. Napovedal je svojo smrt za naslednji dan in jih prosil, naj ga pokopljejo brez slovesnosti in na grobu pustijo samo križ, ki ga je sam izrezljal. Za blaženega je bil uradno razglašen šele leta 1859, vendar se je med ljudmi njegovo češčenje utrdilo že takoj po njegovi smrti.

God: 13. januar

Zavedam se, da sem tebi, vsemogočni Bog Oče, v svojem življenju dolžan predvsem to, da o tebi govori vsaka moja beseda, vsaka moja misel Razen tega mi govorniška sposobnost, ki si mi jo ti podaril, ne more prinesti nobene večje nagrade, kakor je ta, da z oznanjevanjem tebi služim in da ljudstvu, ki te ne pozna, ali krivovercu, ki napačno govori o tebi, razlagam, kaj si: da si Oče.«

To so uvodne misli iz razprave o Sveti Trojici, največjega dela današnjega svetnika, ki je bil škof v francoskem mestu Poitiers in mu je papež Pij IX. leta 1851 podelil naslov cerkvenega učitelja, ki si ga je s svojo zvestobo evangeljski resnici gotovo zaslužil. Pogumno je vztrajal v boju za čistost Kristusovega nauka in zaradi tega ga večkrat imenujejo »zahodni Atanazij« (vzhodni Atanazij je bil največji borec zoper arijanske zmote). Kot bojevnik za pravo vero Hilarij ni bil prenapetež, temveč blag evangeljski mož, vreden svojega imena. Hilarij namreč pomeni: vesel, sproščen, radosten.

Hilarij je bil doma v francoskem mestu Poitiers, kjer se je rodil okoli leta 315, kakšni dve leti po milanskem ediktu, s katerim sta cesarja Konstantin in Licinij dala Cerkvi in neznatni krščanski manjšini enakopravnost s pogansko večino v rimski državi. Hilarij je odraščal v poganski veri, bil je razgledan v modroslovju in pravu, vendar vse to ni moglo potešiti njegovega iščočega duha. Nemir je izginil, ko je dobil v roke Sveto pismo. Kmalu zatem se je dal krstiti skupaj z ženo in s hčerko. Po krstu je hotel služiti edinole Bogu.

Le nekaj let po Hilarijevem krstu je v njegovem rodnem mestu umrl škof. Ljudstvo je za njegovega naslednika izbralo Hilarija, ki je to službo sprejel ne kot Čast, ampak kot težko in odgovorno dolžnost. Škof Hilarij je odločno branil pravo vero proti arijanskim zmotam in si s tem nakopal zamero cesarja Konstancija. Hilarij je moral za štiri leta v pregnanstvo v Malo Azijo. Tam je Hilarij svojo vero še poglobil in ob preučevanju grških cerkvenih očetov napisal svoje najboljše delo O sveti Trojici, v katerem je mirno in dosledno pobijal vse arijanske zmote. Zato so arijanci sami cesarju svetovali, naj Hilarija pošlje domov, sicer jih bo uničil. Po vrnitvi na škofijski sedež v Poitiersu je Hilariju preostalo še sedem let življenja. Čas je pridno uporabil za pisanje, predvsem je v svojih spisih razlagal Sveto pismo, pri tem se je skliceval na spoznanja zahodnih in vzhodnih cerkvenih očetov. Do sebe je bil vedno strog, do nasprotnikov pravega nauka pa od začetka neizprosen, nato pa čedalje blažji. Zavedal se je, da vse resnice nihče ne more spoznati, vsi pa moramo iskati drobce resnice, ki so nam dostopni. Za utrjevanje cerkvenega nauka je govoril in mnogo napisal vse do svoje smrti, ki ga je doletela leta 367.

Krstni imeni Hilarij in Hilarija sta pri nas zelo redki, nekoliko pogostejše so slovenske različice: Rado, Radovan, Radoslav; zelo redke so prevedenke Veselko, Veselka, Veselin.

God: 12. januar

Marija, ki je Kristusova mati, je potemtakem mati naše modrosti, mati naše pravičnosti, mati našega posvečenja, mati našega odrešenja. Zato je ona za nas bolj mati kakor naša telesna mati. Po njej smo bili rojeni na odličnejši način, ker iz nje izhaja naša svetost, naša modrost, naša pravičnost, naše posvečenje, naše odrešenje.« Tako je o božji Materi Mariji vzneseno govoril sv. Alfred, cistercijanski opat v Angliji, ki je umrl na današnji dan leta 1166. Prav zaradi te njegove sinovske ljubezni do nebeške Matere ga imenujejo »sveti Bernard severa«.

V starih latinskih listinah ima ta svetnik različna imena: Aelred, Ailred, Alred, Ethelred, Alredus pa tudi Alvredus, zato je oblika Alfred, ki je znana pri nas, kar zvesta latinskim imenom. Alfred se je rodil leta 1109 v mestu Hexham v Yorkshiru. Najbrž je bil sin plemiških in uglednih staršev, ker je zelo mlad prišel na dvor škotskega kralja Davida, da bi prejel družbenemu položaju primerno vzgojo in izobrazbo. Bil je tako lepega in prijaznega obnašanja, da so ga vsi na dvoru vzljubili.

Kralj David je imel tako zaupanje v mladega dvorjana, da ga je postavil za dvornega maršala oskrbnika svojih posesti. Ta vladar je bil globoko veren in v želji, da bi tudi njegovi podložniki napredovali v veri in pobožnosti, je v svoje kraljestvo poklical cistercijane, ki so ustanovili nekaj samostanov.

Življenje teh redovnikov je pritegnilo pozornost mladega dvorjana Alfreda. Ko mu je bilo triindvajset let, je prosil kralja, naj ga razreši zaupane mu službe na dvoru, ker se je odločil za redovniški poklic. Kralj je njegovo prošnjo uslišal in Alfred je leta 1134 vstopil v cistercijanski samostan Rievaulx. Bil je tako vzoren menih, da so ga po devetih letih njegovega redovnega življenja izvolili za opata sosednjega samostana, kjer je ostal pet let, potem pa se je vrnil v svoj prejšnji samostan, kjer je bil tudi izvoljen za opata in je to službo vestno opravljal vse do svoje zgodnje smrti 12. januarja 1166, ko je dopolnil komaj 57 let.

Alfreda so imeli za svetnika že za njegovega življenja; vsi so ga imeli radi zaradi njegovega prisrčnega značaja, spoštovali so ga zaradi bistrine njegovega duha in modrih nasvetov, občudovali zaradi svetosti njegovega življenja in čudovitih govorov, s katerimi je vnemal srca za Boga. Njegovo življenje je prvi opisal menih Walter Daniel, ki je sedemnajst let živel v samostanu Rievaulx, ko je bil tam Alfred opat. Alfred je napisal več svetniških življenjepisov, lepih molitev, ohranilo se je tudi nekaj njegovih bogoslovnih spisov.

Danes godujejo tisti, ki jim je ime Alfred ali, skrajšano, Fredi ne enih ne drugih ni veliko.

Na naših koledarjih vidimo ob današnjem datumu tudi ime TATJANA, skrajšano Tanja. Ime Tatjana je Slovenkam dokaj ljubo, tudi ime Tanja slišimo razmeroma pogosto. Njihova nebeška (krstna) zavetnica je starokrščanska mučenka sv. Tacijana, ki je dala svoje mlado življenje za Kristusa v Rimu.

God: 11. januar

Na ozemlju, kjer danes živimo Slovenci, so se naši predniki naselili po letu 568. Takrat so se od tod umaknili Langobardi, ki so ustanovili lastno državo v Italiji. Meja med Slovenci in Langobardi je tekla po robu Furlanske nižine. Slovenski mejaši na severu so bili Bavarci in meja z njimi je potekala nekako po slemenu Visokih Tur. Slovenci so imeli samostojno kneževino Karantanijo; njeno prebivalstvo je bilo pokristjanjeno pod drugim krščanskim knezom Borutom (ok. 751–769).

Južni predeli slovenskega ozemlja (Kras, Posočje, Posavje) so bili pokristjanjeni malo kasneje po letu 791, ko je Karel Veliki uničil obrsko državo v Podonavju. Tod so misijonarili blagi menihi iz Štivana pri Devinu. Misijonsko delo pa je organiziral in vodil oglejski patriarh sv. Pavlin II., zato mu po pravici gre naslov »apostol Slovencev«. Bil pa je tudi eden vodilnih škofov tedanje krščanske Evrope.

Do leta 776, ko se je sholastik (izobraženec ali učenjak) Pavlin prvič sestal s Karlom Velikim, ne vemo o njem skoraj nič. Verjetno je izšel iz stare furlanske rodbine v Ogleju ali okolici ali morda celo v Čedadu. Starši so mu omogočili najvišjo izobrazbo.

Leta 776, ko je Karel Veliki zatrl upor langobardskih voditeljev v Furlaniji, je petdesetletni Pavlin od tega frankovskega vladarja dobil v dar veliko posestvo. Obenem ga je povabil na svoj dvor, v palatinsko šolo. Tam je vladar zbiral največje učenjake tedanje dobe, ki so opravljali službo učiteljev, zaupal pa jim je tudi razne državniške naloge. Med svojim desetletnim bivanjem na dvoru je Pavlin poglobil svoje znanje, pridobil si je tudi nekaj državniških izkušenj. Leta 787 je bil izpraznjen patriarški sedež v Ogleju. Karel Veliki je papežu Leonu III. predlagal, naj na odgovorno mesto oglejskega patriarha imenuje Pavlina in papež je cesarjevo željo izpolnil.

Kot oglejski patriarh je Pavlin II. zaslovel po svoji izredni bogoslovni modrosti. Napisal je več del, v katerih je branil pravo vero, zlasti nauk o sveti Trojici in o Marijinem božjem materinstvu. Pisal je tudi vzgojne spise. Spesnil je tudi več hvalnic, ki so jih prepevali pri bogoslužju. Znal je tudi živo in prepričevalno nastopati v javnosti. Leta 796 je sklical pokrajinski koncil v Čedadu, kjer je pokazal izredno organizacijsko sposobnost. Uvedel je vrsto predpisov, ki so se obdržali dolga stoletja.

Še pred tem zborovanjem pa je patriarh Pavlin obiskal kraje, kjer so bili naseljeni Slovenci. Sestal se je s prijateljem salzburškim nadškofom Arnom in drugimi misijonskimi sodelavci. Takrat sta se oba cerkvena kneza dogovorila, da bo meja med oglejskim in salzburškim misijonskim področjem reka Drava. Ta meja je bila uradno določena leta 811, držala pa je vse do leta 1786. Na sinodi v Čedadu je določil smernice za misijonsko delo med Slovenci, ki je bilo zelo uspešno. Življenje tega velikega moža se je izteklo 11. januarja leta 802. Prezgodaj, da bi videl sadove svojega načrta za krščansko vzgojo Slovencev južno od Karavank in na desnem bregu Drave.

God: 10. januar

Ko bomo spoznali življenje in delo današnjega svetnika, bomo videli, kako mu je pristajalo ime, ki so mu ga starši izbrali pri krstu. Ime Agaton je grško in po slovensko pomeni »dober«. Imenu Agaton pomensko ustrezajo slovanska imena iz pridevnika 'dober', npr. Dober, Dobrej, Dobren, Dobrica, Dobrogoj. Pa menda bi lahko na prste našteli tiste pod slovenskim nebom, ki jim je današnji godovnjak krstni zavetnik.

Agaton je bil po rodu Grk s Sicilije (na tem italijanskem otoku je bilo namreč v starem veku naseljenih precej Grkov). V času njegovega življenja (v 7. stoletju) je bil njegov rojstni kraj pod bizantinsko oblastjo. Agaton je bil izredno krotek in dobrosrčen človek že po naravi. Ko je postal benediktinski menih, pa je svojo dobroto in srčno vedrino še oplemenitil. Po smrti papeža Domnija so ga 27. junija 678 izbrali za njegovega naslednika. Kmalu ga je vse vzljubilo. Z duhovniki je ravnal ljubeznivo, kakor da so njegovi bratje, rimskemu ljudstvu se je prikupil zaradi svoje izredne dobrodelnosti. Ko je v Rimu izbruhnila silovita kuga, je papež kot usmiljeni Samarijan pomagal, kjer je le mogel.

Blaga, uvidevna in spravljiva narava papeža Agatona je veliko pripomogla k reševanju perečih vprašanj v cerkveni upravi. Ko je leta 679 prišla pritožba zoper canterburyjskega nadškofa Teodorja, je papež na Otok poslal dobrega posredovalca in pomiril nesoglasja. Ob tej priložnosti je v Angliji spretno uvedel rimski bogoslužni red. Leto kasneje je grozil spor z bizantinskim cesarjem zaradi nadškofije v Raveni, ki jo je cesar skušal s podelitvijo večje samostojnosti oddaljiti od Rima. Papež je ostrino odbil s tem, da je sprejel cesarjevo vabilo, naj se vsa tedaj sporna vprašanja obravnavajo na spravni konferenci patriarhov v Carigradu. Papež je pred tem sklical v Rimu sinodo, ki je izdelala sklepe, sprejemljive za obe strani. Preteča muslimanska nevarnost je tako cesarju kot papežu nujno narekovala, da se krščanski svet otrese nepotrebnih sporov in nastopi složno.

Zborovanje v Carigradu, kamor je papež Agaton poslal svoje odposlance, je prerastlo v koncil, ki je bil eden najuspešnejših. V zgodovino Cerkve je šel kot tretji carigrajski ali šesti vesoljni koncil. Zasedal je od 7. novembra 680 do 16. septembra 681. Najprej je ta koncil za vedno odpravil s sveta dogmatične prepire glede božje in človeške narave, energije in volje v Kristusu. Prisrčna soglasnost ob verskih sklepih je pripomogla, da so se tudi za druge zadeve našle soglasne rešitve. Koncil je bil v skladu z nameni in s svetniškim značajem papeža Agatona. Ko se je zaključil, je bil na Petrovem sedežu že papež Leon II. Agaton je namreč izdihnil svojo blago dušo 10. januarja 681. Cerkev je vodil le dve leti in pol.

Za svetnika ga častijo tudi na krščanskem Vzhodu in sicer 19. ali 20. februarja.

God: 9. januar

Življenjska zgodba svetega Andreja Corsinija, čigar spomin obhajamo danes, potrjuje resnico, da se prevelika ljubezen do otrok maščuje tudi pri najboljših starših. Andrej je bil prvi otrok pobožnih zakoncev Nikolaja in Peregrine iz mogočne družine Corsini v Firencah. Rodil se jima je po dolgih letih zakona, kot otrok zaobljube, da bosta prvega otroka darovala Bogu. Svojega prvorojenca za njim sta dobila več otrok sta pretirano razvajala, tako da je postajal trmast, kljubovalen in samopašen. Oče in mati sta ga krotila, on pa se jima je upiral in se jima posmehoval.

Ko mu je bilo petnajst let rodil se je na god apostola Andreja, 30. novembra leta 1302 mu je mati z bolečino razkrila sanje, ki jih je imela ob njegovem rojstvu. Sanjala je, da je njen sin volk, ki pa se je v cerkvi spremenil v jagnje. »Volka zdaj poznam,« je rekla, »kje pa je jagnje?« Sin je prisluhnil in se zdrznil. Materina bolečina in obup sta mu segla v dno srca, kjer je že prej milost zaman klicala in ga vabila k Bogu. Andrej je z junaško odločnostjo presekal svoje stare navade, pohitel je v cerkev pred Marijino podobo in iskal pomoči tam, kjer sta ga bila oče in mati posvetila Bogu. Marijo je prosil, naj mu pomaga spremeniti svojo volčjo naravo, in ji obljubil, da bo vstopil v spokorni karmeličanski red. V veliko veselje svojih staršev je to res kmalu storil in v tem redu se je trudil, da bi živel blago in ponižno kakor jagnje.

Sprememba življenja je bila trdo delo, kajti slabe navade so terjale junaško premagovanje. Ko je v sebi zlomil napuh, je začutil v srcu mir in srečo. Predstojniki so ga morali ustavljati, da si ni nalagal prehudih pokoril. Po opravljenih bogoslovnih študijih je bil posvečen v duhovnika, novo mašo pa je opravil na tihem, daleč od svojega sorodstva, ki mu je hotelo pripraviti razkošno slavje. Po novi maši je šel za nekaj let študirat v Pariz, kjer so o njem govorili, da je »slep, mutast in gluh«, tako se je že znal zatajevati. Po vrnitvi v Firence je postal predstojnik samostana, leta 1349 pa je bil imenovan za škofa v mestu Fiesole. Odgovorne službe se je sprva branil, potem pa jo je zvesto vršil vse do svoje smrti. Uporabil je vse vodstvene sposobnosti, ki mu jih je dala očetova hiša, in slabe izkušnje iz lastne mladosti je izkoristil pri vzgoji mladih ljudi. Svojo škofijo je duhovno prenovil po načelih svojega strogega reda. Njegova umirjena in z modrostjo prepojena osebnost je vzbujala zaupanje pri preprostih ljudeh, ki jim je delil dobrote. Veljal je za velikega pomirjevalca med sprtimi mesti. Sredi nemirnega 14. stoletja je bil sv. Andrej Corsini pravi steber miru, ker je bil trdno zasidran v Bogu. Njegovo življenje se je izteklo na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1373. Takoj po smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Uradno je Cerkev potrdila njegovo svetništvo leta 1629. Njegov spomin se že od tedaj obhaja 4. februarja.

V zvezi s sanjami njegove matere ga stikajo kot škofa in karmeličana, ki ima pri nogah volka in jagnje. Današnji svetnik je eden nebeških zavetnikov tistih, ki jim je ime Andrej, Drejc, Drejče..., vendar večina njih goduje 30. novembra, na praznik apostola Andreja.

God: 7. januar

Glavna masna prošnja na današnji god svetega Rajmunda Penjafortskega poudarja svetnikovo ljubezen do grešnikov in jetnikov in se obrača k usmiljenemu Bogu, da nas "na njegovo priprošnjo reši suženjstva greha, da bomo v duhovni svobodi spolnjevali zapoved ljubezni".

Rodil se je okoli leta 1175 na gradu Penjafort nedaleč od Barcelone kot potomec katalonske plemiške rodbine. Starši so mu nudili vse možnosti za temeljito izobrazbo, ki jih je nadarjeni fant dobro izkoristil. Obiskoval je šolo pri stolni cerkvi v Barceloni. Vzporedno z učenjem svetnih predmetov se je izobraževal tudi v cerkvenih disciplinah in se pripravljal na duhovniški poklic, vendar se tedaj še ni dal posvetiti. Po končanem šolanju je bil nekaj časa profesor na šoli, katero je obiskoval. Okoli leta 1210 se je profesuri odpovedal in šel študirat cerkveno pravo v Bologno, ki je bila tedaj najbolj sloveča univerza za to stroko. Poslušal je predavanja odličnih profesorjev in dosegel doktorski naslov. Prav kmalu se je tudi sam uvrstil med sloveče profesorje. Večina profesorjev je poučevala zato, da so čimveč zaslužili, Rajmund pa je svojim študentom predaval zastonj, preživljal se je s plačo, ki jo je dobival od bolonjske občine. Sad njegovih predavanj je bila zajetna knjiga z naslovom Summa iuris (Pravna zbirka), ki je bila najboljši pravni učbenik 13. stoletja.

Ko so prišli v Bologno redovniki dominikanci, je prisluhnil njihovim pridigam in začutil željo po višji krščanski popolnosti. Za zmeraj se je odpovedal učenjaški slavi in profesuri, dal slovo Bologni in se vrnil v domačo Barcelono. Kmalu po vrnitvi je bil posvečen v duhovnika in škof ga je imenoval za generalnega vikarja. To službo pa je opravljal le malo časa, ker je vstopil v dominikanski red. Sodeloval je s sv. Petrom Nolaskom, ustanoviteljem reda mercedarijev za odkupovanje krščanskih ujetnikov iz muslimanske sužnosti. Kot izkušen pravnik je za ta red sestavil redovna pravila. Papež Gregor IX. ga je okoli leta 1230 poklical v Rim za svojega spovednika in najožjega sodelavca. Po naročilu tega papeža je Rajmund zbral pravne odloke papežev 12. in 13. stoletja ter jih spravil v sklad s cerkvenimi zakoni. Ta zbirka, ki obsega pet knjig, spada med temeljna dela cerkvenega ali kanonskega prava. Sestavil je tudi poseben priročnik za spovednike.

Ko ga je papež zaradi njegovih izrednih zaslug hotel imenovati za nadškofa v Taragoni na Španskem, se je ponižni Rajmund tako prestrašil, da je zbolel. Papeža je preprosil, da ga je pustil oditi domov v Barcelono, kjer se je želel posvetiti molitvi in premišljevanju. Toda na generalnem kapitlju dominikanskega reda v Bologni leta 1238 je bil soglasno izvoljen za vrhovnega predstojnika. Službo je sicer sprejel, vendar pa je v nova pravila vnesel tudi določbo, da se sme predstojnik iz tehtnih razlogov svoji službi tudi odpovedati. To je čez dve leti tudi storil.

Vrnil se je v Barcelono in se posvetil predvsem delu za reševanje krščanskih ujetnikov pa tudi oznanjevanju evangelija med mohamedanci in Judi, ki so živeli v Španiji. Duševna zbranost in stalna odpoved sta Rajmundu podaljšala življenje. Umrl je 6. januarja 1275 v Barceloni, star okoli sto let. Pripravili so mu veličasten pogreb. Za svetnika je bil razglašen leta 1601, mesto Barcelona si ga je izbralo za svojega patrona, je pa tudi zavetnik kanonistov. Upodabljajo ga kot dominikanca, kako se na razgrnjenem plašču vozi po morju od Malorce v Barcelono, kakor o njem pripoveduje legenda.

Danes godujejo tisti, ki jim je ime Rajmund oziroma Rajko ali Rajka.